■w Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino. 1. in 2. snopič I. letnika. Urejajo: prof. A. Kaspret, dr. Fr. Kidrič, vseučil. prof. dr. R. Nachtigall. 1918. Ljubljana @> Gradec Dunaj Izdajajo prijatelji slovenske znanosti. Natisnila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg v Ljubljani. Vs e b i n a. Nachtigall Raj ko, vseuč. prof. dr.: Važnost latinskega dela bri-žinskega kodeksa in njegovih pripiskov za vprašanja o postanku in domovini slovenskih odlomkov. (Freisingensia III.) 1 Kidrič Fr„ dr.: Prispevki in opombe k zgodovini reformacije na Slovenskem. I. Ivan Ungnad v prognanstvu......... 64 Hauptmann Ljudmil, prof. dr.: Staroslovenska družba in njeni stanovi................. 79 Kos Milko, dr.: O nameravani ustanovitvi škofije v Gornjem gradu 1. 1237. .............. 100 Kaspret Anton, prof.: Prispevek k rodovniku Franceta Prešerna 109 — Izjava uredništva.............111 ■w Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino. I. letnik. Urejajo: prof. Ant. Kaspret, kustos dr. Fr. Kidrič, vseučil. prof. dr. R. Nachtigall, vseuč. doc. dr. Fr. Ramovš. 1918. LJUBLJANA. Izdajajo prijatelji slovenske znanosti. Natisnila Ig. p|. Kleinmayr & Fed. Bamberg v Ljubljani. Vsebina I. letnika (1918). Stran Posvetilo Vatroslavu Jagiču ob njegovi osemdesetletnici...... I Pismo V. Jagiča uredništvu ob priliki izida „Časopisa za slovenski jezik, književnost in zgodovino"............ III Spisi V. Jagiča v zadnjih desetih letih (kot nadaljevanje Fr. Pastrneko-vega „Bibliograficky soupis literarni činnosti prof. V. Jagiče" v „Zborniku u slavu Vatroslava Jagiča", str. 1—29, sestavila vse- učil. prof. AL Rešetar in doc. Ramovš).........IV—XI Nachtigall Raj ko, dr.: Važnost latinskega dela brižinskega kodeksa in njegovih pripiskov za vprašanje o postanku in domovini slovenskih odlomkov. (Freisingensia III.) ........ 1 Kidrič Fr., dr.: Prispevki in opombe k zgodovini reformacije na Slovenskem. .S I- Ivan Ungnad v prognanstvu...........64J53 Hauptmann Ljudmil, dr.: Staroslovenska družba in njeni stanovi . . 79 Kos Milko, dr.: O nameravani ustanovitvi škofije v Gornjem gradu 1. 1237....................... 100 Kaspret Anton: Prispevek k rodovniku Franceta Prešerna..... 109 Ramovš Fr., dr.: Delo revizjjg, za Dalmatinovo biblijo....... 113 Grafenauer Iv., dr.: O Vodnikovi pesniški zapuščini in o dosedanjih izdajah njegovih pesmi............... 179 Kos Fr., dr.: O ustanoviteljih zatiškega samostana........ 193 Prijatelj lv., dr.: Zakaj sta si prišla navzkriž Vraz in Trstenjak? . . 201 Kidrič Fr., dr.: Primerek Linhartove Miss Jenny Love...... 213 — Korespondenca izza dobe jugoslovanskega protestantizma v „skupnem heneberškem arhivu"............. 215 Breznik Ant., dr.: f O.Stanislav Škrabec........... 218 Ramovš Fr., dr.: Slovenistika v Jagičevem „Archiv für slavische Philologie".................... 227 Šlebinger J., dr.: Bibliografija jezikoslovnih spisov za 1.1913,—1918. 234 Izjava uredništva...................111,243 Kazalo....................... 243,244 Velikemu učitelju z globokim spoštovanjem poklanja ob osemdesetletnici to v početku še skromno filološko - historično znanstveno podjetje Uredništvo. Od slavljenca, ki je vedno blagohotno in z veseljem pozdravljal vsak napredek na znanstvenem polju pri vseh Slovanih in zlasti tudi pri Slovencih, je uredništvo prejelo pismo, katero mesto drugih uvodnih besedi najlepše označuje slavljenca samega, a služi tudi našemu podjetju v izredno čast. Iz njega si dovoljuje uredništvo navesti sledeče mesto: Beč, 15. 5. 1918. . . . Srdačno Vam se zahvaljujem i na jučer dobivenom pismu i na današnjem ugodnom iznenadjenju prvom sveskom „Časopisa za slovenski jezik, književnost in zgodovino". To mora biti za sve Slovence vrlo radosna pojava, kojoj ja od sve duše želim sjajan uspjeh i napredak. U oglasu, ko j i, je priložen ovomu dvostrukomu snopiču, tako je razgovijetno objašnjena potreba ovakova organa, koji mene (oprostite!) sječa na moja mlada Ijeta, kad smo počeli izdavati u Zagrebu „Književnik", da če, mislim, svaki slovenski inteligenat rado prihvatiti, odobriti i poduprijeti izražene ondje želje, jer je to zbilja jedati vrlo potrebiti korak naprijed. Slovenski je narod, ne gledeči na njegov broj, tako marljiv i ustrajan, da sam ja uvjeren, da i taj Vaš naučni podhvat neče zapeti, več če se razvijati u sve širim razmjerima. Čim su strašniji udarci, koji sa sviju strana prijete našoj slovenskoj, t. j. opčoj slovenskoj, ne samo slove-načkoj, budučnosti, tim življe valja da prionemo za posao, složni u cilju, koji nam lebdi pred očima, a u harmoniji svih slovenskih glasova, kako govore od srca k srcu, da daleko u kulturni svijet zazvuči i naša mnogostruna lira, neka se čuje, da smo i mi voljni živjeti ne samo kao tudje sluge, več kao ravnopravni članovi kulturnoga svijeta. . . . Pravo imate, da svakim danom teže podnosimo neuvažavanje sa strane dviju priviligirovanih nacija, koje drže nesmiljeno v last u rukama u toj jadnoj monarkiji te su se urotile protiv slovensko g svijeta; ali i ako sam blizu grobu, ne gubim vjeru, da neče ni nas uvijek ovako nepriznavati, jer se i u nas budi otporna snaga." Proroške besede znamenitega učenjaka so se že obistinile, da celo bolj, nego si je mogla predstavljati najsmelejša domišljija. Napočila je doba polne svobode slovanskih narodov, a s tem tudi našega celokupnega južno slovanskega rodu, pa iz vsega srca želimo slavnemu starcu, da vživa še dolgo svobodo, ki mora biti njemu samemu v največjo uteho. Spisi V. Jagiča v zadnjih desetih letih (kot nadaljevanje Fr. Pastrnekovega „Bibliograficky soupis literarni činnosti prof. V. Jagiče" v „Zborniku u slavu Vatroslava Jagiča", str. 1—29, sestavila vseuč. prof. M. Resetar in doc. Ramovš): 1907—1918: Archiv für slavische Philologie, herausgegeben von V. Jagič. Berlin, Weidmannsche Buchhandlung. V tem časopisu je objavil izdajatelj sledeče prispevke: XXIX. letnik (1907/08): oddelek „Kleine Mitteilungen": Johannes Uževič, ein Grammatiker des XVII. Jahrh.; str. 154—160; Eine kroatische Privaturkunde (Pfandbrief) vom J. 1663; 625—626; Nekrolog: Jan Gebauer; 629—633. XXX. (1908/09): Korollarien zum Bogarodzica-Lied; 47—57; Ein mittelbulgarisches Bruchstück des ersten Wunders des Großmärtyrers Menas (aus dem XIV. Jahrh.); 392—399; oddelek „Kritischer Anzeiger": Berneker, Slavisches etymologisches Wörterbuch; 453 do 459; Weigand, Deutsches Wörterbuch; 459—461; „Kleine Mitteilungen11: Dodatki k Šumanovim „Etymologische Erklärungsversuche"; 293—301; Dodatek k čoroviča „Ein kirchenslavisches Rituale mol-dauisch-südrussischer Provenienz in der Münchener Hofbibliothek"; 467; Berichtigende Bemerkungen (skupno s Pintarjem); 471; Einige Bemerkungen zum 23a Kapitel des Pavlovschen Nomokanons betreffs der Ausdrücke 'Povod*ha — Rusaltky; 626—629; Nekrologi: Dr. Balthasar Bogišič, 314—315; K. Th. Radčenko (dodatek k Speranskemu), 319; Milan Gj. Miličevič, 319—320; Wladislaw Nehring, 476—479. XXXI. (1909/10): Nochmals Juraj Habdelič und seine literarische Tätigkeit im XVIl.Jahrh.; 529—553; Über den Dialekt der Kleinrussen in Bačka und Banat. (Nach H. Hnatjuk.) 554—559; „Krit. Anz": Meillet, Einführung in die vergleichende Grammatik der indogermanischen Sprachen; 218 do 223; Brugmann, Grundriß der vergleichenden Grammatik. 112; 218—237; Zagorsky, François Rački et la renaissance scientifique et politique de la Croatie (1828—1894); 253—259; Nikolaj Karinskij, Jazyk'f» Pskova i ego oblasti v-i> XV. vêkê. — A. Šachmatov, Nêskoltko zamêtoki. obi jazykê pskovskichi, pamjatnikovï. XIV.—XV. v.; 453 do 458; Grubor, Recenzija hrvatske ili srpske gramatike za srednje škole od kr. univerz, prof. dra. T. Maretiča (treče izdanje 1906); 459—462; Strzygowski, N. P. Kondakovs Äußerungen über die byzantinische Kunst anläßlich der Ausgabe des illustrierten serbischen Psalters der Münchener Bibliothek; 466—472; Dodatek k Niederlejevi oceni Peiskera, Neue Grundlagen der slavischen Altertumskunde; 591—594; Pavič, Cara Konstantina Porfirogenita, De administrando imperio glave 29—36; 618—621; Sobrané diela Svetozâra Hurbana Vajanského. Sväzok VII.; 622—624; „Kl. Mitt": Erinnerungsblätter an Ivan Berčič und Dragutin Parčič; 288—300; Die Kirche des heil. Georg in Nagorič (oder Nagoričino) bei Kumanovo in Altserbien mit einer slavischen Inschrift; 300—305; Ist aeßa bei Dioskorides mit serb. zöva zu vergleichen? 627; Pripombe k člankom : Krebs, Zur altrussischen Bedeutung des Wortes Rübl; 314; — Pintar, Was bedeutet kužan als Partizip? 316; — Christiani, Wer hat das Wort „gniloj zapade" geprägt? 318. XXXII. (1910/11): „Krit. Anz.": St. Slonski, Die Übertragung der griechischen Nebensatzkonstruktionen in den altbulgarischen Sprachdenkmälern; 252—256; Dodatek h Karskega, J. B. Jagič, Istorija slavjanskoj filo- logii; 299—303; Alexej L. Petrovs philologisch-historische Arbeiten; 303 do 307; Jos. Vajs, Nejstarši breviär chrvatsko-hlaholsky; 564 do 568; Lüdtke und Nissen, Die Grabschrift des Aberkios, ihre Überlieferung und ihr Text; 568—571; Opomba k Speranskega „Jagič als Historiker der slavi- schen Philologie"; 571—572 pod črto. „Kl Mitt.": Die Vorrede zum Statut von Trsat (Ter- satto); 615—620; Dodatek k Rengjeovi „Reduplizierung der Präposition st. im slavischen Donaulande"; 621; Kroatische Reimversuche aus dem Jahre 1386; 628; Die Preise russischer Bücher in Deutschland und Österreich; 628—630. XXXIII. (1911/12): Uvodne besede k Schmurlovemu članku „Über Caramans Werk Identitä oder Considerazioni; 99 sl.; Tomko Marnavič als Fälscher des angeblich im Jahre 1222 geschriebenen glagolitischen Psalters; 111—134; „Krit. Anz.u: Ein russisches Werk über die Richtigkeit und Reinheit der russischen Sprache. (V. Cernysevi», Praviltnostt i čistota russkoj reči.) 482—493; Ein Beitrag zur wissenschaftlichen Begründung der slo-venischen Orthographie. (Štrekelj, O Levčevem slovenskem pravopisu in njega kritikah.) 493—497; Für die Reinheit der serbo-kroatischen Schriftsprache. (Andrič, Branič jezika hrvatskoga.) 497—499; Weigand, Deutsches Wörterbuch, 5. Aufl.; 539—540; Hattala, Obrana rukopisu Kralovedvorskeho; 575—578; Ein neuer Versuch, die Grünberger und Königinhofer Handschrift für echt zu erklären, von M. Žunkovič; 578—580; M. Barac, Kritiko-sravniteltnyj analizt, dogovorovt Rusi st Vizantieju; 580—585; Ein neu entdeckter urkundlicher Beitrag zur Erklärung des Bosnischen Patarenentums (Truhelka, Testamenat gosta Radina); 585—587; „Kl- Mitt": Weitere Beispiele für den Gebrauch der Präposition sas im Serbo-kroatischen; 611; zreo-zdreo; 612; Eine kroatische Marienlegende; 623; Nekrologa: Vasilij Ivanovic Sergejevic, 627—628; V.O. Kljucevskij, 628. XXXIV. (1912/13): Die serbo-kroatischen Übersetzungen der Bibel im Ganzen oder einzelner Teile derselben; 497 do 532; „Krit. Anz.": Lavrov, Pamjatniki christijanskago Cher-sonesa; 276—278; Petrov, Materijaly dlja istorii Ugorskoj Rusi; 278—279; Lündell, Lärobock i Ryska Spraket; 281—282; Sobolevskij, Lingvisticeskija i archeologiceskija nablju-denija; 282—284; Nekrologa: Prof.Dr.Karl Strekelj, 317—320; Dr. Asmus Antoni Soerensen, 630—632. XXXV. (1913/14): Das Verhältnis der altkirchenslavischen Übersetzung zu diesem Texte (to je Das Martyrium des Basiliscus) 51—55; Zur Visio Tundali; 501—513; „Krit. Anz": K. Jirecek, Staat und Gesellschaft im mittelalterlichen Serbien; 252—262; Pavich, Matic u. Resetar, Statut der Poljica; 262—269; J.Bolte und G. Polivka, Anmerkungen zu den Kinder-und Hausmärchen der Brüder Grimm; 269—273; Miller-Speranskij, Pesni sobranija P. V. Kireevskago; 273 do 280; Kasumovic, Hrvatske i srpske narodne poslovice, spram grckih i rimskih poslovica i krilatica. — Gleye, Die Moskauer Sammlung mittelgriechischer Sprichwörter; 280—284; Boelime, Memoiren der Kaiserin Katharina II.; 285 do 287; S. P. Obnorskij, O jazyke Efremovskoj kormčej XII. veka; 302—306; N. L. Tunickij, Sv. Klimentt, episkopt slovenskij; 577 do 585; „Kl. Mitt.": Hlapsl-Knieriem; 318—319; Gogols Sujet für den Revisor; 620—621; Nekrolog: Vsevolod Fedorovič Miller; 631—633. XXXVI. (1915/16): „Krit. Anz.": A. Petrov, Materijaly dlja istorii Ugorskoj Rusi; — VII. Pamjatniki cerkovno-religioznoj žizni Ugrorussovt XVI,—XVII. v.; 496 do 504 (507); Sbornik filologicky, I—IV; 507—514; Weingart, Bulhari a Carihrad pred tisiciletim; 514—517; Jan Los, Przeglad jgzykowych zabytköw staropolskich do r. 1543; 551—557; „Kl- Mitt.": Zur Quellenkunde des Miklosichschen alt- kirchenslavischen Wörterbuches; 581—583; Nekrologa: Stojan Novakovič (skupno s šišičem), 604 do 609; Luka Pintar, 622—624. XXXVII. (1918; 1. und 2. Heft): „Krit. Anz.": A. A. Šachmatov, Očerki. drevnejšago perioda istorii russkago jazyka, Petrograd 1915, v „Enciklopedija slavjanskoj filologii, vypuskr. 11.1."; 175—198; J. J. Mikkola, Urslavische Grammatik, I.T.; 199—203; Smal-Stockyj und Th. Gärtner, Grammatik der rutheni- schen (ukrainischen) Sprache; 204—211; Vajs, Psalterium Palaeoslovenicum croatico-glagoliticum; 239—242; Nekrologi: Filip Fedorovič Fortunatov (po Šachmatovu), 243—251; Fedor Jevgenijevič Korš (po Šachmatovu), 251—263; Dr. Josef Karäsek, 268—270; August Leskien, 270—280; Emil Kalužniacki (skupno s Kell-nerjem), 280—285. 1907: Die Anfänge der slavischen Kultur und Sprachen. Vom Wirkl. Geheim. Rat Prof. Dr. V. von Jagič, Wien. — Internationale Wochenschrift für Wissenschaft, Kunst und Technik. — Beigabe zur „Münchener Allgemeinen Zeitung", 1. Jahrg., Nr. 22, 31. August 1907, Spalte 693 bis 704; 1908: Die slavischen Sprachen. Von Vatroslav v. Jagič. (Kultur der Gegenwart, I., 9, Sonderabdruck.) 1908, Berlin und Leipzig, B.G.Teubner, 8°, 39 str.; Die Glagoliten in der katholischen Kirche. Von Hofrat Prof. Dr. V. Jagič, Mitglied des Herrenhauses. — Neue Freie Presse, Nr. 16.335, 12. Februar 1910 (uvodnik); 1910/11 : Enciklopedija slavjanskoj filologii, vyp. 1. (1910), vyp.3. (1911); 1911 : Ein rechtgläubiger Philosoph Rußlands: Iwan Wassilje-witsch Kirejewski. Von Hofrat Dr. Vatroslav Jagič. — Internationale Wochenschrift für Wissenschaft, Kunst und Technik; 5. Jahrg., Nr. 17, 29. April 1911; Nekolike crtice iz moje prošlosti. V. Jagič. Srpsko-hrvatski almanah za godinu 1911. Beograd-Zagreb, str. 4—8; 1913: Branko Vodnik, Povijest hrvatske književnosti. Knjiga I. — Uvod Jagičev „Hrvatska glagolska književnost" na str. 9—60. — Izdanje Matice Dalmatinske. Zagreb 1913. Izdala Matica Hrvatska, 8°; Entstehungsgeschichte der kirchenslavischen Sprache. Neue, berichtigte und erweiterte Ausgabe, von V. Jagič. — Berlin, Weidmannsche Buchhandlung. 1913, 8°, XII + 540; Vospominanija akademika J. V. Jagiča. — Pamjati akademika Jakova Karloviča Grota, S. Peterburgt, 1913 (izdanje ruske akademije), str. 63—74; 1914: I.V.Jagič, Dve-tri zametki iz oblasti drevnejšago cer-kovno-slavjanskago perevoda. — Privit Ivanovi Frankovi v sorokolite joho pistmenstkoi praci, 1874—1914. Ltviv 1914, 27—30; 1916: Ein Beitrag zur Erforschung der altkirchenslavischen Evangelientexte (Evangelium Bucovinense) von Vatroslav Jagič. — Sitzungsberichte der Wiener Akademie, phil.-hist. Klasse, 180. Bd., 1. Abhandlung. Wien 1916; 1917: Supplementum Psalterii Bononiensis. — Incerti auctoris explanatio psalmorum graeca. — Ad fidem codicum edidit V. Jagič Caesareae Academiae Vindobonensis liberalitate adiuvante. Vindobonae, Ad. Holzhausen, MDCCCCXVII, 8«, XI+ 320; 2ivot i rad Jurja Križaniča. O tristogodišnjici njegova rodenja napisao V. Jagič. — Djela Jugoslavenske Akademije znanosti i umjetnosti. Knjiga XXVIII. — Izdala Jugoslavenska Akademija znanosti i umjetnosti. Cijena 9 K. — U Zagrebu 1917. 8°, 510 str.; August Leskien. Gestorben am 20. September 1916. Von V. Jagič. Separatabdruck aus dem Almanach der Kais. Akademie der Wissenschaften. Jahrg. 190. Wien 1914. 8°, 21 str.; 1918: Vatroslav Jagič: Jireček kao čovjek; Savremenik (Zagreb) god. XIII. (1918), str. 120—122; Vatroslav Jagič: Izmjene misli o našim narodnim stvarima prije trideset godina; Književni jug, Knj. II., sv. 4. (16.avg. 1918), str. 113—118. Važnost latinskega dela brižinskega kodeksa in njegovih pripiskov za vprašanje o postanku in domovini slovenskih odlomkov. (Freisingensia III.1) Spisal vseuč. prof. dr. R. Nachtigall. Ker se nahajajo slovenski t. zv. brižinski spomeniki v latinskem pergamentnem kodeksu monakovske javne kr. knjižnice (sign. 6426, preje Fris.226), in sicer 1 na 1. 78 a—b, II in III na 1.158 b—161b (gl. V. Vondrak, Frisinske pamatky. V Praze 1896, str. 1), bi bilo pričakovati, da imamo sedaj po preteku več kot stoletja, odkar so bili 1.1803. najdeni, že tudi podroben opis in analizo vsega kodeksa, bodisi v paleografskem, bodisi v vsebinskem oziru. To se pa razen skoro vseskozi le slučajnih pripomnj tu in tam dosedaj ni zgodilo, čemur se je tem bolj čuditi, ker nudi nedvomno tudi latinski del kodeksa podatke, ki so izredno zanimivi in važni za natančnejšo določitev raznih vprašanj, tičočih se slovenskih odlomkov, kakor znano, prvega slovanskega jezikovnega spomenika z latinskimi črkami. To se deloma tako razlaga, ker je kodeks kot cimelium knjižnice dostopen le na licu mesta, pa ga radi tega tudi pisec te razprave ni mogel dobiti na razpolago na svoje vseučiliško mesto. Zato pa hoče tudi, ker mu ni mogoče potovati v Monakovo, dokazati ravno s pričujočo razpravo neobhodno potrebo omenjenega študija. Na podlagi dosedaj v tisku objavljenih drobcev bi bil tak poskus brez-vspešen, ako bi se ne mogel poslužiti Kopitarjevega prepisa opisa vsega kodeksa po monakovskem kustosu J. B. Bernhartu, ki ga omenja Kopitar vGlagolitaClozianus(Vindobonae 1836, str. XXXIV) 1 Gl. Časopis za zgodovino in narodopisje XII., 1. si. in 77. si. Nadaljujejo se te študije tukaj, ker spadajo po svojem značaju v ta novoustanovljeni znanstveni časopis. in imenuje „totius eius codicis frisingensis diligentissimam descrip-tionem". Prepis se hrani med Kopitarjevo zapuščino v ljubljanski licejni knjižnici. Predno pa preidem k opisu kodeksa in njega analizi v svrho kakoršne koli natančnejše določitve slovenskih odlomkov, hočem na kratko pripomniti to, kar se je v glavnem dosedaj reklo o kodeksu zlasti s paleografske in vsebinske strani. V prvem oznanilu slovenskih spomenikov v „Neuer literarischer Anzeiger" (Monakovo 1807, štev. 12, str. 190—1, gl. Vondräk, str. 65 si.2) stoji: „In einer Handschrift der ehemaligen Freysiager Stiftsbibliothek aus dem zehnten Jahrhundert finden sich einige Denkmäler der slavischen Sprache.... Die Gründe, warum wir den in den hier befindlichen Stellen herrschenden Dialekt für kärnth-nerisch oder illyrisch halten, beziehen sich... besonders auch auf die wahrscheinliche Herkunft jener Handschrift, worüber wir an einem anderen Orte das Nähere anführen werden.'' — Das erste Stück in der Mitte des Ms. ist überschrieben: „Glagolite..." — Das zweyte Stück zu Ende des Ms. von anderer Hand geschrieben ... — In eben dieser Hs. findet sich ein längerer lateinischer Sermon auf das Osterfest, von einem beim Jöcher u. Andern nicht vorkommenden Verfasser, mit der griechischen Überschrift: „O/tiZeia tov Ai-av%tiovi tov ixahxov diaxovov". Opozorjen po J.Grimmu na to oznanilo je na to Dobrovsky poročal o spomenikih v Slovanki (1814, I, 249—252, gl. Vondräk, str. 66 si.): „Ich war endlich so glücklich, die Handschrift zu München selbst prüfen zu können, und die drey slawischen Stücke selbst daraus abzuschreiben. Das erste hat die Aufschrift Glagolite... Darauf folgt die Beichtformel, wie sie der Priester etwa dem Kranken vorsprechen mochte5... Hierauf folgt die lateinische Absolution: Confitentibus tibi famulis ac famulabus remitte peccata usw. — Das zweyte Stück steht gegen das Ende der Handschrift und beträgt 6% Columne... von einer anderen Hand ... Diese Homilie mag durch mehrere Hände der Abschreiber ge- 2 Napisal je nepodpisano oznanilo najbrže /. K■ Aretin (gl. Vondräk 1. c.). 3 Kolikor se ve, se to ni zgodilo. 4 Pravilno Aiovx^iov (gl. katalog rokopisoy monakovske kr. knjižnice, 1 3, str. 110). 5 To je Dobrovsky zapisal menda radi tega, ker se skoro neposredno pred slovenskim tekstom nahaja na 1. 73 si. „Ordo ad visitandum infirmum sive unguendum" z vstavki spovednega obreda (gl. doli). gangen seyn ... Die Orthographie ist sehr ungleich ... Die häufige Verwechslung des b mit p verräth doch einen Schreiber, der kein geborner Slawe seyn konnte... Das dritte Stück von 74 gebrochenen Zeilen ist ein Glaubensbekenntniss... Hierauf folgt in lateinischer Sprache Sermo in Natiuitate Scae Mariae et Sei Corbiniani confes-soris, woraus zu schliessen, dass der Besitzer dieser Handschrift ein Geistlicher aus dem Bissthum Freysingen war, der sich zu seiner Agenda diese Formeln beyschrieb, um unter den Winden in Kärnten, oder Krain, oder gar in Bayern seinem Berufe gemäss davon Gebrauch zu machen. Dass auch damals einige Slawen zu Bayern gehörten, erhellet aus einer Satzung Herzog Heinrich's, die in derselben Handschrift überschrieben ist: Constitutio venerabilis ducis Heinrici et omnium primatum tam Episcoporum quam comitum. Cs werden darin harte Strafen gegen flüchtige Knechte und Mägde festgesetzt und zugleich verfüget, dass auch die Slawen diesem Strafgesetze unterliegen sollen: Scalui (so die Handschrift anstatt Sclaui) etiam eidem coadunationis districtioni subjaceant aut exter-minentur. Actum Rantes Houa feliciter amen..." Kopitar nazivlje 1. 1S22.V „Jahrbücher der Literatur", Bd. XVII, 102, naše spomenike „das nordkarantanische Vademecum eines Freysinger Missionars, das sehr wahrscheinlich in erster Abfassung vor-cyrillisch, und in dem Münchner Codex von einer Hand des zehnten Jahrh. abgeschrieben ist." P. Keppen v pojasnilih k svoji faksimilirani izdaji brižinskih spomenikov (Sobranije slovenskih pamjatnikov na-hodjaščihsja vne Rossii I. Petrograd 1827) sledeče opisuje ves rokopis, ki ga je študiral in faksimiral koncem 1.1823. (1. c. str. 16 si.): „Vsja pergamennaja rukopiš sostojit iz 169 listov (338 stranic) v 4, pisannyh raznymi počerkami, bol'šeju častiju splošnym pismom, inogda že i s razdelenijem na dva stolbca. Pismo najboleje poluustavnoje, inogda odnako vešma približajuščejesja k čistomu ustavu... Ne tol'ko slova pripisannyja na 2 liste rukopisi, pereve-zennoj nyne v Minchen: „iste liber est sanetae Mariae et saneti Corbiniani Frisingensis" (kotoryja izobraženy pri sem na V. tablice),6 no i samaja reč', načinajuščajasja na oborote 161 lista, neso-mnenno dokazyvajut, čto rukopiš sija s davnih vremen prinadležala slavnomy nekogda Frejzingenskomu monastyrju. Reč' sija, vpisan-naja nepcsredstvenno posle vtoroj ispovedi, načinajetsja sleduju-ščimi slovami: „Sermo in nativitate s. Mariae virginis et s. Corbi- ' O roki pisave se po tem faksimilu ne da soditi. niani confessoris"... Ne vhodja v podrobnejšeje opisatiije Frejzin-genskoj rukopisi,7 ščitaju ne bezpoleznym upomjanut' ešče o dvuh nahodjaščihsja v onoj pripiskah." Potem sledi pripisek s f. 1 b in f. 152—3 o brižinskem posestvu „Gudago" z besedami „quantum mihi pertinet" in s i. lb tudi drugi del pripiska o prejemkih od ljudi iz „Ergoltinga" in „Radespone" (gl. doli). K njim se dalje pripominja: „Drevnija pripiski siji, hotja voobšče i ne važny, odnako že služat k podtverždeniju izvestij, što Frejzingenskij monastyr' pol'zovalsja kak v Germaniji (v Regensburge) tak i na predelati Italiji8 ne maloznačuščimi dohodami." Na str. 13 si. je zaznamek imen s f. 79 (s f. 78 b so na faksimilu), a vsa se podavajo še v abecednem redu (str. 14). Na koncu opisa se govori še o kraticah, a na petem listu snimkov je pristavljen grški naslov neke homilije s f. 27: ,,'O^iAeia tov Aiovtuov tov foahxov diaxovov". Poleg tega opozarja Keppen že na J.Chr. Aretina kot pisatelja prvega oznanila naših spomenikov (gl. gori)9 ter objavlja sodbe nemških paleografov G. H. Pertza, U. F. Koppa in J.Grimma o starosti rokopisa (1. c. str. 11 si., prim. Vondrak, str. 44 si.). Te sodbe se med seboj precej razlikujejo. Pertz stavlja I. spomenik (confessio generalis) in za njim sledečo odvezo (absolutio) v XI. stol. Večjo pisavo II. in III. spomenika pripisuje X. ali celo IX. stol., izvzemši slučaj, da je pisec spočetka XI. stol. posnemal pisavo starejšega rokopisa. Iiopp izjavlja, da je na prvi pogled stavil rokopis v XII. stol. Orimm je odločno proti XI. stol. in ne dvomi o IX. ali k večjemu prvi polovici X. stol. Za IX.—X. stol. govore mu tudi oblike nemških osebnih lastnih imen.10 Keppenovim faksimilom je, kakor znano, pridodana znamenita razprava A. Vostokova o jeziku spomenikov („Grammati-českija objasnenija na tri stat'ji Frejzingenskoj rukopisi", ponatisnjeno od j. Sreznevskega v „Filologičeskija nabljudenija A H. Vo- 1 Tu stoji pod črto s f. 23 (gl. doli): „Incipit ordo ad excommunicandum incorrigibiles. Dominus eps sollemnibus vestimentis id est roccho et dalniatica paratys ad puhlicam missam cum plena processione id est cum XII puberis paratis. et cum VII diaconibus dalmaticis par. 'et cum VII subdiaconibus. subtilis par. et VII turibulariis. et cum VII caeroferasiis exspectante cum omni Clero et ppto inaecta procedit. et cantat missam, sicut mos est usque; post evangelium etc." " Posestvo „Gudago" je bilo na Beneškem (gl. doli). Glede njega navaja Hali. Lit. Ztg. 1825, Nr. 44, in glede njegovih del J. G. Meusel-a Gelehrtes Teutschl., IX, 32 si., XI, 19 si. 1,1 Prim., kar ugovarja vsem trem sodbam Vondrak, str. 44—45. stokova". Petrograd 1865.). Že pred tem pa je Vostokov poročal o naših spomenikih na podlagi oznanila Dobrovskega (gl. gori) v „Trudv Obščestva ljubitelej rossijskoj slovesnosti pri j. Moskovskom Universitete, XVII (Razsuždenije o SI. jazyke s.9 i 10, 53—55).4111 Kopitar je na podlagi Keppenovih podatkov o rokopisu kmalu nato prišel do popolnoma svojevrstnih zaključkov, pa je v knjigi „Glago-lita Clozianus" (Vindobonae 1836, str. XXXIV) mnenja, da je rokopis pisal brižinski škof Abraham (957—994)sam, ki ga po znani Meichelbeckovi „Historia irisingensis" (Aug. Vindelic., 1724—9) imenuje „Carantanus".13 K temu pravi (1. c.): „Audi sis argumenta, jam quidem contenta in ipsa Köppenii editione, sed abscondita, a nobisque nonnisi elicienda. Quae nempe in codice notantur de ter-minis donationis „mihi" pertinentis in Gudago comitatus Tarvisini, manu sunt scripta ipsius Abrahami necesse est, utpote cui soli (a. 972) ad vitae tempus obtigit haec Traditio, post obitum cessura ecclesiae Aguntinae (Inticensi). Characterem vero hujus notae de Gudago oculatus et peritus testis /. B. Bernhart eundem statuit cum charactere primae confessionis formulae, tantum paullo crassiorem. Et nota, J. B. Bernhartum universim in codice distinguere (idque non se sequentes sed mixtim invicem discurrentes) tres characteres, omnes tarnen ita similes inter se, ut si minus eidem scriptori diversae aetatis aut pennae, saltem eidem seculo X. sint attribuendi. (Verbo, fuit codex ipsius Abrahami Ep. „vademecum".)" O tem nadaljuje na str. XLI1, kar pa se glasi že manj gotovo in stoji s prejšnjim deloma celo v nasprotju: „De scriptura diximus jam supra, si non plane unius ejusdemque ¡nanus diversae ad summum sive pennae sive aetatis, saltim videri ejusdem aevi; ita ut ex.gr. Abrahamo dic-tante scripserit imitata, ut solet, patroni ductus manus Tironis. Nam manus, quae scripsit supra citatum „breve recordationis de curte nostra Godigo etc." et „quantum mihi pertinet", itemque „Constitutionen) venerabilis ducis Heinrici" eadem plane viaetur, quae scripsit monumentum 11 et III. Imo eadem fere germanica confusio B et P sonorum in c'ictae Constitutionis latinis vocis probrium, puplicum, forpannitum et forbannitum etc. recurrit etiam in monumentis II et III."14 Tekst „constitutio" je natisnjen na str. XXXIV; o njej pravi Prim. Keppen, str. 3. 1 Gams, Series episcop. eccl. cathol. Ratisbonuae 1S73, str. 275 i. dr. Pa to po Meichelbecku I, 173, ni gotovo (gl. doli). ' Gl. ugovor temu pri Vondräku, str. 41 in 47. Kopitar, da je „conscripta eadem Abrahami manu" in da je „pri-mum constitutionis periculum i. e. quod nunc conceptum vocant; quamquam et promulgatam facile credat qui Abrahami nostri apud ducem Heinricum (f 995) noverit gratiam et auctoritatem". L. 1837., torej eno leto po Kopitarjevem Glagolita Clozianus, se je bavil z brižinskim kodeksom A. Schmellerv oceni Kopitarjeve knjige (Münchner Gelehrte Anzeigen 1837, Nr. 142, str. 107—110), podal bolj podroben njegov opis15 ter se izrazil proti Kopitarjevim zaključkom. On misli, da pripiske o posestvu „Gudago" z besedami „quantum mihi pertinet" ni neobhodno potrebno spravljati v zvezo z Abrahamom, kateremu se je posestvo po listinah iz 1. 972 in 992 (Meichel-beck I, 177 in 187) izročilo za čas njegovega življenja: „es konnte allenfalls auch noch auf Bischof Albrecht passen, welchem sie auf K. Friedrichs Entscheidung (Meichelb. Hist. Fris. 1, 353) im J. 1159 durch Eccelin v. Bassano zurückgegeben werden mußte.30 Sollte indessen die Notiz, die bis auf die Schlussworte mit jener Schen-kungs-Urkunde von 972—992 ganz gleichlautend ist, wirklich von Abraham herrühren, so möchte sie doch hier nur eine Abschrift durch andere Hand seyn; denn die Worte: Breve recordationis de curte nostra Godigo vel quicquid ad eam pertinet, welche augenscheinlich die Überschrift bilden sollten, sind hier vom Abschreiber in den Text selbst, nämlich nach macelli und vor: et in ejus finibus gesetzt worden. Dazu kommt, dass diese Notiz nicht bloss F. 152 b—153 a, sondern, wie es scheint, wieder von anderer und älterer Hand doch nur bis zum Worte macelli auch auf dem Vorsetzblatte eingeschrieben ist. — Den Haupt-Inhalt dieser Hs. v. 169 Bl. in gr. 4. bilden (gegen 30) verschiedene Sermone u. Homi-lien, theils von genannten Kirchenvätern,17 theils von ungenannten Urhebern, darunter zwey auf die Freysingischen Patrone St. Maria und St. Corbinian. Eingeschaltet sind einzelne Capitel und Sätze aus verschiedenen Concilien, liturgische Vorschriften und Formeln als Benedictiones, z. B. ad repellendam tempestatein — worin auch der anderwärts als Mermeut vorkommende Mermeunt beschworen 15 Prim. v katalogu rokopisov kr. monakovske knjižnice I, 3, str. 110: ..De toto codice singulisque eius partibus Schmellerus fuse egit." 10 To je izključeno že z ozirom na denašnji paleografski nazor o rokopisu, ki izključuje XII. stol. (prim. Vondräk, str. 47, si. in dalje doli). 1T Tti pripominja: „Eine derselben F. 27., obschon lateinisch folgend, führt die griechische Betitelung: oftiAia itd. (gl. gori). wird — „adjuro te Mermeunt qui positus es super tempestatem" (vrgl. b. W. III, 387), Ordo ad visitandum infirmum, Modus ex-communicandi iniideles etc. — In all diesem (war) wohl mehr als eine Hand thätig. Mag das Meiste aus dem X. Jhrh. seyn, so geben doch die Federproben wie f. 49 b: „Penna nihil valuit, dicit qui scri-bere nescit", oder f. 147 b am Rande „var hin brivelin", 162 b: „uns ist div zit", 163 b: „Swester gib mir daz ze lone unde sage miner nieftelen" schwerlich über die Mitte des XII. Jahrh. zurück. Und nicht bloss diese Proben möchten von derselben Feder seyn. — Sind nicht erst nach der Hand verschiedene in Text und Format zusammenpassende Quaternionen (nur zwey derselben haben Signaturen) bloss vom Buchbinder vereinigt worden, so hat doch der oder haben die Besitzer des Buches die leeren Blätter, Spalten und Stellen benützt, allerley weitere Dinge einzuschreiben. Dahin gehört die Notiz, die auf dem Vorsetzblatt auf die über Godago folgt, nemlich über Bezüge von Leuten aus Ergoltinga und Radespona, welche Notiz auf f. 78 b und 79 a, wo 51 und 74 altd. Person-Namen verzeichnet sind, fortgesetzt scheint;18 f. 126 b in Enistala sub potestate Liutolfi liaec mancipia sunt etc. f. 146 a Isti sunt testes concambii Abrahae episcopi et Adalperonis: Perahtold etc. f. 147 b—148 a Haec est constitutio venerabilis Ducis Henrici — Ranteshoua actum feliciter.10 f. 152 b die wiederholte und erweiterte Notiz über Gu-dago. f. 79 a Sacramentum Hebraeorum (Juden-Eidesformel). — Und unter diese gelegentlichen Eintragungen endlich scheinen auch die fraglichen slawischen Formeln zu gehören. — Nur die erste, die nachzusprechende Beicht: Bose gozpodi etc. mag allenfalls, obschon von anderer Hand geschrieben, mit der vorangehenden liturgischen Behandlungsart der Kranken zusammenhängen.20 Auch stehen nach iz uueka v uuek amen von derselben Hand die für den absolvierenden Geistlichen bestimmten lateinischen Worte: Confitentibus tibi domine famulis ac famulabus tuis remitte peccata, ut... consolen-tur. Die beyden anderen hangen weder mit dem, was vorangeht, noch 18 Zaznamek imen se naslanja na listino, ki se tice drugega kraja (gl. doli). M K temu pripominja: „Diese Ranshofener Constitutio des im J. 095 verstorbenen bayr. Herzogs Heinrich, bei Kop. p. XXXIV nach Krabinger's Mittheilung abgedruckt, findet sich, bes. in ihrer Beziehung auf die älteren Leges Baiuuariorum. weiter erörtert v. H. Föringer in den bayr. Annalen v. 1835 „Abth. f. Vaterlandskunde, Nr. 36." ,0 Prim. k temu gori mesto iz oznanila Dobrovskega. mit dem, was folgt, irgend zusammen.21 — Sonstiges, was nach dem Wunsche Kop. auf seine Übersetzung dieser Formeln Licht werfen könnte, hat sich weder in dieser, noch in den übrigen Freysinger Handschriften bisher finden lassen. — Aus dem Gesagten möchte folgen, daß diese slawischen Formeln dem Zeitalter Abrahams, oder gar ihm selbst nicht ganz ohne allen Zweifel zugeschrieben werden dürfen. Gewiß ist übrigens, daß Freysing wenn nicht mit noch nähern damaligen Slawenländern, doch mit Kärnthen, Krain etc. mancherley, wenigstens administrative Verbindungen hatte. — So lehrt eine Notiz am Schluss des Cod. Fris. 227: Walto epis-copus22 conquirivit ab Arnolfo rege in Carinthia Regalem Capel-lam apud Lurna cum adjacentibus bonis, postea acquisivit ab eodem rege aliam capellam apud Liburniam cum adjacentibus bonis. — Gotescalchus23 episcopus impetravit a rege Heinrico Carniola bona ...a. 1002. Ellenhardus24 episc. impetravit a r. H. in Marchia Hi-stria... a. 1073. Vergl. Meichelbeck, H. Fr. I. Veranlassung genug für Freysinger Geistliche, sich gelegentlich auch um das Seelenheil ihrer, wenn auch in fremder Diöcese lebenden Untergebenen zu bekümmern. — Wie es sich übrigens mit St. Batho, des Freysingischen Bischofs Ellenhard25 Sacellan, der bey Arnpeck (ehr. Bojoar. col. 74) S. Watho Carinthiae aposto-lus heisst, verhalte, und ob das Schwanken zwischen B und W im Namen etwa gar auf einen geborenen Slawen rathen lasse, mag dahin gestellt bleiben. Ihm freylich könnte man, wenn Arnpecks Benennung Grund haben sollte, jene Formeln mit dem grössten Rechte zutrauen. Auch in solchem Falle wären sie gegen ein Jahrhundert jünger".26\Metelko in Mam ne podavata nič samostojnega in novega.27 Prvi je izdal v razširjenem predgovoru k svoji slovnici (Lehrgebäude der slowenischen Sprache. Laibach 1825), ki ga je natisnil pozneje, vse tri spomenike s pripombami in prevodi (Anhang der Vorrede des Lehrgebäudes der 51 To ni povsem resnično (gl. doli). " 883—906 (Gams 1. c.). 2S 993—1006. 24 1 052—1078. 25 Gl. gori. Proti temu govori mnenje novejših paleografov o I. spomeniku (gl. Von-dräk, str. 47 si.); pa tudi Bato, kakor bomo videli, ne more priti v poštev kot pisec katerega koli slovenskega odlomka. Obojega ne omenja Vondräk v pregledu literature o briž. sponi, (gl. str. 5). ' Slow. Sprache. Fortsetzung der S. XIII angeführten älteren slawischen Denkmäler. V Ljubljani 1848); drugi je podal podrobniše poročilo o zgodovini spomenikov in pregled študij o njih (Jezičnik 1867, V, 48 si., in 1888, XXVI, 63 si.). To isto je reči o izdaji Janežiievi z uvodom po Kopitarju v Slovenski slovnici (V Celovcu 1854, str. 120 in 160 si., v ponatisu „Kratek pregled slovenskega slovstva". V Celovcu 1857). Miklošič je izdal spomenike brez pri-pomnje v „Chrestomathia palaeoslovenica" (Vindobonae 1854, v 2. izd. 1861); v „Slovenskem Berilu za osmi gimnazijalni razred" (Na Dunaju i865, v 2. izd. 1881) je ponatisnjen le drugi spomenik, pred katerim se razlaga mnenje Dobrovskega in Kopitarja o teh spomenikih. Sam od sebe pa se je določniše izrazil v „Die christliche Terminologie der slawischen Sprachen" (Wien 1875, Denkschr. dunajske akad. znan. XXIV, str. 3): „Die bei den karantanischen Slovenen gebrauchten Formeln sind uns in den unschätzbaren Freisinger Denkmälern erhalten, die, von einigen dem Bischöfe von Freisingen, Abraham, einem geborenen Karantanen (957—994), zugeschrieben, aus palaeographischen Gründen in das neunte oder zehnte Jahrhundert gesetzt werden müssen." f. J. Sreznevskij v svojem sicer jako važnem dodatku k Vostokova razpravi o jeziku spomenikov, ki je izšla v Keppenovi izdaji (gl. gori) in ki se je ponatisnila 1.1865. v „Filologičeskija nabljudenija A. Fi. Vostokova" (Petrograd 1865), le poroča o dotedanjih mnenjih o postanku spomenikov in pravi, da stavijo paleografi rokopis v X.—XI. stol. Radi bibliografske popolnosti je omeniti tudi nekritično izdajo s pripombami med Poljaki K. Malkowskega v „Przeglad najdawniejszych pomniköw j?zyka polskiego" (W Warszawie, 1872, gl. Jagičevo zgodovino slovanske filologije, str. 587). V „Catalogus codicum manu scriptorum bibliothecae regiae monacensis" (Monakovo 1873, I, 3, str. 110)-s je sledeči opis rokopisa: „6426 (Fris. 226) membr. in 4° maj. s. X—XII. 169 fol. codex miscell. ob Slavica, quae continet, celebratissimus. — Collectio ser-monum, homiliarum, tractatuum, formularum liturgicarum cano-numque. — Sennones cum anonymorum, tum Augustini, 'OfiiAeia %ovAiovxtiov tov ¡ta/jy.ov öiaxövoii(sed textu latino f. 27—33), Maxi-mi episcopi, Gregorii, Leonis, Fulgentii, Ratherii, Isidori, Caesarii. His sermonibus inserta sunt capita singula et decreta conciliorum -* Druga izdaja, katere sta dosedaj izšla šele dva zvezka 1892 in 1894 ali jih vsaj nima več graška vseučiliška knjižnica, še hi prispela tako daleč. diversorum, praecepta liturgica, benedictionum formulae etc., inter quae inveniuntur: f. 78 sq.et 158 v. — 161 formulae liturgicae Sla-vicae... f. 147 sq. Constitutio ducis Heinrici [f 995] et omniurri pri-matum tam episcoporum quam comitum... Ranteshova actum feli-citer. Cf. Pertzii Leges 111, 484. Multa denique, quae pertinent ad historiam frisingensem, ex diplomatis hinc inde adscripta sunt. De toto codice singulisque eius partibus Schmellerus fuse egit in Münchner Gel. Anz. 1837 n. 142., col. 107—110." V Sketovi „Slovenski slovstveni čitanki" (Na Dunaju 1893, v 2. izd. 1906) se uči, da segajo spomeniki „v deveto ali deseto stoletje in so najbrž starejši od vseh staroslovenskih spomenikov"; omenja se tudi Kopitarjevo mnenje, „da je vse tri dele našega spomenika pisal ali nekdanji škof brizir.ski Abraham sam (po rodu Karanta-nec, 957—994), ali pa kak učitelj ali učenec njegov." Vondrdk se v svoji izdaji iz 1.1896. ne bavi z latinskim delom kodeksa, Kopitarjevo mnenje odklanja (str. 5), podava pa novejše paleografske nazore, h katerim tudi sam pribavlja tehtne pripoinnje. Po /. Laub-manna, ravnatelja monakovske knjižnice, sporočilu (Vondräk, str. 47) so pisani slovanski spomeniki koncem X. ali morda v prvi polovici XI. stol. Dalje pravi: „Dass der auf Gudago bezügliche Eintrag in cim. 6426, f. 152 v., 153 — quantum mihi pertinet aus der Zeit um 1159 stamme, halte ich für ausgeschlossen. Er scheint mir dem Ende des X. oder Anfang des XI. Jahrhundertes, also der Zeit des Bischofs Abraham, anzugehören. Die Schrift dieses Eintrags scheint gleichzeitig und hat Ähnlichkeit mit den Einträgen auf f. 158 b bis 161b-", scheint jedoch nicht von demselben Schreiber herzurühren. Mit dem ersten Freisinger Denkmal auf f. 78 b hat sie weniger Ähnlichkeit, doch dürfte auch diese derselben Zeit angehören. So lautet die nach erfolgten Recherchen von meinem Oberbibliothekar Dr. S. Riezler gegebene Auskunft." E. Mühlbacher sodi sledeče: „Lässt sich auch die Schwierigkeit nicht verkennen, eine genaue Altersbestimmung einer Handschrift zu geben, ohne weiteres Material aus derselben30 oder einer verwandten Schreibschule zur Hand zu haben, mehrt sich, da bestimmte Kriterien der Orthographie, der Kürzungen wegfallen, die Schwierigkeit bei einem 10 T. j. II. in III. spomenik. 3,1 To pripomnjo je treba posebno podčrtati, da Mühlbacherju, kakor se razvidi iz sledečega, ni bil na razpolago celi rokopis, temveč le faksimile listov s slovenskim tekstom, kakor je pridejan Vondrakovi izdaji. nicht lateinischen Texte, so kann, wenn deshalb auch nicht in zu engen Grenzen, immerhin mit genügender Sicherheit das Alter der mir in Facsimiles vorliegenden Handschrift festgestellt werden. — Sie weist 4 Hände auf. Die erste schrieb vom Beginn „Glagolite" bis „consolentur Per." Eine zweite trug die Liste der zinspflichtigen Leute (von „Racco" bis „qui censum dederunt"). Die dritte fertigte den slavischen Text von „Ecce" bis „amen". Die vierte fügte den „Sermo in nativitate s. Mariae" bei." — Die erste Hand gehört etwa der Wende des 10. und 11. Jahrhunderts an. Eine Zeitbestimmung auf Grundlage so beschränkten Materials, l-/s Seiten, wird an sich einen Spielraum von etwa 2 Jahrzehnten nach rückwärts oder vorwärts geben müssen32, umso mehr, als die Frage, ob ein älterer oder jüngerer Mann das Stück geschrieben, eine offene bleibt. Die Schrift trägt noch im wesentlichen die charakteristischen Merkmale, wie sie Sickel (Das Privilegium Otto I.für die römische Kirche 10) für die Minuskel des 10. Jahrhunderts dargelegt hat. Es ist derselbe Charakter, den auch die beiden ältesten Hände des Brixener Traditionscodex A (Hand a aus dem Ende des 10. Jahrh., Hand/S um 1030:;'i) oder, um auf allgemein zugängliches Material hinzuweisen, das Autograph von PurchardsGestaWitigowonis (992), die Annalen von Hildesheim (Mon. Germ. SS. 41. II; 3 t. I, vgl. die Hs. der Conversio Carantanorum ib. 11 1.1.) oder etwa der Codex San-gallensis 820 (Chatelain, Paléographie des classiques latins t. XVIII a) zeigen. — Es muss dahin gestellt bleiben, ob die Liste der zinspfiichtigen Leute noch vor Eintragung des folgenden slavischen Textes hier eingeschrieben oder nach dessen Eintragung in die leer gebliebene Stelle, wie solches häufig geschah, eingefügt wurde. Die Schrift weist noch auf das XI. Jahrh."4 Der 2. Hälfte des XI. Jahrh. theile ich auch die 3. Hand zu. Es ist genau derselbe feste Zug, es sind dieselben Buchstabenformen, welche in dem in 31 Torej prva roka — I. spom. z lat. odvezo, druga roka — sledeči za tem zaznamek imen, tretja roka — II. in III. spomenik, četrta roka za njima stoječi lat. „Sermo". 32 Tedaj ok. 980—1020. 33 V pripombi pripominja Mühlbacher O. Redlicha Traditionsbücher des Hochstifts Brixen XIII f. ■14 Z ozirom na sorodnost z neko listino (gl. doli) je stvar vsekako dvomljiva ter starejša, pa mislim, da se tudi paleografski temu ne protivi. Pisava je tudi v podrobnostih tako zelo podobna pisavi I. spomenika, da se najmanje Iehko trdi njena sočasnost. Regensburg geschriebenen Autograph des Marianus Scotus (von 1079) (Paleographical Society, I t., 191) oder im Autograph Otlohs von St. Emmeramm aus ungefähr derselben Zeit (Arndt, Schrift-tafeln, 2. A., T. 19) oder in anderen Handschriften des ll.Jahrh. (so Arndt, T. 50, Mon. graph., VIII., 15; 10, 5) begegnen.3-"' — Erst nach diesem Text ist der „Sermo" von der 4. Hand eingetragen. Die Schrift (so noch durchaus./, noch Verschränkung von r und t) wie die Vocalisation (nur e neben ae) weisen auch den Sermo noch dem Ausgang des 11. Jahrh. zu.:!<; — Das 12. Jahrhundert ist für die slavischen Texte ausgeschlossen." — Vondräk se pridružuje Mühlbacherjevi sodbi o isti roki II. in I II. spomenika ter navaja zato še posamezne paleografske posebnosti (str. 28, 30, 44 si. i. dr.); z Braunejem je mnenja, da je pisec II. spomenika moral biti nemec (str. 40 si. i. dr.); sicer pa je med II. in III. spomenikom razlika i glede jezika i glede nemških vplivov, kar se razlaga tako, da je pisan II. spomenik po diktatu.::T Po vsebini in jeziku pa so zopet ozki stiki med I.in III.spomenikom (prim.tudi V. Jagiča recenzijo Vondräkove izdaje v „Archiv für slav. Philologie," XVIII., 598 si., zlasti 600).",s Pa za to nam tukaj ne gre v prvi vrsti; razpravljati hočem o tem še le pozneje. Na podlagi podanega pregleda opisov in določb naših brižin-skih spomenikov bi morali priti do zaključka, da stoje slovenski odlomki v latinskem kodeksu v glavnem brez zveze z obdajajočim jih latinskim tekstom, da so pisani ne le od različnih rok, temveč tudi v precejšnji časovni razdalji skoro celega stoletja (po Mühlbacherju od konca X. tje v drugo polovico XI. stol.) in da se končno o njih ne more mnogo več reči, nego da so služili kakemu brižinskemu misionarju med Slovenci kjerkoli na njih zemlji, v kolikor je bila 35 Riezler-Laubmann sodita drugače (gl. gori). Ker pridejo, kakor Mühlbacher sam priznava, tudi drugi deli rokopisa v poštev, ki so v kakoršni koli paleografski ali vsebinski zvezi s tem, je tudi tu stvar nerešena, pa je revizija gornje paleografske trditve, kakor bom poskusil dokazati, neobhodno nanovo potrebna. :M Bernhart vidi v svojem opisu (gl. doli) pri tem „sermo" to isto roko kakor pri raznih .,sermo", s katerimi se pričenja rokopis in ki tvorijo njegov dobršni in tudi že osnovni del. " V celoti je nakratko podal svoje rezultate Vondräk sam v „Vestniku" češke akademije (roč. V). 38 Manj vsebujejo recenzije F. Pastrneka v „Listy filolog." XXIV, 46. si. in N. K. Grunskega v „Izvestija" petrogradske akademije III, 1, str. 267. si. v posesti brižinskih škofov; pa še to se bolj predpolaga nego se more po dosedanjih razpravljanjih in dokazih (vkljub Kopitarju) smatrati za gotovo. Važnih in mnogo bolj natančnih določb o jeziku in vsebini slovenskih odlomkov in njihovih virov, s čemer se je slovanska filologija po svojih najboljših močeh dosedaj, razume se, pred vsem bavila in v čemer ima ravno prof. Vondrak velike zasluge, se tukaj ne dotikam. Ogledati pa si hočem v sledečem gornje rezultate in poskusiti, ali se ne dajo že razširiti in sicer pod pogojem, ako ima človek na mislih cel latinski kodeks in ne le slovenskih drobcev zase. Ker nisem mogel rabiti originala samega, kakor sem v početku povedal, se hočem glede vsebine in deloma tudi določbe pisave po-služiti Bernhartovega opisa v Kopitarjevem prepisu, kajti v glavnem mu je le kolikor toliko verjeti. Čakati na možnost lastnega študija na licu mesta v Monakovem, mi ni mogoče, ker nameravam ravno s pričujočo razpravo obuditi na kompetentnih mestih novo zanimanje za stvar ter si baš ž njo tudi omogočiti tamošnje nadaljevanje pre-iskavanja v tu pričeti smeri. Ker Bernhartov opis, kakor se vidi iz jednakih mest na Vondra-kovih snimkih, ne pridržuje popolnoma grafike originala, in ker je tudi Kopitar, kakor se opaža na nekih mestih, v prepisu izpre-menil Bernhartov opis, nočem tudi jaz že radi obsega podati v sledeči izdaji prepisa povsem natančnega posnetka z vsemi pri taki izdaji potrebnimi podrobnimi pripomnjami k pisavi teksta, opustil sem tudi po večini za nas tu nepotrebne uvode k raznim cerkvenim govorom („sermones"). Drugače pa sem po možnosti od besede do besede točno podal vso vsebino, zlasti vse v prepisu navedene pripiske v kodeksu. Tako posluži lehko ta izdaja Bernhartovega opisa kot dosedaj najbolj popolen in podroben opis brižin-skega latinsko-slovenskega rokopisa. Na levi strani natisa je označena po Bernhartu roka pisave in zaznamovan list kodeksa. Nahajajoče se pri prepisu pripomnje stoje pod črto. „Copia autographi defuncti custodis J. B. Bernhart Monacensis, de cod. olim frisingensi nune monacensi: Serm. Perg. Lat. G 35. Sermones et alia. Char. N. I - f. 2 v. Sermo de quadragesitna. 18 v. Sermo de pasehate. „ 21 v. Lectio S. Augustini ad mortuos. 23 v. Incipit ordo ad excommunicandum incorrigibil«s.38a :,Sa Prim. začetek gori pri Keppenu. Char. N. I - f. 26 v. Si cujus uxor constupra fuerit, et propter ea maritus perdere illatn machinaverit. Cap. XLVI. „ 27 v. OfiUeict tov AiovtCiov tov nalr/.ov diaxovov.39 33 v. Sermo beati Maximi Episcopi de die sancto Paschae. „ 36 v. Omilia Beati Gregorii lectionis ejusdem. 39 v. Sermo Leonis Papae de die natalis domini. 40 v. Item ejusdem de Natale Domini. 42 v. Item Sermo Fulgentii de Natale Dm.40 45 v. Item Sermo Maximi de Natale Dm. 48 v. Capitulum XXXII. concilii Cartaginensis. ib. Sermo in pascha. 49 v. Capitulum LIH. Afričani concilii. 50 v. Benedictio salis ad signum Ecclesiae benedicendum. Item benedictio salis. 51 v. Exorcismus aquae. Benedictio aquae. Post commixtionem salis et aquae etc. 56 v. Missa pro infirmo. 58 v. Oratio ad repellendam tempestatem.11 61 v. Iste est Sermo in festivitate S. Michaelis. 62 v. in purificatione S. Mariae. 65 v. Concilium Africanum capitulum LIII. 65 v. Octo sunt vitia principaiia. 71 Sermo de adventu spiritus sancti. 73 Ordo ad visitandum iniirmum sive unguendum.42 Cum infirmatur aliquis, inducantur presbyteri cum fratribus, et incenso atque aqua benedicta, et dicatur a sacerdote: Pax huic domui, et canantur VII psalmi poenitentiae, deinde sequantur has orationes. — Hie ponent super infirmum manus sacerdotes. — Tunc faciat sacerdos crucem in fronte ejus de oleo. — Post haec faciat crucem ad aures. Deinde unguan-tur oculi. Item ad nares, ad labia, ad pectus, inter scapulas, sive medio scapulae, ad manus, deinde unguantur pedes. — His expletis communicet in-firmus. — Tunc da i Hi confessionem et postea has orationes. —Tunc da illi absolutionem ad reconcilian-dum poenitentem. — Septem vices inungui debet in-firmus, et communicari, sive jejunus sive refectus cibo. Sledi latinski tekst: Praedicamus vobis fratres karissimi Jesum Christum et hunc crucifixum Judaeis quidem scandalum, gentibus autem stul-titiam etc. Prim, gori faksimile naslova pri Keppenu. '" Tu je prip.: vide Bibl. Patr. t. IX, 106. " Prim., kar pravi o tem gori Schmeller. Ker stoji ta „ordo" neposredno pred I. slov. spomenikom, naj navedem zdržema vso vsebino, kakor je pri Bernhartu-Kopitarju. Char. N. II - crassior » Char. N. III -crassior et major Char. N. II - n n Char. N. I - Char. N. II - Char. N. I - Pro reddita sanitate. Feria IV et feria VI ad proces-siones, prima antiphona, collecta, post processionem. Benedictio incensi. Char. N. I - f. 78 (23)43 Glagolite po naz redka zloueza. „ 78 v. Confitentibus tibi Domine famulis ac famulabus tuis remitte peccata, ut qui intrinsecus conscientia flagel-lantur, reconciliationis tuae gratia consolentur. Per etc.44 Char. N. ? - 78 v. (24) Darunter erscheinen von einer andern, jedoch gleichzeitigen Hand, mit blasserer Tinte, die Personen geschrieben, qui censum dederunt45: Racco. Goz-preht.40 Peza. Manno. Heiza. Vuipo. Adalpold. Pezo. Vuolfarn. Imaza. Engiza. Vuazo. Hunzo.Vuoka. Appo. Enzila. Liopreht. Liuppa. Sicco. Alprih. Alprih. Gotta. Rizili. Enzi. Azila. Pezili. Vuazo. Hamidiö. Suno.Vuazo. Vualtpreht. Sigihart. Engizo. Ello. Ello. Liutgif. Gozi. Imaza. Enzi. Engilpero. Lanzo. Enza. Tunza. Vuoppa. Eppo. Dioza. Hezila. Sicco. Vrfa. Azo. Minigo. Isti sunt qui censum dederunt. 79 wird dieses Namenverzeichnis fortgesetzt403: Liuppa. Gotta." Hauuart. Peza. Jusa* Azza. Enza. Ella. Azala. Eccihart. Amaza. Racco. Gisalrat* Salaman. Ozi. Heiza. Liuzzo. Haza. Hezila. Enzi. Sicco. Vuocca. Imizi. Vualtpreht. Kraia. Peranger. Sicco. Adalpreht. Diotker. Suona. Vuoppa. Vualtger. Azili/- Engizo. Vuaza. Ella. Imaza. Emma. Hazo. Jannes* Frenchin. Razo. Anzo. Tonna. Penzo. Isanhart. Mauro. Marti. Adalfuint cum filiis V. Gotta.-- Slugo. Gozpreht. Racco. Engiza. Geza. Meriza. Pezila. Vuocca. Vuazo. Vuolaza. Lipo. Peranger. Azala. Liuza. Imaza. Gunzo. Penzo. Engilman. Azala. Peza. Hiza. Liupman. Peza. Gunzi. Char. N. ? - Gleich darunter liest man den Judeneid (Sacramentum Hebraeorum) von einer andern Hand. Char. N. I - 80 v. (25) Ordo qualiter episcopus excommunicare infideles debeat, ex concilio Rotomagensi. 82 v. Item alia excommunicationis allocutio, ex concilio Aureliano. " Številke v oklepajih od tu pomenijo najbrže število oddelka, dasi ni jasno, kako se je prejšnje štelo. " Iz tega mesta sledi v primeri s snimkom pri Vondräku, da pisava originala v opisu ni obdržana in da so kratice izpisane. 45 Prim. na Vondräkovem snimku drugi list. " Ligaturo, prečrtani h, bere J. Grimm erh (gl. Vondräk, str. 45 in gori), v sodobnih listinah pa se bere reh (gl. doli). "a Z zvezdico zaznamovana imena se pri Keppenu (str. 13) berejo drugače: Cotta, Luža, Gisalhart, Azeli, Joannes, Cotta. lù — Char. N. I -tamen crassior Char. N. I - f. 83 v. Item alia terribilior excommunicatio, ex concilio Tyronico. 83 v. Excommunicatio brevis. Qualiter episcopus recon- ciliet vel recipiet excommunicatum. 84 v. (26) Sermo in dedicatione s. Mariae et s. Corbiniani. — Dann heißt es fol. 86, lin. 8: Tandem tertium locum praesentis festi supplet annualis dies sanctis-simi Corbiniani, qui vir magnae virtutis primus possedit solium hujus episcopatus . . . 87 v. (27) LXIX. Praefatio vel increpatio ad plebem. 90 v. (28) de initio quadragesimae. 94 v. in coena domini. 106 v. in natali S. Joannis Baptistae. 108 v. (29) incipit praefatio S. Isidori episcopi Testimonia de Christi passione. 119 v. (30) Ejusdem de quadragesima. 126 v. (31) Von einer andern Hand47 steht in den letzten 3 Zeilen: In enifitala. Sub potestate Liutulfi liaec man-cipia sunt: Gotta cum suis filiis VI. Geza cum suis filiis V. Diôtrat48 cum suis filiis II. 127 v. (32) Tertia ammonitio, per quam docemur, ut cogita-tiones turpes debearnus fugere et eas jugiter quae sanctae sunt cum Dei adjutorio in corde servare. 131 v. (33) Sermo de adventu Domini. 134 v. (34) De duodecim remissionibus peccatoris. 135 v. (35) De similitudinae Ulmae49 arboris et vitae. 138 v. (36) Admonitio ad illos, qui sic elymosinas frequen- tius faciunt, ut tamen et rapinam exerceant et adulteria cotidiana committant. Char. N. I - 142 v. (37) De dilectione parentum et decimis. crassior 145 v. (38) Ut qui oblationes defunctorurn retinent, excom-municentur, ex concilio Varensi cap. IV. „ 146 v. (39) Ut basilicae, in cuius territorio sunt, in eius episcopi maneant potestate. Ex conc. Aurelia-nensi cap. XIII. Char.N.? -f.eod. v. (40) Darunter, und zwar von der Hand unter N. 24, doch mit schwarzer Tinte: Isti sunt testes concambii abrahe episcopi et adalperonis: " Za tem so prečrtane besede ,,und zwar derselben, die oben unter N. 24 angezeigt worden" s pripomnjo Kopitarjevo ,,sic Bernhart". 18 Pri Zahnu (Cod. dipl. austr.-fris. III, 9) Diotrat. Nad o stoji neki znak kakor s. l od innichenskega samostana (Zahn I, 85, Jaksch Iii, 154), v listini brez datuma pa zamenja posestvo pri Amstettenu na Doljnjem Avstrijskem (Zahn I, 87). Samostanu Weihenstephan daruje vinograde v Wachau (Zahn I, 87) in pri Bozenu (Zahn ib.). Iz 1. 1072. je pogodba med Ellenhardom in solnograškim škofom glede sporne desetine na solnograški zemlji; pri tem je odstopil Ellenhard solno-graškemu nadškofu „unum mansum Sclauonicum" na Lurnskem polju na Koroškem in blizu Muraua na Gornjem Štajerskem (Ivos III, 165, Jaksch III, 155, Zahn I, 81).12:1 Druga taka pogodba je iz 1.1074. z oglejskim patrijarhom glede desetin na posestvih v kranjski grofiji; pri tem je odstopil Ellenhard dve kmetiji pri Loki in deset kmetij v Vinjem vrhu blizu Bele cerkve pri Novem mestu (Kos III, 174, Zahn I, 89). Pod Meginwartom (1078—1098) in Henrikom 1.(1098—1137) se do početka XII. stol. pri Zahnu omenja le ok. 1100. zamena posestev na Tirolskem (Zahn i, 92) in v „XI. stol.?" neka pogodba, tičoča se tirolskih planin (Zahn I, 91). Pregled razvijanja in preminjanja posestnega stanja brižinske cerkve pod nasledniki Abrahamovimi v XI. stol. je le nadaljevanje od njega na novo oživljenega posestnega gibanja in se vrši v obče v istih smereh. Jednega pa pri tem ni prezreti, da se vrši to delo deloma celo še bolj ekspanzivno, ali po pretežni meri že izven Koroškega in Kranjskega ter na neslovenskih tleh. Z zgodovinskega stališča to prematrati ni moja naloga. Mislim pa, da bi vsi omenjeni nasledniki Abrahamovi do srede druge polovice XI. stol. pač mogli priti v poštev v tem ali onem pogledu kot kontinuatorji, nikakor pa ne v primeri z Abrahamom kot iniciatorji našega kodeksa in ž njim zvezanih slovenskih spomenikov. Po Mühlbacherjevem mnenju je pisava II. in III. spomenika iz druge polovice XI. stol., zaznamek imen pa pisan v času pred ali za njimi, a zadnji „sermo" kaže bojda še na XI. stol. Proti temu stoji mnenje Riezlerja-Laubmanna, ki ne ločita slovenskih odlomkov in jih stavita na konec X. ali „morda" začetka XI. stol. Istemu času pripada po njima tudi pripisek o „Gudago", „also der Zeit des Bischofs Abraham". Že gori sem '-= Prim., kar pravijo h gornji pogodbi „Erläuter. z. histor. Atlas der österr. Alpeilländer", t. H., str. 176: „Seit Bisch. Ellenhard v. Freising 1072... den Zehentvertrag mit Erzbischof Gebhard von Salzburg abgeschlossen hatte, finden wir Freising in gar keinen Beziehungen mehr zu Ober-kärnten, auch nicht nach Ebenhards Tod 1078 unter seinen Nachfolgern, den Bischöfen Meginward 1078—1098 und Heinrich 1.1098—1137." omenil razloge, radi katerih ne morem deliti II. in 111. spomenika za skoro celo stoletje od I. Vsekako sta mu bližje, ali o tem bo mogoče natančniše soditi še le po že gori označenih novih paleografskih preiskavah in primerjanjih. Moja tukajšnja razprava je, upam, i glede II. in III. spomenika, če drugega ne, pokazala vsaj potrebo vprašanja, ali ni morda po diktatu pisani II. spomenik pisan vendar le tudi od kakega Abrahamovega pomočnika ali sekretarja; pa je popolnoma mogoče, da se nahaja za to nam neznan dokumentaren dokaz v identiteti pisave kodeksa in kake sodobne listine, toda o vsem tem in drugem, prihajajočem v tem pogledu v poštev, sem govoril že gori. Proti istemu viru za slovenske spomenike bi mogle govoriti neke razlike v grafiki in v jeziku med vsemi tremi odlomki. O obeh stvareh ne morem tukaj podrobno razpravljati; storiti hočem to s svojega stališča drugi pot. Razlike v grafiki (gl. tabelo pri Vondraku, str. 43 in dr.) niso tako odločilne, ker nimamo le opraviti z dvema rokama, temveč nahajamo razlike celo v jednem in istem spomeniku, kar je pri nerodni latinski transskripciji pod vplivom starovisoko-nemške grafike v oni stari dobi samo ob sebi umevno.Važnejše so razlike v jeziku. Žejagič jev Archiv f. slav. Philol., I., 450sl. (1876) opozoril na različne iste oblike ter izrazil mnenje, da je jezik v briž. spomenikih mešan in kaže sledove stare cerkvene slovanščine. Temu mnenju se je uprl Škrabec v Cvetju II, 3, 41-4, kjer smatra mešanost jezika za nedokazano in jo skuša pojasniti z analognimi primeri. Pri tem pa prihaja do potrebnosti, razlikovati spomenike po jezikovni starosti: II. mu je „očitno" najstariši, III. stariši in I. najmlajši. O različni jezikovni starosti naših spomenikov sta svoj čas že razmišljevala Dobrovsky in Kopitar. Prvi je n. pr. po pismu iz 1. 1826 „prepričan", da stoji na prvem mestu III., na drugem I. in na tretjem II. (Jagič, Briefwechsel zwischen Dobrovsky und Kopitar, str. 568), torej ravno narobe, nego Škrabec. Škrabčevo mnenje deloma potrjuje Vondräk (str. 28). Ne glede na to, da se nahajajo gotove razlike v jednem in istem spomeniku in se dajo nekatere iz njih razlagati iz iste časovne faze slovenskega jezika125, imamo v našem slučaju ločiti med razlikami slovenskega porekla in takimi, 121 Prim. tudi G. Krek, Einl. in die slav. Literaturgesch. 2. izd., str. 241 si. 123 Baudouin de Courtenay razlaga tako celo končnico -go poleg novejše -ga (na 15. strani ocene Jagičeve razprave „Podmladjena vokalizacija u hrv. jeziku. Rad IX."). ki so mogoče vsled vpliva stare cerkvene slovanščine; kajti po določbah in odkritjih Vostokova, Undoljskega in Sreztievskega, zlasti pa še prof. Vondräka ne more biti nobenega dvoma, da slovenski brižinski spomeniki niso nikako originalno delo, temveč imajo blizko vsebinsko zvezo — z jedne strani s starocerkvenoslovanskimi spomeniki: I. in III. s spovednimi molitvami v glagolskem evhologiju, ki nekako odgovarja celemu našemu brižinskemu kodeksu, II. s homi-lijo sv. Klementa, Metodovega učenca, — z druge strani pa skupno z evhologijem s starovisokonemško svetoemmeramsko spovedno molitvijo. V zadnjem slučaju vemo tudi, da je svetoemmeramska molitev original molitve v evhologiju, s to pa sta zvezana III. in I. spomenik (gl. Vondräk, str. 14 si., 12 si. in preje isti v Arch. für slav Philol., XVI, 118; prim. tudi Jagič, Entstehungsgesch. der kslav. Sprache, 2. izd., str. 254 si.). Za vpise naših slovenskih odlomkov v brižinskem latinskem kodeksu neke vrste rituala, ali bolje dela pontifikala, so morale tedaj biti starejše predloge, katerih se je sestavitelj ali urednik kodeksa poslužil, ko je dotične obrazce ali sam vpisal ali dal napisati v svoj latinski zbornik. Jezikovno-filo-loške strani tega vprašanja sedaj tukaj nočem dalje zasledovati, ker bi me odvela predaleč (stvar je itak preveč narasla), pač pa hočem z zgodovinske strani osvetliti veliko možnost omenjenih cerkveno-literarnih stik vsled ozke časovne in ozemeljske zveze vseh treh v poštev prihajajočih faktorjev, brižinske in regensburške svetoemmeranske cerkve ter zibeli starocerkvenoslovanske književnosti. Jagič (Arch. f. slav. Philol., XVIII, 599) se vpraša: „Wie ist aber das Gebet (t. j. St. Emmeramer) in das Euchologium ge-rathen?120 Offenbar entstand es schon sehr früh, in Pannonien, wo ja gleich anfangs ein ordo confessionis sehr nothwendig war. Man hatte aber dort, wie ich glaube, mit gegebenen Faktoren zu rechnen und da einige Beichtformeln viell. schon vor Cyrill oder Me-thod mündlich in Umlauf gesetzt waren, so nahm man solche Gebete in das Rituale auf mit eventueller Ausgleichung in den Sprachformen und Ausdrücken an den Typus des Altkirchenslavischen. ™ Prim. tudi Oblakovo izjavo glede koroške domovine briž. spomenikov (Arch. f. slav. Phil., XVIII, 238): „Der kirchenslav. Einfluß, insbes. wenn man Slovacismen in der glagolitischen Vorlage annehmen will, macht dann Schwierigkeiten." Vondräk misli (str. 33) na hrvaško-glagolske predloge. Ali za I. spomenik ne more še priti istrsko posestvo v poštev, „Loka" pa tu ni mogla take zveze pouzročiti. Za to bo vir pač še drug in iz starejše dobe, tako n. pr kakor pri prv. hrv.-glagolski književnosti. Spater wurde dieser Ordo confessionis ais ein Bestandteil in das Euchologium sinaiticum aufgenommen ..." (prim. še istega Ent-stehungsgesch., 2. izd , str. 254). 2e gori sem v pregledu najstarejših brižinskih posestev po Slovenskem omenil, da je imela bri-žinska cerkev i posestva ob meji Koceljeve države na Doljnjem Avstrijskem, tedaj tudi ne daleč od Velike Moravske, in da je Kocelj že 1. 861. daroval brižinski cerkvi posestvo pri Blatnem jezeru, pa tudi kako vlogo je igral brižinski škof v odporu bavarskih škofov proti Metodovemu delovanju v Panoniji pri Kocelju (prim. Jagic, Entstehungsgesch., str. 43 si.). Mnogo bolj nego brižinska cerkev pa je stopila v zvezo s Panonijo regensburška cerkev, katere glavno svetišče je bil samostan sv. Emmerama, svetnika te škofije. Poudariti je tudi treba, da je bil Regensburg stolica bavarskih vladarjev, za sosedne Slovane najvažnejšega političnega činitelja. O mnogih posestvih regensburške cerkve v drugi polovici IX. stol. na meji Koceljeve države v sedanji Doljnji Avstriji nočem podrobniše govoriti (prim. Kos II, 93, 119, 127, 132 in 201). Dežela se imenuje 1. 832. „provincia Avarorum", Slovani pa z dvojnim imenom: „usque in médium montem, qui apud Uuinades Colomezza127 voca-tur . . . Has itaque res cum Sclauis ibidem commanentibus" (Kos II, 93). Poslednje je tudi v list.853.1.: „tam Baioari quam-que Sclaui, liberi et servi" (Kos II, 119). L. 859.se imenuje kraj Tulln „situs in regione Pannonia" (Kos II, 127). Ob Blatnem jezeru je Pribina dobil 1.847. od kralja Ludovika vso zemljo, katero je prej imel le kot fevd, v popolno last, izvzeti pa so bili tisti kraji, ki so pripadali solnograški cerkvi (gl. Kos II, 112). Od ie svoje lastnine je podaril Pribina 1. 860 samostanu v Alteichu med Regens-burgom in Pasovom posestvi ob reki Zali in razvodni črti med Zalo in Rabo na vzhod „ultra Salam fluviolum usque in Slougenzin mar-cham" (Kos II, 131). Med 1.876—887 pridobi cerkev sv. Emmerama po „Annamodi liber Traditoruum s. Emmerami I, c. 23 et 87"128 (Kos II, 210) posestvo „ad Quartinaha iuxta Bilisa-seo12"... id est ecclesiam cum ómnibus pertinentiis ad flumen Salam et ad Velih". V zameno pa je dala cerkev sv. Emmerama to, „quod Chezil dux quondam ad s. Emmerammum condonavit iuxta amnem Raba." L. 883 da opat samostana sv. Emmerama regens- laT Dandanes Kulmerberg s korenom h-ilm-i.. Rkp.se nahaja v kr. drž. arhivu v Monakovem (Kos 1. c.). T. j. Blatno jezero, gl. gori. burškemu škofu v zameno za neko drugo posestvo lastnino, „quam habuit in Oriente iuxta fluvium qui vocatur Raba, id est hobas 111" (Kos II, 201). Iz navedenih mest sledi, da je imela cerkev sv. Emmerama v Koceljevi državi obširna posestva ob Zali, Rabi in Blatnem jezeru, pa je tedaj že vsled tega umljivo, da je mogla postati vir spovedne molitve, ki je v prevodu našla mesto tudi v gla-golskem evhologiju. Pa tudi sicer je imel sv. Emmeram, kakor je bilo že gori omenjeno, velik in gospodujoč vpliv za te dežele. To se lepo razvidi iz pripovedovanja „Annales Fuldenses" za 1. 869. (Kos II, 156). Tu se pripoveduje, da je Gundakar, bivši predstojnik v Karantaniji in Karlmanov vazal, prestopil k moravsketnu knezu Rastislavu („ad Rastizen"130). Na bojišču je Gundakar nagovoril Rastislavove vojščake sledeče: „Pugnate fortiter vestram patriam tuentes; ego enim in hoc certamine vobis proficuus non ero, quoniam s. Emmerammus ceterique sancti, in quorum reliquiis Hludowico regi filiisque illius fidem me servaturum esse iuravi, meum clypeum et hastam tenentes, mea brachia iusum deprimunt, et me undique con-strictum quasi loris ligatum retinent, ita ut nec manum quidem ad os mittere praevaleam." Na poalagi posestno-zgodovinskih podatkov je popolnoma umljivo, kako je z ene strani mogla najti starovisokonemška molitev pot iz svetoemmeramske cerkve v glagolski evhologij, z druge strani pa postala starocerkvenoslovanska cerkvena književnost vir za bri-žinsko-slovenski ordo confessionis, sestoječ ne le iz dveh molitev, naslanjajočih se na glagolsko in starovisokonemško, temveč tudi iz homilije, podobne starocerkvenoslovanski sv. Klementa. To zadnje pa je bilo tembolj mogoče in tudi potrebno, ko se je začelo trebiti slovansko bogoslužje in Metodovo delo v Pano-niji. Deli evhologija so po legendi sv. Metoda nastali seveda na Moravskem, kjer je Metod po osvoboditvi iz ječe na Bavarskem nadaljeval svoje delo, ne vemo tudi kedaj in kje je vznikla Klementova homilija131, sorodna II. spomeniku. Toda vsa ta vprašanja gube na pomenu, ako je, kakor smo videli, mogoče popolnoma dokazati neposredno teritorijalno bližino in deloma celo identiteto zemlje svetoemmeramske in brižinske cerkve s slovenskim 1:111 Prim, ckslov. obliko Rastici. (gl. Ljapunova članek v Arch. f. slav. Philol., XXVI, 564 si.). 131 O njej pravi Vostokov 1. c. 1 : „slog i maner... kažutsja ne gre-českie." prebivalstvom ter zemlje s slovanskim bogoslužjem. Dalje se tu nočem muditi pri tej stvari. Opozoriti pa hočem še na to, da ima evhologij poleg starovisokonemške molitve tudi sestavke iz latinščine,1kakor n. pr. „zapovedi sv§tyhi. ottct", ki so po Vondrakovi študiji o tem podobne tnerzeburškemu poenitencijalu. Razven tega je našel Sobolev-skij (v „Sborniku" petrogradske akademije, knj.88, str. 100) „slovo boleščih radi" s sledečimi za njim molitvami o zdravju iz evhologi-ja v cirilskih tekstih v zvezi z „Besedami" papeža Grigorija Velikega ali Dijaloga, ki so se že v stari dobi prevedle v cerkveno slo-vanščino iz latinščine. Tudi v našem brižinsko-latinskem kodeksu nahajamo f. 36 b jedno „omilia beati Gregorii lectionis eiusdem" (t. j. de die sancto paschae). Ali najzanimivejše je, da se podobno, kakor stoji v brižinskem kodeksu „ordo ad visitandum infirmum sive unguendum" pred I. spomenikom, tudi v evhologiju vrstijo molitve „nadi> boiemt vri>pad'tšemt" 24a, „nadi. nedgžbi^int" 26a, „nadi. olSemt boltnaago pomazati" 27a itd. pred obredom („činom"), „nadi, ispovedajQŠtiimfc se" 66b (gl. gori). Geitler pripominja str. XIV., da se „razne molitve nad bolestnimi i nad bolestmi nenalaze kod Goara". Vsebina molitev brižinsko-latinskega „ordo ad visitandum infirmum" nam iz Bernhartovega opisa žal ni znana. Ta ordo stoji neposredno pred I. spomenikom, v evhologiju pa je med tem „ordo" in sledečim „ordo confessionis" vrinjena molitev „na poklonenie kolenoma, byvajQŠti vb sv§t Kostrenčič, p. III. 101 Raič 92. 102 Meyer 71. 103 Stalin 653. 104 Meyer 71. — Ahn 116. — Bučar 79. 503 Briefw. Christoph-Vergerius 24 (Kausler). — Raič 92. 106 Bučar 182. 107 Meyer 71. — Ahn 116. — Bučar 59. barju priskrbel župnijo v Urachu10S, drugi slika stvar tako, kakor da bi bil prišel Trubar svojevoljno v Urach : „Ungnad mu je (Trubarju) prepustil vodstvo pri literarnem delu, ker ni imel sposobnejšega. Trubar je zdaj to ugodno priliko takoj porabil, se preselil iz Kemptena v Urach, popustivši pridigarsko službo"100. Izmed slovenskih tiskov se spravljajo v zvezo z Ungnadovo tiskarno „deloma nadaljnji deli Novega Testamenta"110 ali celo Dalmatinova biblija111. Ungnadova konfesija112 in njegovo zanimanje za Sylvanovo konfesijo113 se mimogrede omenjajo. Ob takih vrzelih in ob takih nesoglasjih v literaturi je odprta iskavcu resnice samo ena pot: da se obrne do prvih virov. Med Ungnadovimi biografi gre vrednost vira za dobo 1550 do 1561 vsaj štirim. Dr. Jakob Andrea, ob Ungnadovem prihodu v Urach župnik v sosednjem Göppingenu, od leta 1562. pa kancler in bogoslovni profesor tiibinške univerze114, čigar „Ein Christliche Leich-Predig, bei der Begräbnus des... Hansen Vngnaden" je izšla leta 1565. tudi v tisku, je o momentih pregnanstva nedvomno s prognancem samim govoril. Cirijaka Spangenberga „Manßfeldische chronica" je izšla sicer šele 8 let po Ungnadovi smrti, toda tudi Spangenberg, ki je bil od leta 1554. mestni in grajski pridigar v Mansfeldu115, se je nedvomno z Ungnadom koj po njegovem prihodu na Nemško osebno seznanil ter ostal tudi pozneje ž njim v zvezi116. Matej Dresser, rojen leta 1536. v Erfurtu117, sicer Ungnadski pastor na Waldensteinu1' 8 ni bil nikdar, ampak vseučiliški profesor, ki je učil leta 1602., ko je izdal „Vngnadische Chronika", v Lip-siji zgodovino. Z Ivanom Ungnadom samim najbrž ni bil v stikih, 103 Trubers Briefe 8 (Elze). — Loserth, Ref. 112. 109 Gruden: Trubar 264, Zgodovina 633. 1,0 Ahn 115. 111 Robitsch 69. — Loserth, Bericht über die Ergebnisse einer Studienreise in die Archive von Linz.. „'Beiträge zur Erforschung steir. Geschichte XXXVI, 1908, 1. 112 Schnurrer 44. — Raic 22. m Bučar 58—9. 1,4 Realencyklopädie f. prot. Theologie I, Leipzig 1896, 502. 115 Realencyklopädie f. prot. Theologie XVill (1906), 567. IIS Spangenberg I, 485. 117 Wurzbach V, Leipzig 1877, 398. us Hermann II/l, 301. pač pa z njegovim sinom Simeonom: ta mu je za spisovanje kronike „izročil navodilo", mu „ustmeno sporočil, kar je bilo potrebno, in konečno njegovo delo... pregledal in ga opozoril (na napake), kjer je bilo treba"119. Vkljub temu pa sodi pri datih, kjer si Spangen-berg in Dresser nasprotujeta, vera nedvomno prvemu, ki si je do-tične momente na Nemškem po vsej priliki takoj zabeležil. Rihard Strein pl. Schwarzenau, svetovalec Maksimilijana II. in Rudolfa II., je bil ob Ungnadovem odhodu iz domovine res šele 18 let star1'20. Vsaj del tega, kar poroča o Ungnadu v svojem „Auf-zeichenbuchu"121, se nahaja tudi v anonimni kroniki štajerskih deželnih glavarjev122, ki omenja med glavarji še Maksimilijana pl. Schrattenbacha iz let 1591—1597123 in se torej ni mogla končati pred letom 1597., t. j. 3 leta pred Streinovo smrtjo124. Ker se ni posrečilo dobiti Streinove beležnice, ostane vprašanje o notranji zvezi med Streinom in kroniko odprto. Izvzemši pomoto, da je šel Ungnad na Wirttembersko k vojvodi Ulriku, zaslužijo Strei-nova poročila polno vero: Strein ni bil le državnik, ampak tudi znanstvenik, ki se je trudil, da dobi o nekaterih momentih Ungnado-vega pregnanstva jasno sliko; oslanja se deloma na pripovedovanja Ferdinandovega tajnega svetovalca in vicekanclerja D. We-berja. Iz sodobnih pisem in listin se je prezrlo tudi marsikaj takega, kar bi sistematični iskavec virov za Ungnadovo biografijo moral najti. Da je objavil Chmel iz dunajskega dvornega in državnega arhiva že 1849. leta 5 Ungnadovih pisem125, tudi Loserth ni opazil, ki leta 1898. kot novum Ungnadovo pismo Maksimilijanu z dne 3. maja 1557 objavlja126, Ungnadovo pismo Ferdinandu z dne 22. avgusta 1559 omenja127. Biedermannovo poročilo iz leta 1866., da se nahaja v inomoškem namestniškem arhivu Ungnadovo pismo w Dresser, fol. B i j (a). 1=0 Haselbach K., Richard Freiherr von Strein, Blätter des Vereines f. Landeskunde von Niederösterreich, Neue Folge II, Wien 1868, 91. m Strein R., (Aufzeichenbuch), Österr. Zeitschrift 1837,256 (Chmel). 122 Kümmel E., Über eine Landeshauptmanns-Chronik des 16. Jahrh. Beiträge zur Kunde steierm. Geschichtsquellen XV. Gratz 1878, 71—72. 123 o. c. 69. 124 Haselbach 111. 125 Sitzungsb. 1849/11, 329—366. 120 Loserth, Ref. 575—581. 127 o.e. 107, 111. (recte prepis) Ferdinandu z dne 31. majnika 1557128 (recte 17. aprila 1557) je ostalo nepoznano, istotako tudi Kronesova opozo-ritev iz naslednjega leta, da je hranil graški Joanneum rokopis „Hanns Ungnads Ratschlag auf Aufforderung der Ausschüsse der fünf niederösterr. Lande" de dato Wittenberg 6.1.1556120, ki se je prenesel medtem v štajerski deželni arhiv. Celotno izdajo korespondence Krištofa Wirtte/nberskega iz leta 1907.130 in pa Loser-thovo omeno Ungnadian, ki so prešla iz muzejskega v deželni arhiv v Linzu131, bi bil vsaj Bučar že lahko uporabljal; Loserth sam se s temi Ungnadiana, ki obsegajo: 1.) Ungnadovo pismo Ferdinandu de dato Praga 19. XI. 1555, 2.) „Verzeichnis, was Herr Hans Un-gnad der k. kgl. Majestät mit Darstreckung seines Leibes, Guts und Bluts, ohne Ruhm zu melden, von Jugend auf gerichtet", menda iz 1.1556., 3.) Ungnadovo pismo Ferdinandu ddto. Wittenberg 17. IV. 1557 = listu istega datuma v inomoškem arhivu in 4.) cesarjev odgovor ddto. Dunaj 31. V. 1557, „podrobnejše ni bavil, ker ni imel v Linzu na razpolago tistih literarnih pripomočkov, iz katerih (kakor iz Elzeja, Kostrenčiča i. d.) bi mogel razvideti, ali so že tiskana ali ne"132. Iz c. kr. skupnega finančnega arhiva je Thallöczy pač zabeležil nekaj listin k Ungnadovim posestvom138, sistematično pa tudi on tukaj Ungnadian ni iskal. Za določitev datuma Ungnadovemu nedatiranemu pismu .(1 5 3 2 p r e d 2 4. a p r i 1 o m)131 je bilo merodajnih dvoje okoliščin: vladarjeva rešitev je datirana s „pmo die May 32", Ungnad sam govori o „Jurjevem (= 24. IV.) letošnjega leta." — Ungnadovo pismo Ferdinandu (15 3 9) datira Chmel „približno v leto 1550"135, toda pismo spada nedvomno tik pred 12. januar 1540: 1.) Ungnad 123 Bidermann H. ]., Styriaca im „Pestarchive" zu Innsbruck, Beiträge zur Kunde steierm. Geschichtsquellen III, 108. 129 Krones Fr., Vorarbeiten zur Quellenkunde, Beiträge zur Kunde steierm. Geschichtsquellen IV, 1867, 60. 130 Briefwechsel des Herzogs Christoph von Wirtemberg. Im Auftrage der Kommission für Landesgesch. Herausgegeben von Dr. Viktor Ernst. IV, Stuttgart 1907. 131 Loserth, Bericht, Beitr. zur E. steierm. Gesch. XXXVI, 1908, 4, 15. o. c. 15. 133 Thallöczy, Cod. dipl. Blagay CLXXV, CLXXVI. 134 * Ungnad-Ferd. (1532, pred 24. IV.), c. kr. skupni fin. arhiv, 1. Ö. Hfts. Acta lit. 9, Fase. 4, Nr. 2. 135 Sitzungsb. 1849./II, 332—38. se brani vrhovnega poveljstva 5 nižjeavstrijskih dežel z izgovorom, da je „te službe nevešč in da ne pozna njenega bistva in vsebine"136; 2.) 12. januarja 1540 je bil na to mesto vendarle in prvič imenovan137. — Klombnerja in tovarišev pismo Ungnadu (okoli 20. februarja 1 5 6 O)138 stavi W. E.Tentzel, ki ga je imel v kopiji, v dobo „po Trubarjevem prvem begu iz domovine in pred izdajo... cirilskega Novega Testamenta"130, Schnurrer pa „zanesljivo v leto 1559.""° Toda pismo ustreza Trubarjevi prošnji za izpričevalo pravovernosti Trubarjevih knjig in je torej odgovor na Trubarjevo pismo Lambergu in deželnim stanovom kranjskim z dne 12. januarja 1560141 ali na kako istodobno pismo Trubarjevo Klombnerju. Ker so odgovorili deželni stanovi kranjski Trubarju 20. februarja 1560142, Klombner pa 24. februarja 1560143, je bilo gotovo tudi to pismo napisano okoli 20. februarja 1560. Istovetno je torej s pismom, ki so ga pisali Ungnadu „o Trubarjevih slovenskih knjigah mesto Celje in drugi dobri gospodje in prebende ljubljanske"144, t. j. pismu, ki ga je poslal Trubar Ungnadu 1. aprila 1560 in ki ga ima Elze za izgubljenega145. 1. V teku leta 1550., v katerem je razpošiljal Trubar iz Roten-burga ob Tauberi prvo slovensko knjigo, je na Štajerskem Ivan Ungnad, svobodni gospod ženeški, „pri vseh posvetovanjih, tudi ako so se obravnavale druge stvari, govoril vedno o veri ter navajal ljudi, da sprejmejo hudičev novi (= evangeljski) nauk"146. Protilutrovskih mandatov in patentov kralja Ferdinanda se je bilo nabralo že precejšnje število147; vzrok, da se je deželni gla- 130 o. c. 333. 137 Imen. dekret Ferd. 12.1. 1540, Dresser 46—7. 138 Monatl. Unterredungen Einiger Guten Freunde Von Allerhand Büchern, Januarius 1690, In Verlegung Thomas Fritsch 1698, 543—45; Schnurrer 40—2. 133 Monatl. Unterredungen 546. Schnurrer 42. M Trubers Briefe 52—54. 142 o. c. 64—5. 143 Kostrencic 3—9. 144 Trubar Ungnadu 1. IV. 1560, Trubers Briefe 70. 143 1. c. 140 Ungnad-Krištofu 29. III. 1557, Briefw. Christoph IV, 287. 147 Krones F. R., Die landesf. und landschaftl. Patente der Herrscherzeit Maximilian's u. Ferdinand's I., Beiträge zur Kunde steierm. Geschichtsquellen XIX, Graz 1883, Nr. 55, 65, 88 (558, 559), 101, 120 b, 577, 164, 182. var štajerski14S, glavar in vicedom celjski149, veliki župan varaž-dinski150 in Ferdinandov predrezec152 ter svetovalec153 za svoje mesto tako malo bal in si upal jasni tendenci deželnega kneza tako očitno nasprotovati, ne tiči samo v njegovi vnemi za lutrovski nauk. Dohodki deželnega glavarja štajerskega za Ungnadove dobe niso bili bogve kakšni1"'4: 1000 gld. letne plače, dobava ovsa po graški meri ter užitek graškega gradu, zemljiškega sodništva155 in deželnega sodišča100 s pritiklinami; k temu se pridružuje le še letnih 500 gld., ki sta jih nosila Ungnadu glavarstvo in vicedomat celjski157. Z dohodki iz Ungnadovih posestev se njegovi službeni dohodki niti od daleč ne dajo primerjati. Bratoma Ivanu in Andreju Ungnadu so pripadale v tej dobi poleg raznih manjših posestev in pa hiš v Gradcu, Ljubnem, Dunajskem novem mestu, Dunaju in Linzu štiri gospoščine158: v nemškem delu Koroške Waldenstein in Twimberg, v slovenskem Blei-burg in Zenek (Sonnegg). Središče Ivanovega gospodarstva je bil po vsej priliki Waldenstein v labudski dolini. Razen Waldensteina je imel Ivan Ungnad sam okoli 1. 1550. v posesti ali zakupu vsaj: neki Toblbad15"; na nemškem Štajerskem v zapadnem delu sodništva Pack, Modriach100 in Hirsch- ,JS Ferd. dekreti 2., 3., 12. VI. 1530, Muchar VIII, 382. 140 Ferd. 18. 1.1527, o. c. 362 ga že tako imenuje. 130 Ferd. dekret 1. XII. 1543, Monumenta spectantia historiam Slavorum merid. XXXVI, Zagreb 1915, 315. 152 Ungnad-Ferd. 22. VIII. 1559, Sitzungsbericht 1849/11, 354. 113 Maior, fol. A i j v posvetilu. 154 Ferd. dekreti 2., 3., 12. VI. 1530, Muchar VIII, 382, 552. 133 Hubamt. 130 Meli Ant. u. Thiel Viktor, Die Urbare und urbarialeti Aufzeichnungen des landesf. Kammergutes in Steiermark, Btrge. zur Erf. stmk. Gesch. XXXVI, 1908, 100, Nr. 25: Graz, Hubamt (u. Landgericht: našteva njegova sodništva). 157 Ungnad-Ferd. 22. VIII. 1559, Sitzungsb. 1849/11, 354. 738 Inventar Ivanovih in Andr. listin 24. XII. 1554, Loserth, Ref. 108 n. 2. — Loserth fasciklja ne citira, registratura hišnega, dvornega in državnega arhiva pa listine nima zabeležene. 168 * Ferd.-Ungnadu 16. V. 1559 c. in kr. skupni fin. arhiv, I. Ö. Hfts. Acta lit. 9, Fasc. 4, Nr. 2. 130 Ungnad Ludv.-Karlu 7. IV. 1571, Loserth, Die Familie Ungnad und das Stift St. Lambrecht in den Jahren 1571—1573, Jahrb. der Gesch. des Prot, in Österreich XXVI, 1905, 45. eggIG\ v graški okolici poleg pritiklin deželnega glavarstva še „Un-gnadsko kaplanijo"10-', t. j. 15 kmetij „am Hard" v sodništvu Eis-bach blizu Reina, vas Rorbach obenem z gorščino petih kmetij v Prarathu103 ter sodništvo Kalsdorf104; na slovenskem Štajerskem sodništvo Celje proti zakupu 400 gld. do smrti165; na slovenskem Koroškem gospoščini Labucl in Loschental100 ter sodništvo Kapljo167; na Kranjskem gospoščini Krško in Ostrovrh168, na Hrvaškem Va-raždin109. Pri Waldensteinu je kopal Ivan Ungnad železo, in katerega je smel kovati črni valjenec ter ž njim do leta 1571. nemoteno trgovati170; obenem je bil solastnik enega izmed koroških zlatih in srebrnih rudnikov171. Tudi ponesrečena akcija, da spravi sina Ludvika na opatski sedež v Reinu, je prinesla Ungnadu več nego samo Hirschegg: v tajni pogodbi med Ungnadom in novim reinskim opatom Martinom Duelacherjem z dne 29. julija 1549172 se je zagotovilo Ungnadovemu sinu Krištofu pod pogojem, da priskrbi Ungnad opatu do dosege kake domače škofije letno penzijo v znesku 200 zlatih goldinarjev173, „v svrho višjih študij" skozi 10 let po 200 gld. in nekoliko štrtinjakov vina na leto174, sinu Karlu, ki se je nato v decembru 1550 res nastanil v reinskein samostanu175, pa obljubilo, da bode sledil Duelacherju v opatiji; povračilo tistih 80 //, ki jih je dolgoval Ungnad samostanu izza zamenjave za Pack in Mo-driach176, se je vedno in vedno zavlačevalo. m Zak. pogodba 21. XII. 1535, Gasparitz 88. 102 Gasparitz 119. Ferd. fevdna listina 1.1.1536, Muchar VIII, 417. 164 Kupna pogodba 1540, Gasparitz 120. Wi Ferd. dovoljenje 11. — 13. XII. 1546, Muchar VIII, 497. "" *C. kr. skupni finančni arhiv (Registratur) 212, fol. 34 b, 24. III. 1554: Hannsen Ungnaden vveittere bevvilligung uber die Herrschaft Lruf-mundt und Loschentall. 107 Ferd. dovoljenje Sletnega zakupa 14.1.1542, Muchar VIII, 474. 1M "Ferd. dovoljenje 31. X. 1525, c. kr. skup. fin. arhiv I. O. Hfts. Acta, Fasc. 4, Nr. 2. ,9° Ferd. 1. XII. 1543, Monumenta XXXVI, 315. 170 Ferd. privilegij 5. VIII. 1551, Muchar VIII, 512—13. 171 Ungnad-Albrehtu 12. IX. 1561, Briefwechsel Ungnad-Albrecht 251. 172 Ferd.-Ungnadu 1554, Gasparitz 121. 173 Ungnadova izjava 18. X. 1550, o. c. 108 n. 174 Ferd. dovoljenje 1549 po 29. VII., o. c. 108. 175 o.c. 110. 170 o. c. 89, 119—20. Tako razmerje med službenimi in zasebnimi dohodki pa je bilo za Ungnada tem opasnejše, ker službeni dohodki po vsej priliki niti za pokritje vseh reprezentančnih stroškov niso zadostovali. Ni neverjetno, da so Ungnadovi službeni izdatki dohodke deželnega glavarja res prekašali povprečno za okroglih 3000 gld. na leto177. V dobi od leta 1540.178 do 15 44.179, ko je bil vrhovni poveljnik dolnjeavstrijskih dežel ter hrvaške in slavonske granice, je posegel še posebej pogosto v lastni žep: 2463 gld. mu je vknjižil Ferdinand na celjski vicedomski urad180, za 35.650 gld. pa dal njemu in še dvema gospodoma odškodno pismo181. In ko je vršil za prisotnosti cesarja Karla in kralja Ferdinanda na državnem zboru v Regensburgu, torej leta 1546., službo Ferdinandovega vrhovnega predrezca, se mu je zopet nabralo neporavnanih izdatkov — 300 filipzarjev182. Bilo pa je leta 1550. med Ferdinandom in Ungnadom še tudi drugačnih neporavnanih računov. „Ko je postal Ferdinand kralj ogrski, mu je Ungnad najpo-nižnejše pomagal tudi z blagom, s posestvi, gradovi, mesti in dohodki"18" : „ves denar, ki si ga je izposodil na 4 ogrska mesta ali ga mogel dobiti kako drugače ter plačeval zanj po 8%, 10% ali še več, je posodil Ferdinandu le po 5%"184. Ko je hotel Ferdinand utrditi Kočevje, mu je zopet prišel s posojilom na pomoč Ungnad1S5. Posledice teh razmer so bile za Ungnadovo gospodarstvo skrajno neugodne: dolgovi1S0. Radi posojil Ferdinandu je izgubil „štiri ogrska mesta in gradove"187, t. j. pač Rakovec, Medvedgrad188 in dominij pod Samoborom18". Staremu Nikoli Juričiču je bil dolžen 10.000 gld., gld. po 60 kron, ter moral prodati njegovima sinovoma Nikoli in Ivanu za 6000 gld. grad in gospoščino Novo goro na Kranjskem190. Istodobno je prodal grofu Štefanu Blagaju jutrnjo _ « 111 Ungnad-Ferd. 22. VIII. 1559, Sitzungsb. 1849/11, 356. 118 Ferd. dekret 12.1.1540, Dresser 46—7; Steinwenter 34. 110 Ferd. odp. dekret 12. 1.1544, Steinvventer 43. 180 Ferd. 8. III. 1541, Muchar VIII, 464. 181 Ferd. 22. III. 1542, o. c. 471. 182 Ungnad-Ferd. 22. VIII. 1559, Sitzungsb. 1849/11, 354. 185 Ungnad-Albr. 12. XII. 1561, Briefw. 231. 184 Ungnad-Ferd. 22. VIII. 1559, Sitzungsbericht 1849/11, 357. 18; Ferd. 13.1.1533, Muchar VIII, 398. 186 Ungnad-Ferd. (1539), Sitzungsb. 1849/11, 335. 187 Ungnad-Ferd. 22. VIII. 1559, o. c. 357. 188 Hrv. sabor-Ferd. 9. IX. 1535, Monumenta spectantia historiam Slav. merid. XXXIII, Zagreb 1912, 337. 1811 I. Karlovič-I. Katzianeru 10. VI. 1531, o. c. 285. m * Osterr. Gedenkbuch 1547, 61, p. 21 b—22a, c. kr. skupni fin. arhiv. svoje žene101 Ane, rojene grofice Thurn192: grad Friedrichstein z mestom Kočevjem, sodstvi zgornjim in spodnjim Kočevjem, Rinko, ter desetino treh vinogradov v Metliki: Toplika, Gradnika in Schoberndorfa103. Vsaj izguba mesta in grada Kočevja, ki so ga dobili praroditelji njegove žene za 13.000 gld. zakupnine od deželnega kneza, on sam pa s Ferdinandovim dovoljenjem od svoje žene, spada zopet med neporavnane račune med Ferdinandom in Ungnadom: mesto in grad Kočevje mu je „Nj. Veličanstvo v drugem pismu zopet vzelo ter povzročilo njemu in njegovim otrokom gotovo do 50.000 gld. škode"194. Ungnad se je začel po vsej priliki jako rano zavedati, da bi bilo za njegovo gospodarstvo mnogo boljše, ako bi odložil svoja mesta in se posvetil upravi svojih posestev. 2e leta 1532. je hotel odložiti dostojanstvo deželnega glavarja in obljubil Ferdinandu šele po dolgem prigovarjanju, da ga obdrži „še eno leto"195. Ko ga je prosil leta 1539. Ferdinand, naj prevzame vrhovno poveljstvo peterih dolnjeavstrijskih dežel ter hrvaške in slavonske granice, je odgovoril Ungnad z izjavo, da more iz gospodarskih razlogov tudi deželni glavar ostati samo še — do prihodnjega posta: „...velika in visoka potreba zahteva, da ostanem dve ali tri leta doma pri svojcih ter se takim službam in veliki odgovornosti odrečem... V službi Vašega Veličanstva doslej nisem moral samo ob lastnem živeti, ampak tudi na svojo revščino se nisem mogel ozirati in svojcem nisem mogel priti na pomoč, tako da sem po krivici izgubil to, kar mi je naklonil Vsemogočni Bog.. ,"198 Tudi takrat se je dal Ungnad sicer pregovoriti, obdržal glavarstvo in sprejel za nekaj let tudi vrhovno poveljstvo. Toda v teku desetih let se razmere niso izpremenile in gotovo se Ungnad tudi leta 1550. svojih mest ni oklepal. In s tem je moral računati tudi kralj Ferdinand, ko je zvedel za novo opozicijo svojega namestnika. 191 Ungnad-Ferd. 22. VIII. 1559, Sitzungsb. 1849/11, 357. 182 Ferd. 18. I. 1527, Muchar VIII, 362. 193 * Osterr. Gedenkbuch 1547, 61, p. 21 b, c. kr. skupni fin. arhiv. - Cfr. Monumenta Hung. historica, Dipl. 28, p. CLXXVI. 194 Ungnad-Ferd. 22. VIII. 1559, Sitzungsb. 1849/11, 357. 195 * Ungnad-Ferd. 1532, c. kr. skupni fin. arhiv, I. O. Hfts. Acta lit 9 fasc. 4, Nr. 2. 193 Ungnad-Ferd. (1539), Sitzungsb. 1849/11, 335. Staroslovenska družba in njeni stanovi. Spisal Ljudmil Hauptmann. I. Uvod. Najstarejši viri za slovensko zgodovino nam teko iz knjig in grobov. Knjige, v prvi vrsti „Langobardska zgodovina" Pavla dijakona1, nam poročajo, kako so se Slovenci merili v ljutih bojih z Bavarci, kako so do osmega stoletja vedno iznova požigali in plenili po Furlanskem. Sovraštvo in strah sta prevzela sodobnike tako, da je ušla njih pisateljem strupena beseda o slovenskih „krvo-lokih", o „prokletem ljudstvu" slovenskem2. Zares, divji bojniki so morali biti ti stari Slovenci, tako se glasi naš sklep po pisanih virih. A drugače se glasi po izvestju grobov. Bojeviti narodi, kakor germanska plemena, Huni, Obri in Ogri, so pokopavali svoje mrliče z orožjem vred; kopja in puščice, meče in sablje so jim polagali v grob3. O vsem tem pri Slovencih ni najti sledu. Arheologi so razkrili celo vrsto slovenskih grobov na Kranjskem, Koroškem, Štajerskem, na Gornje- in Nižjeavstrijskem, ali skoro povsod je bila njih vsebina enaka: orožja nič, le malo preprostega nakita in nekaj malovrednih črepinj.4 Ista logika, ki nam je prej, na temelju pisanih 1 Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, I, št. 70 itd. — Mon. Germ, hist., Script, rer. Langob., str. 45 si. 2 Kos, n. o. m., I, št. 190, 205. — Sepp, Vita ss. Marini et Anniani authentica, str. 6. — Breves notitiae c. 3 (Hauthaler, Salzburger Urkunden-buch, I, 22). s Zglede za vse te narode glej n. pr.: Hampel, Altertümer des frühen Mittelalters in Ungarn, I. zv., passim. 4 Šmid, Altslovenische Gräber Krains, Carniola, I, 17 sl. — Reinecke, Slavische Gräberfunde im kroatischen und slovenischen Gebiete, Verhandlungen der Zeitschrift für Ethnologie 1897, 362 sl.; taisti, Studien über Denkmäler des frühen Mittelalters, Mitteilungen der anthropologischen Gesellschaft in Wien XXIX (1899), 1 sl. — Diez, Die Funde von Krungl und Hohenberg, Jahrbuch der Zentralkommission N. F. IV (1906), 225 sl. — Hampel, n. o. m., I, 8. — Niederle, Slovanske starožitnosti II, 513, 520 sl. virov, predstavljala Slovence kot silne vojščake, taista logika veleva sedaj, da jih smatramo samo za pohlevne siromake. Kdo ima prav: ali grob ali knjiga? Zagonetno nasprotje, ki smo ga zasledili pri starih Slovencih, je — skoro bi rekli — občeslovansko. Bizantinski pisatelji v eno mer tožijo, kako so v šestem, sedmem stoletju razsajali Slovani leto za letom križem balkanskega polotoka, kako so rušili mesta, morili prebivalce in nosili strah in gorje celo do carigrajskih zidov. V onemoglem sovraštvu se je vilo takrat iztočno cesarstvo in sikalo psovke o „prokletih" Slovanih"', o „poživinjenem rodu" slovanskem". Tembolj se čudimo glasovom, ki dohajajo v isti čas iz Carigrada, a vendar govore vse drugače. Po teh poročilih Slovani „nikakor niso bili zli in hudobni"7. Ravnali so „blago" z ujetniki, „milo in dobrodušno" s tujci8. Dolgo takorekoč „niso poznali nobenega orožja razen dveh ali treh sulic"0 in brez odpora so se svoje dni pokorili komur si bodi10. Bili so nekdaj baje tako plahi, da se iz svojih skrivališč „niso upali niti na prosto polje, nikar da bi napadli bizantinsko zemljo ali da bi se osmelili prestopiti Donavo, čeprav jih je bila morebiti cela vojska"11. „Živeli so po šumah, sredi nepri-stopnih jezer in močvirij in si delali pri svojih kolibah več izhodov radi nevarnosti, ki so jim neprestano grozile". V sili so skakali kakor žabe v vodo in, ležeč na dnu, dihali skozi dolge trstike, dokler ni izginil zadnji sovražnik11*"1. Ali so to še tisti junaki, ki se je tresel pred njimi Carigrad? Večjega nasprotja kakor med temi vestmi si resda ne moremo mi- 5 Kos, n. o. m., I, št. 83, 88. — Johannes, Bischof von Ephesus, Kirchen-geschichte (prevedel Schonfelder), III, cap. 25, str. 119; VI, cap. 25, str. 255. — Chronique de Michel le Syrien, X, 18 (izdal Chabot, II, str. 347). 0 Kos, n. o. m., I, št. 120. — Miracula Sti. Demetrii Martyris, cap. XIII. 109 (Acta st. Sanctorum ad diem 8. Octobris, IV, 143). 7 Kos. n. o. m., I, št. 33, str. 28. — Prokopios, De bello Gothico, III, cap. 14 (Dindorf, Corp. script, hist. Byzant, XVII, 335 si.; Comparetti, Fonti per la storia d'Italia, Scrittori, Secolo VI., II, 293. 8 Maurikios Strategikon, XI, 5 (cf. Niederle, Slovanske starožitnosti, III, 27). s Chronique de Michel le Syrien, X, IS. r 10 Pseudo-Caesarius, cap. 110 (Miillenhof, Deutsche Altertumskunde, II, 367). u Kos, n. o. m. I, št. 45, str. 38. — Prokopios, De bello Gothico, III, cap. 38. "a Maurikios Strategikon XI, 5. sliti. Zgodovinarji so si navadno pomagali iz zagate na ta način, da so oblastno zavrgli to ali ono vrsto podatkov. Eni so se držali opisov o večnih bojnih pohodih starih Slovanov in so proslavljali slovansko junaštvo; drugi so priznavali samo izvestja o slovanski krotkosti in se razgrevali za „golobjo naravo" svojih pradedov. A ti kakor oni so očitno grešili. Kajti, zakaj bi imel na primer Bizantinec Mavrikij prav, kadar govori o slovanski bojevitosti, a zakaj istemu Bizantincu ne bi smeli verjeti, ko slika slovansko dobrodušnost? Šele Peisker nam je podal napotek, kako si tolmačiti zmedene vire. Odločno je poudarjal vpliv ozemlja na slovansko prazgodovino in s tem nam izbistril oko za marsikatero megleno vprašanje. Iz vzhodne Evrope je izšel Slovan in vzhodna Evropa mu je vtisnila svoj pečat. Odkar svet pomni, so vabile njene nedogledne stepi azijatske nomade k sebi, a njene mogočne reke so kazale pot germanskim gusarjem. Iz takega pekla ni bilo rešitve. Obup in vdanost v neizbežno usodo, to sta kreposti, ki sta klili na teh prežalostnih tleh; in tako se je tvoril slovanski značaj pod pestmi zmagovitih Germanov, pod kopiti turkotatarskih konj.'2 Sedaj razumemo bizantinske pisatelje in njih besede o starem Slovanu. Plašen je bil kakor ptica v šumi — nesrečen sin iztočnih ravnin. A bojevit je bil, če so mu primešali Germani ali Turkotatarji svoje krvi, ali če so ga podjarmili in šiloma podili pred se v boj. Izrecno se nam potrjuje ta šega pri Obrih. Fredegar pravi: „Slovani so bili že izdavna podložni Obrom. Kadar so šli Obri nad kako pleme, je njih vojska mirno ostala pred taborom, a Slovani so se zanje borili".13 Ni čuda, da so se potem Slovani res besno zaganjali v svoje sovražnike. Kajti, ko bi bili bežali, bi jih bil čakal zadi najhujši sovražnik, neusmiljeni Ober. Groza jih je tako tesno priklepala nanj, da se je včasih tujcem zdelo, kakor da imajo pred seboj le en sam enoten narod. Govorili so zato o Slovanih, a menili obenem tudi Obre, pripovedovali na glas o Obrih, a prištevali na tihem Slovane.14 12 Peisker, Die älteren Beziehungen der Slawen zu Turkotataren und Germanen. (Ponatis iz Vierteljahrsschrift für Sozial- und Wirtschaftsgeschichte, III, 187 si.), str. 55 sl., 110—134. Posebno pa glej istega pisatelja spis: The expansion of the Slavs (The Cambridge Medieval History, Vol. II, 418—458). 13 Kos, n. o. m., I, št. 154. — Fredegarii Chronicon, IV, cap. 48 (Mon. Germ. SS. rer. Meroving., II, 144). 14 Niederle, Slovanske starožitnosti, II, 204 sl. Šele zdaj, po tem ovinku črez slovansko zgodovino, se lahko mirno vrnemo k Slovencem. Prazni smo odšli, a nazaj prinašamo domnevo: kaj, ko bi tudi v ožji slovenski zgodovini izvirala vsa zadrega le odtod, ker za hrbtom slovenskih čet doslej nismo videli tuje nagajke? Morda je bil vendar tudi Slovenec le zato bojevit, ker ga je ščuval in silil — Ober? II. Obrska doba slovenske zgodovine. Tri ceste so rabile Obrom za vojne pohode na zahod in jugozahod. To je bila cesta ob Donavi, Dravi in rimska cesta, ki je nekdaj držala iz Panonije preko Drave in Save do Soče. Po vseh teh krajih so sedeli Slovenci — naravno, da so jih Obri takoj od konca podredili svoji oblasti. Samo ob Dravi je propala njihova moč že spet v začetku sedmega stoletja, ko so si zmagoviti hrvatski priseljenci ustanovili samostojno hrvatsko-karantansko državo. Povsod drugje pa je trajal obrski vpliv do usodnih udarcev Karla Velikega.15 Kakšen je bil ta vpliv, se da posneti iz tedanjih latinskih virov. Iz njih se razvidi, da so napeli Obri na zapadni fronti svoje sile trikrat do posebne grozovitosti: prvič okoli leta 610., ko je kakan pridrvil z „neizmerno" vojsko pred Čedad10, drugič okrog leta 663., ko je v štiridnevni bitki porazil Furlance17, in tretjič v štiridesetih letih osmega stoletja, ko so iskali pred njih nasiljem Karantanci pomoči pri sosednjih Bavarcihis. Kar nas pri tem najbolj zanima, je to, da z vsakim izbruhom rastoče obrske boje-vitosti je redno oživela tudi slovenska podjetnost. Tako so se vrstili okrog velikega obrskega navala na Furlansko slovenski boji za Istro in pred Kremono10, tako je napočila leta 663. za Italijo dolga doba srditih slovenskih napadov20 in tako se je naposled o tretji 13 Hauptmann, Politische Umwälzungen unter den Slovenen vom Ende des sechsten Jahrhunderts bis zur Mitte des neunten. Mitteilungen des Instituts für österreichische Geschichtsforschung, XXXVI, 229 sl., 255 sl., 266 sl. " Kos, n. o. m., I, št. 145. — Pauli diaconi Hist. Lang., IV, cap. 37. 17 Kos, n. o. m., I, št. 177. — Pauli diaconi Hist. Lang., V, cap. 19 sl. 13 Kos, n. o. m., 1, št. 220. — Conversio Bagoariorum et Carantanorum, cap. 4 (Mon. Germ. hist. SS., XI). Kos, n. o. m., I, št. 138, 140, 148. — Pauli diaconi Hist. Langob., IV, cap. 24, 28, 40. 20 Kos, n. o. m., I, št. 179, 195, 199, 215. — Pauli diaconi Hist. Lang., V, cap. 23; VI, cap. 24, 45, 52. priliki Slovencem celo posrečilo odvzeti Langobardom neki goriški okraj po imenu „Zellia"21. Isti okraj sta bila iztrgala furlanska vojvoda Taso in Kako Slovencem sto let prej, torej ob času, ko je kralj Samo s silnim sunkom zamajal obrsko moč.22 Čudovito enako je tekla usoda, kakor se vidi, Slovencem in Obrom. Kadar so zmagovali Obri, se je bliskal tudi slovenski meč. Kadar so pešale obrske sile, so pravtako nazadovali Slovenci. Kdo bi verjel, da bi to bilo pusto naključje? Tako se javlja v mednarodnih stikih le zveza na življenje in smrt. Taka zveza je družila i Slovence z Obri. Obrska zmaga slovenska zmaga, obrski porazi slovenski porazi. A kako je potem pravno razlagati to vzajemnost? Kot zavezo ali podložnost? Previdno preiskujemo dalje. Po besedah alemanskega letopisca, ki je živel za Karla Velikega, je premagal furlanski vojvoda Erik leta 797. „Vandale"23, a leto kesneje „so se Vandali zlegali"24. Kakor je povzeti iz drugih letopisov, se je Erik leta 797. bojeval na obrskih tleh, in sicer tako uspešno, da so prisegli Obri Karlu Velikemu zvestobo.25 Ali „zlegali so se". Kmalu so iznova vstali zoper frankovskega kralja in mu pobili celo svaka, mejnega grofa Gerolda20. Ni torej dvoma, da je Alemanec imel v mislih Obre, ko je govoril o Vandalih.'2' A, kar je važno, isto ime se je rabilo tudi za Slovence. Baš v osrčju nekdanje obrske države, na Ogrskem, se je ohranilo še do poznih časov: „vandalski'1 se je zval jezik, ki so ga govorili ogrski Slovenci, hodeči na božjo pot v „Kelmorajn"2s, in „Vandalusok", to je Vandali, pravijo še dandanes Madjari svojim slovenskim rojakom.29 Dva naroda, Obri in Slovenci, a eno ime, Vandali! Odkod ta netočnost? Predno na to odgovorimo, premotrimo še druge primere! 21 Kos, n. o. m., I, št. 146, 215, op. 3. — Pauli diaconi Hist. Lang., IV, cap. 38; VI, cap. 52. 22 Hauptmann, n. o. m., str. 252. 23 Kos, n. o. m., I, št. 312. — Annales Alamannici ad a. 797 (Mon. Gerin. hist. SS., I, 48). 24 Kos, n. o. m., I, št. 323. — Annales Alamannici ad a. 798. 25 Kos, n. o. m., I, št. 312. — Annales Guelferbytani ad a. 797 (Mon. Germ. hist. SS., I, 45). — Kurze, Annales regni Francorum, 120. 20 Kos, n. o. m., I, št. 326. — Kurze, Annales regni Francorum, str. 108. ~~ Kos, n. o. m., I, št. 301. 28 v. Luschin, Windische Wallfahrer am Niederrhein (Schumi, Archiv für Heimatkunde, II, 92 f.). 23 Czoernig, Ethnographie der österreichischen Monarchie, III, 123. 6* Govoreč o že večkrat omenjeni obrski vojni iz leta 610., Pavel dijakon obširno piše, kako so Obri tedaj gospodarili po Furlanskem, a niti z besedico se pri tem ne spominja Slovencev. Vendar predobro vemo, da je bilo v obrskih vojskah Obrov samih le pičla manjšina, da so vsaj na zapadnih bojiščih krvaveli zanje Slovenci.3" Toda Pavel dijakon jih prezira, prezira Slovence tako kakor bizantinski viri Slovane. Tudi njegov mlajši vrstnik, oglejski patriarh Pavlin, enako ohlapno piše. To izpričuje zapisnik o škofovskem zborovanju, ki se je vršilo leta 796. na obrežju Donave. Leto poprej je bil namreč Erik furlanski v prvič potolkel Obre ter za-vojeval njih zemljo s kraških planot do ogrskih nižin.31 Kralj Pipin, sin Karla Velikega, se je nato napotil leta 796. v Panonijo, da bi uredil obrske razmere.32 Medpotoma so se pod njegovim predsedstvom sestali škofje, ki so ga spremljali in so razpravljali „o načinu, kako krstiti podjarmljene Obre",33 Dolgo je trajalo posvetovanje, dolg je bil tudi Pavlinov zapisnik o njem, toda zaman pretikamo stavek za stavkom po Slovencih. So-li morda le Obri prebivali na osvojeni zemlji? To je izključeno. Saj vemo nasprotno, da je bila ogromna večina ljudstva slovanska. Ali morebiti so bili samo še Obri krsta potrebni, Slovenci že davno kristjani? Tudi ta ne velja. Skratka, kolikor se branimo, ne preostaje nam drugega, kakor priznati, da so se za germanske oči Slovenci in Obri stap-ljali v eno barbarsko celoto.34 Kar je domovalo ljudi ob vzhodnem vznožju Alp, za škofe, zbrane okoli Pipina, so bili vsi brez izjeme le „Obri", „narod sirov, nerazumen, takorekoč bedast in, ker brez vsake omike, okoren v spoznavanju božjih skrivnosti"35. Znano je bilo sicer, da je živelo v Podonavju več „plemen in razrodov"; ampak komu je bilo mar, da bi jih bil zmeraj vestno razločeval? 30 O narodnostnih razmerah v obrski vojski glej n. pr. Kos, n. o. m., 1. št. 133. 31 Kos, n. o. m., I, št. 293. — Kurze, Annales regni Francorum, str. 98. 32 Kos, n. o. m., I, št. 301. — Kurze, n. o. m., str. 98, 100. — Conversio Bagoariorum et Carantanorum, cap. 6. 38 Kos, n. o. m., I, št. 303. — Jaffe, Bibliotheca rerum germanicarum, VI, 311 si. 31 Da je to bil občni vtis, glej tudi Alkvinova pisma, ki govore le o Obrili, kakor da drugih prebivalcev v zavojevanih krajih ne bi bilo: Kos, n. o. m., I, št. 299 si., 304, 306 si., 319, 327. — Jaffč, n. o. m., VI, 284, 361, 307, 323, 325, 427, 511. 35 Kos, n. o. m., I, št. 303, str. 341. — Jaffe, n. o. m., VI, 315. Vsa ta „plemena in razrodi" so se mu zdeli vendar le „hunski".36 Vzrok temu je mogel biti edino ta, da so bili v tej narodni zmesi Obri gospodarji, vsi drugi samo malopomembna družina. Govorili smo prej še oprezno o zvezi na življenje in smrt, ki je spajala Slovence z Obri. Zdaj ji poznamo vsebino: Slovenec je bil v njej le reven podložnik, nikar ne zaveznik, ki bi bil po lastnem nagibu podpiral obrsko moč. A to spoznanje nam bliskoma razodeva vso pretresljivo bedo staroslovenskih razmer. Kajti pod-ložnost, to je bilo po obrsko sužnost. Fredegar in Nestor nam dovolj jasno pričata, kako so Obri pestili svoje podložnike, kako so oskrunjali njihove žene in hčere in namesto živine vpregah v jarem17. Le suženj to voljno trpi. Sicer nam utegne kdo oponesti, da misli Nestor pri svojih besedah samo na ruske Duljebe, a Fredegar morda le na Čehe. Vzlic temu je gotovo, da i Slovencem usoda ni mogla biti milejša. To sledi iz načina, kako so se Obri naseljevali. Ko so pridrli v srednjo Evropo, se niso vsi naselili po ogrskih nižinah, ampak manjša krdela so se razkropila tudi po obmejnih deželah. Krajevno ime Vovbre, nemški Heunburg, t. j. Hunen-burg, na Koroškem in jezikovne starine v rezijanščini potrjujejo to za Slovence38. Posebno zanimivo pa pojasnjuje te razmere slovenska beseda „kasazi" za nemško „Ealinger". Lessiak nas je v svojem članku „Edling-Kazaze" poučil, da tiči v izrazu „kazazi" turški „quazaq":!!\ Slovenci so ga slišali od Turkotatarjev, ki so prebivali v njih sredini, in so ga kratkomalo prelili v troje oblik: Korošci v Kazaze, Spodnještajerci, sosednji Hrvatje in vzhodni Kranjci v Ka-saze, vsi drugi Kranjci v Koseze40. Vsaka izmed teh oblik se je rabila, kakor razvidno, na razločno zaokroženem ozemlju, kar dokazuje, da so se Turkotatarji na Slovenskem cepili na več plemen, ki so govorila svoja posebna narečja41. To je tem verjetnejše, ker je dognano, da Obri niso bili enoten narod, temveč le zveza raznih turkotatarskih plemen, kateri s" Kos, n. o. m., I, št. 304. — Jaffe, n. o. m., VI, 307: Alkvin Karlu Velikemu: Gentes populosque Hunortim... tuis suo lionori militautibus sub-didit sceptris. "T Miklosich, Chronica Nestoris, str. 5 si. — Fredegarii Chronicon lib. IV, cap. 48 (Mon. Germ. SS. rer. Meroving., II, 144). 33 Hauptmann, n. o. m., str. 232 si. M Carinthia, I, 103. letnik, str. 87. 40 Istotam, str. 89 si. 41 Istotam, str. 92 si. je najmogočnejše, obrsko, dalo svoje ime. Turkotatarji raznega rodu so torej prepregali slovensko zemljo s svojimi selišči, kroteč domače ljudstvo, da se ne bi vzdignilo zoper svoje gospode. A da bi še zanesljiveje preprečili vsak upor, so celo razdrobili narodno edinstvo podložnih Slovencev. Presadili so na primer med nje z ga-liškega Buga oddelke podjarmljenih Duljebov, ene na Srednje-Šta-jersko, kjer nahajamo pozneje res duljebsko grofijo, a druge daleč na zahodno Koroško, kjer je še v enajstem stoletju o njih pričalo staro selo Duljeb. Kakor klini so se zagozdile take drugorodne naselbine v slovenstvo in ga razgnale na kosce. Obri so s tem docela dosegli svoje namene. Zakaj presajajoč in krušeč alpske Slovane, so jim iz-ruvali iz srca vsako čuvstvo vzajemnosti in zatrli sposobnost za skupen odpor4-. Pravna posledica tega nasilja jasno odseva iz besede „quazaq" in njene uporabe. Ko so se namreč v prvi polovici sedmega stoletja zahodni Slovani pod kraljem Samom otresli obrskega jarma, so se namesto Obrov naselili na Koroškem zmagoviti hrvatski bojniki in si zgradili samostojno državo43; a Slovenci svojim novim gospodarjem niso vedeli drugega imena nego kazazi, t. j. svobodniki44, nehote s tem skromnim nazivom priznavajoč, da sami niso bili svobodni, marveč le sužnji. Verna sličica teh razmer se nam je ohranila v znani pripovedki o knezu Ingu. Ker je bil goreč kristjan, mu je baje mrzelo, da se je bilo samo nižje ljudstvo izpreobrnilo, velikaši pa ne. Radi-tega je napravil pojedino in posadil „sužnje kot kristjane k sebi za mizo, poganom pa, ki so bili njih gospodje, je kakor psom ukazal, naj ostanejo pred pragom45. Treba nam je samo odkrušiti krščanski omet in pred nami stoji živa podoba staroslovenske družbe: peščica mogotcev, a globoko pod njimi številna čreda brezpravnih sužnjev. Zdaj pa pomislimo: narod teptan, zmlet v prhek zdrob,v oblasti divjakov, po katerih ni plala sorodna kri, ki bi blažila njih okrutnost, — tak narod da bi bil hrepenel po bojih, iz lastnega nagiba se večno boril z Langobardi? Ne, to ni mogoče. Od spartanskih helotov do tlačanov 18. stoletja se vedno ponavlja ista resnica, da kdor po pasje trpi, tudi po pasje živi. Suženj, sam zase, je po- 42 Hauptmann, n. o. m., str. 232, 240 si. 43 Istotam, str. 256 si., 263 si. 44 Istotam, str. 264. 45 Kos, n. o. m., I, št. 336. — Conversio Bagoariorum et Carantanonmi, cap. 7. nižen, miroljuben, se boji orožja, nikar da bi ga sam vihtel. Spomnimo se vendar Slovanov v dolnjem Podonavju! Dolgo so bili žrtve divjih narodov, ki so se valili iz ruskih stepi v bizantinsko državo, in res — slišali smo — kakor žabe so skakali v vodo, kadar se je bližal sovražnik. Samo njih brate, Slovence, je slična usoda baje tako podžigala, navduševala, da so hoteli, sami že sužnji, zasužnjiti druge! Ali se nam blede? 1 njih možgani in srca so vendar morali biti suženjski. A to se pravi: če so Slovenci res kot besni na-pastniki neštetokrat hrumeli na Furlansko, tedaj jih ni tirala lastna volja, ampak le obrski bič. Njih prava narava se je do nagega razkrila za Karla Velikega. Obrska moč se je bila sesula v domačih prepirih, a Slovenci sami so bili Frankom tako malo nevarni, da Einhard na koncu svojega poročila radostno vzklika: „V tej vojni Franki skoro niso prelili svoje krvi!" Alemanec, ki se je udeležil teh bojev, pa doma porogljivo razlaga, zakaj: ker so se nasprotniki bili kakor — „žabe", „črvički".48 III. Prehod v nemški družabni sestav. Lahke zmage, ki jih je Karel Veliki izvojeval v bojih z Obri, so pridobile frankovski državi vso obširno zemljo od Aniže do ogrske Donave, od jadranskega morja do čeških in moravskih mej. Azijatsko tuj se je moral Nemcem zdeti ta svet. Le rahlo, kakor tipaje, so zato posegli v njegove razmere: obrskim rojem, sedečim na Dunajskem polju in v severnem delu ogrske nižave, so pustili za Karla Velikega popolno samoupravo pod lastnim kakanom, obrsko-slovenskim in hrvatsko-slovenskim plemenom izprva priznali domače kneze in pozneje njih nemške naslednike na Koroškem vsaj umeščali po starem narodnem obredu. Kolikor mogoče, so čuvali povsod v političnem oziru staro pravdo. A v družabnem? Monachus Sangallensis (Mon. Germ. SS., II, 757; Jaffé, Bibliotheca rerum Gernianicarum, IV, 685): ,,I:rat quídam vir de Durgoue... Is... domum victor reversus et a torpentibus interrogatus, qualiter ei in regione Winidum complaceret, illos dedignatus hisque indignatus aiebat: ,Quid mihi rcnunculi illi?' Septem vel octo vel certo novem de í 1 lis hasta mea perforatos et quid nescio murmurantes, huc illucque portare solebam; frustra adversus tales vermículos domnus rex et nos fatigati sumus." Izza Karla Velikega omenjajo listine še skozi stoletja slovenske svobodnike, plemenitaše in celo slovenske grofe. To izpričuje, da se Nemci niso doteknili slovenskega plemstva, da so poslovenjeni potomci nekdanjih Hrvatov in Turkotatarjev vobče nemoteno živeli pod nemško vlado. Ne zmagavčeva volja, ampak mirni, naravni razvoj je umerjal slovenskemu plemstvu nadaljnjo usodo47. Težje je dognati, kako so Nemci ravnali z ljudstvom. Sicer se često navajajo v listinah Slovenci kot servi, mancipia, toda s tem ni rečeno, da bi to bili vsi. Lahko bi si mislili, da je pod novo oblastjo enotno slovensko suženjstvo razpalo na več podložnih stanov. To bi tem rajši verjeli, ker bi se strinjalo z načeli bavarskega narodnega prava, ki je z nemškim gospostvom zavladalo tudi pri nas. Po tem pravu so obdelovali gosposko zemljo sužnji in polusvobodniki. Sužnji so bili veleposestnikom ali za domačo družino, hlapce na dvoru48, ali za naseljene hlapce, hlapce-kmete4". Družina je opravljala dela na zemlji, ki se je oskrbovala neposredno z gosposkega dvora. Vse drugo ozemlje je bilo razkosano na kmetije in podeljeno polusvobodnikom in naseljenim hlapcem. Ti so bili pravno povsem enaki hlapcem-pridvornikom, ali gospodarsko so bili na boljšem, ker so uživali mimo njih vsaj nekoliko samostojnosti. Plačevali so od svojih kmetij davke in delali tri dni na teden, včasih tudi več, na dvoru tlako, drugače pa so bili sami svoji za svojim ognjiščem. Seveda le od danes do jutri. Vsak hip jih je gospod lahko uvrstil zopet med domačo družino ali premestil na drugo zemljišče. Kajti naseljeni hlapci niso imeli pravice do svojih kmetij niti sploh do kmetskega življenja, bili so le blago, katerega je lastnik predeval in rabil, kakor je hotel. Bolje se je godilo polusvobodnikom"", takozvanim praznikom. Ime je izpeljano iz pridevnika prazen, ki pomeni v širšem zmislu toliko kolikor pust ali prost. Dan, ki je za nas brez dela, zovetno zato še dandanes praznik, a stari Slovenci so krstili tako tudi kmeta '' v. Luschin, Handbuch der österreichischen Reichsgeschichte, I. Bd.: Österr. Reichsgeschichte des Mittelalters, str. 71. " Mon. hist. duc. Car., IV, 329 n 2318: werchperliute. 49 Hauptmann, Die Freileute, str. 10 (ponatis iz Carinthie 100. zv.): werichpauren. 50 Istotani, str. 6 sl„ 19 sl.: liber, libertinus, Barschalk, Freimann. brez dela, t. j. brez hlapčevskega dela.50a Medtem ko so namreč morali hlapci prijemati za vsako delo, so praznikom nalagali zgolj opravke, ki niso omadeževali njih stanovske časti. Zlasti so imeli to prednost, da jim ni trebalo hoditi na dnino vsak teden, ampak le o nujnih prilikah, na primer o setvi, košnji ali o žetvi. Vrhu tega so bili dedno spojeni s svojimi zemljišči: kakor se sami niso smeli umikati z grude, tako jih i gospod ni mogel odseljevati. Velika razlika, ki je pravno in gospodarsko ločila podložne kmete, je sama ob sebi vplivala na velikost zemljišč. Hlapec, ki je tlačanil dobršen del leta na pridvorni zemlji, ni utegnil obdelovati doma toliko polja, kolikor njegov srečnejši sosed. Pleinenitaši so zato delili kmetsko zemljo na manjša in večja posestva. Ta so dajali polusvobodnikom, ona pa hlapcem in potem govorili o svobodnih kmetijah in hlapčevskih, kakor da bi zemlja vpijala vase pravne lastnosti človeške.51 Bavili smo se pobliže z uredbo nemškega veleposestva in na zastonj. Zakaj duh nemškega prava nam vriva zdaj misel, da je bržkone tudi slovenski podložnik prepajal zemljo s svojim pravnim značajem. A če je to res, lahko določimo družabni položaj slovenskega kmeta iz posebnosti „slovenskih kmetij", raztresenih širom alpskih dežel52. Kaj je torej slovenska kmetija? Peisker in Leveč sta izračunila po katastralnih mapah, da je obsegala slovenska kmetija baje redno dvanajst hektarov5"'. Dopsch Ma Izraz v škofjeloškem urbarju iz leta 1318. (font. rer. austr. II, 36, 226): Item quatuor pracznich ibidem soluunt annuatim LXXX ferra, in v urbarju iz leta 1291. (istotam str. 228): Quo facto queratur sub facto iuramenti, utrum i 1 le sit bonus colonus... et si inter uicinos suos sciat... aliquem ualentem pro cultura, sive ille sit pracznich sive alius quicunque. — Gospod prof. Nachtigall ine opozarja, da nahajamo besedo „praznik" kot osebno ime še dandanes na Slovenskem, in navaja za zgled doktorja Ivana Praznika (gl. „Slovenski Narod" z dne 14. julija 1917). sl O tej uredbi nemškega veleposestva v dobi narodnega prava glej Gut-mann, Die soziale Gliederung der Bayern zur Zeit des Volksrechtes. Abhandlungen aus dem staatswissenschaftlichen Seminar zu Straßburg, XX, 88, 96, 115 sl., 131 sl„ 136sl. — Hauptmann, Über den Ursprung von Erbleihen in Österreich, Steiermark und Kärnten. Forschungen zur Verfassungs-und Verwaltungsgeschichte der Steiermark, VIII, 55 sl. 5* Glej seznam v Levčevem spisu, Pettauer Studien, III, Mitteilungen der anthropologischen Gesellschaft in Wien, XXXV (1905), 86 sl. r,s II. Bericht der Histor. Landeskommission für Steiermark, str. 16 (Peisker). — Leveč, n. o. m., 184 sl. jima je živo ugovarjal, češ, računila sta napačno, zato njiju trditev nima podlage1"'4. Mi nočemo soditi. Rajši se ogibljemo sumnih map in se zanašamo na sodobne vire. Tako naletimo na listino, v kateri se pripoveduje, da je brižinski škof prepustil oglejskemu patriarhu dve slovenski kmetiji svojega dvora v Škof ji Loki; na eni je sedel hlapec, na drugi polusvobodnik55. Po prejšnjih izvajanjih bi pričakovali, da je bila prva hlapčevska, druga svobodna. Ime slovenska kmetija se potem ne bi tikalo ne velikosti ozemlja, ne posestnikovega stanu, marveč bi pomenilo le imenje, katerega je obdeloval Slovenec. Toda iz previdnosti glejmo dalje! Okoli leta 1150. je dal, tako čitamo, neki Koloman admontskemu samostanu svoj mlin pri Trabochu in „toliko polja, da bi veljalo z mlinom vred za eno slovensko kmetijo"50. Podobno zavija pisec nekega darilnega zaznamka s Koroškega. Po njegovih besedah je poklonil plemenitaš Pilgrim briksenski cerkvi slovensko kmetijo v Duljebu in obljubil, ako v rečenem kraju ne bi bilo dosti zemlje, da bi pomanjkljaj domeril na sosednjem posestvu57. Nihče pri tem ni črhnil besede o hlapčevski ne o svobodni kmetiji; zavedali so se vsi, da je bila slovenska le ena, da ni značila drugega nego obče priznano zemljiško mero. škofjeloški slučaj nam zato ne slika več prvotnih razmer, ampak poznejši razvoj, ko so že vnemar puščali stari nazor, da se skladaj stan podložnega kmeta s pravnim svojstvom njegove posesti. Takrat je že bilo vseeno, koga je redila slovenska kmetija, ali navadnega hlapca ali praznika58. Tem nujneje nam je pozvedovati, kateremu izmed njiju je bila namenjena od kraja. Zopet črpamo iz listin. Okoli leta 970. je prepustila plemenita Hildegarda svojemu sinu posestvo v Kamnu na Koroškem „z osmimi slovenskimi kmetijami v bližini", a črez nekaj časa je prešlo vse to v last briksenski škofiji50. Dodatek, da „s sužnji vred", nas kakor opominja, katerega stanu so najbrž bili prebivalci slovenskih kmetij. Naravnost pa to zvemo iz drugega primera. Admontski menihi so " Die ältere Sozial- und Wirtschaftsverfassung der Alpenslawen, 65 sl. 55 Font. rer. austr., II, 31, 89, št. 89. Zahn, Urkundenbuch des Herzogtums Steiermark (St. UB.). I, 292, št. 282. 57 Mon. bist. duc. Car., III, 133, št. 331. 58 Hauptmann, Über den Ursprung von Erbleihen, 64 sl., 69 sl.; Die Freileute, 15 sl., 20 sl. 50 Mon. hist. duc. Car., III, 55, št. 138, 75, št. 189. namreč nekoč dobili dvaintrideset slovenskih kmetij in hkratu, kakor se trikrat poudarja, „vse pripadajoče sužnje",00 Videti je, kakor da trebamo samo najplitvejše matematike, če hočemo zdaj izračuniti prvotne razmere. Kajti ako so izprva živeli na slovenskih kmetijah, kakor kaže ime, sami Slovenci, ako so dalje živeli na slovenskih kmetijah, kakor kaže listina, zgolj sužnji, potem si vendar ne moremo kaj, da ne bi sodili: Slovenec je bil prvotno tudi pod nemško vlado le suženj. A to sodbo bi nam naposled podkrepila in še dopolnila listina iz začetka enajstega stoletja. V njej se poroča, da je dal neki plemenitaš brižinskemu škofu svoje posestvo na Bavarskem „z osmimi hlapci obojega spola", a škof da mu je vrnil v zameno osem slovenskih kmetij na Koroškem in „prav toliko hlapcev, kolikor jih je sam prejel""1. Slovenski hlapec za bavarskega, to bi kazalo, da sta si bila enaka — ali če preidemo s kmeta na njegovo kmetijo, da je bila slovenska kmetija to, kar na Bavarskem hlapčevska. Dotipali smo se do tega sklepa počasi, le po ovinkih, toda imamo na izber tudi ravno pot. Brižinski škof Elenhard je izročil leta 1072. solnograški cerkvi slovensko kmetijo v Peterdorfu na Gornjem Štajerskem"2. Sreča nam je topot mila, ker je Peterdorf spadal pod Katsch, a za Katsch ali kakor se je pozneje rekalo ostankom te posesti, za Št. Peter so se ohranili trije urbarji: en iz leta 1160.03 in dva iz začetka štirinajstega stoletja, ki v posebnih odstavkih naštevata kmete v Peterdorfu, njih zemljišča in davščine01. Leta 1305.je bilo vseh posestev skupaj sedemindvajset: dvaindvajset drobnih, katerim je obseg zapisan zgolj po oralih, ena cela kmetija in štiri imenja, ki so veljala za tretjino, polovico ali dve tretjini stare kmetije, ne da bi se posebe dodalo, koliko oralov so šteli. Ali to se lahko dožene s pomočjo podatkov o davkih, ki jih je polagalo onih dvaindvajset malih posestev. Iz dotičnih urbarskih mest je namreč posneti, da so kmetje v Peterdorfu odštevali zemljiškega davka od orala 5 penezov, 2% mernika ovsa in sena V3a voza'J J Če torej vemo, koliko davka je plačevalo kako zemljišče, obenem tudi Istotam, III, 281, št. 722. 01 Istotam, III, 93, št. 215. K St. UB. I, 76, št. 67. C3 Fontes rerum austriacarum, II, 36. zv., str. 1 7 si. Istotam, 36, 283 si. "5 Istotam, 36, 292 (Haertwich caupo), 293 (Swebler, Jacobus Reisner). vemo, koliko mu je bilo oralov. Kajti po stari, častitljivi regeldetriji sklepamo potem na primer tako: penezov ovsa sena I. Od pol kmetije111' se daje . II. Od orala se daje . . . . 40 IS mm 5 2i Vi m JA voza V32voza III. Pol kmetije ima torej: 40:5 18: 2Vi = V4: VS2 = 8oralov. Ker pa pridi za vsakim računom tudi preizkus, izpisujemo s posebnim zadoščenjem iz urbarja še dobrodošlo opombo: „Amlunch ima osem oralov, daje toliko, kolikor [poluzemljak] Hainrich jim Glantz]"08 — to se pravi — tisti, čigar davke smo vstavili gori na prvem mestu (I.) v račun. Z dveh med seboj si tujih strani se tako v en glas potrjuje, da je pol kmetije v resnici osem oralov ali cela — a to je v Peterdorfu, kakor pomnimo, slovenska kmetija — šestnajst. Zdaj ko smo izpregledali, seveda naenkrat zapazimo, da slovenske kmetije niso bile omejene na Peterdorf, ampak razširjene po vsem šentpetrskem okraju. Samo v Rudenecku se kmalu namerimo na kmetije, ki so bile obložene s popolnoma drugimi davki. Toda vzroka ni treba dolgo iskati; kajti kdor le poseže po urbarju iz leta 1160., se takoj uveri, da so nosile rudeneške kmetije že takrat ista bremena, in sicer zato, ker so bile — svobodne.co Ako smo prej še ugibali na dve plati, kateri pravni značaj bi prisodili slovenskim kmetijam, zdaj mora biti vsakemu omahovanju konec. Zakaj nasprotje, ki tako strogo loči svobodne kmetije od slovenskih, vendar nesporno oznanja, da je bila slovenska hlapčevska. Res se s tem tudi izvrstno ujema, da se je moral posestnik slovenske kmetije šele odkupiti od hlapčevske tlake, polusvobodnik pa je bil tlake in tlaščine prost. Kar smo slutili po bavarskem pravu, sklepali iz listin, vse to gladko dokazujejo naši urbarji. Le eno vprašanje še čaka rešitve in to je, ali se je slovenska kmetija zlagala z nemško hlapčevsko tudi v tem, da je bila manjša od svobodne. Na prvi pogled bi to verjeli, ker nahajamo baš v Rudenecku večje kmetije, obsegajoče po dvajset oralov.70 Vendar nas zahajajo dvomi. Rudeneški kmet 00 Istotam, 36, 295 (Hainrich im Glantz). 07 mernik. 68 Istotam, 36, 295. 00 Font. rer. austr., II, 36, str. 18: Decern hobe que libere dicuntur... — Hauptmann, Die Freileute, str. 14, 19. 70 Font., II, 36, str. 283 si., 296 si. — Hauptmann, n. o. m., str. 16sl„ 19. Hagen je namreč imel osem oralov zemlje, a zanje odpravljal polovico tega, kar drugi vaščani s celih kmetij71, ali toliko davščin, kolikor Dietmar in Kalist s pol kmetije7-. Očitno je torej, da so bile leta 1305. v Rudenecku poleg večjih kmetij z dvajsetimi orali tudi še navadne, ki so štele samo šestnajst. Ker pa so bile stopet-deset let poprej še vse svobodne kmetije v Rudenecku enake velikosti7smo zdaj v zadregi, katero zemljiško mero bi smatrali za prvotno. Mogoče je, da so izprva izmerili tudi svobodnim kmetijam samo po šestnajst oralov in šele pozneje ustvarili večje z dvajsetimi orali. Ali nič manj ni mogoče, da so šestnajstoralske mlajše. O tem ne moremo soditi, predno se nismo dodobra poučili o gospodarskih razmerah v Rudenecku. Razen mlinov, gostilen in posameznih travnikov je bilo tam leta 1305. trideset posestev: devet novih, ki jih je brižinska cerkev šele pridobila od plemenitaša Konrada Saurauskega74, in enin-dvajset drugih, ki so bila že zdavnaj brižinska last. Med temi se eno zemljišče hitro spozna kot tretjina peterdorfske slovenske kmetije7"', drugih dvajset pa je spominjalo na svobodne kmetije iz leta 1160. Po davkih in slučajnih opazkah o velikosti se vidi, da je bilo v tej dvajsetorici nekaj polnih dvajset- in šestnajstoralskih kmetij, da pa je bila večina kmetij že razklanih na manjše dele. Potemtakem se dado ta rudeneška posestva razvrstiti v sledeči pregled: Kmetije cele polovične četrtinske tričetrtinske male (šestnajstoralske) . . 4 1076 — — velike (dvajsetoralske) . . 2 277 1 i Skupaj . . 6 12 1 1 11 Hagen (str. 297) = Dietmarus (297), Dietmarvs inferior (297), Gervnch vnderm Eke (298) itd. 72 Str. 299. 7:! Prim, enotnost davkov Font. rer. austr., II, 36, 18 (Decern hobe que libere dicuntur). 71 Zvala so se „Purchhauser": istotam 36, 298 si. — Radi omenjenega prejšnjega posestnika glej istotam 36, 284 si., 321. 75 Istotam 36, 296 (Nycolaus Winter) = 36, 295 (Pvlrvtschinn). 7" Dietmarus de Rotenmanne in Fridrich sta dajala pšenice in rži toliko kolikor celozemniki, sladu pa še več (Font. rer. austr., II, 36, 304). 77 Obe polovici leta 1316. združeni v eno celo: „huba integra de xx ingeribus" (Font. rer. austr., II, 36, 296). Obema vrstama kmetij je nakladala brižinska cerkev osmero glavnih davkov v žitu in drobnici: ... v . v. , , , .. ovco z koštru- . . Kmetijam pšenice rzi sladu hmelja ovsa jagnjetom na svinjo malim. . 4m 10m 23v7fl 6m 3m 1 1 1 6m velikim . 5 m 12 m 29 v 6 m 4 m19 1 1 1 7 m Kakor ta razpredelnica kaže, je veljalo za pšenični davek isto razmerje, kakršno za zemljiški obseg obeh kmetij: 4 proti 5. Pri rži in ovsu je bilo sicer drugače, toda le na videz. To nas uči kratek račun: rzi ovsa Z malih kmetij so dajali....... 10 m 3 m z velikih kmetij so dajali....... 12 m 4 m Pravzaprav pa bi bili morali dajati z velikih kmetij po razmerjih : 4:5 = 10:* in 4:5 = 3:y x = 3t° = 12Vj m rži y = \B = 3% m ovsa. Menda ni težko uganiti, zakaj ta števila gospodi niso bila všeč. Kajti kako naj bi se bila potem bremena določila polovičnim ali četrtinskim kmetijam? Treba bi bilo davke tako drobiti na ulomke in ulomčiče, da bi z njimi le okorno in nezanesljivo računih. Tega si je bila vsekakor v svesti tudi brižinska cerkev in zato je v Ru-denecku tu odščipnila ulomek, tam ga dopolnila na celoto, držeč se v obče razmerja 4 proti 5, a po potrebi na lahko ga prikrajajoč gospodarskim potrebam svoje uprave. Kako vztrajno ga je čuvala, o tem nas lahko uveri tudi četrti davek, sladovni. Po naši razpredelnici je odpravljala mala kmetija 23 veder in 6 mernikov, velika 29 in 7. Sestava sladovnega davka po vedrih in mernikih dokazuje, da je bilo vedro večje od mernika; števili veder pa skoro natanko ponavljata staro razmerje 4 proti 5 in nas tako izpodbujata, da vsaj približno izračunimo, koliko je bilo vedro. Po vsej pravici namreč sklepamo: (29 v + 7 m) : (23 v +6 m) je približno 5 : 4 (29 v + 7 m) 4 „ „ (23 v + 6 m) 5 116 v +28 m „ „ 115 v +30 m lv = 2 /»(?). " vedro. Ta Dvakrat sicer samo 3 m, ali leta 1316. popravljeno po zgledu drugih v 1 ,,modius" (= 4 tri). Pristavili smo vprašaj, ker nas je same ta uspeh presenetil. Nadejali smo se približne resnice, a račun se je tako gladko iztekel, da bi mu najrajši docela verjeli. A da to storimo z mirno vestjo, nas upravičuje urbar iz leta 1160., ki omenja tam, kjer ima mlajši 23 veder in 6 mernikov, 23 veder in „3 vedra".80 torej 1 v = 2 m. Zdaj nam nihče niti najmanj ne more več očitati, češ, šiloma smo stlačili števili o sladovnem davku v zaželjeno razmerje. Premo, brez prejšnje neodločnosti smemo zdaj pisati: (23 f + 6/7Z) : (29 v lin) (46m -j- 6m) : (58m -f- 7m) = 52 m : 65 m 4:5. Štirikrat se torej pojavlja pri rudeneških davkih razmerje, ki smo ga zasledili pri oralih. To ne more več biti slučajno, temveč sledi po trdnem načelu, katerega je uporabil obdačevalec, in nam pomaga razjasniti, kako je v Rudenecku nastalo dvoje podložnih kmetij. Kajti tesna sorodnost, ki veže obe, nam je znamenje, da je ena vzrasla iz druge. Toda katera? Radi jasnosti združimo podatke vseh treh urbarjev zopet v kratek pregled. Čas kmetija 1305 mala . velika C N •o cz E > ra o C* "> Cu * o o ■— Ji (/3 3 A« 7 k 23 v 1 — 1 1 1 3 v vagan8i ä 4 m 10 m 23 v 6 m 3 m 1 1 1 6 m 5 m 12 m 29 v 6 m Am 1 1 1 7 m Živinski davek se ves čas ni malo ni izpremenil. A v sladovnem se je izmed mlajših kmetij le šestnajstoralska zlagala s staro svobodno. Zato nas tudi obhaja izkušnjava, da bi zdaj kratko- Font. rer. austr., II, 36, 18. korec = gorza (Font. rer. austr., II, 36, 18. modius. malo razsodili prepir o prvotnem obsegu rudeneške svobodne kmetije, češ, imela je samo šestnajst oralov. Toda tej nakani se upira dejstvo, da se je baš pri sladovnem davku brižinska cerkev očitno poganjala za čim večje dohodke.s:1 Lahko bi bila torej o priliki tudi starim svobodnim kmetijam zvišala omenjeni davek, a v tem slučaju bi se seveda razblinil edini razlog, radi katerega smo jim prej hoteli pripisovati samo šestnajst oralov. Stvar je vsekakor sumnjiva, tem bolj, ker nas bega še druga neskladnost. Okoli leta 1305. je bilo pri vseh kmetijah brez ozira na velikost četvero davkov enakih: hmeljni in vsi živinski. Vzemimo, da je brižinska cerkev res ustanovila velike kmetije v Rudenecku po vzorcu malih, tedaj bi bilo jasno, da je od njih zahtevala razmeroma premalo, medtem, ko je drugje v isti čas kmete stiskala preveč. Ta nedoslednost pa je tako robata, da si jo le s trudom vtepemo v glavo. Hočeš nočeš nam uhajajo misli v nasprotno stran in naenkrat ugib-Ijemo svoji prejšnji domnevi vprek, ali ni vendar verjetnejše, da so bile velike kmetije vzorci, a male posnemki. Res nam potem ne bi več delalo preglavice, zakaj sta obe vrsti kmetij nosili deloma enaka bremena. Kajti tedaj bi to le pomenilo, da brižinska cerkev starim velikim kmetijam, ki so bile že davno v trdnih rokah, ni hotela ali ni mogla zvišati davkov, da pa je drage volje porabila priliko, novo-urejenim malim naprtiti večja bremena. Zopet nam pomaga majhen račun: Vzemimo, da je imela prvotna svobodna kmetija res dvajset oralov; vzemimo dalje, da sta ostala, kakor drugi davki, i pšenični in rženi neizpremenjena od leta 1160. vse do 1305.: tedaj bi smeli pisati A. pšenice......3k (1160) = 5m (1305) B. rži....... 1 k (1160) = 12m (1305). Iz A bi sledilo .... \ k 3/.,m - \-/.,m vstavljeno v B . . . . 7 k = 5/3m ■ 7 = \\-/..m. ali v resnici..... do malega 12 m 53 „Vlrich am Pvhel" (istotam 36, 294) ima, kakor kažejo davki, eno izmed tistih dveh kmetij, ki se omenjata leta 1160. (str. 18) v odstavku: „Due alie hobe..." Takrat je dajala šest vaganov sladu, leta 1305. 54 mernikov. Vagan je štel v Št. Petru kvečjemu šest mernikov (prim. nižje sp. op. 85 in 89), torej se je zahtevalo v tem slučaju najmanj za 18 mernikov (54—36) preveč. — , Dietmarus de Rotenmanne" in ,,Fridrich ibidem" (istotam 304) sta imela po osem oralov, pa sta dajala namesto ll1/-. vedra in 3 mernikov sladu 28 veder. kakor je velevala enačba B. Z drugimi besedami: Kar nam je bilo izprva le domneva, to nam je zdaj strdil preizkus skoro v dokaz. Le težko bi si za naprej še dopovedovali, da se v pše-ničnem in rženem davku dvajsetoralskih kmetij nemara vendar ni skrival stari davek iz leta 1160. A če potemtakem odklanjamo nezaupnost in si predstavljamo, da je izmed šesterih davščin, ki se dado primerjati, pri starih kmetijah in dvajsetoralskih iz leta 1305. petero natanko enakih, tedaj je umljivo, da smatramo končno dvajsetoralske kmetije za izvirne, a šestnajstoralske za mlajše posnemke. Najlepše pa dokazuje prvobitnost velikih kmetij opomnja o davčni meri v Št. Petru. Poleg občne šege srednjeveških veleposestnikov je namreč ustanovila brižinska cerkev kakor za druga posestva tudi za Št. Peter žitnico, „kašto", kamor so zvažali žitni davek podložnih kmetov.84 Ker pa tedaj ni bilo splošno veljavnih mer, je uvedla posebno „kaštno mero šentpetrsko", po kateri je nakladala in pobirala davke: en vagan štirje merniki.85 A ta prvotna mera se je rabila v začetku štirinajstega stoletja samo še v gospodarskih računih, ki jih je kaštnik sestavljal za škofa86, potem pri eni peterdorfski kmetiji*7 in — pri velikih, dvajsetoralskih kmetijah v Rudenecku88. Povsod drugod se je računilo po novem vaganu, ki je imel šest mernikov89. Če se vprašamo torej na koncu svojih raziskovanj še enkrat, katera kmetija v Rudenecku je bila prvotna, tedaj smemo brez pomisleka odgovoriti, da dvajsetoralska. Stara mera šentpetrska nam je izdala njeno starost. Zdaj pa primerimo: slovenska kmetija šestnajst oralov, svobodna dvajset — zares, imeli smo prav, ko smo slutili, da se je razlikovala slovenska 81 Font. rer. austr., II, 36, 67 (Waidhofen a. d. Ybbs), 78 (Holenburg), 93 (Ulmerfeld), 124 (Škofja Loka), 155 (Oberwolz), 288 (St. Peter). 85 Istotam 36, 284; 296 si. — Ista mera se je rabila tudi na bližnjih deželnoknežjih posestvih (Judenburg, Knittelfeld); glej Dopsch, Die landes- furstlichen Gesamturbare der Steiermark CXXXVI in 122n 57, 123 n 61. 80 Istotam 36, 152 si. 87 Istotam 36, 284: auene VI modios chastnales (1.1305) = auene VI modios chastnales mensure sancti Petri (1.1316). 88 Istotam 36, 296 si.: Hainrich-Hermannus (1.1305.) = Hermannus (leta 1316.); 299: Jacobus an der Traten; 300: Walchun am Troyn, Dietmarus. SB Istotam 36, 292 (Sanne), 294 (Vlrich am Pohel, Nuzpavmer), 295 (Hainrich im Glantz, Vintzeins lehm, Pvlrvtschin), 296 (Nycolaus Winter), 297 (Hagen), 298 (Gervnch vnderm Eke) itd. kmetija od svobodne kakor pristna hlapčevska tudi po svoji velikosti; prav imamo pa tudi, če izvajamo dalje: slovenska kmetija hlapčevska, to pomeni, da svobodna ni bila slovenska. Kakšna, nam dovolj jasno oznanjajo listine in urbarji, ki po narodnosti razločujejo samo dve vrsti kmetij, slovenske in — bavarske?" Zdi se nam, v sporu med Dopschem in Peiskerjem-Levcem nam zdaj ni več treba molčati. Drage volje pritegnemo Dopschu, ako trdi, da bavarska, slovenska kmetija najbrž ni značila „strogo določene, vedno enake mere".91 Saj tudi doma na Nemškem hlapčevska in svobodna kmetija ni bila stalna mera, temveč izpremenljiva, posneta po posebnih razmerah dotičnega kraja ali gospostva. Stalno in trdno je bilo le to, da je imela hlapčevska kmetija toliko manjši obseg od svobodne, kolikor večja je bila tlaka, ki jo je opravljal naseljeni hlapec mimo soseda-praznika. Ta ugovor Dopschev torej drži. Ne pojdemo pa tako brezpogojno dalje za njim, ako očita Peis-kerju-Levcu, da števili, ki ji navajata za slovensko, bavarsko kmetijo — 12 in 15 hektarov —, sploh nimata nobene podlage.92 Zakaj primerjati nam je treba samo števili, ki smo ji dognali mi — 16 oralov in 20 — in na mah spoznamo, da imamo tu kakor tam pred seboj isto razmerje med slovensko in bavarsko kmetijo, namreč 4 proti 5. Če torej tudi z Dopschem vred tajimo, da sta pomenili Levčevi števili stalni meri — z ozirom na ono čudno soglasje se vendar ne moremo iznebiti misli, da sta bili vsaj krajevno v rabi. Posvetili smo z navidez tako motno lučjo srednjeveških urbarjev v temno družabno zgodovino starih Slovencev in, čudo, uspeh je prekosil naše nade. Zdaj vemo: Nemci niso prišli na Slovensko ne kot osvoboditelji ne kot tlačilci. Hladno so zrli na nove podanike. Našli so cel narod v suženjstvu — niso imeli povoda, da bi ga rešili. Stara jezikovna značba „Sclavus — Sklave" jih drugje ni vznemirjala, zakaj bi jih bila na Slovenskem? Sužnje so rabili itak že doma v svojem gospodarstvu. Odkazali so torej po domačem zgledu Slovencu isto mesto kakor svojim dosedanjim hlapcem, mu naložili hlapčevsko tlako in uredili malo kmetijo. A ker se je že samo ob sebi umelo, da je bil Slovenec le hlapec, m Baš blizu Rudenecka, središča svobodnih kmetij, stara vas Baierdorf (prim, vasi tega imena: Zahn, Ortsnamenbuch). 91 Dopsch, Die ältere Sozial- und Wirtschaftsverfassung der Alpenslawen, str. 74. 82 Istotam, str. 71 sl. se je zdelo Nemcem odveč, da bi posebe poudarjali pravni značaj njegove kmetije; pravili so ji kratko „slovenska". Edina novost pod nemško vlado je bila potemtakem svobodna kmetija. Toda tudi ona je dobila v novi okolici novo ime. Kajti, ker je bila Slovencu kot hlapcu izprva nedosežna, le bavarskemu polusvobod-niku primerna, so jo prekrstili pri nas v „bavarsko kmetijo". Tako nam zvene na uho kakor iz „kasazov" tudi iz „slovenskih", „bavarskih kmetij" tužni glasovi slovenske preteklosti in nam pripovedujejo o krotkih prednikih-sužnjih, živo nas spo-minjajoč, kako brezprimerno dolga in strma, a zato nad vse častna je bila križeva pot do narodne osamosvoje in do junaštva soških zmag. O nameravani ustanovitvi škofije v Gornjem gradu leta 1237. Dr. Milko Kos. Malo je znanega in malo se je pisalo o nameravani ustanovitvi škofije v Gornjem gradu leta 1237. Onih par vrstic, ki jih imajo o tej stvari J. pl. Zahn1, F. Krones2 in Josip Gruden3, bo pač vse. Toda preden hočemo pisati o nameravani ustanovitvi škofije v Gornjem gradu, oglejmo si najprej vire, kateri govore o tej stvari. Dne 2. aprila leta 1237. je pisal papež Gregor IX. iz mesta Vi-terba, kjer se je takrat mudil, novograjskemu škofu4 in izvoljenemu tržaškemu škofu5, da mu je naznanil oglejski patriarh Bertold6, da je njegova vladikovina tako obširna, da se razprostira deset dni hoda in še več proti Ogrskemu. Ne more je torej, kakor bi bila njegova dolžnost, zadostno obhoditi. V njegovi vladikovini so nekateri kraji, v katerih umrje mnogo ljudi radi pomanjkanja božje službe, ne da bi bili birmani, in sploh trpe prebivalci po ondotnih straneh veliko škodo v dušnem oziru; zato se ni malo bati, da bi ne padli kmalu v zmoto, iz katere bi jih bilo potem težko rešiti (... quod Aqui-legensis diócesis adeo est diffusa, quod earn que per decern dietas 1 Friaulische Studien, I, Archiv für österreichische Geschichte, 57 (1878), str. 299. 2 Die Freien von Saneck, Graz 1883, str. 25—26. 3 Zgodovina slovenskega naroda, Celovec 1911 nasi., str. 153. 4 Takrat je bil po Babudriju Gerard za škofa v istrskem Novemgradu (Cittanova, lat. Emona). Prim. F. Babudri, Ruolo cronologico dei vescovi di Cittanuova in Istria, Archeografo Triestino, 3. ser., 33 (1909—1910), str. 369 nasi. 5 Tržaški škof je bil takrat Udalrik de Portis. Omenja se prvič 9. oktobra 1234 (Kandier, Codice diplomático Istriano k temu letu); posvečen je bil pred 29. septembrom 1237 (Zahn, Urkundenbuch des H. Steiermark, II, 470, št. 362); umrl je med 26. majem 1253 (Kandier k temu letu) in 28. septembrom 1254 (Minotto, Documenta ad Forumjulii, Istriam, Goritiam, Tergestum spec-tantia; Atti e memorie della Societä istriana di archeologia e storia patria, IX, 1892, str. 68). c Iz rodovine Andechs, vladal v Ogleju od leta 1218 do leta 1251. et amplius versus Ungarie partes diffunditur, non potest sicut debet, commode visitare, presertim cum in ipsa sint quedam loca in quibus propter deffectum officii pastoralis multi sine consignatione chris-matis moriuntur, et alias gentes illarum partium in spiritualibus graue sustinent detrimentum, propter quod timetur non modicum ne precipites proruant in errorem a quo non sunt de facili eruendi). Ker se patriarh boji, da bi Bog ne terjal od njega njih duš, prosil ga je (papeža), da bi dovolil, da se v katedralo povzdigne cerkev benediktinskega samostana v Gornjem gradu, katera je neposredno pod njegovo oblastjo, ali pa, da bi se tjakaj prestavila pičanska cerkev, ki je tako zapuščena, da ima le malo kanonikov ali pa nobenega, in ni upanja, da bi se povzdignila (... supplicauit, ut in monasterio de Oberemburg ordinis sancti Benedict! quod ad ipsum nullo per-tinet mediante, creandi kathedralem ecclesiam, vel transferendi ad illud Petenensem ecclesiam que est adeo desolata quod paucis vel nullis canonicis morantibus eadem de reformatione ipsius spes ali-qua non existit, licentiam sibi concedere curaremus). Papež pravi, da hvali patriarhov predlog ter želi, da bi se ta težavna zadeva rešila tako, kakor je prav. Zato jima ukazuje (tržaškemu in novo-grajskemu škofu), da bi skrbno poizvedela ter mu potem zvesto naznanila, je li to na korist oglejski cerkvi, bi li ondotni kapitelj v to dovolil, kako je stanje pičanske cerkve, bi li ne bil prej omenjeni samostan na škodi, bi li dobivali prihodni škof in kapitelj dovolj primernih dohodkov ter sploh o vseh dotičnih zadevah (Nos igitur eius propositum dignis in Domino laudibus commendantes, ac volen-tes ut res tam ardua cum debita maturitate procedat, mandamus quatenus utrum Aquilegensi ecclesie hoc expediat, et ad id capituli sui accedat assenssus, nec non et de statu predicte Petenensis ecclesie, et si dictum monasterium ex hoc seruetur indempne, et utrum sufficiens et idonea prouisio futuris episcopo et capitulo assignetur, ac de uniuersis negotii circumstantiis sollicite inquirentes que inuene-ritis, nobis fideliter rescribatis). Besedilo te listine je znano že dalj časa. Natisnil je listino, kolikor je meni znano, najprej po Bianchijevem prepisu iz zapisnih knjig oglejskih kancelarjev Valentinelli7, za tem Aug. Theiner* in ; Nonnulla documenta que ad Historiam referuntur quarundam ecclesia-rum in remotis partibus existentium et ad Aquilejensem Diocesim olim spec-tantium, Notizenblatt der kais. Akademie der Wissenschaften, VIII (1858), 402. 8 Vetera monumenta Slavorum meridionalium historiam illustrantia (Ro-mae 1863), I, 75, št. 91. V. Joppi0 in slednjič J.pl.Zahn10, čigar izdajo tudi jaz rabim. Re-gest imata poleg Potthasta11 in Bôhmer-Ficker-Winkelmanna12 tudi P. Josephus Bianchi13 (kateri je prepisal listino iz zbirk knjižnice v furlanskem San Daniele in jo datira s 3. aprilom 1238) in Franc Schumi14. Izvleček listine v papeških registrih (register papeža Gregorja IX., reg. 18, fol. 273™, ann. 11, c. 12) je priobčil Lucien Auvray.15 Toda nikakor ni ta listina papeža Gregorja IX. od 2. aprila 1237 edini vir, kateri nam govori o nameravani ustanovitvi škofije v Gornjem gradu, kakor pravi to F. Krones10. Tudi J.pl.Zahn17 in Josip Gruden1 s poznata edino ta vir, ne poznata pa listine, katere besedilo je prepisal iz registra papeža Gregorja IX. (reg. 18, fol. 307ro, ann. 11, c. 162) Lucien Auvray in jo priobčil v imenovani zbirki „Les registres de Grégoire IX."19 Kaj pravi ta vir? Tudi ta vir je listina papeža Gregorja IX., datirana 13. julija 1237 v Viterbu in naslovljena na novograjskega škofa in tržaškega izvoljenega škofa. Ponavlja najprej besedilo že znane nam listine od 2. aprila 1237., torej prošnjo oglejskega patriarha in tega razloge, ki govore v prilog ustanovitvi nove škofije, oziroma premestitvi pičanske škofije, potem papeževo naročilo obema škofoma od 2. aprila 1237., naj mu poročata glede podatkov in razmer pičanske škofije ter škofije, ki bi se imela ustanoviti v Gornjem gradu. Potem pa izvemo, in to je bilo doslej neznano, za odgovor obeh škofov. Odgovorila sta ta dva papežu, da je oglejski patriarh, dobivši dovoljenje oglejskega kapiteljna za ustanovitev katedralne cerkve v Gornjem gradu, nakazal bodočemu škofu dohodke v znesku 9 Aggiunte inedite al Codice diplomático Istro-Tergestino del secolo XIII (Nozze Porenta-Totto), Udine 1878, str. 27. 10 Urkundenbuch des Herzogthums Steiermark, II (Graz 1879), 460, st. 353. 11 Regesta pontificum Romanorum (Berolini 1874), str. 875, st. 10312. 12 Regesta imperii, V, st. 7161. 13 Documenta historiae Forojuliensis saeculi XIII, Archiv für Kunde Österreich. Geschichtsquellen, 21 (1859), 211, st. 121. 14 Urkunden- und Regestenbuch des Herzogtums Krain, II (Laibach 1887), 69, st. 75. 15 Les registres de Grégoire IX (Bibliothèque des écoles françaises d'Athènes et de Rome), II, kol. 612, st. 3590. 16 O. c., str. 26. 1T O. c., str. 299. 18 O.e., str. 153. 13 II, kol. 709, st. 3778. 350 mark srebra, vštevši v to svoto dohodke gornjegrajskega samostana, čigar stanje upa reformirati in tako povzdigniti število tamošnjih bratov in mu ob enem določil obširno vladikovino (Vos quidem rescripsistis nobis quod, ad creationem hujusmodi cathe-dralis ecclesie capituli Aquilegensis accedente consensu, patriarcha predictus futuro episcopo redditus trecentarum et quinquaginta marcarum argenti, computatis proventibus memorati monasterii, cujus statu in melius reformato, fratrum numerus ibidem augeri cre-ditur, cum larga diocesi assignavit). Papež škofoma nato veleva z ozirom na to, ker mu nista vsega po vrsti natančno izporočila tako, kakor jima je naročil, kar mu tudi sama omenjata, da mu vnovič odgovorita, do kam in kako daleč se raztezajo meje vladikovine, podrejene novi katedralni cerkvi, potem je li ta obljudena, koliko ima fara in cerkva, kako visoki so dohodki imenovanega samostana in koliko namerava iz svojega patriarh podeliti novi katedralni cerkvi. To naj mu natančno poizvesta in rezultat vestno izporočita, kajti zmerna se mu zdi provizija, katero sta mu omenila (Verum, cum, si(cut) prudenter advertitis, nobis juxta mandati nostri seriem non duxeritis plenarie rescribendum, iterato vobis per apostolica scripta mandamus quatenus, quantum diocesis assignata eidem cathedrali ecclesie in longum protendatur et latum, et si populata sit, nec non quot in ea plebes et ecclesie habeantur, et quantitatem reddituum monasterii sepedicti, et etiam quantum de suo prefatus patriarcha jamdicte cathedrali ecclesie providerit assignandum, sollicita diligentia perquirentes, quod inveneritis, nobis fideliter res-cribatis, scituri quod modica nobis videtur provisio quam vestris litteris expressistis). Te dve listini papeža Gregorja IX. navajata nekatere točke, katere hočemo z naslednjimi vrsticami nekoliko pojasniti in osvetliti. Patriarh Bertold sam omenja papežu, da je njegova vladiko-vina jako obširna in da se razteza deset dni hoda (per decern dietas) in še več proti Ogrskemu. V tem oziru je imel patriarh popolnoma prav. Ako vzamemo oddaljenost Ogleja od ogrske meje in računamo na en dan hoda dvajset milj, kakor so računali v 13. stoletju20, vidimo, da so Bertoldovi podatki pravilni. Bertoldova vladikovina je obsegala takrat proti vzhodu vse današnje Kranjsko ter Koroško in Štajersko južno od Drave. Vse to obširno, s Slovenci naseljeno 20 Du Cange, Glossarium mediae et infimae Latinitatis, ed. L. Favre, III, 110. ozemlje ni imelo niti enega škofovskega sedeža, — medtem ko jih je n. pr. mala Istra štela kar šest, solnograška nadškofija pa na Koroškem in Štajerskem severno od Drave tri sufraganske škofovske sedeže (Krka, ustanovlj. 1. 1072.; Sekova, ustanovlj. 1. 1218. in Labod, ustanovlj. 1. 1228). — Radi tega tudi niso mogli, kar poudarja tudi patriarh Bertold, oglejski patriarhi sami obhoditi svoje razsežne vladikovine, kakor bi bilo to potreba. Pred patriarhom Bertoldom so patriarh Udalrik II. (1161—1182), patriarh Gotfrid (1182—1194) in patriarh Volfger (1204—1218) edini oglejski cerkveni knezi, o katerih za gotovo vemo, da so se kdaj tekom svoje vlade mudili na tleh današnje Kranjske ali Koroške in Štajerske južno od Drave. Znano nam je, da se je patriarh Udalrik iz koroške rodovine grofov trebanjskih mudil leta 1163. v Škrljevem na Dolenjskem21, leta 1169. v Radovljici in Beljaku22, leta 1173.v Rečici v Savinjski dolini23, naslednje leto v Gornjem gradu24, leta 1177. pa nekje na Kranjskem.25 Patriarh Gotfrid (1182—1194) je bil navzoč pri posveče-vanju cerkve v Zičah.20 Na patriarha Volfgerja pa se namerimo julija meseca leta 1205. v Slovenjem Gradcu.27 Prav pogostoma je pa obiskal patriarh Bertold (1218—1251) kranjski, koroški in štajerski del svoje vladikovine. Že marca 1219 ga najdemo v Trebnjem (Treffen) pri Beljaku28, januarja naslednjega leta se je mudil v Spodnjem Dravogradu29, koncem leta 1225. in početkom leta 1226. ga naletimo v Slovenjem Gradcu in tamošnjem okraju30, oktobra leta 1228.se je mudil na Kranjskem31, januarja leta 1229. v Kamniku32, septembra 1231 v Rečici v Savinjski dolini33, decembra 1232 zopet v Kamniku34, januarja 1238 v Vipavi35, kmalu nato pa v Kamnu in v Beljaku na Koroškem36, še koncem Schumi, UB, I, 120, št. 128. " Jaksch, Mon. Carinthiae, I, 198, št. 258; III, 421, št. 1123. Zahn, UB, I, 521, št. 551. 21 Zahn, UB, I, 525, št. 554. 53 Schumi, UB, I, 150, št. 173 a. 26 Zahn, UB, II, 77, št. 48. 27 Jaksch, Mon. Car., I, 300, št. 410. 25 Jaksch, o. c., I, št. 482. 2" Jaksch, o. c., IV a, št. 1812. 50 Jaksch, o. c., I, št. 500; IV a, 1899, 1900. 31 Schumi, UB, II, št. 59; Zahn, UB, II, št. 251. 33 Schumi, o. c., št. 63. 33 Zahn. o. c., št. 285. 31 Zahn, o. c., št. 297. 33 Joppi, Documenti Goriziani, Archeografo Triestino, XI, str. 402. 38 Jaksch, o. c., IV a, št. 2161. istega in početkom leta 1239. se je mudil v Velesovem in v Kamniku na Gorenjskem37, septembra istega leta je bil zopet v Kamniku38, novembra je bil v Zatičini39, decembra v Slovenjem Gradcu411, januarja 1240 pa vnovič v Kamniku41, maj a 1243 se je mudil vGornjem gradu42, junija 1244 je bil v Mirni na Dolenjskem43, avgusta 1246 je bival v Kamniku44, julija 1243 pa v Rečici45, avgusta 1250 ga najdemo zopet v Zatičini40, septembra pa v Kamniku in Mengešu47, marca in aprila leta 1251 se je mudil v Slovenjem Gradcu.48 Že iz tega suhoparnega naštevanja obiskov patriarha Bertolda po vzhodnem delu njegove vladikovine lahko razvidimo, da je moralo biti njegovo zanimanje za ta del oglejske države kaj živahno. Ob priliki naštetih vizitacij je lahko Bertold proučil zahteve in potrebe tamošnjega ljudstva. Ena teh bi bila ustanovitev škofije v Gornjem gradu. Kako potrebna bi bila taka škofija, za to navaja Bertold v svojem pisanju papežu tudi vzroke: mnogo ljudi umrje radi pomanjkanja službe božje brez birme, velika škoda, ki jo trpe ljudje v dušnem oziru, in nemala bojazen „ne precipites proruant in errorem a quo non sunt de facile eruendi". Posebno zadnja točka je bila po mojih mislih patriarhu Bertoldu pri srcu; bal se je, da bi preplavil „error" — zmota tudi njegovo vladikovino. Toda kaj naj razumemo pod to zmoto? Gotovo se je razširil nauk Katarov in Valdenzev, če tudi nimamo o tem nikakeršnih direktnih podatkov, v prvi polovici 13. stoletja tudi po slovenskem delu oglejskega patriarhata. Nicoletti40 piše, da se je sešel že leta 1219. v Ogleju cerkveni zbor, kateri je pod predsedstvom patriarha Bertolda obravnaval tudi o babjeverstvu kmetskega ljudstva. Koliko je resnice v tem poročilu iz 16. stoletja, je radi pomanjkanja istočasnih virov težko reči. Giacomo Marcuzzi 57 Schumi, o. c., št. 103 in 105. 38 Schumi, o. c., št. 104. 38 Jaksch, o. c., IV a, št. 2184. 40 Jaksch, o. c., IV a, št. 2185. 41 Schumi, o. c., št. 106. 42 Zahn, o. c., št. 420. 43 Schumi, o. c., št. 129. 44 Zahn, o. c., III, št. 3. 45 Zahn, o. c., št. 12. 40 Schumi, o. c., št. 169—172. 47 Jaksch, o. c., IV a, št. 2441; Zahn, o. c., št. 76. 48 Jaksch, o. c., IV a, št. 2457; Zahn, o. c., št. 87, 88. '" Manzano, Annali del Friuli, II, 264. smatra poročilo za verjetno."'" Določneje se glasi poročilo iz listine, da je leta 1228. patriarh Bertold prišel na Dolenjsko in tam „po-pulum in regione, que Metlika dicitur, existentem errore caecitatis involutum et ritum gentilium quodammodo imitantem... a vero ovili errantem" pripeljal na pot resnice.51 Josip Gruden5- in Fr. Trdan™ mislita pri razlagi tega mesta celo na vpliv in posnemanje običajev Bogomilov od strani ljudstva, bivajočega v pokrajini okoli Metlike. Ako ne ravno na bogomilstvo, pa gotovo na vplive kake druge krive vere nam je misliti, ko čitamo one besede o zmoti v pisanju papeža Gregorja IX. iz leta 1237. Nova škofija se bi imela ustanoviti v Gornjem gradu. Ni to zgolj slučaj. Ako malo pregledamo odnošaje oglejske cerkve sploh, patriarha Bertolda, kateri se je, kakor smo videli zgoraj, mudil po-gostoma v gornjegrajskem okraju, in rodbine Andechsev, katere član je bil patriarh Bertold, še posebej, nam bo stvar razumljiva. Gornjegrajski samostan je bil ustanovljen leta 1140. Diebald de Kager je prepustil takrat svoj grad in druga posestva oglejski cerkvi, da bi ta v Gornjem gradu ustanovila samostan. To se je tudi zgodilo. Grad, k temu spadajoči dvor ter nekatera druga posestva in pravice je obdržala oglejska cerkev, ostalo je pripadlo novemu samostanu.54 Izmed Andechsev je podelil Henrik IV., mejni grof istrski, leta 1209. samostanu nekaj kmetij in eno ministerialko.55 Posebno milost je pa izkazoval samostanu njegov brat, patriarh Bertold. Tako je potrdil skupaj s svojim bratom Otonom VII., palatinskim grofom burgundskim, 29. oktobra leta 1228. samostanu različne predpravice in določil, naj bo samostan „immunis a taliis, a iure venatorio, a peticionibus uel exactionibus preconum, ab hospitacione officiarorum quorumlibet, nec non omni genere uexacionum" in naj „dominus terrae" varuje samostansko posest.50 50 Sinodi Aquileiesi (Udine 1910), str. 107—103. 51 Schumi, UB, II, 42, št. 59. 52 Zgodovina slovenskega naroda, 466. 53 O slovenskih Bogomilih, Cas, VIII (1914), 187—192. Zahn, UB, I, št. 180. — Prim. temeljito razpravo Avg. Stegenškovo, O najstarejši zgodovini gornjegrajskega okraja, Časopis za zgodovino in narodopisje, VII (1910), str. 1 nasl. 55 Zahn, UB, II, št. 100. Zahn, o. c., št. 251. Odnošaji oglejske cerkve k samostanu so bili zato posebno živahni, ker je imel patriarhat ravno v bližnji okolici samostana bogata posestva.57 Rečica v Savinjski dolini je bila oglejska last; in ravno tukaj, kjer se je že leta 1173. vršilo v župni cerkvi pod predsedstvom patriarha Udalrika II. kapitularno zborovanje, najdemo 18. septembra 1231. patriarha Bertolda, kako sodi dva svojih ministerialov, Lenarta in Ivana iz Vologa (vas v sodnem okraju Vransko), katera sta vlomila v gornjegrajski samostan.58 Tudi naslednja leta je izdajal patriarh Bertold listine v zadevah in na korist gornjegrajskega samostana, tako 2. decembra 123239, 17. maja 124300, 19. junija 124301 in 12. septembra 12 5 0.62 Vse te listine govore večinoma o posestvih in pravicah oglejske cerkve v gornjegrajskem okraju. Posestva oglejske cerkve so bila tako obširna, da je imel patriarh tu nastavljene lastne uradnike (officiales) ;63 leta 1248.se imenuje „Vlfingus de Levts [Letuš v Savinjski dolini], ministerialis Aqui-legensis et procurator bonorum nostrorum [scil. patriarchae] in districtu Obernburgensi et in prouincia de Moziri."'5-1 Že po besedilu ustanovne listine gornjegrajskega samostana od 7. aprila 11 40 je dobil po razlagi Stegenškovi (o. c., str. 3) oglejski patriarh od posestva Diebalda de Kager, ustanovitelja samostana, grad Gornji grad s priteklinami, deset kmetij, dva sintmana, gozd, en mlin in sto ministerialov. Ostalo je dobil novi samostan. Kako obširna so bila oglejska posestva v gornjegrajskem okraju, tudi to so pokazala natančneje raziskavanja Stegenškova (o. c., str. 10—15); imel je patriarhat tu za časa patriarha Bertolda: 1.) grad Gornji grad z „area adiacens", 2.) posestva gradu Tajna, 3.) grad Vrbovec, kjer je bival že imenovani „Vlfingus", 4.) vas Rečico (leta 1247. imenovana villa nostra05), 5.) posestva v Vologu in drugih vaseh in 6.) ves gozd. — Ta posestva so po mojem mnenju ona, katera naj bi pripadla novemu škofu in škofiji kot neposredna last, iz katerih bi vlekel novi škof svoje dohodke, o katerih govorita obe papeževi listini. 07 O tem Stegenšek, o. c., 10—15. 58 Zahn, UB, II, št. 285. — Prim. Ign. Orožen, Das Benediktiner-Stift Oberburg (Marburg 18/6), 17—18; Stegenšek, o. c., 12; Gruden, o.c., 190. 50 Zahn, UB, II, št. 297. 00 Zahn, UB, II, št. 420 (prim. Krones, o. c., 23, in Orožen, o.c., 27—28). 01 Zahn, UB, II, št. 422 (prim. Orožen, o. c., 28). Zahn, UB, III, št. 76 (prim. Orožen, o.c., 32—33). 03 Zahn, UB, II, št. 420; III, št. 76. 64 Zahn, UB. III, št. 23. 05 Zahn, UB, III, št. 12. Listina, katero je pred kratkim priobčil Lucien Auvray, navaja tudi svoto, katero naj bi kot svoje dohodke dobival novi škof. Bilo bi 350 mark srebra; deloma so bili v to svoto všteti dohodki gornje-grajskega samostana, deloma bi jo bil pokril patriarh iz svojega. Papež naroča novograjskemu in tržaškemu škofu, naj mu naznanita, koliko bi od tega odpadlo na samostanske dohodke, koliko na patriarha. Ker nam odgovor obeh škofov papežu ni znan, smo navezani na sklepanje. Ravno deset let pozneje, leta 1247., je dal patriarh Bertold sestaviti nekako „taxatio prouentuum prelaturarum, prebendarum et plebium". Tu so cenjeni letni dohodki gornje-grajskega samostana na 250 mark.00 Sklepamo torej lahko, da so bili tudi leta 1237. dohodki, katere bi imel dobiti novi škof, tako visoki, ostalih 100 mark bi mu dal patriarh iz svojega. Ako pomislimo, da so bili leta 1247. cenjeni dohodki nekaterih samostanov patriarhata tudi črez 350 mark (Šesto 450 mark, Rožac 400 mark)G7, se ne smemo čuditi, ako imenuje papež Gregor IX. provizijo, katero bi imela dobiti nova škofija, „modica". Zanimivo je dejstvo, da je patriarh Bertold v svojem pisanju do papeža sprožil misel, da bi se prestavila jako zapuščena pičanska škofija v Istri v Gornji grad. Zanimivo radi tega, ker so imeli ravno pičanski škofje kot namestniki oglejskih patriarhov v slovenskem delu oglejskega patriarhata gotovo vlogo v poznejših stoletjih srednjega veka in ob priliki ustanovitve ljubljanske škofije. Toda o tem ne mislim pisati, zgodilo se je to na drugem mestu08, opozoriti hočem le na to, da se je načrt patriarha Bertolda iz leta 1237. uresničil deloma leta 1461., ko so bili novoustanovljeni ljubljanski škofiji podeljeni dohodki gornjegrajskega samostana. Še dolgo časa potem je bil Gornji grad pravzaprav sedež ljubljanskega škofa. 00 G. Marcuzzi, Sinodi Aquileiesi, 329; Zahn, Archivalische Untersuchungen in Friaul, Beiträge zur Kunde steiermärk. Geschichtsquellen, IX (1872), 87; Orožen, o. c., 30. 67 G. Marcuzzi, o. c., 329. 03 Josip Gruden, Cerkvene razmere med Slovenci v XV. stoletju in ustanovitev ljubljanske škofije (Ljubljana 1908). Prispevek k rodovniku Franceta Prešerna. Spisal prof. A. K a s p r e t. Sodna graščina Radovljica je bila v drugi polovici šestnajstega stoletja sestavljena iz treh delov, iz bohinjskega, radovinskega in radovljiškega v ožjem pomenu. Poslednji se je raztezal od Zelenice do Visokega vrha in Babjega zoba. Temu delu je po radovljiškem urbarju 1.1579. pripadala vas Vrba, ki je štela štiri kmete. Na prvem mestu stoji Boštjan Prešeren (Sefmftian ^rejdjent), potem Tomaž, sin Leonarda Dolarja, Martin Dolar in kot četrti Klement Legat. Boštjan Prešeren je dajal od cele kmetije dva zlata, t. j. tri goldinarje in trideset krajcarjev, nadalje „puntarski penez"1 dveh krajcarjev in pisarino dveh penezov. Vsi drugi vrbski kmeti so manj dajali od svojih zemljišč: Tomaž Dolar 53 krajcarjev, Martin Dolar dva goldinarja, deset krajcarjev in dva peneza in Klement Legat 58 krajcarjev in dva peneza. Iz tega sklepamo, da je bil ¿Boštjan Prešeren najvišji obdačenec. Poleg omenjenih zemljiških davkov so vrbski vaščani razen Martina Dolarja tudi odpravljali desetino. Pet desetincev je bilo, vsak je desetinil dva snopa deželnemu knezu, enega pa gospodu pl. Lambergarju; z eno izjemo so bili tudi vsi podložniki deželnega kneza in lastnika radovljiškega gospostva. Tudi med desetinci stoji na prvem mestu Boštjan Prešeren, dasi je ravno toliko dajal kakor drugi. Za njim stoje Tomaž Dolar, Klement Legat, Tomaž Šobec in peti — Simon Prešeren, tudi vrbski vaščan, toda podložnik kapla-nije sv. Katarine v Lescah. Nadalje se v imenovanem urbarju iz 1. 1579. navaja Klement Prešeren, radovljiški meščan in lastnik dveh mestnih hiš; eno je kupil od Pesjaka, k drugi pa je prikupil njivo „von des Flaschen 1 Kranjski deželni zbor je meseca avgusta 1.1515. sklenil: vsak kmet, ki se je udeležil punta, plačuj na leto za večni spomin dva krajcarja; to globo, imenovano „puntarski penez" (Bundpfennig), so vpisali v urbar. Bržkone se je 1.1515. prednik Boštjana Prešerna udeležil upora. erben". Od vsake hiše je dajal 50 šilingov, od njive pa je plačeval 9 šilingov in en vinar (Haller). Ako povzamemo vse podatke iz omenjenega urbarja, ki se nanašajo na rod Prešernov, podaja se nam ta-le posledek. Po urbar-skih zaznamkih 1. 1579. stoji Boštjan Prešeren kot najvišji obdačenec na čelu vrbskih zemljakov in desetincev in na to dejstvo se je oziralo, ko so v novejšem času zaznamovali hiše s številkami: še dandanes nosi rojstna hiša Franca Prešerna štev. 1. Hišno ime „pri Ribičevih'' izhaja, kakor je sedanji gospodar sporočil A. Aškercu, odtod, da so bili v starih časih lastniki te hiše ribiči begunjskega gradu. To se toliko ujema z zgodovinskim dejstvom, da niso imeli kranjski kmeti ribolovne pravice, ampak so le služili graščinam kot ribiči. Kako sta bila Boštjan in Simon Prešeren v sorodstvu, ni moči dognati iz našega vira. Gotovo je bil Simon bližnji sorodnik Boštjana Prešerna, morda njegov brat ali celo sin. Lahko pa rečemo, da je bilo pri vrbskih Prešernih ime Simon udomačeno in v dobrem spominu: sorodnik Boštjana Prešerna se je prav tako imenoval kakor oče našega pesnika. Tu in tam se je primerilo, da je graščak v prid uprave samolastno vzdel kmetu, ki se je priženil, priimek ženinih staršev, sosebno v tem slučaju, če je bil priimek tasta istoveten z domačim imenom (n. pr. Roban, pri Robanovih). Krstno ime je priseljenec seveda obdržal. A to se ni v rodu Prešernov primerilo, kar kaže razlika med hišnim imenom in priimkom in ker so se ponavljala ista krstna imena. Kakor med plemenitniki, tako je bila med kmeti navada, da so udomačena imena, četudi s presledkom, prehajala od roda do roda. To pa nadalje dokazuje, da so Prešerni vsaj od konca petnajstega stoletja do smrti Simona, očeta slavnega pesnika, domovali v Vrbi in v posesti imeli prvo in najviše obdačeno kmetijo. Kakor omenjeno, se navaja v dotičnem urbarju radovljiški meščan Klement Prešeren, ki je bil lastnik dveh hiš in njive pred mestom. Ali je bila v Radovljici posebna panoga Prešernov, ni razvidno iz našega vira. Prav tako je še na podlagi novih virov dognati, kako sta bila v sorodstvu z našim pesnikom Janez Prešeren, odvetnik in zastopnik upornih Kočevcev okolo 1660.1., in dr. theol. Janez K. Prešeren, prvi predsednik akademije „Operosorum". Izjava uredništva. Uredništvo „Časopisa za slovenski jezik, književnost in zgodovino" je začelo vabiti na naročbo časopisa in udeležbo pri podjetju že spomladi preteklega leta, ker je upalo, da izide prvi snopič že tekom preteklega poletja. Ker pa je tiskarni vsled izrednih časovnih razmer ne-dostajalo potrebnih delavnih moči ter je vrhu tega še morala biti na razpolago v vojaške svrhe, se je tisk zavlekel za skoro celo leto, tako da more časopis začeti izhajati še le z 1. 1918. Uredništvu je prijetna dolžnost izreči vsem posebno zahvalo, ki so se že dosedaj oglasili kot deležniki ali naročniki. Doposlani denar velja, razume se, za 1. 1918. Izredne časovne razmere pa so pouzročile tudi to, da izhaja prvi dvojni snopič časopisa proti volji uredništva nepopoln, ker še nima književnih poročil in nameravanega, po možnosti popolnega kritičnega obzora vseh važnejših, nalogam časopisa odgovarjajočih znanstvenih vesti (revije v poštev prihajajočega znanstvenega dela, važnejših osebnih vesti, nekrologov itd.). Za književna poročila (n. pr. o Škrabčevih jezikoslovnih spisih, Breznikovi slovenski slovnici, Brochovi slovanski fonetiki, Mikkolovi praslovanski gramatiki i. dr.) kakor tudi za poslano razpravo dr. Fr. Ramovša „Delo za revizijo za Dalmatinovo biblijo" bi se bili morali vliti novi diakritični znaki, kar je sicer za naš časopis iz umevnih znanstvenih razlogov prej ali slej conditio sine qua non, kar pa bi bilo tisk še dalj, zavleklo. Radi tega se je stvar odložila na poznejši čas. Tudi omenjenega podrobnejšega obzora niso pripustile dosedanje izredne razmere. Zato pa namerava uredništvo podati pričenši s sledečimi snopiči obči pregled poslednje dobe znanstvenega dela o predmetih, spadajočih v področje našega časopisa. Tako bo cel letnik le popolno odgovarjal celotnemu programu, razloženemu v obširnem, posebej tiskanem in razposlanem vabilu. Priznati moramo tudi, da nam je prvi snopič skoro preko mere narasel, ker ni dobro kazalo deliti razprave, tiskane na prvem mestu. Radi tega smo morali poleg že omenjene razprave dr. Fr. Ramovša odložiti za naslednje snopiče tudi še neke druge razprave (n.pr.prof.dr. J.Grafen-auerja „O zastopstvu prvotno-slovanskih nazalov v slovenščini" i. dr.). Od pisateljev, ki v listu še niso zastopani ali tu še ne omenjeni, nam je obljubljenih več razprav, kakor n. pr. od dr. J. Prijatelja „Usta- novitev slovenske stolice v Ljubljani na liceju 1817" kot nadaljevanje njegove razprave „Slovenščina pod Napoleonom", od istega „O Kersnikovih časopisih Vejici in Kresu" itd.* Obljubili so nam svoje sodelovanje tudi drugi znani slovenski znanstveniki. Uredništvu so se ponudili tudi že materiali, ki bi jih uredništvo najraje izdalo v posebnih knjigah kakor n. pr. od dr. J. Prijatelja korespondenco Kopitarja-Cojza, ali od dr. A. Žigona Metelka-Čopa metriko, spis „Čop — bibliotekar" ter „Delo za mladiko 1868: Stritarja-Jurčiča pisma" i. dr. Ako najde uredništvo dovolj odziva v občinstvu v obliki naročnikov in deležnikov podjetja, bo skušalo ne le razširiti časopis, temveč po možnosti kmalu začeti tudi z izdajo posebnih znanstvenih knjig. V tem pogledu si dovoljuje uredništvo opozoriti na obširno vabilo, v katerem se podrobno motivira pojav našega časopisa in razlaga njegov program, in v katerem se vabijo še posebno vsi prijatelji slovenske znanosti, da se mnogoštevilno oglase kot deležniki podjetja ter ustanove urejeno društvo, v katerega področje bi spadalo pospeševanje preučevanja slovenskih predmetov, torej slovenske znanosti v.a% Pri tem izjavlja uredništvo, da morejo postati deležniki tudi že tisti, ki pošljejo enkratni prispevek 100 K (cel ali v obrokih). Naročnina je za sedanjo dobo zelo skromna, letnih 8 K (za dijake in učitelje 6 K). Pošilja naj se ali po priloženih poštnih položnicah ali na ime knjigarne Ig. pl. Klein-mayra & Fed. Bamberga v Ljubljani. Na ogled prvega snopiča časopisa radi štedenja sredstev ne moremo razpošiljati, pač pa se interesentom na zahtevo dopošlje vabilo. Nagrada za tiskovno polo je 48 K. Rokopisi naj se pošiljajo jednemu izmed urednikov. * Že po sklepu lista smo prejeli od dr. J. Prijatelja razpravo: „Zakaj sta si prišla navzkriž Vraz in Trstenjak?" Izide v prihodnji številki.