Franc Jakopin
SLOVENSKA DVOJINA IN JEZIKOVNE PLASTI
K temu kratkemu zapisu o slovenski dvojini me je nagnilo več razlogov. Čeprav sta Tesniere* in Belić^ dokaj podrobno raziskala sestav in zgodovino dvojinskih oblik in funkcij v slovenščini, so njune ugotovitve v slovensko slovnico prodrle manj, kot bi bilo potrebno, še manj pa so zmogle razbistriti in obogatiti splošno praktično poznavanje vloge, ki jo ima dvojina v našem jeziku. Nič čudnega torej, če se še danes najde kdo, ki romantično vzdihne, kako srečni smo Slovenci, ker imamo dvojino, in kako nesrečna je dvojina, ker je nekateri slavisti baje niti ne priznajo.' Ce bi tem in podobnim naziranjem dodali še tista, ki vztrajno krožijo po resni jezikoslovni literaturi,* namreč da je dvojina znamenje civilizacijske zaostalosti in nesposobnosti za prehod od konkretnega k abstraktnemu jezikovnemu mišljenju, res lahko podvomimo o trdnosti in jasnosti pogledov na ta zanimivi jezikovni pojav.
' Lucien Tesnlšre, Les formes du duel en slovšne, Paris 1925. ;
' A. Belic, O dvojini u slovenskim jezicima, Beograd 1932, str. 58—90.
' Prim. Nova obzorja XVI, 1963, str. 50, in Slovenščina za Slovence, 20. junija 1965 *
' A. MeiUet, Introduction ä l'ćtuđe comparative des langues inđo-europćennes, Paris 1934,' Str. 424—25; Marcel Cohen. Pour une sociologie du langage, Paris 1956, str. 136, 138, 166. i
98 \
Tesnierova obsežna študija podrobno raziskuje razvoj sestava dvojinskih oblik od Trubarja do Zupančiča; in da bi bila podoba tega razvoja čim bolj popolna, črpa gradivo tudi iz zgodovinskih narečnih tekstov in zlasti iz sodobnih narečij. Tako sta se mu sami od sebe izoblikovali dve temeljni ravnini; dvojinski sistem knjižnega jezika in več sistemsko povezanih razvojnih stopenj, ki jih izpričujejo slovenska narečja. Današnje stanje dvojine na slovenskem jezikovnem ozemlju pa se posebno nazorno kaže v njegovem atlasu,' ki obsega 70 kart in obširen lingvističnogeografski uvod. Ta atlas je prvi resni dosežek zemljepisne metode v slavistiki, in nam še danes daje dovolj zanesljiv pregled razširjenosti dvojine.
Medtem ko je Tesniere spremljal predvsem premike v dvojinskih oblikah samostalnika, pridevnika, zaimka in glagola, je Belič ugotavljal rabo dvojine v širšem kontekstu; nadalje je zlasti v knjižnem jeziku, ki ga ostro loči od ljudskega (»narodnoga«), iskal načine, po katerih se je do danes zgradil dokaj čist in trden dvojinski sistem, ki je povezal nekdanje dvojinske ostanke. Tako je Belič posebnosti slovenske dvojine strnil približno v teh pet točk:
1. Slovenščina je že pred Trubarjem zamenjala staro »svobodno« dvojino z množino (npr. oči me bolijo).
2. Močno se je razvila vezana dvojina (s števnikom dva, dve).
3. Raba sindetične dvojine (oče in sin kosita), ki sestavlja jedro slovenske knjižne dvojine, je utrjena.
4. Anaforična dvojina (dva popotnika, ki sem ju srečal), s katero je prežet ves slovenski knjižni jezik, se je presenetljivo razmahnila.
5. Nova »svobodna« dvojina za določene ali kakorkoli znane dvojice oseb, predmetov ipd. (Dva kupca sta stopila v trgovino. Ko sta si kupca ogledala blago, sta začela naročati.), se je uvedla in se čedalje bolj širi.
Vendar kaže, da ima dvojina še nekatere lastnosti, ki porajajo številna dodatna vprašanja.
Da dvojina v okviru treh števil ni enakovredna ednini in množini, je razvidno iz tega primera: Otrok se rad igra. — Otroka se rada igrata. — Otroci se radi igrajo. Stavek v ednini in množini je po svoji vsebini samostojen; veselje do igranja je izraženo kot ena od otrokovih lastnosti, in pri tem nas nič ne zanima, za katerega otroka ali otroke gre. Cisto drugače je s stavkom v dvojini: svoj smisel ima le tedaj, če sobesednlk ve, za katera dva otroka gre, ali pa se mu to mora razodeti iz celotne pripovedi. S tem se tudi potrdi za dvojino značilna oprijemljivost in določenost.
Razmerje med »vezano« in »svobodno« dvojino je v širšem tekstu lahko kaj različno. Na prvi mah se nam odkrije razlika v pomenu stavkov: Dva fanta sia prišla. — Fanta sta prišla. Staršem, ki imajo dva sinova, katerima pravijo »fanta«, je nedvoumno jasno, da sta prišla njihova sinova, če je bilo rečeno: Fanta sta prišla; če pa je rečeno: Dva fanta sta prišla, še nič ne vedo, o katerih fantih je govor, vedo le, da ne njihova.
Izkazalo se je tudi, da je posebno težko razmejiti potrebnost in nepotrebnost števnika oba (obe), kadar smo pripoved že uvedli z vezano ali sindetično dvojino, pa hočemo še poudariti obojnost, skupnost obeh delov dvojice. Ce na primer pripovedujemo o dveh učencih, ki sta sicer dobra prijatelja, toda na poti iz šole sta se spričkala, bomo izjavo pripovedovalca: In ta dva učenca sta se
' L. Tesniere, Atlas linguistique pour servir ä l'ćtuđe du duel en slovžne, Paris 1925.
99
sprla razumeli drugače, kot če bi bilo rečeno: In oba učenca sta se sprla. V prvem primeru je stavek pomensko zaključen, spor je nastal med znanima učencema, V drugem primeru pa je možen spor vsakega učenca posebej s kom drugim ali obeh skupaj s kom drugim.
Videti je, da razločevanje med ta dva in oba ni preveč živo, zato v takšnih primerih navadno prevzame celotno poudarjalno funkcijo zaimek oba. To lepo kažejo tile primeri iz JEZIKOVNIH POGOVOROV:" Zlasti premalo pa vemo o razmerju obeh osnovnih jezikovnih plasti, o plasti govorjenega jezika in o pisanem jeziku. Obe plasti se med seboj močno razlikujeta . . . (Str. 132.) — Razliko med obema vprašalnicama če in ali je zanimivo uporabil Cankar v Martinu Kačurju... (Str. 139.) — V obeh primerih je tak modalen izraz značilen za govor ... (Str. 141.) — Oba primera sta za pogovor običajna .. . (Str. 143.)
V Tostojevi Ani Karenini (I, 420) najdemo ta poučni primer vezane dvojine in nepoudarjene povezave:
»Dve brzojavki,« je rekel strežaj, ki se je bil medtem vrnil. Aleksej Aleksandrovič je vzel brzojavki in ju odprl.
V zvezi s tem naj navedem še znani Prešernov slovenski stavek med nemškim tekstom v pismu Copu: Obema je na rep stopil, zato oba cvilita. Seveda je v tem primeru poudarjanje lahko relativno; nihče ne bi mogel trditi, da ne bi bilo isto mišljeno in izraženo tudi s tole obliko stavka: Obema je na rep stopil, zato cvilita.
Z vprašanjem nove svobodne dvojine se pogosto srečujemo tudi v časopisnih naslovih, ki hočejo pritegniti pozornost. Tu je sicer dopustna poznejša po-jasnitev v tekstu, vendar mora biti dvojnost vseeno tako izražena, da ni dvoumnosti. V naslovu PIJANA ZA VOLANOM na primer pogrešamo vsaj še besedo VOZNIKA, ker drugače bralec lahko domneva, da je mišljena ena vinjena voznica, ne pa dva voznika. Podobno precenjevanje razlikovalne moči dvojine je bilo opaziti tudi v naslovu USODNA STRELA V BEOGRADU. Tudi v tem primeru bi kdo mogel razumeti to napoved, kakor da je kam udarila strela.
Današnja raba dvojine v slovenskem knjižnem jeziku se je v glavnem izoblikovala v prvi polovici 19. stoletja. V protestantskem obdobju se je oprla na dolenjsko narečje; pozneje so se vanjo vnašale mlajše razvojne stopnje zlasti gor., pa tudi drugih jezikovnih območij, tako da je bilo stanje ob koncu 18. stoletja precej neenotno. Pozneje, po oživitvi knjižnega jezika iz 16. stoletja, potek organiziranja dvojine v knjižnem jeziku ni bil več v neposredni zvezi z jezikovnim dogajanjem v osrednjih narečjih. S tem je bil ustvarjen poseben dvo-jinski sistem v knjižnem jeziku in uzakonjen v slovnicah, medtem ko so se v središčnih narečjih dvojinske oblike, pri ženskem in srednjem spolu hitro izgubljale. Najzanesljiveje in najmočneje se je dvojina držala (seveda v mejah, kakor jih je orisal Belič) pri moškem spolu (dva brata), ki ima oporo v svoji ustrezni glagolski obliki (kopljeta vinograd). Ujemanje med vsemi členi je pospeševala tudi oblika števnika dva, na primer: Ta dva visoka hrasta sta oze-lenela.
V knjižnem jeziku je ostala v odvisnih sklonih le še po ena dvojinska oblika za dajalnik in orodnik (visokima hrastoma); rodilnik in mestnik sta prešla v množino, ker je bila vsa dvojinskost že zajeta s števnikom dva, dve, ki je v rodilniku in mestniku prevzel množinski -h (dveh), v narečjih pa je prešel v mn. tudi v dajalniku in orodniku (dvem, z dvemi).
• Jezikovni pogovori, CZ, Ljubljana 1965 (dalje JP).
100
Po Kopitarju in Metelku sta bili v slovnici uzakonjeni obliki za ženski in srednji spol na -i (ribi, mesti); prej so se v tekstih za ženski spol poleg redkejših dvojinskih oblik (srni) našle množinske oblike na -e (dve mačke), za srednji spol pa dvojinske oblike moškega spola na -a (dva očesa, okna). V slovnicah^ je za gibljivo in končno naglašene samostalnike ženskega spola še danes dovoljena dvojina na -e (dve roke, dve glave, dve steze, iid.), vendar je -e pri samostalnikih postal značilno znamenje množine, tako da bi v naglasno neoznačenih tekstih takšne zveze vsakdo prebral kot pogovorne in v knjižnem jeziku napačne (dve roke, dve noge). Taka dvojina je ostala le še v izrazitih stalnih zvezah, kakršna je na primer: drži se v dve gube, medtem ko se v razstavljivi zvezi rabi normalna dvojina na -i: krilo ima dve gubi.
Podobno je v knjižnem jeziku tudi pri pridevniku v končnem poudarku prevladala končnica na -i (ne več dve temne sobi, ampak dve temni sobi). Da je postala končnica -i pri ženskem in srednjem spolu splošno rabljena končnica za vse sklanjavne besede v zvezi z ženskim samostalnikom, je razvidno tudi iz kazalnega zaimka ta, ki je v Breznikovi slovnici za žensko dvojino naveden samo v obliki te (te mizi), v nadaljnjih slovnicah pa najdemo tudi dubletno obliko ti, čeprav se v knjižnem jeziku resnično uporablja samo zadnja; kajti oblika te (kakor tudi vse oblike ženskega in srednjega spola na -e) velja za pogovorno (ti dve visoki bukvi sia ozeleneli).
Kakor onidve, se čedalje bolj zlivata tudi tisti dve in ti dve; isto opažamo tudi pri ta dva, tista dva, onadva. Tudi pridevnik in kazalni zaimek imata v dvojini samo tri oblike, dve za imenovalnik in tožilnik, eno za dajalnik in orod-nik: visoka, visoki, visokima in ta, ti, tema. Vse drugo je prevzela množina. (Zanimivo pa je, da razen Toporišiča* slovničarji tudi za dvojino še zmeraj navajajo celotne obrazce.)
Največ starih oblik se je ohranilo pri osebnih zaimkih, čeprav je v imeno-valniku dvojino utrdil števnik dva, dve: midva, naju, nama; vidva, vaju, vama; onadva, onidve, njiju (nju, ju), njima (jima). Ob teh dovoljujejo slovnice tudi množinski obliki njih, jih za rodilnik in njih za mestnik. Nastanek oblik midva, vidva je časovno precej nerazjašnjen, ker se v starejših tekstih oblike precej mešajo (mi, midva, madva).^
Pri glagolskih sedanjiških dvojinskih oblikah je prevladal moški spol, čeprav so se oblike na -va, -ta, -ta (piševa, pišeta, pišeta) po spolu pravzaprav izenačile, kar je popolnoma v skladu z ednino in množino v sedanjiku, ki ne ločuje končnic po spolu. Slovnice sicer še navajajo dubletne oblike na -ve, -te, -te (delave, delate, delate) s pripombo, da se takšne oblike ponekod govorijo in včasih tudi pišejo; toda ta utemeljitev za knjižni jezik seveda ne more biti sprejemljiva, saj se govorijo ponekod tudi oblike na -vi, -ti, -ti (grevi, grešti, gresti).^" Za opisni deležnik velja isto pravilo kot za pridevnike.
Tako se je poenotil in izpopolnil dvojinski sestav v knjižnem jeziku in takšna jezikovna zavest se je dodobra utrdila tudi v javnem,pisanju; vendar to stanje ni v skladu z razvojnim procesom dvojine v naših narečjih, ki težijo k dosti močnejšemu in doslednemu sovpadanju z množino, zlasti v odvisnih sklonih in v vseh oblikah ženskega spola, medtem ko srednji večinoma sovpada z moškim spolom. Obenem pa je tu seveda treba upoštevati, da prihaja današnji
' Prim.: Breznik, Slovenska slovnica, 1934; Slov. s. 1947, 1956, 1964; J. Toporišič, Slovenski knjižni jezik I, 1965.
' Slovenski knjižni jezik I.
• Fran Ramovš, Morfologija slovenskega jezika, Ljubljana 1952, str. 110. '» Prim, tudi: M. Rupel, Odlomki iz pogovorov, JP str. 14.
101
knjižni jezik v dosti manj neposreden stik z narečji. Med narečji in pisno obliko knjižnega jezika nastaja močna, po svoji strukturi precej neenotna jezikovna plast,^1 ki se živo drži naših narečij, hkrati je pa v nenehni povezavi s knjižnim jezikom. Pri tem je za razvoj knjižnega jezika — posebno v fonetiki — precej odločilen zlasti osrednji tip pogovornega jezika. Tudi kar zadeva dvojino, moramo vdiranje množinskih oblik, ki jih knjižni jezik ne priznava, v celoti pripisati vplivu pogovornega jezika. Ta plast ponekod vztrajno načenja dvojinsko zgradbo v knjižnem jeziku, predvsem v njegovi govorjeni inačici. Zato seveda ne moremo govoriti o tem, da bi rešitev problematike dvojine iskali v ljudskih govorih, kajti tu v povprečju dvojine niti zdaleč ni toliko kot v knjižnem jeziku, kjer je doživela več rekonstrukcij. Osrednji tip pogovornega jezika je, kar zadeva dvojino, kajpada v neposrednem stiku z dvojinskim stanjem v teh narečjih, obenem pa si je pogovorni jezik nekako razvrstil posamezne umike od knjižnega jezika glede na svoje plasti.
K najvažnejšim značilnostim dvojine v pogovornem jeziku bi lahko prišteli pluralizacijo ženskega spola v imenovalniku, deloma z glagolsko obliko vred (te dve hruške še niso zrele) ali, nekoliko bliže knjižni obliki: te dve hruške še nista zrele. Tu bi se dali navesti številni, dokaj mešani primeri, kakršni so: Včeraj nismo mogle prit. — Včeraj nisva mogle prit. — Včeraj nisve mogli prit. — Koliko sta stale te dve knjige? — Koliko so stale te dve knjigi?
Ce vse te različice ženskega spola navadno ne motijo niti v »višjem« pogovornem jeziku, je pa izenačevanje oblik srednjega spola z moškimi samostalniki že dosti bolj opazno, na primer:
Imel sem dva predavanja. Ta človek ima dva imena.
Najmočneje pa je v oblike vseh treh spolov v pogovornem jeziku posegla množina v odvisnih sklonih; le orodnik je še nekoliko odporen in se še najbolj oklepa dvojinske oblike na -ma. Ce v imenovalniku knjižna norma za silo še vleče k dvojini, je morala v drugih sklonih popustiti, tako: dva hrasta, dveh hrastov, dvem hrastom, pri dveh hrastih, z dvemi hrasti (z dvema hrastoma); dve knjigi, dveh knjig, dvem knjigam, pri dveh knjigah, z dvemi knjigami (z dvema knjigama); dve mesti, dveh mest, dvem mestom, pri dveh mestih, z dvemi mesti (redko tudi: z dvema mestoma). V zvezi s tem naj omenim v »skoraj knjižno govorečem zboru«izrečeni stavek, ki ni posebno motil: Pozneje pa še z dvemi mesti ne bodo zadovoljni — in tako smo tudi že trčili v nenehno grajano napako: pred dvemi leti, ki ima svoj izvor prav tu. Podobno velja za: pred dvemi meseci, pred dvemi tedni, pred dvemi dnevi. Zveza dve leti pa se ni nikoli podredila maskuli-nizaciji tipa dva imena; v svoji pravi obliki se drži po skoraj vsej Sloveniji. Vzrok za trdoživost zveze pred dvemi leti je morda tudi v tem, da se pogosto rabi v zvezi s števnikom tri (pred dvemi ali tremi leti); sliši se tudi napačna hi-perkorektura v obliki pred dvema ali trema letoma.
Od leta 1825, ko je izšla Metelkova slovnica, ki je zahtevala oblike kot na primer dve peresi namesto dva peresa, pa se ta dvojinski sistem ni takoj utrdil v celoti. Domača narečna govorica tega ali onega pisatelja je namreč v njegov jezik pretihotapila prenekatero neknjižno obliko. V Prešernovih verzih tako najdemo na primer še obliko dva očesa: Tam meni je gorje bilo rojeno I od dveh očesov čistega plamena.
" Prim. B. Pogorelec, Vprašanja govorjenega jezilca, JP 132—156.
102
Videti je, da vrednost te maskulinizirane dvojine takrat še ni bila enaka današnji; narečen izraz je še harmonično vključen v Prešernov jezik in popolnoma funkcionalen. Danes bi takšen spodrsljaj zelo motil v vsakem knjižnem tekstu. Žensko dvojino je Prešeren uporabljal po zahtevah takratne norme, torej na -i in na -e, vendar lahko trdimo, da so mu bile oblike na -e bolj domače, oblike na -i bolj knjižne. Eno ali drugo obliko pa mu je včasih narekoval tudi verz, na primer: Dve sestri videle so zmoti vdane oči, Neumnost in ubožnost sta sestre, Dve ročici lepe, in; Dve sami sta zmotili, I dve sami zapeljali / mi zvezdi umno glavo. V prigodniškem verzu je Prešeren za žensko dvojino uporabil tudi množino, tako npr. v verzih Ovsenikovima dečkoma: Duše njij'ne sta vesele I repetničice razpele. Kako je Prešeren rabil glagolski dvojinski sedanjik, ni čisto jasno. V Lenori beremo v velelniku za 1. osebo -ve: Hči, očenaš molive, I da usmili se, prosive... medtem ko je za moški spol zapisal obliko na -va: Ah, majhno postojva. V verzih Rotarjevima dekletoma pa je za tretjo osebo sedanjika uporabil žensko obliko na -ta: V Tomačevem laseta I dve rožici lepe, I sestrici dve cvedeta...
2ivo zvezo med pogovornim in knjižnim jezikom opazimo tudi v sodobnih tekstih. Posebno močan je pritisk pogovornih oblik v dialogu, ki hoče biti čisto naraven; redko pa v tisku naletimo na oblike kot dva peresa.
Z dvojinskimi oblikami ženskega spola pa je drugače. Glagolske oblike v sedanjiku so popolnoma utrjene na -a, saj zaradi vpliva konteksta nikoli ne pride do pomenske zmešnjave; najbolj ogroženi so opisni deležniki. Tako beremo v tekstu Ele Peroci'^ tele stavke; Napravila mi je pridigo, kako bova morale hoditi zgodaj spat. (Str. 10.) — Imele bova svoj ključ in tudi tale vrata nama bo odprla ... (Str. 10.) V istem tekstu je zelo zanimiv primer prehajanja v množino v širšem kontekstu, v katerem se važnost dvojnosti predmetov že izgubi: Ostanem, samo ne pozabi povedati, kako sem takrat na hitrico kupila dve rdeči odeji in kako ni bil trgovec nič prijazen z menoj. (Str. 44.) — Čakam, da se vrneš k maminim rdečim odejam. Rdečih odej ni več. Strgale so se. (Str. 45.) Preskok iz dvojine v množino zasledimo tudi v tem primeru: Z Darinko sva sedeli na klopi pred hišo, od koder sva videli na cesto. Naši starši so molčali in doma se ni nič spremenilo. (Str. 52.) To je bil prehod od znanih, njunih staršev, k staršem na splošno, torej od določenega k splošnemu. Nasprotno pa vidimo, kako dvojina konkretizira podobo: Neprestano je pela o soncu, o dveh utvah. (Str. 18.) Dvojina je tu ponazorila resnično podobo; množina bi bila splošno mišljena.
Pri sindetični dvojini, ki označuje dvojico različnega spola, se v knjižnem in pogovornem jeziku elementi v predikatu dosledno in jasno ujemajo, kadar je en del dvojnega subjekta moškega spola, na primer; Mati in sin sta prišla. — Nož in pero sta njegova.
Toda kadar imamo opraviti z dvojico ženskega in srednjega spola ali dveh srednjih spolov, skorajda ne ugotovimo več pogovornosti v oblikah na -a, ki so knjižno priznane, kot v stavkih: Krava in tele sta podivjali. — Tele in žrebe sta skakali po travniku.
" Ela Perocl, Po šoli me počakaj, DZS, LJubljana 1966.
103
Bolj naravno bi zvenelo in najbrž bi marsikdo tudi tako zapisal: Krava in tele sta podivjala. — Tele in žrebe sta skakala po travniku.
V glavnem pa je za vse te oblike značilno prizadevanje, da se odpravi razlikovanje po spolu in da se posplošijo najtrdnejše dvojinske oblike, oblike na -a.