Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 464
Neven Budak, Hrvatska povijest od 550. do 1100. Zagreb: Leykam inter-
national, 2018, 350 strani.
Pri čujo či zapis je imel sprva za cilj na kratko opozoriti na novo knjigo Nevena 
Budaka, enega najboljših poznavalcev hrvaške srednjeveške zgodovine in rednega 
profesorja za to obdobje na Filozofski fakulteti Univerze v Zagrebu. Ker pa je hrvaško 
zgodovinopisje – vklju čno z vzporednimi arheološkimi, umetnostnozgodovinskimi, 
epigrafskimi, kulturnozgodovinskimi in drugimi raziskavami – naredilo v zadnjih 
desetletjih velik korak naprej v poznavanju zgodnjesrednjeveške hrvaške zgodo-
vine in se v marsikaterem oziru oddaljilo od tradicionalnih interpretacij in ker je 
slovensko zgodovinopisje vedno z zanimanjem spremljalo, kaj se na tem podro čju 
dogaja pri naših sosedih, se je piscu teh vrstic zdelo smiselno, da o teh novostih 
nekoliko podrobneje seznani slovenske bralce in da obenem kot neke vrste disku-
sijski prispevek predstavi svoje poglede na nekatera vprašanja, ki jih interpretira 
druga če kot avtor knjige, s katerim ga veže dolgoletno prijateljsko sodelovanje.
–   –   –
Pogled na zgodovino evropskih narodov se je v zadnjih desetletjih temeljito 
spremenil. Novi metodološki in konceptualni pristopi so nepovratno zamajali 
»velike zgodbe«, ki so jih je v službi in kot rezultat narodnih ideologij vzposta-
vile nacionalne historiografi je v 19. in prvi polovici 20. stoletja. Hrvaško zgo-
dovinopisje ni tukaj seveda nobena izjema. Na podro čju medievistike se je po 
medvojnem »metodološkem konzervativizmu«, ki ga je po Budakovih besedah 
poosebljal Ferdo Šiši ć, ter povojni »samoizolaciji« hrvaškega zgodovinopisja, 
za čela v osemdesetih letih 20. stoletja menjati tradicionalna podoba najzgodnejše 
hrvaške preteklosti. Ob Luju Margeti ću, in Tomislavu Raukarju, ki pa se je bolj 
posve čal visoko in poznosrednjeveškim temam, so bile spremembe povezane 
z zgodovinarji in zgodovinarkami danes srednje in mlajše generacije, kot so 
Neven Budak, Ivo Goldstein, Mladen An či ć, Hrvoje Gra čanin, Trpimir Vedriš, 
Danijel Dzino, Damir Karbi ć, Ivan Basi ć, Zrinka Nikoli ć Jakus, Maurizio Le-
vak in drugi. K spremenjenem pogledu na hrvaški zgodnji srednji vek so veliko 
prispevali tudi umetnostni zgodovinarji od Željka Rapani ća do Nikole Jakši ća 
in Miljenka Jurkovi ća, kot tudi arheologi, kjer naj prav tako le kot pars pro toto 
izpostavim Ante Miloševi ća, Majo Petrinec in Krešimirja Filipeca. Posebej velja 
Peter Štih 
O novi knjigi, novejši hrvaški 
historiografi ji in novih pogledih na 
hrvaško zgodnjesrednjeveško zgodovino 

Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 465
omeniti Vedrano Delonga, ki je svoj raziskovalni opus posvetila nadvse bogati 
epigrafski zapuš čini na Hrvaškem, prvovrstnemu zgodovinskemu viru, kot so to 
tudi hagiografska besedila, katerim je prav v zadnjem času namenjeno vedno ve č 
pozornosti, medtem ko so s kulturnozgodovinskega glediš ča nepogrešljiva dela 
Radoslava Kati či ća in Mirjane Matijevi ć-Sokol. Omembo bi si seveda zaslužili 
še številni drugi raziskovalci in raziskovalke zgodnjesrednjeveške hrvaške pre-
teklosti, ki pa jih na tem mestu seveda ni mogo če vseh našteti, velja pa ob tej 
omejitvi vendarle poudariti, da je med njimi veliko mladih, ki so se znanstveno 
formirali že v postjugoslovanskem času in se izpolnjevali tudi v tujini, zlasti na 
Srednjeevropski univerzi v Budimpešti.
V tu predstavljeni knjigi je Neven Budak povzel današnje stanje raziskav, 
h kateremu je s svojim opusom veliko prispeval tudi sam in nam predstavil v 
veliko ozirih druga čno sliko hrvaške zgodovine med 6. in 12. stoletjem, kot smo 
je vajenih iz hrvaške nacionalno koncipirane »velike zgodbe«. Delo je izšlo pri 
založbi Leykam international v seriji Hrvatska povijest, katere urednik je prav 
Budak in ki ima za cilj, da v sedmih sklopih in vsega skupaj kar 18 (!) knjigah 
oziroma zvezkih, segajo čih od prazgodovine do današnjega časa, na poljuden, a 
vendarle znanstveno utemeljen na čin predstavi celotno hrvaško zgodovino. Ta 
je, kot je razbrati že iz programa, koncipirana teritorialno in se za čenja s prvim 
pojavom človeka na hrvaških tleh, pri čemer hrvaški prostor zopet ni obravnavan 
kot ena enota in celota, ampak kot skupek zgodovinskih pokrajin, ki jih je zaradi 
svojih specifi k v zgodovinskem razvoju potrebno obravnavati tako sinhrono kot 
diahrono. Kot je razvidno s spletne strani založbe, je v seriji do zdaj izšlo 10 
knjig, s čimer je bila z Budakovo knjigo presežena polovica vseh njenih na čr-
tovanih zvezkov.
1
Poljudnoznanstveno zasnovana serija, in z njo tudi predstavljena knjiga, ima 
to zna čilnost, da nima znanstvenega aparata. Sledi pa vsakemu poglavju komentiran 
pregled najnovejše literature, ki je dober vodnik po obravnavanih vsebinah. Med 
to literaturo je posebej za izpostaviti ve č kot 650 strani obsežno monografi jo Nova 
zraka u europskom svjetlu, ki je leta 2015 izšla pri Matici hrvatski in obravnava 
isto časovno obdobje hrvaške zgodovine.
2
 Od Budakove se razlikuje v marsikate-
rem oziru, ne samo po obsegu. Predvsem je to kolektivno delo, ki ga je podpisalo 
kar osemnajst avtorjev in avtoric, kar se seveda odraža v besedilih, ki se v svojih 
(metodoloških) pristopih in narativih velikokrat med seboj precej razlikujejo in 
tudi prekrivajo, tako da ima knjiga mestoma prej zna čaj zbornika kot sinteze. Je 
pa zato opremljena z osnovnim znanstvenim aparatom, vsako poglavje pa ima 
tudi obsežen seznam virov in literature. Besedila pomembno, tudi v razlagalnem 
smislu, dopolnjujejo številne in dobre ilustracije, ki so se jim v celotni Leykamovi 
seriji žal odpovedali, ter barvni zemljevidi. Zaradi teoreti čnega in konceptualnega 
okvirja, v katerega je umestil svojo raziskavo in iz nje izpeljano interpretacijo, je 
branja vredna tudi knjiga hrvaško-avstralskega zgodovinarja Danijela Dzine (Dži-
1
 http://www.leykam-international.hr/program.php?id=1&ed=1
2
 Nova zraka u europskom svjetlu. Hrvatske zemlje u ranome srednjemu vijeku (oko 
550 – oko 1150), ur. Zrinka Nikoli ć Jakus (Zagreb 2015) xxiii+655 str.

Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 466
ne) o identitetnih transformacijah v zgodnjesrednjeveški Dalmaciji, o kateri sem v 
Zgodovinskem časopisu že poro čal.
3
 Zaradi aktualnosti in povezanosti s tematiko 
Budakove knjige, velja na tem mestu omeniti tudi dva monografska zbornika, ki 
sta izšla letos pri založbah Routledge in Brill, zrasla pa sta iz dveh mednarodnih 
simpozijev, ki sta leta 2012 in 2015 v Zadru in Splitu obravnavala vzhodnojadranski 
prostor in njegovo širše zaledje v za hrvaško (in marsikatero drugo) zgodovino 
v ve č ozirih klju čnem karolinškem obdobju.
4
 Zbornika potrjujeta odli čno vpetost 
hrvaških raziskovalcev zgodnjega srednjega veka v mednarodno raziskovalno skup-
nost, ki jo po drugi strani vedno bolj pritegujeta med Frankovskim in Bizantinskim 
cesarstvom leže ča vzhodni Jadran in njegovo zaledje, kot tudi, kako mo čno so se 
spremenili pristopi in pogledi in v kako veliki meri so se posledi čno spremenila 
tudi razmišljanja o hrvaški zgodovini v zgodnjem srednjem veku.
Budakov prikaz hrvaške zgodovine v zgodnjem srednjem veku, ki je za pri-
bližno dve stoletji daljši od periodizacije tega obdobja v vzhodnoalpskem sloven-
sko-avstrijskem prostoru, je razdeljen na devet poglavij. Prvo poglavje predstavlja 
bralcu zvrstno in po svoji geografski pertinenci in provenienci zelo razli čne pisne 
vire za hrvaško zgodovino (str. 14–31), ki jih niti ni tako malo. Mednje hrvaško 
zgodovinopisje tradicionalno ne prišteva Converso Bagoariorum et Carantanorum, 
pa bi jo lahko: frankovska oziroma Pribinova in Kocljeva (Spodnja) Panonija juž-
no od Mure in severno od Drave je, čeprav le v manjšem delu, vendarle tudi del 
hrvaškega prostora in s tem hrvaške zgodovine. In tudi sicer je ta vir zaradi »pa-
nonskih zadev«, bavarskega misijona, cerkvene jurisdikcije Salzburga, Konstantina 
in Metoda, omembe kneza Ratimirja, Bolgarov in sploh vklju čenosti panonskega 
prostora in dalmatinskega zaledja v bavarsko Vzhodno prefekturo po letu 828, 
pomemben za hrvaško zgodovino.
5
 Pomemben in kvantitativno zelo bogat vir za 
to obdobje so tudi arheološki preostanki in umetnostnozgodovinski spomeniki, 
na katere v poglavju prav tako ni posebej opozorjeno, pa bi glede na vlogo, ki jo 
imajo pri raziskovanju tega obdobja hrvaške zgodovine, bilo pravzaprav nujno. Del 
tega uvodnega poglavja je tudi zelo koristen pregled hrvaškega zgodovinopisja od 
Ivana Lu či ća in njegovega kapitalnega dela De regno Dalmatiae et Croatiae libri sex 
(Amsterdam 1666) naprej, s poudarkom na historiografi ji od 19. stoletja dalje, ko 
je prišlo tudi do njene institucionalizacije (str. 31–47). Pri tem je najbolj podrobno 
3
 Danijel Dzino, Becoming Slav, Becoming Croat. Identity Transformations in Post–Roman 
and Early Medieval Dalmatia (East Central ans Eastern Europe in the Middle Ages, 450–1550 
12, Leiden/Boston 2010) xix+271 str.; gl. Zgodovinski časopis 66 (2012) 444–445. 
4
 Imperial Spehers and the Adriatic. Byzantium, the Carolingians and the Treaty of Aachen 
(812), eds. Mladen An či ć/Jonathan Shepard/Trpimir V edriš (London/New Y ork 2018) xxxii+333 
str.; Migration, Integration and Conectivity on the Southeastern Frontier of the Carolingian 
Empire, eds. Danijel Dzino/Ante Miloševi ć/Trpimir Vedriš (East Central ans Eastern Europe in 
the Middle Ages, 450–1550 50, Leiden/Boston 2018) xx+365 str.
5
 Conversio Bagoariorum et Carantanorum. Das Weißbuch der Salzburger Kirche über 
die erfolgreiche Mission in Karantanien und Pannonien. Herausgegeben, übersetzt, kommentiert 
und um die Epistola Theotmari wie um Gesammelte Schriften zum Thema ergänzt von Herwig 
Wolfram (Dela I. razreda Slovenske akademije znanosti in umetnosti 38/Zbirka Zgodovinskega 
časopisa 44, Ljubljana 
2
2012).

Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 467
predstavljeno zgodovinopisje po hrvaški osamosvojitvi, ki ga zaznamujejo novi 
metodološki in konceptualni pristopi in ki pri ča o njegovi integriranosti v aktualne 
evropske zgodovinopisne raziskave in razprave. V osnovnih potezah so navedena 
tudi dela in avtorji tujih, v glavnem sosednjih historiografi j, ki so se ukvarjala s 
posameznimi, s hrvaško zgodnjesrednjeveško zgodovino zvezanimi vprašanji. 
Za kontekstualizacijo celotnega pregleda ni ni č manj pomembno drugo 
poglavje, ki pa ni usmerjeno v fi zi čnogeografske danosti hrvaškega prostora in 
v njihov pomen za življenje človeka in s tem za zgodovino, kot bi pri čakovali iz 
njegovega naslova »Zemljepisne determinante«, ampak v kratko predstavitev po-
liti čno organiziranih teritorijev od Istre, Dalmacije, Hrvaške in vzhodnojadranskih 
sklavinij južno od nje pa do Spodnje Panonije (str. 48–59). So pa v tem poglavju 
upravi čeno izpostavljene glavne komunikacijske smeri, kjer ima poleg starih 
rimskih cest zlasti pomembno vlogo vzhodnojadranska plovna pot. Povezovala je 
vzhodno Sredozemlje s srednjo Evropo in je ohranjala svoj nadregionalni pomen 
tudi v »temnem« 7. in 8. stoletju; z njo pa je nenazadnje povezano tudi v virih 
precej dobro dokumentirano srednjedalmatinsko gusarstvo. 
Sam zgodovinski pregled se za čenja v tretjem poglavju (str. 60–85), ki 
obravnava prehod med pozno antiko in zgodnjim srednjim vekom in z njim po-
vezana vprašanja (dis)kontinuitet in/ali transformacij v zgodovinskem razvoju. V 
njem bo bralec dobil osnovne informacije o vlogi Bizanca na vzhodnojadranski 
obali oziroma v Dalmaciji in Istri med Justinijanovo rekonkvisto gotske Italije in 
frankovsko ekspanzijo v severnojadranski in zahodnobalkanski prostor, nadalje o 
avarski zasedbi panonskega prostora in z njo zvezani slovanski širitvi, kot tudi o 
vprašanju preživetja krš čanstva in Cerkve (škofi j) do vzpostavitve metropolije v 
Splitu leta 925. Pri vprašanju slovanske ekspanzije avtor na kratko povzema tre-
nutno diskusijo, v kateri je postalo jasno, da samo z modelom slovanskih migracij 
ni mogo če razložiti slavizacije tako obsežnih evropskih predelov, ampak, da je 
pri tem v veliki meri potrebno ra čunati z identitetno transformacijo staroselskega 
(romanskega) prebivalstva.
6
 
Pri tem je intenzivno raziskovanje zgodovine dalmatinskih mest in njim 
pripadajo čih agrarnih zaledij, ki ima že dolgo znanstveno tradicijo, dovolj jasno 
opozorilo na njihovo mo čno kontinuiteto s pozno antiko. Spremembe, ki so nasto-
pile z avarsko-slovansko ekspanzijo in krizo bizantinsko-rimskega sveta, se tako 
danes ne ocenjujejo ve č v smislu radikalnega preloma, ampak postopne preobrazbe. 
Torej v smislu in okviru, kot je bil ta problem artikuliran tudi na nivoju evropske 
historiografi je, ki je sintagmo o propadu Rimskega cesarstva nadomestila s tisto 
o njegovi transformaciji. V teh koordinatah je v knjigi zlasti tematiziran primer 
dalmatinske metropole Salone in njene nadškofi je, ki naj bi po pripovedovanju 
Konstantina Porfi rogeneta in Tomaža Arhidiakona doživela nasilen konec, čeprav 
ni ni č manj možno, da sta mesto in nadškofi ja postopoma ugasnili in se potem na 
novo konstituirali v bližnji Dioklecijanovi pala či – Splitu. Zgodba o avarsko-slo-
6
 Gl. npr. Walter Pohl, Die Völkerwanderung. Eroberung und Integration (Stuttgart/Berlin/
Köln 2002) 206 sl.; Dzino, Becoming Slav, Becoming Croat 161 sl.

Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 468
vanskem razrušenju dalmatinske metropole, katere padec se od Frana Buli ća naprej 
tradicionalno datira v leto 614, in ki je dobil tudi simbolni pomen zgodovinske 
prelomnice, je danes vsekakor manj prepri čljiva, kot je bila še pred desetletji. 
V razliko od Salone izkazujejo rimska mesta v Istri neprekinjeno kontinuiteto 
iz pozne antike naprej. Pri tem presene ča trditev (str. 70), da so bila v vseh treh 
najpomembnejših mestih na polotoku – to je v nekdanjih rimskih kolonijah Pola, 
Parencij in Tergeste – stacionirani numeri. Numerus je v virih izpri čano samo v 
Trstu, in še to šele na za četku 9. stoletja, čeprav velja prepri čanje, da je mesto 
dobilo svojo garnizijo okvirno konec 6. stoletja ter, da je v nadaljevanju prišlo 
do oblikovanja komunalno-vojaške skupnosti posebne vrste.
7
 Tudi ni mogo če iz 
epigrafskega posvetilnega napisa za katedralo v Bragi, ki ga je leta 558 sestavil 
tamkajšnji škof Martin in v katerem se med ljudstvi Germanije in Panonije, ki so 
po zaslugi sv. Martina iz Toursa spoznala Kristusov nauk, omenjajo tudi Slovani, 
že kar sklepati o delovanju misijonarjev med slednjimi sredi 6. stoletja (str. 75). 
Napis je po svojem zna čaju slavilen in s tem nagnjen k pretiravanju, na kar opo-
zarja že to, da naj bi krš čanstvo tedaj doseglo tudi že Sase, ki jih je spreobrnilo 
šele frankovsko »pridiganje z železnim jezikom« pod Karlom Velikim.
8
 Je pa 
v zvezi s Slovani pomemben v toliko, ker kaže, da je iz Panonije izvirajo či in 
na današnjem Portugalskem delujo či škof vendarle že vedel zanje in da imamo 
najkasneje iz sredine 6. stoletja informacije o njih, ki so najverjetneje neodvisne 
od bizantinskih piscev. To je pomembno tudi v kontekstu teze Florina Curte, da 
je slovanska identiteta bizantinski konstrukt.
9
 Prav tako ne bo držalo, da je škof 
Andrej iz Celeje, ki je okrog leta 680 morda rezidiral v Istri (na takratni sinodi v 
Rimu je namre č podpisan kot Andréas eláchtistos epískopos tês hagías ekklesías 
Kelaiánes eparchías Istrías oz. Andreas episcopus sanctae ecclesiae Celeianae 
provinciae Istriae), iz svojega pribežališ ča skrbel za (staroselske) kristjane »ki so 
živeli na podro čju pod oblastjo Karantancev« (str. 82). Če pustimo ob strani po 
mnenju Rajka Bratoža precej veliko možnost, da je Andrej rezidiral še v Celeji 
oziroma na podro čju svoje škofi je in je torej deloval v okvirih ecclesiae in gentibus, 
je za opozoriti, da se Karantanija v času, dokler je do konca 8. stoletja obstajal 
avarski kaganat (in verjetno tudi kasneje ne), ni raztezala čez mestno podro čje 
anti čne Celeje. To je ležalo na glavni komunikaciji, ki je preko Akvileje, Emone 
7
 Placitum Rizianense, ed. Harald Krahwinkler, “...in loco qui dicitur Riziano...” Zbor v 
Rižani pri Kopru leta 804 / Die Versammlung in Rižana/Risano bei Koper/Capodistria im Jahre 
804 (Knjižnica Annales 40, Koper 2004) 72; gl. tudi prav tam 38 sl.; Rajko Bratož, Med Italijo 
in Ilirikom. Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki (Dela I. razreda Slovenske 
akademije znanosti in umetnosti 39/Zbirka Zgodovinskega časopisa 46, Ljubljana 2014) 476. 
Za starejše obdobje gl. Jaroslav Šašel, Römisches Militär auf der Halbinsel Istrien, v: isti, Opera 
selecta, ed. Rajko Bratož/Marjeta Šašel-Kos (Situla 30, Ljubljana 1992) 489 sl.; prim. Alka 
Starac, Istra od Epulona do Dioklecijana. Rimsko vladanje u Histriji (Pula 2002) 257 sl., 298 
sl., 315 sl. 
8
 Gl. Jaro Šašel, Omemba Slovanov v pesmi Martina iz Brage na Portugalskem, Kronika 
24 (1976) 151–158. Citat je iz Translatio sancti Liborii c. 5, ed. Georg Heinrich Pertz (MGH, 
Scriptores 4, Hannover 1841) 151.
9
 Florin Curta, The Making of the Slavs. History and Archaeology of the Lower Danube 
Region c. 500–700 (Cambridge 2001).

Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 469
in Poetovione povezovala italski s panonskim prostorom in skupaj s Posavinjem 
in slovenskim Posavjem so jo vse do meje Italije na kraških prelazih kontrolirali 
Avari (v tem smislu bi bilo potrebno popraviti tudi zemljevid na str. 323, po katerem 
se je avarska oblast drugega kaganata kon čala že v današnji vzhodni Sloveniji). 
Andrej je torej v najboljšem primeru lahko skrbel za kristjane pod oblastjo Avarov 
na nekdanjem mestnem teritoriju Celeje.
10
Četrto poglavje (str. 86–118) bi lahko imenovali klasi čno. V njem je obrav-
navano vprašanje izvora in naselitve oziroma etnogeneze Hrvatov. Vprašanje je 
obremenjeno z dolgo zgodovino raziskovanj, številnimi razli čnimi mnenji in malo 
trdnimi ugotovitvami. Iz tega okvira ni mogel niti Budakov prikaz, ki je v veliki 
meri referat o razli čnih teorijah, čeprav mu pristopa z relativno novih metodoloških 
izhodiš č, ki jih je glede zgodnjesrednjeveških etnogenez in gentilnih identitet razvila 
ti. »dunajska šola« s Herwigom Wolframom in Walterjem Pohlom na čelu. Nobena 
razprava o izvoru Hrvatov in o njihovih za četkih v Dalmaciji seveda ne more mimo 
Konstantina Porfi rogeneta in njegovega De administrando imperio (DAI), kjer je v 
vizirju raziskovalcev zlasti 30. poglavje. V njem se je v zgodbi o priselitvi Hrvatov 
pod vodstvom petih bratov in dveh sestra namre č zelo verjetno ohranilo avtenti čno 
hrvaško origo gentis izro čilo.
11
 Tega seveda ni razumeti v smislu »kako je bilo«, 
ampak kakšne predstave so o svojih za četkih v dolo čenem času pred njegovim 
zapisom v DAI imeli Hrvati sami oziroma njihova politi čno odlo čujo ča elita, kjer 
je v prvi vrsti misliti na vladarsko dinastijo in njen dvor. 
Pri tem sprejema Budak (str. 95 sl., 169 sl., 226) najnovejšo tezo Ante 
Miloševi ća, ki jo je skušal dopolniti Denis Alimov, da se za imenom hrvaškega 
vladarja Porina, ki je obi čajno razumljen kot (knez) Borna, skriva ime slovanskega 
božanstva Perun.
12
 Zgodba o Porinu – ta je v 30. poglavju DAI prikazan kot prvi 
krš čanski knez Hrvatov, ki je po njihovi zmagi nad Franki in njihovim knezom 
Kotzilisom prejel krst od iz Rima poslanih škofov – naj bi torej bila del mitološke 
in ne histori čne naracije hrvašega origio gentis. Po Miloševi ći razlagi so torej 
Hrvati oziroma njihova dinastija za četke svoje zgodovine povezovali z nebeškim 
vladarjem Perunom.
Božanski za četki ljudstva ali dinastije so ve čkrat izpri čan topos v evropskih 
origo gentis narativih, vendar obenem ne tudi nujen in s tem strukturno neobvezen 
10
 Gl. Rajko Bratož, Ecclesia in gentibus. Vprašanje preživetja krš čanstva iz anti čne dobe v 
čas slovansko-avarske naselitve na prostoru med Jadranom in Donavo, v: Grafenauerjev zbornik, 
ur. Vincenc Rajšp idr. (Ljubljana 1996) 211 sl.; isti, Die römische Synode 680 und die Frage der 
Kirchenorganisation »in gentibus« im 7. Jahrhundert, v: Radovi XIII. me đunarodnog kongresa 
za starokrš ćansku arheologiju II – Acta XIII congressus internationalis archaeologiae christianae 
II, ur. Nenad Cambi/Emilio Marin (Città del V aticano/Split 1998) 587–602. Za meje Karantanije 
gl. Peter Štih, Glose k novi monografi ji o Karantaniji, Zgodovinski časopis 58 (2004) 483 sl.
11
 Constantinus Porphyrogenitus, De administrando imperio c. 30, ed. Gyula Moravcsik, 
engl. transl. Romilly J. H. Jenkins (Corpus fontium historiae Byzantinae 1, Washington DC 
2
2008
)
 142–145.
12
 Ante Miloševi ć, Tko je Porin iz 30. glave De administrando imperio?, Starohrvatska 
prosvjeta, III. serija, 40 (2013) 127–134; Denis Alimov, Hrvati, kult Peruna i slavenski gentilizam 
(Komentari na hipotezu Ante Miloševi ća o identitetu Porina i Peruna), Starohrvatska prosvjeta, 
III. serija, 42 (2015) 141–164.

Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 470
element takšnih pripovedi.
13
 Zgodbe o izvoru oziroma za četku novega ljudstva (in 
njihovih dinastij) strukturno praviloma zaznamuje primordium, to je tisto prelomno 
za četno dejanje, ki je konstituiralo in/ali legitimiralo novo skupnost in ima praviloma 
mitološki zna čaj.
14
 V hrvaškem origo gentis je primordialno dejanje s katerim se 
za čenja zgodovina dalmatinskih Hrvatov, odcepitev družine ( γ ενεά) petih bratov in 
dveh sestra od Belohrvatov onstran Bavarske in njihov prihod z ljudstvom ( λαός) 
v Dalmacijo, kjer so premagali Avare in ji zagospodovali. Eden od bratov se je 
imenoval Hrobatos ( Χρωβάτος). To kaže, da so Hrvati svoj za četek in z njim zve-
zano gentilno ime v svojih predstavah izpeljevali od imena enega izmed bratov iz 
skupine svojih mitoloških prvih voditeljev, ki se nam tako kaže kot prao če Hrvatov 
oziroma kot njihov heros eponymos. Te predstave sre čujemo tudi drugod: Slavus naj 
bi npr. dal ime Slovanom, Čeh Čehom, medtem ko naj bi bil Kij za četnik Kijeva in 
Kijev čanov. Ni č manj ni zanimivo, čeprav hrvaško zgodovinopisje temu vprašanju 
ne posve ča pozornosti, da je bilo enemu od omenjenih petih bratov ime Kosentzis 
(Κοσέντζ ης). Ime je z jezikoslovnega glediš ča identi čno imenu, ki je ozna čevalo 
posebno socialno skupino kosezov vzhodnoalpskega, zlasti karantanskega prostora.
15
 
O njihovem izvoru obstajajo razli čne razlage, Ljudmilu Hauptmanu pa je prav ta 
omemba v DAI bila eden od temeljev za njegovo t. i. hrvaško teorijo. Po njej so 
bili kosezi eno od hrvaških plemen, ki se je po doselitvi v Dalmacijo odcepilo, se 
naselilo v nekdanji Sredozemski Norik, kjer naj bi premagalo Avare in kot novi 
gospodar zavladalo tamkajšnjim Slovanom (Karantancem).
16
Porin v hrvaškem origo gentis narativu ni niti prvi vladar Hrvatov niti se je z 
njimi za čela njihova zgodovina niti ga pri Konstantinu zabeležena tradicija kakor 
koli postavlja v božanski kontekst, ampak ga ima zgolj za prvega krš čanskega kneza 
dalmatinskih Hrvatov v času po njihovi zmagi nad Franki. Zaradi tega, kot tudi zaradi 
imenodajne in s tem inicialne vloge, ki je pripisana Hrobatosu, mi je Miloševi ćeva 
teza manj prepri čljiva kot tradicionalno mnenje, ki izena čuje Porina z Borno, ki je 
bil na za četku 9. stoletja gentilni knez Ga čanov in (frankovski) duks Liburnije in 
Dalmacije. Že dolgo je znano, da vsebuje oralna literatura, kamor sodi tudi origo 
gentis, zgodovinske in fi ktivne (mitološke) elemente.
17
 Medtem, ko ima zgodba o 
hrvaški selitvi pod vodstvom petih bratov in dveh sestra nedvomno mitološki zna čaj, 
vsebuje zgodba o zmagi Hrvatov nad okrutnimi Franki in njihovim vodjo Kotzilisem
18
 
13
 Gl. Alheydis Plassmann, Origo gentis. Identitäts- und Legitimitätsstiftung in früh- und 
hochmittellalterlichen Herkunftserzählungen (V orstellungswelten des Mittelalters 7, Berlin 2006) 
36–358.
14
 Gl. Plassmann, Origo gentis 361 sl.; Herwig Wolfram, Das Römerreich und seine 
Germanen. Eine Erzählung von Herkunft und Ankuft (Wien/Köln/Weimar 2018) 45.
15
 Fran Ramovš, Praslovensko kas ęg ъ »Edling«, Razprave Znanstvenega društva za 
humanisti čne vede v Ljubljani 2 (1925) 315.
16
 O Hauptmanovi hrvaški teoriji in sploh vprašanju Hrvatov v Karantaniji gl. Peter Štih, 
Novi poskusi reševanja problematike Hrvatov v Karantaniji, Zgodovinski časopis 43 (1989) 
319–333 (tudi v hrvaš čini v: Etnogeneza Hrvata, ur. Neven Budak (Zagreb 1995) 122–139).
17
 Wolfram, Römerreich und seine Germanen 40 (s sklicevanjem na Chadwicka).
18
 Ime Κοτζίλ ις (Kocelj) je, kot je že dolgo znano, skrajšana oziroma ljubkovalna oblika 
imena Kadaloh (Bogo Grafenauer, Vprašanje konca Kocljeve vlade v Spodnji Panoniji, Zgo-
dovinski časopis 6–7 (1952–1953) 182 sl.) in v DAI c. 30 omenjenega frankovskega nosilca 

Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 471
ter pokristjanjenju pod Porino elemente, ki jih je mogo če povezati z zgodovinskim 
dogajanjem v prvih desetletjih 9. stoletja in meniti, da se je v tem delu pripovedi 
ohranil (seveda pokvarjen) zgodovinski spomin na čas, ko je tudi dejansko prišlo do 
oblikovanja hrvaške identitete in kneževine.
Pri vprašanju zgodovinskih in ne mitskih za četkov Hrvatov na tleh Dalmacije 
je po drugi svetovni vojni dolgo prevladovala teza Boga Grafenauerja, po kateri je 
prišlo okrog leta 615 najprej do naselitve Slovanov pod vodstvom Avarov, kar naj 
bi bilo zvezano z uni čenjem Salone, nato pa naj bi slabo desetletje kasneje sledila 
še doselitev (slovanskih) Hrvatov, ki so sprožili vsesplošen slovanski upor proti 
avarskim gospodarjem. Teza ni ve č aktualna iz dveh razlogov. Prvi č, ker je danes 
uveljavljeno metodološko na čelo, da ni upravi čeno govoriti o Hrvatih (ali kateri koli 
drugi etniji), preden so ti omenjeni v so časnih virih, to pa je šele sredina 9. stoletja. 
In drugi č, ker je leta 1977 Lujo Margeti ć postavil novo tezo, po kateri so se Hrvati 
naselili v Dalmacijo šele konec 8. stoletja v povezavi s frankovsko-avarsko vojno. 
Margeti ćeva teza je sicer naletela na razli čne odmeve, a se je v modifi cirani 
obliki ohranila pri zagovornikih »migracijske« teorije, kot sta Mladen An či ć in 
Ante Miloševi ć, in je bila prvi č predstavljena v okviru velike razstave in spremnega 
kataloga »Hrvati i Karolinzi« leta 2000. Po tej modifi cirani Margeti ćevi tezi naj bi 
konec 8. ali najkasneje v za četku 9. stoletja sicer res prišlo do naselitve Hrvatov 
v Dalmacijo, vendar ne v smislu celega ljudstva, ampak manjše vojaške skupine, 
ki je bila nosilec hrvaškega imena in jedro okrog katerega se je nato oblikovala 
hrvaška etni čna identiteta. Ti Hrvati naj bi bili le ena od slovanskih vojaških sku-
pin, ki so se po zlomu avarskega kaganata naselile na tla nekdaj rimske Panonije 
in Dalmacije s podro čja vzhodno od Labe in s soglasjem ali celo v organizaciji 
Frankov zapolnile politi čni vakum, ki je nastal po zlomu avarskega kaganata in je 
zahteval reorganizacijo kontaktne cone bizantinskega in frankovskega cesarstva 
v vzhodnojadranskem zaledju.
19
 Teza seveda ni nesporna in je bila tako kot ostale 
tega imena je zato mogo če izena čiti s furlanskim duksom Kadalohom. Pod njegovo komando 
so spadali tudi Slovani v Spodnji Panoniji južno od Drave in v dalmatinskem zaledju. Kadaloh 
je umrl leta 819 na povratku z vojnega pohoda proti Ljudevitu Posavskemu, ki je pred tem pri 
cesarju obtožil furlanskega duksa okrutnosti, o kateri je govora tudi v DAI. 
19
 Gl. nazadnje Mladen An či ć, Migration or Transformation: The Roots of the Early 
Medieval Croatian Politiy, v: Migration, Integration and Conectivity 43–62; Ante Miloševi ć, 
The Products of ‚Tetgis Style‘ from the Eastern Adriatic Hinterland, prav tam 63–85. Predhodna 
dela obeh avtorjev na to temo so razvidna iz znanstvenega aparata tu navedenih razprav. Za 
širši raziskovalni kontekst gl. Trpimir Verdiš, ‚Croats and Carolingians‘: Triumph of a New 
Historiographic Paradigma or Ideologically Charged Project?, prav tam 287–298. 
Pristaš migracijske teze je npr. tudi arheolog Vladimir Sokol, ki je na predavanju v Hrvaški aka-
demiji znanost in umetnost 15. 2. 2018 z naslovom „Ro đenje Europe“, 790./791. – 795. – 800. 
– 812. ili Kada i odakle su došli Hrvati, Nova europska povijesna paradigma (gl. https://www.
vecernji.hr/vijesti/hrvati-stigli-u-8-st-iz-ceske-budak-o-najranijoj-povijesti-hrvata-raspravl-
ja-se-vec-150-godina-1226971 ; https://www.jutarnji.hr/vijesti/hrvatska/ugledni-arheolog-na-
kon-novih-istrazivanja-otkrio-odakle-su-i-kada-doista-dosli-hrvati-nisu-stigli-iz-irana-ni-
su-tu-ni-od-stoljeca-sedmog/7040659/ ) brez vsakršne podlage v virih proglasil Vojnomira 
Slovana za kneza vojaške skupine Hrvatov ob zgornji Labi na današnjem Češkem, ki naj bi jo 
Karel Veliki angažiral, da uni či avarski kaganat v Panoniji. Po Sokolu naj bi prav Hrvati (sic!) 
zasedli in oplenili avarski ring leta 795. Prim. spodaj besedilo pri op. 74–75.

Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 472
deležna kritik. Predvsem ni v virih nobenih poro čil o slovanskih migracijah v tistem 
času, še najmanj v frankovski režiji, in tudi pojav frankovskih me čev in drugega, 
celo zelo reprezentativnega arheološkega gradiva v »starohrvaških« grobovih, v 
katerih je bila o čitno pokopana takratna družbena elita, ni nujno odraz prihoda 
nove dominantne skupine v zaledje dalmatinskih mest, ampak je npr. lahko tudi 
posledica trgovskih tokov med jedrnimi pokrajinami frankovskega cesarstva in 
novo vzpostavljeno periferijo.
20
 
Tej »migracijski« tezi danes še najbolj konkurira »transformacijska« teza, ki jo 
zagovarja tudi Budak, dobro pa jo povzema naslov zaklju čnega poglavja uvodoma 
omenjene knjige Danijela Dzine: Chroati Ex Machina.
21
 Po njej se niso Hrvati od 
nikoder doselili, ampak so kot ljudstvo nastali šele na tleh anti čne Dalmacije v 
prvi polovici 9. stoletja, pri čemer naj bi v osnovi šlo za identitetno transformacijo 
staroselskega prebivalstva v novih politi čnih razmerah in družbenih razmerjih. Na 
liniji »transformacijske« teze, čeprav z drugimi poudarki, je tudi Francesco Borri. 
Na podlagi že precej stare, a mednarodno (Herwig Wolfram, Patrick Geary) precej 
recipirane ideje Walterja Pohla, da so bili Hrvati kot neke vrste grani čarji (border 
guards) socialna (in ne etni čna) skupina znotraj avarskega kaganata, tudi Borri 
meni, da se Hrvati niso od nikoder priselili, ampak so se v drugi polovici 9. (!) 
stoletja iz socialne prelevili v etni čno skupnost.
22
Kakor koli poskušajo te nove teze v skladu z današnjim vedenjem in razume-
vanjem zgodovine razložiti eno od najbolj intrigantnih vprašanj hrvaške starejše 
zgodovine in ne glede na to, kako jih ocenjujemo in kateri dajemo prednost, ostaja 
še vedno neodgovorjeno temeljno vprašanje, kdo so bili nosilci hrvaškega imena 
in tradicije. Prav mogo če, da ne bo odgovor nanj nikoli znan.
Kljub vsem razlikam glede izvora in etnogeneze Hrvatov se danes vse bolj 
utrjuje spoznanje, da so imeli pri oblikovanju hrvaške etni čne identitete in hrvaške 
politi čne skupnosti zelo pomembno, če ne že odlo čilno vlogo Franki oziroma 
njihova oblast nad dalmatinskim zaledjem po koncu avarskih vojn. Nesporno 
dejstvo je, da postane zgodovina Hrvatov in njihove kneževine otipljiva šele v 
desetletjih okrog srede 9. stoletja in da so za četki politi čne organizacije posta-
varskega dalmatinskega zaledja in s tem tudi Hrvatov na nek pobliže nejasen 
na čin povezani z že omenjenim Borno, ki je imel dvojno vlogo in legitimnost 
in je bil ob krizi, ki jo je sprožil upor Ljudevita Posavskega, najpomembnejši 
(pro)frankovski eksponent »na terenu«. Bil je knez Guduskanov, s čimer – kot 
je to pokazal Damir Karbi ć – prejkone ni mišljena gentilna skupnost Ga čanov 
ob reki Gacki v Liki, kot se to tradicionalno misli, ampak Gudu čanov, ki naj bi 
svoje ime tako dobili po precej južneje leže či Guduči, pritoku Krke v zaledju 
20
 Nazadnje Goran Bilogrivi ć, Carolingian Weapons and the Problem of Croat Migration 
and Ethnogenesis, v: Migration, Integration and Conectivity 86–99.
21
 Neven Budak, Identities in Early Medieval Dalmatia (Seventh–Eleventh Century), v: 
Franks, Northmen, and Slavs, eds. Ildar H. Garipzanov/Patrick J. Geary/Premys ław Urbańczyk 
(Cursor mundi 5, Turnhout 2008) 223–241; Dzino, Becoming Slav, Becoming Croat 175.
22
 Francesco Borri, White Croatia and the arrival of Croats: an interpretation of Constantine 
Porhyrogenitus on the oldest Dalmatian history, Early Medieval Europe 19 (2011) 204–231. Za 
kritiko Borrija gl. An či ć, Migration or Transformation 45 sl.

Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 473
Skradina in s centrom v Bribirju oziroma Bribirski glavici, nekdanjem rimskem 
municipiju in kasnejšemu središ ču ene od hrvaških županij (str. 108).
23
 Nova 
lokalizacija Guduskanov na mejnem podro čju Liburnije in Dalmacije tudi bolje 
sovpada z drugim položajem, ki ga je zasedel Borna, ko so ga Franki postavili 
za teritorialnega duksa, to je vojaškega poveljnika omenjenih dveh pokrajin. S 
tem je podobno kot Ljudevit Posavski, ki je bil duks Spodnje Panonije, postal 
fi delis frankovskega kralja oz. cesarja
24
 (in ne nujno že kar »frankovski vazal« 
(str. 107), kar predpostavlja komendacijo) ter bil kot Ljudevit vklju čen v voja-
ško strukturo po avarskih vojnah razširjene Furlanske krajine. Pri vsem tem je 
pomembno, da se hrvaško ime še ne povezuje z Borno, ampak je v virih tistega 
časa prvi č izpri čano šele pri Trpimirju in nato Branimirju od sredine 9. stoletja 
naprej – torej okvirno eno generacijo za Borno – ki sta sama sebe že razumela 
za »kneza Hrvatov« in sta se tako tudi reprezentirala. 
Peto in najobsežnejše poglavje v knjigi nosi naslov »Prelomno 9. stoletje« 
(str. 119–208) in je razdeljeno na tri razdelke. V prvem delu (str. 119–144) obrav-
nava avtor dinami čno politi čno sosedstvo Hrvatov in širšega hrvaškega prostora, 
ki so ga determinirale sile od Frankov in Bizanca preko Bene čanov, Bolgarov in 
Moravanov do Madžarov in nenazadnje tudi papeškega Rima. Pregled se za čenja 
s frankovsko-bizantinsko vojno za Dalmacijo in Benetke v prvih letih 9. stoletja, 
ki ji pripisuje avtor velik pomen za nadaljnji razvoj na vzhodnojadranski obali, 
saj naj bi bil Aachenski mir leta 812 »morda najbolj usoden politi čni dogovor v 
hrvaški zgodovini. Z njim je bila nekdanja enotna provinca Dalmacija razdeljena 
na dva dela, ki bosta v naslednjih skoraj tiso č letih najpogosteje pripadali razli čnim 
politi čnim celinam« (str. 123). Gotovo ni č manj usodne posledice je imela tudi 
naselitev Madžarov v panonsko nižino konec istega stoletja, ki je prav tako prinesla 
spremembe, ki so zaznamovale tiso čletje hrvaške zgodovine. Med tema dvema 
mejnikoma Budak na kratko seznani bralca z notranjepoliti čnimi (dinasti čnimi) 
krizami, ki so (o)slabile frankovsko cesarstvo in med drugim povzro čile usahnitev 
frankovske oblasti nad dalmatinskim zaledjem ter posledi čno omogo čile vznik 
samostojne hrvaške kneževine. Nadalje obravnava vzpon Benetk ter v 9. stoletju 
zelo akuten problem gusarjenja s strani Hrvatov, Neretljanov in tudi Saracenov, 
ki je ogrožalo ustaljene trgovske pomorske poti z Levantom ob vzhodnojadranski 
obali, kot tudi novo papeško politiko nasproti slovanskim ljudstvom nekdanjega 
Ilirka. Z njo je bilo povezano tudi dogajanje v Bolgariji in na Moravskem, ki sta se 
v 9. stoletju povzpeli med najpomembnejši slovanski politi čni sili v jugovzhodni 
srednji Evropi in kamor je skušal Rim razširiti svojo cerkveno jurisdikcijo, kar je 
23
 Damir Karbi ć, Zlatni vijek Bribira, Hrvatska revija 7/2 (2007) 12 sl.; isti, Razvoj politi čkh 
ustanova, v: Nova zraka u europskom svjetlu 92. Gl. npr. Goran Bilogrivi ć, Etni čki identiteti u 
ranosrednjovjekovnoj Hrvatskoj – materijalni i pisani izvori (Zagreb 2016, doktorska disertacija, 
tipkopis) 108 sl.
24
 Za pomen pojma fi delis v politi čnem jeziku Frankov, ki je opredeljeval razmerje med 
frankovskim kraljem in podrejenimi gentilnimi knezi gl. Peter Štih, Integration on the Fringes 
of the Frankish Empire. The Case of the Carantanians and Their Neighbours, v: Migration, 
Integration and Conectivity 107 sl.; isti, Sacramentum fi delitatis in integracija v Frankovsko 
cesarstvo (v tisku za Goriški letnik).

Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 474
seveda povezano tudi z delovanjem Konstantina in Metoda na Moravskem in v 
Panoniji, o čemer vsem dobi bralec osnovne informacije.
Glede na velik pomen, ki je v knjigi pripisan frankovsko-bizantinski vojni v 
Jadranu na za četku 9. stoletja, je vendarle treba opozoriti, da niti frankovski niti 
bizantinski niti beneški viri ne vedo ni č o kakršnihkoli neposrednih vojaških kon-
frontacijah med Franki in Bizantinci, ki so postali sosedje po frankovski podreditvi 
langobardske Italije in uni čenju avarskega kaganata.
25
 Prvi in do leta 809 edini do-
kumentirani vojaški spopad med obema silama se je zgodil leta 788 v Kalabriji, ko 
se je z bizantinskimi četami skušal v Italijo vrniti Adelchis, sin zadnjega, leta 774 
odstavljenega langobardskega kralja, ki je pobegnil v Carigrad.
26
 Del frankovske 
reakcije na dogajanje v južni Italiji je verjetno bila zasedba bizantinske Istre, vendar 
ni tudi o tem nobenih poro čil, ki bi namigovala, da je prišlo med obema stranema 
do kakršnih koli spopadov. Zdi se precej plavzibilno, da je frankovska vojska, ki je 
leta 788 v Furlaniji premagala Avare ob njihovem zadnjem poskusu vpada v Italijo,
27
 
brez bojev in ob podpori oziroma s pomo čjo tistega dela lokalnih elit, ki je bil pro-
frankovsko orientiran in kateri je pripadal novigrajski škof Mavricij, zasedla sosednjo 
Istro, katere vojaško mo č so predstavljale samo lokalne milice tamkjašnjih mest in 
kaštelov in ne cesarske čete. Tudi Benetke so se leta 805 podvrgle Karlu Velikemu 
brez bojev; njihova podreditev Frankom je bila posledica notranjepoliti čnih spopadov 
v lagunah, kjer je bil eden najbolj prominentnih predstavnikov profrankovske stranke 
gradeški patriarh in istrski metropolit Fortunat. In tudi za bizantinsko Dalmacijo ni 
nobenih poro čil, ki bi opravi čevala mnenje o frankovsko-bizantinski vojni zanjo, 
pri čemer lahko velja za gotovo, da Franki v zaledju bizantinske Dalmacije niso 
imeli stacioniranih svojih vojaških sil, niti ni nobenih vesti o pohodih v Italiji, na 
Bavarskem ali drugih pokrajinah cesarstva rekrutirane frankovske vojske, kot jih 
poznamo iz avarske vojne ali upora Ljudevita Posavskega. Tako kot v Benetkah in 
verjetno Istri, bi tudi v Dalmaciji odlo čilno vlogo pri zamenjavi oblast lahko imele 
tamkajšnje mestne elite. Znotraj njih izstopa zadarski škof Donat, ki je prišel po 
25
 Za bizantintinsko-frankovske odnose na Jadranu gl. od novejše literature Antonio Ca-
rile/Giorgio Fedalto, Le origini di Venezia (Bologna 1978) 233 sl.; Gherardo Ortalli, Venezia 
dalle origini a Pietro II Orseolo, v: Paolo Delogu/André Guillou/Gherardo Ortalli, Longobardi 
e Bizantini. Storia d‘Italia 1 (Torino 1980) 378 sl.; Vladimir Koš ćak, Pripadnost isto čne obale 
Jadrana do splitskih sabora 925–928, Historijski zbornik 33–34 (1982) 302 sl.; Peter Classen, Karl 
der Große, das Papstum und Byzanz. Die Begründung des karolingischen Kaisertums (Beiträge 
zur Geschichte und Quellenkunde des Mittelalters 9, Sigmaringen 1988) 92 sl.; Ivo Goldstein, 
Bizant na Jadranu od Justinijana I. do Bazilija I. (Biblioteka Latina et Graeca 13, Zagreb 1992) 
150 sl.; Francesco Borri, L‘Adriatico tra Bizantini, Longobardi e Franchi dalla conquista di 
Ravenna alla pace di Aquisgrana (751–812), Bulletino dell‘Istituto storico italiano per il medio 
evo 112 (2010) 44 sl.; Luigi Andrea Berto, Under the ‚Romans‘ or under the Franks? Venice 
between two empires, Haskins Society Journal 28 (2016) 1 sl.
26
 Regesta Imperii 1/1. Die Regesten des Kaiserreichs unter den Karolingern 751–918, ed. 
Johann Friedrich Böhmer/Engelbert Mühlbacher/Johann Lechner (Innsbruck 
2
1908) št. 296a; 
Classen, Karl der Große 32 sl.; Borri, L‘Adriatico 34 sl.
27
 Gl. Harald Krahwinkler, Friaul im Frühmittelalter. Geschichte einer Region vom 
Ende des fünften bis zum Ende des zehnten Jahrhunderts (Veröffentlichungen des Instituts für 
Österreichische Geschichtsforschung 30, Wien/Köln/Weimar 1992) 147 in op. 162.

Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 475
boži ču leta 805 skupaj z zadarskim mestnim duksom Pavlom (in hkrati z beneškim 
odposlanstvom) ad praesentiam imperatoris v Diedenhofen (Thionville) ter obiskal, 
kot je mogo če sklepati iz precej kasnejše legende o prenosu relikvij sv. Anastazije 
iz Carigrada v Zadar, v službi Karla Velikega cesarsko prestolnico na Bosporju. Zdi 
se, da so bili tako v Benetkah, kot v Istri in Dalmaciji zlasti škofje profrankovsko 
usmerjeni – morda tudi pod vplivom papežev Hadrijana I. in njegovega naslednika 
Lea III., ter njunih tesnih povezav s Karlom Velikim – in da je frankovska politika 
preko njih ali z njihovo pomo čjo izpeljala politi čni prevrat v omenjenih provincah. 
Glede na povedano bi bilo zato nemara umestneje govoriti o frankovsko-bizantinskem 
spopadu za Jadran kot pa o (pravi) vojni.
28
Kakor koli že, obisk beneškega in dalmatinskega odposlanstva pri Karlu V elikem 
je bil trenutek, ko si je cesar na zahodu s po vsebini neznanim Ordinatio de ducibus 
et populis tam Venetiae quam Dalmatiae tudi formalno podredil obe bizantinski 
provinci. Šele takrat je sledila vojaška reakcija Bizanca in konec leta 806 je po ve č 
kot stoletju v Jadransko morje prvi č vplula bizantinska fl ota, »da ponovno osvoji 
Dalmacijo«.
29
 Dalmacija in Benetke so zopet prišle pod kontrolo vzhodnega cesarja, 
pri čemer ni zopet nikakršnih poro čil o vojaških spopadih med obema silama. Je pa 
patricij Niketas, poveljnik bizantinske fl ote, ko je je ta zimovala na sidriš ču pred 
Benetkami, leta 807 sklenil premirje s kraljem Italije in Karlovim sinom Pipinom. 
Z njim se je o miru pogajal tudi Pavel, poveljnik naslednje bizantinske fl ote, ki je 
leta 809 priplula pred Benetke in je njen manjši oddelek zaman skušal zavzeti od 
Frankov branjeni Comacchio, Benetkam konkurirajo či emporij na severnem Jadranu 
v rokavih delte Pada, ki je prvi dokumentirani spopad med Franki in Bizantinci 
po letu 788. Šele po teh dogodkih so poskušali Franki pod poveljstvom Pipina po 
kopnem z vojaško silo zasesti Benetke, ki naj bi se (u)branile same, brez vojaške 
pomo či bizantinskega cesarja.
30
 A s Pipinovo smrtjo leta 810 se je ostareli Karel 
Veliki odpovedal vsem aspiracijam po kontroli severnega Jadranskega morja in z 
Aachenskim mirom iz leta 812 sta ostali Dalmacija in Benetke na podlagi statusa 
quo pod bizantinsko, Istra pa pod frankovsko oblastjo. Ves potek te nenavadne 
frankovsko-bizantinske »vojne« opozarja, kako previdno sta postopali obe strani, 
se izogibali neposrednim vojaškim konfrontacijam in svoje interese uveljavljali 
predvsem preko svojih satelitov, rekrutiranih iz vrst provincialnih elit.
28
 V tem smislu je indikativno, da Einhard, Vita Karoli Magni c. 15, ed. Georg Waitz 
(Scriptores rerum Germanicarum in usum scholarum ex MGH separatim editi [25], Hannover/
Leipzig 
6
1911) 18, sicer našteva Istro, Liburnijo in Dalmacijo med številnimi pokrajinami, ki 
jih je osvojil Karel Veliki, vendar jih obenem ne omenja v poglavjih (5–14), kjer piše o vojnah, 
ki jih je Karel vodil v času svojega življenja.
29
 Annales regni Francorum a. 806, ed. Friedrich Kurze (Scriptores rerum Germanicarum 
in usum scholarum ex MGH separatim editi [6], Hannover 1895) 122.
30
 O poteku frankovsko-beneške vojne za Benetke leta 810 imamo tri poro čila, ki se med 
seboj razlikujejo. Po beneški tradiciji, ki jo povzema Johannes Diaconus, Chronicon V enetum [Lib. 
2, c. 27], ed. Giorgio Fedalto/Luigi Andrea Berto, Cronache (Scrittori della Chiesa di Aquileia 
12/2, Roma 2003) 74, so Bene čani uspeli ubraniti frankovski napad na Rialto. Po frankovski 
interpretaciji v Annales regni Francorum a. 810, ed. Kurze 130, sta se beneška doža podredila 
Pipinu. Po Constantinus Porphyrogenitus, De administrando imperio c. 28, ed. Moravcsik 120, 
pa so Bene čani sklenili s Pipinom mir in se obvezali na pla čevanje tributa.

Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 476
Drugi razdelek petega poglavja je posve čen pokristjanjevanju Hrvatov in 
Slovanov ter cerkveni organizaciji v Dalmaciji oziroma na vzhodnojadranski 
obali, ki ima mo čno poznoanti čno krš čansko tradicijo in vsaj do neke mere tudi 
kontinuiteto v zgodnji srednji vek (str. 144–161). Prav slednje naj bi pomembno 
vplivalo na pokristjanjevanje Hrvatov oziroma Slovanov, saj naj bi se Kristusov 
nauk med (slovansko) pogansko prebivalstvo v zaledju dalmatinskih bizantinskih 
mest širil »kapilarno« in dolgoro čno, medtem ko naj bi bila hrvaška elita krš čena 
v kratkem časovnem intervalu v prvih desetletjih 9. stoletja iz Italije, kjer je vsaj 
nominalno pomembno vlogo moral imeti Oglej, ki je bil od leta 796 odgovoren 
za pokristjanjevanje na ozemlju premaganega avarskega kaganata južno od reke 
Drave. V skladu s tezo, da naselitve Hrvatov ni bilo, pa se v zadnjem času celo 
meni, da pokristjanjevanja Hrvatov sploh ni bilo oziroma ni bilo potrebno, saj naj 
bi bilo prebivalstvo, ki je prevzelo hrvaško identiteto tako ali tako že krš čansko. 
V celoti gledano na vprašanje pokristjanjenja Hrvatov in dalmatinskih 
Slovanov ni jasnih odgovorov niti jasne slike. Je pa mogo če meniti, da je poleg 
pokristjanjevanja »od spodaj«, ki ga predpostavlja kapilarno in dolgoro čno 
širjenje krš čanstva in ki je bilo zna čilno predvsem za zgodnje obdobje krš čan-
stva v Rimskem cesarstvu (v zgodnjem srednjem veku so se takšni poskusi, kot 
npr. sv. Amanda pri Slovanih ali sv. Vojteha-Adalberta pri Prusih, bolj kot ne 
končali neuspešno ali celo katastrofalno), moralo priti tudi do pokristjanjevanja 
»od zgoraj«. Ta metoda je opredeljevala celotno misijonsko prakso v zgodnjem 
srednjem veku od Klodvika pri Frankih, Æthelberhta pri Anglosasih in Widu-
kinda pri Sasih do Borisa pri Bolgarih, Knuta pri Dancih, Venclja pri Čehih ali 
Štefana pri Madžarih. Prvi cilj takratnih misijonarjev je vedno bil spreobrniti 
družbeno elito s kraljem oziroma vladarjem v središ ču, kajti le na takšen na čin 
je bilo mogo če zagotoviti uspešnost misijona. Drugi pomemben dejavnik, ki ga 
je potrebno upoštevati tudi pri vprašanju pokristjanjenja Hrvatov, pa je, da je bil 
sprejem krš čanske vere predpogoj za vsakršno integracijo poganskih družbeni 
elit v Frankovsko cesarstvo.
31
 V tem kontekstu oziroma iz te perspektive se kaže 
frankovsko obdobje hrvaške zgodovine ob koncu 8. in v prvih desetletjih 9. stoletja 
kot klju čno tudi za za četke krš čanstva in ne samo za za četke hrvaške kneževine. 
Vsekakor je bil prvi dokumentirani knez Hrvatov Trpimir že kristjan, isto velja 
tudi za njegovega predhodnika Mislava, ki sta se z daritvami Cerkvi tako tudi 
reprezentirala.
32
 Kot frankovski duks v Dalmaciji in Liburniji ter fi delis cesarja 
Ludvika Pobožnega je moral biti kristjan tudi že Borna (in za njim Vladislav kot 
tudi Ljudevit v Panoniji), ki je bil po hrvaški tradiciji v 30. poglavju DAI sploh 
prvi krš čanski knez Hrvatov, kar je v kontekstu gornjega razumevanja stvari 
potrebno brati na na čin, da je bil prvi »od zgoraj« pokristjanjeni gentilni knez 
(Gudu čanov) na ozemlju (kasnejše) hrvaške kneževine. 
31
 Gl. Peter Štih, Ko je Cerkev za čela govoriti slovansko. K ozadjem pokristjanjevanja v 
Karantaniji in Panoniji, Zgodovinski časopis 69 (2015) 8 sl., zlasti 19 sl.
32
 Codex diplomaticus regni Croatiae, Dalmatiae et Slavoniae/Diplomati čki zbornik kralje-
vine Hrvatske, Dalmacije i Slavonije 1 (listine godina 743–1100) št. 2, 3, ed. Marko Konstren či ć/
Jakov Stipiši ć/Miljen Šamšalovi ć (Zagreb 1967) 3 sl.

Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 477
V razliko od Dalmacije in seveda Panonije, kjer so zaradi slovanske naselitve 
in avarskega gospostva propadle prav vse škofi je, pa so tiste v Istri preživele iz 
antike v zgodnji srednji vek. Budak (str. 154) po pravici poudarja, da je to odraz 
mo čne kontinuitete življenja na polotoku, kjer sta se rimska ureditev in anti čni na čin 
življenja kljub transformacijam ohranila v veliki meri tudi v naslednja obdobja. Je 
pa potrebno ob prikazu cerkvene zgodovine Istre vendarle opozoriti, da patriarh 
s sedežem v bizantinsko-beneškem Gradežu z Aachenskim mirom leta 812 ni iz-
gubil svoje jurisdikcije na istrskimi škofi jami (str. 156). To se je zgodilo šele leta 
827, ko so »karolinški škofje na sre čanju v karolinški Mantovi odlo čili v korist 
karolinškega Ogleja«.
33
 A spor med dvema patriarhatoma – nastala sta z dvojnimi 
volitvami patriarha leta 607 in se imela vsak zase za ekskluzivnega naslednika 
poznoanti čnega oglejskega patriarhata, ki je svoje za četke povezoval z aposto-
lom Petrom in evangelistom Markom – se je kljub temu vlekel še v 12. stoletje.
34
 
Benetke se seveda niso sprijaznile s sklepi mantovanske sinode, ki na njenem 
teritoriju leže čem Gradežu niso odvzeli le jurisdikcije nad istrskimi škofi ji, ampak 
ga sploh degradirali na nivo plebs znotraj oglejske dieceze in mu odrekli položaj 
škofi je in metropolije. Njen odgovor je bil, da so dale naslednje leto 828 pripeljati 
iz Aleksandrije na Rialto relikvije sv. Marka, oglejskega svetnika-utemeljitelja in 
s tem signalizirale svojo pretenzijo po nasledstvu starega patriarhata. Vendar se s 
prenosom relikvij ni zgodil tudi že prenos sedeža patriarhata iz Gradeža v Benetke 
(str. 157). Majhen, utrjen in z lagunami zaš čiten Gradež je ostal sedež patriarha 
vse do sredine 12. stoletja, ko se je preselil v Benetke, čeprav se je formalni prenos 
zgodil šele leta 1451.
35
 
Tudi ni Karel V eliki leta 811 razmejil po Dravi oglejske patriarhije od salzbur-
ške nadškofi je (str. 156, 179 sl.). To se je zgodilo že leta 796 na pohodu frankovske 
vojske v Panonijo, ki se je z drugo zasedbo ringa in podreditvijo kagana formalno 
končala avarska vojna; škofje, ki so spremljali frankovsko vojsko, pa so kar »na 
terenu« že dolo čili glavne smernice pokristjanjevanja. Na povratku je kralj Italije 
Pipin razdelil po reki Dravi še pristojnost in odgovornost za pokristjanjevanje in 
cerkveno organizacijo na ozemlju poraženega kaganata med Salzburg in Oglej; 
odlo čitev pa je z mo čjo svoje cesarske avtoritete 803 potrdil še Karel V eliki.
36
 Leta 
811 se je zgodilo nekaj drugega: v sporu glede cerkvene pripadnost Karantanije, 
33
 Patrick J. Geary, Furta sacra. Thefts of Relics in the Central Middle Ages (Princeton 
2
1990) 89.
34
 Podrobneje gl. Peter Štih, Gradež kot Aquileia nova in Split kot Salona nova? Lokalno 
zgodovinopisje in oblikovanje krajevne identitete, Zgodovinski časopis 71 (2017) 350 sl.
35
 Antonio Niero, Dal patriarcato di Grado al patriarcato di V enezia, v: Grado nella storia 
e nell‘arte 1 (Antichità Altoadriatiche 17, 1980) 278 sl.; Daniela Rando, Una chiesa di frontiera. 
Le istituzioni ecclesiastiche veneziane nei secoli VI–XII (Bologna 1994) 81 sl.; Giorgio Fedalto, 
Aquileia, una chiesa due patriarcati (Scrittori della chiesa di Aquileia 1, Città Nuova 1999) 240.
36
 Conversio Bagoariorum et Carantanarom c. 6, ed. Wolfram 68, v povezavi s Conventus 
episcoporum ad ripas Danubii, ed. Albert Werminghoff (MGH, Concilia 2/1, Concilia aevi Ka-
rolini 1/1 742–817, Hannover/Leipzig 1906) 172–176. Gl. Wolfram, Conversio Bagoariorum et 
Carantanorum 147 sl. Poro čilo Konverzije, da je Pipin 796 prepustil salzburški Cerkvi ozemlje 
okrog Blatnega jezera severno od Drave, presumira, da je ozemlje avarskega kaganata južno od 
reke pripadlo Ogleju.

Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 478
v katerem so se v Ogleju sklicevali na starost svojih pravic (antiquitas: nekdanji 
Sredozemski Norik je kot predhodnik Karantanije spadal pod njegovo cerkveno 
jurisdikcijo), v Salzburgu pa na papeško avtoriteto (auctoritas: trije nasledniki sv. 
Petra so v 8. stoletju potrdili, da pripada Karantanija Salzburgu), je Karel Veliki 
kot novi Salomon razdelil po reki Dravi, »ki te če po sredini tiste province«, med 
obe metropoliji še Karantanijo.
37
 Leta 811 torej ni šlo za razmejitev med Salzbur-
gom in Oglejem, ampak za razdelitev Karantanije (in samo nje) med obe Cerkvi.
Pomemben in glede na nadaljnji razvoj tudi najbolj unikatni del hrvaške 
cerkvene zgodovine predstavlja glagoljaštvo in z njim zvezano slovansko bogo-
služje, ki je bilo nekaj posebnega znotraj zahodne latinske Cerkve. Glagoljaši so v 
Dalmaciji izpri čani že pred letom 925, ko sta papež in prvi splitski cerkveni zbor 
že prepovedala »Metodovo doktrino« in slovansko bogoslužje. Glagoljaši so v 
Dalmacijo torej prišli že v prvi generaciji po Metodovi smrti (885). Dva nedavno 
odkrita zgodnja glagolska epigrafska napisa iz Zgornje Dalmacije (str. 149) utrju-
jeta tezo, da so Metodovi u čenci glagoljaštvo na vzhodnojadransko obalo zanesli 
z jugovzhoda, iz bolgarske Makedonije, in ne s severa, z Moravske. 
V eliko nejasnosti ostaja tudi pri vprašanju najzgodnejše cerkvene organizacije 
(str. 150–157), kjer niti za eno dalmatinsko škofi jo ni zagotovljena kontinuiteta 
od antike naprej. To ne velja samo za salonitansko-splitsko Cerkev, ampak tudi za 
zadarsko kot zgornjedalmatinske in kvarnerske škofi je, kjer se posamezni škofje 
lahko tudi stoletja dolgo ne omenjajo. Samo po sebi to še ne pomeni, da jih ni bilo, 
a dejstvo ostaja, da je »živa« škofi jska organizacija v Dalmaciji po koncu antike 
nesporno otipljiva šele proti koncu 8. stoletja z udeležbo škofov iz Salone/Splita, 
Raba, Osorja in Kotorja na ekumenskem koncilu v Niceji leta 787. Natan čnejšo 
sliko o škofi jski organizaciji Dalmacije in Hrvaške nudijo pravzaprav šele zaklju čki 
dalmatinskih provincialnih sinod v Splitu iz 925 in 928, ki so se nam sicer ohranili 
v ne povsem zanesljivem izro čilu (v Historia Salonitana Maior). Zaklju čki omenjajo 
v Dalmaciji in Kvarnerju osem škofi j, med katerimi je dobila leta 925 metropolitski 
položaj salonitanska/splitska, čeprav so si njeni škofje, in nemara celo zadarski, že 
pred tem lastili naslov nadškofov. 
Precej meglena ostaja tudi ustanovitev in najzgodnejša zgodovina škofi je v 
Ninu, katere dieceza se je pokrivala z mejami hrvaške kneževine in je bila dale č 
najve čja med dalmatinskimi škofi jami, njen škof pa je bil na prvem cerkvenem 
zboru v Splitu leta 925 ozna čen kot škof Hrvatov, episcopus Croatorum. Danes 
prevladuje v hrvaškem zgodovinopisju mnenje, da je bila ustanovljena v času 
kneza Domagoja v šestdesetih letih 9. stoletja mimo volje papeža (Nikolaja I.), ki 
jo je naknadno priznal (in s potrditvijo sklepov splitskega cerkvena zbora leta 928 
tudi ukinil). Vprašanje, iz katerega cerkvenega središ ča naj bi bila ustanovljena 
ninska škofi ja, v knjigi ni na četo, opozarjeno je le, da ni stvarnih dokazov, da je 
bila podrejena Ogleju (str. 153). To je sicer res, a ni č manj tudi, da na marsikatero 
vprašanje zgodnjesrednjeveške zgodovine zaradi skromnih virov nimamo jasnih 
37
 D. Kar. I. št. 211, ed. Engelbert Mühlbacher (MGH, Diplomata Karolinorum 1, München 
2
1991) 282 sl. 

Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 479
odgovorov. In v tem okviru govori še najve č argumentov v prid mnenju, da je bila 
škofi ja v Ninu vendarle ustanovljena iz Ogleja, kar se ni moglo zgoditi brez inte-
resa in nemara tudi ne brez pobude hrvaškega kneza, njen škof pa je bil sufragan 
oglejskega metropolita. 
Cerkvenopravno je bil prav Oglej od leta 796 pristojen za pokristjanjevanje 
in cerkveno organizacijo vsega tistega ozemlja južno od Drave, ki je z uni čenjem 
avarskega kaganata prišlo pod oblast Frankov in je torej imel cerkveno jurisdikcijo 
tudi nad prostorom (kasnejše) hrvaške kneževine. Na njegov nadrejen položaj v 
zvezi s škofi jo v Ninu opozarja tudi pismo papeža Štefana VI. iz leta 886/887. V 
njem je grajal ninskega škofa Teodozija, ki je izkoristil smrt splitskega škofa Marina 
in se dal izvoliti še za njegovega naslednika, da je posvetitev prejel od oglejskega 
patriarha, katerega papež v posebnem pismu tudi opozarja, da je s tem dejanjem 
prekora čil svoje pravice.
38
 Pismi kažeta, da so v Ogleju – in to mnenje so o čitno 
delili tudi v Ninu – še devetdeset let po Pipinovi dodelitvi ozemlja južno od Drave 
smatrali, da imajo cerkveno pristojnost nad hrvaškim teritorijem, s čimer so prišli 
v konfl ikt z Rimom. Ta je šele v šestdesetih letih 9. stoletja v povezavi s pokri-
stjanjenjem Bolgarov in spremembo precej rigidne papeške politike do slovanskih 
ljudstev na robu krš čanskega sveta oživil svoje aspiracije po neposredni jurisdikciji 
nad nekdanjim Ilirikom.
39
 Del te nove politike je bila leta 869 tudi ustanovitev nove 
cerkvene pokrajine s slovanskim liturgi čnim jezikom – Metodove nadškofi je. Z 
njo je Hadrijan II. povsem ignoriral Pipinovo in Karlovo odlo čitev iz leta 796 ozi-
roma 803 in za črtal nove cerkvene meje. S tem pa je posegel v pravice Salzburga 
v Panoniji severno od Drave (in sprožil velik cerkvenopoliti čni spor bavarskega 
episkopata z Rimom in Metodom) kot tudi Ogleja južno od nje in že iz tega razloga 
je razumljivo, da je papež spodbijal pristojnost njegovih patriarhov, da posve čujejo 
ninskega škofa. In tudi enajsti sklep prve splitske sinode iz leta 925, ki je v bistvu 
opozorilo (ninskemu) »škofu Hrvatov«, da naj ve (se sciat), da je tako kot ostali 
dalmatinski škofje podrejen splitskemu metropolitu, je mogo če razumeti na na čin, 
da se je (še vedno) smatral za sufragana oglejskega patriarha.
40
 
Na ustanovitev ninske škofi je iz Ogleja pa namigujejo tudi stiki, ki jih je s 
Furlanijo imel hrvaški knez Trpimir okrog sredine 9. stoletja. Dokumentirajo jih 
vpisi Trpimirjevega imena v Čedajskem evangeliarju, ki so ga najverjetneje hranili 
v Škocijanu ob So či, le nekaj kilometrov vzhodno od Ogleja. Iz njih izhaja, da je 
Tpimir s svojim spremstvom, med katerim sta bila tudi njegov sin Peter in Sebe-
drah, ki je imel kot ostiarius visok položaj na dvoru hrvaškega kneza, najverjetneje 
osebno obiskal Furlanijo.
41
 Pri tem skoraj gotovo ni šlo samo za romanje, ampak je 
38
 Codex diplomaticus št. 16–18, ed. Konstren či ć/ Stipiši ć/Šamšalovi ć 19–22.
39
 Gl. Maddalena Betti, The Making of Christian Moravia (858–882). Papal Power and 
Political Reality (East Central and Eastern Europe in the Middle Ages 450–1450 24, Leiden/
Boston 2014) 34 sl.
40
 Codex diplomaticus št. 23, ed. Konstren či ć/ Stipiši ć/Šamšalovi ć 32.
41
 Codex Forojuliensis 5v.22, 5v.26, 23r.4, ed. Uwe Ludwig, Transalpine Beziehungen der 
Karolingerzeit im Spiegel der Memorialüberlieferung. Prospographische und sozialgeschichtliche 
Studien unter besonderer Berücksichtigung des Liber vitae von San Salvatore in Brescia und 
des Evangeliars von Cividale (MGH, Studien und Texte 25, Hannover 1999) 255, 266, gl. tudi 

Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 480
bil obisk verjetno celo predvsem politi čne narave. V tem kontekstu lahko s precej-
šnjo verjetnostjo domnevamo, da se je Trpimir sre čal tudi z oglejskim patriarhom 
in furlanskim duksom Eberhardom, zetom Ludvika Pobožnega in obenem svakom 
njegovega sina Lotarja I., katerega nadoblast je Trpimir priznaval.
42
 Eberhard je 
okrog leta 847 tudi nudil zato čišče preganjanemu saškemu kleriku Gotšalku iz 
Orbaisa, ki ga kmalu zatem sre čamo na Trpimirovem dvoru (gl. str. 171 sl.). Vse 
to napeljuje na misel, ki seveda ostaja zgolj domneva (kot je prav tako danes pre-
vladujo če mnenje), da je prav ob Trpimirjevem obisku Furlanije padla odlo čitev o 
ustanovitvi škofi je za njegovo kneževino. S tem pa postaja ponovno aktualna teza 
Nade Klai ć, ki je ustanovitev ninske škofi je povezovala že s Trpimirjem, katerega 
znamenita in po njenem mnenju v poznani obliki falsifi cirana darovnica, naj bi bila 
prvotno namenjena »njegovemu«, to je ninskemu škofu in ne splitskemu nadškofu.
43
 
Naj v zvezi z Ninom omenim še ni č manj znamenito Višeslavovo krstilnico, ki ima 
pri Hrvatih velik simbolni pomen. Zanjo je Nikola Jakši ć kot zelo verjetno pokazal, 
da se nikoli ni nahajala v Ninu, oziroma celo, da do leta 1941 nikoli ni zapustila 
Benetk, kjer je bila narejena po naro čilu duhovnika Petra, ki ga Jakši ć izena čuje 
z istoimenim odposlancem papeža Janeza VIII. v drugi polovici sedemdesetih 
in prvi polovici osemdesetih let 9. stoletja pri slovanskih ljudstvih na Balkanu.
44
Če se po tem nekoliko daljšem ekskurzu o vprašanjih, zvezanih s pokristja-
njevanjem in najzgodnejšo cerkveno organizacijo, zopet vrnem h knjigi, se ta v 
tretjem razdelku petega poglavja (str. 161–208) nadaljuje z obravnavo »novih elit 
in politi čnih tvorb v Dalmaciji, Panoniji in Istri«. V tem okviru avtor v posebnem 
podpoglavju najprej obravnava razmere v bizantinski Dalmaciji, ki je bila skr čena na 
mestne teritorije srednjedalmatinskih mest ter del otokov, vklju čno s kvarnerskimi. 
V celoti gledano ostaja vprašanje bizantinske provincialne ureditve še vedno precej 
nejasno. Vrhunec te ureditve nedvomno predstavlja vzpostavitev vojaško organizirane 
teme Dalmacije s strategom na čelu, o kateri je še vedno eno temeljnih del pred ve č 
kot šestdesetimi leti napisal Jadran Ferluga. Za njen za četek je mogo če re či le, da 
je morala biti ustanovljena najkasneje leta 878 za časa kneza Zdeslava, pri čemer 
222 sl. Vendar pa, kot poudarja Ludwig, n. d. 223 in op. 249, sami vpisi še ne dokazujejo, da 
so navedene osebe tudi v resnici osebno prišle v Furlanijo, ampak so lahko samo dale vpisati 
svoje ime (kot je bilo npr. vpisano ime bolgarskega kana Borisa-Mihaela, ki zagotovo ni obiskal 
Furlanije). Ludwig tako domneva, da sta Furlanijo obiskala samo Trpimirjev sin Peter in njegov 
dvorjan Sebedrah. 
42
 Codex diplomaticus št. 3, ed. Konstren či ć/ Stipiši ć/Šamšalovi ć 4: Regnante in Italia 
piissimo Lothario Francorum rege.
43
 Nada Klai ć, Povijest Hrvata u ranom srednjem vijeku (Zagreb 
2
1975) 232 sl. Referat 
o razvoju in stanju raziskav v zvezi s Trpimirovo darovnico gl. pri Mirjana Matijevi ć Sokol, 
1150. obljetnica darovnice kneza Trpimira, v: 100 godina Arheološkog muzeja Istre u Puli: nova 
istraživanja u Hrvatskoj (Izdanja Hrvatskog arheološkog društva 25, Zagreb 2010) 9–19.
44
 Nikola Jakši ć, Una vasca battesimale altomedievale fra le due sponde dell‘Adriatico, 
v: Alla ricerca di un passato complesso. Contributi in onore di Gian Pietro Brogiolo per il suo 
settantesimo compleanno, a cura di Alexandra Chavarría Arnau/Miljenko Jurkovi ć (Disserta-
tiones et monographiae 8, Zagreb/Motovun 2016) 243–256; gl. tudi Trpimir V edriš, »Baptismal 
font of the Croats«: a case study in the formation of national symbol, Memoirs of the American 
Academy in Rome 62 (2017) 65–98. 

Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 481
nekateri mislijo, da se je to zgodilo že takoj po koncu frankovske zasedbe Dalmaci-
je v prvem desetletju 9. stoletja, drugi v štiridesetih in tretji, kar se zdi tudi najbolj 
verjetno, v sedemdesetih letih 9. stoletja (str. 164 sl.).
45
 Bolj kot tem vprašanjem je v 
knjigi pozornost namenjena lokalni dalmatinski eliti (str. 161 sl.), katere socialni in 
ekonomski položaj odli čno ilustrirata oporoki dveh pripadnikov mestnega vodilnega 
sloja, priorjev Petra iz Splita (katere avtenti čnost in datacija v za četek 9. stoletja sta 
sicer sporni) in Andreja iz Zadra iz leta 918, ki je razpolagal z velikim premoženjem 
v hišah, luksuznih predmetih, denarju, nesvobodnjakih, vinogradih, poljih, konjih, 
živini in drobnici. V lasti je imel tudi ladjo, njegove kaš če pa so bile polne žita.
46
 
Oporoki sta pomembni tudi v širšem kontekstu, saj omogo čata bolje razumevanje 
ekonomskih temeljev ostalih vzhodnojadranskih mestnih elit tribunskega ranga, npr. 
tistih v Istri, ki jih sicer osvetljuje listina Rižanskega zbora iz leta 804.
Nejasni ostajajo tudi za četki same hrvaške kneževine, o čemer je bilo nekaj že 
povedanega v povezavi z Borno in čemur je namenjeno podpoglavje »od frankovske 
Dalmacije in Liburnije do Hrvaške« (str. 166–174). Medtem ko je terminus ante 
quem, ki ga ozna čuje Trpimirjev naslov dux Chroatorum, s katerim se je leta 852 
oziroma v najboljšem primeru leta 839/40 samega sebe opredelil za kneza Hrvatov, 
kar je sploh najstarejša omemba hrvaškega imena v virih, je veliko težje dolo čljiv 
terminus post quem. Franki v času Karla V elikega in Ludvika Pobožnega vsekakor 
še niso vedeli za hrvaško ime: Borna je za njih teritorialni duks Dalmacije in Li-
burnije in gentilni knez Guduskanov, medtem, ko je bil njegov glavni nasprotnik 
Ljudevit teritorialni duks Spodnje Panonije. Tudi Ladislav, ki je 821 s soglasjem 
cesarja nasledil svojega umrlega strica Borno, ni izpri čan kot nosilec ali predstavnik 
hrvaške identitete. Zato se je strinjati z Budakom (str. 170), da so se morali Hrvati 
kot vladajo ča in imenodajna skupina uveljaviti enkrat v vmesnem času. Pri tem 
so predstavljali Guduskani že dobro etablirano gentilno skupnost in nasprotnike 
obenem, ki se svojemu dominantnemu položaju verjetno niso bili pripravljeni kar 
tako odpovedati – še zlasti, če drži mnenje, da je bilo njihovo središ če v Bribirju v 
Dalmaciji (in ne v Liki) in s tem na jedrnem ozemlju kasnejše hrvaške kneževine. 
To napeljuje na sicer precej sprejemljivo domnevo, ki pa vendarle ostaja samo 
domneva, da je bila gentilna konsolidacija Hrvatov zvezana z (nasilno) izklju či-
tvijo oziroma podreditvijo konkuren čnega centra mo či in morda tudi s frankovsko 
upravno reformo leta 828. Z njo je bil ukinjen velik furlanski dukat z oblastnimi 
in vojaškimi ingerencami, ki so na vzhodu segale vse do Drave in zaledja dalma-
tinskih mest, zaradi česar je prišlo do slabljenja frankovskega vpliva, če ne že kar 
do politi čnega vakuma. 
Ozemlje pod komando furlanskega duksa-prefekta, je bilo po novem razdeljeno 
med štiri neimenovane grofe oziroma grofi je, kar je sprožalo razli čne špekulacije 
na katera ozemlja se je razširila grofovska uprava in kje je zamenjala gentilno ure-
45
 Jadran Ferluga, Vizantiska uprava u Dalmaciji (Posebna izdanja Srpske akademije nauka 
291, Beograd 1957). Gl. nazadnje na kratko Mladen An či ć, Church with incomplete biography: 
plans for the consolidations of Byzantine rule on the Adriatic at the beginning of the ninth century, 
v: Byzantium, its neigbours and its cultures, eds. Danijel Dzino/Ken Parry (Brisbane 2014) 81.
46
 Codex diplomaticus št. 21, ed. Konstren či ć/ Stipiši ć/Šamšalovi ć 25 sl.

Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 482
ditev.
47
 V zadnjem času se je uveljavilo mnenje, da so to bile (ožja) Furlanija, Istra, 
Karantanija in Karniola, ki pa vendarle ostaja bolj ali manj prepri čljiva domneva.
48
 
A kljub temu je še najmanj možnosti, da bi bila ena od novih grofi j Hrvaška, kot na 
podlagi naslova comes, ki sta ga v sedemdesetih letih 9. stoletja nosila Zdeslav in 
Branimir (za katerega je izpri čan tudi naslov dux), dopuš ča Budak (str. 172, 182). 
Prvi č, uvedba grofovske uprave je pomenila odpravo gentilnih knezov in 
popolno državnopravno integracijo v frankovsko kraljestvo, saj je predstavljala 
enega najpomembnejših orodij kraljeve vladavine in temeljno institucijo državne 
organizacije na podro čju sodstva, uprave in vojske.
49
 Z njo se ni razširila samo 
veljavnost frankovskega prava na ozemlja gentilno organizirani kneževin z veliko 
stopnjo notranje avtonomije, ampak je frankovski kralj/cesar postal še lastnik vse tiste 
zemlje, ki je pripadala knezu ali ni imela lastnika in jo je sedaj v obliki vladarskih 
darovnic za čel podeljevati lai čnim in cerkvenim prejemnikom. Takšne podelitve 
so v 9. stoletju izpri čane v Istri, Karantaniji in Panoniji severno od Drave, ne pa 
tudi v Panoniji južno od Drave in na ozemlju hrvaške kneževine.
50
 To je dovolj 
jasen indic, da tu ni prišlo do uveljavitve frankovske grofovske uprave, kar bi bilo 
tudi v popolnem nasprotju z vsem, kar vemo o razvoju Hrvaške, ki se je v zadnjih 
desetletjih 9. stoletja, torej ravno v času, ko naj bi bila izpri čana kot frankovska 
grofi ja, uspela povsem otresti frankovske nadoblasti. Drugi č, naslov comes, s 
katerim je Janez VIII. naslovil Zdeslava in Branimirja, v papeški korespondenci 
o čitno ni bil mišljen funkcionalno, ampak hierarhi čno. Namre č, z istim naslovom je 
Janez VIII. v svojih pismih nagovoril tudi moravskega kneza Svetopolka in Petra, 
ki je spadal med optimates in consiliarios bolgarskega kralja Borisa-Mihaela.
51
 Da 
omenjena nista bila frankovska grofa, ni potrebno posebej poudarjati, medtem, ko 
nam funkcionalno oznako, ki so jo v Rimu pripisovali Branimirju, odkriva pismo, 
ki ga je Janez VIII. naslovil na kler in vernike hrvaške kneževine in v katerem je 
ozna čen kot princeps vester, vaš vladar/knez, kar je seveda položaj, nezdružljiv 
z grofovskim.
52
V 9. stoletju stopijo zlasti po zaslugi DAI, ki je dale č najpomembnejši vir 
informacij za te vsebine, na zgodovinski oder tudi vzhodnojadranske sklavinije 
47
 Gl. Krahwinkler, Friaul 194 sl. in op. 418.
48
 Herwig Wolfram, Grenzen und Räume. Geschichte Österreichs vor seiner Entstehung. 
Österreichische Geschichte 378–907 (Wien 1995) 247.
49
 Herwig Wolfram, Salzburg, Bayern, Österreich. Die Conversio Bagoariorum et Caran-
tanorum und die Quellen ihrer Zeit (Mitteilungen des Instituts für Österreichische Geschichts-
forschung Ergbd. 31, Wien/München 1995) 155 sl.
50
 Gl. Jochen Giesler, Der Ostalpenraum vom 8. bis 11. Jahrhundert. Studien zur archäo-
logischen und schriftlichen Zeugnissen. Teil 2: Historische Interpretation (Rahden/Westf., 1997) 
141 sl.
51
 Registrum Iohannis VIII. papae št. 67, 183, 255, ed. Erich Caspar (MGH Epistolae 7, 
Epistolae Karolini aevi 5, Berlin 1928) 61, 147, 222.
52
 Registrum Iohannis VIII. papae št. 206, ed. Caspar 165. Kot kombinacijo funkcional-
nega in hierarhi čnega naslova je razumeti tudi Branimirjev dvojni naslov na arhitravu iz Šopota 
pri Benkovcu: + BRANIMIRO COM[mes] DVX CRUATORV(m) COGIT[avit…]; Vedrana 
Delonga, Latinski epigrafi čki spomenici u ranosrednjovjekovnoj Hrvatskoj (Monumenta medii 
aevi Croatiae 1, Split 1996) 166 sl., 296.

Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 483
južno od reke Cetine, kjer se je kon čala hrvaška kneževina. Predstavljale so samo-
stojne, politi čno organizirane teritorije, ki pa se na daljši rok niso uspele obdržati. 
Upravi čeno jim je namenjena posebna pozornost, celo v posebnem podpoglavju 
(str. 175–178). Pri tem vendarle presene ča, da sta v pregled vklju čeni le Neretvanija 
(Naretanija) oziroma Paganija in Zahumlje, ne pa tudi južneje leže či, a prav tako 
zgornjedalmatinski sklaviniji Travunija s Konavljem in Duklja, o katerih bi tudi 
veljalo zapisati nekaj osnovnih informacij.
53
Zato pa je precej bolj celovito predstavljena Spodnja Panonija (južno od 
Drave) v 9. stoletju (str. 178–185). Hrvaško zgodovinopisje namenja v zadnjem 
času zgodnjesrednjeveški Slavoniji, za katero imamo v primerjalnem kontekstu 
precej skromne pisne, arheološke in umetnostnozgodovinske vire, vedno ve čjo 
pozornost. Rezultat tega novega zanimanja in z njim zvezanih raziskav sta med 
drugim dve obsežni monografi ji Hrvoja Gra čanina in Krešimirja Filipeca, na-
stali na podlagi njunih disertacij, katerih pomembnost je tudi v tem, da v svojih 
interpretacijah upoštevata tako pisne vire kot arheološko gradivo.
54
 Eno takšnih 
pomembnih arheoloških odkritij zadnjega časa so ostanki lesene karolinške 
cerkve iz zgodnjega 9. stoletja v Loborju v hrvaškem Zagorju (str. 178, 182), ki 
se kaže kot eden redkih poznanih misijonskih centrov oglejskega patriarhata v 
Panoniji južno od Drave.
55
 
Frankovska Spodnja Panonija je bila politi čno organiziran prostor slovanske 
poselitve z duksom na čelu; tipi čna sklavinija torej, po kateri je Slavonija tudi dobila 
svoje ime. Njen prvi poznani duks je bil Ljudevit, katerega upor v letih 819–822 je 
pritegnil pozornost frankovskih zgodovinopiscev, ki so nam zapustili nadvse dragocene 
informacije o dogajanju na jugovzhodni periferiji cesarstva. Ljudevitovemu uporu 
so se pridružili tudi Karniolci, za katerih kneževino bi komaj lahko rekli, da je ležala 
»južno od Save na podro čju današnje Slovenije« (str. 181). Z ozirom na središ če 
Karniole, ki je bilo v Karniju (Kranju), in glede na podatek Frankovskih državnih 
analov, da živijo Karniolci ob Savi in skoraj mejijo na Furlane, bi bilo bolje zapisati, 
da je ležala v današnji osrednji Sloveniji, na ozemlju kasnejše Kranjske.
56
 Prav tako 
se uporu niso pridružili vsi Karantanci, ampak le del, del pa jih je ostal zvest Frankom 
in Bavarcem, kar dobro odslikava velika nasprotja znotraj karantanske družbe, ki je 
bila razklana že za časa protikrš čanskih in protibavarskih uporov v šestdesetih letih 
8. stoletja, ko je del s knezom na čelu sprejel politi čno podreditev in z njo uvoženo 
novo vero, del pa se je temu upiral. In tudi požig Maksimiljanove meniške celice v 
53
 Kot ima to npr. Ludwig Steindorf, Die dalmatinischen Städte im 12. Jahrhundert. Studien 
zu ihrer politischen Stellung und gesellschaftlichen Entwicklung (Städteforschung, Reihe A 20, 
Köln/Wien 1984) 33 sl. 
54
 Hrvoje Gra čanin, Južna Panonija u kasnoj antici i ranom srednjovjekovlju (od konca 
4. do konca 11. stolje ća) (Zagreb 2011); Krešimir Filipec, Donja Panonija od 9. do 11. stolje ća 
(Sarajevo 2015).
55
 Krešimir Filipec, Drvena crkva u Loboru – najstarija frana čka misionarska crkva u 
sjevernoj Hrvatskoj, Starohrvatska prosvjeta, III. serija, 37 (2010) 51–59. 
56
 Gl. Peter Štih, Od Karniole do Kranjske – dolga in zapletena pot nastanka dežele, v: 
Studia Valvasoriana. Zbornik spremnih študij ob prvem integralnem prevodu Die Ehre deß 
Herzogthums Crain v slovenski jezik, ur. Janez Weiss (Ljubljana 2014) 470–474. 

Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 484
Pongauu (današnji Bischofshofen) leta 820 s strani poganskih Slovanov je komaj 
mogo če razumeti na na čin, da so se Ljudevitovemu uporu pridružili tudi »Slovani v 
okolici Salzburga«, ampak je prej šlo za pustošenje Karantancev iz sosednjega Lun-
gaua, kjer je bila tudi požgana neka cerkev.
57
 Težko bi se strinjal tudi z mnenjem, da 
je s pridružitvijo Karniolcev Ljudevitov upor ogrožal že kar samo Furlanijo oziroma 
»Langobardijo« (Italijo); sovražnikove sile so se po pri čevanju Frankovskih držav-
nih analov vedno nahajal vzhodno od Furlanije, v katero ni Ljudevit – v razliko od 
Dalmacije – tudi nikoli vpadel.
Za Ljudevitom sta v Spodnji Panoniji izpri čana še dva duksa, ki prav tako 
nosita slovanski imeni: Ratimir v tridesetih letih in Braslav v zadnjih dveh deset-
letjih 9. stoletja, ko je njegovo oblastno obmo čje eksplicitno ozna čeno kot regnum 
inter Dravum et Savum fl umine.
58
 Čeprav podro čje Braslavove oblasti ni etni čno, 
ampak teritorialno opredeljeno, vendarle menim, da v njem ne moremo videti samo 
frankovskega duksa uradniškega zna čaja (str. 184). Na to napeljuje zlasti izraz 
regnum, ki je povsem neobi čajna oznaka za podro čja pod komando frankovskih 
teritorialnih duksov in je npr. ozna čeval pokrajine oziroma ljudstva, nad katerimi 
so imeli oblast karolinški princi, kot sta bili v 9. stoletju to Bavarska in Karantanija. 
Regnum je v Braslavovem primeru razumeti v smislu Georga Waitza, Petra Classna 
ali Charlricharda Brühla kot pokrajino, ki je tvorila politi čno celoto brez popolne 
samostojnosti.
59
 Braslav, ki je leta 884 v Tullnu kmalu za moravskim Svetopolkom 
postal vazal cesarja Karla III., je moral tudi v resnici biti knez v enakem smislu kot 
je to bil Svetopolk. Na svoj na čin potrjuje to tudi vpis v Čedajskem evangeliarju, 
ki omenja ljudi de terra Brasclauo. Prostor od koder so prišli je torej razumljen 
kot podro čje, ki pripada Braslavu oziroma je pod njegovo oblastjo.
60
Mnenje nekaterih, da je treba v tej vrsti spodnjepanonskih duksov na prvo 
mesto pred Ljudevita postaviti že enigmati čnega Vojnomira Slovana, ki je leta 
795 vodil frankovsko vojsko iz Italije v središ če avarskega kaganata, se – tako 
kot tudi vsa ostala ne – ne more dvigniti nad raven špekulacije; še toliko bolj, 
ker je Vojnomir v Frankovskih državnih analih, edinem viru o njem, podrobneje 
opredeljen samo kot Sclavus in niti ne vemo, če je bil knez/duks, kot se mu rado 
pripisuje (tudi na str. 186). V kontekstu nosilcev oblasti v Spodnji Panoniji je 
gotovo zelo zanimiva misel (str. 184), da bi bilo treba v vrsto tamkajšnjih duksov 
9. stoletja za Ratimirjem in pred Braslavom uvrstiti tudi duksa Mutimirja, ki ga 
papež Janez VIII. leta 873 opominja, naj se v skladu z obi čaji svojih prednikov 
vrne v panonsko diecezo, kateri na čeluje od apostolskega sedeža ordiniran škof. S 
57
 Gl. Peter Štih, Maksimilijanova meniška celica v Pongauu, sv. Maksimilijan Celejanski 
in za četki pokristjanjevanja Karantancev (v pripravi za Zgodovinski časopis).
58
 Continuatio Ratisbonensis Annalium Fuldenses a. 884, ed. Georg Heinrich Pertz/
Friedrich Kurze (Scriptores rerum Germanicarum in usum scholarum ex MGH separatim editi 
[7], Hannover 1891) 113. Kot lapsus calami je razumeti trditev (str. 180), da prinašajo to infor-
macijo Frankovski državni anali, ki se zaklju čijo že z letom 829. 
59
 Gl. Peter Classen, Ausgewählte Aufsätze, hgg. v. Josef Fleckenstein (Vorträge und 
Forschungen 28, Sigmaringen 1983) 206 sl.; Carlrichard Brühl, Deutschland – Frankenreich. 
Die Geburt zweier Völker (Köln/Wien 
2
1995) 305 sl.
60
 Codex Forojuliensis 2r.6, ed. Ludwig 249.

Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 485
slednjim je papež mislil na Metoda, ki ga je Rim postavil za misijonskega nadškofa 
za moravske in panonske Slovane. Pod njegovo pastirsko palico naj bi sedaj prišel 
še Mutimir, ki se ga obi čajno ena či z istoimenim srbskim knezom in kar bi bilo na 
liniji tedanje papeške politike, čeprav Budakove interpretacije, ki sicer ni nova, 
seveda ni mogo če izklju čiti.
61
 
Zato pa bi bilo potrebno na nekaj mestih izboljšati opis najzgodnejše zgodo-
vine Pribine, preden se je okrog leta 840 ustalil v Panoniji ob Blatnem jezeru (str. 
183) in ki je dobro poznana iz Conversio Bagoariorum et Carantanorum. Pribina 
je leta 833 iz Nitre najprej prebežal na ozemlje bavarske Vzhodne krajine (in ne k 
Ratimirju), ki ji je kot prefekt na čeloval Ratbod. Ta ga je takoj predstavil Ludviku 
Nemškemu, na katerega ukaz je bil tudi krš čen (in ne šele po letu 838). Od Ratbo-
da, pri katerem je »nato ostal nekaj časa«, je zaradi spora z njim zbežal najprej k 
Bolgarom, se od tam umaknil proti zahodu k Ratimirju (prvi č in ne ponovno) in se 
leta 838, potem, ko je Ratbod po ukazu svojega kralja napadel Ratimirja (edinkrat 
in ne drugi č), umaknil še globlje na frankovsko ozemlje. Prestopil je Savo in prišel 
je h grofu Salachu, ki ga je imeti za grofa v Karnioli in ne tistega »kar je ostalo od 
Spodnje Panonije v rokah Frankov«.
62
 V Panoniji takrat še ni bilo grofovske uprave 
(in še tu je bila kasneje vpeljana samo severno od Drave), ampak so v njej bili od 
Frankov (postavljeni in) legitimirani slovanski duksi. Salacho pa je bil tako kot 
Helmwin, ki je zamenjal zadnjega gentilnega kneza Karantancev, grof in Bavarec 
in ga je zato povezati s Karniolo, kjer je leta 828 tudi prišlo do zamenjave gentilne 
ureditve z grofovsko upravo.
63
Sledi prikaz »nastajanja novih družbenih odnosov v Istri« (str. 185–190), ki 
tvori posebno podpoglavje znotraj petega poglavja knjige. Osnova zanj je seveda 
61
 Fragmenta registri Iohannis VIII. papae št. 18, ed. Erich Caspar (MGH, Epistolae 7, Epistolae 
Karolini aevi 5 (Berlin 1928) 282. Za istoimenega srbskega kneza gl. Constantinus Porphyrogenitus, 
De administrando imperio c. 32, ed. Moravcsik 154 sl., in prim. Tibor Živkovi ć, On the Baptism of the 
Serbs and Croats in the Time of Basil I (867–886), Studia Slavica et Balcanica Petropolitana (2013) 
44 sl. in op. 68. Možnost, da je bil Mutimur panonski knez je dopuš čal že Marko Perojevi ć, Ninski 
biskup Teodozije (g. 879–892) (Split 1922) 14 in op. 57, čeprav se z njo ni strinjal.  
 Metod v nasprotju s tradicionalnim mnenjem ni bil ordiniran za rezidencialnega nadškofa 
s sedežem v Sirmiju, mestu, ki ga takrat niti ni bilo, saj so ga pred skoraj tristo leti popolnoma 
uni čili Avari, ampak v tradiciji neposredne papeške misijonske politike v zgodnjem srednjem 
veku ter po vzoru na Avguština, Vilibrorda in Vinfrida-Bonifacija za misijonskega nadškofa za 
Slovane Panonije in Moravske brez stalnega sedeža. Metoda pozna kot naslednika sv. Andronika 
(Sirmijskega) samo starocerkvenoslovansko izro čilo, medtem, ko ni v papeških dokumentih nikoli 
naslovljen kot sirmijski (nad)škof. Zato se zdi precej verjetno, da je Metoda s sv. Andronikom 
povezala šele cirilmetodijanska tradicija s ciljem, da ga predstavi kot naslednika apostolov in 
še posebej sv. Pavla. Ta je bil po najstarejši ruski (Nestorjevi) kroniki prvi u čitelj Slovanov in 
je deloval tako v Iliriku kot na Moravskem; za svojega naslednika in škofa med Slovani pa je 
postavil svojega u čenca Andronika, Metodovega predhodnika. Gl. Betti, Making of Christian 
Moravia 199 sl.
62
 Conversio Bagoariorum et Carantanorum c. 10, ed. Wolfram 72 sl.; gl. Wolfram, prav 
tam, 174 sl.
63
 Michael Mitterauer, Karolingische Markgrafen im Südosten. Fränkische Reichsaristokratie 
und bayerischer Stammesadel im österreichischen Raum (Archiv für Österreichische Geschichte 
123, Graz/Wien/Köln 1963) 138 sl.

Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 486
listina sodnega zbora v Rižani, ki je najpomembnejši dokument za istrsko zgodovino 
tistega časa in odli čno odseva velike družbene spremembe na polotoku po prehodu 
od bizantinske pod frankovsko oblast. 
Zbor na katerem so se v Rižani zbrali predstavniki istrskih mest in kaštelov, 
tamkajšnji škofje ter provincialni duks, je bil po svoji naravi sodni zbor, placitum. 
Potekal je po na čelih zaslišanja strank v sporu, dokument, v katerem so bila povzeta 
zaslišanja in zapisani njegovi sklepi, pa je v eshatokolu ozna čen kot diiudicatus 
et conveninetia, kot razsodba in dogovor. Zato bi bilo zanj umestneje uporabiti 
kakšen drug pojem kot »skupš čina« (str. 186), ki ne ozna čuje zadovoljivo njegove 
vsebine. Na njem so vlogo sodnikov imeli trije (in ne dva) missi Karla Velika in 
njegovega sina Pipina. Od teh treh odposlancev je omenjen samo grof Kadaloh, 
prefekt Furlanskega dukata (str. 187), ne pa tudi grof Aio, Langobard z nadvse 
razgibano biografi jo, ter duhovnik Izzo, ki je nemara prihajal iz srednjeitalskega 
cesarskega samostana Farfa.
64
 
V času rižanskega sodnega zbora leta 804 v Jadranu še ni bilo bizantinske 
mornarice – ta je, kot je bilo povedano že zgoraj, vplula šele dve leti kasneje – in 
to gotovo ni mogel biti eden od razlogov za njegov sklic (str. 186). Tudi je glede na 
naravo frankovsko-bizantinske »vojne« za Jadran, za katero ni do leta 809 doku-
mentiran niti eden vojaški spopad, komaj mogo če meniti, da je bila Istra v analogiji 
z avarsko vojno tudi baza za vojaške pohode proti Dalmaciji in Benetkam. Na to 
bi sicer lahko namigovala pritožba Istranov, da morajo brodariti v omenjeni dve 
provinci, vendar se skupaj z njima omenja še Ravena, kjer je bilo že leta 751 konec 
bizantinske oblasti. Predvsem pa tožijo Istrani, da morajo to služnost opravljati za 
duksa Janeza, njegove otroke in zeta, kar kaže, da jih je izkoriš čal v povsem privatne 
namene in da je sporno brodarjenje imelo prej trgovski kot vojaški zna čaj. Nadalje 
so se pritoževali, da morajo opravljati calcarias, kar ni služnost neznanega pomena 
(str. 188), ampak so s tem mislili obvezo gašenja apna,
65
 ki je bilo nujno potrebno 
v gradbeništvu, medtem, ko bo canes numquam pavimus prej razumeti, da niso 
nikoli hranili psov kot, da se jih niso bali (prav tam; pavimus od pascere in ne od 
pavere), kar je tudi smiselneje, saj se v tem delu dokumenta Istrani pritožujejo nad 
novimi davš činami in služnostmi.
66
 Tudi bi lahko razpravljali ali je bil Novigrad 
res pod neposredno cesarsko upravo in ali je bil tamkajšnji kancler predstavnik 
cesarske oblasti (str. 189). Najprej, predstavnik cesarske oblasti v Istri je bil duks, 
ki je bil za svojo službo pla čan prav z dohodki novigrajskega veleposestva. To je 
bilo, kot razkriva njegovo poimenovanje (fi scus publicus), res del državnega fi ska, 
vendar ga je ad suam manum, torej za lastno uporabo, imel duks Janez, ki je moral 
z njim tudi upravljati – tako kot je to po čel z ostalo posestjo, ki jo je imel iz raz-
li čnih pravnih naslovov – in v tem smislu je v novigrajskem kanclerju prej videti 
provincialnega oziroma celo Janezovega privatnega uradnika, ki je, kot je menil 
64
 Gl. Krahwinkler, …in loco 26 sl.
65
 Du Cange, Glossarium mediae et infi mae latinitatis, ed. Favre (1883–1887) sub voce 
calx; Niermeyer, Mediae latinitatis lexicon minus (2002) sub voce calcaria.
66
 Placitum Rizianense, ed. Krahwinkler 76 sl.

Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 487
že Lujo Margeti ć, vodil (pisarniške) posle istrskega duksa in bil na novigrajskem 
teritoriju zadolžen tudi za pobiranje cesarskega davka.
67
 
Posebno poglavje družbenih sprememb v Istri, ki je sprožilo veliko nego-
dovanje Istranov, je bila na črtna naselitev Slovanov s strani provincialnega duksa 
na mestne teritorije, kjer so izkoriš čali njihovo zemljo, zanjo pa pla čevali Janezu 
poseben pensio. Poleg tega so morali Istrani tem poganskim Slovanom tri leta dajati 
sicer Cerkvi namenjeno desetino.
68
 Pri tem gotovo ni šlo za »slovansko desetino«, 
ki se v listini Rižanskega zbora niti ne omenja (str. 147). Slovanska desetina ima 
namre č to čno določeno vsebino; bila je fi ksirana in hkrati precej nižja od kánonske 
variabilne desetine, pod tem imenom pa je izpri čana samo na s Slovani poseljenem 
ozemlju salzburške nadškofi je. Precej verjetno je bila vpeljana na pobudo Alkuina 
ob pokristjanjevanju panonskih Slovanov po koncu avarskih vojn in je upoštevala 
njihovo skromno ekonomsko mo č, saj bi dodatna deset odstotna obdav čitev lahko 
povzro čila neljube posledice, ki so jih Franki izkusili pri pokristjanjevanju Sa-
sov.
69
 V Istri pa Slovani, ki so sploh bili še pogani, desetine niso pla čevali, ampak 
so jo od Istranov celo prejemali in ta ukrep provincialnega duksa je moral imeti 
druga čno ozadje. 
Naseljevanje Slovanov na konfi scirana komunalna gmajnska zemljiš ča je 
mogo če umestiti v tradicijo državne kolonizacijske politike, kjer je bila v ospredje 
postavljena javna korist, utilitas publica, ki jo je Janez tudi izrecno izpostavil.
70
 Iz 
listine Rižanskega zbora, kjer se omenjajo koloni in zakupne pogodbe (cartulae 
enphitheoseos aut libellario iure), nedvomno izhaja, da je agrarno gospodarstvo 
na polotoku v veliki meri temeljilo na zakupnem pravu in precej verjetno je, da 
so bili po tem pravu naseljeni tudi Slovani.
71
 Kot koloni – torej kot svobodni za-
kupniki in ne kot podložniki – pa so za v zakup dobljene posesti morali pla čevati 
zakupnino, s čimer je prejkone mišljen ravno tisti pensio, ki so ga pla čevali istr-
skemu vojvodi.
72
 Iz te perspektive se zato zdi, da predstavnikov istrskih mest in 
kaštelov na Rižanskem zboru ni toliko motilo sámo naseljevanje Slovanov, kot jim 
je šlo v nos, da je zakupnino za njim pripadajo ča ob činska zemljiš ča – za katera 
67
 Lujo Margeti ć, O nekim pitanjima Rižanskog placita, v: isti, Istra i Kvarner. Izbor studija 
(Rijeka 1996) 120.
68
 Placitum Rizianense, ed. Krahwinkler 74, 78 sl.
69
 Gl. Štih, Ko je Cerkev 28 sl.
70
 Placitum Rizianense, ed. Krahwinkler 79 (faciant utilitatem in publico, sicut et ceteros 
populos).
71
 Za zakupno pravo v Istri in njegove poznoanti čne korenine gl. Sergij Vilfan, Rechts-
geschichte der Slowenen bis zum Jahre 1941 (Grazer rechts- und staatswissenschaftliche 
Studien 21, Graz 1968) 81; isti, Zemljiška gospostva, v: Gospodarska in družbena zgodovina 
Slovencev 2 (Ljubljana 1980) 101; Stefan Esders, Regionale Selbstbehauptung zwischen Byzanz 
und dem Frankenreich. Die inquisitio der Rechtsgewohnheiten Istriens durch die Sendboten 
Karls des Großen und Pippins von Italien, v: Eid und Wahrheitssuche. Studien zu rechtlichen 
Befragungspraktiken in Mittelalter und frühen Neuzeit, hgg. v. Stefan Esders/Thomas Scharff 
(Gesellschaft, Kultur und Schrift. Mediävistische Beiträge 7, Frankfurt am Main 1999) 75 sl.; 
Krahwinkler, …in loco 46 sl.
72
 Pensio je kot zakupnino razumel že Lujo Margeti ć, O nekim pitanjima Rižanskog 
placita, v: isti, Rijeka, Vinodol, Istra (Biblioteka Dokumenti 17, Rijeka 1990) 126.

Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 488
se je Janez sicer zagovarjal, da je mislil, da so državna in ne komunalna – pobiral 
duks in ne oni sami. Sicer pa je dajanje zemlje v zakup po libelari čnih pogodbah 
spadalo med sredstva, s katerimi je oblast privabljala nove naseljence na tla, ki 
jih je bilo potrebno šele kolonizirati. Prav med ukrepe, s katerimi je provincialna 
oblast v Istri privabila slovanske koloniste in jim olajšala težke za četke ter sploh 
omogo čila preživetje na zemlji, ki jo je bilo potrebno šele kultivirati, pa je šteti 
tudi preusmeritev desetine poganskim Slovanom. Slovanska naselitev v Istri na 
za četku frankovske oblasti se tako kaže kot na črtna, s strani provincialne oblasti 
vodena in vzpodbujana kolonizacija opustelih, formalno mestom in kaštelom 
pripadajo čih ozemelj.
73
V tem kontekstu velja opozoriti tudi na najnovejšo tezo Mladena An či ća, da 
naj bi istrski Slovani prišli s prostora vzhodno od Labe pod vodstvom Vojnomira 
Slovana, v Istri pa naj bi jih duks Janez naselil kot »specialiste v nasilju« in upo-
rabil kot protiutež lokalnim komunalnim elitam in njihovi mo či; zemlja, ki so jo 
dobili, pa naj bi bila namenjena njihovemu vzdrževanju.
74
 Teza se v predloženi 
obliki ne zdi dovolj utemeljena, je pa zanimiva v toliko, ker usmerja v vprašanju, 
od kod so prišli Slovani duksa Janeza, naš pogled stran od neposrednega istrskega 
zaledja (v nemirno Panonijo npr.). Pri An či ćevi tezi ni, prvi č, videti razloga, zakaj 
in kako bi nek Slovan (Vojnomir) iz Polabja, ki je geografsko povsem lo čeno 
od Panonije in tamkajšnjih razmer ni mogel poznati, vodil iz Italije organiziran 
frankovski »raziskovalni odred« na »poizvedovalni misiji« (sic!; An či ć je s tem 
vojaškemu pohodu iz leta 795, ki se je po njegovem mnenju sicer zgodil konec 
zime 796, pripisal povsem nov pomen in cilj) v osr čje avarskega kaganata. Drugi č, 
niti enega argumenta ni, ki bi delal An či ćevo tezo glede identitete Vojnomira ali 
vprašanja, od kod so bili v Istro rekrutirani Slovani, bolj verjetno od ostalih. Tretji č, 
zemlja, ki jo je poganskim Slovanom dodelil Janez, ni mogla biti mišljenja kot 
»sredstvo za (njihovo) vzdrževanje«, saj so zanjo pla čevali zakupnino – pensio. 
Tega pomembnega podatka An či ć v svoji analizi »slovanskih odlomkov« listine 
Rižanskega zbora presenetljivo ni navedel, čeprav je bistven. Izklju čuje namre č 
možnost, da bi bila zemlja, na katero so bili naseljeni Slovani, mišljena kot pla čilo 
za službo duksu Janezu. In četrti č, An či ćeva ideja o vojaškem (nasilniškem) ozadju 
naselitve Slovanov v Istri ne korespondira s pomenom, ki ga je v 9. stoletju imela 
iz tradicije anti čne politi čne misli izhajajo ča utilitas publica. Bila je del oblastne 
73
 Naselitev Slovanov v Istri odgovarja duhu dolo čbe aachenskega kapitularja Karla V elikega 
iz 801/813 o obveznostih upraviteljev gospodarskih dvorov, ki naj dajo za izboljšanje vladarjeve 
oskrbe »koristnim ljudem«, kjerkoli jih bodo dobili, gozd za kr čenje; Capitulare Aquisgranense 
c. 19, ed. Alfred Boretius (MGH, Leges 2, Capitularia regum Francorum 1, Hannover 1883) 
170–172 (Et plantent vineas, faciant pomaria, et ubicumque inveniunt utiles homines, detur illis 
silva ad strirpandum, ut nostrum servitium inmelioretur). Prim. Maurizio Levak, Slaveni vojvode 
Ivana. Kolonizacija Slavena u Istri u po četnom razdoblju frana čke uprave (Zagreb 2007) 44 sl. 
74
 An či ć, Migration or Transformation 51 sl., zlasti 54 sl. Tezo je potrebno razumeti v 
kontekstu An či ćevih prizadevanj, da bi utrdil svoje glavno idejo, da so bili Hrvati manjša vojaš-
ka skupina, ki je prišla (v frankovski službi) konec 8. stoletja v dalmatinsko zaledje s prostora 
vzhodno od Labe in istrski Slovani naj bi dokazovali, da so se takšne migracije konec 8. stoletja 
tudi v resnici dogajale, čeprav niso v virih dokumentirane.

Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 489
etike in je vsebovala predstavo o skupnem dobrem, o ne čem, kar je v nasprotju s 
sebi čnostjo, grabežljivostjo in gospodovalnostjo v korist vsem in kar je bil dekla-
riran namen slovanske naselitve.
75
 
Če se po tem ekskurzu zopet vrnem h knjigi, se njeno peto poglavje nada-
ljuje z vzpostavitvijo vladarske dinastije Trpimirovi čev (str. 190–195) in oblastno 
strukturo (hierarhijo) hrvaške kneževine (str. 196–204). Domagoj in Branimir v 
drugi polovici 9. stoletja zagotovo nista bila sinova ali sorodnika Trpimirja in tudi 
za naslednike Mutimirja ([najmlajšega] Trpimirjevega sina, ki je pred 892 nasledil 
Branimirja) ni jasno ali so bili z njim sorodstveno povezani. Budak zato upravi čeno 
poudarja, da je dinasti čni naziv Trpimirovi či za hrvaške vladarje 10. in 11. stoletja 
»zgodovinopisni konsenz in ne dejstvo, ki bi nedvomno izhajalo iz virov« (str. 195). 
Pomembno mesto v oblastni ureditvi hrvaške kneževine je imel vladarjev 
dvor. Bil je politi čno središče, kjer so se sprejemale najpomembnejše odlo čitve, 
v katerih oblikovanje so bili vklju čeni ljudje iz vladarjevega najožjega kroga – 
njegovi dvorjani. Struktura hrvaškega dvora je precej dobro poznana iz omemb 
nosilcev posameznih uradov v listinskih seznamih pri č. Pri tem pri čajo omembe 
komornika in treh kaplanov (od katerih je opravljal najmanj eden funkcijo pisar-
ja) v Trpimirjevi darovnici kot tudi vratarja (ostiarius) ob Trpimirjevem imenu v 
Čedajskem evangeliarju, da je vladarski dvor obstajal že sredi 9. stoletja. Mimogrede 
je tu za pripomniti, da hrvaška historiografi ja ostiariusa Sebedraha ni prepoznala 
kot člana Trpimirjevega dvora.
76
 O razlogih lahko le ugibam, možna razlaga pa bi 
lahko bila, da ga Franjo Ra čki v objavi imen iz Čedajskega evangeliarja v svojih 
»Documenta« iz leta 1877, ki so podobno kot pri nas Kosovo »Gradivo« še vedno 
najbolj uporabljan priro čnik virov za najstarejšo hrvaško zgodovino, ne povezuje 
s Trpimirjem in ni nato naveden niti v Šiši ćevem »Priru čniku« niti v Klai ćinih 
»Izvorih«. Novo branje, ki umeš ča Sebedraha v isti zapis s Trpimirjevim imenom, 
je predložil v svoji, danes merodajni izdaji v Čedajski evangeliar vpisanih imen 
šele Uwe Ludwig leta 1999.
77
Prav tako se v Trpimirjevi darovnici omenjajo tudi že župani, ki so bili po-
memben del oblastno upravljalske strukture hrvaške kneževine in za katere je v 
knjigi re čeno (str. 196), da jih je na njihove položaje imenoval vladar in da so bili 
njegovi uradniki, ki so upravljali s kraljevimi posestvi (str. 277). Obenem pa avtor 
dodaja, da so imeli dvojno legitimnost: svoje (vojaške) skupine, kateri so na čelovali, 
75
 Peter Hibst, Utilitas publica – Gemeiner Nutz – Gemeinwohl. Untersuchungen zur Idee 
eines politischen Leitbegriffes von der Antike bis zum späten Mittelalter (Frankfurt am Main/
Bern/New York/Paris 1991) 158 sl., zlasti 170.
76
 Gl. npr. Radoslav Kati či ć, Litterarum studia. Književnost i naobrazba ranoga hrvatskog 
srednjovjekovlja (Zagreb 
2
2007) 350 sl.; Damir Karbi ć, Razvoj politi čkih ustanova, v: Nova 
zraka u europskom svjetlu 109, 116.
77
 Documenta historiae chroaticae periodum antiquam illustrantia, ed. Franjo Ra čki (Mo-
numenta spectantia historiam Slavorum meridionalium 7, Zagreb 1877) 383 (št. 194); Ferdo Šiši ć, 
Priručnik izvora hrvatske historije 1 (do god. 1107) (Zagreb 1914) 125 (št. 14); Nada Klai ć, 
Izvori za hrvatsku povijest do 1526. godine (Zagreb 1972) 23 (št. 15). Prim. op. 41 in gl. Codex 
Forojuliensis 5v.22, ed. Ludwig 255: Ratuuic, Sebedrah ostiarius, domno Trpimiro. Ludwigovo 
branje sugerira, da je del Trpimirovega spremstva ali odposlanstva bil tudi prvonašteti Ratvik.

Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 490
in vladarja, katerega fi deles so bili. Uradniški zna čaj županov je za visoki srednji 
vek in kasneje izpri čan tudi v širšem slovenskem prostoru, kjer jih sre čamo kot 
organe zemljiškega gospostva, vendar je to stvar razvoja institucije župana in njene 
transformacije oziroma degradacije, medtem ko najzgodnejši staroslovanski župani 
na svoje položaje, tako se kaže, niso bili imenovani od višje instance, ampak so jim 
pripadali na podlagi njihove mo či in gentilne legitimacije. To je prejkone veljalo 
tudi za hrvaške župane ali pa vsaj za tiste, ki so na čelovali županijam in niso bili 
del dvornega personala oziroma niso bili nosilci dvornih služb, na katere so morali 
biti postavljeni v Budakovem smislu.
78
 
Institucija župana se, kot je dobro znano, prvi č omenja v ustanovni listini 
bavarskega vojvode Tasila III. za samostan v Kremsmünstru v današnji Zgornji 
Avstriji iz leta 777. Tam navedeni župan (iopan) Physso nastopa kot gentilni vodja 
skupine Slovanov in z njene strani pravno zavezujo ča oseba, ki se je dogovarjala 
in dogovorila z vojvodo in opatom o vklju čitvi njegovega ozemlja in njegovih 
ljudi v samostansko zemljiško gospostvo.
79
 Z njegovim gotovo prej oblastnim kot 
uradniškim položajem se sklada poro čilo Konstantina Porfi rogenta, da Slovani 
vzhodnojadranskih in drugih sklavinij niso imeli arhontov (knezov), ampak župa-
ne-starešine (starce), ki so bili institucija gentilne ureditve.
80
 Na velik pomen, ki 
so ga prvotno imeli župani znotraj slovanske družbene ureditve in zaradi česar jih 
ni mogo če imeti zgolj za neke vrste kraljeve uradnike, opozarja tudi poro čilo Ibn 
Rusta o moravskem »knezu knezov« Svetopolku, da je pomembnejši od župana 
(s ūbanğ), ki je njegov namestnik, kot tudi dejstvo, da se je pri Srbih od konca 11. 
stoletja vladarski naslov glasil »veliki župan«. Naslov pomeni, da je bil vladar 
nekdo, ki je bil ve č od ostalih županov oziroma nekdo, ki se je dvignil nad njih, iz 
česar izhaja, da so osnovno oblastno strukturo, iz katere je izšel tudi knez, tvorili 
župani.
81
 K povedanemu lahko dodamo, da nam prav hrvaški primeri (kninskega ?) 
župana Gostihe, ki je dal ob izviru Cetine zgraditi monumentalno cerkev Sv. Spasa, 
kot tudi županov-graditeljev cerkvà v Ždrapnju, Ninu ali v Bija ćih, izpri čujejo, da 
78
 Za razvoj institucije župana od staroslovanskega do gospoš činskega ostaja temeljnega 
pomena raziskava Ljudmila Hauptmanna, Staroslovenska družba in obred na knežjem kamnu 
(Dela I. razreda Slovenske akademije znanosti in umetnosti 10, Ljubljana 1954) 7–74; dober 
pregled problematike ima nazadnje Sergij Vilfan, Zgodovinska pravotvornost in Slovenci (Pravna 
obzorja 5, Ljubljana 1996) 190–198.
79
 Zadnja objava: Niederösterreichisches Urkundenbuch 1, št. 1, ed. Maximilian Weltin/
Roman Zehetmayer (St. Pölten 2008) 1–5, vendar gl. tudi Wolfram, Salzburg 373 sl. O »slo-
vanskem paususu« kremsmünsterske listine obstajajo razli čne interpretacije, pri čemer se zdi 
najbolj koherentna Wolframova, n. d. 366 sl. 
80
 Constantinus Porphyrogenitus, De administrando imperio c. 29, ed. Moravcsik 124. 
Temu odgovarja Porfi rogenetovo poimenovanje župan za vladarja sklavinije Travunije, ki je 
šele potem, ko se je poro čil s h čerjo srbskega kneza dobil naslov kneza (arhonta); Constantinus 
Porphyrogenitus, n. d. c. 34, ed. Moravcsik 162. Za institucijo starcev gl. Franjo Smiljani ć, 
Studije o srednjovjekovnim slavenskim/hrvatskim institucijama (Zadar 2010) 41 sl., 108.
81
 Ján Pauliny, Arabské správy o Slovanoch (9.–12. storo čie) (Bratislava 1999) 99 (oz. 
Magnae Moraviae fontes historici 3 (Brno 1969) 347); Klaus Belke/Peter Soustal, Die Byzantiner 
und ihre Nachbarn. Die De administrando imperio genannte Lehrschrift des Kaisers Konstantinos 
Porphyrogennetos für seinen Sohn Romanos (Byzantinische Geschichtsschreiber 19, Wien 1995) 
146 in op. 281.

Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 491
so imeli župani tudi veliko ekonomsko mo č, katere podlaga zopet ni mogla biti 
samo vladarska služba oziroma dohodki, ki bi izvirali iz nje.
82
 
Kakor koli že, institucija župana je v pisnih virih in epigrafskih spomenikih 
zgodnjesrednjeveške Hrvaške zelo dobro, v primerjalnem kontekstu bi lahko celo 
rekli nadpovpre čno dokumentirana. Zato je za obžalovati, da to gradivo v medna-
rodnih raziskavah o županih ni bilo upoštevano na na čin, ki si ga zasluži.
83
Tudi o banih, ki so bili še prav posebej izstopajo ča institucija družbene 
in oblastne ureditve pri Hrvatih, obstaja od sredine 10. stoletja naprej, ko se 
ban prvi č omenja v opisu Hrvaške pri Konstantinu Porfi rogenetu (DAI c. 30), 
precej bogato gradivo. Iz njega je mogo če zaklju čiti, da so bili po svojem obla-
stnem položaju prvi za vladarjem in nemalokrat tudi njegova najbolj nevarna 
konkurenca. Institucija bana ima na Hrvaškem zelo dolgo zgodovino in je bila 
ukinjena šele leta 1941, z njo pa je bil v glavnem mišljen nosilec oblasti v rangu 
kraljevega namestnika. Glede izvora banov, ki so izpri čani tudi v treh toponimih 
karantanskega prostora, pa Budak (str. 199) poleg avarske teze (ki je po mnenju 
etimologov nesporna)
84
 opozarja še na tezo o njihovem frankovskem izvoru. A 
če bi za njimi res stala beseda bannum, ki je ozna čevala oblastno pravico do 
zapovedi/prepovedi,
85
 se postavlja vprašanje, zakaj niso bani potem izpri čani 
tudi drugje po frankovskem svetu?
Šesto poglavje knjige je namenjeno hrvaški kraljevini in Dalmaciji v 10. in 
11. stoletju (str. 209–271). Koncipirano je enako kot predhodno: uvodni razdelek 
obravnava politi čno sosedstvo, ostali trije pa vsebine iz politi čnega in cerkvenega 
razvoja. To je čas, ko se je po koncu frankovske nadoblasti znova pove čal vpliv 
Bizanca in ko so se od zgodnjega 10. stoletja naprej hrvaški vladarji titulirali kot 
kralji in imeli na pobliže nejasen na čin tudi oblast nad Dalmacijo oziroma tamkaj-
šnjimi primorskimi mesti. Nov vladarski naslov (rex Croatorum/Croatia ę et/atque 
Dalmatinorum/Dalmatia ę) in razširitev oblasti sta bila odraz krepitve Hrvaške, ki 
se je uspela najkasneje pod Tomislavom uveljaviti kot pomembna regionalna sila z 
mo čno vojsko in je bila v stanju tudi na bojnem polju braniti ali pa uveljaviti svoje 
interese nasproti sosedom (str. 222–238), medtem ko je na cerkvenem podro čju prišlo 
s splitskima sinodama leta 925 in 928 do oblikovanja enotne cerkvene pokrajine s 
splitskim nadškofom kot metropolitom na čelu, vanjo pa je bilo inkorporirano tudi 
ozemlje hrvaške kneževine oziroma kraljevine (str. 238–244). 
Poseben razdelek tega poglavja je v povezavi z reformnim papeštvom upravi-
čeno namenjen Zvonimirju-Demetriju, saj je bil njegov prihod na oblast v ve č ozirih 
prelomen in je v retrospektivi ozna čeval tudi uvod v propad samostojne hrvaške 
države (str. 251–261). Zvonimir, sicer poro čen s hčerko madžarskega kralja Bele 
82
 Gl. Ante Miloševi ć/Željko Pekovi ć, Predromani čka crkva Svetoga Spasa u Cetini (Studia 
mediterranea archaeologica 3, Dubrovnik/Split 2009) 11 sl., zlasti 226 sl.
83
 Prim. Matthias Hardt, Der Supan. Ein Forschungsbericht, Zeitschrift für Ostforschung 
39 (1990) 161–171.
84
 Gl. npr. Petar Skok, Etimologijski rje čnik hrvatskoga ili srpskoga jezika 1 (Zagreb 1971) 
104 sl.; France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika 1 (Ljubljana 1976) 10 sl.
85
 Tako Karbi ć, Razvoj 111.

Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 492
I., ni pripadal vladarski dinastiji Trpimirovi čev. Na prestol se je zavihtel s položaja 
bana in je v iskanju legitimnosti svojega položaja priznal leta 1075 papeža Gregorja 
VII. za svojega seniorja, prejel od njega kraljevsko krono in dobil v fevd Hrvaško, 
ki je po novem formalno pripadala sv. Petru. 
Poglavje zaklju čuje pregled redovne in samostanske pokrajine, ki je po 
za četkih v 9. stoletju – simbolno jih zaznamuje prihod benediktincev v Trpimir-
jevo ustanovo Rižinice v bližini Klisa nad Splitom, čeprav datirajo npr. arheologi 
in umetnostni zgodovinarji bogate artefakte cerkvene opreme iz sv. Marije pri 
Balah v Istri že v konec 8. ali za četek 9. stoletja in jih pripisujejo samostanski 
cerkvi – doživela v naslednjem obdobju precejšen razmah (str. 261–271). Samo-
stanskih ustanov, tako moških kot ženskih, je bilo v Dalmaciji, na Hrvaškem in 
v Istri precej ve č kot recimo v vzhodnoalpskem prostoru, velikokrat pa so nam 
poznani tudi njihovi ustanovitelji, ki so prihajali tako iz vrst vladarske dinastije 
kot tudi mestnih elit.
Poglavje je razumljivo osredoto čeno na prikaz razvoja in vzpona hrvaške 
kneževine, ki postane kot kraljestvo in z integracijo Dalmacije v 10. stoletju 
pomembna regionalna sila na vzhodnojadranski obali. V tem kontekstu je tudi 
razumeti, da je istrska zgodovina v tem obdobju obravnavana kar v okviru poli-
ti čnega sosedstva v povezavi z Benetkami (str. 218–222). Budak je tu nekoliko 
precenil vlogo Adalbera Eppensteinskega. Ta je kot mejni grof Karantanske kra-
jine (jedro kasnejše Štajerske) postal leta 1012 še vojvoda Koroške, vendar ni v 
svojem vojvodskem naslovu nosil tudi istrskega imena (str. 219). Wipo, biograf 
Konrada II., in Herman iz Reichenaua sta Adalbera Eppensteinskega res ozna čila 
kot koroškega in istrskega vojvodo, vendar sta njuni historiografski deli nastali 
šele po smrti Adalbera, ki je v listinah za časa svojega življenja naslavljan samo 
kot dux, dux istius marchiae Carentanorum ali pa dux Carentanorum, Carentani 
dux in dux de Carinthia.
86
 Tudi ni izpri čano, da bi bil kdaj v Istri, da bi izvrševal 
v njej sodno oblast ali imel tam posest. Sploh je vprašanje, ali je Istra v času 
Adalbera še spadala pod oblast koroškega vojvode ali pa je bil istrski (mejni) 
grof podobno kot to velja za kranjskega od okrog leta 1000 že podrejen nepo-
sredni kraljevi oblasti.
87
 A tudi če se je Adalberova vojvodska oblast raztezala 
nad Istro, v njene zadeve vendarle ni mogel posegati mimo istrskega (mejnega) 
grofa in njegovih oblastnih pristojnosti. Ta se kot marchio prvi č omenja že leta 
933 in ga je imeti za institucionalnega naslednika frankovskega duksa; leta 991 
pa je dokumentirano njegovo predsedovanje provincialnemu sodnemu zboru na 
reki Mirni.
88
 Glede Adalberove izgube koroškega vojvodskega in veronskega 
mejnogrofovskega položaja na državnem zboru v Bambergu leta 1035, kjer je bil 
86
 Za vse omembe Adalbera v virih gl. Engelbert Klaar, Die Herrschaft der Eppensteiner 
in Kärnten (Archiv für vaterländische Geschichte und Topographie 61, Klagenfurt 1966) 22 sl. 
87
 Ljudmil Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske (Ljubljana 1999) 70 sl.
88
 Codice diplomatico Istriano 1, št. 71, 85, ed. Pietro Kandler (Trieste 
2
1986) 157, 184 
sl. Za starejšo oblastno-administrativno ureditev Istre ostaja še vedno temeljno del Ernst Mayer, 
Die dalmatisch-istrische Munizipalverfassung im Mittelalter, Zeitschrift der Savigny-Stiftung 
für Rechtsgeschichte. Germanistische Abteilung 24 (1903) 255–308.

Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 493
obtožen, da se je hotel s pomo čjo Hrvatov in, kot pravi Budak (str. 214), neznanih 
»Mirmidoncev« upreti cesarju, pa je Herwig Wolfram prepri čljivo pokazal, da 
so bili s slednjimi mišljeni Madžari.
89
Kar je bilo re čeno glede Adalbera, velja tudi za Salijca Konrada (II.) Mlajšega, 
Adalberovega naslednika na Koroškem, ki sta mu zopet samo Wipo in Herman 
iz Reichenaua pripisala še vojvodski naslov v Istri.
90
 In tudi ni nobene potrditve 
v virih, da je kralj Henrik III. leta 1039 ali kmalu zatem – to je po smrti svojega 
o četa Konrada II. in njegovega istoimenega bratranca ter koroškega vojvode, 
kakor tudi Adalbera Eppenstenskega, ki so vsi trije umrli v istem letu – lo čil Istro 
od koroške vojvodine in jo kot novo vzpostavljeno mejno grofi jo zaupal v upravo 
Popu (I.) Weimar-Orlamündskemu, prvemu predstavniku te turinške rodbine 
tako dale č na jugu (str. 220). Najprej je to komaj verjetno že zato, ker je Popo 
(I.), ki je bil sicer poro čen z Azico (Hademut), h čerko istrskega grofa Wecelina 
(Weriganda) in Wilibirge Ebersberše, katere o če in brat sta bila mejna grofa na 
Kranjskem, moral umreti že pred majem 1040 in tudi ni izpri čano, da bi nosil 
istrski naslov.
91
 In kot je bilo že povedano, se mejni grof v Istri prvi č omenja že 
leta 933, kar zopet pomeni, da do vzpostavitve istrske marke ni moglo priti šele 
leta 1040. Stvari postanejo preglednejše šele za čas Poponovega sina Ulrika, ki 
je bil pod Henrikom IV. med okrog 1160–1170 mejni grof tako na Kranjskem 
kot v Istri, pri čemer je treba deželni mir, ki naj bi ga Ulrik z Istrani sklenil leta 
1060 oziroma 1061 (str. 220), v resnici prestaviti v leto 1217, ko je bil istrski 
mejni grof oglejski patriarh Wolfger.
92
Sedmo poglavje knjige nosi naslov Gospodarji in sužnji (str. 271–283) in v 
njem se je avtor osredoto čil na dva skrajna pola družbene stratifi kacije. Če je bil 
namen poglavja predstaviti strukturiranost družbe na Hrvaškem, v Dalmacij in 
Istri, se postavlja vprašanje, zakaj niso v njem predstavljene tudi druge »vmesne« 
skupine razli čnega osebnega, pravnega in socialnega položaja oziroma zakaj je bilo 
samo tema dvema skupinama namenjeno celotno poglavje, saj bi bil lahko njun 
prikaz kot posebno podpoglavje vklju čen v predhodno šesto ali celo peto poglavje, 
v katerem so obravnavani že župani, bani in dvorni personal? Servi, s katerimi 
se je Budak na za četku svoje akademske kariere veliko ukvarjal, se v razliko od 
nam bližjega vzhodnoalpskega prostora pojavljajo v hrvaškem gradivu relativno 
pogosto, za čenši z že velikokrat omenjeno Trpimirjevo darovnico. O njih prinaša 
89
 Herwig Wolfram, Der Sturz Adalberos II. von Eppenstein – eine vertane Chance?, v: 
Festschrift Gerhard Pferschy zum 70. Geburtstag, hgg. v. Gernot Peter Obersteiner/Peter Wies-
fl ecker (Graz 2000) 671–682, zlasti 676. V tem smislu je Mirmidones razumel že Ivo Goldstein, 
Hrvatski rani srednji vijek (Zagreb 1995) 353 in op. 91, vendar gl. tudi Trpimir Vedriš, Gdje 
žive Mirmidonci? Prilog razpravi o zna čenju pojmova Mirmidones i Marab u zadarskoj legendi 
o prijenosu mo ći sv. Kerševana, Povijesni prilozi 41 (2011) 47–85.
90
 Monumenta historica ducatus Carinthiae 3, št. 251–255, ed. August Jaksch (Klagenfurt 
1904) 107–108.
91
 Gl. Ingrid Würth, Die Grafen von Weimar-Orlamünde als Markgrafen von Krain und 
Istrien, Zeitschrift für thüringische Geschichte 56 (2002) 112 sl.
92
 Gl. Lujo Margeti ć, Isprava o zemaljskom miru izme đu istarskog stanovništva i markgrofa 
W., Problemi sjevernog Jadrana 5 (Rijeka 1985) 31–49.

Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 494
dragocene podatke tudi že omenjena oporoka zadarskega priorja Andreja iz leta 
918 kot tudi kartular samostana sv. Petra u Selu (Supetarski kartular), ki ga je leta 
1080 ustanovil in dotiral Peter Črni, ter seveda tudi drugo gradivo. 
Temeljno vprašanje, ki se pojavlja v zvezi s sužnji je, koliko se klasi čna 
rimska izraza servus in ancilla, ki se uporabljata v virih za te ljudi v 9., 10. in 11. 
stoletju, še pokrivata z vsebino, ki sta jo imela v antiki in ali je posledi čno zanje še 
upravi čeno uporabljati besedo sužnji. Tudi v širšem evropskem kontekstu je namre č 
jasno, da se je pomen obeh pojmov zaradi spremenjenih gospodarskih norm in oblik 
v zgodnjem srednjem veku v socialnem in gospodarskem smislu s časoma precej 
oddaljil od prvotno rimskega in da z njima niso bili mišljeni sužnji, kot jih poznamo 
v antiki, čeprav so seveda pravno gledano ostali lastnina svojega gospoda(rja). V 
tem smislu bi bilo gotovo bolje pojem servus prevajati z nesvobodnjak (Unfreier) 
kot pa s suženj.
93
 Terminološka zadrega s katero je bil soo čen avtor se zrcali tudi v 
knjigi sami, kjer je v naslovu poglavja sicer govora o sužnjih (robovi), v besedilu 
pa se zanje v najve čji meri uporablja kar neprevedeni izraz servi.
Na drugi strani družbene lestvice so bili pripadniki elite, za katero se v 
Zadru leta 986 prvi č uporabi pojem nobiles. Skupine, ki so se ozna čevale ali 
bile ozna čevane s tem pojmom imamo lahko le pogojno za pripadnike poseb-
nega plemiškega stanu, kajti beseda je pomenila tudi odli čnika nasplošno. Bu-
dak zato posebej opozarja, da se je plemstvo od ostalih razlikovalo po svojem 
(oblastnem) položaju in materialnem statusu in ne po posebnih pravicah; v tem 
pogledu naj bi bili izena čeni z ostalim svobodnim prebivalstvom (str. 277, 279). 
Nobilis je, poenostavljeno re čeno, po tej razlagi lahko bil vsakdo, ki je izstopal 
po svojem bogastvu in je opravljal neko javno funkcijo. Pri tem je seveda zopet 
treba upoštevati razlike v družbenih podlagah v Dalmaciji in Istri, na Hrvaškem 
in v Slavoniji. To se je vse odrazilo tudi v oblikovanju in razvoju plemstva, ali 
kot je to zna čilno ostro formuliral že Ljudmil Hauptmann (sicer za čas po 1102): 
»Popolnoma druga če pa stoji stvar, čim si predo čimo, da se je Hrvaška delila 
na tri bistveno razli čna podro čja. Tu je bila najprej Dalmacija, kup romanskih 
mestec na Jadranu – meš čanska Hrvatska. Izza nje se je raztezala od Gvozda 
do dolnje Neretve druga Hrvatska, kjer je vsa zemlja razen pi člih kraljevskih 
domen pripadala plemenom – plemenska Hrvatska. Med Gvozdom pa in Dravo 
je ležala kraljevska Hrvatska, Slavonija ali Slovinje, ki so jo Arpadovi ći sma-
trali za pokorjeno zemljo in uredili po madžarskem vzoru.«
94
 Hauptmann, med 
letoma 1926 in 1947 profesor srednjeveške zgodovine na Univerzi v Zagrebu, je 
bil eden pomembnejših raziskovalcev za četkov hrvaškega plemstva. Postavil je 
tezo o socialnem dualizmu, po kateri so bili vsi (v 7. stoletju) priseljeni Hrvati 
kot »gospodarji Slovanov« (Σκλαβάρχ οντας) plemi či nad podrejenimi Slovani. 
93
 Prim. Dieter Hägermann, Servus, v: Lexikon des Mittelalters 7 (Stuttgart/Weimar 1999) 
1798 sl.; Sergij Vilfan, Kme čko prebivalstvo po osebnem položaju, v: Gospodarska in družbena 
zgodovina Slovencev 2 (Ljubljana 1980) 302 sl.; Philippe Dollinger, Der bayerische Bauerstand 
vom 9. bis 13. Jahrhundert (München 1982) 196–219. 
94
 Ljudmil Hauptmann, Hrvatsko praplemstvo, Razprave I. razreda Slovenske akademije 
znanosti in umetnosti 1 (1950) 101.

Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 495
Z ena čbo Hrvati-Kosezi = gospodarji nad karantanskimi Slovani jo je apliciral 
tudi na slovensko zgodovino, vendar se ni uveljavila.
95
 
Diskusija o plemstvu v zgodnjesrednjeveški družbi (družbah) na Hrvaškem 
ima podobno kot tista o izvoru Hrvatov že zelo dolgo tradicijo, segajo čo v 19. 
stoletje in je obremenjena s precej skromnimi viri (po Hautpmannovi evidenci je 
v listinah pred 1102 le devet primerov omemb nobiles) in še bolj s t. i. Pacto con-
vento (včasih imenovana tudi Qualiter ali Apendikula), domnevno pogodbo med 
Kolomanom in predstavniki dvanajstih plemen Hrvatov, ki naj bi jim zagotovila 
plemiške privilegije ob njihovi podreditvi madžarskemu kralju in za katero danes 
velja, da je nastala šele sredi 14. stoletja.
96
 Kljub dolgotrajni in mestoma tudi težko 
sledljivi diskusiji, ki jo je dobro povzel in predstavil Tomislav Raukar,
97
 ostajajo 
številna vprašanja v zvezi z oblikovanjem hrvaškega plemstva oz. plemstva na 
Hrvaškem, pri čemer gre tudi za vprašanje »protopatricijata«, kot ozna čuje Budak 
zgodnje mestno plemstvo v Dalmaciji (str. 277), neodgovorjena ali pa vsaj brez 
jasnih odgovorov. 
Osmo poglavje (str. 284–294) obravnava zaklju čno obdobje hrvaške zgo-
dnjesrednjeveške zgodovine, zamejeno na eni strani s smrtjo (ali ubojem, kot trdi 
kasnejše izro čilo) kralja Zvonimirja leta 1089 in na drugi s kronanjem madžarskega 
kralja Kolomana za hrvaškega kralja v Biogradu leta 1102 in nato še z njegovo 
podreditvijo dalmatinskih mest tri leta kasneje. Zvonimirjeva smrt brez moškega 
naslednika je povzro čila notranjepoliti čno krizo, saj ni uspel nih če od njegovih 
naslednikov na hrvaškem prestolu konsolidirati oblast, tako, da govori Budak o 
razsulu, ki je zajelo kraljestvo oziroma celo o njegovem razpadu (str. 285, 288). 
Nerešeno vprašanje nasledstva je odprlo vrata madžarskim pretenzijam, kajti Zvo-
nimirjeva žena je bila sestra madžarskega kralja Ladislava, ki se je že leta 1091 
odpravil z vojsko proti vzhodnojadranski obali. Svoj pohod je moral zaradi napada 
Kumanov na vzhodu sicer prekiniti, je pa v Zagrebu v Slavoniji najkasneje leta 1094 
ustanovil škofi jo in se s tem trajno zapisal v zgodovino hrvaškega glavnega mesta. 
Ladislavove na črte je uresni čil njegov ne čak Koloman, ki je, ne brez odporov, na 
za četku 12. stoletja zavladal Hrvaški in Dalmaciji.
Knjigo v vsebinskem oziru zaklju čuje deveto poglavje (str. 295–315) z na-
slovom »Od ugasnitve antike do zrelega srednjega veka«. Naslov sugerira, da bo 
v njem povzeta vsebina knjige v njenem ve č kot poltiso čletnem loku. Temu je le 
deloma tako, saj je ve čina poglavja namenjena kulturni zgodovini obdobja. Kul-
turna obnova je po nedvomni krizi v 7. in 8. stoletju  najprej in najbolj otipljiva v 
gradnji novih cerkvà, med katerimi izstopa cerkev sv. Trojice (Donata) v Zadru, v 
95
 Tudi zato ne, ker je Bogo Grafenauer, Sklabarhontes – »gospodarji Slovanov« ali »slo-
vanski knezi«, Zgodovinski časopis 9 (1955) 202–219, prepri čljivo pokazal, da je Konstantin 
Porfi rogenet (DAI c. 29) v svojem opisu vojne za Bari mislil na hrvaške in ostale slovanske kneze 
in ne na Hrvate in ostale gospodarje Slovanov. Takšno branje je, ne da bi vedel za polemiko med 
Grafenauerjem in Hauptmannom, potrdil tudi Johannes Koder, Zu den Archontes der Slawen in 
DAI 29, 106–115, Wiener Slavistisches Jahrbuch 29 (1983) 128–131.
96
 Gl. podrobneje Stjepan Antoljak, Pacta ili concordia od 1102. godine (Zagreb 1980).
97
 Neven Budak/Tomislav Raukar, Hrvatska povijest srednjeg vijeka (Zagreb 2006) 
240–266.

Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 496
oživitvi pisne kulture, znotraj katere zavzemajo posebno mesto številni epigrafski 
napisi, ki so imeli izrazito javno in reprezentativno funkcijo, obenem pa so tudi 
pomemben zgodovinski vir. Tu naj spomnim npr. le na napis novigrajskega škofa 
Mavricija na ciboriju katedralne krstilnice s konca 8. ali za četka 9. stoletja, ki je 
prvi postanti čni istrski epigrafski zapis, njegov rusti čni izgled in jezik pa odražata 
provincialno kulturo v času oživljene pismenosti, ali na Baš čansko ploščo, ki ni 
le listina kralja Zvonimirja v kamnu, ampak najpomembnejši hrvaški glagolski 
epigrafski spomenik, kot tudi na Kolomanov napis na zvoniku samostanske cerkve 
sv. Marije v Zadru, ki je izjemna pri ča triumfa madžarskega kralja. Omeniti velja 
še številne artefakte kamnite cerkvene in druge opreme vzdolž celotne vzhodne 
jadranske obale, ki pri čajo o obstoju in delovanju številnih kvalitetnih klesarskih 
delavnic. Ob vsem umetnostnozgodovinskem, arheološkem in kulturnem bogastvu, 
ki je povezano s hrvaškim zgodnjim srednjim vekom, se zdi pravzaprav nekoliko 
nenavadno, da ni avtor temu segmentu namenil samostojnega poglavja, ki bi si ga 
vsekakor zaslužilo. 
Prav tu je tudi najbolj za obžalovati, da knjiga ni opremljena s slikovnim 
gradivom, vendar je tako zasnovana celotna serija. Ima pa zato na koncu, pred za-
klju čnim seznamom osebnih in krajevnih imen, šest zemljevidov (str. 321–328). Ti 
so dragocen pripomoček bralcu v orientaciji po zgodovinskih prostorih, pri čemer je 
seveda potrebno za črtane meje, pa tudi nekatera poimenovanja, v veliki meri jemati 
z rezervo, saj imamo zanje malo zanesljivih informacij. Se pa kljub temu npr. pri 
zemljevidu »Hrvaške dežele v 9. stoletju« lahko vprašamo ali je etnonim Bosanci 
res že upravi čen za tako zgodnji čas in zakaj je med Karolinškim cesarstvom in 
Spodnjo Panonijo, ki je bila vendarle njegov del, zarisana meja, ki sledi kasnejši 
meji med ogrskim in rimsko-nemškim kraljestvom oziroma današnji slovensko-
-hrvaški meji; ali zakaj je na zemljevidu o cerkveni razdelitvi v obdobju med 928 
in sredino 12. stoletja Sirmij ozna čen kot škofi ja, dieceza novigrajske škofi je pa 
naj bi vklju čevala tudi Koper, ki je do ustanovitve oziroma obnovitve lastne škofi je 
leta 1177 spadal pod cerkveno jurisdikcijo tržaškega škofa.
–  –   – 
Za zaklju ček te obsežne in diskusijsko naravnane predstavitve knjige Nevena 
Budaka o hrvaški zgodovini v zgodnjem srednjem veku med sredino 6. in za čet-
kom 12. stoletja je mogo če povzemajo če re či, da je njene avtor stal pred nelahko 
nalogo, ki jo je ne glede na gornje pripombe uspešno opravil. Na poljuden, a 
znanstveno korekten na čin je predstavil današnje stanje raziskav, znotraj katerih so 
bili v zadnjih desetletjih narejeni veliki konceptualni, metodološki in ugotovitveni 
premiki, a kjer se obenem še vedno iš če odgovore na številna zapletena in vsaj 
ponekod nemara tudi nikoli rešljiva vprašanja. Del takšnega stanja je polifonija 
tez in mnenj, ki jih je Budak v glavnih potezah predstavil svojim bralcem ali vsaj 
opozoril nanje in tudi na takšen na čin zaznamoval svoj prikaz hrvaške zgodovine 
v zgodnjem srednjem veku, ki puš ča odprte številne stvari ali opozarja, da jih je 
mogo če razlagati tudi druga če, kot jih vidi sam. Zgodovina je, če jo razumemo 

Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 497
kot spoznavni proces ugotavljanja kako je bilo, nikoli kon čana zgodba in bralcem 
Budakove knjige je to epistemološko ozadje zgodovine jasno predo čeno. Knjiga 
ima tako tudi didakti čno vrednost, ki jo poudarja že njen koncept – namre č, da je 
vsako poglavje opremljeno s komentiranim pregledom relevantne literature. Zato 
je odli čno za četno branje za vsakogar, ki se želi podrobneje seznaniti s hrvaško 
zgodnjesrednjeveško zgodovino. Med njenimi uporabniki  vidim tako v prvi vrsti 
prav študente in študentke zgodovine.