STftOKOVnO GLASILO ZDRAVO! STVQ V DIfflV. BflOOV.
KEMIKA D.D. - ZAGREB
priporoča za zdravljenje s čisiim C-vitaminom preizkušeni preparat
PROSGORBIII
Vsebuje čisto kristalizirano 1-askorbinsko kislino v obliki tablet a 0.05 g in ampul ä 0,05 g. Ta ojačena vsebina omogoča, pri neizpreme-njeni ceni, zanesljivo in ekonomično zdravljenje vseh pojavov hipo- in avitaminoz, povzročenih radi pomanjkanja C-vitamina. Proscorbin se uporablja nadalje kot odlično sredstvo za jačanje celega organizma pri infekcijskih boleznih in po njih povzročeni slabosti, pri hemoragični dijatezi, krvavenjih iz raznih organov itd.
Ce želite torej predpisati zanesljivi preparat čistega C-vitamina, izvolite vedno predpisati Proscorbin „Kemika*.
HHHLfPTIH
Vsebuje diäthylamid pyridin-karbonske kisline v 25%-ni vodni raztopini. Raztopina za peroralno uporabo (ä 10 g) in ampule za injekcije (škatlje s 5 amp. ä 1 ccm in 3 amp. ä 5 ccm). — Analeptin je zanesljiv analepticum in excitans s prvenstvenim delovanjem na periferni krvotok, ima pa razen tega tudi izrazito centralno delovanje.
Indikacije: Pri akuihi in kronični slabosti kardiovaskularnega aparata, kolapsu, pri zastrupljenju, infekcioznih boleznih itd.
DOZA: 1—3 ampule pro dozi v obliki subkutane, intrantuskularne ali intravenozne injekcije. Per os 15—40 kapljic večkrat dnevno.
Predpisujte dobre domače preparate!
NASLOV UREDNIŠTVA IN ADMINISTRACIJE: ZDRAVNIŠKI VESTNIK - GOLNIK
Jugoslavensko SIEMENS D.D., Odelenje za medicinsko tehniko
Kralja Aleksandra 8 BEOGRAD Kralja Aleksandra 8

V/
R o n t g e n-naprave v vseh izvedbah; Diatermijski in ultra-kratko-valovni aparati; splošna elektromedicina-Kompletna dentalna oprema in dentalne potrebščine. Celotna oprema za operacijske dvorane, laboratorije, praktičnega zdravnika. Mikroskopi, mikrotomi, projekcijski aparati; veterinarska oprema
ZDRAVILIŠČE TREBUŠNIH ORGANOV IN PREOSNOVE
ROGAŠKA SLATINA
ima v svojih treh vrelcih „TEMPEL“ „ŠTYRIA“ in „DONAT“ izvanredno lekovito slatino, ki s svojo silno trans-mineralizacijo organizma najugodnejše upliva na organske funkcije, njih vegetativno in hormonalno regulacijo. Indikacije: Vse bolezni želodca, črevesa, jeter, žolčnih kamnov, ledvic. Sladkorna bolezen ingiht. Letna in zimska sezona. Glavna sezona: maj — oktober. — Gospodje zdravniki! Zahtevajte prospekte in vzorce vode pri direkciji zdravilišča ROGAŠKA SLATINA!
Pri hormonalnih motnjah ovarija za aktivacijo ovarijalnih funkcij
Prolan
standardiziran hormon sprednjega režnja hipofize.
Indiciran pri menoragiji, metroragiji, ju-venilnih krvavitvah, intantilizmu, ame-noreji, oligomenoriji, dismenoreji, per-zistenci folikla in steriliteti; nadalje pri hipofizernih kaheksijah, vnetjih v mali medenici.
V	prometu kot injekcije (po 100 in 500 edinic) in dražeje (po 150 edinic)
Za substitucijsko terapijo pri nezadostni ali izostali tvorbi folikular-nega hormona
llnden
standardiziran ovarijalni hormon.
Pri težavah v klimakteriju, primarnih in sekundarnih amenorejah, oligome-norejah.
V	prometu kot dražeje po 100 in 500 edinic, injekcije po 100,1000,10.000 in 50.000 edinic in rektalne kapsule po 500 edinic.
ju GE F A“ K. D.
lEVIMESEN NA RAJNI Beograd Zagreb
Simpatikotonija
Tahikardija
Migrena
Urtikarija
Hipermenoreja
Vagotonija
Angina pectoris
Krize radi strahu
Epilepsia
Spazme
Hiperemija
Dismenoreja
Amfotonija
Labiliteta vegetativnega živčnega sistema Vazonevroze Basedovv Nočno znojenje Nevroze v klimakteriju
6YN E R 6 EN BELLADENAL
BELLER6AL
CHEMISCHE FABRIK VORM SANDOZ- BASEL (SCHWEIZ).
EULYSINOL
Domači preparat
PARENTERALNi EKSPEKTORANS ZA ZDRAVLJENJE VNETIH DIHALNIH ^ORGANOV,
ZA OMEHČANJE SLUZ Euiysinol je raztopina organskega joda,
kafre in iimola v eterničnem olju in vsebuje na 1 ccm 0,30 g organskih spojin joda, 0,50 g, etilnega etra, 0,20 g kafre in 0,02 g timola.
Pri onih obolenjih dihalnih organov, pri katerih je treba delovati na izpljuvanju sekreta, akutnem in kroničnem bronhialnem katarju, vnetju pljuč, pljučnem abscesu, oslovskem kašlju, astmatičnem stanju, gripozni, tuberkulozni, septični itd. bronhitidi. Pred in po operaciji za zaščito dihalnih organov in obvarovanje bolnika pred tresljaji radi hudega kašlja.
Za intraglutealne injekcije v ampulah 1,1 in 2,2 ccm.
Vzorce in literaturo H A \\7 A XT H 17 F\ Tl tvornica farmacevtskih in *7 A ORI7R pošilja na zahtevo AJr.	W JA U JOa MA U. U. dietetskih preparatov ZtHUlVLiU
Kompletne zdravniške ordinacije, kirurške instrumente
in vse ostalo gumaslo, kirurško in sanitetno blago — Vam dobavlja po najnižjih cenah in pod zelo ugodnimi plačilnimi pogoji
SPHIMK — Mr. Ph. Josip Bernski, Zagreb — Ilica 17/IV
Kataloge na zahtevo!
ZDRAVNIŠKI
VESTNIK
UREDNIŠTVO IN UPRAVA.: Dr. R. NEUBAUER, GOLNIK. VESTNIK IZHAJA LETNO 10KRAT (MESECA JULIJA IN SEPTEMB. NE IZHAJA). - NAROČNINA ZA NEZDRAVNIKE DIN 90'— CELOLETNO, DIN 50- POLLETNO; ZA MEDICINCE DIN 50'— CELOLETNO, DIN 25'- POLLETNO
STROKOVNO GLASILO ZDRAVNIŠTVA V DRAVSKI BANOVINI
ŠTEVILKA DESETA	OKTOBER	LETO DEVETO
Dr. ROBERT NEUBAUER - GOLNIK
EKSTRAPLEVRALNI PNEVMOTORAKS1
Zdravljenje odprte, torej večinoma kavernozne tuberkuloze pljuč zasleduje kot prvi cilj uničenje kaverne. Čeprav se po kavernizaciji tuberkulozni proces pogostoma vsaj za nekaj časa ustavi, traja to premirje večinoma prav malo časa. Odprta kaverna je v ogromni večini slučajev kakor vulkan, ki stalno ogroža telo. Zdaj v bliskovitem izbruhu ruši komaj doseženo ravnotežje in spremeni čez noč navidezno stacionarno bolezensko stanje v težko, naglo sirečo se jetiko, zdaj zopet s komaj opaznimi malimi napadi uničuje polagoma kos za kosom dragoceno pljučno tkivo. V drugih primerih pa se kaverna sama širi in doseže ogromen obseg do defekta celih pljučnih krp ali celo pljučnih kril. — Kaverna, vir bacilov v izmečku, pa je tudi epidemiološko važna kot glavni vzrok okuženja za okolico.
Te navidez banalne in vendar od premnogih zdravnikov še premalo vpoštevane resnice so vzrok, da je kolapsoterapija postala najvažnejši del sodobne ftizeoterapije. Kolapsoterapija pa pomeni skoraj isto kakor zdravljenje kavern. Dejansko je to danes tudi edina pot, po kateri dosežemo trajne uspehe pri zdravljenju destruktivne tuberkulozne pljuč. Zdravnik, ki zdravi bolnika z odprto tuberkulozo in ne misli — ali vsaj pravočasno ne misli — na možnost kolapsoterapije, zagreši hudo, dostikrat nepopravljivo napako.
S tem pa nočem reči, da je s kolapsoterapijo vse storjeno. Čim boljše bodo splošne prilike, ki jih bolniku lahko nudimo in v čim izdatnejši meri mu jih bomo nudili, tem lažje in tem trajnejše bo ozdravila njegova tuberkuloza, ta bolezen vsega organizma, ki ji je kaverna samo najvidljivejši, najnevarnejši in najusodnejši pojav.
Med številnimi načini kolapsoterapije je obdržal svoje prvo mesto najstarejši med njimi, umetni pnevmotoraks po Forlanini-u. Preprosta in enostavna, vsaj za vajeno roko, je njegova raba, redke so škodljive posledice.
1 O ekstraplevralnem pnevmotoraksu sem referiral tudi na II. jugosl. kirurškem kongresu septembra t. 1. v Ljubljani. Referat bo izšel v kongresni publikaciji.
Najlepše na njem pa je, da prizanaša v večini slučajev — zopet pa moram poudariti, da velja vse to samo za pravočasno izvršen in dosledno ter vešče z morebitnimi dodatnimi operacijami do kraja izpeljan pnevmotoraks — zdravemu pljučnemu tkivu, stiska samo to, kar je bolnega in pušča na koncu pljuča ozdravljena, z brazgotinami sicer, za njihovo funkcijo pa popolnoma sposobna. To isto velja morda še za nekaj srečnih primerov, ki jih je ozdravila alkoholizacija preponskega živca, pri vseh drugih načinih resne kolapsoterapije pa moramo računati s težjimi posledicami za bol. nika, z omejitvijo vitalne kapacitete, ki presega izgubo po bolezni sami in z deformacijami. Med resno kolapsoterapijo pa mi ne moremo šteti takozvanega zunanjega kolapsa, ležanja na trdi blazini, kakor tudi ne modnih operacij, skalenotomije, resekcije n. thoracici longi in drugih. Saj že s frenikotomijo, ki jo najpogosteje in skoraj shematično izvršujemo vedno, kadar se pnevmotoraks radi obsežnih zarastlin ne posreči, v večini primerov, vsaj pri kavernah gornjih delov pljuč ne dosežemo zaželjenega uspeha.
Dobra tretjina vseh kavernoznih tuberkuloz ne more prejemati pnev-motoraksa. Približno 10 do 15% vseh bolnikov s pnevmotoraksom nima dovolj učinkovitega kolapsa, ki se ne da izboljšati niti s torakokavstiko niti na drug način. Vsi ti bolniki so bili dosedaj obsojeni na počasno hiranje ali pa so se morali podvreči torakoplastiki.
Kaj čuda, da so radi tega ftizeologi in kirurgi že davno iskali pot, kako bi mogli priti do pnevmotoraksa — rekel bi — s silo, ako na navaden način ne gre. Tako je Tuffier že leta 1895 prvič izvršil pnevmolizo, dosleden pa ni bil in pri dveh operacijah pridobljenih skušenj ni razvijal dalje. Nissen potem leta 1927 prvič publicira nekaj slučajev ekstraplev-ralnega pnevmotoraksa, takoj pa pristavi, da se je moral boriti s silnimi krvavitvami — in s tem je metoda zopet za desetletje opravljena. Sele leta leta 1936 govori na kongresu nemških ftizeologov G raaf — Coswig zopet o tej novi metodi kolapsoterapiji, ki jo potem izgradi W. Schmidt — Rohrbach s svojimi sodelavci do vseh tehničnih podrobnosti in ji najde, zaenkrat vsaj, dokončno obliko.
Prva publikacija metode po W. Schmidt-u je udarila kot blisk med ftizeologe vsega sveta. Že nekoliko mesecev pozneje, marca t. 1. sem našel v bolnici za jetične v Rohrbachu pri Heidelbergu zastopnike menda vseh narodov, ki so prihiteli, da se osebno prepričajo in učijo. Naj mi bo ob tej priliki dovoljeno, da se doc. Schmidt-u prav prisrčno zahvalim za ljubeznivost, s katero me je sprejel in mi vse razkazal in pojasnil.
Skice a do c sl. 1 naj pojasnijo anatomske razmere. Pljuča prevlečena s pljučno mreno — plasti stene koša: rebrna mrena, fascia endothora-cica, mišičevje, rebra, fascije in koža. Med pljučno in rebrno mreno se razprostira Forlaninijev — običajni — pnevmotoraks, za eno plast nazven, med rebrno mreno in endotorakalno fascijo moramo z roko napraviti prostor za ekstraplevralni — (subfascialni) pnevmotoraks. Se za plast bolj zunaj med fascijo in mišičevjem navadno vložimo plombo.
Slika 2. Bolnik D. V. en mesec po pnevmolizi z eksltapleoralnim pnevmotoraksom

Bolnik Z. S. 5 tednov po operaciji (ekstraplevr. pneumo-oleothoraxj

Operacijo, s katero dosežemo ekstraplevralni pnevmotoraks, imenujemo subfascialno pnevmolizo. O njeni tehniki samo najvažnejše: Lokalna anestezija, prerez kože v interskapularnem prostoru, deloma ostro, po možnosti pa topo pretrganje mišic, resekcija 4 do 5 cm dolgega komada iz 3. do 5. rebra. Potem — hic Rhodus — iskanje prave plasti, kar ni vedno lahko. Ko jo imamo, odluščimo z vso previdnostjo z orokavičeno roko in z nasajeno gobico polagoma, prav polagoma, parietalno plevro od fascije. Ali je treba omeniti, da je ta zlepljena z pulmonalnim listom mrene? Čez prsni vzvod na vse strani dol do višine 5. ali 6. rebra sempatja tudi nižje mora seči umetno ustvarjena votlina, ako hočemo ustvariti učinkovit kolaps kaverne. Ustavitev kake krvavitve s kavtrom ali z lokalno injekcijo koagu-lena2, šivi — operacija je končana. Čudovito, kako lahko bolnik, ki je ves čas operacije sedel, skoraj vedno prenese */* do 6/i ure trajajočo operacijo.
a) normalna pljuča, b) navadni, intraplevralni, c) ekstraplevralni pnevmotoraks 1 — — —: pleura pulmonalis, 2 . . . .: pleura perietalis, 3 ----------------: fascia endothoraciae
To je tipičen potek operacije. Pri luščenju zadenemo samo sempatja na membrane in trakove, ki se čvrsteje upirajo in po odtrganju krvavijo, ako jih rajši ne odstranimo s kavtrom. So pa — redki — slučaji, pri katerih je tudi pleura parietalis zlepljena z fascijo tako čvrsto, da je samo s silnim trudom in v zelo majhnem obsegu mogoče izvršiti pnevmolizo. Nikoli pa tega vnaprej ne moremo vedeti, ker ti bolniki niti po poteku bolezni do operacije, niti po rentgenski sliki ali po kliničnem izvidu ne kažejo kake posebnosti napram drugim. Je pač s pnevmolizo slično kakor z vsemi drugimi načini zdravljenja pljučne tuberkuloze: nikoli ne moremo reči bolniku: napravil bom to ali to, temveč samo: poskusil bom napraviti to ali ono.
6.	do 8. dan po operaciji bolniki po navadi vstanejo. Temperatura, ki je takoj po operaciji skoraj vedno znatno povišana, je v tem času postala
2	O tem poročam na drugem mestu-
že normalna, sempatja ostane pa še nekaj časa subfebrilna, v slučajih izrazite eksudacije celo febrilna.
Toda vse bilo prav, ako ne bi pri nekaterih bolnikih 6 do 12 ur po operaciji nastopile krvavitve, ki polagoma izpolnjujejo votlino. Kri ne ostane tekoča, kakor v pleuralni votlini, temveč se strdi, punkcija je prve dni nemogoča, pozneje pa v delu slučajev brezuspešna, ker so se pljuča popolnoma ali vsaj deloma zopet razvila in učinkovitega kolapsa ne moremo več doseči.
V nekaj slučajih se je pod pritiskom krvavitve, ki se ji pridruži še serozna eksudacija, ki jo imenujejo nemški pisci „serom“, odprla operacijska rana. Dalj časa trajajoča sekrecija je bila edina posledica: dosedaj se je z začetka nekam dramatični dogodek vedno dobro končal. To so komplikacije in težkoče, s katerimi se še borimo. V enem primeru je 10 dni po operaciji nastal empijem, menda po perforaciji kaverne, ki je zahteval življenje mlade bolnice vkljub poskusu, da bi jo rešili s plastiko. Zal moramo s sličnimi, hvala Bogu redkimi, komplikacijami, kakor znano računati tudi pri navadnem pnevmotoraksu, torej naš slučaj preveč ne obre-menuje nove metode.
Njeno splošno uvedbo pa ovira poleg dejstva, da gre za operacijo velikega stila, ki stavlja vse znane zahteve na zavod in njegovo osobje, še eno: nadaljevanje pnevmotoraksa zahteva zlasti prve dni po operaciji posebno budno pozornost, skoraj vsakodnevne preglede z rentgenom in tudi tehnično ni vedno enostavna. Radi tega si le težko predstavimo, da bi operacija s polnim uspehom mogla najti svoje mesto v obratu splošne bolnice. Po našem mnenju bo pač vedno pridržana specialnim zavodom.
Tudi poznejše zdravljenje po odhodu bolnika iz zavoda ni lahko rešljivo vprašanje. Zato smo se, kakor tudi nekateri nemški operaterji, odločili za nadomestitev zraka z oljem (ekstraplevralni oleotoraks), to pa predvsem tam, kjer nismo imeli upanja, da bi mogel bolnik brez težkoč dobiti zrak tudi doma in je radi tega obstojala nevarnost, da se težko pridobljeni uspeh operacije v kratkem zopet izgubi.
Za katere bolnike pride nova operacija v poštev? Lahko bi enostavno rekli: za vse, pri katerih bi bil indiciran navadni Forlaninijev pnevmotoraks, ki pa radi obsežnih zarastlin ni uspel, izključene so pretirano velike kaverne, ker je pri njih nevarnost perforacije velika; velikost golobjega jajca naj bi bila gornja meja, dasi smo v dveh primerih dosegli izboren kolaps pri znatno večjih kavernah.
Tudi kaverne, ki ležijo nižje od višine drugega rebra (spredaj), ne pridejo v poštev, ker bi bila radi njih potrebna pnevmoliza preobsežna. Naši poskusi v tej smeri se niso posrečili.
Kaverna naj ne bo prestara. Bolnik, ki se zdravi že leta in leta brez uspeha, ki ima trdo obrobljeno kaverno, se bo lažje odločil za plastiko, ki mu jo bomo tudi mi tem lažje priporočali, ker ne bi mogli pričakovati tako hitrega uspeha od ekstraplevralnega pnevmotoraksa.
OSNOVE VSEH VNETIJ
Zmanjšana napetost in prehodnost kapilarne stene, kakor tudi zastoj v samih kapilarah so krivi, da se poslabša prehrana tkiva, da pada lokalna odpornost, s čemur so stanice tkiva znatno oškodovane.
UPORABA TOPLIH
ANTIPHLOGISTlSKiH OBKLADKOV
pospeši delovanje kapilar, dovaja prizadetemu mestu sveža flaida in stanice in s tem
POSPEŠI CELOKUPNI PROCES OKREVANJA
Vzorci in literatura brezplačno
THE DENVER CHEMICAL MFG CO., NEW YORK USA
BRAĆA JOVANOVIČ	ENGLESKA DROGERIJA
ULÏCA KNEZ MIHAJLA 33, BEOGRAD
VAŽNO za go. ZDRAVNIKE
Z ROČNO LEKARNO
BREZPLAČNO!
pošljemo vsakemu zdravniku z ročno lekarno, ki nam pošlje svojo adreso
PRAKTIČNI PRIROČNIK
M TMEiHM IllIIHSfOV
s ceno posode, ovojnega materijala ter norm delavskega zavarovanja
CENIK JE ELEGANTNO OPREMLJEN IN VEZAN V MOČNI KARTON
Pošilja Laboratorimn „MCI“ 'SnSak
m
ROBOR
za ojačenje živčne in telesne moči. Jako posrečena kombinacija glicerofosfata, arsena, mangana, oreha Kola in strihninovega oreha. Orig. steki. 130 gr. Sirup prijetnega okusa.
SKALIN
proti kašlju in prsnim boleznim. Sigurno in zanesljivo zdravilo za vsa obolenja dihalnih organov. Orig. steklenica 440 gr. Sirup prijetnega okusa.
REAL PILULE
Kombinirani rastlinski in organski laksans. Dovršeni regulator prebavnih organov. Orig. zavitki: škatlja z 25 pilulami.
CAMPHOSOL injekcije
10% - vodena raztopina sulfoniranega preparata japonske kafre. — Subkutano, intravenozno in intramus-kularno. V ampulah po 1,1; 2,2; 5 in 10 ccm.
CAMPHOSOL draže
sulfonirani preparat naravne japonske kafre v subst. Orig. zavitki: škatlja z 20 dražejami a 0.10
CAMPHOSOL-CHININ injekcije
Camphosol 0.20 in Chinin 0.20 vodena raztopina v 2 ccm.
CAMPHOSOL-CHININ draže
Camphosol 0.10 in Chinin 0.10
HI D RO GEN TABLETE
Hydrogenium hyperoxidaium v močnem stanju vsebuje 35% Hž02. Pakirano v cevkah po 10 in 20 tablet a 1 gr.
KEMIJSKO-FARMACEVTSKI LABORATORIJ
MIŠKOVIĆ IN KOMP.
BEOGRAD, SARAJEVSKA ULICA BROJ 84.
Bilateralni slučaji so od naše operacije prav tako malo izključeni kakor od pnevmotoraksa. Slabotni, od bolezni popolnoma izčrpani bolniki, pa tudi od te operacije ne morejo pričakovati rešitve, kakor pač tudi od nobene druge ne. Težke ekstrapulmonalne komplikacije so relativne kontraindikacije v istem obsegu, kakor pri vseh drugih načinih operativnega zdravljenja pljučne tuberkuloze.
Slike v prilogi naj pokažejo, kaj moremo z operacijo doseči.
Vsi naši bolniki so imeli ne čisto svežo tuberkulozo. Bacili so bili pravtako dokazani kakor elastična vlakna. Deioma so zgubili bacile iz izmečka kmalu po operaciji, v kolikor sploh še kaj izmečejo. Podrobnosti o predoperativnem poteku bolezni pri posameznih bolnikih namenoma ne navedem, ker se ne razlikujejo bistveno od običajne usode tuberkuloznih bolnikov.
Do danes smo operirali 43 bolnikov, od njih enega s supradiafrag-malno ležečo kaverno. Ti bolniki so se pred operacijo zdravili v 10 primerih z navadnim pnevmotoraksom, v 22 primerih z ohromenjem prepon-skega živca, v 4 primerih na oba načina, vedno brez uspeha. Pri 5 od njih je bila pnevmoliza nemogoča, oziroma samo v zelo malem obsegu mogoča. Čaka jih verjetno plastika. V nekaterih slučajih smo doživeli precej težko krvavitev. Vkljub temu smo mogli uspeh operacije pri večini rešiti. Naj navedem ob tej priliki trditev Zorini-a, da zadostuje navadna apikoliza brez nadaljnega pnevmotoraksa. Reaktivne sile so baje tako močne, da povzročajo intenzivno induracijo in s tem uničujejo celó večje kaverne. V kratkem bomo videli, ali ima Zorini prav. Če ne, bomo morali tudi tem bolnikom predlagati plastiko. Schmidt upravičeno trdi, da je v teh slučajih plastika znatno lažje izvedljiva in sigurno uspešna. Večina bolnikov ima svoj dober ekstraplevralni pnevmo- oziroma oleotoraks.
To je vse, kar moremo do sedaj reči. O trajnih uspehih po pičlih 6 mesecih, odkar se bavimo z novo metodo, seveda še ne moremo govoriti. Nimamo pa dosedaj prav nobenega povoda, da bi dvomili v slično koristnost ekstraplevralnega pnevmotoraksa, kakor je neštetokrat dokazana za Forlaninijev pnevmotoraks. Pogoj je pač pri obeh dosledno, dovolj dolgo in smotreno nadaljevanje zdravljenja do doseženega uspeha.
Da ni operacija v primeru z navadnim pnevmotoraksom le precej težka, bi šli celó tako daleč, da bi ji dali prednost pred Forlaninijevim načinom. Doseženi pnevmotoraks je namreč vedno selektiven, to se pravi, obsega samo te dele pljuč, ki jih hočemo stisniti, medtem ko ostanejo zdravi deli pljuč v funkciji. Pred torakoplastiko pa ima nova metoda brezdvomno prednosti, ki presegajo pomen deformacije toraksa in obsežnost operacije. Te prednosti so v gotovih posebnostih patološko-anatomskega značaja in se izražajo v zanesljivejšem učinku ekstraplevralnega pnevmotoraksa na kolaps kaverne napram kolapsu po plastiki. Odpovedati pa se moram za sedaj razlagi tega dejstva, ki bo morda sledila na drugem mestu.
Naj posnamem glavne točke vsega povedanega:
1. Subfascialna pnevmo- ali apikoliza z nadaljnim pnevmo- ali oleoto-
raksom je nova, toda gotovo v mnogih slučajih izredno uspešna metoda operativnega zdravljenja pljučne tuberkuloze.
2.	Operacija sama je razmeroma lahka, bolniki jo izredno dobro prenesejo. Zato zasluži vso pozornost v vsakem slučaju, kjer navadni pnevmo-toraks ni mogoč, od drugih manjših načinov kolapsoterapije pa ni bilo uspeha ali ga ni pričakovati, radi česar bi bila indicirana torakoplastika.
3.	Ne pustimo zato odprte nobene kaverne, dokler je čas, da z enim ali drugim načinom kolapsoterapije rešimo bolnika najprej bacilarnega izmečka, pozneje pa bolezni,
4.	Ekstraplevralni pnevmotoraks je metoda specialnih zavodov, dopolnjevanje zraka kakor vse ostalo zdravljenje in opazovanje spada v roke specialno izvežbanih zdravnikov.
Skratka: nova metoda kolapsoterapije predstavlja nov in važen prispevek k oni terapiji pljučne tuberkuloze, ki stremi za resnično trajnimi uspehi. Bližnja bodočnost bo pokazala, kaj bo metoda držala od vsega tega, kar si od nje danes obetamo. Pa tudi ta skromni prispevek hočem končati, kakor vse, kar sem dosedaj pisal in povedal o zdravljenju pljučne tuberkuloze: kirurško zdravljenje pljučne tuberkuloze je ovinek, neizogiben danes in verjetno še dolgo časa, ker pač še nimamo sredstva, od katerega bi smeli pričakovati ozdravljenje, in to trajno ozdravljenje te zavratne bolezni na nekrvav način. Danes pa je kolapsoterapija conditio sine qua non vsake smo trene terapije odprte pljučne tuberkuloze, njena opustitev ali odlašan j e neoprostljiva, huda napaka, njena pravočasna in dosledna raba blagoslov za ogromno število bolnikov in eden najvažnejših poti k popolnemu iztrebljenju jetike kot ljudske bolezni.
ZUSAMMENFASSUNG
A. berichtet über die Begründung, die Technik und die Komplikationen der subfas-cialen Pneumolyse mit anschliessendem Pneumo- oder Oleothorax nach W. Schmidt—Rohrbach, dem A. bei diser Gelegenheit seinen wärmsten Dank für das erwiesene Entgegenkommen ausdrückt. Die Indikationen werden mit besonderer Betonung der Wichtigkeit einer konsequent durchgeführten Kollapstherapie und der Rolle des praktischen Arztes bei der Durchführung derselben besprochen. Die Erfahrungen, die in der Heilstätte Golnik mit dem extrapleuralen Pneumothorax in bis jetzt 43 Fällen gemacht wurden, sind kurz zusammengefasst folgende: bei 4 Patienten Pneumolysis nur sehr beschränkt möglich, Plastik angezeigt, jedoch noch nicht durchgeführt. Bei 10 Pat. stärkere Blutung, die in 5 Fällen den Erfolg der Operation verdorben hat. Es ist abzuwarten, ob eine Schrumpfung im Sinne Zorini’s eintreten wird. 1 Fall von Empyem wegen Kavernenperforation 10 Tage nach der Operation ging trotz Plastik zu Grunde. Bei der Mehrzahl der Patienten wurde ein ausgezeichneter Kollaps erzielt, der teilweise als Oleothorax weitergeführt wird. Die neue Methode stellt unbedingt eine Bereicherung unseres therapeutischen Schatzes bei der Behandlung der offenen, kavernösen Lungentuberkulose dar.
VPORABLJENO SLOVSTVO
Nissen: Chirurg, d. Lungentbc.
Schmidt, Adelsberger: Gambetz v Beilr. z. Kl. d. Tbk. 88/8.
Graaf: D. med. Wchschft. 28/36.
Hautefeuille et Dreyfus—Le Foyer ter Dufourt, Santy, Berard v Revue de la tbc. 3/37.
Dr. Leo Savnik - Ljubljana
IZŽIGANJE S KLORCINKOM PRI BENIGNIH NEPRESTANIH KRVAVITVAH
Čeprav ponovno čujemo in čitamo o „neumornem napredku“ hormonske terapije, se nam vendar v praksi pojavljajo nešteti slučaji preredke ali nezadostne menstruacije oz. amenoreje, ki ne reagirajo niti na najbolj masivne doze, celo ne na stotisoče mišjih enot hipofiznega, placentnega ali ovarialnega ekstrakta. Očividno moramo tukaj upoštevati še druge regulacije krvi in presnove, ki zahtevajo še drugačnih ukrepov.
Slično se dogaja pri meno- in metroragijah v različnih starostnih dobah. Teorija in poizkusi na živalih in poedinih pacijentih ugotavljata učinek corpus luteum — ekstrakta. V 80 % slučajev pa so ti pripomočki brezuspešni, kakor je to svoječasno že trdil Bucura.
Kako neprijetna za praktičnega zdravnika je izkušnja, če n. pr. pri juve-nilnih krvavitvah tedne in mesece tolaži pacijentko z injekcijami, tabletami in drugimi medikamenti, pa se kljub temu tudi pri ženah zrelejše starostne dobe celo po ponovnih kuretažah pojavijo recidive, pa mora končno celo mladostnim pacijentkam nasvetovati supravaginalno amputacijo ali totalno ekstirpacijo uterusa.
Obsevanje hipofize, vranice in jeter, kakor že znano, ne pomaga vselej in obsevanja ovarijev pri mladostnih osebah vedno bolj opuščajo.
Pogosto je stanje pacijentinje po trajni močni izgubi krvi tako kritično, da je treba takojšnjih ukrepov in je večja operacija ob splošni slabosti bolničini zelo riskantna.
Medikamenti: congorot, serum, clauden, gynergen in drugi, podani interno ali intravenozno, tudi pogostokrat odrečejo. Takojšnja ustavitev krvi, potom izžiganja uterusmuskoze, je v tem slučaju edini dobrodošel izhod. Formalin, jodova tinktura in železoklorid se niso trajno obnesli. Da pa je obstojala potreba po sličnem sredstvu, dokazuje obnova „atmokausis“ na kliniki Stoeckel v Berlinu in po Fuchsu v Danzingu.
Pri svojem zadnjem obisku v Berlinu sem na kliniki svetnika Stoeckla imel priliko prisostvovati slučaju „atmokaustike“. Operacija se je izvršila na starejši ženi z metropathia haemorrhagica, brez bolečin, v anasteziji z Eunarconom. Tako se ji je prihranila ekstirpacija uterusa ali kastracija z rentgenovimi žarki.
V to svrho rabljeni aparat je izpuhteval tok vodne pare visoke napetosti in je funkcijoniral izborno. Za občo prakso pa je ta inštrumentarij preveč kompliciran in predrag.
Za ginekološko terapijo praktičnega zdravnika je tedaj izžiganje s klorcinkom, kakor ga je navedel Dumontpallier za neoperabilen carci-nom in ga je popravil in še nadalje izdelal Aschner (primerjaj Ztrbl f. Gyn., 36, No 15), edinstveno. V tem me potrjujejo še dobri rezultati, o katerih poročata Lehmacher in Vorster v istem listu.
Ob pravilni tehniki in indikaciji, kot jo je navedel Aschner v omenjenem delu, so vsi ugovori od katerekoli strani brezpomembni. Pretečo stenoso cerviksa preprečimo s tem, da po izvršenem izžiganju vtaknemo v cervix z vazelino napojeno gazo. Kljub dnevni zvišani temperaturi se ni bati vnetja v okolici maternice, seveda če tega ni bilo že poprej. Na to je pač treba paziti.
V današnjih gospodarskih težkočah, ko se bolnik le v skrajni sili odtrga poklicu, zaslužku in domu, da si v javni bolnici poišče zdravja, smo zdravniki v privatni praksi primorani izbirati najcenejše zdravilne metode, čimbolj obzirne in čimbolj kratkotrajne. Zato je ob pravilnem presojanju slučajev izžiganje s klorcinkom naravnost idealen postopek.
Pacijentu pa je s to metodo prihranjena bojazen pred operacijo, dolgotrajno ležanje, izdatki, izguba zaslužka itd. Saj vemo, da celo enostavna vaginalna ekstirpacija uterusa, pa naj jo izvedejo največji mojstri, nima 100 % -nega zdravilnega učinka. Še vedno lahko v 2 % slučajev nastopi embolija ali kakršnakoli druga komplikacija.
Zamislimo si, da imamo med svojci bolnika, ki naj se podvrže taki operaciji. Ali se ne bi vsakdo odločil raje za zdravljenje s klorcinkovim izžiganjem, ob katerem ne obstoja nikak riziko?
Doslej sem zdravil 3 slučaje po tej metodi. O njih bom na kratko poročal.
Prva pacijentka je bila 39 letna gospa, J. S., prot. od 25. II. 1935, prva menses s 16 leti, nekaj let na dobo 26—28 dni, z zelo močnimi, teden dni trajajočimi krvavitvami. Po nekaj letih se je vračala menses že po 21 do 22 dneh in pacijentka je izgubljala vedno več krvi. Do leta 1933 je bila pri pacijentki 4krat izvršena abrasio. In vendar je bilo po nekaj mesecih njeno stanje zopet isto. Zato so poskusili 1.1933 še temporarno kastracijo z rentgenovimi žarki. Amenoreja je trajala le 4 mesece. Za tem je dobila pacijentka normalno menses z malenkostno krvavitvijo, trajajočo po tri dni. Pozneje pa so se pojavila spet neredna krvavljenja, sicer ne močna, pa so trajala vedno po ves teden. Ves ta čas je dobivala pacijentka cel register stiptikov in hormonov, pa skoro brez uspeha.
Ob začetka leta 1935 je imela nekajkrat še dosti redno, ne premočno menses. Po teh so pa nastopile zopet nerednosti in v juniju 1.1935 je bila (že petič) izvršena kuretaža. Izvid histološke preiskave je pokazal le kronično vnetje sluznice s krvavitvami v endometriju (prof. dr. K o š i r). Mesec dni kesneje je dobila pacijentka normalno menses, nato 2 krat preko tedna trajajoče menoragije, ki so se v naslednjih mesecih zavlekle še delj. Od januarja do aprila 1936 je krvavela žena skoraj zdržema, s presledki le nekaj dni. Zato je vobče silno oslabela, je bila nervozna, trpela na omotici, šumenju v ušesih, mrazilo jo je in sploh ni bila več sposobna za delo. Sahli 38.
28. IV. 1936 je dobila po Aschner-jevem navodilu 6 cm dolgo klor-cinkovo konico v cavum uteri. Predhodna dilatacija cerviksa ni bila potrebna,
Slika 1. 2 odlitka cavum uteri po izži-ganju s klorcinkom. Milime-tersko merilo poleg slike kaše dolžino tkiva.
Slika 2. Mikroskopska slika tkiva iz slike 1.
Epitel je deloma še ohranjen, ravno-tako 2 cervikalne žleze; infiltrirana in demarkirana meja je zaradi mnogih zrnc infiltriranih celic temnejša. Poveč. 30krat (prof. dr. Koširj
Slika 3. Partija iz korporealnega dela izžganega tkiva, izrezano iz desnega odlitka slike 1. Epitel je odločen, zgoraj je nekaj sploščenih uterinih žlez, demarkacijska meja je temna in samo deloma vidna. Poveč. 20krat (prof. dr. Košir).
pač pa sem ga nato tamponiral z gazejnim trakom napojenim z vaselino. Po 2 urah je začutila pacijentka hude, popadkom podobne bolečine, ki so se pa v naslednjih 4 dneh polegle. Temperatura je bila prve 3 dni 38'6, proti koncu tedna pa je padla na 37-5. 7 dni po aplikaciji (7. V.) sem pa-cijentki odstranil tampon. Iz široko zevajoče cerviks se je za tamponom spontano pojavilo sivkasto, 6 cm dolgo in za palec debelo razjedeno tkivo (slika 1.)
Po aplikaciji pacijentka ni več krvavela in tudi po odstranitvi razjedenega tkiva se je pojavil le rjavkasto krvav iztok. Zevajoča cerviks se je tekom 4 dni skrčila, iztok je postal vedno bolj sluzast in je čez nekaj tednov popolnoma prenehal.
Pacijentka ni imela nobenih krvavitev več, ni čutila nikakih drugih težav in se počuti popolnoma dobro. Lega, položaj in drža maternice je popolnoma normalna. Portio uteri oz. orif. uteri ext. izgleda normalno kot pri nullipari, cervikalni kanal je prehoden za normalno uterus-sondo, 5 cm dolgo.
Druga pacijentka je bila 45 letna uradnica, T. m., prot. od 1. VI. 1935 samska, virgo, pri kateri so napravili prvo abrasio radi profuznih menora-gij v maju leta 1935, drugič pa v avgustu 1935. Bile so to profuzne prekli-makterične krvavitve, proti katerim niso učinkovali ne corpus luteum-prepa-rati, ne kalcij, niti sfyptica. Tudi tamponade so bile brezuspešne. Od novembra 1935 do maja 1936 so nastopile zopet krvavitve z le kratkimi presledki. Zato sem ji 9. V. 1936 izžgal sluznico po Aschner-ju. Popadkom podobne bolečine je ustavila doza 0,02 Mo, temperatura pa je nastopila šele 3. dan in je tedaj dosegla 39°, 4. dan 38°. Zato sem 5. dan odstranil gazo iz cerviksa. Cerviks je zevala, v globini je bil videti spodnji konec izžganega tkiva, ki pa je še trdno tičal v cavum uteri. Čez 2 dni sem ga s kleščami rahlo odstranil.
Pacijentka je imela še 10 dni subfebrilno temperaturo in rjavkasto krvav gnojen iztok, ki pa je po preteku 2 tednov popolnoma prenehal. Odslej se počuti pacijentka popolnoma dobro in ni več krvavela. Izvid genitalne preiskave je povsem normalen.
Tretji slučaj je sličen. K. M., 381etna gospodinja, prot. od 10. XI. 1935 I. partus pred 17 leti. Myom na maternici, velik za otroško pest, ki se ga pa radi slabega srca pacijentke ni moglo operirati. Krvavela je pacijentka že nekaj let s presledki 14—18 dni in je bila v januarju 1936 drugod na njej izvršena kuretaža. Toda po kratki dobi je bilo njeno stanje zopet isto. Sleherni mesec je skoro 14 dni prebila v postelji in je bila silno nesrečna, ker je menila, da je sebi in drugim ljudem v nadlego. Pacijentka je velika, krepke konstitucije, ampak popolnoma izkrvavela in ima čisto blede vidne sluznice. Sahli 32.
Ginekološki izvid: nožnica srednje široka, portio v sredini, cerviks prehaja v antefiektirano gomoljasto bulo, veliko za otroško pest, parametriji in adneksi so prosti. Diagnoza: menorrhagia ex uter. myomat. Po izpras-
kanju sem našel le majhne delce sluznice, ki so histološko pokazali glan-dularno hiperplazijo (prof. Plečnik).
Ker se stanje pacijentke po abraziji ni izboljšalo in je bolnica več let jemala vse mogoče medikamente brezuspešno, sem se 10. VIL 1936 odločil za izžiganje s klorcinkom. To sem izvršil, kakor sem že pri prejšnjih omenil. Potek procesa po aplikaciji je bil sličen prvim dvem slučajem. Le izžgano tkivo se po 10 dneh ni dalo odstraniti celotno, temveč sem ga izvlekel kos za kosom.
Do 1. novembra za tem pacijentka ni krvavela. Tedaj pa je dobila 2 in poldnevno lahko menstrualno krvavitev in čutila rahle natezajoče bolečine v križu. Sicer se počuti pacijentka popolnoma dobro in se je od aplikacije prav znatno popravila. Fluor albus tudi ni močnejši kot je bil poprej.
Po izkušnjah preje navedenih avtorjev je pričakovati, da bo pri prvih dveh slučajih čez nekaj časa le še spet nastopila menstruacija. V nasprotnem slučaju pa bi morali rabiti tanjšo izžigalno konico.
Pri tretjem slučaju je nastopila mesto močnih krvavitev normalna menstruacija, ki se jo po tem ravnanju pri miomih večkrat opaža.
Praktični zdravnik se mora na obstoječe gospodarske težkoče mnogo bolj ozirati kot zdravnik na kliniki, zato zavzema pogosto čisto drugo stališče. Vse bolj je primoran upoštevati vse pripomočke konstitucijonelne terapije, ki v zvezi z moderno diagnostiko in tehniko zopet prehajajo na starejše metode. Tek primer je zdravljenje s pijavkami pri trombozi in pri vnetju uterusa, adneksov in parametrijev. To indikacijo so takorekoč spet nanovo odkrili. Se pred 10 leti smo se mlajši zdravniki skoro pomilovalno nasmihali okulistom, ki so takrat edini izmed špecijalistov pri zdravljenju iritide uporabljali pijavke. Pri vsem napredku operativne tehnike in za tem žarkovne terapije, smo pa na mnoge načine zdravljenja, ki so jih uspešno uporabljali naši stari, kar pozabili.
Posebno upoštevamo te pripomočke pri zdravljenju krvavljenja maternice. Ne vem, če je ravno najboljše, ako injiciramo bolniku poljubne količine bistveno tujih hormonov. Na drugi strani pa radikalna operacija in rentgenološka kastracija tudi nista tako nedolžna postopka, za kakršne se jih občajno smatra. Vsakdo izmed nas namreč pozna primere, kakšne nedostatne posledice s psihičnimi depresijskimi stanji in težkočami srca se po njih lahko pojavijo, ki jim potem vsa znana terapija ne more do živega. In da se to ne dogaja le pri osebah, ki še niso dosegle 40 let, temveč tudi pri onih od 45. do 50. leta, je tudi znano.
Pri izkrvavelih ženah, pri katerih je operacija bolj riskirana, je izžiganje s klorcinkom posebno prizanesljiv izhod. Pacijentke, ki sem jih zdravil, so že 2. teden po aplikaciji odšle na delo, kljub temu, da sem jim odločno odsvetoval. Kakor sem zaznal, škodovalo sicer ni nobeni. A to kaže, kako revna pacijentka računa z vsakim dnem, ki ga mora žrtvovati svojemu zdravljenju, kako težko se v ta namen odtrga službi in domu.
Tudi pri neoperabilnem karcinomu maternice lajšamo krvavitev maternice s tem postopkom in ga naknadno še obsevamo. Zato najtopleje priporočam preizkušnjo te metode in njeno nadaljno graditev ob opazovanju večjega števila bolnic.
SEZNAM LITERATURE:
Aschner: Klinik und Behandlung der Menstruationsstörungen, Stuttgart 1931. Aschner: Zentralblatt f. Gynaek. 15. 1936.
Caffier: Zentralblatt f. Gynaek 2. 1932.
Günther u. Winkler: Zentralblatt f. Gynaek. 31. 1932.
V. d. Vede: Zentralblatt f. Gynaek. 4. 1933.
Feldweg: Zentralblatt f. Gynaek. 17. 1933.
Karg: Zentralblatt f. Gynaek. 22. 1833.
Lehmacher: Zentralblatt f. Gynaek. 9. 1934.
Paullig: Zentralblatt f. Gynaek. 21. 1633.
Seegert: Zentralblatt f. Gynaek. 15. 1933.
Vorster: Zentralblatt f. Gynaek. 38. 1933.
Dr. IGOR TAVČAR - LJUBLJANA
CHOLELITHIASIS IN GRAVIDITETA
Naslov mojega sestavka je dokaj enostaven in razumljiv. Za vsakogar, ki pozna interno medicino, se zdi bolezen cholelithiasis tako enostavna, tako vsakdanja, da si ne bo mogel predstavljati, počemu toliko pisanja o tej bolezni. Predpostavljam pa, da ni cholelithiasis danes napram dobi začetne enostavne diagnostične tehnike nič manjši problem interne medicine, recimo vsakdanji problem, kateremu se je praktična medicina nekako tako privadila, da računa glede etiologije te bolezni z gotovimi podanimi faktorji, kateri pa morda že čez nekaj let ne bodo več v stanu zadovoljiti kritične znanosti.
Majhen delež holelitiatičnega problema je vprašanje, zakaj prevladuje ta bolezen pri ženah. Nekje morajo biti dani vzroki za to prevalenco. Ni slučaj, da najobširnejše sekcijske statistike tega materiala kažejo vse enake rezultate, nekako procentualno razmerje 1:1'8 odnosno 1:1*83 v prid ženskega spola (Hein, Miake, Naito). To je neoporečno dejstvo, s katerim smo se naučili računati, dasi še danes nismo zmožni dati odgovora, zakaj je tako in ne drugače.
Razumljivo, da se je znanost pozanimala najpreje za ona dejstva, recimo najvažnejša, katera igrajo tekom življenske dobe žene najvidnejšo vlogo v preokretu njenega celega organizma. To je njeno spolno življenje in graviditeta, katera, kot vemo danes, globoko posega v preosnovo življenja žene in sicer na tak način, kot ga pri možu tekom cele življenske dobe ne bomo srečali.
In prav radi tega, ker naletimo pogosto na holelitična obolenja pri ženi v ali pa po graviditeli, je to nekak dokaz, da sta si cholelithiasis in
nosečnost v vzročni zvezi. Vendar so statistike ženskega materiala glede na starostno dobo in cholelithiasis pokazale, da ni nikakor največ slučajev v dobi nosečnosti, temveč, da se procentno število od 45. leta do senijuma — napram številu do 45 let potroji (Schell, Svend, Hansen, Fibiger). Ven-dar ni to še nikak gotov dokaz, da bi nosečnost kot taka ne imela nobenega vpliva na postanek žolčnih kamnov. Da je bolezen predvsem delež ženskega spola, o tem smo si vsi na jasnem. Do danes pa nimamo, vsaj ne uporabljive statistike, ki bi nam dala pojasnila glede na pogostost hole-lelitiatičnega obolenja pri nosečih, recimo pri materah na eni in na drugi strani pri ženah, ki niso nikoli ne zanosile, ne rodile.
Nosečnost je pojav, ki je zelo zapeljiv za mehanične razlage žolčnega zastoja. Lahko je razumljiv in prav zato prikladen za grobo vzorčno razlago. Nestrokovnjak se bo zadovoljil z lahkoto te razlage, češ, žolčevodi se radi rastoče maternice stisnjeni, žolč se zavoljo slabega odtoka zgosti, iz njega izpadejo kristali in kamen je gotov, Seveda niso take razlage vzdržale znanstvene ocene. Saj bi tudi, če bi bile resnične, niti ena žena v nosečnosti ne bila varna pred žolčnimi kamni. Ta razlaga je bila ena prvih od mehanističnih šol, kakor hočemo imenovati one, ki so zastopali grobi mehanizem holelitiatičnega razvoja. Zastopniki omenjene šole seveda niso ostali samo pri nosečnosti, mehanično notranje ali zunanje vzročno so razlagali vobče pojav žolčnih kamnov pri moških in ženah. Tisti čas se je začela neusmiljena gonja proti nehigijenski obleki, posebno še proti stezniku, ki je bil v veliki modi pri ženah iz rokokoja pa tja do dobe secesije. Boji za reformo obleke in pretirano nošnjo korzetov so za nami, žolčnih kamnov pa zaradi tega ni nič manj.
Mehanisti so izgubljali na opori, pripomnim pa naj že sedaj, da se še danes dokaj čvrsto držijo, čeprav ne več s tako preprostimi razlagami kot v začetku. Pri najmarljivejših anatomskih in histoloških študijah žolčnega mehurja in njegovih odvodnih cevi so vpregli v svoj voz še topiko žolčnega mehurja, to se pravi konstitucijonalne nepravilnosti lege žolčnega mehurja. Se celo avtonomni živčni sistem so uporabili, da bi na ta način razložili tisti tako priljubljeni zastoj žolča in dobili zvezo s pojavi žolčnih kamnov.
Ne preostane nam drugega, kot da pregledamo v vrstnem redu vse razlage mehanistov in dobimo na ta način osnovo, ki bi se dala porabiti za razlago, počemu sta graviditeta in cholelithiasis v vzorčnih zvezah.
Kot rdeča nit se vleče skozi vso mehanistično šolo razlaga o tako imenovanem zastojnem žolčniku. Dokler še ni bila dozorela anatomska in nevrogena razlaga, se je vse opiralo na mehanične vplive, bodisi, da so bili povzročeni od zunaj (korzet) ali pa od znotraj radi utesnjenega prostora v trebušni votlini. V prav to razlago je brez vsakega zadržka spadala tudi nosečnost. Vendar pa ni mogla ta razlaga, kot sem že omenil, vzdržati kritike prav radi tega, ker bi sicer morali naleteti na žolčne kamne pri vsaki noseči ženi.
NORMACOL
čisto rastlinsko biološko učinkujoče sredstvo za reguliranje prebave brez vseh škodljivih sestavin, omogoči lahko defekacijo z vedno enakim uspehom in ni nevarnosti, da bi se bolnik nanj navadil.
INDIKACIJE: Kronična opstipacija kakor tudi zaprtje po kirurških in ginekoloških posegih.
REMEDIA
KEMIJSKO-FARMACEVTSKA PRODUKCIJA ZAGREB, TRG KRALJA PETRA 9
Kraljevski dvorski dobavitelji
najmočnejše prirodne oglj.-kisle (C0„) kopeiji v Jugoslaviji. Izredni uspehi pri zdravljenju bolezni srca, ledvic, želodca, jeter, protina, kamnov in notranjih žlez Sezona se prične s 1. majem
Radenske prirodne mineralne vode
Zdravilna,
Kraljeva,
Gizela,
najjačje litijske vode v Jugoslaviji najjačje po ogljikovi kislini v Jugoslaviji edine vode s težkimi minerali v Jugoslaviji Gg, zdravniki imajo 50°/o popusta na stanovanju, kopeiji brezplačno. Mineralna voda ad usum proprium vedno gratisl Prospekti, brošure gratis!
Radio-Therma, Laško
O dprto celo leto
Radioiermalne kopeli 37.5° C. Elektroterapija, ogljikokisle in kisikove kopeli, masaža in diete-lično zdravljenje. — Najučinkovitejše zdravljenje ishijasa, revmatičnih obolenj, ženskih bolezni, re-konvalescenca, znižanje krvnega tlaka i. t. d.
Sezona traja od 15. junija do 15. septembra. Izven sezone od 16. septembra do 14. junija se nudi popolna oskrba za 20 dni za pavšalno ceno Din 1.100'—, za 10 dni za Din 600'— (štirikrat dnevno hrana, stanovanje, zdravniška preiskava in kopel. Vštete so tudi vse takse). Prospekte in informacije na zahtevo od	UPRAVE ZDRAVILIŠČA
Za rentgenske posnetke uporabljajte samo
G£¥AER¥ Super Rapid Special na modri, nevnetljivi podlagi <3E¥iiEI5T denfusfihn na modri podlagi GE¥iSl:ftY rentgenpapir PAEIX 8 za kontakt GEVAERT Ridax papir za povečave GE¥AE$tY Orthobrom
KEM88CA8.BJB:
©EVAEfST rentgen razvijalec v dozah po 4‘¡2, 9, 13‘¡2 in 18 lit. 6EVAERT rentgen fiksirna so! v dozah po 5, 10 in 20 lil.
KOCJANČIČ IN DRUG - DOMŽALE
TVORNICA VATE, OVOJNEGA MATERIALA IN SANITET. ARTIKLOV
Priporoča gg. zdravnikom svoje odlične proizvode
Imamo dobro sortirano skladišče vseh sanitetskih in kirur-gičnih predmetov in kjer ne dobite našega blaga v apotekah in drogerijah, prosimo, da se obrnete direktno na nas ter Vam bodemo z vsem točno postregli.
ZAHTEVAJTE DOMAČE PROIZVODE
Kakor pri vseh, po nasianku manj jasnih boleznih, se je znanost tudi pri holelitiazi zgodaj naslonila na konstitucijonalno razlago. Podkrepila so domnevo opazovanja, da srečamo naravnost holelitične družine. Žene takih družin obolijo seveda pogosteje na žolčnih kamnih kot moški, čeprav morda v konstitucijonelnem tipu posameznikov, najsi bodo moški ali ženske, ne najdemo takšnih razlik, ki bi opravičevale dejstvo, da prevladuje bolezen pri ženskah.
V splošnem bomo opazili, ako čitamo amerikanske avtorje, ki se pobliže pečajo s telesno in duševno konstitucijo za žolčnimi kamni obolelih, da obstoji precejšna zmeda. Cim smo priznali, kar nas vsak dan uči praksa, da ni umetnost postaviti diagnozo: cholelithiasis pri dobro rejeni, močni ženi, smo tudi že potrdili, podzavedno in popolnoma iz čiste empi-rike rojeno mišljenje, da pričakujemo pri holelitičnem obolenju pikničen habitus.
Mehanistom pa pikničen habitus, rekel bi skoro, ne spada v račun, zato so se raje oprijeli astenične konstitucije, ki s svojo splanhnoptozo, h kateri spada tudi dolg, viseč žolčnik, bolje ustreza zahtevam zastoja žolča, kar igra pri bolezni tako veliko vlogo. Empirika se pa za vse take konstitu-cijonalne razlage ne briga. V odstotkih se sicer ne da povedati, koliko je manj pikničnih in koliko je več asteničnih žen, ki obole na žolčnih kamnih, z drugimi besedami, katera konstitucija bolj odgovarja, da se bolezen začne in razvija do napada.
Od konstitucijonelnih studij se je znanost, kar je posebno zadnja leta zelo razumljivo, obrnila na kostitucijonalne tipe avtonomnega živčnega sistema, torej na vagatoničen, odnosno simpatikotoničen tip in to tembolj, ker je bila pred vseobičnim forumom, kot vam je iz fiziologije znano, priznana samo-lastna kinetika žolčnega mehurja in žolčevodov. Simpatiku je pri tej kinetiki dodeljena vloga nadzirati pravilen potek inervacije, v prvi vrsti Odyjeve mišice, katera naj bi se pod njegovim premočnim dražljajem krčila in se odprla šele po naknadni kontraktilni inervaciji mišičnega sistema žolčnega mehurja. Hypophysin, ki je v interni medicini poznan kot eden najmočnejših holekinetikov, naj bi deloval po omenjenem potu simpatika. Simpati-kotonik torej naj bi bil vsled hiperkineze žolčnika nekako zavarovan pred žolčnimi kamni, saj bi izpraznitev njegovega žolčnika ne smela nikoli trpeti. Ni pa tako dobro zavarovan vagotonik, kajti n. vagus ima kot antagonist baš nasprotne vplive in zato moramo pri vagotoniku vedno računati z ato-nijo žolčnega mehurja in z njo spremljajočim zastojem žolča. Westphalova razlaga je prav zanimiva, saj se dotakne vprašanja žolčnih kamnov v nosečnosti. Slede njegovi razlagi bi morala v nosečnosti nastopiti pri vsaki ženi nekakšna, recimo, fiziološka atonija žolčnega mehurja. Do atonije bi moralo priti zaradi tega, ker med nosečnostjo zadnji reženj hipofize bolj miruje in ne oddaja dovolj hipofizina v kri. Hipofizin je pa tisti, ki pobudi simpaticus, da primerno deluje na kinetiko žolčnega mehurja in kjer njega ni v dovoljni množini, prevladuje vagus, ker ima za posledico atonijo žolčnega mehurja.
Tudi te pojave so mehanistt porabili zase in uvrstili v poglavje tako imenovanih žolčnih diskenizij, ki vodijo slednjič, vsled zastanka žolčnega odioka, do pravih holelitiatičnih obolenj. Chyarij in Pavel sta n. pr. operirala več žen, katere so dobile v otroški postelji neznosne kolike, pa vendar nista na ektomiranem žolčniku našla patološko anatomskih sprememb. Hoffman, ki je tudi operiral več tako obolelih, navaja sekcijski ugotovitek, ki se po večini glasi na diagnozo „Cholesterosis“, ali, če hočemo rabiti novejši izraz patoloških anatomov, ki so vsekakor mehanistom naklonjeni t „stagnacijski žolčnik z lipoidno resorbcijo po Aschoffu“ (Stauungsgallenblase mit Lipoidresorption nach Aschoff). Vse to pomeni stanje, katerega Judd in Mayo ne smatrata za patološko, temveč menita, da pri bolniku tako mirno zopet izgine, da se sploh ne zave, da je bil bolan.
S takimi ugotovitki se pa odpira novo vprašanje, namreč vprašanje pritajenih (latentnih) žolčnih kamnov, odnosno pritajenih žolčnih obolenj, kot je tudi „Aschoffova holesteroza“, katera ne povzroča bolniku nikakih težav, vsaj ne takih, kot smo jih vajeni srečavati pri običajnem holelitiatič-nem obolenju.
Mislim, da so bila taka anatomska opazovanja vzrok epohalnemu delu o vzroku in nastanku žolčnih konkrementov, ki ga je napisal Aschoff-Bak-meister in na katerega se povečini naslanjajo še današnja dela, ki pišejo o tej bolezni. Prvič v zgodovini holelitiatične etiologije naletimo na nami-gavanja in hipoteze, da bi bilo smatrati cholelithiasis v prvih početkih nastanka, z Aschoffovim izrazom v stadiju latentnih konkrementov, za nekako presnovno bolezen (Stoffwechselkrankheit), ki bi naj imela svoj vzrok v motnjah holesterinske presnove organizma.
Takratni biokemiki še niso imeli pravih pojmov o naravi holesterina, vseobče pa je veljalo mišljenje, da staničevje organizma holesterina kot takega ne more proizvajati, temveč, da izvira ta po večini iz prehrane. Dejstvo pa je bilo, da se je holesterin našel v velikanskih množinah kot gradbeni materijal žolčnih kamnov. Aschoff celo popisuje čiste holesterinske konkremente, katere smatra za latentne-nevnetljive, z razliko napram mešanim, sestavljenim deloma iz holesterina in bilirubinovega apna, katere pa oceni kot izraz vnetljivih procesov žolčnika in žolčevodov. Zarodek ali pričetek konkrementacije v žolčniku, pravi Aschoff, da je vedno nevnetljiv, torej nekak izraz motnje v holesterinovi preosnovi.
Zanimiva je Naunynova razlaga, s katero si tolmači izvor gradbenega holesterina v žolčnih kamnih. Pravi, da so dobavitelji za holesterin deskva-mirani odpadki endotelija vnete žolčnikove mukoze, ki pod degerativnimi vplivi holesterinizirajo. Pripoznati moramo, da bi pod takimi pogoji morali biti čisti holesterinski kamni pogostejši ugotovitki kirurga odnosno patološkega anatoma.
O holesterinski presnovi ne morem povedati nič točnega. V nekoliko starejših knjigah ne najdemo niti ¡zbrušenega pojma, kaj je pravzaprav holesterin kemično. N. pr. v eni od zadnjih izdaj (1.1923) velikega Brugscha,
ki velja za nekako idealno delo inlerne medicine, piše Eppinger: da je kemično holesierin karakteriziran kot alkohol, ki vsebuje nekako v centru molekule jedro C17 H26, ki je popolnoma neznano; zmožen je z maščobnimi kislinami tvoriti estre, kot glicerin. Važno je, da lahko holesterin kot prosta substanca, ali kot ester, zapusti telesni krogotok potom žolča.
Navaja sledečo formulo:
CH3
CH - CH2
ch/
bruto f:
C27 H„ O
CH2 — C17 H26 — CH = CH2
ch2
/ x CHOH
ch2
Poleg tega priznava, da holesterin, ki ga izločamo z žolčem, ne izvira povečini iz hrane ; navaja poskus K u š a m o t a, ki je opazil, da izločajo psi pri zastrupitvi s toluilendiaminom, ki vpliva uničujoče na eritrocite, nadprovprečne množine holesterina v žolču. Na žalost pa niso bili napravljeni poskusi, ki bi pojasnili, ali obstoja tudi pri teh zastrupljencih hypercholesterinaemia. Zelo važno bi bilo dognati, ali je pojačeno izločanje odvisno od hiperho-lesterinemije, ali od okvar nadledvične skorje, katero moremo danes skupno z njenim kortikalnim hormonom smatrati za glavnega urejevalca lipoidne presnove, odnosno lipoidnega, ali še boljše rečeno, holesterinskega nivoja v krvi. V sestavku o hemolitičnem ikteru sem že omenil, kako pogosto se zapletejo v njegovo sliko še žolčni kamni. Kot pri omenjeni zastrupitvi moramo tudi tu iskati izvor holesterina v razpadanju eritrocitov, pa tudi pri tej bolezni ni ničesar znanega o hiperholesterinemiji. Fizijologi in klinika so si torej danes na jasnem, da so glavni organi za izločanje holesterina jetra in žolčevodi.
Pripomnim naj pa, da se dozdeva, da žolčnik in žolčevodi niso odvisni od sekrecijske zmožnosti jeter, temveč, da so v izločanju holesterina nekako samostojni. Radi tega ne igra več take vloge ono priljubljeno miš' ljenje o koncetraciji holesterina v jeternem na eni in v žolču žolčnika na drugi strani; mišljenje, ki je bilo tako visoko cenjeno pri mehanističnih razlagah o postanku žolčnih kamnov. (Žolč jeter 0.05—0.16, žolč žolčnika
0.3—0.4), češ, da je sicer koncentracija premajhna, da bi mogla dovesti do ustvarjanja kamnov. Danes ne smemo več smatrati žolčnika za nekakšno mrtvo zbirališče za žolč, temveč za samostojno žlezo, ki je s svojimi endo-teliji zmožna živahnega sekrecijskega dela. Kot taka podlega istim patološkim motnjam kot vsaka druga aktivna žleza, pa naj iščemo potem vzrokov v njej sami (v tem primeru v žolčnih endotelijih) ali pa v zunanjih vplivih, torej izven nje, ali pa celo v hormonih in vitaminih. O teh vprašanjih moramo govoriti samo v hipotezah. Zanimivo pa je to vprašanje tudi radi tega, ker opažamo lahko vsak dan, da se holecistografija, (kontrastna polnitev žolčnika za rentgenološko slikanje) včasih ne posreči pri boleznih, kjer
smo navajeni pričakovati hiperholesterinemijo (diabetes, graviditas, Basedow). Hypercholesterinaemia in holecistografija, odnosno motnje aktivne zmožnosti izločevanja žolčnikovih endotelijev morajo biti v nekakšnih vzročnih zvezah, katere pa do danes žal niso dokazane.
Nadaljevanje prihodnjič.
Dr. IVO KLEMENČIČ
O ETIOLOGIJI REVMATIZMA1
Pojem revmatizem je bil do zadnjih let nejasno omejen in je pomenil le nestalen potujoč simpton bolečine in otekline v sklepu ali pav njegovi okolici. Prvi, ki je rabil besedo revmatizem v tem smislu, je bil francoski zdravnik Baillou v 16. stoletju. Beseda sama pa je grškega izvora in je bila rabljena skupno s „katarrhein“. Grki so si predstavljali, da povzroča jedka tekočina, ki ima svoj izvor v možganih, medtem ko se pretaka po telesu, navzven — katar, navznotraj— otekline sklepov. Sele zadnja desetletja so nam prinesla več luči v problem revmatičnih in revmatoidnih obolenj. Začetek najdemo v 17. stoletju. Takrat je Sydenham oddelil revmatično poliartritido od arthritis urica, Culi en je ovrgel stari Hipokratov zamislek o diskraziji in je opisal primarni in sekundarni revmatizem kot bolezen prehlada. Morgagni (1682—1771) je prvi opozoril na važno, zvezo med poliartritido in obolenjem endokarda. Virchov, Volkmann in Wald-man so oddelili od kroničnega revmatizma ostarthrosis deformans, Gerhardt pa je prvi opozoril na „revmatoide“. S tem nam je bil dan sistem za nadaljna raziskavanja.
Od revmatičnih obolenj moramo strogo ločiti sklepna obolenja degenerativnega in trofonevroličnega značaja, ki jih hočem na tem mestu le omeniti. V to skupino spadajo: Arthrosis deformans, Calvé — Legg — Perthes-ova arthritis deformans juvenilis coxae. II. Köhler-jeva bolezen (malacija glavice 2. ali 3. metatarza), I. Köh 1 er-jeva bolezen (malacia ossis navicularis pedis) ter malacia ossis lunati (Kienböck), arthritis urica, nevropatična obolenja sklepov pri tabesu in siringomieliji, Raynaud-ova bolezen, sclerodermia, Heberden-ova odebeljenja in drugo.
Revmatična obolenja delimo klinično v akutni ter sekundarni in primarni kronični revmatizem. Ta razdelba je predvsem klinične vrednosti, vendar pa odgovarja do izvestne mere tudi v etiološkem pogledu, vsaj v kolikor to lahko danes presojamo.
Za raziskavanje etiologije sta nam na razpolago dve poti: prva je patološko anatomska analiza z vsemi svojimi pripomočki, druga pa — rekel bi sinteza eksperimentalne patologije. Vzrok, da nam patološka anatomija do najnovejšega časa ni podala zadovoljivih rezultatov, je v glavnem ta, da je pač revmatizem obolenje, ki je le izjemoma neposredno
1 Predavanja s LIH. znanstvenega sestanka Slov. zdravn. društva dne 18. jun. 1937.
CAPHOSEIN
77%-na mlečna beljakovina z veliko količino kalcija in fosforja
Suvereno sredstvo proti diarejam vsled vrenja
V dečji praksi neobhodno potrebno
Indikacije: Dispepsija, eksudativna dijateza, anemija, rekonvalescenca Ud. Uporaba:	1—2 polni kavini žličici, vkuhani na čaju in oslajeni s saharinom.
Najcenejši preparat beljakovine
LITERATURO IN VZORCE POŠILJA:
PARACELSUS K. D. ZAGREB 3
D. R. P., lugoslov. patent.
Elastični brzi povoj la rane v tnali kirurgiji
Elastični Hansaplast je indiciran pri vseh vrezninah, vlrganinah, odrgninah in opeklinah, pa tudi pri umazanih ranah. V zaščitnem povoju služi kot zdravilni obliž pri furunklih itd.
Hidrofilna kompresa je antiseptično impregnirana z YXIN-om. Bakteriološka lastnost Yxina je utemeljena po oligodinamičnem učinku ionov srebra. Yxin ima močan in trajen učinek tudi v globino in niti najmanj ne draži. Poleg tega dezodorira in je sam popolnoma brez duha. Vpliva dobro granulirajoče in epitelizirajoče.
Elastični Hansaplast ne ovira gibanja na noben način. Nekaj kvadr. cm pogosloma zado* stuje popolnoma mesto voluminoznih in dragih povojev
Kdor rabi elastični Mast, znatno prihrani na časa. delu in vojnam materijali
SIROP FAMEE,
LAHKO TOPLJIVI LAKTOKREOZOTOV PREPARAT
t\ ladocreosotis solubilis /
/ M u&ijierfio msnom \|
[ISlROP Pamel'
Najbolje sredstvo proti kašlju, bronhitidi, pljučni tuberkulozi in kataralnim obolenjem dihal.
Vsebuje pravi bukov kreozot v kombinaciji, katero lahko prenaša tudi najbolj občutljiv bolnik.
Odrasli: 2—3 velike žlice Otroci:	2—3 male žlice
čistega ali s toplim čajem.
V prometu se nahaja
v velikih steklenicah po 250 gr. in malih steklenicah po 125 gr.
Literaturo in niče pošilja
ODIO FAMEE, ZAGREB, HATZOVA 14
CHEMOLABOR
LJUBLJANA, MIKLOŠIČEVA 17
V BLIŽINI KOLODVORA
Opreme za ordinacij ske in operacijske sobe, instrumentarij, aparati vseh vrst, brizgalke, svila, igle, gumasti predmeti, vata, ovojni Samo kvalitetno blaffO in obvezilni materijal, mikroskopi itd. itd.
iiiiHimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiimiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiimuiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiimiuimiiiiiiiuiii
PLOŠČE -
Cene nizke, postrežba točna i
Zahtevajte ponudbe:
DROG. ADRIJA — LJUBLJANA — SELENBURGOVA
miiiiniiiiiiiiiiimmiiiiiiiiiiiimiiiiiiimiiiiiiiiiiii..
Röntgen
FILMI
PAPIRJI
Röntgen
niiiiiiiiinmiii'iiiiiiiimiiiii
smrtno, ne zapušča pa stalnih specifičnih sprememb, ki bi mogle služiti še čez leta patogenezi. Eksperimentalni patologiji pa danes še ni uspelo v živalskem poskusu izzvati istovetno ali pa slično obolenje kot je človeški revmatizem in končno, tudi če bi to uspelo, je še vedno vprašanje, ak o smo upravičeni take pojave sploh istovetiti. Že iz teh dejstev je razvidn o da v pogledu etiologije revmatizma ne bomo še našli enotnosti. V glavne m si nasprotujeta danes dve teoriji: infekcijska in alergična. Izgleda, da etio-loški činitelji akutnemu in kroničnemu, tako primarnemu kakor sekundär* nemu revmatizmu niso isti. Radi lažjega pregleda se bom zadržal dalje časa pri vprašanju akutnega revmatizma.
Kakor znano, začne revmatična poliarthritis v veliki večini s tonsiliti do. Tonsillitis catarrhalis je pa skoraj vedno streptogeno obolenje, torej nas ne sme čuditi, da je sklepala večina avtorjev na streptogeno naravo ak u -nega sklepnega revmatizma, posebno še, ker kaže polyarthritis in endocardtiti s rheumatica slično, čeprav milejšo klinično sliko prave streptogene seps e-Skušali so vzgajati streptokoke iz krvi revmatikov, vendar pa so rezultat zelo različni, tako z ozirom na odstotek, v katerem so bile kulture pozitivne kakor tudi na vrsto streptokokov. Suranyina je dobil streptokoke v 68%, Cecil v 63%, Callow v 35%, Virando v 30% slučajev. Najčešće so vzgojili streptococcus viridans, manj često hemolitičnega, še redkeje nehe-molitičnega. Natali je kultiviral iz krvi revmatikov diplo-streptokoke, Levaditi pa streptococcus moniliformis, vendar pa pravi, da je možnost identitete obeh dana. Cecil-u je tudi uspelo kultivirati streptokoke iz sklepne tekočine, Margolis, Veil in Waxelbaum so tudi vzgojili iz krvi streptokoke, vendar pa v tako malem odstotku, da je dvom v streptogeno naravo revmatizma upravičen. Mrzlično iskanje povzročitelja revmatizma je imelo za posledico, da so bili opisani kot povzročitelji razni mikrobi, celo riketsije (Douglas, Clarke), vendar pa te in slične najdbe niso bile z nobene strani potrjene. V živalskem poskusu je uspelo Ber-trand-u, Lautier-u, Levaditi-u, Bracht-u, Jackson-u, Rosenow-u in drugim izzvati granulome, ki so bili v marsikaterem oziru slični revmatičnemu vozličku. Temu so pa ostro ugovarjali drugi, ki stoje na stališču, da imajo na živalih izzvane tvorbe le sličnost z revmatičnimi vozlički, vendar pa niso drugo kot granulomi (Cecil, Müller, Grosz, Rothschild predvsem pa Aschoff in Gräff).
Nekaj besedi o patološko-anatomski sliki. Akutni revmatizem je karakteriziran po morfoloških spremembah v mezodermalnem tkivu, ki jih je prvi opisal Aschoff 1. 1904. Pod vplivom nokse nabreknejo vezivna vlakna ter se prepojijo s fibrinoidno maso (Tala. lajew je ta pojav imenoval dezorganizacijo). Hemotaktično se vselijo v to žarišče levko citi. Ta stadij, ki ga je imenoval Klinge „rani infiltrat“ pa kmalu preide v proliferativni stadij, ki odgovarja klasičnemu Aschoffovemu vozličku. Vezivne stanice v okolici začno bujati in preraščajo žarišče v laki meri, da skoraj ne najdemo več drugih stanic. Obenem se pa tvorijo tudi orjaške stanice. Razlika od tuberkla je v tem, da nimajo histo-gene stanice sposobnosti fagocitoze in pa da centrum nikdar ne kazeozira, pač pa lahko nekrotizira. Končno vbrazgotinjenje nima nikakih specifičnih znakov in ne more služiti v
dokaz prebolelemu revmatizmu. Vendar pa je G raff mnenja, da ni nujna potreba, da poteče morfološka reakcija v smislu specifičnega vozlička, temveč lahko ostane pri čistem levkocilarnem infiltratu, ki se pa nikdar ne zagnoji. Dočim je Aschoff opisal revmatične vozličke le v rahlem vezivu, jih je mogel G raff dokazati tudi v kolagenem vezivu kit in fascij. Oddeli jih ostro od Aschoffovih vozličkov in jih nazivlje „kitne vozličke“ (Sehnenknötchen). Vendar je večina mnenja, da gre v obeh slučajih za isto morfološko reakcijo, različno le v toliko, v kolikor so anatomske prilike različne. Povdarjati moram radi važnosti za moja nadaljna izvajanja, da niso mogli do sedaj dokazati niti bakterioskopsko niti kulturelno niti v živalskem poskusu v revmatičnem vozličku nikakih mikrobov. Prav tako važna kot vozliček sam pa je njegova topografska specifiteta. Najdemo ga namreč v rahlem in čvrstem vezivu predvsem srca, sklepov, tonsil, kit in ostenja žil. Po lokalizaciji vozličkov razlikujemo na sklepu češčo periartikularno in redkejšo infra artikularno obliko sklepnega revmatizma. G raff govori tudi o časovni specifiteti, razumevajoč pod tem pojmom vrstni red, v katerem se javljajo spremembe v različnih organih in ki ga lahko zasledujemo tako klinično kakor tudi patološko-anatomsko.
G raff vzporeja akutno revmatično poliartritido z drugimi infekcijskimi boleznimi in jo smatra za infekcijsko bolezen, ki ji je povzročitelj ultravizi-bilni virus. Zato nazivlje tudi to bolezen rheumatismus infectiosus specificus. Uspelo mu je dokazati na mrličih, ki so umrli za takozvano hjperpiretično, torej prav akutno potekajočo poliartritido, primarni afekt v obliki tipičnega revmatičnega infiltrata, lokaliziranega v Waldeyer-jevem obroču, najčešće na tonsilah. Prav značilen je edem, ki se nahaja okrog tega infiltrata in ki razlikuje revmatično tonsilitido od drugih. Prav temu edemu bi morala klinika posvečati večjo pažnjo. Ta primarni afekt, ki predstavlja vhodišče virusa, polagoma regredira in izgine v približno treh tednih, medtem ko se širi virus dalje po mezenhimu organizma. Omenjeni virus sicer še ni dokazan, ker — kot sem že preje rekel — do danes ni uspelo izzvati v živalskem poskusu revmatizmu odgovarjajoče obolenje, kar pa ne govori proti virusu, saj je lahko za žival apatogen.
Kakor sem omenil že preje je mnogo raziskovalcev mnenja, da je akutni revmatizem povzročen po streptokokih. Tako so opisali predvsem Anglo-amerikanci (Small, Birkhau g, Cécil, Clawson) specifične streptokoke, Ro s eno v je povdarjal važnost fokalne infekcije in elektivne selekcije odnosno mikrobielne organotropije streptokokov, dočim sta Rey e in Loewenhardt trdila, da je povzročitelj revmatizma celó posebno malo virulenten streptococcus viridans. Vendar niti ena izmed omenjenih trditev ni našla najmanj toliko protidokazov, kakor dokazov. Radi čestih negativnih kultur pri sklepnem revmatizmu so celó izdelali posebno komplicirane metode kultiviranja, ki naj bi v večjem obsegu pokazale pozitiven rezultat. Bile pa so prav radi svoje kompliciranosti nesigurne — večjidel pomešane z bacili in s stafilokoki ter od treznih raziskovalcev zavržene. Dokazovanju o streptogenem poreklu revmatizma so tudi pritegnili reakcije vezanja komplementa (Burbank, Brokman, Brili in dr.) aglutinacijo (Nicholls, Stainsby) precipitacijo in — po vzgledu Dick-ove probe — kutane reakcije. Vendar pa tudi te metode niso po kritični kontroli in presoji mogle prepričati. Fischer pobije važnost teh reakcij z dejstvom, da do danes
še ni uspelo pridobivanje antistreptokoknega seruma, kar je pač najbolj zgovoren dokaz, da je tvorba antiteles — na katerih slonijo omenjene reakcije — radi nespecifičnosti povsem nevažna. Najnovejša raziskavanja spravljajo revmatizem v zvezo z avitaminozo C. Tako poročata Reinhart in S ti ms o n o revmatičnem obolenju živali, ki so jim dali hrano brez vitamina C ter jih inficirali s streptokoki. Njima se pridruži tudi Schulz. Čeprav se s tem odprejo raziskavanju nova pota, moramo vendar le sprejeti take vesti „cum grano salis“ vpoštevajoč nespecifično antiinfekciozno delovanje vitamina C.
Že Weintraud, Sahli in Chvvostek so pripisovali velik pomen v bolezenskem dogajanju pri revmatizmu alergiji, primerjajoč slednjega s serumsko boleznijo. Teorija, da je revmatizem alergična reakcija organizma na streptokoke, je našla velik odziv in še danes ima mnogo zagovornikov (Gudzent, Veil, Rossi e, Klin g e). Rossi e in Veil sta šla celo tako daleč, da sta trdila, da je med sepso in revmatizmom le razlika v alergičnem stanju — pri sepsi anergija, pri revmatizmu hiperergija. Verjetnejšo hipotezo o revmatizmu pa postavlja Čeh. Že Coburn in Pavli sta trdila, da revmatizem recidivira najčešće pri individuih, ki imajo v serumu velike množine protisnovi. Čeh je opazil, da ni serumska bolezen toliko odvisna od množine vbrizgane beljakovine, kot pa od množine protisnovi, ki jih vsebuje vbrizgani serum. Na podlagi tega razmišljanja sklepa: „Za revmatizem je potrebna dispozicija in infekcija ter intenzivni imunobiološki dogodljaji, kijih ni mogoče nadomestiti s katerokoli beljakovino“ (v živalskem poskusu!). Med drugimi pripisuje Gudzent važnost tudi alimentarnim alergenom, vendar so novejši obsežni kontrolni poskusi (Gatzwelier, Bode, Pfeiffer, Schlueter, Keiffenheim) dognali, da reagirajo nerevmatiki v istem številu s pozitivno kutano reakcijo na teste kakor revmatiki. Tolmačenju sklepnega revmatizma kot alergični bolezni pa nasprotujejo nekateri bistveni znaki. „Že sama slika akutne poliartritide z vročino, levkocitozo, povišano sedimentacijo in predvsem možnost medikamentoznega vplivanja na potek bolezni — analogno drugim infekcijskim boleznim — nima prepričevalne sličnosti z alergičnimi pojavi“ pravi Schottmiiller. Pa tudi fokalna infekcija — razumevajoč pod tem pojmom infekcijo, ki se vrši v mahih iz sicer latentnega žarišča — ni bila v kliniki docela potrjena, saj ni uspelo z odstranjenjem tkzv. fokusa, niti izlečiti bolezni, niti preprečiti recidive revmatizma, vkljub temu, da so posebno v Ameriki odstranjevali ne samo tonsile, temveč tudi cela zobovja v strahu, da ne bi ostal kak skrit granulom v organizmu. Alergija velja torej pri revmatizmu le v toliko, v kolikor pač vsako biološko dogajanje spremeni reaktibilnost organizma. S tem pa še nismo upravičeni nazivati obolenje alergičnim.
Posebno poglavje v etiologiji revmatizma zavzema tuberkuloza. Prvič sta opisala koncem prejšnjega stoletja Grocco in Poncet poliartritido tuberkulozne etiologije brez tvorbe fungusa odnosno kariesa ter brez histološke karakteristike. Poncet je nazval omenjeno bolezen „Tuberculeuse
inflammatoire“ ter jo utemeljil s kliničnimi argumenti, kakor tudi z dokazom
v
Koch-ovega bacila v tkivu. Čeprav z rezervo, je bilo to odkritje vendarle sprejeto v kliniki pod nazivom „Poncetovega revmatoida“. Ponovno pa se je vnela borba o tem vprašanju, ko sta Lôwenstein in Reitter mogla kulturelno dokazati v 68% slučajev poliartritide Koch-ov bacil v krvi in trdila, da je revmatizem vedno tuberkulozne etiologije. Njima so se pridružili še drugi (Berger, Ludewig), ki so njuno trditev omejili, vendar pa še pripisovali tuberkulozi največji pomen tako pri akutni, kakor tudi kronični poliartritidi. Zal mi čas v tem predavanju ne dopušča, natančneje se baviti s tem problemom, vendar pa bi mu posvetil še nekaj besed. Glavni dokaz tuberkulozne etiologije sloni na česti bacilemiji, ki jo pa drugi raziskovalci niso mogli v tako visokem odstotku doseči, kljub isti preiskovalni tehniki. Pa tudi ako bi res obstojala v večini slučajev bacilemija, se moramo vprašati, ali ni mogoče, da pride — po tako jakem dražljaju kot ga predstavlja poliartritida — lahko iz latentnega tuberkuloznega žarišča, ki ga nosi prak-tično vsak človek v obliki primarnega kompleksa s seboj, do bacilemije? Prvemu navdušenju za tuberkulinsko terapijo akutnega revmatizma — ki je bila nujna posledica Lôwenstein-ovega odkritja — je sledila kaj kmalu reakcija. Uspehi so bili le maloštevilni, verjetno le v toliko, v kolikor je bila tuberkulinizacija podražajna terapija. Ako bi bila etiologija revmatizma tuberkuloza, bi pričakovali, da se poliartritida često javlja v zdraviliščih in bolnicah za jetične bolnike, saj so tam zbrani bolniki v najrazličnejšem alergičnem stanju in vendar je poliartritida v teh zavodih prava redkost. Kakor izgleda, je ostal pomen tuberkuloze v problemu revmatizma isti kot za časa Poncet-a, to se pravi, da obstojajo slučaji tuberkulozne poliar: tritide, ki potekajo pod sliko revmatizma — običajno subakutnega, vendar so pa redki — vsekakor redkejši kot so mislili Reiter, Lôwenstein in dr.
Dosedaj sem govoril o vzrokih odnosno povzročiteljih revmatizma. Nedvomno pa igra pri revmatizmu veliko vlogo tudi prehlajenje kot izpro-žilni moment. Ohlajenje lahko smatramo za zadnji povod, ki spremeni re-aktibilnost organizma v tem smislu, da se pojavijo prvi bolezenski znaki odnosno, da se že obstoječi še pojačajo. V analogiji z drugimi infekcijskimi boleznimi (rhinitis, pharyngitis, bronchitis itd.) govori tudi ta okolnost za infekcijozno (ne alergično) etiologijo revmatizma.
Pri mišičnem revmatizmu do danes še ni uspelo dognati niti mikroskopsko niti makroskopsko patološko-anatomskih sprememb. Schade, Lange in Miiller so opisali otrdela mesta mišičja, ki naj bi predstavljala patološki substrat mišičnega revmatizma. Trdeč, da gre za spremembe koloidnega stanja muskulature, jih je Schade nazval „miogeloze“. Obstoj miogeloz večina drugih avtorjev odločno zanikuje, predvsem radi tega, ker sloni njih dokaz na povsem subjektivni preiskavi. Odnos tkzv. mišičnega revmatizma do revmatizma drugih organov še ni razjasnjen, vendar pa bi morda sistematična raziskavanja mogla dognati v medmišičnem vezivu revmatične vozličke. V istem smislu bi se morala usmeriti patološko-ana-
tomska preiskava pri horeji in drugih, dosedaj le klinično dokazanih revmatičnih obolenjih (Graff).
Ob kritičnem razmotrivanju gori navedenih činjenic se mi zdi najbolj upravičeno, ako se pridružim Graff-ovi etiološki razdelitvi revmatizma v rheumatismus infectiosus specificus, povzročenem po specifičnem virusu, ki zapušča v mezenhimu tipične spremembe v obliki karakterističnega primarnega afekta in opisanih revmatičnih vozličkov ter v rheumatismus infectiosus non specificus, ki ga povzročajo najčešće strep-tokoki, vendar pa tudi drugi povzročitelji niso izključeni. Sem imamo prištevati tudi vse doslej nazvane revmatoide, torej poliartritide, ki se pojavljajo v zvezi s škrlatinko, grižo, tifusom, B an go v o-boleznijo, tuberkulozo itd.
Dočim prevladuje pri akutnem revmatizmu specifična infekcija (v smislu Gräff-a) je pri kroničnem revmatizmu nespecifična, najčešće fokalna streptokokna infekcija največje važnosti. Vendar pa je etiologija kroničnega revmatizma tako primernega kot sekundarnega še manj jasna od akutnega» saj imamo poleg infekta še sigurno dokazane druge etiološko važne momente. Tako vidimo, da se pojavlja sekundarni kronični revmatizem češče pri ženskah in to ob času klimakterija, kar govori za endokrino komponento ; število obolenj je na severu največje ter pada proti jugu — znak klimatičnega vpliva; lividnost obolelih sklepov in parestezije so znak soude-leženja vegetativnega živčevja, simetrija bolezenskih znakov ter atrofija kože na obolelem udu pričajo o trofonevrotični okvari, torej kakor vidimo, imamo tu opravka z mnogimi činitelji, katerih analiza pa zahteva natančno samostojno razmotrivanje.
SLOVSTVO:
Rheumaprobleme Bd I—III.
Grafi: Rheumatismus u. rheum. Erkrankungen.
Fischer: Rheumatismus und Grenzgebiete.
Rheuma — Jahrbuch 1929.
Bauer: Der sogenannte Rheumatismus.
Lange: Die Muskelhärten.
Bode u. Schlueter: D. m. W. 52./36.
Keiffenheim: M. m. W. 32./36.
Berger u. Ludwig: Med. Klinik 23—24/35.
Čeh: Časopis leksru ceskyh 19./37.
Gudzent: D. m. W. 15./37.
Gatzweiler u. Pfeiffer: D. m. W. 17./37.
ZUSAMMENFASSUNG
Dr. Ivo Klemenčič: Über die Aetiologie des Rheumatismus. Die Aefiolo-gie des Rheumatismus ist bis heute noch nicht vollends geklärt. Infektion und Allergie werden sich als Ursächliches gegenübergestellt. Die weitverbreitete Ansicht den Rheumatismus als nur streptogen bedingte Erkrankung aufzufassen ist als unhaltbar zu betrachten. Neuerdings ist es Gräff, durch genaueste pathologisch-anatomishe Untersuchungen gelungen, die Wahrscheinlichkeit eines spezifischen Virus als Erreger des akuten Rheumatismus festzustellen. Seinen
Untersuchungen folgend unterscheidet er einen Rheumatismus infecliosus (spezifischer Virus) vom Rheumatismus infecliosus non specificus (Streptokokken und andere Erreger). Beim chronischen Rh. spielen nebst Infektion noch andere ursächliche Momente eine bedeutende Rolle.
Ban. insp, dr. LEO HRIBAR, dir. vet. bakt. zav. v Ljubljani
O ZAŠČITNIH MERAH, POTREBNIH ZA ZATIRANJE TUBERKULOZE1
Če z današnjim prvim predavanjem začenjamo obnavljali medsebojne slike med zdravniki in živinozdravniki, ki so obstojali že pred veliko stoletji in so potem večkrat zaspali za decenija ali pa še za delj, pričnemo ponovno z delom, za katero gre v prvi vrsti hvala g. docentu dr. Matku, ki je dal inicijativo za to sodelovanje. Od tega bodo imeli gotovo koristi zdravniki, živinozdravniki in pa široka javnost, kateri je to sodelovanje v prvi vrsti namenjeno v njeno korist in to za zdravje ljudi kot pa živali.
Da je med zdravniki in živinozdravniki mnogo dotikalnih točk, ve itak vsakdo, saj ga že beseda zdravnik pripelje do tega. Kdor ima voljo in potrebno predizobrazbo, se o tem še lahko prepriča iz neštetih strokovnih publikacij, knjig in časopisov, kdor pa tega ne more in zmore, ima na razpolago ogromno število popularnih knjig, revij in časopisov in kdor pa še tega ne zmore, mu pa vsaj malo do tega pomaga končno tudi zdrav razum.
Najtesnejše je sodelovanje brezdvoma med humanimi in veterinarskimi bakteriologi. Točno vzeto ni med njimi sploh nobene razlike. Isti cilji, ista metodika v delu jih usposabljata za vsako bakteriološko delo v obeh sorodnih strokah. Da se to praktično ne dela, je razumljivo, ker mikrobiologija ni ne alfa ne omega niti v medicini niti pri kužnih boleznih samih, temveč samo en sestaven del.
Čeprav velja kot princip, da se zdravnik bakteriolog peča z onimi mikroorganizmi, ki so važni v humani medicini kot povzročitelji človeških kug, živinozdravnik pa zopet z onimi, ki igrajo vlogo v veterinarski medicini, je vendar med kužnimi mikroorganizmi več takih, ki morajo interesirati zdravnika in živinozdravnika. Kdo danes ne ve, da je lyssa kužna bolezen, ki je enako nevarna ljudem kot živalim? Isto velja za malleus, vranični prisad in druge med narodom manj znane kuge kot je n. pr. Bangova bolezen in v poslednjem času tudi tularemija in pa psittakoza.
Zdravnik bakteriolog pa mora biti vajen vsaj malih živalic in mora imeti tudi nekaj znanja o živalskih kugah in kar je s tem v zvezi, saj so mu male živalice neobhodno potrebne pri njegovem delu in sicer pri biološkem poizkusu, brez katerega je po znanih bakterioloških postulatih večina preiskav nepopolnih.
1 Predavanje na LII. znanstvenem večeru Slovenskega zdravn. društva v Ljubljani, dne 11. junija 1937.
Mikrobiologija pa je samo en člen v važnem delu medicine, to je v kužnih boleznih. In če imamo v mikrobiologiji toliko skupnega, potem moramo imeti tudi pri diagnostiki in zatiranju raznih kug, če že ne istotoliko pa vendar veliko točk, ki morajo ali vsaj bi morale interesirati zdravnika in živinozdravnika. Nemogoče je n. pr. zatiranje stekline, če ne sodelujeta zdravnik in živinozdravnik. Tega sodelovanja drugi ljudje dostikrat sploh ne opazijo. Vzemimo dalje pregled živil in še prav posebno kontrolo nad mlekom in mlečnimi proizvodi. Pri slednjem, to je pri mleku, pa je celo potrebno sodelovanje kar treh strokovnjakov, to so zdravnik, živinozdravnik in pa kemik.
Če pa govorimo že o mleku in kontroli mleka, misli vsak lajik takoj na bolezen, ki se lahko prenaša ravno z mlekom in to je tuberkuloza. To mu je že danes radi številnih publikacij, člankov in propagande prešlo v meso in kri. To naziranje, da preti samo od mleka človeškemu zdravju velika nevarnost, danes ni točno, ker vemo, da so v mleku še druge, za zdravje organizma zelo nevarne kali. Vendar pa bo že veliko storjenega v trenutku, ko se bo vsakdo zavedal, da mu od mleka često preti življenska nevarnost in bo vsakdo prepričan, da mora biti producent mleka zdrav in neokužen. Se več pa bo storjenega, ko bomo dosegli to, da se bo vsak lastnik živali zavedal svojih dolžnosti do sebe, svojcev in svojih odjemalcev in bo skrbel za to, da bo mleko res vedno ne samo nepotvorjeno, temveč tudi neokuženo po raznih kužnih kaleh. Skrbeti za zdravje teh živali, ki igrajo tako veliko in važno vtogo v človeškem življenju in posebno še otroka, je težka dolžnost in velika odgovornost veterinarja.
Ni pa samo mleko edini izvor nevarnosti za prenašanje tuberkuloze, temveč ves okuženi organizem in celo okolica, zato je potrebno, da se pazi tudi na celo žival, v prvi vrsti na meso.
Nevarnost tuberkuloze za ljudi in živali moremo najbolje razvideti iz raznih statističnih podatkov o tuberkulozi. Vsi ti podatki, pa naj bodo registrirani še tako točno, nam vedno ne dajo prave slike o razširjenosti tuberkuloze niti v najnaprednejših državah, pri nas pa še prav posebno ne, ker nimamo o tem prvič nobene publicirane službene statistike in drugič, ker se tuberkuloza danes ugotavlja več ali manj samo pri klanju, redkeje pa so kake večje akcije za eruiranje tuberkuloznih komadov in še ti podatki o takih akcijah se ne objavljajo. Boljši so podatki iz drugih držav, ki pa prav gotovo tudi niso absolutno točni.
Ostertag navaja v svoji knjigi o pregledu mesa, da je bil pri klanju v letih od 1904 pa do 1928 na nemških klavnicah ugotovljen sledeči procent tuberkuloze:
pri	konjih .....................leta	1904	0"15%	leta	1928	pa	0'25%
.	volih........................ „	1904	18-33%	„	1928	,	26-31%
,	bikih........................ „	1904	13-96%	,	1928	„	18-66%
„	kravah . •................... .	1904	25‘39%	,	1928	,	3673%
„ mladih čez 3 leta starih živalih .	„	1904 5.37%	„	1928 „	9'36%
Sumarno vzeto je povprečni odstotek pri vseh vrstah govedi ca 25% ali z drugimi besedami, vsako četrto zaklano govedo je tuberkulozno, dočim je bil ta procent leta 1904 znatno manjši, to se pravi, tuberkuloza se vedno bolj širi.
Pojanuschkeju je znašal odstotek s tuberkulozo okuženih goved v Čehoslo-vaški v raznih pokrajinah: v Moravski pri 24.959 tuberkuliniziranih živalih v času od 1897 pa do leta 1914 povprečno 15*58%. Pri veleposestnikih je bil odstotek okuženih goved večji in to do 33%, pri manjših posestnikih pa ca 7*22%. V letih svetovne vojske pa je bil odstotek ca 17*4%, pri veleposestnikih 37*21%, pri manjših živinorejcih pa 13-36%.
Na Češkem je znašal odstotek okuženih goved v letih 1910 pa do 1915 15*32%, leta 1919 10*13%, leta 1921 pa 22*50%. V Šleziji pa je bil odstotek okuženih goved nekoliko nižji.
Na Slovaškem je bil odstotek okuženih komadov v različnih krajih zelo različen. V nekaterih krajih je znašal 6*46 pa do 35%, nekje pa še celo 82*9% vseh preiskanih goved.
V celi Čehoslovaški bi bilo od 4,500.000 goved ca 643.000 tuberkuloznih. V Avstriji znaša odstotek po tuberkulinizaciji 41—53%, v Angliji ca 50%, na Danskem v času od 1893—1908 21*5%, v Norveški 16,3%, na Švedskem 29'8%, na Ogerskem 9'6% pri mladih in 20% pri odraslih govedi, na Finskem 13*7%, v Belgiji 48*8%, v Švici 40— 50%, v Severni Ameriki pa ca 4%!
Stepna goveda v Rusiji, Romuniji in predvojni Srbiji so bila skoraj vsa zdrava, procent okuženih je bil zelo nizek in sicer od 0*2 do 0'23%.
Na kraju svojih izvajanj pride Januschke do zaključka, da je v srednji Evropi odstotek okuženih goved od 15—90%, za odprto tuberkulozo pa je bolnih od 2—10%, kar je še vedno veliko za ono obliko tuberkuloze, ki je človeškemu in živalskemu organizmu najbolj nevarna.
Razmerje med okuženimi kravami, voli in biki je kakor 3:2, 5:2, kar pomeni, da je pri govedi največ okuženih krav, kar je popolnoma razumljivo.
Glede starosti je jasno, da bo odstotek pri mlajših živalih vedno nižji kol pa pri starejših in sicer znaša odstotek okuženih v prvem letu starosti 3—12%, po šestem letu pa od 25 do 95%.
Tudi število goved v enem dvorcu mora igrati svojo vlogo. V manjših dvorcih bo to število vedno manjše, ker je možnost infekcije manjša in ta procent znaša ca 16—43% v dvorcih do 10 komadov goveje živine, dočim je v velikih gospodarstvih okuženih 70 do 80% vseh komadov.
Vsi ti podatki pa se nanašajo samo na goveda, toda zanimivo je tudi, kako je z drugimi domačimi živalmi.
Pri svinjah znaša odstotek okuženih v Nemčiji 1*5—60%. Svinje se okužijo od bacila tuberkuloze govejega, človeškega in kokošjega tipa.
Pri kozah znaša odstotek 21% izključno samo tuberkuloze bovinega tipa.
Pri ovcah pa znaša odstotek od ‘/s do %% povzročen samo po tuberkulozi typus bovinus.
Pri pseh je odstotek ca 0'83—5*6% povzročen po bacilu človeške pa iudi goveje tuberkuloze.
Pri konjih znaša odstotek od 1/i pa do % %. Konjsko tuberkulozo povzročajo vsi trije tipi tuberkuloze.
Pri peruinini povzroča tuberkulozo typus avium, odstotek obolelih kokoši pa znaša po Jan us ch keju 6*9%, pri golobih 1*4%, pri vodni perutnini pa 0*1%. Med vojno se je ta odstotek zelo povečal in to na ca 40%.
Iz navedenih podatkov je jasno, da je zatiranje te tako razširjene in človeku kot živalim nevarne kuge neobhodno potrebno. Do danes je bila preiskušena cela vrsta mer, ki imajo en skupni cilj: zatreti tuberkulozo in s tem preprečiti njeno širjenje. Ta cilj je humani in veterinarski medicini
skupen, ni pa enako izvajanje za to potrebnih ukrepov. Cilj zdravnika je» ne samo varovati pred okuženjem, temveč ohraniti okuženi in bolni organizem pri življenju, veterinarjev pa seveda tudi varovati pred okuženjem, okuženi organizem pa se danes še praviloma ne zdravi, temveč se čimpreje odstrani navadno in edino pravilno s tem, da se žival zakolje in okuženo meso uniči. Bolnice za tuberkulozne živali so toraj v veterinarski medicini nepoznane, pa tudi — razen za znanstvene svrhe — trenotno nepotrebne.
Predno pa iz kateregakoli vzroka začnemo z zatiranjem tuberkuloze v kakem dvorcu ali pa na širši bazi, moramo najpreje ugotoviti okužene komade. To lahko storimo s klinično preiskavo ali pa s preiskavo sputuma ali z harpuniziranjem vimena itd. Sigurna pa je vedno samo pozitivna mikroskopska, kulturelna in ev. biološka preiskava na morskem prešičku, ki pa traja precej dolgo. Pa tudi sama mikroskopska preiskava na acido-re-sistentne bakterije ni povsem zanesljiva. Zato pa imamo mnogo hitrejši in tudi zelo zanesljiv pripomoček in to je tuberkulinizacija.
V veterinarski medicini uporabljamo za tuberkulinizacijo tuberkulin, ki je napravljen v bistvu kakor Kochov Alttuberkulin. Iz zavodov ga dobimo ali kot koncentrirani tuberkulin ali pa kot tuberkulin v prahu ali pa že kot razredčeni tuberkulin in sicer v razmerju en del tuberkulina in devet delov 0'5 % karbolizirane solne raztopine. Razredčeni tuberkulin se drži samo kratek čas, dočim sta koncentrirani in posušeni tuberkulin neomejeno dobo uporabljiva.
Za praktično izvajanje tuberkulinizacije imamo več načinov. Prvi način bi bila subkutana aplikacija tuberkulina in sicer v dozi od 0-5—1 ccm nerazredčenega ali pa razredčenega tuberkulina. Kot pozitivna se smatra reakcija tedaj, če se pred aplikacijo normalna temperatura (do 39'5°C) zviša čez 40° C, kot dvomljivo označimo reakcijo do 40° C. To povišanje temperature začne 6—8 ur po injekciji, se drži na tej višini nekoliko ur, po 24 urah pa pade temperatura na normalno.
Drugi način tuberkulinizacije je takoimenovana intrakutana proba, izvršena na obritem mestu na vratu živali. Intradermalno injiciramo 01—0'2 ccm razredčenega tuberkulina. Pri pozitivni reakciji se napravi na tem mestu oteklina in koža postane debelejša. Debelost kože merimo s kutimetrom.
Tretji način je kutana proba po Pirquetu istotako izvršena na obriti in skarificirani koži. Kožo skarificiramo v podobi dvojnega križa trikrat in namažemo prvo in tretje mesto s tuberkulinom. Srednje mesto pa je kontrola. Reakcija je v oteklini na skarificiranih in s tuberkulinom namazanih mestih.
Četrta pa je očesna proba. V pozitivnem slučaju nastopi močna kon-junctivitis s sluznato-gnojnim izcedkom iz očesa, ki doseže v 24 urah svoj višek in nato počasi pojenja. Ce je prva reakcija slaba ali dvomljiva, jo ponovimo na drugem očesu, to postopanje imenujemo sensibilizacijo.
Poleg navedenih poznamo še kombinirane poskuse: izvršimo očno in intrakutano istočasno, potem še intrapalpebralno reakcijo z istočasno lokalno in splošno reakcijo. Mnenja o vrednosti vseh teh reakcij niso pri vseh avtor-
jih enaka, dobro uporabljive pa so vse. Vse pa imajo en nedosiatek: iz njih ne moremo napraviti nobenega zaključka na razširjenost in lokalizacijo tuberkuloze. Sklepati pa moremo na svežo infekcijo tedaj, če je reakcija močna, to je, če reagirajo na očesno reakcijo močno z visoko temperaturo in splošno, na ponovni poskus pa slabo ali samo lokalno. Stara pa je infekcija, če na prvo tuberkulinizacijo samo slabo reagirajo, ali pa sploh ne, temveč šele na drugo.
Ko smo tako ugotovili bolne in okužene komade, se začne šele pravo delo na zatiranju tuberkuloze same. Pri veliki večini nevarnih živalskih kug igra velikansko vlogo imunizacija živali, zato ni čudno, da se je to tudi poskušalo pri tuberkulozi. Pri tem zasledujemo dva cilja: prvič, da bi ozdravili bolne komade in drugič, da bi z imunizacijo zaščitili zdrave komade, predvsem pomladek.
Ni tu mesto, da bi se spuščali v teoretska razglabljanja o imuniteti pri živalih v splošnem in o imuniteti pri tuberkulozi, vendar je treba povdariti, da so razmere pri imunizaciji proti tuberkulozi precej drugačne, kot pa pri drugih živalskih kugah. To nam dokazujejo že rezultati vseh dosedanjih poizkusov dobiti cepivo, ki bi z največjo sigurnostjo zaščitilo inficirani ali pa samo ogroženi organizem. V velikem številu raznih živalskih cepiv so proti tuberkulozi najbolj znana sledeča:
Prvič tuberkulin sam. Njegovo antigeno delovanje je sporno in rezultati imunizacije niso zadovoljevali. Zato se danes v to svrho sploh več ne uporablja. Dalje je v veterinami medicini znana Heyman-ova metoda imunizacije, pri kateri je kuživo v posebnih vrečicah. Aplicira se podkožno na rami. Tudi s tem cepivom niso bili doseženi sigurni rezultati. Nevarnost je tudi vtem, da te vrečice pri aplikaciji lahko počijo; uspeh je potem ravno nasproten od tega, kar nameravamo.
Drugi način pa je imuniziranje z živim povzročiteljem tuberkuloze ali ne bovinega temveč humanega tipa. To cepivo je Behring-ov Bovovaccin. Cepivo se daje teletom dvakrat in sicer prvič v starosti od dveh do dvanajst tednov intravenozno v dozi 4 miligramov in drugič po treh mesecih v dozi dvajset miligramov.
Pri sledečih preizkušnjah pa se je pokazalo, da cepivo ne da pričakovane imunitete, še več: po ca pol leta je bil organizem še celo bolj sprejemljiv za infekcijo. K temu pride še to, da moramo računati z izločevanjem živih bacilov humanega tipa v mleku in z možnostjo okužitve ljudi samih. Podobno cepivo je Tauruman (Schütz), ki pa se daje samo enkrat, tudi intravenozno.
Nadaljnji poizkusi so bili izvršeni s kalmi tuberkuloze, ki so jih dobili od mrzlokrvnih živali (želv). Med ta cepiva spada Friman-ovo cepivo in pa Antiphymatol od Klimmer-ja. Niti eno od obeh sredstev se ni obneslo v praksi, četudi uspehi niso bili vedno najslabši.
Nadaljevanje prihodnjič.
Dr. LEO TRAUNER - KRAP. TOPLICE
O SPECIJALITETAH
{K članku kolege dr. Kremžarja)
Kolegi moramo biti vsi hvaležni dr. Kremžarju, da je s svojim člankom načel poglavje o specijalitetah, ki sega globoko v sodobno medicino. Ravno tako moramo globoko pozdraviti pripravljenost uredništva otvoriti razpravo o tem važnem vprašanju.
Pozivu uredništva sem se rad odzval, posebno, ker sem sam dobrih 10 let aktivno sodeloval pri največji farmacevtski industriji. Uvodoma pa povdarjam, da me pri tem niso vodili kaki osebni motivi, temveč edinole čut dolžnosti; na podlagi svojih skušenj bi tudi jaz rad prispeval svoj obulus.
Dr. Kremžar je napisal svoj članek s stališča praktika, ker mu je pri srcu interes bolnika in ugled zdravniškega stanu. K razumevanju problema specijalitet je potrebno nekaj zgodovinskih podatkov. Farmacevtska industrija se je razvila iz sintetičnega izdelovanja anilinskih barv. Ko so v sredini 19. stoletja v Londonu prvikrat pokazali sintetično anilinsko barvo indigo, so nemški kemiki takoj prevzeli nadaljno fabrikacijo in so izdelavo anilinskih barv razvijali do gigantičnega obsega in si tako osvojili svetovni monopol. V zvezi s to fabrikacijo so se nekateri proizvodi pokazali kot učinkoviti pri gotovih boleznih in tako je kot prvi nastal Antipirin. Na podlagi tega se je razvila cela vrsta antipiretskih in analgetskih sestavin. Razvoj kemije, farmakologije, bakteriologije in cele medicine je oplojal farmacevtsko industrijo, ki je znala vsako novo ugotovitev tovarniško izrabiti. Na ta način je nastala n. pr. na podlagi Pasteur-jevih in Behring-ovih raziska-vanj fabrikacija serumov in vakcin. Nov impuls je dal razvoj kemoterapije, kista jo na podlagi atoksila poglobila Ehrlich in fiata, najprvo v obliki arzeno-benzolovih spojev. Z napredkom kirurgije se je razvila industrija anestetičnih in narkotičnih sredstev. V tem času, to je do svetovne vojne, je bil torej položaj ta, da je farmacevtska industrija iznajdbe učenjakov še izpopolnjevala in jih je tako dovedla do zdravnika in bolnika. Obstojala je torej lepa harmonija med znanstvenikom in industrijo.
Svetovna vojna je na mah spremenila položaj. Posamezne države so se počele emancipirati in povsod so že takrat nastajale v zvezi s fabrikacijo anilinskih barv tudi farmacevtske industrije. To je prisililo nemško anilinsko industrijo, da se je po vojni združila in v koncern je stopila tudi večina farmacevtskih tovarn. Na drugi strani so pa druge države povečale svoj obrat. Nastopila je težka konkurenca, ki je povzročila agilno propagando vseh tovarn. Neorijentiranost, trenotno blagostanje in napredki v medicini so v povojni dobi pospešili konzum specijalitet. Gospodarske krize so pa kmalu prisilile posamezne države, da so dotacije vseučiliščem vedno bolj zmanjševale, tako, da ni bilo možnosti za eksperimentalna dela. Raz-iskavanje je prevzela farmacevtska industrija in kmalu so postali njeni labo-
ratoriji znanstveni instituti, v katerih so sodelovali prominentni učenjaki Tej epohi gre hvala za marsikatero plodonosno delo, posebno v področju vitaminov in hormonov. Seveda je morala industrija za dragi pogon teh laboratorijev dobiti denar s tem, da je forsirala popularne preparate. Stanje je bilo nekako tako, kakor v gledališču, kjer finansira opereta opero. V tem oziru moramo torej resni in znanstveni farmacevtski industriji priznati, da je veliko doprinesla k razvoju moderne terapevtske tehnike. Uspehi te industrije so pa spodbujali tudi druge laboratorije in lekarnarje, da so skušali iti isto pot in nastal je kaos v izdelavi in propagandi.
Glavno orožje industrije je osebna propaganda pri zdravniku. Med takozvane znanstvene, kvalificirane zastopnike so se pa sčasoma vrinili tudi tuji, deloma neizobraženi elementi, ki so samo pokvarili ugled industrije. Z nepoznavanjem naše mentalitete in podcenjevanjem naše zdravniške izobrazbe so taki zastopniki pri zdravniku ustvarili animoziteto napram spe-cijalitetam.
Tako se že nekaj let javljajo od časa do časa glasovi iz zdravniških in apotekarskih krogov, ki vstajajo proti tej hiperprodukciji in propagandi v farmacevtski industriji. Lekarnarji tožijo, da so postali samo prekupčevalci, zdravniki pa, da so samo eksekutivni organi farmacevtske industrije. Da je tako daleč prišlo, so deloma krivi prvi, deloma drugi. Vsi vemo, da skoraj vsaka večja apoteka svoje specijalitete. Na celem svetu je danes v prometu približno 40.000 specijalitet, od teh pa proizvajajo lekarne 25.000 in industrija 15.000. Lekarnarji so torej — seveda z velikimi izjemami — tudi fabrikanti specijalitet. Kar se pa tiče nadzorstva nad farmacevtsko industrijo je stvar sledeča: v Beogradu obstoji pri Ministrstvu za socijalno politiko in narodno zdravje strokovna komisija, kateri se mora radi preiskave prijaviti vsako specijaliteto. Ministrstvo izda potem dovoljenje za uvoz in prodajo prijavljene specijalitete. Ravno tako se vrši tudi oblastna kontrola nad lekarnami. Državno jamstvo za pošteno izdelavo je torej pri apoteki in industriji isto. Stvarno jamstvo je pa edinole značajnost in poštenost lekarnarja in tovarnarja.
Kakor povsod igra pa tudi pri specijalitetah važno vlogo trgovski motiv, ki gre n. pr. pri nekaterih nemških tovarnah celo tako daleč, da imajo kljub „tretjemu rajhu“ še vedno zastopnike, ki niso ravno oboževatelji kljukastega križa, so pa po mnenju tovarne boljši trgovci. Kaos v osebni propagandi reguliramo lahko mi sami s tem, da sprejemamo samo akademično kvalificirane zastopnike. Narodnemu ponosu smo pa dolžni, da odklanjamo vsakega, ki ni naš državljan in ki ne zna našega jezika. Gotovo, da so zastopstva inozemskih industrij pomemben faktor v narodnem gospodarstvu — vsaj navidezno — ker zaposlujejo tudi naše ljudi, naše tiskarne, podpirajo z inserati naše časopise, plačujejo carino in davek itd. seveda vse od denarja naših bolnikov. Ključ do prometa specijalitet imamo torej mi zdravniki v rokah in ravno tako lahko zajezimo kaos v propagandi, ki je nastal vsled konkurenčnega boja.
Vzporedno s — sit venia verbo — trgovsko degeneracijo nekaterih firm, se pa razvija pri nas zdrava domača farmacevtska industrija, ki s svojimi izdelki ne zaostaja za tujimi. Tako so n. pr. serumi šole narodnega zdravja v Zagrebu enakovredni inozemskim fabrikatom in Novofenersan iste provenijence ima isto terapevtsko vrednost, kot slični arzeno-benzolski preparati.
Neobhodno potrebna je pa tudi privatna industrija. Brez farmacevtske industrije si danes sploh ne moremo misliti niti medicine niti lekarništva. Takozvanih klasičnih receptov, za katere so si lekarnarji sami pripravljali droge, ni več. Od kod pa naj lekarnar danes dobi farmacevtske kemikalije, če ne bi bilo tovarn? Naloga industrije je torej v prvem redu zalagati apoteke z dobrimi, čistimi substancemi, iz katerih se potem pripravljajo recepti. Nadalje mora industrija izdelovati preparate, katerih lekarnar ne more sam fabricirati oz. standardizirati in pa take, ki so vsled tovarniške izdelave cenejši in zanesljivejši. Kot glavno nalogo farmacevtske industrije pa smatram vzdržavanje znanstvenih laboratorijev, v katerih se naj ustvarjajo ali pa izpopolnjujejo nove farmakološke oz. serološke ugotovitve. Na ta način je omogočeno znanstveno raziskovalno delo. Idealno bi seveda bilo, če bi bili vse-učiliški in drugi medicinski instituti tako dotirani, da bi mogli to delo izvrševati popolnoma sami. Danes pa smo še vsaj deloma navezani na privatno industrijo, ki kaže tudi v tem pogledu pri nas že prav lep napredek.
Emancipacija posameznih držav od importa je danes vseobča pojava. Osvoboditev od importa pa seveda ni lahka in gotove sirovine bomo morali še dolgo časa uvažati.
Vpostaviti pravilno ravnotežje med napredkom medicine in interesom bolnika, za to smo poklicani v prvi vrsti mi zdravniki. Medicina ne obstoja samo v diagnozi in recepturi, bistveni del terapije je tudi duševni kontakt med zdravnikom in bolnikom in v tej umetnosti nam ne more škoditi nobena ndustrija.
O zdravnikih in zdravilstvu
Zdravnik naj bo vzor vzvišenega človeštva.
H.	Much
Zdravnik bodi človek, ki se ne boji odgovornosti, skratka — osebnost. Pomni: brez tople ljubezni do ljudi, brez dobrotljivega srca, si lahko odličun kirurg, nikdar pa dober zdravnik.
Bodi zdravnik, ne sodnik.
Bodi zdravnik, ne propovednik.
W. Klussmanti *
* Iz „Das Aerztebiichlein“ od W. Klussmann. Založba; G. Thieme — Leipzig.
OB SMRTI Dr. HUGONA ROBIČA1
Po prevratu je bilo: vse dotedanje se je zrušilo, vstajalo je novo pod novimi zvezdami. Kaj čuda, da tudi v zdravstvu ni moglo, ni smelo ostati pri starem!
Tedaj je na klinikah dozorela peščica slovenskih zdravnikov, med njimi dr. Hugon Robič.
V istem času je osvobojeni Maribor zasanjal sen o veličastju druge slovenske prestolnice, pri tem pa je imel bolnico z zgolj dvema oddelkoma: internim, kateremu je bila priključena izolirnica, in kirurgičnim^ na katerem se je gnetlo vse drugo, kar je danes na 4 samostojnih oddelkih: kirurgija; dermatovenerologija; okulistika z oto—, rino— in laringologijo; ginekologija s porodništvom. Potreba, da se delo deli in s tem omogoči razvoj, je bila nujna. In tedaj je bilo samo naravno, da je prevzel dr. Robič, ki se je bil izšolal za dermatovenerologa pri prof. Matzenauerju v Gradcu in izpopolnil pri prof. Fin-gerju na Dunaju, to panogo, ki dotedaj v Mariboru še ni imela svojega mojstra. S prevzemom stroke je organiziral v mariborski Splošni bolnici dermato-venerologični oddelek, uredil na njem Wassermannovo štacijo in uvedel zdravljenje z malarijo.
Dr. Robič se je moral že izza mlada boriti s svojo tuberkulozo, radi nje se je moral odreči kirurgiji, katere sladkosti je okušal leto dni pri prof. Hackerju v Gradcu. Tudi pozneje mu je bolezen ponovno delala hude preglavice in ga zadnja tri leta kar zdržema ni izpustila iz svojih krempljev. Bolezen je bila nemara tudi vzrok, da zadnja leta ni mogel jasno presoditi dogajanj v zdravniškem stanu, saj je celo podcenjeval njo samo in precenjeval svojo odpornost ter s tem zamudil marsikaj za svoje zdravje. Ce ne bi bilo bolezni, bi bil morda dr. Robič središče onih, ki so po prevratu prevzeli v Sloveniji zdravniško poslanstvo in ponesli moderne zdravstvene pridobitve na domača tla; usoda namreč mu je nasula v izobilju pronicavosti, marljivosti in materialnih dobrin, brez katerih ni tudi pri zdravniku razvoja, razmaha ne poleta.
Dr. Robič je umrl v mariborski Splošni bolnici 1. septembra 1937 star 51 let. Padel je ž njim prvi izmed tistih, ki so po prevratu izvršili v Mariboru izredno važno strokovno, narodno in državljansko dolžnost.
Vrstniki bomo ohranili dr. Robiču sobojevniški spomin.
___________ -	• Dr. Černič Mirko
1 Slika predstavlja pokojnika v mlajših letih. Upravi „Jufra“ se zahvaljujemo za kliše.
Jz socialnega zavarovanja
UMRLJIVOST ZAVAROVANIH DELAVCEV IN NAMEŠČENCEV V MESECIH JANUARJU, FEBRUAJU IN MARCU 1937.
V mesecih januarju, februarju in marcu 1937 je umrlo po dospelih prijavah* 257 (182) 224 delavcev in nameščencev, od teh 200 (146) 174 moških in 57 (36) 50 žensk.
Za nalezljivimi boleznimi je umrlo 87 (80) 99 oseb, od teh za tuberkulozo 78 (64) 89, (30.4% (35.2%) 39.7%). Od teh je umrlo 73 (62) 85 za pljučno tuberkulozo, 2 (1) 2 za tbc. meningitis, 2 (—) — za tbc. peritonilis, 1 (1) 1 za tbc. ledvic, — (—) 1 za tbc. pleurilido, 4 (3) 1 za piemijo, 3 (6) 2 za gripo, — (4) 4 za trebušnim tifusom, — (—) 2 za angino, 1 (—) — za vraničnim prisadom, — (1) — za tetanusom, — (—) 1 za povratno mrzlico, 1 (2) — za venerično boleznijo.
Za ostalimi boleznimi je umrlo 142 (86) 89 delavcev in nameščencev, od tega odpade 41 (15) 21 na bolezni krvnega obtoka (srčne bolezni), 30 (13) 24 na bolezni dihal, 21 (12) — na novotvorbah, 16 (12) — na bolezni prebavnih organov, 14 (18) 12 na bolezni živcev in mož-gan. Samomor je izvršilo 12 |7) 11 delavcev in nameščencev, smrtno ponesrečilo se jih je pri delu 6 (3) 8, izven posla 10 (4) 17 delavcev.
Po poklicu je bilo od umrlih 29 (15) 14 uradnikov, 85 (61) 75 kvalificiranih delavcev 25 (25) 23 vajencev in 118 (81) 112 nekvalificiranih delavcev. Največje število umrlih odpade
* Prva številka velja za januar, druga za februar, tretja za marec.
na trgovske nameščence (19 (17) 22), za tem slede delavci tekstilne industrije (19 (10) 19) nameščenci pri javnih delih (19 (10) 16), delavci pri gradnjah (18 (10) —), delavci kovinske industrije (18 (15) 12), hišna služinčad (18 (14) 16), nameščenci denarnih in zavarovalnih zavodov (15 (—) —), delavci gozdno — lesne industrije (13 (—) 12), delavci pri gradnji železnic, poti in vodovoda (13 (—) —), delavci industrije jedil in pijač (11 (—) 13), delavci industrije obleke in čiščenja (— (14) —), ter delavci na visokih zgradbah (11 (—) —).
Pri ostalih skupinah delavcev je število umrlih izpod deset (na pr. grafični delavci 7 (5) 5).
Največje število umrlih je bilo zavarovanih z mezdo Din 48'— in to 38 (28) 32 delavcev in nameščencev.
Rodbinam umrlih delavcev in nameščencev v mesecih januarju, februarju in marcu 1937 ie izplačano za pogrebnine skupaj Din 188.447'— (134.684'—) 160.118'—. Od te vsote odpade na zavarovanje za slučaj bolezni Din 183.223'— (129.980'—) 153.350'—, na nezgodno zavarovanje pa Din 5.224'— (4.704'—) 6.768'-.
Naknadno je prijavljenih iz prejšnjega leta in prejšnjih mesecev še 131 (50) 115 umrlih delavcev (od teh 106 (42) 88 moških in 25 (8) 27 žensk). Rodbinam teh umrlih delavcev je izplačano za pogrebnine Din 76.275'— (29.995'-) 71.373'—.
Število naknadno prijavljenih umrlih delavcev v mesecih januarju, februarju in marcu 1937 bo objavljeno v naslednjem poročilu za april 1937.	Suzor.
Jz medicinskih časopisov
PERIODICA SRPSKI ARHIV (Prvo četrtletje 1937).
Zvezek 1.
Dr. G. Singer: Moderni problemi dija-beta. Navdušenje za insulin je kmalu popustilo, ker so se pokazali razni nedostatki. Naj-iežja komplikacija pri terapiji z insulinom je hipoglikemični šok s svojo pestro simptoma-
tološko sliko. Domena insulina je otroški diabetes in pa težki slučaji. Največje važnosti je še vedno dietetsko zdravljenje. Avtor je imel dobre uspehe z blago proteinsko terapijo.
Dr. V. Mihailovič: Prvi diplomirani lekari u obnovljenoj Srbiji. (I). Prvi dipl. zdravniki se javljajo šele po drugi vstaji. Prvi imenovani je osebni zdravnik kneza Miloša dr. Konstantin Aleksandridi, po rodu Grk. Večjo vlogo je igral njegov naslednik dr. Vito Ro-mita — italjanski politični emigrant. Imel je
na dvoru znaten vpliv ter si je pridobil velik ugled. Končno je radi spletk zapustil Beograd.
Dr. R. Berović: Uticaj dijatermije na sekreciju stomaka. Delovanje diatermije ni zgolj toplotno, kar so dokazali že razni raziskovalci. A. opisuje tehniko svojega načina ra-ziskavanja na 20 slučajih (7 organskih in 13 neorganskih obolenj) ter pride do sledečih sklepov : Diatermija zmanjša aciditeto pri funk-cijonalni in organski hiperklorhidriji. Znižanje aciditete spremlja često povečana sekrecija soka. Subjektivni pojavi (bolečine, zgaga) se ublažijo. Razlike v učinku med organskimi in neorganskimi obolenji ni opažati. Končno mnenje avtorjevo je, da učinkuje diatermija prvenstveno na vegetativni živčni sistem.
Dr. M. Petrovič: Trovanje dece kamenom sodom. Otroška zaslrupljenja z lugom so postala zadnja leta izredno pogosta. Ker so la zastrupljenja slučajna, je zaužita količina luga običajno majhna. Najčešće je pri otrokih med 14 in 20 mesecem, po 5. letu ga pa sko-roda ne opažamo več. Pogosto se otroku iz prestrašenosti zaleti, kar povzroča edem glo-tide, vnetje sapnika ter bronhopnevmonije. Pri neposredno smrtnih zastrupljenjih nastopijo konvulzije. Glotični edem zahteva trahe-otomijo, ki pa le redko reši otroku življenje. Pljučni edem, fibrinozna bronhitis, bronhopnev-monija, mediastinitis, empiem, perikarditis se razvijejo že po nekaj urah. Ako preživi bolnik prvi teden je minila neposredna življenska nevarnost. Kasne posledice so funkcijonalne in anatomske stenoze požiralnika. Perforacije so redke. V terapiji a. zavrže izpiranje želodca. Za pomirjenje so indicirana sedativa, proti žeji limonada. Z bužiranjem je treba začeti, čim izginejo akutni simptomi. Da bi se število zastrupljenj zmanjšalo, bi bila potrebna prepoved svobodne prodaje luga.
Dr. A. Simič: Fibroma magnum regio-nis colli et mandibulae lečen radiumom. Eksulceriran tumor velikosti 10/7 cm na levi strani pod spodnjo čeljustjo ozdravljen po večkratnem obsevanju z radijem.
Dr. R. Hadži—Pavlovič : Ispitivanje funkcije jetre u metaboiizmu ugljenih hidrata kot pruriginoznih dermatoza. Zelo pogoste insuficience jeter v smislu glikopen-sične sposobnosti povzročajo povišano glike-mifo, ki ima za posledico, da nudi koža ugodna tla za urtikarigene, ekcemafogene in prurigogene preteinske substance.
Dr. Lj. Vulovič, dr. S. Stajic dr. ). Bo-g i č e v i č: Mediastinitis purulenta, kao me-diastino-pulmonalni absces 1 Hemoragije nagrižena aorte. Gnojna mediastinitis, ki se je razvila pri 3-letnem otroku 5 tednov po za-strupljenju z lugom in povzročila smrt radi krvavenja iz arodirane aorte.
Dr. M. Sekulič i dr. j. Bogićević: jedan slučaj gonokoksične sepse, kao posledica komplikacije akutne gonokoksične uretrite. Po drugi injekciji gonokokne vakcine je dobil bolnik visoko vročino, ki se ni več pomirila. Klinična in paiološko-anatom-ska slika gonoroične sepse.
ZVEZEK 2.
Prof. K. Todorovič i dr. M. Miloševič: Prilog za poznavanje kliničnih oblika tropske malarije kod nas. Trije otroci so oboleli istega dne z visoko vročino in bruhanjem. Sprva so mislili na zastrupljenje, vendar si pa niso bili simptomi pri vseh treh skladni. Dokaz shicontov¡ v krvi (plasm. fal-cipar.) ter popolni uspeh terapije sta potrdila diagnozo.
Dr. L. Vučinič: Neposredne komplikacije izazvane vršenjem zahvata veslačkog pnevmotoraksa. Neposredne komplikacije ob priliki insuflacije zraka so zelo redke in po veliki večini brez nevarnosti za bolnika. Izjemni slučaji, ki ogražajo življenje bolnika so zračna embolija, pneumotorax contraíate-ralis, pnevmoperikard, dočim je redki pnev-moperitonej brez nevarnosti. Podkožni subfas-cijalni in mediastinalni emfizem sta včasih na videz strašna, se pa večinoma brez posledic rezorbirata. Najbolj dramatična, pa tudi najnevarnejša je zračna embolija ozir. plevralna eklampsija. Večinoma gre za prvo, vendar pa a. dopušča tudi drugo možnost tkzv. plevral-nega šoka. Na srečo napad hitro mine in le redko dovede do smrti. Na kratko se a. tudi dotakne tehnike insuflacije ter omenja važnost pravilnega čitanja manometerskih pritiskov, (tabela).
Doc. dr. Sv. Sp. Berjakovič: Tuberkuloza genitalnih organa žena. Jetika ženskega spolovila je večinoma endogena rein-fekcija. Diagnoza je težka ter se moramo posluževati vseh modernih pripomočkov. Zadnja leta opažajo na beograjski kliniki znatno prirast tega obolenja, kar pripisuje večji prosveti lenosti naroda. Zdravljenje je bilo po večin-konzervativno. Kirurško ne mora biti vedno

Antrahinonglikozidi, koji se nalaze u stanovitim biljnim drogama kao njihove djelotvorne sastojine, po Lenz-u u velikoj mjeri imbibiraju sluznicu. Wiechowski je mogao dokazati da ove supstance djeluju izrazito antiflogistički. Njihovo se djelovanje da sprečavaju upalu očituje i kod lokalne i kod parenteralne primjene.
Na oku kunića izvedena eksperimentalna istraživanja pokazala su da kemoza, koja nastupa nakon instiliranja gorušičnog ulja izostane, ako se prije instilacije u oko stavi otopina glikozida. Ni na drugom oku, u koje nije stavljena otopina glikozida, ne dolazi nakon ukapljivanja gorušičnog ulja do upale, ako su u prvo oko stavljeni antrahinonglikozidi (vjerojatno posljedica rezorptivnog djelovanja).
Kontrolni pokus s gorušienim uljem nakon što su u oko unapred ukapani antrahinonglikozidi.
Kemoza na oku kunića izazvana instilacijom gorušičnog ulja.
Antrahinoglikozidi su već višeput upotrebljeni u farmaceutskim preparatima i uvijek su izrazito sprečavali i suzbijali upalu.
ANGINOGRIN
je mješavina alkoholne otopine salicilne kiseline i naročito odabranih antrahinonglikozida. Grgljanjem s An-ginorginom uspjeva u najkraće vrijeme izliječiti upaljive procese usne šupljine i ždrijela. Anginorgin je neotrovan i bezopasan, te se radi toga može bez ikakve bojazni upotrebljavati 1 kod djece.
INDIKACIJE: Angina catarrhalis, tonsillaris, lacunaris, follicularis, herpetica, angina Plaut-Vincenti itd. No i kod infekcioznih procesa (difterija i drugi) Anginorgin će uz specifično liječenje vanredno poslužiti.
UPOTREBA: Za grgljanje Vl> žličice za kavu na pola čaše vode. Neka se grglja po mogućnosti što dublje, u razmacima od 1/t—'/2 sata. Svako grgljanje neka se sastoji iz 6—8 pojedinačnih grgljaja. Otopine treba prirediti uvijek svježe. Anginorgin se može upotrebljavati tako-
đer za mazanje i za prskanje oboljelih dijelova.
PAKOVANJE: Originalno pakovanje s 20 i 50 ccm.
P E JU E HIA Kemijsko-farmaceutska produkcija IV C PA ELMA Zagrebf Trg Kralja Petra 9
najradikalnejše, saj opažajo, da ima pogostoma že sama probatorna laparatomija ugoden vpliv na potek bolezni. Vendar pa nili konzervativna niti kirurška terapija ne zadovoljujeta.
Dr. V. Mihailovič: O popularisanju medicine. Popularizirani e medicine je šele novejšega datuma, radi potrebe v svrho pobijanja težkih nalezljivih in socijalnih bolezni. Populariziranje medicine je resno delo ter zahteva sposobnosti in vaje. Izogniti se moramo strokovnemu objasnjevanju ter nepotrebnim in narodu nerazumljivim tujkam. Paziti moramo, da ne izzovemo fobije (Ca. Ibc. itd.). Dodatno prikaže a. dva vzorna popularno-me-dicinska članka iz 1.1839 odn. 1840, objavljena v .Srbskih Novinah*.
Dr. V. Goldštajn: Naša iskustva sa choleva-lom kod obolenja žučnih puteva. Dober uspeh v 6 slučajih.
Dr. B. La 1 ović:	Povreda kičmenog
stuba i kičmene moždine,Nevrokirurgija je pri nas še v povojih, vendar je pa njen pomen dalekosežen. Poškodbe hrbtenice so hvaležno področje nevrokirurgije, ako pride bolnik pravočasno do potrebne pomoči. Opis 3 slučajev poškodb hrbtenice z delnim ali popolnim uspehom laminektomije.
Dr. St. Vasojević: jedan slučaj trihi* nože. Bolezen je zelo redka, večkrat pa tudi ni diagnosticirana, ker je težko izključiti druge bolezni. Eozinofilija nam kaže diferencialno-diagnostično pravo pot.
Zvezek 3.
Dr. V. Mihailovič: Prvi diplomirani lekari u obnovljenoj Srbiji (II.). Življenjepis dr. jovana Stejiča, njegova osebnost kot zdravnik, organizator, književnik in človek.
Dr. Dimitrije Miodragovič: Carci-noma vulvae s naročitom pogledom na kiriterapijo. V štirih letih so zdravili 13 slučajev primarnega karcinoma vulve. Etiološko največjega pomena je levkoplakija in kravroza, dočim število porodov nima zveze z frekvent-nosijo te bolezni. Najčešće se pojavlja rak na labijah in v vestibulu in sicer planocelu-larni. Širjenje je hitro radi gostega krvnega in limfnega omrežja tega predela ob prisotnosti obilnega rahlega veziva. Ingvinalne žleze so često že v začetnem štadiju otečene. Oddaljene metastaze (dojka, pljuča itd.) so zelo redke, ker bolnik običajno preje umre radi
interkurentne infekcije ali kahekcije. Prognoza je vedno slaba v pogledu popolnega ozdravljenja, radi trdovratnik metastaz, dočim je lokalno zdravljenje večinoma uspešno. Kirurška terapija je uspešna le, če proces še ni preveč napredoval in to le ob najradikalnejšem posegu. Neprijetna posledica tega zdravljenja je česta incontinentia urinae et alvi. Prednost ima vsekakor obsevanje z radijem. Metodi sta dve: punkcija in površinsko obsevanje; prva ima boljše uspehe, žal pa ni v vsakem slučaju izvedljiva. Ingvinalne žleze odstranijo kirurško v slučaju mobilnosti, ako pa so adherentne jih tudi obsevajo. Uspehi vsake terapije žal niso trajni.
Dr. S. Tasovac i dr. B. Tasovac: In-trakranijalno krvavljenje kod novorodjen-čadi. Intrakranijalno krvavenje cenijo na 10— 12% vseh novorojenčkov, vendar pa ostane često latentno. Klinično manifestna krvavenja deli v srednje obilna in masivna. Pri srednje obilni se javljajo izraziti klinični znaki (kon-vulzije itd), šele 3. do 5. dan. Dete se rodi večinoma asfiktično in od časa do časa zastoka. Porod je običajno dolgotrajen ali pa instrumentalno dovršen. Punkcija likvorja odloči prvi dan diagnozo. Masivna krvavenja nam kažejo sliko težke asfikacije. Tudi tu nastopijo konvulzije šele nekaj dni po porodu. Po avtorjevem mnjenju so konvulzije izraz aseptične moningitide radi draženja krvnega izliva. Iz tega dejstva izhaja tudi ugodni vpliv, ki ga ima rana punkcija likvorja (prvih 12 ur) ker z njo ne dosežemo samo dekompresije, temveč izpraznemo tudi hematom. Punkcijo moramo izvesti pri vseh sumljivih in jasnih slučajih; prednost ima subokcipitalna punkcija, radi hitrejše ipraznitve. Rana punkcija je brez nevarnosti, dočim predstavlja punkcija ob izbruhu konvulzij ali pa v komi smrtnonevaren poseg.
Dr. L. S. Stanojevič: Medicina u dnevnoj štampi. Medicinska rubrika v dnevnem časopisu je postala neizbežna potreba, radi ozke povezanosti medicine s posameznikom in s tem tudi s široko maso. Ker zahtevajo taki članki poleg lahke razumljivosti in pri-prostega jezika tudi strokovno točnost razpleta a. svoje mnenje o popularno-medicinskem članku s. pripombo, da naj bi se tudi drugi zdravniki bavili s to temo in objavili svoja na-ziranja.
Prof. K. Todorovič i dr. D. Nikolič—Le-tič: Inirakranijalno krvavljenje kod jed-dnog mladiča — nastalo posle fizičkog naprezanja — trčanja, završeno izleče-njem. Pri 16-leinem dečku se je po kratkem napornem teku navkreber pojavila iznenadna globoka nezavest z bruhanjem. Radi suma na fudrujantno epidemično meningilido je bil spre* jet na infektivno kliniko v Beogradu. Likvor je pokazal le spremembe v smislu težke intra-kranijalne krvavitve. Popolno ozdravljenje po 6 tednih.	Dr. J. Klemenčič.
GLASNIK CENTRALNOG HIGIJENSKOG ZAVODA (knjiga XX. Zvezek 1.).
Dr. St. Z. Ivanič: Ogledi za lečenje tuberkuloze. Poskuse s preparatom ZA 37, ki jih je a. že lani objavil v zadnji številki lega lista, je nadaljeval v večjem obsegu ter podaja sedanje izsledke na številnih tabelah. Inficiral je morske prešičke z emulzijo Kocho-vih bacilov ter jim nato vbrizgaval različne količine omenjenega preparata ob različnem času po infekciji. Pri tem je opazil, da je delovanje preparata katalitično, ker ostane učinek skoraj enak, četudi poveča količino preko 0,05 na 100 g morskega prešička. Efekt je bil tem boljši, čim preje je začel vzbrizgavati preparat po infekciji. Od obolelih živali je ozdravil 55,2%, poginilo pa je 44,8%, dočim so nezdravljene živalice v 100% poginile za tuberkulozo. Vendar ti rezultati še niso definitivni, radi še premalega števila poskusov.
Ing. D. Kostič: Problem snabdevanja mlekom Niša in Niške Banje. Laboratorijski pregledi mleka, ki prihaja na niški trg dokazujejo, da mleko nikakor ne odgovarja higijenskim zahtevam. Krivda je na bedi in nizki stopnji prosvete kmeta. Ker je potreba Niša za mleko znatna, priporoča a. ustanovitev mlekarskih zadrug v okoliških krajih ter centralne mlekarske zadruge v Nišu, ki bi omogočale — radi svoje večje gmotne moči — asanacijo nehigijenskih razmer.
Igor Serbin: Prilog poznavanju sadržaja pektina u našem voću. Ker pridobivajo v zadnjem času pektinske snovi na važnosti (industrija hraniv, medicina), je a. določeval v raznih naših sadežih količino pektina po metodi Mehlitz. Znatne količine, ki se nahajajo tudi v odpadkih (a. povdarja sadjevec v Sloveniji), bi se dale izrabljati posebno, ker
je tehnično pridobivanje enostavno. Dodane-so natančne tabele.
Dr. St. Ivanič i dr. L j. J. Jovanovič: Eksperimentalna vrednost seruma protiv-trbušnog tifusa dobivenog imunizacijom ti-fusnim toksinom, endotoksinom i sveže izolo-vanim sojevima tifusnih bacila. Bistvo imunitete, ki nastane pri človeku po prebolenem tifusu, še ni razjasnjeno. Radi tega do sedaj tudi še ni uspelo pripraviti zdravilni serum, čeprav so eksperimentalno dokazana antigena svojstva toksinov, endotoksinov in klicov samih. Odkritje „Vi“-antigena, ki je zelo labilen in se nahaja le v sveže izoliranih, visoko virulentnih bacilih, izgleda, daje velikega pomena. Avtorja sta imunizirala konja najprej z vakcino Ty A in B, nato dalje časa izmenično z endotoksinom in toksinom bacilov tifusa, končno pa z emulzijo živih virulentnih klicev. Dobljeni serum sta preizkusila na miših, morskih pre-šičkih in zajcih. Pri tem sta dognala sledeča svojstva seruma: Zaščitna moč pri miših in morskih prešičkih ob simultani infekciji z virulentnimi bacili tifusa, odsotnost neposrednega bakteriolitičnega učinka, zelo visok aglutina-cijski titer, ter flokulacijsko sposobnost. Anti-bakterije'na komponenta (v smislu povečanja fagocitoze in intralevkocitarne bakteriolize) bi odgovarjala ,Vi“-antigenu, antitoksična odn. antiendotoksična pa toksinu odn. endotoksinu.
Dr. B. Dimitrijević i dr. K. Arsenije-vič: Endemija tifusa (tipa II.) medju hodočasnicima crkvi „Snežne Marije*. Val tifusa, ki je zajel avgusta 36. vso državo, je bil posebno močen v Dunavski banovini, predvsem pa v Novem Sadu. Avtorjema je uspel dokaz, da gre za endemijo, ki se je razširila ob priliki romanja k .Snežni Mariji“. Izolirala sta bacile sicer redkega tipa II, ki se je pa v tem času pojavil v večjem številu in ki sta ga tudi mogla dokazati v vodnjaku, iz katerega so bili romarji pili. Dr. Klemenčič.
THERAPEUTICA
Dr. Wilhelm Bolle, Berlin: »O krvavitvah in njihovem zdravljenju z Maneto-lom.“ (Deutsche med. Wschft., No 51/1936). Firma Bayer je postavila na trg nov hemostip-tikum, ki je v svojem učinku izreden in trajno zanesljiv. Indiciran je pri vseh vrstah krvavitev,, kontraindiciran nikjer. Injicirajo ga intermusku-larno brez neprijetnih senzacij. Rabijo ga pred operacijami v profilaktične svrhe. Krvavitev si-
cer radi lega ni manjša, vendar se hitreje ustavi. Nadalje se je Manetol posebno izkazal pri krvavitvah iz mehurja, pri različnih traumah in pri vseh vrstah ginekoloških krvavitev. Lepj uspehi so tudi zabeleženi pri uporni epistaksi.
Dr. M. Milovanovič, univ. klin. Beograd : «Zdravljenje sifilide z bizmutovim preparatom Novobi“. (Medicus II/2.) Novobi je eden bizmutovih preparatov, ki je zelo primeren, posebno ker se lahko daje bolnikom v zelo majhnih količinah, ki pa vendar-le vsebujejo velike doze bizmuta. Terapevtski efekt je zadovoljiv z izjemo nekaterih slučajev latentne sifilide. Novobi je posebno indiciran pri primarnih in sekundarnih slučajih. Negativne sero-reakcije pri svežem luesu ostanejo tudi v naprej negativne, dočim postanejo seropozitivne reakcije od ene same serije injekcij sero-ne-gativne ali vsaj slabo pozitivne.
Dr. Christoph Mahlknecht, Wien: „Trasentin, novi spazmolitikum“ (Wiener med. Wschft. 4/37.). Izkušnje kažejo, da novo spazmolitično sredstvo Trasentin ne zaostaja v svojem učinku za drugimi običajnimi sredstvi, da jih pa nadkriljuje po tem, da nima niti nezaželjenoga učinka navajanja, kot je pri derivatih opija, niti spremljajočih postranskih učinkov Atropina (razširjenje pupil, akomo-dacijske motnje in oviranje pri sekreciji sline). Učinkuje posebno pri kolikah uretera in žolčnega mehurja in pri kolikah, povzročenih po kamnih v ledvicah. V akutnih napadih ga dajejo parenteralno (intramuskularno) in rektalno, pri kroničnih slučajih zadostuje oralna aplikacija. Trasentin nadomešča v večini slučajev odijozni morfij.
Dr.Felix Spengler, Dresden: »Vitamin C in diuretični efekt pri jetrni cirozi“. (Münch, med. Wschft. 20/37). Autor poroča o ugodnem učinku C-vitamina (Cebiona) pri jetrni cirozi, ki se je razvila v zvezi z nosečnostjo. Vkljub Insulinu in dijeti je prišlo do skrčke (Schrumpfung). Pacijentka je nato dobila 100 mg Cebiona parenteralno, nakar se je začela počasi popravljati in pridobivati na težini. V četrtem tednu zdravljenja s Cebio-nom se je pričela tudi dvigati v zadovoljivi meri dijureza. Autor prepušča nadaljnjemu raziskovanju, da-li gre v danem slučaju za specifični dijuretični in razbremenjevalni učinek, ali pa za direkten učinek na jeterno tkivo v smislu regeneracije njihovega parenhima.
Wartemann, Bonn: »Zunanja uporaba ribjega olja v dermatologiji“. (Derm. Wo. 101/35). A. predvsem podčrtava dejstvo, da imajo zdravniki izredno dober uspeh pri zdravljenju varikoznih čirov, pri slabo granulirajo-čih ranah, pri opeklinah, deloma tudi pri nekaterih ekcemih, uporabljajoč prvi preparal ribjega olja — Desitin mazilo. Vrhu tega opozarja še na uspehe, ki so jih dosegli kirurgi pri zdravljenju ran z ribjim oljem. Na njegovi kliniki so uporabljali v prvi vrsti Desitinolan. Terapevtični efekt je bil pri vseh že omenjenih kožnih afekcijah zelo dober. Zavoj sam je po Lohru redko menjan. Koža ni bila nikdar vzdražena. Desitinolan se posebno odlikuje po svoji sposobnosti, da pospešuje gra-nuliranje in epitelizacijo, da se zavoj sname brez bolečin in da je radi redkega menjanja zavoja zelo ekonomičen, posebno pri velikih ranah in da je zdravljenje v večini slučajev za dva do tri tedne skrajšano.
Schafer: »Cardiazol kot sredstvo pri obujanju iz narkoze“.(Ther. Gegenwarl6/36). A. je poskušal s počasno intraven. injekcijo 3 do 9ccm Cardiazola vzbuditi pacijente iz intraven. in rektalnih narkoz. Nekateri bolniki so se takoj po injekciji zbudili iz globoke narkoze, drugi pa so pričeli globoko dihati, mišični tonus se je pojačal, pričeli so se gibali in kmalu so se tudi prebudili. A. podčrtava, da ni prišlo nikoli do.kake nesreče, niti ne pri visoki dozaciji.
Viesmann: „Prispevek k zdravljenju pljučnega edema“. (Forstc. Ther. 9/36). A. poroča o slučaju akutnega pljučnega edema. Intravenozna aplikacija Cardiazola je rešila 50-letni bolnici življenje. Bolehala je na nefro-sklerozi z močno hipertonijo. Po telesnem naporu se je naglo pojavil izrazit pljučni edem. Po intravenozni aplikaciji 1,5 ccm Cardiazola se je dihanje, ki je bilo prej popolnoma zastalo, popravilo, puls se je bistveno popravil in ugasla zavest seje zopet vzbudila. Uspeh je bil tako prepričevalen, da je pacijentka vkljub zdravnikovi prepovedi že sledeči dan vstala iz postelje.
Schmidt: „Prispevek k zdravljenju s prontosilom pri septičnih in sličnih obolenjih“. (Miinch. med. Wschft. 52/36). A. je uporabljal Prontosil pri različnih septičnih obolenjih. Imel je dobre uspehe v kratkem času pri septičnem abortu, erizipelu in pri foliku-larni tonsilitidi. Pri neki bolnici, ki je zbolela
pred šestimi tedni na trebušnem legarju, je nastal po oralni aplikaciji (4 tabl. dnevno) ugoden preobrat, puls je postal mirnejši in krepkejši, splošno stanje se je znatno popravilo in tudi apetit se je zopet pojavil. Tudi pri drugih tifuznih obolenjih je zaznamoval dobre uspehe s Prontosilom, posebno pri tkzv. toksičnih oblikah tifuznih bolezni.
H. Kiew in R. Hoch, Hess: „Nove biološke metode pri preizkuševanju desin-fekcijskih sredstev“. Zschr. d. Desinfekt, u. Labor. 10/36.). K. in H. uporabljata pri preizkuševanju desinfekcijskih sredstev metodo kliconošev po Pesch-u, pri kateri služita grah ali leča kot kliconoše. Grah vlagajo v inficiran bouillon tako, da vzrastejo klice v zunanji sloj graha. Bouillon nato nadomeščajo z de-sinfekcijskim sredstvom, ki se naj preizkusi. V določenih presledkih vlagajo potem po eno grahovo zrno v sterilni bouillon. Ta metoda daje predvsem vpogled v učinkovanje desin-iekcijskih sredstev v globino. Kot najboljše desinf. sredstvo se je izkazal Zephirol, ki je uničil v sol. 1 :100 pri 20° v eni uri stafilokoke, ki so vzrasli v lečo in grah. Pri preizkušnjah brez graha so bile bakterije že po 10 min. v raztopini 1:1.000 pri 20° uničene. V raztopini 1: 200 in 1:400 je bila leča po 3 urah, grah šele po 8 urah sterilen (Leča ima manjšo površino). Drug najboljši preparat je Lavasteril, njemu sledi potem Caporit, ki uničuje koke v raztopini 1: 200 že v eni uri.
Dr. med. et. phil. Gerhard Venzmer, Stuttgart: Zdravljenje seksuelnih motenj s sintetičnimi moškimi hormoni“. (Die med. Welt 22/37. Kemična sinteza moškega
Tfove knjige
La Thérapeutique du nourisson en clientèle par P. Nobecourt et Marcel Maillet. Librairie Maloine, Paris. Cena frfr. 110 —, Autorja obravnavata poleg fiziologije in klinike predvsem terapijo dojenčkove dobe v kompendiozni obliki.
Delo je pisano z globokim razumevanjem težav lečenja otrok v tej dobi, kjer se srečajo težkoče diagnoze vsled pomanjkljive simpto-matologije, težkoče vsled drobnih dimenzij organov pri preiskavi in zdravljenju, manjša
hormona je bila vsled izredne težkoče njegovega naravnega pridobivanja že dolgo cilj farmacevtskega raziskovanja. Leta 1911. sta Butenandt in Tschernigg izolirala iz seči spolno zrelih moških Androsteron. Štiri leta pozneje pa je Laquer odkril v modu Testosteron, ki je potrdil domnevo, da vsebuje moška spolna žleza ravnotako kot ženska dve različni snovi. Ko so spoznali njihovo kemično konstitucijo, je bila podana možnost njihove umetne sinteze. Rezultat tega prizadevanja predstavljajo novi preparati sintetično dobljenih hormonov : Androsteron, kot „Proviron* firme Schering-Kahlbaum, Testosteron kol „Peran-dren* firme Ciba in kot „Testoviron* firme Schering-Kahlbaum.
Androsteron rabijo predvsem pri starejših moških, ker učinkuje Ionizirajoče na splošno stanje; pri predčasnem staranju odklanja raznovrstne motnje moškega klimakterija. Testosteron pa ima bržkone bolj določen učinek na seksualno sfero: uporabljajo ga predvsem pri motnjah spolnega razvoja, pri zastajajoči puberteti, pri psihičnih depresijah razvojne dobe in sploh pri raznolikih motnjah notranje sekrelorične dejavnosti. Vsi ti preparati ustvarjajo možnost, da se omenjene motnje seksualne sfere odklanjajo, dasi je še vedno dosti rezistentnih slučajev (individualne razlike, genitalne hipoplazije itd.). Dosedanji uspehi opravičujejo nadaljnje poizkuse, saj pomagajo moški hormoni, da postanejo sicer zdravi moški, katerih spolna zmožnost trpi na kateri-koli ab-normnosti, polnovredni člani človeške skupnosti.	Dr. Smerdu.
odpornost vsled še ne pridobljene imunitete in naravni odpor dojenčka zoper vsak diagnostični in terapevtični poseg. Posebno izčrpno so obdelana poglavja o prehrani zdravega in bolnega dojenčka in o sifilidi, poslednje na podlagi ogromnih izkušenj na tamošnjih dečjih klinikah, kar dokazuje tudi uvodni stavek: „la syphilis est très commune chez le nourisson“.
Kljub mednarodnosti medicinske vede naletimo v knjigi vendar tu in tam na originalne
mefode in svojevrstna mnenja, ki so vredna, da se z njimi seznanjamo.
N. pr. oslovsko mleko se uporablja kot najboljše nadomestilo za materino mleko ; punkcija perikarda se vrši po Marfanu iz epigastrične regije poševno navzgor za ster-numom ; enostranska hidrokela je po mnenju autorjev skoro vedno luetičnega izvora.
Izpiranje želodca pa in transfuzije krvi na najmlajših dojenčkih z dobrim uspehom je na francoskih klinikah kakor drugod vsakdanji pojav.
Knjiga je pisana v jasnem slogu, je pregledna in priporočljiva vsakomur, kogar zanimajo razlike med raznimi medicinskimi šolami.	Dr. V. Stacul.
Hovelacque — Monod — Evrard:	Le
thorax-anatomie médico-chirugicale. Ma-loine. Paris. 356 strani, 125 deloma celostranskih slik, 4°. Cena kart. frfr. 150’—, broširana frfr. 125'—
Ogromen napredek kirurškega zdravljenja pljučne tuberkuloze je povzročil, da so se morali ne samo kirurgi temveč tudi ftizeologi mnogo več kot doslej baviti s predpogojem vsakega kirurškega udejstvovanja, topografsko anatomijo prsnih organov. Predležeča knjiga — atlas skozi in skozi krasnih tabel in slik in obenem učna knjiga — reši dano nalogo na mojstrski način. Skoraj brez truda vpelje čitatelja v snov in v knjigi ne pogreša ničesar, kar mu je za najpodrobnejše znanje anatomije prsnih organov potrebno. Pa tudi rentgenologu in internistu je knjiga namenjena in jima bo prinesla mnogo zanimivih vpogledov v lego in medsebojno razmerje torakalnih organov, na katere v vsakdanjem delu le preradi pozabljamo. Studij olajšajo številni preseki. Navaditi se je seveda Ireba na francosko terminologijo, ki se v marsičem razlikuje od one, ki smo jo mi vajeni. Pripomniti bi moral še, da je knjiga naravnost odlično opremljena in razmeroma prav poceni.
Dr. R. Neubauer.
E. Merck’s jahresberichi. 50. letnik 1937. 430 str. vel. 8°.
Svetovno znana in povsod cenjena nemška tvrdka Merck je medicinski svet ob 50-letnici izdaje svojih „letnih poročil* presenetila s iako obsežno kot vsebinsko tehtno knjigo, ki izjemoma prinaša posebno lepo število člankov nemških in avstrijskih medicinskih kapacitet, med katerimi bi posebno podčrtali članek prof.
dr. Friedr. v. Miiller-|a o „položaju zdravil med zdravilnimi metodami zdravnika“. Znanstveno zainteresirani zdravnik se vedno veseli vsakega novega zvezka „Jahresberichle*, ker ve, da bo v njih na najbolj objektiven način našel pravi zaklad podatkov o novih in starih preparatih in zdravilih. Z izdajo teh publikacij tvrdka pokaže, kako veliko uslugo lahko stori na višku stoječa farmacevtska industrija medicinski znanosti. Tvrdki Merck ob pomembnem jubileju tudi mi čestitamo. R. N.
G. L e g n e n et E. Papin: Précis d’Uro-logie. 12. izdaja. Librairie Maloine, Paris 1937. Cena frfr. 125-—.
Knjiga hoče biti — kot že naslov pove — nič več kot nekak priročnik, kompendium, namenjen predsvem praktičnim zdravnikom in medicincem. Ne spušča se v nikaka razglabljanja ali probleme, temveč z vso Francozom lastno jasnostjo in preciznostjo nanizuje dejstva in dognanja. Pri tem sta avtorja jako izčrpna in sta nam v knjigi, ki obsega 746 strani, podala toliko ogromnega gradiva, da lahko rečemo, da je v nji obseženo, čeprav jako kondenzirano, prav vse in še več, kar je za praktičnega zdravnika potrebno. Prav posebno važna so še poglavja o tehniki urološke preiskave, asepsi in instrumentariju. V špecijalnem delu presenečajo po svoji preprostosti, preglednosti in točnosti shematične skice, ki jih je v knjigi obilo.
O kvaliteti knjige bi bilo odveč pisati, saj sta imeni avtorjev neločljivo zvezani s sodobno urologijo.	Dr. Rakovec
Feuillets médicaux (Medicinski listki) Encyclopédie permanente médico-chirurchi-cale. Maloine — Paris, 27, rue de l’Ecole— de—Médicine. Letnik I. frfr. 325-— na leto.
„Kupiti medicinski leksikon je nekaj dobrega, ga citati je še bolje“. Tako se glasi geslo, pod katerim je znana pariška založba Maloine začela izdajati svojevrstno kombinacijo knjige — in to prav obsežne —, časopisa in kartoteke, Enciklopedija medicinskega znanja današnje dobe hoče knjiga postati s časom. Zato izhaja v obliki mesečnika, formata, kakor smo ga vajeni od velikih nemških medicinskih listov. Posamezni listi pa so per-forirani in se dajo liki kartoteke urejevati takoj ali pozneje, ko si jih članek za člankom prebral, v platnice z abecednim indeksom. Založbi seje posrečilo pridobiti za to podjetje izvrstne sodelavce od skoraj vseh francoskih
medicinskih fakultet. Med njimi najdemo imena kakor Favre—Lyon, Olmer—Marseille, Picaud—Marseille, Nobecourt—Paris, Sergent —Paris in mnogo drugih. Naravnost zapeljive so številne, deloma celostranske ilustracije. Nekaj iz vsebine prvih zvezkov Jeanneney: „Transfuzija krvi“, Sergent: „Osnovni elementi diagnostike primarnega pljučnega raka“, Montani: „Panaricij“, Gougerot: „Psoriaris“ (s krasnimi barvnimi slikami), Meriel: “Zdravljenje kroničnih cervikalnih metritid“ itd. itd. Prijatelje francoske medicinske šole na delo prav posebno opozarjamo.	R. N.
Dr. Pierre Barbellion: La Blennor-ragie chez 1’Homme et chez la Femme. (Gonoreja pri možu in pri ženi) Librairie Maloine, Paris 1937. Cena: frfr. 60.
Dr. P. Barbellion, ki je bil več kot 10 let sodelavec znamenitega Janeta in je več let deloval pri prof. Legueuju na oddelku za gonorejo na kliniki Necker, je orisal vsa svoja izkustva, opazovanja in načine preiskave v knjigi, ki je eno najboljših del na polju aktualnih metod diagnoze in zdravljenja gonoreje. Knjiga je bila upravičeno nagrajena od medicinske akademije.
Delo (380 strani, 3 barvne priloge, 73 slik, II. izdaja), z uvodom prof. F. Legueuja, obravnava povsem jasno in pregledno nove praktične metode diagnoze in zdravljenja moške in ženske gonoreje in je izvrsten znanstveni priročnik, tako za praktičnega zdravnika, posebno pa za specijalista, ki mu nudi pri njegovem delu mnogo olajšav in mu pripomore preko težkoč dnevne prakse.
Posebno zanimanje posveča avtor klinični in bakteriološki diagnostiki, obravnava diferencialno diagnostične težkoče, morfologijo, pogoste diagnostične napake in različne nazore o gonokokih, ki jim določa štiri glavne
karakteristike. Več prilog skuša podkrepili ta mnenja. Pisec podaja nadalje prečiščen pregled o ugotovitvah v sperma-kulturi, zdravljenju s cepivom in o kemo-terapiji pri kapavici. Ker odkrijejo sperma-kulture povprečno 5% kroničnih gonorojikov, jim moramo pripisovati vendarle gotovo pomembnost. Prvotna pričakovanja o zdravljenju s cepivom se sicer niso izpolnila, v kompliciranih primerih pa nudi vendarle obilo dobrega. Rezultati kemo-tera-pije (akridinske snovi, methylenovo modrilo iid.) so važni v svežih slučajih. Izčrpno popisuje avtor pseudo-gonococus, relativno ne posebno redko nongonoroično uretrito (vnetje sečnice nav.) in njeno zdravljenje, nadalje kemo-terapijo gonoreje in zdravljenje iste z izpiranjem (velike lavaže), povdarja posebno vrednost uretroskopije (s tem zvezana možna zdravljenja in ugotovitve) in toplotnega zdravljenja z diatermijo in s kratkimi valovi.
V drugem delu knjige prinaša pisec pregled dozdevno optimalnih zdravljenj posameznih slučajev moške in ženske gonoreje in zaključi v tretjem delu svojo razpravo z diagnosticiranjem in ozdravljenjem gonoreje pri obeh spolih.
Velika množina važnih in zanimivih opisov in navodil preiskavanja in zdravljenja gonoroji-čnih bolnikov, ki jih je Barbellion zbral po večletnih izkušnjah, napravi delo venerologu tem dragocenejše, ker knjiga ni samo znanstveno zanimiva, marveč tudi praktično izredno porabna.	Dr. E. Hammerschmidt.
Cardiazol. Izdala tvrdka Knoll A. G. — Ludvvigshafen. 300 str. 8°.
Cardiazol spada gotovo k onim sredstvom, ki jih med svojimi zdravili noben zdravnik ne bi hotel več pogrešati. Odlični analeptikum in stimulans za krvotok in dihanje si je pridobil posebno veljavo, ko se
KNJIGARNA KLEINMAYR & BAMBERG
Z
<
r—s
kJ
CQ
3
J MIKLOŠIČEVA C. 16
or -j ►■*• m
¿5
D	wrt5
x riporoča gg. zdravnikom medicinsko in farmacevtsko slovstvo po originalnih cenah. Ne naročajte pri inozemskih potnikih, pri katerih plačate višje cene! Nemško marko preračunavamo do nadalj. po 12 Din. Dovoljuje odplačevanje v obrokih brez neplačila.
je izkazalo, da so zdravila te vrste v velikih dozah pravi življenski eliksiri v slučajih hudega zastrupljenja. Zdravnik bo v izborno opremljeni in pregledno vrejeni monografiji našel pač vse, karkoli bi ga moglo glede Car-diazola zanimati. Knjiga je mišljena kot nekaka jubilejna izdaja ob 10-letnici odkritja Cardiazola.	R. N.
Frieda Rausch: Vegetarisch für alle. Vlg. d. aerztl. Rundschau 1937. 104 str. vel. 8°. Cena RM 2 70.
Kuhinjska knjiga, da; toda kakor nalašč tudi za zdravnika, ki se večinoma tako malo spozna v tej prepotrebni obmejni umetnosti med zdravilstvom in gospodinjstvom. Knjiga vsebuje res vse, kar si želimo. Prvi del je posvečen vegetarični hrani za zdrave, pri čemer prinaša recepte za vsak okus in vsak žep ter h koncu še gotove jedilne liste. Za zdravnika še važnejši je seveda drugi del o prehrani bolnika z indikacijami za presno hrano z recepti in vsemi drugimi potrebnimi navodili. Knjige sem bil res vesel. R. N.
Dr. Johannes Christiansen: Gesund und froh. Elf Gebote rechter Lebensführung. 1936. Vlg. d. aerztl. Rundschau. 32. str. s 17 slikami, vel. 8o. Cena kart. RM. P13.
Knjiga, ki je prvotno izšla v danščini, je namenjena higienskemu poduku predvsem za mladino. Knjižica prinaša na prikupen način v prvi vrsti navodila o prehrani, ki se pa seveda ne dajo brez nadaljnega prenesti v slovenske razmere; na vsaki strani se vidi, da'je napisana za Dance.	R. N.
C. H. C s a 11 n e r : Das Geschlehtsleben, seine Bedeutung für Individuum und Gemeinschaft (Spolno življenje, njegov pomen za posameznika in skupnost). Vlg. d. aerztl. Rundschau 1937 81 strani vel. 8°. Cena broš. RM. 1-58, vez. 2’25.
Knjiga, ki pripada vrsti: Zdravnik kot vzgojitelj, o kateri smo že večkrat poročali, je namenjena v prvi vrsti inteligentnemu laiku. Za tega je gotovo prav priporočljiva, ker razpravlja spolno vprašanje stvarno, toda vedno z etičnega vidika skupnosti. Napram mnogim oči zavijajočim priderijam, ki so bile v ogromnemu, plazu podobnem slovstvu o spolnem vprašanju napisane, vpliva knjiga osvežujoče, posebno na pr. v poglavju: Zakon kot stalno spolno razmerje i. sl. Zdravnik, ki je knjigo bral, jo bo tudi lahko priporočal, predvsem mladim zakoncem in onim, ki stojijo pred tako važnim korakom.	R. N.
Drobne novice
60-letnico svojega življenja je praznoval te dni zagrebški pedijater prof. dr. E. Meyer-hofer. Zagrebški listi so posvetili g-u. profesorju tople jubilejne članke, „Lječniški Vjesnik* celo jubilejno številko. Tudi mi se s svojimi iskrenimi čestitkami pridružimo.
Čehoslovensko-jugoslovanska liga v Pragi poroča, da je bil dr. Janko Kac iz Brezna ob Dravi imenovan za asistenta na otroški kliniki Karlove univerze v Pragi.
Vkljub ogromnemu številu zdravnikov v Nemčiji se pritožujejo, da je v Berlinu premalo blagajniških zdravnikov.
Organizacija dunajskih zdravnikov je prejela od kitajske vlade v Nankingu telegrafski poziv, naj pošlje na kitajsko bojišče čimveč zdravnikov, po možnosti kirurgov.
Preveč zdravilišč v Nemčiji? Mnogo se je pisalo o preobilici zdravilišč za tuberkulozne v Nemčiji. Vkljub temu so pred krat-
kim ustanovili nov, velik prizidek k znanemu zdravilišču za tuberkulozne otroke v Schnei-dek-u.
V	Nemčiji je bilo leta 193655.359 zdravnikov, to je za 5'6% več kot leta 1935. Zdravnic je med njimi 4339, to je za 19% več kot leta 1935.
Kakor znano, vlada ,v USA epidemija poliomiolitide. Ker je veliko število šol zaprtih, je šest velikih radijskih postaj dopoldne in popoldne oddajalo šolski pouk po radiju.
Amerikansko mecenstvo: neka miss Emily Benziehausen je podarila otroški kliniki v Pittsburgu en miljon dolarjev za preiskave o sladkorni bolezni pri otrocih.
V	Nemčiji mislijo razširiti na celo državo obvezno strežniško službo mladih studentov medicine. Ta služba se je dosedaj na Pruskem baje izredno obnesla.
Na Japonskem je — kakor poročajo — tekom zadnjih 20 let naraslo število kratkovidnih med 12. in 18. letom pri fantih od 16% na 36%. pri deklicah pa od 10% skoraj na 35%.
V Perziji (Iran) so v Teheranu ustanovili prvo zdravilišče za bolne na pljučih v starem kraljevskem gradu. Sanatorij ima za enkrat samo 50 postelj in ambuiatorij za okoliško prebivalstvo.
»Delo proti tuberkulozi*. Protituberku-lozna zveza v Ljubljani izdaja svoje lastno glasilo »Delo proti tuberkulozi*, ki je izvrstno urejeno in izhaja šestkrat na leto in kojega naročnina znaša na leto samo 10 Din. Glasilo se bori s precejšnimi finančnimi težko-čami, čemur je največ vzrok, nerazumevanje v poštev prihajajočih faktorjev, ki glasilo navzlic nizki naročnini vračajo. Med lemi je žal tudi jako veliko število zdravnikov. Svoje stanovske tovariše najlepše prosimo, da bi glasilo „Delo proti tuberkulozi* ne vračali, temveč, da bi isto imeli v svojih čakalnicah. Naročnino — tudi zaostalo — naj pa izvolijo poravnati na čekovni račun štev. 15.531.
Tudi v Nemčiji prometnih nesreč ni malo. Uradna statistika jih našteje za leto 1936 : 267.150 z 8382 smrtnimi žrtvami in 173.746 bolj ali manj težko ranjenimi. Zanimiva je statistika po krivdi, ki jo nosi v 60% vozač motornega vozila, v 11% kolesar in v 8% pešec.	(D. Med. Wchschft).
Na občnem zboru Jugoslovanskega kirurškega društva, sekcija Ljubljana, dne 12. oktobra 1937 je bil izvoljen sledeči odbor: Predsednik : docent dr. J. Choleva ; podpredsednika: šef-primarij dr. Černič M., šef-pri* marij dr. Pehani P.; tajnik: dr. Bajc O.; blagajnik: dr. Peršič I.; odborniki: šef-primarij dr. Steinfelser, dr. Arko V., dr. Brecelj B., dr. Rakovec S.; nadzorni odbor: šef-primarij v. p. dr. Derganc Fr., šef-primarij dr. Ješe L., dr. Savnik L.
Alkoholizem je na Angleškem v naraščanju. 40.000 ljudi, to je za 9% več kot leta 1933 se je moralo zagovarjati pred sodnijo radi pijanstva. Borba oblasti proti zlorabi alkohola dosedaj ni imela mnogo uspeha.
(D. Med. Wchschft.)
Jz uredništva
ZA TISKOVNI SKLAD Z. V.
SO PRISPEVALI:
Po Din 100’— dr. Lavrič A., Slatina Radenci ; po Din 50’— dr. Lovšin J., Braslovče, dr. Pavlin J., Kremelj, dr. Sobar S., Črnomelj, dr. Kovač M., Maribor, dr. Hočevar M., Domžale; po Din 40’— dr. Haring L., Ljutomer; po Din 30’— dr. Bezič J., Kranj.
Hvala!
GOSPOD TOVARIŠ,
tvrdke, ki oglašujejo v Zdravn. Vestniku, so v vsakem oziru posebno priporočljive, zato krijte svojo potrebo pri teh tvrdkah! Vedno pa, kadar kaj naročite pri kaki tvrdki, pa bodisi tudi samo vzorce in literature —se sklicujte, prosim, na Zdravniški Vestnik! S tem koristite sebi in svojemu glasilu--------------
Tiskarna „Sava* d. d. v Kranju — Za tiskarno: Vilče Pešl, Kranj.
Pri krvavitvah in pripravljenosti sa krvavitev
Infekcijskih boleznih (hripa, pljučnica, da-vica oslovski kašelj itd.)
Pri želodčnih in črevesnih boleznih (ul-cus venlriculi et duodeni, colilis gravis itd.)
Pri boleznih zobovja in ust (caries, pa-randetosa, gingivitide, siomatitide.)
V nosečnosti in pri dojenju, kakor'tudi pri umetni prehani dojenčka.
Zastopnik za Jugoslavijo :
Hr. Dr. Leo Neumann, Zagreb
Mošinskoga ulica 14.


CEBION-tablete ä 0,05 g CEBION-ampule ä 0,05 in 0,1 g CEBION .forte“ ampule h 0,5 g
DOBRNA PRI CELJU
i m	m NAD MORJEM hhbbb
NARAVNO - TOPLI 37° C VRELCI ZDRAVIJO S POSEBNIM USPEHOM SRČNE IN ŽIVČNE TER ŽENSKE BOLEZNI. VSA OSTALA ZA OKREPITEV ŽIVLJENSK1H SIL POTREBNA ZDRAVILNA SREDSTVA - KRASNI NASADI, VABLJIVI SPREHODI IN IZLETI V BLIŽNJI PLANINSKI SVET
IZVEN GLAVNE SEZONE CELOKUPNO 20-DNEVNO ZDRAVLJENJE ZA NIZKO PAVŠALNO CENO OD DIN 1.100— DO DIN 1.650 —
ZAHTEVAJTE PROSPEKTE!
VSEBINA:
Stran
Dr. R. Neubauer:	Ekstraplevralni pnevmotoraks........................ 329
Dr. L. Savnik:	Izžiganje s klorcinkom pri benignih	neprestanih
krvavitvah........................................  335
Dr. I. Tavčar:	Cholelithiasis in graviditeta................... .	339
Dr. I. Klemenčič:	O etiologiji revmatizma............................. 344
Dr. L. Hribar:	O zaščitnih merah, potrebnih	za	zatiranje	tuberkuloze (nadalj. sledi)	 350
Dr. L. Trauner:	O specijalitetah.................................... 355
Dr. M. Černič:	Ob smrti dr. Hugona Robiča	................... 358
Iz soc. zavarovanja:	  359
Iz medic, časopisov:	Periodica........................................  359
Therapeufica . . ..... ....................... . .	362
Nove knjige:	   364
Drobne novice:	   367
Iz uredništva:	  368
Zdravilišče Golnik
za bolne na pljučih.
Sprejema odrasle bolnike (moške in ženske) s tuberkulozo pljuč in grla v še ozdravljivem štadiju.
3 oskrbni razredi
Vsi moderni diagnostični pripomočki na razpolago! — Higienično-dietetično zdravljenje, tuberkulin, avroterapija, pneumothorax artefi-cialis, phrenicoexairesis, thoracoplastica, Jakobausova operacija.
Vse informacije daje uprava zdravilišča Golnik.
Pošta — telefon — brzojav: Golnik.
Železniška postaja za brzovlake Kranj, za osebne vlake Križe - Golnik na progi Kranj - Tržič. Avto pri vseh vlakih.
(Kaštel d. d.
ODDELEK
, SANABO-KAŠTEL *
HOGIVAL
„SANABO-KAŠTEL“
Injekcije po 100 internac. ¡edinic Tablete po 500 ali 1500 internac. edinic
V vodi topljivi koncentrirani seksualni hormon, vezan na ostale substance ovarija in dozorelega folikla
Indikacije: Pri funkcijonalnih motnjah in izpadu funkcije ženskega genitalnega aparata s spremljajočimi pojavi (amenoreja, oligoopsomenoreja, poliprotome-noreja, metroragije, klimaks, menopavza po histerektomiji, težkoče po spontano nastopivši menopavzi)	J
PITUISAN
„SANABO-KAŠTEL“
1 ccm = 10 internac. edinic
SIGURNO SREDSTVO ZA POPADKE, USTANOV. PO MEDNAR. STANDARDU Ampule z“l,l ccm in 0,5 ccm v škatljah ’po 3 in 6 ampul.
NOVOST V TERAPIJI
ŽELODČNEGA IN DUODENALNEGA ULKUSA
INTBAMUSKULARNE INJEKCIJE:
GERULCIN
4% -na raztopina histidina	„KAŠTEL
Prednosti Gerulcin-terapije:
1.	hitro popuščanje bolečin,
2.	prestanek povraćanja,
3.	zmanjšanje hiperaciditete,
4.	rentgenološko dokazano ozdravljenje,
5.	relativno najbolj praktična terapija, ker nista potrebna stroga dijeta in popolni mir.
Mačin terapije:	Omoti:
Dnevno 1 intramuskularna injekcija skozi 3 tedne : Škatlje s 5 in 10 ampulami h 5 ccm
Kaštel d. d
Zagreb