Št. 5 Leto 2020 ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu Izdajo Zemonskega cajtnga so financno podprli: katalogPrenove Celostne Grafične PodobeJAVNI SKLAD REPUBLIKE SLOVENIJEZA KULTURNE DEJAVNOSTI KRAJEVNA SKUPNOST Vilharjeva cesta 40 6250 Ilirska Bistrica DOLNJI ZEMON OBMOCNA IZPOSTAVA ILIRSKA BISTRICA Sredstva, pridobljena na Javnem razpisu za sofinanciranje ljubiteljske kulture 2020 Okrepcevalnica Zemonska vaga Andrej Primc, s. p. Številka 5, leto 2020 (september 2019–avgust 2020) Izdajatelj: Kulturno društvo Grad – Dolnji Zemon Mednarodna standardna serijska številka ISSN 2630-4201 Urednik: Primož Rojc Graficna zasnova in oblikovanje: Primož Rojc Tisk: Birografika Bori, d. o. o., Ljubljana Avtorji clankov: Primož Rojc, Klemen Ujcic, Iris Dovgan Primc, Petra Skok, Valter Sedmak, Nadja Gombac, Katja Kirn Vodopivec, Miranda Vrh, Kaja Boštjancic, Dragica Štemberger Maljavac, Vera Prosen, Tadeja Možina, Sonja Škrlj Pockaj z dijaki Avtorji fotografij: Primož Rojc, Jana Udovic, Irma Zafred, Matej Ujcic, Valter Sedmak, Vili Gombac, Anže Skok, Petra Skok, PGD Ilirska Bistrica, Dragica Štemberger Maljavac Lektoriranje: Dragica Štemberger Maljavac Naklada: 300 izvodov ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu ZEMONSKI 3 cajtng O Zemoncih in Zemonu Beseda urednika Iz vsebine Koronaleto Leto, v katerem med vas prihaja peta številka Zemonskega cajtnga, si bomo zapomnili predvsem po pandemiji covid-19 in vseh omejitvah ter težavah, ki jih je ta prinesla med nas. Pošteno je zaznamovala naša življenja in tudi zaradi tega smo ji na straneh Zemonskega cajtnga namenili nekaj besed, obogatenih s fotografijami, ceprav vsi komaj cakamo, da bo spet, kot je bilo. Verjamem, da imamo porocanja o novem koronavirusu vsi preko glave, a naj bo za spomin, saj leta minevajo hitro. Tako je hitro minilo tudi 50 let od ustanovitve Kulturnega društva Grad - Dolnji Zemon, o cemer pišemo v osrcju cajtnga. To društvo je povezovalo generacije Zemoncev, ki so za svoj kraj napravile veliko, ogromno, dostikrat tudi nemogoce. Ce društva ne bi bilo, ne bi bilo niti dvorane, ki jo danes tako s pridom uporabljamo za vse mogoce dogodke, ne bi bilo kulture v vasi, ohranjanja obicajev, nenazadnje tudi Zemonskega cajtnga ne bi držali v rokah. Tudi letos smo kljub izrednim razmeram, zaradi katerih je odpadlo veliko dogodkov, o katerih tradicionalno porocamo, uspeli napolniti vseh 48 strani. Peta številka prinaša med vas veliko zanimivega in raznovrstnega branja, saj se trudimo, da je porocanje o dogodkih cim bolj uravnoteženo. Kljub bogati številko smo še veliko izpustili, ker vsega pac ne uspemo zabeležiti, zato vas prosimo, da nas kdaj pocukate za rokav in poveste za kak dogodek, za katerega bi radi, da mu namenimo nekaj vrstic v našem in vašem cajtngu. Prijetno prebiranje zadnjega Zemonskega cajtnga vam želimo vsi, ki smo se potrudili, da je tudi letos izšel. Primož Rojc, urednik stran 5 stran 6 stran 4 stran 10 stran 9 stran 8 stran 14 stran 16 stran 17 stran 18 stran 23 stran 22 stran 24 stran 34 stran 32 stran 34 stran 39 stran 40 stran 36 ZEMONSKI 4 cajtng O Zemoncih in Zemonu Teden mobilnosti zemonskih osnovnošolcev Osnovna šola Antona Žnideršica, pod okrilje katere spadajo tudi osnovnošolci z Dolnjega Zemona, je teden mobilnosti (16..22. september 2019) obeležila tako, da je svoje ucenke in ucence spodbudila, naj v šolo pridejo peš, s kolesom, z javnim prevoz- nim sredstvom ali s souporabo avtomobila (tako da starši poleg svojega otroka v šolo peljejo še otroke iz drugih družin). Tako smo v septembru srecevali šolarje, ko so se odpravljali v šolo na enega izmed priporocenih nacinov. Najvec se jih je odlocilo za uporabo šolskega avtobusa, ki so ga takole, kot pricajo fotografije, posnete 20. septembra 2019, pricakali zemonski ucenci na avtobusni postaji pri spomeniku. Želimo si, da bi bil šolski avtobus iz naše vasi cim bolj poln. P. R. Avtobusna postaja pri spomeniku Shod - miholja 2019 29. september je dan nadangela sv. Mihaela, ki mu je posvecena zemonska cerkev in s tem tudi cela vas. Na ta dan se praznuje shod, po stari navadi s plesom in nedeljskim obiskom sv. maše, slovesnim kosilom in gosti. No, shod 2019 je minil brez plesa, a zato nic manj slovesno. V soboto z organizacijo dvanajstega turnirja v balinanju in v nedeljo s sv. mašo, ki jo je daroval bistriški kaplan Gašper Naglost. Da je bila maša lepa in slovesna, je poskrbel tudi zemonski cerkveni zbor, ki je ob spremljavi organistke Alenke Penko z ljudskim petjem obogatil bogoslužje. Pred zakljuckom maše je bila predstavljena cetrta številka Zemonskega cajtnga. P. R. Shodna maša v cerkvi sv. Mihaela ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu Dvanajsti balinarski turnir Tradicionalno so se na balinišcu gostilne Zemonska vaga ob zemonskem shodu zbrali balinarski tekmovalci in se pomerili v bližanju, zbijanju in ekipno. V sobotnem predtekmovanju, 28. septembra 2019, se je med seboj v dveh skupinah pomerilo šest ekip: v prvi skupini ekipe Pjepce , Novak, Hasan, v drugi pa Hur, Klemen in Lejko. V polfinale so se uvrstile ekipe Novak, Klemen, Hasan in Hur. V finalu sta se za tretje mesto pomerili ekipi Hasan in Klemen. Tretje mesto je osvojila ekipa Hasan s 13 : 5. Za prvo in drugo mesto sta se pomerili ekipi Novak in Hur. Slednja je za eno tocko premagala ekipo Novak in osvojila prvo mesto. Na ponedeljkovem druženju, 30. septembra 2019, so se pomerili tudi v bližanju in zbijanju. Oba naslova je osvojil Žiga Molicnik (Škrljov). Tudi tokrat je medalje in pokale sponzoriralo domace podjetje Euro MB, jedaco pa gostilna Zemonska vaga. Klemen Ujcic V bližanju in zbijanju je zmagal Žiga Molicnik. Zmagovalne ekipe Skupinska fotografija tekmovalcev ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu Miklavževanje Naš Miklavž je že star in malce mu že primanjkuje sape, ampak vseeno nas je v tudi v lanskem decembru obiskal. Polna dvorana radovednih otroških oci in nagajivih nasmehov je z bucnim aplavzom nagradila vse nastopajoce in pozdravila osred- njega gosta, Miklavža. V sprem- ljevalnem programu obiska je bila pravljica Sapramišja sreca avtorice Svetlane Makarovic. Mlada igralska ekipa je gledališko predstavo pridno naštudirala in Miklavžu pripravila lep sprejem. Igralci so marljivo vadili in se potrudili, da je na odru vse teklo, kot mora. So že pravi profesionalci, ki se na odrskih tleh dobro znajdejo in neopazno rešijo morebitni spodrsljaj. Igralska zasedba: Ela Primc – Sapramiška, Ema Vrh – žaba, Katjuša Rojc – veverica, Leander Rojc – zajec, Val Primc – kovac, Rebeka Štemberger in Eva Primc – pripovedovalki. Kot vsako leto smo se do cerkve sv. Mihaela odpravili peš in z baklami. Prihrumeli so tudi parkeljni, ki so iskali poredne otroke in nagajali staršem. Seveda so jih angelci prepodili in Miklavž je lahko v miru obdaril kar 70 otrok. Sapramišjo sreco smo delili še v cerkvi v Jelšanah, v cerkvi sv. Jurija v Ilirski Bistrici, v Orehku in seveda v Domu starejših obcanov v Ilirski Bistrici. Iskrena hvala vsem, ki ste kakorkoli pomagali, da je bil tudi zadnji Miklavžev obisk uspešen. Najvecja zahvala gre Okrepcevalnici Zemonska vaga, kjer že vsa leta pridno zapisujejo, koga vse mora Miklavž obdariti. Bodite pridni, ubogajte in molite. Angelci vas opazujejo. Kdo ve, mogoce pride Miklavž tudi letos! Iris Dovgan Primc Miklavža je v Gradu pricakala polna dvorana. Miklavž s spremstvom angelckov na odru zemonskega gradu Igralci Sapramišje srece z režiserko Iris Dovgan Primc ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu Igro Sapramišja sreca je posnel Miloš Valencic in jo predvajal na TV Galeja. Mladi igralci na odru Val Primc je odigral vlogo kovaca. Skupinska fotografija v cerkvi Igralci Sapramišje srece V Domu starejših obcanov Il. Bistrica Zemonski igralci so z Miklavžem obiskali tudi Jelšane. ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu Delajmo jaslice »Kakor božicna blagovest, tako so tudi jaslice namenjene ljudem, ki so blage volje. Vecina med njimi jaslic ni pozabila,« je Niko Kuret, raziskovalec slovenskega jaslicnega izrocila, zapisal v uvodu v poglavje O pomenu jaslic v drobni, a bogati knjižici Delajmo jaslice, izdani v vojnem letu 1941. »Postavljanje jaslic ima visok, svet pomen. Jaslicarstvo hoce spet oživiti božicno skrivnost v cloveških srcih. Jaslice naj pomagajo, da se Kristus ob vsakem božicu v nas znova rodi. Ce vidimo pred seboj Njegovo revšcino, Njegovo ponižanje in Njegovo bridko cloveško usodo, nam nova ljubezen do Njega prežari srce, ki je bilo morda otrpnilo v hladnih tokovih casa. Globoki smisel jaslicarstva je ravno ta, da pripravimo Kristusu jasli, bivališce v svojih srcih!« s preprostimi besedami Kuret opisuje bistvo adventa, jaslic, božica, praznika … O papirnatih jaslicah V Kulturnem društvu Grad - Dolnji Zemon smo se letos ponovno odlocili izdati jaslicno polo papirnatih jaslic. Te so namrec skromne, a dostopne, lahko se jih izda v visokih nakladah in prav zaradi tega so posebne. Evropski narodi, predvsem Nemci in Cehi, so v preteklih 150-ih letih natisnili nešteto papirnatih jaslic, Slovenci smo bolj skromni. Vecino smo jih uvozili iz drugih dežel, nekaj svojih pa le imamo. Slovenske jaslice so naslikali France Gorše, Tone Kralj, Maksim Gaspari, Bara Remec, Aleksa Ivanc ... Jaslice Franceta Goršeta, ki smo jih izdali lani, so sedaj že bolj znane. Med poznavalci in zbiratelji so najbolj iskane jaslice Mak- sima Gasparija, nepoznane pa ostajajo Kraljeve. Papirnate jaslice so kmalu po drugi svetovni vojni izpodrinile jaslice iz papirnate kaše in iz mavca, zatem pa še tiste iz plastike. Domace papirnate jaslice Za sv. Miklavža smo v KD Grad izdali cudovite domace jaslice, ki jih je izdelal Bistrican Romeo Volk, vsestranski raziskovalec, poustvarjalec in ustvarjalec ljudskega izrocila. Pravi, da so mu jaslice v njegovem, vemo, da bogatem ustvarjalnem opusu, najbolj pri srcu. Obcudoval jih je že kot otrok, od konca študentskih let do danes jih je ustvaril že okrog dvajset. Njegove jaslice so premišljene do potankosti; pastircki so obleceni v stara oblacila, znacilna za ljudi iz Brkinov in krajev ob Reki; strehe so slamnate, tudi hribcki in cerkvice v ozadju so naše, domace. Jaslice so otroci in ljudje z veseljem ponesli v svoje domove in res veliko jih je bilo, ki so jih sestavili in tako obogatili svoja advent in božic. Na zadnji strani jaslicne pole je bil poleg spremnega besedila zapisan cudovit zapis Nadje Gombac, naše sovašcanke, ki zapisuje tudi zgodbice in pesmi o tem, kako so vcasih doživljali advent in božic. Avtorica je lepo zakljucila z besedami o tem, kaj je božic: Duh božica – mir Srce božica – ljubezen Radost božica – upanje Za advent 2020 društvo pripravlja še eno izdajo papirnatih jaslic, za katere upamo, da bodo ljudem v veselje vsaj toliko, kot so bile lanske. Primož Rojc Romeo Volk Papirnate jaslice Romea Volka ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu Božic Spokojnost, ki med ljudmi zavlada na sveti vecer, zvonjenje zvonov, ki prodira v domove z vseh strani – tudi z zemonskega zvonika so klicali, pridruženi zvokom pokov, nastalim ob pw.canju s.z krbitam, jaslice in sladke stvari, to je božic. Na Dolnjem Zemonu zvonovi klicejo in vabijo na božic tudi k maši zornici. Nekaj dni pred božicem so otroci pripravili cerkvene jaslice in se pripravljali na božicnico. Slednjo je pricela Katjuša Rojc, ki je na flavto zaigrala ljudsko Pojdemo v Jeruzalem. Za njo je na kljunasto flavto zaigrala Zarja Rojc pesmici Poslušajte, vsi ljudje in Glej, zvezdice božje. »Let tisoc, že vec je od tiste noci, On tisti pa zmeraj pri nas še živi,« so med drugim ob recitaciji božicne pesmi prebrali otroci Ela in Val Primc, Katjuša, Matija, Leander in Zarja Rojc. Pravi mali božicni ansambel so oblikovali Jan Šircelj, Martin in Matija Rojc. Za to priložnost so se naucili in zaigrali pesem Kaj se vam zdi, pastirci vi. Med nastopi je Ana Celigoj prebirala odlomke iz knjige Cudovita skrivnost avtorice Madeleine L‘Engle. Božicnico sta s harmoniko in kitaro ter s pesmijo Sveta noc zakljucila brata Martin in Matija Rojc. Mašo je s prelepimi ljudskimi božicnimi pesmi spremljal zemonski cerkveni pevski zbor ob vodstvu in spremljavi organistke Alenke Penko. Primož Rojc Katjuša Rojc Zarja Rojc Ana Celigoj Otroci Ela Primc, Matija, Katjuša, Leander in Zarja Rojc ter Val Primc so recitirali pesmico. Martin in Matija Rojc ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu Pust tik pred »korono« Še vedno nam na Dolnjem Zemonu uspeva, da za pust izpeljemo vse, kar je potrebno, da je ta vecstolet- ni praznik izpeljan v vseh etapah. Vsaj tri so obvezne: poberija, povorka in pepelnica. Kakšno leto je teh epizod vec, nobeno pa k sreci manj. Letos nam Gornjega Zemona ni uspelo obiskati, a z upanjem zremo v prihodnje leto, ko bomo željo po obisku poskušali izpolniti. Letošnjo poberijo smo opravili v soboto, 15. februarja – že tradicionalno teden pred pustom, bi lahko rekli. Ponovno smo si nadeli stare kostume, ki smo jih pred leti obudili s pomocjo starih fotografij in pripovedovanj starejših vašcanov. Kakšno moc imajo zvonci in klešce, smo izkusili starši fantov, ki so želeli obleci kostum klešcarja. Za to je bilo treba celo leto iskati primerno drevo, ki ga je mati narava prilagodila terenu tako, da ga je izoblikovala dovolj ukrivljeno, da je postalo primerno za izdelavo pustnih klešc. Tradicija veleva, da se obišce vsako hišo, in to je zemonskim šj.mam tudi uspelo, vsaj tam, kjer so ljudje bili doma in odprli svoja domovanja. Darove, ki so jih ljudje dajali, je tudi letos v kuhinji sproti odnašal Klemen Ujcic. Kuhinji Marjana Baše in Valterja Sedmaka bi brez tako mocne logistike ostali brez sestavin, zato se vsem, ki se trudijo, da zemonski pusti ne ostanejo lacni, iz srca zahvaljujemo. Na pustno soboto, ko skupina ni uspela obiskati Gornjega Zemona, so zato po vasi razveseljevali mlajši otroci, ki so v vec skupinah pobirali, kar so pac ljudje dali. Branili se niso niti klobas niti jajc, ceprav so najraje pobirali dinarje in sladkarije seveda. Proti Šimanjov.m Šj.me v frizerskem salonu Estetika "sz kokušjo od Neve Novakove" Zvoncar s posledicami lanskoletnega "greha" Logisticna ekipa »pr Valterj. Tw.mnovm.« ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu Že dosti casa pred pustom je na sestanku, kakršen ponavadi poteka v mesecu januarju, padla odlocitev, da se bo letos pustna skupina Kulturnega društva Grad na tradicionalni 25. pustni povorki Pust je pršu podala v obleki propadlega nacionalnega letalca Adrie Airwaysa. Brez aviona takšna maska ne more biti, zato sta zagato rešila David Bubnic in Frane Bevcic, ki sta za izdelavo letala odstopila Jern.kovo lupo. Tako so v njej po dolgih letih gostili vaško mladino, saj je prav njihova lupa v preteklosti gostila nešteto plesov, vizit in drugih pomembnih dogodkov. Letalo so fantje z darovi nekaterih podjetij uspešno skonstruirali in sestavili skoraj tako, kot bi ga sestavili tehniki propadlega letalca. Na pogon Brgujcevega fergusoncka je letalo tako poletelo v Ilirsko Bistrico in s sabo odneslo vidne slovenske politike. Na dan povorke, 23. februarja 2020, so se pred Gradom zbrali piloti, stevar Tokrat so šj.me med sabo na skupinsko fotografijo vzele tudi Irmo Zafred, uradno fotografinjo našega pusta. Gradnja letala za povrko v Jern.kov. lup. Na pustno soboto Ena izmed skupin otrok, ki je na pustno soboto pobirala po Zemonu. ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu dese, uslužbenci kontrole prometa, mehaniki, celo cariniki s psom, ki je ovohaval vse, kar je bilo sumljivo. Ob zvokih harmonike, bobna in trobente so se najprej odpravili na sprevod po vasi. Še nikoli ni zemonskih tal teptalo toliko lepih ženskih nog kot takrat. A vsega lepega je enkrat konec in tudi pust se je moral posloviti. Tokrat drugace kot prejšnja leta, saj je na pepelnicno sredo pricelo deževati in na strehi svojega avtomobila ga je z Zemonske vage peljal Matej Ujcic. Pod streho v Gradu je nato doživel svojo obsodbo in bridko sodbo, še prej pa so svojo jezo nanj stresli otroci, ki so mu jih kar lepo napeli in poskrbeli, da je kljub dežju na grajskem dvorišcu pust zgorel in je od njega ostal samo pepel. Tako je uspel oditi, preden je med nas prišel virus covid- 19, ki je kasneje ohromil tudi naše kraje. A ocitno je pust pustil dovolj semena za naslednje leto, saj ga caka huda obtožnica za vse slabo, kar se je zgodilo in se dogaja v letu 2020. In tega ni tako malo. Živijo, pust! P. R. Kolaž fotografij s karnevala Pust je pršu Pust na parah v Gradu Zaradi dežja je bil letošnji pust pokopan kar v Gradu. ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu Pandemija covid-19 Pandemija nove koronavirusne bolezni (covid-19), ki je izbruhnila decembra 2019 na Kitajskem, se je v Slovenijo prvic potrjeno razširila 4. marca 2020, ko je bil odkrit prvi okuženi. Novico je sporocil Marjan Šarec, takratni predsednik vlade v odstopu. Okužena oseba je v Slovenijo prišla iz Maroka preko Italije. Epidemija je bila uradno razglašena 12. marca, naslednji dan je oblast prevzela novooblikovana vlada premiera Janeza Janše in pricela sprejemati nove ukrepe za zajezitev epidemije, ki so, tako kot drugod po svetu, drasticno omejili javno življenje v državi. Ukrepi so uspešno omejili širjenje okužb in po vec tednih z minimalnim številom novo zaznanih okužb ali brez njih je vlada z 31. majem 2020 preklicala razglasitev epidemije. Tekom maja je bila preklicana tudi vecina omejitev javnega življenja. Od razglasitve epidemije 4. marca do 1. septembra 2020 je bilo po uradnih podatkih v Sloveniji 2979 potrjeno okuženih, za boleznijo je umrlo 134 ljudi. Prvega septembra 2020 je bilo 486 aktivnih primerov, v bolnišnicah se je zdravilo 26 ljudi, od tega so bili 4 na intenzivni negi. V obcini Ilirska Bistrica je bilo v obdobju med 4. marcem in 1. septembrom 21 uradno obolelih, kar pri 13.290 prebivalcih obcine znaša 0,158 % prebivalstva. Zaprte so bile šole, knjižnice, cerkve, upravne enote in druge ustanove, prepovedani obiski v domu starejših obcanov, omejeno je bilo število ljudi v trgovinah in tako naprej. Tudi na Dolnjem Zemonu je v casu epidemije življenje zastalo. Zemonci so se predpisanih omejitev v vecji meri držali do razglasitve konca epidemije. V vas je dvakrat tedensko, kot že prej, prihajala potujoca trgovina, ljudje so hodili Potujoca trgovina pri Šimanjov.h Župnik Stanko Fajdiga 12. aprila 2020 z Najsvetejšim blagoslavlja vas in prebivalce. ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu le po najnujnejših opravkih. Skozi vas sta se 12. aprila peljala župnik Stanko Fajdiga in kaplan Gašper Naglost. Z muštranco, Najsvetejšim, sta blagoslavljala kraj in ljudi; pred cerkvijo sv. Mihaela se je župnik z Najsvetejšim za kratek cas ob molitvi tudi ustavil. Na god sv. Florijana, 4. maja, je bila tradicio- nalna maša, prva po razglasitvi epidemije. Zaradi zasebne zabave v Gradu in potrjene okužbe je bila dvorana nekaj casa zaprta in kasneje razkužena. P. R. Andrej Primc je z malico razveselil zdravstvene delavce ZD Ilirska Bistrica. Velikonocne slovesnosti pred domacimi televizijskimi zasloni Izdelek Tineta Batiste, nastal med šolanjem na daljavo Razkužilo pred vhodom v cerkev ob praznovanju "sv. Frjana" Medsosedsko druženje »u Dulanj.m kraj.« v varni razdalji Koronavirus in pravopis Beseda koronavirus je samostalnik, ki je zložen iz dveh besed: korona in virus. Piše se z eno besedo, izgovori z dvema naglasoma: korónavírus. Koronavirusov je vec; ta, ki nam nagaja zdaj, ima kratico SARS- CoV-2, ki je ne sklanjamo, izgovarja pa se sars-kou-dva. Bolezen, ki jo povzroca SARS-CoV-02, so poimenovali koronavirusna bolezen 2019 ali s kratico COVID-19, ki jo lahko pišemo tudi covid-19, izgovarjamo pa kovid- devetnajst; pri rabi v povedi se njen prvi del sklanja kot obicajno: covid-19, covida-19 ... V besedni družini besede koronavirus so se že pojavile nove besede, kot so koronapocitnice, koronacas, koronapozdrav, celo koronabedak ... D. Š. M. ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu Ste vedeli, da imamo tudi tak talent v vasi? Le nekaj odstotkov je samega talenta, vse ostalo sta ucenje in trda volja. No, pa tudi okolica, prijatelji in sorodniki, ki te spodbujajo. To dokazuje naša Blanka Dovgan, ki svojo umetniško žilico neguje s slikanjem. Pohvalno je, da se je tehnik, v katerih riše, s pomocjo interneta priucila kar sama. Blanko poznamo kot umirjeno in prijazno žensko, ki vsakega sprejme odprtih rok. Enkrat nas je med obiskom povabila v svoj atelje. »Kaj? Kak atelje imaš? Kaj t.m delaš?« In tako se je zacelo … Pokazala nam je krasne slike, ki jih je pocasi zacela izdelovati sama in zraven eksperimentirala, sliko za sliko. Ker pa je za to potrebovala svoj prostor, je manjšo sobico preuredila v atelje. Pravi, da se v njem sprosti, in verjemite, prostor res daje pomirjujoc obcutek. Danes je njen atelje zapolnjen z okoli sto precudovitimi slikami, narejenimi s tehnikama Fluid Painting in Abstract Art. Fluid Painting je postopek vlivanja akrilnih barv, ki se s pomocjo slikarja dobro ujemajo in zmešajo, na platno. S pomocjo prelivanja tako nastane abstraktna mojstrovina. Barvam se lahko doda tudi lepilo in vodo, silikonski medij ali kokosovo olje. Da se barve lepo prelijejo, si Blanka pomaga z razlicnimi vrvicami, verižicami, papirnatimi brisacami, trdo plastiko, cedilom, obrnjenim kozarcem, fenom za pihanje barv v razlicne smeri in celo s smetišnico. Te slike potrebujejo 4–5 dni, da se posušijo, izgledajo pa takole: Druge njene slike nastanejo po tehniki, imenovani Abstract Art, katere namen je, da se ne prikazuje natancne upodobitve vizualne resnicnosti, ampak se z oblikami, barvami, crtami in teksturami kot celoto želi doseci ucinek slike. Takšne umetnine naši domišljiji dopušcajo možnost, da v njih prepoznamo svoje pomene, da jih interpretiramo sami. Rada naredi tudi komplete, v katerih vec slik lahko zložimo skupaj kot sestavljanko. Vsi, ki smo kdajkoli stali v njeni sobi oz. ateljeju, smo bili preseneceni. »Ti, Blanka, kaj ti tu delaš? Sama?« Vedno le skromno prikima. In padla je odlocitev, da njene slike ne morejo in ne smejo ostati samo znotraj hiše, ampak jih je treba pokazati drugim. Tako smo ji z željo, da njene stvaritve uzrejo luc sveta, pomagali pri pripravi prve samostojne slikarske razstave, ki je bila v Knjižnici Makse Samsa v Ilirski Bistrici. Ob tem si je Blanka nadela pravo umetniško ime: Blanš D Art. Sledili so meseci priprav: dogovarjanje s knjižnico, tiskanje plakatov in letakov, priprava na potek otvoritve. Dvanajsti marec je bil dan, ko smo razstavo postavili, a koronavirus nam je skoraj prekrižal nacrte. Uradna otvoritev je bila zaradi varnosti odpovedana, slike pa so ostale ujete v knjižnici. Vseeno je razstava zaživela, ceprav na nekoliko drugacen nacin. Knjižnicarke so panoje postavile na panoramska knjižnicna okna, da so si jih mimoidoci lahko ogledali. Verjamemo in vemo, da so pritegnile številne poglede, kar je bil tudi naš namen. Blanka še vedno pridno nadgrajuje svoj talent, pripravlja nove slike za nove razstave, ki še pridejo in ki jih prav gotovo ne bo malo. Kaja Boštjancic Blanka Dovgan ob odprju razstave svojih likovnih del v bistriški knjižnici ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu Umetnost v objemu dišecih vrtnic Umetnost ima tisoc obrazov, saj umetniki svojo ustvarjalnost izražajo na razlicne nacine. Tudi Zj.m.nc Frane Dolgan s svojim umetniškim navdihom že desetletja na razlicne nacine razveseljuje lokalno okolje. Kot likovni pedagog je skozi svojo celotno aktivno dobo prenašal znanje na mlade rodove, ljubiteljsko se je ukvarjal z amaterskim gledališcem in scenografijo, nepogrešljiv pa je bil tudi pri vsakoletni organizaciji vizite. Za svoje delo je prejel številne potrditve in priznanja, v letu 2011 pa je prejel zlato plaketo Obcine Ilirska Bistrica za življenjsko delo na podrocju izobraževanja in kulture. Frane riše in ustvarja že od malih nog, po upokojitvi pa tej strasti lahko posveca vec casa. Med njegovimi motivi najdemo predvsem utrinke neokrnjene narave iz domacega okolja, prevladuje razlicno cvetje. Opus likovnih del, ki jih je ustvaril minulo zimo, je ob letošnjem kulturnem prazniku razstavil v Okrepcevalnici Urška v Ilirski Bistrici. Pogled na tihožitja pisanih podob cvetja na platnu je bil pomirjujoc, saj so bogato doživete barve ter natancnost upodobljenih slik dajali videz resnicnega cvetja v naravi. Tudi cas karantene ob razglasitvi epidemije je izkoristil za likovno ustvarjanje. Tako je v juniju presenetil z razstavo, ki jo je pripravil kar v zavetju domacega vrta. Junij je mesec, v katerem se razbohotijo vrtnice, na vrtu Franeta in njegove soproge Vlaste pa je teh lepotic veliko; na desetine cvetov grmovnic, vzpenjavk, mnogocvetnic in cajevk že samo po sebi zapeljuje z omamnimi vonji in raznobarvnimi odtenki - ko pa je Frane v ta ambient postavil na ogled še 17 svojih likovnih del, je bil pogled na prizorišce navdihujoc. Razstava je bila namenjena domacinom, pa tudi drugim obiskovalcem, željnim pogleda na cudovito mešanico barv in slikovito lepoto narave. Razstavljena umetnost v naravnem okolju nikogar ne more pustiti brezcutnega, saj pomiri oko, sprosti srce in poboža dušo. Ce je prisotna še dobra družba, je vzdušje popolno. Miranda Vrh Frane Dolgan ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu Procesija le okoli cerkve Tradicija je že, da na Dolnjem Zemonu sv. mašo na zaobljubljen praznik Marije Pomagaj praznujemo zunaj, ob cerkvi sv. Mihaela. Prav zato smo se je lahko udeleževali v velikem številu, kar je prišlo prav tudi v casu, zaznamovanem s koronavirusom. Cerkev bi bila sicer, ob upoštevanju priporocene varnostne razdalje, za vse premajhna. Za mnoge je bila to prva sv. maša v obdobju izrednih razmer. V letošnjem postnem in velikonocnem casu so bile cerkve po celi Sloveniji zaprte, sv. maše pa smo lahko spremljali le po radiu, televiziji ali spletu. Cerkve so sicer svoja vrata ponovno odprle 4. maja, a so zaradi obvezne uporabe zašcitnih mask ter drugih preventivnih ukrepov ostajale bolj ali manj prazne. Letošnjo svecanost so tako zaznamovali preventivni ukrepi, s katerimi je bilo potrebno prepreciti širjenje novega koronavirusa. Soocali smo se s situacijo, ki je bila še pred slabim letom nepredstavljiva. V preteklih letih smo v svojo cerkev na ta dan k maševanju povabili enega od duhovnikov, ki so v preteklosti delovali v naši župniji. A zaradi nepredvidljive situacije je mašo letos vodil domaci kaplan Gašper Naglost, ki nas je nagovoril s toplimi mislimi, da je potrebno zaupati in verovati v dobro. Slo Nad zunanjim oltarjem vedno izpostavimo crki AM, kratici za besedi Ave Marija, kar pomeni Pozdravljena, Marija. Bršljan so spletale Katja Ujcic, Petra Skok in Klavdija Primc. Priprava nosil in 'pušeljcev' poteka dopoldne pred sv. mašo. Na sliki Klavdija Primc in Ingrid Vrh. Berilo je brala Iris Dovgan Primc. Janez Primc je v uvodu v molitev ocenaš povedal, da se spreminja vse okoli nas, a se moramo zavedeti, da nam Bog želi dati le brezpogojno ljubezen. Marijin kip so nosili: Rok Šircelj, Mitja Primc, Martin Rojc, Jaka Peruzin, Jakob Simcic in Lovrenc Primc. Spremljala so jih dekleta: Špela Skok, Lea Primc, Kim Ivancic, Tinkara Rebec, Minea Vrh in Ana Samokec. Križ je nosil Matija Rojc. ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu vesnost je bila bogata tudi zaradi sodelovanja celotne skupnosti. Veseli smo bili, da smo pred praznovanjem lahko izvedli pevske vaje in pri sv. maši tudi prepevali. Pred tem smo ocistili in okrasili cerkev ter pripravili zunanji oltar, spletali smo bršljan in postavljali oltar, med bogoslužjem smo brali berili, uvode in prošnje, potresali cvetje in se tudi ob vsem delu Mariji priporocali v varstvo. Osrednje mesto so imeli mladi, ki so Marijin kip pospremili iz notranjosti cerkve na zunanji oltar in nato v procesiji okoli cerkve. Veselje bi bilo med Zemonci še vecje, ce bi sv. mašo zakljucili s svecano procesijo po vasi, a je bilo zbiranje na javnih krajih v vecjih skupinah prepovedano. Petra Skok Procesija je letos potekala le okoli cerkve. Domaci zbor je na elektricnih klaviaturah spremljala Alenka Penko, ki naše pevce vodi že vec let. Tradicionalno fotografiranje mladih z mašnikom, kaplanom Gašperjem Naglostom ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu Zemonska ekipa na GHD Petrol Vsem koronaukrepom navkljub so organizatorji tudi letošnjo Gorskohitrostno dirko (GHD) Petrol Ilirska Bistrica uspešno izpeljali. Na dirki, ki je potekala v pravem deževnem vremenu, se je preizkusil tudi Emanuel Delalic z Dolnjega Zemona. Šestindvajseta dirka GHD Petrol Ilirska Bistrica je bila letos zaradi izrednih razmer, ki jih narekuje covid-19, okrnjena. Navkljub vsemu se je dirka na progi Ilirska Bistrica-Šembije, dolgi 5010 metrov, z vec prekinitvami zaradi vremenskih razmer odvila. Na njej se je v kategoriji E1 preizkusil tudi Emanuel Delalic z Dolnjega Zemona. Dirk v Ilirski Bistrici se je udeležil že nekajkrat, a letos prvic s svojim novim, 2000 cm3 dirkalnim avtomobilom Peugeot 106 Maxi, ki ga je s svojo ekipo predelal za tovrstno tekmovanje. Kljub temu da Emanuel drugega treninga ni uspel prevoziti do konca, na prvem zidanem ovinku je namrec zaradi spolzkega cestišca brez vecje škode zakljucil na zelenici prav pred ocmi svojih mnogoštevilnih zvestih navijacev, je nato obe tekmovalni dirki uspešno prevozil z odlicnim rezultatom 3:20. Tu velja omeniti in pohvaliti tudi ekipo njegovih zvestih navijacev, ki so na prvem zidanem ovinku mocno navijali za domacega tekmovalca in kljub neurju vztrajali do konca tekmovanja. Emanuel Delalic na startu Merilnika hitrosti že upocasnjujeta promet Zemonce sta tik pred zacetkom novega šolskega leta razveselila dva merilnika hitrosti, ki ju je Obcina Ilirska Bistrica na pobudo obcinskega svetnika Ivana Simcica postavila na nevarnem odseku ceste na Zemonski vagi. Prebivalci Zemonske vage so na nevaren odsek ceste opozarjali že nekaj let. »Prva pobuda za postavitev merilnikov hitrosti in cestnih ogledal, ki smo jo poslali na Direkcijo RS za infrastrukturo, je padla v vodo. Zato sem 28. maja letos na 11. seji OS Obcine Il. Bistrica dal županu pobudo, da bi po zgledu drugih krajev in ulic v obcini merilnike postavili tudi na Zemonski vagi,« je pojasnil obcinski svetnik Ivan Simcic, ki je zadovoljen in hvaležen, da je bistriška obcina pobudi prisluhnila in jo konec avgusta realizirala. Oba merilnika sta samooskrbna, saj se napajata iz soncnih celic. Merilnik hitrosti je na tem odseku glavne ceste med Il. Bistrico in Jelšanami vec kot upravicen in dobrodošel, saj cesta poteka skozi eno vecjih naselij v obcini in Dolnji Zemon deli na dva dela: starejši del vasi in zaselek Zemonska vaga, kjer se pod cesto nahaja devet hiš. Te so z vasjo povezane s prehodom za pešce. Ob glavni cesti se nahaja tudi avtobusna postaja za šolski avtobus. Otroci tako veckrat na dan preckajo glavno cesto in so izpostavljeni nevarnosti cestnega prometa. Domacini opažajo, da vozila na tem odseku velikokrat mocno prekoracijo dovoljeno hitrost 60 km/h, na katero opozarja tudi tabla pred prehodom za pešce, ki je vozniki pogosto ne upoštevajo. Od Kosez do Zemonske vage je namrec dovoljena hitrost 90 km/h. Še posebej nevaren je tovorni promet, ki prihaja iz smeri mejnega prehoda Jelšane. Poleg tega je za prebivalce vasi, ki se prikljucujejo na glavno cesto, zelo nevaren mrtvi kot, zaradi katerega ne opazijo hitro bližajocega se vozila iz smeri Jelšan. »Na tem mestu pozivam tudi Krajevno skupnost Dolnji Zemon, da bi varnost na tem delu vasi še povecali s postavitvijo ogledal,« poziva Ivan Simcic. Prebivalci Zemonske vage že opažajo pozitivne ucinke merilnikov, ki na voznike delujejo predvsem psihološko; vecina jih ob opozorilu na tabli tudi upocasni, kar je spodbudna novica predvsem z vidika varnosti šolarjev in drugih udeležencev v prometu. Katja Kirn Vodopivec ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu Naše sodelovanje pri prenovi in blagoslovu župnijske cerkve sv. Petra Zadnji avgustovski konec tedna so se odprla vrata prenovljene cerkve sv. Petra v Ilirski Bistrici. Ves cas prenove je bilo cutiti veliko povezanost celotne skupnosti, na dan blagoslova pa poseben ponos. Tudi vašcani Dolnjega in Gornjega Zemona smo kot posamezniki in družine obnovo financno podprli ter sodelovali pri raznih delih v cerkvi in pri njenem slovesnem blagoslovu. Koprski škof msgr. dr. Jurij Bizjak je v soboto, 29. avgusta, blagoslovil vsa dela zadnje velike obnove. Na slovesni sv. maši je poleg škofa in dr. Rafka Valencica ter domacega župnika Stanka Fajdige somaševalo še devet duhovnikov. Odprtja smo se, ob velicastnem prepevanju zbora Zvon v soboto in Mladinskega benda v nedeljo, veselili z mnogimi, ki so z navdušenjem pristopili k nacrtovanju, pomagali s prostovoljnim delom, financno podprli obnovo. Predstavnica odbora za obnovo, Kristina Valencic, se je ob koncu sobotne maše zahvalila tako župniku, ki je bil srce in motor vse prenove, kot tudi vsem izvajalcem, med katerimi so bili tudi predstavniki naše vasi. Zahvalo za sodelovanje pri prenovi je med drugimi prejel tudi podjetnik Janez Rojc, ki je ob sodelovanju vseh clanov družinskega podjetja in domacih, posebno sina Tomaža Rojca in žene Danijele Rojc, obnovil vse cerkvene klopi. Pri cišcenju klopi sta jim pomagali tudi Avgusta Belcic in Agata Valencic . Zahvalo je prejelo tudi podjetje Elektro Skok. Naši sovašcani Stanko Vrh, Marko Sušanj in Anže ter Simon Skok so (v sodelovanju s sodelavci podjetja) prenovili elektroinstalacije v cerkvi. Primož Rojc, ki je prostovoljno obnovil troje velikih vhodnih vrat ter sodeloval pri izdaji publikacije, je ob boku Danijela Janežica prevzel priznanje v imenu vseh prostovoljcev. V vsem casu prenove so prostovoljci opravili vec kot 1600 ur razlicnih prostovoljnih del. Aplavz je na slovesnem blagoslovu cerkve požel tudi Janez Škrlj, ki je pobarval ena od cerkvenih vrat, obenem pa za predstavnike izvajalcev del izdelal in daroval unikatna darila. Župnija je ob prenovi cerkve izdala priložnostno glasilo »Prav lepa je trnovska fara«, ki so ga obiskovalci Sv. Petra dobili ob odprtju. Pri tem smo bili prav Zemonci tako pobudniki izdaje glasila kot aktivni clani uredniškega odbora. Besedilo sta lektorirali Dragica Štemberger Maljavac in Tamara Rojc. V uredniškem odboru publikacije so sodelovali Petra Skok, tajnica župnijskega pastoralnega sveta, in Iris Dolgan Primc ter Primož Rojc, ki je poskrbel tudi za graficni prelom glasila. Srecko Vrh je kot clan župnijskega gospodarskega sveta soodlocal o potrebnem obsegu del že v casu priprave in odlocanja o prenovi. Na slovesni sv. maši je z bogatim uvodom v molitev ocenaš sodelovala Anka Peruzin, s prošnjo pa Lovrenc Primc, ki je tudi prepeval. Na koru so peli še Viktorija Primc, Špela Skok, Dejan Jenko in Lara Grbec. Na flavto je igrala Špela Skok, na kahon pa Jaka Ribic. Župnijska cerkev sv. Petra, ki se prvic omenja leta 1272, ima status kulturnega spomenika. Spada med tiste objekte, ki jim je slikar Tone Kralj dal celovito podobo. Z obnovo je bogatejša tudi za novoodkrite gotske elemente in arheološka ter zgodovinska odkritja, ki so uspešno ohranjena v sodelovanju z zavodom za kulturno dedišcino. Cerkev je sticišce vseh nas ob praznovanjih, krstih, porokah in pogrebih. Pri mašah se zbiramo z molitvijo za zdravje in z zahvalo za vse dobro, kar imamo. Veselje, da lahko prispevamo k njeni obnovi, se zato ne konca po zakljuceni prenovi, ampak bo živelo tudi naprej, saj ustvarjamo za nove generacije, za ohranitev dedišcine, ki smo jo tudi mi nekoc prejeli v dar. Župnijska cerkev pripada vsem, zato naj bo v ponos kraju in ljudem. Blagoslov obnovljene cerkve ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu Nesrece na obmocju Dolnjega Zemona Gasilci PGD Ilirska Bistrica so na Dolnjem Zemonu posredovali štirikrat. Spopadali so se s posledicami prometne nesrece, s požarom v naravi, požarom na stanovanjskem objektu in z delovno nesreco. Objavljamo kroniko, zabeleženo na spletni strani PGD Ilirska Bistrica. Požar na objektu (11. 1. 2020) Ob 9.36 je zagorel del nadstreška stanovanjske hiše na Dolnjem Zemonu v obcini Ilirska Bistrica. Posredovali smo gasilci PGD Ilirska Bistrica. Še pred našim prihodom sta dva obcana pogasila ogenj. Zagorelo je zaradi poškodovanih kablov elektricnega omrežja. Gasilci smo po prihodu na lokacijo zavarovali mesto dogodka, ocistili in pregledali ostrešje ter ga zašcitili s PVC-folijo. O dogodku je bil obvešcen OKC Koper in dežurni na Elektro Primorska. Prometna nesreca (6. 3. 2020) Ob 14.07 je pri Dolnjem Zemonu (Brezje) voznik zaradi slabosti zapeljal s cestišca. Posredovali smo gasilci PGD Ilirska Bistrica, ki smo prometno in požarno zavarovali kraj nesrece, odklopili akumulator in nudili pomoc ekipi NMP Ilirska Bistrica pri oskrbi in prenosu poškodovane osebe v reševalno vozilo. Požar v naravi (8. 4. 2020) Ob 17.06 je pri naselju Dolnji Zemon, obcina Ilirska Bistrica, gorelo v naravi. Požar na površini okrog petih hektarov smo pogasili gasilci PGD Ilirska Bistrica. Delovna nesreca (12. 7. 2020) Ob 13.48 se je na Dolnjem Zemonu, obcina Ilirska Bistrica, prevrnil voz s konjsko vprego. Gasilci PGD Ilirska Bistrica smo zavarovali kraj dogodka, nudili pomoc NMP Ilirska Bistrica pri oskrbi in prenosu poškodovane osebe ter zavarovali kraj pristanka helikopterja SV. Poškodovana oseba je bila prepeljana v UKC LJ na nadaljnje zdravljenje. P. R. Prometna nesreca v Brezju Požar v naravi Požar nadstreška (Hm.jtov.) Nesreca s konjsko vprego Zracni posnetek požara v naravi 8. aprila 2020 ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu Delo Krajevne skupnosti Dolnji Zemon Krajevna skupnost Dolnji Zemon je tudi letos izvedla kar nekaj del po Zemnu. Položili smo betonske cevi v kanal od Povletovega (Pouletouga ) do Jernikovega (Jern.kouga) vrta, pri tem smo presekali dva vrtova, tako da so cevi položene v ravni liniji, ter sanirali staro strugo potoka. Ponovno smo ocistili in odkopali pot Pri studencu (Pr‘ s.djenc.) ter navozili tampon in vse poravnali, da je pot prevozna. Ocistili smo jarek pri Bricotu in jarek pri Folajevih (Folajov.h) proti Brezju. Urediti in nasuti imamo še nekaj poti. Letos bomo obnovili tudi dvorano v Gradu. Vse je pripravljeno, cakamo le še izvajalce, ki bodo prišli konec meseca septembra. Za mesec oktober pa je planirana ureditev krožišca pri spomeniku. Na Gornjem Zemonu se ureja kanalizacija (od Kovaca do Jurceta): menjava cevi in kar spada zraven. V oktobru se bo po planu uredilo še nekaj poti. Upamo, da bomo lahko vse izpeljali. Valter Sedmak, predsednik KS Dolnji Zemon Urejanje kanala od Povletovega (Pouletouga) do Jernikovega (Jern.kouga) vrta Jarek pri Folajevih (Folajov.h) Cišcenje jarka pri Bricotu Cišcenje poti Pri studencu (Pr‘ s.djenc.) Pot Pri studencu (Pr‘ s.djenc.) ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu 50 let Kulturnega društva Grad Kulturno društvo Grad - Dolnji Zemon (KD Grad), ki je sprva imelo v imenu dodano še besedo »prosvetno«, v letošnjem letu praznuje petdeset let delovanja. Društvo je imelo svoje vzpone in padce, a je bilo vedno, ko je delovalo s polnimi pljuci, napredno in izvirno, vedno je združevalo mladino vasi Dolnji Zemon. Sprva so razne dogodke, v vecji meri so bili to plesi, Zemonci organizirali po vecjih senikih in z improviziranimi odri, po vojni v stavbi osnovne šole, ki je danes ni vec. Temelje za organizirano društvo je postavila uciteljica Ljudmila - Milka Maticic, porocena Belovic. Ucence je v šoli znala organizirati, da so pripravljali razne prireditve in gledališke predstave. Po vojni so priceli grajsko gospodarsko poslopje spreminjati v dvorano prosvete in kulture. V tako obnovljeni dvorani so nekje do leta 1970 redno uprizarjali dramska dela in pripravljali proslave ter razna druženja. »V tem letu so se mladi povezali v Kulturno prosvetno društvo Grad,« opisuje Frane Dolgan v clanku, objavljenem 14. januarja 1977 v Primorskih novicah. Ime so društvu nadeli po domacem imenu za zemonsko grašcino. »Takšno ime zato, ker smo rekli, da gremo v Grad,« pove Frane Dolgan. Kot prvo so naštudirali in odigrali Linhartovo Županovo Micko, sledile so še Gogoljeva Ženitev, Cehov Snubac, ljudski igri Krojac Flibs in Prisega o polnoci pa igro Kadar se ženski jezik ne suce avtorja Vojmila Rebadana, leta 1982 pa igro Podlaga zakonske srece avtorja Jakoba Aleševca. Pripravili so še vrsto recitalov, najvec pa je bilo seveda plesov. »V tistih letih je na Zemonu najveckrat igral ansambel Akordi s Pivškega, ki je bil prav naš, hišni ansambel. Tudi ko smo prišli kam drugam, kjer so imeli nastop, so prvo zaigrali 'Najprej za Zemonce'« doda Frane Dolgan, dolgoletni predsednik in vodja KD Grad. »Leta 1973 so se razdelili na dva tabora. Prvi je bil za to, da napravijo poleg dvorane plesno plošco; drugi je bil mnenja, naj bi se denarja, ki je bil namenjen za popravilo strehe, ne dotikali. Zmagal je prvi, z zagotovilom, da naredijo plošco brez denarja, ki je namenjen strehi. Predlog je bil sprejet, taborov ni bilo vec in vsi skupaj so poprijeli za delo,« povzema dogajanje v letu 1973 clanek iz Primorskih novic. Prisega o polnoci Igra Prisega o polnoci: Brigita Celigoj (z Grada), Danilo Lukanec (Lukotov), Teja Peruzin (Foturjova), Mile Primc (Šimanjov), Milenko Batista (Šurcov), Jože Vrh (Kovacov), Janez Škrlj (Pw.štarjov), Vera Vrh (Šimanjova), Frane Dolgan (Bot.garjov), Joža Novak (Bubca), Magda Celigoj (Jakvetova), Vera Vrh (Kovacova), Mirjam Prosen (s hriba) in Jože Mahne – ucitelj s Prelož ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu Gogoljeva ženitev Teja Peruzin (Foturjova) Igra Gogoljeva ženitev (1972): Nadja Bevcic (Jern.kova), Mirela Primc (C.brw.nova), Teja Peruzin (Foturjova) in Brigita Celigoj (z Grada) Gogoljeva ženitev Frane Vrh (od ceste), Teja Peruzin (Foturjova) Igra Kadar se ženski jezik ne suce (1979): Frane Vrh (od ceste), Janez Škrlj (Pw.štarjov), Irma Vrh (Frjanova), Teja Peruzin (Foturjova), Frane Dolgan (Bot.garjov) ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu Leta 1974 so zamenjali celotno ostrešje dvorane, leta 1976 zamenjali vsa okna in vrata, kupili zavese, poleg dvorane pa uredili vecnamenski prostor. Otvoritev obnovljene dvorane je bila 19. decembra 1976. S svojimi dramskimi nastopi so gostovali v Zabicah, Jelšanah, Zagorju, Ilirski Bistrici, na Pregarjah … Društvo je 19. januarja 1979 dobilo Kettejevo nagrado za velik prispevek k razvoju in rasti naše kulture, ki jo je podeljevala Kulturna skupnost Ilirska Bistrica. Žal se arhiv društva ni ohranil, da bi lahko natancno izpisali vse zabeležene dogodke. Vse do zacetka osemdesetih let je bilo društvo zelo dejavno, kasneje je zacelo zamirati. Sicer so se v Gradu organizirali še plesi in drugi družabni dogodki. Skupinska fotografija na razkriti strehi dvorane v Gradu Obnova Gradu (1974): Boris Mizgur (Hramov), Frane Dolgan (Bot.garjov), Mile Dovgan (Bot.garjov), Aldo Samokec (Škrlic.n), Irma Vrh (Frjanova), Nadja Bevcic (Jern.kova), Damjana Šircelj (Žjef.na) in Jože Vrh (Kovacov) Po napornem dnevu Aldo Samokec (Škrlic.n) in Franko Štembergar (Vrbovcov) Razkrita dvorana ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu Praznik krajevne skupnosti, 23. maj 1982 Frane Dolgan - Francek (Bot.garjov) Igra Podlaga zakonske srece (23. maj 1982): Danilo Lukanec (Lukotov), Irma Zafred (Frjanova), Marica in Dragica Štemberger (F.dlinove) Kettejeva nagrada, 19. januar 1979 Igra Podlaga zakonske srece: Irma Zafred (Frjanova), Marjan Baša (Šindov) Podlaga zakonske srece: Marjan Baša (Šindov) in Danilo Lukanec (Lukotov) ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu Leta 2003 so se mladi na Dolnjem Zemonu s ciljem ohranjanja kulturne dedišcine kraja ponovno organizirali v KD Grad. Prvic so se javnosti predstavili kot skupina na karnevalu Pust je pršu v Ilirski Bistrici, našemljeni v grajsko gospodo. Obudili so tudi pustno poberijo po vasi, ki je nekaj let pred tem zamrla, ter pokop pusta na pepelnicno sredo. Že za shod so pripravili prvo avtorsko igro Vol je vol v domacem narecju in 3. oktobra 2003 tako napolnili dvorano, da so morali predstavo 11. oktobra ponoviti. Igro je odigrala igralska zasedba: Primož Rojc (Ivan Fortw.nov - mož), Vanja Dovgan (Angelca Fortw.nova - žena), Erik Baša (Miha Fortw.nov - sin), Tomaž Rojc (grof in Polde Olarjov), Tjaša Dovgan (grofica), Barbara Šuštar (grofova hci Ancka) in vaške klepetulje Petra Štemberger (Micka), Petra Baša (Jožica) in Adrijana Šuštar (Jolanda). Igro je režirala Iris Dovgan Primc. Prvo leto obuditve društva so zakljucili 5. decembra 2003 z miklavževanjem, ki je bilo zelo obiskano. Leta 2005, tudi ob shodu na Dolnjem Zemonu, je društvo na oder postavilo svojo drugo avtorsko igro V babi je hudic, ki je bila nadaljevanje prve. Vlogi Ivana in Angele sta ponovno odigrala Primož Rojc in Vanja Dovgan, Erik Baša je odigral sina Miho in grofa, Barbara Šuštar nevesto Ano, Tjaša Dovgan je bila grofica, vaške opravljivke so igrale Sabina Vrh, Petra Štembergar, Petra Baša, Tjaša Crv in Adrijana Šuštar. Vloga režiserke je spet pripadla Iris Dovgan Primc. Igra Vol je vol: Erik Baša (Šindov), Barbara Šuštar (Froncj.tova), Primož Rojc (P.trj.tov), Vanja Dovgan (C.brw.nova), Tomaž Rojc (P.trj.tov) in Tjaša Dovgan (Cacova) Igra V babi je hudic (2005): Vanja Dovgan (C.brw.nova), Barbara Šuštar (Froncj.tova), Erik Baša (Šindov), Tjaša Dovgan (Cacova), Primož Rojc (P.trj.tov), Petra Štemberger (Vrbovcova), Petra Baša (P.trj.tova), Tjaša Crv (Groficjova), Sabina Vrh (Bot.garjova), Adrijana Šuštar Froncj.tova) Igra Vraže (2006): Petra Štemberger (Vrbovcova), Erik Baša (Šindov), Ana Celigoj (Pouletova), Primož Rojc (P.trj.tov), Ida Štemberger (Vrbovcova), Vanja Dovgan (C.brw.nova) ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu Leta 2006 so uprizorili tretjo igro, Vraže, ki so jo priredili po besedilu Bojana Podgorška. V cakalnici ordinacije so igrali: Primož Rojc (Edy), Vanja Dovgan (Tinca), Petra Štemberger (Micka), Erik Baša (Darko, policistj Nipic), Ana Celigoj (medicinska sestra) in Ida Štemberger (doktorica Vorkapic). Tudi pri tej predstavi je vlogo režiserke prevzela Iris Dovgan Primc. Zagotovo z najvecjim uspehom, pa tudi najbolje odigrana, scensko in režisersko pripravljena, je bila igra Ohcet bo, (doslej) zadnja. Premierno je bila odigrana 22. avgusta 2008 v nabito polni dvorani Grad. Igro, polno zapletov in humorja, so odigrali: Vanja Dovgan (žena Marija), Primož Rojc (mož Jože, 4. snubec), Ana Celigoj, Tjaša Crv (hci Polona), Petra Štemberger (Jožetova sestra Maricka), Ida Štemberger (stara mama), Erik Baša (Jaroslav Murkovic, 1. snubec, 2. snubec), Tine Vrh (ženin, 3. snubec). Tudi to igro je režirala Iris Dovgan Primc. Odigrana je bila na shod 2008, z njo smo gostovali v Zagorju pri Pivki, Gracišcu v slovenski Istri, v Knežaku, Orehku pri Postojni, seveda tudi v Domu na Vidmu v Ilirski Bistrici in verjetno še kje. Miklavževanje so v društvu organizirali vsako leto od leta 2003 dalje. Leta 2006 so v društvu organizirali etnološko-turisticno-kulinaricno prireditev Malajužna, ki je doživela velik uspeh. V okviru prireditve, ki je bila zaradi pomanjkanja financnih sredstev in predvsem neposluha na Obcini Ilirska Bistrica zadnjic organizi Igra Ohcet bo (2008). Stojijo: Ida Štemberger (Vrbovcova), Erik Baša (Šindov), Iris D. Primc (C.brw.nova), Vanja Dovgan (C.brw.nova), Primož Rojc, Petra Štemberger (Vrbovcova), David Bubnic (Jern.kov); cepita: Tjaša Crv (Cacova) in Tine Vrh (Bot.garjov). Prihod sv. Miklavža društvo pripravlja od leta 2003. Bronasta plaketa Obcine Ilirska Bistrica, 2009 Predstavitev slikanice Pravijo, da ...: Domen Ujcic, Anže Skok, Matic Štemberger, Lovrenc Primc, Val Primc, Iris D. Primc, Romeo Volk, Dragica Š. Maljavac, Primož Rojc ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu rana leta 2018, so bili organizirani razne likovne in druge razstave, nastopi in gledališke igre, celo pohodi. Društvo organizira in obuja že prej omenjene pustne obicaje. Redno izvajajo pustno poberijo , pokop pusta na pepelnico in se udeležujejo karnevala Pust je pršu. Na pepelnicno sredo leta 2018 so obudili in prikazali stari obicaj vleke ploha. Poleg omenjenih prireditev je društvo prisotno tudi drugod. Tako je leta 2004 organiziralo prireditev ob odprtju prenovljenega Potepanovega in Kovacevega studenca, ob shodu 2004 sodelovalo s skecem, decembra 2005 sodelovalo pri prireditvi ob odkritju spominske plošce Avgustu Šuligoju, leta 2008 pa na prireditvi ob odkritju spominske plošce Josipu Potepanu - Škrljevemu. V letih 2009 in 2010 je organiziralo prireditev Vizita na Bistriškem, leta 2011 Vizito na Dolnjem Zemonu, leta 2009 pripravilo predstavitev knjige avtorice Anje Hofman z naslovom Žejna srece in resnice - Maksa Samsa in njeno delo, naslednje leto sodelovalo na prireditvi v spomin Ivana Vesela Vesnina. Odmevna je bila tudi predstavitev društva v Knjižnici Makse Samsa leta 2010. Društvo je organiziralo številne dobrodelne koncerte, predstavitve knjig: Dolnji Zemon - Spomini nekega casa Nadje Gombac (2013), slikanice Marte Bratovic Sinko Martinko (2012), pesniške zbirke Nadje Gombac Moje drevo (2018), sodelovalo je pri predstavitvi pesniških zbirk domacina Janeza Škrlja … Društvo je, najveckrat po zaslugi in v organizaciji Iris Dovgan Primc, izvedlo kar nekaj dobrodelnih prireditev; vse so bile razprodane, vedno se je zbralo veliko sredstev, ki so bila potrebnim izrocena v celoti. Maja 2014 so za oddajo Na obisku Televizije Koper pripravili in posneli predstavitev društva, Zemoncev in vasi. Oddaja je bila predvajana na TV Koper - Capodistria in na nacionalni televiziji. Pomembna je tudi društvena založniška dejavnost. Poleg številnih zgibank in razglednic je društvo leta 2015 izdalo slikanico Pravijo, da … Josipa Potepana - Škrljevega, ki jo je ilustriral Romeo Volk. Leta 2016 je pricelo z izdajo Zemonskega cajtnga, publikacije o Zemoncih in Zemonu. Leta 2009 je KD Grad od Obcine Ilirska Bistrica za »trud in izvirnost ter spodbudo za bodoce delo« prejelo bronasto plaketo. Seveda je to le glavnina dogajanja, veliko narejenega je v vseh teh letih ostalo nezabeleženega. Zagotovo pa lahko napišemo, da so vse generacije mladih, ki so kakorkoli sodelovale pri delu v KD Grad, v vasi pustile velik pecat - tako s svojim prispevkom v kulturnem dogajanju in pri prostovoljnem delu kot tudi pri medsebojnem druženju, kar je zagotovo ena najpomembnejših poant delovanja društva. Primož Rojc Poberija 2018 Sprevod skozi vas in odhod na Pust je pršu, 2011 Snemanje oddaje Na obisku, RTV Koper, maj 2014 Malajužna ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu Trnovska fara Draga naša trnovska cerkev sv. Petra, vec kot pet stoletij stara, starosta naše, trnovske fare! Koliko dogodkov si doživela v stoletjih vojn, lakote, bolezni, trpljenja, preganjanja božje besede! Doživela si veliko lepega; ljubezni ljudi, ki so se zatekali v težkih casih pod tvoje varstvo. Koliko zakonov je bilo sklenjenih, otrok kršcenih, prošenj uslišanih! Pesmi so donele v božjo slavo, veliko rajnih pociva na božji njivi. Veliko duhovnikov je bilo poklicanih v božjo službo v teh stoletjih, Bog naj bo njihov placnik. Naši predniki so te sezidali na trnovskem hribu, dalec v daljave si vidna, kot bela golobica s svojimi krili varuješ svojo faro. Tvoji farani te gledamo iz svojih domov, vasi kot božjega varuha od rojstva do smrti. Cerkev je zablestela v novi preobleki, Bog naj jo cuva še veliko stoletij! Pri faranih naj poživi vero, upanje in ljubezen. Ce Bog ne zida hiše, se zaman trudijo zidarji. Trnovska cerkev v novi preobleki, stoletne sanje pod obleko skrila, nad mestom nas pozdravlja kot ponosna vila. Velika zahvala gre našim duhovnikom, posebna pa gospodu župniku Stanku Fajdigi za veliko delo obnove in skrbi. Naša cerkev sv. Petra je zablestela v novi preobleki. Bog naj jo cuva še veliko stoletij! Svetovni dan cebel Kranjska sivka, pridna cebela. Moj stari oce Josip Potepan je bil umni cebelar, obcudovala sem ga, vedno z nasmehom je s cebel‘cami ravnal. Pri Škrljovih dvesto let so cebele domovale, vsi Potepanovi gospodarji so radi jih imeli. Kjer cebele dom imajo, dobri ljudje so doma. Jaz, radovedna deklica, sem starega oceta obcudovala, na vrtu, v cebelnjaku, vedno dela je imel. Rad mi je razložil, kako cebelice živijo: pridne delavke cvetni prah prinašajo, kraljico mater z maticnim mleckom hranijo, to hrana je bogov. Stari oce je dejal: »Cebelja družina, krona pridnosti.« Cebela tako je spoštovana, da na koncu življenja umre. Med, vosek, maticni mlecek so najvecji dar, cloveku od Boga poslan. Brez cebel clovek na svetu ne bi preživel. Z Ivanom, zadnjim Škrljovim gospodarjem, zaspala je domacija, umrle so cebele. Potepanov duh dvesto let je tu živel, zaspal je z gospodarji in cebelami. Zemonske trate Na Zemonskih travnikih trave dišijo, cebele gostijo. Cvetnega prahu je obilo, v cebelnjaku medijo. Julij – cvetnik, sonce je visoko, narava kipi, zoreti hiti. Opoldne zvonovi vabijo s svojo melodijo, ustavi se pod cvetoco lipo, se odpocij! Poslušaj pesem narave – ne v hrupu, le v tišini jo sliši srce. Ivan in Zalka Potepan pred cebelnjakom l. 2009 Nadja Gombac (Jakopova) ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu Potocni raki se vracajo, zašcitimo jih! Potocni raki, ki so bili nekoc razširjeni po vsej Slovenji, so zaradi racje kuge, regulacij in onesnaženja voda, pa tudi krivolova v preteklih deset- letjih izginili iz marsikaterega vodotoka. Danes živijo v sicer opazno manjšem deležu voda kot nekoc, a jih domacini z veseljem ponovno odkrivajo v manjših, zalednih potokih. Po vec letih so jih letos opazili tudi na Dolnjem Zemonu. »Zadnjic sem potocnega raka videl pred približno tridesetimi leti. V Dolenjskem potoku mi jih je pokazal moj pokojni nono. Takrat se jih je še lovilo in na Dolnjem Zemonu smo jih imeli polna vedra. Spomnim se, kako se jih je jedlo, skuhane v kropu,« se spominja Primož Rojc. Zelo se je razveselil, ko ga je pred nekaj meseci sovašcan Klemen Ujcic opozoril na poginulega raka, ki ga je našel v potoku pod vasjo. »Zaradi pomanjkanja vode je poginil, a kljub temu sem bil vesel, saj ce je ta, je še kje kakšen. In tudi tega, da imamo cisto vodo.« Še vec srece je imel Peter Peruzin z Dolnjega Zemona, ki mu je uspelo ugledati žive rake. »Ocitno so se vrnili. Tako kot je mene peljal moj stari oce, sem sedaj jaz po štiridesetih letih peljal svoja sinova Martina in Jerneja pokazat potocne rake. Bilo jih je zagotovo vec kot petnajst. Rake smo prijeli, da so si jih otroci ogledali, in takoj zatem tudi spustili nazaj v vodo,« opisuje Peruzin. Imena potoka pa ne želi izdati, saj bi rake rad obvaroval pred lovljenjem. Vcasih, ko je bilo rakov v potokih še veliko, je bil med prebivalci doline Reke namrec precej razširjen lov nanje. »Kot otroke nas je po rake k potoku prav blizu hiš Dolnjega Zemona peljal stari oce Jože Šircelj (Žjef.n). Takrat jih je bilo veliko in nabrali smo jih za celo 30-litrsko posodo. Skuhali smo jih in jedli meso iz klešc in repa. Poznali smo dve vrsti: jelšarje in mehkužce. Ob polni luni so se pasli po pokošenih travnikih, toliko jih je bilo,« se spominja Peruzin. Kmalu zatem so raki iz bližnjih potokov izginili. Rakom nevarna racja kuga V drugi polovici dvajsetega stoletja se je pricelo unicevanje življenjskega prostora rakov z regulacijami vodotokov, odvzemi vode in onesnaževanjem. Okoli leta 1960 se je v porecje reke Reke razširila tudi gliva Aphanomyces astaci, ki povzroca racjo kugo in je kriva za masovne pomore potocnih rakov. Prej zelo pogosto naseljeni raki so se ohranili le še v zelo izoliranih in manjših vodotokih. »Izbruhi ra Rak košcenec Martin in Jernej Peruzin z malim potocnim rakom ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu cje kuge so se ponovno pojavili v zadnjih dvajsetih letih, nazadnje je bila v porecju reke Reke zabeležena leta 2014. Populacije rakov si niso nikdar vec zares opomogle, « pojasnjuje Renata Rozman iz Parka Škocjanske jame (PŠJ). Racja kuga se prenaša po vodotoku s sporami v vodi, lahko pa tudi z ribiško opremo (colni, mreže, ribiške palice, škornji itd.) ali s prenašanjem rib iz enega vodotoka v drugega. Košcenca in druge domorodne vrste potocnih rakov ogrožajo tudi tujerodne vrste rakov. V slovenskih vodotokih živijo tri domorodne vrste potocnih rakov: jelševec, košcak in košcenec. V PŠJ je bila pred leti v soteski Reke pred ponorom obcasno potrjena prisotnost primorskega košcaka oz. košcenca (znanstveno ime Austropotamobius pallipes ). Košcenec je sicer pogostejši v vplivnem obmocju parka, ki obsega celotno porecje reke Reke in se razprostira v šestih obcinah: Divaca, Hrpelje-Kozina, Ilirska Bistrica, Pivka, Postojna in Loška dolina. Projekt PŠJ za ohranitev košcenca Po podatkih državnega monitoringa iz leta 2015 je košcenec iz obmocja Nature 2000 v porecju Reke izginil. Slednje nakazujejo tudi rezultati okoljske DNA analize, ki so jo v PŠJ izvedli v sodelovanju z Univerzo v Trstu in Centrom za kartografijo favne in flore v juniju 2020. Rezultati terenskih popisov in okoljske DNA analize kažejo, da so populacije košcenca prisotne v nekaterih zalednih pritokih reke Reke, ki niso vkljuceni v Nature 2000 obmocje in zato zahtevajo takojšnje varstvene ukrepe za njihovo ohranitev. »V PŠJ se zavedamo ranljivosti košcenca in njegovega habitata v parku in v njegovem vplivnem obmocju. Potencialno izginotje košcenca iz reke Reke je potrebno podrobneje raziskati, nasloviti grožnje in pritiske z naslova onesnaževanja voda in neustreznega urejanja vodotokov ter vrsti pomagati, da si njene populacije številcno zopet opomorejo,« navaja Rozmanova. V PŠJ so zato v letošnjem letu pripravili projektno idejo za ohranjanje košcenca in jo prijavili na razpis programa LIFE, ki ga upravlja in financira Evropska komisija. Poleg vodilnega partnerja PŠJ v projektu sodelujejo še Obcina Ilirska Bistrica, Obcina Ajdovšcina, Triglavski narodni park, Center za kartografijo favne in flore ter Univerza v Trstu. »V kolikor bomo uspešni s prijavo, bomo v septembru 2021 zaceli z aktivnostmi celovitega popisovanja populacij košcenca in razširjenosti racje kuge, ponovno naselitvijo košcenca v reko Reko in nekatere pritoke, obnovo njegovih habitatov, izboljšanje kvalitete vodotokov, preprecevanjem širjenja tujerodnih vrst rakov in obširnega ozavešcanja javnosti,« so sporocili s PŠJ. Že sedaj pa zbirajo podatke o rakih v vplivnem obmocju PŠJ. V kolikor veste za kakšen potok, ribnik, kal oz. drugo vodno telo, v katerem ste zasledili potocne rake, jim pišite na elektronski naslov: renata.rozman@psj.gov. si. Vsaka informacija bo zelo dobrodošla in bo lahko prispevala k ohranitvi košcenca v naših potokih. Katja Kirn Vodopivec Kadaver raka košcenca v potoku pod T.mbregam ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu Poletni družinski izziv - peš od Ilirske Bistrice do Dolenjskih Toplic Družina Skok si je v sredini julija zadala nenavaden izziv – ceprav niso zagrizeni športniki, ampak cisto obicajna družina, so prehodili vec kot sto kilometrov cez drn in strn in uspešno prišli na cilj v Dolenjske Toplice. Kakšen upor je bil doma, ko ste dobili idejo, da bo družina skupaj prepešacila vec kot sto kilometrov? Z možem Simonom sva bila v mladosti skavta in sva imela takrat zelo lepo izkušnjo s pohodom od Ilirske Bistrice do Secovelj. Tudi tista pot je trajala pet dni, spali smo na prostem. Pred skoraj dvema letoma smo dobili v hišo psicko Luno in zaradi nje od takrat vec hodimo na sprehode, zato se nam je porodila ideja o novem daljšem pohodu. Sklenila sva, da bi rada šla še enkrat na tak pohod, kot sva ga opravila v mladosti. Ko smo poleti razmišljali, kam naj se odpravimo na pocitnice – obicajno taborimo – smo se strinjali, da je letos priložnost, da si pogledamo Slovenijo in si hkrati uresnicimo željo. Za pohod do Dolenjskih Toplic smo se odlocili mesec dni pred samim izletom. Zakaj ste izbrali prav Dolenjske Toplice? Z možem sva kar s prstom na prenosnem telefonu pogledala, do kod je iz Ilirske Bistrice razdalja pri- bližno sto kilometrov. Toliko smo si namrec zadali, da bomo prehodili. Ker sva proti Obali v mladosti že šla, drugo stran cez snežniške gozdove pa slabše poznava, sva rekla: »Pa pojdimo tja.« Potem sva sestavila turisticni letak s programom, vabilom, prenocišci, kot bi ga turisticna agencija, in vabilo poslala otrokoma na elektronski naslov. Hkrati sva povabila s seboj na pohod tudi necakinjo Kajo Kinkela, ki je istih let kot onadva, in takoj je bila za. Ko je udeležbo potrdila necakinja, se je za pohod odlocila tudi Špela, za Anžeta pa vse do konca nisva vedela, ali bo privolil. Ampak je. Fino je bilo, ker smo imeli cilj, Dolenjske Toplice so bile zanimiv izziv tudi za mlade. Kako ste si sploh zacrtali pot? Po kakšnem terenu ste hodili? Preden smo šli, smo si postavili koncni cilj; dolocili smo si tudi dnevne cilje, zato smo si vnaprej rezervirali nocitve po gostišcih. Kje nas bo vmes vodila pot, pa sploh nismo vedeli. Mož in sin sta imela na telefonu vsak svojo navigacijo. Vodila sta nas cez drn in strn – po najkrajši pešpoti. Seveda se je veckrat zgodilo, da je bila pot, ki nam jo je pokazal telefon, zaprta z ogrado ali mrežo, zato smo morali narediti ovinek. Vcasih nas je navigacija usmerjala tudi po vlakah, zarašcenih stezicah, a tudi po glavni cesti. Takrat smo raje naredili do- datne kilometre, da smo znova poiskali pešpot. Zanimivo nam je bilo tudi to, da na celotni poti nismo srecali niti enega pohodnika ali sprehajalca. Hodili smo vecinoma po gozdu, a tudi med vasmi, ki so zelo lepe. Ljudje so bili zelo prijazni, vsi so bili zacudeni nad našim nacrtom. Z domacini smo se najveckrat pogovarjali, ko smo jih prosili za vodo. S seboj smo vzeli malo stvari – pa še to je bilo prevec, kajti vse, kar po- trebuješ, so kakovostni cevlji, dober nahrbtnik in sveža voda. Ta je res neprecenljiva. Si predstavljam, da ste zaradi tega prehodili precej vec kilometrov. Da. Cilj je bil prehoditi 106 kilometrov, a prav zaradi ovir in izgubljanja smo jih naredili 122. Snežniški gozdovi so znani po tem, da v njih prebivajo medvedi, risi in volkovi. Ste naleteli na kakšno izmed teh živali? Naš najvecji strah pred odhodom so bili medvedi, begunci in klopi, a nismo srecali nikogar izmed teh. Proti medvedom smo se borili z zvonckom, ki so mi ga privezali na nahrbtnik, da sem vso pot zvonckljala. Obcasno smo kricali, veliko smo prepevali, saj pravijo, da se medvedi ljudem umaknejo in da je pomembno le, da jih ne presenetimo. Za vsak primer smo imeli s seboj tudi dve razpršili proti medvedom. Družina med pešacenjem. Foto: Anže Skok ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu Lahko na kratko opišete posamezne etape, v povprecju ste torej prehodili po 25 kilometrov na dan? Prvi dan smo se vecinoma vzpenjali proti gozdni postojanki Mašun in prehodili 22 kilometrov. Na Mašunu smo tudi prespali. Naslednji dan smo krenili že pred zajtrkom in se odpravili do Bloškega jezera. Ta etapa je bila najdaljša, saj smo se dvakrat izgubili – enkrat cez Snežniško hribovje, drugic pa malo pred Bloškim jezerom. Takrat smo naredili kar nekaj dodatnih kilometrov. Skupno smo ta dan prehodili 38 kilometrov – deset vec, kot smo nacrtovali. Pot smo zmogli tudi zato, ker nam je nahrbtnike nekaj kilometrov peljal bratranec z družino, ki smo ga nepricakovano srecali v Starem trgu pri Ložu. Na Bloškem jezeru smo imeli dan pocitka, tudi naplavali smo se in si oprali oblacila, saj smo imeli s seboj zelo malo stvari. Tretji dan smo šli proti Ribnici, a smo naredili še ovinek na Goro do vasi Petrinci. Ta tura je bila dolga 24 kilometrov. Tisti dan je bil zelo vroc. Psicka je sicer zelo rada hodila, nismo imeli težav z njo, a približno od enih popoldne naprej je bilo zanjo prevroce, zato smo jo morali nekaj casa nositi. V Ribnici smo doživeli presenecenje, saj nas je s sladoledom v roki pricakal naš domaci župnik Stanko Fajdiga. Spali smo v apartmaju, katerega lastniki pridelujejo med, zato smo imeli še kratko predstavitev cebelarstva. Lastnik apartmaja je tudi gozdar in ko smo mu povedali, da nameravamo cetrti dan hoje izvesti od Ribnice do Hriba pri Hinjah (21 km), je bil zelo zacuden. Rekel je, da poti sploh niso oznacene, da so tam sama križišca in brezpotja in da sploh še nikoli ni slišal, da bi kdo to hribovje dejansko prehodil. Predlagal nam je, da gremo ob glavnih cestah, a to je bilo za nas predalec, zato smo šli znova kar povprek. Hodili smo po stezicah, zarašcenih poteh in kar povprek cez teren. Predvsem za mladino je bilo kar zabavno. V gostišcu na Hribu pri Hinjah so nam pozneje res potrdili, da smo menda prvi gostje, ki so k njim prišli peš. Kaj ste naredili takrat, ko ste se izgubili? Vam je kdo priskocil na pomoc? Ko se izgubiš, moraš vseeno nadaljevati po poti, dokler ne najdeš spet telefonskega signala in se znova orientiraš. Nismo izgubili smeri hoje, samo pot, zato smo delali dodatne kilometre. So se kdaj na poti zacele pojavljati misli, da je dovolj vsega, da bi obupali? Vsak je imel kdaj kakšen trenutek Kaj mi je tega treba?, a smo drug drugega spodbujali. Opazovali smo se, kdaj kdo potrebuje spodbudno besedo in tudi kdaj želi kdo hoditi sam. Ko je bilo nevarno, smo hodili skupaj, sicer pa vsak sam, v dvojicah ... Glede na to, da niste zelo aktivna družina, je torej vaše sporocilo to, da se vsak lahko poda na takšen stokilometrski pohod, samo odlociti se je treba? Tako je. Treba si je postaviti cilj, potem zmoreš vse. To želimo povedati naprej. Vsak dan sta bila najtežja zacetek - prvih nekaj korakov, saj smo bili še neogreti- in zadnji kilometer. Ne glede na to, ali smo si postavili za cilj 20 ali 30 kilometrov, zadnji kilometer je bil vedno najtežji. A ce smo zmogli mi, zmore vsak. Slovenija je res lepa, zato vabimo vse, da se veckrat odpravijo ven, v naravo. Imamo cudovite pešpoti. Slovenijo premalo poznamo, prevec se osredotocamo na že poznane turisticne destinacije. Je bil to enkraten podvig ali nacrtujete že kaj novega? Nam so bili za zgled vsi tisti, ki so se že odpravili po El Caminu ali slovenski Jakobovi poti. Naša pot se je od teh razlikovala po tem, da na njej ni bilo oznak, mi smo hodili res v neznano in nismo vedeli, kaj nas caka naslednji kilometer. A ta pohod nam je dal krila in že jeseni nacrtujemo nove podvige. Peš seveda. Prirejeno po: Anja P. Jeric, Intervju RTVSLO.SI, MMC; dostop na www. rtvslo.si/tureavanture/novice Veselje ob premaganem prvem brezpotju ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu Živa le še v spominih in na fotografijah Še vedno vsakic, ko se v vas peljem cez Staj.nco, vidim poslopje naše, zemonske šole. Verjamem, da se to dogaja še marsikomu, ki je v njej zacel pridobivati šolsko znanje. Šola, ki so jo zrušili, zdaj živi le še v naših spominih in na že starajocih se fotografijah. Leta 2003, ob svoji 40-letnici, je OŠ Dragotina Ketteja izdala knjigo V krogu, v kateri so bili objavljeni tudi trije prispevki, v katerih je v ospredju zemonska šola kot ena od podružnic Kettejeve šole, vcasih edine bistriške (mestne) šole. Z dovoljenjem Vere Prosen, svoje bivše uciteljice, pozneje tudi sodelavke, in Tadeje Možina, svoje sodelavke na OŠ Dragotina Ketteja, njuna in svoj prispevek predajam tudi bralcem Zemonskega cajtnga. Bila mi je usojena Že od malih nog sem s svojega doma pogledovala na najvecjo stavbo v zacetku vasi Dolnji Zemon. To je bila vaška šola, ki so jo v otroških letih obiskovali tudi moji starši. Tudi jaz bi v njej od prvega do cetrtega razreda morala nabirati ucenost. Ob glavni cesti pa mi je bilo od doma bližje do koseške šole, ki je takrat delovala, zato sem hodila tja. Vse kaže, da mi je bila zemonska šola vendarle usojena, saj sem petnajst let pozneje, leta 1968, prišla poucevat vanjo. Bila sem vodja te podružnicne šole, ki je spadala pod maticno šolo Dragotina Ketteja v Ilirski Bistrici. Obsegala je dva oddelka: prvi in drugi razred, ki ju je poucevala gospa Antonija Lav- rencic, jaz pa sem vodila tretji in cetrti razred, eno leto pa tudi malo šolo. V pomoc nam je bila kuharica in cistilka, gospa Marija Škerlj. Ucenci so prihajali iz vasi Dolnji in Gornji Zemon ter Mala Bukovica. Vsi so prihajali peš, kar je bilo v zimskem casu precej naporno za otroke iz obeh oddaljenih vasi. Kombinaciji ucencev sta bili kar številni, najvecja je štela štiriindvajset ucencev. Stavba je bila takrat potrebna vecjih popravil: zamenjali so okna, prepleskali fasado, popravili streho, v obeh ucilnicah so na dotrajan pod položili lesonitne plošce. Dve veliki in še posebej visoki ucilnici smo ogrevali s pecema na drva. Tekoce vode v ucilnicah ni bilo, ponjo smo hodili na hodnik, kamor je bil napeljan vaški vodovod. Kljub takim razmeram pa so v šoli vladali topli in prijetni odnosi. Ucenci so zelo radi sodelovali. Zbrali so obširno zbirko starih predmetov, ki so krasili zgornjo ucilnico. V njej je bila tudi bogata knjižnica, zato so otroci radi brali. Radi so tudi delali. Vsako jesen so po vaških gricih nabirali šipek za caj. Prav tako so pospravili in zložili vsa šolska drva, ne samo v drvarnico, pac pa tudi na podstrešje. To je bila dobra telesna vzgoja, saj smo lahko telovadili le na eni telovadni blazini v ucilnici in zunaj na ozkem šolskem dvorišcu. Ko pa smo opravljali meritve za telesnovzgojne kartone, smo šli peš v telovadnico na maticno šolo. Vaški hrib pa je bil kot narocen za športne dneve, posebno pozimi. Ucenci so veckrat nastopali tudi v vaški dvorani na prireditvah ob praznikih. Leta 1973 je bil pouk na podružnicni šoli ukinjen in skupaj z ucenci sem se s šolskim kombijem vozila na šolo Dragotina Ketteja. Zemonska šola je ena lepših postaj na moji uciteljski poti. Morda tudi zato, ker sem s svojo družino v tej stavbi tudi stanovala in sta moji hcerki nanjo ohranili še posebno lepe otroške spomine, saj sta jima okolica šole in notranjost stavbe burili domišljijo in ustvarjali cudovit pravljicni svet. Vera Prosen, uciteljica razrednega pouka Iz spominov na šolska leta Starši so mi pripovedovali, da sem se že od malega navduševala nad vsem, kar je bilo povezano s šolo. Ko sem bila stara pet let, sem prepisovala iz bratovih zvezkov, ne da bi vedela, kaj sploh pišem. V otroški igri sem bila pogosto uciteljica. Le obcasno se je v igro kot moj drugi najljubši poklic prikradel poklic prodajalke. Pricakovanje dne, ko naj bi me vpisali v prvi razred, je bilo podobno hrepenenju po nedosegljivi igraci. Sanjala sem, kako bom tisti dan oblekla svoje temno modro nabrano krilce z naramnicami. In nenadoma so mi povedali, da sem že vpisana. Razocaranje je bilo veliko, kot prej pricakovanje. Moje drgnjenje šolskih klopi se je zacelo na podružnicni šoli na Dolnjem Zemonu. Šolska stavba, mogocna v oceh majhnega otroka, je stala na zacetku vasi. V njej sta bili le dve precej veliki ucilnici, ena v pritlicju in druga nad njo v prvem nadstropju. Na šoli sta poucevali dve uciteljici, vsaka v enem kombiniranem oddelku dveh razredov. K pouku smo hodili otroci z Dolnjega in Gornjega Zemona ter Male Bukovice. Bilo nas je kar veliko, v mojem razredu enajst. Medtem ko je uciteljica ucencem enega razreda razlagala ucno snov, smo ucenci drugega razreda samostojno reševali naloge. Vcasih smo imeli kako uro pouka tudi skupaj. ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu Vhodna vrata na sredini velike stavbe so odpirala pogled na ozek hodnik, ki je služil kot garderoba. Na levi strani so bili na steni pritrjeni kaveljcki za odlaganje jopic, dežnikov in vreck. Na tla smo odlagali cevlje, ko smo jih zamenjali s copati. Spodnja ucilnica se mi je vedno zdela temacna, zgornja pa svetla in prijazna. Mogoce tudi zato, ker smo imeli z njenih oken lep pogled proti Zemonski vagi in proti Brezju. Nemalokrat smo že od dalec opazili škodo gospoda ravnatelja Franca Muniha, ki je prihajal na obisk. Tako smo še marsikaj uredili, preden se je s svojo mogocno pojavo, pred katero smo cutili strahospoštovanje, pojavil v ucilnici. V vsaki od ucilnic so bile tri ali štiri vrste zeleno pobarvanih klopi s poševno delovno plošco. Pod zgornjim robom mize je bila vdolbinica za pisala in odprtina za crnilo, ki je nismo vec uporabljali. Vsaka od teh mizic bi lahko povedala nešteto zgodbic. Nekoc je sošolec na odlagalni polici pod svojo mizo našel krepko sklit krompir, ki smo ga že dolgo pred tem uporabljali pri likovnem pouku za odtise. Iz spodnjega v zgornje nadstropje so vodile enkrat zavite sive stop- nice. Na njih smo deklice sedele, se pogovarjale, obcudovale in menjavale prticke, ki smo jih takrat zbirale. Stopnice pa so imele tudi znacaj tekmovalnega pripomocka. Svoje spretnosti smo merili tako, da smo s cim višje stopnice skocili na hodnik v pritlicju. Preizkušanje zmogljivosti je potekalo še v obratno smer, ko smo z zaletom po hodniku skušali doseci višjo stop- nico. Druga zelo pogosta igra je bila zemlja, ki smo jo igrali na šolskem dvorišcu. Nekega jutra smo bili tako zatopljeni v odvzemanje zemlje, da smo zamudili prvo uro pouka, in to ravno takrat, ko bi morali pisati šolsko nalogo. Uciteljica Vera nas je okregala in ni se zgodilo, da bi zaradi igre še kdaj zamudili pouk. V vsaki izmed ucilnic je bila ena precej zguljena telovadna blazina, na kateri smo delali svece, prevale … Kateder je bil na nekoliko dvignjenem prostoru. Ob vratih ucilnice je stala pec na drva. Pri njej so uciteljice pogosto sušile naše premocene nogavice. V šolo smo namrec hodili peš. Ob daljšem deževju so nastale poplave, ki so predvsem Malobukovcane ovirale na poti v šolo. Visoka voda je mimogrede zalila gumijaste škornje in prijazni uciteljici sta poskrbeli, da nismo bili celo dopoldne mokri. Na poti domov se je zgodilo marsikaj. Zagotovo pot domov ni bila niti dvakrat enako dolga. Ubirali smo razlicne bližnjice in daljnice. Nekoc smo nameravali preckati Dolenjski potok, in to ne na mestu, kjer je bila gladina vode najnižja. V glave nam je šinilo, da bi pred tem šolske torbe zmetali z enega na drugi breg. Lahko si predstavljate, kaj se je zgodilo. Ena od torbic je pristala v tolmunu. Bila je to svetlo rjava sošolkina torba. Ker smo takrat pisali le z nalivnimi peresi, so bili vsi zvezki uniceni, ucbenike pa so doma posušili. Tedaj smo potrdili veljavnost pregovora: Mladost je norost, cez vodo skace tam, kjer je most. Vcasih se je pot domov zavlekla iz povsem drugacnega vzroka – zaradi domace naloge. Ce je nismo imeli, smo bili po pouku zaprti toliko casa, da smo jo napisali. To se je v prvem razredu zgodilo tudi meni. Hitro sem napisala nalogo in tako hitela proti domu, da sem sovašcane dohitela že na Zemonski vagi. Ne spomnim se, ali so straši kljub pravocasnemu prihodu domov zvedeli za to mojo sramoto. Ce bi ucitelji danes na tak nacin kaznovali ucence, bi mnogi med njimi vsak šolski dan zamujali domov. Nelocljivo povezan s šolo na Dolnjem Zemonu je bil tudi verouk, ki Zemonska šola pred rušenjem ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu smo ga imeli v vaški cerkvi enkrat na teden po koncanem pouku. Med cakanjem na veroucno uro smo marsikatero ušpicili. Nekoc so cetrtošolci s snegom zazidali cerkvena vrata, jeseni smo rabutali sadje, deklice smo obiskale vsakega novorojencka v vasi. Pogosto smo videli pesnico Makso Samsa, ki se je skljucena in v temnih oblacilih vracala proti svojemu domu ob Vel‘ki vodi. Bila nas je polna vas. Vcasih smo bili sitni in v napoto, vcasih pa smo pridno sodelovali in nastopali na vaških prireditvah v Gradu. V cetrtem razredu smo se z ucenci ostalih šol v obcini udeležili polet- ne šole v naravi na Debelem rticu. Ko so nas razporedili po pocitniških hišicah, smo si šle tri ucenke nemudoma, brez dovoljenja, namakat noge v morje in se prepricat, ali je res slano. Ko so nas našli, je bil ukaz kratek in jedrnat – na avtobus in domov. Seveda je bila to le grožnja, katere ucinek je deloval vseh deset naslednjih dni. V petem razredu smo postali ucenci maticne šole Dragotina Ketteja v Ilirski Bistrici. (Odlomek.) Tadeja (Mikuletic) Možina, uciteljica matematike »Šola ni šala,« pravi glav‘ca mala Šola – ucenci, ucitelji, ucilnice, zvezki, knjige, ocene, prijateljstvo, zanimivosti, drobni pripetljaji živahnosti ali potrtosti, obveznosti, muka in veselje, preteklost in sedanjost, nujnost in usoda … Šola in vse, kar je bilo povezano z njo, mi je dišalo, že odkar pomnim. Kakšna je bila moja prva šolska torba, ne vem, zelo jasno pa vidim sestrino svetlo modro, ki me je tako privlacila, da so jo morali pred mano skrivati. Ce sem le mogla, sem oprezala, kdaj se bo sestra vracala iz šole. Takoj ko sem jo zagledala, sem ji stekla naproti, da bi oboževano torbo nosila vsaj del poti. Kako bi brskala po stvareh, ki so bile v njej! Domace naloge je naša šolarka lahko pisala samo takrat, ko sem jaz spala. Kot prvošolka sem vstopila v podružnicno šolo na Dolnjem Zemonu. V njej sem leto prej obiskovala tudi malo šolo, v kateri sem prvic navdušeno risala na risalni list. Pred tem sem v te namene baje rada uporabila vsak papir, ki mi je prišel pod roke, celo položnice za placevanje racunov – k sreci domacih smo jih takrat dobivali na domove neprimerljivo manj kot danes. Prvega razreda v domaci vasi se spominjam rada: velika ucilnica v pritlicju, stare šolske klopi s crnilniki, ki celo v spominu delujejo bolj toplo in prijetno kot današnje najmodernejše, težka stara, v rjavo usnje zašita telovadna blazina ... V misli se mi prikrade dan, ko se je moja uciteljica Antonija Lavrencic, medtem ko smo ucenci prepisovali besedilo, namenila pospraviti predal svoje pisalne mize. Opazila je, da sem z delom že koncala, pa me je prosila, da bi ji odnašala stvari, ki jih ni vec potrebovala, v koš na drugi strani ucilnice. Kar nekaj blokcev in starih, a nepopisanih koledarckov, vezanih v knjižice, je namesto v košu pristalo na moji klopi. Da bi ljubiteljica papirja vrgla take zaklade v koš? To pa ne! Seveda so zadeve dišale tudi mojim sošolcem in sošolkam, kar so mi v odmoru jasno dali vedeti. Hoceš noceš sem pridobljeno razdelila. Najbolj živo pa mi je v spominu ostal dan, ko sem svojo vaško šolo zapustila. Zgodilo se je že v prvem razredu, ko si je gospa Antonija tako poškodovala nogo, da od takrat ni vec poucevala. Tako smo sredi šolskega leta ostali brez uciteljice. Odlocili so, da bomo obiskovali šolo v Bistrici, kot so jo že starejši otroci (od petega do osmega razreda), ki so šestkilometrsko pot vsak dan prepešacili v obe smeri. Nas pet prvošolcev in nekaj vec drugošolcev, ki so bili z nami v kombiniranem oddelku, pa je bilo za kaj takega premajhnih. In tako je v našo vas prvic prišel travnato zelen šolski kombi. In kako zabavnega šoferja je imel! Strah pred novo šolo, novimi sošolci, novo uciteljico, ki se je tako zalezel vame, se je kmalu izgubil neznano kam. Voznik, pozneje sem izvedela, da je bil to ucitelj Vojko Celigoj, nas je sprejel s prijaznimi besedami in širokim nasmehom, ves cas se je z nami pogovarjal, kot bi bili dobri stari znanci. V bistriški šoli pa … Sošolcev prvi dan ni bilo, uciteljice prav tako ne. Sprejel nas je sam ravnatelj, gospod Franc Muhih, in nas tisti dan ucil matematiko in slovenšcino. Spomnim se, da smo ob prihodu znali pisati do števila štiri, v tistem popoldnevu pa smo morali spoznati vsa ostala števila do devet. Tudi pri crkah smo bili v zaostanku glede na Bistricane. Naslednji dan kombija ni upravljal gospod Celigoj, tudi ravnatelja nismo videli, sprejela nas je polna ucilnica neznanih obrazov, ki so nas opazovali tako, da smo se bojece stiskali drug k drugemu, dokler ni uciteljica Valerija Malovrh dolocila, kam naj se usedemo. Posardinjenje je izraz, ki mi pade na pamet danes, ko pomislim na takratno polno ucilnico. Na Zemonu smo imeli razkošje, vsak je imel svojo klop samo zase. (Odlomek.) Dragica Štemberger Maljavac ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu Hrast se strese, hrib se zgane, a prijateljstvo ostane Koliko zanimivih zgodb bi nam znali povedati naši starši, stari starši in sploh starejši ljudje, pa si redko vzamemo cas, da bi jim prisluhnili, kaj šele, da bi povedano zapisali. Starejši so živeli v drugacnih casih, težjih, krutejših, a doživeli so tudi veliko lepega, da jim srca zaigrajo ob spominih na prijetna doživetja. Neverjetno, a tako pravijo in celo Ivan Cankar je zapisal: „Vsaka mladost je polna srece in radosti, sijajnega sonca in prešernega smeha. Vsaka mladost. Ako v poznih letih in v grenkih urah pogleda clovek nanjo s tujimi, hladnimi ocmi, se mu zdi morda nevesela, kelih krivicnega trpljenja in prezgodnjega spoznanja. Ali težko je tako gledati nanjo. Nenadoma se razmakne, se v nic raztopi megleni zastor in zasmeje se mlado sonce, vse ljubezni in vse hvaležnosti vredno. Spomin je sladek kakor pesem; prsi napne vzdih, zastro se oci in ustnice boža smehljaj.“ Zgodbo svojega težkega otroštva mi je zaupala gospa Slavica Troha iz ene od vasi v bližini Cabra v Gorskem kotarju, ki je med drugo svetovno vojno kot desetletna deklica v našo vas – h Kmetovim (Hmj.tov.m) prišla za pastirico. Njeno vas so požgali Italijani, preživele vašcane pa poslali v internacijo na otok Rab. Ko se je Slavica od tam vrnila, je bila zima, bila je brez staršev, brez pravega doma, brez hrane, brez vsega. Tako je bilo z marsikom, revšcina je bila po celi vasi. Vaške ženske so se cez snežniške gozdove veckrat odpravile v naše kraje prosit hrano. Kmetje so jim dali krompir, koruzno moko, svinjsko mast, tudi kak kos suhe svinjine – vse to so po gozdnih poteh hvaležno prenašale do svojih domov. Nekoc so Slavici predlagale, naj gre z njimi, saj da bi lahko živela pri eni od zemonskih družin, ki je potrebovala pastirico. Z veseljem se je odpravila. Ko je pri Kmetovih (Hmj.tov.h) videla kruh in mleko, je pomislila, kako ji bo lepo, saj ne bo lacna. Takoj je pristala, da ostane. Na Zemonu je bila dve leti, tri zimske mesece je obiskovala tudi zemonsko šolo. V domace kraje se je vrnila leta 1945, potem ko ji je starejši brat pisal, naj pride, da bi bila družina skupaj in bi zaceli graditi hišo. »Slavka je bila zelo pridna in prijazna deklica, ki si je vedno našla delo. Pr 'Hmj.tov.h' so jo imeli radi. Z nami, vrstniki, se je igrala le, ce je bilo vse opravljeno.« Gospodinja ji je na kruh namazala tudi marmelado, kot bi bila njen otrok. Spoprijateljila se je z vaškimi otroki, njena prva prijateljica je bila Marica Štemberger (F.dlinova), ki jo je pogosto spremljala na paši in mi Slavko, kot jo sama klice, pohvalila s povedmi, ki so zgoraj napisane v narekovajih. Slavica se namrec v svoji skromnosti nic ne hvali. Pozneje jo je pot peljala v Francijo, kjer je gospodinjila v zdravniški družini; tam si je z možem Mirkom osnovala družino in se upokojila. Pred leti sta si v svojih rodnih krajih sezidala prikupno hiško, v kateri sta sprva preživljala le toplejše mesece, letos pa sta se odlocila, da se v domovino vrneta za vedno. Slavica še vedno odlicno govori slovensko. Na Zemon rada pride – na obisk k Marici, s katero sta kljub razdalji ohranili stike in prijateljstvo. Dragica Štemberger Maljavac Prijateljici iz otroških let ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu Gornji in Dolnji Zemon v virih od 15. do 19. stoletja Ideja za raziskavo o zgodovini vasi na Bistriškem se je porodila v šolskem letu 2017/18, ko so dijaki oziroma avtorji raziskave obiskovali 3. letnik gimnazije v Ilirski Bistrici. V 3. letniku gimnazijskega programa se pri predmetu zgodovina obravnava 19. stoletje. Dijaki pri tem spoznavajo tudi nekatere primarne zgodovinske vire, ki pricajo o življenju v omenjenem stoletju. To so med drugim franciscejski kataster in krajevni repertoriji oziroma popisi prebivalstva ter knjiga z opisi vasi, ki jo je leta 1889 izdalo okrajno glavarstvo Postojna. Tako so se odlocili, da na podlagi teh zgodovinskih virov v obliki razstave predstavijo našo lokalno zgodovino. Razstavo so pripravili Nika Cesnik, Miha Derencin, Laura Fatur, Karmen Frank, Lara Štemberger, Anja Tomažic, Vladimir Urh, Nuša Valencic, Manca Vodopivec in Matija Volk. Dijakom je bila mentorica mag. Sonja Škrlj Pockaj, profesorica zgodovine na bistriški gimnaziji. Ko so zaceli pripravljati raziskavo oziroma razstavo, so raziskovanje razširili, saj so obravnavane vasi predstavili še skozi urbarje iz konca 15. stoletja in terezijanski kataster iz druge polovice 18. stoletja, uporabili pa so tudi že obstojeco raziskavo maticnih knjig župnije Trnovo iz 19. stoletja, pa tudi zapise v casopisu Kmetijske in rokodelske novice, ki so izhajale od leta 1843 naprej. Hkrati so z zanimanjem raziskovali še izvor imen vasi, vkljucenih v raziskavo, ter izvor nekaterih ledinskih imen ter priimkov v teh vaseh. Ker bi bila raziskava zgodovine vseh vasi, ki danes sestavljajo obcino Ilirska Bistrica, za takšno šolsko raziskavo preobširna, je bil predmet raziskave omejen le na 17 naselij, in sicer: Bistrica, Trnovo, Topolc, Koseze, Šembije, Jasen, Vrbovo, Vrbica, Jablanica, Gornji Zemon, Dolnji Zemon, Mala Bukovica, Velika Bukovica, Zarecica, Dobropolje, Zarecje in Brce. Te vasi niso izbrane nakljucno, temvec so bile skozi zgodovino del župnije Trnovo, danes Ilirska Bistrica. V 19. stoletju so obravnavane vasi spadale pod okraj Bistrica, ki je obsegal 42 vasi. Leta 1830 je imel okraj 9723 prebivalcev, v raziskavo zajete vasi pa skupaj 4076 prebivalcev ali 41,9 % vsega prebivalstva v okraju. Gornji Zemon Vas Gornji Zemon je grucasto naselje, ki leži na neizrazitem slemenu jugozahodno od današnje Ilirske Bistrice. O tem, od kod izvira ime Zemon, obstaja vec razlag. Izraz Zemon oznacuje urejeno podzemno shrambo. Obstaja tudi nekaj drugih razlag imena. Legenda govori o dveh ovcarjih, ki naj bi prišla na to podrocje iz Zemuna pri Beogradu in dala vasi ime. Nekateri zgodovinarji pa menijo, da ime izvira iz besede zemun, ki pomeni ’vlastelin’ (’zemljiški gospod’). V urbarju premskega gospostva iz leta 1498 je zapisano: “Gornji Zemon (Obersemel). – 16 kmetij. – Vse so puste. – Primos Bryner je dobil eno kmetijo za tri leta proti placilu 40 šil., zgraditi mora hišo, po treh letih pa naj se zaradi cinža zmeni z upravnikom. – Neki Hrvat (ain Krabat) je dobil 14 kmetij za travo in pašo ter služi od tega dve marki 120 šil. – Barwutsch ima omenjenih 16 kmetij in služi od njih kot pustih 20 šil. Desetina gre v Prem. Kmetje iz Gorenjega Zemona, Velike in Male Bukovice, Kosez in Jasna (Obersemel, Over Wukowiec, Nider Wukowicz, Edling, Jassen), ki spadajo pod cesarja, so dolžni vsak z eno vožnjo voziti desetino.”1 Opustelost kmetij je bila v 15. stoletju nasploh znacilna za številne vasi v Brkinih in na Krasu. Vzroki za to so razlicni: zahteve zemljiških gospodov po ponovnem placevanju dajatev v blagu, zvišanje dajatev in tlake, zemlja je nudila slabe pogoje preživetja, pogoste so bile kužne bolezni in vec desetletij so se vrstili osmanski (turški) vpadi. Glavna pot, po kateri so Osmani vpadali na Kras in v Furlanijo, je potekala iz Bosne preko hrvaškega ozemlja in Podgrada proti Trstu oziroma preko Jelšan, Bistrice in Prema proti Pivki, Vipavi ali Gorici. V terezijanskem katastru2 iz druge polovice 18. stoletja (ime je dobil po habsburški vladarici Mariji Tereziji) je zabeleženo na Gornjem Zemonu 16 in pol hub (kmetij), ki so pripadale pomirju Jablanica. Gospostvo Jablanica je bilo torej v terezijanskem katastru oznaceno kot pomirje ali ogradje. To pomeni, da je imelo nadzor nad nižjim sodstvom. La ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu stniki gospostva so bili baroni Lazzarini, leta 1886 pa so ga prodali Jožefu Domladišu iz Bistrice. Pomemben zgodovinski vir za preucevanje zgodovine posameznega naselja je tudi franiscejski kataster iz prve polovice 19. stoletja. Ime je dobil po avstrijskem cesarju Francu I. Zakon o izdelavi katastra je bil izdan decembra 1817, za Kranjsko, kamor je spadalo tudi bistriško obmocje, pa so ga izdelali med letoma 1823 in 1826. Del franciscejskega katastra je tudi seznam lastnikov zemljišc, v katerem so za vas Gornji Zemon navedeni naslednji priimki3: Boštjancic, Primc, Rojc, Vrh, Vicic, Hrvatin, Rolih, Skok, Uljancic. Priimek Skok izhaja prek vzdevka iz besede skok, ta pa iz glagola skociti. Uskok je zgodovinski izraz v pomenu 'begunec izpod turške okupacije v Bosni in Hercegovini, ki s svobodnega ozemlja napada zlasti turške enote'. Zacetni u- je vecinoma odpadel in tako so Uskoki vecinoma postali Skoki. Priimek Boštjancic izhaja iz imena Boštjan, ta pa iz imena sv. Sebastjana. Pri tem je bilo dodano priponsko obrazilo -cic, kar pomeni 'Boštjanov sin'. Proti koncu srednjega veka se je na delih slovenskega ozemlja pojavil Hrvatin (Hrovatin, Hrovat, Horvat, Hrvatic). Tako so takrat poimenovali priseljenca s Hrvaške. Priimek Vicic je lahko nastal iz osebnih ocetovih imen Vid, Ludovik, Ludovico ali iz staroslovanskega imena Viden. Lahko gre tudi za poimenovanje priseljenca iz zaselka Vicici pri današnji Novi Gorici. Priimek Primc je pogost v vaseh nekdanje župnije Trnovo in najverjetneje izhaja iz imena Primož. Priimek lahko izhaja tudi iz dolocenega položaja v družbi (princ) ali pa oznacuje nekoga, ki je bil v službi princa. Priimek Vrh izhaja iz obcnega imena vrh. Priimek Rojc je lahko tvorjenka iz vzdevka ali priimka Roj (ta naj bi izhajal iz glagola rojiti – 'hiteti, divjati') ali pa izhaja iz naselbinskih imen Roj, Roje in z obrazilom -ar pomeni prebivalca teh krajev. V franciscejskem katastru so v vasi Gornji Zemon izpricana tudi ledinska imena4, med drugim Pod Rebernice in Pri Jarku. Prvo ime nakazuje na neravno površje, drugo pa na pogosto ime ob manjših potockih. V krajevnem repertoriju5 (popisu prebivalstva) iz leta 1880 je zabeleženo, da je bilo tega leta na Gornjem Zemonu 47 hiš, v katerih je živelo 243 prebivalcev, 115 moških in 128 žensk. Vsi so se opredelili za rimokatolicane. Dolnji Zemon Dolnji Zemon je grucasto naselje, ki leži na zahodnih obronkih grica Javorja, pod katerim tece reka Reka. V urbarju postojnskega gospostva iz leta 1498 je zapisano, da je imelo to gospostvo na Zemonu (Semel) 2 in pol kmetiji, ki pa sta bili opušceni. Zabeleženo je tudi, da “kmetije v Zemonu odtegujejo zemljišca, travnik in njive pod druga gospostva. Upravnik naj to pregleda in táko ravnanje prepove. Kajžar je eden in daje 12 šil.”7 V terezijanskem katastru8 (druga polovica 18. stoletja) je zapisano, da ima vas 15 hub (kmetij), ki so pripadale gospostvu Postojna ter avguštinskemu samostanu z Reke, župniji Trnovo, dvorcu Trnovo, imenju Raab-Oberburg, gospostvu Prem in dvorcu Zemon. Gospostvo Zemon so torej oznacevali kot gradic, dvorec ali grašcinica. Lastnik posesti je bila Vas Gornji Zemon, upodobljena v franciscejskem katastru6 ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu družina Oberburg, leta 1804 pa so ga s poroki pridobili grofje Scriboni-Rossiji. V lasti te družine je ostal do druge svetovne vojne. Clani družine Oberburg so imeli na Bistriškem še druga manjša obmocja oznacena kot imenje. Imenja so bila gospostva, ki so imela podložne kmetije, ne pa tudi deželnosodnih pravic, grašcine in dominikalne zemlje (gosposka ali pridvorna zemlja, ki je bila obdelovana izkljucno za fevdalca). To velja tudi za posesti baronice Marije Ane Oberburg pl. Raab. V lasti družine Oberburg je bil tudi dvorec Trnovo s svojimi podložnimi hubami. Kje je stal ta dvorec, ni znano. Vas Dolnji Zemon opisuje tudi knjiga Zemljepisni in zgodovinski opis, ki jo je leta 1889 izdalo postojnsko okrajno glavarstvo. V tej knjigi so popisani kraji štirih sodniških okrajev, ki so konec 19. stoletja spadali pod okrajno glavarstvo v Postojni. Eden izmed teh okrajev je bil bistriški, ostali so bili postojnski, senožeški in vipavski. “Kake tri cetrt ure od Ilirske Bistrice proti jugu, prav ob isterski meji, se nahaja šolska obcina Dolenji Zemon. Tej obcini pripadajo vasi: Dolenji Zemon, Gorenji Zemon in Mala Bukovica. V politicnem oziru pripadata vasi Dolenji in Gorenji Zemon županiji Jablanici, vas Bukovica pa županiji Trnovski ter vse skupaj sodišcu Il. Bistriškemu. Šolska obcina šteje 156 za šolo godnih otrok, in sicer 82 deckov in 74 deklic, izmed katerih obiskuje vsakdanjo šolo 62 deckov in 58 deklic, ponavljavnico pa 17 deckov in 13 deklic. Ljudje govorijo pravilen slovenski jezik z nekaterimi malimi izjemami. Tujke nahajajoce se v njihovem narecji so: žernada, kompanj, kompare, jaketa, karbon, burca, kankora, laštra, cemitar, facol, užanca, krjanca, finiti, drvišati, šrajati, beštev, forešt, škuro, žvelto itd. […] Šola se je tukaj ustanovila leta 1878: probuditelj bil jej je Dolenje- Zemonski obcinski zastop. Šolsko poslopje stalo je 1600 gl., kateri denar se je nabral pri davkih; 700 gold. pa je dal deželni od Knjiga Postojnsko okrajno glavarstvo Vas Dolnji Zemon, upodobljena v franciscejskem katastru10 ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu bor in 250 gold. Nj. Velicanstvo cesar Franjo Josip I. Službovali so na tej šoli ti-le gospodje: Maks Merk, Jernej Kos, Josip Ramrot, kot pomožni ucitelji, ter Franjo Zaman, Josip Kostanjevec in Andrej Lah, kot zacasni ucitelji. Tukajšnje tri cerkvice sezidane so bile od leta 1650 do 1680. Zgodovinsko imeniten je gric z imenom Gradišce, med Dolenjim in Gorenjim Zemonom, kjer so razvaline nekega starega, velikega, in trdno zidanega gradu, o katerem trdijo arheologi, da je bil zidan o rimljanski ali celo predrimljanski dobi. To kaže mnogo starinskih ostankov, kateri so se izkopali na tem kraji. Tako n. pr. Je izkopal tukajšnji nadžupan g. Josip Potepan celo cloveško okostje, grobne »lažerne«, prevrtane bisere (perle) iz stekla, gline ali celo iz svinca, kose bronastih posod, bronaste zapone, pozlacen uhan, rocen kamenen mlin (žrna), koralne in jantarove koravde, srebrne verižice in mnogo denarjev z napisi: Antoninus Pius, Adrianus, Maximinus, Constantinus, Probus itd. Izkopali so tudi v bližini tega gradišca sekiro s prav cudno starinsko obliko. Vse te in še mnoge druge starine so se dobile pol metra globoko pod zemljo.”9 Priimki, ki jih lahko najdemo za vas Dolnji Zemon v seznamu lastnikov zemljišc, ki je del franciscejskega katastra, so: Baša, Dovgan, Novak, Škrlj, Štemberger, Primc, Žagar, Vrh in drugi. Priimek Baša lahko izhaja iz imena Baš, ki je izpeljanka iz imena Baštjan (Boštjan ali Sebastjan), ali pa iz turške besede baš, kar pomeni glava (poglavar, starešina, poveljnik). Lahko izhaja tudi iz krajevnega imena Basa. Priimek Dougan (Dolgan) je bil prvotno vzdevek in je oznaceval visokega, vitkega cloveka. Priimek Novak je oznaceval nekoga, ki se je priselil od drugod, torej 'novega cloveka na vasi'. Dejstvo, da je nekdo k nam prišel od drugod, je bilo za naše prednike torej tako pomembno, da so to informacijo vkljucili v njegovo ime, ki se je nato prenašalo na njegove potomce. Priimek Škrlj lahko izhaja iz poimenovanja za ptica škrjanca ali pa iz poimenovanja kamna skrilavca (skril), priimek Zidar pa iz poklica. Priimek Štemberger je sklop iz štem in berger. Berger v nemšcini pomeni 'gorjan, gorjanec' (podoben je nemški priimek Stumberger, ki je sklop iz nemškega pridevnika stumm ('mutast, tih') in nemškega samostalnika Berger (‘gorjan, gorjanec’). Priimek lahko izhaja tudi iz imena nekdanjega gradu Sturmberg v okolici Gradca na avstrijskem Štajerskem ali kakšnega nelokaliziranega Strumberga. Priimek Žagar je v preteklosti najverjetneje posedoval nekdo, ki se je ukvarjal z lesom, nekdo, ki je »žagal« les. V krajevnem repertoriju11 (popisu prebivalstva) iz leta 1880 je zabeleženo, da je bilo tega leta na Dolnjem Zemonu 71 hiš, v katerih je živelo 423 prebivalcev, 202 moških in 212 žensk. Vsi so se opredelili za rimokatolicane. Dijaki Gimnazije Ilirska Bistrica z mentorico mag. Sonjo Škrlj Pockaj Opombe: 1 Milko Kos (1954). Srednjeveški urbarji za Slovenijo. Zvezek tretji. Urbarji Slovenskega primorja. Drugi del. SAZU, Ljubljana, str. 248. 2 Vlado Valencic (1984). Nekdanji bistriški okraj v terezijanskem katastru. V: Bojan Brozina et al. (ur.): Bistriški zapisi 2. Društvo za krajevno zgodovino, Ilirska Bistrica, str. 1-35. 3 Arhiv Republike Slovenije, SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, Postojnska kresija, A169, k. o. Gornji Zemon 4 Prav tam 5 Special-Orts-Repertorium von Krain (Obširen imenik krajev na Kranjskem), Dunaj, 1884, str. 3. 6 Arhiv Republike Slovenije, SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, Postojnska kresija, A169, k. o. Gornji Zemon 7 Milko Kos (1954). Srednjeveški urbarji za Slovenijo. Zvezek tretji. Urbarji Slovenskega primorja. Drugi del. SAZU, Ljubljana, str. 237. 8 Vlado Valencic (1984). Nekdanji bistriški okraj v terezijanskem katastru. V: Bojan Brozina et al. (ur.): Bistriški zapisi 2. Društvo za krajevno zgodovino, Ilirska Bistrica, str. 1.35. 9 Postojinsko okrajno glavarstvo (1889): Zemljepisni in zgodovinski opis. Šeber, Postojna, str. 100, 101 10 Arhiv Republike Slovenije, SI AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, Postojnska kresija, A170, k. o. Dolnji Zemon. 11 Special-Orts-Repertorium von Krain (Obširen imenik krajev na Kranjskem), Dunaj, 1884, str. 3. 12 Prav tam Popis prebivalstva za Gornji in Dolnji Zemon leta 188012 ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu Iz porumenelih listov Snežniški razgledi, maj 1967 ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu ZEMONSKI cajtng O Zemoncih in Zemonu Stare fotografije Eden prvih avtomobilov na Dolnjem Zemonu leta 1921 pred Katinino gostilno. Fotografijo hrani Romeo Volk. Spomin na opletanje cerkve, 25. maj 1940 Igra Slepa ciganka iz leta 1943, fotografija posneta na šolskem dvorišcu. Zgoraj: Štefanka Jern.kova, Zalka Škrljova, Draga Lencajova, Vida Vrhova, Stana Folajova in Vida Frjanova; v sredi: Draga Frjanova, Francka Jakopova, Ivana Šurcova, Marica Demova, Francka Bj.gnarjova, Milka Jern.kova, Johanca C.brw.nova, Vida Bizmova, Dana Vrhova; sedijo: Marta L.ncajova, Pepca C.brw.nova, Ivana Borošj.va in Lina Šurcova. Milka Škrlj (Jakopova) pred cebelnjakom l. 1930 Igra Sneguljcica iz leta 1963: Stojana Oštarjova in Olga Jakopova Portal in vrata na Malnarjov. lup. z vklesano letnico 1861