IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICO An rA An An An An An An An An -T 1 'T' 'T'.'T 1 • s kratkim mi vodom Sestavil založnik Ja 13. k o Leba a učitelj v Lokvi. ,Učiteljskega Tovariša 4 ? 1885;86. leta. V LjuMjani. Natisnil Jožef Rudolf Mil: 1886. £el. Kratek opis človeškega telesa. §. i. ^ U v o d. y)lovek je najplemenitnejša božja stvar na svetu. Ima telo in dušo! Duša, katera je dobila od stvarnika najlepše last¬ nosti, druži človeka z višimi duhovi in z Bogom samim. Božja volja je združila dušo človeško in telo na tak način, da, če se duša loči od telesa, telo razpade in se izpreineni v prah, iz katerega je na¬ stalo; duša pa se vrne k Bogu, od katerega je izšla. Opazujmo tedaj človeka v pogledu na njegovo telo in dušol §• 2 . v Človeško in živalsko telo. človeško telo je, kakor ono popolnejših živalij, iz kože, mesa, krvi i. t. d. Pa uže človekova postava, pokončni njega hod, go¬ voreče njega oko, plemeniti mu obraz, loči ga od živalij. Živali so navezane na neke zemeljske kraje; največ živalij ima eno do¬ movino, in njih narava ne vztrpi nobenega druzega podnebja. Tako n. pr. nahaja se lev le v gorkej Afriki, severni jelen živi le v mrzlej Laponiji. človek pa se sponaša povsod. Njegova je vsa zemlja, čudovito lehko se privadi vsakemu podnebju, in ima povsod stanovanje in živež. 6 §• 3. Človeško živenje. ■iovek pride na svet. Ima čutila; pa novorojenec jih še ne zi uibiti. Oči se mu premičejo brez namena. Sluh, kakor tudi ;i ,a čutila, morajo se mu še-le razviti ter udje privaditi na po- i ona opravila. Duša mu je v prvih G.— 8. tednih še popolnoma ■ občutljiva. Po tem času se otrok uže nasmehljuje. V sedmem Ji osmem meseci pokažejo se mu zobje, in sicer najprej osem se¬ ka v cev, se ve, da ne vseh osem h krati, temveč v večih pre¬ sledkih po dva in dva; pozneje proderejo očnjaki in kočnjaki. Dotlej je otroku materino mleko najprikladnejša in najzdravejša hrana, čem bolj se otroku razvija telo, tem tečneje hrane mu je treba. Po otroških letih, ki trajejo do 7. leta, nastopijo deška ali de¬ kliška leta. Ta trajejo pri deklicah od 7.—14., a pri dečkih do 16. leta. Mladeniška ali deviška doba traje pri ženski od 14.—-20. leta; a pri moškem od 16. do 24. leta. Mladeniškej ali deviškej dobi sledč moška leta. Ta trajejo pri moži do 55. ali pri ženski do 45. leta, Po moški dobi pride starost. Čutila in vse zmožnosti na stare dni slabe, vlasje osivijo, zobje izpadejo, meso uvene, in kosti postanejo krhke in lomke. Naposled človeku pojema živenje, umre, in telo mu razpade, človek učaka, če ga prej bolezni ne ugrabijo , 80 — 90 let. Starčki, ki bi imeli nad 100 let, silno so redki. O p 6 m n j a. Največa duševna in telesna moč pokazuje se pri človeku v p r vili m o škili le til), ki trajejo pri moškem do 45., a pri ženski do 35. leta. §• 4 . Sestavine človeškega telesa. Človeško telo je iz treh glavnih delov: iz glave, trupa in zunanjih udov. Vsak teh delov je sestavljen zopet z manjših delov, katerih sleherni ima odločeno svoje opravilo in svoje last¬ nosti. Vsak poedini ud človeškega telesa je iz kostij, v katerih se nahaja mozeg; vsak je dalje pokrit z mesom, katero zopet po¬ kriva koža; po vsakem teh udov se konečno pretaka kri, a oživ¬ ljajo ga živci in vežejo kite. 1 §• 5. Glava. Najviši del človeškega trupla je glava. Glava je pokrita ua vrhu in zadaj z vlasmi. Sprednji del glave je obraz ali obličje. Ako se odloči od glave koža in meso, ostane nam „ko- ščena glava“, katero tudi »lobanjo ali črepinjo 11 imenujemo. V lobanjskej duplini so možgani. Grobokopi na pokopališčih izko¬ pavajo časih prav dobro ohranjene lobanje. Lobanja je zopet iz več kostij; najvažnejše so: spredaj čelnica, gornja čeljust, spodnja čeljust in senci; zadaj pa temenica in zatil- nica. V čeljustih so utrjeni zobje, katerih je navadno 32, in sicer 8 sekavcev, poleg teh na vsaki strani 1 očnjak zgoraj in spodaj, tedaj 4, in 20 kočnjakov, namreč zgoraj in spodaj na vsaki strani 5. Zobje, kateri se prikažejo od petega meseca do druzega leta, zovejo se mlečni ki. Pričenši se šestim letom odpadajo, ter na mesto njih dobimo stalne zobe. Štirje zadnji kočnjaki se imenujejo modrostniki. Proderejo navadno še-le med 20. in 30. letom. §. 6 . Trup. Trup je, ako bi bil človek brez glave, brez rok in nog; po tem takem spadajo k trupu: prsi, trebuh in hrbet. Na zadnji strani trupa se vleče koščen steber, ki ga imenujemo hrbtenica. Ta je trikrat vkrivljen in je iz koščenih kolec, katera zovemo vre¬ tenca. Po sredi je votel ter napolnjen s hrbtenjačo, ali kakor po domače pravimo: s „hrbtnim mozgom 11 . Hrbtenjača ni nič dru¬ zega nego podaljšek možganov iz lobanjske otline skozi hrbtenico. Vseh hrbteničnih vretenec je 33. Goranjih 7 vretenec dela vrat. Vrat je gibčen in tako močan, da vzdrži tudi veliko težo. Za vratnimi vretenci sledi 12 hrbtnih ali prsnih, 5 ledvenih, 5 križnih vretenec in konečno 4 krnjava trtična vretenca. Pet križnih vre¬ tenec je strnenih in dela križno ali sveto kost; 4 trtična vretenca so tudi zrasena in delajo „trtico“. — Na prsna vretenca se priklepajo rebra; to so obročasto zakrivljene kosti, katerih je 12 parov. Podobne so močnemu košu, ki oklepa srce in pljuča in 8 delajo o gr odi. Sedem goranjih reber imenujemo prava rebra; spodnjih pet reber pa zovemo neprava ali trebušna rebra. §•'7. Udje. S trupom se vežejo udje. V goranjem delu trupa na obeh straneh se nahajajo lakti. Lakti delimo zopet v pleče, gor¬ nji laket, spodnji laket in roko. Pleče je iz dveh kostij: iz ključnice in lopatice. Ključnica je nekoliko vkrivljena kost, katera se nahaja nad prvim rebrom in se sklepa s prsnico. Lopatica pa je trivoglata ploščata kost, katero močne mišice pri¬ klepajo na ogrodi. Tam, kjer se lopatica in ključnica stikati, na¬ haja se okroglata ponvica, v kojo pristaje jabolčica gornjega lakta. Gornji laket je z ene same kosti, nazvane „nadlaktni ca“; spodnji laket pa je sestavljen z dveh kosti: s podlaktnice in k o ž e 1 n i c e. Gornji in spodnji laket se stikata v komolci. Opo¬ mniti je, da le pri človeku je nadlaktnica daljša od podlaktnice; pri živalih je to baš naopak. §. 8 . Roka. Roka, mojstersko to delo stvaritve, je iz 27 kostij, katere se s pomočjo 124 sklepov držijo druga druge in ki se pregibljejo s po¬ močjo 40 mišic. Roko delimo v zapestje, dlan in prste. Vsak prst, izvzemši palec, je iz treh delov. Človeška roka se odli¬ kuje z blazino na palci in s plošnatimi nohti. §. 9. Bedro. Bedro delimo na štiri dele, namreč na kolk, stegno, kračo in nogo. Kolk je iz več kostij (iz črevnice, sednice in sramnice). Stegni ca je največa in najmočnejša kost v človeškem telesu. Stegno ima zaokroženo meso, kar nahajamo le pri človeku. Navzgor se stegno okončuje v jabolčico, katera je vložena v ponvico, ki se nahaja tam, kjer se stikajo črevnica, sednica in sramnica. Krača je iz dveh kostij: iz golenice in piščali. Piščal je mnogo 9 tanjša od golenice. Krači pripada tudi pogačica (po domače jabolko na kolenu"); ta se nahaja v sklepu med stegnom in go¬ lenico. Na to okroglato kost poklekamo. Na dolanjem konci krače je nožni pregib imajoč dva gležnja. Krača ima zadaj mi¬ šičje ali muskulaturo, katero zovemo mečo. Opomniti je, da le človek ima mečo. — Noga je glede na okostje iz narta, plesna in nožnih prstov. Z mesom vred delimo nogo v peto, podplat in prste, kojib je 5; eden veči in 4 manjši. §• 10 . Koža, nohtje in vlasje. Vnanje človeško površje pokriva koža, t. j. neka posebna vlak¬ nata tkanina. Koža je močna, raztezna, znotraj žlezovita, kar prov- zročuje, da je voljna. Koža ima obilico neskončno majhnih luknjic, koje zovemo preboji; te luknjice nam služijo v to, „da iz krvi potimo vodeni sopar". V koži se končujejo kožni živci, ki so sred¬ stvo občutku. Pod pravo kožo leži še neka sluzasta tvarina, ka¬ tera daje človeškemu telesu različne barve. Koža varuje meso. Posebno nežni telesni deli so zavarovani še posebej od zunaj. Taka je pri prstnih konceh na rokah in nogah; te konce varujejo nohti. Nohti tudi omogočujejo, da lehko z rokami prav majhne reči pri¬ jemljemo. Vlasje krasijo in grejejo glavo. §. H. Mišice, meso, živci, žile. Med kožo in okostjem so mišice. Te imenujemo v pro¬ stem govoru „meso“ in služijo v to, da se udje lehko pregibajo. Mišice so zložene z vlaken, a vlakna se iztekajo v kite. Te so belorumeni, svetli in trdni konopci, kateri vežejo mišice na kosti. Ves život ima nad 500 mišic. Te mišice so več ali manj pokrite z mastjo, katera je tudi pod kožo. Mast ali tolšča daje životu lepoto in gibkost, varuje različne nežnejše dele ter vpliva na to, da naše telo ne gubi preveč gorkote. Občutljiva mišična vlakna se pregibljejo, kar je včasih zavisno od naše volje, včasih pa tudi ne. Žile so cevi, skozi katere teče kri od srca po vsem telesu in se zopet k srcu povrača. Imamo žile odvodnice in žile pri- 10 vodnice. Žile odvodnice gonijo kri po telesu; a žile privodnice dovajajo jo zopet k srcu. Žile odvodnice so v začetku precej de¬ bele, a zožujejo se bolj in bolj ter nazadnje prehajajo v žile pri¬ vodnice, katere so tem debelejše, čem bolj se bližajo srcu. Živci so dolge, belkaste niti, izhajajoče iz možganov in iz hrbtnega mozga. Živci so sestavljeni s kosmičev,'ti zopet s konopcev, kateri se na¬ zadnje zožujejo v niti. Živci se vlečejo po vsem telesu ter (v naj¬ širšem pomenu) provzročujejo, da čutimo. Vse živce skupaj ime¬ nujemo živčevje ali živčni sistem. Živčni sistem deluje enako čvrsto na dušo in telo. §. 12 . Drob. Drob imenujemo vse mehkeje dele, ki ležijo v prsni in tre¬ bušni otlini in ki služijo za dihanje in v prebavo. Drob v prsni otlini so pljuča in srce; v trebušni otlini pa želodec, čreva, jetra in slezena. Obisti leže na desno in levo kraj goranjih ledvičnih vre¬ tenec. Omeniti nam je tudi prepone, kožnate mišice, katera loči prsno otlino od trebušne. §. 13. Možgani. Možgani se sklepajo po luknji v lobanji s hrbtenico; leže v glavi, in obdaja jih lobanja. Možgani so z mehke, rudeče-rujave, belkaste snovi; prevlečeni so z mnogimi žilami, in kože jih pokri¬ vajo. Razdeljeni so po neki zarezi v dva dela: v velike in male možgane. „Možgani se nastavljajo dalje v podaljšani mozeg, a ta zopet dalje v hrbtenjačo, ki se v podobi konopca ali vrvi proteza skozi vso hrbtenico ter oddaje, na desno in levo 31 parov živcev".) čem več je možganov in čem bolj razviti so, tem večo duševno moč ima človek; možgani družijo dušo s telesom. Ko bi si človek ranil možgane, onesvesti se, pride lehko ob pamet ali celo umrje. Po preračunanji nekega zdravnika tehtajo možgani pri človeku blizu 35. del njegove telesne teže. Navadno pa ima moški okoli l - 6 kgr. možganov; a ženska nekoliko manj. *) Glej „Prirodopis živalstva", posl. Fr. Erjavec, str. 289. 11 §• 14 . Pljuča, dušnik, jabolko, požiralnik, glasilka, bronhiji. Pljuča so organ dihanja; leže v prsni otlini, katero skoro popolnoma napolnjujejo. V pljučih se nahaja polno tankih cevic, zato so tako lehka, da plavajo na vodi, česar se lehko prepričamo s pljuči kacega sesalca, n. pr. vola, teleta, prašiča i. t. d. Pljuča imajo dva dela: desno in levo pljučno krilo. S pljuči dihamo in potezamo va-nja zdravi zrak skozi dušnik. Dušnik, ki je v zvezi s pljuči, je iz več obročkov. Zgoraj so ti obročki malo večji in delajo jabolko, ki se pri požiranji gor in dol pre¬ mika. Zraven dušnika je požiralnik, skozi katerega požiramo. Dušnik ima pokrovček, ki se vsakikrat, ko požiramo, zapre, da jedi in pijače ne prihajajo vanj, ampak v požiralnik smukajo. Ker se nahajata požiralnik in dušnik drug za družim, zgodi se čestokrat, da nam, hotečim jed ali pijačo požreti, pride kaj od nje v sapnik. V takem primeru pravimo po domače, da nam je „zaletelo“. To nas stavi v nevarnost, da se zadušimo, ako bi kašljajoč ne iz¬ metali tega, kar se nam vriva v sapnik. Jejmo in pijmo torej po¬ časno in previdno, da se dušnikov pokrovček bode mogel dostojno zapirati! „Jabolko ima znotraj dve vprek napeti gubi — glasotvor- nici; a med njima je poklina, kojo zovemo glasilka. Vzduh, prihajajoč iz pljuč, pretresa glasotvornici ter proizvaja ton. S po¬ močjo usten, jezika, zob i. t. d. pa se premina ton v glas".*) Ja¬ bolko prehaja navzdol v dušnik, a dušnik se zopet od spodaj raz¬ veji na dve bronhiji, katerih vsaka v eno pljučno krilo vodi. Zdrav in čist zrak, prišedši v pljuča, združi se onde s krvjo ter jo poživlja in krepča. §. 15 . Srce, osrčnik, žile privodnice in odvodnice, kri. Srce je pest debela otla mišica, podobna polovici keglja; leži med pljučnima kriloma, in sicer napošev se svojim koncem proti levi, a se širokim svojim delom pa proti desni strani prsne otline. Srce se giblje neprestano in je potisneno v mehur, ki ga *) Primeri „Woldrich-Erjavec Somatologija“, str. 43. 12 zovemo osrčnik. Osrčnik je bela, z goste staničnine zložena, pri- prosta koža; zunaj je hrapav, znotraj pa gladek in moker. Srce je smrk v človeškem životu. Razdeljeno je na dve otlini: v desno in levo otlino, kateri ste ločeni po navpični steni. Vsaka teh otlin je zopet razdeljena po povprečnej steni v dve otlinici. V štiri otline je torej srce razdeljeno. Zgornji otlini se imenujeti pred¬ dvora, zdolnji otlini pa prekata. Predalo med desnim in levim srcem je popolno, da kri ne more izstopiti. »Preddvor in prekat iste strani spaja velik predor (jama), ob njem vise v srčni prekat kitaste mrenice, ki služijo kot zaklopnice ter branijo krvi, ako bi htela iz prekata nazaj v preddvor 11 .*) Po pri vodnicah — t. j. takih žilah, katere kri v srce dovajajo, teče kri v srce; po odvodnicah — t. j. takih žilah, katere srcu kri odvajajo — pa se kri pretaka od srca po vsem životu. O krvi je treba tudi posebej spregovoriti. Kri je rudeča, neprozorna, malo lepljiva tekočina; vrhu tega je nekoliko slana in osladna. Iz krvi nastajejo in se izločujejo vsi drugi sokovi. Kri dela, da nam je telo toplo in da se krepi in raste. Množina krvi v človeškem telesu je Vu njegove teže. Človek umre, ako izgubi naenkrat toliko krvi, kolikor je težka '/25 nje¬ govega telesa. Da se iz srčnega prekata izstopivša kri zopet vanj povrne, zato je treba blizu 23 sekund. Krvni obtok tako dolgo traje, dokler človek živi. človek umrč, če se mu krvotok ustavi, in zboli, če se mu kri nepravilno po žilah pretaka. Srce se krči in zopet širi in takim načinom pošilja kri po životu. Da se srce krči in širi, to čutimo položivši roko na srce ali, ako potipljemo odvodnico (ciplo). Pri malih otrocih udari srce po 100 krat v enej minuti, pri odraslih pa le 72 krat. Udari li srce pri odraslih ljudeh več nego 72kratvenej minuti, tedaj je to znamenje, da človek ni prav zdrav. §. 16. Želodec in čreva. Želodec, kuhar človeškega telesa, podolgastno-okrogel je meh, ki leži pod prepono in pod srcem, nad črevami v trebušnej otlini na levi strani. Želodec vzprejema po požiralniku požrte jedi ter jih moči z razjedavim svojim sokom. Ta sok in neprestano trenje *) Woldrich- Erjavec »Somatologija 11 , str. 36. 13 vplivata pa na to, da se jedi topijo ali kroje. Prebavo pospešuje tudi zrak, ki z jedili prihaja v želodec, pa tudi gorkota želodčeva. Jedila se pripravijo za prebavo uže takrat, ko jih premeljemo se zobmi in pomešamo se slinami. Podaljšek želodčev so čreva. Ona so iz prohoda (kanala), ki je zdaj tanjši, zdaj širši ter se v velikih zavinkih razteza do zadnjice, končujoč se v danko. Ta prohod je šestkrat daljši od človeka, služi tudi za prebavo in v to, da se lajno odpravlja. Čreva so v goranjem svojem delu tanka, v dolanjem pa znatno de¬ belejša; ločijo se torej v tanka in debela čreva. Vsa čreva pa se neprestano pregibljejo v črvastih zavojih. §. 17 . Potrebušnica, opornjak, pečica ali rečica. „Vsa v trebušni duplini ležeča prebavila so zavita-, v po¬ ti’ebušnico (mreno). Tolščat trak, na katerega so zavoji ten- cega črevesa nabrani, je tudi kos potrebušnice in se zove opor¬ njak. Ono tolsto gubo pa, ki jo dela potrebušnica na želodci in na črevih, imenujemo pečico ali rečico .* 1 *) §. 18 . Kako deluje želodec? (prebava). Prebava se vrši pri človeku (in pri vseh popolnih živalih) na sledeči način: Človek premelje v usta vzeti živež se zobmi. V ustih se nahajajo ustne žleze, iz kojih prihajajo sline, katere živež iz- premenijo v nekako kašo. Na to pride ta kaša po požiralniku v želodec, kjer se vsled želodčevega delovanja izpremeni v pravo prav¬ cato ži vežno kašo. V to kašo se izliva žolč, s čimer se ta kaša izpremeni v mlečni sok. Iz tega mlečnega soka srčejo sesalne posodice, katere se nahajajo na notranji steni tencega črevesa, za reditev odločene delke na-se. Ti delki se izlivajo na to v kri, in pljuča jih izpremene popolnoma v kri. Kri izločuje pri nastalem krogotoku različne delke ter nadomestuje ž njimi trdne in tekoče delke, ki jih je izgubilo telo vsled neprestanega svojega trenja. Ži¬ vež, ki se n e more raztopiti v mlečni sok, odvajajo debelejša čreva *) Gdej Woldrich-Erjavec „Somatologijo“, str. 33. 14 in izpahnejo iz telesa v podobi — lajna (blata). Ako niina želode česa podelovati, potem občutimo lakot; kajti ostri želodečni sc draži živce. Ako želodec nema potrebne moče, potem občutimo žej o §. 19 . Jetra, žolčni mehur in žolč. Jetra izločujejo žolč iz krvi. Ona so najteži in največi drob barve so rudečkastorujave in ležijo na desni trebušni strani tikom, pod prepono. Tehtajo 2 —3 kg. Z mnogimi vezmi so pritrjen; na prepono in na želodec. Jetra imajo na spodnji svoji stran žolčni mehur. Žolč sama na sebi je rumeno - zelenkasta snov katera je grenkega okusa in neprijetno diši. Žolč se nabira v žolčnem mehurji; ta razkraja živež še bolj, pomaga odpravljat odvečne dele in se nazadnje izločuje z lajnom vred, kateremu daje rumenkasto barvo. Ako se žolč ne more iz jeter odtekati izlije se zopet v kri. Vsled tega postane kri rumenkasta, in m ; pravimo, da človek ima „zlatenico“. §• 20 . Slezena, obisti. Sleze n a je rujavo - rudečkasto telo, polno krvi in podol- gasto; ona leži na levi strani ob želodci. Ker se nahaja v njej mnogo krvnih posodic, zdi se, da je ustvarjena za to, da kri vsposablja za napravo žolči. Obisti so mnogo gostejše snovi kakor jetra. Na vsaki strani telesa, in sicer ob ledjih, leži ena obist. Obisti so odločene v to, da izločujejo scavnico. V ta namen imajo v svojej notranjest: mnogo bradavic. Te izlivajo izločeno mokroto v kožnate cevi, ka¬ terih ena vodi v obistno kotanjo in nazadnje v mehur. §. 21 . Prepona. Prepona loči prsno otlino od trebušne. Ona je kožnata, čez prsno otlino razpeta mišica. Kadar vdihamo, prepona pritisne na drob, zmanjša spodaj trebušno otlino ter razširi prsno otlino. 15 prsni otlini napolnijo se tedaj vsi napihnem pljučni mehurčki se zrakom. Pri izdihu pa se prepona vzdigne, rebra se ponižajo, od¬ večni zrak ide ven in ž njim tudi gorka nečista sopara. §. 22 . Čutila. Zunanje vtise vzprejema človek s peterimi čutili: z vidom, sluhom, vohom, okusom in tipom. Čutila so dušno orodje. Ona imajo pa tudi zunanje organe, na katere deluje vtis od zunaj. Ti organi tičejo se telesa. Razmotrivanje o čutilih spada k nauku o človeškem telesu in tudi k dušeslovju. §. 23 . Oko. Organ vida je oko. človek ima dve očesi, ki ležite pod čelom v koščeni otlini na maščobnem. Oko je sestavljeno s treh poglavitnih delov: z vidnega živca, zrkla in postranskih organov. Vidni živec — tudi „vidnik“ imenovan, po priliki je tako debel kakor peresna cevka in stopa po očesni duplini iz možganov v zrklo, kjer se razdeluje v prav tenka vlakenca. Zrklo je otla oblica obstoječa iz več kožic, katere ležijo druga nad drugo in ki očesu hranijo potrebne mokrine. Ena teh kožic — šarenica — je včasih plava, siva, črna i. t. d. ter očem barvo določuje. V sredi očesa nahajamo kristalno lečo, tako imenovano zato, ker je čista in svetla kakor kristal. S pomočjo te leče nastajejo v očesu podobe gledanih rečij in stvarij; vidni živec pa, ki vodi v možgane, provzročuje, da se nastalih teh podob zavedamo, t. j., da jih vidimo. Omeniti nam je tudi zenice. Ta je okrogla črno-svetla jamica, skozi katero lehko vidimo očem na dno. Zenica se v temi širi, a v svetlem krči. Med postranske organe štejemo najprej 6 v očesni duplini nahajajočih se mišic, ki obračajo oko na vse strani. Vejice po¬ krivajo oko pri vsakej nevarnosti; one se nehotno zapirajo. Tre¬ palnice odklanjajo od zgoraj padajočo svetlobo ter varujejo oko, da vanje ne dohaja prah, pot i. t. d. Obrvi nam služijo v kra¬ soto in v to, da nam pot ne teka v oči. 16 Kratkovidni ljudje morejo čitati le, ako knjigo tik pred oč; postavijo; dalekovidniki pa pomaknejo čitanko daleč od očij. Zdrav; oko dobro vidi- predmet, če je 21 do 24 cm oddaljen od očesa. To daljavo imenujemo d ogled. Kratkovidneži in dalekovidniki si po¬ magajo z naočniki ali očali, pri kojih izbiranji pa je treba previdno ravnati. Očesu časih tekočina izteče; v tem slučaji človek oslepi. Komur postane očesna leča neprozorna, pravimo, da mu je „be! prišla na oko“, vsled česar tudi izgubi luč očij. §• 24. Uho. Organ sluha je uho. Zunaj je podolgasto - zavito, tii in tam tomunasto, da zvok bolje vzprejema ter ga vodi v sluhovod. V sluhovodu se nahajajo mnoge žleze, katere izločujejo grenko mo- krino, zvano »ušesno maslo“. Ta raokrina provzročuje, da je slu¬ hovod voljen ter da brani prahu in mrčesom v notranjest. Sluhovod je od zunaj širok; a zoži se in se zopet razširi. Na njegovem konci se nahaja bobnič, ki je jajčast, tanek, dobro razpet, jako ob¬ čutljiv in vodi v notranje uho. Glas pride po sluhovodu do bobniča, kojega strese. Bobnič vodi te tresljaje v notranje uho dokler ne pridejo do slušnega živca, ki jih možganom naznani. V tem slučaji pravimo, da »sliši mo“. Človeka, ki ne sliši, nazivljemo glušca. Če pride kdo gluh na svet, pozneje tudi govoriti ne more. Takemu nesrečniku pra¬ vimo, da je gluhonem. Vender so take šole — gluhonemicc zvane — v katerih se ti nesrečniki izučč, da znajo pisati in brati in časih tudi govoriti. Popolna gluhota nastane le takrat, če se slušni živec uniči. §. 25. Nos. Organ voha je nos. On je otlina obstoječa iz kostij in hru¬ stancev. To otlino deli pretin v dva dela. Znotraj je ta otlina ol dana s kožo, katero imenujemo sluznico. Nad to kožo se raz 17 prostira vonjalni živec, ki prihaja iz možganov. Sluznico moči neka sluz, nazvana smrkelj. Telesa hlape od sebe silno drobne delce, ki se zrakom prihajajo do nosne sluznice, kjer se zadevajo ob vonjalni živec. Vonjalni živec naznani to možganom, in mi se teh delcev zavemo, t. j. vonjamo jih. Ako je sluznica suha ali premokra, tedaj vonjalni živec nij občutljiv. Iz tega nam je jasno, zakaj ob nahodu ničesar ne moremo vonjati. Nos se odpira s pomočjo nosnic ne le na zunaj, nego tudi v ozadji ustne votline. Zaradi tega lehko dišemo skozi usta, ali skozi nos. §. 26 . Okus, jezik, sline. Glavni organ okusu je jezik. Jezik je iz več zvezanih mišic, katere se na vse mogoče načine morejo krožiti in je zaodet se sluznico. Jezikove mišice so nekaj na viličasti podjezičnici, nekaj pa na vratu in v žrelu. Okus provzročujejo bradavice, ka¬ tere se nahajajo na jeziku. Na te bradavice, v katerih se konču¬ jejo mnogi živci, delujejo vsakovrstna jedila. Na tak način raz¬ draženi živci prijavijo to možganom, kjer potem nastane okusni ob čut. Mej živčnimi bradavicami ležijo tudi žleze, katere vedno iz¬ ločujejo mokrine; pa tudi iz slinovk dotekajo sokovi. Nad jezikom je nebo, čegar žleze tudi neko mokrino izločujejo. Da nij teh sokov, bile bi jedi brez okusa in suhe. Vse omenjene mokrine jedi pripravljajo na prebavo. Stvari, katere se ne dajo raztopiti, nemajo nobenega okusa. Isto tako ne občutimo okusa, ako je jezik suh ali preveč se sluzjo prevlečen. V zadnjem slučaji pravimo, da imamo »bel jezik", kar je znamenje, da nam je želodec pokvarjen. §. 27 . Čut ali tip. Čut ali tip je v tem, da se tipajoč lehko osvedočujemo, je-li kak predmet mehak, trd, raskav i. t. d. čut le - ta izvira v našem telesu, čutimo s pomočjo živcev in posodic, katere nam v podobi bradavičic ležijo v močnejši koži, katera se nahaja pod tenčico Cern več živcev se strinja v enej točki, tem veča je občutnost. Zato 2 18 imajo nosni konec, roke in posebno prstni konci prav tanek čut. Silno tanek čut pa ima n. pr. oko; zato občutimo bolečino, če nam va-nje pade tudi najmanjši prašek. Čut deluje tudi v notranjesti telesa, ker ono je vse se živci prepredeno. Tako občutimo bo¬ lečino v želodci, v grlu i. t. d. §. - 28 . Bdenje in spanje. Ako človek zunanje vtise svestno ali zavedno vzprejema, pra¬ vimo, da bdi; takovo njega stanje zovemo bdenje. Spanje na¬ staja vsled utrujenosti in pomanjšane delavnosti naših živcev. Otroci in stari ljudje, ki so sploh slabotnejši, spijo tedaj dlje, kakor ljudje srednje starosti. Mirno in sladko spanje krepča telo in je uspo¬ sablja, da — probudivši se — zunanje vtise razločnejše in krepkejše vzprejema. II. I>el. Dušeslovni početki. §• i- Čutila — dušno orodje. Človeška čutila (vid, sluh, voh, okus, čut [tip]) so orodje duši. Zunanji deli: oči, ušesa i. t. d. pripadajo pač telesu; a brez dušne pomoči bi z očmi ne videli, z ušesi ne slišali i. t. d. To se zgodi, ko umremo, kadar se namreč duša loči od telesa. Mrlič ima oči, a ne vidi, ima ušesa, a ne sliši i. t. d. — pač zato, ker nima duše. V naslednjih odstavkih hočemo nekoliko razmišljevati o — duši- §. 2. Duša, troje glavnih zmožnostij njenih; nazori, pred¬ stavnost in predstave, pojem. Vera in um nas učita, da imamo dušo, katera telo oživlja in ki človeka odlikuje pred vsemi drugimi stvarmi na svetu. Ker pa duše s čutili ne moremo zaznati, imenujemo jo bitje. Duša ima troje glavnih zmožnostij: ona spoznava, čuti in hoče. Najprej bodemo govorili malo o prvi zmožnosti. Duša lehko spoznava vidni svet, spoznava lehko sebe in Boga. Ako človek kak predmet natanjko ogleduje, ako tedaj vso svojo pozornost na - nj obrača, potem nastajejo v njegovej duši o tem predmetu neke slike, katere zovemo nazore. Slike le-te 2 * 20 (nazore) je možno eloveškej duši obdrževati, zopet jih sklicevati na dan ter v nove nazore združevati. To zmožnost človeške duše ime¬ nujemo predstavnost; slike, po predstavnosti nastale, pa pred¬ stave. Predstave se ločijo od nazorov le v tem, da nastajejo brez pomoči čutil. Svoje rajne starše smo, ko so še živeli, gotovo večkrat videli; zdaj jih sicer z očmi ne moremo več gledati, vender si o njih delamo predstave, t. j. mi si mislimo, kakšni so bili. Predstave so lehko temne, jasne ali razločne. Ako gle¬ damo kako reč, katere n. pr. radi velike daljave ne moremo od drugih rečij razločevati, potem dobimo o njej temno predstavo. Če bi n. pr. opazovali drevo ter bi ne mogli spoznati, ali je ja¬ blana, hruška, smreka i. t. d.: tedaj bi nam nastala nerazločna, a vender jasna predstava; kajti to nam je pač jasno, da je gle¬ dani predmet drevo; a razločiti ne moremo, kakšno drevo je to. Ako bi pa kak predmet tako videli, da bi znali povedati, kaj ima z drugimi predmeti skupnega in kaj različnega, potem bi dobili o tem predmetu razločno predstavo. Opazujoč več predmetov, spoznamo, da so si v marsičem slični, v marsičem pa različni. Ako od tako zadobljenih predstav različnosti odstranimo in bistvene predstavne znake strnemo, potem se rodi v naši duši — pojem. N. pr. če solnce, luno, kolo, kroglo mejsobno primerjamo, nastane pojem „okroglo". Ako pri¬ merjamo jablano, hruško, hrast, smreko i. t. d. drugo z drugim ter to, kar je vkupnega na njih strnemo ali zberemo, potem dobimo pojem »drevo 0 , t. j. rastlina, katera ima korenike, deblo in vrh. Isto tako dobimo pojem „Črno“, ako črnilo, ogel, vrano, noč, žalno obleko drugo z drugim primerjamo; a pojem „belo“ bi dobili, če bi primerjali mleko, sneg, apno, kredo, lilijo drugo z drugim. Pojem po tem takem nij nič druzega kakor enota bistvenih znakov. §. 3 . Mišljenje, vzrok, učinek, razlog, posledica, razsodek, zaključek, razum, dokaz. Človeška duša lehko misli, t. j. ona razumeva, uvideva, za- popada. Te zmožnosti pa nimajo živali niti ne slaboumniki ali bebci (kretini). Slaboumnik je oni nesrečnež, pri katerem manj- 21 kaj o glavne dušne lastnosti, ali, če baš ne manjkajo, zastopane so silno slabo in v majhnej meri. Zahvalite se tisoč¬ krat Bogu, da vam je dal dar — mišljenja! To, kar kaj naredi, imenujemo vzrok; to pa, kar se s tem (vzrokom) doseže, imenujemo učinek. N. pr. neki deček je razbil krožnik in zato joče. Razboj krožnikov je vzrok, a jok učinek, ki ga je razbiti krožnik naredil. Ako rečemo: „Greh je kaznjiv, zato ne smemo grešiti 11 , tedaj nam je to jako umevno, ker iz razloga, da je greh kaznjiv, nastaje tudi posledica, da ne smemo grešiti. Če bi pa rekli: „Greh je kaznjiv, tedaj moramo grešiti", bilo bi to jako nespametno, ker kazen nam nij prijetna. Naša duša more torej spoznavati vzrok in učinek, razlog in pravo posledico. Razen tega zna naša duša tudi razsojevati, t. j. ona more kakej reči zanikovati, ali pritrjevati. Da nas kdo vpraša: „Je li sneg črn; je li ogenj mrzel?“ kako bi mu odgovorili? ... Da nas kdo vpraša: „So li lilije bele ?“ kako bi mu odgovorili? — Gotovo na prvi dve vprašanji zanikalno, na poslednje pa trdilno 1 A naša duša ne zna le razsojevati, nego ona more tudi za¬ ključevati, to je: iz dveh razsodkov si sama poišče tretji raz- sodek. N. pr.: 1. razsodek: Kdor hoče priti v nebesa, mora biti pobožen. 2. razsodek: Mi vsi hočemo priti v nebesa. Kako se bo glasil zaključek? — „Tedaj moramo biti pobožni 11 ; kaj ne?.... Take in enake zaključke delamo ne vedč vsak dan. N. pr. Fran: če je jutri nedelja, pojdem se sprehajat. Janko: Jutri je sobota. Fran: Tedaj — — — ne pojdem se sprehajat. Marij ca: Kdor prime smolo, zamaže se. T o n č i k a: Jaz sem prijela smolo. M arij ca: Tedaj — (kako se bo glasil zaključek?). Mirko: Kdor stopi v vodo, zmoči se. Slavoj : Jaz stopim v vodo. Mirko: Tedaj — (kako se bo glasil zaključek?). Opomnja: Ona zmožnost človeške duše, vsled koje si človek snuje poj- move, razsodke in zaključke, zove se — razum. Ako rečemo: „Bog je usmiljen", tedaj je lehko pojasnoti, da je ta razsodek potreben, gotov in resničen. Zamoremo li po¬ trebo, gotovost in resnico kakega razsodka pojaspoti, naredimo dokaz. Dokazujemo pa s pomočjo zaključkov. 22 §■ 4. Um, ideje, talent, genij, natorni darovi. Naša duša premišljuje lehko o vsem lepem, pravem in dobrem; premišljuje o Bogu in drugih viših resnicah. Zmožnost človeške duše o takih nadčutnih, viših stvareh, o božanstvu razmišljevati, imenujemo um. Človek se s svojim umom povzdiguje nad zemske stvari in si ž njim stvarja ideje, t. j. visoke misli. Verske in nravske ideje so človeku zvezde vodnice na potu skozi živenje. V šoli nijso vsi učenci glede razumovanja jednaki; marsikateri učenec hitro razume učiteljeve nauke, mej tem ko je treba drugemu mnogo več časa za to. O človeku, čegar spoznavanje je krepko in razvito, pravimo, da ima talent, ali da je talentovan (na¬ darjen) človek. Izborni pesniki, skladatelji in drugi umetniki nam stvarjajo .umotvore, ki nijso le izvirni, nego tudi vzorni; takim umet¬ nikom pravimo, da so genijalni. Zakaj n. pr. imenujemo Pre- širna in Gregorčiča »genijalna slovenska pesnika?" Pač zato, ker njijne pesni nijso po kakih drugih pesnih posnete, nego prav izvirne; a vrhu tega so globokomiselne, prekrasne po zadržaji in čudovito dovršene po obliki, tako, da lehko služijo za vzor pe- senske lepote. Genijalen je torej oni človek, čegar duševna moč je silno velika, odlikujoča se po izvirnosti in vzornosti. Ali se torej more govoriti o genijalnih otrocih? Nikakor! Zmožnost človeške duše, da si dela predstave, pojmove i. t. d., sploh vse sile spoznavanja imenujemo natorne darove. Zahvaljujmo se Bogu, ki nam jih je dal! §. 5. Pazljivost, primere, dovtip, ostroumje. Naša duša more biti pazljiva, t. j. ona vse svoje sile obrača na en predmet, in se ne da motiti po nobenej drugi reči ali po nikakem dogodku. Pazljiv je n. pr. deček, ki posluša predavanja svojega učitelja in si jih skuša zapomniti navzlic temu, da njegovi bližnji součenci šumijo in igrajo. Pazljiva je tudi žival, a le na predmete, ki so navzočni. Človeška duša pa ima to prednost, da je lehko pazljiva tudi na nenavzočne predmete. Tako n. pr. gledamo, beroč kako povest, delajoče osebe pred sabo ter se ude- 23 ležujemo njihovega trpenja in veselja. Največa prednost naše duše pa je v tem, da si sama lehko izbere to, na čemer hoče biti pazljiva. Naša duša more tudi več rečij primerjati, t. j. preiskovati, v čem so si slične in v čem različne. Ako naša duša skrite in fine sličnosti mej različnimi rečmi hitro in lehko najde, pravimo, da ima dovtip. Ako pa more hitro iztaknoti različnosti mej rečmi, katere so si podobne, potem pravimo, da ima duša ostro- umje. V čem sta si n. pr. podobna in različna jablana in hrast? V čem mačka in pes? potok in velika reka? §• 6 . Spomin, občutki, domišljija, fantazija (vobraznost). Spomin je ona zmožnost človeške duše, vsled katere more ona predstave, koje zadobi, hraniti ter jih poljubno zopet obnav¬ ljati. Ta dušna zmožnost človekova je velike važnosti; kajti brez nje bi bil pouk v naših šolah breziuspešen, ker bi otrokom pri pouku zadobljene predstave nič ne pomagale. Istina je, da mi le toliko znamo, kolikor lehko hranimo v spominu. Spomin je torej zakladnica, v kojo shranjamo koristne vede, resnice in pravila; on je potreben vsem stanom. Zaradi tega so po pravici starodavni Grči in Rimljanje visoko čislali dober spomin. Spomin je različen. Imamo n. pr. r e č e n in beseden spomin i. t. d. Ako se namreč človek česa le po reči, le po sedržaji spo¬ minja, ne da bi si zapomnil istih besedij, s katerimi se je kaj po¬ vedalo, tedaj je to rečni spomin. Mi moremo pa nekoje besede v pameti obdržati, ne da bi mislili na to, kaj prav za prav po- menjajo; to je besedni spomin. Preizvrsten besedni spomin je imel kardinal Josip Mezzofanti, ki je govoril 58 jezikov! (Porojen je bil 19. sept. 1771. 1. v Bologni na Laškem ter umrl v Rimu 14. marcija 1849.1.) Imamo tudi krajeven, številen, muzi¬ kalen spomin i. t. d., kakor si kdo lože zapomni kak kraj, kaka števila ali kak napev. Spomin postaja tem krepkejši, čem več ga vadimo, slabi pa bolj in bolj, ako ga zanemarjamo. Dober spomin nikakor nij pri¬ rojen , nego pridobiti si ga moramo, vadeč ga v tej ali oni nameri. Živali imajo tudi spomin, pa mnogo manjši od človeka. 24 Toliko o spominu; a zdaj hočemo govoriti o nečem drugem! Različni dogodki, pa tudi predstave same, morejo nam ga- noti dušo ter jej dati prijetne ali neprijetne položaje. Take dušne položaje imenujemo občutke. Občutki so različni: prijetni (n. pr.: na',deja, veselje), neprijetni (n. pr. strah), mešani (n. pr. hrepenenje). Kdo je bil uže bolan, pa se časih ne do¬ misli bolečin, ki jih je moral pretrpeti ter ga ta domislek ne stresa? Da se more človek takih stvari domišljati, to provzročuje ona zmožnost človeške duše, kojo zovemo „domišljija“. Po¬ mniti pa je, da sti domišljija in spomin dve različni zmo¬ žnosti. Razloček mej njima je ta: Domišljija nam predočuje le o čutne vtise, ki smo jih imeli; spomin pa tudi n eo čutne. N. pr. ugledavši ljubo nam osebo, spomnimo se pogovorov, ki smo jih imeli ž njo uže pred leti. Obiskavši iz nova kako mesto, spomnimo se mislij in občutkov, ki smo jih imeli, ko smo to mesto prvikvat videli. Ogledujoč kako sliko, spominjamo se mnogih minolih dogodkov. Domišljija je dvojna: ponavljalna in proizvajaj oča. Ako nastajejo v naši duši slike, katere smo v istini kedaj videli, godi se to vsled ponavljalne domišljije. Vsled proizvajajoče — tudi stvarjajoče domišljije zvane — rodijo se nam pa v duši nove slike, katerih v istini ni j. Proizvajajočo domišljijo zovemo tudi fantazijo ali vobraznost. Fantazija je mati vsem umet¬ nostim (pesništvu, slikarstvu, glasbi, kiparstvu, stavbarstvu, mi- mičnem plesu). Pesniki, glasbeniki in drugi umetniki nam mo¬ rejo le s pomočjo fantazije kaj lepega stvariti. Mi si lehko mislimo rudeč robec, da je bel, majhen vrt, da je velik i. t. d.; to se godi vse vsled — fantazije. §• Poželenje, prazna želja, hotenje, nagnenje. Ako smo povabili na kosilo revnega otroka, ki še nikdar nij okusil dobrih in dragih jedij, ter smo mu prav izborno postregli, gotovo se mu je to dopalo. Pozneje kedaj bi ta revni otrok rad, da bi mu bilo dano, ponoviti slast onega dobrega kosila. O takem dečku pravimo, da si zopet želi onega dobrega kosila, ali da ima poželenje po njem. človek ima poželenje le po tem, kar je 25 enkrat okusil ali skusil in mu je tedaj ugajalo; po tem, česar človek nikdar okusil in poskusil nij, torej po nepoznanej reči, niti želel ne bode! Človek si večkrat kaj tacega želi, česar doseči ne more; v tem slučaji pravimo, da ima „prazno željo“. če pa želeno leliko dobimo, potem se imenuje to poželenje — hotenje. N. pr. Mož, ki je po nesreči oslepel, tožen vzdihne: Le enkrat bi videl, Kje solnce gor gre, Bi videl, kje luna, Kje zvezde blišče! Toda kaj mu pomagajo ti vzdihi? Ostanejo žalibog le — „prazna želja*. Druga pa je z učencem, kojemu je učitelj obljubil darilo, ako n. pr.: reši računsko nalogo. Učenca mika obljubljeno darilo, pa mogoče mu je tudi nalogo rešiti; on torej naloge ne želi le rešiti) nego rešiti jo tudi hoče! Ako se komu poželenje po eni in istej reči večkrat ponavlja, pravimo, da klone na to reč, ali da ima nagnenje do nje. N. pr. marsikateremu učencu vzbuja se želja, da bi postal učitelj, duhovnik, zdravnik ali kaj druzega. O takem učenci pravimo, da ima na¬ gnenje do učiteljstva, duhovništva, zdravništva i. t. d. §. 8 . O strasteh. (Dušni pretres ali afekt, veselje, žalost, upanje, strah, trepet, omamica.) Strast je neizmerno veliko poželenje po čem. Dokler um gospoduje strasti, nij škodljiva. Kadar pa strast premaga um, tedaj raste ona z nepopisno hitrostjo ter se navadno ne da več ozdraviti; koj v začetku se je treba strasti krepko ustavljati, ako se je ho¬ čemo iznebiti! Strasti so dušne bolezni, katere škodljivo vpli¬ vajo tudi na telo. Razločevati nam je strast od dušnega pre¬ tresa ali afekta. Strast traje dolgo; afekt pa je močan občutek kratke trpežnosti. V naslednjih vrstah in v naslednjih dveh odstavkih hočemo go¬ voriti o najvažnejših strasteh. Ako se česa neizmerno veselimo, navdaje nas veselje; ve¬ lika pobitost pa nam provzročuje žalost. Pričakujemo ii kaj 26 prijetnega, to nam rodi v srci upanje; ako pričakujemo pa kaj neprijetnega, navdaje nas strah. Veči strah, ki nas naenkrat na¬ pade, zove se trepet. Trepet se lehko tako poviša, da dušne moči za nekaj časa prenehajo; to je o mamica. Oinamica nastane lehko tudi vsled nenadnega prevelikega veselja. Vsled omamice sili vsa kri naenkrat k srcu, in na to zadene človeka večkrat kaplja. §• 9 . Hrepenenje, usmiljenje, zavist, sovraštvo, jeza. Ljubezen provzročuje, da bi osebe, katere so nam drage, zmerom radi pri sebi imeli. Ako se pa to ne more goditi, in je ljubljena oseba odsotna, potem občutimo hrepenenje po njej. Ljubezen tudi provzročuje, da bi ljubljenej osebi radi pomagali, če se ji slabo godi; njeno gorje nekako soobčutimo. V tem slu¬ čaji pravimo, da imamo usmiljenje ali milovanje. Usmi¬ ljenje je sorodno se sočutjem. Hrepenenju in usmiljenju nasprotni sta zavist ali nevo¬ ščljivost in sovraštvo. Nevoščljivec ne želi svojemu sobratu sreče, katero mu je Bog dal; sovražnik pa bi mu rad vso nesrečo poklical nad glavo, da bi to mogel! človeka časih kaj tako razžali, da mu kri vre, in oči se mu bliskajo. V divji tej strasti stori marsikaj, kar kasneje, ko se ohladi, obžaluje. V tem slučaji pravimo, da človeka ima jeza. §• 10 . Skopost, bahavost, kes, sram. Ako kdo štedi (hrani) iz namena, da bode imel na starost ob čem živeti, ali, če hrani iz namena, da podpira ubožce in bolnike, to je lepo in hvale vredno. Kdor pa hrani in svojemu potrebnemu sobratu ničesar ne privošči; kdor hrani le iz namena, da bode imel zmerom veči kup zlata in srebra: — tacega človeka um je v ob¬ lasti one strasti, katero zovemo — skopost. Iz ljubezni in zaradi Boga svojim sobratom dobrote skazo- vati, to je krepost; a pomagati jim le zato, da se potem okoli hvalimo, po časti hrepeneč, to je pregrešna strast, katero ime¬ nujemo bahavost. 27 Če kdo kaj hudega ali krivičnega stori, občuti prej ali slej nad tem dejanjem žalost, katero zovemo kes. če tacega človeka ljudje zaradi njegovega dejanja še zaničujejo, poloti se ga sram. Deček, ki se nij ničesa učil, kesal se bo kmalu. In, ko dorase in vidi, da zaradi svoje nevednosti nij za rabo, in da ga zaradi tega ljudje zaničujejo, sramoval se bo jako. Kes in sram poboljšata časih človeka, se ve, po tožnih in gren- cih izkušnjah. §. 11 . Prosta volja, dejanje, dober in slab značaj, breziz- nacajnost. Naša duša more kaj želeti ali odurjavati (mrzeti). Zname¬ nito je pri tem to, da jej je možno kaj prijetnega odurjavati, kaj neprijetnega pa želeti. N. pr. človek želi grencega zdravila, ker se nadeja, da po njem ozdravi; noče pa mrzle vode, kadar je razgret, ker vč, da mu to škoduje zdravju. Ker torej človeška duša lehko prosto voli in človek voljeno vrši, pravimo, da ima prosto voljo. V tem tiči človeško dostojanstvo in zasluga naših dejanj; v tem se baš človek loči od živali, da namreč to, kar je do¬ brega, hoče in izvršuje, a to, kar je slabega, odurjava (mrzi) in opušča! Ako to, kar hočemo izvršimo, pravimo temu dejanje. De¬ janje je torej telesen izraz naše volje. Kdor je naredil kako slabo dejanje, oglaša se mu notranji glas — „vest“, katera ga peče in mu pravi, da je grešil. Gorjč pa tistemu, komur je vest zaspala! Treba mu je milosti božje, da ga zopet dovede na pravo pot, s katere je krenol! če človek zmerom le to, kar je nravnega in dobrega, hoče in vrši, ne oziraje se na moteče ga zunanje okolnosti; potem pra¬ vimo, da ima dober značaj, ali, da je značajen. O člo¬ veku pa, ki zmerom le to, kar je nenravnega, hoče in vrši, pra¬ vimo, da ima slab značaj ali, daje nenraven (nemoralen) človek. Oni človek pa, ki nema stalne volje ter v izberi mej dobrim in slabim omahuje; ki je v svojem hotenji in delovanji nestalen; ki enkrat tako, drugikrat nasprotno deluje: — tak človek nema značaja, — on je breziznačajen človek. 28 Breziznačajnike zaničujemo. Vadite se zmerom v tem, da bote to, kar je dobrega, hoteli in vršili; svet vas bo spoštoval, če bote dobri značajni ljudje! §. 12 . Natorni nagoni. Vsaka stvar ima prirojeno lastnost, da se prizadeva, razviti in doseči svoj namen. Tudi človeška duša omenjeno želi, ne vede, zakaj; natora sama jo k temu priganja, in zato zovemo prirojeno to lastnost natorni nagon. Imamo več vrst natornih nagonov, in sicer: 1) Čutnost. Ta natorni nagon provzročuje, da zmerom le to želimo, kar je prijetnega, in to mrzimo, kar je neprijetnega. Bog je človeku dal um in prosto voljo, da more natorni ta nagon brzdati. Kaj da prosta volja lehko učini, slišali smo uže, in blagor človeku, pri katerem gospoduje um nad čutnostjo! 2) Drug natorni nagon je sam o o hrana. Celo najnesre- čnejši ali najstarši človek si prizadeva vsled tega nagona, da si ži- venje podaljša, če je pri zdravi pameti. 3) Radovednost je natorni nagon, vsled katerega člo¬ vek zmerom rad kaj novega vidi in sliši. Ta nagon je vzrok vsemu ' znanju in podloga modrosti. 4) Posnemanje je važen natorni nagon. Vsled posne¬ manja moremo storiti to, kar so pred nami drugi storili. Tudi živali, navlasti opice, posnemajo; pa pomišljati ne morejo, ali jim to koristi ali škoduje. Človek — ker zna razsojevati in dokler ima pamet — ne posnema slabega, ali vsaj le jedenkrat, dokler ga skušnja ne izmodri. Vsled tega nagona ohrani se poznanje umet- nostij in obrtnij do konca sveta. Lehko si torej mislimo, kako ve¬ like važnosti je za človeka ta nagon! 5) Pregibanje je natorni nagon, ki se pokazuje pri ticah selivkah in pri nekaterih ljudstvih v tem, da se radi selijo; n. pr. pri ciganih. 6) Druži jivo st. Vsled tega nagona se vzdržujejo dru¬ žine in narodi. Družljivosti nasprotna je samogoltnost ali sebičnost, katera se ne nahaja le pri človeku, nego tudi pri živalih. 29 7) Delavnost je natorni nagon više in blažje vrste. Uže majhni otrok stavi, ureduje in je delaven po svoje. §• 13. Ljubezen, hvaležnost, sočutje, človekoljubje. Nadaljni in najkrasnejši natorni nagon je ljubezen. Sam Bog jo je posadil v človeško srce zato, ker je hotel, da se imamo vsi mejsobno radi kakor bratje. Kateri otrok ne ljubi svojih star¬ šev? In kateri starši ne ljubijo svojih otrok? Kdo jih k temu na¬ ganja? Ta natorni nagon tudi provzročuje, da si drug druzemu dobro delamo ter da gledamo, da odvračamo drug od druzega vsako hudo. Ako se to posreči, potem se rodi v obvarovančevej duši prijeten občutek, ki ga zovemo hvaležnost. Hvaležni naj bodo posebno otroci svojim staršem in učiteljem, ker jim ti toliko dobrega delajo! Dober človek se veseli, če se drugi dobro imajo in če so srečni; a boli ga nesreča sobratova. To veselje in žalost prov¬ zročuje sočutje in človekoljubje. Sočuvstvujemo pa lahko tudi z ljudmi, ki živijo le v naši domišljiji. Tako omilujemo v povestih dobrega človeka, katerega Bog skuša, ter se veselimo, ko dobi plačilo za svoje kreposti. §. 14. O temperamentih. Ljudje so si različni ne lepo životu, nego tudi po dušnem stanu. Ta je krepak, poučljiv in vesel, oni pa bolehav in tožen; tretji je vročekrven in nezadovoljen itd. Razlika torej, katera prebiva v ži¬ votu in dušnem stanu posameznikov, imenuje se temperament. Razločujemo čvetero glavnih temperamentov: 1.) san g vi nični (lehka kri); 2.) kolerični (topla kri); 3.) melanholični (težka kri); 4.) flegmatični (mrzla kri). Sangvinik ima nežno, vitko telo, dopadljiv obraz, veselo in živo oko; on govori naglo, hodi lehko in kreče se hitro. — Sangvinik je poučljiv, a pozabljiv, dobrosrčen in postrežljiv, če ga to ne stane preveč truda; on je vesel, dražljiv in pokoren, a nagnen k lehko- miselnosti. Melanholik je slabotnega života, globoko-vdrtih očij, ima mrtev, a vender miren pogled, slaboten glas, govori počasno, eno- 30 zvočno in hodi previdno. — Melanholik je zmerom tožen in sa moten ter vidi povsod nepremagljive težkobe; on se uči in pojm. težko, ima pa dober spomin, priden je, točen in vztrajen. Kolerik je močne postave, ima izrazito lice, široko in obe kano čelo, ognjeno oko, mogočen glas in trdno hojo. — Koleri! je naglojezen in postane hujši, če se mu upiraš. Če ga pa znaš prijeti z lepa in milo, takoj se pomiri. On je slavohlepen in za- povedljiv, jezovit in nezadovoljen, vender pa sposoben velikih del in krepostij. Flegmatik ima miren, mrtev pogled, izrazito lice, veliko glavo, kratko sploščeno čelo, male izstopajoče oči, močne čeljusti, debele ustnice, kratek debel vrat, ozke prsi, slaboten glas. — Fleg¬ matik ljubi mir in lagotnost, on je pogoden, neobčutljiv in nikoli nij jezen, nikoli vesel, nikoli žalosten, on je mlačen ali hladen proti vsemu. Flegmatik je redoljuben in precej marljiv. Temperamenti so večinoma pomešani mej seboj, tako, da redko dobimo čisto le en temperament pri tem ali onem človeku. Najnavadniši mešanici sti: sangvinično-kolerični in melan- holično-flegmatični temperament. Temperamente posameznikov je kaj dobro poznati, zato, da znamo z vsakim ravnati, kakor je primerno njegovemu temperamentu §. 15 . Človeška duša je neumrjoča! Človek ima tu na svetu trudapolno živenje. Duša je s tele¬ som sklenena, in oba morata mnogo trpeti. Telo človeško po smrti razpade, a duša se združi s svojim Stvarnikom zato, da bi večno živela. Tako nas je učil Jezus Kristus, naš gospod in učitelj 1 česar nas je pa Jezus Kristus se svojim naukom zagotovil, o tem je slutil uže moder mož v starem veku — bil je to Sokrat, Blagi ta mož je moral zaradi svoje modrosti in kreposti mnogo trpeti. Vrgli so ga v ječo ter obsodili na smrt. Po nedolžnem obsojeni modrijan si je tu mislil: „Vsem ljudem dobro delam, a ta dobrota se mi vrača s hudim, hočejo me umoriti! Jaz tedaj tukaj na zemlji ne dobim plačila za svojo krepost. Svet pa je tako urejen, da iz te uredbe sklepam, da mora Bog biti neskončno moder in dobroten. Ali bi pa mogel to o Bogu reči, da ne dobi krepostni človek nobenega plačila za prebite krivice? Nel In, ker se s 31 smrtjo konča zemsko živenje; ali naj duša dalje ne živi, da na onem svetu dobi plačilo, in to toliko veče plačilo, čem več je morala trpeti na zemlji? — Iz tega sklepam — in gotovo po pravici — da moja duša ne neha s telesom, marveč da bo živela na veke tudi potem, ko telo razpade v prahi* Tako si je mislil modri Sokrat, in tudi nam kaže um, da mora duša biti neumrjoča. Bog je človeka ustvaril po svoji podobi; vdihnol je va-nj svoj lastni duh, s čimer je človeka odlikoval pred vsemi drugimi stvarmi' na zemlji! Gotovo lep neprecenljiv darl In, ali naj‘bi Bog po smrti človekovi ta krasni dar — dušo — uničil? Ali naj se duša ne vrne k Onemu, od kogar je izšla? Da, neskončno dobri Bog: Ko ilnato boš ječo strl, Ne bom umrl! No duhu poženo peroti, Ki jih iz dola solz in zmot Kazvije na skrivnostno pot, — Kam ? Tebi hitel bom naproti, Da enkrat Tvoj obraz bi zrl, Da zrl bi solnčnojasno lice, Obraz ljubezni in resnice! . . . To prst pa prsti izroče .... (Simon Gregorčič.) Pomisliti moramo dalje, da se darovi naše duše neskončno dovršujejo, kar po tem takem ne preneha, ko človek umre. Ali naj bi premodri Stvarnik kaj ustvaril, kar svoje popolnosti nij moglo doseči? In kako bi si mogli tolmačiti hrepenenje po stalnej sreči; kako bi si razložili naravne pravice in nadeje na plačilo in kazen, da nij druzega živenja, ki te pravice, te nadeje uresniči? . Ne, duša ne umre s človeškim telesom vred, marveč zdru- živši se se svojim Stvarnikom, živi na vekov veke! III. I >el. Kratek navod, kako si ohraniti in utrditi zdravje. §. i. Telesno in dušno zdravje (dušni mir). Ako človeški udje ne občutijo nobene bolečine in opravke’ njim namenjene, lehko zvršujejo, potem pravimo, da je človek te¬ lesno zdrav, da ima telesno zdravje. Na duši je pa človek takfat zdrav, ako razum gospoduje njegovim strastem, ter človeka pri njegovih delih le čednosti vodijo. O takem človeku pravimo, da ima dušno zdravje ali — dušni mir. Blagor človeku, ki je zdrav na duši in telesu! Kajti mej vsemi darovi, kar jih je prejel iz vsemogočne Stvarnikove roke, nij ga večega daru od zdravja! Zdrav človek je ob trdi skorji kruha in ob vodi zadovoljnejši in veselejši, nego bolni bogatin pri vsem svojem srebru in zlatu! Ali pa tudi more imeti bolni bogatin od svojega premoženja kak užitek? Ne! Brez zdravja nij zadovolj¬ nosti, nij veselja, nij sreče! Bolni človek ne more vršiti opravil svojega stanu, on ne more koristiti človeški družbi; premnogokrat je celo v nadlogo drugim ljudem! Po tem takem je čisto vte- meljeno, če si drug druzemu voščevamo zdravje, rekajoč: „Zdrav bodi! Zdrav ostani! Na zdravje! Zdravstvuj!“ i. t. d., saj boljšega od zdravja si nihče želeti ne more! 33 §• 2 . Bolezni, telesne in dušne v obče. Kakor sploh vse na svetu, to si tudi zdravje moremo uničiti popolnoma ali vsaj deloma, čestokrat se to zgodi vsled božje volje, največkrat pa vsled lastne naše krivde! Ker je pa zdravje najboljše blago na zemlji, treba, da si je znamo varovati in uter- jevati. Nauk, ki nas tega uči, zove se „zdravoslovje“. Boleznij telesnih je neizmerno veliko. Dušne bolezni so — strasti in greh. Trve so iz začetka neznatne in se lehko zatro; kasneje pa strašno narastejo in se ne dado iz lehka uničiti. Ako smo grešili, ovadi to našemu razumu vest, nepodkupna naša čuvarica. Blagor človeku, ki posluša glas svoje vesti! Kes in trdna volja, sta krepka bojevnika in lečnika zoper greh, katerega po večem zmagata. Nesrečen je človek, komur je blažena čuvarica — vest zaspala; on nravno niže in niže pada, dokler ne strmo¬ glavi v časno in večno pogubo! »Poslušaj svojo vest zvesto, Vodila vedno prav te bo; Srce, ki čisto vest ima, Je polno slada rajskega; Nečista vest pa vedno skif, Pokoja nema dnf, noči!“ » §. 3. Kako si ohraniti zdravje? Človeku veleva narava in vera, da si skuša ohraniti zdravje. Zdravje si ohranimo v obče: 1) Ako pazimo na posamične telesne dele. 2) Ako primerno telovadimo in počivamo. 3) Ako uživamo čist zrak. 4) Ako skrbimo za snažnost telesa (umivaje in kopaje se) in ako si čistimo oblačila. 5) Ako pazimo na stanovanje. 6) Ako uživamo primerne jedi in pijače. 7) Ako pravilno hodimo na svojo potrebo. 8) Ako pravilno spimo. 9) Ako se primerno ob¬ lačimo. 10) Ako krotimo in zmanjšujemo svoje strasti — ako si znamo pridobiti dušni mir, 3 34 §• 4 . Kako paziti na posamične telesne dele, na čutila, na oči (vid), ušesa (sluh) ? Potrebno je, da na čutila posebno pazimo, ker so nežna in se zategadelj lekko poškodujejo. Oči je pred vsem treba varovati od škodljive, slepeče, ne¬ navadne in hitro se menjajoče svetlobe. Isto tako jih varujmo od prepiha, od pokvarjenega zraka, od praha, dima in od mokrih so- puhov, tudi prevelika pečna gorkota škoduje očem. Vrhu tega ško¬ dujejo jim oljnati in sveeni sopari, kvari jih, ako se silimo gledati v mraku. Škodljivo je torej čitati v mraku, kakor se tudi oči po¬ kvarijo, ako beremo v solnčnej ali mesečnej svetlobi. Pazi na to, da ne čitaš pri trpoleči svetlobi! Svetloba naj pri čitanji, pisanji i. t. d., pada zmerom od leve strani na tvoje delo! Ako so se ti oči unele, ne zavezuj jih, nego obsenčuj jih s primernim hra¬ nilom. Ne mencaj in ne stiskaj si očij; ako ti je kaj va-nje prišlo, prizdigni le trepalnico. Pri izbiranji svojega poklica oziraj se tudi na oči, ker kdor je n. pr. podvržen očesni imetnici, ta nij za urarja i. t. d. Oči si krepiš, ako pogleduješ v lepo zeleno naravo in ako jih čestokrat spiraš s hladno čisto vodo. Ušesa moramo vsak dan skrbno umivati, posebno zato, ker se v njihovih pregibih prav lahko nabira prah in druga nesnaga. Vrhu tega naj se ušesa tudi od znotraj snažijo; nabirajoče se „ušesno maslo“ je treba skrbno odstranjevati. Ako ti ušesa pri velikej vročini popokajo, ne rabi drugega zdravila kakor — hladno vodo. — Sluhu škoduje sprideni zrak, prah in nenavadni močni pok ali zvok. Varuj ušesa tudi od prehlada! Zamaševati si ušesa kaže le onim, ki so izpostavljeni velikemu pokanju, n. pr. vojakom top¬ ničarjem. §. 5 . Nos, voh, okus, čut. Vohu škoduje sprideni zrak, močni in gnjili dulii, sliz v nosu, prehlad, posebno pa duhan (tabak), kateri živce slabi in časih celo uniči. Dihati skozi usta, nij spodobno. Ako ne rabimo duhana ter nos pridno spiramo; ako dalje z nosom večkrat čisto vodo potezamo va-se, ohranimo si nos zdrav. 35 Okusu škodujejo prevroče, predišavne in preslane jedi. Okus si pa ohranimo, ako radi pijemo vodo in si po jedi ž njo spiramo usta. Čut si ohraniš, ako se pridno krečeš in kožo umivaš. §• 6 . Zobje, vlasje, nohti. Zobje, če so zdravi in beli, nijso le človeku v krasoto, nego služijo mu tudi, da more prežvekovati in razločno govoriti. Slabi zobje širijo slab duh. Dobre zobe si ohranimo, ako jih skrbno trebimo in marljivo z vodo spiramo. Zobem škoduješ, ako le na enej strani prežvekuješ; tudi jim je zelo kvarljivo, ako hitro me¬ njavamo z vročimi in gorkimi jedmi in pijačami. Na škodo je vrhu tega zobem pušenje (kadenje), grizenje trdih reči j in drezanje ob nje s šivankami ali vilicami. Ako se ti je zob pokvaril, ne rabi nikakoršnih latverg, kapljic ali kaj druzega tacega; kajti vse to malo ali celo nič ne pomaga. Najbolje storiš, ako si v takem slu¬ čaji daš izdreti zob. K temu se koj in trdno odloči, zakaj slab zob tudi druge kmalu pokvari. Votle zobe naj ti zamaši (plombuje) iz¬ kušen zobozdravnik, ker sicer ti votli zobje tudi druge, zraven stoječe zdrave zobe lehko okužijo. Konečno si glede zob zapomni to pesenco vrlega mladinoljuba: „če zdrave češ zobe imeti, Jih moraš čuvati umeti: Ne grizi trdili mi stvarij, Ne liži preveč sladkarij, Ledene vode tud’ ne pij, Po jedi z gorkim jili izmij!“ V las e je treba zmerom snažne imeti. To dosežeš, ako jih pridno spiraš in češeš. Nikari pa vlas preveč z oljem mazati ali spudrovati! To zadržuje izhlapljevanje glave, in vrhu tega se ti va-njo vgnjezdi ostudna — gomazen! Nohte je treba čistiti in skrbno porezovati, a ne prekratko. Ako to delaš, ne vrasejo se ti v meso, niti ne dobiš tako zvanih „zanohtnic“, 3 * 36 §■ 7 . Slabe navade. Varujočim posamične telesne dele treba tudi pozornim biti na to, da ravno hodimo in sedimo ter tudi obe roki vadimo. Se¬ deti in ležati ne smemo po strani (napoševno), niti ne s sklonje¬ nimi prsimi ali s pritegnenimi nogami. Ne naslanjaj se pri pi¬ sanji, risanji i. t. d. na prsi! Tudi glej naravnost, in ne križem, niti ne mežikaj! Slaba navada je vrhu tega, ako se čudno na- mrdujemo ali pačimo. Ostudno je, smrkelj z nosom potegovati, neprenehoma odkašljevati se ali požirati. Kdor zmerom zdeha, tiplje si ali celo vleče ustnice ali ušesa; kdor si podrezava po nosu in v nosu, naj gleda, da opusti slabo to navado; zakaj vse take reči nijso le nespodobne, nego tudi zdravju več ali manj škodljive in lepoti nasprotne. §. 8 . Telesno gibanje in počitek. Gibanje pospešuje prebavo in krvni obtok, okrepčuje živce in mišice ter nam razvedruje duh. K telesnemu gibanju prištevamo h oj enj e (katero je največkrat v navadi), vo z enj e (najmanj zdatno) in jezdarjenje (katero je čestokrat prav velike koristi, ker se pri tem celo telo blagodejno trese); vrhu tega ekserciranje, pla¬ vanje, žoganje in druge igre, pred vsem pa — delo. Delavni človek je največkrat zdrav, zadovoljen, vesel; njemu diši jed in pijača in le njemu sta počitek in spanje dobrota. Lenuha tare dolg čas, njemu ne tekne niti jed niti pijača, in spanje nij krep- čalno za-nj. — Gibanje utrudi, in potem potrebuje telo počitka. Najmanj okrepčevalno je, ako po gibanji stojimo, bolje je sedeti, pa ne z zakriženimi nogami in krivo; najbolj priporočati je, da stegneni ležimo. Počitek pa trajaj le, dokler nas je utrujenost minola. Telo človekovo je ustvarjeno za gibanje, a ne za po¬ čitek! Vender more telesno gibanje postati tudi škodljivo, ako se ž njim preveč silimo, saj je sploh znano, da tudi struna, preveč napeta, poči. Prenapeto gibanje nam nakloni lehko bolezen ali celo smrt. Posebno pretežko delo v letih, ko še rastemo, silno škoduje. 37 §• 9 . Pregretje in prehlad. Telesno gibanje ugreje nas, t. j. kri se hitreje pretaka po našem telesu, hlapnja se pomnoži; kri in hlapnja pa provzroču- jeti gorkoto. Ako smo se ugreli, ne smemo brzo iti k počitku, tudi ne smemo nič mrzlega piti ali na mrzlem zraku ali na ve¬ tru postajati. Celo vdikarija premrzlega zraka se je treba tedaj varovati. Tudi ne smemo razgreti, se v mrzlej vodi kopati, in, ako nas je dež premočil, nij nam mirnim sedeti, čuvati se nam je, da razgreti ne sedamo na mrzla tla ali v travo; tudi se o takem slučaji ne slačimo prehitro. — Kdor se ne drži teh pravil, lehko dobi sušico (jetiko), trganje, ali ga zadene kaplja (mrtud). Ako smo se prehladili, treba je, da se močno sprehodimo, da gorko obleko ob¬ lečemo in pijemo gorko vodo, namešano z jesihom. Tudi gorke kopelji koristijo. Dobro je, zvečer, predno odidemo spat, oko¬ pati si noge v škafu dobro gorke vode, katerej smo pridejali nekaj otrob. Na to izpijemo kožarec gorke pijače (gorko vino, bezgov ali lipov čaj*) i. t. d.), ter ležemo takoj v posteljo, katera mora biti dobro in gorko zaodeta. Na tak način dosežemo, da se izpo- timo, kar nam bo jako koristilo zoper prehlad. Mokre nogavice in oblačila moramo zamenjati se suhimi. Prehlad lehko nastane vsled tega, ker se premalo pregi¬ bamo, ker stanujemo v mokrotnih stanovališčih, ali pa je pre¬ hladu kriv — prepih. Ne imej v svoji sobi nikoli dveh na¬ sproti si stoječih oken odprtih, vsled česar bi nastal prepih, ki je sovražnik človeškemu zdravju! v §. 10. Cisti zrak. Zrak deluje od zunaj na naše telo s pomočjo naše kože, od znotraj pa s pomočjo pljuč. A le čisti zrak vpliva dobrodejno na-nje; le čisti zrak nas naganja k delu, množi nam hrepenenje po jedi in pijači, pomore , da nam jedila teknejo ter nam daje mirno in sladko spanje. Čisti zrak je zdravju ravno tako potreben, kakor jed in pijača. Učeni ljudje so preračunali, da odrasel človek *) Pripravlja se iz posušenega bezgovega ali lipovega cvetja. ars vsak dan vdiha in izdiha kakih 8000 litrov zraka. Sprideni zrak slabi in draži telo ter rodi mnogo hudih bolezen, katere so vrhu tega še večinoma nalezljive. Zrak se spridi, ako v tesnej sobi pre¬ več ljudij skupaj prebiva; spridi ga stoječe vodovje in močvirje in tudi, ako v izbah žgemo oljetike in lojenice in ako v njih gla¬ dimo (tiblamo). Zrak spridimo, ako žgemo v izbah oglje, ako dolgo zapiramo kleti, shrambe in vodnjake; slednjič spridijo zrak tudi bolniki. Da se vsemu temu izogneš, odpiraj vsak dan v stanovanjih okna in duri — in to tudi po zimi! Bolnike od¬ stranjujmo, kolikor je le mogoče, od zdravih ljudij, poskusimo moč¬ virje in stoječa vodovja izsušiti, ali pa se jim ognimo. Škodljivo je tudi, ako imamo v spalnicah ali drugih izbah močno dišeče cve¬ tice. Ob mrzlem in mokrotnem vremenu oblačimo se toplo ter pokajajmo sobe z brinjem. Pri mokrotnih in gorkih dnevih od¬ pirajmo čestokrat okna, da se zrak preminja. Tudi je dobro, jesih na žarečem železu izhlapljevati. Kadar je zrak topel in suh, po¬ škropi sobe z vodo; dobro tudi storiš, ako v njih postaviš posodo z vodo, katera sopare va - se potegne. Čisti zrak spoznamo, ako lehko in okrepčevalno dišemo in ako nij v njem kacega duha, niti nam nij tesnobno. Opomniti mi je konečno, da je nezdravo spati v tesnih izbah; držati se je vo¬ dila, da naj človek, kolikor mogoče, živi v čistem prostem zraku. §. 11 . Snaga, umivanje in kopanje. Snaga okrepčuje in ohranjuje zdravje, nravnost in dostoj¬ nost človekovo. Snaga provzročuje, da je človek vesel, delaven, spodoben ter mu pridobiva spoštovanje drugih ljudij. Nesnažni člo¬ vek je na slabšem od živalij; kajti največ živalij je prav snažnih. Nesnaga je tudi največkrat vzrok nalezljivim boleznim. Da bomo snažni, treba, da se umivamo in kopljemo. Umivanje in ko¬ panje človeka oveseljuje, krepča ga in varuje tokov, skrnine, garij (svraba) in drugih takih nadlog. Kadar se hočemo kopati v mrzlej vodi, bodimo zelo previdni! človek se mora dobro počutiti, ne sme biti razgret ali presit v takih slučajih! Najbolje se je kopati na tešče ali 3 ure po jedi. Najprej si umij glavo in prsi in po¬ tem naglo skoči v vodo, v katerej pa ne miruj, nego hodi sim 39 in tja. Ne koplji se predolgo — '/ 4 — Va ure naj ti zadostuje; stopivši iz vode se takoj osuši, obleci ter na to se malo sprehodi. V mrzli vodi se umivaj zjutraj, po kosilu, zvečer in kolikor- krat so se ti vsled dela onesnažile roke ali obraz. Po jedi si vse¬ lej usta iztnij! Priporočati je, da si večkrat glavo umijemo ali j 0 — po letu — pomakamo do cela v skledo vode. Umivanje v mornej (ralačnej) vodi nikakor tako ne okrepčuje kakor v mrzlej vodi. Tudi gorke kopelji — izvzemši zdravilne vrelce o slučaji boleznij —. nijso tako koristne kakor mrzle. Mrzla kopelj je res izprva za občutljivca malo strašljiva; pa kmalu se je privadiš in občutiš dobrodejne nasledke mrzle vode za svoje telo. §. 12 . Čista oblačila. Treba nam je paziti tudi na to, da imamo snažna oblačila. Zdrav človek naj si obleče vsak teden vsaj dve srajci. Posebno dobro je, da imamo „ponočno srajco", katero oblečemo, idoč zvečer spat, namesto podnevne. Nogavice naj bi se makar vsak dan, ali vsaj dvakrat na teden menjale; druga oblačila pa naj ne bodo uma¬ zana ali prašna. Mokro obleko zamenjaj, čim prej moreš, s suho; isto tako obleko, katero ti je pot premočil. §. 13. Stanovanje. Na stanovanje treba, da obračamo vso svojo pozornost, ako hočemo ostati zdravi. Pred vsem je gledati na to, da stoji prag spodaj pri tleh 3—9 djm nad hišnim temeljem. Izbe morajo biti vi¬ soke, prostorne, zračne in svetle. Stanovanje naj se vsak dan očisti in vsaj enkrat na leto pobeli. Temno in mokrotno stanovanje je nezdravo. Vsak dan je treba izbe prezračevati; po zimi pa jih lehko ogrevamo s pomočjo zaprtih pečij, katere ne prepuščajo di¬ ma; a netiti (kuriti) je treba le zmerno 1 Nezdravo je, ako pe¬ rilo v izbah sušimo ali v njih celo kuhamo! če ti posamični udje ozebejo, ne hodi takoj v gorko izbo, ker tako lehko dobiš boleče te ozebke. Ozebli ud vtakni mariveč v mrzlo vodo; voda ti mraz potegne na-se. Kdor ozebel ud pri 40 ognji pogreva, biva v nevarnosti, da ga izgubi. Kožuhe po zimi nosevati, pač je prijetno, na drugo stran pa škodljivo. Najboljši pomoček, da se ogrejemo, je, ako nosimo dve srajci, jedno vrhu druge, dvojne nogavice ali pilni papir ovit okoli nog. Dobrodejno je tudi, ako se umijemo z mrzlo vodo, predno iz gorke sobe idemo na piano. §. 14 . Živež; strupene rastline. Da človek živi, mora jesti in piti. Da pa ne zboli, naj le toliko je, da se nasiti, a ne tako, da bi si želodec prenabasal. Po jedi naj človek zmerom še tek ima, ali z drugimi besedami povedano: je naj le toliko, da bi po jedi še imel veselje zagriz- noti. Prav zdravo je, jesti le enkrat na dan, in sicer ob določe¬ nem času. Večkrat in o raznih dobah jesti, slabi želodec. Slad¬ kosnednim biti nij le nezdravo, nego celo nespodobno. Sladko- snednost je imela uže večkrat najžalnejše nasledke, navadno je bila vzrok — otrovanju (zastrupljenju). Ako si bil tako nesrečen, da si se ostrupil po zavžitji kake strupene rastline, potem moraš nemudoma spiti kaj tacega, kar po¬ maga zoper strup. Najboljše je v takem slučaji piti jesiha ali mlačnega mleka; pa tudi bljevala so velike koristi. Sicer se je bljeval (vomitiv) posluževati le po zdravnikovem zaukazu! Nikar pokuševdti Mi, česar ne pozndš, Ker lehko mnogokrati Po vidu se golj’faš! Že čestokrat je bila Sladčica smrten strup, Ko polen bil zdravila Požirek je gorjup! §. 15 . Rastlinske in mesne jedi; maslo, sir, jajca, sladkarije, sadje. Najnavadnejša je človeku rastlinska jed, kakor: kruh, ze¬ lenjava, stročje, sadje; potem mesnata jed, t. j. meso različnih živalij. Mesnata jed je najredivnejša, pa baš zato je ne smemo 41 uživati toliko kakor rastlinske. Da jemo samo mesnate jedi, prov- zročilo bi nam to leno kri in skorbut (kurdej); same rastlinske jedi pa bi nas slabile. Mej najredivnišo rastlinsko jed spada so¬ čivje (grah, fižol, leča), katero se v uživanje jako priporoča. Rast¬ linska in mesnata jed skupaj namešana, ta'je našemu telesu naj- prikladnejša. Nepremastna in nepremedla govedina je najtečnejše in najprebavnejše meso. Divjačina je premočna, prešičje (svinjsko) meso težko prebavljivo, perutnina je prelehka in suha, ribje meso pa premalo redilno za navadno rabo. Dobro meso spoznaš poteh znakovih: 1. Ono ima majhen, a ne gnjil duh. 2. Ono ima živo rujavo - rudečo barvo ter je na sečni ploskvi belo namramorjeno. 3. Ono mora biti s toiščo prepredeno. 4. Mesnata vlakna morajo biti nežna in sočna, pod prsti nepregroba, a prožna. Pritisnivši jih s prstom, krvna voda lehko teče iz njih. Nevžitno je meso, ki je ikra v o ali trihinasto; isto tako meso takih živalij, ki so bo¬ lehale vsled vraničnega prisada, vsled smrkljavosti in koz. Tudi se je varovati gnjilega mesa! — Ako hočemo, da nam maslo ne bode škodovalo, mora biti • ” e (frišno). — Sir pospešuje pre- bavnost, ako ga zmerno jemo nij premasten. Varuj se pa žal¬ tavega sira, ker provzročuje mnogo težav. — Jajca, na mehko kuhana in sveža (frišna), lehka in zdrava so jed; na trdo kuhana jajca pa so težka za želodec in toraj škodljiva. Prav važno je ve¬ deti, kako se spozna frišno (sveže) jajce. To se zgodi na sledečih pet načinov: 1. Drži jajce proti luči, ako se ti kaže polno in je beljak še prav svetel, to je sveže. 2. Ako potreseš jajce, ne smeš ničesar slišati; ako pa v njegovi notranjesti plesketa, nij frišno. 3. Pritisneš li oba konca kacega jajca na jezik in občutiš, da je na širšem kraji gorkeje, kakor na tencem, to je jajce še dobro; ako je pa toplina jednaka, nij jajce več dobro. 4. Ako kako jajce na vodi plava, to je gotovo staro. 5. Sveža jajca se potijo pri ognji, stara ne. Vsa navadna jedila se ne smejo preveč osoljevati; tudi ni dobro, če je v njih preveč dišav. — Slad¬ karije škodujejo zobem in želodcu. — Zrelo sadje pa je prav zdravo, posebno če je zjutraj jemo. Paziti je le, da ne je¬ mo tacega sadja, katero je premočila rosa, slana ali dež. 42 §. 16 . Kruh, krompir; previdnost pri jedi. Kruh, ako prihaja od zdravega zrnja, gotovo je ena najre- divnejših in cenili jedij. Reženjak (erženi kruh) je najboljši, ječmenjak in o v se n jak sta presuha. Kruh mora biti pra¬ vilno enakomerno pečen, ne sinemo ga jesti, kadar je presvež (pre- frišen), ali celo, kadar je gorak! Tretjina živeža naj je člo¬ veku iz dobrega, grobejšega in nakisanega kruha — in ostane zdrav! Baš tako je bel tenkolupnat krompir zdrav živež, posebno, če ne živimo vsak dan izključljivo le ob njem. Varovati se je pa marogastega, snetivega, doraslega krompirja iz kake temne mokrotne kleti! Glad ali lakot je najboljša zabela živežu, a zmernost naj¬ boljša ograda zoper bolezni! Jedila nadrobno prežvekuj; ne požiraj lakotno celih kosov; kajti tako požiranje škoduje želodcu in te stavi v nevarnost, da se zadušiš. Prevroča in premrzla jedila škodujejo okusu, zobem in želodcu. Tudi ne jej po preobilnem pregibanji in posebno ne po kakem hudem dušnem pretresu, n. pr. v jezi. Take neprevid¬ nosti najhitreje provzročujejo kapljo (mrtud). §. 17 . Kuhinja in kuhinjsko posodje; naše kuharice. Kuhinja bodi čista in bela; kuhinjsko posodje pa treba umi¬ vati in čediti. Ako smo kako posodo rabili, otrebimo od te iste prah, umijmo jo ter z ruto osušimo, predno jo zopet postavimo na določeno ji mesto. Jedila je treba pripravljati v neškodljivih posodah. Škodljive so bakrene posode, katere nijso prav dobro pocinjene (pokositrane), nadalje so škodljive lončarske posode, katere so slabo ali s premnogim svincem pološene (postekljene) in slednjič posode od slabega kositra. Najboljše posode so železne, posebno tako zvane „zdravstvene posode". Nevarno je v mesingastih, bakrenih in kositrenih posodah pripravljati kisle jedi. Te jedi namreč raz¬ topijo baker in svinec, katera raztopina se z jedmi zmeša in jih — ostrupi. Tudi druge posode, v koje devamo jedi, morajo se radi tega hraniti prav snažno! 43 Pri tein ne'bo odveč, spregovoriti nekaj besed o naših ku¬ haricah, oziroma o naših hišnih gospodinjah. Od kuhinje je ve¬ likokrat zavisno naše zdravje; kajti slabo pripravljene, na pol su¬ rove jedi škodujejo našemu zdravju. Dobra kuharica ali hišna gospodinja pripravlja iz priprostih cenih stvari j dobro in zdravo jed, mej tem ko v kuhanji nevešča fine in drage reči pri njihovem pripravljanji pokvari, ali jih vsaj tako pripravlja, da nam škodu¬ jejo zdravju. Iz povedanega je razvidno, da dobra kuharica je pospeševateljica našega zdravja in blagostanja! Ali kako li skrbijo nekaterniki dandanes pri odgoji svojih hčera, bo¬ dočih gospodinj? Bože mili, človeka tožnost obhaja, motrečega dandanašnjo to odgojol Deklice iz boljših hiš blebetale ti bodo „francoski“, igrale spretno na klavir in včdi ga Bog, kaj še vse; a postavi jih k ognjišču, daj jim kuhalnico v roko, videl boš, niti „močnika“ niti „polente“ ti ne znajo skuhati! In v raenj premožnih kmetskih hišah tudi nij glede kuhanje mnogo na boljšem! Skrajni čas bi uže bil, da bi prišli do spoznanja, da je treba naše hčeri odgojevati za to, za kar so odločene, namreč, da bodo pridne gospodinje. Učenost pustite moškim, a ženskam dajte kuhal¬ nico in šivanko v roko! §• 18. Pijače; voda. Pijemo zato, da si gasimo žejo in da jedi bolje prebav¬ ljamo. Mej pijačami so najnavadnejše: voda, vino, pivo, žganje, medica, kava, čaj, mleko. Hladna voda je prav za prav edina člo¬ veku prikladna pijača. Vse druge gasijo žejo le trenotno in ne uga¬ jajo človeškemu zdravju. Piti nam je pa le dobro vodo. Dobra pitna voda je čista, brez barve in brez duha ter okrepčujoča; ona ne sme imeti v sebi preveč mineralnih sestavin ('/ 2 g. na 1 liter). V njej ne smejo biti niti živalske niti rastlinske snovi. Voda s takimi snovmi ti v kozarci ali steklenki od belega stekla po neko¬ liko dneh naredi pisano goščo ali vsaj neprijetno diši. Sveža stu¬ denčnica ima navadno toplino od 10 — 15° Celsijusovih. Pokvar¬ jeno vodo sicer lehko sčistimo, ako jo vlijemo na pesek in na debelo zdrobljeno oglje, da skozi prekapa. Nikakor ne pij gnjile in močvirnate vode! časih pa „sila kola lomi"; če torej slabo vodo moraš piti, pomešaj jo z jesihom. Človek naj — če tudi 44 nij žejen — vsaj še enkrat toliko pije, kolikor je. Voda prov- zročuje, da nas ne zapira, ona nam redči kri ter jo dela tekočo. Mnogo premikanje človeka užeja; a potem pa pijmo previdno! Dobro je malo, pa večkrat piti! §• 19 . Vino, pivo, medica, žganje, kava, čaj. Vino, ako je zmerno pijemo, navlasti, če je staro in čisto, pospešuje krvni obtok, poživlja živce, ter pomaga želodcu prebav¬ ljati; torej je zdrava pijača. Ako ga pa preveč pijemo, pokvari nam želodec in provzročuje še druge nadloge. Zdrav od ras en človek lehko spije do pol litra vina navadne (7 % alkohola) moči o poldne in baš tolico zvečer. Nij pa res, da vino želodec ogreva, ali da pri otrocih gliste zatira. Na prazni želodec vino piti, škoduje; pijmo je le pri obedih, zato, da nam želodec bolje premelje za- vžita jedila. Varuj se pijančevanja; kajti ono ti ugonobi dušo in telo ter te polagoma spravi ob premoženje! — Dobro pivo, zmerno pito, nij škodljivo, pospešuje prebavo in redi; silno škod¬ ljivo pa je slabo pivo. Dobro pivo je 1. čisto in prozorno, da lehko spoznamo reči, ki so za kozarcem. 2. Ono mora biti izvrelo in mora svetiti se; ne sme biti neprijetnega ali cel6 kislastega okusa. 3. Ono mora duh vedriti in človeka pokrcpčevati. 4. Ono ne sme napravljati na dnu kozarca gošče, če tudi delj časa stoji. 5. Ono mora imeti majhne in goste pene kakor mleko; a te pene ne smejo hitro izginiti, nego dolgo časa morajo obstati na površji in se tudi prijeti kozarčevib sten. Tudi medica*) ne ugaja človeškemu zdravju; kajti preveč draži živce in želodec. — Kaj hočemo po¬ vedati o žganji? Žganje je strupena pijača, ako je piješ prepogostoma in v znatne j meri. Se žganjem si je uže marsikedo zapravil zdravje, poštenje, pamet, čednost in premo¬ ženje! Kolikor ma- ; žganjarij bodemo imeli, toliko bolje za nas! Odraslemu človeku .onder ne škodi požirek dobrega žganja, ako mora v silnem mrazu prebiti; tudi lehko vzame požirek te pijače, ako mora jesti maščobne neprebavne jedi. Drugače se pa žganja varuj, da se mu preveč ne privadiš in ti žganjepitje ne postane *) Medica je alkoholična pijača, katera se pripravlja iz medu in di¬ šavili s tem, da to reči pustimo zavreti. Medica je navadna na Angleškem in po vzhodnih slovanskih deželah. 45 strast! — Kava in čaj tudi nijsti zdravi pijači. Rabimo ji lehko le kakor zdravilo zoper želodečni krč, zoper koliko, riganje, gla¬ vobol in zoper drisko. Po velikih pojedinah ti ne bo škodovala čašica črne kave, ker pomaga želodcu prebaviti v preobilej meri zavžite jedi. Sicer pa kavo — ako si jej vajen — pomešaj vselej z obilinj mlekom, ako hočeš, da ti ne bo škodovala. Ne pij pa nikoli vrele kave, ker provzročuje želodečni krč, moti prebavo in napravlja že- lodečne vredi! §. 20 . Mleko. Za vodo je mleko najzdravejša pijača. Ne smemo ga pa piti na kisle jedi, ker mleko se vsled kisline v želodci usiri; tudi ne pijmo mleka se smetano vred, ker vsled tega bi se nam žolč pre¬ več pomnožila. Pijmo ono mleko, ki prihaja od zdrave, nepre- stare in nehudo breje živine. Imamo več vrst mleka. 1. Osličje mleko je najzdravejše, ker ima malo sira v sebi, notranje rane ozdravlja in je lehko prebavno. 2. K o z j e mleko je tudi prav zdravo. 3. Kravje mleko je uže mastnejše in torej zdravju ne tako ugodno kakor prejšnji. 4. Ovčje mleko je najmastnejše; zaradi svoje maščobe je želodcu zoperno in težko. Dobro mleko spoznaš po sledečih znakovih: 1. Ono je čisto, belo in le malo na plavo vleče, vrhu tega nima duha, ali vsaj neprijetno ne diši. 2. Kanec dobrega mleka ti na nohtu ohrani polukrožno svojo podobo, a če ga spustiš v čisto vodo, ide na dno posode, čuvaj se mleka od bolnih krav! Tudi je dobro, uživati zmerom le pokuhano mleko! §. 21 . Ne pušite (kadite)! Ne njuhajte (šnofajte)! Mnoga nesreča, marsikak požar nastal je uže vsled kadenja. Vrhu tega kadilci smrdijo — navlasti iz ust. Navadna posledica kadenju je — sušica (jetika). Marsikdo je moral iti v prezgodnji grob, ker se je v nežnej mladosti udal pogubnemu kadenju! Kaj hočem povedati o njuhanji? Ono je ostudno, kvari voh in stane — kakor kadenje — mnogo denarja. Kako dobro bi bilo, ko bi človek denar, ki ga po nepotrebnem izdaje za kadenje in nju- hanje, bolje znal obračati! 46 §. 22 . Izločevanje, izpraznjevanje, izparivanje. Sluznice in žleze našega telesa izločujejo različne snovi: pljunec, želodečni sok i. t. d. Vrhu tega človek izpraznjuje neprebavni živež iz svojega telesa; a koža njegova se vedno iz¬ pariva, t. j. poti iz krvi vodeni sopar. Na tako pravilno izločevanje in izpraznjevanje svojega telesa moraš strogo paziti. Nered v tej zadevi nastaje vsled telesne sla¬ bosti, radi nepravilnosti v jedi in pijači ali pa vsled slabe volitve živeža. Živež, ki nij za reditev, mora se iz našega telesa odstra¬ njevati vsakih 24 ur. Ako se to ne godi, ali pa prečestokrat, potem je človek — bolan. Smo li zaprti ali se nas je lotila driska, te¬ daj se moramo takoj posvetovati se skušanim zdravnikom. Posebno pa naj se to zgodi, ako ne gre voda od nas; kajti nerednost v tem obziru postane prav kmalu opasna (nevarna). Baš tako treba pozornim biti na izparivanje našega telesa; kajti, ako se izpari¬ vanje pljuč in kože ovira, potem prav lehko nastane nahod in ka¬ šelj, unetica, vredi, ali celo sušica. Ako je izparivanje trebuhovo prenehalo, potem nastane kolika, driska in griža; vsled prehlada naših udov pa dobimo kliko skrnino (protin) ali nas zadene mrtud. Zdravniška pomoč o pravem času ne stane dosta, in bolezen se te¬ daj lehko v kalu zatre. §. 23. Počitek in spanje; lega v postelji. Človek ne more zmerom delati in kretati se, on mora počivati. Tudi ne more zmerom bdeti, nego potrebuje spanja. Počitek in spanje krepita dušo in telo, sposobita ju za novo delovanje in nadomeščata izgubljene moči. Spanje mora biti mirno, brez sanj in okrepčevalno. To dosežemo, ako se na planem (prostem) pridno krečemo; ako zmerno uživamo jedi in pijače ter si znamo ohraniti dušni mir. S prenabasanim želodcem, se skrbmi in žalo¬ stjo v srci spava se slabo! Za spanje je odločena noč. Le slabotni in stari ljudje legajo počivat tudi po dnevi, posebno po letu. Spati je treba v hladnem prostem zraku. Zgodaj legaj k počitku in rano vstajaj; kajti po¬ čitek pred polnočjo je najokrepčevalnejši. Pravijo, da dve uri pred 47 polnočjo več izdati, kakor vse ostale ure po polnoči. — Koliko časa je človeku spati, to odločuje starost, kakošnost telesa in na¬ vada. Dojenček spi izprva, ko pride na svet, po 20 — 22 ur na dan, po preteku 6 mesecev prespava dete vsekako še 2/3 dneva. Otroci do 7. leta smejo spati tudi po dnevi. Odrasel človek naj ne spi več kakor 6-8 ur na dan. Torej če ob 10. uri zvečer zaspi, naj vstane prihodnje jutro ob 4. ali k večemu ob 6. uri. Vzbudivši se zjutraj, ne ostajaj predolgo v postelji, nego brž vstani ter pojdi po svojih opravilih. Tako si učvrstiš telo in razbistriš dub. Nekaterniki imajo navado, da po noči v postelji berejo. To je slaba navada, katero treba opustiti; kajti provzročuje nemirno spanje; a tudi očem tako ponočno branje pri luči silno škoduje! A kako naj človek leži v postelji? Evo pojasnila: Noge, trebuh in prsi naj ležijo enako visoko in ravno, glava pa bodi za pest više od drugih udov, počivajoč na blazini. Ne legaj na hrbtu ali celo na trebuhu, nego zdaj na eni zdaj na drugej strani; vender bolj na des- nej strani, da si krvnega obtoka ne motiš. Ne sklepaj rok nad glavo; a truplo si do vrata ogrni. Nagim spati je nezdravo in nespodobno. §• 24. Postelje in spalnice. V pernicah spati je nezdravo, ker gorkota in sopari, ki se na¬ birajo v teh posteljah, naše telo slabijo. Pernice so čestokrat vzrok tokom in so krive, da nas mnogokedaj boli glava, zobje in ušesa. Zdravejše so postelje s podstavkom od slame, mahu ali konjske žime in z volnenimi ali štepanimi odejami. Prostraia (rjuhe) in prevleke na.j se kolikor mogoče mnogokrat menjajo in vsa po¬ stelja bodi po dnevu pogrnena, da ne prihaja vanjo prah ali druga nesnaga. Pomniti je tudi, da je treba posteljne priprave ali po¬ steljnino večkrat pr e ve tr o vati. človek naj spi sam. Otrokom je škodljivo, ako spijo se sta¬ rimi ljudmi. Spalnica bodi prostorna, zračna, visoka, po dnevu naj jej bodo okna odprta, da zrak va-njo pride. Ni pa dobro v spalnicah netiti (kuriti). Sploh bi se spalnice ne smele ogrevati, ali le prav malo; zakaj prevelika gorkota provzročuje glavobol, omotico in mrtud. Gorijo li v spalnicah nočne luči, očem to škoduje, vrhu tega nam 48 dim in par teh lučij napravlja še drugih težav. Ponočne lonce (kahlje) imevati v spalnicah, nij čedno in spodobno, pa je tudi nezdravo, ker voda v teh loncih provzročuje škodljivo izpari- vanje. Take lonce je treba koj zjutraj nesti iz spalnic in jih pridno izpirati in oinivati. Po noči jih lehko imamo — če uže nij drugače — dobro zaprte v „ponočnih omaricah* 1 . §. 25 . Obleka. Človek se oblači, da skriva svojo nagoto in se brani zunanjih vplivov, kakor vročine, mraza in mokrote. Obleka naj nam života preveč ne greje niti naj ga preveč ne mrazi; ona ne sme biti ne pretesna, ne preohlapna; tudi nij, da bi bila prelehka. Prelehka oblačila so večkrat vzrok skrnini (revmatizmu), ki se mnogokrat izvrže celo v nevarne bolezni. Najboljša roba za oblačila je volna; pa ne, da bi kdo volnata oblačila nosil na nagem (golem) telesu! kajti volna bi nam telo na nagem preveč dražila. Platnena obla¬ čila so na golem telesu na svojem mestu. Volna vpliva na to, da zunanja vročina le počasu deluje na kožo in nas brani mraza. Nosimo torej volnata oblačila vrh platnenih srajc in svitic (spod¬ njih hlač). Neposredno na koži naj nosijo volnata oblačila le ob¬ čutljivi, dosta v mokrotnem delajoči in stari ljudje. — Kožuhi nas sicer varujejo mraza, pa vsled njih se nam telo preveč izpariva, in slekši jih, lehko se prehladimo. Pretesna oblačila preveč tiščijo život; preohlapna pa nas po zimi ne varujejo mraza, po letu pa so nepriležna in nerodna. Glavo imejmo, kolikor mogoče, golo. Ako jo pa moramo pokrivati, ne pokrivajmo je s kožuhovino, mariveč po letu se slamniki, a po zimi s pokrivali od klobučevine. Vrat bodi po letu in po zimi gol. S tem ga utrdimo, da se ga ne lotijo tako hitro kake bolezni, a tako ostane tudi glas čist. Jo¬ pice naj bodo priležne, a hlače (bregeše) take, da se nam nikjer ne zadevajo. Ne nosi pretesnih čevljev ali škornjic! Noga se rada pre¬ hladi; imej jo zmerom v gorkem! Preozki čevlji provzročujejo otekline, trdine in kurja očesa. V posteljo ne legaj s pokrito glavo in pokritim vratom; prsi si pa lehko odeni. Oblačila nam je sna¬ žno držati. Volnena oblačila moramo čestokrat pretolči in izkr- tačiti ter to, kar je strganega, treba zašivati. Tako priprav¬ ljena oblačila hranimo potem na suhem kraji. 49 Da nam molji suknenih in kožuhastih oblačil ne uničujejo, treba, da — vrhu uže omenjenega — oblačila zavijamo v papir ali platno ter jih potem zapiramo. Tudi je dobro, oblačila po- trašati z „mrčesnim prahom," posebno taka, ki se popolnoma ne dado zapirati. §. 26 . Nekoliko o dušnih boleznih. Telesne bolezni uplivajo kolikor toliko tudi na dušo. Bolnik je tožen, boječ in potrt. A tudi dušne bolezni (nebrzdane strasti) silno slabijo telo. Strasti, katere moramo smatrati za dušne bo¬ lezni so: jeza, žalost, nevoščljivost, nasladnost i. dr. Nij je telesne bolezni, katera bi tako hitro rastla kakor dušna bolezen; tudi je dušna bolezen mnogo težje ozdravljiva od telesne. Ogenj se v začetku lehko pogasi, a ko enkrat močno okoli sebe poseže, tedaj je stvar mnogo težavnejša. Isto tako je pri strastčh: v začetku se jim krepko ustavljaj, zakaj pozneje bi se največkrat zastonj trudil! Strasti provzročujejo, da nam kri počasneje teka po žilah; mozeg nam vsled njih gine in život hira, lica blede in luč očij ugaša; človek bolestuje in sušica je navadno konec strastnemu živenju. §• 27 . Pomočki zoper strasti; dušni mir. Pomoč zoper strasti nahajamo pred vsem v veri, nravnosti, razumu in v trdnej volji. Ako smo s takim orožjem strasti prema¬ gali, potem dobimo blaženi — dušni mir. In sedaj se nam telo ojači in kmalu nas prešine veselost in zadovoljnost. Kri nam brže teka po žilah, mozeg se nam utrdi, živenjska moč se poviša, lica orudečijo in oko postane zopet milo in ognjeno. §. 28 . Pomočki zoper smrtni strah. So nekateri ljudje, ki se silno boje umreti. Vender v veri in umu nahajamo pomočke, s katerimi lehko premagamo strah od smrti. Ti pomočki so: 4 50 1. Upoznati se je treba se smrtjo. Nikar si ne misli smrti pregrozne, nego smatraj jo za prehod v boljše živenje. Kdo bi ne vzel grencega zdravila, katero ga more o- zdraviti ? 2. Treba imeti prave pojme o smrti. Ne poslušaj be¬ sed: »Strah od smrti, smrtna borba!" Umreti se pravi: izgubiti živenjsko moč. To moč gubimo pa le polagoma in ž njo gu- bimo tudi polagoma zavednost. Gubeč živenjsko moč gubimo ob jednem občutek za živenje. 3. Misliti si je treba, da je živenje le stanje, ki nas pripravlja za višo popolnost. Saj nas na onem svetu ne čaka večna poguba, nego po trudapolnem delovanji na tem svetu bomo tam veselo praznovali. Prava odgoja tudi mnogo pripomore v to, da se ne bojimo, ko nam bije »ura slednja". Na¬ posled se še čestokrat spominaj prelepih besed sv. Pavla, ki pravi: »Nobeno oko nij še videlo, nobeno uho nij slišalo, niti nij nikdar človeško srce občutilo tega, kar je Bog njim pripravil, ki ga ljubijo “. §• 29. Imenitno zdravstveno pravilo ter beseda o zdravnikih in njihovej pomoči. Živel je nekdaj učen zdravnik, kateri je zapustil sledeče ime¬ nitno zdravstveno pravilo, ki je vredno, da si je zapomnimo in osrčimo: Ce zdrav in krepek hočeš biti, Ne smeš mi preveč jesti, piti; Pregorke ne imej glave, A v toplem hrani zmir noge! Če kdo vender le resno izboli, treba mu je poslati po zdrav¬ nika. Včasih pa imajo ljudje, posebno na kmetih, kaj malo zau¬ panja v zdravnika, ali ga kličejo, kadar je bolezen uže tako na¬ predovala, da je skoro nemogoče, da bi bolnik ozdravil. In, če tak bolnik umre, potem se zadirajo govoreč: »Zdravniki nijso za nič!“ — Žalibog je istina, da se zdravnik navadno po deželi k bol¬ niku celo ne kliče, nego nespametni ljudje iščejo bolniku pomoči pri kakej konjederki ali pa pri kakem prismojenei, ki zna „ža¬ go var jati", kakor da bi to babjeverno počenjanje imelo kaj isti- 51 nitega uspeha! če se prigodi, da tak bolnik slučajno ozdravi, po¬ tem je občna govorica: »Vidite, konjederke, „zagovarjalci“ znado več kakor vsi zdravniki; ti ljudje le ubijajo!“ Omilovanja vredni so oni, ki imajo tako prepričanje! V glavo jim ne ide, da bolnik nij ozdravil vsled konjederčinih zdravil ali »zagovornikovega" blebetanja, nego vsled lastne narave, katera je premagala bolezen. Izprašani zdravniki so vsega našega spoštovanja in zaupanja vredni, ker oni so dobrotniki terpečemu človeštvu! Bolj kakor kdo v kacem drugem stanu mora se učiti on, ki hoče postati zdrav¬ nik; zdravniškega spričevala (diploma) ne odnese noben Suš¬ ni ar! A kje, na kateri visoki šoli sta se učila »konjederka" in »zagovarjalec", da moreta tako izborno ozdravljati? . . . Dragi moj! Zadobi zaupanje v zdravnike, ako ga še nimaš! 0- bolevši pošlji po treznega, vestnega in izkušanega zdrav¬ nika, ki ti bo s pomočjo svoje znanosti pomagal, ako še za časa pride njegova pomoč in je božja volja! Babjeveri se ne udajaj, zakaj, to je smešno, omilovanja vredno in — greh! . . . §• 30 . Kako ravnati se zamrtniki ? Večkrat se prigodi, da najdemo kje človeka navidezno mrt¬ vega (zamrtnika). Ta obleži v snegu, oni se utopi, tretji se zaduši i. t. d. V takem človeku večkrat še tli iskra živenja, in še bi ga bilo rešiti, da ga znamo oživljati. Našedši zamrtnika torej pošljimo takoj po zdravnika; a v tem ga sami poskušajmo oživljati. Kako se pri različnih slučajih to godi, najdete v naslednjih vrsticah, po¬ snetih po IV. Berilu. Pouk le-ta vam podajem v pesemski ob¬ liki, da si stvar laže zapomnite. I. Če kdo zmrzne. Če zmrzne kdo, ne nosi k peči ga, Temveč nemudoma mi sleci ga; Potem je dobro to pomniti, Da v sneg ga treba položiti Ter s snegom ga na to Je drgnoti krepko, 52 Dokler se revež ne ogreje; Potlej na hladno posteljo ga nesi, S tkanino gorko briši po telesi, A v nj uhan j e pod nos čebule, hrena kos Mu drži, dok ne oživeje. II, Če se kdo utopi. Utopljenca ne stavi na glavo. Ternuč na treh u h ga položi vedno, S tkanino gorko dregni mu telo, A truplo mu obračaj redno. Otrebiti sc usta mu potrudi, Iztegniti mu jezik ne zamudi, Iztegnene roke vzdiguj mu tudi, Potem ob rebra mu jih dčvaj spet, Ter vestno izpolnjuj še ta-le svet: S peresom ti v goltanec šegetaj mu, A v nos tabaka njuhati podaj mu, Dokler nesrečnik ne zadiše: Dveh ur je k temu treba ino više! . Če ne pomaga nič vse to, Mu zraka čistega vdihni, Kar storiš s snažno mi cevjo, V katero sapo lastno pihni 1 Pri tem pa nij pozabiti, Da treba nos mu stisniti, Po vpihu tudi prsi in život, Da sapa vdihana izteče. Če to ponavljaš mnogopot, Utegneš kaj imeti sreče; Vsekako delo to je hvalno, Ker činiš dihanje umetalno. III. Če se kdo obesi, ali zaduši. Če na obešenca kje naletiš, Prereži vrv mn, gledi pa, Da ne telebne ti na tla; Potem pa ž njim tako vršiš Kot pri utopljenci je rečeno, Ravnanje je povsodi eno ! In prav takisto delaj ti, Če se kateri zaduši; A pomni: bodi slučaj tale al tak Zamrtnika mi nesi v čisti zrak! IV. Če se kateri otrova (ostrupi). Če se kateri otrova, Mu mlačne v6de piti daj, 53 S peresom v golt mu šegetaj, Da jad škodljivi izbljuva. A dobro je za tacega človeka, Da pije olja ali mleka, Ker to pomoček je gotov, Da v njem se zamori otrov. V. Če koga strela zadene. če je nesreča ta zadela, Da v koga udarila je strela, Tedaj svetujem to ti jaz: Poškrapljaj z mrzlo mu vodo obraz; A vrhu tega prav je tudi znati, Da v nos in golt mu treba šegetati; Pomniti tudi ti je to: Obračaj, ribaj mu tel6, Obkladaj s testom ga gorjušne moke, Kot utopljencu privzdiguj mu roke ! ... A tudi še na drug način Otmeš ga, če preti pogin: Izkopaj jamo mu v zemljo Ter nazega položi v njo; A glava više naj stoji, Ter s kisom obraz mu izmij, Prav dobro tudi je in pravo Obkladke mrzle devati na glavo. VI. Če se je kdo opekel. Če kdo hudo se je opekel, Naj se stori, kar tu bom rekel: Naj voda iz melmrcev se spusti, Ki jih opečenec dobi, To z ostrim nožkom st6n' so najlaže. Za tem pa bolečina naj se m&že; Surovo maslo ali olje rabi v to. A bolečino mi skrbno Potem obveži v platno tanko, mehko. Namesto platna služi lehlco Prav dobro ti bombaževina. Nc puščaj pa mi iz spomina, Da kadar je napila se, Naj bi nadomestila se; A zadnja vender naj ostane Dokler sama ne pade z ržine. i, „ „ „ l>r<>- vzročuje (no pvov-zročuje). „ 23 „ 2. „ „ „ „ na kar (ne: na čemer). „ 24 „ 25. „ „ „ „ mic.ičiieniu (ne: mimičnem). „ 26 „ U. „ „ „ n nevošd - ljivost (ne: nevo - šeljivost). „ 27 čitaj v naslovu brezi - značaj nost (ne: breziz - načajnost). NflRODNR IN UNIUERZITETNR KNJIŽNICA 00000412126 „Slovstvena zgodovina v slovenski ljudski šoli“, spisal Janko Leban. Cena 30 kr. (po pošti 35 kr.) Ta učencem in učiteljem koristna knjiga se dobiva pri založniku J. E. Milici v Ljubljani. „Pobožni vzdihi", latinska maša za so¬ pran, alt, tenor in bas z dodanim spremljevanjem na orgijah. Uglasbil t Avgust Armin Leban, cena 1 gold. „Skladbe A. Armina Lebana", e. kr. učitelja. Uredil Janko Leban, II. zvezek. Cena 40 kr. Te dve muzikalni deli prodaja Janko Leban, učitelj v Avberu. (P. St. Daniel, via Sežana) na Primorskem. 1KF~ Pričujočo knjigo pošiljamo nekaterim gospodom na ogled. Kdor je ne mara kupiti, naj nam jo blagovoljno vrne pod istim zavitkom !