375
Novičar iz avstrijanskih krajev.
Od Nego ve poleg Radgone 17. novembra. Fr. W. — Pervi sneg se je po naših slovenskih goricah 13. t. m. prikazal, ki je pa dragi dan že kopneti začel; tedaj smo se ga precej znebili, kar smo si tudi želeli; zakaj nekteri
376
si dozdaj niso se dovelj stelje preskerbeli, drugim je pa za pasu žal, ki je po dežji tako lepo ozelenela, da se je je mogla ljuba živinica obilno nasititi. Pasa pa ni bila brez nesreče; nekemu majhnemu fantiču se je pri ognji na polji oblačilo vnelo, da je po groznih mukah umeri; tudi neki deklici na pasi je konj s kopitom glavo skoro do smerti razbil. — Naj si to zanikerni starši v posvaritev vzamejo! — Tergatva je dokončana; vina nam je obilno donesla. Ravno pred dežjem (13. okt.) nabrano se kislo, po dežji in pozneje pa spravljeno sladko kaže; cena slabšega je od 40 do 60 fl. sr., srednega od 60 do 80 fl. in najboljega od 80—100 in 15 do 20 fl. sr.(?) Tudi tergatva brez nesreče ni bila; en fant se je s pištolo po nesreči vstrelil. Ljubi starši, pazite skerbneje na svoje drage otroke, in poskrite izpred njih oči strelno orodje! — Pri nas so letos čbelarji skoro ob vse čbele prišli, samo dva zvedena moža poznam, ki sta si svoje ljube stvarice do zdaj lepo ohranila. Ona sta namreč poleti svoje čbelice s sladkimi hruškami, v jeseni z grojzdjem, pozneje pa celo z vinskim moštom skerbno kermila tako, da se zamoreta drugim v posnemo priporočati. — Tudi glibanci, kteiih se je po rahlem dežji na jezero prikazalo, so ljudem to jesen k živežu veliko pripomogle; in dokler so se v Terstu mesca septembra na tergu na debelo prodajale, jih pri nas mimo inda celo leto viditi ni bilo. — Listje v goricah, ki je letos dosihmal zmiraj zeleno ostalo, je bilo ljudem kaj In kaj všeč, zakaj cele bremena so si ga naselili za klajo živini doma. — Vincarji in kmetje so že pridno in rano v goricah grobali, če je ravno še listje na terti zeleno (kar za naprej, kakor sodijo, na dobro letino kaže. — Pšenice in reži (žita) so kmetovavci obilno posejali; oboje je dolgo v suhi zemlji mertvo ležalo, dokler ni prijeten dež milega zerna vkaljenje pognal tako, da so se zdaj setve prav košato obrastle. — Gosenke, ki so poleti od Lutomera do sv. Lenarta v slov. goricah šilovje po hoj o vi h gojzdih pokončevale, eo hvala Bogu! tudi svoje pete odmaknile, ter 80 se v zimsko spanje poskrile. Da bi se le nikdar ne predramile več! Na potovanji od Maria-Celja do Tersta pisatelj ni tega negodnega merčesa zapazil, kakor ravno na zgor imenovanem kraji. Pravijo, in vidi se tudi, da bo drevje vendar le ozelenelo. — Ogenj je drugič na Ptuj-skem polji, kakor je slišati, sedem hramov vpepelil; pa ne kakor pred kratkem v Lutomeru po tabaku, ampak po gorečem maslu, kojega je neka bedasta ženska z vodo pogasiti namenila. Vzamite si, drage ženke, to nesrečo v posvaritev, pa tudi mlatci naj na škednji z ognjem nemarno ne delajo! Poskrite pa tudi, ljubi starši! pred svojimi otročiči klinčke za ogenj, da vas ne zadene takošna nesreča kakoršna se je ne daleč od Radgone primerila, kjer sta dva otroka tačas, ko so starši k rani službi božji odšli, sama v hiši zaperta se berž s klinčki igraje ves hramec od znotraj nevedoma zažgala in sama sebi grozno smert pripravila. — Slednjič naj od griže omenim, koja kakor potopna kuga med Muro in Ščavnico še zmiraj tako hudo razsaja, da je v treh mescih pri Kapeli, sv. Križu in sv. Jurji več ko 300 ljudi pod zemljo zagernila. O da bi ona za vselej potni list vzela od nas!