20 Prof. dr. Vlado Ravnik je upokojeni uni- verzitetni profesor za botaniko. V lan- skem letu je praznoval častitljivo de- vetdesetletnico. Rodil se je 7. oktobra 1924 v Kranju. Biologijo je začel študi- rati leta 1946, leta 1953 je diplomiral in leta 1963 doktoriral. Štirideset let je poučeval botaniko na Biotehniški fakulteti Univerze v Lju- bljani; najprej kot asistent, nato docent in nazadnje kot univerzitetni profesor. Leta 1994 se je upokojil. Ukvarjal se je s sistematiko rastlin in proučeval naše kukavičevke. Opisal je endemično ka- mniško murko s Krvavca. Ni samo strokovnjak botanik, ampak botanik umetnik, saj rastlinski svet predstavlja s črno-belo risbo, z akvare- li in tudi s fotografijo. Ilustriral je prvo »rastlinsko serijo« znamk v samostoj- ni Sloveniji z naslovom Cvetje Slovenije. Napisal je prvo domačo izvirno ilustri- rano knjigo o alpskem rastlinstvu z na- slovom Rastlinstvo naših gora. Dobrih deset let kasneje je izšlo razširjeno in dopolnjeno delo Alpsko cvetje Slovenije in izbor nekaterih drugih gorskih ra- stlin. Svoje akvarele razstavlja po vsej Slove- niji in tako je našo »ljubeznivo vedo« približal vsem ljubiteljem narave. Zaradi 2. svetovne vojne ste začeli študi- rati biologijo šele leta 1946. Za začetek bi vam postavila klasično vprašanje. Za- kaj ste se odločili za biologijo? Že od malega so me zanimale rože in živali. Moj oče je bil puškar, lovec in čebelar. Pod Storžičem je imel lovsko kočo. Z bratom sva tam preživljala dneve v igri in odkrivanju zanimivosti. Včasih sem se tudi po dvakrat na dan povzpel na Storžič. Iz Lovrenca do vrha sem potreboval samo uro in pol! Imeli pa smo tudi staro teto, ki je živela z nami in je bila zeliščarka. Zelo rad sem z njo nabiral zdravilne rastline in se od nje veliko naučil. Diplomirali ste leta 1953 z zoološko diplomsko nalogo, kasneje pa ste se posvetili predvsem botaniki. Prof. dr. Tone Wraber mi je nekoč dejal, da je naš skupni profesor botanike dr. Ernest Mayer opazil vaš talent za risanje in vas je usmeril, če lahko tako rečem, na bota- nično pot. Postali ste njegov dolgoletni asistent. Naslov moje diplomske naloge je bil Regeneracija plavuti Amiurusa. Moj men- tor je bil Miroslav Zei. Kot zanimivost naj povem, da me je zaradi mojega priimka hudomušno imenoval »ekvator«, saj je ravnik drugo ime za največji vzporednik. Za diplomsko nalogo sem dobil študent- sko Prešernovo nagrado in objavljena je bila v Biološkem vestniku. Zoologija me je zelo zanimala, vendar sem postal asistent pri prof. Mayerju in se posvetil botaniki. Leta 1963 ste doktorirali. Kaj je bila te- ma vaše disertacije? Naslov moje disertacije je bil Morfološko- sistematska in horološka problematika vrste Globularia cordifolia L. s. lat. Doka- zal sem, da na območju od jugovzhodnih Apneniških Alp do Makedonije uspevajo populacije, ki se sicer med seboj razliku- jejo v več znakih, vendar vse pripadajo sr- častolistni mračici (Globularia cordifolia). Na tem območju ne uspeva marjetičnoli- stna mračica (G. bellidifolia) oziroma po zdaj veljavni nomenklaturi južna mračica (G. meridionalis). Intervju: VLADO RAVNIK Pogovarjala se je Nada Praprotnik Vlado Ravnik na Krvavcu (4. julij 1996). (foto: Ciril Mlinar) 21 Spoznala sva se med mojim študijem, ko ste vodili vaje iz predmeta Taksono- mija rastlin. Še zdaj vas vidim pred ta- blo. V vsaki roki ste imeli kredo, z levo roko ste risali, z desno pisali. Študen- tje smo občudovali vašo spretnost in vam bili nevoščljivi. Kakšne spomine pa imate vi na dolgoletno pedagoško delo? Štirideset let sem poučeval botaniko na Biotehniški fakulteti; najprej kot asistent, nato kot docent in nazadnje kot univerzi- tetni profesor. Na Botaničnem inštitutu sem leta 1954 postal asistent. Vodil sem vaje iz predmeta Taksonomija rastlin, ka- sneje pa vaje iz predmeta Farmacevtska botanika na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo. Kot docent sem Farmacevt- sko botaniko tudi predaval. Leta 1981 sem bil prvič in leta 1986 še drugič iz- voljen v naziv izrednega profesorja za predmeta Taksonomija rastlin in Farma- cevtska botanika. V letih 1977–1979 sem bil predstojnik Katedre za botaniko na Oddelku za biologijo Biotehniške fakulte- te. Krajši čas sem na Oddelku za biologijo predaval Sistematsko botaniko, v zadnjih letih delovne dobe pa Splošno botaniko in na Pedagoški fakulteti Sistematsko bota- niko. Leta 1994 sem se upokojil. To je kra- tek povzetek mojega službovanja. Na dolgoletno pedagoško delo imam zelo prijetne spomine, saj sem rad opravljal to delo in posredoval svoje znanje mlajšim rodovom. Še posebej se rad spominjam terenskih vaj v naših gorah. Hodili smo na Komno in ob večerih smo se sproščeno znali tudi poveseliti in klepetati, čeprav smo bili utrujeni. Nastalo je veliko prilo- žnostnih pesnitev, saj je bilo nenapisano pravilo, da imajo vsake terenske vaje svo- jo himno. Leta 1971 je na terenskih vajah iz Siste- matske botanike na Komni nastala nasle- dnja himna: »Po Komni sem hodil, sem žužke lovil, sem flance nabiral, me Ravnik bo zvil. Oj, botankar biti, to me veseli, pomaranče risat svoje žive dni, svoje žive dni brez vseh skrbi, to me srčno veseli. Sem kukavco našel, sem reku, da je mak, sem Ravniku nesu, je kriču kot vrag. Oj, botankar biti, to me veseli, pomaranče risat svoje žive dni, svoje žive dni brez vseh skrbi, to me srčno veseli.« Objavljali ste znanstvene članke in poljudne prispevke za revijo Proteus. Kateri članki v Proteusu so bili najbolj odmevni? Nesporno je bila najbolj odmevna serija prispevkov o slovenskih kukavičevkah, ki sem jih poleg besedila opremil še s fotogra- fijami in risbo. Kar 28 člankov je posveče- nih vsem tedaj znanim slovenskim orhide- jam. Izhajali so v letih od 1971 do 1979. Zanimivi so bili tudi prispevki o različnih nenavadnostih rastlinskega sveta: o albi- nih, o cvetnih in drugačnih spačkih, barv- nih različkih in o tujem oziroma eksotič- nem sadju. Prav zaradi tega so študentje v himni zapisali: »pomaranče risat svoje žive dni«. Sodelovali ste tudi pri vseh štirih izda- jah Male flore. Sodeloval sem pri vseh štirih izdajah do- ločevalnega ključa Mala flora Slovenije (1969, 1984, 1999, 2007) tako kot avtor in kot ilustrator. V prvih treh izdajah sem obdelal družino kukavičevk in pripravil ključe za 33 rodov. V ključu iz leta 1999 je več kot 700 mojih ilustracij! Vlado Ravnik na Vršiču (2010). (foto: Tatjana Tomazo Ravnik) Vlado Ravnik na odprtju svoje razstave v Botaničnem vrtu v Ljubljani (2012). (foto: Blanka Ravnjak) 22 Ko sem za diplomsko delo raziskovala rastlinstvo na Vrtači v osrednjih Kara- vankah, me je mentor opozoril na za- nimivega križanca med zoisovo in tre- bušasto zvončico. Po vaših natančnih napotkih sem jo našla na skali ob poti, ki pelje ob vznožju Vrtače na Stol. Kako ste jo odkrili? Večkrat sem obiskal območje med Stolom, Zelenico in Vrtačo in tako sem leta 1966 opazil zvončico, ki je bila sicer podobna zoisovi zvončici, vendar se je od nje tudi razlikovala. Trebušasti venec se je proti ustju zožil, venčni roglji pa so bili zna- čilno razmaknjeni, razprostrti. Podrobno sem jo preiskal in ugotovil, da gre za kri- žanca med endemično zoisovo zvončico (Campanula zoysii) in trebušasto zvonči- co (C. cochleariifolia). Naslednje leto sem jo opisal in poimenoval vrtaška zvončica (C. x vrtacensis). S katero skupino rastlin ste se največ ukvarjali? Z orhidejami? Moje najljubše rastline so seveda or- hideje. Tako sem obravnaval resupi- nacijo (med razvojem cveta se cve- tna os večinoma zasuka za 180°) pri rodovih murk (Nigritella) in kukovičnikov (Gymnadenia). Ugotovil sem, da sta tran- silvanska (Dactylorhiza maculata subsp. transsilvanica) in fuchsova prstasta kuka- vica (D. fuchsii) novi v slovenski flori. Leta 2002 je izšla knjiga Orhideje Slovenije. To je bilo prvo takšno delo pri nas. V njem obravnavam 76 vrst in pod- vrst, ki so predstavljene z barvnimi foto- grafijami, besednim opisom in zemljevi- dom razširjenosti. Opisali ste tudi novo vrsto murk. Na botaničnih poteh po Krvavcu sem našel murke, ki so po svoji rožnati vari- abilnosti cvetov kar spodbujale k razi- skovanju. Po nekaj letih proučevanja sem ugotovil, da se murke s svetlo rožnatimi cvetovi jasno razlikujejo od ostalih vrst murk. Na primerkih s Krvavca sem leta 1978 opisal kamniško murko (Nigritella Vlado Ravnik s kukavičevkami (2015). (foto: Tatjana Tomazo Ravnik) Kamniška murka (Nigritella lithopolitanica). (foto: Ciril Mlinar) Risba blagajevega volčina (Daphne blagayana). (foto: Ciril Mlinar) Sedemdesetletnica Vlada Ravnika (1974). Na sliki Vlado Ravnik, laborantka Cvetka Curk, Er- nest Mayer in Milena Mayer. (foto: osebni arhiv)Vrtaška zvončica (Campanula x vrtacensis). (foto: Nada Praprotnik) lithopolitanica), ki je endemična v Kamni- ško-Savinjskih Alpah in Karavankah. Raziskovali ste še sistematiko nekate- rih drugih rastlin. Katerih? Da, raziskoval sem tudi sistematiko neka- terih drugih rastlin. Ugotovil sem, da na ozemlju Slovenije uspeva le tipska oblika črnega teloha (Helleborus niger subsp. niger), navedbe za podvrsto macranthus pa niso točne. S Cola sem opisal liburnij- ski trpotec, podvrsto srebrnega trpotca (Plantago argentea subsp. liburnica). Po navedbah iz Male flore pa naj bi ta takson zaslužil le rang varietete. Poznamo vas kot odličnega ilustrator- ja. Po kom ste podedovali talent? Verjetno po očetu Janku, ki je bil puškar- ski učitelj in je risal intarzije na puškina kopita. Bil je dober tehnični risar. 23 Kdaj ste začeli z ilustriranjem? Že ob zaključku študija so profesorji opa- zili moj talent in tako sem za različne predmete risal velike tabelne slike, ki so jih profesorji uporabljali pri predavanjih. Takrat še ni bilo računalnikov, še diapozi- tivi so bili le izjema. Leta 1959 sem ilustriral in opremil delo Ivana Krečiča Herbarij. Leta 1961 sem ilu- striral knjigo Franceta Sušnika in Andreja Martinčiča Poznate strupene rastline? V šestdesetih letih sem na pobudo svojega profesorja Ernesta Mayerja v barvah na- risal tabele za prvo alpsko floro. Vse risbe sem že takrat naslikal po rastlinah – živih modelih, ki sem jih nabral v naravi. Na ža- lost pa tedaj prvo slovensko izvirno delo ni izšlo. Moji akvareli gorskega rastlinstva so izšli leta 1966 in leta 1969 v zbirki Če- belica. Drobni knjižici sta nosili naslov Cvetje naših gora. Morda bi omenil še skripta Splošna botanika za študente živilske tehnologije iz leta 1993. Napisal sem besedilo in na- risal risbe. Moje ilustracije so bile objavljene tudi v mnogih delih drugih avtorjev, na koledar- jih in še bi lahko našteval. Vaši akvareli so »osvojili« tudi Ameri- ko. V letu 1973 sem sodeloval v Pittsburghu v ZDA na razstavi botanikov umetnikov. Tri- je originalni akvareli so shranjeni v zbirki muzeja botanične ilustracije (The Hunt Institute for botanical Documentation) na Carnegie-Mellon University v ZDA. Leta 1994 ste ilustrirali prvo rastlin- sko serijo znamk v samostojni Sloveni- ji, leta 1998 pa še drugo serijo. Leta 1994 sem ilustriral prve znamke z rastlinskimi motivi in z naslovom Cvetje Slovenije. V tej seriji so bile štiri slovenske znamenite rastline: kranjski jeglič, hla- dnikovka, blagajev volčin in zoisova zvon- čica. Leta 1998 pa sem ilustriral še seri- jo znamk Iglavci (navadni brin, navadna smreka, črni bor in evropski macesen). Celo v svetovnem merilu ste eden red- kih strokovnjakov na botaničnem po- dročju, ki svoje znanje o rastlinah zna preliti v umetniško risbo. Najin skupni učitelj botanike pokojni akademik Er- nest Mayer je o vaših akvarelih zapisal: »Izvrstni akvareli ne omogočajo le spo- znavanja prikazanih rastlinskih vrst v naravi, temveč zbujajo že sami po sebi visok estetski užitek.« Kako so nastajali vaši akvareli? Kar veliko znanja in ur natančnega dela je potrebno. Dobro moramo poznati izbrano rastlino, vedeti, kje raste, poznati njeno rastišče in čas cvetenja ter biti ob pravem času na pravem mestu, kar je odvisno tudi od vsakoletnih vremenskih razmer. Vedno rišem za isto mizo pri dnevni svetlobi. Ro- žo naprej narišem s svinčnikom na paus papir in jo nato prenesem na risalni list. Sledi zahtevno delo izdelave oziroma me- šanja pravega odtenka za akvarel in po- znavanje tehnike te vrste slikanja. Če je cvetlica prej ovenela, sem moral po novo; pa tudi sliko sem moral začeti slikati na novo. Moje risbe so natančne in nazorne. Potrebujem prave čopiče, vodene barve, lupo, dobro dnevno svetlobo in veliko po- trpljenja. Sliši se preprosto, vendar … Ta- ko sem v enem poletju kar petkrat posku- sil priti na vrh Bogatina, pa sem se vedno že prej obrnil z nekaj nabranimi rastlina- mi. Vsako poletje jih naslikam največ 30! Risba rastline je lahko veliko bolj natanč- na kot fotografija. Pri večjih rastlinah s fotografijo ne moremo zajeti vseh značil- nih znakov. V risbi pa se lahko izriše vse lastnosti, ujame pravi barvni odtenek in Terenske vaje na Komni (1971). (foto: osebni arhiv) Tone Wraber, Vinko Strgar, Milena Mayer, Ernest Mayer, Darinka Trpin in Vlado Ravnik (1975). (foto: osebni arhiv) Znamke iz serije Cvetje Slovenije (1994). (foto: Ciril Mlinar) 24 tudi prilagodi merilo. Fotografski portreti rastlin ne nastajajo v praznem prostoru, okoli njih so običajno še druge rastline. Rišem na čistem, praznem listu in posa- mezna rastlina res lahko izstopa in zažari v vsej svoji lepoti. Po upokojitvi ste lahko uresničili skri- to željo mnogih slovenskih botanikov. Leta 1999 je izšla vaša knjiga Rastlin- stvo naših gora, v bistvu prvo domače izvirno ilustrirano delo o našem alp- skem rastlinstvu. Kako je knjiga nasta- jala? Zametki za to knjigo segajo nekaj dese- tletij nazaj. Omenil sem že, da sva s prof. Mayerjem v šestdesetih letih načrtovala knjigo o alpskem cvetju. Postopno sem povečeval število risanega alpskega cve- tja in pisal pripadajoči kratki tekst. Že pripravljeno knjigo sem ponudil več za- ložbam. Tehnična založba je z razume- vanjem glavne urednice knjigo sprejela in tako je prišlo Rastlinstvo naših gora med ljubitelje alpskega cvetja. Podnaslov knjige je Ikonografija rastlin Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alp ter Karavank, kar bi lahko enostavno povedali: pred- stavitev oziroma opis (rastline) z risbo. V knjigi je 180 akvarelov. To je bil do takrat prvi večji in povsem slovenski priročnik za alpsko floro. Dobrih deset let kasneje je izšla še bolj obširna knjiga Alpsko cvetje Slovenije in izbor nekaterih drugih gorskih ra- stlin. Za izdajo te knjige me je nagovoril znanec z ulice Peter Virnik, ki je poznal moje delo in je ustanovil založbo Narava. Bil je zelo vztrajen, saj sem bil sprva nezaupljiv. Od- ločila sva se za bolj terensko izdajo s pla- stificiranimi platnicami in sodobnejšim oblikovanjem, ki ga je prispeval sin Jurij. Delo je izšlo leta 2010, v njem je okrog 200 akvarelov. Prva izdaja je hitro pošla, tako da je založba naredila ponatis. Ne počivate. Vaše akvarele še vedno objavljajo v različnih publikacijah. Vesel sem vsakega povabila za prispevek mojih akvarelov. Leta 2014 je izšel žepni atlas Gorsko cvetje Slovenije, v kateri je z mojimi risbami in z besedami Petra Sko- berneta predstavljenih 60 alpskih rastlin. Leta 2015 je izšla knjiga Polonce Kovač Gorski vrt, za vse odprt. Ob koncu vsa- ke zgodbe so s kratkimi stvarnimi opisi predstavljene tudi gorske rastline, o kate- rih teče beseda. Za to knjižico sem prispe- val 27 akvarelov. Rastline ste lovili tudi v fotografski objektiv. Dolga leta sem fotografiral tako rastline kot tudi živali. Sistematično sem foto- grafiral kukavičevke za knjigo Orhideje Slovenije. Imam kar bogato zbirko diapo- zitivov; več kot tisoč jih je. Spominjam se zelo popularnih predavanj z diapozitivi v prostorih Planinskega društva Ljubljana- -Matica. Dvorana je bila ponavadi nabito polna. S fotografijami sem opremil tudi nekaj koledarjev in izšla je serija razgle- dnic. Akvarele ste velikokrat tudi razstavlja- li po vsej Sloveniji. Do sedaj smo organizirali že 14 razstav od Ljubljane, Volčjega Potoka, Škofje Loke, Celja, Kranja, Podljubelja, Bleda, Trente, Brda pri Kranju, Mojstrane do zadnje raz- stave, ki je bila letos v slovenskih botanič- nih Atenah, v Idriji. Vaša žena Tatjana, hči Matejka in sin Jurij so vas spremljali tudi na botanič- nih poteh in zlasti ob Tatjanini podpo- ri in pomoči ste v zadnjih desetletjih objavili kar nekaj odmevnih del in z razstavami vaših akvarelov gostovali po vsej Sloveniji. Kako bi opisali pre- pletanje vašega družinskega življenja s stroko? Cela družina je z veseljem botanizirala z mano. Vsako iskanje rastlin smo popestri- li s kako zgodbo in tako skupaj uživali v lepotah naših planin in cvetja. Sedaj pri nastajanju knjig kot urednik in oblikova- lec sodeluje sin Jurij, dragocena pa je tudi pomoč žene Tatjane. Za vaše delo ste dobili nekaj priznanj? Leta 2011 sem postal častni občan Me- stne občine Kranj. V obrazložitvi so za- pisali, da sem se »s svojim neprecenljivim delom trajno vpisal v zgodovino slovenske botanike in preučevanja orhidej Slovenije«. Leta 2011 je bilo ustanovljeno društvo Ni- gritella in na ustanovni skupščini sem bil izvoljen za častnega člana društva. Letos pa sem postal še častni član Botaničnega društva Slovenije. Spoštovani gospod profesor, želimo vam še veliko sončnih dni med gorski- mi cvetlicami! Družina Ravnik: žena Tatjana, hči Matejka, Vlado in sin Jurij (2014). (foto: osebni arhiv) Tone Wraber, Vlado Ravnik, Nada Gogala, Andrej Martinčič in Boris Sket (1999). (foto: osebni arhiv) Srečanje Miroslava Zeia z »ekvatorjem« po 46 letih (1999). Na sliki Miroslav Zei in Vlado Rav- nik. (foto: osebni arhiv)