SLAVISTIČNA REVIJA VSEBINA RAZPRAVE Franc Zadravec, Capudrov fiktion-fakt politični roman..........................................................................................................................................................437 Jože Toporišič, Teoretična podstava slovarja novega SP..........................................................................................................................................................455 Miran Košuta, Rebulizmi (10 ključnih gesel iz književno-ontološkega besednjaka Alojza Rebule) ................475 Marko Snoj, NaglaSevanje praslovanskih -y/-bv-osnov ženskega spola............................................................................................................491 Silvija Borovnik, »Rdeče češnje rada jem, črne pa Se rajši« (Med »ženskim« in ženskim v pesniški besedi Svetlane Makarovič) ......................................................................................529 Viktor Majdič, Slovenski izkrajevnoimenski pridevniki ..........................................................................................................................................................545 Jožica Škofic-Guzej, O oblikovanju slovenskega pogovarjalnega jezika ......................................................................................................571 OCENE - ZAPISKI - POROČILA - GRADIVO Frederik Kortlandt, O naglasnih znamenjih v Britinskem spomeniku I ......................................................................................................579 Han Steenwijk, Tine Logar: Slovenska narečja......................................................................................................................................................................................582 Adriana Krstič, William W. Derbyshire: A Basic Reference Grammar of Slovene........................................................................585 Jožica Narat. Zgodovinska besedoslovno-slovaropisna monografija V. Blandrja............................................................................590 Dragi Štefanija, Ob smrti Blažeta Koneskega..........................................................................................................................................................................................595 Alenka Logar-Pleško, Anka Sollner-Perdih, Bibliografija Matjaža Kmecla ob šestdesetletnici ....................598 CONTENTS ARTICLES Franc Zadravec, Capuder's Fact-Fiction Political Novel ......................................................................................................................................................437 Jože Toporišič, The Theoretical Basis of the Dictionary of the New Slovene Orthography............................................455 Miran Košuta, Rebulisms (10 Key Entries from the Literary and Ontological Lexicon of Alojz Rebula)............475 Marko Snoj, The Accentuation of Proto-Slavic Feminine -y/-bv-stems............................................................................................................491 Silvija Borovnik, »I Like to Eat Red Cherries, But 1 Prefer Black Ones« (Between the »Feminine« and the Feminine in the Poetry of Svetlana Makarovič) ..........................................529 Viktor Majdič, Slovene Adjectives Formed from Place Names ....................................................................................................................................545 Jožica Škofic-Guzej, On the Formation of a Slovene Colloquial Language ............................................................................................571 REWIEWS - NOTES - REPORTS - MATERIALS Frederik Kortlandt, On Accentual Markings in the Freisinn Folia I ................................................................................................................579 Han Steenwijk, Tine Logar: Slovene Dialects..........................................................................................................................................................................................582 Adriana Krstič, William W. Derbyshire: A Basic Reference Grammar of Slovene........................................................................585 Jožica Narat, A Historical Lexicographical Monography by V. Blanâr..........................................................................................................590 Dragi Štefanija, An Obituary for Blaže Koneski ................................................................................................................................................................................595 Alenka Logar-Pleško, Anka Sollner-Perdih, The Bibliography of Matjaž Kmecl on the Occasion of his 60th Birthday..........................................................................................................................................................................................................................................................598 Uredniški odbor-Editorial Board: France Bernik, Varja Cvetko-Orešnik, Aleksandra Derganc, Miran Hladnik. Tomo Korošec, Janko Kos, Boris Paternu (glavni urednik za literarne vede-Editor in Chief for Literary Sciences), Aleksander Skaza, Jože Toporišič (glavni urednik za jezikoslovje-Editor in Chief for Linguistics). Franc Zadravec (odgovorni urednik-Executive Editor). Tehnični urednik-Tchnical Editor: Mateja Hočevar. Časopisni svet-Advisory Council: Mirek Čejka (Brno). Zdzislaw Darasz (Katowice), Gerhard Giesemann (Gießen), Franc Jakopin (Ljubljana), Rado L. Lenček (New York), Juraj Martinovič (Sarajevo), Klaus Detlef-Olof (Celovec), Marija Pirjevec (Trst), Jože Pogačnik (Maribor), Erich Prunč (Gradec). Adam E. Suprun (Minsk), Jože Šifrer (predsednik-President). Naslov urcdništva-Address: Slavistična revija, Aškerčeva 2/11, 61000 Ljubljana, Slovenija. Žiroračun pri Slavističnem društvu Slovenije: 50100-678-45265 (za SR). Naročnina velja do odpovedi. Odpovedi le ob koncu leta. Cena letnika za posameznike 1400 SIT. za študente 900 SIT. za inštitucije 1800 SIT, za knjigarne 3000 SIT (minus 25-odstotni rabat). - Price of yearly subscription for foreign countries 38 USA $. Natisnil-Printed by: PLANPR1NT. Ljubljana. Naklada-Circulation: 1550 izvodov - 1550 copies. ISSN 0350-6894 Po mnenju Ministrstva za znanost in tehnologijo (415-12/92, 24. 4. 1992) šteje Slavistična revija med proizvode, za katere se plačuje 5-odstotni davek od prometa. С 91 191 UDK 886.3.09-31:929 Capuder А. Franc Zadravec Filozofska fakulteta v Ljubljani CAPUDROV FIKTION-FAKT POLITIČNI ROMAN Romana Rapsodija 20 (1982) in Iskanje drugega (1991) sta po snovi politična in ljubezenska, po balzakovski metodi vračanja epskih oseb med seboj povezana, vpeta pa sta v čas od konca prve svetovne vojne do sredine osemdesetih let. Drugi roman hoče razkriti duhovno in moralno podobo in držo slovenskega izobraženstva v času okupacije in revolucije. Ideološka prenapetost pa avtorju na primeru domobranstva in partizanstva popači etično mero pa se artistično dober tekst večkrat zniža na raven estetizirajoče publicistike. The novels Rapsodija 20 (Rhapsody) (1982) and Iskanje drugega (Looking for Another) (1991 ) are in terms of their subject matter political and romance novels, connected to each other by using Balzac's method of recurring epic characters, taking place from the end of World War I do the the middle of the 1980's. The second novel attempts to uncover the spiritual and moral shape of the Slovene intellectual community during occupation and revolution. The ideological overzealousness using the examples of the collaborationist and partisan movements denigrates the ethical scope and frequently lowers an artistically good text to the level of aestheticized publicistic writing. Romana Rapsodija 20 (1982) in Iskanje drugega (1991) Andreja Capudra sta po snovi politična in ljubezenska, po balzakovski metodi vračanja udejanjevalcev obeh snovi notranje povezana, vpeta pa v čas od konca prve svetovne vojne do sredine osemdesetih let. A. Ime prvega se opira na pripovedovani čas, tj. na dvajseta in trideseta leta »slovenske in evropske zgodovine« (avtor) in uveljavlja več pripovednih razgledišč, tudi časovnih. Drugi del romana z naslovom »Hiša« se npr. začne z »ius primae noctis« v obdobju tlačanstva, v poglavju »Kristina« pa se zgodbeno vteče v središčni pripovedovani čas. Prolog in Epilog vključujeta razpad cesarjevine po prvi svetovni vojni in podobo druge na slovenskih tleh. Vsi »deli« imajo enako notranjo tektoniko, osebe so v vsakem vpete v slovensko in v evropsko družbeno dogajanje. Tretjeosebni pripovedovalec odpre kdaj prostor tudi prvoosebnim pripovednim oblikam, kot so »dnevnik«, notranji monolog, pismo, pridiga ali pa citat iz časnika, ki označuje de-monizem dobe. Ob »dnevniku« se prva oseba oglasi enkrat tudi v neposredni, v jaz obliki: »Paziti moram, kaj bom zapisala v dnevnik, ne bi rada, da bi me moralo biti kdaj sram pred lastnim pisanjem.« Pač pisateljev opomin samemu sebi, daje odgovoren za sleherno besedo, s katero oseba vrednoti drugo ali pa kakšen zgodovinski dogodek. Kaj povejo neposredne in posredne pripovedne drže, kakšen duhovni, moralni in politični kaos in red gospodarita v Capudrovi »rapsodiji«? Prvi del »Kralj je mrtev, naj živi kralj!« opisuje razpad ene države in nastajanje druge, kakot"ju odseva slovensko razumništvo. Podoba je kritična in pesimistična: i к iracionalna slavja izdajajo njegovo negotovost, zbeganost, omahljivost; strah in občutek nemoči pred starimi in novimi lovci na slovenski etnični prostor šibata stoletja poniževanega »duha«, daje v prelomnem zgodovinskem trenutku komaj kaj več, kot jalovi »ésprit d'antichambre«. Tudi vodilni politiki Korošec, Tavčar, Tuma so bolj iracionalni zdravičarji, kakor pa trdni vodniki nad prepadi Primorske, Koroške in Prekmurja. Z izjemo generalove in pesnikove, Maistrove glave komaj katera deluje zbrano in učinkovito, vojaško in diplomatsko preudarno. Res je konec »dvoglave cesarske ujede«, nemškutarstvo seje potuhnilo, osramotila seje teorija o »slovenski manjvredni rasi« in »kralj je mrtev«. Toda - je resnično mrtev? Ne, ker tudi novi kralj bo s kundakom pokoril neizkušenega, narodno še zmerom premalo ponosnega izobraženca, njega, ki pač že predolgo zaseda »poselsko vežo« in je srečen, kakor npr. Cankarjev Anastasius von Schiwitz alias Tone Šivec, da sme dvorskemu pisarju von Dümmlerju, po novem - pfsaru dvora - prirezovati pero. Pač več kot metaforični opomin, da naj bi izobraženec nehal hoditi za svojim epskim vzorom »schiwitzem« in se ob zmagoslavju germanstva in slovenskega renegatstva na Koroškem izgubljati in nalik svojemu drugemu vzoru kontrolorju Škrobarju jadikovati, modrovati in po-tonevati v tragikomično resigniranem praznobesedju o svoji krivdi za narodno nesrečo. Pripovedovalec ga dodatno splaši še z apokaliptično »senco boljševiške revolucije«, ki daje tudi že zaplavala nad Slovenijo. V središču romaneskne zgodbe se naseli družina Neubauerjev: vdovec in senator Franc, ki se vrne iz nemške konfinacije, sin Sergej, ki pride prek Sibirije z ruske fronte, poveljuje Maistrovi mariborski četi in razbije Heimwehr ter sin Marko, ki se vrne s soške fronte. Brata sodelujeta tudi v »koroški avanturi« (avtor) ter spoznavata nesmisel in škodljivost srbske vojske na Koroškem. Škof Jeglič poroči senatorja z Ano Marijo, Marka pa si izbere za francoskega štipendista, ker hoče dobiti odličnega romanista. Vsekakor vzorno sožitje liberalnega in katoliškega ideološkega vrha. Sergej se odpravi v Beograd delat vojaško kariero, očeta varat z mačeho Ano Marijo, poroči pa se z Olgo. Osebe so razpostavljene in pripravljene za nevarne duhovne, moralne in politične preizkušnje. Ker so izobraženci, bodo mestoma tudi »filozofi« in bodo svoja dejanja umeli spretno upravičevati in utemeljevati celo z nekakšnimi apriorno določenimi dolžnostmi, ki jih opravljata ženska in moški kot naravni in kot družbeni bitji. Drugi del - »Hiša« - opisuje usodo ženske od tlačanke do časa, ko se more odločiti tudi za borko v narodnoobrambni organizaciji. Lepo Kristino osvaja fašistični poročnik: njen oče hoče zavarovati svojo primorsko »hišo« in grunt, hči pa se upre, dela za TGR in pobegne v Francijo. Očara Jegličevega štipendiranca Marka, da zapusti duhovni zavod, kmalu postane heretik črne in se vključi v rdečo Interna-cionalo. V tretjem delu - »Mož in oblakov vojska« - je še zmerom tudi krščanski eksisten-cialist, kierkegaardovec, predvsem pa niha med žensko lepoto in med družbeno dolžnostjo. Podatki iz njegovega »dnevnika« opozore, daje obveščevalec evropskega »Vzhoda« in daje tudi španski borec. Kot ranjenec »fantazira« in razpravlja zdaj z nekim internacionalcem, drugič se v blodnjah srečuje s Kristino, notranje bega po več poteh. Pripovedovalec mu jih aforistično povzame v usodne eksistencialije: »Španija. Ilegala (= Vasilij, internacionalec). Kristina. Katera od teh je prava?« Vasilij ga usmerja z razpotja s filozofskim pismom o moškem in ženskem poslanstvu: narava je žensko izbrala ohranjati rod, moškega pa za bitje, ki se ne sme dovoliti »praznega mesta v koloni«. Naj je ženska tudi nesrečna in v obupu ubije otroka in sebe, mora moški ostati v koloni in biti družbeni junak. Skratka, vizije o socialistični družbi, revolucije in lepote ni moč združiti, Kristina ne sme postati Markova »mehka točka«. Marko soglaša s to filozofijo. Na »mednarodni artistični razstavi Gibanja« razstavi svoj »portret« soc-realistične revolucionarne umetnosti, namreč zložek iz telesnih delov ženske in delov pištole. Trikotnik eksistencialij se konča tako, da Kristina rodi deklico, Marko pa odide na »Vzhod«, tj. »za mnogo let izgubi spomin«. Na operacijski mizi drvijo skozenj prividi o blazni množici, ki se kolje po karnevalsko (1936-1937) ter posluša kičasta gesla evropskih diktatorjev - Hitlerja, Mussolinija, Francozov in »tovariša Sovjeta«. V agoniji še naprej išče poslednjo »podobo iz dna«, namreč Kristino: »Kristina,« je rekel, »kje naj te iščem?« Kakor daje lepota vendarle tisto najgloblje, česar si želi ta španski revolucionar? Je lepota nemara tudi najvišja morala avtorjevega iskanja? V četrtem delu, »Jezeru«, je na prizorišču polkovnik jugoslovanske vojske Sergej. Potem ko Nemčija zasede tudi že Francijo, poveljuje oddelku jugoslovanske vojske na Gorenjskem. Moralno majavega ga še zmerom vznemirja »muhasta dama« Ana Marija. Središčni prizor je pridiga na blejskem Otoku, je poziv ljubljanskega kanonika, naj se narod zedini »v čredo božjih otrok, ki jim prvači Kristus« in »Petrov prestol« (avtor). Pridigar svari pred »brezbožno rdečo zvezdo« in pred ateizmom. Sergej je odločen in izbere ideologijo »desnih Kristusovih mladcev«, zavrne pa bohinjski »levi katoliški tabor«. Liberalna blejska vila se po Jegličevi smrti popolnoma odpre »neposredno vrednim naslednikom sv. Maksima na ljubljanski knezoškofijski stolici« (avtor). Senatorje narodnopolitično pesimist. Novi knezoškof ga svari pred komunisti in s poudarkom vprašuje, ali nemara ni tudi sin Marko sodeloval pri marseillskem atentatu? Senator pa se vdre vase in nostalgično vpraša: »Kje si, Anton Bonaventura Jeglič?« Bo v romanu Iskanje drugega katera od epskih oseb nemara to nostalgijo nadaljevala? Sicer pa senatorja izčrpujejo tudi finančni zviteži in oblastniki beograjske čaršije; laskavo spretnjačijo in odtujujejo stvaritve slovenskega gospodarstva. Pristaš »Kristusovih mladcev« Sergej nadaljuje z erotično prevaro, žena Olga pa se zadržuje in hrepeni po času, ko »zakonsko ležišče ne bo več krinka in laž«. Cerkev očitno spregleduje njegovo hinavstvo -: mar zato, ker je hinavstvo nagrizlo politično liberalno družino? »Dnevnik Ane Marije« - med 27. avgustom 1940 in 3. aprilom 1941 - aforistično končuje tudi politično pikantno zgodbo družine Naubauer. Nemci zasedajo Balkan, Sergej se postavi v družbeno vrsto, v beograjski generalštab kot »obveščevalec« kraljevske vlade, ženski ostaneta uradna in neuradna vdova, nezakonska hči Ane Marije in Sergeja se smrtno opeče; »muhasta dama« pa - namesto Vasilija - razmišlja o naravni in družbeni dolžnosti obeh spolov. Država razpade, Slovenija je plen treh okupatorjev, senator stori samomor. Pripovedna snov je torej dvojni človek: homo politicus in homo eroticus, bolj ali manj tipična snov romanopisja. Ta dvojnoenojni človek je Capudrovi epski projekciji sklop fikcije in modela in še družbenozgodovinskega trenutka. Glavni epski subjekti so s slovenskega liberalnega in deloma s cerkvenega vrha z določno izrisanimi moralnimi profili. Senatorje osamljen, izkoriščan in varan, v izbiri prostovoljne smrti kot izrazu upora proti okupatorju etično močna osebnost. Marko odklanja abstraktni verski humanizem, opleta se z mednarodno revolucijo, veruje v ustvarljivost socialistične ideje; za socialno utopijo se bojuje, hrepeni pa po ženski, po lepoti. Ženski osebi se bistveno razlikujeta, uveljavljata dve moralni drži: Olga sledi primarni dolžnosti materinstva, Ana Marija ljubi meščanski stil s primesjo erotičnega zakulisja. Sergej je poselski nacionalist, v ljubezni nemoralen, odprt za desno ideologijo. Kot dvojni obveščevalec bo »v dobri veri pričel delati zlo«. Zlo nad kom ali nad čim? Tudi nad svojim narodom? In kako je razumeti pripovedovalčevo presojo o narodno brezbrižni knezoškofijski stolici: je nemara enako objektivna, kakor njegovo ločevanje katoliškega tabora na desnega in levega ter podton, s katerim napoveduje moralne posledice obeh? Epski subjekti so trdno vpeti med zgodovinske datume, dogodke, kraje in pokrajine, poznajo evropske diktatorje in mite dvajsetega stoletja, v njih odmeva evropska družbena kataklizma in njene »avantgarde«, kot so italijanski fascio, nemška SA, španska falanga, rdeča in črna Internacionala, črna tudi s formacijo slovenskih »desnih Kristusovih mladcev«. Capuder je dober opazovalec in sestavljalec duhovnih vijug in moralnih krčev epskih oseb, hodijo mu po zemlji, trdno so vgrajena tudi v slovenski socialni, nazorski in nacionalni ritem. Nesporni poeta technicus pozna in oživlja dvojni stil meščanske elite: narejeno in prekanjeno uglajenost salona ter njegove odmike v duhovno in vsakršno prostaštvo. Domače so mu laskave tujke, polizane besede in šarmantni »pokloni«, skratka, pisana kuliserija ničevosti. Ravnotežje temu stilu je pastozni stil »pravega proletarca«, kakor ga mora slišati španski borec Marko. Proletarčeva skrb bodi npr. »čisto orožje in razredno prase za nasprotnim okopom, ki gaje treba vreči v koline«. Kakor se ob tej stilizaciji zdrzneš, ker ne veš, ali gre za citat iz španskega časnika, ali za avtorjev pogled na revolucionarjev stil, preseneti tudi cankarjansko ironična fraza »naš pobožni in trezni narod«, kakor jo izgovori »škofov tajnik ... eden vplivnih ljubljanskih kanonikov«. Pripovedovalec obvlada tudi slog detektivke ali dialog, v katerem Sergej podlega obremenilnim dokumentom in pristaja na vohunsko delo. »Rapsodija 20« je, skratka, izdelek okretnega in kultiviranega stilista, literarnega erudita in poznavalca žanra, v katerem je težko politično snov moč mehčati s pristnimi hrepenenji in erotičnimi nečednostmi, politika in filozofa preizkušati in odnašati z ideologijami in z večno ženskim. In nazadnje: »Rapsodija 20« je zaključen roman, vendar obenem uvodnik v roman »Iskanje drugega«; Neubauerji bodo namreč nadaljevali svoja pota skozi leta okupacije in revolucije. Udarne sintagme in gesla iz prvega dela Rapsodije 20: »dvoglava cesarska ujeda«, nemška »Ordnung«, »proč od cesarskega Dunaja in njegovih laži« so seveda močno izzivajoča prolegomena za roman, ki bi ga kdo napisal, če bi se habsburška laž še kdaj zgrnila nad Slovenijo. Leta 1941 seje vsebina teh gesel in seje laž zares ponovila, seveda v še ostrejši obliki, tudi z etničnim čiščenjem ali poslednjo sodbo nad slovenskim narodom. Ta sodba postavlja pisatelja novega romana pred izbiro: da ali prizna pravico močnejšega ali pa jo zavrne kot nemoralno moč in hudodelstvo; poziva ga žrtev vrednotiti po tem, ali brez odpora sprejema smrtno obsodbo, ali pa se rablju upre. Sklepni stavek v Rapsodiji 20: »Kje je bila takrat moč in milost, kdo je še upal v teh težkih dneh?« vnaša v izbiro med vztrajati in živeti, ali pa se ukloniti in kot narod umreti zelo jasen odgovor na vprašanje, koga je v takšnem usodnem trenutku imeti za nosilca moči in upanja in koga za »duha poselske veže« in za »ésprit d'antichambre«. Morebitni pripovedovalec se tej etični izbiri ne more izogniti, saj v temelju določa moralo posamenika in naroda. Pisec romana Iskanje drugega seji ne izogne. Ne izogne se tudi izrazu »okupator«, čigar moralo nedvoumno opiše že v Epilogu Rapsodije 20 z besedami: »Delilo seje in prevračalo, poviševalo in poniževalo, plenilo in zapiralo in streljalo, vse to pod paznim očesom okupatorja, ki si je najprej odrezal glavni kos pogače zase, ostanek pa prepustil novim oskrbnikom v žrtje in bratomorni boj.« Okupator, bratomorni boj, moč, milost, upanje - so vsekakor več kot občutljiva in težka tematika in problematika za novi, za nadaljevalni roman. B. I. »Vse je politika, kdo je že to rekel?« je uvodni akord v roman Iskanje drugega. Po načelu »vse je politika« so urezane tudi njegove glavne osebe. Napisan je v drugi polovici osemdesetih let, homo politicus pa je vpet v obdobje osvobodilnega boja in revolucije. Pripovedovalec ga v to polpreteklost vsidra takole: »Trudim se, da bi izvrtal iz spomina, sicer pa je vseeno, moralo je biti v enem izmed mojih nekdanjih življenj. Prihaja pa mi to na misel vse bolj zdaj, ko prihajam v zrela leta in moram gledati, kako me po vrsti prehitevajo spretnjakoviči vseh sort, ki tako dobro obvladajo tisto, kar je v mojih očeh ne samo nepotrebno, temveč pravcata obtežitev duha in življenjskega prostora ...« Se prvoosebni pripovedovalec nemara prekriva z avtorjem romana, še posebej v prvem in zadnjem delu zgodbenega loka? »Iskanje drugega« je družbeni in ljubezenski roman dveh družin, predvsem Ser-geja in Marka Neubauerja in Sergejevega sina Iza. Naloženo jim je odživeti dve vrsti slovenstva v obdobju vojne in po njej, njihove individualne usode naj bi razkrile duhovno in moralno podobo slovenskega izobraženstva in Slovencev sploh v teh desetletjih, razkrile naj bi drže nasproti okupatorjem, smisel ali nesmisel upora proti njim, še posebej pa smisel in nesmisel revolucije. Avtor pravi v intervjuju, daje lite-rarnoidejni vzgib romana tudi volja po »neke vrste apoteozi, zlasti po obeh poteh, ki smo jih Slovenci doživljali v zadnji vojni; smer partizanstvo, smer domobranstvo. Ta dilema oziroma ta krik po rehabilitaciji, po nekem pravičnem vrednotenju obeh ...« (Marjeta Novak-Kajzer, Pisanje proze je garanje, Delo, 4. VII. 1992). Ker je povojna literatura pozitivno vrednotila le partizanstvo, je »krik po rehabilitaciji« razumeti kot voljo domobranstvu vrniti izgubljeno dobro ime in obenem prevrednotiti partizanstvo in revolucijo; družini Neubauer naj prehodita oboje nasprotujočih si smeri tako, da se preveličevano partizanstvo razpesni. Dogajalni prostor zgodbenih pramenov je poleg Slovenije še Italija, Nemčija, Argentina in Francija. Besedilo je razčlenjeno na štiri »dele« in na epilog. V vsakem delu se dogaja predvsem »politična« usoda enega subjekta, zaradi česar učinkuje vsak del kot kratek roman, ki se trdnimi nitmi povezuje z drugimi. Zgodbena mreža se nakratko zaokroži v Epilogu, kjer pripovedovalec »uredi svoje zapiske« (avtor) in jih sklene še z idejno poanto. V prvem delu z naslovom »Izidor, odpadnik« pripoveduje svoj roman Izo, sin Olge in domobranca Sergeja. Začel je kot teolog, zdaj je pesnik, pisatelj, filmski režiser in profesor latinščine brez zaposlitve; revolucijska oblast gaje namreč kaznovala zaradi očeta. Založba mu zavrne pesniško zbirko, ker so pesmi menda »moralistične«, kar v resnici pomeni, da mu je tudi kot »pesniku prepovedano misliti«. Kot občinski pisarje Izo »domoljubni kozmetik«, ki mora ničevosti prenarejati v velike dosežke, lenuharjenje pa imeti za »zgled novih medčloveških in samoupravljalskih odnosov«. S posmehom opazuje, kako se izobraženci, med njimi tudi univerzitetni profesorji prodajajo socializmu, posebno ga veseli srečevati tiste, ki »so se čuvali za vstop v akademijo«. Občutljivi etik pa skorajda ne more skriti zavisti, da nekateri tako dobro obvladajo filozofsko metodo, ki seji »reče dialektika« (avtor). Podobo socializma zaokroži še takole: »Kaj smo odnesli od socializma? Zavist, brezboštvo in načelo, kdo bo koga.« Ko ima laž, brezboštvo, ponaredek, karierizem, nedelavnost, zatajevanje samega sebe, zavist in vsesplošni medsebojni strah za temeljna znamenja socializma, se spomni na svoje filozofske zglede, na Abélarda, Bernarda, Hoachim de Floreja, na Danteja, na tiste, ki gledajo »v sebi in drugem zgolj Tebe, o Bog ljubezni, ki vihariš človeške duše, da zagorijo in prežgo telesno haljo«. S te podlage očita slovenskim kristjanom, da »smo odnesli od krščanske tradicije« predvsem »farovško miselnost in pomanjkanje časti«. V velikem moralnem kaosu bi sam rad bil katoliška Antigona in pošteno pokopal oba brata, »tistega, ki je padel na pravi, in onega, ki je padel na nepravi strani«. Potem ko popolnoma razvrednoti socialistično moralo, se ozre še po osvobodilnem boju in po protestantizmu in pravi, da bi »narodnoosvobodilni bes« gotovo uničil Brižinske spomenike, krščanski temelj slovenskega naroda, in še, da »tista protestantska reč sama na sebi ni bila toliko vredna«, daje zaradi nje »moralo toliko značajnih ljudi iz dežele«. Ponižanje obeh zgodovinskih dejanj je tolikšno, da je bralec v zadregi, ali gre le za učinkovito retoriko, ali pa za zaresno vrednotenje. Če za zaresno, potem prvoosebnik Izo ne pozna »Rapsodije 20«, kjer je po pripovedovalčevi vednosti Francija leta 1940 »padla« zaradi brezboštva in pohujšanja; pozablja pa tudi na biblijsko zgodbo o Kajnu in Abelu, ki določno sporoča, da sta zavist in »kdo bo koga« pradavni moralni določnici človeškega bitja, in še pozablja, da ju Antigona zaman premaguje že tisočletja, da ju niso odpravila nobena verstva, kar nazadnje pomeni, da ju je socializem pač podedoval kot človekovi trajni zaznamovanosti. V Izovo politično-nazorsko in filozofsko zgodbo je vgrajena še ljubezenska. Mladega teologa je nekoč premamila »nepreračunljiva ženska« Hana, in ga poslej kar naprej vara. Je slikarka s Freudovim kompleksom, kar naprej portretira »drugega«, ali kakor ga imenuje Izo: »tvoj model, tvoj moški in tvoj bog«. Obsedena je z nekim Ircem Patrikom, ki jo je zapustil in odšel v »Neznano«. Nazorsko izobčen in nesrečen v ljubezni životari Izo povrh še pod očesom Ozne. Njegov prvi delodajalec Konstantin ga opomni na porogljiv motiv, ki da gaje vpisal v neko poročilo o stanju v pokrajini, namreč na motiv, da »partizanskih spomenikov ... zob časa še ni načel«, in mu namigne: »Še eno tako in pridemo po vas.« Ko Izo še pri vojakih izziva z vzkliki »naj živi slovenska vojska« in »slovenska državnost«, mora pred socialistično sodišče, ki je menda tako nemoralno in surovo, da je celo »Priročnik za inkvizitorje« ob njem naravnost milosten. Zdaj je dokončno zabredel pod »V« in je v zaporu. Avtor mu omogoči s »tabletami« doživljati »spoj akcije in kontemplacije«, domišljati fantastični scenarij o morali socialističnega »vrha«, anatomijo kajnovstva, kakor gaje ta vrh počel med okupacijo in v revoluciji. Ker šele halucinantna fantastika odpre vso pošastno moralo »vrha«, se Izov »scenarij« za film dogaja takole: Izo se s helikopterjem pripelje v planinski hotel, kjer ima »najvišje vodstvo« ba-khanal. Središčna razuzdanka je njegova Hana, pač po načelu, daje »v brezradni družbi« ženska na razpolago vsem. Pripovedovalec bo motiv o ponižani ženski v socializmu še ponavljal, pa čeprav pozna tudi priporočilo sv. Avguština, da je bolje oskruniti device in žene, kakor izbrati še tako častni samomor, seveda s pogojem, »da s svojo voljo ne sodeluješ pri nečastnem dejanju«. Ker mora film zaobjeti prostaštvo vsega socialističnega vrha, mora Izo še na »otok« k »Staremu«. Ko se mu potoži, da se v filmu ne bo mogoče izogniti vlogi očeta, ga Stari po »balkanski navadi« nažene z »Jebemti oca tvoga!« Scenarij pa še ni dovolj sarkastičen. Iza odvedejo iz zapora v norišnico, kjer sreča Hano, ki se pravkar vrača napol pozdravljena. Režiser mora tukaj dopolniti scenarij s temo »Živimo v norišnici«. In ko začnejo delati film v jezuitski cerkvi, ki jo je socialistični red zmaličil v »hram moderne umetnosti«, predstavi nekdanji likvidator, zdaj tajni oficir IBIS, Izota igralcem z vizitko: »Tovariš Izidor Spinoza.« Glavni junak Jeremija bo iz »družine razrednih sovražnikov«, pozna namreč »pretresljive zgodbe naših dni«, tudi zgodbo o sorodnikih, ki umorjeni gnijejo po jamah. Igral bo vlogo Črtomira, ki odsluži starim bogovom in začne služiti novim, bo kameleonski tip vseh časov. Drugi junak bo Izov prvi delodajalec Konstantin: norčeval se bo, daje »zrel tudi za najvišje politične funkcije, kdor obvlada prospekt za sanitarije«. Tretji junak bo triglavo bitje Hana: Hana - kača - žena. Izo pozna renesančnega satirika Rabelaisa, zlasti njegovo posmehljivo razlago zakona in ljubezni, ki pač ne gresta skupaj, pa ostaja zato živeti ali pa ne živeti s Hano tudi »temeljno vprašanje našega časa«. Toda eno je ironija v satiri, drugo pa porog socializmu, ki žensko ponižuje in zmaliči v tovarišico, »ki se cedi od rodoljubja in naprednih idej«; ženska je »panem et circenses nove sodrge«, tiste sodrge, ki združuje »politiko in seks«, združuje z uspehom, ker »našemu modernemu okusu prija ... demagogija in pornografija«. Pripovedovalčeva šifra, skrivnost, prepoznavno znamenje, kratica nje- govega hanoslovja je »Hanapotvbrezrazrednodružboalimožnostvnebovzetja«, šifra, ki prav zanimivo pobrati prostaštvo socializma in krščansko mistiko. Črno-beli scenarij še naprej smeši gesla in pojave socialistične DOBE, smeši okus rdeče Internacionale. Toda: mar film o prostaštvu socialistične druščine kdaj sploh bo ali pa ga ne bo? Film kajpada bo, vendar bo »brez glavnih junakov«: Jeremija stori samomor, drugi pa se razkropijo bedni, smešni, zapiti, shanizirani. Film bo brez Adama in Eve. Preostali so zgolj gumijasti možički, s katerimi pa se »kača« dolgočasi, rada bi »boljšega razrednega sovražnika«. Vendar še zmerom ni obupati, kajti sledi še »zasedanje najožjega komiteja«, in pričakovati je, da se bo iz katerega gumijastega možička »razvil novi Adam, junak rapsodije tretjega tisočletja«. Ko pa se nekaj briše s scenarija, drugo pa šele potencialno zapisuje vanj, je ekipa s projektom že na terenu. Tukaj se ga bo dalo dopolniti z novimi elementi: iz grobov bodo npr. dvigovali mrtve, zato da bo dolina povrnjena »v tisto stanje, kot je bila pred štiridesetimi leti, ko seje pričel veliki potop«. Nekdo pravi, da seje na hribu »utaborila naša vojska«, tam je pater Žan in je kapelica s sv. Duhom. »Vidim Jeremija ... on je odrešen ... Janez je že med angeli ... mlad fant kuri ogenj, pognal si je kroglo v glavo«. Ob simbolični jelenjadi in srnah je še mož v zeleni uniformi z zapisnikom v roki: »to vse gre na CEKA, pripomni in se sladko smeje«. In režiser Izo? Ta nosi v žepu tudi »scenarij za Ano Marijo«, njen »dnevnik«, ki ga hranijo v depoju Ozne. Dnevnik bo osvetlil »njeno tragedijo v smislu novega realizma in vere v absolutno prihodnost«, pač soc-realaistično. Ni se pustila upogniti in seje ubila šele »po mučeniški smrti mojega očeta (= Sergeja), njene velike ljubezni«. In še zadnji odlomek scenarija: Vas belih z »bogkovimi znamenji«. »To niso naši, me potrka moj zvesti IBIS, to so sovražniki. Tudi na filmu?« vprašam Izo. »Predvsem na filmu,« odgovori Ibis. Med njimi je tudi Hana, ob ognju pripoveduje, da je »spoznala nekoga, ki mu je bilo IZO«. Zatem ga Ibis odvleče do »grozovitega usada«, »do gomazenja nekih postav ... skupinskega groba celega naroda« in ironično vpraša: »bo kaj primernega za naš scenarij?« Nekoga je zdaj »treba dvigniti iz groba«. Zarežijo se tisočera usta, vstaja Smrt in še enkrat Hana, ki hitro pove: »Oče pravi, da lahko ...« Oče Sergej je namreč pripravljen sprejeti oba med pomorjene. IBIS uperi strojnico ter Iza in Hano ustreli. Takšen je Izov scenarij o povojni DOBI, o socializmu in revoluciji. Ko Izo zironiz-ira moralo brezrazredne družbe, ga pripovedovalec hoče postaviti na laž: scenarij naj bi bil zgolj spretna subjektivistična prevara, saj Izo meša »svoje osebne zadeve s političnimi otrobi«. V resnici pa seje Izov scenarij prevesil v črno-belo risanko, ki je več ni moč stopnjevati: prevesil seje v fantastiko o »grobu celega naroda«. V fantastičnem grobu pa je scenaristu nekoga vendarle zmanjkalo: v grobu ni ne rdečih ne pregnanih, ne pomrlih po gozdovih, v mučilnicah in konc-taboriščih. Skratka, v Izovi fantastiki ni srečati pravične in tragične junakinje Antigone. II. »Scenarij za Ano Marijo« ali drugi del romana ni Izov izmislek, ampak je avtorjev izvleček iz skrivnostnega »modrega zvezka« oznovskega arhiva, ali prispodoba dosjeja, s katerim je socialistična oblast uporne upogibala »kot šibke, iz katerih so pletli košare za nov, socialistični grunt«. Ana Marija pa se ni dala upogniti. Tokratna Ana Marija nadaljuje pot Ane Marije iz Rapsodije 20, je »plemenita tekmica« Olgi oziroma ljubica Sergeja Neubauerja, ki mu Olga »okrog božiča 1942« rodi sina Iza (pač zelo blizu rojstnega datuma - 23. XI. 1942 - avtorja romana). Ana je kiparka in kleše Sergejev kip, on pa izpolnjuje zavezo iz Rapsodije 20, je namreč obveščevalec jugoslovanske emigrantske vlade v NDH uniformi in še agent nemške Abwehr. Ana je sicer judovskega in srbskega rodu, vendar jo pred Nemci varuje »vdovstvo po senatorju«, in ker je Sergejeva kurirka na zvezi s Perom iz Zagreba, se po lastnem prepričanju »bori proti okupatorju«, kakor se »partizani borijo proti okupatorju«, kot prebere z letaka pred svojim stanovanjem. Njen nemir se začne, ko na javki ob Ljubljanici opazi plavajoča trupla: ima jih za dokaz, da so »rdeči začeli«. Sergej je medtem že domobranski polkovnik, »desna roka Rupnika«, straši s pravljico o »belem in rdečem vitezu« in sklepa: »Nemec nas bo tepel z biči, Sovjet nas bo s škorpijoni«, a kljub temu »bomo enkrat imeli svobodno Slovenijo«. Svoj ideološki in preroški zanos nadaljuje pred Ano v Firencah, ko pripoveduje o srečanju z bratom Markom v ljubljanski frančiškanski cerkvi. Brat je »pajac« na vrvici »v najožjem štabu partizanov«, ki so »katoličane že pospravili, v kolikor se niso dali prekrstiti« ali so jih »spravili na stranski tir«, kakor so odrinili tudi »svobodomiselne«. Predvsem pa pobijajo »devet naših za enega tujca«, ali najkrajše: »revolucija, po roki spoznaš mojstra«. In ker je najožji štab partizanov brez narodne zavesti, je »narodnoosvobodilni boj čisti blef«, zgolj »montaža sovjetske republike«, »revolucija pa zgolj iznakažena verska vojna, Nemec je tu le za grešnega kozla«. Sergej označuje še domobrance: » ... smo tako rekoč nemška formacija«, vendar »Marko ne razume, da smo morali priseči«, predvsem pa ne razume, daje prisego povzročil partizanski »Teror«, ali kakor je bil zabrusil Marku: »Ste nas s svojim terorjem tako rekoč prisilili pod orožje in nas na koncu strpali pod nemško Wehrmacht«. Ker domobranci »nočemo Sovjetske republike«, velja poslej le še »boj do zadnjega«. Takšnih ideološko političnih citatov in opravičil je moč navesti kajpada še veliko, vendar že ti dovolj ločijo narodno moralo obeh bratov - sovražnikov: Sergej ve, da so prav komunisti narodni izdajalci in da so belogardisti pravi narodni bojevniki. V takšni veri se obveže v ljubljanski pokrajini organizirati slovensko vojsko, ki se bo bojevala za strateški fifty-fifty. Medtem mora zagrebški agent Pero bežati na Zahod. V Firencah izroči Ani Serge-jeve »šifre«, »liste«, temeljne skrivnosti, ki usmerjajo njegovo dejavnost: Njegova prva šifra opisuje slovenski »narodni značaj«: Slovenec je hlapčevski, strahopeten, potuhnjen, se ne izpostavlja, predvsem pa uničuje svoje najboljše moči. »Sam ni obstojen, daje pa obstojnost drugim. Veliki ministranti, zvesti vojaki ... Naš narodni genij: eklektika, pobiraštvo. Odsotnost samostojnega mišljenja, pobožnjaštvo. Narod pesnikov, nezrel za roman. Dvakrat v zgodovini smo pobili ali izgnali svoje najboljše ljudi.« Druga šifra ironično predlaga način, kako odpraviti slabosti narodnega značaja: »pobiti stare sanjače in pripeljati na oblast nove. Postati narod morilcev, tatov in slabih ljudi. Iti skozi veliki zločin ... Upor proti Bogu, izčrpanemu sanjaču.« Vse to je napraviti z revolucijo. Prva in druga šifra seveda nista Sergejevi izhodišči, ampak povzemata poglede partizanov na slovenski narod. Šele tretja je Sergejeva, sta njegova strah in skrb, »kako prepričati zaveznike, daje domobranstvo nujna in neizogibna samoobrambna slovenska organizacija«, kako jih prepričati, »da so domobranci prisegli jugoslovanskemu kralju Petru in daje vsa zunanja maska samo zaradi reševanja življenj pred komunističnimi morilci«. Prepričati jih, da grozi slovenskemu narodu kulturni in fizični pogin, če ne priznajo, da domobranska »prisega na stadionu v Ljubljani« ni hlapčevsko dejanje. Zgrozeva se pred sporočili, da bodo priznali samo tiste, ki se bojujejo proti nacistom, kar pomeni, da so zapriseženi domobranci na strani evropskih odredov, ki v imenu protikomunizma sodelujejo z okupatorjem. Sergej ve za Stalingrad, za Kursk, za padec Mussolinija, za Hitlerjev slogan: »Nemčija bije ogorčen boj za osvoboditev delavstva, proti mednarodni plutokraciji in židovskim krvosesom« ter proti Wall Streetu. Pa vendar veruje v pravičnost domobranske prisege tudi še tedaj, ko gestapo strpa Ano Marijo v »milansko klavnico« in jo zapre v Ravensbrück. Zato seveda ni čudno, da kot član tridnevne ljubljanske vlade maja 1945 postane partizanski »mučenik«. Kmalu po vojni privede Pero Ano Marijo v Café Voltaire v ZLirichu, kjer so svojčas po pripovedovalčevem mnenju posedale »bände«: Lenin, Tzara, Mussolini. Evridika pa tukaj zaman išče svojega Orfeja - Sergeja, »tatova sreče« sta se zaman »z boki dotikala eden drugega« v zagrebški katedrali. Pripovedovalec svobodno opisuje »prvotni nič«, ali kakor ljubezen presoja Ana Marija: »Proč oblike. Vzemi me v naročje, prvotni nič.« V prvotni nič se Ana vdaja tudi v Argentini, kamor pobegne skupaj z domobranci. S Perom zaigra hrepenečo lepo Vido, vendar mu prihrani »vednost, da seje hotela preko njega združiti s Sergejem«. Rodi Evana in mu podtakne priimek Neubauer. Skratka, prav nič plemenita vlačuga, enaka je »visokim tovarišicam«. Njen »scenarij« obsega še motiv Vetrinjskega polja, kamor se s slovensko »Kristusovo vojsko, ki je vstala po nalogu svetega Očeta na boj proti brezbožnemu komunizmu« (avtor) zatečejo tudi četniki. Pripovedovalec nadaljuje, da Slovenijo tačas že prevzemajo »komunistični partizani, ki jim je tako rekoč podarjeno zmagoslavje v državljanski vojni«, obenem se grenko posmehuje, da seje na tem polju zgodila zavezniška ljubezen do legije domobrancev, do škofa in Vetrinj spremenila v »največje slovensko pokopališče«. Zataji pa, daje škof sokrivec tega pokopališča. V zadnjem segmentu »scenarija« pride Ana Marija pogledat domovino, kjer medtem že »vladajo vajenci«. Neubauerji so razlaščeni, Olga dela v mestni vrtnariji, Marko seje zatekel v kartuzijo. Ko se spet vrača v tujino, še enkrat prebira Dantejev opis Gore Vie, ciankalij si hrani še naprej, saj se bo »za Goro Vic vkrcala drugje«. Katoličanka razmišlja o samomoru, po Avguštinu pač o nečastnem, zavrženem dejanju. /Vem: veliko, morda preveč sem citiral iz A-Marijinega »scenarija«; tako sem se pač izognil apoteozi partizanstva in pristranskemu vrednotenju domobranstva. Predvsem pa avtorjevi presoji obeh ohranil prosto pot. Približno tako bom pregledal tudi tretji del »Iskanja drugega«./ III. »Tretja doba« ali tisti del cikličnega romana, v katerem doživlja Marko, nekdanji škofov francoski sholar, potem španski borec, rdeči fanatik, »pustolovec, tajni pripadnik Kominterne«, potem še partizanski komandant in izvršnik Osvobodilne fronte, pa »veliki revolucionar«, ki gaje »velika ljubica Revolucije« pustila na cedilu »zato da se gaje lahko usmilil Bog« in je »danes samo še brat Nikolaj« - ta tretji del romana zaokroži uvodni idejni akord iz prvega dela, namreč akord »Vse je politika ...« Napisan je zato, da subjekt, ki je na poti »iz Zgodovine v kraljestvo Duha«, da ta subjekt opravi pokoro za sebe komunista in poleg svoje krivde razvrednoti predvsem zgrešeno idejo, za katero je izgoreval. Posebna konverzija torej, ker je človek nepredvidljivo bitje, ali, kakor pravi pisatelj: »Že mogoče, tovariši, že mogoče ...« Kako presoja konvertit okupacijo, revolucijo, domobranstvo? Je konvertiral nemara zato, da se v življenju rdečega pustolovca nazadnje le potrdi vsemogočnost boga oziroma dejstvo, da človek à priori nagiba k bogu, da pa dolgo išče svoj transcendentalni izvir in utemeljenost? Kot študent bere srednjeveške mistike, pa zaradi zaljubljenosti v Kristino odstopi s poti v čisto transcendenco ter poslej »niha med žensko in idejo, med razuzdanostjo in askezo, med nedolžnostjo in krvjo«. V moskovski partijski šoli se zaplete še s »hudičevko ... ki (je) dela(la) s svojim telesom kakor svinja z mehom«. Torej globok padec v dvojno brezno, saj »abyssus abyssum invocat«. Izšola se za inkvizicijo, tj. za Partijo, za Neimenovano, za Zgodovino. Kot partizan na Primorskem spet sreča Kristino, poročena je z Italijanom. A brž ko Orfej najde svojo Evridiko, jo partizan pomotoma ustreli. Spomin na Kristino ga zdaj toliko bolj vznemirja, ker ne ve, ali bo njegov DA za meništvo enako neiskren, kakor je bil za Kristino. Pa tudi sicer se spominja svojega prevarantskega ravnanja: ni namreč varal le Kristine, ampak tudi »svoje tovariše v Internacionali, ki jim je služil samo na pol, z globljim delom samega sebe zmerom odmaknjen«. Bil je tudi prevarantski učenec »bolno genialnega Kierkegaarda, ki še danes straši iz njegovih zapiskov«. Kot »filozof« je pred tovariši smešil Heglovo filozofijo, ta »umetni zvarek iz sto cvetov«, in kot hiperbolist izkričal o njej pastozno primero: »Pa to je, tovariši, kot da bi jedli svoj lastni drek«. Uničujoči humor pa je bil le dokaz, da se je v njem oglašal božji človek, ker »v vsakem revolucionarju tiči zanemarjen božji otrok«. Dvoma o odločitvi je konec, od ženske seje odvrnil, Marko doživlja v kartuziji »prehod na višjo stopnjo človeštva«, odhaja »iz Zgodovine v kraljestvo Duha«, in pravično ocenjuje partizanstvo in domobranstvo. V frančiškanski cerkvi sta se s Ser-gejem »razšla v jezi in režala drug v drugega kakor pobesnela psa« - nasproti sta si stala popoln partizan in popoln domobranec, in Sergej je pravilno ocenil moralo komunistov: »Vsa vaša moč je v umetnosti krvoprelitja«. Marko je pri krvoprelitju sodeloval in mora zdaj trdo obsoditi sebe in revolucijo. Kaj žeje revolucija? »Vaja Niča«, »askezis«, »izpolnjevanje lastnega jaza«, pot egoizma, razosebljanje, je: »bit-jemor«. »Tovariši ... pajaci ... Zgodovina ... Čas ...« so Marka zmaličili v »pajaca Zla«, v pajaca »Hudiča, bi bil zarenčal pokojni škof Jeglič, ki gaje poslal, da dobi katoliškega profesorja romanskih jezikov« (Rapsodija 20). Na poti v »kraljestvo Duha« naniza partizanom težke moralne očitke: »Tovarišija« ima samo eno poslanstvo - »ubijaj in samo ubijaj«. »Nekaj tisoč ste jih pomorili v letu 1942 pod postavko razrednega boja«. »Liberalci, framasoni in Judje, to vaša je osveta! Komunizem, nauk, ki ne zdrži niti enega resnega pretresa.« Cvetober moralističnih sintagem, gesel, obtožb se izteka v sklep, daje NOB lažna »parola« in da seje »komandni kader Revolucije (s to parolo) varno čuval za prevzem oblasti«; oznanjal je svobodo in pobijal, oznanjal enakost, a »na tihem delil vile in posesti, slike, pohištvo in umetnine«. Revolucijsko Zlo so počenjali »komiji in postopači, učiteljski omejenci in nepoklicani župniki ... nekdanji kaznjenci, ki jih je vojna sreča napravila za ministre ...« Skratka, Marko, nekdanji pripadnik »rdeče Bratovščine«, hodi iz »Zgodovine v kraljestvo Duha« v prav sarkastični drži in ekstazi. Bralec pričakuje, da bo hodil v to kraljestvo zbran, duhovno prepričljiv, tragično se očiščujoč, vendar kar po rovtarsko brodi po »dobi ... krvavi in dvolični, komajfa vredno očenaša«. Tako brodi epska oseba, ki v koru moli psalme, in ki se ne spušča »v zadnje kotičke bitja in žitja,... ker je to pridržano edinole Bogu«. Tako brodi in presoja dvojni odpadnik, dvojni renegat, samo dvojni nezvestež lahko tako tepta svoja nekdanja življenja in do kraja opravi »bitjemor« tudi nad samim seboj. Več kakor amoralni epski junak, ali natančneje, moralni antijunak. IV. V zadnjem delu sta Evan in Amanda anketnika še živih romanesknih oseb. Evan je podtaknjeni Neubauer, Ana Marija gaje spočela iz »hrepenenja« po Sergeju pa tudi »iz obupa in maščevanja«. Je pisatelj in profesorje na POTI, vrača se iz Argentine, da maščuje krivice, ki so se zgodile materini domovini. Vrača se z Amando, izseljenko, tj. z Izovo in Hanino hčerko, ki hoče obiskati mater in očeta. Evan je »koncentrat modrosti (= izrekov), ki povrhu niti ni njegova« in priznava, da si »izredni ljudje svoje izreke kujejo sami«. Prevedel je Sabatov roman »Grobovi in junaki« in opazil, daje Sabata enak Pascalu po negativni teologiji, namreč po stališču, da človek ni modro bitje oziroma: »Vsa človekova modrost je v dreku, to je. In njegova prihodnost prav tam.« Sreča se z veleposlanikom v Parizu, z dvojnim odpadnikom, z nazorskim po-tuhnjencem Izom Neubauerjem. Ta mu odvrti svoj scenarij/film o socialističnih oblastnikih in o Ani Mariji. Poročil bi se s Hano, brž ko bi bil izdelan tudi film, v katerem bi Hana odigrala vlogo Ane Marije, pa se ni, ker sojo zalkoholizirali. Njeno vlogo bi Hana igrala zato, ker seje Izo zagledal v Marijino romanco s Sergejem, ker je torej tudi sam »doživel uničujoči stik« z njo in postal njen podložnik. Zdaj je Izo moralist in Ano Marijo v filmu kaznuje tako, da se ubije prav tedaj, ko se življenje po vojni umiri. Izo še pove, da očetovega, Sergejevega groba ni maral niti iskati niti najti, obiskoval pa je strica Marka in sta »v koru ... prepevala latinske psalme«. Pisatelj Evan je presenečen: ženska v njegovem romanu in ženska v Izovem filmu je namreč »ista ženska«; razlikujeta se le po tem, da Izo ni poznal Marijinih obveščevalnih poti. Izo si tudi kot diplomat navaja citate iz Danteja, Claudela in drugih, z Evanom razpravljata o ideološkem kameleonstvu v obdobju »sestopanja z oblasti« in ugotavljata, da se kameleon ne spreminja, zmerom hoče biti tribun, zmerom ima prav, je »veriga jaza, neuničljiv ego«, stremuh, ošabnež, zavistnež. Evan odide v Jugoslavijo služit JLA, dezertira in pade »v tisto grozno jamo med kostmi«, kjer »imajo komunisti zakopano svojo slabo vest«, ali kakor še pravi: »Padel sem med neandertalce, ki so pred sto tisoč leti imeli na Kočevskem svoje ljudožerske orgije«. Iz jame se zateče v župnišče, in kot »služabnik POTI« v blodnjah čuje davne krike s poti k jami: »kurba domobranska«, »seme izdajalsko«, »gnoj rupnikovski«. Tako je zdaj na cilju: vrnile so ga »krivice, njihov krik po obračunu je brodil po njegovi krvi«. Ko doseže oprostitev za Evana, za »svojega neznanega zeta«, veleposlanik Izo zavrže diplomacijo in si izbere - »Iskanje«. Ne bo iskal v kartuziji, iskal bo in našel bo Patrika, tj. srečo na samotni planini, v »kapelici«, na kateri je vrisan simbolični »duh«. Tudi Amanda išče in najde svojo mater Hano v bolnici za alkoholičarje. Hani se zazdi, daje Amanda res njena hči in daje njen potencialni mož diplomat v Parizu. Sama pa še zmerom nosi priimek »Patrik« in portretira svojega idealnega moža. Zdaj portretira sicer Amando, toda v hipu privre iz narisa ideal, freudistični kompleks ter njen krik: »Patrik!« Paznica pa reče: »Vselej se tako konča.« Amanda obišče še sorodnike po vsej »sklempani patriji« ali ničvredni domovini. Evana pa bo vzela, saj že nosi njegovega otroka. Epilog? Pripovedovalec »si misli«, da mora »urediti svoje zapiske«, dokončati POTA, skrivnosti, šifre oseb. Evan in Amanda ne bosta vezala »svoje in otrokove usode zgolj na mesto in njegovo demonijo«, »z eno nogo bosta vseskozi na deželi, pri HIŠI«, ki jo je Neubauerjev rod zanemaril in »v napuhu pozabil, kje so mu korenine«. Zemlja, gruda je človekova pradomovina, in Evan in Amanda sta našla svojo HANO, tj. domačijo. Ana Marija ali »velika dama« pa »je samopašnost svoje dobe in svojega stanu«. Pisatelja Izo in Evan sta napravila napako, ker sta hotela popraviti »stvarstvo tam, kjer gaje veliki Creator pustil odprtega«, namreč žensko sta obravnavala kot samostojno bitje, namesto kot bitje za drugega. Obšla sta Avguštinovo razlikovanje višjega in nižjega spola. Avtor romana išče tudi »DOBO«, njene simbole. Odgovor zanjo najde na kapelici na planini: na njej je vrisan najprej »obraz boga sonca«, nekdo je potem dorisal angelska krila, ki predstavljajo »Duha«, pod njim sta dorisana »kladivo in srp, z zvezdo na vrhu«. In kdo pričaka iskalca Iza na zadnji postaji med Nanosom in Snežnikom? - Vrata v kapelico se odpro ... Patrik ... prešine pisatelja gotovost, podobna tisti iz sanj. »Patrik«, se mirno predstavi oni, kot da bi vedel, koga ima pred sabo. In še doda: »Vstopi, čakal sem te.« - Je nemara to nova duhovna doba, ki jo bo označevala »Sveta Trojica, dogma in skrivnost«? Je to najvišje svetovnonazorsko sporočilo romana, drži sem duhovna smernica na poteh »iskanja drugega« - to je samega sebe? Dovolj je potovanja za ideološko vsebino tega političnega romana, dovolj razgledov po duševnosti, nagibih in strasteh romanesknih oseb, teh svojevrstnih intelektualcev, od katerih sta dva profesorja romanista, pisatelja in prevajalca, dva obveščevalca. ženski tudi umetnici, in ki - razen potomcev Evana in Amande - končujejo kot pravičniki, skesanci, blazneži, samomorilci in usmrčenci, in le komajkateri se reši na kraško zemljo, kjer so se nekoč izkoreninili in zabredli v meščanske duhovne, moralne in ideološke zablode. Njihova trnova »iskanja drugega«, tj. sebe se nehajo torej ali v kontemplaciji, ali v norosti ali pri vrnitvi v »Hišo«, k zemlji. Ves čas so trdno vmreženi v zgodovinska nasprotja, med zakoličene datume in se med njimi razvrščajo v sovražne fronte in pogumna dejanja. Z umetniškega stališča ne pomeni nič, če so romaneskne osebe posnete po modelu, če se družinska struktura Neubauerjev zares pokriva z meščansko družino Ivana Hribarja in njegovih potomcev, ali pa se ne pokriva. Vsak umetniški model, tudi Hribarjev družinski okvirje lahko le bolj ali manj primerno ozadje za svobodno zgod-benost romana. Prav zaradi pripovedne svobode je Marka Neubauerja mogoče nameniti za večkratnega nazorskega konvertita, določiti ga, da kot nekdanji španski borec, internacionalec in visok partizanski voditelj na koncu razvrednoti osvobodilni boj in revolucijo, da ju obsodi kot Zlo, ki so ga slovenskemu narodu nakopala polin-teligentna bitja in nekdanji kaznjenci. Pa vendar: ker je romaneskna polpreteklost še blizu, ne bi bilo nič narobe vedeti, kdo od visokih partizanskih voditeljev je model za Marka Neubauerja. Se avtor mogoče naslanja na »fantazijo« Josipa Vidmarja, ki je nekoč omenil Edvardu Kardelju, da bi se po vojni najraje umiril v samostanu? Sicer pa ima umetnik pravico tudi Himmlerja spremeniti v skesanca, le da skesani Himmler nikakor ne bi bil pristojen pravično presojati in obsojati nacizem, oziroma: kdor bi mu naložil takšno nalogo, bi moral biti izjemen mojster umetniške ironije. Zato učinkuje Marko bolj kot renegat in kameleon, kakor pa kot pravični in objektivni analitik in razsodnik Zla nad slovenskim narodom. V »Iskanju drugega« se uveljavlja seveda tudi avtobiografskost. Ker pa je vsako umetniško delo tudi avtobiografsko, ker je skupek osebnih emocij, spoznanj in umetniške ideje, je avtobiografskost tokrat mišljena le kot skupek stvari, ki so dokazljivo vezane z avtorjem. »Izo odpadnik« je rojen »okrog božiča 1942«, slab mesec prej je rojen Andrej Capuder. Izo in avtor, pisatelja, filozofa, politika - diplomata tudi sicer nista naključna sopotnika: Izu zavrnejo zbirko pesmi, tudi Capudru so zavrnili literarni tekst oziroma črtali ideološko nezdružljivi del besedila. Avtor se prekriva tudi z Evanom prevajalcem in profesorjem romanskih jezikov/literatur, blizu sta si kot literarna erudita oziroma kot uporabnika izrekov, citatov. Prevedla sta Saba-tov roman »Grobovi in junaki«, Capuder leta 1980. Izo, Evan, avtor se zatekajo po izreke k antičnim, srednjeveškim in novejšim pisateljem in filozofom, po latinske in francoske verze, iz njih črpajo »pogum in omiko«. »Presiti svoje dobe in civilizacije« pogrešajo Biblijo, Aristotela, Avguština, Pascala, Danteja in druge. Avtor s citati zalaga Marka, Sergeja, Iza in še Evana. Najbolj pa jih subjektivizira tako, da glavne zgodovinske dogodke in stvari - domobranstvo, osvobodilni boj, revolucijo - presojajo enako negativno. Tako ustvari nekaj, česar po nekaterih izjavnih drobcih sodeč nemara niti noče: namesto uravnoteženega dvoglasja ostro enoglasje, namesto nasprotiumja in dvo-umja nazorsko in ideološko premočrtno enoumje. Nazorska sub-jektivizacija poenostavlja epske osebe in vnaša v roman duhovno enoličnost ter moralno in ideološko okorelost. In zastavlja se vprašanje, ali je zaradi enoumja zares uresničena umetniška ideja o pravičnem vrednotenju »obeh smeri« in končno še vprašanje o temeljnem duhovnem sporočilu romana »Iskanje drugega«. Dogajata se težki besedi »apoteoza« in »rehabilitacija«, težki zato, ker se v umetniški zgradbi morata dogajati estetsko; če prestopita mejo estetskega, se poškodujeta, poenostavita v ideološki in stilno sugestivno napisani esej. A tudi znotraj estetskega se pripeti, da avtor ali ne more ali noče uravnoteženo častiti dveh bogov, pa enega poveliča, drugega razvrednoti in osmeši. Nekdanji rdeči demon Marko se v meniški celici vsekakor kesa: toda čemu se kesa le zase, prav nič pa tudi za Sergeja domobranca? Sebi in svoji rdeči bratovščini očita bitjemor, Sergeju in domobrancem ga ne očita. Kesa se za svoj osvobodilni boj, za svoje ravnanje po moralnem imperativu, zaradi katerega seje njegov oče-senator leta 1941 pognal v reko, za ravnanje po imperativu: »Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužnji dnovi«. Če nič drugega, je njegovo kesanje na moč ideologizirano. Marko, Izo, Evan in avtor vedo, da sta na moralni tehtnici zločin v Kočevju in Te-harjih ter okupatorjev zločin nad celotnim slovenskim narodom. So njihove uteži za oba zločina pravično nastavljene? Zločin nad človekom je in seveda ostane zločin, kdorkoli ga stori in v imenu česarkoli ga stori. Pisatelj ne more mimo njegove nerazmejljivosti, če hoče pravično oceniti oba storilca in če hoče pravično »rehabilitirati« oba, ki sta se »pod paznim očesom okupatorja« (Rapsodija 20) odločila za »bratomorni boj« in vsak po svoje odgovarjala okupatorju. In prav s tega moralno najbolj občutljivega poglednega kota, namreč s stališča etnoskrunstva in etnocida je rehabilitacija v romanu Iskanje drugega enostranska in nepravična, na koncu koncev določena predvsem po tem, koliko se je ena smer bojevala menda za »sovjetsko republiko Slovenijo«, druga pa za krščansko, z marksizmom neobremenjeno »svobodno Slovenijo«. Marko se šele kot krščanski skesanec čuti skladnega sam s seboj in skladnega z dozdevnim katoliškim bistvom slovenstva, šele po nazorski katarzi se more polno uresničevati kot oseba in kot člen narodne skupnosti. Toda namesto v pristno duhovnost se pogreza v nazorski radikalizem: boj z okupatorjem šteje za narodno izdajstvo, domobranske »prisege« ne šteje za izdajstvo - pa četudi okupator s svojo »Revolution des Nationalsozialismus« ne iztreblja (»ausrotten«, »ausradieren«) le komunistične ideologije/marksizma, ampak se napravlja zlomiti vso nenemško »Plu-tokratie«; pa četudi s svojo »urgermanische Mythologie« ne brani krščanstva pred ateizmom; pa četudi ne zagotavlja svobode slovenskemu narodu, ko nekaj stotisoč Slovencev v »Provincia di Lubiana« izigrava in jim daje hlapčevsko svobodo. Skratka, trnova je pot in podrsen je most Markove ljubezni in resnice, na težki preizkušnji sta njegova kulturna senzibilnost in etično oko, ko merita moralnost »obeh smeri«. Ju nemara pravičneje meri sklepna metafora romana, po kateri se bivanjskih in zgodovinskih iskanj in zmot, ideoloških zanosov in ukleščenosti v sociološko kataklizmo človek ne reši le z begom v askezo, v samostan, z versko zamaknjenostjo, kakor je storil Marko, ampak se iz njih bolj stvarno izplete, če se vrne k zemlji, k prvotnim življenjskim koreninam, če se torej iz mreže abstraktnih nazorov in družbenih utopij vrase v naravo, se prizna in čuti kot delček in trenutek objektivne stvarnosti, če je torej: duša in telo, če je mutatis mutandis - personalist, če je Izo na Krasu, ali vsaj z eno nogo v »Hiši«, kakor hočeta biti v njej Evan in Amanda. Pripovedovalec bi prav ob njuni odločitvi lahko prepričljivo ponovil svoj izzivajoči »Vse je mogoče, tovariši, vse je mogoče!« in ironijo s tovarišev prenesel na »gospodo«. Capudrova romana »Rapsodija 20« in »Iskanje drugega« sta umsko zahtevni besedili postmoderne proze. Zlasti drugi je spretna tehnopoetska sestavljenka, je epska zgradba, ki si prisvaja tudi filmsko tehniko, izvaja realistični in fantastični scenarij obenem, je montaža stvarnih in izmišljenih prizorov in dialogov, montaža, ki z lahkoto filmske kamere vključuje bližnje in komaj dosegljive prostore, duševna in moralna zakotja, slovenske in evropske družbene »vrhove«, pripetljaje posameznikov in mnogih, tudi svobodno razvršča zgodovinska fakta in fantastiko, zgodovinsko stanje in umetniško idejo. Več kakor tričetrt besedila je retrospektiva. Markovo spominjanje se dobro prekriva z ostricami Izovega scenarija o oblastnem vrhu, le da je bolj politično-filozofsko nadstropje o njem. Retrospektiva vzpostavlja bolj psihološko in bolj abstraktno zgodbo zgodovinskega spopada, manj pa ga nazorno oživlja. Soočenjski prizor med bratoma v frančiškanski cerkvi v Ljubljani npr. ni neposreden, medtem ko je ljubezenski prizor Sergej - Ana Marija v zagrebški katedrali neposreden. In prav ljubezenski valovi s svojimi spremljevalci ponekod lirično, drugod surovo poživijo ironična umovanja in zgodovinska fakta. Capuder natančno ve, kje in zakaj uporabi katero besedo in kakšen je njen pomenski udarec. Prav po moči izraza, po umsko urejeni in mestoma politični pisavi gaje prepoznati kot samosvojega in sugestivnega stilista fakt-fiktion političnega romana. Njegov politični roman »Iskanje drugega« po ideološkosti prav nič ne zaostaja za nekaterimi slovenskimi povojnimi političnimi romani, morda je celo ekskluzivnejši od njih. In če velja za druge, velja tudi za »Iskanje drugega« estetska presoja, ki jo je Josip Vidmar daleč prehitro zapisal na rovaš »Bratov Karamazovih«: »Čiste umetnine so organizmi, ideološka dela so v zadnjem bistvu mehanizmi, ki jih gibljejo posebne vzmeti. Vselej in na vsakem mestu si lahko točno odgovoriš - zakaj, kam in čemu.« (Beležke o Karamazovih, LZ 1931). Zusammenfassung Der Erzählstoff der Romane Rhapsodie 20 und Die Suche des Anderen ist ein Homo politicus und ein Homo eroticus, in beiden als Gefüge von Fiktion, Modell und nationalhistorischem Augenblick. Die epischen Hauptsubjekte des erstgenannten kommen von der slowenischen liberalen und teils kirchlichen Spitze, im letztgenannten stammen sie aus den beiden während der Okkupation und in der Revolution ideologisch entgegengesetzten Lagern. Hervorgehoben werden vor allem die beiden Brüder aus dem ersten Roman, die sich in der Frage des Kampfes gegen den Okkupanten und noch mehr in der Frage der sozialistischen Revolution wesentlich differenzieren. Da die slowenische Nachkriegsprosa den Befreiungskampf und die Revolution positiv bewertet hat, rehabiliert der Roman Die Suche des Anderen umso schärfer das Domobranzentum und die Kirche; das Partizanentum und die Revolution hingegen stell! er als Verbrechen am slowenischen Volk dar. Die Rehabilitierung geht jedoch eher ideologisch als ästhetisch vor sich: der Autor kann und will nicht zwei Götter ehren, den einen idealisiert er, den anderen entwertet er moralisch. Der ehemalige rote Dämon konvertiert und bereut in einer Mönchszelle, jedoch vertieft er sich nicht in das Geistige, sondern sinkt ein in den katholischen Radikalismus. Die kulturelle Sensibilität des Schriftstellers und sein ethisches Maß sind dem Problem nicht gewachsen, dem sie das richtige, objektive, menschliche und historische Bild erkämpfen wollen. Die Romane sind geistig anspruchsvolle Texte postmoderner Prosa, besonders der zweite ist eine technopoetische Komposition, eine Montage von Realität und einem phantastischen Filmdrehbuch. Der Autor ist nach den zahlreichen Zitaten wiederzuerkennen, die seine literarische und philosophische Bildung signalisieren, nach den scharfen satirisch karikaturistischen Szenen und Dialogen, nach seinem stellenweise durchaus poetischen Stil sowie nach den ätzenden Akzentuierungen der Worte, Phrasen und geflügelten Worte aus der Revolutionszeit. о . t. . ■' ! ,.,! tr 4. шН'шл!!, • ■ /i .'Än't ji^iäWirfHiiibsiti/i TiB.i'U'itjiiMiir UDK 808.63-3:808.63-1 Jože Toporišič Filozofska fakulteta v Ljubljani TEORETIČNA PODSTAVA SLOVARJA NOVEGA SP1 -î K Slovenskemu pravopisu I, Pravila (1990, 1994) gre še pripravljajoči se slovar. Ta bo obsegal 120 do 130 tisoč slovarskih sestavkov. Ti rešujejo pisno, izgovorno (oboje vključno z naglasom) slovnično in besedijsko normativno in stilistično problematiko (pomensko le v posebnih primerih), in sicer slovenskega besedja, nekaterih (stalnih) besednih zvez, poleg tega pa tudi besedo- in oblikotvorno ter besedospreminjevalno stilistiko. Prispevek podaja ustrezne rešitve na podlagi za to delo izbrane teoretične podstave normativnega priročnika, kakor je pri Slovencih v pravopisu tradicionalna. "j The Slovene Orthography 1, Rules (1990, 1994) is to be accompanied by a dictionary, which is still in preparation. This dictionary will contain between 120,000 and 130,000 entries. These entries solve problems of spelling, pronunciation (both of these are treated accentually as well), grammar, normative and stylistic lexicon (definitions are given only in special instances); new Slovene words, some phraseological items, as well as information on word-formational and inflectional stylistics are also given. The paper gives appropriate solutions on the basis of the theoretical approach of a normative handbook chosen for this work, as is traditional in Slovene orthography. OBSEG IN ENOTE Slovar naj bi obsegal od 120 do 130 tisoč enot, besednih in besednozveznih. Enote so iztočnice in podiztočnice. Iztočnice so eno- in večbesedne. Enobesedne so vseh besednih vrst (céh, cél, cediti, scéla, vséc, in, brez, samo, fùj); pisno tudi zapletene (cha-châ-châ, chow-chow, c-Hnija, C-dür, Condé-en-Brie, C-vitamin), tudi kratične (CBS, CD, CERN, CIA, CK), morfemi (..ce, pöd.., pod.., ..o..), prosti morfemi (si, ga, jo, se kot pri prizadévati si, topiti se, udariti jo, lomiti ga) in morfi (se npr. v smejati se), deli morfemske zveze (celo.., célo.., ..logija, bélo.., ..modro..), okrajšave (I. 'leto', cf(r)., c.-kr., cpl. cotg.), simboli (Ce 'cezij', cm). Primeri večbesednih iztočnic: Centrâl-noafriška republika, Cerklje na Gorénjskem, cherry brandy, cigu migu in 'Zamisel in vse besedilne predloge so od J. Т., o obojem pa seje razpravljalo (in je bilo v tem smislu tudi deloma spreminjano) zlasti na sejah Komisije za slovarski del Slovenskega pravopisa (že prej seveda Pravopisne komisije, v 70. letih pripravljajoče Načrt pravil za slovenski pravopis, kije po velikih peripetijah, s časovnim zaostankom, izšel I. 1981). K zamisli Teoretične podstave slovarja slovenskega pravopisa so v končni fazi največ izboljševalnih predlogov prispevali člani komisije za slovarski del SP (J. Toporišič, J. Moder, J. Dular - pred svojo smrtjo še S. Suhadolnik in pred odstopom iz komisije F. Jakopin), večje število takih predlogov nam je dospelo tudi s strani redaktorjev novega pravopisnega slovarja (M. Ahlin, L. Bokal, A. Gložančev, J. Keber, B. Lazar, V. Nartnik, Z. Praznik, J. Snoj, N. Vojnovič, v tehničnem pogledu še P. Weiss). Sestavku bo na podlagi zapisnikov sej treba pridružiti podrobno razčlembo prispevkov vseh navedenih k tej novi teoriji slovarskega dela slovenskega pravopisa. ctgumigu, Città del Vaticano, Ciudad de Mexico, Collegium müsicum, commédia dell'ärte, comme il faut, Côte d'Or, corpus delicti, Crna réka. Podiztočnice so večinomaenobesedne. Iztočnice in podiztočnice se izbirajo iz naslednjih del: SP 1962, SSKJ, SP 1990; Besedišče slovenskega jezika; viri: starejši, novejši, gradivo za enozvezkovnik, imenski viri. Da kaj od tega postane iztočnica, na podlagi alfabetarija (abecedovnika) odloči geslovničarka: za sprejem mora biti ona + večina iz uredniškega odbora (evidentirano na posebnem obrazcu). Pri stanju 2 : 2 ipd. se odloča od primera do primera. (Predloge za iztočnice lahko dajejo tudi redaktorji.) - Iztočnice so zelo in srednje pogostne občne besede, lastna imena vseh vrst, ki jih poznajo srednje izobraženi Slovenci, enako taki morfemi, simboli, okrajšave ... Med zemljepisnimi imeni so tudi vsa imena slovenskih občin (v RS) in župnij ter pošt. Predloge za zemljepisna in stvarna lastna imena ter imena bitij in za krajšave daje J. Moder; med imeni je tudi 1000 najpogostnejših slovenskih priimkov. SLOVARSKI SESTAVEK TISK IZTOČNICE so tiskane polkrepko, druge OSNOVNE OBLIKE navadno. PODIZTOČNICE so v malo manj krepkem tisku in manjših črk. MALA POD-IZTOČNICA (določna oblika pri pridevniku) je v še manjšem okrepljenem tisku. OSNOVNI OBLIKI (OSNOVNIM OBLIKAM) sledi v pokončnem oglatem oklepaju s pokončnimi črkami ZAPIS glede na Pravila NEPREDVIDLJIV IZGOVOR; črke so kot v neiztočničnem delu osnovnih oblik. NEIZTOČNE OSNOVNE OBLIKE so pri samostalniški besedi rodilnik, pri pridevniku za ženski in srednji spol, pri glagolu oblika za sedanjik itd. Temu sledi SLOVNIČNA OZNAKA (besedovrstna oz. besedotvorna), pisana z manjšimi črkami. (O slovničnih oznakah gl. niže.) Za slovnično oznako so navedene še SLOVNIČNE OBLIKE, ki se v cem LOČIJO od osnovnih (tip črk kot pri neiztočničnih osnovnih). V okroglem oklepaju je ZAPIS TON EMS KOSTI, in sicer na črki (črkah), pisani(h) pokončno. OGLAVJE slovarskega sestavka sestoji iz GLAVE (del do vključno slovnične oznake oz. oblike za srednji spol pri pridevnikih in pri te vrste povedkovnikih) in iz ZAGLAVJA (preostali del). Zaglavje npr. pri glagolu sestoji iz treh poddelov: za se-danjiške in nedoločniške oblike (ločene so s podpičjem, posamezne oblike pa z vejico, kolikor ne gre za pregibanje po številu ali spolu); za njimi v oklepaju za podpičjem sledi oblika za knjižni pogovorni nedoločnik: cefedrâti -am [ce in сэ] nc-dov. -àj -âjte, -ajoč, -aje; -àl -âla, -àt, -an -ana; (-àt) (â S). Pri glagolskih sestavljankah s predpono iz predslonske zveze se zaglavje načeloma ne izpisuje, namesto njega je sklic na podstavno besedo sestavljenke, npr.: scefedräti -âm [ce in сэ] dov.; drugo glej cefedrati; če je kaka posebnost pa: izcediti -fm dov., gl. cedfti -trn, vendar izcédil -tla, nam. -it/-it; drugo glej cediti /.../ (ê). Oglavju sledi svojstven RAZLAGALNO-PONAZARJALNI DEL: Cé /.../ cerij; cél /.../ - hlebec; celiti -im /.../ kaj Mazilo -i2 rane; čeloma /.../ zastar. Prav ima celo /.../1. Prepirali so se in se - stepli; cèk /.../ gl. ck. Povedi v tem delu so pisane z veliko začetnico, drugo z malo. V razlagalnem delu se osnovne oblike (oz. njihov ustrezni del) zamenjujejo s tildo (prim, zgoraj in drugod). PODIZTOČNIČNI DEL ima enako zgradbo kot iztočnični del slovarskega sestavka, npr. cediti se -fm se (f/î i) pri iztočnici cediti, le da niso navedene neosnovne oblike kakor pri iztočnici. Prim, št pri iztočnici cél: cela -e ž, rod. mn. -ih (é) mat. ena -, pet stotink (pri iztočnici cél poleg céla še célo, pri iztočnici cediti sta podiztočnici cediti jo in cediti se, pri iztočnici Célebes pa célebeski in pri iztočnici Celestina /., oseb. i. Celestinin. V okviru razlagalnega dela je pri nedoločni pridevniški besedi kot t. i. MALA PODIZTOČNICA posebej izpisana DOLOČNA oblika, npr. pri iztočnici cél: /.../ céli -a -o (é) (v najmanjši polkrepki pisavi), sicer z enako zgradbo oglavja kot iztočnica. POSEBNOSTI ENOT OGLAVJA IZTOČNICA ni vsaka beseda: pri glagolu niso oblike s se, če obstaja tudi oblika brez se; niso iztočnice prebivalska imena, če v slovarju obstaja ustrezno zemljepisno ime; prav tako ni iztočnica zlahka predvidljivo tvorjeni pridevnik na -ski /.../ iz zemljepisnih imen ali svojilni pridevnik na -ovl-ev oz. -in iz osebnih imen: prim, iztočnico Câzin s podiztočnicama câzinski, Cazinčan; enako Cebêj s podiztočnico Cebêjev; Celestina s podiztočnico Celestinin. Kadar oblikoglasnih posebnosti ni, svojilni pridevnik sploh ni izpisan. Sta pa posebni iztočnici blizuzvočnici z istim nanosnikom (referentom), npr. balancirati, balansirati; povezani sta s kazalko. Oblikoglasna razlika mora biti v neslovničnem delu besede; torej ne gredo sem primeri kot Aristotel in Aristoteles: ti so v isti glavi. NEIZTOČNIČNE OSNOVNE OBLIKE so: pri samostalniku rod. ed. (pri samomnožinskih seveda množine), lahko tudi z variantami: Câzin -a; pri pridevniški besedi obliki za ženski in srednji spol: cedljiv -a -o (pri količinskih števnikih tipa pet le še rodilnik); pri glagolu sedanjik: cediti -fm; pri pregibnih povedkovnikih obliki za ženski in srednji spol: ràd râda -o; pri t. i. velelnicah 2. os. množine: nâ -te. Pri predlogih je variantna oblika navedena za slovnično oznako, npr. k predi. /.../ h pred k in g. Vse enote oglavja, tj. najprej glave, imajo lahko tudi VARIANTNE OBLIKE: 1. osnovna oblika (cebniti in cèbniti); 2. ali 3. osn. oblika (/cél/ -o tudi -ö); izgovor ([ce in сэ] pri cefedrâti); in enako tudi enote zaglavja (cêdi ali (i\Г\) pri cediti). 2 J. Moder: celi. IZGOVOR Če je izgovor z lahkoto predvidljiv iz Pravil, ni posebej napisan (céh -a, cefalopod -a, cedflen -lna -o, cedilce -a), če ni, pa jè (cél /.../ [-u], bôlha /.../ [uh], cebnîti /.../ [сэ], Cécil /.../ [sesil]). Izpisuje se bodisi edino tako mesto besede (prvi trije primeri) ali pa cela beseda (četrti primer). Izgovor cele besede se izpisuje: a) če je izgovarjalna nepredvidljivost na vsaj dveh ločenih mestih besede, b) če je beseda črkovalna (CD /.../ [c9dà]), c) če je naglasno znamenje iztočnice obvezno (Céline /.../ [seltn])3 in č) še kaj, npr. CD-gramofön /.../ [cédé]). Če se glasovje osnovnih oblik premenjuje, je tudi to prikazano (BMW /.../ [beemvé -êja]). Pri ustreznih lastnih imenih se v podiztočničnem sestavku izgovor ne navaja, če je predvidljiv iz zapisa pri iztočnici (Cécilov pri Cecil /.../ [sesil]). Izgovor pri iztočnicah se navaja, če je naglasno ali »naglasno« znamenje npr. tako, kakor je v naslednjih primerih: Mana/.../[mânja], Tomas/.../ [tömaS], Mohâcs/.../ [môhac], Cantù /.../ [kantû], Unità /.../ [ta], Évian /.../ [evijân], Citroën /.../ [sitroén], Gijon /.../ [hihon], SLOVNIČNE OZNAKE (NA KONCU GLAVE) Slovnične oznake na koncu glave so: m, ž, s za samostalnike; trooblikovnost za pridevniške besede te vrste (cél -a -o); dov., nedov. ali dvovid. za glagol, pri tem 1. os. ed. sedanjika nakazuje troosebni, 3. os. pa tretjeosebni glagol: cediti -trn, deževati -tije; prisl. za prislove; povdk. za povedkovnik itd. Oznake so načeloma take kot v SSKJ, če v njem obstajajo. Pač pa so zaimki določeni glede na vrsto in razred, npr. čigav -a -o vpraš. svoj. zaim., jàz /.../ os. zaim. za 1. os. Priponski morfemi imajo ustrezno besedno-vrstno + morfemsko oznako: -ce, s. prip. obr.; ab- predp. obr. Pri SAMOSTALNIKIH se upošteva še števnost: če so števni, so brez oznake (riba -e), če neštevni, so označeni s skup., snov. ali pojm.: célicje /.../ s, skup., celon m, snov., céljenje /.../ s, pojm. Snovno je včasih tudi samo v množini sicer števnega: césnja /.../ utrgati ~o; mn„ snov. kilogram češenj. V zapletenih primerih je več možnosti: krompir -ja /.../ pet ~jev; snov. kilogram ~ja; pojm. pridelovati - in koruzo. Pri samostalnikih sta poleg spola (m, ž, s) navedena še podspol živosti (pri sam. m. spola npr. cefalopod /.../ m živ.) in podspol človeškosti (cekâjevec /.../ m živ., člov.); če je samostalnik hkrati osebno ali prebivalsko lastno ime, sta ti oznaki sovsebni v oznaki oseb. i. (Cebêj /.../ m, oseb. i., Celjani /.../ m mn„ oseb. i., Celjan /.../ m, preb. i.). (Pri ženskih imenih seveda le člov.) Lastna zemljepisna in stvarna imena imajo oznaki zem. i. oz. stvar, i.: Cêjlon /.../ m, zem. i., Cekinov grad /.../ m. zem. i.. Iskra /.../ ž, stvar. i. Sprevržni (konverzni) samostalniki so podiztočnice; tako je npr. pri prid. besedi cél /.../ podiztočnica céla -e ž, pri pét -ih glav. štev. /.../ podiztočnica pét - s4 - deljeno z dve, pri jàz mène /.../ m, ž, s, oseb. zaim. za 1. os. /.../ jaz -a m. 3 J. Moder se s tem ne strinja. 4 J. Moder in J. Dular ne priznavata s (kljub predsed. pet deljeno s šest oz. Pet/ena je bilo zmeraj več kot štiri/nič). Pri PRIDEVNIŠKI BESEDI so pridevniki brez slovnične oznake (celičen -čna -o), vse druge pridevniške besede pa jo imajo: števniške (èn êna -o glav. štev., pét pêtih glav. štev., drügi -a -o vrstil, štev., dvoj -a -e loč. štev., dvojen -jna -o množ. štev., vèc - nedol. štev.). - Popridevljeni deležniki se obravnavajo kot navadni pridevniki (vroč in vroč vroča -e, ozébel -bla -o, kuhan -a -o, bivši -a -e), kot deležniki pa so izpisani pri glagolu (celiti /.../ celèc -éca, céljen -a, ozébel -bla). PRIDEVNIŠKI ZAIMKI so glede na vrste četveri: lastnostni, vrstni, svojilni in količinski, kot razredi pa vpraš., ozir., nedol., poljub, itd: kakšen /.../ vpraš. lastn. zaim., katéri /.../ vpraš. vrst. zaim., nobèn /.../ nik. vrst. zaim. itd. Konverzni so podiztočnice pri ustrezni besedni vrsti (nékaj /.../ s nedol. zaim. /.../, nékaj -- nedol. količ. zaim. /.../ z - ljudmi). Prim, še bomba /.../ ž z neglasnovno pregibnostjo kot pridevnik: bomba---- -film. Podvrsti pri lastnostnih pridevniških besedah sta kakovostna (kakšen, lep) in merna (kolikšen, velik). PRISLOVI imajo poleg splošne oznake prist, še vrstovno oznako, npr. prist, čas. (danes). Prislovne vrste so prostora, časa, vzročnosti, lastnosti, podvrste pa pri prostorskih mesta,5 cilja, poti/razmeščenosti, pri vzročnostnih vzroka, namena, dopuščanja in pogoja, pri lastnostnih načina, mere, primere in ozira. V slovar so sprejete le oznake za podvrste in (pri zaimkovnih) še za razrede: prim, céloma prist, mere, brezumno pris), nač.. Nekateri lastnostni prislovi se navidezno stopnjujejo, npr. brezumneje, kar stavimo v zaglavje: blizu prisl. mere bližje in bliže. Prim, za zaim. prislove: nikjér nik. ozir. prisl. mest., kolikor ozir. količ. prisl. (za vrste, podvrste in razrede prisl. prim, teorijo v SS 1976 in ESJ.); màrsikàk mnog. nač. zaim., kamor koli poljub, ozir. zaim. cilja. POVEDKOVNIKI imajo kategorijo osebe nakazano z obliko pomožnika, npr. vSéc /.../ - sem mu, tiho /.../- sem (troosebni povdk.) proti hudo /.../- je bilo (enoosebni povdk.). Iz medmeta in prislova sprevrženi povedkovniki so podiztočnice: smük medm., /.../ smiik /.../Jaz pa - v noč; temno prisl. /.../ temno povdk. - je bilo kot v rogu. Tudi izsamostalniški povedkovniki so podiztočnice, npr. sram /.../ - meje bilo. VEZNIK ima oznako prir. (=priredni) oz. podr. (=podredni) vez., temu pa sledijo pod I., 2., 3. /.../ podrobnejše oznake tipa vezal. (= vezaini): in prir. vez. 1. vezal., 2. prot., 3. posled.; da podr. vez. 1. oseb. odv., 2. predm. odv., 3. namere, 4. posledice, 5. pogoja, 6. dopuščanja, 7. načina, 8. mere; gl. ko da, ne da (kot da, kakor da); ko podr. vez. 1. časa, 2. pogoja, 3. ozira, 4. primere; gl. ko da, medtem ko; ne - ampak prir. vez., protivni; gl. ne -temveč, ne - marveč; ne samo - ampak tudi prir. vez. stopnjevanja, gl. ne samo - temveč/marveč tudi, ne le - ampak/temveč/marveč tudi; tako - kakor podr. vez. stopnjevanja; ne - ne prir. vez. 5J. Dular in J. Moder vztrajata pri tradicionalnem »kraja« (kljub predsed. opozarjanju na preozki pomen te besede, prim, rana na čelu). stopnjevanja (večdel.); ali prir. vez. 1. ločni, 2. prot.; gl. ali", ali - ali, (če); ali - ali prir. vez. (večdel.); čigav /.../ nepravi vez. /.../. Vprašal gaje, čigav je/čigave so one njive; čigar /.../ ozir. zaim., nepravi vez. kmet, čigar hiša; - kruh jedla, tega prejo predla; ali' vpraš. člen. /.../, ali nepravi vez., vprašalni Vprašali so jih, ali so zadovoljni. PREDLOG ima oznako predi. (npr. za) oz. nepravi predi, (kônec): z' predi z rod. pasti - ognjišča/mize/drevesa; velja tudi za prvi glas števk oz. števil in simbolov: - 8. nadstropja, - (') = z ostrivcem; gl. še s' s' predi, z rod., namesto z1 pred črkami p t' t с s č š k h: velja tudi za prvi glas števk oz. števil in simbolov: - 3. nadstropja, ~ § 8 z" predi. zor. iti z očetom/materjo/bratom; velja tudi za prvi glas števk oz. števil in simbolov: 3 deljeno - 1 ,-(') = z ostrivcem; gl. še s2 s2 predi, z or., namesto z2 pred črkami pftcsčškh-9 deljeno - 3, velja tudi za prvi glas števk oz. številk in simbolov: - 3 delavci, - § 8 do predi, z rod. ~ sončnega zahoda; - jutri, šteti ~ deset, - tri korake vsaksebi na predi 1. s tož. pasti ~ mrežo; lagati ~ debelo, 2 ~ 64 2. z mest. trdno stati ~ nogah kônec nepravi predi., z rod. živeti ~ mesta dno nepravi predi., z rod. biti — pekla s pomočjo predložno reklo, z rod. — ključa odpreti s ključem gledé nepravi predi., z rod. predpisi - dohodnine gledé na predložno reklo, s tož. — njegovo starost de cit. predi. ~ profundis ab cit. predi. - ovo à [a] predi, s tož. solata - tri tolarje po tri tolarje ČLENEK ima oznako člen., dodatno pa za razlikovanje še eno enoto: dà člen., pastavčni 1. pritrjevanja -, tako je bilo 2. poudarjanja Gledam te, pa te komaj poznam bajè člen. mnenja - lep uspeh, - je zadovoljna mordà člen. možnosti ~ sosed/lep/jutri/všeč/tudi gotovo člen gotovosti Je ~ sosed/pameten/tam/dolgčas mar člen. vpraševanja ~ ni tO sosed? ne člen. zanikanja ~ vedeti/on nè člen., pastavčni tO je laž tudi /.../ člen. soudeleženosti - ti; gl. še tudi če, četudi mendà /.../ člen. domneve ~ spi MEDMET ima oznako medm., razlikovalno pa še posnemanja (ššš, frrr), razpoloženja (oh, juhuhii), velevanja (pšt); medmetno vrednost imajo lahko tudi stalne besedne zveze: križ božji medmetno reklo razpoloženja. MORFEMSKE SESTAVINE so več tipov. Del z 1 o ž e n k e ima oznako: a) prvi del podr. zlož.: celo., prvi del podr. zlož. celodneven; CD- [cédé] prvi del podr. zlož. CD-gramofon; b) prvi del prir. zlož.: črno- /.../ črno--bel; c) zad. del prir. zlož.: -bélo č) sred. del prir. zlož.: -modro- /.../ bélo-môdro-rdèc; d) sred. del podr. zlož.: ..cerkvéno.. /.../ stârocerkvénoslovânski. Predpone so dveh vrst: iz besedotvorne podstave (nenaglašene) ali pa so besedotvorna obrazila (načeloma naglašene). Oznaka je predp., ima pa razločevalni prilastek podst. (= podstavna) oz. obr. (= obrazilna). Primeri: a) po., podst. predp. potfhoma, počasi; poklicati; b) po., obr. predp. ponaročfti; prâ.. obr. predp. prâmâti; pâ.. obr. predp. palfst, pastavčen; nàj.. obr. predp. najlčpši, najbolje. Priponska obrazila imajo oznako prip. obr.: ..ce in ..cè/.../prip. obr. bodalce, sencè; ..ar in ..âr prip. obr. čbčličar, kuhar - tesar, grobar, glavar, kletar, mesar, mizar (..âr, če je podstava tvorjenke nenaglašena {tesati), mladonaglašena (/grob/grôba, glava), starocirkumflektirana (klét -i, meso -d); obstajajo tudi primeri po naliki (miza - mizar)). Priponska obrazila so končna (klet-dr) ali nekončna: npr. ..a., za primere kot dvigati nasproti dvigniti, ali ..k., v primerih kot sedkati. Poponska obrazila imajo oznako pop. obr.: pri razbiti se, udariti jo, lomiti ga, imeti jih (za ušesi), misliti si so zaimenskega, pri misliti o/na, nor na, strah pred pa predložnega izvora; uravnavajo tudi vezljivost besed, ob katerih stojijo. T. i. si m boli so samostalniki: C -- in -ja [cé, cêja] m, simb. (êê) sto; С /.../ Celzij; С /.../ fiz. kulon; С /.../ kern, ogljik. Neglasovni (ničti) morfem ф (hrdst-ф nasproti hrdst-a, trés-t-ф nasproti trés-t-i, poröd-ф nasproti po rod-it i) je treh vrst: oblikospreminjevalen, oblikotvoren, besedotvoren. V slovarju bo zapisan za črko Ž, pri iztočnicah pa je neglasoven, ničti. Slovničnih oznak je lahko več; zaporedje oznak je v smislu besednozvezne navadne podrednosti, tj. brez vejice vmes (cékmoSter -tra m živ., Jesenice -m'c ž mn.), drugače pa z vejico (célicje -a s, skup. »srednjega spola, in sicer skupno« oz. cékmoster -tra m živ., člov. »moškega spola pri živem oz. človeškem«), KAJ (VSE) JE V ZAGLAVJU V zaglavju so navedene oblike, ki se oblikoglasno ločijo od podstave/osnove osnovnih oblik. (Pri samostalnikih je od osnovnih oblik sicer obvestilno najbogatejša oblika edninski rodilnik (ràk râka, mož -â), pri pridevniku ž. in s. oblika (dêbel -béla -o, cél -a -o tudi cél -a -o), pri glagolu nedoločniška in sedanjiška (cediti -fm, céhati -am, celiti in celiti -im in cél iti -im). Te oblike sovsebljajo tudi naglasne tipe (korak -a = neprem. nagi. tip (na osnovi), jêzik -fka = prem. nagi. tip, pès psà = končniški nagi. tip, mož -â = mešani nagi. tip). Torej je v zaglavju naslednje: Pri samostalnikih : (bog -â m) živ., člov., mn. bogovi; im., tož. dv. bogova in boga; v stalnih zvezah hvala bogu, za boga; (kmèt -éta m) živ., člov., im. mn. kmétje. Pri pridevniških besedah navajamo: primernik, kjer pač je: (brhek /.../) -êjSi -a -e in -ejši -a -e; še kaj drugega: (bolan /.../) °bolanega, °boldna -o, bolj Pri g 1 a g o 1 i h je, če so nedovršni, v zaglavju zmeraj oblika na -ôâ/-èâ, ki zaznamuje deležje in hkrati moško obliko deležnika (preostale oblike so razvidne iz uvoda v slovar); zmeraj je dodano, če obstaja, tudi deležje na -àje (cécati /.../ nedov. -ajoč, -aje). Pri dovršnih glagolih je navedena tudi oblika na -(v)ši, če obstaja: (vstopiti /.../) vstopivši; (reči /.../) réksi; po nastanku oblika deležja na -é ima svojo iztočnico (vedé, molče, hoté). Pri glagolih, ki imajo opisni trpnik, je naveden tudi ustrezni deležnik, npr. pri cécati /.../ -an -ana. Samo oblikoglasne razlike (npr. pri glagolih na -i-ti) so naslednjih 3 vrst (s podvrstami 2 A in В in 3 А, В, С): 1. (mériti -im /.../ nedov.) -eč -éca; mérjen -a 2. A (tožiti in tožiti tožim /.../ nedov.) toži -ite/-ite, -čč -čča; tožil -Па, tožit, tožen -a; (tožit) В (ženiti žčnim nedov.) ž8ni -ite, -èc -éca; zêni 1 -fia, iênit, žčnjen -a; (žčnit) 3. A (cediti -im nedov.) cêdi in cédi -lté, -èc -éca; -il -Па, -ft, cejèn -êna; (-i't/-ît) В (moriti -im nedov.) môri -lté, -èc -éèa; -il -lia, morft, morjèn -êna; (-it/-ît) C (temniti -l'm nedov.) temni in tèmni -fte, -èé -éca; -il -Па, temnit, temnjèn -êna; (temnit/-ît) Predponski: oženiti ožčnim dov.; drugo glej ženiti (l'/î, é); izcediti -im dov.; drugo gl. cediti -im, vendar izcédil -Па (i/î f, 8). NAGLAS Naglas je jakostni in tonemski. Jakostni naglas je zapisan na iztočnici oz. podiztočnici (in po potrebi na drugih oblikah v glavi in/ali v zaglavju); če pa je naglasno ali »naglasno« znamenje obvezna sestavina zapisa besede, je jakostni naglas zapisan v oglatem oklepaju. Tonemskost je na koncu oglavja (v okroglem oklepaju) zmeraj izpisana za osnovne oblike, za druge pa le, če sistemsko niso predvidljive. Različni naglasni tipi so ločeni s podpičjem. V primeru nenaglasnosti se namesto za tém oklepajem razlagalni del začenja takoj za slovnično oznako ali pa za pomišljajem (primer s, z). Samostalnik: Cecilija -e /.../ (f), cedènt -ênta in -énta /.../ (ë é/é); cèk céka /.../ (ê é/ê), césar -ârja /.../ (é â). Pridevnik: cecilijânski -a -o /.../ (â), cedljiv -a -o (i7î \ f), cédrov -a -o (é/ê), cél -a -o tudi -6 /.../ (ê é é; e é ô), vêlik -fka -o /.../ (é î 0- Tudi določna oblika je tonemsko onaglašena: céli -а -о (é), véliki -a -о (ê). Glagol: cedirati -am /.../ (î), mériti -im /.../ (é ê), celiti in céliti -im in céliti -im /.../ (f/î//é é; é é/ê), ženiti žčnim /.../ (iГ/Г é), cediti -im /.../ (\Г\ Q, moriti -im I...I (i7î t), pomoriti -un /.../ pomoril (iГ/Т \ б), raniti in raniti -im tudi raniti -im L. J (i7î//â â; â â). Nepregibne in neglasovno (ničto) pregibne besede imajo nespremenljiv tonemski naglas, lahko pa imajo dvojnice: čeloma /.../ (e), celo /.../ (o), hoté /.../ (ê/é), àmpak in ampak /.../ (ä). Pri večnaglasnosti: cerkvénoslovânski -a -o /.../ (êâ), C-dur/.../ (ê-û), črno-bel /.../ (r-é). Pri večbesednosti iztočnične enote: Cekinov grad -ega -ti /.../ (îâ îû). Iz zapisa jakostnega oz. tonemskega naglasa osnovnih oblik je vse druge oblike mogoče predvideti. Za primer vzemimo najprej jakostni naglas pri sam. m. spola: I. Cebêj -a: nepremični naglasni tip (na osnovi); vse oblike so enako naglašene; II. pôtok -öka: premični naglasni tip (na osnovi); oblike so naglašene kot v rad i 1 -niku, le pri neživem je v tož. ed. naglas enak imenovalniškemu; III. pès psà: končniški nagi. tip; naglas je ves čas na edinem ali prvem zlogu končnice; če ne na prvem zlogu končnice, je naglašeni končniški samoglasnik dolg (j)sàm- psôma, stezàm -stezama, stezâmi); obstaja tudi tip tegà; z ničte končnice je naglas prenesen za en zlog na levo: pès, steber, IV. mož -â: m živ., člov.: mešani naglasni tip; v neednini je (z izjemo rod. neednine z ničto končnico) ves čas na končnici; v ed. je naglas na končnici le v rod. in enakem tožilniku, sicer na osnovi, pri neživ, na osnovi tudi v tož. (Podtip: most -ti /.../, mn. -ovi.) Podobno v drugih sklanjatvah in pregibnih oblikah sploh. Pri tonemskem naglasu razvrstitev tonemov ponazorimo pri glagolih tipa ženiti žčnim /.../ (t'A é): v nedoločniku je -i- akutiran ali cirkumflektiran, sicer pa so vse oblike akutirane, cirkumflektirane le needninske oblike velelnika in oblika opis. del. ž. spola ed. (torej ženite itd., ženila). Tako bo v uvodu opisan vsak naglasni tip, npr. za 1. ž. sklanjatev gôra -é (ö é/ê): v mešanem naglasnem tipu so vse oblike akutirane, samo v tož. ed. in v im./tož. neednine cirkumflektirane, v rod. ed. akutirane ali cirkumflektirane; cirkumflektiran je tudi naglas na predzadnjem zlogu končnice (gorami, gorama)-, naglašene kračine so seveda cirkumflektirane (goram, gorah), tj. dejansko imajo jakostni naglas na kračini. VEZLJIVOST Levo vezljivost glagola in povedkovnika kaže sedanjiška oblika za prvo osebo ednine (délati -am, tiho /.../ - sem), levo nevezljivost pa tretja oseba ednine (deževati -uje, slabo /.../ - mi je). Desna vezljivost je zmeraj izpisana, in sicer takoj za zapisom tonemskosti, z ustrezno sklonsko obliko vprašalnega zaimka kdo/kaj oz. s predložnim prostim morfemom: balansirati /.../ koga/kaj, cikati -am /.../ 1. Vino ~a 2. na koga/kaj\ ciljati /.../ -* meriti: v kaj I ...I na koga/kaj. Poleg dopolnil so nakazana tudi določila: vstopiti /.../ v kaj. Vezljivost pri glagolskih oblikah iz zaglavja je taka kakor pri osnovnih oblikah, seveda pa je pri trpnem deležniku premenjena: hvaliti /.../ koga/kaj > hvaljen sem od koga/česa; pri stanju: obdati /.../ koga/kaj z/s kom/čim > obdan sem z/s kom/čim (npr. mati z otroki, mesto z zidovi). Desno vezljivost (družljivost) izkazujejo tudi nekateri povedkovniki (vséc/.../ komu/čemu - vsem, marsikomu), pridevniki (lačen /.../ (â â â) - otrok, česa ~ kruha; bolan /.../ ~ otrok, /od česa - od ljubosumnosti; na čem ~ na srcu; za čim - za pljučnico/) in samostalniki (strah /.../ velik -; pred kom/čim - pred življenjem, strah povdk. koga Julko je Anko je bilo -, koga/kaj, koga/česa, Anko je bilo - življenja itd., bojazen /.../ velika pred kom/čim - pred življenjem); jôj /.../ povdk. komu/čemu - nam, joj si ga /.../ komu/čemu---njemu; löp /.../ po kom/čem Oni pa - po ljudeh. Vezljivost pri samostalnikih je lahko rodilniška: bakrênje /.../- pločevine, celitev /.../ - rane; ali dajalniška: vdanost /.../ - idealom; ali predložno-sklonska: bratenje /.../ - s pijanci, bogatost /.../- z rudami, brezbrižnost /.../ - do onemoglih. Vezljivi so lahko torej tudi povedkovniki iz medmetov. Vezljivostni tipi6 so še: vznožje gore, liter mleka, prihod očeta, zbiranje učencev (trije pomeni: učenci zbirajo, učence zbirajo, učenci se zbirajo), dosti premoga, kup težav, pet(ero) otrok. Vezavna moč predlogov je bila že obravnavana, npr. brez predi, z rod. STILNE IN ZVRSTNE OZNAKE Besede in oblike ter zveze so po potrebi stilno in zvrstno označene; prim. SP 1990 (str. 132-138) oz. 1994 (str. 136-142); za primer: décva /.../pokr. dekle. PONAZARJANJE Pri SAMOSTALNIKIH se z zgledi ponazarjajo): 1. variantnost zapisa, npr. с /.../ m mali -, dva c-ja, biti iz 1. с ali prvega c; podobno C /.../ veliki -; pisani C-ji /.../; vitamin C; 2. bolj znana sopomenka: câmar /,../ nar. drug: ženin in njegov 3. razlikovanje: a) enakozvočnic: cik /.../ Vino ima - (protistavno s cik |bik|), bledênje /.../ -obraza nasproti bledênje /.../ - o vojni b) blizuzvočnic: apnênje /.../ - žil nasproti apnjênje /.../ - stene; 4. pomenska uvrstitev besede na določeno pomensko polje: cé cêja /.../ beji in -i; 5. slovnične (in druge) posebnosti: a) množinska raba: alga /.../ morske -e; b) frazeološka raba: bog/.../ pri -u priseči; ljubi -; câker/.../ v - hoditi imeti opraviti s kom/čim\ 6J. Dular: Vezavni. c) zaradi samomnožinske rabe sopomenke: citrus /.../ uvoz ~ov agrumov; č) zaradi morebitnega dvoma glede začetnice: antânta /.../ velika ~ Izveza državi; d) zaradi značilnega druženja s predlogi: binkošti /.../ priti na, za -i, o -ih; bergla /.../ hoditi ob ~ah, z -ami. Je že na -ah; e) zaradi oblikoglasne norme: cinek /.../- mastni °rink /.../ cinek proti cink /.../ kern.; f) zaradi mernosti, delnosti: cisterna /.../ - bencina; čajna /.../-jabolk; vznožje /.../- gore; 6. slovnična kategorija, npr. števnosti oz. neštevnosti: akril /.../ pojm. slikati v -u; števn. razstava -ov; aleliija /.../ zapeti -o; snov. [jed]; belček /.../ manjš., ljubk. - in črnček; nečlov. jahati -a; člov., slabš. belogardist; slabš. domobranec; 7. natančnejši pomen pri samostalniku s pridevniško oz. glagolsko podstavo: bdr-vanec /.../ belci in -i; cepljenka /.../ vinograd s -ami; 8. vezljivost: besežiranje /.../- otrok, bezanj e/.../ - pred zasledovalci; 9. tipična stalna zveza: bezgavka /.../ vratne - e; 10. rodovni pomen: listavec /.../ -i in iglavci; I 1. posebno naglasno mesto v stalni besedni zvezi: primer /.../ na primer; 12. drugačna slovnična oznaka ali nasprotje do zaznamovane rabe: bacilonosec /.../ m živ., člov. bolnik nečlov. |žival|; blišč /.../ sončni -, poud. - palače |razkošje|. 13. Simboli imajo naveden pomenski izpis, npr. 1 -/.../ m 'liter', Na -/.../ 'natrij', ca - m /.../ 'rak'. 14. Pri lastnih imenih se ponazarjajo: a) priimki znanih ženskih oseb:7 Beauvoir - ž, oseb. i. /.../ romani Simone Beauvoir jeva /.../ romani -e; knj. pog. romani Simone -e romani Simone Beauvoir; b) siceršnje slovnične posebnosti: Cärmina Burâna /.../ poslušati —; c) svojilnost priposamostaljenih pridevnikih na -ski: Koséski /.../ Koséskega /.../ - budnice budnice Koseskega; č) mestovnost pri zemljepisnih imenih: Cêlje /.../ v ~u; Bléd /.../ na -u; Cégelnica /.../ v in na -i; Cekinov grad /.../ v ~em -u; Celjsko -ega /.../ na -eni. Pri PRIDEVNIKIH imajo zglede: 1. manj znane besede ali zveze: bež rokavice; 2. besede, ki so pomensko ali drugače manj jasne oz. pomensko manj določne; tako je: a) pri tekmiških priponah: brezzvézden/.../-a noč nasproti brezzvézdnat/.../ 1 i. Dular: Samo v podiztočnicah. brezzvezden: ~a noč; alôjev /.../ - čaj nasproti alöjin /.../- cvet; b) pri enakozvočnicah: barski1 /.../- izkop; c) pri nesvojilnih pridevnikih na -ovl-ev, -in: âdamov in Adamov /.../~o jabolko; šalj. biti v -ein kostumu; 3. slovnične posebnosti, npr. vezljivost: bogàt /.../ česa ~ rud; z/s čim - rudami; 4. pravopisne posebnosti: božji /.../ 1. ~a volja /.../ Božja mati oz. Mati božja; 5. označene enote: brhek /.../ pešaj. ~ fant lep, čedeiv, bolan /.../; od česa ~ od ljubosumnosti; cirkuški /.../ -a predstava; slabš. ~o vedenje; 6. nedol. in dol. oblika: bel /.../ ~ cvet; Sneg je ~ ЫШ /.../ - kruh. Pri posamostaljenem pridevniku navajamo zglede kakor pri navadnem netvor-jenem ali tvorjenem samostalniku: bel /.../ béla (é) poud. ne reči ne ~e ne črne bélo /.../ oblečen v ~o /.../; snov., prakt. sp. liter ~ega. Pri GLAGOLU se ponazarjajo: 1. vezljivost: cebniti -em /.../ koga/kaj ~ konja; cediti -im /.../ kaj - mleko; iztočiti kaj iz česa - vino iz soda; 2. stilna zaznamovanost: cartati -am /.../ neknj. pog. koga/kaj - otroka; coklâti -âm /.../ nerodno - po hodniku; poud. - peš hodili, iti\ cvetličiti -im /.../ poud. Govornik preveč -i; 3. manj znane besede: cvičkati -am /.../ Vrabci -ajo; 4. večpomenska nadrejena sopomenka: cirkulirati /.../ krožiti: Kri ~a (vendar samo Ptič kroži nad poljem, Zemlja kroži, Krožil je po gozdu); 5. enakozvočnice: cikniti' -em /.../ Vino ~e; cikniti2 -em /.../ Zvonec je rezko ciknil. Pri odsvetovanem praviloma ni ponazarjanja, ampak je podana boljša možnost: "bolovati -ujem /.../ biti na bolniškem dopustu, bolehati. Pri PRISLOVU se ponazarjajo: 1. ločevanje vrste, npr. načina, mere in primere: brezumno prisl. 1. nač. - govoriti, 2. mere, poud. ~ ljubosumen; 2. zaznamovanost: bélo prisl. /.../ nač. - cvesti; 2. poud. - pogledati; blago prisl. nač. -pokarati koga /.../; 3. nekateri drugi primeri: beraško prisl. primere ~ oblečen; bölj /.../~ črn /.../ knj. pog. Eden je ~ molčal kot drug. POVEDKOVNIKI so vsi ponazorjeni: všeč /.../ biti SLOVNIČNE BESEDE so zmeraj ponazorjene: Veznik: in /.../ oče ~ mati, Sedeli so za mizo ~ se pogovarjali, Kmet seje - žanje; da /.../ Pravijo, - tamkaj straši. Predlog: k /.../ iti ~ zdravniku; v /.../ stanovati - bloku; hoditi ~ prvi razred. Členek: samo /.../- ti; ~ malo počakati. Medmet: joj tudi jöj /.../ -, kako boli; mu /.../ -, se je oglasila krava; pšt /.../ -, da jih ne zbudimo. DELI ZLOŽENK so zmeraj ponazorjeni: podr. boso.. /.../ bosonog; prir. belo- /.../ belo-modro-rdeč. Neprvi deli zloženk: ..cerkveno.., ..rdeč (starocerkvenoslovanski, svetlordeč, rdeč); oz. -mödro-, -rdèc (belo-modro-rdeč). Prim, še: tempera., in tempera /.../ temperabarve in tempera barve; primer za skrajšani de! bio- /.../ bio- in bibliografija. OKRAJŠAVE: bolg. /.../ bolgarski, bolgarščina; tj. /.../ to je; t. i. /.../ tako imenovani; a. m. /.../ ante meridiem (lat. dopoldne); lit.zgod. /.../ literarnozgodovinski; s. sp. /.../ srednjega spola; ca. okrajš. circa [ka]. OBRAZILA se vsa ponazarjajo, zgledi pa so tudi onaglašeni. Priponska: ..ar oz. ..âr /.../ tovârnar; mesâr, tesâr, ključar; ..âc /.../ bradač, kolâc, mazač; ..ež /.../ bâbež, prismčdež; ..ènt /.../ Studènt; ..k(a).. /.../ sédkati; ..е.. /.../ drobcen. Predponska: prâ.. /.../ prâdèd; so.. /.../ sostanovalka; ânti.. /.../ ântimatêrija; proti.. /.../ protikandidat; prèd.. /.../ prčdnaročfti. Iz predložnih (oz. predslonskih) zvez, lahko tudi nadomestna ali nekdanja: za.. /.../ Zagorje, zaplöten, zaiti; s., gl. z.., z.. /.../ zmêsti, pred nezven. nezvoč. (in redko pred zvočnikom) s., strésti; spod.. /.../ spodkopâti; pre.. /.../ preplâvati; pri.. /.../ priročen in priročen, prinêsti; vz.. /.../ vznožje. Medponska: ..o., oz. ..o.. /.../ črnopolt; dvobârven, dvôzvézdje; ..о- /.../ bélo-möder; ..i.. /.../ častižSljen; kažipot; ..е.. /.../ srečelov; ..a.. /.../ bojaž§ljen. Poponska: se /.../ razbiti za /.../ hoditi - (dekletom); si /.../ misliti - to in ono, domišljati SLOVENSKA POMENSKA USTREZNICA: aero.. |zrak; letalskil; à../.../: àhumân /.../ |nè|; an.. /.../: anonimen /.../ |brez..|. MORFI se ponazarjajo: se /.../ smejati se, jokati (se); si /.../drzniti si; -ov- oz. -ev-/.../ študentovski, kneževski. Primeri redakcij v slovarju novega SP Câzin -а в, ге». i. (â) v ~u cézinsld -a -о (â) CÂzincan -a o, preb. i. (â) CBS — in CBS-a [sibiès] m, kritično stvar. i. (è) Ikolumbijski radiol с. c. okraji. code civile (fr. civilni zakonik) cca okrajS., prisl. cirka ccm — [сэсэлпэ i« ceceèm] в, simb. (à in ê) kubični centimeter CD — in CD-ja [cadè] m, kritifno stvar. i. (š) Cankarjev dom CD -- in CD-ja [cédé tudi cadà] и (ф t tudi e) Idiplomatski zbor; laserska plošča| CD-gramo(on -a [cédé] m (ç-ô) laserski gramofon CD-plošča -e [cédé] i (ç-ô) laserska plošča CDU — [cedeû] в, krstiino stvar. i. (Û) Ipolitična strankal C-dür -a [cé] в, pojm. (ф-ü) glasb. cé cêja в (ф ë) beji in ~ji -ce s, prip. obr.: 1. člov. manjšalno bîtijce, deklétce, neilov. bêdr-ce, breménce 2. manjšalno, ljubkovalno èêlce, grlce Ce — [ceé] в, sinb. (ф) cerij cebàti -âm [сэ] nedov. -àj -âjte, -ajoč, -âje; -àl -âla, -ân -âna; (-àt) (â â) pokr. :ab.É brcati-, tofi/iïj - vola; cebiti v koii/hj ~ v vrata; Žrebec -a in rezgeta Cebéj -a a, oseb. i. (ê) Cebêjev -a -o (ê) cebniti i. cèbniti -em [сэ] dov. cèbni -te i. -ite; cèbnil -ilu, cèbnjen -a; (cèbnit) (î/î à э) pokr. iah. brcniti: to/t/itj ~ konja; cebniti v toga/taj ~ v vrata cebniti se i. cèbniti se -em se (i/ï i. à S) ob hj - ob kamen zadeti se, spotakniti se cébra -e i (ф/ф); gl. zebra cécati -am nedov. -ajoč, -âje; -an -ana (ф) pokr. v:b. sesati: Tele ~a cecàtnik -a в iiv. (â) pokr. v:h. (sesajoči) mladič cecé — i (ф) muha cece cécek -cka в (ф) pokr. vih. tele vleče za - za sesek cécel) -clja в (ф) pokr. vib. videti - ob smejanju jeziček cecidij -а в (i) bot. šiška cecidi|a -e i (i) bot. šiška Cécil -a [sesil] n, oseb. i. (ç) Cécilov -a -o (ç) Cecilija -e i, oseb. i. (i) cecllljànec -пса в iiv., člov. (â) |pristaš| ceclll)ânskl -a -o (â) -o petje

cécnlti -em dov. (ф ф) pokr. gor. klecniti, omahniti, zdrkniti-. utrujeno - na klop cedent -ênta in -énta в iiv., člov. (è é in ф) pravn. odstopnik terjatve Cedermàz -a [čedermac] в, oseb. i. (é) Čedermac cedevita -e i, snov. (î) piti -o cedika -e i, snov. (i) nabirati z dreves -o cedikast -a -o (i) -o drevo

cedilce -a s (i/î) вапјј. cedilček -čka в (x) poud. cedilce cedilen -lna -o (î) cedilni -a -o (î) -a priprava <Р> cedilje -a s, skup. (ï) bot. bekica cedilka -e i (î) pomiti -о <В> cedilnik -а в (î) redk. cedilo <В> cedilo -a s (î) - za čaj; poud. pustiti koga na -u |brez pomoči, podpori cediratl -am dvovid. -ajoč, -âje; -an -ana (î) pravn. (odstopitiy. Uj - terjatev cediti -im nedov, cêdi i« cédi -îte, -èt -éêa; -il -îla, -it, cejèn -êna; (-ît/-it) (i/î i) iij Polž —i sline; - mleko pre-cejati-, cediti hj ii (est ~ sok iz limone cediti jo -im jo (î/î î) poud. -i jo za nami teče cediti ее -im se (î/î î) Gnoj se -i iz rane; Sline se -ijo po bradi; poud. Sline se mu -ijo po zaslužku |Zelo si želi zaslužkal; bresos. Od streh se -i cedljiv -a -o, bolj - (î/î i i) -a snov

cédra -e i (ф) cédrov -a -о (ф/ф) - les

cedrovina -e i, snov. (î) |les| cédrov|e -a s, skup. (ф/ф) |drevje| cefalgija -e i, pojm. (î) glavobol celalo- prvi del podr. iloi.; jl. kefalo- cefalopöd -а в ii». (ç) tool. gla- vonoiec cefedrâtl -âm [ce in сэ] nedov. -àj -âjte, -aJ6č, -âje; -àl -âla, -àt, -ân -âna; (-àt) (â â) star. cefrati celir -ja в, snov. (î/ï) |tkanina|; tudi zefir celirka -e i, soov. (î/î) |volnena prejal cefizel| -zlja ш iiv., člov. (i) slabs. Imajhen človek| cefràlnlk -a [ce i» сэ] в (â) les. (stroji cefrànje -а [се in сэ] s, poj», (ä) - volne celràtl -âm [ce in сэ] nedov. -àj -âjte, -aj6č, -âje; -àl -àla, -àt, -ân -âna; (-àt) (â â) hj -blago, rob obleke cefréti se -âm se (â â) Srajca se na rokavih že -a Cégelnlca -e [yn] i, геш. i. (ф) v io na -i cčgelnJžki -a -о (ф) Cégelnlian -a в, preb. i. (ç) céh -a в (ç ф/ф) sprejeti koga v slabi. filmski ~ |ljudje istega poklical céha -e i (ф/ф) nekaj. 1 jud. zapitek céha -e i (ç) neknj. 1 jud. rudnik céhati -am «edov. -ajoč, -âje (ф/ф) oekoj. ljud. - cele noči popivati, veseljaiiti céhmoèter -tra в iiv., člov. .(ф) stir. cerkveni ključar-, tudi cekmo-šter céhovskl -a -o (ф/ф) - mojster

céhovetvo -a s, poj». (ф/ф) zgodovina —a; slabi. - v kulturi céhta -e i (ф) stir, slamnjača cejènje -a s, poj«, (é) - mleka Cêjlon -a », «». i. (ê) Sri Lanka cêjlonski -a -о (ê) CêjlonÈan -a », preb. i. (ê) cèk céka » (ë é/ç) nar. klôp cèk «edB. poîne»«nja (S); |1. ck cekà -ja в (â) knj. poj. Centralni komite Zveze komunistov cekâjevec -vca в iii., ilo?. (â) koj. poj. |član Centralnega komiteja Zveze komunistovl cékar -ja » (ф) cékaràek -čka » (ф) »»nji. cékas -a в, snov. (ф) |zlitina| cékas- in cékas prvi del podr. iloi. (ф) cekasžica in cekas žica ceketâtl -âm in -éêem nedov. -àj -âjte in -i -ite, -ajoč, -âje; -àl -âla; (-àt) (â â U ф) Srake -ajo; »lsbi. Na dvoriàéu so -ale sosede |hrupno govo-rile| cekin -а в (î) |zlatnik| cekinast -a -o, bolj - (i) poud. -o vino

cekinasto prisl. primere (î) poud. - lesketati se cekinček -čka в (î) 1. nanjš., poud. žvenket -ov 2. iiv. |metulj| cekinec -пса в (î) poud. cekin Cekinov grâd -ega -u », stvar. i. (î-S 1-й) cékla -e i (ф) star. blato cekmošter -tra ш iiv., člov. (ф); gl. cehmošter cél -a -o tudi -6 [-у] (ф ф ф tudi p) ~ hlebec; Kolač je še -; poud.: Sin je - oče |zelo mu je podoben|; - svet že to ve |vsi ljudjel; Tega ne dam za cel svet |sploh ne, pod nobenim pogojem|; propasti na celi črti Ipopolnoma, v celoti|; čakati na koga celo večnost |zelo dolgo|; knj. poj. -o vožnjo klepetati med vso vožnjo céli •а -о (ф) glasb, -i ton; Bat. -o Število céla -e i, rod. вп. -ih (ф) Bat. ena ~a, pet stotink célo -ega s, poj», (ф) najti kaj -ega med razbitinami; poud. s -ega, na -em si kaj izmisliti Ipopolnoma, čisto|

céla -e i (ф) star. celica celâk -а в iiv. (â) 1. redk. žrebec 2. člov., redk. celozemljak Célebes -а в, гев. i. (ç) Sulavesi v -u célebeSki -a -o (ç) Celebeôéàn -âna in Celebesèân -a », preb. i. (à â in â) celebrâclja -e i, poj», (â) |slove- sno opravljanje obreda| celebrant -a в iiv., člov. (â/â â) blagoslov -a célebret -a в (ф) ver. |potrdilo| celebriratl -am dvovid. -ajoč; -an -ana (ï) lopravljati slovesen obred| celebrltéta -e i (ф) iiobr. znamenitost célec -lca в, soov. (ç) |sneg| Celêla -e [ejaj i, «a. i. (ê) Celje v ~i célek -lka в (ф) agr. zemljišče v -ih celênje -a s, pojm. (é) redit, celjenje celésta -e [če] i (ф); gl. čelesta celestin -а в, snov. (i) |rudnina| Celestin -а в, oseb. i. (î) Celestina -e in -а в, oseb. i. (î) Celeatinov -a -o (i) "Celesti-nin -a -o (î) Celestinov Celestina ~ in -e i, oseb. i. (î) predavanje gospe Celestina in -e; poznati -o Cel ез tin In -a -o (î) ~a predavanja predavanja Celestinove tli predavanja gospe Celestina Cele-stinova -e i, oseb. i. (î) predavanja -e; knj. pog. predavanja gospe Celestinove predavanja gospe Celestina Celestrina -e i, jea. i. (î) v -i celestrinskl -a -o (î) Cele-strinčan -a a, preb. i. (î) celétl -im nedov. cêli -ite, -èC -éêa; -èl/-él -éla; (-èt/-ét) (ç i) redk. celiti se: Rana ~i cellakija -e i, pojm. (î) |bolezen| celibat -a в, pojm. (â) (brezžen- stvo) celibàten -tna -o (â) celibàtni -s -o (â) -a zaobljuba

celibàtski -a -o (â) - postopek

céllca -e i (ç) samostanska rastlinska —, elektr. akumulatorska - célièast -a -o (ф) -a zgradba rudnin

céliàen -čna -о (ф) celični -s -о (ê) -o Jedro

cellčje -a s, skup. (ф) raziskave -a cellčnina -e i, snov. (i/î) — pod mikroskopom celilen -Ina -o, bolj - (î) Učinek tega zelišča je ~ celilni -s •o (î) -o mazilo

celilo -a s snov. (i) - za oteklino celin -а в (î) lov. Imehanizem pri puški] celina -e i (i) 1. -e in otoki; iarg. črna - |Afrika|; pokr. orati -o ledino 2. star. - snovi celota Céline -a [selin] a, oseb. i. (î) Célinov -a -o (ï) Celine -lin i an., :ев. i. (î î) na -ah celinski -a -o (î) Celi- nec -nca a, preb. i. (î) celinec -пса в iiv., člov. (î) celinka -e i (î) - in polovinka; nota - celinski -a -o (î) -o podnebje

celitev -tve i, pojm. (î) - rane celiti i. céliti -im in céliti -im nedov. céli -te -ite in -i -ite, celèê -éia; célil -ila in -il -ila, célit, céljen -a; (célit) (1/£//ф; ф ф/ф) iti Mazilo -i rane celiti ae i. céliti se -im se in céliti se -im se Rana se nerada -i; breios. celiti se tonu Ranjencu se lepo ~i celjâk -a a iiv., člov. (â) |kmet| Celjàni -ov в во., oseb. i. (â) grofje Celjski Cêlje -a s, ni. i. (é) v -u cèlj-ski -a -o (é) Celjàn -âna in Celjân -а в, preb. i. (б â; â) céljenje -a s, pojm. (ф) - ran Celjski -ih a an., oseb. i. (é) grofje ~ Celjsko -ega s, tew. i. (ê) na -em celô ilea. (ç>) 1. Prepirali so se in se - stepli 2. r treti i ne Ne hodi tja, ponoči še - ne sploh, nikakor celo., prvi del podr. iloi. celokupen, celostrânski, celoveêéren célo.. prvi del podr. iloi. (ф/ф) célo- številčen, célozemljâk celodnéven -vna -о (ф) Izlet je bil - celodnévnl -а -о (ф) -i pouk

celofan -a a, snov. (â) celofânskl -a -o (â) - ovoj

célogruntar -ja в iiv., člov. (ф/фп) -i in polgruntarji celokupen -pna -o (u/u) publ. celoten, ves: - narod

celoléten -tna -о (ф) -o delo celolétai -а -о (ф) -a naročnina

celôm -а в (p) lool. céloma prisl. nač. (ф) astar. Prav ima -, ne deloma v celoti, popolnoma celon -а в, snov. (p) |umetna snov| Primeri ustreznega dela redakcij iz SP 1962 Caruso [karùzo] -a m \il. tenorist|, Carusov 1 -a -o, carusovski -a -o: ~i glas Casablanca [kasabidnkaj -e ž | pristanišče v Maroku], casablanški -a -о 1 Casanova [kazanôva] -a in -e m \it. pustolovecI, Casanovov -a -о Cavour [kavùr] -ja m |/л državnik|, Ca- ' vourjev -a -o с-dur [cédùr] -a m: skladba v —u ccbéti -âm brcati, suvati, cebàj -âjte! cebàl -àla -o, cebânje -a s\ cebniti -nèm, cebni < -lté! cebni 1 -Па -о, cebnjèn -êna -o 1 >[сзЬ-]\ gl. tudi becati cébra -e f-t- zebra céce neskl., nav. samo v zvezi: muha ~ ali — muha, z muho — ali s — muho cécelj -clja m jeziček, uvula Cecilija -e ž os. i., CecPijin -a -o, cecili-jânski -a -o: —o petje, cecilijânec -пса in i pripadnik , cecilijânstvo -a i cécniti -nem: voz je cecnil čez prag; cécati -am klecati, opotekati se, cécanje -a s cedika -e i gumi, cedlkov -a -o gumijev, cedikast -a -o gumijast, gunwst cedilo -a s, cedilce -a [-le- / -lic-] s, cedilček -čka [-lč-1 -uč-j m; cedilen -Ina -o [-In-]: —a mrežica, —a priprava; cedilnik -a [-џп-Ј m, cedilnica -e -In- / -itn-] i с edina -e ž min. cedirati -am odstopiti, predati komu kaj: cedlran -a -o: —a menica; gl. tudi cesija cediti -Im, cédi in cêdi -lté! cédé, cedéè -a -e, cedil -a -o, cejèn -êna -o, cejênje -a s: sline se mu cedijo po čem, kar cedi se od prijaznosti; cecLljlv -a -o: ~a smola; cedivec -vca m, cedivka -e ž kdor cedi: cedivo -a s: bakterije gojimo v mesnem —u bujonu cédra -e ž, rod. mn. céder, cédrov -а -о: ~ les «= cedrovina -e ž, cédrovje -a i cefalopod -a m zool. glavonožec-, gl. tudi kefalopod cefedrâti -âm, cefedrâj -âjte! cefedràl -âla -o, cefedrân -a -o, cefedrânje -a s \delo in izdelekcefedrač -a m, cetédra -e î capa >[ csf- ] ceflr -ja m \tkanina\, cefirka -e i \votnena preja\, cefirjast -a -o: —a volna; gl. tudi zefir cefrâti -âm, cefràj -âjte! cefràl -âla -o, cefrân -a -o, cefrânje -a s: ~ volno, perje, blago; cefrâvec -vca m, cefrâvka -e t, cefrâlnik -a [-џп-] m >[c»f-] Cégnar -ja m, Cégnarjev -a -o : —i prevodi céh -a m, céhovski -a -o: ~i mojster; céhovstvo -a j; cehovîna -e ž cehovska pristojbina, cčhovščina -e ž *céha -e ž zapitek: kdo bo pa —o plačal, ~o odnesti, za —o dati, danes je ~ moja *cdhniešter -štra m ali *céhmoSter -štra m cerkveni ključar Céjlon -a m \otok\, céjlonski -a -o: ~i čaj, Céj lonec -пса m, Céjlonka -e i cékar -ja m, cékarcek -čka m, cékarski -a -o cékas -a m met. : žica ~ in — žica cekin -a m, cekinček -čka m \denar in metulj\, cekinast -a -o: —a barva, ~o vino; ceklnski -a -o: —o zlato, ~a vrednost, podoba cél [сеџ] -a -о in -ô -â -i -é, pomeni celoto, neokrnjenost in polnost stvari: miza je iz ~ega iz enega kosa, ne zbita iz več kosov, ~ hleb še nerazrezan; prinesi —i hleb tistega, ki še ni načet ; —a suknja še ne raztrgana', —o število ne ulomljeno, rana je ~a zaceljena; hodil je — dan in ~o noč; hodil je en ~ dan, za — razred vas je; za —o skledo žgancev bi snedel; v —o, na —o, po —em je gazil; na —em je počila steklenica; na —em se je zlagal mahoma-, to ti je — modrijan, junak, bedak ; pogosto lahko rabimo ali cél -a -o ali pa vès vsà vsè, kakor inuinw bolj pred očmi vsoto delov ali celoto stvari: ves dan — cel dan, ves čas — cel čas, vsa vas — cela vas, vse mesto — celo mesto céla -e ž sobica celebrirati -am opravljati, opraviti slovesen obred, celebriranje -a s, celebrânt -a m kdor celebrira, celebrâcija -e ž slovesno opravljanje obreda célec -lea [-yc-] m žrebec, nepregažen sneg, nepoškodovan pirh, tisk., celâk -a m célek -lka [-Ik-J m: dom ima zemljo v ~u vso skupaj celésta -e i \glasbilo\ Celestin -a m os. i., Celestinov -a -o; Celestina -e ž os. /'., Celestinin -a -o celéti -J, celčč -a -e, celèl -éla -o, celênje -a s: rana celi, roke celijo edibât -a m samski stan, celibâtski -a -о = celibâten -tna -o cčlica -e i: samostanska —, organska, fotoelektrična, sušilna plinska celičen -čna -o: —o jedro, oélièje -a s skupek celic, celičntna -e ž celična snov relia -a m mehanizem za vžig naboja v puški celimi -c i: evropska —o orati, celinski -a -o: ~a zapora; cclincc -nca m cel sneg ; celinka -c i glas. |nofa| celiti célim, céli -ite! célil -lia -o, céljen -a -o, celjenje -a s in céliti -im s slat, poud.: — rano, rana se lepo céli; celitev -tve i, celilo -a j \pripomo(ek\, celilen -lna -o [-In-]: ~o zelišče, ~a maža, celilnost -i [-In-] i celilna moč; celivec -vca m kdor celi, celivka -e ž Cêlje -a s kr. i., v —u, celjski -a -o: —i grofje = Celjski = Celjani = grofje Céljski, Celjàn -ina m, Celjânka -e i cclô prisl. 1. nepoud. še, tudi: ~ meso je imel, ~ ljubezniv zna bili, — on je te misli, — uči se, — danes je bil tu; 2. poud. prav, nikakor: ~ nič ne zna, že ~ ne, jutri pa ~ ne moreni cclo- v sestavi: celodnéven -vna -o; celokupen -pna -o ->■ celoten, v celoti, cclo-küpnost -i i -*■ celotnost, vse skupaj; celoléten -Ina -o; celoméseêen -čna -о; celorôb -а -о = celorôben -bna -о: ~ list bot.4, celostrànski -a -o: ~a slika; celovečeren -ma -o: ~i film celobiôza -e î kern. celofan -a m, celofânski -a -o: ~i ovoj Summary At the Slovene Academy of Science and Arts and at the Fran Ramovš Slovene Language Institute of the Slovene Academy of Sciences and Arts is currently in preparation the second part, i.e. the dictionary, of the Slovene Orthography (the first part, Rules, appeared in 1990 and this year is in its third edition). Characteristics of the dictionary: There are between 120,000 and 130,000 mostly single-word entries and a small number of two- or multiple-word entries. Nouns, adjectives, verbs, predicatives and adverbs can also have subentries. Each dictionary article (and sub-article in the frame of one given article) contains a heading and an explanatory/illustrative part. Each heading consists of a main head and posthead. The main heading has an entry/sub-entry (and with inflected words also its basic forms), data on pronunciation (when it is not obvious from the spelling of the basic forms or from the entry itself, or else if it is difficult to predict); at the end of the head the part of speech is indicated; non-word entries are marked with the appropriate indication of the status of the individual morpheme (or string of morphemes, etc.). The posthead gives the paradigmatically less- or unpredictable characteristics of word-formation or inflection, or otherwise the morphological type; it ends with citation of its tonemic accentuation, representing the tonemic stress pattern (dynamic stress is marked at the beginning, on the entry and in other basic forms, if they exist). The dictionary recognizes nine parts of speech: substantivals (nouns are marked for gender, nominal pronouns are marked also for type /and class/), adjectivals (adjectives are marked indirectly by the three gender forms, numerals and adjectival pronouns also have their type /or class/ marked, adverb, predicative, conjunction, preposition, particle and interjection (with the appropriate markers). In addition to words and word-collocation (as well as symbolic) entries the dictionary takes into account formants (prefixes, infixes, affixes, postfixes ...), abbreviations (npr.) and hyphenated forms (narodno.., -teoretični). Among the grammatical characteristics of entries (and subentries) the government (and other agreement) characteristics of, particularly, the verb, adjective and predicative, as well as the noun and, of course, the preposition, are taken into account. Substantives are marked with respect to partitivity, as well as for the transformation of possessive syntagmas into substantive (prihod učencev 'the arrival of the students'); nouns are given with quantifiers of the type pet/dvoje/nekaj 'five/a couple/some' in the nom. and acc. with the quantifier as the head (pet dreves 'five trees'). The markings in the dictionary are: register (social, functional, temporal), style (emotional), normative, frequency, special and citational. In the explanatory part of the dictionary article all parts of speech (and their sub-parts) are found. The noun has some 14 types of illustrations (including proper names), the adjective has 6 the verb has 5 and the adverb 3. Illustrations are given for other grammatical words and parts of derivatives (as well as other things); in the case of borrowings the appropriate assimilated Slovene morphematics is given (if it exists). For geographical proper names the typical prepositions of place are also given. For example, the illustration given for nouns: (1) variation (mali с, dva c-ja 'small с, two c's'), (2) a better-known synomyn (camar I...I nar. drug 'best man'), (3) differentiation of synonyms, homographs, similar-sounding words, (4) ordinal meanings (heji in ceji, 'b's and c's'), (5) grammatical (and other) peculiarities (number, phraseological usage, pluralia tantum, uncertainty with respect to capitalization, typical prepositional use, morphophonemic norm, partitivity), (6) countability vs. uncountability, (7) precise placement with respect to semantic field (belci in barvanci 'whites and coloreds'), (8) government, (9) typical fixed expression, ( I 0) taxonomy (listavci in iglavci 'deciduous and evergreen'), (11) stress peculiarities in fixed phrases, (12) change in grammatical marking, (13) semantic definition of symbols, (14) feminine surnames, their grammatical peculiarities, especially the expression of possession, location. UDK 886.3.09:929 Rebula A. Miran Košuta Trst REBULIZMI (10 ključnih gesel iz književno-ontološkega besednjaka Alojza Rebule)1 Prispevek skuša zarisati ob avtorjevi 70-letnici človeški ter književno-ontološki profil Alojza Rebule s pomočjo esejističnega besednjaka desetih gesel, ki se zdijo v pisateljevem biosu in opusu poetološko ključna. Antika, Dante, vera, književnost, jezik, roman, slovenstvo, Trst in humanizem so namreč eksistencialije, mitemi, vrednote in poteze duhovno-leposlovnega obraza tržaškega pisca - desetega in kajpada nepogrešljivega leksema v pričujoči zbirki rebulizmov. The paper attempts to sketch the literary and ontological profile of Alojz Rebula on the occasion of his 70th birthday, using ten entries entries of the essayistic vocabulary that appear to be poetologically crucial to the biography and works of the writer. The ancient world, Dante, faith, literature, language, the novel, Slovenehood, Trieste and humanism are the existential elements, mythemes, values and characteristics of the spiritual and belletristic figure of the Trst writer-the word writer being the tenth and, of course, obligatory lexeme in the present collection of Rebulisms. PROLOG Kot Silvan Kandor pred Piladom de Martinisom: tako se - nekdanji študent klasičnega liceja iz razreda profesorja Alojza Rebule - počutim vsakokrat, ko pišem in razmišljam o tem strastnem ljubimcu boginje literature, ko skušam začrtati absciso in ordinato njegove besedne umetnosti, da bi se dokopal do čim natančnejše esejistične rezultante, ki bi vsaj deloma razkrila neznanko tega avtorja v enačbi slovenske ter evropske literature. Kakor so nerazrešljiva ontološka vprašanja, ki jih junak Senčnega plesa zastavlja svojemu nekdanjemu mentorju, tako je izčrpen literar-nozgodovinski portret enega najpomembnejših sodobnih slovenskih pisateljev klasična kvadratura kroga: kako strniti v nekaj esejističnih strani umetniško delo celega življenja? Kako ustrezno predočiti bralcu polstoletno Rebulovo pisanje, razgrnjeno na približno 10 tisoč straneh njegovih doslej tridesetih knjig:2 romanov, ' Pričujoči esej je deloma prirejeno poslovenjenje predavanja z naslovom »lenimi rebuliani«, ki sem ga 15. aprila 1993 podal italijanskim slušateljem tržaškega Krožka za kulturo in umetnost. :Knjižna bibliografija Alojza Rebule je do danes sledeča: Devinski sholar, 1954; Vinograd rimske cesarice, 1956: Senčni ples, 1960; V Sibilinem vetru, 1968; Krščanska avantura, 1970; Gorje zelenemu drevesu, 1971; Lik Sinu Človekovega, 1972; Smer - Nova zemlja, 1972; Divji golob, 1972; Edvard Kocbek - pričevalec našega časa (soavtor: Boris Pahor), 1975; Snegovi Edena, 1977; Duh Velikih jezer, 1980; Zeleno izgnanstvo, 1981; Jacques Maritain - človek in mislec, 1981 ; Sjene, koje plešu (prev. Milivoj Slaviček), 1981 ; Hribi, pokrijte nas! (upriz.), 1983; Sledovi Drage (soavtorji: Vinko Beličič, Boris Pahor, Vinko Ošlak), 1985; Savlov demon, 1985; Oblaki Michigana, 1985; Vrt bogov, 1986-Jutri čez Jordan, 1988; Na slovenskem poldnevniku, 1991; Pastir prihodnosti, 1992-, Jakob Ukmar ( v novelističnih zbirk, cvetnikov radijskih in gledaliških iger, dnevnikov, esejističnih izdaj, disertacij, biografij in prevodov? Sizifovski podvig. A se vendarle splača ugrizniti vanj. Kajti razbirati, razumevati Rebulovo prozo, esejistiko, memoaristiko in dramatiko, pa naj bo bralcu ali gledalcu še tako intelektualistična, mistično zanesena, fideistično obskurna in jezikovno baročna, pomeni prodirati globoko v nerazvozljivo skrivnost literature, prignati hermenevtično skalo tik pod večno nedosegljivi vrh. Zato se z veseljem lotevam strmine. S formalno eskamotažo, ki idejno deduje pri Kunderi in Borgesu,3 a ji bo morda uspelo strniti v leksikonsko skopi prostor desetih gesel ustvarjalni kozmos Alojza Rebule. Slovar. Majhen, ročen besednjak rebulizmov, ključnih leksemov iz pisateljeve književno-on-tološke poetike. Saj je bila na začetku Beseda, počelo vsega Črka, kakor učita po kom drugem tudi Wittgenstein in Rebula: A kakor Alfa, A kakor... ALOJZ Ime, ki je - bržkone v svoji narečni inačici: Lojze - odzvanjalo po sobah domačije pri »Vitezovknih« v Šempolaju, med Slataperjevimi dolinami in Kosovelovim brinjem na tržaškem Krasu, »ki se proti severu izgublja v hrastovju, proti jugu pa se odpira v groblje in potem v polja, kjer prinaša pod sonce svoje podzemeljske vode Tima-vus, reka Argonavtov,«4 tistega 21. julija 1924, ko seje pisatelj rojeval staršem in literaturi. Bilo je leto Mannove Čarobne gore, Proustove Ujetnice in Kafkove smrti, a tudi čas naraščajočega fašističnega nasilja nad Slovenci, ki jih je Rapalska pogodba usodila Italiji. Kako bi Gentilejeva reforma, kraljevi dekret o poitalijančenju slovenskih imen in dušljiv dim le štiri leta prej upepeljenega Narodnega doma ne prekrstili tistega imena? Alojz postane torej Luigi, ko se Rebuli prvič odprejo leta 1930 duri šolske izobrazbe. Začenja se travmatični, shizoidni, med sovraštvom in ljubeznijo nihajoči odnos do vsiljenega jezika in kulture, ki pa sčasoma pisatelja vse bolj fascinira. To je sicer jezik duceja, a vendar tudi Danteja, Petrarke, Leopardija, Papinija. Kako bi ga sovražil do dna, čeravno je bil v njem izpovedan očetu železničarju ukaz kazenske premestitve v Ligurijo? Študij, branje, čas, znanstva in blagozvočno razkošje stilističnih možnosti bo Luigija ogrejo zanj do črke in pisave, čeprav mu bo kakor v razmerju med hebrejskim in vesoljskim v romanu Jutri čez Jordan italijanščina ostala jezik razuma v primerjavi z »antiretorično« slovenščino, jezikom srca. V usodno zaljubljenost pa zapredeta pisatelja šele grščina in latinščina, božja koinè jezikov in kultur, ki jo Luigi vsrkava od leta 1936 dalje, najprej v nadškofijski klasični gimnaziji v Gorici, nato na malem semenišču v Vidmu, poglabljajo takoj po vojni na klasični filologiji ljubljanske univerze ter končno izbere za kruh in poklic, ko se po povratku v ital.), 1992; Nel vento delta Sibil la (prev. Diomira Fabjan Baje), 1992; Operacija Timava (upriz.), 1993; Koraki apostolskih sandal, 1993, Kačja roža, 1994; Severni križ, 1994; Skozi prvo zagrinjalo, 1994. 1 Prim. Milan KUNDERA, Umetnost romana (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1988) in Jorge Luis BORGES, A/Z(Milano: Amoldo Mondadori Editore, 1991). 4 Alojz REBULA, VSibilinem vetru (Ljubljana: Slovenska matica, 1968), 607. Trst leta 1949 posveti poučevanju. Ljubljanska leta, kijih pisatelj preživi ob znamenitih osebnostih - Ruplu, Sovretu, Šolarju, Kocbeku in Koblarju - so čas ponovnega, opojnega prisvajanja slovenske Besede ter Identitete. Vojna mora je končana, Titovi partizani so vkorakali v Trst, Luigi lahko znova postane Alojz in v toplem soncu tistega svobodnega maja se Rebuli razcvetijo tudi prvi literarni poganjki: Vedež ob Jadranu (1946), skica napisana »direktno pod Nietzschejevim vplivom«;5 nekaj ek-spresionističnih lirik, Mali John ( 1948), novela na vojno temo; pesem v prozi Skrivnost severne stene (1948), posvečena življenjskemu vzoru Vladimirja Bartola, alpinistu Klementu Jugu; nekaj kratkih proz, med katerimi tudi namišljeni dialog avtorja s piscem Mojega Krasa v Cergolyjevem Trstu »del si, del ja e del da«6 naslovljen Srečanje s Pennadorom ( 1949). Kakor da bi se hotel Rebula - končno svobodni državljan Svobodnega tržaškega ozemlja - maščevati Mussoliniju za jezikovni in kulturni nagobčnik z zavidljivo književno akribijo. Rodi se njegov prvi roman Devinski sholar (1954). In z njim je rojen fabulistični topos, če povem z Greima-som, pripovedna izotopija Rebulovih romanov: nekoč je živel preprost kmečki fant, skromni suženj in sin »naroda brez zgodovine«, ki si je z izobrazbo, mislijo, umetnostjo ter kulturo izboril svobodo, neodvisnost in boljši socialni status. S pomočjo mecena, ki je do njega največkrat freudovsko ovešen z občutki krivde, je postal ustvarjalec, razumnik-demiurg, platonovski prevodnik med bogom in človekom. To je Gomer iz Devinskega sholarja, Silvan Kandor iz Senčnega plesa, Marbod-Nemezi-jan iz Sibilinega vetra. Književni psevdonimi istega imena: Alojz. Biografsko izkustvo tistih postkominformovskih let mu deroče naplavlja pod pero obilico literarne snovi: z 22 tisoč slovenskimi emigranti seje v svoj zadnji, avstralski dom izselil tudi Rebulov brat, romaneskni Sandro Kandor; Alojz zapade v »grozljivo eksistencialno krizo«,7 »pogovarja« se »z blaznostjo«* in, da bi jo previharil, se v življenju kot v literaturi vztrajno oprime rešilnega debla vere. »Bog je edino dejstvo«,4 nagovarja bralca protagonist Senčnega plesa leta 1960, v času Rebulovega doktorata na rimski univerzi. Knjiga je Alojzov prvi umetniško pomemben roman, ki ga bo leta 1968 nasledila druga avtorjeva mojstrovina. 618 strani klasične vsebine in naslova: V Sibi-linem vetru. Kljub medvrstični kritiki samoupravnemu socializmu Titove in Kardeljeve komunistične nomenklature je knjiga deležna leto zatem visokega slovenskega kulturnega priznanja, nagrade iz Prešernovega sklada. Profesorju grščine in latinščine na istoimenskem klasičnem liceju v Trstu prinaša tudi kritiško posvečenje in dokončno zapisanost Trubarjevi ter Cankarjevi besedi. Njegov književni opus se 5 Večer z Alojzom Rebulo (Trst: Slovenski kulturni klub, 1989), 45. 6Carolus L. CERGOLY, Ponterosso (Milano: Arnoldo Mondadori Editore, 1976), 23. 'Ferruuccio FÖLKEL, Alojz Rebula, scrittore triestino, v: Alojz Rebula, Nel vento del la Sibilla (Trst: Editoriale Stampa Triestina, 1992), 8. V izvirniku: »Eppure quel ritorno, quella 'immersione' signifies per Rebula una spaventosa erisi esistenziale che coinvolse anche il fisico.« "Arnaldo BRESSAN, Pustolovščina besede (Koper; Trst: Založba Lipa; Založništvo tržaškega tiska, 1985), 125. 4 Alojz REBULA, Senčni ples (Ljubljana: Slovenska matica, 1960), 116. poraznoteri: eseji, novelistične zbirke, dnevniki, biografije, radijske in gledališke igre, filozofski portreti, prevodi ... Razširi se tudi Rebulov zemljepisni horizont: v '70-ih letih, ko potuje nekajkrat čez ocean v deželo »Coca-cole in žvečilnega gumija«,"' nastanejo številni literarni zapisi, ki jih potem objavi v obliki biografije (Duh velikih jezer, 1980) in dnevnika (Oblaki Michigana 1985, Vrt bogov 1986). Toda domovina Rebulovega romana ostaja slejkoprej še zmeraj Evropa, njegov Kras, Trst: Trontelj Jordana Košutnika v Divjem golobu (1972), Tergestum Eneja Silvija Pic-colominija v Zelenem izgnanstvu ( 1981 ). Kakor da bi želel pisatelj literarno opredmetiti preroške besede Silvana Kandorja: »Za Slovence je važno mesto ...«." Z leposlovnim grezilom raziskuje njegove politične, kulturne, zgodovinske in predvsem etnične, nacionalne travme. Rebulovo pisanje je pustilo zdaj za sabo aureo aetas Grkov in Rimljanov, da bi se popolnoma predalo sodobnosti. Romani, dnevniki čedalje izraziteje prekipevajo od politično-ideoloških konotacij. Rebulova kritika je prvenstveno namenjena partijskemu monizmu v Sloveniji, Titovemu režimu, ki ga avtor dolži povojnega pokola slovenskih kolaboracionistov v Kočevskem Rogu, dachauskih procesov proti ubežnikom iz nacističnih taborišč, kulturnega molka, kije bil po vojni vsiljen krščansko-socialnemu pesniku in pisatelju Edvardu Kocbeku po objavi njegove sporne novelistične zbirke Strah in pogum leta 195 1. Skupaj z Borisom Pahorjem mu bo Rebula namenil leta 1975 v monografski številki revije Zaliv občuteno apologijo z naslovom Edvard Kocbek - pričevalec našega časa. Toda Alojz ni Edvard. Kljub političnemu disidentstvu izhajajo njegove knjige v Sloveniji skoraj nepretrgoma. V 70-ih, 80-ih in zgodnjih 90-ih letih so to dela, ki postopoma radikalizirajo in litteris Rebulovo religiozno čustvovanje, njegovo granitno vero »v nek neskončno mehki Ti«.12 Naj jih naštejem: heterogena prozna zbirka Sne-govi Edena ( 1977), življenjepis slovenskega škofa Ireneja Friderika Barage Duh velikih jezer (1980), roman o tržaškem škofu Eneju Silviju Piccolominiju Zeleno izgnanstvo ( 1981 ), cvetnik radijskih iger Savlov demon ( 1985), biblijsko vprostorjen roman Jutri čez Jordan (1988), zbirka esejev Na slovenskem poldnevniku (1991), dva biografska portreta - slovenski o škofu Antonu Martinu Slomšku (Pastir prihodnosti, 1992), italijanski pa o pokončnem tržaškem duhovniku Jakobu Ukmarju (1992) - in končno še sinodski dnevnik Koraki apostolskih sandal (1993) ter roman Kačja roža (1994). Zdi se, ko da bi te najnovejše Rebulove knjige pričale, kako je pisatelju od vsega še najdragocenejša oseba, posameznik, ime. Po Ecu in njegovem Adsonu iz Melka vemo: »stat rosa pristina nomine, nomina nuda tenemus« ... Saj za takšnega oboževalca antike, kot je Alojz Rebula, skorajda ni moglo biti drugače kakor za klasike: nomen est omen. "'Alojz REBULA, Oblaki Michigana (Celovec; Trst: Mohorjeva družba; Mladika, 1985), 296. 11 Alojz REBULA, Senčni ples, nav. izd., 40. 12 Alojz REBULA, Credo (Gorica: Comunione e liberazione, 1989), 6. V izvirniku: »... in un Tu infinitamente tenero.« ANTIKA Abstrahirati antiko v življenju in delu Alojza Rebule bi bilo kakor odvzeti človeku kisik ali ribi vodo, saj sta tržaški pisatelj in klasični svet neločjiv binom. »Ko bi si bilo treba še enkrat izbrati eno od možnih fakultetnih strok za življenjski poklic, bi si še enkrat izbral študij antike«,11 priznava Rebula v knjigi Na slovenskem poldnevniku, poetično označevaje klasični svet za ozvezdje, ki prežarja bivanjske temine. Atene in Rim sta v tej konstelaciji zvezdi vodnici. Grška luč ga preseva s filozofskimi kategorijami anthröpeje in kalokagathije, Platonove Lepote in Resnice, Evklidove harmonije, še zlasti pa z obema ontološkima antinomijama: mètron in mystèrion. Kakor v književni fikciji profesorju Okeanu tako pomeni mera tudi Rebuli nepotešljivo slo »po dešifraciji čim več vidnega in čim več nevidnega«,14 medtem ko je onkraj brezen niča in človeških mer razpeti misterij »kalup na odlitek mere, brez katerega tudi odlitka ne bi bilo«.15 Nerazdružljivost, sestrska dvojnost mere in mis-terija spominja torej na komplementarno-antitetični binarizem Empedokla ali Hegla: racionalni in metafizični princip, teza in antiteza, imanenca in transcendenca, znanost in umetnost, materija in duh - skrajnosti, protislovja, ki se medsebojno stikajo ter zaokrožajo v sintezo aristotelovskega çwov JtoXmicöv. Tisto, kar morda najbolj očara Rebulo, netivo njegove zagledanosti v antiko, je dosežena »harmonija sfer« grškega in latinskega sveta pred odtujujočim, rušilnim ontološkim big bangom, ki je v človeku eksplodiral z novoveško modernostjo. Tu je torej vzrok, vir Rebulovega hrepenenja po času in svetu, ki nista poznala nihilističnega absurda, dokončne razpoke med človekom in kozmosom, naturo in kulturo. Ne gre za akritično, idealizirajočo nostalgijo: pisatelj je »daleč od tega, da bi antiko malikoval«.16 Raziskuje njene limite, protislovja, uokvirja jo skorajda materialistično v točno določen zgodovinsko-zemljepisni kontekst, odkimava njenemu »humanističnemu monopolu« in odkriva v kulturnem ozvezdju rimske civilizacije demone Nietzschejeve volje do moči: res, im-perium, jus. A vendar si ne more kaj, da ne bi občudoval »plemenite žalosti« Latincev, zlasti Vergila in Horaca, njune melanholije, iz katere obilno solzijo lacrimae rerum. Odnos Rebule z antiko je torej ambivalenten: po eni strani zapada v pisanju od časa do časa skušnjavi njene stilistične retoričnosti, po drugi pa v klasiki odklanja efe-merno, iskaje njene resnično globoke, humanistične vrednote. V književnem opusu Alojza Rebule pooseblja antiko roman V Sibilinem vetru. To je knjiga, ki diha bolj od katerekoli druge kulturni zrak, klimo, atmosfero Akropole in Koloseja, edina, ki je doslej v prevodu dostopna italijanskemu bralcu, da se lahko z Barthesom prepriča o umetniški »stopnji« Rebulove pisave. S semiotično sintagmo tržaškemu piscu nepriljubljenega avtorja bi jo lahko označil za »odprto delo«, l3Alojz REBULA, Na slovenskem poldnevniku (Maribor: Založba Obzorja, 1991), 97. 14 Prav tam, 64. 15 Alojz REBULA, V Sibilinem vetru, nav. izd., 164. 16 Alojz REBULA, Na slovenskem poldnevniku, nav. izd., 97. »epistemološko metaforo«, ki je s pomočjo namerne »dvoumnosti« tekstovnega sporočila sposobna generirati nepreštevna branja in kritiške interpretacije. Kaj je namreč V Sibilinem vetru? Je morda s filozofskega vidika literarna alegorija avreli-janskega stoicizma, njegove antropocentrične etike? Ali pa, religiozno vzeto, vztrajno iskanje Absolutnega, postopno približevanje poganskega barbara veri? Je to »parabola spopada med univerzalnostjo in partikularnostjo, enotnim in različnim, ki je osnovni spopad našega časa«17 ali avguštinovska confessio težko prisvojene identitete in notranje svobode? Je z nacionalnega zornega kota teologija osvobajanja naroda, manjšine, posameznika izpod jarma vladajoče, hegemonične kulture s prometejskim ognjem izobrazbe? Zgodovinski, parazgodovinski roman? »Šifrirana podoba ... Titove Slovenije«?18 Literarna avtobiografija? »Dolga osebna preiskava«?14 Vnovično premišljevanje o dveh ljubljenih kulturnih opcijah: antiki in krščanstvu? V Sibilinem vetru je hkrati vse to in ničesar takega: Jacig Marbod je po krvavi noči zasužnjen. Furij Apulej ga iztrže klinom rodnega Danuvija, pripelje ga v Rim in prekrsti v Nemezijana. Deček odrašča, dela, bere. Nekje izbeza v sebi moč, da se u-kloni Rimljanu v sozvočju s trdim Plutarhovim naukom:... znati moraš najti pot v njihovo srce in odkriti to, kar te druži z njihovo kulturo. Naposled ga bo krvnik o-svobodil, poslal celo študirat. Atene. Nato povratek. Vila Tragedija. Dediščina, ki ne bo odtehtala Psihe, izgubljene ljubezni. Niti njen krščanski bog ga ne bo znal potolažiti. Tistim brez vere kakor Nemezijanu ni preostajalo bogvekaj: legionarstvo, politična zarota proti imperiju, izdajstvo, bakreni rudniki Sinaja. Potem beg. Ponovno Atene. In ženska, Elektra. Tiha sopotnica v legionarski pustolovščini z Markom Avre-lom. Pomirljiva družica za končno, skupno bivanje na Krasu »v kočici pod hribom«.20 Nemezijan kakor Voltairov Kandid, starec s poslednjo željo: gledati reko in dan. V Sibilinem vetru je bleščav literarni kalejdoskop, Rebulova senčno-sončna projekcija človekovih bivanjskih dilem in neminljivih književnih razkrižij (svoboda-kul-tura, etos-vera, eros-tanatos). Spektrum eksistenčnih položajev, ki jih Nemezijan izkusi, je mavrično raznolik: od nedolžnosti do krivde, od neznanja do erudicije, od brezupa do zanosa, od nihilizma do humanizma. Zgodovinska lociranost romana v II. stoletje po Kristusu, v epoho zatona rimskega cesarstva je pisatelju le scenaristični, kulisni izgovor za ontološko prečesavanje lastne intime, hrepenenja po Absolutnem s sodobnimi, dekartovskimi grezili novoveške skepse. V Sibilinem vetru »noče biti zgodovinski roman, čeprav« - kljub nekaterim anahronizmom, zemljepisnim in do- 17 Angelo ARA - Claudio MAGR1S, Trieste - Un'identità difrontiera (Torino: Einaudi, 1987), 195. V izvirniku: »... una parabola di quel conflitto fra universalità e particolarità, fra unità e differenza che è il conflitto del nostro tempo.« '* Alojz REBULA, Nel vento dellci Sibilla, nav. izd., 11. V izvirniku: »Quel secondo secolo dopo Cristo è in realtà, questo nostro secolo: più precisamente sono gli anni sessanta della Slovenia di Tito, con la sua nomenclatura politica e culturale. Tale dimenskione 'ciffata', che è stata ben percepita dal lettore sloveno, è, comunque, senza importanza dal punto di vista della resa artistica.« 14 Prav tam, 9. 20 Alojz REBULA, V Sibilinem vetru, nav. izd., 607. godkovnim neskladjem - »zgodovino spoštuje«,"1 nas zgovorno obvešča Rebula v avtorskem nagovoru italijanske izdaje. Zato Nemezijan ni antični heroj, lutka na nitih bogov ali Usode, Fortune, temveč ontološko razdvojeni subjekt sodobnega evropskega romana, ki sta mu svoboda in domovina sredstvi, posvečeni za en sam cilj: »biti človek, čimbolj ...«"" Svojo drugo mojstrovino je Rebula torej namenoma stkal iz mestoma protislovne in dvoumne antično-moderne vezenine, ki ustvarja bahtinovsko poliloški in polifonski roman, po literarnem zgodovinarju Jožetu Pogačniku dante-jevsko univerzalno, sodobno commedio humano. DANTE Tretje, nepogrešljivo geslo Rebulovega besednjaka. Kako mu je pisatelj zavezan, zgovorno priča lapidarna romaneskna trditev: »Dante ni literatura. Danteje pojav planeta.«2' Filozofsko premotren, podrobno raziskan z disertacijo o slovenskih prevodih Božanske komedije ( 1960) ter z nadaljnjimi dantološkimi prispevki, potežkan v svoji umetniški konsistenci, Alighieri je za Rebulo troedini titan misli, vere in besede. Misli: Pri Danteju občuduje tržaški pisatelj ptolomejsko središčnost smisla v literarnem vesolju, ki ga še nista kontaminirala renesančni antropocentrizem in sodobni alienacijski absurd. Vera: Rebulo priteguje predvsem zemeljska konkretnost Dantejeve zagnanosti za transcendenco, dejstvo da zna biti zamaknjeni častilec ljubezni, »ki giblje sonce z milijon zvezdami«, hkrati tudi racionalni, vedoželjni Odisej, ki hoče ujeti v svoja jadra vse vetrove velikega morja bivanja. Beseda: na seznamu Re-bulovih vzornikov je Dante s svojo tendenčnostjo in eksaktno, »znanstveno fantazijo«24 daleč pred ostalimi književnimi ljubljenci - Avguštinom, Goethejem, Nietzschejem, Tolstojem, Dostojevskim, Gončarovom, Pasternakom, Claudelom, Proustom, Hemingwayem, Prešernom, Cankarjem, Župančičem, Kocbekom ... V naštevanju je opazno nenaključno pomanjkanje italijanskih piscev. Za Rebulo je namreč »literarna Italija« - z izjemo kakega Tassa, Leopardija, Carduccija, Papinija ali Negrijeve - »preveč lahkomiselna ... Dosti spretnega stila, dosti kulture, a premalo bivanjske teže, premalo globine, premalo smisla za resnico«.25 Dante ostaja tako edini, a bolj »planetaren« kakor italijanski. Njegova akritična, enostranska ekstrapolacija iz nacionalnega književnega konteksta zadobiva pomenske obrise naslednjega gesla, enega izmed osrednjih v življenju in delu Alojza Rebule: vere. VERA »Vera v svojem bistvu ni občutenje in še manj čustvo. Praviloma se za Boga odločiš. Bistvo vere je v tem, da verujoči stavi na nevidno /.../Tragičnost, ki ga melje, 21 Alojz REBULA, Nel vento delta Sibilla, nav. izd., 11. V izvirniku: »... non vuol essere un romanzo storico, anche se rispetta la storia.« 22 Alojz REBULA, V Sibilinem vetru, nav izd., 593. 2'Alojz REBULA, Zeleno izgnanstvo (Ljubljana: Slovenska matica, 1981 ), 301. 24 Alojz REBULA, Na slovenskem poldnevniku, nav. izd., 202. 25 Prav tam, 96. pomeni tudi njemu strašen argument proti božjemu bivanju. Toda še strašnejši argument za božje bivanje je sla po neskončnem, ki melje njegove možgane in njegovo srce. Vsekakor - verjeti zanj nikakor ni enostavno. V bistvu je to eno samo nenehno vzpenjanje tam med peto in šesto gorsko stopnjo, med režanjem skal in zaslepljeva-njem megle, med ledenimi prepihi in tulečimi plazovi. Sonca je od časa do časa toliko, da se ne povezneš v svoj obup, da spet zasadiš cepin v veri, da se le koplješ proti smislu ...«2<> - tako Rebula v Vrtu bogov. Vera je torej »nerazložljiv dar«,27 ki pa ga pisatelj nenehoma razlaga sebi in drugim, iskaje »tudi razumske utemeljitve«2" lastnega verovanja. Naj si - neverujoči laik - privoščim hipotezo: da se za vztrajnim in protislovnim iskanjem racionalnih argumentov, ki bi razskrivnostili najčistejšo skrivnost, iracionalni absolutum, skriva Rebulova umljiva, tako zelo človeška groza pred možnim ničem onostranstva, smrti? Njegova kvaziznanstvena hermenevtika božjega, poskus, da bi pred poslednjo uro izvrtal odgovore na človekova večna ontološka vprašanja, bi potemtakem lahko bil nekakšno književno izganjanje ni-hilističnega hudiča. Racionalnega viviseciranja vere se Rebula umetniško loteva že v Senčnem plesu, če le pomislimo na oba ključna razgovora Silvana Kandorja s profesorjem de Martinisom (po mnenju literarne kritike je v njem književno portretiran tržaški zgodovinar Fabio Cusin), ko je med njima na besedi edina metafizična dilema, ki ju resnično zanima: posmrtno življenje človekove duše. Njuno razglabljanje nadaljujejo v Sibilinem vetru Endimijan, Talilej, Kvartilozija, predvsem pa Nemezijan, ko se počasi, a nezadržno približuje religiji Petrovih privržencev, ki vzbujajo v njem občudovanje zaradi svojega moralno neomadeževanega vedenja. Bolj ko v Zelenem izgnanstvu, kjer bi kaj takega samoumljivo pričakovali zaradi prevladujoče prisotnosti v knjigi bodočega papeža Pija II., pa bo vera središčna tema zlasti doslej predzadnjega Rebulovega romana Jutri čez Jordan. Transcendenca je v njem ima-nentno, imensko opredmetena: ime ji je Kanaan, judovska obljubljena dežela. Sinonim religije je tu konkretno hrepenenje judovskega naroda po svobodi, njegova ponotranjena, miltonovska nostalgija po izgubljenem paradižu. Prek Rebule sanjajo svoj metafizični Eden tudi Mojzesovi Hebrejci, za katere je egiptovsko suženjstvo nemajhna verska preizkušnja. Marsikdo bo podvomil, zapeljan od tisočerih čarov materialnega. Toda lastnemu kredu, ki ga enako kot judovskega cefrajo bivanjske dileme, bo ob koncu romana Rebula le vbrizgnil injekcijo zaupanja: tudi on bo šel s svojimi Hebrejci jutri čez Jordan na srečanje z bogom. Na delo je tako vsebinsko kot slogovno nedvomno veliko vplivalo Rebulovo sočasno prevajanje Novega testamenta v slovenščino. A knjiga se kljub temu ne zdi stranski proizvod omenjenega prevajalskega truda ali naključni sad navdihnjenega sprehoda med gabrovjem tržaškega Krasa,2'1 temveč prav nasprotno naravna posledica 26 Alojz REBULA, Vrt bogov (Ljubljana: Slovenska matica, 1986), 244. 27 Alojz REBULA, Credo, nav. izd., 5. V izvirniku: »... un insondabile dono.« 2* Večer z Alojzom Rebulo, nav. izd., 50. 2'JPrav tam, 32. Rebulove književne ekstremizacije verskega čustvovanja, ki zavzema v njegovem novejšem esejističnem in literarnem opusu čedalje osrednejše mesto. V avtorjevem vse bolj konfesionalnem in parenetičnem pisanju se bivanjske, umetnostne in nacionalne problematike, ki so tvorile okostje prvih romanov, podrejajo novi viziji sveta, človeka in vesolja sub specie aeternitatis. Celo življenje in književnost sta v primerjavi z vero izgubila za pisatelja svoj nekdanji lesk. Na tržaški predstavitvi italijanskega prevoda Sibilinega vetra je Rebula izjavil: »Ko bi nekoč srečal po cesti v Ljubljani Kristusa in Župančiča, bi padel na kolena pred slednjim, pesnikom«.1" Nekoč morda, danes ne več. KNJIŽEVNOST »Zame je bila božanstvo,«11 priznava pisatelj v sozvočju z definicijo, ki jo je Thomas Mann namenil velikemu ruskemu pripovedništvu: sveta literatura. Zgodnji Rebula še zaupa v orfejsko moč Besede, v tisto njeno funkcijo, ki je za Jakobsona »poetična«, verjame kakor Dante, da književnost lahko spremeni svet, preoblikuje stvarnost. Prepričan je, da je literatura »eminentno spoznavna dejavnost«,1"1 ki človeka ozavešča, etično izboljšuje in mu obenem omogoča - kakor glasba, slikarstvo ali druge umetnosti - poživljajoč estetski učitek, katarzično doživljanje lepote. S časom pa odčaran zasluti vanitas litterarum, ko se mora ob grozotah sveta sprijazniti z nemočjo poiesisa. Koliko ljudi doseže književnost? Neznatno malo. Njena življenjska vloga je torej obrobna, malenkostna, celo največja proza ali poezija ne pripeljeta drugam kakor pred vrata Niča. Zato je Rebula hvaležen »Bogu in filologiji«,33 da ni postal poklicni pisatelj. »Čas literature je zame minil, naj se začne čas resnice,«34 nedvoumno pribija njegov Enej Silvij Piccolomini. Da seje nekdanje božanstvo spremenilo v malo več kot konjiček, primerljiv s šahom ali ribarjenjem kakor nam skuša pisatelj dopovedati v Vrtu bogov? Ni prepričljiv: če nadaljuje s pisanjem, mora imeti književnost zanj vendarle nek smisel. Slutim, da vsaj trojen: 1. ustvarjalni, demiurški akt je zanj diskriminanta, ki človeka povzdiguje nad »gluho materijo« in projicira v območje metafizičnega; 2. književnosti pripisuje Rebula tudi eshatološko funkcijo: »... pisanje mi pomaga živeti«,35 priznava; literatura mu je torej orodje, s katerim se skuša dokopati čimbližje odgovoru na kozmološka in eksistenčna vprašanja, ki ga obsedajo; 3. književnost je zanj nenazadnje še vprašanje stila: pomeni mu preizkušati slogovne zmožnosti slovenščine do njenih skrajnih meja, kovati stileme, vnašati dialek- 30 Avtorjeva ustna izjava na predstavitvi italijanskega prevoda romana V Sibilinem vetru v Avditoriju tržaškega muzeja »Revoltella«, 4. 3. 1993. 31 Prav tam. 32 Alojz REBULA, Vrt bogov, nav. izd., 226. 33Prav tam. 14 Alojz REBULA, Zeleno izgnanstvo, nav. izd., 109. 35 Večer z Alojzom Rebulo, nav. izd., 34. tizme in neologizme, da bi prispeval k njeni izrazni rasti. Gotovo, v vesolju sedanjih Rebulovih eksistencialij je književnost izgubila nekdanji centralizem. Nadomestile soje druge vrednote. A je kljub temu še zmeraj daleč od beckettovske ničevosti, od črtene nihilistične puhlosti. JEZIK Ne formalistično ali strukturalistično sredstvo komunikacije, temveč Heidegger-jeva »hiša biti«, movens in spiritus agens leposlovne kreacije - to je v skopih obrisih pojem jezika za Alojza Rebulo, če sodim po nepreštevnih lingvistično-filozofskih nazorih, ki jih je razsejal po svoji esejistiki in beletriji. Našteta biografska skustva, pisateljeva geoetnična usoda, položaj pripadnika slovenske manjšine v Italiji - vse to nalaga Rebulovemu književnemu kodu vrsto transkomunikacijskih in trans-umetniških valenc: od etičnih in nacionalnih do ontoloških in protiasimilacijskih. »Jezik je edino, kar brani manjšini integracijo v večino. V tujem morju je jezik njen edini rešilni splav,«3" meni pisatelj. Kakor upravičeno sklepa Marija Pirjevec ta »občutek jezikovne utesnjenosti sprošča v piscu še večjo dinamiko in slogovno prizadevnost, saj mu beseda pomeni boj za lastno ogroženo identiteto in svobodnost.«37 Rebula hoče razširiti z Wittgensteinom meje svojega jezikovnega sveta, da bi se tudi v realnem sproščeneje gibal, lažje zadihal. Ta značilnost prerašča v pravo tipološko izo-baro, saj je lastna še mnogim drugim slovenskim književnikom, predvsem tržaškim in koroškim: Pahorju kot Messnerju, Lipušu kot Beličiču, Polanšku kot Pangercu. Pre-cioznost jezika je zaznavna tako pri izbiri besedja kot v sintaksi in metaforiki Rebu-love literature, ki se v svojih najdrznejših izraznih oblikah barokizira vse do nerazvo-zljivih anakolutov. Kljub temu ohranjajo omenjene ontološke valence Rebulovo pisanje na zlati jezikovni sredini, znotraj meja izrazne »klasičnosti«. Po eni strani mu tako branijo, da bi zašlo v skrajnosti larpurlartističnega eksperimentalizma ali zvočno nesmiselne »čiste proze«, po drugi pa onemogočajo pisatelju sproščenejši odnos z leksikalno tvarino. Skratka: slovenščina je Rebuli še zmeraj temeljna vrednota, stavek iz Senčnega plesa pa danes zanj boljkokdaj aktualen: »Jezik, vidiš, to ni nič drugega kakor življenje samo ,..«1K ROMAN Izvoljeni žanr Rebulove proze. Oblika, ki zna najustrezneje zaobjeti in izraziti pisateljev pripovedni impulz, epski nadih njegove umetnosti. Če se ostale tržaškemu piscu lastne pripovedne vrste izkazujejo pod lupo literarno-morfološkega purizma kot hibridno kontaminirane (biografija z romaneskno fikcijo, disertacija s poetično am-bigviteto, esej z metaforično redundanco), se Rebulov roman nasprotno brez ostanka prilikuje tipološkim kanonom žanra kljub svojim heterogenim naracijskim naplavinam. Takšni ugotovitvi botruje seveda objektivni razlog, daje literarna sodobnost neverjetno razširila in pluralizirala formalni topos romana, vendar jo še najpoprej ute- 16 Alojz REBULA, Na slovenskem poldnevniku, nav. izd., 125. "Marija PIRJEVEC, Na pretoku dveh literatur (Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1992), ,K Alojz REBULA, Senčni ples, nav. izd., 69. meljuje pisateljeva subjektivna vizija romanesknega žanra kot ene »od zadnjih oblik celostnega pristopa duha, ki seje rešila v naš necelostni čas«.39 Če je Kunderi roman samo »velika prozna forma, v kateri pisec s pomočjo nekaj eksperimentalnih jazov (junakov) temeljito proučuje in raziskuje nekaj velikih bivanjskih tem«,40 je Rebuli še veliko več: možnost racionalizirati imanenčni kaos v organsko umetniško obliko; poskus osmišljanja sveta s književnostjo; demiurški trud vliti materijo v harmoničen duhovni kalup. Zato je njegov roman hkrati moderen in tradicionalen. Po eni strani je zaradi svojih tem, vsebin in obravnavanih bivanjskih dilem nadvse aktualen proizvod sedanjosti, po drugi pa zgradbeno in slogovno gravitira na sicer posodobljeno realistično tradicijo epskega in psihološkega romana 19. stoletja, na vrhunsko umetnost Tolstoja in Dostojevskega. Umetniški seštevek obojega je proza, ki se bistveno razlikuje od pisanja drugih modernih slovenskih avtorjev: tako Šeliga, Kovačiča, Zupana ali Rožanca kot Zidarja, Božiča, Hienga ali Jančarja. Sartrov eksistencializem, reizem francoskega noveau romana, ameriški citatološki, minimalistični postmo-dernizem niso vplivneje oplazili Rebulovega pisanja. Pa vendar je osrednji rezoner njegovih romanov največkrat prav isti zgnušeni sodobnik, razumnik, ki ga mrcvari bivanjski absurd, daje prej podoben Kosovemu odčaranemu junaku kot Lukacsevi »lepi duši«.41 A med njim in drugimi protagonisti naše književne sedanjosti zija vendarle prepad, bistvena razlika, ki jo je Jaka Müller daljnovidno izluščil že pri analizi Senčnega plesa: »Rebulovi liki poznajo nihaje relativizma, toda trajnega stanja ničnosti ali apriorističnega nihilizma ne poznajo. Vrednote se jim druga za drugo drobe in izginjajo, ne izginja pa hotenje po vrednotah.«42 Rebula je daleč od tega, da bi podpisal Kunderov in Borgesov nekrolog modernemu romanu. Nasprotno: razvija ga v najraznovrstnejših inačicah (zgodovinski, parazgodovinski, biografski, avtobiografski, à clef), saj mu je roman nezamenljiva književna vrednota, žanr, v bistvu katerega ostaja »tudi po Joyceu ... neki zlati bivanjski rez, nekakšna težnja po tem, da bi na svoji vagi stehtal atomsko težo človeka, zgodovine, sveta.«41 SLOVENSTVO »Spoštovani gospod Kermauner, piše vam zamejski Slovenec, ki mu je, glejte, slovenstvo radost in pokoj in raketa, ki ga vleče navzgor, in ozračje, ki ga oživlja, in obzorje, ki je razklenjeno kakor dan po dežju ,..«44 Gornji, iz esejističnega cvetnika Na slovenskem poldnevniku napaberkovani epistolarni incipit še najnazorneje ob-jasnjuje bistvenost pričujočega rebulizma, enega ključnih na lestvici pisateljevih on- 39 Alojz REBULA, Snegovi Edena (Koper: Založba Lipa, 1977), 221. 40 Mi lan KUNDERA, Umetnost romana, nav. izd., 154. 41 Prim. Janko KOS, Ep in roman na Slovenskem, Slavistična revija XXXIX/4 (1991), 371-389. 42Jaka MÜLLER, Izrazna dvojnost Rebulovega Senčnega plesa, Slavistična revija XVIII/1-2 (1970), 52. 43 Alojz REBULA, Snegovi Edena, nav. izd., 221. 44 Alojz REBULA, Na slovenskem poldnevniku, nav. izd., 34. toloških vrednot, saj ga po pomenu, ki ga ima za Rebulo, lahko primerjamo morda e-dinole z vero. Slovenstvo je zanj predvsem dvoje: klic krvi, rodovne pripadnosti in življenjska izbira, zavestna opredelitev. Tržaški pisec namreč jasno loči med nacionalno pripadnostjo in zavestjo. Prva je neogibno biološko dejstvo, ki je apriorno determinirano in človeku vsiljeno ob rojstvu kakor barva oči ali las; druga narodna kategorija, zavest, pa je »ontološko gledano ... naravi ne vrojena, ampak prizgodovinjena, prikulturirana«,45 zaradi česar so pri njej možni tudi asimilacijski odkloni. Skratka: Slovenec se rodiš, a potem moraš to postati tudi z voljo, hotenjem. Nacionalna zavest je za Rebulo sad premišljene in nemalokrat boleče opredelitve posameznika, njegovega pristopa h kolektivni jezikovni, socialni, zgodovinski in kulturni paradigmi nekega naroda, je torej etični problem zvestobe svoji biološki narojenosti. Kdor se kakor njegov poitalijančeni Bortolo Gerobbi izneveri klicu krvi, postane renegat in neizbežna žrtev asimilacije. Od Senčnega plesa do Kačje rože je slovenstvo vseprisotna tema bodisi v Rebu-lovi beletristiki kot esejistiki. Slovenski nacionalni zavesti poje pisatelj zdaj hozano zdaj brezobzirno kritiko, saj naj bi po njegovem nenehoma nihala med krhkostjo in solipsizmom, asimilacijo ter integralizmom, kozmopolitizmom in provincialnostjo, hiperaktivnostjo in resignacijo, nacionalizmom in kompleksom majhnosti. Daljši pasus iz novele Votel je Kras pomenljivo ilustrira Rebulovo nacionalno misel: »Vidiš ... pri premnogih vprašanjih se moramo Slovenci vdano povračati k nekemu preprostemu dejstvu: k našemu številu. Malo nas je. In od te majhnosti je pogojeno marsikaj, tudi naša osebna usoda. /.../ Da, naša majhnost nas poudarja, morda narekuje naši osebnosti večjo vlogo, morda utegne biti prav zaradi te majhnosti Slovenec med Slovenci pomembnejši in polnejši v svoji usodi kakor Italijan med Italijani, toda ta majhnost nas tudi v marsičem utesnjuje. Posebno tukaj, na periferiji. Narodna zavest tukaj ni akademska, intelektualna, ne, ampak vsakdanja in intimna, zagrizena je nekje na dnu, pri sami koreniki ljubezni. Zvestoba narodu sega tja do našega človeškega substrata, tja do erosa.«4fi Spričo tako celostnega in vseobsegajočega pojmovanja nacionalnosti Claudio Magris meni, da Rebulov opus ni imun pred nevarnimi »regresivnimi momenti«, pred »rekriminativno eksistencialno-nacionalistično statičnostjo.«47 Toda takšne skušnjave so pri pisatelju vselej kratkotrajne. Čeprav asimilacijsko ogrožen, obsojen na neizogibno nacionalno odmiranje, davljen v primežu italijanske protimanjšinske politike, ostaja ta sin Krasa, vere in antike vendarle državljan sveta. In ko bo v Divjem golobu skupina italijanskih vernikov obdolžila njegovega slovenskega duhovnika nacionalizma, bo odpuščanja zmožni Rebula znal zmoliti s protagonistom očenaš v njihovem jeziku. 45 Prav tam, 80. 46 Alojz REBULA, Votel je Kras, Razgledi VI/11 ( 1951 ), 496. 47 Angelo ARA - Claudio MAGRIS, nav. delo, 195. V izvirniku: »Anche 1'intellettuale o lo scrittore sloveno di Trieste è certo ossessivamente minacciato, come quello italiano, dalla maniacale insistenza sulla propria peculiarità e sulla propria identità, che puö renderlo prigioniero di una risentita fissità esistenziale-nazionalistica. Lo stesso Rebula non è esente da tali momenti regressiv!...« TRST »Kafkovska alegorija, ki je prešla v vsakdanje življenje.«4* Takole stigmatizira Rebula svoj zamotani, protislovni in zadržani psihološki odnos do Trsta v intervjuju, ki ga je za knjigo Ednina, dvojina, večina prispeval Steliu Spadaru. Razmerje z mestom pisatelja umetniško spodbuja kljub dejstvu, da se mu literarno obelodanja v antitetičnih koordinatah »sovraštvo-ljubezen, domačnost-tujstvo, provincialnost-evropejstvo«.4'' Rebula vrednoti, motri Trst skoraj izključno skozi prizmo opisane kategorije slovenstva. Pri tem odkrito priznava, daje do italijanske kulture aprio-ristično kritičen, ker izključuje slovenski nacionalni element. Svevo in Saba ga ne moreta do konca ogreti in prepričati, obsedena kakor sta z »nevrotično slepoto«50 do tako očitne in oprijemljive družbene stvarnosti, kakršna je v Trstu slovenska. Veliko bolj ga fascinira multikulturni Slataper, pri katerem občuduje (pluri)etnično lojalnost, intelektualno pretanjenost in književno erudicijo. S svojim pisanjem skuša Rebula ne-nehoma razkrinkavati oksimorično protislovje tega kozmopolitsko nacionalističnega mesta. Zato si je npr. zeleno izgnanstvo škofa Eneja Silvija Piccolominija omislil tudi kot literarno apologijo zgodovinske prisotnosti Slovencev znotraj mestnega obzidja. A delo, ki ubeseduje tržaški mikrokozmos bolj kakor vsa druga, je brez dvoma Senčni ples, po mnenju Ferruccia Fölkla »edina resnična knjiga o povojnem Trstu«.51 V ta roman à clef se namreč stekajo - dialektično utelešene v rezonerju Silvanu Kandorju -vse štiri velike teme celotnega Rebulovega opusa: bivanjska, umetnostna, verska in nacionalna. Kakor njegov besedni stvarnik je tudi Kandor pisatelj, razumnik, odčarani junak, za katerega je življenje izgubilo smisel po smrti žene Nadje, njegove edine prave ljubezni. Zateče se v svojo rodno vas, domači Šentmaver (kolikšna aso-nanca z Rebulovim Šempolajem!). Poučuje, prevaja, piše. Pripoved. O postopni asimilaciji slovenskega obrtnika, ki se je preselil v Trst. Mesto ubija. A Kras prav tako. Njegove škrte gmajne ne dajejo življenja. Kandorjev brat Sandro se mora izseliti v Avstralijo. Z njim odpotuje tudi košček protagonistovega srca. Ostali del mu začenja plaho goreti za drugo žensko, Noro. Kje je smisel? V ljubezni? Delu? Umetnosti? V tisti knjižno izdani pripovedi, ki je ne bo nihče bral? Silvan Kandor nima odgovora. Vrne se tja, od koder je prišel. V temo. Z moralnim sporočilom, ki gaje kriptografsko vtkal v roman, pa odgovarja namesto njega Rebula sam: je že res, Kandor, da so se ti drug za drugim sesuli v prah ideali ljubezni (Nadja), družbene pravičnosti (Sandro), naroda (Jerobnik) in umetnosti (knjiga), a kljub temu »ne živi zase!«,52 ampak skušaj stoično vztrajati dan za dnem v absurdu dokončnega, kristalnega človeškega brezupa »brez nadomestkov«.5' 48Ednina, dvojina, večina (Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1987), 218. 49 Prav tam. 5uArnaldo BRESSAN, nav. delo, 70. 51 Ferruccio FÖLKEL, nav. delo, 8. V izvirniku: »... 1'unico vero libro sulla Trieste di questo dopoguerra.« 52 Alojz REBULA, Senčni ples, nav. izd., 161. 53Prav tam, 283. Tako se zdi, ko da bi Rebula povzemal eksistencialistično summo Camusovega Sizifa, pa je to v resnici le romaneskna potrditev krščanske dogme o sakralnosti življenja, ki ostaja tudi brez idealov in vrednot samo po sebi vrednota. Čeprav se knjiga odigrava brez zunanjih epohalnih prevratov skoraj izključno v protagonistovi intimi, izvira po Matjažu Kmeclu vsa njena pripovedna napetost iz ekspresionistične shizme med duhovnostjo in telesnostjo,54 ki na filozofski, tematski, strukturni in slogovni ravni rojeva protislovno dialektične antinomije romana: stoicizem-krščanstvo, komunizem-idealizem, umetnost-življenje, eros-tanatos, vas-niesto, realizem-modernizem. Katera zvezda Rebulove literarne galaksije bi z večjim in močnejšim žarom odlesketavala tisto po Slataperju za Trst značilno »dvojno dušo«? HUMANIZEM Slovarsko zastavljeni književni portret Alojza Rebule bi ostal megličast in nepopoln brez zadnjega gesla, ki celostno povzema avtorjevo umetniško in biografsko bistvo: humanizem. Prej ko pisatel j, kristjan ali Slovenec je namreč Rebula predvsem humanist v naj-ortodoksnejšem smislu besede: častilec humanosti, »človek, katerega nazori temeljijo na spoštovanju človeškega dostojanstva«.55 Kakor humanizem čaščenega in preštudi-ranega Jacquesa Maritaina je tudi Rebulov humanizem tisti vseobsegajoči »humanisme integral«, ki dialektično prežema vse plasti človeškega etosa in biosa, celotno fizičnost in duhovnost posameznika, njegova filozofska, religiozna, ideološka, moralna, umetniška ali nacionalna prepričanja in naravnanosti. Ko zavrača zgodovinske involucije - ki se zanj raztezajo tja od marksističnega antropocentrizma do ni-hilističnega eksistencializma - asimilirajoč namesto njih ideal, ki gaje klasična kultura imenovala aurea mediocritas, si Rebula izoblikuje posebno, čisto individualno etiko in estetiko, ki ostri v svoj književno-ontološki fokus človeka kot racionalno-čustveno bitje, ustvarjeno za resnico, svobodo, lepoto, smisel in neskončnost. Njegov humanizem govori jezik Prešerna in Cankarja, Sofokla in Platona, Horaca in Danteja: »fatti non foste per viver come bruti, ma per seguir virtute e conoscenza ...« Gotovo: ko se vnema za grški [lij фггуш, (ne roditi se), za tragično usodo Kleobisa in Bitona je to hkrati tudi trpeč in protisloven humanizem. Toda Rebula se pred takšnim kredom, predhodnikom novoveškega nihilizma, vse pogosteje izmika v avrelijansko »tiho pristavico« umetnosti, kjer družno in složno domujejo mitemi kot antika, Dante, vera, književnost, jezik, roman, slovenstvo, Trst in humanizem. EPILOG Vrednote Alojza Rebule. Poteze njegovega duhovnega obraza. Gesla njegovega umetniškega in ontološkega slovarja. Schubertovsko nedokončanega. Kajti Alojz Rebula, danes sedemdesetletni tržaški pisatelj evropskega formata, kulture in erudicije, 54Prim. Boris PATERNU - Helga GLUŠIČ-KR1SPER - Matjaž KMECL, Slovenska književnost 1945-1965,1, del (Ljubljana: Slovenska matica, 1967), 349. 55 Slovar slovenskega knjižnega jezika, I. knjiga (Ljubljana: SAZU-DZS, 1980), 840. še ni odložil peresa. Književna usoda mu bo navrgla novih strani, njegov slovar bo poznal nova gesla, njegovo pisanje pa Heziodovo prerokbo: "Еруа. кои тщерои. Dela in dneve. sommario Partendo dal presupposto che un globale ritratto storico-letterario dell' oggi settantenne scrittore sloveno Alojz Rebula - autore di oltre 10 mila pagine narrative, saggistiche, biografiche, critiche, traduttive e teatrali, confluite finora in 30 libri - risulterebbe pressoché inattuabile ne 1Г esiguo spazio di un saggio, il présente contributo tenta di coagulare l'universo creativo del romanziere triestino in un immaginario vocabolario artistico e ontologico di 10 lemmi-chiave rebuliani. Dopo aver ripercorso nella prima voce il vissuto bio-letterario di Alojz Rebula, la ricerca individua come valori basilari e costitutivi del suo pensiero nonché délia sua prosa i concetti di classicità, fede, letteratura, lingua, romanzo, slovenità e umanesimo che - assommandosi all' influsso esercitato sull'autore dalla natale Trieste e dalla figura di Dante - determinano i temi, i motivi, i dilemmi, i contenuti, i messaggi, i significati e gli orientanienti stilistici delle sue principali opere, dai romanzi d' esordio II ballo delle ombre e Nel vento délia Sibilla a quelli più recenti come Esilio verde, Domani passeremo il Giordano e La peonia selvatica. Ne scaturisce il ritratto critico di un Rebula nostalgicamente innamorato del mondo classico, spassionato adoratore di Dante e délia sua »scientifica fantasia«, razionale indagatore del mistero délia fede, letterato-demiurgo di ispirazione fondamentalmente realista, ardito sperimentatore linguistico, romanziere par excellence, sloveno lacerato dai dubbi del vivere minoritario, autore nazionalmente oppresso, ma nel contempo anche umanista erudito e cosmopolita. Sono questi in sostanza i principali tratti somatici dell'anima letteraria di Alojz Rebula, scrittore sloveno triestino di cultura e levatura europee. UDK 808.1-4 Marko Snoj ZRC SAZU v Ljubljani NAGLAŠEVANJE PRASLOVANSK1H -y/-bv- OSNOV ŽENSKEGA SPOLA1 Članek obravnava praslovansko naglasno rekonstrukcijo -y/-hv- osnov in prestrukturiranje tistih indoevropskih naglasno-prevojnih paradigem, iz katerih so se le-te razvile. Sistemske spremembe v razvoju iz praindoevropščine proti praslovanščini so pri teh osnovah primerljive s sistemskimi spremembami, ki so jih utrpele druge praindoevropske atematske osnove. The paper treats the Proto-Slavic accentual reconstruction of -y/-bv- stems and the restructuring of the Indo-European prosodic/ablaut paradigms from which they developed. The systemic changes in the development from Proto-Indo-European to Proto-Slavic with respect to this stem type are comparable to the systemic changes that other Proto-Indo-European athematic stems underwent. 1 Enozložne osnove 1.1 Zanesljivo praslovanska sta primera *kry in *bry z domnevno končniško na-glašenim R *-bvé. Prvi primer rekonstruiramo na osnovi sin. IT ed. kri z., R krvi, hrv. čak. IT ed. kri ž., R krvi (Cres),2 stpolj. IT ed. kry ž., R krwie, slovin. кгэ ž., R kravé. V ostalih jezikih je imenovalniško funkcijo prevzela prvotna tožilniška oblika *кгь\>ь, npr. csl. krbvb, kar je bistveno pripomoglo k temu, da se beseda danes skoraj povsod sklanja po /-jevski sklanjatvi, prim. štok. krv ž., R krvi, rus. krôvb ž., R krovi itd. Vzpostavitev popsl. I < T ed. *krbvb namesto starega *kry temelji na načelu, po katerem se v psi. ali kasnejših atematskih sklanjatvah izenačijo oblike IT. V sin., stpolj., slovin. in delno v čak. seje nasprotno stara imenovalniška oblika razširila tudi na tožilnik. Atematske stranskosklonske oblike zasledimo tudi v drugih jezikih, npr. R ed. v srb. csl. otb krbve svoixb ne prezreti,3 strus. R ed. krove * stč. R ed. krve itd. 1.2 Medtem ko psi. naglas oblike za I ed. lahko neposredno ugotavljamo le na ' Članek predstavlja del rezultatov o naglaševanju psi. večzložnih imenskih osnov, ki so ob finančni pomoči Humboldtovega sklada nastajali na Inštitutu za splošno in indoevropsko jezikoslovje univerze v Regensburgu. Raziskava je s financiranjem Ministrstva za znanost in tehnologijo Republike Slovenije dalje potekala na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani. Doslej sta bili objavljeni razpravljanji o naglaševanju nosniških osnov srednjega spola (Linguistica XXXIII, 227-241) in nosniških osnov moškega spola (SSJLK XXIX, 29-48). Razpravljanje o naglaševanju psi. osnov na -i- bo izšlo v Razpravah drugega razreda SAZU XV. Gradivo iz posameznih slov. jezikov, za katero vir ni naveden, je citirano po dostopnih večjih, praviloma enojezičnih slovarjih. Sin. nar. gradivo, za katero se vir ne navaja, je citirano po Pleteršniku ali po kartoteki za Slovenski lingvistični atlas, ki jo hrani Dialektološka sekcija Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. 2Navaja JurišiČ, Rječnik govora otoka Vrgade, 100. 'Miklošič, Lexiconpalaeoslovenicum-graeco-latinum, 315. 4 Ušakov, Akcentologičeskij slovar' drevnerusskogo jazyka XIV veka, 170. osnovi sin. kri < *kry, je treba pri naglasni rekonstrukciji stranskosklonskih oblik upoštevati stanje v drugih slovanskih jezikih. Že omenjeni strus. atematski R ed. bi kazal na *krbve, vendar je takšno naglaševanje verjetneje treba pripisati paradigmat-ski izravnavi po prevladujočem strus. I = T ed. krovb < *krbvb, po katerem seje v rus. vzpostavila tudi analogna vokalizacija korenskega vokalizma. Enaka naglasna posplošitev se je izvršila tudi v nekaterih drugih jezikih, npr. R sin. krvi. Redkejši zapisi tipa strus. bez krovè'' kažejo na prvotno premičnost, kar ustreza spoznanju, da cirkumflektirane (korensko naglašene) praslovanske oblike narekujejo končniško naglaševanje ustreznih stranskosklonskih oblik. Takšno naglaševanje rodilniške oblike potrjuje še slovin. R krave in kašub. R krëv'e. Strus. R ed. kröve je v odnosu do krovè forma facilior, iz česar sledi, daje za psi. sklanjatev v ednini upravičeno nastaviti sledeči naglasni vzorec (dalje NV): I ed. *kry R ed. *krbve T ed. *krbvb itd. 1.3 Naglasna premičnost navedenega primera spominja na premičnost prav tako atematskega, čeprav zaimenskega primera *ty, R *tebe, kjer je mogoče sklepati o podedovani premičnosti, saj jo izpričuje tudi lit. tu, R tavçs.b Stprus. I toTi izkazuje rastoče intonirano prabaltoslov. *tu < ide. *tu (poleg *tu), iz česar sledi, da je psi. cirkumfleks treba razložiti z reinterpretiranim Meilletovim zakonom, po katerem predpsl. akut v premičnem naglasnem vzorcu metatonira v (stari) cirkumfleks.7 Primer *kry, R *krbvè je torej izvedljiv iz poide. *kru-s, R *kruu-és, kar je po šibk-osklonskih oblikah prenarejeni ide. korenski samostalnik *kréuH-sR *kruH-és. Iz domala enakih praoblik *kru-s, R *kruu-os> je izvedljivo srir. cru, R crdu, crô 'kri'. Rekonstrukcija I ed. *kréuH-s temelji na spoznanju, da končniško naglašene šibko-sklonske oblike korenskih samostalnikov narekujejo korensko naglašene krepko-sklonske oblike,10 in na razlagi, po kateri je let. k reve 'strjena kri, krasta', projicirano *kreuHiH2 ali *кгеиШшН2, tvorjeno na osnovi krepkosklonske osnove. 1.4 Naglasna krivulja psi. primera *kry ž., R *krbve, T *krbvb je enaka krivulji, ki jo zasledimo tudi pri drugih psi. imenskih atematskih primerih, npr. *korç m., R *korene, T *кбгепь,и *dbt'i ž., R *dbt'ere, T *dbt'erb, le daje v teh primerih treba zaradi trizložnosti stranskosklonskih oblik pri nekdanjih krepkosklonskih oblikah 5 Navaja Kolesov, Istorija russkogo tidarenija, 76. (>Nosnik v rodilniški končnici je v končni konsekvenci analogen po T, izglasni -.v pa po R ed. imenske sklanjatve (Stang, Vergleichende Grammatik der baltischen Sprachen (dalje VGr.), 250). Sti. tava je najverjetneje naglasna inovacija. Prvotnost naglasa *teué se zdi verjetna zlasti zaradi vzporedne oblike psi. R, T ed. *sebè, ki je primerljiva z lit. savçs in dalje z gr. Téé. 7O reinterpretaciji Meilletovega zakona na kakem drugem mestu. Laringal je dokazljiv v tvorbi s sigmatsko pripono sti. kraviš- = gr. Kpéaç. ^Razlika je le v posplošitvi rodilniške končnice -m. Iz kelt. gradiva prvotni naglas seveda ni razviden. 10O tem Schindler, BSL LXVI1,31-38. upoštevati naglasni umik z medglasnega cirkumflektiranega samoglasnika, npr. psi. *dbt'erb *— *dbt'erb, lit. dùkter[ < *dhugHtérm = sti. duhitâram. 1.5 O slabše izpričanem primeru *bry ž., R brbvé glej 2.4. 2 Dvo- in večzložne osnovei: 2.1 Dokazljivi, zadovoljivo izpričani primeri psi. ali popsl. nepremičnega, na prvem samoglasniku naglašenega vzorca (tip a) -y/-bv- osnov so psi. *kury 'cipa', *çty 'divja raca', *tyky 'buča', *žbrny 'ročni mlin, žrmlje' in *büky 'bukev, črka'. Vzorec I ed. *buky R ed.*bukbve T ed. *bukbvb itd. dokazuje csl. I ed. buky ž., R bukbve, bukbvi, T bukbvb, bukovb, sin. bukev ž., R. -kve, nar. tudi bukev ž., R. -kve poleg buk va ž., hrv., srb. bükva, bolg. biikva ž., rus. bûkva ž., strus. buky ž., R bûk(b)ve. Primer *buky, ki je izposojen iz prazahgerm. *boku dokazuje le, daje bil takšen NV v psi. možen. V nekaterih primerih I ed. na -y ni več empirično dokazljiv, npr. csl. I ed. < T ed. tykovb ž., R tykvi, O ed. tykviju (za neizpričano I ed. *tyky ž., R *tykbve), nar. sin. I ed. tîkva ž., R tîkve, kajk. tikvo, čak. (Novi) I ed. tîkva ž., R mn. tikäv, (Vrgada) I ed. tikva ž., R -ê, I mn. iikve, R tïk"âv, štok. I ed. tlkva ž., R mn. tikavä/ükvl, bolg. tîkva ž., rus., ukr. tykva ž., polj. tykwa ž.; odstopa č. I ed. tykev ž., R tykve.'4 Beseda etimološko ni zadovoljivo pojasnjena,15 11 Glej SSJLK XXIX, 33. l2Iz razpravljanja so zaradi csl. evidence izključena glagolska abstrakta tipa csl. içtva, setva, klçtva, molitva < *-tua. Sin. in zahslov. nasledniki, ki bolj ali manj dosledno sovpadejo s nasledniki psi. *-y/-bv-osnov, so se slednjim lahko priključili šele po odpadu šibkih polglasnikov. Po tem pojavu so oblike za R, D, M in O mn., v sin. pa še za R, D in M ed. ter 1 mn., sovpadle z oblikami stare -y/-bv-sklanjatve. "Običajno je pojmovanje, po katerem je psi. *büky izposojeno iz got. mn. bökös 'pisava, pismo, knjiga' obed. boka 'črka', neizpričano gotovo tudi *'buke v', oziroma iz predgot. *bökö (literaturo navajata med drugimi Vasmer2, I, 236 in Bezlaj, ESSJ I, 53). Domneva je sicer možna, čeprav se zdi fonetično verjetneje izhajati iz prazahgerm. *boku v času pred premikom soglasnikov in sovpadom I ed. s T ed. v prid slednjega na neki predstopnji stvn., prim, ohranitev končnice starega 1 ed. v ags. primerih s kratkim korenskim vokalizmom, npr. gifu < *gebo. K psi. и za prazahgerm. ö prim. psi. *dünajb < prazahgerm. *dönauiö (stvn. tuonowa) < lat. Dänubius (Klingenschmitt, ustno). Manj verjetna se zdi izposoja iz stsrn. boke, kar zagovarja knutsson, Acta universitatis Lundensis XXIV/9, 53 ss. Za 3. st., ko so Slovani domnevno prodrli do Visle in Dnjestra, kjer so se spoznali z bukvijo (vzhodno mejo bukve navaja Schrader-Nehring, Reallexikon der indogermanischen Altertumskunde2, I, I 70), kakor tudi za 6. st., ko so prišli v stik s pismenstvom, zaradi še ne izvršenega visokonemškega premika soglasnikov ni mogoče razlikovati med bodočo visoko in spodnjo nemščino. 14Nepričakovano kračino izkazujeta še stč., č. bukev in rakev. Če izvzamemo glagolska abstrakta tipa č. prâstev/prâstva < *prçd- + *-tva (rekonstrukcija s pripono -tva temelji na primerjavi z bait, pripono *-tua, variantno tudi *-tuiiaHv ki tvori pretežno imena dejanj, prim, lit. mârtvé 'kuga' (iz kavz. mary'ti, mara), naštvos (ž. mn.) 'nosilnica' k nešti 'nesti', brâstva zato za nadaljnjo argumentacijo ni primerna. Primer *kiiry izkazuje enako naglaševanje kot besedotvorni predhodnik *кйгь, primer *çty pa kot vzporedni tvorbi *()tb/*()ti+cci. Nastanek nepremičnega NV opisanega tipaje v naslednjem odstavku prikazan na primeru *ž£rny. 2.1.1 Primerjava med csl. (po -/-jevski sklanjatvi prenarejeni) I mn. žrbn(b)vi, (po -«-jevski) M mn. zrbnbvaxb in sin. I ed. žrnev ž., R žrnve, ki vsebuje novi cirkumfleks, narekuje rekonstrukcijo psi. *ibrny ž., R *ibrnbve. Psi. akut je neposredno dokazljiv v čak. (Vrgada) žrvan/zrvanj, kjer je premet kakor v sin. nar. žrven, žrvna (Bela krajina) najprej nastopil v stranskih sklonih zaradi skupine -gnv-V-, ki ne u-streza preferenčni strukturi zloga, in se nato posplošila tudi na IT ed.lh V sevslov. je dokazljiv psi. zbirni samostalnik *žbrna, prim. polj. IT mn. iarna ž., R iar(e)n, ki se je drugje femininiziral, prim. rus. iërna, ukr. zôrna, brus. zôrny mn., č. žerna 'žrmlje', vse ž. spola. Iz tega je sekundarno nastal novi edninski samostalnik, izpričan npr. v rus. nar. zernô,[1 č. ierno 'mlinski kamen'.18 Enaki osnovi sta dokazljivi v bait, jezikih. Psi. *zbrny ustreza bait. *gîrnU-, izpričanem v let. množinskem samostalniku dzirnus ž., DO dzirnum (dv.), M dzirnïis 'žrmlje, mlin'14 (variantni let. I mn. dzirnavas 'prehod v reki' k brlsti, bred- 'bresti'; druga funkcija te pripone je tvorba zbirnih samostalnikov, prim. lit. biržtva 'brezov gozd') izkazujejo dolžino korenskega samoglasnika le izposojenke pdnva 'ponev', lâliev 'steklenica', ctrkev, stč. cierkev, R cërekve ter domače moutev, stč. mute v, prim. polj. mqtew 'žvrklja', làtka 'lonec' in riizlia. l5lLLlČ-SviTYČ, Etimologičeskie issledovanija po russkom jazyku I, 21, neprepričljivo povezuje s psi. *tykati (ker se ob bučah zatikajo oporne palice, da lepše rastejo). Verjetneje gre za izposojenko iz neznanega vira. Do sedaj najverjetnejšo predlogo podaja Gindin, Etimologičeskie issledovanija po russkom jazyku II, 88 ss., ki domneva isti (po Gindinu pelazgijski) izvor kot za gr. ctùkov, beot. tükov, lat .ficus in arm. f'uz, R -oy 'figa'. l6Enako je razložljivo štok. žrvanj, R -nja, kjer je nastopila podaljšava pred soglasniško skupino tipa -rv-, prim, enako kur\'a, (čak. (Hvar) kûrba, vendar R mn. kUrob), murva, drvrii, krvni. Podaljšava ni dosledno izvršena. Največ odstopanj se najde pred dolgimi samoglasniki, npr. štok. ženski : iênka (Ivšič, Gesammelte Schriften zum slawischen Akzent, 247). Vprašanje izvora palatalnega h tu ni bistvenega pomena; verjetno gre za analogijo po tipu štok. češanj, R češnja ob česati, R česna. Zaradi spremenjenega izglasja je prišlo do spremembe slovničnega spola. Drugačna rešitev soglasniške skupine -gnv- je redukcija glasu v, ki jo zasledimo v sin. nar. (bkr.) žrn, R -a, štok. nar. (Dubrovnik) zrn, R -a in novem zbirnem samostalniku *žbrnbva > čak. (Novi) IT mn. žrna, (Vrgada) IT mn. Žrn"a, R žrVan. Od tod je tvorjen novi I ed. srednjega spola čak. (Novi) žrno. Sin. žrmlje s. predstavlja zbirni samostalnik (projicirano) *žbrnbvbje. Tvorba je razmeroma mlada, saj bi sicer moralo priti do drugačne vokalizacije psi. polglasnikov. Prvotni zbirni samostalnik je danes femininiziran in tvori novo ed. žrmlja 'ročni mlin'. 17Slovar' russkix narodnyx govorov (dalje SRNG) IX, 142. '"Csl. žrbnbvb 'mola' je gotovo posamostaljen pridevnik, prim, v pridevniški funkciji csl. žrhnhvh 'molae'. Rus. žernov 'mlinski kamen, žrmlje' in č. žernov, R -u, stč. žrno v lahko prav tako predstavlja posamostaljen prid. *žbrnovb, prim. rus. nar. žernov, -a, -o, npr. žernov ulog 'prostor v izbi, kjer so spravljene žrmlje' (SRNG IX, 142), k besedotvorju prid. *bukovb. Navedeno gradivo skratka ne postavlja pod vprašaj domneve o psi. *-v/-bv-osnovi. I9Brugmann, IE XVII, 488; Endzelin, Lettische Grammatik, 310. Ker se dolgi -U- v let. je kakorpelavas (ob peius, peluvas) 'pleva' razložljiv s samoglasniško harmonijo iz *dzirnuvas)2" < *dzi'rnuväs, slednje pa je nastalo s prodorom končnic ženske -ä-jevske sklanjatve, ki ga zasledimo tudi v psi. D, M in O mn. ->>/-bv-osnov.21 Na enako tvorbo utegne kazati stprus. girnoywis 'žrmlje'," če zapis predstavlja izgovor *girnu-wis.~' Praslovanskemu *ž£rna ustreza lit. množinskemu samostalniku ž. spola girnos in let. dzirnas. Obe za psi. in prabalt. dokazljivi osnovi imata vzporednice v germ, jezikih, kjer se dosledno pojavlja -e-jevska prevojna stopnja korenskega samoglasnika, prim. got. (enkrat izpričano) asilu-qairnus 'mlin, ki ga vrti osel',24 stvn. quirn, кит ž. 'mola',25 ags. cweorn < *kwernu-2b in stnord. kwern ž. 'mlinsko kolo, žrmlje' < *k"emö. Iz iste rekonstrukcije je izvedljivo stvn. quirna ž., s. n. Quirne, kjer je korenski samoglasnik očitno analogen po stvn. м-jevski osnovi quirn. Prevojna razmerja silijo k domnevi, da seje skupni predhodnik baltoslov. in germ, besed sklanjal tako, da so bili krepki skloni naglašeni na korenu, šibki pa na končnici, npr. I ed. *guérH2-no (za -nôu), R *g"rH2-nuu-és. Izglasje I ed. *-§ je kakor v primerih tipa psi. *žely prešlo v *-y, podrobneje o tem v odstavku 2.3.3.1. Zložnost pripone *-nuu- namesto pričakovane nezložnosti *-nu- je v psi. utegnila nastopiti analogno po predhodnikih primerov tipa psi. *svekry ž., R *svèkrbve, s katerimi je nekaj oblik glasoslovno sovpadlo in kjer je le-ta podedovana; vsaj v germ, pa poleg tega obstaja še možnost glasoslovne razlage nastanka -nuu- po Sieversovem zakonu. Ta predvideva razvoj vsakega predsamoglasniškegaj ali и v ii oziroma uu, če šteje neposredno pred drsnikom stoječi zlog najmanj tri more. Zbirni samostalnik obravnavane besede seje verjetno glasil *g"rH2-nâH2. Pragermanščina je posplošila vokalizacijo krepkih sklonov rednega vzorca, prabaltoslovanščina pa vokalizacijo zbirnega samostalnika in šibkih sklonov rednega vzorca ter naglaševanje krepkih sklonov.27 Nadaljnja razmišljanja o izvoru rekonstruiranih osnov za tukajšnje potrebe niso neobhodna. Treba je pripomniti le, da gre po vsej verjetnosti za poide, tvorbo, saj drugi jeziki v poimenovanju za 'težak (kamen)' > 'mlinski kamen' izpričujejo drugo polno stopnjo DO in M mn. najde pri vseh -и-jevskih množinskih samostalnikih (npr. DO, M ragum 'sanem, s sanmi'), Stang, VGr., 218, in Endzelin, n. m., ne izključujeta možnosti, da gre za vpliv dolgega samoglasnika v M mn. -i-jevskih osnov (lit. -ysè), ki seje podaljšal analogno po bait. M mn. -ä- in -y'5-osnov na lit. -ose, -ése ter O, M mn. na -ysna. 20Prim. let. pripono -tava za bait. *-tuâ, npr. mn. kartavas 'vislice' : lit. kârtuvés 'isto' (Leskien, Die Bildung der Nomina im Litauischen, 566) < *kartuu(il)äs. 210 tem Leskien, n. d., 244. 22Elbinger Vokabular, 317. 2,Tako pokorny, Indogermanisches etymologisches Wörterbuch (dalje IEW), 477. Brugmann, IF XVII, 488, zapis popravi v *girnôwis. 24Slovnični spol iz sobesedila ni določljiv, glej Braune-Ebinghaus, Gotische Grammatik19, 77. "Starck-Wells, Althochdeutsches Glossenwörterbuch, 469. 26Pragercn. -и-osnovaje dokazljiva s preglasom v stvn. in ags. :7Tipološko je takšna domneva legitimna, prim. sti. yätar- 'svakinja' < *щН ter- za ide. *iénH2tôr, R *piH2tres, eventualno *ynHjérs. korena, prim, holokinetično osnovo *g"raH2U-on- > RV I ed. grävä, T grävänam, O g ravna, T mn. gravnas (tip rajan-) 'kamen za prešanje some', stir, brô, R broon ' mlinski kamen, žrmlje', kimr. breuan ob sekundarnem zbirnem samostalniku *g"xûWz(u)onaH2> arm. erkan (-ä-osnova) 'mlinski kamen'.2" 2.1.4 Enako kot nasledniki psi. NV tipa *tyky se v sin., hrv. in srb. naglasno obnašajo romanske in germanske izposojenke, katerih korenski vokalizem seje pri Slovanih zamenjal z dolgim, npr. sin. IT ed. breskev ž., R breskve poleg brêskva, štok. breskva, nar. praskva, čak. briskva, bolg. prâskva24 < vulg. lat. persca za persica;M) sin. blitva, štok. bCîtva, nar. bit va (Dubrovnik), čak. bfitva iz rom. *blëta (furl, blede, tosk. bieta) < *bëtula, kar je pomanjševalnica k beta (jit. veta, prim, zgoraj štok. nar. bitva)\ sin. murva, čak. (Vrgada) murva ž., R mn. mür'äv, štok. murva" za lat. mdrus/m, štok. spužva (poleg čak. (Cres) spüia, (Vrgada) spüga) za lat. spongia. Ker je iz fonetičnih razlogov vsaj v zadnjem primeru germansko posredovanje izključeno, Skok12 domneva, da so navedeni primeri izposojeni iz romanskih množinskih oblik na -i (za vulg. lat. -as), kar so južni Slovani razumeli kot I ed. na -i < -y,'11 prim, še izpričani vzorec čak. (Vrbnik na Krku) I ed. praski,™ R praskve;351 ed. *uliki,36 R ulikve,'1 dalje še I ed. tiki, (bela/černa) bliti, muri, gali idr.,H Zamenjava romanske brugmann, Grundriß der vergleichenden Grammatik der indogermanischen Sprachen2 (dalje Grundriß) II/1, 210, rekonstruira -ou- : -й-osnovo. Ker je večzložne (tj. nekorenske) samostalnike, ki kažejo na dvoglasniško izglasje osnove, treba razložiti drugače (glej 2.3), dvoglasnik, oz. iz njega nastali dolgi б pa bi v danem primeru potrjeval le dvomljivi stprus. zapis, se zdi domneva preslabo utemeljena. Meillet, Études II, 267 s., domneva premet -un--* -nu-, česar ni mogoče dokazati, ker je ne dopušča nobena oblika vzorca I ed. *g*raH u-o, R *gurHjines, celo če v kasnejšem razvoju domnevamo R *g*runés. Schindler, KZ LXXX, 63, rekonstruira (krepkosklonsko) osnovo *guréH7u-on-, kar ima za sekundarno tvorbo iz prid. *gurHi<- 'težak'. 29Zahslov. primeri, npr. stč. breskev, slš. breskev, star. polj. brzoskievv so ali sprejeti z jslov. posredovanjem ali pa odražajo sekundarne indikacije premičnega NV tipa stč. bukev. 1üSkok, ZSIPh II, 397. Knutsson, n. d., 10 ss„ domneva, daje slov. *bersky izposojeno iz vzhodnih srednjenemških narečij, prim, danes nem. nsa.fersche (Leipzig) < pf-, ker se nem.pf-v starih izposojenkah zamenja s slov. p-. (Primer Pfingsten, stvn. pfinkustin > sin. binkošti ne potrjuje možnosti zamenjave nem. pf- s slov. b-, ker je bila nem. beseda nekoč zaradi petdnevnega praznovanja ljudskoetimološko naslonjena nafii/imf, prim, zapis pri Notkerju finfchustin (Knutsson, n. d., 10).) Sprememba pr- —» br- je zaradi sledeče soglasniške skupine -sk- lahko nastopila v slov., prim. *bryzgati : *pryskati 'brizgati' in *droska : *troska 'droži, usedlina'. Vokalizem hrv., srb. in bolg. praskva za *persky ni jasen. Skok, n. m., primerja hrv. in srb. orali za *огёхъ. 31 K hrv. in srb. podaljšavi prim, zgoraj 2.1.2. 32 Skok, ZSIPh II, 397. 33 Vzporedni primeri ùpdpraska, brëska, broška po Skoku, n. m., odsevajo rom. I ed. na -a, kar se ne zdi nujno, saj tudi avtohtone besede na -va (psi. *-y/-bv- ali -fva-osnove) večkrat utrpijo izgubo glasu -v-, npr. sin. rôzga, kajk. rôzga : sin. rozgva, štok. rôzgva, čak. (Vrgada) brit a : štok. britva idr. 34 Žic, Zbornik za narodni život i običaje južnih Slavena V, 70. 35ŽIC, n. d., 58. baritoneze z jslov. refleksi psi. NV tipa *buky je v navedenih primerih razumljiva sama po sebi: *buki je naglasno enako *muri, torej se zaradi R ed. *bukve ta sklonska oblika tudi v izposojenem primeru glasi *murve.y> Dvozložne romanske in germanske izposojenke, katerih korenski vokalizem seje pri Slovanih zamenjal s kratkim, se v hrv. in srb. enako obnašajo, npr. štok. brdskva/broska, (Vrbnik na Krku) broski/broskva,4H (Novi) brôskva < vulg. lat. brasca (it. brasca) za klas. brassica; štok.. čak. (Vrgada, Novi) bačva < vulg. lat. *buttia[ za klas. battis. Izhodiščna oblika po Skokovi razlagi je I ed., npr. *broski, *bbči. Po načelu, ki je veljalo za podedovane primere z baritonim in cirkumflektiranim I ed., je v oblikah stranskih sklonov nastopila polarizacija (2.3.1 ): *brôski, R ed. *broskbve, T ed. *broskbvb —* R ed. *broskbvè, *bbčb\>e, T ed. *broski>vb, *bbčbvb. Indikacije oksitonih oblik so ohranjene v sin. IT ed. brôskev ž., R brôskve42 in po a-jevski sklanjatvi prenarejenem I ed. bečva.Jl Na neki stopnji hrv. in srb. je možno domnevati posplošitev na-glaševanja T ed. (*broski>vb, *bbčbvb), kar je v oblikah s priponskim polglasnikom v šibki legi dalo (npr. R ed.) *broski>ve > *brdskbve\ *bbčt>ve > *bi>čbve. Ker so obravnavani primeri na osnovi tudi te oblike prešli v a-jevsko sklanjatev, je posplošitev novega akuta44 na korenskem samoglasniku razumljiva. 2.2 Na osnovi sti. sklanjatve tipa RV I ed. vadhuh, R vadhvàh < RV -liah, T vad-hûam ž. 'nevesta', ki kakor v starejših besedilih slabše izpričani RV I ed. švasruh45 'tašča' odraža ide. mezostatični NV, I ed. *suek'ruH2-s ž., R *suek'ruH2-(e)s, T suek'ruH2-m,M' se zdi v primeru psi. *svekry obvezujoče izhajati iz prav takšne praide. 36Žtc, n. d., 71. 37 Žic, n. d., 58. 18Žic, n. d., 67-71. Bogato gradivo, ki ga prinaša omenjeni članek, žal ni naglasno opremljeno. '''Projekcije so tu seveda anahronistične, prirejene tako, da ustrezajo sin., hrv. in srb. gradivu. 4HŽIC, n. d., 67. 41 Skok, EKJHS I, 86. Knutssonova domneva, po kateri naj bi bilo hrv. in srb. bačva ter sorodno izposojeno iz stvn. *butihha > slov. *bhtbš- > *bhtš- = *bhč- (Knutsson, n. d., 52), ne vzdrži, ker bi takšen produkt tretje palatalizacije pričakovali le v zahslov. V danem primeru noben drug kazalec ne govori v prid (načelno sicer ne nemogoči) domnevi, po kateri bi bilo jslov. *bbči mogoče pojmovati kot zahslov. izposojenko. 42Poleg brôskva in brôskva z morfologiziranim cirkumfleksom. 43Poleg I ed. bačev, R bačve, I ed. bačva. 44Novoakutirana intonacija je dokazljiva v primeru z dolgim korenskim samoglasnikom, npr. štok. (Posavina) crkva, čak. cnkva in v večzložnici štok. rdakva, (Kosovo) rdàkva, (Dubrovnik) ràdakva, čak. (Hvar) rodàkva, (Istra) ardèkva s T ed. *rbdbki>vb (2.3.6). 45 V RV je poleg I ed. švašriih zabeležen le še po c/evT-tipu prenarejeni M ed. švašrum. ■"'Resnih pomislekov proti prvotnosti takšne sklanjatve v literaturi ni zaslediti. Ad hoc rekonstruirani ide. histerokinetični vzorec (ali nekaj njemu podobnega) pri BEEKESU, The Origin of the Indo-European Nominal Inflection, 43, nima nikakršne osnove niti v sti., niti v slov. gradivu. Beekes se opira na domnevni psi. T ed. **svekrovb (tako ROZWADOWSKI, Rocznik slawistyczny VII, 14 ss.), katerega izglasje naj bi se razvilo iz *-euH-m, slednje pa naj rekonstrukcije. Na oksitonezo kaže tudi gr. екира 'tašča', kjer je tematska sklanjatev uvedena po m. èicupôç 'tast',47 in pragerm. *swegru- v ags. sweger* ter stvn. swigar 'tašča', nem. Schwieger(-mutter), kjer je nekdanja -u- osnova dokazljiva s preglasom -e- -* -i-. Iz ostalega primerjalnega gradiva (nperz. yusrïi, lat. socrus ž., R socrlis, arm. skesur, kimr. chwegr, korn. hweger) prvotno naglasno mesto ni več razvidno. Alb. vjehërr ž., dol. obl. vjehrra 'tašča', kar bi morda kazalo na baritonezo, je razložljivo z izravnavo po vjehërr m., dol. obl. vjehrri 'tast' < *suék'uro- = sti. svâsura-, lit. šešи ras (3) itd.44 2.2.1 Po levem naglasnem umiku s cirkumflektiranega medglasnega samoglasnika tipa T ed. ^dhugHitérm > psi. *di>t'erb > *dbt'erb v psi. pričakujemo regresivno-premični NV (tip b): I ed. *svekry R ed.*svèkrbve Ted. *svèkrbvb itd.50 O takšnem psi. NV je mogoče sklepati na osnovi interpretacije, po kateri seje v bi zamenjalo ide. *-ueH-m, prim, mladoav. T ed. hizvqm. Beekesova ideja propade že zaradi dejstva, da tako rekonstruiranega T ed. v psi. ni mogoče dokazati. Csl. T ed. svekrovb izkazuje refleks psi. *ь v krepki legi; kasnejše slov. gradivo potrjuje samo *svekrbvb, saj bi sicer v jslov. pričakovali vsaj ostanke domnevanega T ed. na **-ovb. Poleg tega je zaradi sti. juhà-, ki se naglasno obnaša kot histerokinetična osnova, dokazljivo, daje ide. beseda za 'jezik' pripadala drugemu naglasno-prevojnemu vzorcu kot beseda za 'taščo', ki se v sti. pregiba po mezostatičnem. Razmerje slednjega do ide. *syëk'uro- 'tast' < *sijëk'-ijer- + *-o- (k priponi prim. *dalH-ucr-) je razložljivo po premetu *suek'yrH, > *sijek'ruHr ki prizadene vsako ide. izglasnoali predsoglasniško skupino yr, prim, še *d(r)dk'ifr > gr. бакри, nem. Zähre : *drdk'ynC > stvn. trahin, nem. Träne; ide. *kuetur- > av. čai)ru-, lat. quadru-, gr. тро-фаХеих (Mayrhofer, Idg. Gramm. 1/2, 162, 176; Meillet, Études II, 268, Brugmann, Grundriß I, 260). Laringal kakor v primerih tipa sti. prid. ž. avasyâ- : m. avasyû- stoji v funkciji tvorbe ženskega slovničnega spola. Poskuse etimološke razlage in druge možnosti povezave med *suëk'ur-o- in *suek'rûH2- navaja Szemerényi, Syncope, 31 1, 317; o razmerju med ide. poimenovanjem za 'tast' in 'tašča' še Pokorny, 1EW, 1043. 17 Naglasno mesto v gr. èicupôç je analogno po ёкора (Szemerényi, n. d., 292), prim, obratno naglasno izravnavo v got. ž. swailirö (-л-osnova) po m. swaihra (-а-osnova); Krahe-Meid, Germanische Sprachwissenschaft III, 70, in v alb. vjehërr, glej dalje v besedilu. 4K0 tem podrobneje SCHULLZE, KZ XL, 400 ss. Ags. -e- v sweger utegne biti analogen po swëor, saj ags. sicer (podobno kot stvn.) izvede -и-jevski preglas, prim, zgoraj ags. cweorn. 44Trdonebnik v posameznojezičnih satemskih refleksih praide. *s - *k' je v lit., sti. in alb. podlegel asimilaciji, v psi. pa disimilaciji. Prvotno stanje je razvidno iz arm. ž. skesur, av. m. xvasura- in nperz. ž. xusru. Podrobnejša analiza teh pojavov za naglasno analizo ni bistvenega pomena, zato tu ostaja ob strani. 50Kodov, Podviinoto hblgarsko udarenie i negovoto otnošenie кът praslavjanskoto udarenie I, 63, na osnovi bolg. in vzhslov. gradiva domneva ohranitev ide. oksitoneze, kar je zaradi ostalega jslov. gradiva zgrešeno. O psi. premičnosti iz ide. oksitono-premičnega NV govori illič-svityč, Imennaja akcentuacija vbaltijskom i slavjanskom, 148. sin. in delu hrv. in srb. narečij posplošilo naglaševanje stranskih sklonov, prim. sin. svekrva,M kajk. (Bednja) sväkervo,51 štok. svêkrva, čak. (Vrgada) sëkrva, medtem ko je ostalo naglasno relevantno slov. gradivo mogoče razložiti z vzpostavitvijo kolum-nalnega naglaševanja po posplošitvi imenovalniške oksitoneze, prim. sin. nar. (Stari trg ob Kolpi) svekrva, star. čak. svekri/svekérva,5i srb. nar. svekfva (Kosovo),51 hrv. čak. (Susak) sekarva, (Hvar) sekärva, bolg. svekbrva, rus. I ed. svekrôvb (nar. še svekry),55 R svekrôvi, iz česar seje razvila nova oksitoneza v čak. (Novi) I ed. svekrva, T svekrvü in brus. I ed. svjakrôu ž., R svjakryvî. Daje slednji pojav mlajšega datuma, potrjuje variantni D ed. čak. (Novi) svëkrvi, ki še izpričuje pričakovano naglaševanje psi. stranskih sklonov.5'' Prvotna nenaglašenost korenskega samoglasnika je dokazljiva s primerom *jçtry, R *jçtrbve (ali *jçtrbve) 'žena moževega brata', ki izkazuje po *svekry analogno sklanjatev in ki se domala v vseh slov. jezikih (izjema je današnja ruščina) tudi naglasno enako obnaša, prim, sin.jçtrva, štok.jêtrva/jêtrva, nar. (Kosovo) jëtrva,57 čak. ( Vrgada) jêtrva, (Novi) I ed.jetrvâ, T jetrvü,™ ( Vis) jotärva, bolg. etbrva, rus.jdtrovb, strus. R ed.jatrôvi.y> Za zahslov. je dokazljiva le dolžina korenskega samoglasnika, prim. star, polj.jqtrew, R jqtrwi, kar kaže na to, da ta zlog ni bil cirkumflektiran. V ukr. in brus, je izpričana nadaljnja tvorba *jçtri>vbka > ukr. jat rivka, brus.jatröüka. Psi. *jçtry je nastalo na osnovi proterokinetičnega (?) ide. I ed. *jén-H2to(r) ž., R *jn-H2tér-s, prim. sti. yätar- (s posplošenim naglaševa-njem krepkih sklonov), gr. èvàxr|p, hom. I mn. eivaxépeç (z metrično podaljšavo prvega zloga), stlit. (Klein) I ed.jenté ž., R jenters, vzh- in jlit. I ed. ïnté ž., R intés (kakor v teh narečjih R ed. duktès, sësës).w Če bi primer *svekry na neki predstopnji 51 Besedaje izpričana le v obrobnih narečjih, ki ne poznajo tonemskega naglaševanja, prim, istr. (Sočerga) svekarva, (Pomjan) sfkarva, (Padna, Raven) sekarva, (Rakitovič) svfkarwa, bkr. (Adlešiči) svekarva, (Vinica) svçkarva, pkm. (Gomilice) svçkarva. Ker je primer jetrva izpričan le v Beli krajini, pri Pleteršniku nastavljeni (novi) cirkumfleks predstavlja rekonstrukcijo, ki je gradivo empirično ne potrjuje. Standardizirani obliki bi se z enako pravico glasili *svçkrva, *jétrva. Prehod v a-jevsko sklanjatev temelji na oblikah z enakimi končnicami R, D, M ed., R, D, M, O mn. V 16. st. je pri Megiserju izpričano fuekeru, kar je lahko pripadalo le -i- ali -y/-bv-sklanjatvi. 52Jedvaj, HDZl, 301. "Križanič, Gramatično izkazanje, 51. 54Elezovič, Rečnik kosovsko-metohijskog dialekta II, 206. 55Navajata Dal', Tolkovyj slovar' živogo velikorusskago jazyka3IV, 55 in Ili.IČ-SvityČ, Imennaja akcentuacija v baltijskom i slavjanskom, 148. 56Čak. primer navaja BELIČ, IORJ XIV/2, 226. Nastanek marginalne oksitoneze na osnovi končniško naglašenega I ed. v naslednikih psi. *svekryje primerljiv z nastankom nove oksitoneze strus. lodijà (lit. aldijà) na osnovi I ed. *oW?(ob R *ôldbje = *svèkrhve), o čemer na kakem drugem mestu. 57 Elezovič, n. d. 1,262. 58 Belič, n. d., 226. 54 Kolesov, n. d., 102. Današnja rus. akcentuacija je kakor v primeru cérkovb (glej 2.3.9.7) razložljiva z vzpostavitvijo kolumnalnega NV po T ed.jqtrbvb. 60 Senn, Handbuch der litauischen Schriftsprache, 141, BOga, Rinktiniai raštai II, 239. praslovanščine pripadal baritonemu NV, bi v primeru *jçtry upravičeno pričakovali ohranitev in zaradi primarne dolžine korenskega samoglasnika konzerviranje takšnega naglaševanja v obliki psi. nepremičnega NV z akutom na korenskem samoglasniku. 2.2.1.1 Tretji primer obravnavanega NV bi utegnil biti psi. (*)*zt>/.vž., R *zblbve 'bratova žena, moževa sestra, svakinja' (sin. zâlva, zâva, zdiva, star. čak. (Križanič) zâlva, čak. (Vrgada) zâva, štok. zaova; na oksitonezo I ed. kaže sin. zàva, kajk. (Prigorje) zèlva, O ed. zelvu,62 čak. (Novi) I ed. zâlva, T zalvü63 in rus. zolôvka, kar je teoretično sicer lahko pomanjševalnica kompromisno vokaliziranega *zol6vb (= svek-rôvb, strus.jatrôvb) <- *zly, R *zolve, T *zlovb ali primer jerovega polnoglasja,64 a se zdi verjetneje domnevati analogijo po svekrôvka, oz. pomanjševalnico po svekrövb tvorjenega zolovb, kar je še izpričano v rus. narečjih.65 Z vplivom osnove svèkrbv- je najbolje razložiti tudi primere tipa štok. zaova in sin. zâlva < *zblbva namesto *zblva,b6 kar je do gr. yoc^coç 'svakinja' < *ycxÀaoç (pri Hesihu je izpričana glosa Y«X«ôç) < *yà/.«Foç < *g'lH2UO- v enakem razmerju kot psi. *snbxä do gr. vuoç.67 Ob osnovi *glH2iw- je v frig, izpričano yéÀcxpoç 'bratova žena', kar ob *glH2i- v sti. giri- in gr. yot?aç (Hesih) 'isto' kaže na ide. vzglasni mehkonebni g. Slovanski primeri z vzglasnim z- namesto z ž- so tako najverjetneje analogni po *zçtb. Primerljivo analogijo zasledimo v arm. lal (-/-osnova) 'bratova žena' < *glH2i- z analognim t- po taygr 'sestrin mož'.6* Polj. ielw ž., R -i in zlew ž., R -i je razložljivo iz prvotno enotnega vzorca zlew < *zblbvb, R ielwi < *zblbvi, kar je kakor štok. zaova nastalo pod vplivom stpolj. swiekry, T swiekrew!" Različica ielwica je tvorjena na osnovi stranskih sklonov tipa R ed. ielwi. Ob tem se pojavlja različica iolwica, ki narekuje besedotvorni predhodnik *iolwa. Slednje je lahko nastalo le iz prapoljskega *ž/zlva < psi. *ž/zblva (eventualno *ž/zblva, T *ž/zblvp) = gr. yâtaoç.70 Na psi. *zblv- (in ne *z.blbv-) utegne kazati tudi sin. nar. zvlčna 'moževa sestra', kar je po moderni redukciji samoglasnikov nastalo iz *zuvîcna < *zblvb'bna.7I To je pomanjševalnica tipa sestrična «- sestra. Razlaga sin. nar. zvîcna ni popolnoma zanesljiva, ker je v obrav- Križanič, n. d., 52. "rožič, Rad JAZU CXV, 128. "Belič, n. d., 228. 64Tako Bräuer, Slawische Sprachwissenschaft I, 133. 65SRNG XI, 328. 66Rekonstrukcija *zblvaje manj verjetna. "7 Eichner-Kühn, MSS XXXIV, 29 s. 68Eichner-Kühn, n. d., 31,29. 69 o stpolj. swiekry Brückner, ASI Pli XI, 131. Slownik staropolski IX, 63, navaja zapise iz 15. st. I ed. swyecri, swyekry, R ed. swyekrwye, T ed. swyekrew. 711 Leina zlbva 'glos', ki jo le s sklicevanjem na star. rus. = rus. zolôvka navaja MIKLOŠIČ, п. d., 230, utegne biti torej historično upravičena. 71 Refleks kratkega psi. *b/hl je sin. u, ki po moderni vokalni ledukciji v nenaglasni legi odpade, če to dopušča struktura zloga. prim. nar. I ed.jdbuk, I mn.japka. navanem primeru zaradi nenaglašenosti korenskega polglasnika oz. korenskih pol-glasnikov možno računati tudi z razvojem *zblbvlt'bna > sin. *zalvlčna > *zuvlčna > zvlčna, prim, tako *zybelbka > sin. *zlbilka (knjiž. zibelka) > nar. zlbalka > zlbuka > zipka. 2.2.1.2 Polj. iolwica in morda sin. nar. zvlčna kažeta na psi. *zblva, naglašeno najverjetneje *zblva.r~ V zgornjem odstavku postavljeno vzporednico psi. *zblva = gr. Yve > *ГиЬъ\>е) srbolg. R ed. Ijiibve,7" Dalje ga dokazuje star. ukr. Ijûby (strus. le analogno ljuby), strus. R Ijubvè/ljubvî (ob po T ed. sekundarnem naglasu Ijiibve/i), D ljubvi, T Ijubôvb,77 rus. IT ed. < T ed. Ijubôvb ž., R, D, M ed., I mn. ljubvi. Rus. nar. T ed. ljuby v frazi v ljuby pri-jti 'začeti ugajati'711 je v razmerju do srbolg. Ijûby forma facilior, razložljiva po analogiji z ostalimi oksitonimi oblikami. Enako velja za hrv. in srb. nesklonljivo ljubi '(zakonska) žena', kjer je še izpričana različica ljubi.1'1 Stč. I ed. ljuby ž., R ljubve 72 Naglas v sin. zvlčna je besedotvorno pogojen. 1}SRNG XI, 327. 74O psi. *oldi, R *6ldbjç kot pričakovanem refleksu tipa vrkl- kungenschmitt, Latein und Indogermanisch (ur. O. Panagl, Th. Krisch), 128. 75 Wackernagel-Debrunnkr, Altindische Grammatik II/2, 496. 76Gradivo navajajo Dybo, Zamjatina, Nikolaev, Osnovy, 214 s. 77Gradivo navajata Kolesov, n. d., 101 in Vasilev, O značenii komory v nekotoryx drevnerusskixpamjatnikax XVI-XVII vekov, 20. 711K obliki sami prim. csl. (prë)ljuby shtvoriti, o čemer v op. 89. 79Kračina utegne biti analogna po tvorbi ljubica. Padajoča intonacija je zelo verjetno v zvezi s psi. *l'ûby. Obe različici navaja Rečnik SANU XI, 674, le različico ljubi Vuk, Srpski rječnik4, 350. Primeri po Rečniku SANU: jutros mu se ljubi razbolela\ svojoj ljubi jade zadavaše; da ti ljubi rodi sina itd. 'dilectio' s kračino korenskega samoglasnika kaže na premičnost.*" V sodobni hrv. in srb. je psi. Ted. *l'ubi>vb, podobno kot v rus., prevzel funkcijo I ed., kar je omogočilo prehod v -i-sklanjatev. Po psi. T ed. sta povzeti tudi vokalizacija polglasnika in naglaševanje, prim. štok. IT ed. Ijiibav ž., R Ijûbavi, star. čak. IT ed. Ibubav (definali-zacija), R Ibûbâvi,*' čak. (Vrgada) IT ed. lUb"äv ž., R \ûbavi.K2 Sin. nar. IT ed. Ijûbav ž., R Ijûbavi,*3 pkm. (Beltinci) lubavM ob različici sin. IT ed. Ijubâv ž., R Ijubavi*5 ni enoznačno. Različico Ijiibav je možno enačiti s štok. Ijûbav in domnevati posplošitev naglaševanja novega IT ed. < T ed. na ostale oblike. Različica Ijubav*6 je v tem primeru analogna po številnih primerih tovrstnega naglaševanja ženskih -i-jevskih osnov.87 2.3.1 NV tipa psi. *l'uby je nastal po polarizaciji** iz predpsl. *l'ëubU(-s), R *l'èubuues, T l'ëubuuin,89 > psi. (predstopnja) *l'ûby, R *l'ubbve, T *l'ûbbvb, po-larizirano I *l'üby, R *l'ubbvè, T *l'ubbvb > *ГиЬъ\>ь. Vzpostavitev nekdanje kolum-nalne baritoneze je najverjetneje treba pripisati vplivu izhodiščnega prid. *ГпЬъ, ž. *l'ubâ (*lèubhâ), s. *l'ûbo < *lëubho-, ž. *léubhâ. Enako po vsej verjetnosti velja za primer cëly, kjer iz csl. I ed. cëly, R cëlbve Чкратш«, acoxepla' in nadaljnje tvorbe rus. nar. celyS, R celyša 'celota' poleg célyS ni mogoče razbrati prvotnega naglaševanja. Primer stprus. (III) T ed. kailustiskun 'zdravje' je izveden iz prid. *kailusta- 'zdrav', ta pa iz abstrakta *kailu-. Rekonstruirana tvorba spominja na stprus. (III) T ed. maldünin 'mladina', kjer zapis prav tako kaže na naglašenost pri-ponskega morfa. Ker stprus. (III) I mn. maldai, T mn. maldans ustreza psi. *môldb ""indikacija zaradi naglasno ne ravno konzervativnega značaja stč. -v/-bv-osnov (prim. bukev), ni zanesljiva. 81 Križanič, n. d., 51. 82Prim, enako v rus. pri Lomonosovu ITed. ljubövb, R ljubövi. 83 Valjavbc, Rad JAZU LX, 52. kjNovak, Slovar beltinskega prekmurskega govora, 52, zapiše lübav. 85 Valj avec, n. m. 86Potrditve takšnega naglaševanja v današnjih narečjih nisem našel. Valjavčevo in Pleteršnikovo naglaševanje utegne biti hiperkorektno. 87 Prim, analogno luč, R luči za knjiž. luč, R luči (SSKJII, 648). 88Tj. po reakciji na levi naglasni umik v tipu *svekry. 89T ed. *ljuby, izpričan v frazah csl. Ijuby déjati/sbtvoriti 'coire', prëljuby dëjati 'prešuštvovati" in rus. nar. v Ijuby prijti (SRNG XVII, 240) utegne kazati na T ed. (projicirano) *lëijbhûm (Vaillant, Gr. сотр. I, 215 s.), namesto *1ёцЫх-ои-т, kar bi bilo lahko posledica enakega analoškega pojava, kot ga izpričujejo gr. T ed. vékûv, xéXCv, 'Epivw in av. nasüm. Takšna oblika T ed. je upravičena pri korenskih samostalnikih tipa gr. т, od koder se je utegnila analogno preneseti na psi. *l'uby. Druga možnost razlage je domneva, daje *l'uby v navedenih stalnih zvezah pravzaprav prvi člen kompozita, v katerem potemtakem ne gre za sklonsko obliko, temveč za (novo krepko) osnovo (Meillet, Éludes II, 269). Kar zadeva naglaševanje oblike *l'uby, je to po teoriji enaka naglaševanju I ed., torej *l'üby (srbolg.). Oksitoneza, na katero kaže rus. nar. in štok. gradivo, je vzpostavljena analogno po polariziranih stranskih sklonih. Tretja in hkrati najverjetnejša možnost je razširitev oblike za 1 ed. tudi na T ed., prim, tako sin. kri. (=*l'ûbb), se zdi v psi. primeru *l'uby najverjetneje domnevati analogno naglaševanje po prid. Prim, drugačen NV psi. abstrakt *ostry, *pbstry, *vysoky iz oksi-tonih prid. *ostri>, *pbstri>, *vysokh (2.4). Slednje razmerje ustreza razmerju gr. uTôç 'ravna smer' : ïfK)ç 'raven', sti. tanuh ž., R tanvàh 'telo' < *tenûH2-s, R -uH2-es : sti. prid. tanii-h 'tanek'. Domneva, po kateri so bile м-jevske mocijske in abstraktne tvorbe v 1 ed. naglašene na priponi, je s slovanskim gradivom dokazljiva na osnovi primerov tipa *bogyhi, *gospodyni < *-ûH2 + *-n- iH2d, ki so bili v psi. naglašeni na prvem zlogu konglomerata pripon, razen v primeru, če seje pred njim nahajal še kak akutiran samoglasnik, prim. *pästorbkyhi. 2.3.2 Vendar ne bi bilo upravičeno domnevati, daje predpsl. NV s posplošeno baritonezo inovacija, nastala zgolj pod vplivom baritonih pridevnikov. V isti NV je namreč treba uvrstiti slabše izpričani primer *žely ž., R *želbve > *žblbve 'želva' in 'oteklina na vratu'. V strus. je izpričan samostalnik žbly ž., R žblbve v obeh pomenih, kar zagotavlja pripadnost obravnavanim psi. osnovam.'"1 Isto dopušča pri Miklošiču navedeni T ed. želbvb 'ulcus'.'" Današnja ruščina pozna nar. izraza želva ž. 'vnetje vratnih žlez' in *želvb, ki je razviden iz izpričane mn. želvi poleg želvi'isto, tvori'.42 Zahslov. gradivo je pri naglasni rekonstrukciji malo uporabno. Pohilenje v polj. iôlw ž., R iâlwia m., star. tudi ž. z R ed. zôlwie domnevno kaže na ohranitev psi. dolžine.91 Iz primerov czôlno, nar. ezolen/ezolen, czôlgac siç, iôlty, žolč{ *z/žblčb) in žolna ni mogoče razbrati pravila, po katerem bi se ravnalo psi. *bl > *l v legi za *č in *ž. Ostalo zahslov. gradivo kaže na kračino: gl. zolwja 'želva', žolma, -y 'mastitis pri kravi', star. dl. žolw ž., R -i 'školjka', č. želva 'želva',94 žluva, žluna 'oteklina'.95 V hrv. želva, želka (Ivekovič-Broz), nar. (Cres) želva 'oteklina', (Poljice) žava, (Vis) ždlva '(otekla) vratna bezgavka'96 in srb. nar. (Kosovo) leljka 'želva' se -/- pred so- 9HLemati/.acija po Avanasevu, Slovar' drevnerusskogo jazyka (XI-X1V vv.) III, 273, ki navaja zapise R ed. želve v pomenu 'tvor' in I ed. žly, I mn. želbvi v pomenu 'želva'. 91 Miklošič, n. d., 202. Na strani 193 navaja tudi lemo želbva v istem pomenu. 42SRNG IX, 102. 93 Tako Klf.mensiewicz, Lehr-Splawinski, Urbanczyk, HG J P, 122. 94 Po Machku, ESJČ2, 725, izposojeno iz polj., kar je vprašljivo, saj se v polj. najde le -/-osnova. 95Navaja Schuster-Šewc, HEWb., 1802. Nadaljnje primerjalno gradivo, ki pri naglasni analizi ni bistvenega pomena: ukr. I mn. žovna 'tumor', rus. želvak, brus. žaiilak, bolg. želvak, zélka 'žleza, oteklina'. 96Hrv. nar. gradivo izvajata Borys in Vi.ajič-Popovič, Zbornik Matice Srpske za filologiju i lingvistiku XXXI/1, 31 s, iz izhodiščnega *žbly, R *žblbve. Njuno nadaljnje ločevanje besed s pomenom 'želva' in '(otekla) vratna bezgavka' in izvajanje iz različnih ide. izhodišč je sicer možno, vendar ne nujno, saj se različici z e-jevskim in b-jevskim korenskim vokalizmom, kar je glasoslovno razložljivo (glej dalje v besedilu), najdeta pri obeh pomenih, za pomenski razvoj 'želva' —» 'oteklina' pa je možno navesti tipološko vzporednico sin. brdmor 'Gryllotalpa vulgaris' in 'otekla vratna bezgavka'. Ker *žely prvotno pomeni *'zelena' poleg tega še vedno obstaja možnost izvajati oba v slov. jezikih izpričana pomena iz prvotnega poimenovanja po barvi. glasnikom ohranja, iz cesarje mogoče sklepati, daje beseda znana le v tistih narečjih, ki niso izvedli spremembe 1С v oC. Druga možnost je paradigmatska izravnava v prid I ed., kar bi kazalo na dejstvo, da se je I ed. *žely > *želi zamenjal z novim želva po zaključenem prehodu 1С > oC''1 V prid slednji domnevi je mogoče navesti 1 ed. smoki, bliti, uliki ipd., izpričano v Vrbniku na Krku."8 Hrv. in srb. gradivo je podobno kot v primerih tipa (Posavina) crkva, štok., čak. lokva razložljivo z razširitvijo naglaševanja T ed. *želi>vb na ostale stranske sklone, npr. R ed. *ielbvç > *želbv% > hrv. želve. Pleteršnik navaja za sin. le želva v obeh pomenih, le v pomenu 'oteklina (na vratu)' tudi vzhštaj. žovei. mn. Slednje je po vsej verjetnosti nastalo analogno po primerih tipa gore, žene. Indikacijo na končniško naglašenost stranskih sklonov je mogoče videti v rus. nar. IT mn. želvi in v sin. nar. (gor.) I ed. želva, kjer je cirkum-flektirana intonacija kakor v primerih broskva, bêtva očitno analogna. Nekdanjo oksi-tonezo zagotavlja kvaliteta korenskega samoglasnika."" 2.3.3 Če je zgornja razlaga slov. gradiva pravilna, je treba za psi. rekonstruirati progresivno-premični N V (tip с): I ed. *žely, R *žblbve, T *želbvb. Dodatni argument v prid takšnemu NV je ošibitev e > b, ki nastopi le pod pogojem daje naglas vsaj za dve mori oddaljen od samoglasnika, ki se reducira, prim. *ččlovčkb > *čblovekb, R ed. *cësarà > *cbsarà, ž. *lbgbkä (verjetno prvotno tudi *lbgbkb) < ide. *legL'hû- + -ко-.ш Upoštevaje polarizacijo je rekonstruirani psi. NV identičen z vzporedno nastalo kolumnalno baritonezo, ki jo zagotavlja gr. xé^ûç, R xé^uoç; ž. 'želva'. Na bari-tonezo kaže tudi nadaljnja tvorba (projicirano) *g'hélH.<-u-ij.aH2, izpričana v lit. žélvé ( 1 ) 'želva'. Lit. primer je izvedljiv iz korena *g'helHj- 'zelen, rumen', prim. gr. Xtanpôç < *g'hlH.<-rö-."" Slovanski ž- namesto *z- je tako verjetno sekundaren, prim, nihanje pri naslednikih iz istega korena *zblčb : *žblčb 'žolč' in *žbltb : *zelenb. Gr. xé?ô)ç se pregiba enako kot vékôç 'mrlič' = mladoav. I ed. nasu(š),"'2 R nasäuuö, D nasauue,m T nasäum < *nék'-ou-mHU m., ž. 'mrlič, truplo'. Ničta stopnja iste ide. tvorbe je znana v stir. éc. R éca 'smrt', bret. ankou, stkorn. angheu < *nku-.H)5 '"Domnevanje disimilacije zaradi primera štok. zâova ni ravno verjetno. 48ŽIC, n. d., 67 ss„ glej zgoraj 2.1.4. ""Domnevanje sekundarnega pozicijskega širokega e tu zaradi primera (tudi gor.) jelša ne bi bilo upravičeno. 100Rekonstruirane razporeditve e : ь gradivo sicer ne potrjuje. Izpričano stanje je posledica paradigmatskih izravnav v prid eni ali drugi različici korenskega vokalizma. Ker slovanski jeziki v ostalih primerih ne ohranjajo ide. paradigmatskega prevoja, se zdi v besedilu navedena rešitev v okviru poznanega še najverjetnejša, prim, podobno v poimenovanju za 'cerkev' (2.3.9). 1010 slednjem Steinhauck pri Mayrhofer, Idg. Gramm. 1/2, 144. 102 Asigmatski I ed. je analogen po primerih tipa sti. devi, npr. av. baraza'ti. I ed. nasuš (namesto *nasa za *naso < -du) izkazuje analogno redukcijsko stopnjo vokalizma priponskega morfema. 103Z analogno vokalizacijo v priponi po krepkih sklonih. 1(14Ob analognem nasum. 1(15 PEDERSEN, Vergleichende Grammatik der keltischen Sprachen 1,46, 126, 174. Primerjalno gradivo je združljivo le preko interpretacije, daje ide. osnova *nek'-eu- podlegala paradigmatskemu prevoju, pri čemer je na osnovi gr. posplošene bari-toneze in polne -e-jevske stopnje korenskega morfema upravičeno sklepati o korensko naglašenih krepkih sklonih, na osnovi ničte stopnje v kelt. in -o-jevske stopnje priponskega morfema v krepkih sklonih (av. T ed. nasäum, delno preneseno tudi na šibke sklone, npr. R ed. nasäuuö) pa o končniško naglašenih šibkih sklonih. Prvotni vzorec je bil torej holokinetičen: 1 ed. *пек'-би (= *ghélHj-ôu), T *nék'-ou-m (=*ghélHj-ou-m), R *nk'-u-és (*gh[Hj-u-és).106 Posplošitev naglaševanja krepkih sklonov je kakor v primerih gr. XÉ^-ûç in lit. želve ( 1 ) upravičeno domnevati tudi za neko psi. predstopnjo: *iêly, R *želbve. Dolgi -«- v gr. priponi, prim. I ed. xéÀvç, T -ïjv, I ed. vékûç, T -\3v, je glede na av. T ed. nasäum, ki zagotavlja tvorbo s pripono -eu-, sekundaren. Nastal je po zamenjavi starega *-o (konzervirano v xctabvi) 'želva') < -du z -П-, kar predstavlja novo polno stopnjo, nastalo s podaljšavo redukcijske, znane iz oblik šibkih sklonov (/еХлюд), prim, enako v nosniških sedanjikih ed. (1.) -vtj-|ji (namesto *-veu-|xi = sti. -no-mi) po mn. (1.) -vo-^ev. Enak pojav je znan tudi v okviru gr. naslednikov ide. histerokinetične sklanjatve osnov na *-(t)eu-, prim, gr. tt/.iji'ftç, R tt>aiilt>oç 'množica' za ide. *plH:dh-e ( *-eu), R *plHidhuues (s sekundarno polno stopnjo korenskega morfema v lat. plëbës) in gr. abstrakta na -tûç, R -TUOÇ ž., kjer prvotno sklanjatev nom. -te(u), R -t(u)ués zagotavlja toh. В I ed. place (ž.) 'govor' < *bhehtë+s ob mn. (stranski skloni) plätäm < *bheb-tu-ns.n)1 Ker v navedenih primerih dolžina gr. -\>ç ni posledica zlitja kratkega и z laringalom, utegne biti T ed. na -ûv (xé^w, vétcûv) posledica zelo stare analogije po T ed. korenskih samostalnikov tipa ide. *su-m, gr. ow, prim, možno vzporednico v psi. T ed. *l'uby (če tudi tako (?), glej op. 89) : *svekrbvb < -uH2m. 2.3.3.1 Psi. izglasje primerov tipa *žely, je najverjetneje nastalo po redni glaso-slovni poti iz ide. cirkumflektiranega *-o(-s) kot kontrakcijskega produkta starejšega *-би, kar predstavlja vokalizacijo pripone -eu- v I ed. holokinetičnega naglasno-prevojnega vzorca. Zaradi primerov prisl. *ddma < ide. M ed. *domo < -öu in psi. *vodä (intonacija je analogna zaradi prehoda v žensko a-jevsko sklanjatev) iz ide. zbirnega samostalnika *uodo za ide. *udor se zdi verjetna domneva, da je ide. *-o v nepokritem izglasju prešlo v psi. *-a. Za neko predstopnjo praslovanščine je možno domnevati analogno vzpostavitev sigmatskega I ed. *-o + *-s, kar je domnevno dalo psi. *-_y, prim, vzporedno ide. *-e (+ -s) < -ër v primerih *mäti, *dbt'i in obravnavo 106Če bi bil prvotni vzorec proterokinetičen, v krepkih sklonih kakor v primeru I ed. *pér-tu-s, T pér-tu-m, R pr-téu-s ne bi pričakovali -o-jevske vokalizacije priponskega morfema. Enako vokalizacijo kot primera I ed. *nék'5u in *ghélHpu izpričujejo primeri *d(h)ég'h-ôm, R *d(h)g'-m-és 'zemlja', I ed. *éHЈ-тбп, R H t-mn-és in *H é^s-os (gr. hom. ricoç z. analognim naglasnim mestom), R *H^us-s-és (sti. ušdli, av. M ed. uši(-da). Psi. stranskosklonska vokalizacija pripone -bv- (namesto -v-) je posplošena po primerih tipa *svekry, R svekrbve, kjer je prvotna, glej 3.1. 107 Ö slednjem KLINGENSCHMITT, Latein und Indogermanisch, 127. ide. *-§(•) v pokritem izglasju v končnici O mn. -e/o-osnov, npr. *vblky = lit. vilkals, sti. vrkäih < *ulkuoj[s < -o-ej-s, prim, tudi *kämy < *-§ + *n + *s. Argument za vzpostavitev sigmatskega imenovalnika ni le tipološko sprejemljiva možnost (prim, let. akmens), temveč zlasti dokazljiva nevzporednost med obravnavo asigniatskega izglasja -e + *n, ki ga zahtevajo nosniške osnove srednjega spola tipa *korç, *jbmç, -en-t v primerih tipa *(j)dgnç in sigmatskega *-§ + *n + *s, ki gaje upravičeno domnevati v nosniških osnovah moškega spola tipa *kämy. Alternativna razlaga psi. izglasja primerov tipa *zèYyje tvorba nove polne stopnje v priponi na osnovi po-daljšave ničte. V tem primeru je izglasje tipa *žely nastalo enako kot v gr. primeru ХеХлЈд.10" l5ri vzpostavitvi -y/-bv- sklanjatve je utegnil sodelovati tudi slovnični spol, saj v psi. ni znan noben primer osnove na -u- ženskega spola,104 medtem ko sodijo v -y/-bv-sklanjatev izključno primeri tega slovničnega spola. Prim, spremembo sklanjatve zaradi slovničnega spola v sti. ved. hdrn. Sardyu- ž. —» klas. SarayU- ž."" Za potrebe slov. akcentologije je v primeru *iely pomembno, da so bili v prvotnem vzorcu krepki skloni naglašeni na korenu, kar seje kot v primerih tipa *kämy, *krëmy in *jbmç na neki predstopnji psi. in gr. posplošilo na celoten vzorec, iz česar so v psi. nastale polarizirane triziožne oblike tipa R ed. *želbve > *žblbve. 2.3.4 V obravnavani NV je mogoče uvrstiti sin. ploskev, -kve 'Fläche', kar je ab-straktum iz prid. plosk, ž. ploska 'flach'. Variantni abstraktum ploska (prim. štok. (Lika) ploska 'bukova deska'), če iz *ploskva (kakor sin. rdzgva : rôzga), v kolikor je Pleteršnikov zapis korekten, odseva za hrv. in srb. značilno vzpostavitev kolumnal-nega NV na osnovi T ed.: *ploskbvb -* R ed. *ploski>ve > *pldskve. K nastanku sin. novega cirkumfleksa tovrstnih primerov glej 2.5. pri obravnavi psi. *rdzgy. 2.3.5 Baritonezo I ed. *pldsky je upravičeno domnevati na osnovi zgodnje izposo- l08Prim. psi. *četyre (za ide. *k4'tuôr-es > sti. catvdrah), kar je tvorjeno s podaljšavo redukcijske stopnje, znane iz sti. T mn. catiirah. Možno vzporednico, ki še ni zadovoljivo pojasnjena, predstavlja sin.-gl. (sporadično tudi hrv. in srb.) pripona *-ny- v nedoločnih oblikah k nosniškim sed., npr. nedol. sin. gtniti, gl. hinyd < *gyb-nyti : *gyb-nçti v ostalih jezikih. Sin.-gl. oblike na *-ny-(ti) (nedol.) so utegnile nastati po enakem analoškem postopku, kot ga izpričuje gr. sed. ed. na -vb-. Nedol. oblike k nosniškim sed. lahko predstavljajo sekundarno polno stopnjo *-m-, nastalo na osnovi ničte *-nu- (sti. krnumasi). Prevojno razmerje v *kuetuàr-es : *k"eturés in *-néumi : *-numés se je pretvorilo v sekundarno *k"etür-es : *kuetures in *-nümi : *-numes, kot je še ohranjeno v grščini. Slovanski jeziki so dalje posplošili sekundarno polno stopnjo tudi na nekdaj šibkostopenjske oblike. Širše razprostranjena različica na -nç-(ti) (nedol.) najverjetneje temelji na ed. prez. primerov ide. tipa na -ndH2-ti (3. ed.). V primeru neakutiranega korenskega samoglasnika pripona namreč izkazuje staroakutirano intonacijo. 104 V psi. so bile vse -м-osnove moškega spola, medtem ko so v ide. znana tudi -iî-osnove ženskega (gr. yévoç ž. = sti. hdnu- ž. 'lice' lat. mantis ž. 'roka') in srednjega spola, (ide. *medhu- s. 'sladkoba, med', lat. genu s., gr. ббри 'les, deblo'). Slednji so v psi. utrpeli spremembo slovničnega spola, npr. *medb m. ""Spremembo sklanjatve zaradi tipičnosti ženskega slovničnega spola sti. -«-/-i/v-osnov razloži Wackernagkl-Debrunner, Ai. Gramm. II/2,497 s. jenke sin. ponev ž., R ed. ponve, nar. R ed. ponvi, O ed. ponevjg, 1 mn. ponvi, ponvi, ponve (= zovf),1" kajk. (Prigorje) pöhva, O ed. ponvu,"2 s premetom (Žumberak) pôvna, pômna113 za nekdanje *pôny, R *ponbve. Pri izposoji je namreč metodološko upravičeno izhajati iz I ed. stvn. pfanna < srlat. patna za klas. lat. patina,'14 kar je zaradi naglasa na prvem zlogu dalo slov. *pôny, slednje pa je po vzorcu I ed. *plôsky, R *ploskbvè = I ed. *l'ûby, R *l'ubbve tvorilo končniško naglašene stranskosklonske oblike. Domnevo, da se baritoneza ob izposoji ohranja, potrjujejo (mlajše) izposojenke iz iste predloge v tistih jezikih, ki so stvn. korenski a na osnovi kvalitete nadomestili s slovanskim a in vzpostavili akutirano dolžino, npr. (csl. pany 'pelvis', opany 'patina') č. pdnev ž., R -nve, slš. panva, polj. panew, ukr. pdnva < *päny, R *pänbve. Če primeri tipa *plosky v času izposoje *pdny ne bi sodili v NV z baritonim 1 ed. in oksitonimi stranskimi skloni, izposojenka *pony ne bi bila sposobna tvoriti stranskih sklonov tipa *ponbve. 2.3.6 Enako velja za sin. rédkev, č. redkev, slš. red'kev, polj. rzodkiew, kar je izposojeno iz neke nemške predloge z izvršenim preglasom in neizvršenim so-glasniškim premikom. Po Knutssonu"5 gre za izposojo iz stspn. redik. Z naslonitvijo na številna rastlinska imena ->>/-bv-sklanjatve seje slov. I ed. glasil *redbky, kar je impliciralo R ed. *redbkbvè. Slednje seje po pravilu, znanem iz R ed. *žblbve (glej 2.3.3), reduciralo v *rbdbkbve. Po posplošitvi naglaševanja T ed. *rbdbki>v seje R ed. glasil *rbdbkbve, kar je po odpadu šibkih polglasnikov dalo *rdbkve.Ub Slednje je potrjeno v bolg. nar. ardokva, radôkva, ardikva,"7 štok. nar. rdakva, na Kosovu rdakva, v Dubrovniku ràdakva, hrv. čak. (Istra) ardêkva in lit. izposojenki ridikas iz strus. *rbdbk(v)a. Neposredno iz vulg. lat. radica je izposojeno hrv. rotkva, rokva, čak. (Hvar) rodàkva, (Rab) rokva,118 ki se naglasno enako obnaša, vendar daje v primeru vzpostavitve dvozložnosti drugačen rezultat. 2.3.7 V isti predposameznojezični NV je mogoče uvrstiti primer I ed. * smoky, ki implicira R ed. *smokbve, na kar kaže sin. nar. smôkva. Standardno smçkev/smôkva ustreza štok. smôkva, star. čak. (Križanič) smôkva,119 čak. (Novi) smôkva ž., R mn. smôkav, kajk. (Prigorje) smôkva ž., R mn. smokSvnu in domnevno temelji na posplošitvi naglaševanja T ed. *smokbvb, kar je v oblikah s priponskim polglasnikom v šibki legi dalo (npr. R ed.) *smôkbve. V strus. je beseda izposojena iz jslov. Njen NV (razen v variantni obliki IT mn.) prav tako dopušča posplošitev naglaševanja T 111 Navaja Valj avec, Rad JAZU LX, 114. 112 Rožič, Rad JAZU CXV, 128. "'Skok, ZSIPh II, 399, ERHSJ II, 598. "40 stvn. -a ([-a]), ki se v slov. zamenja z -y, Knutsson, n. d., 64. '"Knutsson, n. d., 40. "6Od tod dalje je posplošitev enaka kot v primeru bolg. pbsthrva. "'Navajajo Georgiev, GbLbBOV, Zaimov, BER I, 14. 118Navaja Skok, ERHSJ III, 96. ""Križanič, n. d., 51. i2i'Rož.\č, Rad JAZU CX\, 128. ed., prim. I ed. smoky, R ot smokve, D kb smokvi, T smokövb, 1 mn. smokvi/smokvi,121 Ustaljeno mnenje je, daje slov. * smoky izposojeno iz got. smakka.'" Got. beseda naj bi prvotno pomenila 'okusni (sadež)',121 iz česar v primeru pravilnosti etimologije sledi, daje got. poimenovanje za 'smokev' posamostaljeni šibki pridevnik *smak(k)a v moškem spolu. Pri tem ni izključeno, da seje isti pridevnik posamostalil tudi v ženskem spolu kot *smak(k)ô (prim. stvn. bluoma ž. poleg bluomo m.), kar bi utegnila biti neposredna predloga slov. * smoky. Vendar opisana smer izposoje in etimološka razlaga nista neoporečni. Got. dvojno pisani soglasnik -kk- načelno kaže na izposojenko.124 Illič-S vityč domneva južnoslovansko poreklo besede s prvotnim pomenom 'sočni (sadež)' in primerja sin. smok 'mesni sok, priloga k jedi', hrv., srb. smdk 'maslo, sir, zabela', č. smok 'rastlinski sok'.125 V prid tej domnevi po Illič-Svityču govori sin. nar. smdkvica 'gozdna jagoda' in slš. smokvica 'isto'. Etimologija zahjslov. in č. *smokb je vprašljiva. Skok126 meni, da gre za izposojenko iz stvn., srvn. smac 'okus'. Illič-Svityč121 povezuje *smokb s psi. *mokrb 'moker'. Verjetneje od obeh domnev se zdi, da gre v besedi *smokb 'nekaj okusnega, sočnega; sočnost' za samostojno imitativno tvorbo, prim, reimitativno sin. cmdkva 'smokva' in varianto k *smdkb v sin. cmok 'Knödel', emokâti 'schmatzen'. V tem primeru je prvotni pomen jslov.128 *smoky 'imajoča smok' = 'sočnost'. K besedotvorju prim, štok. plodva 'placenta' s *plody 'imajoča plod/pripadajoča plodu' k *plodb 'fructus', csl. neplody 'cTtelpa, crreipevaa' < 'tista, ki nima plodu'.124 2.3.8 Dodatni dokaz psi. in prasln. NV tipa *l'ûby, R *l'ubbve predstavljajo romanske izposojenke, katerih korenski vokalizem seje v slov. zamenjal s kračino, npr. rom. *brasca —»jslov. *brosky, R *broskbvê, glej 2.1.4. 2.3.9 Poimenovanja za 'cerkev' v slov. jezikih na prvi pogled ne dopuščajo izvedbo iz enotne rekonstrukcije. Csl. сгъку, cbrky ž., R crbkbve, strus. (13. st.) 121 Gradivo in mnenje o izposoji iz jslov. navaja Kolesov, n. d., 101, 103. '"Got. smakka je -«-osnova m. Izpričano je I mn. smakkans, R mn. smakkane (Feist, GEW}, 438 s.), iz česar zaradi kratkega izglasnega samoglasnika v I ed. ne bi pričakovali slov. *-y, zato ta beseda verjetno ni neposredna predloga. '"Johansson, KZXXXVI, 383. 124 Braune-Ebbinghaus, Gotische Grammatikl9, 52. '25ll.l.lČ-SviTYČ, Etimologičeskie issledovanija po russkom jazyku II, 71 ss.; možnost povezave sin. smôk in sorodnega s slov. *smoky se najde že pri Schrader-Nehringu, Reallexikon der indogermanischen Altertumskunde2,1, 304. i26Skok, ERHSJ II, 293. i:!7IlliČ-SvityČ, Etimologičeskie issledovanija po russkom jazyku II, 71 ss. 128Slovani so prišli v stik s smokvijo šele na Balkanu in na Krimu, zato beseda gotovo ni praslovanska. l24Funkcijo pripadnosti je zaslediti v klas. sti. padu- ž. 'čevelj' (ved. padu- 'isto') k *pad-'noga'. Naglasne razmere v primeru * s mdky ne pomagajo razrešiti dileme glede izvora. V primeru izposoje iz got. *smakkô je naglaševanje I ed. *smôky, ki implicira R ed. *smokbvè, obvezujoče, v primeru tvorbe iz psi. (?) *smôkh pa kakor v primerih *l'üby in *plösky zelo verjetno. krbkbvb, (15. st.) krkvi, štok. crkva, star. čak. cirkva,142 čak. (Vrgada, Hvar) crlkva ž., R -ë, (Novi) erikva ž., R mn. erikv/enkav,14' (Karlovac) crlkva144 = sin. nar. (Hrušica v Istri) crlkva, T -m); po Skoku145 tudi crêkva (= sin. nar. (Sočerga, Raven nad Sečovljami, Rakitovič v Istri) crekva), bolg. âérkva, strus. (10.-1 1. st.) zbdaxb crekbvb siju, (13. st.) erikav. i3"Moszynski, Nahtigalov zbornik, 287, vzporeja izostanek druge palatalizacije z izostankom v strus. керь, kéditi. 131 IvšlČ, Gesammelte Schriften zum slawischen Akzent, 357. l3:Navajajo Dybo, Zamjatina, Nikolaev, Osnovy, 214. 133 Koleso v, n. d., 101 s. l34Nepremični naglas na prvem zlogu je izpričan že I. 1650: I mn. cérkvi, R cérkvej, M cérkvach (klparsk y, Der Wortakzent der russischen Schriftsprache, 99.) i35Shevelov, A Historical Phonology of the Ukrainian Language, 56. 136 Križanič, n. d., 50, navaja brus. crkva. 137 Ker je sekvenca -er- izpričana že v 14. st., je ni mogoče izvesti iz predpoljskega *-ir-(prve izpričbe -er- < *-(>- so znane iz 15. st.), temveč le iz predpoljskega *-br-(Klemensiewicz, Lehr-Splawinski, Urbanczyk, HGJP, 70), eventualno *-e/êr-, kar zaradi pomanjkanja vzporednih primerov ni preverljivo. Stpolj. izglasje -â govori za novoakutirani korenski samoglasnik, ki ga potrjuje dalje v besedilu navedena razlaga. 138Za prvotnost /-jevskega samoglasnika govorijo stari zapisi. Poleg tega bi v primeru prvotnosti e/c-jevskega samoglasnika zaradi zgodnje izposoje pričakovali dosledno izvedeno metatezo likvid. 139 Ramovš, HGr. II, 153. 14hkarničar, Der Obir-Dialekt in Kärnten, 26. 141 Rožič, Rad J AZU СУМ, 132. 142 Križanič, n. d., 51. 143 Belič, IORJX IV/2,225. i44finka-šojat, HDZUl, 134. 145 Skok, ZSIPh II, 398. сгек\>а,ыь stč. IT ed. cierkev ž., R cërekve/i, č. cirkev ž., R -kve (slš. cirkev je čehizem), gl. cyrkej ž., R -kwje, dl. cerkwja ž., R -vv/w 2. V primeru zgodnje izposoje iz got. (pred 6.-7. st.) v slov. ne bi pričakovali druge, temveč prvo palatalizacijo. Po tem datumu so bili Slovani lahko v stiku le še s krimskimi Goti. Proti izposoji iz tega vira govori kulturnozgodovinsko dejstvo, da seje pacifikacija Slovanov s pomočjo pokristjanjevanja začela na severozahodu s frankovsko-bavarskimi misionarji, od koder je tudi prišlo povabilo solunskima apostoloma, naj obiščeta Panonijo in Moravsko. Pred 7. st. se v vseh virih govori le o poganskih Slovanih.151 3. V primeru zgodnje, že psi. izposoje iz got. bi pričakovali popolnejšo prilagoditev, poenotenje ali vsaj prevlado ene različice v vseh slov. jezikih. Če bi bila beseda že psi., ne bi pričakovali nihanja med indikacijami na /-jevski in e-jevski korenski vokalizem. V tem primeru bi se postavilo tudi vprašanje, čemu bi poganski Slovani rabili besedo s pomenom '(krščanska) cerkev'. 2.3.9.2 Skok15' in Mladenov1" domnevata izposojo neposredno iz gr. киристј, prvi eventualno preko srlat. kyrica. Domneva se zdi malo verjetna, ker je gr. Kupimcov 'cerkev' v rabi le za časa Konstantina Velikega (4. st.), medtem ko kasneje v gr. prevlada lat. izposojenka екк^еспа. Srlat. kyrica je izpričano le kot glosa pri Walafridu Strabu (9. st.): ab ipsis grecis kyrica, kjer se pojasnjuje izvor stvn. besede chirihha. '4,,Navaja Moszynski, Nahtigalov zbornik, 285. 147 Morebitno vzporedno srgr. vulg. KopiKf) za коршкт! oiKia; prim. ngr. nar. керекп (sc. Пцерсх) 'nedelja' < 'gospodov (dan)' (Kretschmer, KZ XXXIX, 542). drugače le Masinc., Prace Polskiego Towarzystwa dla Badah Europy Wschodniej i Bliskiego Wschodu IV, 162-168 (izvaja iz lat. congre gatio) in Gunnarson, ZSIPh XIV, 463 s. (izvaja iz *bbserbky< rum. bisericd < basilica). '4ЙNatančneje: jezikov, preko katerih ... I44Berneker, SfVVI, 132, kjer je navedena starejša literatura. I50Kluge, PBB XXV/1, 124-160; Kl.uge-MiTZKA20, 370; wessén, Ark. Nord. Fil. XLIV, 93 ss. Preko got. *pamtë dags, kar je delni kalk po gr. лё|хлхт] гщерсх, je izposojeno bav. nem. Pflnztag 'četrtek' (KlugE-Mitzka20, 138); enako avstr. bav. pfoat 'srajca' < got. paida < gr. fiavcri 'halja (iz kozje kože)' (n. d., 542; problematika pri Feistu, GEW', 382). "'Knutsson, n. d., 60 s. 152Skok, ZSIPh II, 397 s., RÉS VII, 178. '"Mi.adeno y,SbNUXX\, 136 s. 2.3.9.3 Schwarz154 domneva, daje slov. poimenovanja za 'cerkev' izposojeno iz stvn. chirihha oz. starejše *kirikd ž., sinkopirano stbav. chirhha, *chirc(h)a, kar je potrjeno v salzburških urbarjih iz leta 790 v mestnih imenih Pohkirch, Pohkirc, Lo-chkirch. Bavarci naj bi v istem obdobju Slovanom posredovali še cerkveni termin тътхъ. Domneva o izposoji iz visokonemškega bavarskega narečja se zdi slabo utemeljena, ker tu, razen v mestnem imenu Pohkirc, ni zaslediti naslednika prazahgerm. *kirika z neizvršenim soglasniškim premikom drugega mehkonebnega soglasnika.155 2.3.9.4 Mnenje, po katerem je slov. poimenovanje za 'cerkev' izposojeno iz srednjenemških, po izvoru spodnjenemških narečij, zagovarja Knutsson.15'' Razlike v vokalizmu slovanskih besed išče v ustreznih razlikah znotraj spodnje- in srednje nemščine. Slovanske različice, ki naj bi bile izvedljive iz *cerbk-, Knutsson izvaja iz stspn. kerika, različice, ki naj bi kazale na *cbrbk-, iz stspn. kirika, različice, ki kažejo na *cbrk-, pa iz stsrn. *kirka. Nemško izglasje -a je bilo v času izposoje nekakšen pol-glasnik, ki se je zamenjal s takratnim slov. refleksom za -y, kar je omogočilo vključitev v -y/-bv-sklanjatev. Po Knutssonu je bila beseda najverjetneje sprejeta koncem 8. st. na Moravskem,'57 na Češkem in v Panoniji, od koder naj bi se širila proti jugu in proti vzhodu. 2.3.9.5 Nahtigalovo domnevo o večkratni izposoji iz različnih virov15* dopolni in delno popravi Moszynski,15'' ki domneva, daje stbav. *kirkd preko salzburških misionarjev najprej izposojeno v Karantaniji kot *cirky, prim v Briž. spom. M mn. circuvah, kar se zaradi neobičajnega zaprtega zloga prenaredi v sin. *cirbky (kakor csl. olbtarb < stvn. altâri) in v hrv. *crëky. Sin. *cirbky naj bi si izposodili Slovani v Panoniji, na Slovaškem, Moravskem in na Češkem, od koder naj bi beseda prišla na Poljsko in v Lužico. V č. in sin. naj bi vzporedno prišlo do spremembe neobičajnega vzglasja ci- v običajno ce-, ki je znano npr. v *cêlb, *cëvb, *cëditi, *cësarb. S solunskima apostoloma se od jugovzhoda proti severozahodu širi različica *cbrky, ki naj bi bila izposojena iz krimske gotščine. Moszynskega domneva ima tri šibke točke. 1. Izposoja iz bav. visokonemških narečij zaradi soglasniškega premika ni prepričljiva. Iz tega sledi, da poimenovanje za 'cerkev' po vsej verjetnosti ni izposojeno v Karantaniji. 2. Kot je bilo že omenjeno, je obstoj got. *kyrikö vprašljiv. 3. Zemljepisna razporeditev različic z redukcijskim in polnim korenskim vokalizmom ne podpira domneve o dveh izposojah, saj so oblike z reduciranim vokalizmom znane tudi v stč., oblike z nereduciranim pa tudi v strus. 2.3.9.6 Zato se zdi verjetneje, daje obravnavana razporeditev vokalizma nastala 154Schwarz, ASIPh XL, 288 s., XLII, 305. 155Visokonemški premik soglasnikov je izvršen v 6.-7. st. (Braune-Eggkrs, Althochdeutsche Grammatik14, 81). 156 Knutsson, n. d., 59 ss. '"Sinoda v Mainzu leta 852 omenja rudis et adhuc christianitas gentis Maraensiunv, Knutsson, n. d., 61. I58Nahtigal, Sla race rk ven o slo vanske Študije, 17-19, 60, 67. 159Moszynski, Nahtigalov zbornik, 283 ss., zlasti 286. znotraj prvotno enotnega slovanskega vzorca. Če, podobno kot Knutsson, domnevamo, daje stsrn. različica *kirka (zaradi sinkope verjetno *klrka) koncem 8. st. izposojena v zahslov., se je slov. substitut po takrat tvorni drugi palatalizaciji (prim, sin. Zilja < Gila) glasil I ed. *clrky,"'l] kar je kakor v primeru *plosky, R *ploskbve impliciralo polarizirane stranskosklonske oblike, npr. R ed. *cirkbve, T ed. *cirkbvb, po redukciji R ed. *cbrkbve itd. (strus. (!)), prim, zgoraj I ed. *žely (= gr. xé^A>ç), R *želbve > *žblbvc>\ I ed. *rëdbky, R "redbkbvc > *rbdbkbvè. Problem zaprtega zloga v I ed. *cirky se je kakor v primeru csl. olbturb < stvn. alt ari razrešil z vrivom ne-markirujočega polglasnika. Domnevanje vrinjenega polglasnika"'1 je potrebno zaradi trde izreke glasu г v R ed. (in drugih stranskih sklonih) v stpolj. cerekwie, stč. cérekve/i. Alternativna možnost razrešitve problema zaprtega zloga je premet *cirk--» *crik-, po vzpostavitvi *cerk-[b2 (ohranjeno v č., luž., morda polj. in delno v sin.), tudi *crek-. Različice s premetom zasledimo v hrv., sin. nar. in izjemoma v strus. V zahslov. se je vrinjeni ь iz I ed. posplošil na cel vzorec, v vzhslov., j- in vzhštok. ter v bolg. je prišlo do paradigmatske izravnave v prid vokalizmu stranskih sklonov. Areal posplošitve vokalizma I ed. *ci/črbky se v grobem prekriva z arealom posplošitve vokalizma primera *cesdrb, areal posplošitve vokalizma (npr.) R ed. *cbrkbvé se v grobem pokriva z arealom posplošitve vokalizma (npr.) R ed. *cbsarà. 2.3.9.7 Medtem ko strus., brus. in srbolg. gradivo po pričakovanju kaže na pro-gresivno-premični NV tipa *l'ûby, izkazuje hrv. in srb. gradivo novoakutirano in-tonacijo korenskega zloga, prim. kajk. (Prigorje) cirkva, čak. (Vrgada, Hvar) crlkva = (Novi) crlkva ž., R mn. crikv/crîkâv, štok. (Posavina) crkva. Ker v čak. (Novi) ni zaslediti nove oksitoneze tipa (Novi) svekrva, T -m, ki domnevno kakor rus. svekrôvb temelji na starem I ed. *svekry, je indikacije na nepremični novi akut treba razložiti drugače. Po vsej verjetnosti gre za enak proces, kot ga izkazuje rus. cérkovb/cerkva v odnosu do strus. cerkôvb. Po zgodnji razširitvi naglaševanja T ed. *cri/ekbvb/ *cbrkbvb na I ed. *cri/eky/*cbrky in stranske sklone, npr. R ed. *cri/čkbve/*cbrkbve, je v oblikah s priponskim polglasnikom v šibki legi nastopil naglasni umik, npr. R ed. *crl/ekbve/*cbrkbve. Ker prestop v a-jevsko sklanjatev temelji prav na tej in tako naglašenih oblikah, je metodološko upravičeno domnevati, daje novi I ed. na -a prevzel njihovo naglaševanje, s čimer se je beseda uvrstila v NV tipa prazahjslov. *vol'a. Enako posplošitev naglaševanja T ed. izkazujejo primeri s kratkim korenskim samoglasnikom, npr. štok., čak. lôkva, smôkva, pônva, kjer so na osnovi sin. gradiva še dokazljivi oksitoni stranski skloni tipa R *ponbve, T *ponbvb. Domnevo o posplošitvi naglaševanja T ed. v štok. naslednikih progresivno-premičnega NV dokazuje primer štok. Ijiibav ž., R Ijübavi, nesklonljivo ljubi"'* čak. (Vrgada) lïib"àv 16(1 Razlog cirkumflektirani intonaciji namesto pričakovane akutirane verjetno tiči v dejstvu, da zahslov. niti v podedovanih -v/-bv- osnovah ne izkazuje dolžine korenskega samoglasnika, prim, č., stč. kurv a = čak. (Hvar) kürba, R mn. kùrob. Enako č., stč. bukev. 161 ln ne slov. *ci/erbk- za stsrn. ki/erik-, kot domneva KNUTSSON. "'2 Verjetno iz razlogov, kijih navaja Moszynski. IWV pomenu 'zakonska žena' navaja Rečnik SANU, XI, 674. Variantno naglaševanje ljubi sicer ni popolnoma jasno, je pa gotovo sekundarno, glej op. 79. ž., R (ûbâvi. Ker je prestop v /-jevsko sklanjatev izvršen na osnovi Ted., seje naglaševanje (hkrati z vokalizacijo priponskega polglasnika) te oblike razširilo na cel vzorec. Enak pojav izpričujejo tista rus. narečja, ki so posplošila vokalizacijo psi. T ed., npr. Ijubôvb ž., R ljubôvi.Uyi V srbolg., ki ohranja psi. naglaševanje v I ed. (Ijûby), je vokalizacija polglasnika regularna, kar je zaradi posplošitve naglaševanja T ed. v stranskih sklonih dalo T ljubcovb, R ljûbvi/e, D Ijûbvi, O ljubovju itd. Sin. gradivo, prim, (standardizirano) sin. cérkev/cîrkev ž., R -kve poleg cerkva! crikvakrekeva, iz sistemskih razlogov ne dopušča enake razlage. V primerih tipa *pdny namreč ni prišlo do posplošitve naglaševanja T ed., temveč stranski skloni v večini primerov in v večini narečij ohranjajo (indikacije na) staro oksitonezo, nastalo po polarizaciji, prim, knjiž. R ed., IT mn. ponve. Ker se knjiž. in v več narečjih najdejo končniško naglašene oblike R mn. cerkva, D cerkvam, M cerkvah, kar je po analogiji s primeri tipa R mn. žena, gora itd. ob I mn. gore, žene privedlo do I mn. cerkve, v nekaterih južnih narečjih celo do R ed. cerkvese zdi upravičeno domnevati, da sin. gradivo ne izpričuje novega, temveč mladi akut tipa zvezda. Nekdanja oksitoneza utegne biti konzervirana v prid. cerkoven, ž. -vna < *ci/črkdvb + *-(ь)пь (: *bükovb), v katerem ni zadoščeno pogojem sin. levega naglasnega umika. Morfološko podprto ohranitev oksitoneze izkazuje rez. (Solbica) M ed. tuu carkvS/îob I ed. cîrkuu, (Osojane) M ed. tuu cerkvç ob I ed. cîrkou. 2.3.9.8 Povzetek primera 'cerkev' Stsrn. *kJrka je izposojeno v prazahslov. *cîrky, kar po vzoru primerov tipa *l'ûby, *žely implicira polarizirane stranskosklonske oblike tipa R *cirkbve, T *cirki>vb. Problem zaprtega zloga v I in T ed. se rešuje z vrivom nemarkirujočega polglasnika (*cirbky) ali premetom (*criky). Neobičajno vzglasje *ci- se v delu jezikov zamenja z običajnim *cè-, ki prav tako podleže sporadičnemu premetu. Vzorec se v zahslov. in vzhjslov. izravnava v prid vokalizma IT ed., v vzhslov. in v vzhjslov. pa v prid vokalizma R, D, M in O ed. ter množinskih oblik. Strus. in srbolg. gradivo neposredno indicira končniško naglašene oblike tipa R ed. *cbrkbve, T ed. *cbrki>vb. Hrv. in srb. sta kakor v primerih tipa ponva, lokva vzpostavili kolumnalni vzorec na osnovi T ed. in izvedli prestop v a-jevsko sklanjatev po ostalih stranskih sklonih sed. in mn. V sin. je zaradi ohranjenih indikacij na oksitonezo tipa R ed. pônve, R mn. cerkva upravičeno domnevati nekdanjo oksitonezo stranskosklonskih oblik *ci/érkvé in zgodnji levi naglasni umik na prednaglasni dolg samoglasnik tipa zvezda. 2.4 Kljub dejstvu, da v csl. oblike, ki bi kazale na *(o)bry, R *(o)brbve 'super-cilium',"'(' niso izpričane, je takšen psi. vzorec potrebno rekonstruirati že zaradi jslov. naslednikov, ki kakor v primeru *svekry pripadajo -г-jevski in -a-jevski sklanjatvi, prim. sin. obrv ž., R obrvi, IT mn. obrvi/obrvi!obrvi,167 npr. I mn. kor. (Sveče) obar le, 164 Navaja SRNG XVII, 238; znano tudi pri Lomonosovu. l65Starejšo razporeditev domnevno izkazuje rovt. (Rudno) IT ed. cerku, R cerkve, I mn. cerkve, R cerkva, D cerkvam z analogno dolžino. l66Prim. O dv. brbvbma, O mn. brbvbmv, primera obrbvi (Miklošič, Lex., 474) ni mogoče enoumno lematizirati. Miklošič nastavi obrbvb. 167 Valjavec, Rad JAZU LX, 51. ben. (Breginj) I mn. wobarvi, goriš. (Kred) obarwè, rovt. (Pungert) ubervi (IT ed. v vseh narečjih ustreza standardnemu obrv) poleg obrva ž., R obrve, štok. obrva, čak. (Vrgada) I ed. öbrva, IT mn. obrva, (Hvar) obarva. Navedeno gradivo na dveh področjih naglasno odstopa od naslednikov psi. *svekry: čak. (Hvar): obrva proti sekärva in sin. obrva proti svekrva. Če domnevamo, daje bila sin., pri Megiserju izpričana različica naglašena svekrv (tako Pleteršnik), se tudi -/-jevski naslednik obrv naglasno razlikuje od domnevnega svekrv. Poleg tega je v sin. izpričan R ed. in IT mn. obrvi z različico obrvi. Možnost, daje naglasno mesto vzpostavljeno analogno po R ed. in IT mn. dvozložnic tipa krvi tu iz dveh razlogov ni ravno verjetna. 1. Takšno (analogno) naglasno mesto se pojavi le v primerih, v katerih sta R ed. in IT mn. iz kakršnihkoli razlogov dvozložna, npr. nar. R ed., IT mn. zvali po moderni vokalni redukciji iz živali in R ed., IT mn. ravni ob I ed. ravan, kjer je oblika ravni posledica historično upravičene vokalizacije polglasnikov v psi. R ed. *5rvbni. Problematični obliki obrvi/obrvi verjetneje odsevata psi. oksitonezo R ed. *obrbve, ki je preživela spremembo soglasniške v -i-osnovo. IT mn. je potemtakem analogen po R ed., prim, vzorec R ed. = IT mn. kosti, krvi itd. V tem primeru je kračina v obrvi historično upravičena, dolžina v obrvi pa analogna po tipih krvi, gore, žene. Različica obrvi utegne biti preprosta analogija po IT ed. Da takšen arhaizem ni osamljena fata morgana, dokazuje strus. R ed. bez krove 'brez krvi' < *kruH-és, kjer prav tako zasledimo preživetje oksitoneze ob prehodu v -/-jevsko sklanjatev, npr. pogostejši strus. R ed. krovi, in analogijo po T ed. krdve/i.m Dalje je primerljiva ohranitev oksitoneze v R ed. sin. nar. yéerê (Jeronišče, Viskorša), čak. (Vrgada) c'erè, strus. ot dščeri = lit. dukters < -rès < ide. *dhugHt(e)rés. 2.4.1 Če je zgornja razlaga pravilna, ta zahteva rekonstrukcijo psi. NV I ed. *obry R ed.*obrbve T ed.*obrbvb> *dbrbvb, s čimer se pojasni sicer težko razumljivo dejstvo, da naglas na prvem zlogu trizložnih oblik v sin. primerih svekrva, jetrva ostane na mestu, v primerih tipa obrva pa reagira kot podedovani cirkumfleks. Cirkumfleks v primeru Ted. *оЬгъ\>ь]е. nastal iz novega akuta, ker je isti vzorec vseboval trizložne končniško naglašene oblike, v danem primeru npr. R ed. *obrbve\ prim. T ed. *кдгепь > *kôrenb zaradi R ed. *korene, T ed. *dbt'erb > *dBt'erb zaradi R ed. dbt'erè, T ed. * sirot > * sirot zaradi I ed. * sirota. O omenjenem pojavu izčrpneje na kakem drugem mestu. 2.4.2 Psi. *o-bry je po vsej verjetnosti identično z gr. офргјд, офргюд ž. 'obrv'.164 "'"Strus. gradivo navaja Kolesov, n. d., 76. Prim, še strus. do/ot/izb noči, is pešči, do/ot ploti, iz soli (Kolesov, n. d., 78), kar je težko razložiti drugače kot z ostankom oksitoneze R ed. ide. -i-jevskih proterokinetičnih osnov tipa lit. sirdiès, akiës. 164Vprašanje izvora vzglasnega o-, ki očitno ni bistveno spremenil pomena domnevno prvotnejšega *bry (sevslov.) = sti. bhrüh < *bhru-s, tu ni bistvenega pomena. Kl.ingenschmitt, ustno, domneva kompozitum s pomenom 'nahajajoč se pri obrvi', kar je zaradi minimalne pomenske razlike pomensko sovpadlo z *bry< *bhru-s. Gr. NV je glede na sti. I ed. bhruh ž., R bhruvdh, T ed. bhrüvam17(1 nedvomno drugoten.171 Psi. in sti. gradivo kaže na nekakšno histerokinetično sklanjatev I ed. *(o)bhruH-s, R *(o)bhruH-és, Ted. *(o)bhrûH-m. Glej tudi 2.4.7. 2.4.3 Enak NV izpričuje primer sin. nozdrv ž., R ed., IT mn. nozdrvi/nozdrvi/ nozdrvi,172 štok. nozdrva, čak. (Hvar) nozdarva/nozdarva, kar je verjetno analogna tvorba po *obry, prim, -t-osnovo ž. spola v strus. nozdrb, csl. I mn. nozdri ob tvorbi tipa vrÄ/ v rus. nozdrjd, ukr. n izd rja, bolg. nôzdrja in -a-osnovo v č., slš. nozdra, štok. nözdra itd.17' Druga možnost je domneva, po kateri naj bi I ed. tipa vrki, tj. psi. *nozdr\ (= *oldi) na neki stopnji jslov. sovpadel z *obri, kar bi kakor v primeru čak. (Novi) Iddva omogočilo prestop v ->/-bv-sklanjatev. 2.4.4 Naglasno skoraj enako se obnašajo prvotna abstrakta (?) iz psi. regresivno-premičnih (tip b) pridevnikov, npr. *pbstr& 'pisan, pikčast' -* *pbstry, R *pbstrbve 'postrv', T *pbstrbvb (podobno je motivirano stnord. reydr 'postrv' ob raudr 'rdeč'), prim. sin. postrv ž., R ed., IT mn. postrvi/postrvi/postrvi poleg I ed. postrva/postrvd ž., R postrvi, ben. (Jeronišče) IT ed. postni ž., R postrovë, notr. (Lipsenj pri Cerknici) I ed. postarvd, rovt. (Rudno) IT ed. postaru ž., R postrvi, gor. (Gorje) IT ed. postaru ž., R postrvi, dol. (Nova vas na Blokah) IT ed. postara ž., R postarvi, (Grosuplje) IT ed. pastaru ž., R ed., IT mn. pastarvi, O mn. pastarvrm,174 štok. pastrva, bolg. pbstbrva.n> Bolg. pbstbrva je razložljivo z razširitvijo oksitoneze I, R, D, M ed. na T ed. *pbstrbvt> > *pbstri>vb. Tvorba in naglaševanje psi. *pbstry sta inficirali poimenovanje *podüstb (sin. podüst ž., R podüsti, (sekundarno) podustl), *podüstb (rus. podust, ukr. pidüst) 'Chondrostoma nasus, Cyprinus nasus' (prvotno bahuvrihi 'ki ima spodaj usta', prim. agi. undermouth 'podust'), kar je dalo *podusty, R *podustbvè, znano v sin. podlestëv ž., R podlestvč ( h i ре rkorek t n i zapis za \j)odustôu], R [podustvê]). V ukr. podûstovb, stpolj. podustwa, č. podoustev, podustva in slš. podustva infekcija ni vplivala na za zloženke značilni nepremični NV. 2.4.5 Nadaljnji primer je *ostrb —* *ostry, R *ostrbve 'deblo z ostanki vej, ki služi ™v RV je izpričan le M dv. bhruvôs (Grassmann, Wörterbuch zum Rigveda, 967), ki pa nedvoumno implicira zgoraj navedene, v vedah sicer neizpričane oblike. "'Grščina je odstranila paradigmatsko premičnost v domala vseh večzložnih nominalnih osnovah. Prim, zgoraj (2.3.3) uvedbo kolumnalnega NV v gr. tvorbah tipavÉKîç in v abstraktih na -(t)ûç. 172 Valj avec, Rad JAZU LX, 51. 17:1 Etimološko je psi. *nozdn> najlažje razložljivo s pomočjo Zupitzovega pravila iz ide. *nas-ro- 'pripadajoč nosu', prim. lit. I mn. nasrai, srspn. noster(en). Slov. besede, ki kažejo na *nozdra so prvotni zbirni samostalnik k temu, besede, ki kažejo na *nozdrï, R *ndzdrbja (bolg., ukr., rus.) pa tvorbe tipa vrki k -o-osnovi. Prim, še psi. *mçzdro/a 'tkivo na notranji strani kože' < *mens-rô- 'pripadajoč mesu' = lat. membrum, membrä-na. I740 sekundarnem -o- v prvem zlogu RAMOVŠ, Slavia IX, 54 s., ZSIPh II, 315 s. 175Etimologijo je postavil Zubaty, ASIPh XXV, 357: 'Buntfisch'. Morda bolje 'tista, ki ima pike' kakor hrv. in srb. plôdva 'placenta' < 'tista, ki ima plod' ali preprosto prvotni abstraktum 'pestrost, pikčavost'. za kozolec ali za lestev', prim. sin. I ed. ost?v ž., R ed., IT mn. ostrvi/ostrv?, nar. (Banja Loka) ostrva, (Mostec pri Dobovi) strvi (mn.; domnevno z aferezo), (Globas-nica) ostarua, štok. ostrva, polj. IT ed. ostr(z)ew ž., R ostr(z)wia m., č. IT ed. os t rev ž., R ostrve/i.nh 2.4.6 Morda sodi sem še rus. I ed. plotvd, Tplotvû 'Cyprinus idus', če gre res za tvorbo iz psi. *ploti = lit. platùs 'širok'.177 2.4.7 Prvotno domnevno le mocijske, kasneje posamostaljene tvorbe iz -м-jevskih pridevnikov s pripono -Hi- so v praide. glede na sti. in gr. gradivo sodile v me-zostatični NV, prim. sti. I ed. tanüh ž., R tanvàh (prid. tanu-), I ed. agruli ž., R agruvah, gr. T ed. àv' uTöv (prid. Ti'hjç), (Fjia^uc;, R -\>oç. Na neki predstopnji pra-slovanščine seje takšen NV zamenjal s histerokinetičnim. Razlog spremembi je možno pojasniti hkrati z naglaševanjem primera *obry, R *obrbvè. Ker gre za prvotno zloženko, bi pričakovali kolumnalizacijo NV, do česar v danem primeru ni prišlo zaradi obstoja korenskega histerokinetičnega samostalnika I ed. *bry, R *brbve (= strus. krovè), T brbvb, za psi. potrjenega v prestrukturiranem rus. idr. brövb. Domnevno psi. *bry, R *brbve je identično s sti. *bhruh. V RV je izpričan le M dv. adhi bhruvôs 'na obrveh', kar enoznačno kaže na edninsko sklanjatev *bhruh, R *bhruâh. Takšno naglaševanje rekonstruiranih vedskih oblik potrjujejo ostali korenski samostalniki, npr. I ed. bhüh, R bhuvdh 'zemlja'. Pod vplivom enozloženega korenskega samostalnika seje takšen NV vzpostavil tudi v zloženki I ed. *obry, R *obrbvè, kar je dalje povzročilo spremembo NV tipa *ostry, R *ostrbve v potrjeno *ostrbve. Manj jasno ostaja, zakaj so primeru *obry sledile izpridevniške tvorbe tipa *ostry, ne pa tudi čisti mocijski primer *svekry in z njim vred *jçtry. Razlog razlikovanju med izpridevniškimi in čistimi mocijskimi tvorbami bi bilo morda treba iskati v še neraziskanih preferenčnih soobstojih psi. baritonega (v primeru cirkumllektiranega vokalizma polariziranega) in histerokinetičnega NV oz. njegovega psi. naslednika znotraj posameznih besedotvornih tipov. 2.5 Pojasnitev posameznih primerov Popsl. *bersky 'breskev'. Glej zgoraj 2.1.4. Popsl. *biï/éty 'blitva'. Glej zgoraj 2.1.4. Psi. (?) *bordy, R *b!îrdhve '(bojna) sekira' (csl. bra d y ž., R bradbve, sin. brâdva, bradlja, štok. brâdva, bolg. brâdva; -a-osnova v polj. broda 'rezilo, ostrina') je izposojeno iz germ. *bardöm ali (zaradi metateze likvid) pred letom 850 iz stspn. barda '(bojna) sekira'.174 Domneva, po kateri gre za avtohtono besedo, izvedljivo iz ide. korena *bheredh- 'rezati',180 je zaradi anit značaja tega korena (sti. bardhaka- l76Etimologijo je prav tako postavil Zubaty, ASlPh XXV, 357: 'das scharf Behauene'. Morda bolje 'tista, ki ima ostrino, z ostrino opremljena' ali preprosto prvotni abstraktum 'ostrina'. 177Tako npr. vasmer2, III, 285. i7*Berneker, SEW l, 73. 174Knutsson, n. d., 50. ix"Mi.adknov, SbNUXXV, 28. 'mizar', gr. Јгерг^ћо 'porušiti, podreti') malo verjetna.'*1 Fonološka struktura germ, korenskega vokalizma je kakor v primerih tipa slov. *b'ûky dopuščala jslov. dolžino in s tem vzpostavitev nepremičnega NV z akutom na korenskem samoglasniku. Popsl. *brosky 'zelje'. Glej zgoraj 2.1.4. Popsl. *büky 'bukev'. Glej zgoraj 2.1. Popsl. *bbči 'sod'. Glej zgoraj 2.1.4. Psi. *bbty (?), R *bbtbve 'steblo, nadzemni del rastline' > ' malenkost' (sin. betêv ž., R betve*2 (hiperkorektni zapis bite v ž., R bitve)m in IT ed. bêtev, R bêtve\ bêtva, štok. bâtva,'*' rus. botvâ/bôtovb, brus. nar. bôtva,llt5 batvd.m' Iz slov. gradiva je razvidna le premičnost, znotraj katere so bili stranski skloni naglašeni na končnici. Štok. bâtva, rus. bötovb in brus. bôtva je kakor v primeru štok. obrv a nastalo po posplošitvi naglaševanja psi. T ed. *bbtbvb. Sin. cirkumfleks različice bêtev je kakor v primerih nar. lokva, želva vzpostavljen analogno po primerih s prasln. staro- ali novoakutira-nim korenskim samoglasnikom. Nastanek sin. novega cirkumfleksa iz novega akuta je opisan spodaj pri obravnavi primera *rdzgy. Sin. samoglasniška kvaliteta, pri Ravnikarju izpričana različica bitev, tj. [batëv], in rus. botvä so indikacije, ki nesporno določujejo psi. R ed. *bbtbve. Tako naglašena oblika je lahko pripadala NV z I ed. *bbty ali *bbty. Druga možnost je verjetnejša, saj je obravnavana tvorba najverjetneje izpeljana iz psi. *Ьыъ, R *bbta (sin. bet, R béta, štok. bât, R bâta, čak. (Vrgada) bat, R bata), kar razen v slovničnem spolu - ta pa je v psi. lahko kakor v primeru * dvori = lat. forum drugoten - ustreza gr. фотоу 'rastlina, bilka, steblo'.1*7 Ide. *bhu-tô- je izvorno trpni deležnik glagolske osnove *bheu- 'uspevati, rasti, biti', prim. stir, -both 'je bilo' (brezosebno), ki je širše izpričana z laringalnim determina-tivom, npr. psi. *byti, lit. bâti 'biti'.1*8 Csl. cëly 'zdravljenje, celjenje'. Glej zgoraj 2.3.1. Popsl. *cîrbky, R *cbrkbve 'cerkev'. Glej zgoraj 2.3.9. Sin. drêtev г., R drêtve; drëtva!dreta 'čevljarska nit', čak. (Novi) drëtva ž., R mn. dretäv,189 štok. drëtva, ikavsko dritva, dl. drëtva je izposojeno iz poznostvn. ali srvn. mn. drœtem) k ed. stvn., srvn. drat 'vrv, žica'.1'" Ker je fonetična struktura nemške '*'Za morebitni vrddhi *börda (polj., če tako) 'ostrina', kar bi lahko tvorilo *bordy 'z ostrino opremljena' (kakor hrv. in srb. plddva (2.3.7), ni na voljo besedotvornih vzporednic. Rus. borodök 'šilo, dleto' (če ne gre za izposojenko iz nord., prim, stšved. brodder, stnord. broddr 'konica' (knutsson, n. d., 50)), ne kaže na akut. 182 Valjavec, Rad JAZU LX, 51. '"Pl.eteršnikl, 28. 184Različica bätvo utegne biti tvorbeno prilagojena sopomenki stàblo. l85Nosovič, 31. mRGPZBr I, 174. 187 Osten-S acken, ASI Pli XXXIV, 555 ss. 188 V asm er2, I, 200; Bezlaj, ESSJ I, 18; pokorny, IEW, 146 s. Zaradi polj. botwinal boc'wina, kar je po Osten-Sackenu izposojeno iz vzhslov., rekonstruira altzemüller, ZSIPli XXII, 363 s., psi. *boty, v čemer vidi redukcijsko stopnjo ide. *bhuat- k *bhuai-. Rešitev ne prepričuje, saj bi v tem primeru pričakovali vokalizacijo *bliuHj- kot v nedol. *byti ipd. predloge v slov. interpretaciji dopuščala dolžino korenskega samoglasnika, je ta v jslov. po pričakovanju akutirano intoniran, v zahslov. (relevantno je le na osnovi st- ali srvn. ed. prevzeto (st)č. dratevldratva) pa seje kakor v primerih tipa (st)č. bukev vzpostavila kračina korenskega samoglasnika. Psi. (?) *x/korgy, R *x/korgbve 'znak' (csl. xorgy ž., R xorgbve 'signum', sin. karog(l)a 'bandero', nar. (Bovec) kruôgla, (Cerkno) par"dgla, star. čak. horûgva,m bolg. Xorbgva,m rus. xorüg(o)vb ž., R -gvi, ukr. xorugôv ž., R -gvi, polj. chorqgiew, č. korouhev, stč. koruhva, slš. koruhev) je (preko neznanega vira) izposojeno iz mongol. orugo, oruga 'znamenje, znak'. 144 Če je bila beseda sprejeta z naglašenim prvim zlogom, je bil ta zaradi kračine intoniran s cirkumfleksom, iz česar sledi, daje primer padel v NV tipa *l'ûby, R *l'ubbvè. Oksitonirane oblike se ohranjajo v ukr. Sin. primer verjetno ne kaže na novi, temveč na mladi akut. V hrv., srb., bolg. in rus. seje (kakor v ostalih primerih, npr. v poimenovanju za 'cerkev') vzpostavil kolumnalni NV na osnovi naglaševanja T ed. *korgbvb, kar je v oblikah s polglasnikom v šibki legi dalo potrjeno *korçgbve. Sin. fgev ž., R -gve 'Jochholz'195 < *'pripadajoč jarmu'je do izhodiščnega *jbgo, R *jbžese]'"' v podobnem besedotvornem razmerju kot hrv., srb. plodva 'placenta' do psi. *pl(>db ali klas. sti. padli- ž. 'čevelj' do *pad- 'noga'. Prvotne naglasne razmere iz gradiva niso enoznačno ugotovljive. Zaradi baritoneze izhodiščne besede je teoretično upravičeno pričakovati NV tipa *l'ûby. V primeru pravilnosti navedene domneve je NV primera igev, enako kot v primeru pônev, nastal na osnovi oksitonih stranskih sklonov, npr. T ed. *jbgi>vb, R ed. *jbgbve. Psi *jçtry 'žena moževega brata'. Glej zgoraj 2.2.1. Psi. *kury, R *kîirbve 'cipa' (csl. kurb/bva, sin. kûrva/kûrba, pkm. kùrva, štok. kûrva/kurba, čak. (Vrgada) kürba, (Hvar) kûrba ž., R mn. kürob, bolg. kiirva, rus. kùrva, nar. kiirova, ukr., brus. kiirva, polj. kurwa, č., slš. kurva, slovin. kiirva). Nepremični NV z akutom na korenskem samoglasniku zagotavlja čak. (Hvar) R mn. kürob, in sin. pkm. kùrva. Ostalo gradivo temu ne nasprotuje. Trubačev197 meni, daje psi. *kury prvotno pomenilo 'ptica, kokoš', kar naj bi bil femininum к *кйгъ 'petelin'. Domneva se zdi verjetna, prini. k pomenu frc. coquette, k -y-jevski mociji '"9BBLič,n. d.,223. I9ll/-jevski preglas se najpraj pojavi v 1 1.-12. st. v frankovskih spomenikih. Ker je v pogovornem jeziku domnevno starejši, Knutsson, n. d., 15, domneva, da so obravnavane slov. besede izposojene iz pozne stvn. 191 Miklošič, Fw., 85; Knutsson, n. d., 15 idr. 192 Križanič, n. d., 51. I93Mladenov, 670. 194 Mki.ioranskij, IORJ VII/2,295; Korsch, ASIPh IX, 513. 195 Valj avec, Rad JAZU LX, 52. l96To je verjetno po I ed. *ôje, R *čjese analogna tvorba, ki je nadomestila ide. *Hj.ug6-m. 197Etimologičeskij slovar' slavjanskix jazykov XIII, 132. srb. csl. pastorbky ob moški -o-osnovi pastorbkb.m Alternativna razlaga je domnevanje metonimije prvotnega *küry 'vulva' < 'gallina', prim, jslov.-slovin. *kürbcb 'penis' < 'gallus' in na osnovi vrki + -ka mocije tvorjeno sin., dl. kurica 'vulva' < 'gallina'. Zahslov. *lagy, R *lagbve 'steklenica' (č. Idhev, polj. lagiew, gl. la hej, dl. lagwja", iz zahslov. rus. nar. lugôvka\ sin. Idgev je mlada knjižna izposojenka iz č.) je izposojeno iz stsrn. läge.144 Nemška dolžina je kakor v poimenovanju za 'cerkev', (st)č. bukev itd. v zahslov. prevzeta s cirkumflektirano intonacijo, kar je impliciralo polariz-irane trizložne oblike. T ed. *lagi>vb je konzerviran v rus. nar. pomanjševalnici lagôvka. Č. Idhev po vsej verjetnosti izkazuje novoakutirano intonacijo korenskega samoglasnika, nastalo po posplošitvi naglaševanja T ed. *lagi>vb na ostale stranske sklone, npr. R ed. *lagi>ve > *ldgbve. Slednje se zaradi stpolj. cerkwiâ, kjer se je ponaglasna dolžina kakor v primeru stpolj. T ed. volq lahko ohranila le v zlogu, ki sledi neovoakutiranemu, zdi verjetneje od domnevanja prednaglasne dolžine. Psi. *lâty, R *latbvè 'vrsta (glinene) posode' (csl. T ed. latbvb, sin. pomanjševalnica Idtevca, Idtvica, strus. laty/latbvb/latva\ iz slednjega z zamenjavo "pripon" rus., brus. Idtka, polj. latka/lata, č. Idtka) je sorodno z lit. ludtas (2) 'iz izdolbenega debla narejen čoln, drevak',200 k pomenu prim. rus. sudno 'ladja, posoda' (že strus. v obeh pomenih), frc. vaisseau 'ladja, posoda' < lat. väscellum 'posodica',201 baltoslov. *aldt 'ladja' : norv. nar. olda 'korito', Šved. nar. alla 'podolgovata vdolbina'. Nadaljnja etimološka analiza zaradi pomanjkanja zanesljivih vzporednic ni možna. Lit. luötas (2) 'čoln, drevak' zagotavlja baritonezo in cirkumflektirano intonacijo korenskega samoglasnika, iz česar ob tvorbi kakor v primeru psi. *l'übb -* *l'üby pričakujemo zgoraj rekonstruirani NV. Interno jo lahko potrjuje č. dolžina, ki je v primeru pravilnosti te razlage kakor v Idhev nastala po postopku, opisanem v prejšnjem odstavku. Jslov. *lôky (?), R *lokbve 'luža' (csl. R ed. lokbvi, sin. lôkva, rovt. (Črni Vrh) Içku ž., R Içkwe (standardizirano lôkev ž., R lokve), štok. lôkva, star. čak. (Križanič) lokvà202 čak. (Vrgada) lökva, (Novi) lokva ž., R mn. lokäv,203 (Krk) I ed. loki™ bolg. lôkva), če ni izposojeno iz prazahgerm. *1аккб,ж je z ide. *laku- 'stoječa voda, luža, mMocija je najverjetneje analogna po primeru *svekry. Dejstvo, da primer *кйгу izpričuje drugačnen NV, ne zmanjšuje možnosti analogne -y-jevske mocije tipa sti. pums-calüh 'cipa' po švašruh 'tašča'. Kolumnalno baritonezo ohranja tudi primer *pâstorbky, prim, nadaljnjo tvorbo v sin. pdstorkinja < *-y-ni. 199 Knutsson, n. d., 17; Machek, ESJČ2,317. 200LidÉN, Blandade sprâkhistoriska bidrag (Göt. Ârsskrift), 12. 201 Fraenkel, LEW, 391. 202 Križanič, n. d., 51. 2vb (posplošeno v rus.), kar je v sklonskih oblikah s polglasnikom v šibki legi privedlo do potrjenega (npr. R ed.) *mbrkbve. Sin. mrkev verjetno ni utrpelo opisane analogije in po vsej verjetnosti kaže na mladi akut tipa ponev. Cirkumfleks v različici mrkva seje vzpostavil iz morfoloških razlogov, prim. 2I"'Rekonstrukcija pri Pokornyju, IEIV, 653. 2117 Kelt. primera, kar zadeva korenski vokalizem, nista jasna. II-jevski preglas v stir, prizadane le prairski ä, ki nastane iz a v sosedstvu labiala ali labiotektala. Temu pogoju v primeru loch ni zadoščeno (PEDERSEN, Vergleichende Grammatik der keltischen Sprachen I, 360 s.). Prav tako problematičen je o-jevski korenski samoglasnik v galskem mestnem imenu. 2(mDrugače Ii.i.ič-Svn yč, Imennaja akcentuacija v haltijskom i slavjanskom, 148, ki rekonstruira psi. *loky, R *ldkbve (proti temu govori sin. nar. Itjkev in pri KriŽaniČu lokvä) in na osnovi stnord. Ш domneva prvotno baritonezo. 2tbve '(divja) raca' (csl., strus. çty, R gtbve, sin. otva, štok. ü Iva, brus. viitva,214 v Polesju (v)iitva,2^ drugje z zamenjavo "pripone", npr. rus., ukr. litka, brus. viitka.211' Psi. *gty je inovacija, nastala na osnovi ide. *(H)d/onH2t-iH2/-p2, R *(H)nH2t-éiH2-s 'raca'. Rekonstruirana osnova proterokinetičnega tipa devi temelji na naslednikih s posplošeno ničto stopnjo korenskega morfema gr. vfjaoa, beot. vàaaa 'raca' < *včraa < *(H)nH2tp2 in sti. atl 'vodni ptič'. Lat. anas ž., T ana/item, R mn. anat(i)um je izvedljivo iz predital. I ed. *(H)nH2tl-s, od koder so po sinkopi analogno s primeri prvotnega soglasniškega vzorca nastale različice tipa R mn. 211 IlliČ-SvityČ, Etimologičeskie issledovanija po russkom jazyku 1, 16-20. 212Miklošič, Fw., I12,£W, 192; Berneker, S£WII, 44 idr. 2"Knutsson, n. d., 31-36. Nadaljnja etimološka analiza germ, besede za slovansko akcentologijo ni nujna. Mnenje o prasorodstvu z gr. ßpaKuva zagovarjata med drugimi Kluge-Mitzka2", 484 in Pokorny, IEW, 750. Knutsson, n. m., meni, da gre za različne genn. tvorbe, ki temeljijo na izposojenki iz lat. maurus 'temen, črn'. 214Etymalagičny sloünik belaruskaj movy II, 236. 215Lysenko, Slovnyk, polisbkyxgovoriv, 50 s. 2l6Zbirni samostalnik rus. nar. ulvd (Astrahan), brus, vûtvâ (ESBM, n. m.) je tvorbeno in naglasno primerljiv z rus. bratvd. Iz skopega gradiva ni mogoče ugotoviti, ali jeoksitoneza tipa rus. bratvd pri zbirnih samostalnikih prvotna, ali nastala zaradi diferenciacije. Star. čak. brdtva (Križanič, n. d., 51 ) in brus. različica viitva sta v tem primeru naglasno izravnani z izhodiščno besedo. Vprašanje sorodnosti z bait, pripono *-щаН2 (lit. biržtva 'brezov gozd' ) ostaja odprte). anatum. Pragerm. *anudi- (stvn. enit, stsaš. anad, ags. œne/id, stnord. gnd),2" dopušča a-jevsko (ali o-jevsko) barvo korenskega samoglasnika. Lit. ântis m., R unties (1 ) dopušča le a-jevsko, stprus. antis 'raca' in slov. tvorbe, ki kažejo na nekdanji I ed. *()ti + *-ka, prim. rus. litica, brus. vucica in dl. hušica, pa so kakor germ, izpričbe dvoznačne. Psi. *çty je iz neznanega razloga zamenjalo pričakovano *()ti.2[* Csl. pastorbky 'pastorka'. Glej zgoraj pri *kury. Psi. *pelva. Glej op. 225. Štok. plôdva 'placenta'. Glej 2.3.7. Psi. (?) *ploty{?) 'Cyprinus idus'. Glej zgoraj 2.4.6. Psi. (?) *plösky 'ploskev'. Glej zgoraj 2.3.4-5. Popsl. *pôny/*pâny 'ponev'. Glej zgoraj 2.3.5. Jslov. *pbstry 'postrv'. Glej zgoraj 2.4.4. Popsl. *rëdbky, R *rbdbkbve 'redkev'. Glej zgoraj 2.3.6. Psi. *rôzgy, R *rozgbvé 'vitra' (sin. rdzgva, štok. rôzga, star. čak. (Križanič) rozgva,21'1 v ostalih jezikih se je po odpadu šibkih polglasnikov v reduciral, prim. čak. (Hvar) rozga, štok. rôzga, csl. rozga, sin. rôzga, pkm. (Beltinci) rôzga,22" bolg. rozgd, rus. rôzga, ukr. rizka, brus. roška,221 polj. rôzga, stč. rôzha, č. rùzha). Odpad fonema -v- v soglasniški skupini -zgv- je dokazljiv v kajk. (Prigorje) rôzga, kjer se R mn. še glasi rozgav.222 Dalje je o nekdanji ->/-bv-sklanjatvi treba sklepati zaradi za -a-osnove neobičajnega naglaševanja v sin. in štok., kakor tudi zaradi ukr. in brus. indikacij na *rozgbka, kar je nastalo po zamenjavi "pripone" iz *rozgbva (prim. ukr. litka) in zaradi č. ter polj. indikacij na novoakutirani korenski samoglasnik."' Psi. NV tipa *l'ûby je tu rekonstruiran na osnovi razlage, po kateri se je naglaševanje T ed. "l7Ags. -d- sicer govori proti pragerm. rekonstrukciji *anudi-. Če je ta rekonstrukcija vseeno pravilna in če domnevamo sicer težko dokazljiv prehod ide. nenaglašenega э v pragerm. u, genu. gradivo kaže na *Н2апэ-п'- (tako LÜHR, MSS XXXV, 85). :iKTakšne zamenjave so znane iz kasnejših obdobij tistih jezikov, v katerih je psi. *y prešel v i, prim. čak. (Novi) lâdva (navaja Belič, n. d., 22). Zamenjava sklanjatve seje tu izvršila na podlagi enakega I ed. osnov tipa *svekry > *svekrî in *oldï> *ladî. Za psi. obdobje ni mogoče domnevati oblike, ki bi bi bila skupna ->•/-bv- in -i/-by'-sklanjatvi. Problem bi zahteval posebno raziskavo, upoštevaje primere tipa sin. načve, štok. n'àéve, bolg. nbštvi, rus. nočva, č. neeki itd. 'korito za žito', kar bi prav tako utegnilo kazati na psi. *nb/bt'i s prehodom v -y/-bv-sklanjatev. Alternativna razlaga bi bila -jSA/K^-osnova ali tvorba s pripono -iuaHv nekako *niktiuaH2 'ki vsebuje žito' (tip sti. anjivâ- 'namazan' iz ariji- 'mazilo'), prim. *nikto- v srir. cruth-necht, kimr. gwenith, bret. gwiniz, kom. gwaneth 'pšenica'. 214 Križanič, n. d., 51. 220Novak, n. d., 93. 221 Ukr. riska in brus. röska je razumljivo le, če domnevamo zamenjavo "pripon" *rôzgbva —* *rözghka; prim, enakko rus. lôdka, nar. (Leka) lédka. 222Navaja ROŽIČ, Kad JAZU CXV, 128, ki sam ne ve, ali je oblika za R mn. naglašena rozgâv ali rôzgav. "' Slednje bi bilo sicer primerljivo le s že nezadovoljivo pojasnjenim primerom č. nar. hura, polj. gora. *rozgi>vb v sin., štok., vzhslov.,224 č. in polj. posplošilo na cel vzorec, kar je privedlo do nastanka novoakutiranega korenskega samoglasnika: (I)T ed. *rozgi>vb -* R *rozgbve > *rdzgbve. Vprašanje, ali je takšen NV prvoten, ostaja odprto. Glede na etimološko razlago, ki obravnavano psi. besedo razlaga kot 'sredstvo za pletenje/povezovanje', tj. kot ime orodja v lit. règzti, rëzga 'plesti, vezati' izpričanega glagola iz ide. baze *rezg- 'plesti, viti',225 se zdi upravičeno dvomiti v prvotnost pro-gresivno-premičnega NV, saj primer *motyka, ki je prav tako prvotno ime orodja, izpričuje konzervirano naglaševanje I ed. *moty, glej zgoraj pri *mçty. Končniški naglas v stranskih sklonih zagotavlja čak. (Hvar) rdzgvâ, star. čak. (Križanič) rozgà in bolg. rozgd. Sin. novi cirkumfleks je nastal iz novega akuta, kar je dokazljivo s kračino v pkm. rozga.221' Na osnovi nekaterih tu nenavedenih nadaljnjih primerov je -zaenkrat sicer še z določenimi zadržki - možno trditi, da prasln. novi akut na kračini skupaj s starim pod znanimi pogoji metatonira v novi cirkumfleks, vendar le, če N V z novim akutom ni bil premičen. V tem primeru se namreč novoakutirani samoglasnik ni v ničemer razlikoval od staroakutiranega, saj je metatonija obravnavanega tipa, ki je v osnovi podaljšava kratke padajoče intonacije, nastopila po skrajšavi staroakutira-nih samoglasnikov. Prvotno sta se v vzorcu izmenjavali sin. akutirana in novocirkum-flektirana intonacija: prasln. I ed. *bùki, *rozgy, R *bukve, *rôzgve, T *bùkav, *rdzgev. Današnje stanje je posledica paradigmatskih izravnav v prid eni od obeh možnosti. V primerih z ohranjeno atematsko sklanjatvijo se oblike lahko izravnajo v prid metatonirani ali nemetatonirani možnosti, v primerih, ki so prešli v a-jevsko sklanjatev, pa le v prid metatonirani, prim, bûkev poleg bukev vendar le bûkva. To je razumljivo samo po sebi, saj je do zamenjave atematske sklanjatve z a-jevsko lahko prišlo le na osnovi oblik z jorom v šibki legi, ki je ob odpadu povzročil nadomestno podaljšavo samoglasnika prejšnjega zloga in s tem posledično metatonijo. Od poteka nastanka sin. novega cirkumfleksa primerov tipa rozga je treba ločiti dolgi korenski 224V vzhslov. je vzpostavitev kolumnalnega naglaševanja na korenu pozna. V primeru poimenovanja za 'cerkev' (2.3.9), v katerem je sodobna rus. baritoneza posledica podobnega pojava, so v strus. še izpričane končniško naglašene oblike. V strus. rozga, kadar je naglašeno na korenu, naglasno mesto ni nikdar označeno s kamoro (Zai.iznjak, Ot praslavjanskoj akcentuacii k russkoj, 177). 225 O korenu pokorny, IEW, 874. Povezava psi. (*rozgy in) *rozga z lit. règzti je splošno priznana (Vasmer2, III, 495; Pokorny, п. m., Fraenkel, LEW, 713), razlaga (različice (?)) *rozgy kot imena orodja pa ne. Domnevanje različice * rozga je nujno le zaradi csl. primera. Ni izključeno, daje ta različica že v psi. ali celo pred tem nastala iz *rozg(b)va, slednje pa po sinkopi iz *rozgy na osnovi množinskih oblik tipa M mn. * rozgbvaxb, prim, že psi. ali še starejšo priključitev -a-jevski sklanjatvi v primeru *pelva 'pleva', kjer na staro -«/-«{/-sklanjatev kaže lit. peius in let. pçlus, pelavas (< *peluvas), na staro -«й-sklanjate v pa stprus. (Elbinger Vokabular) pelwo. K sinkopi prim. psi. *pä-storbka < *p6H-dhugh3 tor- + *-kaHy csl.pladne 'poldne', če iz *polh dbne, in morda *svêkn> < *suék'uro-, če ne gre za vpliv. z. *svekry. 226Samoglasnik pod starim cirkumfleksom se v pkm. podaljša, prim, noué, vôuz, medtem ko se kračina novo- ali mladoakutiranega samoglasnika ohranja, prim, vola, ögen. vokalizem v čak. rozga, ki je nastal fonetično pred soglasniško skupino, kateri sledi kratek samoglasnik. Popsl. *smôky 'smokev'. Glej zgoraj 2.3.7. Psi. * svekry 'tašča'. Glej zgoraj 2.2.1. Psi. *tyky 'buča'. Glej zgoraj 2.1. Popsl. *v}\sofcy" višina', ohranjeno v nar. sin. sokva 'strma pečina'. Psi. prid. *vysoki je bil oksitoniran, zato pričakujemo končniško naglašeno izvedenko *vysoky, rod. -kbve. Sin. primer je nastal na osnovi razširitve naglaševanja T ed. *vysokbvb na druge stranskosklonske oblike, npr. R ed. *vysoki>ve, kar je privedlo do naglasnega umika v *vysokbve. Slednje je neposredna predstopnja sin. *visokva, kar je po moderni redukciji in odpadu nezložnega и dalo nar. sokva. Ker je sin. cirkumfleks v danem primeru izvedljiv iz novega akuta (glej zgoraj pri obravnavi psi. *rozgy), zaradi sin. sokva - kakor tudi ne zaradi postrv - ni potrebno nastavljati psi. **vysoky, R *vysokbve, kar se ne bi ujemalo s spoznanjem, da se iz psi. oksitonih prid. tvorijo oksitone -y/-bv-osnove. Psi. *zblva, popsl. *zbly 'svakinja'. Glej 2.2.1.1. Psi. *žely 'želva; oteklina (na vratu)'. Glej zgoraj 2.3.2. Psi. *žbmy 'žrmlje'. Glej zgoraj 2.1.1. 3 Zaključki k obravnavi večzložnih osnov 3.1 Psi. nepremični NV z akutom na korenskem samoglasniku ->/-bv-osnov je nasledil ide. holokinetični vzorec -u-/-eu-osnov v primerih s prvotno dolgim, v baltoslov. in psi. akutiranim korenskim vokalizmom. Izglasje I ed. na -U(+-s) za ide. *-§ < *-би je nastalo po glasoslovni poti kakor v primerih tipa *kämy < *-mo + *-s za -mon. Alternativna razlaga je sekundarna podaljšava samoglasnika (tip *četyre, prim, gr. xé^Ç. vétdjç), kot se pojavlja v (prvotno le nekaterih) stranskosklonskih oblikah, npr. O ed. na *-u-m(s. V tem primeru je zaradi izostanka delovanja de Saussurjevega zakona znotraj NV tipa I ed. *l'üby treba domnevati po starem I ed. analogno cirkum-flektirano intonacijo izglasnega zloga. Sekvenca *-~C-uu-V- je razložljiva iz *-~C-u-V- analogno po primerih tipa *suek'rûH-s, R *-UHes. Podprta je z samoglasniškim и v oblikah, katerih končnice se začnejo s soglasnikom, npr. O mn. ide. *-u-mt's. V ta NV sodijo še primeri, ki so iz kakršnegakoli razloga prestopili v psi. *-y/-bv-sklanjatev in so v izhodiščnem vzorcu imeli korensko naglašene akutirane sklonske oblike. 3.1.1 Sem so se (vsaj) v jslov. vključile (korensko naglašene) romanske in germanske izposojenke, katerih korenski vokalizem seje pri Slovanih zamenjal z dolgim. 3.1.2 Obravnavani NV je določljiv iz sin., ki zaradi nadomestne podaljšave v večini primerov izkazuje novi cirkumfleks, iz hrv. in srb., kjer je prvotno dolgi samoglasnik zastopan s kratko padajočo intonacijo, če to dopušča glasovna struktura besede, in iz vzhslov., ki izpričuje nepremično baritonezo tudi v nadaljnjih tvorbah. V stč. je po izgubi intonacij moralo priti do nove premičnosti in s tem do skrajšave korenskega samoglasnika. 3.2 Ide. mezostatični NV tipa *suek'ruH2-s, R *suek'ruH-(e)s seje v psi. zaradi levega naglasnega umika s cirkumflektiranega notranjega zloga pretvoril v re-gresivno-premičnega *svekry, R *svèkrbve, T *svèkrbvb. Posplošitev naglaševanja stranskih sklonov je dokazljiva v sin. in hrv. Južneje in v vzhslov. je dokazljiva posplošitev naglaševanja I ed. Zahslov. gradivo ni dostopno eksaktni kontroli. Takšnen N V je mogoče domnevati za psi. *svekry in *jçtry. Drugo je nedvomno nastalo analogno po prvem. Prvotna nenaglašenost korenskega samoglasnika je dodatno dokazljiva z dejstvom, da primer *jçtry, katerega korenski samoglasnik je prvotno dolg, ne izkazuje psi. akuta in s tem nepremičnega NV. 3.2.1 Izvor ide. mezostatičnega NV tipa *suek 'ruHi-s tiči prav v tej besedi, v kateri je sekvenca -ruH: nastala po premetu -urH2 v ide. *suek'urH2, kar je mocijska oblika k m. *suék'uro- 'tast'. Slednje je nastalo po tematizaciji iz atematskega *suék'-uer-. Omejeno produktivnost osnov na -U-/-(u)v- v sorodstvenih oznakah ž. spola izkazuje tudi sti. 3.3 Psi. Progresivno-premični NV tipa *l'üby je neposredno dokazljiv v srbolg. Nastal je iz ide. holokinetičnega NV -м-osnov v primerih s prvotno kratkim korenskim vokalizmom. Psi. izglasje I ed. ->'je kakor v primerih iz odstavka 3.1 razložljivo iz *-§ + *-s- < *-öu. Prva razvojna faza je posplošitev naglaševanja krepkih sklonov. Naglasna krivulja tega NV je bila na neki predstopnji psi. enaka naglasni krivulji nepremičnega NV z akutiranim korenskim samoglasnikom. Zaradi cirkumflektirane intonacije je NV tipa *l'uby utrpel polarizacijo tistih oblik, ki so v NV tipa *svekry izvedle levi naglasni umik, tj. v vseh oblikah, razen v dvozložnem I ed. Prvotna holoki-netična -м-osnova je razvidna iz av. T ed. nasäum. Sekundarno so v ta NV prestopila abstrakta, tvorjena na osnovi progresivno-premičnih pridevnikov. Dalje so se v ta NV vključile tiste (korensko naglašene) germanske in romanske izposojenke v jslov., katerih korenski samoglasniki so se v slov. zamenjali s kratkimi. Zaradi izgube psi. nepremičnega NV so se ne glede na kvantiteto in kvaliteto korenskega samoglasnika sem vključile germanske izposojenke v zahslov. Trditev temelji na dejstvu, daje v večini zahslov. izposojenk, katerih kvaliteta korenskega samoglasnika dopušča dolžino, le-ta ohranjena. Na ta način postane razumljivo naglaševanje slov. poimenovanja za 'cerkev', ki je domnevno izposojeno na zahslov. področju. 3.4 Za majhno število primerov je možno misliti na ohranitev ide. histeroki-netičnega NV. Psi. naslednik se od ide. histerokineze razlikuje le v trizložnih nekdanjih krepkih sklonih (T ed., I(T) mn.), kjer je v psi. moralo priti do levega naglasnega umika s sredinskega cirkumflektiranega samoglasnika. Ker so bile v istem vzorcu na voljo trizložne končniško naglašene oblike, npr. R ed. *obrbvè, so korensko naglašene oblike utrpele metatonijo, npr. T ed. *dbrbvb > *obrbvb\ enako *di>t'erb > *dbt'erb, o čemer podrobneje drugje. Takšnen NV je dokazljiv v primeru *obry, kjer na histerokinezo kaže sti. korenski samostalnik *bhruh, R *bhrudh, in v tvorbah, ki so nastale na osnovi regresivno-premičnih prid., npr. *pbstry *- '"pbstrb = gr. JtiKpôç. Možen je še v primeru *mgty, če drži domneva, po kateri je naglaševanje I ed. ohranjeno v tvorbi *motyka, ki je prav tako ime orodja. Histerokinetični N V je glede na stprus. maldünin, gr. primere tipa nTûç in nadaljnje psi. tvorbe tipa *bogynii verjetno prvoten v vseh izpridevniških tvorbah; progresivno-premični primeri tipa *l'üby so torej analogni po progresivno-premičnih pridevnikih tipa *1'пЬъ. 3.5 Razlikovanje med psi. progresivno-premičnim, ki temelji na starejšem bari-tonem, in regresivno-premičnim NV, ki temelji na ide. histerokinetičnem, je mogoče v sin. primerih, ki so zaradi glasovne strukture ostali trizložni. V primeru posplošitve naglaševanja T ed. in vzpostavitve -/-osnove izkazuje primer nar. Ijiibav mladi akut, primeri tipa obrv pa premaknjeni cirkumfleks. V primerih tipa obrv je na osnovi sin. nar. gradiva možno misliti na nekdanjo oksitonezo stranskosklonskih oblik. V hrv. in srb., kjer seje v večini primerov posplošilo naglaševanje T ed., je razlika prav tako razvidna le iz trizložnih primerov, npr. ardekva : obrva. V primerih, ki imajo danes dvozložne stranskosklonske oblike, na osnovi naglasnih pojavov ni več mogoče razlikovati med tema dvema NV. Po posplošitvi naglaševanja T ed. (v okviru pro-gresivno-premičnega NV je treba upoštevati levi umik tipa R ed. *сьгкъ\>е > *cbrk(b)ve) je namreč s sovpadom novega akuta in cirkumfleksa na kračini v hrv. in srb. prišlo do sovpada indikacij. Sin. gradivo tu ne more razrešiti problema, ker se je v naslednikih, ki pripadajo -a-jevski sklanjatvi, iz ne povsem jasnih razlogov"7 novi cirkumfleks morfologiziral celo v primerih, v katerih pričakujemo mladi akut, prim. betva, nar. želva. V večini primerov je na osnovi narečnega gradiva dokazljiva le nekdanja oksitoneza. Dejstvo, da nekateri rus. primeri izkazujejo baritonezo (bdtovb, cčrkovb), drugi pa oksitonezo (morkôvb), je posledica mladih paradigmatskih izravnav, ki niso potekale v plasteh, temveč v vsakem primeru posebej. 3.6 Razvoj ide. NV v psi. *-)>/-bv-osnovah sledi načelom, znanim iz razvoja naglaševanja ostalih atematskih osnov. Če je ide. vzorec (akrostatičnega, protero- ali holokinetičnega tipa) vseboval korensko naglašene oblike (krepkih sklonov), seje naglas v psi. (kakor tudi v bait.) posplošil na korenskem samoglasniku. Če je bil ta prvotno dolg in akutiran, seje takšno naglaševanje ohranilo v psi. nepremičnem NV z akutiranim korenskim samoglasnikom, prim. I ed. *čudo, R *čudese,228 *sëmç, R *semene,229 *kamy, R * kamene,250 *mâti, R *matere. Ide. histerokinetični NV v psi. ohranja končniško naglašene oblike I ed. in šibkih sklonov, medtem ko na priponi naglašene večzložne oblike krepkih sklonov (T ed., I mn.) utrpijo levi naglasni umik in metatonijo. Tako je nastal psi. regresivno-premični NV, npr. I ed. *korç, R *korenè, T *korenb > *korenb,n' I ed. *dbt7, R *dbt'erè, T *dbt'erb > *dbt'erb. Nasledniki ide. akrostatičnega, (protero- ali) holokinetičnega vzorca s kratkim korenskim voka-lizmom, ki se na neki predstopnji praslovanščine od primerov kasnejšega :27Možnost razlage, ki pa ne prepričuje, navaja SOVRE, Filologiska meddelanden frân Ryska institutet vid Stockholms högskola 1958/1, 15 ss. Glej dalje v besedilu. 228 Glej Razprave drugega razreda SAZU XV (v tisku). 224Glej Linguistica XXXIII, 227 ss. 230Glej SSJLK XXIX, 29 ss. 2,1 Psi. novi akut na prvem zlogu trizložne oblike ali predložne zveze metatonira v (stari) cirkumfleks, če naglasni vzorec vsebuje trizložne končniško naglašene oblike. Argumentacija v SSJLK XXIX, 33 s. nepremičnega NV z akutiranim korenskim samoglasnikom razlikujejo le v intonaciji, podležejo polarizaciji v tistih oblikah, ki so znotraj regresivno-premičnega NV utrpele levi naglasni umik, npr. T ed. *кгётепь —» *kremènb (ob I ed. *kremy) zaradi umika *когёпь (> *кдгепь) > *kôrenb.2V~ Na ta način so nastale različice psi. pro-gresivno-premičnega NV. Polarizacija ne nastopi pri osnovah na -es- in -men-srednjega spola, ki so v ide. sodile le v akrostatični in proterokinetični vzorec, prim. R ed. *sldvese, R ed. *vermene.m Ker so ide. predhodniki psi. *->/-£>v-osnov od ostalih bogatejši za mezostatični vzorec tipa I ed. *suek'rûH2-s, R *suek'ritH2-(e)s, izkazuje praslovanščina dodatni regresivno-premični NV, ki nikdar ni imel končniško na-glašenih (večzložnih) oblik. Ta N V, ki je primerljiv z N V psi. tipa *oldi", je pri -у/-ъ\>-osnovah s kratkim in cirkumflektiranim korenskim vokalizmom nekdanjega holoki-netičnega vzorca povzročil polarizacijo v vseh večzložnih oblikah primerov z izhodiščno posplošenim naglaševanjem korenskega samoglasnika. Zusammenfassung Im Aufsatz wird die Akzentuierung der urslav. *-y/-bv-Stämme und ihr indogermanischer Ursprung behandelt. Durch den Vergleich von relevantem Material der slavischen Tochtersprachen einerseits und demjenigen der anderen indogermanischen Sprachen, lassen sich folgende Schlußfolgerungen ziehen. 1. Bei den im NSg einsilbigen Beispielen *kry, G. *krbve 'Blut' und *bry, G *brbvè 'Augenbraue' ist die uridg. Mobilität beibehalten, wobei sich der urslav. Zirkumflex durch das uminterpretierte Meilletsche Gesetz erklärt. 2. Bei den im NSg zwei- oder mehrsilbigen Stämmen lassen sich im Urslavischen vier Akzentparadigmen (weiter AP) unterscheiden. Ihr Ursprung basiert auf den uridg. Akzent-Ablautklassen bzw. auf ihren voreinzelsprachlichen Vereinfachungen. Bei der Entstehung der urslavischen AP hat wie bei den anderen urslav. (und urbalt.) Stammklassen die Quantität bzw. die aus den Quantitätsunterschieden folgende Intonation der betonten und unbetonten Silben mitgewirkt. a) Die Beispiele mit langem Wurzelvokalismus, worin voreinzelsprachlich der Akzent auf der Wurzelsilbe verallgemeinert wurde (uridg. akrostatisches oder proterokinetisches AP) gehören dem urslav. prototon-immobilen AP (Typ a) an, z.B. urslav. *ibrny für uridg. *guérH2-no, G *gurH2-nuu-és. Hierher schlössen sich jene germanischen und romanischen Lehnwörter an, die ins Slavische mit langem Wurzelvokalismus (und mit aus der Quellsprache stammender Anfangsbetonung) entlehnt worden waren, z.B. *büky 'Buche, Buchstabe'. b) Der Parallelismus zwischen urslav. *svekry, G *svèkrbve und ai. svasràh urgerm. *swegru- (ags. sweger, ahd. swigar) 'Schwiegermutter' und dem ursprünglich ebenso mezzostatischen Typ vrkth (urslav. *olcf(, G *6ldbje) weist daraufhin, daß das urslav. regressiv-mobile AP lautgesetzlich nach dem Stangschen Gesetz entstanden ist. Das ursprüngliche *suek'rûH2s, G *s\iek'rûHes ergibt erwartungsgemäß urslav. *svekry, G *svèkrbve. 232Glej SSJLK XXIX, ss. 233Glej Linguistica XXXIII, 227 ss. c) Das urslav. progressiv-mobile АР (Тур с), beispielsweise NSg *l'üby, G *l'ubbvê »Liebe« (belegt im Mittelbulg., nachweisbar aus dem slavischen Vergleichsmaterial), entstand durch die Polarisierung aus dem vorusrlav. anfangsbetonten AP *ïèubhê, G *ïèubhuues. Diese Anfangsbetonung scheint analog nach den dazugehörenden Adjektiven, vorurslav. *ieubha- > urslav. *l'übh, f. *l'ubä, n. *l'übo »lieb« eingeführt worden zu sein. Die Polarisierung, die in allen drei- oder mehrsilbigen Formen auftritt, wurde durch die Akzentzurückziehung im Typ b hervorgerufen. Hierher schlössen sich jene germanischen und romanischen Lehnwörter an, die ins Slavische mit kurzem Wurzelvokalismus (und mit aus der Quellsprache stammender Anfangsbetonung) entlehnt worden waren, z.B. N *cirky, *cerky u. ähl., G *cbrkbvè 'Kirche'. d) Der Typ *obry (der Zirkumflex ist aus Systemgründen anzusetzen), G *obrbvè 'Augenbraue' mit der Variante *pbstry, G *pbstrbvé 'Forelle' ist aus dem uridg. hysterokinetischen AP entstanden, s. unten. Der Zirkumflex im ASg *ôbrbvb, *postrhvb läßt sich zweifelsfrei im sin. obrv, postrv (gegenüber svekrva) nachweisen. Der Typ *pbstry findet sich in den Beispielen, welchen die urslav. oxytonierten (thematischen) Adjektive zugrundeliegen. Bei den deadjektivischen Bildungen dieses Typs würde man aufgrund des Vergleichmaterials der anderen idg. Sprachen nur die Kontinuante der uridg. Hysterokinese erwarten. Im Urslav., wo erwartungsgemäß nur das AP des Typs *pbstry zu erwarten wäre, findet sich daneben das AP des Typs *l'üby. Daraus ist zu schließen, daß die urslav. Verteilung sekundär, aufgrund der Akzentuierung von zugrundeliegenden Adjektiven, entstanden ist. Die Veränderungen, wonach die urslav. AP der behandelten Nominalstämme entstanden sind, folgen denselben Prinzipien, die bei der Entwicklung von anderen uridg. athematischen Nominalstämmen Richtung Urslavisch zu beobachten sind. Die Erhaltung der (nach)grundsprachlichen Wurzelbetonung der Beispiele mit langem (vorurslav. akutiertem) Wurzelvokalismus (*ibrny) ist mit der Erhaltung der Wurzelbetonung in den Beispielen *kämy, *čudo, *âgnç usw. zu vergle ichen. Die Entwicklung des urslav. regressiv-mobilen AP des Typs *svekry, G *svèkrbve aus uridg. mezzostatischem AP läßt sich mit derselben Entwicklung im Typ urslav. *oldi, G *6ldbje (ai. vrk'th, G vrkyàh) gleichsetzen. Das urslav. progressiv-mobiles AP (*l'ûby, G *l'ubbvè, А *ГиЬъ\>ь entstand durch die Polarisierung aus der nachgrundsprachlichen Wurzelbetonung der Beispiele mit kurzem (vorurslav. zirkumflektiertem) Wurzelvokalismus. Durch die Polarisierung entstand auch das progressiv-mobile AP in dem Beispiel *kremy, G *kremenè, А *кгетепь. Die uridg. Hysterokinese, die im Typ *obry, G *obrbvè erhalten ist (= *dbt'î, G *dbt'erè), wurde im Urslav. weiterentwickelt, indem der Iktus in den Kontinuanten der uridg. dreisilbigen starken Kasus nach Stangschem Gesetz zurückgezogen wurde. Die auf diese Weise entstandene neoakutierte Intonation erlitt die Metatonie A *öbrbvb > *ôbrbvb nach der folgendermaßen lautenden Regel: Der urslaw. Neoakut wird in der ersten Silbe einer dreisilbigen Wortform zum Zirkumflex, falls (und nur dann) innerhalb desselben Paradigmas dreisilbige endbetonte Formen vorhanden sind. Detailliert über die Regel an anderer Stelle. Die urslav. drei- und mehrsilbigen -y/-bv- Stämme verfügen über vier AP, indem bei den anderen urslav. athematischen Nominalstämmen nur je zwei oder je drei AP zu beobachten sind. Die Erklärung dieser Tatsache liegt darin, daß bei den -y/-bv- Stämmen neben üblichen Ausgangsparadigmen bei einigen Beispielen aus dem uridg. mezzostatischen AP auszugehen ist, was bei den anderen athematischen Stämmen nur noch im Typ vrkl der Fall ist. UDK 886.3.09-1:929 Makarovič S. Silvija Borovnik Pedagoška fakulteta v Mariboru »RDEČE ČEŠNJE RADA JEM, ČRNE PA ŠE RAJŠI« (Med »ženskim« in ženskim v pesniški besedi Svetlane Makarovič) V poeziji Svetlane Makarovič opozarja slovenska literarna zgodovina na ostro inverzijo tradicije. Kljub temu pa, da pesnici sami delitev na moško in žensko v poeziji ni preveč pogodu, ostaja dejstvo, da Makarovičeva močno poudarja in osvetljuje prav element ženskosti, in to ne glede na to, iz katere tvarine jemlje svoje pesniške motive. Pričujoča študija skuša le-to osvetliti skozi troje pramenov: skozi njeno navezanost na pravljičnost, ljudsko pesništvo in mitološko osnovo. Ob pravljici je Makarovičeva poudarila predvsem njene prikrite elemente, ljudsko pesem pa je uporabila tako, daje razgradila ustaljene skladne slike. Pri tem je razbila zlasti splošno razširjeno predstavo o ženski in njeni tradicionalni vlogi. Poezija S. Makarovič pa odseva tudi negativno, demonsko plat mitske podobe sveta, v kateri je človeški svet družba, ki zatira posameznika. Ženske S. Makarovič ostajajo sicer od doma pregnane desetnice, a tudi maščevalke in nagajivke s posebnim smislom za humor, obenem pa posebnice, ki s pesmijo preganjajo zlo. Slovene literary scholarship points up the sharp inversion of literary tradition in the poetry of Svetlana Makarovič. Despite Makarovic's own displeasure at the division of poetry into male and female, the fact remains that in her poetry she strongly emphasizes and illuminates the element of femininity, regardless of the source of her subject matter. The present study attempts to shed light on this fact through three sources: her attachment to fairy tales, folk poetry and mythological foundation. With the fairy tale Makarovič has emphasized primarily hidden elements; she has used folk poetry to deconstruct fixed and coherent images. In doing this she has deconstructed in particular the generally received notion of woman and her traditional role. The poetry of S. Makarovič also reflects the negative, demonic side of the mythical image of the world, in which humankind is a society that oppresses the individual. Makarovič's women remain both waifs, cast out from hearth and home, as well as avengers and teasers with a special sense of humor; at the same time they are oddballs who banish evil with poetry. Med »ženskim« in ženskim v pesniški besedi Svetlane Makarovič kot pesniške osebnosti, ki nastopi sicer že v začetku šestdesetih let, ustvarjalno pa zaznamuje slovensko literarno prizorišče še danes, na začetku devetdesetih,1 ne more izpustiti nihče, ki se ukvarja s sodobno slovensko književnostjo, še zlasti pa ne, kadar jemlje pod drobnogled literaturo slovenskih književnic. Tudi v evropskem kulturnem prostoru je Makarovičeva izvirna in izjemna. Malo je narodov, ki bi v eni, še zlasti v ženski osebi, premogli vsestransko umetnico: pesnico, pisateljico za odrasle in otroke, igralko, kabaretistko in šansonjerko, pevko, obenem pa tudi v času, ki ženski ustvarjalnosti ni bil posebno naklonjen (v socialističnih šestdesetih in sedemdestih letih zavlada na Slovenskem nekakšno žensko 1 Upoštevali smo objavljene pesniške zbirke za odrasle, ne pa tudi številnih pesniških in proznih besedil za otroke, v knjižni obliki, na kasetah ali ploščah. Doslej objavljene pesniške zbirke Svetlane Makarovič so: Somrak ( 1963), Kresna noč ( 1968), Volčje jagode ( 1972), Srčevec ( 1973), Vojskin čas ( 1974), Pelin žena ( 1974), lzštevanja ( 1977; izbor), Sosed gora ( 1980), Krizanlema na klavirju ( 1990), Pesmi o Sloveniji za tuje in domače goste ( 1984), Tisti čas ( 1993) in Kaj lepega povej ( 1994). literarno zatišje), tudi zelo pogumno ustvarjalko, ki si je upala kljubovati monopolnim državnim institucijam, kakršne so bile npr. državne založbe (in v ta namen skupaj še z nekaterimi avtorji razglasila kulturni molk, ki se gaje nato edina dolga leta tudi dosledno držala), se boriti za nevmešavanje politike v literaturo, obenem pa kot svobodna književnica živeti izključno od lastnega zapisanega, zapetega in odigranega dela. 1981. je bila Makarovičeva sopodpisnica oz. soustanoviteljica Nove revije, pozneje pa v njej ni sodelovala, prav tako kot ni objavljala v nobeni drugi. V intervjuju za Novo revijo 1991. je npr. izjavila, da ta revija ni postala zgolj literarna,"1 kakor je bilo dogovorjeno, in da se je po njenem pričela preveč posvečati politiki. V istem intervjuju je razkrila tudi poniževalen odnos tedanjih slovenskih založb do avtorjev. Makarovičeva je vse od izida pesniške zbirke Sosed gora, 1980 (in druge izdaje Izštevanj, 1984, v izboru Vena Tauferja) pa do 1. 1993, ko je izdala pesniško zbirko Tisti čas, objavljala v samozaložbi, v založbi Svetlana, kjer so izhajala njena besedila za otroke, pa tudi glasbene kasete in gramofonske plošče. Iz prepričanja, da njene individualistične ideje niso sprejemljive za »široke ljudske množice« in da mora umetnik živeti sam kot najbolj skrajna manjšina, je izstopila tudi iz Društva slovenskih pisateljev. Svojega sodelovanja pa ni odklanjala le pri izhajanju pesniških antologij, temveč je prepovedala ponatiskovati tudi svoje pesmi v šolskih učbenikih, češ daje tiskanje v njih najboljši način, da mlad človek zasovraži literaturo, obenem pa, daje njena poezija za mlade, ki potrebujejo »kaj veselega«, preveč črna in povezana s smrtjo.1 Prepričana je, da »obstaja vrsta umetnosti, ki ni za vsakogar« in da je za njene knjige ponižujoče, če bi jih lahko vsakdo jemal v roke, četudi jih ne bi razumel. Umetnina po njenem ni last ljudstva in zato je I. 1988 napovedala, da ne bo izdala nobene pesniške zbirke več. Namesto teh naj bi »izdajala« le še zbirke »govorjene poezije« na pesniških recitalih, ki se jih udeležujejo ljubitelji in poznavalci njenega ustvarjanja. Čeprav se napovedi ni držala in je 1993. objavila novo zbirko svoje poezije, pa je res, da je v tem vmesnem obdobju pripravila veliko pesniških večerov, s katerimi je, navadno ob spremljavi klavirja, nastopala po vsej Sloveniji in tudi v tujini. Kar se tiče mesta v slovenski literarni zgodovini, se Svetlana Makarovič prav gotovo ne more pritoževati, da bi bila prezrta literarna ustvarjalka, saj jo v pesniške antologije umeščajo vsi tovrstni zbiralci, pregledovalci in scstavljalci, pa čeprav morajo namesto njenih pesmi, ki naj bi služile kot nazoren primer »dobre ženske poezije«, natisniti samo z belino opremljene liste z opombo, daje pesnica odklonila sodelovanje v njihovi knjigi. Kljub temu pa prav pregled slovenskih pesniških antologij priča, v kakšni zadregi sta še vedno slovenska literarna zgodovina in kritika, kadar morata namesto običajne (moške) pregledovati in ocenjevati »žensko poezijo«. Preden se lotimo oznak, s katerimi je bila razpredalčena Makarovičeva, naj v zgovoren dokaz navedemo samo številčno razmerje med izbranimi pesniki in pesnicami v nekaterih takih izborih. V dvojezični pesniški antologiji Na zeleni strehi vetra,5 ki sojo izdali Rudolf Neuhäuser, Klaus Detlef Olof in Boris Paternu, sta od vseh povojnih slovenskih pesnic zastopani samo dve ženski. In če moramo že glede števila molčati (vsi sestavljalci se navadno izgovorijo na stisko s knjižnim prostorom), potem se s pesniško podobo slovenskih pesnic, kakršno bi si utegnil ustvariti nepoučeni bralec na osnovi za to knjigo izbrane ženske pesniške dvojice, ne moremo strinjati. Pesnici, ki v t,ej antologiji nastopata druga ob drugi, sta namreč Svetlana Makarovič in Milka Hartman. To dejstvo je še bolj osupljivo zato, ker so tudi sestavljalci pričujočega izbora slovenske poezije prav dobro vedeli, "Pogovor s Svetlano Makarovič, Nova revija 1991/116, 1501-1510. Spraševala Nela Malečkar. 'Umetnik živi sam: Pogovor s Svetlano Makarovič, Naši razgledi, 12. 8. 1988, str. 474. 4 Pogovor s Svetlano Makarovič, Nova revija 1991/16. O paroli »umetnost ljudstvu« pa je Makarovičeva razmišljala tako: »Umetnino je treba zavarovati pred tem, da bi jo lahko vsak prijel v roke, da bi vsakdo vtaknil noter svoj nos in kar odločal o tem, ali je cena primerna ali ne, in celo o tem, ali jo bo kupil.« 'Na zeleni strehi vetra/Auf dem griinen Dach des Windes: Sodobna slovenska lirika/ Slowenische Lyrik der Gegenwart, izbor in spremna beseda Boris Paternu, izdali Rudolf Neuhäuser, Klaus Detlef Olof, Boris Paternu (Celovec: Heyn, 1980). kako in po čem se razlikujeta pesniška svetova obeh slovenskih pesnic ter da vzporejanje obeh pravzaprav ni možno. Medlem ko je našla Makarovičeva, opiraje se na mit in slovensko ljudsko pesem, svoji liriki zelo poseben obraz, o čemer piše v spremni besedi tudi urednik dr. Boris Paternu,'1 in sodi v sam vrh slovenske besedne umetnosti nasploh, je ostala Hartmanova pristna ljudska pesnica, izhajajoča iz tradicije koroških bukovnikov, pišoča tudi v narečju in zvesta svojemu na prvo vrtno ogrado privezanemu domačijstvu, kakršno ponazarjajo na primer naivni verzi v naslednjem podalpsko poskočnem slogu: »Čez gmajnico kosec/ zavriska veselo-/ popravi si Metka/ zdaj rutico belo.« Njena poezija je daleč od sodobnosti in še dlje od kakršne koli umetniške nabitosti. Ali drugače: Poezija Milke Hartmanove lahko uspešno predstavlja prav pesništvo, iz kakršnega seje Makarovičeva pogosto (bodisi v pesniški obliki bodisi v intervjujih) ostro norčevala, Milkin idilični vaški svet pa prav tisto lažno urejeno srečno sliko, ob kateri se Svetlani naježi koža in se ji zasvetijo kremplji. V antologijo Tineta Hribarja Sodobna slovenska poezija7 bi bila uvrščena ena sama pesnica, Svetlana Makarovič, ki pa je objavo svojih pesmi ponovno odklonila. Tako ni v Hribarjevo antologijo, ki prinaša sicer izbor iz poezije 17 slovenskih pesnikov, uvrščena nobena pesnica. V nekoliko »opaznejšem« številu nastopijo slovenske pesnice v izboru Janka Kosa Slovenska lirika 1950-1980. * Med 44 pesnikov je uvrstil »kar« štiri pesnice: Sašo Vegri, Svetlano Makarovič, lfigenijo Zagoričnik in Majdo Knc. Takega številčnega razmerja pa ne poruši niti najnovejša antologija slovenske poezije Sončnice poldneva (1993) avtorjev Petra Kolška in Draga Bajta,4 v kateri so med 79 slovenskimi pesniki zastopane tudi 3 (!) pesnice: Lily Novy, Neža Maurer in Svetlana Makarovič. Makarovičeva pa tokrat svojega sodelovanja ni odrekla in je predstavljena kar z osmimi pesmimi.10 In ker večina literarnih kritikov Makarovičevi kljub siceršnji varčnosti pri predstavljanju pesniške ustvarjalnosti slovenskih pesnic vendarle priznava eno vodilnih, če že ne kar prvo mesto v slovenski »ženski poeziji« - neredko jo imenujejo tudi »prvo damo slovenske poezije« -, nas je zanimalo, kako je s tem toliko omenjanim »ženskim« v njenem literarnem ustvarjanju. Makarovičeva je namreč ne le kot pesnica, temveč tudi kot neizprosno odkrita in nekonvencionalna osebnost tako s svojo literaturo kakor z javnimi nastopi vplivala na odnos javnosti do t. i. ženskega literarnega ustvarjanja in z lastnim vzgledom izvirne, samozavestne, provokativne in nikomur podložne ustvarjalke sooblikovala tudi (čeprav ne samo) sodobno slovensko književnost, ki jo pišejo ženske. Njen vpliv tako ni omejen le na področje poezije. V že omenjeni zbirki Na zeleni strehi vetra je Boris Paternu o pesništvu Svetlane Makarovič zapisal naslednje: »Posebnemu smislu za kombinacijo poetične in grozljive fantastike je naposled poiskala vzorec v starejšem ljudskem pesništvu in ga aktivirala na nov, čisto njen način. Opravila je ostro inverzijo tradicije tako, da je folklorni topos in melos napolnila z novodobno eksistencialno vsebino in ljudsko dogovorno simboliko podaljšala v sodobno nadrealistično imaginacijo. Iz globokega nasprotja med naivno folklorno »obliko« in docela nenaivno sodobno »vsebino« nastaja napetost posebne vrste, primerna do kraja nenavadnim motivom rojstva, ljubezni in smrti, s katerimi Makarovičeva začenja novo poglavje slovenske ženske lirike.«" (Podčrtala S. B.) V poeziji Svetlane Makarovič opozarja na podobne elemente kot Paternu tudi Janko Kos.12 Njene pesmi primerja s Strniševimi in z Zajčevimi, navaja zlasti Strnišev vpliv na področju zanikanja romantične subjektivitete kakor pesnjenja na osnovi mitskih in pravljičnih motivov pri Makarovičevi. umešča jo med prve pojave postmodernega pesnjenja, obenem pa jo imenuje tudi »žensko vzporedje 6/Va zeleni strehi vetra, 206. 7Tine Hribar, Sodobna slovenska poezija (Maribor: Obzorja, 1984). *Slovenska lirika 1950-1980 (Ljubljana: MK, 1983). 4Sončnice poldneva: Antologija slovenske poezije, uvodno besedilo napisal Peter Kolšek; uredil Drago Bajt; izbrala Peter Kolšek, Drago Bajt (Ljubljana: Mihelač, 1993). l0Kot zanimivost pa dodajmo še to, da med naštetimi pesniškimi zbirkami Svetlane Makarovič avtorja te antologije ne navajata Pesmi o Sloveniji za tuje in domače goste iz 1. 1984. 11 Na zeleni strehi vetra, 206. "Slovenska lirika 1950-1980, 150. Zajčevi in Strniševi liriki«.13 (Podčrtala S. B.) Za razliko od obeh znanstvenikov »ženskega« v poeziji Svetlanc Makarovič ne omenjajo ne Tine Hribar niti sestavljalca najnovejše antologije Kolšek in Bajt. Pesnici sami pa ni delitev na »žensko« in »moško« v literaturi nič kaj pogodu. Ko omenja izkoriščevalski in ignorantski odnos slovenskih državnih založb do nje kot avtorice, se v istem, že citiranem intervjuju z Nelo Malečkar za Novo revijo, tudi izrecno pritoži nad ravnanjem z njo kot z žensko: »Kakršenkoli dialog je bil nemogoč, po eni strani zato, ker sem bila »samo« avtor in po drugi strani - to vidim šele zdaj - je šlo tudi za podcenjcvalen odnos do mene kol do ženske umetnice.« 14 In še: »Status ženske umetnice se ni niti takrat niti zdaj postavil na pravo mesto. Mislim, da predvsem zato, ker se moški umetniki vedno počutijo užaljene, če jih ženska na njihovem področju dohiti, in kaj šele, če jih prehiti. V poplavi babje poezije skoraj izključno moških pesnikov, ki je preplavljala slovenski kulturni prostor (akrat in ga še zdaj, je moja poezija izpadla nekako moško. Do takrat sc je ženska poezija obravnavala v smislu nežnih pesnic, ki pišejo izpovedno poezijo o svojih erotičnih doživetjih, o svojih družinskih odnosih, spominih na mladost in tako naprej. Jaz sem lo pač presegla in kol prva dama sem morala nositi tudi posledice. Nosim jih še danes, samo da sem zdaj na to že navajena.«15 Čc primerjamo to Svellanino izjavo z izjavami drugih slovenskih pesnic oz. pisateljic v najrazličnejših intervjujih, ki so v časopisni ali knjižni obliki na Slovenskem vendarle izhajali, se po neposrednosti le redkokatera lahko primerja z njeno. 16 Obenem pa delitve na žensko in moško poezijo "Gl. op. 12, prav tam. 14Pogovor s Svetlano Makarovič, Nova revija 1991/116. "Gl. op. 14, prav tam. "'Prim. Branko hofman, Iskani in najdeni svet (Ljubljana: Prešernova družba, 1988); Manca Košir, Moški, ženske (Ljubljana: Mihelač, 1993); Marjeta Novak-Kajzf.R, Kako pišejo (Ljubljana: Mihelač, 1993). Podobno kot Makarovičeva se v knjigi Mance Košir Moški, ženske na str. 17 izrazi samo še prozaistka Milojka Žižmond-Kofol: »Vsi smo prepričani, daje pot enaka, daje umetnost pač umetnost, da se ne deli na moško in žensko, da imamo ženske enake šanse kot moški, daje vse drugo le lari fari. Razlike so. Ženska se pojavlja v svetu kakršnega koli uveljavljanja, ne le v svetu umetnosti, bolj obremenjena kot moški. Ne vem, zakaj je tako. /.../ Nihče ne bo rekel, tvoja literatura je sumljiva, ker jo je napisala ženska, ampak v moškem podtonu in njegovem odnosu boš lahko čutil, da mu manjka komponenta, s katero bi doumel to, kar je ženska naredila. Zato se že vnaprej počuti nekako ogroženega, se raje s tem sploh ne sooča, ker se mu zdi to tuj svet. Ženska, ki piše, če govorim o pisanju in ne o umetnosti nasploh, je za še tako širkosrčnega urednika ponavadi nekoliko sumljiv pojav.« V diskusiji s Kofolovo - knjiga je namreč nastala na osnovi televizijskih oddaj, ki jih je v 1. 1992/93 pripravljala publicistka in univerzitetna predavateljica dr. Manca Košir - pa se na str. 20 sicer igrivo, a simptomatično zaplete tudi pesnik Tone Pavček. Njegove misli pričajo o tem. da razpravljanje o »moškem« in »ženskem« v slovenski literaturi ni zaželeno, oz. da naletijo vprašanja v zvezi s tem vsaj na nelagodje in precejšnjo zadrego celo v književniških krogih: »To je star model, ki ne drži. Literature nismo nikoli delili na moško in žensko. Svetlana Makarovič je pesnica po milosti božji in mi je še toliko bolj všeč, ker je ženska, ker piše tako dobro moško poezijo.« Koširjeva: »Kaj pa to pomeni moška poezija?« Pavček: »To pomeni, daje je nekaj skupaj, da beseda pade na pravo mesto, daje zven poln, da stenj pesmi gori in daje to gorenje luč.« Koširjeva: »In to je značilno za moške?« Pavček: »Ni značilno za moške, no. To je značilno za vsakega dobrega ustvarjalca.« Tudi iz tega navidez obrobnega in nepomembnega dialoga med slovenskim pesnikom in voditeljico TV-oddaje je razvidno vsaj dvoje: da je vprašanje »ženskega« v literaturi neraziskan in zelo obremenjen pojem, kakor tudi, da se marsikdo o tem ni pripravljen resno pogovarjati. Nekoliko bolj zavzeto, čeravno z odporom in površno, je Koširjevi odgovoril ne priznava. V istem intervjuju namreč na vprašanje, ali bi sodelovala v antologiji slovenske ženske poezije, odgovarja: »A priori odklonim. Če bi recimo kdo izdal antologijo pesnikov paraplegikov, mislim, da bi vsak sposoben paraplegik rekel, da tega nc dovoli. Prav tako bi bilo v bistvu žaljivo, če bi hotel kdo izdati poezijo rdečelascev.« 17 Kljub taki pesničini izrecnosti in ne oziraje se na razprave, ali obstajata ženska in moška poezija ter v skladu s tem ženska in moška literatura, pa ostaja dejstvo, da poezija Svetlane Makarovič močno tematizira element ženskosti, ga izpostavlja in literarno osvetljuje, ter z njim in skozenj pripoveduje o dotlej pri nas še neodkritem ženskem svetu, in to ne glede na to, iz katere tvarine - ljudske pesmi, mitološke osnove ali iz sodobnega ponorelega, malomeščanskega, na eni strani povzpetniško potrošniškega in na drugi živalsko okrvavljenega sveta -jemlje svoje pesniške motive. Nepravljična pravljičnost V prvih pesniških zbirkah Svetlane Makarovič, Somrak (1964) in Kresna noč ( 1968), je bolj malo tistih značilnosti, ki jih je poznejša kritika oz. literarna zgodovina jela naštevati kot značilne za njeno pesništvo. Prvi zbirki dajeta navezanost na pravljičnost, ljudsko pesništvo oz. mitologijo le slutiti, najdemo pa nekaj, kar bi lahko imenovali »pretvarjanje ustaljenega«, »nagnjenje do drugačnega« ali celo »ljubezen do grdega in zavrženega«. Lirska izpovedovalka namesto izpovedovalca nastopi samoumevno suvereno in takoj. V prvi pesmi druge pesniške zbirke Kresna noč (1968) spregovori krhka, občutljiva ženska-posebnica, ki jo navdaja strah pred okoljem, v katerem živi - za svojimi vrati čuti »stopinje sovražnih tujcev«.18 Pesem, napisana v prvoosebni obliki, je izpovedna v tolikšni meri, kakor so njene pesmi v poznejših zbirkah le redko. Pozneje se namreč le redko zgodi, da bi njen »jaz« zavzel vso pesem - v zbirki Tisti čas (1993) je že čisto skrit in se le še tu in tam »vmeša v dogajanje«. Vedno manj je potrebno, da bi bil izrecno izražen, obenem pa je jasno, da je vseprisoten. Nič več ni zgolj pesničin lirski subjekt, temveč subjekt vseh nas in vas. Razen naslova Kresna noč v zbirki ni veliko mest, ki bi namigovala na ljudsko tvornost, pač pa najdemo Trnjulčico kot pretvorjeni, spremenjeni, »razpravljičeni« oz. nepravljični pravljični lik. Svetlanina Trnjulčica ne spi v zakletem gradu čakajoča na princa, ki bi jo poljubil in tako »odrešil«, temveč se »s porezanimi lasmi« potika po svetu. Makarovičeva tako že zelo zgodaj pokaže, v katero smer se bo razvijala njena poezija oz. kakšno izpovednost bodo nudili predvsem njeni ženski liki. Do pravljic, še zlasti pa do pravljičnih ženskih likov, je kritična oz. jih odklanja, v kasnejših zbirkah in šansonskih besedilih tudi vedno bolj ironično napadalno. Obenem pa je njena nepravljična Trnjulčica predhodnica tistih ženskih likov - eden najbolj po- režiser in pisatelj Dušan Jovanovič: »Med moškim in žensko se vzpostavlja celotna igra sveta. /.../ Meni je zelo zoprno govoriti o tem moškem in ženskem principu, čeprav seveda priznam, da obstaja. Če bi se malo pohecal, bi lahko rekel, da je vsaka ženska mati in vsak moški Ojdip. Je pa tudi res, da ženska, ki je pisateljica, vzpostavlja agresiven odnos do sveta« (21 ). Vprašanje pa, ki se ob tem zastavlja, mu mora »žogico« žal spet vrniti: Ali velja to res samo za pisateljice? 17Pogovor s Svetlano Makarovič, Nova revija 1991/116, 1501-1510. 18 Svetlana Makarovič, Kresna noč (Ljubljana: DZS, 1968), 5. gostih je na primer desetnica -, ki v njeni poeziji zapuščajo vsaj navidez varna družinska (družbena in družabna) ognjišča in se (tudi zaradi lastne neprilagodljivosti) podajajo v neznano, postajajo vedno bolj izobčeni, osamljeni, a tudi svobodnejši. Danes, po izidu številnih pesniških zbirk Svetlane Makarovič, je jasno, daje njena poezi ja, pa naj je še tako ponotranjena in hermetična, tudi izjemno družbeno kritična, čeprav se ni pesnica razen v nekaterih priložnostnih šansonih nikdar spozabila v tolikšni meri, da bi postala dnevno aktualna ali celo aktivistična. Tudi v obdobju največjega slovenskega modernizma je ostala zvesta zgodbi, čeprav drobceni in nasnuti le v obrisih, in - čeprav z averzijo - tudi pravljici. Razlago za tak navidezni paradoks lahko poiščemo v študiji Alenke Goljevšček Pravljice, kaj ste? ( 1991 )14 na mestu, kjer piše, da imajo navadno vsi družbeno-kritični avtorji odklonilno stališče do pravljic, saj prinašajo le-te podobe sveta, ki je zgodovinsko že presežen, vsiljujejo zastarele družbene strukture, vzpodbujajo pasivnost, sanjarjenje in ustvarjajo iluzije.2" Zato je Makarovičeva pravljičnim podobam žensk in ženskega izrazito nenaklonjena. Pravljica namreč ignorira njihovo individualnost, poudarja in poveličuje t. i. »tipične ženske lastnosti« kot bogaboječnost, prijaznost, uklonljivost, pa tudi - neizo-braženost in topoumnost, skratka časti žensko, kakršno je Makarovičeva poimenovala s »kokošjo« ali z »mravljo«. Tako npr. mravlja pri njej ni simbol pridnosti in delavnosti (v slovenščini obstaja tudi fraza »biti priden kot mravlja«), temveč nevarne, zadušljive težnje po enakosti, po uniformnosti: »Vse enake. Jaz enaka./Ti enaka. Ona. Vse.« (Mravljišče)21 Njene »mravlje« niso pridne, temveč omejene in pogoltne v svoji »praktičnosti«, predvsem pa sovražne vsakršni drugačnosti (»Ne maramo tujcev./ Drugačnih. Ne.«).22 Njihovo bitje je posvečeno enemu samemu cilju, to je: imeti, »luči v kuhinjah« pa se najbolj bojijo. Makarovičeva tako ne posega le v pravljico, temveč tudi v t. i. ljudski jezikovni pomnilnik, kije postavil mravlje v izrazito pozitivno sobesedilo. Njena poezija ne razgrajuje le ustaljene slike, temveč tudi okostenelo besedno zvezo. Pri njej se »biti priden kot mravlja« sesuje v »biti neumen, pogolten, omejen« kot mravlja. In taka je po njenem tudi z »mravljo« poimenovana ženska. Podobno detronizacijo pravljične zgodbe najdemo v Romanci o žabah,2' ki je pesniška transformacija pravljice Žabji kralj (za ponovitev: princeski pade na sprehodu v vodnjak zlata krogla, le-to pobere žaba, princeska pa mora v zameno za kroglo z žabo jesti za isto mizo, spati z njo v isti postelji in jo poljubiti, dokler se v veselje vseh ne izkaže, daje žaba kraljevič, začaran v krastačo, s katerim se deklica na koncu poroči). Pri Makarovičevi pa se sporočilo o princeskah, ki poljubljajo žabje spake, sprevrže v kritiko ženske težnje po poroki, češ da »princev ni več, princeske pa so tudi iz mode«. 14 Alenka Goljevšček, Pravljice, kaj ste? (Ljubljana: MK, 1991). 20 Alenka goljevšček, Pravljice, 31. 21 Svetlana Makarovič. Volčje jagode (Maribor: Obzorja, 1972), 13. 22 Gl. op. 21, prav tam. 21 Svetlana Makarovič. Krizantema na klavirju: Šansonska besedila Svetlane Makarovič (Ljubljana: Printing, 1990), 47. Vsa poezija Svetlane Makarovič izraža silovit odpor zoper vsakršno vajenost, vsiljeno zakonitost ali t. i. red. Običajne človeške navade so zanjo mučilnica, zapor, ubijanje ustvarjalnega potenciala, rezultat vsega tega pa sta nesvoboda ali celo smrt (kot v pesmi Preštevanje).24 Zlasti kritična je do institucionizirane zveze med moškim in žensko: iz slovenskih ljudskih običajev poznano, hrustljivo zapečeno, ljubezensko rdeče in dišeče lectovo srce, ki si ga podarjajo zaljubljenci, je v pesmi Poroka naselila s črnikastimi mišmi (»Srce je iz kruha, prelepo srce./ Po kotih črnikaste miši žive.«2S) Tako pravljica zanjo ni le goljufiva zgodba (Grimmova ali katera druga), ki vzgaja k napačnim vrednotam, temveč je tak ves model človeškega življenja. Posameznik, še zlasti pa ženska, ki hoče biti svobodna, se mora zamisliti nad običaji, navadami in vsem, kar »velja za dobro«.26 Razgrajevanje pravljičnih motivov v poeziji Svetlane Makarovič služi kritiki meščanske zadovoljnosti. V pesmi Mravljišče III27 je pravljični začetek »zgodbe« nemudoma posmehljivo razbit: »V veliki hiši živijo ljudje./ Okrogle otroke, zado-voljnost kotijo.« V pesmi s pravljičnim naslovom Porcelansko mesto28 pa se mlinarju, ki pride po belo nevesto, le-ta sesuje v dlaneh. Namesto nje mu ostane njena sestra, ki pa ni iz porcelana, zaradi česar zavlada v mestu »porcelanski strah«. Preko pravljičnih motivov v poeziji Makarovičeve vdira tako v njeno izpoved lik posebne in od običajnih, krhkih in nesamostojnih zelo drugačne ženske. Motiv ženske, izstopajoče iz okolja in bežeče v drugačen svet, postaja vedno bolj izrazit, obenem pa tudi to, da mora vsaka posebnica čez številne ovire in da pogosto žalostno konča (v pesmi Sončnice2'ji npr. ptiči izkljujejo oči). Pravljice, piše Goljevščkova,3" pošiljajo mlade ženske skozi vrsto preizkušenj, v katerih naj bi dozorele v odrasle osebe. In čeprav morajo skozi take preizkušnje pogosto tudi mladeniči, so ženske oblike potrjevanja bolj trpne narave. Pravljice poudarjajo njihovo vztrajnost, požrtvovalnost, stanovitnost in ljubeznivost. Makarovičeva nastopi zoper tako privzgojeno sliko ženskega. Ženska je v pravljicah pogosto žrtev, Svetlanine ženske pa so akterke, poganjalke svojstvenega, svojeglavega dogajanja. Obenem pa ne smemo prezreti, da pravljice, ki so svojo današnjo podobo izoblikovale že v času razvitega patriarhata in katerih ženski liki se ujemajo z zahtevami tradicionalne družbe, poznajo vendarle dva tipa ženske: trpno dekle, ki zvesto čaka na svojega rešitelja, in aktivno, ponosno in maščevalno žensko, ki svojega zaročenca muči, 24Svetlana Makarovič. Pelin žena (Ljubljana: MK, 1974), 68. 25 Svetlana Makarovič, Pelin žena, 28. 26 V intervjuju za Novo revijo 1991. leta je pesnica o svojem stališču do poroke izjavila: »Mikavno je, »pripisati si človeka«. Potem se lahko nanj izgovoriš, vališ nanj svojo krivdo za storjene napake. Ženska pa, ki živi sama, te možnosti nima. Znati mora na primer zamenjati žarnico, sama graditi hišo, sekati drva ali pa se pogovarjati o avtorskih honorarjih.« Imeti »kakšnega Ferda« pa je po njenem udobno. 27 Svetlana Makarovič. Volčje jagode, 15. 28 Svetlana Makarovič, Volčje jagode, 46. 29Svetlana Makarovič. Pelin žena, 56. 30 Alenka GOLJEVŠČEK, Pravljice, 127-128. kaže odpor do možitve itd." Makarovičeva seje naslonila predvsem na ta drugi, samostojnejši ženski lik, ki je v primerjavi s prvim preveč skrit in odrinjen. Neljudska ljudskost Ce podob no kot »navezanost Svetlane Makarovič na pravljico« preverimo še njeno »navezanost na ljudsko (pesem)«, so naše ugotovitve dokaj primerljive. In če je Makarovičeva ob pravljici v slogu »zrcala resnice« pokazala predvsem na njene prikrite (in prikrivane) elemente, kakršne predstavlja na primer v pravljicah zelo prisotna izjemna krutost (ubijanje, težke in okrutne kazni tudi za otroke, ostanki kani-balizma, ignoriranje individualnosti,konkurenčni boj med družinskimi člani) in izpostavila tisto, o čemer v zvezi z navidezno pravično zgradbo pravljičnega sveta ne bi smelo biti nobenega dvoma, je ob upesnjevanju motivov iz slovenskih ljudskih pesmi ravnala podobno. Večina dosedanjih raziskovalcev pesničinega dela je opozarjala na to, da so prvine ljudskega pesništva pri Makarovičevi izrazito ambivalentne in da se pri njej, kakor navaja Marko Juvan, »izgublja distança do stiliziranega vzorca in se navajajoči jezik skoraj povsem zlije z njim«,11 pri čemer poudarja, da obstaja pri Makarovičevi izrazita subverzija zoper uvajano recepcijo ljudskega pesništva, ki je v 19. stoletju »postalo standard, obremenjen z narodotvornimi funkcijami«.14 Juvan poudarja, daje Makarovičeva oživila predvsem arhaične in disonantne prvine ljudskega slovstva in da sojo privlačevale zlasti tiste, ki so bile izrinjene iz meščanske recepcije folklore.15 Veliki zbiralec Karel Štrekelj je imel pri izdajanju slovenskih ljudskih pesmi precejšnje težave, ker ni smelo v njegovo zbirko nič, kar bi kompromitiralo čisto podobo idealnega slovenstva in kot izdajatelj seje moral po tem tudi ravnati.'1'' Makarovičeva pa seje temu uprla. Ljudsko pesem je »uporabila« tako, daje poudarila le njeno navidezno veselost in razbarvala njeno ustaljeno skladno sliko. Čeprav je posegala tudi po drugih motivih (npr. jurjevanje, kresovanje), pa je najbolj radikalno razgradila l judsko (običajno razširjeno, splošno) predstavo o ženski in ženskem. Po Paternuju je temeljno sporočilo Svetlane Makarovič to, daje človek rojen za svobodo." S tem osnovnim vodilom in pa z dejstvom, da Makarovičeva svojega prepričanja ni potrjevala le kot pesnica, temveč tudi z načinom življenja in dela, s svobodo, ki »ni mogla biti poceni«,18 pa na sočasno slovensko literarno ustvarjalnost ni vplivala le kot književnica, temveč kot zaznamujoč duh, kot ženska, ki je »ušla iz 11 Alenka GOLJEVŠČEK. Pravljice, 128. 32Gl. op. 31, prav tam, 43-53. "Marko Juvan, Dialog literature z literaturo ali kaj so literarne reference, Problemi -Literatura 1987/1,99. 34Gl. op. 33, prav tam. 35Gl. op. 33, prav tam. 36 Goljevšček, Pravljice, 54. "Boris paternu, Esej o treh lirikih naših dni v: Svetlana Makarovič, Niko Grafenauer, Tomaž Šalamun, Pesmi (Ljubljana: MK, 1979), 149. 38Gl. op. 37, 151. steklenice«. V njenem pesniškem svetu, ki živi kot spoj poetičnosti in groteskne grdote, pa se je poistovetila s svojimi liki, tako da prihaja pri njej, na kar opozarja tudi literarna zgodovina, do pogostega sovpadanja simbola in resničnosti.14 Najbolj razbita, v ljudski pesmi kot v glavnem izključno pozitivno predstavljena vloga ženske, je pri Makarovičevi podoba matere in materinstva. Že v Pelin ženi je materi v pesmi Mati1" žal, daje rodila otroka, da gaje »vrgla v svet«. Njeno dejanje je posledica naključnosti, otrok pa sad slučajnega ljubljenja, ne pa kakršne koli velike ljubezni ali celo žrtve. Pri Makarovičevi je mati (mama) samo ženska in čisto naključje je, da mora ona roditi. V pesmi Kolovrat41 se skozi predelan motiv iz ljudske pesmi Le predi, dekle, predi zaslišijo takole premetani verzi: »Je sineka povila,/ v tolmunu utopila.« Makarovičeva je v svojo pesem namesto nežno ljubeče matere, kakršna naj bi bila vsaka ženska že kar sama po sebi, postavila lik matere-(deto)morilke, s tem pa spregovorila tudi o zelo zamolčani ljudski temi. Po rezultatih nekaterih študij, med katerimi predstavlja delo Alenke Puhar Prvotno besedilo življenja (1982)42 eno najvidnejših, je namreč danes že znano, daje bilo še v prejšnjem in na začetku tega stoletja na Slovenskem število detomorov izjemno visoko. Dokazljivi podatki torej zgovorno pričajo, daje bila slovenska mati v preteklosti tudi vse prej kot dobra, plemenita in garaška rojevalka, vzgojiteljica oz. zaščit-nica svojih otrok. Ljudska pesem, iz katere je izhajala Makarovičeva, sicer o detomorilkah ni smela neposredno spregovoriti, pogosto pa je izražala njihovo hudo stisko spričo previsokega števila otrok, ki so se jim narodili in ki jih matere (družine) zaradi revščine niso mogle preživljati. Tudi v pesmi Zibelka,41 ki se pričenja z veselimi verzi o zibajoči se beli zibelki, najdemo verze, ki nastopijo v funkciji navideznega slavospeva materi in njeni neponovljivosti (... trav je na tisoče,/ mati le ena.). Že v tretji kitici pa se iluzija grobo razbije: zibelka je krvava, v njej pa leži otroško trupelce brez glave. Dojenčkova glava leži v travi in govori materi, naj si prihodnjič raje rodi telo brez glave, da ga bo lahko mirno »tutajala,/ pesmi mu pela/ in ga popolnoma zase imela./« Mati v pesmi Svetlane Makarovič je izrazito posedovalno bitje. Taka je tudi v šansonskem besedilu Primož.44 Mati je tista, ki vzgaja v družbi dopadljiva, uklonljiva bitja. Kot otroci morajo ubogati učitelje in se lepo vesti, kot odrasli pa so zaradi take vzgoje onesposobljeni. Matere vzgajajo otroke v pokorne ovce in skupaj z institucijami (solo) uničujejo njihovo kreativnost. Za matere ne najde Makarovičeva nobene občudovalne, naklonjene ali vsaj dobrotljive besede. Če se slednja slučajno pojavi, nastopi zgolj kot kliše, ki ga pesnica do grotesknosti deziluzionira. Motiv trdosrčne, 14 Boris Paternu, Esej o treh lirikih naših dni, 167. 40 Svetlana Makarovič, Pelin žena, 30. 41 Gl. op. 40, prav tam, str. 32. 42 Alenka puhar, Prvotno besedilo življenja: Oris zgodovine otroštva na Slovenskem v 19. stoletju (Zagreb: Globus, 1982). 43Svetlana Makarovič, Pelin žena, 34. 44Svetlana Makarovič. Bela krizantema na klavirju (Ljubljana: Printing, 1990), 42. ozkoglede, ne le rojevajoče, temveč tudi ubijajoče matere, nastopa kot eden najmočnejših tudi v zbirki Sosed gora (1980). V pesmi Kamen »mati kamen« prekolne svoje otroke in jih zasleduje.45 Kot detomorilka nastopi v pesmi Kolo,46 v pesmi Nerojen47 pa kot ženska, ki se odloči, da ne bo rodila svojega že zaplojenega otroka, kar predstavlja nov motiv v slovenski poeziji (do Makarovičeve je navadno - kot pri Menartu - nezaželeno in že zaplojeno dete vendarle prepričalo svojo mater, da naj ga rodi in postane »srečna«), V pesmih Grob4!i in Roža49 spregovori Makarovičeva o zapletenem razmerju med materjo in hčerjo. V Grobu je svet hkrati zibelka in grob, tista, ki rojeva, pa hkrati tudi ubija. Pesem Roža ironizira znano otroško pesmico »Jaz sem mala roža/ roža mamima,/ mama mene boža,/ rada me ima« z inverzijo v zadnjih dveh verzih: »mama žre semenje/ mojega srca«. Mati pri Makarovičevi uničuje zlasti hčer. Le-te namreč kot lastne podobe, ki pa je hkrati podoba neke druge, tuje ženske, ne more doumeti. Mati ne dovoljuje hčeri, da bi se samostojno razvijala. V pesmi Oltarna slika5" mati z oltarne slike sprašuje živo hčer, kako ji je na svetu, hči pa posmehljivo odgovarja - in ironizira katoliško frazo, da so si vsi ljudje na svetu bratje in sestre: »Dobro, mati, dobro, mati,/ nemre bolje biti:/ brat mi po življenju streže,/ sestra dete bije,/ zemlja kri požira, mati,/ seme dobro klije.« Sarkastično ji navrže še: »/.../ škoda le, da nisi, mati,/ več otrok rodila.« Mati je torej tista, ki s svojim, v spone tradicionalnih predpisov uklenjenim ravnanjem, povzroča zlo na svetu. Njena podoba pri Makarovičevi je padla s piedistala nedotakljivosti. V pesmi Uspavanka detetu51 prigovarja mati otroku, naj le mirno zaspi, češ da ni zunaj nič drugega kot veter, ki prinaša smrt. Hkrati z motivi, ki izražajo pesničin odpor do institucij, kakršni predstavljata zanjo tako zakonska zveza kot družina (v pesmi Kača52 pravi: »Dva nista dvakrat po en sam./ Dva nista več. Sta dvakrat manj.«; podobno tudi v pesmi Igla5') je motiv hladne matere najpogostejši. V skladu z njim pa enako pogosto nastopa ljudski motiv odvečne desete hčere, ki je pri Makarovičevi posebna, zato pa tudi nezaželena in »od doma« pregnana ženska. Iz Desetnice v pesniški zbirki Volčje jagode54 je jasno razvidno, da mora desetnica na romanje po svetu ne le zato, ker je deseta hči in seje rodila namesto pričakovanega sina (ter tako razočarala starše), temveč tudi, ker je drugačna od devetih lepih, »debelih hčera«. Obsojena je na samost in grenko tavanje: »Lastno senco je pojedla,/jo 45 Svetlana Makarovič, Sosed gora, 20. 46G1. op. 45, prav tam. 47Gl. op. 45, prav tam, str. 19. 48G1. op. 45, prav tam, str. 13. 49GI. op. 45, prav tam, str. 15. 5HGI. op. 45, prav tam, str. 14. 51 Gl. op. 45, prav tam, str. 30. 52 Svetlana Makarovič. Tisti čas, 38-39. "Tisti čas, 58-59. 54 Svetlana Makarovič. Volčje jagode, 28. poplaknila s solzami grenkimi« (Desetnica III). Toda doma ne najde, domače okolje pa ostaja tudi po pretečenem kolesju let enako kruto in neizprosno: na mizi jo še zmeraj čaka »kozarec katrana«. Toda posebna, od običajnih predstav izstopajoča ženska, prav tako ne prenaša druge, na drugačen način posebne. Tekmice ne more trpeti in jo stre kot podgano (v ciklu Klet). Desetnico v zbirki Pelin žena" ljudje povsem izločijo, od gorja pa se spremeni v polžival, v »polvolka«. Ker v svetu ljudi ne najde sogovornikov, prične jokati po volčje in se poslavljati od kamna. Poleg desetnice predstavlja motiv samote in popolne tujosti tudi pelin žena, ki je obenem žalik žena (v pesmi Pelin žena). V pesniški zbirki Sosed gora se motiv preganjane ženske razrase v osrednjo temo, ki govori o preganjanju posebnežev nasploh. Tako konja z zlatimi podkvami iz pesmi Sosed gora56 preganja čreda hlapcev, ki ga ujame in pretepa. Lik ženske-popotnice pa ostaja še vedno močno prisoten. V pesmi Robida Sosed gora, str. 6. si splete venec iz robidovja in se odpravi neznano kam, na »romanje«, v pesmi Zvonovi57 pa se podaja na pot zaradi bolečin, ki jih je morala preživeti, čeprav svoje trpljenje tudi ironizira: »Slovo bo jemati/ od vseh bolečin,/ sem zrasla med njimi,/jih težko pustim.« Motiv ženske, ki se ne more uklanjati volji čredaste skupnosti, je upesnjen večkratno: zdaj je desetnica zdaj popotnica in nato zapuščena ženska, ki jo je razočaral ljubimec (npr. v pesmi Mračnina,5* Vešča54). Posebno pogost je motiv ženske, ki ljubi »tujega moža« - in pomeni prav tako novost v slovenski poeziji. Taka ženska je ostro preganjana in kot čarovnica obsojena na grmado: »/.../ se spomniš rablja vlažnih rok,/ žena in njihovih otrok,// ki so kričali, dajte jo,/ dajte jo nam, hudičevko,/. V pesmi Glejte vodico iz pesniške zbirke Izštevanja60 je družba, ki se venomer postavlja z »mi«, nezaželeno žensko sicer ubila, toda njen duh se v podobi žalik strašila (žalik telesa) vrača mednje in se ne pusti pregnati (taka, zaradi »negativnega vpliva« nezaželena ženska, nastopa še v prenekateri pesmi, npr. v pesmih Pelin, Pelin žena in Junij iz iste zbirke, pa tudi v drugih61) Pogosto se spremeni v žalik ženo, ki pooseblja pretečo grožnjo za žene »v varnih hišah« predvsem zato, ker zahteva njihove može. Žalik žena predstavlja značilno nenavadno in uporno žensko Svetlane Makarovič, ki že zgolj s svojo prisotnostjo razdira vase zazrto varnost, zanikrno udobje in življenjski red »kokošnjakov«.62 V pesniški zbirki Izštevanja je motiv ženske, bodisi kot strašila, prevarane ljubimke, za kazen utopljene prešuštnice, uporne žalik žene ali tavajoče izgubljenke prav gotovo osrednji, o čemer pričajo že naslovi: Mlinska vešča. Mlinarica, Mlinarica II, Utopljenka, Mati, Žalik žena L, II., Zeliščarka. 55Svetlana Makarovič, Pelin žena, 16-17. 56 Svetlana Makarovič, Sosed gora , 5. 57Gl. op. 56, prav tam, str. 7. 58G1. op. 56, prav tam, str. 8. 59Gl. op. 56, prav tam, str. 9. 60Izštevanja, 5. 61 Gl. op. 60, prav tam, str. 6-9. 62Izštevanja, Žalik žena II. Ženska kot osrednja tema pa zajame domala vso zbirko Tisti čas (1993). V njej je motiv desetnice najmočneje izražen. Nič več se ne pojavi le v pesmi ali v dveh, temveč predstavlja osrednjo sporočilno os. Desetnico na njenem potovanju nezaželene in odgnane poskušajo »drugi ljudje« tudi ubiti, toda spremenila seje v nematerialno, zato ne more umreti. Čeprav je vsega oropana, tako da ni njena niti njena senca, išče dalje: »Ožgana, stara, slepa, mutasta/ tipaje išče stezo prek sveta.« (kot v pesmi Kresnik''1). Pri obravnavanju tega motiva pa pride v tej pesniški zbirki prvič do nenavadnega in zato tem bolj pomenljivega premika, do izenačitve motiva desete, posebne in preganjane hčere z jazom lirske izpovedovalke: »To noč seje zatekla v mojo sobo,/ kjer s svečami preganjam hudi mraz./ Pa to ni maska, to je živa koža./ Iz ogledal me gleda njen obraz.« (Ogledalo).'"1 Zanimivo je, da se v tej pesniški zbirki tudi žalik žena kljub strašljivi magičnosti razodene kot plašna, v resnici krhka in ranljiva ženska, ki si želi varnosti v zanesljivem objemu. Ženska v poeziji Svetlane Makarovič pa ne premore le svojstvenega intelektualnega odnosa do sveta, v katerem živi, temveč je nekonvencionalna tudi na erotičnem področju. Le-to zanjo ni nikakršen prostor vdanega in ponižnega pričakovanja, temveč pravica, ki ji pripada z enako samoumevno svobodo kot moškim. Njena žalik žena (v pesmi Žalik žena)"5 ogroža »žene v varnih hišah«, ki se »bojijo za može« tako, da moške vabi k sebi in jih zahteva. Pravila t. i. lepega vedenja je pri tem ne zanimajo. Njena ženska ne skriva dejstva, da si želi telesne ljubezni - in nagovarja zdaj jelene zdaj srnjake (Kresna noč. Lov).66 Kadar je prevarana, se ljubimcu maščuje (Zeliščarka),67 se spremeni v coprnico (Nore gobe),6" umori svojega moža (Mlinarica),6'' če pa je že mrtva (umorjena zaradi nezvestobe svojemu možu), se med ljudi vrača v obliki »hudih stop«, ki strašijo po mlinu, vozi se na mlinskem kolesu in sprašuje svojega morilca, kaj sanja. Ne da se odgnati, temveč, preganjanka zaradi svoje erotične svobode, ostaja vsaj kot slaba vest ali »čudna misel«. V pesmi Kvatrna noč7" se ljubimca odtujita drug drugemu, njuna ljubezen pa se spremeni v sovraštvo. Iz mrtvega ženskega telesa se rodi torklja, mitološki lik grozne in blage, dobre in zle ženske, ljubeče matere, ki pa je lahko že v naslednjem trenutku Ijudožerska morilka.71 Ženske v poeziji Svetlane Makarovič niti tedaj, ko so razočarane in na robu obupa, ne točijo solza za svojimi ljubimci. Ljubeče znajo slediti svojemu »lepemu srnjaku«, toda zapuščene ali prevarane se spreminjajo v mačke, kače, kačje pastirice, v strašeče močvirske luči ali trtrzke pošasti. Povprečno vsak- 63 Svetlana Makarovič, Tisti čas, 18-19. 64 Tisti čas, 30-31. 65 Volčje jagode, 25. 66Izštevanja, 13 in 15. 67Gl. op. 66, prav tam, str. 64. 6"GI. op. 66, prav tam, str. 70. 69Pelin žena, 38. 7HSosed gora, 12. 71 Alenka Goljevšček, Med bogovi in demoni (Ljubljana: MK, 1988), 33. danje istospolnice sovražijo. Za Svetlanine posebnice predstavljajo le-te »gnezdo samičjega sovraštva«.7"1 Tudi njihov odnos do množice kot ozkoglede zmesi zakrnelih predsodkov ter netolerantne predpisovalke ustaljenosti in »reda« je močno odklonilen, najbolje pa ga ponazarjajo verzi iz pesmi Odštevanke:7' »Rdeče češnje rada jem,/ črne pa še rajši,/ rada grem s poti ljudem,/ vsako leto rajši/«.74 Odklanjajo družbene institucije, kakršna je zanje tudi katoliška cerkev s svojo ikonografijo. Zlasti kritične so do mesta in vloge ženske v njej - v pesmi Romanje75 se pesnica posmehuje katoliški veri, ki objokuje Kristusovo trpljenje, ne pa tudi Marijinega. Marija mora kot ženska seveda molčati, in to kljub temu, daje »Marija sedem žalosti«.7'' Mit kot sedanjost »Navezanost« Svetlane Makarovič na pravljico seje izkazala kot razgrajevanje lete, njena »povezava z ljudskim« pa kot ironizacija in detronizacija, kot parodija ali travestija. Kako pa je z njenim »naslanjanjem na mit«? Zdi se namreč, daje mitu ostajala zvestejša. Zakaj? Alenka Goljevšček je v knjigi Med bogovi in demoni ( 1988) nemara poiskala odgovor na to vprašanje. Zapisala je, da mitologije »ne smemo razumeti kot nekaj otročjega, nebogljenega, kot neposrečen zasnutek tistega, kar se bo razvilo šele kasneje«.77 Mitologija je po njenem trden, v sebi razvit in dobro organiziran sistem, ki iz kaosa (zmede, nereda) ustvarja kozmos (red, smisel), obenem pa je kulturni model, ki človeku omogoča življenje.7* Mitologijo označuje kot »preteklost, ki ni pretekla«7" (podčrtala S. В.). Obenem pa je mit za razliko od pravljice brezmejno raznolik*" in komunikativen (podčrtala S. В.). Ukvarja se s svetim, ki ima navadno dvojno naravo: 72 O tem je Makarovičeva spregovorila izrecno tudi v intervjuju z Nevo Malečkar za Novo revijo 1991/116, 1501-1510. "Pelin lena, 60. 74 V že citiranem intervjuju za Novo revijo pa seje v zvezi s tem takole izrazila: »Bolj ko se navadiš na samoto, bolj ti je množica odvratna in mislim, da imajo vsi razviti ljudje, predvsem umetniki in intelektualci, odpor do množice.« In nadalje: »Čarovnice se bodo vedno sežigale, tisti, kije drugačen, bo vedno obtožen. Množica za svojo sprostitev vedno najde grešne kozle.« 75 Izštevanja, 72. 76 V intervjuju za Novo revijo pa je pesnica o svojem odnosu do Boga in Cerkve povedala, daje veliko ljudi, ki v Boga verjamejo, a ne potrebujejo za to institucije, kakršna je Cerkev. K svojemu Bogu molijo, kakor vejo in znajo. Cerkvena hierarhija seji zdi pokvarjena in zlagana, tem bolj tudi zato, ker v svoje vrhove noče vključevati tudi žensk - npr. matere Tereze. Obenem pa da si dovoljuje »vtikati svoj nos v postelje ljudi in dvigovati ženskam krila« ter odločati o tem, ali bodo abortirale ali ne. To je za Makarovičevo višek predrznosti in nesramnosti. 77 Alenka Goljevšček. Med bogovi in demoni, 7. 78GI. op. 77, prav tam. 79G1. op. 77, str. 8. 80 A. Goljevšček, Pravljice, 99. eno, ki privlači, in drugo, ki vzbuja grozo. Svet v mitu je razpet med fascinantnost in demonskost. V prvi projekciji nastopa kot urejen in prijazen vrt, v drugi pa se spremeni v svet jalovega truda, v katerem je človek le žrtev.1" Poezija Svetlane Makarovič projicira to drugo, negativno, demonsko plat mitske podobe sveta. V njej je človeški svet družba, ki zatira posameznika. Ljubezen je uničujoča strast, večina odnosov pa posedovalnih. Obzorje mitotvorne zavesti dopušča pretvorbe človeka v žival in obratno"2 in tudi po tej mitski značilnosti je Makarovičeva zelo pogosto posegala. Za njeno poezijo pa se zdi odločujoče tudi dejstvo, na katero opozarja Goljevščkova, namreč da niti miti niti pravljice niso preteklost in da se ohranjajo v okviru umetnosti in religij, še zlasti pa v kriznih položajih neke skupnosti, ko se obnovi struktura družbe kot »bratovstvo-teror«, z njo pa tudi miti in pravljice v obliki raznih odrešenj-skih ideologij - v komunizmu, nacizmu, fašizmu, nacionalizmu.83 Mite, piše Peter V. Zima,*" pogosto enačijo z ideologijo. Toda ideologija, pravi, je moderen pojav, medtem ko pripada mit arhaičnim družbenim ureditvam. Zagovarja sicer stališče, da se mit nanaša na pretekle dogodke in čase, toda dejstvo, da pomeni tudi most iz preteklosti do sedanjosti in v prihodnost, je po njegovem premalo poudarjeno in izpostavljeno celo pri tako velikem raziskovalcu, kakršen je Levi-Strauss (v Strukturalni antropologiji). V zvezi z mitičnim v poeziji Svetlane Makarovič pa velja opomniti še na to, da se tako Zima kot Strauss posvečata predvsem vlogi in pomenu t. i. nacionalnih mitov, medtem ko je ostala Makarovičeva zvesta prvinskemu izročilu mitskih sporočil. Poezija Svetlane Makarovič, ki nastaja od šestdesetih let tega stoletja do danes, seveda kljub pesničinim begom iz množice, iz takih ali drugačnih »centrov« na podeželje, proč ne le od mesta, temveč tudi od od politične manipulacije z ljudmi, ni nastajala v praznem prostoru, temveč v socialistični in nato v zmeraj manj socialistični Jugoslaviji, nato pa v osamosvajajoči se »novi domovini« Sloveniji. Razen v satiričnih gledaliških šansonih Pesmi o Sloveniji za tuje in domače goste"5 njene pesmi o vojni, medčloveškem fizičnem in duševnem nasilju ali poživinjenosti zdaj tega zdaj onega dela sveta (Zeleni Jurij, Lov, Krvavec, Pogreb, Na svetu tako, idr.) nikoli niso geografsko določene, toda konkretno, z vsiljeno enakostjo utesnjujočo domovino, zlasti če upoštevamo še čas nastajanja, je vseeno mogoče prepoznati. V pesmi Dobro jutro iz zbirke Tisti čas (1993) pa sodobni svet, ki ni prijazen, temveč pomorjen, skopljen in osmojen, zlahka vzamemo za svojega. In še kako naša se zdi očetnjava, ki ni noben dom, temveč morišče in samemu sebi zadosten, z nasiljem nabit prostor. Pri tem je seveda popolnoma vseeno, če seje včeraj imenovala Jugosla- 1,1 Gl. op. 80, prav tam. 82Gl. op. 80, str. 99-102. 83Gl. op. 80, str. 103. "4Peter V. Zima, Ideologie und Theorie: Eine Diskurskritik (Tübingen: Francke Verlag, 1989), 34-38. 85 Svetlana Makarovič. Pesmi o Sloveniji za tuje in domače goste (Ljubljana: Lutkovno gledališče, 1984). vija in danes Bosna, saj se lahko že jutri spremeni v še bolj domače in bližnje ime, v Tukaj. Tudi na področju oblikovanja ženskih likov ostaja Makarovičeva zvesta mitološki osnovi. Iz nje izvirajo kresnice, ki po mitološkem izročilu s pesmijo preganjajo zlo,1*'' pehtre babe" kot odsev starodavnega trojnega ženskega božanstva, združujoče dobroto in hudičevstvo, krivopete torklje, ki ne spoštujejo nobene prepovedi, sojenice ali rojenice kot odrazi trojne mesečeve boginje oz. kot sence dobre in strašne matere,88 pa tudi vilinska bitja, ki se tudi pri Makarovičevi nahajajo v astralnem stanju kot najbolj dovršene oblike snovi,1*4 kot utripajoča svetloba, pa tudi kot večne nagajivke s posebnim, muhastim, zdaj dobrosrčnim zdaj zlobastim smislom za humor, kot maščevalke ali kot zapeljivke v senci posebnih, vilinskih dreves, »udarjene na mlade in lepe moške«,40 in kot njihove sestre, bele ali črne, pelin ali žalik žene. Z njihovo močjo pa je podobno kot z ženskim likom Svetlane Makarovič nasploh: Navadnim ljudem ostaja nevarna, ker prihaja od drugod in jih trga iz njihovega oblazinjeno varnega, pomalomeščanjeno znanega sveta. Pri Makarovičevi mitični ritual prehaja na lirski subjekt - na »jaz« - in iz izkušnje smrti oz. ponovnega rojstva nastaja med njima čvrsta povezanost. Mitski »sveti čas«, pri Makarovičevi »tisti čas«, ki razume osebo kot odprt prostor, v katerega se lahko naseljujejo tako živali kot izročilo prednikov41 in kot čas, ki opozarja na večno vračanje enakega, tudi navidez že zdavnaj preseženega zlega, pa ostaja grozeč, saj dopoveduje, da sta mir in sreča, ki ju sanjajo navadniki in se z njima zadovoljijo, zgolj varljiva močvirska luč, in daje idila tem bolj izmuzljiva, čim bolj popolna je videti. Zusammenfassung Svetlana Makarovič kann als dichterische Persönlichkeit von niemandem übersehen werden, der sich mit der zeitgenössischen slowenischen Literatur befaßt, insbesondere, wenn das Schaffen slowenischer Literatinnen und Autorinnen unter die Lupe genommen wird. Es gibt wenige Nationen, die in einer einzigen Person, ganz besonders einer weiblichen, eine derart allseitig begabte Wortkünstlerin aufbringen können: sie ist Lyrikerin, Schriftstellerin für Erwachsene und Kinder, Schauspielerin, Kabarettistin, Chansonsängerin, und dies in einer Zeit, die dem weiblichen Schaffen nicht sonderlich gewogen war, zugleich auch eine sehr mutige Autorin, die es gewagt hatte, einigen monopolistischen staatlichen Institutionen die Stirn zu bieten. Die slowenische Literaturgeschichtschreibung weist auf die scharfe Inversion der K6 Alenka Goljevšček. Med bogovi in demoni, 30. "Goljevščkova v knjigi Med bogovi in demoni piše: »Mnogi sledovi kažejo na to, daje prastaro Evropo obvladovalo neko žensko božanstvo; bilo je povezano z mesecem in je nastopalo hkrati v treh oblikah: kot dekle, kot žena in kot starka« (33). 88 Gl. op. 86, str. 45. 89 Gl. op. 86, str. 51-56. 90GI. op. 86, str. 59. 91 Prim. Alenka Goljevšček. Mit in slovenska ljudska pesem (Ljubljana: Slovenska matica, 1982), 34-48. Tradition in ihrer Lyrik (Paternu) hin oder bezeichnet sie als weibliche Parallele zur Lyrik von Dane Zajc und Gregor Strniša (Kos). Der Dichterin selbst behagt jedoch die Einteilung in »Weibliches« und »Männliches« nicht sonderlich. In ihren Interviews (Nova revija 1991/116) erwähnt sie vor allem die Ignoranz slowenischer Verlage ihr gegenüber als Frau und Künstlerin und sie weist darauf hin, daß sie als erste Dame der slowenischen Poesie so manche Konsequenz tragen mußte. Trotz der ausdrücklichen Verweigerung der Dichterin gegenüber einer männlichen oder weiblichen Dichtung und abgesehen von Untersuchungen, die die Frage stellen, ob eine geschlechtsspezifische Lyrik überhaupt existiere, läßt sich die Tatsache nicht leugnen, daß Svetlana Makarovič das Element der Weiblichkeit intensiv thematisiert, es herausstreicht und durchleuchtet, unabhängig davon, welchem Stoff sie ihre dichterischen Motive entnimmt. Die vorliegende Untersuchung versucht die Thematisierung des Weiblichen in der dichterischen Welt Svetlana Makarovičs über drei Motivstränge: über ihr Verhaftetsein dem Märchenhaften, dem Volkstümlichen bzw. Volksliedhaften und ihre Bindung an eine mythische Grundlage. In den ersten Gedichtsammlungen Svetlana Makarovičs findet man Motive, die die Verwandlung des Eingebürgerten andeuten, die Neigung zum Andersartigen und die Liebe zum Häßlichen und Verworfenen; schon sehr früh tritt auch die sehr empfindliche Figur der Außenseiterin auf, unter den veränderten, unmärchenhaften Märchenfiguren Dornröschen als Vorgängerin der »zehnten Tochter/Schwester«, die hinaus in die Welt muß, und all der anderen zahlreichen Frauenfiguren, die in ihren Gedichten den heimischen, sicheren Herd verlassen und die sich geächtet, jedoch widerständig und um den Preis der eigenen, unangepaßten weiblichen Freiheit ins Unbekannte wagen. Als gesellschaftskritische Dichterin ist Svetlana Makarovič besonders märchenhaften Frauenfiguren und Darstellungen des Weiblichen abgeneigt; diesem Zweck dient die Entthronung der Märchenhandlung mit zahlreichen zersetzten Märchenmotiven. Verwies Svetlana Makarovič anhand des Märchens im Stile eines »Wahrheitsspiegels« in erster Linie auf seine verdeckten Elemente, so verfuhr sie bei der Aufnahme von Motiven aus slowenischen Volksliedern ähnlich. Das Volkslied setzte sie derart ein, daß sie seine offenbare Fröhlichkeit hervorhob und damit das eingebürgerte harmonische Bild entfärbte, wobei sie radikal die allgemein verbreitete Vorstellung von der Frau und ihrer traditionellen Gesellschafts- und Familienrolle zersetzte. Insofern wirkte Svetlana Makarovič auf das zeitgenössische slowenische Schaffen nicht nur als Literatin, sondern als ein prägender Geist. Während sich die Bindung Svetlana Makarovičs an das Märchen als seine Zersetzung erwies und ihre Bindung an das Volkstümliche als Ironisierung und Entthronung, scheint sie dem Mythos treuer geblieben zu sein. Sie schöpfte aus der nicht vergangenen Vergangenheit und nützte zugleich dessen grenzenlose Vielfalt und kommunikatives Potential. Ihre Lyrik spiegell vor allem die negative, dämonische Seite des mythischen Weltbildes wider, worin die menschliche Welt aus einer den Einzelnen, besonders die Frauen unterdrückenden Ge sellschaft besteht. Ihre Außenseiterin bleibt zwar eine von ihrem Zuhause verjagte »zehnte Tochter«, jedoch ist sie auch eine Rächerin, gute und schreckliche Mutter, zugleich auch eine Schelmin mit besonderem Sinn für Humor und ein »Sonnwendmädchen«, das mit Liedern das Böse bannt. UDK 808.63-54 Viktor Majdič Pedagoška fakulteta v Ljubljani SLOVENSKI IZKRAJEVNOIMENSKI PRIDEVNIKI Pridevniki, tvorjeni iz krajevnih imen, zbrani v leksikonu Slovenska krajevna imena, se izpeljujejo pretežno i/, krajevnoimenskih podstav, veliko manj iz prebivalskoimenskih. Prevladujoči in še vedno tvorni obrazili sta -ski in -š/ki, tvorba z obrazilom -č/ki, pojavljajoča se pretežno v panonskem delu Slovenije, pa je ovrednotena narečno. Pridevniki se izpeljujejo iz enobesednih in večbesednih krajevnih imen, in sicer bodisi iz obeh delov ali le enega, z enim ali več obrazili. Obdelane so tudi njihove naglasne značilnosti. Adjectives formed from place names, which are collected in the Dictionary of Slovene Place-Names, are derived mostly from toponyms, much less frequently from oikonyms. The most prevelant and still productive formants are - ski and -š/ki; forms derived with -č/ki, occur primarily in the Pannonian part of Slovenia and are considered dialectal. Adjectives are from place-names of one or more words, though the derivation may make use of both parts of a place-name or only one part of it and may use one or more formants. The accentual properties of these adjectives are also investigated. 1 Pridevniške izkrajevnoimenske izpeljanke se tvorijo pretežno iz krajevnoimen-ske in le izjemoma iz prebivalskoimenske podstave. Pri 2063 slovenskih krajevnih imenih, kolikor je bilo pri tem izračunu upoštevanih1 (krajevna imena z začetnimi črkami A, B, C, L, N, R, S in Š), je pridevnik samo 73-krat (3,54 %) izpeljan le iz prebivalskoimenske podstave, npr. brjanski iz preb. i. Brjan (Brdo), brežanski iz preb. i. Brežan (Brege), cerkljanski iz preb. i. Cerkljan (Cerkno), rovtarski iz preb. i. Rovtar (Nemški Rovt) ipd., in 1 13-krat (5,48 %) tudi iz prebivalskoimenske podstave, npr. adergaški/adergaščanski (preb. i. Adergaščan iz kr. i. Adergas), brvški/brvljanski (preb. i. Brvljan iz kr. i. Brvi), neveljski/nevljanski (preb. i. Nevljan iz kr. i. Nevlje), ložanski/loški (preb. i. Ložan iz kr. i. Log, obč. Sevnica),2 svečanski/*svetski (preb. i. Sve(t)čan iz kr. i. Sveto) itd. Med temi izrazito prevladujejo primeri s pridevniško izpeljanko iz krajevnega imena na prvem in iz prebivalskega imena na drugem mestu, kakršnih je kar 94 (4,56 %). Le v 6 primerih (0,29 %) je zaporedje obrnjeno, npr. arčanski/*artski (preb. i. Arčan iz kr. i. Arto), brezjanski/brezijski (preb. i. Brezjan iz kr. i. Brezje pri Podplatu), ložanski/loški (preb. i. Ložan iz kr. i. Log, obč. Sevnica) ipd. V dveh primerih (0,10 %) je pridevnik izpeljan iz nepremenjene in podaljšane1 'Obravnavana so imena iz priročnika F. Jakopina, T. Korošca, T. Logarja, J. Riglerja, R. Savnika, S. Suhadol.nika Slovenska krajevna imena (Ljubljana, 1985), 358 str. (gradivo je avtorjem pomagalo zbrati prek 70 informatorjev s terena, večinoma slavistov). 2Podatek o občini je naveden v primerih, ko v Republiki Sloveniji obstaja več povsem enako se glasečih krajevnih imen. 'Med pridevnike, tvorjene iz podaljšane podstave, so tu uvrščeni tisti, ki se končujejo na -ovski/-ovški/-ovčki, -evskiZ-evški, -enski/-enški, -eljski, -oveljski, -anski/-anški/-janski/ -čanski/-Ijanski, -anjski, -eranski, -ovčanski, -ovljanski/-evljanski, -eljanški, -arski, -narski, -anarski, -škarski, -aški, -inski, -niški, če -ov-, -ev-, -en-, -elj- idr. ni sestavina korenskega krajevnoimenske ter iz prebivalskoimenske podstave: *slapniški/slapenski/slapčan-ski (Slapnik), straški/ straženski/straževljanski (Straža, obč. Slovenska Bistrica), v dveh iz nepremenjene krajevnoimenske, iz prebivalskoimenske in iz podaljšane krajevnoimenske podstave: lomski/lomljanski/lomenski (Lom pod Storžičem), *starono-vovaški/starovaščanski/staršenski (Stara Nova vas), v enem (0,05 %) iz prebivalskoimenske ter nepremenjene in podaljšane krajevnoimenske podstave: brezjanski/bre-ški/brezenski (Brezje pri Poljčanah). V enem primeru so pridevniške izpeljanke tvor-jene iz nepremenjene krajevnoimenske, iz prebivalskoimenske in iz okrnjene prebivalskoimenske podstave: *ratečevobrdski/brdanski/rateški/raiovsk\4 (Ratčevo Brdo), v enem pa iz nepremenjene in okrnjene krajevnoimenske podstave ter iz prebivalskoimenske podstave: ljubečenski/ljubeški/ljubečanski (Ljubečna). Pri treh krajevnih imenih (0,15 %) iz obravnavane skupine je pridevnik tvorjen iz prebivalskoimenske in podaljšane krajevnoimenske podstave: brezovljanski/brezenski (Brezje pri Ločah), brezjanski/brezenski/brezeljanški (Brezje pri Senušah), *starolipljanski/lipljanski/li-penski (Stara Lipa), pri dveh je pridevnik izpeljan iz podaljšane krajevnoimenske in iz prebivalskoimenske podstave: *brezenski/brezjanski (Brezje pri Dobrovi), cesten-ski/cestnarski (Cesta, obč. Ajdovščina), pri enem pa iz prebivalskoimenske in okrnjene krajevnoimenske podstave: lukežičanski/\ukovsk\ (Lukežiči). 2 Nasploh prevladuje izpeljava iz neokrnjene oz. nepodaljšane krajevnoimenske podstave. Takih je izmed 2063 primerov kar 1620 (78,53 %), npr. ankaranski (Ankaran), besniški (Besnica), cvibeljski (Cvibelj), lekmarski (Lekmarje), nomenjski (Nomenj), slapski (Slap ob Idrijci) itd. V 67 primerih (3,25 %) je pridevniška izpeljanka tvorjena iz podaljšane krajevnoimenske podstave, npr. anževski (Anže), bogovski (Bogo), stanovnenski (Stanovno), nekajkrat očitno (tudi) iz nekdanjega pre-bivalskega imena, ki pa seje kasneje podaljšalo z dodatnim prebivalskoimenskim obrazilom (ali celo obstaja, a na terenu ni bilo evidentirano), npr. brojanski (Brod v Podbočju, preb. i. Brojanec, ne pa tudi Brojan), lazanski (Laze, obč. Brežice, preb. i. Lazanec, ne pa tudi Lazan), sloparski/slopenski (Slope, preb. i. Sloparec/Slopenc, ne pa tudi Slopar) ipd. Pri 37 krajevnih imenih (1,79 %) iz obravnavane skupine je pridevnik (lahko le kot možna različica) izpeljan iz nepodaljšane in tudi podaljšaane krajevnoimenske podstave, npr. *bavdski/bavdkovški (Bavdek), *lipiški/lipenski (Lipica, obč. Sežana), nakelški/nakelski/nakljanski (Naklo, obč. Kranj), novola-ški/novolazarski/lazarski (Novi Lazi), enkrat pa iz podaljšane in nepodaljšane: *slančjevrhovski/slančji (Slančji Vrh). Pri 91 krajevnih imenih (4,41 %) je pridevnik izpeljan ali iz nepodaljšane oz. neokrnjene podstave ali pa tudi iz okrnjene, npr. be nečij s ki/beneški (Benečija), lipovšiški/lipovški (Lipovščica), sliviški/slivski (Slivice), pri čemer je različica iz neokrnjene podstave večinoma le kot možna, npr. *nimenski/nimski (Nimno), *račiški/raški (Račica, obč. Litija), *senadoliški/senadol-ski (Senadolice), ali pa je različica iz okrnjene podstave ovrednotena narečno, iz neokrnjene pa je nevtralna, npr. bizoviškibizovski (Bizovik), seničenski/sem$k\ morfema oz. podstave, kot npr. v primerih levški iz kr. i. Leveč, sevški iz kr. i. Sevce, renski iz kr. i. Renče ali Renke, rigeljski iz kr. i. Rigeljpri Ortneku, poveljski iz kr. i. Povlje ipd. 4V tem sestavku pokončno tiskani zgledi so v Slovenskih krajevnih imenih (SKI) predstavljeni kot narečni (tam so natisnjeni ležeče). (Senično), šentgotardski/šentgolarski (Šentgotard) itd. Približno desetkrat manj je primerov s pridevniško izpeljanko iz okrnjene podstave na prvem mestu (9 oz. 0,44 %), npr. beriški/*beričevski (Beričevo), skadanski/*skadanščinski (SkadanSčina), šmarski/šmartenski (Šmartno, obč. Kranj), le malo več ( 14 oz. 0,68 %) pa je izpeljank samo iz okrnjene krajevnoimenske podstave, npr. ajdovski (Ajdovščina), ljubgojski (Ljubgojna), šmarski (Šmartno v Tuhinju) itd. V enem samem primeru je pridevniška izpeljanka tvorjena iz podaljšane, nepremenjene in okrnjene podstave: *srednjevrhovski/sredenjski/srejanski/sren)ški (Srednji Vrh, obč. Jesenice), v dveh pa iz podaljšane in okrnjene: lesičenski/\es\čk\ (Lesično), spodnjekamenščanski/kamen-ski (Spodnji Kamenščak). Iz 32 krajevnih imen ( 1,55 %) je pridevnik izpeljan iz nepremenjene in glasovno premenjene podstave, npr. *avški/ovški (Avsa), *bitnje-vajrfo/bitovski (Bitnja vas), *bogojinski/bogojanski/boganjski (Bogojina), rad-leški/radovski (Radlek), pri čemer so različice iz premenjene podstave večinoma narečne; iz enega krajevnega imena je pridevnik izpeljan iz nepremenjene, podaljšane in premenjene podstave: *ratijski/ratenski/rateljski (Ratje), iz enega pa le iz glasovno premenjene podstave: briški (Brje, obč. Ajdovščina). 3 Izkrajevnoimenski pridevniki so tvorjeni večinoma s priponskim obrazilom -ski oz. -S/ki. Nekdaj enotno obrazilo bski, s katerim se že od prajezika dalje tvorijo »predvsem pridevniki iz imen za dežele, kraje, prebivalce«,5 seje po onemitvi polglasnika glasovno spreminjalo, odvisno od končnega soglasnika ali soglasniškega sklopa besedotvorne podstave. Tako so se sčasoma razvile tri različice tega obrazila, in sicer poleg prvotnega -ski še -Ski in -čki, katerih razvrstitev pa že dolgo ni več le glaso-slovno pogojena, saj »nam dejstvo, da ima eno in isto narečje istočasno pri isti besedi dvojne ali trojne oblike /.../ govori za to, da ne gre za glasosloven, marveč za analogičen pojav«/'Tako so se v osrednji in zahodni Sloveniji uveljavile predvsem tvorjenke na -ski in -ški, na vzhodu in jugovzhodu pa seje močno razširilo obrazilo -čki,1 ki ima v današnjem zbornem jeziku status narečne različice, tudi v obravnavanem leksikonu, le kmečki je ohranil zborno nevtralnost do današnjih dni." Izrazito prevlado obrazila -ski/-š/ki pri izkrajevnoimenskih izpeljankah kaže npr. izpeljava iz samostalnika mesto: iz osnovnega pomena se pridevnik tvori z obrazilom -эп (mesten, novomesten, staromesten), iz lastnoimenske zveze Novo mesto pa le z obrazilom -S/ki (novomeški). Obrazili -ski/-š/ki se dodajata nepremenjeni krajevnoimenski podstavi, npr. arclin-ski (Arclin), batujski (Batuje), legenski (Legen), artmanjški (Artmanja vas), ruški (Ruše), laborški (Labor) ipd. Pri krajevnih imenih, katerih podstava se končuje na so-glasnike k g h с z s č ali ž, se končni soglasnik praviloma zamenja s S, s kot del obrazila -ski pa se opusti, kar velja tudi za podstave na -S,4 npr. neverSki (Neverke), cirinški 5 a. Bajec, Besedotvorje slovenskega jezika. Izpeljava slovenskih pridevnikov; Zloženke (Ljubljana, 1952), 66. 6F. Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika. Konzonantizem (Ljubljana, 1924), 302. 7N. m., 301.-J. Šot .ar, Glasoslovne spremembe pri pridevnikih na -ski iz krajevnih imen, J iS 11 (1966), 70. "J. Toporišič, Slovenska slovnica (Maribor, 1984), 150. (dringet), raduški (Raduha), bovški (Bovec), rogoški (Rogoza), nanoški (Nanos), apaški (Apače), movraški (Movraž), žibrški (Žibrše) itd. Vendar ne dosledno, kajti končni soglasnik podstave lahko tudi razlikovanjsko onemi (oz. imamo *barčski > barski). Ohrani pa se s kot del obrazila -ski, npr. barski (Barka), arčeiski (Arčelca) ipd. Obrazili -ski in -š/ki sta praviloma nenaglašeni, v nekaj primerih pa tudi na-glašeni, npr. dvorski (Dvor pri Bogenšperku), jelški (Jelše, obč. Litija), zaleški (Zales) ipd. Izkrajevnoimenski pridevniki se tvorijo tudi z obrazili -ovski, -ovški, -evski, -an-ski, -anski, -enski, -aljski, -ovaljski, -inski, -čki, -ovčki, -cki, -šnji, -ji oz. -i in -an oz. -ni, npr. hribovski (Hrib, obč. Novo mesto), slomovski (Slomi), grmovški (Grm, obč. Grosuplje), batovški (Bate), hudevski (Hudo, obč. Novo mesto),jelševski (Jelše pri Otočcu), lipenski (Lipa, obč. Kočevje), kotenški (Kot pri Rakitnici), stanovnenski (Stanovno), skopeljski (Skopo), hriboveljski (Hrib pri Orehku), aninski (Sv. Ana v Slovenskih goricah)-, zlasti v vzhodnem in jugovzhodnem delu Slovenije - kot že rečeno - ter v okolici Mozirja obraziloma -ski in -š/ki močno konkurira -č/ki, npr. lušečki (Lušečka vas), plitvički (Plitvički Vrh), šmarčki (Šmartno ob Dreti), vrhovčki (Vrhje), medtem ko je pridevnikov, tvorjenih s preostalimi obrazili, dokaj malo, npr. šprincki (Šprinc), britošnji (Vremski Britof), starocesten (Stara Cesta), benetni (Benete), čretni (Čreta, obč. Maribor Tezno); še največje tistih z obrazilom -i iz prvotnega -ji, npr. beneči (Benete), kržeči (Kržeti), junčji < *junc-jji (J unč je), šivči (Šivče), škufči (Škufče) idr., kakršni so kot starina ohranjeni tudi v krajevnih imenih Banjaloka, Bojanji Vrh, Martinj Vrh, Pristavlja vas, Ruperč Vrh, Slovenj Gradec, Purkače, Škofije itd.10 V obravnavanem gradivu je izkrajevnoimenski pridevnik tvorjen z obrazilom -an trikrat: enkrat naveden v nedoločni obliki (starocesten iz kr. i. Stara Cesta), dvakrat v določni (benetni iz kr. i. Benete; čretni iz kr. i. Čreta, obč. Maribor Tezno)." V dveh primerih so mu avtorji leksikona dodali še možno tvorjenko z obrazilom -ski/-š/ki (*benetski, *čreški), enkrat pa ne, torej ne tudi *staroceški ali *starocestnarski, četudi se iz krajevnih imen Cesta (štirikrat) in Ceste pridevniki izpeljujejo izključno z obrazilom -ski/- š/ki. Pridevniki se tvorijo, kakor nakazano, v precej manjšem obsegu iz prebivalskih imen. Obrazili -ski oz. -š/ki12 se dodajata prebivalskim imenom, lahko danes na terenu tudi neobstoječim, na -an, -jan, -Ijan, -ovljan, -čan, -ovčan, -eran, -ar, -kar, -nar, -anar, -in oz. -aš in -nik, npr. gorjanski (Gorje), kalanski (Kal pri Krmelju), deskljan-ski (Deskle), dol(j)anski (Dole pod Trojico), lomljanski (Lom pod Storžičem), vrhovljanski (Vrh, obč. Šmarje pri Jelšah), grobelčanski (Grobelno), kovkovčanski (Kovk, obč. Ajdovščina), bošteranski (Boršt, obč. Koper), kroparski (Kropa), ruparski (Rupe, obč. Ljubljana Vič-Rudnik), stržiškarski (Stržišče, obč. Tolmin), cestnarski 4 J. Toporišič, n. m., 180. I0A. Bajf.c, n. m., 8. 1 ' Upoštevana je pripadnost občinam, ki so obstajale ob izidu priročnika. 12 V primerih kot -ški, -anski, -čanski ipd. gre bolj za končaje kakor za zadnja priponska obrazila k realni ali potencialni podstavi pridevniške tvorjenke. (Cesta, obč. Ajdovščina), lešanarski (Lese, obč. Ravne na Koroškem), šaredinski (Šared), gozdniški (Gozd, obč. Ajdovščina) oz. repaški (Rep), kjer prebivalskega imena Repaš leksikon ne navaja. Pridevniške izpeljanke iz dvobesednih krajevnih imen, obstoječih iz samo-stalniške odnosnice in levega prilastka, so tvorjene praviloma iz pridevniške sestavine, še zlasti, če obstoji samostalniško jedro iz dobro prepoznavnega polast-noimenjenega občnoimenskega poimenovanja, kot so vas, vrh, selo, gora (gorica, gorca), dol ipd., npr. dedenjski (Dednja vas), brezenški (Brezni Vrli), ivanjski (Ivanje selo), janzevski (Janževa Gora), imenski/imljanski (Imenska Gorca), ohliški (Obla Gorica), mišenski (Mišji Dol), pa seveda tudi krvavški (Krvavi Potok), lučarski (Lučarjev Kal), škofljanski (Škofja Riža), šavenski (Savna Peč) itd. Iz jedrnega dela dvobesednega krajevnega imena pa se pridevniki izpeljujejo predvsem v primerih, ko je levi prilastek pomensko splošen in izraža le prostorsko, časovno ali velikostno razmerje, npr. dolenji/dolnji, gorenji/gornji, spodnji, zgornji, srednji, novi, stari, mali, veliki, npr. piroški (Dolenja Pirošica), lokviškillokvički (Dolnja Lokvica), kanomeljski (Gorenja Kanomlja), ložinski (Gornje Ložine), libenski (Spodnja Libna), korenski (Zgornja Korena), grčevski (Srednje Grčevje), lipljanski (Nova Lipa), fužinarski (Stara Fužina), kostrevniški (Mala Kostrevnica), mraševski (Veliko Mraševo) itd. Izjemoma se iz dvobesednih krajevnih imen Dolenja, Gorenja in Srednja vas pridevniki pogosto izpeljujejo iz prilastka: dolenjski, gorenjski/go-renjški/gorevški, sredenjski/sredenjški/srenjski, kar pa je večinoma ovrednoteno narečno. Iz samostalniške odnosnice je izkrajevnoimenski pridevnik izpeljan tudi v primeru, ko bi bil iz levega prilastka tvorjeni pridevnik identičen s pridevniško izpeljanko iz enobesednega imena v bližini ležečega kraja ali širšega zemljepisnega področja, npr. dobravski (Komendska Dobrava) in ne komendski, ki je v rabi kot pridevniška izpeljanka iz kr. i. Komenda. Podobno še bistriški iz Kamniška Bistrica, ne kamniški, ali lomljanski (Kanalski Lom) oz. vrhovski (Kanalski Vrh), ne kanalski, ki se izpeljuje iz Kanala, ali poljanski (Kočevske Poljane), ne kočevski, ki se veže na Kočevje ali Kočevsko, ali belski (Bohinjska Bela), bistriški (Bohinjska Bistrica), češnjiški/češnjanski (Bohinjska Češnjica), ne pa bohinjski, ki se nanaša na celotno področje Bohinja, nedvomno pa na tako izpeljavo vpliva tudi dejstvo, da prebivalci teh krajev in njihove bližnje okolice levi prilastek sploh opuščajo in uporabljajo ime kot enobesedno. Na odločitev glede izpeljave izkrajevnoimenskega pridevnika iz prvega ali drugega dela dvobesedne podstave tudi sicer močno vpliva izogibanje nastajanju sozvočnih pridevnikov, nanašajočih se na imena blizu skupaj ležečih krajev. Zato je npr. iz kr. i. Iška Loka izpeljan pridevnik loški, ker je iški pomensko vezan na kr. i. Iška, iz imena Bosljiva Loka pa so domačini ustvarili pridevnik bosljivski, ker je bil pomensko nezaseden, ne pa loški, ki bi glasovno sovpadel z enako se glasečim pridevnikom iz imena bližnjega kraja Loiec. Težnja, da se prepreči tvorba sozvočnih pridevniških izpeljank iz podobno se glasečih krajevnih imen na manjšem zemljepisnem področju, se ne udejanja samo pri večbesednih, ampak tudi pri enobesednih krajevnih imenih. Iz krajevnoimenske podstave izpeljan pridevnik iz imen (Škofja) Loka, Log nad Škofjo Loko in Na Logu je v vseh primerih loški, da pa enakozvočnost prebivalcev ne bi motila, so seji izognili tako, da v zadnjih dveh primerih pridevnik izpeljujejo iz prebivalskega imena, tj. ložanski (Log nad Škofjo Loko) in logarski (Na Logu). Podobno tudi ižanski iz prebivalskega imena lžanec iz kr. i. Ig ter iški iz kr. i. Iška oz. iškovski/iškavarski iz kr. i. Iška vas oz. prebivalskega imena Iškavarec, medtem ko je različnost med pridevnikoma iz krajevnih imen Idrija in Idrija pri Bači ustvarjena tako, daje pridevniška izpeljanka v drugem primeru tvorjena iz okrnjene podstave, torej idrijski iz kr. i. Idrija in idr ski iz Idrija pri Bači.1 ' Iz celotne dvobesedne podstave se pridevniki tvorijo najpogosteje pri krajevnih imenih, katerih levi prilastek izraža barvo, npr. belopeški (Bela Peč), belocerkovski (Bela Cerkev), črnopotoški (Črni Potok), črnovrški (Črni Vrh), sinjegoriški (Sinja Gorica), čeprav ne v vseh primerih: prim, potoški (Beli Potok pri Frankolovem), kalanski (Rdeči Kal, obč. Trebnje). Pogosto tudi pri krajevnih imenih z levim prilastkom novi/stari, npr. novogorski (Nova Gora), novosušiški (Nova Sušica), starocer-kovski (Stara Cerkev), starološki (Stara Loka), nadalje v nekaj primerih s pridevniki dolnji/dolenji, gornji/gorenji, srednji, dolgi, goli, liudi, slovenski/slovenji, nemški in še nekaterimi drugimi v prvem delu: dolnjelakoški (Dolnji Lakoš), dolenjepodgorski (Dolenja Podgora), gorenjegrajski (Gornji Grad), gorenježagarski (Gorenja Žaga), srednjelakniški (Srednje Laknice), dol gonj ivski (Dolga Njiva), golovrški (Goli Vrh), hudokonški (Hudi Konec), slovenskovaški (Slovenska vas), slovenjgraški (Slovenj Gradec), nemškogorski (Nemška Gora), govejedolski (Goveji Dol), račje sel ski (Račje selo), tolstovrški (Tolsti Vrh) itd. Zanimiv je primer izpeljave pridevnika iz krajevnih imen Notranje in Vnanje Gorice: Ker je samostalniško jedro skupno, pride v poštev izpeljava le iz levega prilastka, kar je na terenu potrjeno z izpeljanko vnanjski iz Vnanje Gorice, ne pa tudi notranjski iz Notranje Gorice, kajti ta pridevnik je pomensko vezan na pokrajinsko ime Notranjska in tako je v obravnavanem primeru možna le izpeljava iz dvobesedne podstave, torej notranjegoriški. Desni predložnozvezni prilastek pri izpeljavi izkrajevnoimenskega pridevnika ne sodeluje: poljanski iz kr. i. Poljane ter Poljane nad Blagovico in Poljane pri Podgradu, sadinjski iz Sadinja vas in Sadinja vas pri Dvoru itd. Edina izjema je Beli Potok pri Lembergu s pridevnikom lemberški ob prav tako obstoječem belopotoški. Zelo malo pa je tudi primerov, ko se pridevnik izpeljuje posebej iz levega prilastka in posebej iz samostalniške odnosnice, npr. vrsniški/gorenjski (Gorenji Vrsnik), gor-janski/libeliški (Libeliška Gora), brdanski/rateškilratovski (Ratečevo Brdo), medtem ko so pri Blatni Brezovici uredniki sami dodali pridevnik *brezoviški obstoječemu blatniški, ki so ga predstavili kot narečnega. Tudi iz nekaterih formalno enobesednih krajevnih imen iz dvodelnih pomenskih podstav se izpeljuje pridevnik ali le iz ene od sestavin ali iz vsake posebej: lokarski (Gladloka), banjski (Banjaloka) oz. jordanski in kalanski po\cgjordankalski(Jor- " Priročnik SKI tovrstnih teženj ne upošteva dovolj, saj npr. pred pridevnikom idrski ob iztočnici Idrija pri Bači predlaga različico *idrijski in pred preb. i. Idrčan različico *ldrijčan, čeprav sta na terenu izpeljanki idrijski in Idrijčan vezani na kr. i. Idrija. dankal). Kjer na terenu izpeljanke iz celotne podstave ni, sojo dodali sestavljavci leksikona: *banjaloški, *gladloški. Iz tribesednih krajevnih imen z dvojnim levim prilastkom se pridevnik največkrat izpelje iz odnosnice in neposredno ob njej stoječega prilastka, npr. mokropoljski (Dolenje/Gorenje Mokro Polje), novovaški (Spodnja/Zgornja Nova vas), trikraljevski (Sveti Trije Kralji), lahko pa tudi iz prvega prilastka in odnosnice, npr. dolenjevaški (Dolenja Lepa vas) ali samo iz drugega prilastka, npr. nemški (Dolenja/Gorenja Nemška vas, jakobski/jakobški (Spodnji/Zgornji Jakobski Dol), težkovski/težkovljan-ski (Dolenja/Gorenja Težka Voda). Pri sicer enako se glasečih tribesednih krajevnih imen, ki se razlikujejo le po prvem prilastku dolenji/dolnji oz. gorenji/gornji, je iz povsem pragmatičnih razlogov lahko pridevnik enkrat izpeljan iz zveze prilastka in odnosnice, drugič le iz prilastka, npr. starovaški (Gornja Stara vas) in starovški (Dolnja Stara vas), s čimer se vzpostavlja na terenu zaželjena razlika med izpeljankama iz v bistvu identičnih imen dveh blizu skupaj ležečih naselij. Lahko je pridevnik tvorjen tudi iz dvojnega levega prilastka in še posebej samo iz drugega prilastka, npr. maloilovski/ilovski (Mala lliva Gora), v enem primeru tudi iz zveze prvega levega prilastka in odnosnice ali drugega prilastka in odnosnice: staro-grajski/spodnjegrajski (Spodnji Stari Grad) in prav tako enkrat samkrat je pridevnik tvorjen iz celotne tribesedne podstave (in še iz prvega prilastka posebej): starono-vovaččaH.s&f7staršenski (Stara Nova vas), medtem ko je iz krajevnega imena z nepredložnim neujemalnim dvobesednim desnim prilaskom pridevnik izpeljan le iz odnosnice: cerovski (Cerovec Stanka Vraza). Kjer prebivalci določenega kraja in bližnjih naselij sami niso ustvarili ustreznega pridevnika, so ga, opremljenega z zvezdico, dodali avtorji leksikona, npr. *ribiški (Ribče), *rovtarski (Rovt), *straški (Straža, obč. Domžale). Tako zapolnjevanje vrzeli znotraj pomenskega sklopa krajevno ime - izkrajevnoimenski pridevnik - prebival-sko ime je pogosto zlasti v primerih, ko se poleg uradno veljavne različice krajevnega imena med krajani uporablja (tudi) njegova lokalna različica in sta v živi rabi le pridevniška in prebivalskoimenska izpeljanka iz slednje, npr. *ločkovrhovski (Ločki Vrh, obč. Lenart, lokalno tudi Ločjak, ločjanski), *pristavski (Pristava, obč. Nova Gorica, lokalno Rafut, rafutski), *primoški (Primož pri Ljubnem, lokalno tudi Šem-primož, šemprimoški) itd. Največ hipotetičnih pridevniških izpeljank pa je dodanih dvo- in tribesednim krajevnim imenom, tvorjenih iz celotne dvo- oz. tribesedne krajevnoimenske podstave, npr. *bezenškovobukovski, *dolenjskotopliški, *gorenjepodpoljanski oz. *dolenje-medvedjeselski, *spodnjejakobskodolski, *svetotrikraljevski,u med katerimi pa vsaj tisti daljši, tudi 7- in 8-zložni nimajo prav nikakršnih možnosti za dejansko uveljavitev med domačim prebivalstvom in so v priročniku SKI povsem odveč.15 ы Izjem je malo in še te so očitno naključne. Iz dvobesednih krajevnih imen tvorjeni manjkajoči pridevniki so cerovološki (Cerov Log), nemškorovtarski (Nemški Rovt), dolenjeraduljski (Dolenje Radulje) in še nekateri drugi, medtem ko so pri tribesednih z dvojnim levim prilastkom navedeni prav vsi. "Tvorbo in slovarsko predstavitev takih »izmišljenih oblik« je ob izidu priročnika kritiziral tudi J. modkr (gl. Krajevna imena IV, Nedeljski dnevnik, 26. 1. 1986,6), posredno pa Iz dvojnih krajevnih imen se pridevnik izpeljuje iz vsake od sestavin posebej, npr. dolski in suški (Dol-Suha), kačiški/kačički in parejski (Kačiče-Pared), *srednje-vaški/sredenjški in potoški (Srednja vas-Loški Potok),"' v enem primeru pa krajani pridevnika iz prve sestavine dvojnega krajevnega imena očitno niso ustvarili: *kalški in nakljanski (Kalce-Naklo). Iz dveh dvojnih krajevnih imen se pridevnik tvori iz celotne dvodelne podstave in še iz drugega dela posebej, s tem da je izpeljanka iz celotne podstave v enem primeru le hipotetična: *gozd-martuljski/martuljski (Gozd-Martuljek) in pince-marofski/marofski (Pince-Marof). V nekaj primerih, ko se na terenu osamosvojeno uporablja in pregiba samo prva sestavina dvojnega krajevnega imena, se tudi pridevnik izpeljuje le iz nje: gore-njevaški, ne tudi reteški (Gorenja vas-Reteče), zadlaški, ne tudi žabški (Zadlaz-Žabče) idr. Izmed petih predložnih krajevnih imen imamo pri treh pridevnik tvorjen iz samo-stalniške, nepredložne podstave: logarski (Na Logu), cerkvenski (Pri Cerkvi-Struge), židovski (V Zideh), enkrat je izpeljan le iz (nepravega) predloga: onkrajski (Onkraj Meie), iz krajevnega imena Z« Kalvarijo pa domačini pridevnika niso ustvarili, medtem ko sestavljavci leksikona predlagajo izpeljavo iz predložne zveze: *zakal-varijski. Iz predponskih krajevnih imen se pridevniki izpeljujejo večinoma iz popolne podstave, npr. čezsoški (Čezsoča), medribniški (Medribnik), nadgrajski (Nadgrad), podgoriški (Podgorica), predjamski (Predjama), primoški (Primostek), zahribski (Za-hrib) ipd., v nekaj primerih pa tudi le iz njenega polnopomenskega dela, npr. podzagarski/ïagarski (Podlaga), podmelškilmelški Podmelec), podkorenski/korenški (Podkoren), zabrekovski/brekovski (Zabrekve), belski/bejski (Podbela), grajski (Poclgrad pri Vremah), griški (Zagrič). Večinoma se v teh primerih iz okrajšane podstave tvorijo tudi prebivalska imena, npr. Melec (Podmelec), Beljan (Podbela), Bre-kovec (Zabrekve), Korenec (Podkoren), vendar samo Podlagar, ne tudi Žagar (Podlaga), ker je le-ta prebivalec bližnje Žage. Iz brezpredponske podstave tvorjeni pridevniki so v priročniku nekajkrat predstavljeni kot zborno nevtralni (belski, bre-kovski), večinoma pa kot narečni (žagarski, bejski, melški, korenški, grajski, griški). Na ohlapno povezanost predponskega obrazila s polnopomenskim samo-stalniškim jedrom in na razmeroma pozno poenobesedenje prvotne predložne zveze (krajevni Zabrekev npr. svoj kraj še danes imenujejo tudi Za Brekvijo) kaže v nekaj tovrstnih primerih tudi možnost sprevrnitve predponskega obrazila v predlog v ne-imenovalniški vlogi krajevnega imena, npr. pod Gradom poleg v Podgradu (Podgrad pri Vremah) oz. je imenovalniško predponsko obrazilo v neimenovalniku zamenjano z lokalnim predlogom: na Griču poleg v/na Zagriču. Zelo pogosto sta v leksikonu ob posameznem krajevnem imenu navedeni dve, tri ali celo štiri pridevniške izpeljanke, tvorjene s po dvema ali tremi različnimi obrazili, zlasti v primerih, ko je v kraju samem obstoječa razlličica z vidika zbornega jezika tudi J. Toporišič (gl. In še enkrat o Slovenskih krajevnih imenih, 7D, 27. 2. 1986,40). "'Glede na dodano hipotetično različico srednjevaški bi bilo potrebno dodati še loškopotoški. narečna oz. izpeljana iz močneje spremenjene, okrnjene, podaljšane ali glasovno radikalno premenjene podstave. Sestavljavci priročnika so v takih primerih dodali še besedotvorno regularno izoblikovano različico oz. so pridevniški izpeljanki iz prebi-valskega imena dodali še možno tvorjenko iz krajevnoimenske podstave, npr. *goriški/gorički (Gorica, obč. Črnomel j), *jazenski/jaški (Jazne), *jereški/jerekarski (Jereka), *lokviški/\očkarsk\ (Lokvica), *smokviški/smokavski (Smokvica) itd. Izpeljava z obrazili -ovski/-evski, -ovškiZ-evški, -enski, -enški, -eljski, -oveljski poteka predvsem iz potrebe ali želje po ohranitvi nepremenjene krajevnoimenske podstave oz. težnje, da bi se izognili nastajanju teže izgovorljivih soglasniških sklopov,'7 npr. bregovski (Breg), vrhovski (Vrh), miklavževski (Miklavžpri Ormožu), gozdenski (Gozd), hriboveljski (Hrib pri Orehku) ipd. Pogosto se iz istih razlogov izpeljujejo pridevniki tudi iz prebivalskoimenskih podstav, npr. arčanski (Arto), čretljanski (Čreta), bačarski (Bača pri Modreju), hrastarski (Hrast pri Jugorju), cestninski (Cesta), bošteranski (Boršt), stročanarski (Stročja vas) ipd. V obravnavanem korpusu imen so dvojni ali trojni pridevniki glede na kombinacije obrazil razvrščeni takole: -ski/-š/ki: lukovski/lukovški (Lukovec, obč. Sevnica), selski/selški (Selce, obč. Postojna); -š/ki/-ski: nasovški/nasovski (Nasovče), selški/selski (Selo pri Bledu)', -ski/-č/ki: ritoznojskilnloznojčki (Riloznoj); -š/ki/-č/ki: *boreškilboTctV.\ (Boreča), *gra.Ui'/grački (Grad, obč. Murska Sobota); -š/ki/-(j)i: **rže.to/kržeči (Krteli), škrabski/ikrahii (Škrabče)', -š/ki/-ni: *čreški/čretni (Čreta, obč. Maribor Tezno); -ski/-oljski: dobski/dobeljski (Dobe)', -ski/-ovaljski: */in'bsW/hriboveljski (Hrib pri Orehku)', -ski/-anski: *gorenjeretijski/retenski (Gornje Retnje), rupski/rupenski (Rupe, obč. Celje); -š/ki/-onski: dolenjelaški/lazenski/laški (Dolenji Lazi), podborški/podboršlenski (Podboršt pri Komendi)', -ski/-ovski: grmski/grmovski (Grm, obč. Trebnje), orelski/orlovski (Orle)', -ski/-ovški: .«an.slri/stanovški (Stan)', -š/ki/-ovski: *breški/bregovski (Breg, obč.Ravne na Koroškem); -ski/-evski: *hudski/hudevski (Hudo, obč. Novo mesto); -š/ki/-evski: miklavški/miklavlevski (Miklavl pri Ormožu)', -ski/-(š)nji: *vremskobritofxki/*britof\ki/br\loinj\ (Vremski Britof); -onski/-š/ki: lolenski/loški (Lote, obč. Laško); -onski/-snški: *blatenski/blatenški (Blate, obč. Ribnica); -onski/-ovski: lazenski/lazovski (Laze v Tuhinju)', -ovski/-ovški: vrhovski/vrhovški (Vrh, obč. Ljubljana Vič-Rudnik); -ovski/-ovčki: vrhovskihrbovčki (Vrhje)', -ovski/-ski: korpovski/korpski (Korpe)', -ovski/-anski: brdovski/brdenski (Brdo, obč. Nova Gorica); -ovški/-onski: dobovški/dobenski (Dobje pri Lesičnem)', -anski/ ski: šmarenski/*šmarski (Šmarje, obč. Ajdovščina); -evski/-onski: jelSevski/jelšenski (Jelše pri Otočeu)', -š/ki/-anjski: *meleški/meianjski (Meie)', 17 J. šolar, n. m., 71. -ski/anski; *črmeljski/črmljanski (Črmlja), g raj s k i/g raj an s k i (Grad, obč. Kranj); -š/ki/-anski; grliški/grličanski (Grlice)', -ski/-anški: i/orrn.flfci/formanški (Forme)', -anski/-ski; arčanski/*artski (Ano)-, -anski/-š/ki: senčanski/*senčaški (Senčak pri Jur.lincih)', -ski/-janski: izolski/izoljanski (Izola), kal.iki/kaljanski (Kal-Koritnica); -ski/-ljanski: lomski/lomljanski (Lom), *slivski/slivljanski (Slivje, obč. Krško); -š/ki/-ljanski: brvški/brvljanski (Brvi), slivenški/slivljanski (Slivna); -anski/-ljanski; čretenski/čretljanski (Črela pri Kokarju)', -aljski/ ljanski: čreteljski/čretljanski (Čreta, obč. Žalec); -ski/-čanski: grobelski/grobelčanski (Grobelno)', -š/ki/-arski: *baški/bačarski (Bata pri Modreju), iški/iškarski (Iška)', -ski/-arski: kočenski/kočnarski (Kočna), *slivski/slivarski (Slivje, obč. Sežana); -š/ki/-škarski: dobravški/dobravškarski (Dobravšce), *striiški/striiškarski (Strlišče, obč. Tolmin); -š/ki/-anarski: /е.Ш/lešanarski (Leše, obč. Ravne na Koroškem); -š/ki/-eranski: *bor.?fc//bošteranski (Boršt, obč. Koper); -ski/-aški: *r.v£i'/hriboveljski (Hrib pri Oreliku)', -ski/-ljanski: *grabski/grabljanski (Grabe, obč. Ormož); -ski/-ljanski/-oljski: *malogobski/gobljanski/gobeljski (Mala Goba). f- + -ski: pince-marofski/marofski (Pince-Marof)\ -ovski: škofovski (Škofi)', -ski/-(v)š/ki: *britofiki/brilo\Sk\ (Britof); -ski/-(š)nji: *vremskobritofski/*britofski/britošnji (Vremski Britof). Glas/na koncu podstave se pokrajinsko premenjuje z zvočnikom v (Britof- bri-tovški) oz. se izpušča (Vremski Britof- britošnji). V leksikonu so te različice ovrednotene narečno. Zobni nezvočniki: t- + (0)-š/ki: bor S ki (Borit, obč. Brežice), breški/ brški (Brest), hoški (Hosta), lopaiki (Lopata)', -ski: abitcintski (Abitanti), babnovrtski (Babrti Vrl), lenartski (Lenari pri Gornjem Gradu)', -ovski: hrastov ski (Hrast pri Vinici), kotovski (Koli), rovtovski (Rovt pod Menino): -ovški: batovSki (Bale)', -on; starocesten (Stara Cesta): -эпШ: blatenSki (Blalo, obč. Slovenske Konjice), kotenški (Kot pri Rakitnici): -arski: centarski (Centa), motarski (Mota), rutarski (Rut): -ljanski: cestljanski (Ceste), foStljanski (FoSt): -ski/-(0)š/ki: *razdrtski/razdrški (Razdrto), *rotengruntski/rotengrunSki (Roiengrunt): -(0)š/ki/-ski: blatki/*blatski (Blato, obč. Trebnje); -(0)š/ki/-onski: podborški/podboritenski ( Pod bo ri t pri Komendi): -(0)š/ki/-ni: *čreški/čretni (Čreta, obč. Maribor Tezno); -(0)š/ki/-(0)č/ki: *koSki/kočki (Kol ob Kolpi), *marje$kilmarječki (Marjeta na Dravskem polju), ♦ги.Ш/ručki (Ruta): -(0)š/ki/-(j)i: *krleSkilYxi&t\ (Krieti): -anski/-onški: *blatenski/blatenški (Blate): -(0)š/ki/-janski: ceSki/ceičanski (Cesta, obč. Trebnje); -onski/-ljanski: čretenski/čretljanski (Čreta pri Kokarju): -3ljski/-ljanski: čreteljski/čretljanski (Čreta, obč. Žalec); -janski/-ski: arčanski/*arlski (Arto), svečanski/*svetski (Sveto): -ski/-arski: *grantski/granlarski (Grant): -(0)š/ki/-arski: *joški/jo$tarski (Jošt nad Kranjem); *koški/kotarski (Kot, obč. Lendava), *novokoHki/ novokotarski (Novi Kot): -ovski/-arski: lirastovski/hrastarski (Hrast pri Jugorju): -anski/-narski: *cestenski/cestnarski (Cesta, obč. Ajdovščina); -(0)š/ki/-eranski: *bor.Ui'/bošteranski (Borit, obč. Koper); -ski/-(0)š/ki/-(0)č/ki: *benediktski/benediitki/bcncd\čV.\ (Benedikt v Slovenskih goricah): -ski/-(0)S/ki/-janski: *dolnjekotski/koški/kočanski (Dolnji Kot): -ski/-ni/-(j)i: ^enervii/benetni/beneči (Benete). Približno polovica pridevniških izpeljank iz podstav na -t se tvori z obrazilom -š/ki oz. narečno različico -č/ki\ v treh primerih je pridevnik izpeljan z obrazilom -en, dvakrat v določni različici (čretni, benetni), v dveh pa z obrazilom -ji (beneči < *benet-ji, kržeči < *kržet-ji). Po jotaciji se podstava premenjuje tudi pri izpeljankah z obrazilom -janski (arčanski < *art-janski, kočanski < *kot-janski), pri izpeljankah na -š/ki in -č/ki pa prihaja do razlikovanjskih sprememb, ko se opušča oz. premenjuje končni soglasnik ali soglasniški sklop podstave (češki < *cest-ski, joški < *jošt-ski, benediški < *benedikt-ski). d- + -ski: baredski (Baredi), livoldski (Livold), radegundski (Radegunda): I K -(j)ski: blejski (Bled), kubejski (Kubed), starojski (Starod); -(0)š/ki: »goSki (Gozd, obč. Kamnik), suiiški (Sulid), zabrški (Zabrdo): -ovski: brdovski (Brdo, obč. Šentjur pri Celju), brodovski (Brode, obč. Žalec), saksidovski (Saksid): -(j)anski: brjanski (Brdo, obč. Domžale), sajanski (Sad), brojanski (Brod v Podbočju): IKPo Škrabcu je mehki polglasnik obrazila -bskb ali -beb vplival na pred seboj stoječi soglasnik, kot da bi šlo za jb, zatorej grajski < grad-bski, Pograjec < Pograd-ьсь, briški < bbrd-bski, Brie < bbrd-ьсь, vaški < vas-bski, prim. S. ŠKRABEC, Cvetje XIX, 1901, 5/3. -Toporišič predvideva tvorbo tipa Bled- + -ji>*bleji, iz tega Blejec in dalje *Blejčan. -arski: gozdarski (Gozd-Reka): -ski/-(0)ski: šenlgotardskilltntgotarski (Šenlgoiard)', -ski/-(j)ski: *lesnobrdski/brdski/br\]sV.\ (Lesno Brdo)', -ski/-(0)š/ki: *babnobrdski/babnobrški (Babna Brda); *liudski/huški (Hudo, obč. Tržič), za g rad s k i/za g ra šk i (Zagrad, obč. Novo mesto. Ravne na Koroškem); -ski/-(j)š/ki: *belovodski/bolo\o'fik'\ (Bele Vode)', -(0)š/ki/-ski: medvoški/*medvodski (Medvode); -(0)š/ki/-(0)č/ki: *graškilgra£k\ (Grad, obč. Murska Sobota); -(j)ski/-(j)anski: brojski/brojanski (Brod. obč. Radovljica), grajski/grajanski (Grad, obč. Kranj); -ski/-arski: *dolenjebrdski/brdarski (Dolenje Brdo)', -(0)š/ki/-arski: grmaški/grmadarski (Grmada)', -onski/niški: gozdenski/gozdniški (Gozd, obč. Ajdovščina); -ski/-inski: *.fare -u-: pri Beltinčankah: se pogu'va:rjata, pri Mengšankah: up'ra:ulajo, upu'za:rja, utp'ra.ulja, pu'te.m Ponaglasni -и > -o samo pri Mengšankah: 'te. mo. Kakovost samoglasnikov je različna samo pri Beltinčankah. Pri teh gre '-o- v '-o-: 'o:če, na spre'Xo. t, 'ko:staj.n, za p 'so:m, 'о:na, 'po, 'Xo:teu, 'po:I, ot'ro. ka, zvo 'no: ve, 'on, 'ko:stan, 'do.bro, 'bo.do, raz'vo.j, nje'go. vo, pre'ro.t, č'lo:vek, s s'vo.jimi, 'vo.jno, sov'je:ti, 'vo.jske, sp'lo:šne, od'vod, 'do:sti, s'to:lpec. To velja tudi za nena-glašeni o: ko'va:nci, spora'zu.mom, po, 'pi.smo, 'va:mostno, v're.dnostno, 'po.šljemo, so, jo, 'mu.šnico. Podobno: '-e- > '-e-: enajs'te.rec, na'me.n in '-е- > '-e-: z'ne.sek (v istem govornem dogodku tudi z'ne:sek), 'te.ga, 'te:mu, o'ze:mlja, stru'pe.na. Namesto -a- izgovarjajo -e-: 'do.ber, 'de:ček, od'vi:sen, z'ne:sek, pre'se:žek; 'pe:s; pretv'se:m. Govorijo samoglasnike, ki jih ni v sestavu knjižnega jezika:-a- > -â-: 'tâ:n, 'mâ.ma, v'sâ.k, 'mâ.si, 'dâ.lje, 'Jâ.nes, va:se, 'jâ:mp, Al'zâ:ciji; -i > -i: 'vi:deli, bi, 'tu:di, ali, и 'ta:rgati, pri'je:ti, 'ce:rkvi, v rene'sa.nsi, o'pa.zi, bla'ga.jni, bi, pripa:dali, F'ra:nciji, ' Po:lski, mor'na: rici, 'te:ški, oboro'zi-'tvi, ob've:znosti, 'ma:nševi:ki, v 'i:zbi; -e (-é) > -e:f. 'neL Imajo neknjižne dolžine naglašenega samoglasnika: 'ta:m. Razlike so v naglasnem mestu, pri Beltinčankah: do'ta:kniti, k'li:cali, 'sa.mo, k'ni:ževno, 'lu:Xko, to'li.ko, dovol'je.no, ko'li:ko, po pet'na.jstiX, slo've:s, 'o.trok, sta se 'ta:m z'me.nila, torej pogosto, pri Mengšankah: g're.do, 'da:jale, torej zelo redko. Pri soglasnikih ne ene ne druge nimajo mehkega /, podobno ne mehkega n: 'ko:štabi/'ko:stan, и z'go.dni mla'do:sti pri Beltinčankah; spopoune'va.ne, z 'no: pri Mengšankah. -m > -n le pri Beltinčankah: 'ta:n. Enako le pri njih -u-/u- > -v-/v-: v 'go:zdu, v 'mo:dri, 'o:če v'zeu, 'pač v'sâ.k, priv'la:či, v v're:čko. Pa seveda prehod v /-: f'ta: s've:t,fplač'ni:ka,fko'pa:lnici. In kniitev: v > -()-: od'ze:to. Hiperkorekturo glede na knjižni jezik poznajo oboje: prim, pri Beltinčankah: za:nga, Mengšanke - 'va:nga\ napačen sklon: Mengšanke - da jo ne s'mer, napačno število (množinska oblika namesto dvojinske) Mengšanke - 'te:dva\ raba množine namesto oblike za skupno ime: Beltinčanke - na'bi. rat kos'ta.nje. Za besedje so značilne neknjižne besede, pri Beltinčankah: je g'na.u »je peljal«, 'po »potem«; in pri Mengšankah: pa »in«, kr'e.ga »kara«, s'ko.s »vedno, kar naprej«, 'po:l »potem«, na zas'to:pjo »ne razumejo«, 'o:či in 'ma.mi »oče in mama«, nje'go:va 'pu.nca »njegovo dekle«, iz 'ča.stnikom »s častnikom«. Napačne zaimke poznajo le Beltinčanke: g'do: »kdor«, so s're:čali 'e:nga, »so srečali nekoga, ki«, so s're:čali 'en 'pa:r, ki »so srečali nek par, ki«, 'ta:m, k'je: so »tam, kjer so«. Napačne besede so pogostejše pri Beltinčankah: so s're:čali 'mu.šnico »so videli mušnico«, tre'ne:rka »trenirka«, 'i:sto po s'to: »prav tako po sto«, sk'la:densko raz'vi. t č'lo:vek »skladno razvit človek«, p'ri.de 'e:nkrat k n'je.mu »pride nekoč k njemu«; pri Mengšankah so napačne besede (glede na knjižni zborni jezik) redkejše: 'mo.gla »morala«, je biu na 'za: i »seje vrnil«. Na skladenjski ravnini delajo napake v besednem redu le Beltinčanke: so se pogo'va:rjali, če ops'ta:ja 'bo:k al pa 'ne:; 'ti:sta 'go:ba še n'je.ga z'me.-raj priv 'la:či; '\>i:dijo ka 'ko: se pre 'mi:ka neg 'do:; pa s 're:čajo d'va: 'pa:rčka na klo:pi, ka'ko: se'di.ta in se i'ma.ta 'ra.da; če se t'ko: 'ma:ta 'ra:da; da se 'nai 'ra:jši ne do 'ta.kne; 'mo.rala seje še od're:či э:; do 'lo:ča ga pa, 'Ma:jo je pa po 'te:m. Neujemanje pridevniškega prilastka s samostalniško odnosnico (v spolu): Beltinčanke - s'vo.jo dek'ler, več tega je pri Mengšankah: 'te: 'ro:ki, 'te: pre'da:vanja, 'svo.jo dek'le:. Tako te poznajo še neujemanje povedka z osebkom (v spolu): pod'je.tja pa 'ba:nke so pro'pa:dala in nepravilno vezavo predmeta s poved-kom (zanikani predmet): 'ti.stim, ki jim 'ni: us'pe.lo o'či:stit u'se: 'te: stva'ri:. Skladenjske lastnosti govorjenega jezika poznajo oboje; prim. Beltinčanke: če um're.jo če э... ot 'ti.ste 'mu.šnice, 'o:če p'ra:vi... da 'jar, Mengšanke pa: sta o'ba: spo- u'sa:k sta spoz'na.la u'sa.k svo.jo dek'le:. Primeri za mašila pri Mengšankah: u'sa.k je э:... je i'me.u... э: na za'lo.gi э: do'\>o:l 'te:X... з:... 'te: re'ze:rvne 'če.ule in pa 'te: o'be:ske pa 'to:; э:т d'ru.gi so i'med po'ci. tnice pa to:. Pri obojih so pogosti izrazi za vzdrževanje stika: Beltinčanke - 'ne, Mengšanke - a 'ne. In še ponovitve: Beltinčanke - je 're.kla, da ga ne 'bo: i'me: la, d:...saj 'o: na 'ho:če i'me: ti za mo'ža: 'ča:stnika; in ga po 'va:bi, naj p 'ri:de 'o:n k n 'ji:m. Mengšanke - я: ga je 'pu:stiu, da je biu na 'za.j и š-, da je biu na 'za:j. и 'So: Ii. Nekateri deli sporočil so zaradi različnih vzrokov (predvsem nepripravljenost tvorca na govorno dejanje, trema, čustveno odzivanje na sporočilo itd.) povedani v domačem izraznem kodu, na primer: Beltinčanke - ... 'kad za'kad se bo 'on 'za[ poro'či:u, pa da j 'o:na nje:ga ča:kala pa f'se, 'nej, in 'po:i, Mengšanke - э: 're:keu je, da us- da nar'di: u'se p're: X u'se 'ra:jš 'кокэг pa otpo.vet, da ga laX'ko:. Za natančno predstavitev uporabljenih jezikovnih vezov in prikaz medzvrstnega preklapljanja v različnih govornih položajih ter za natančnejši pregled značilnosti sistemov govornega jezika teh informatork in nato slovenskih pogovornih jezikov sploh bi bilo seveda potrebno obdelati in natančneje razčleniti veliko več govornih dogodkov. Summary Slovene colloquial languages have formed between the high style of the literary language, on one hand, and a local dialect (or dialects), on the other. Because of their fluidity and tremendous variegation, these varieties of language are very difficult to describe and normativize. During high-school education a dialect speaker who comes to Ljubljana, in this particular case from Mengeš (Upper Carniola) and Beltinci (Prekmurje), changes his language to the Ljubljana colloquial language. Such speakers have as their first language the local dialect, the second, depending on the order learned, the literary norm, the third a variety of the colloquial language, the language of their urbanization. Both groups of speakers are aware of the social variation of Slovene and the need for code switching in various speech situations. In the consciousness of the Prekmurje speaker there are three varieties of Slovene, used in different speech situations: dialect, (non-standard) colloquial and high style literary language. In the consciousness of the Mengeš speaker there are only two varieties, also used in different situations: the language of home/local village dialect and the literary standard (regardless of what the speakers themselves call these varieties). Code switching in various speech situations is obligatory for the Prekmurje speaker because of the tremendous difference between his dialect and both the standard and colloquial language of the Slovene environment; the Carniolan speaker because of the greater proximity must merely choose between two registers. Both groups of speakers in a formal speech situation speak a variant (or variants) of the colloquial language. A characteristic of their speech is its regional coloring, which allows the hearer to discover the regional or dialectal origin of the speaker. In this most of the interference comes from the informal speech of home on the phonological level of the language system, which speakers are least aware of, whereas interference on the morphological, lexical and syntactic levels are exceptional (more of these are to be found usually in the speech of Prekmurje than Carniolan speakers). OCENE - ZAPISKI - POROČILA - GRADIVO O NAGLASNIH ZNAMENJIH V BR1ŽINSKEM SPOMENIKU Г Nosni samoglasniki so v BS redko nakazani; edini primeri so I 23 vu'ensih, II 19 sunt (kar imam za latinski pravopis), 48 mogoncka in 105 vuerun. Ker je bila nosnost nedvomno prisotna, ko so bili BS zapisani, ta primanjkljaj v pisnem sestavu zahteva razlago. Nosni samoglasniki pred izgubo šibkih polglasnikov niso bili fonemsko različni od sklopov samoglasnik + istozložni nosni zvočnik. Zaradi tega je zanimivo videti, kako so bili ti sklopi v BS pisani. Dva primera sta istozložnega nosnika, ki nista zapisana kot nosna soglas-nika, namreč I 6 uzë vsem in II 69 nikise za nikimže. To nas vodi k domnevi, da bi lahko bila dolžina redno sredstvo za nakazovanje nosnih samoglasnikov v izvirniku BS. Ko so BS prepisovali, se je bil jezik spremenil, morda ob izgubi šibkih polglasnikov, zaradi česar to sredstvo ni bilo več primerno. To morda razlaga pomanjkljivi pravopis. Kako pa je prepisovalec obravnaval znamenja nosnosti? V BS I jih je očitno pomešal z drugimi nadčrtnimi znamenji. Ker je bil BS II prepisovalcu verjetno bran, so bila znamenja preprosto neupoštevana, kakor so bila tudi v BS III. Vlogo naglasnih znamenj v BS I je na široko pojasnil J. Schaeken, ki je opozoril na staro-visokonemški običaj ločevanja med uu /w/ od naslednjega samoglasnika z naglasnim znamenjem ' (1987: 348, opomba 5). Njegovi sklepi so naslednji: 1. Ostrivec med predslonskim veznikom i in naslednjo besedo ter ostrivec med sklopoma vu, uv in naslednjim samoglasnikom sta razmejevalna znaka, preprečujoča napačna branja. 2. Ostrivec nad o, e in nad u, v v končnem zlogu zaznamuje nosni samoglasnik. 3. Ostrivec nad u, v v začetnem zlogu zaznamuje ustničnonosnični /w/ ali pa je razme-jevalni znak začetnih u-, v-. Ta pravila jasno odsevajo dvojni izvor naglasnih znamenj. Z ene strani predstavljajo stvn. rabo naglasnih znamenj kot razmejeval za uu /w/, kar je bilo morda do določene mere posplošeno. Z druge strani po vsem videzu odsevajo rabo dolžine kot sredstva, ki nakazuje nosne samoglasnike. Zanimivo je, daje poševnica v I 6 Hzëbolj podobna določenim naglasnim znamenjem, kakor so le-ta podobna eno drugemu. Da bi ovrednotili razlagalno vrednost Schaeknovih sklepov, sem primerjal dejansko pojavljanje naglasnih znamenj v faksimilu (SAZU 1993) z njihovimi možnimi pojavljanji v skladu z zgoraj podanimi pravili. Rezultat podajam spodaj. V levem stolpcu sem naznačil števila dejanskih pojavljanj skladno s Schaeknovo listo (1987: 350f). V desnem stolpcu sem nakazal nosne samoglasnike s pridvignjenim n, predsamoglasniški in začetni /w/ s krožcem, in začetne morfeme i, u, v z naglasnim znamenjem. Določen komentar zahtevajo naslednje odločitve. Schaeken ima primere #15 I'meti in #18 I'me ti za "očitne napake" (1987: 348). Jaz bi raje predlagal, da bi te oblike brali / jmëti, prim. I 7 lté be bosirabe, 25 Idabim nazem zuete, 31 Ida-bim uzlissal. V primeru #37 miloztivi se strinjam s Schaeknom, da bi bilo v izvirniku miloztuvi, prim. #1. Tudi se strinjam, daje bilo naglasno znamenje prestavljeno na levo stran pri #17, #42, #47, #50, #63 in #71, in bi menil isto za #66 tvo'imi, prim. III 51 tuuoiu, in tudi za #29, kar se zdi, daje bilo popravljeno v #28. Preostali primeri #14, #16, #34, #49 in #53 so manj jasni. Ti so v moji razčlembi nakazani z zvezdico. Mogoče je, da je #16 razmejevalni znak, kakor predlaga Schaeken. Ne morem pa + Prevod iz angleščine v slovenščino J. Toporišič. podpisati njegove misli, da bi #49 cicose in #53 narod služili kot nasprotje ra/.mejevalnega znaka. Zdi se mi mogoče, da #49 nakazuje nosni samoglasnik predhodne besede v'zel, ki je bil v izvirniku morda pisan na isti črti. Podobno ima #53 morda isti izvor kakor #52 vu 'iz, prim. #29 in #28. Nasprotno pa #14 on morda spada k sledeči besedi zuet, prim. I 12 zvuet, III 69 ZUU&. Razlage za #34 Ti nimam. Primerjajoč dejansko in možno pojavljanje naglasnih znamenj, ugotovimo, daje razmerje zaznamovanih nosnih samoglasnikov 14/45 = 31%, razmerje zaznamovanih /w/ 30/69 = 43 %, in razmerje zaznamovanih /-, it-, v-je 24/44 = 55 %. Ta rezultat je družljiv s podmeno, da se je nosnost redno (vendar ne dosledno) mešala z razmejevalnim znakom, kar je bilo posebno pogosto po predslonskem vezniku i (18/33 = 55 %) in predlogu v (4/7 = 57 %). Nanosnice Brižinski spomeniki', 1993 (Znanslvenokritična izdaja). Ljubljana: SAZU. J. SCHAEKEN, 1987: Die akzentzeichen im 1. Freisinger Denkmal. Zeitschrift für slavische Philologie XXXXVII. 346-351. Brižinski spomeniki GLAGOLITE PONAZ REDKA ZLOUEZA. GLAGOL'ITE PO NAS REDKA SLOVESA. ВоГе gozpodi miloztiuv i. Otze bofc. tebe izpovuede. bože, gospodi milostiv°y, otče bože, tebe ispov°ëde v°as moj gréh, i' svVtemu krastu, i' sv°e"tčj mariji, i' sv°en~ temu mihaelu, i' v°asčm krilatcem božjem, i' sv°entemu pe_ 2 1 vuez moi greh. Lzuelemu creztu. 1 zuetei marii. l4z.ue temu michaelu. I uuizem crilatcem bofiem. 1 zuetemu pe tru. 1 u zem želom bofiem. 1 u6zem mufcnicom tru, i' v°sëm salom božjem, i' v°sčm mo"čenikom božjem, i' v°sčm v°ërnikom božjem, i' v°sčm dëv°am pravdnyni, Y v°sčm pravdnym. i' tebe, boži rabe, hot'o" byti ispov°édan v°sčh mojih greh, i' v°črujo", da mi je, na sem sv°ëté bčvši, iti že na on* sv°èt, раку že v°stati na so"dn'i dan. i' jmčti mi je *živ°ot po sem, i' jmčti mi je odpustak mojih grehov, bože niilostiv°y, prijmi mojo" ispov°čd mojih grehov: eže jesam stv°oril zla po t dan, pon'eže byh na si sv°čt u'v°rat'en i' byh krašt'en, eže pomn'o" ili ne pomn'o", ili v°ol'on ili ne v°ol'on, ili v°čde" ili ne v°čde", ili v' nepravd- nei rote, ili u" Ifi. Iii latbe. ili zavuizti. ili v~ uzmazi. Iii vziniftue. ili efe mizetomu. chotelo. emufe mihi, ne doz talo. cholcli. Iii vpoglagolani. ili zpe27. ili 28 29,r nezpe . Iii efe iezem. ne zpazal. nedela, ni zu'Weta 31 vu ecera. ni mega -о pozta. Г . inoga. mnogoga. efe protiubogu i^pro'iu me mu creztu. Ti'14 edin bofe. vu ^ez. caco mi iega potre ha vu^'elica. Bofe gozpodi miloztivi37. tebe ze mil 38 39 tuoriv" . od. zih poftenih greh. I . odi neh mnozeh. I. vu40enfih. i41 minfih. Efe iezem ztvoril. teh ze. 42tehe miltuoriv4'. I44, zuetei marii. I45. v4f'zem ■ 47 zvetim . I öabim nazem zuete. tacoga grecha 48 , pocazen v zel. a49cofe ti mi zadenef. ia со Je tua5<) milozt. itebe liubo. Bofe ti pride zenebeze. v51fe ze da vmoku. 52-za vu iz na53rod. Dabini zlodeiu ote54!. otimime vzem zlo öciem. Miloztivui bofe. tebe poronfo me telo. I55. mo%. dufu?7. 1. moia zlovueza. I,smc delo. Is9 mo60 vuoliu. I6'. mo vueru. i62moi fivuot63. 1 dabini uzliffal. nazodni öen tuo64 milozt vueliu. ztemi iefe vh5zo vuef . 66-tvo i mi vzti. Pridete ot za mega izvuolieni. pri 67 r 68 ,• -69 70 r • mete vu ecfne vu ezelie. i vu eclnt fivuo7't Efev 72 iezt. ugotoulieno. iz uueka v uuek. a men. nčj roté ili v' Iži. ili tatbč ili zav°isti, ili v' v°zmazi ili v' soničtvč, ili cže mi se" lomu hotelo, cmuže mi bi ne dos~ talo hoteli, ili v' poglagolan'ji, ili spe" ili ne spe", ili eže jesom ne spasal nedela, ni sv°e"ta v°ečera, ni mega posta i' inoga mnogoga, eže protiv bogu i' proti v me- mu krostu. ty* edin, bože, v°ës, kako mi je jega potreba v°elika. bože, gospodi milostiv°y, tebe se" mil tv°orjo" od sili počtenyh greh i' od inch mnozčh, i' v°e"čih, i' mon'sih, eže jesom stv°oril. teh se" tebe mil tv°orjo", i' sv°e"tčj mariji, i' v°sčm sv°e"tym. i' da bim na sem sv°čtč takoga grčha pokazon v°ze"l, a kože ty mi zadeneš i' akože tv°a milost i' tebč 1'ubo. bože, ty prijde so nebese, u'že se" da v' mo"ko" za v°os na rod, da bi ny zlodčju ote"l, otmi me" v°sčm zlo- dëjem. milostiv°y bože, tebč poro"čo" me telo i' mo" dušo" i' moja slov°esa i' me delo i' mo" v°ol'o" i' mo" v°čro" i' moj živ°ot, i' da bim u'slysal na so"dn'i don tv°o" milost v0el'o" s temi, je"ž.e v°zov°eš tv°oji~ mi usty: prijdëte otca mega izv°ol'eni, prij-mete v°ččne v°esclje i' v°ččny živ°ot, eže v°y jest u'gotovl'eno iz v°čka v' v°čk. amen. Frederik Kortlandl Univerza v Leidnu TINE LOGAR: SLOVENSKA NAREČJA+ Ta zbirka slovenskih narečnih besedil predstavlja ugledno izdajo, kakršne bi si v narečje-slovju pogosteje želeli. Je razširjena in izboljšana izdaja one 1. 1975 z istim naslovom izšle zbirke in daje obsežen vpogled v današnje stanje raziskav. V polno svetlobo postavlja obsežne vednosti in izkušnje »sive eminence« slovenskega narečjeslovja Tineta Logarja. Izdaja ima tri dele, spravljene v plastično kaseto, kakor se uporabljajo tudi za videokasete. V tej je na levi strani knjiga in karta, na desni štiri tonske kasete. Priporočljivo je, da tonskih kaset nikoli več ne postavimo v njihov ovitek, in sicer iz dveh razlogov: prvič se tako enkratnega tonskega gradiva ne moremo dovoljkrat naposlušati, drugič pa mi je pripravilo nepremagljive težave, da bi kasete vzel iz njihove embalaže (končno je uspelo z nožem). Knjiga in kasete so celota: od približno polovice krajev, ki so v knjigi zastopani z vzorci jezika, je na kasetah najti posnetke, ko so bili za podlago natisnjenemu gradivu. Ta postopek, da se predlagata transkribirano in govorjeno narečno gradivo, naj bi pravzaprav postala stalna praksa. Samo tako lahko dobimo resnični vtis kakega narečja, samo tako si lahko fonetična dejstva, s katerimi se srečuje narečjeslovec, prestavljamo kar najbolj živo. Karta predstavlja že večkrat objavljeno karto slovenskih narečij Tineta Logarja in Jakoba Riglerja, in vsak, ki še ni imel nobenega njenega primerka, bo vesel, da ga sedaj ima. Razen tega, da se podaja več zemljepisnih podrobnosti, ni bilo drugih sprememb v primeri s prejšnjimi izdajami te temeljne karte, ne na karti ne na njeni zadnji strani v spremnem besedilu samega Tineta Logarja. Pa si natančneje oglejmo vsebino knjige. Odpirajo uvod v slovensko narečjeslovje: razglabljajo se dejavniki, ki so pripeljali do velike narečne razčlenjenosti slovenskega jezikovnega področja, in predstavi se nam vrsta v glavnem fonetičnih in fonoloških prvin narečnih sestavov, ki kažejo to razčlenitev. Ta uvod je prevzet iz prve izdaje 1. 1975 in je v splošnem predelava spremnega besedila karte. Kjer je kaj razlik med obema besediloma, bi dajal prednost spremnemu besedilu, kije večkrat natančnejše v opisu in nudi več primerov. Nato sledi glavni del knjige, 76 zgledov jezika iz 60 krajev, večinoma transkribiranih od iste osebe, kije dala jezikovni vzorec. Izbrani kraji so zelo dobro razdeljeni po sedmih slovenskih narečnih skupinah: samo štajerska in primorska sta s po štirimi kraji obravnavani nekam skopo. Večina krajev je z dolenjskega, h kateremu prištevam tudi notranjsko, in rovtar-skega področja, kar je spričo sorazmerno velike neenotnosti teh dveh skupin popolnoma upravičeno. Zelo moramo ceniti pritegnitev ne samo za narečne skupine tipičnih narečij, ampak tudi takih, ki predstavljajo prehod od enega k drugemu narečju ali celo od ene k drugi narečni skupini. Na to kažejo še od Logarja rabljene oznake za taka narečja (npr. podjunsko-mežiški govor, dolenjsko-gorenjsko-rovtarski govor). S temi inovativnimi oznakami in razdelitvami pa prihaja do manjših odstopanj od oznak in razdelitev, rabljenih v narečni karti. V primeri z izdajo iz I. 1975 so dodani novi narečni zgledi, transkripcija že takrat objavljenih besedil pa je pregledana. Knjiga se zaključuje z opombami in pojasnili. Zelo koristna in poučna je v tem delu pregledna karta v knjigi zastopanih krajev. In kar poučni so tudi komentarji k posameznim narečnim skupinam in narečjem, v katerih se opozarja na značilne poteze jezikovnih zgledov. So v veliko pomoč za razumevanje jezikovnih zgledov, saj je ob poznavanju rednih glasovnih razvojev posameznih narečij večina besed lahko spoznavna. + Slovenska narečja. Besedila zbral in uredil prof. dr. Tine Logar, Ljubljana: Založba Mladinska knjiga, 1993, 147 str., z zemljevidom in 4 tonskimi kasetami. -Slovenski prevod iz nemščine J. Toporišič. Na tonskih kasetah /brani jezikovni zgledi so prvovrstno gradivo in bralcu/poslušalcu nudijo možnost neposrednega soočenja z mnogimi narečnimi posebnostmi, o katerih je doslej bral le v literaturi. Od fonetičnih »sladokusij« slovenskih narečij je več narečij s tonemi (tudi na kratkih samoglasnikih, npr. horjulsko besedilo) (str. 42-43, kaseta 2B), ki s po dvakrat uresničenim tnàyla 'morala' - mây la 'megla' nudi zelo lepo najmanjšo dvojico, izredno problematično narečje Šentjakoba v Rožu in ponaglasne dolžine poljanščine. Žal so izostali jezikovni zgledi narečij s takimi v literaturi pogosto in tudi v uvodu omenjenimi posebnimi značilnostmi, kakor so nosni samoglasniki v določenih govorih podjunščine, metatonije po izginotju samoglasnikov v enem delu briškega ali »zasoplih« samoglasnikov rezijanščine. Daljša besedila so zelo koristna, ker razločno kažejo dostikrat obsežna nihanja fonetičnih uresničitev, npr. za -i v Gajševcih pri Križevcih (str. 95-97, kaseta 4 B). »Tovarniške nezgode« so pri izdaji te vrste, kjer je za podajanje mnogih podatkov zahtevana največja natančnost, neizogibne. Tako je v pregledni karti štev. 59 (Kranjska Gora) po pomoti vnesena na avstrijski strani meje, in k briško-kraškim govorom manjka komentar. Govorjeno in transkribirano besedilo se nikakor ne ujemata v naslednjih jezikovnih zgledih. Predmeja (str. 61-62, kaseta 3 A): od prvega besedila sta srednji del in konec govorjenega besedila druga varianta, kakor je transkribirano besedilo; Sarženta pri Čedadu (str. 68, kaseta 3 A): na kaseti so samo prvi trije odstavki transkribiranega besedila; Gorica pri Slivnici (str. 88-91, kaseta 4 B): govorjeno besedilo se začenja šele na str. 90. Nadalje izkazuje zelo omahujoče govorjeno besedilo za Štanjel na Krasu (str. 63, kaseta 3 B) veliko knjižnojezikovnih prvin, ki pa v transkripciji niso upoštevane. Da bi pokazal, kakšne vrednosti je lahko gradivo te izdaje, se bom z enim jezikovnim zgledom poukvarjal malo obširneje, in sicer z besedilom iz Cerkna (str. 45-46, kaseta 2 B). To besedilo sem izbral, ker je govorjeno z normalno govorno hitrostjo, je precej dolgo in ker je za cerkljansko narečje, h kateremu spada govor Cerknega, več opisov: Baudouin de Courtenay (Bde) 1884, Ramovš 1935 (oba cerkljansko) in Rigler 1981 (cerkljanski govor). Po Riglerjevem opisu sta se praslovenski ne prvotno dolgi naglašeni *a in samoglasniška prvina praslovenskega *r, če ni bil naglašen, na začetku besede ali pred/vv/, v cerkljanskem govoru razvila v /o/: 'pos, 'doska; 'worba, 'porst (Rigler 1981: 70). Drugotno se je tako razvila tudi predpona *pri-: 'poršu (Rigler 1981: 70). Iz jezikovnega zgleda pa se kaže druga podoba. Odraz o sicer je zastopnik *a-ja, kakor npr. 'šoy, za'šou, 'loyau (Logar 1993: 45), ne pa samoglasniške prvine pri *r, za kar se piše le а : 'starine, 'daržati, 'paršu (Logar 1993: 45, 46, 45). Tudi pisanje 'borš (Logar 1993: 45) je v tem smislu treba popraviti, ker se govori 'bars. To nasprotje lahko pojasnimo kot notranjenarečno razločenje. Iz opisa Baudouina de Cour-tenayja se vidi, da se o iz samoglasniške prvine *r-a zelo pogosto premenjuje z a (pisanim kot ь ali ь), npr. 'doržeu, pa'žorhi/pa'žarlu; 'poršu/'paršu (BdC 1884: 582, pisanje je prilagojeno Riglerjevemu in Logarjevemu). To bi dalo sklepati na to, da seje fonem/r/, če zlogotvoren, v Baudouinovem času lahko uresničeval kot or ali ar. Obe ti prosti varianti sta pač izvor za pri Riglerju in Logarju potrjeno razdelitev v dve jezikovni varianti: v jezikovni varianti Rigler-jevega informatorja je prosta varianta or postala dvofonemska zveza or, v jezikovni varianti Logarjevega informanta pa je nekoč prosta varianta ar sedaj edino mogoče uresničenje fonema /r/\ fonem, ki v nasprotju z varianto, ki jo je opisoval Rigler, nastopa tudi kot na-glašena zlogotvorna prvina. Drugo nasprotje med jezikovnim zgledom in znanimi opisi se ne da popolnoma pojasniti z domnevo o znotraj narečnem različenju. Po prvotno nebnih soglasnikih seje nenaglašeni *a v cerkljanščini razvil v/e/. V tem se ujemajo vsi opisi, npr. prašeu (BdC: 582, 575), 'doržeu, R ed. 'tiče (Ramovš 1935: 90, pisava je prilagojena Riglerjevi in Logarjevi), 'pla.čeu, 'meje (Rigler 1981: 70). Jezikovni vzorec pa ta razvoj izkazuje samo v določenih kategorijah, npr. R ed. wa 'ruodje, £'ya:jne; sed. 3. ed. pa 'če:jne (Logar 1993: 45), medtem ko je pri drugih a, npr. 'dciržau, s'lisait, D.mn. 'čienčam (Logar 1993: 46, 45, 45). V primerih 'čienčam in 'daržau bi se to razložilo z obliko-slovno izravnavo, prim, iz sosednjega govora Šebrelj 'dsržau, toda dv. m. sp. chr'za: «— *dr*dla (Logar 1993: 47) z ohranitvijo *a-ja, ker je naglašen in dolg. Tako se lahko a v obliki m. sp. ed. 'dsržau na podlagi drugih deležnikov na -I spet uvede. Toda za s'lišau take vrste razlaga ne pride v poštev, ker tukaj ni izkazana premena med naglašenim in nenaglašenim a, prim. mn. m. sp. s'lisal (Logar 1993: 45). Izginotje */-a v določenih oblikah deležnika na -/ in i/, tega izhajajoče skrčenje samoglasnikov kakor zgoraj v im. dv. dar'ia:, se zdi, da pri stalno korensko naglašenih glagolih s prvotno nebnim končnim soglasnikom tudi ni bilo razloga za ohranitev *a-ja, prim. m. dv. sliše *- *sltšala (BdC 1884: 588). Z iz opisov znanimi podatki se zopetna uvedba я-ja v s'lisau mn. m. sp. torej ne pojasnjuje.+ Nasprotje med opisi BdC in Ramovša na eni in Riglerja na drugi strani imamo pri odrazih končnih *b, *d pred stavčnim premorom cerkljanskega. Prva dva raziskovalca povesta, da ta dva soglasnika nastopata kot pridahnjenap', t', npr. zuop', yas'pu:t' (BdC 1884: 390). To bi pomenilo, da nasprotje /b, d/ «-» /p, t/ v končnem položaju ni bilo nevtralizirano (prim, и 'kop, b'rat (p. t. )), pri čemer bi bilo treba p', t' imeti za položajni varianti. Rigler pridahnjenosti teh nezvenečih končnih soglasnikov ne omenja, in tako bi jih morali enačiti s /p, t/iz *p, *t.++ Na podlagi edinega primera z jezikovnem vzorci bi mislil, daje dal pravilni prikaz Rigler: t v yas'pu.t (Logar 1993: 45), se ne sliši drugače kakor t v 'pitot (Logar 1993: 46, prva uresničitev). Ampak samo po ena uresničitev je veliko premalo, da bi dospeli do dokončnega sklepa. Jezikovni zgled kaže nekatere narečju tuje prvine. V večini primerov je to lahko razumljivo, ker gre za knjižnojezikovne »citate«, tako v DM ed. 'bolnic (brez izginotja /-ja, prim. pa'čitnee), F'ranja (brez nevtralizacije /a/ « /e/, brez menjave *nj —» jn, prim, z'ya.jne) in 'wojska (dvakrat nasproti enkrat pričakovane 'wajska), ker imamo v izrazu p'rowa/d'ruya s we 'touna 'wojska. Beseda č'lauk (Logar 1993: 45) pa se težko pojmuje kot tak citat. Vsi opisi imajo zato obliko c'lajk (BdC 1884: 394, Ramovš 1935: 91, Rigler 1981: 72). Z gradivom, vsebovanim na kasetah in v knjigi, se narečjeslovcu ni mogoče ukvarjati zadosti pogosto. Je svojevrstni učni tečaj, ne samo za tiste, ki bi se radi ukvarjali s slovenskimi narečji, ampak tudi za raziskovalce s splošnofonetičnimi zanimanji. Seveda se lahko prepričamo o transkripciji tega ali onega glasu, toda ravno dejstvo, da se to omogoča, je ena največjih moči te izdaje. Transkripcije so na podlagi posnetkov preverljive, in vsak, ki z določenim transkriptom ni zadovoljen, si lahko napravi svoje lastne. Rad bi še dodal, da mi je osebno bilo v veliko veselje, da sem mogel slišati glas Toneta Pretnarja še enkrat - moža, ki meje 1984 vpeljal v slovenščino (Tržič, kaseta 2 A). H an Steenwijk Srbski Inštitut, ChoWebuz/Cottbus + Razlaga na podlagi znotrajnarečnih razvojev bi še bila možna, ko do nevtralizacije /a/ in lel po prvotno nebnih soglasnikih v nekončnih neneglašenih zlogih ne bi bilo prišlo. Vendar so v opisih za to nevtralizacijo podani primeri samo v zadnjih zlogih, in tako tega ni mogoče ugotoviti. Po drugi strani Rigler svojo izjavo o nevtralizaciji dopušča veljati za vsak nenaglašeni *a. ++Ali je te na koncu besede treba vrednotiti kot arhifoneme, še ni jasno, ker fonološki status drugotno končnih *b, *d ni čisto določen, prim. Rigler 1981: 68. Literatura: J. BAUDOUIN de COURTENAY 1884: Der dialekt von Cirkno (Kirchheim). Archiv für slavische Philologie 7. 386-404, 575-590. T. LOGAR 1975 (izdajatelj): Slovenska narečja. Besedila. Ljubljana. F. RAMOVŠ 1935: Cerkljanski dialekt. Idem, Historična gramatika slovenskega jezika VII. Dialekti. Ljubljana, 87-92." J. RIGLER 1981 : Cerkno (OLA 6). V: P. IVIČ et al. (izdajatelj), Fonološki opisi srpskohrvatskih/hrvat-skosrpskih, slovenačkih i makedonskih govora obuhvačenili Opšteslovenskim lingvističnim atlasom. Sarajevo, 67-72. WILLIAM W. DERBYSHIRE: A BASIC REFERENCE GRAMMAR OF SLOVENE 0 Lani je v ZDA izšla slovnica slovenskega jezika v angleščini avtorja Williama W. Derby-shirja: A Basic Reference Grammar of Slovene. Izdala jo je založba Slavica Publishers, Inc., ki se sicer ukvarja z izdajanjem knjig in učbenikov o jezikih, literaturi, kulturi, zgodovini itd. s prostora nekdanje Sovjetske zveze in Vzhodne Evrope. A Basic Reference Grammar of Slovene je prvi poskus splošnega pregleda slovenske slovnice v angleško govorečem okolju in je po besedah W. Derbyshirja namenjena predvsem bralcem, ki so že seznanjeni z osnovami slovenskega jezika. Potreba po takem deluje nastala iz avtorjeve lastne izkušnje pri študiju slovenščine, saj kljub številnim učbenikom slovenščine za začetnike, ti po avtorjevem mnenju ne vsebujejo kratkega in razumljivega pregleda slovenske slovnice, prav tako pa so vse obstoječe slovnice pisane v slovenskem jeziku. Nadalje avtor tudi opozarja, da delo predstavlja samo osnovne napotke k slovenski slovnici in priporoča souporabo katere od mnogih obstoječih slovnic, ki jih navaja v bibliografiji. Naj tu naštejem le nekaj referenčne literature: Toporišič Slovenska slovnica ( 1984), France Žagar Slovenska slovnica in jezikovna vadnica (1988), Slovenska slovnica (A. Bajec, R. Kolarič in M. Rupel, 1973) ter učbeniki: Povejmo slovensko (Andoljšek, Jevšenak, Korošec, 1973), Toporišič, Zakaj ne po slovensko (1969), Hermina Jug-Kranjec, Slovenščina za tujce (1987), Martina Križaj-Ortar, Učimo se slovenščino (1987) in drugi. Žal se pristop k sistematiziranju slovenskega jezika, ki gaje uporabil Derbyshire, precej razlikuje od omenjenih slovnic in učbenikov (zlasti pri klasificiranju samostalnika). Za študente, ki se učijo slovenščino po obstoječih učbenikih, navedenih v bibliografiji, je lahko ta »neuglašenost« moteča. Pri pregledu Derbyshirjeve slovnice bom predvsem upoštevala, koliko sledi sodobnim slovnicam (Toporišič, Žagar) in učbenikom slovenščine za tujce (glej bibliografijo zgoraj), in koliko si uporabniki z njo v resnici lahko pomagajo pri svojem študiju. Slovnica je razdeljena na štiri poglavja (1 The Slovene Language, 2 The Alphabet, Sounds and Spelling Rules, 3 The Grammar of Slovene, 4 Miscellaneous Notes and Some Special Syntactic and Grammatical Problems), na koncu pa je dodan še slovarček slovničnih izrazov, besedno in vsebinsko kazalo ter bibliografija. Vsi primeri, s katerimi avtor ponazarja pravila, so opremljeni z angleških prevodom, in so zapisani z naglasnimi znamenji. Ko sem slovnico prvič vzela v roke, meje zmotila njena nepreglednost in neuglednost. lip črk (courier - kot na pisalnih strojih) jemlje slovnici pravi videz knjige, tako da izgleda bolj kot brošura ali skripta. Poglavja niso oštevilčena, primeri in pravila niso vidno ločeni od ostalega besedila z drugačnim tiskom in veliko časa mi je vzelo listanje po knjigi, da sem našla ustrezno informacijo, ki sem jo potrebovala. 1 V prvem poglavju Slovenski jezik avtor pove nekaj splošnih podatkov o Sloveniji in slovenščini, o prostoru, kjer se slovenščina govori, o njeni umeščenosti med druge slovanske jezike in na koncu našteje slovenska narečja (dolenjsko, gorenjsko, štajersko, panonsko, koroško, primorsko in rovtarsko) z ustreznim prikazom na zemljevidu. 2 Drugo poglavje nosi naslov Abeceda, glasovi in pravila zapisovanja, v njem so osnovna glasoslovna pravila in posebnosti. Samoglasniki in naglaševanje so razloženi jasno in jedrnato, a žal s premalo primeri (kar je tudi ena od osnovnih pomankljivosti knjige). Ko avtor govori o naglaševalnih vzorcih (mešanega naglasnega tipa ne omenja), ti niso pospremljeni z ustrezajočimi primeri. Posebno podpoglavje je namenjeno zvočnikom I, r in v in njihovemu izgovoru z ozirom na položaj v besedi. Nadalje omenja pare zvenečih in nezvenečih soglasnikov in nekaj primerov izgovorjave (premene po zvenečnosti), izpuščeno pa je pravilo zapisovanja nezvočnikov, ki študentom slovenščine kot tujega jezika povzroča težave. Na koncu poglavja so s po enim primerom prikazane najpogostejše premene soglasnikov (npr. k, t in o č; h, s > š itd.) in razlaga, v katerih sklonih pride do preglasa o > e za c, č, ž, š,j in dž). O glasovnih premenah govori tudi v okviru posameznih poglavij. 3 V naslednjem poglavju, ki delno ustreza oblikoslovju, so predstavljeni samostalniki, pridevniki, prislovi, zaimki, števniki, predlogi in glagoli. Avtorje popolnoma pozabil na veznike, členke, medmete in povedkovnike, ki bi jih lahko vsaj omenil. Na začetku vsakega podpoglavja Derbyshire najprej predstavi kategorije posamenih besednih vrst, tem pa sledi niz opomb in posebnosti. Samostalnik Predstavljene so vse osnovne značilnosti samostalnika. Razvrstitev (I T R D M O) in raba sklonov je določena z vlogo samostalnika v stavku. Škoda, da avtor sklonov ni pospremil z ustreznimi pari vprašalnic (kdo - kaj ...). Vezava sklonov s predlogi je obdelana v poglavju o predlogih. V podpoglavju o samostalniškem številu Derbyshire omeni, da v slovenščini obstajajo tudi samostalniki s samo edninsko oz. množinsko obliko (največkrat za neštevne stvari). Na tem mestu bi lahko izpisal najpogostejše samostalnike vseh treh spolov, ki imajo samo množinsko obliko. Na koncu poglavja je kratko pojasnilo o naglaševanju. Derbyshire loči tri razrede. Samostalniki moškega in srednjega spola predstavljajo prvi sklan-jatveni vzorec (Class 1 ) z utemeljitvijo, da so končnice v večini sklonov identične. Če upoštevamo, da današnji učbeniki slovenščine ter slovnice in priročniki ločujejo moško in srednjo sklanjatev, je tako razvrščanje neupravičeno. Vzorca za m. sp. sta pomik in most (slednji kot vzorec za rod. edn. na -и), za s. sp. pa leto in srce (vzorec za preglas). Samostalnike ženskega spola s končnico -a, skupaj z omejenim številom sam. ž. sp. s soglasniško končnico (vzorci knjiga, gora in cerkev) ima za drugi sklanjat veni vzorec (Class 2), vse druge samostalnike ž. sp., ki imajo soglasniško končnico (vzorca stvar in misel), pa uvršča v tretjo skupino (Class 3). Prikazu sklanjatvenih vzorcev sledijo opombe - najprej splošne in potem posamezne k vsem trem razredom. V splošnih razlaga 1 ) pojav neobstoječega samoglasnika (čeprav je o njem že bil govor pri glasoslovju, bi avtor lahko bolj natančno razložil, v katerih položajih prihaja do tega pojava in v katerih primerih namesto -e- nastopa -/-), 2) moški spol vseh prevzetih besed na -e in -o, ter 3) ž. sp. tipa madam, ki se po njem ne sklanjajo. V opombah k prvemu razredu so s primeri prikazane najpogostejše posebnosti: 1) podaljšava z -j samostalnikov na -r (z izjemami), 2) podaljšava sam. m. sp. na -e z obrazilom -et (navaja primer oče in Jože ter zavajajoče fant - fanteta, ki je danes redka oblika); podaljšave sam. s. sp. z -et- (ne obrazloži, da gre običajno za sam. z obrazilom -e, ki pomeni nekaj mladega oz. nedoraslega), -es- (sam., na -6) in -en- (sam., ki se končujejo na -me), 3) našteje nekaj enozložnih samostalnikov z rodilniško končnico -u, 4) primeri sam. m. sp., ki dodajajo obrazilo -OV-, 5) primeri sam. m. sp. z. obveznim ali variantnim -je v imen. mn., 6) ničta končnica nekaterih sam. m. sp. v rod. dv. in mn., 7) -em namesto -от pri nekaterih sam. m. sp. v daj. mn. (lasem, zobem), 8) -ih (mest. dv. in mn.) > -eh, 9) -i v or. mn. > -mi, 10) sam. z nado- mestno osnovo (človek, otrok, oko in uho). Ker sklanjatve slednjih samostalnikov niso prikazane, mora bralec sam z listanjem po knjigi sestaviti vse oblike. 11 ) sklanjatev sam. dan. Čeprav Derbyshire sam. m. sp. na -a obravnava v 2. razredu, bi jih v opombah lahko vsaj omenil, prav tako pa tudi samostalnike, ki so pridevniškega izvora. O preglasu -o v -e v posameznih sklonih je avtor govoril v drugem poglavju. Kratka notica pa bi lahko bila posvečena sklanjatvam lastnih in večbesednih imen. Med posebnosti 1. ž. sklanjatve (razred 2) so omenjeni sam. tipa gora - gor/gord (brez po-jasnila, daje različica s samoglasniško končnico literarna); odstopanja pri sklanjatvah sam. gospa, mati in hči', sam. m. sp.(na -a (s komentarjem, da jih prepoznamo po določevalcih, ki so vedno m. spola in da narašča tendenca sklanjanja teh samostalnikov po prvi moški sklanjatvi, kar pa ne drži). V razredu 3 avtor razlikuje med sam. ž. sp. tipa misel misl -ima in stvar stvar -ema (slednji kot vzorec sklanjatve večine enozložnih samostalnikov). Ker je samostalnikov, ki sestavljajo tretjo skupino kar precej in imajo študenti slovenščine ponavadi veliko težav pri njihovem prepoznavanju, bi jih ne bilo odveč našteti. Pridevnik Glavnemu sklanjatvenemu vzorcu pridevnika bogat sledijo različni komentarji (razlikovanje med določnimi in nedoločnimi pridevniki, tvorba svojilnih pridevnikov, določnost vrstnih pridevnikov, preglas, premene soglasnikov, pridevniki, ki se ne sklanjajo ter naglas). Razlike med kakovostnimi, vrstnimi in določnimi pridevniki niso dovolj izpostavljene in obrazložene. Pri opisnem stopnjevanju pozabi omeniti, da se tako poleg deležnikov, pridevnikov na -ov, -ji, -in, -ski in -ški, stopnjujejo tudi pridevniki za barve. Stopnjevanje z obrazili je razloženo jasno in z vsemi izjemami, pomankljivo pa so prikazane različice, ki so zastarele, saj avtor ne kaže verjetne oz. edino pravilne oblike. Tako bralec npr. ne bo vedel, ali je običajna raba kračji/krajši, globlji/globočji/globokejši, mečji/mehkejši in širji/širši. Prislovi so v pričujoči slovnici obdelani precej površno. Namesto da bi avtor prislove razvrstil po tipičnih vprašalnicah in jih ločil na krajevne, časovne, lastnostne in vzročnostne, kar bi bilo najbolj pregledno, jih določi kot nepregibne besedne vrste, ki dajejo informacije o času, stopnji (degree), načinu (manner), kraju in količinah (amounts). Primeri, ki naj bi omenjene lastnosti ponazarjali, so pomankljivi (za čas kdaj, vedno-, stopnjo zelo, samo-, način tako, skupaj-, kraj kje, tukaj in količino koliko). Tako npr. ne ločuje časa in količine časa oz., kraja, kjer se dogajanje vrši, ter kraja, h kateremu je dogajanje usmerjeno. Po nepotrebnem namenja precej prostora členku le, pri tem pa pozabi omeniti, da se uporablja tudi v zvezi s kazalnimi zaimenskimi prislovi. Nadalje razlaga, da prislovi, izpeljani iz pridevnika, običajno sovpadajo z obliko za sr. spol. Na končuje izpisal nekaj primerniških oblik s krajšo različico, tj. brez -j-oz. -š- (navaja tudi neustrezni primer mehko - meče nam. mehkeje). Opozarja, da v večini primerov obstajata dve obliki (krajša in daljša), od katerih je ena pogovorna, druga pa zborna. Zaimki Derbyshire ne razlikuje med samostalniškimi in pridevniškimi, znotraj njih različnih vrst in kategorij, ampak jih deli na osebne, vprašalne, nedoločne, svojilne, kazalne in oziralne. Na začetku meni, da se večina zaimkov sklanja po pridevniški sklanjatvi, zato so v celoti prikazane samo sklanjatve osebnih zaimkov (naslonke in naglašene oblike) in nekatere posebnosti (sklanjatev zaim. ta in ves). Osebna zaimka za ž. sp. dv. v 1. in 2. os. sta napačna (midve, vidve). Sklanja tudi povratno os. zaim. se, a ne pove, kdaj se uporablja. Sledijo skloni vprašalnih kdo in kaj in ustrezajočih oziralnih zaimkov. V nadaljevanju so v im. ed. izlistani svojilni (brez razlage o povratno svojilnem zaimku), različne vrste kazalnih zaimkov ter, kot pravi avtor, nekaj »vprašalnih, oziralnih in nedoločnih zaimkov, ki so najbolj v rabi« (50). V Opombah (51) pripominja, da se vse slovnice ne strinjajo z oblikami za os. zaim. v mest. dv. (naju, vaju, njiju), ampak lahko najdemo tudi oblike nama, vama in njima. Mislim, da bi bilo potrebno poudariti, da so slednje oblike običajne v pogovornem jeziku, zborne pa prve. Pose- bej se ukvarja z oziralnimi zaimki (npr. kateri -a -o namesto čigar, kadar samostalnik, na katerega se zaimek nanaša, ni moškega spola). Žal pa pravilo ponazarja z. nedopustno slabim zgledom (Gledi skozi okno, katerega vidiš). Pri razlagi oziralnega zaimka ki (v samostalniški frazi s stavčnim prilastkom) meni, da ta zahteva naslonsko obliko osebnega zaimka, kadar ni v vlogi imenovalnika (npr. človek, ki ga vidiš), a ne pove, da v predložnih zvezah rada nastopa oblika kateri v ustreznem sklonu. Kot že pri prislovu tudi tu opozarja na členek le ob kazalnih zaimkih. Pri razlikovanju med tale in le-ta ne pove, da se slednji ozira na predhodno besedilo in je v pogovornem jeziku redek. Števniki Največ pozornosti avtor namenja zapisovanju in naglaševanju glavnih in vrstil-nih števnikov. Pri vrstilnem števniku na milijon navaja različici milijonski (nepravilno) in mili-jonti, pri milijardi pa napačno milijarden (nam. milijardi). Posebej so prikazane sklanjatve števnikov ena, dva/dve, tri in štiri. Derbyshire je nedorečen pri predstavitvi sklonske ujemal-nosti s števili. Tako npr. ne pove, da imata šteti predmet v množinskem rodilniku imenovalnik in tožilnik (in ne samo imenovalnik) ter daje ta posebnost značilna samo za glavne števnike, ki se končujejo na 5-99 v govoru. V nadaljevanju študente opozarja, da si bodo morali zapomniti določene števniške sklanjatve (npr. za izražanje časa), čeprav v pogovornem jeziku narašča težnja k nesklanjanju števil. Sledijo še opombe o izpeljavi prislova za izražanje pogostnosti (-krat), časa (-/с), o zaimku oba, ki se sklanja kot dva/dve, ter o oblikah za ločilne števnike (primer sedmera vina kot 'sedem vrst vin'je pomensko pravilen, a neustrezen, saj je taka raba danes redka). Nedoločnih števnikov ne omenja. Predlogi V tem poglavju se avtor omejuje na vezave predlogov s skloni. Seznam predlogov (po besedah Derbysliirja, najbolj običajnih) je opremljen s primerom predložne besedne zveze. Prevod prinaša osnovni pomen predloga, hkrati pa avtor opozarja, da imajo nekateri predlogi več pomenov, kot jih lahko izrazijo angleške ustreznice. Primeri prikazujejo enega od možnih pomenov. Na nekaterih mestih je Derbyshire površen. Pri predlogih, vezanih s tožil-nikom, ne omeni, da kadar zveze izražajo kraj, zahtevajo glagol gibanja oz. vprašalnico kam ter da predlogi v mestniku in orodniku predvidevajo vprašalnico kje. Čeprav študentom predloga v in na (npr. na pošto : v banko) povzročata nemalo preglavic, avtor njuni rabi in primerom, kdaj nastopa prvi in kdaj drugi, ne namenja nič prostora. V opombah govori o zapisovanju različic z/s in k/h. Glagoli so obdelani v podpoglavjih 1. Nedoločnik, 2. Namenilnik. 3. Oseba in spregatve, 4. Čas, 5. Naklon, 6. Vid, 7. Način, 8. Deležniki, 9. Organizacija in klasifikacija glagola, 10. Spregatev v sedanjiku, 11. Opombe k sedanjiški spregatvi, 12. Pretekli in prihodnji čas, 13. Velelnik, 14. Želelnik, 15. Pogojnik, 16. Deležniki, 17. Posebne spregatve (gl. biti, jesti, vedeti, dati, imeti, hoteti in moči, 18. Opombe k rabi glagolskega vida, 19. Časovno zaporedje v slovenščini (v tem poglavju, ki bi bolj sodilo v skladnjo, je s komentiranimi primeri ponazorjena razlika v zaporedju časov v sestavljenih povedih v angleščini in slovenščini), 20. Glagoli s povratno osebnim zaimkom se in si. 21. Opombe k naglaševanju. Avtorjev pristop k organizaciji in klasifikaciji glagola je v razlikovanju med nedoločniškimi in sedanjiškimi osnovami. Študentom slovenščine priporoča, naj si zapomnijo nedoločnik (kije tudi slovarska enota), iz katerih lahko izpeljejo namenilnik in opisni deležik -I, ter sedanjik za 1. os. edn., iz katerega lahko izpeljejo velelnik in sedanji deležnik (oblike na -č). Na tem mestu sem pogrešala pregledno tabelo nedoločniških in sedanjiških oblik z najpogostejšimi posebnostmi glede na končaje, ki bi predstavitev glagola naredila veliko bolj jasno, kot je pričujoča (tako pa je marsikatera posebnost pozabljena, npr. velelniki glag. bati se, stati, glag. na -IjemAnjem ...). Da bi študenti lažje dojeli zapleten sistem slovenskega glagola, v nekoliko poenostavljeni podobi, predstavlja morfemsko podobo glagola. Derbyshire ne ločuje med obrazilom glagolskih oblik in končnico (ki izraža število, osebo ...), ampak govori o osebni in neosebni končnici. Izmed glagolskih kategorij je izpuščena prehodnost. Derbyshire poleg povednega, velel-nega in pogojnega ločuje še želelni naklon (optative), tj. oblike z naj. Ta je v SS 1984 obravnavan kot velelni naklon za 3. os. Velelniške oblike so predstavljene precej nejasno. Z razpredelnico izpeljav velelnikov iz sedanjiške osnove ter nekaj najpogostejšimi izjemami, bi bil prikaz enostavnejši in preglednejši. Glagolski vid je predstavljen v dveh delih. V prvem avtor razlaga pomen in izpeljavo dovršnih glagolov iz nedovršnih z dodajanjem predpone ter izpeljavo ne-dovršnih z dodajanjem glagolske pripone. V drugem delu pa s primeri v povedih kontrastivno podaja razliko med rabo dovršnikov in nedovršnikov. Način, časi ter glagolske oblike kot npr. deležniki in deležja so bralcu dokaj pregledno predstavljeni, česar pa ne moremo trditi za oblike sedanjika. Derbyshire ne omenja posebnih sedanjiških kočnic (-sta, -ste, -do) za 2. in 3. os. dv. in mn. Sedanjik je prikazan primerjalno v dveh preglednicah. Prva navaja nedoločniško pripono ter iz nje izhajajoče sedanjiške samoglasnike pred končnico (npr. nedoloč. priponi -И-ustreza sedanjiški samoglasnik -e-), druga pa navaja sedanjiški samoglasnik in njim ustrezne sedanjiške pripone (npr. sedanjiški samoglasnik -e- ustreza sedanjiški priponi -Й- in -uj-). Sledi štiri strani opomb in posebnosti o sedanjiških premenah nedoločniških pripon in osnov. Mislim, daje taka predstavitev v slovnici, ki naj bi bila samo osnovni pregled, prezapletena. Če bi avtor posebej prikazal nedoločniške in sedanjiške glagolske oblike in posebnosti, bi sistematiziranje glagola približal današnjim slovnicam in učbenikom ter tako bralcem (verjetno predvsem študentom) olajšal pot do razumevanja sistema slovenskega jezika. 4 Zadnje poglavje (Različne opombe ter nekaj posebnih skladenjskih in slovničnih problemov) prinaša nekaj dodatnih pojasnil k prejšnjim poglavjem ter posamezne izvlečke iz skladnje in besedotvorja. To poglavje slovenskega jezika ne prikazuje sistematično, ampak je urejeno kot priročnik, ki naj študentu pomaga pri osvajanju slovenščine. Težave, ki so tu obravnavane, so izbrane po avtorjevi osebni presoji, verjetno pa predvsem tiste, ki študentom povzročajo največ preglavic. Čeprav iz zunanje podobe poglavij hierarhija ni povsem razvidna, pa lahko zadnji del razdelimo na pet podpoglavij. Prvo zajema nekaj splošnih slovničnih problemov, kot npr. uporaba dvojine, živost in neživost, dvojno zanikanje ter raba rodilnika (rodilnik ob zanikanju, količinski rodilnik ter pridevniki in zaimki v rodilniku). V drugem podpoglavju je govor o posebnih naklonskih glagolih (moči, smeti, morati) in izrazih (lahko, treba, imeti rad), prikazanih primerjalno z angleškimi ustrezniki. Tu so zajeti še glagoli gibanja in njim ustrezajoči skloni. Pri tem avtor poudarja samo razliko med mestnikom in tožilnikom, prezrte pa so povezave z orodnikom (kje - za, pod ...) in dajalnikom (kam - k/h). Tretje podpoglavje (pravzaprav bi ga lahko uvrstil k prislovom) nosi naslov Izražanje časa, v njem pa so podana pravila in posebnosti izražanja starosti, časa (ure, časovni prislovi), količine časa, datumov, imena dni, mesecev in letnih časov. Četrto poglavje prinaša del s področja skladnje, in sicer besedni red v slovenščini. Ker ta študentom dejansko povzroča zelo veliko težav, seje Derbyshire osredinil na prikaze s primeri. Pri prostem besednem redu govori o njegovi relativnosti, tj. o povezanosti s podajanjem novih obvestil. Razlaga načelo členitve po aktualnosti (tema - rema) in ga ponazarja z nekaj primeri: »Njegov stari ded gre letos v Ameriko na obisk.« Iskana informacija je na obisk, kot odgovor na vprašanje S kakšnim razlogom gre letos ded v Ameriko?, razlika med »Moram brati.« in »Brati moram.« Derbyshire meni, da poudarjanje v angleških povedih pogosto pomaga pri odločitvi glede besednega reda v slovenščini. Nadalje govori o besednem redu v vprašalnih povedih z vprašalnimi zaimki in v odločevalnih vprašanjih. Pri stalni stavi besed se Derbyshire omejuje na predpisani red naslonk za prvim stavčnim členim v naslonskem nizu. Škoda, da ni prikazan vodoravno v tabeli, kar bi bilo bolj pregledno. O ustaljenem besednem redu besednih zvez ne piše. Zadnji del zajema nekaj odlomkov iz besedotvorja. Avtorjev osnovni namen je študentom pokazati nekaj načinov, kako obogatiti besedni zaklad s pred- in priponami. Najprej podaja nekaj primerov besednih družin (bral, knjiga). Temu sledi izpeljevanje novih besed z dodajanjem pripon: izražanje abstraktnosti s priponami -(n)ost, -stvo in -ščina, izpeljava pridevnikov na -ski, -ovAev, -ovski, -in ter -tji za žival, najpogostejše pripone za poklice -ec, -nik, -telj, -tor, -ka, -ica in -niča, izpeljava manjšalnic z najpogostejšimi priponami -ca, -ica, -ka, -ec, -ek, -ič, omenja dve prevzeti priponi -ist in -izem (ne pa tudi -ant, -ent, -or), pripone za izražanje prostora -ama in -išče in za izpeljavo glagolnikov. Na koncu so prikazane še izpeljanke in zloženke s korenom del-, (-ščina je seveda -ina na podstavo, ki se končuje s sk.) 5 Derbyshire je s svojim priročnikom načel ledino pri celovitem predstavljanju slovenskega jezika na prostoru, kjer se govori angleško. Taka odločitev verjetno ni zahtevala samo podrobnega študija in izkušenj, ampak tudi precej poguma, saj je vsak začetek najtežji. Avtorjeva izbira, kaj v slovnico uvrstiti in kaj ne, je očitno izhajala iz lastne presoje o pomembnosti posameznih slovničnih ravnin in besednih vrst. Vezniki le niso tako zanemarljiva vrsta, da bi jo bilo treba popolnoma spregledati. Poglavje, ki nosi naslov Slovenska slovnica, se najbolj približuje slovnici v pravem pomenu besede, precejšnji del knjige pa je priročni, namenjen študentom, da jih opozori na glavne zanke in razlike z angleščino. Bralca, ki si bo pri uporabi pričujočega priročnika/slovnice pomagal z obstoječimi slovnicami in učbeniki, čaka kaj veliko dela, da se bo prebil skozi različne pristope pri prikazu slovenskega jezika. Zahtevnejši del bralcev bo ostal brez odgovorov na marsikatero bolj natančno vprašanje, včasih pa tudi dobil napačne podatke. Kljub temu knjigi želimo, da si utre pot do bralcev, ki bodo lahko sami ovrednotili njeno uporabnost. Adriana Krstič Univerza v Nottinghamu ZGODOVINSKA BESEDOSLOVNO-SLOVAROPISNA MONOGRAFIJA V. BLANÄRJA Čeprav je ta odziv na knjigo Vincenta Blanârja Leksikalno-pomenska rekonstrukcija"1" nekoliko zapoznel, saj je od njenega izida preteklo že deset let, je upravičen predvsem zaradi za slovaropisje pomembne in pri nas le ožjemu krogu strokovnjakov znane vsebine. Avtorjevo dolgotrajno ukvarjanje s temi vprašanji je razvidno iz njegovih bibliografskih podatkov že v 60. letih, predvsem pa v zadnjih dveh desetletjih.++ Pomenska zgradba leksikalne enote in delni leksikalnopomenski sestav ni le naslov in središče obravnave prvega, izrazito teoretičnega poglavja (obsega kar tretjino knjige), ampak je v ospredju avtorjeve pozornosti skozi celotno delo. V večji meri upošteva dognanja domačega slovaškega (Horecky, Dolnfk) in češkega (Nëmec, Dokulil, Filipec) ter sovjetskega (Seliverstova, Ufimceva, Tolstoj, Šmefov) in nemškega (Lorenz, Wotjak; Probleme der semantischen Analyse) jezikoslovja. 4 V. Bi.anâR, Lexikâlno-sémantickâ rekonštrukcia (Bratislava: Veda, 1984), 208 str. +4Na tem mestu bi opozorila na objave v naslednjih strokovnih revijah: Jazykovedny časopis ( 1973, 1976, 1980, 1983), Slovenska reč ( 1974), Slavica Slovaca ( 1976), Jazykovedné studie (1977,1982), Slovo a slovesnost (1978,1980), Jazykovedny zbornik ( 1980). V prvi vrsti ga zanima povezanost pomena besedja z odrazom v zavesti in s stvarnostjo. Spoznavno in sporočanjsko dejavnost razumeva kot dvoje, vendar med seboj povezano. Najmanjše sestavne enote spoznavanja so noemi, tj. spoznavno-logične prvine, ki se prevrednotijo v pomenske sestavine (dalje PS), ko se izrazijo z besedo (tj. s prvino besednopomenskega sestava; to varianto poimenuje besedna enota oz. leksem), se družbeno vsidrajo in postanejo medosebno izmenljive. Za noenie in PS velja, da oboji vstopajo le kot deli celote; odkriti in opisati se dajo samo v nasprotju do cele vzporejane množice. V posameznih primerih ostajajo noemi zunaj besednih pomenov, so spoznavna zmogljivost besede. Podobno niso pomensko odločevalne vse PS, ampak samo nekatere, pač glede na razmerje govorečega do stvarnosti in glede na dani sporočanjski cilj. PS so istočasno tudi enote pomenskega opisa. Sistemska določenost PS z danim jezikom je najbolj očitna pri tvorjenkah, kjer je razmerje med oblikovnimi in pomenskimi sestavinami najbolj razvidno. Pri tipološki razdelitvi PS Blanâr izhaja iz treh različnih vidikov: ( I ) pojmovanje PS kot prvin jezikovnega sestava, (2) kot prvin sporočanja in (3) ugotavljanje notranje zgradbe PS ter njihovega povezovanja pri oblikovanju pomenske enote (semema). Pri tem opozarja na relativno stalnost besednega pomena v jeziku in na njegovo dinamično naravo v govoru. Narava razmerij v notranji zgradbi PS je po njegovem univerzalna, in to velja tudi za razmerja med PS. Pri delitvi PS kot prvin jezikovnega sestava upošteva naslednja razlikovalna merila: PS so lastne/nelastne (imanentnost) pojavom stvarnosti; razlika med njimi je v stopnji abstrakcije oz. v načinu uveljavljanja. Pojavom stvarnosti so lastne PS, ki se nanašajo na objektivno obstoječe lastnosti (starost, smer, človeško), nelastne pa izražajo razmerje govorca do tvarine sporočanja (dober, lep, ničvrednež). Najvišja stopnja abstrakcije so kategorialne oz. slovnično uvrščevalne sestavine (lastnosti), tj. pripadnost določeni besedni vrsti, besedotvornemu tipu oz. besedni družini. Nižji stopnji abstrakcije ustrezajo istovetenjske (identifikacijske) oz. pomensko kategorialne, jedrne PS, ki označujejo rodovni pojem. V večpomenski besedni enoti in v pomenskem polju se kažejo kot skupni pomenski prerez, kot arhisem. Najnižje na stopenjski lestvici so razločevalne oz. konkretno besedne, individualne PS. Z njihovo pomočjo se med seboj ločujejo bližnje pomenske strukture. Na te PS se opira členitev besednega pomena v slovarskem opisu. Po načinu uveljavljanja deli PS na obvezne, ki tvorijo pomensko jedro, in možne, ki obstajajo (ali ne) v individualni rabi in njihova vključitev v pomensko enoto ni nujna. Nekaj skupin PS kaže na dane sporočanjske danosti in na razmerje govorca do vsebine. Tako kažejo kazalne PS na posamezne delovalnike (moj, ti, ta), iz naslednjih dveh skupin je razvidna uvrščenost odražene resničnosti v časovnem razponu (sedaj, je prišel) in v prostorskih razmerjih (naslednji, dalje gori), t. i. performativni glagoli kažejo na razmerje govorca do vsebine (trditi, ugotavljati)-, iz posploševalnih (ljudje), označevalnih (ta, moj oče) in členilnih (nekateri, mnogi) PS se vidijo različne stopnje poznavanja odražene resničnosti, stilno označevalne pa se vežejo na posebnost sporočanja v določenem govornem položaju (buča v pomenu 'glava'). Označevalnih PS v sistemsko skupino ne vključuje. Notranji sestav PS in način njihovega povezovanja pri konstituiranju pomenke imata značilnost logičnih lastnosti. Glede na notranjo zgradbo PS loči enomestne ali tvarne PS (lastnosti predmetov, stvarnih vsebin) od dvomestnih ali razmernih, ki izražajo razmerja med predmeti, stvarnimi vsebinami. PS se vežejo po treh temeljnih postopkih vezanja, tj. po vezalnosti (A in B), ločnosti (A ali B) in izključevalnosti (zveza med A in В se izključuje). Besedni pomen sestavlja pomenka oz. več pomenk, pri čemer je pomenka pojmovana kot najmanjši mikrosistem. Ločuje več pomenskih tipov: zaznamovalnega ali denotativnega (razmerje besednega znamenja do denotata, tj. do zaznamovanega predmeta oz. do predstave o zaznamovanem predmetu), pomenilnega ali signiftkativnega (pojmovna vsebina), zgrad-benega ali strukturnega (razmerje med dvema besednima znamenjema), pragmatičnega (obsega stranski smisel in čustveni pomen) in besedotvornega (oblikovno izražen pomen določene poimenovalne zgradbe). Za besedoslovje in slovaropisje je temeljnega pomena ločevanje zgradbe besednega pomena v jezikovnem sestavu in govoru, saj je to ključ za razumevanje njegovega dinamičnega statusa. Posamezne PS so za dani pomen zato odloče-valne, ker jih določajo paradigmatska nasprotja do druge besedne enote oz. enot določenega delnega sestava. Kot temeljni organizacijski načeli besedišča navaja semaziološko (od oblike k vsebini) in onomaziološko (od vsebine k obliki) načelo; z njunim vzporednim povezovanjem se odkriva organizacija besedja v njegovi večplastnosti in v dinamičnih razmerjih. Z onomaziološkim pristopom pridemo do skupin besed, ki izražajo skupen splošni pojem (npr. sorodstvena poimenovanja) in so povezane s podobno vsebino - to so pomenska polja. Pomenski prerez (arhisem), kije za njih značilen, je izražen z arhileksemom oz. opisom. Večpomenske besede s svojimi pomenkami sestavljajo različna pomenska polja, ki jih kot višji in zapletenejši sestav skupno imenuje delni sestav oz. besednopomenski vzorec. Besede, ki so povezane z več uvrščevalnimi PS, so v delnem sestavu trdneje zasidrane in tvorijo njegovo osrednjo plast, medtem ko manjše število skupnih PS za besedo pomeni obrobnejši položaj in večjo izpostavljenost besednopomenskim spremembam. V drugem, tj. metodološkem delu (Načela poznavanja pomenske zgradbe besedne enote in delnega sestava) je večkrat poudarjeno, da besednopomenske raziskave ne smejo biti omejene na eno samo metodo. Izraz leksikalnopomenska rekonstrukcija je namreč pojmovan kot skupek vseh metodoloških postopkov pri celoviti pomenski analizi (str. 72),+ pri tem pa gre v prvi vrsti za odkrivanje razmerij na ravnini jezikovnega sestava. Kot izhodiščno fazo, za zgodovinsko slovaropisje še zlasti potrebno, navaja razvrstitveno metodo, torej izhajanje iz ožjega ali širšega sobesedila, kar utemeljuje s prvotnostjo sintag-matskih razmerij. Pomenske spremembe pri posameznih besedah so v veliki meri pogojene z oblikovno-skladenjskimi, ki jih izpričuje raba teh besed v sobesedilu. V mnogih primerih sicer ni jasnega razmerja med pomenko in modelom vezanja, vendar se s tem pomembnost vezanja kot pomenotvornega dejavnika ne znižuje. Od t. i. konstrukcijskega vezanja loči pomensko vezanje, ki temelji na skupni pomenski lastnosti dveh podredno povezanih besed (npr. dati komu svojo reč - označeni besedi kažeta obe na izhodiščno lastništvo vršilca dejanja).++ Osrednji del celovite pomenske razčlembe je raziskava sestavnih, tj. paradigmatskih prvin besednega pomena z razčlembo pomenskih sestavin. Metodologija pomenskosestavinske razčlembe je primerna za obravnavo delnih sistemov, predvsem za področje neterminoloških polnopomenskih besed. Blandr zavrača med jezikoslovci uveljavljeno prepričanje o možnostih uporabe pomenskosestavinske razčlembe izključno v zaprtih sestavih, češ da večpomenske besede vstopajo s svojimi obrobnimi pomeni v paradigmatske odnose s prvinami drugih delnih sestavov; pomenskosestavinska razčlemba je s pozitivnimi rezultati pri raziskavah večpomenskih besed torej primerna tudi za raziskavo odprtih sestavov in ne vidi potrebe po njihovem zapiranju. Izhajati je treba iz že omenjene razplastenosti pomenske zgradbe besed glede na stopnjo abstrakcije posameznih PS, pri čemer se PS nižje abstraktne ravni določajo na podlagi nasprotujočih si razmerij do drugih prvin besednopomenske + Izraz leksikalnopomenska rekonstrukcija je uporabljen tudi v uvodu k poskusnemu zvezku slovaškega zgodovinskega slovarja I. 1973 (gl. op. na naslednji strani). ++Blandr opozarja na knjigo I. Nemca Rekonstrukce lexikdlniho vyvoje (Praga: Academia, 1980), 45-46, od tam je tudi navedeni primer. paradigme, kar pomeni, daje treba vzpostaviti celoten delni sestav, v katerega se beseda včlenjuje. Ločuje tri paradigme (vzorce): besednopomensko, besednostilistično in besedotvorno. Opozarja na dva glavna kroga vprašanj pomenskosestavinske razčlembe: na metodologijo določanja PS in načel njihovega hierarhičnega razporejanja ter na problem rekonstrukcije besednopomenske paradigme. Poudarja potrebnost ločevanja pomenke in njene variante ter opozarja na pomanjkanje trdnih meril za določevanje tega pojma. Za uporabo pomenskosestavinske razčlembe veljajo določene omejitve. Tako se npr. pomen ne členi na PS pri samostalnikih s čisto zaznamovalnim pomenom in pri abstraktnih znanstvenih pojmih, razlog za to pa je v odsotnosti nasprotnostnih razmerij z drugimi pomenkami (npr. breza, zajec). Zadnji iz skupine glavnih metodoloških postopkov za celovito raziskavo besedja sta psi-hol ingvistična in sociolingvistična razčlemba, ki izhajata iz razmer in ciljev sporočanja. Ker se je jezik v večstoletnem razvoju precej spreminjal, zgodovinsko gradivo pa nam ne nudi celovite slike stanja, ki bi bila za pomenskosestavinsko obravnavo potrebna, Blanâr vključuje še dva pomožna delovna postopka, oba temelječa na primerjavi. Kot prvo navaja primerjavo starejšega stanja s stanjem v novejših razvojnih stopnjah knjižnega jezika in narečij. Ob konkretni razčlembi ugotavlja, daje narečne besednopomenske pojave na določenih zemljepisnih področjih mogoče razlagati diahrono, torej kot spremembe v časovni postopnosti. Čeprav gre v narečjih za večpomenskost in sopomenskost zgolj glede na besed-nopomenski sestav ene narečne enote, je narečno besedje narodnega jezika celostno struk-turirano in so besede, ki se pojavljajo v različnih narečjih kot pomensko različne, v določenem smislu večpomenske (tak bi bil tudi njihov prikaz v slovarju narečij). - Drugi pomožni delovni postopek je vzporejanje sorodnih ali nesorodnih jezikov. Rešujejo se konkretna vprašanja, primerjave pa imajo lahko tudi čisto tipološke cilje. Osnova tipološke primerjave besednih sestavov naj bo po Blanârju razčlemba enakosti in razlik vsebinske strani besede. Odkrivajo naj se tiste prvine pojmovne zgradbe, ki so postale jezikovno pomembne v poimenovalnem sestavu primerjanih jezikov. Na metodološke postopke, ki jih Blanâr v knjigi teoretično in praktično predstavlja, se opira opis besedišča v slovaškem zgodovinskem slovarju/ Pogoj za temeljit besednopomen-ski in besednostilistični opis pa ni le urejena metodologija, pač pa jo je treba uporabljati na kar največjem številu zvez iz različnih besedil in različnih zvrsti, pri tem pa dodatno osvetljevati naravo posameznih zgodovinskih realij. Pomen celovite pomenske razčlembe je med drugim tudi ta, daje z njo mogoče vzpostaviti nekatere neizkazane sistemske pojave. Pri obravnavi besedja širšega časovnega izseka (v primeru slovaškega zgodovinskega slovarja od 15./16. do 18. stoletja) se odkriva notranja napetost med sestavinami besednega pomena, kar je stalen vir njegovega razvoja. Najprimernejši za slovaropisno obravnavo je opis (parafraza), izhajajoč z vidika povprečnega uporabnika, diskurzivna definicija (znanstvena le v redkih primerih manj znanih besed ali realij), ki je pri tem uporabljena, pa temelji na določenem izboru PS. ki so navedene hierarhično, širina tega izbora pa je odvisna od tipa slovarja. Opozarja na preobilnost posameznih PS znotraj nekaterih besednih pomenov, kar pa ne velja za omejitev posameznih pomenk v odnosu do sorednih pomenk (npr. sedliak v odnosu do želiar/hoštak in hofier - nujna je navedba obsega posestva). *Slovensky historicky slovnîk z predspisovného obdobia, Ukâikovy zošit (Bratislava: Veda, 1973), 354 str.; Historicky slovnîk slovenského jazyka I, A-J (Bratislava: Veda, 1991 ), 536 str.; Historicky slovm'k slovenského jazyka II. K-N (Bratislava: Veda, 1992), 614 str. Pomembna značilnost obravnavanega dela je povezanost teoretičnga védenja z uporabo ob konkretnih primerih, v opazni meri že v prvih dveh poglavjih. Tako nas npr. seznanja z različnim pomenskosestavinskim sestavom latinskih besed niger in afer, ki imata v slovaščini eno samo pomensko ustreznico, z različnim pomenskosestavinskim sestavom besede maškrtnik na različnih mestih Slovaške, z variantnimi poimenovanji črno/rdeče grozdje oz. vino v različnih slovaških narečjih, slovanskih jezikih, v albanščini, novi grščini in romunščini, s pomenskim razvojem besed šinter in hajit ipd. Ra/.člembeni del je najobsežnejši v tretjem poglavju (Pomenska analiza odprtega sestava leksikalnih enot), kjer se besednopomenska vzpostavitev osredinja na skupino besed s pomenskim prerezom nespokojnost' (= nezadovoljstvo, nesoglasje) oz. st'alnost' (= pritožba, izraz nesoglasja). Obravnavanih je sedem besednih družin, pravzaprav njihovih delov, imenuje jih besedotvorna gnezda, ki z vsaj eno pomenko vstopajo v omenjeno pomensko polje. Kombinira semaziološki in onomaziološki pristop, tako da besede najprej členi na pomenke in dalje na PS, pri vsaki pomenki posebej dodaja obvestilo o vezanju in opis besednega pomena, na koncu pomenk pa navaja njihove popolne in delne sopomenke. Skoraj vse besede so večpomenke, nekatere celo enakozvočnice, vendar avtor ne loči le tistih pomenk, ki bi jih za opis izbranega pomenskega polja nujno potreboval, ampak so predmet njegove analize vse ugotovljene pomenke; s tem se raziskava širi na delni sistem. Tako pride do ugotovitve štirih pomenskih polj: poleg osrednjega, že omenjenega, so tu še plač, horekovanie (= jok, tožba), snuitok, 1'utost' (= žalost, sočutje) in žiadost', prosba (= zahteva, prošnja). Zadnja tri besedotvorna gnezda so iz skupine glagolov premikanja (obračati se, zateči se, umakniti se); njihove posamezne neprve pomenke namreč spadajo v omenjena pomenska polja, npr. obračati se (na koga s prošnjo), zateči se (h komu s pritožbo). Za to skupino je značilna sprevržnost pomenk, npr. pri glagolu obračati se: »človek se obrača na nadnaravno bitje 5 prošnjo za milost« in »nadnaravno bitje se obrača k človeku г milostjo«. Posamezne PS imajo lahko v različnih pomenkah istega pomenskega polja enako ali različno vlogo, lahko so namreč jedrne ali razločevalne. Pri nekaterih besedah ugotavlja vzporeden pomenski razvoj, kar pomeni, da so izkazani primeri večkratne delne in popolne sopomenskosti. Izrazita večpomenskost in sopomenskost sta po Blandrjevem mnenju sploh posebnost starejših stopenj v razvoju knjižne slovaščine. V četrtem poglavju (Povzetek in sklepi) podaja značilnost zapleteno organiziranih besed-nopomenskih sestavov, pomenskih polj in delnih sestavov. Sem spada še knjigi dodana priloga s shemo delnega sestava nespokojnost', st'ažnost' v kulturni slovaščini. Zgodovinsko besedoslovje in slovaropisje dobivata ob splošni zazrtosti v ta in prihodnji čas vedno bolj obroben položaj. S poznavanjem in upoštevanjem sodobnih raziskovalnih metodologij, z njihovim prilagajanjem oz. izborim za svoje posebne potrebe ter s plodnim kombiniranjem s tradicionalnimi raziskovalnimi postopki se zgodovinsko besedoslovje in slovaropisje temu potiskanju na obrobje uspešno upirata. Jožica Na rat ZRC S AZU v Ljubljani V spomin OB SMRTI BLAŽETA KONESKEGA Sedmega decembra zvečer je prek radia Skopje odjeknila vest o smrti makedonskega jezikoslovca, pesnika, književnika, književnega zgodovinarja, esejista, prevajalca, univerzitetnega profesorja in akademika Blažeta Koneskega. Tako vsestranost sem zaradi običaja, ki se pojavlja ob takih dogodkih, omenil namenoma. Po splošnem mnenju pripadajo vsestranski ljudje minulim obdobjem. V prejšnjem stoletju so se pojavile mnoge enciklopedične osebnosti, ki so delovale na vseh področjih življenja. Za dvajseto stoletje pa se zdi, daje najpomembnejša ozka usmerjenost. Kljub temu je akademik Blaže Koneski s svojim obsežnim delom pravi enciklopedist tega stoletja. Rodil seje v prilepski vasi Nebregovo 19. decembra 1921. Osnovno šolo je končal v Prilepu, gimnazijo pa v Kraguljevcu, kjer je 1939 tudi maturiral. Slavistiko je študiral na univerzah v Beogradu in Sofiji, kjer je poslušal predavanja profesorjev Aleksandra Beliča in Kirila Mirčeva. Oba profesorja sta bila odlična poznavalca makedonskih narečij, kar nam dokazujejo tudi njune študije: galički govor je raziskoval Belič, prilepski govor Mirčev. Beličeve in Mirčeve študije so bile sestavljene zato, da bi se prikazala »nemakedonska« jezikovna osnova omenjenih narečij. Najbrž je Blažetu Koneskemu tako dvojno šolanje pomagalo pri pisanju slovnice in pri odločitvi glede pravih makedonskih fonomorfoloških posebnosti, ki so se ločile od srbskega oziroma bolgarskega jezika. Sodeloval je pri osvobajanju Makedonije od starih in novih zasužnjevalcev. Njegovo najmočnejše orožje v tem boju pa je bila makedonska beseda, makedonski jezik. Pred natanko petdesetimi leti je bil novinar pri časopisu Nova Makedonija in dve leti kasneje član komisije za makedonske izdelke. Leta 1946 je postal načelnik Oddelka za kulturo pri Ministrstvu za nacionalno prosveto Federativne republike Makedonije. Z ustanovitvijo skopske fakultete je bil Koneski med prvimi postavljen za izrednega profesorja na Katedri za makedonski jezik in književnost (1946-1957). Kmalu je napredoval v dekana in rednega profesorja na filozofski fakulteti. V študijskem letu 1958-1960 je postal rektor skopske univerze. Leta 1967 je bila ustanovljena Makedonska akademija znanosti in umetnosti (MANU) in Blaže Koneski je bil eden njenih prvih članov. Postal je prvi predsednik Akademije in opravljal to delo osem let. Pred tem je 1962 postal dopisni član JAZU (danes H AZU), leto kasneje SANU, 1968 na univerzi v Chicagu, Vroclavu, Krakovu, Dunaju in Moskvi. Leta 1946 je sprejel mesto prvega predsednika v Društvu pisateljev Makedonije (DPM). Predsednikoval pa je tudi pri Zvezi pisateljske asociacije. Leta 1950 je postal prvi urednik makedonskega jezikoslovnega časopisa Makedonski jezik in ostal pri njem vse do leta 1972. Naloge urednika je opravljal tudi pri književnem časopisu Novi dan. Blaže Koneski je bil mentor mnogih makedonistov, ki so si pridobili priznanja za svoje delo na znanstvenem področju, nepozaben profesor splošnega jezikoslovja, zgodovine makedonskega jezika in staroslovanskega jezika, sodoben metodik, pedagog in redaktor velikega makedonskega slovarja (1961-1966). Sočasno pa je bil tudi odličen književnik, prevajalec in filolog. Priznanja, ki so mu bila podeljena v domovini in po svetu, niso bila nezaslužena. Zdi se, da je njegova največja zasluga raziskovanje makedonskega jezika, njegovo normiranje, znanstveno interpretiranje in prezentiranje. Kot sodelavec v Komisiji za normiranje makedonskega knjižnega jezika je imel Koneski priložnost pokazati vse svoje znanje in sposobnosti. Nesporna je njegova zasluga za poenotenje makedonskega jezika. Obstojnost teh pravil dokazuje dejstvo, da se niso spremenila skoraj polovico stoletja. Danes sicer lahko opazimo nekatere napake, ki pajih razumemo, saj se pojavljajo v vseh jezikih, ki se razvijajo, in taka je tudi makedonščina. Koneski je skupaj s Krumom Toševom aktivno sodeloval pri izdelavi prvega in drugega makedonskega pravopisa. Čeprav je začel s poezijo, pri prelistavanju njegove bibliografije opazimo, daje največji del njegovega ustvarjanja posvečen raziskovanju makedonskega jezika. Leta 1945 je objavil pesnitev Most, naslednje leto v sodelovanju z drugimi makedonskimi pesniki zbirko Pesmi in leta 1948 zbirko Zemlja in ljubezen. Sočasno je objavil študijo Makedonska literatura in makedonski književni jezik, kije bila po letu 1945 objavljena že drugič. 1946 je izšla študija Beležke za slovar našega jezika. Naslednji dve leti seje ves posvetil raziskovanju makedonskega jezika. Vsa ta dela so bila izdana do leta 1949. Dela kot so Makedonski pravopis s pravopisnim slovarjem (s Krumom Toševom), Odlomek iz 13. stoletja - spomenik iz Ohridske šole, Napake v naglasu; Za sklone, Predloga V in VO, Uporaba odvisnih zaimkov: ŠTO, KOIŠTO in 'ГН pa so bila izdana naslednje leto. Pri branju njegove bibliografije pridemo do spoznanja, da šteje opus Blažeta Koneskega približno 400 enot, od katerih je ena četrtina knjig. Zaradi širine njegovega ustvarjanja je bolje, da se zadržimo samo pri naštevanju najpomembnejših del iz vseh področij, ki opravičujejo prejeta priznanja. Najpomembnejše delo Blažeta Koneskega je brez dvoma njegova Slovnica makedonskega knjižnega jezika 1. del (fonetika in naglas, 188 str.) iz 1952. leta in 2. del (morfologija, 252 str.) iz 1954. leta. To je bila prva izdaja, ki je bila večkrat ponatisnjena. Prvo makedonsko slovnico je izdal Gorgi Pulevski 1880. leta pod imenom Slognica rečevska .... pravopisne principe makedonskega jezika pa je začrtal Krste Misirkov 1903. leta. Kljub slovnici Pulevskega, pravopisnim načrtom Misirkova in objavi slovnice Krumeta Kepenskega v delno osvobojeni Makedoniji 1946, predstavlja delo Blažeta Koneskega resnično premišljeno, opisno slovnico makedonskega jezika. Čeprav v njej niso obdelana vsa slovnična področja - nima posebnega poglavja o skladnji, ki je vključena v morfologiji - je služila tisočem makedonskim učiteljem, profesorjem in laikom kot pomoč pri utrjevanju in razširjanju znanja makedonskega jezika. Služila je kot nepogrešljiv priročnik mnogim kontrastivnim raziskavam. Brez njene pomoči bi bili le-ti premalo obveščeni o strukturi makedonskega jezika. Drugo pomembnejše delo Blažeta Koneskega je Zgodovina makedonskega jezika (1965), delo, ki ga nimajo niti starejši knjižni jeziki, kot je makedonščina. V njej so podane makedonske posebnosti fonološkega, oblikoslovnega in besedijskega sistema; od sprememb v glasovnem sistemu, realizacije nos-nikov, polglasnikov, soglasnikov in soglasniških skupin, prek sintetizma, prehoda v makedonskem jeziku, razvoja trojnega postpozitivnega člena in nastanka vsestranega glagolskega sistema, pa vse do specifičnega makedonsko-slovanskega besednega modela in povezave z neslovanskimi, balkanskimi leksikalnimi sistemi, kot so grški, latinski (aromanski), albanski in turški. Pri spoznavanju dela Blažeta Koneskega ne smemo spregledati študije Jezik v makedonski narodni poeziji iz 1967. leta, ki je pomembna stilistična analiza narodnega verza. Z njo so postavljene osnove sodobnega makedonskega jezikoslovja. V okviru manj obsežnih del Koneskega ne smemo zaobiti velike teoretične in logične študije Ohridska književna šola iz 1956. leta. Študija predstavlja razlago najstarejših makedonskih pisnih književnih besedil iz časa svetega Kiimenta in svetega Nauma ter njunih učiteljev. Zelo odločilno je bilo tudi sodelovanje Koneskega pri makedonskem pravopisu, leksikologiji, dialektologiji in reševanju teoretičnih zgodovinskih in praktičnih jezikovnih vprašanj. Na področju makedonske književnosti in njene zgodovine je Blaže Koneski napravil prve korake. Makedonska književnost v 19. stoletju, kije izšla 1950. leta, še danes služi pri sistematičnih pristopih k novejši makedonski književnosti. Blaže Koneski je bil tudi pesnik, ki je objavil več pesniških zbirk. Najpomembnejše so: Zapisi (1976), Vezilja (1979 ), Stare in nove pesmi (1979), Pipe (1984) in druge. Znana je tudi njegova kratka proza Vinograd in zbirka pripovedk, obe pa sta izšli 1955. leta. Blaže Koneski je bil tudi veliko prevajan. Njegove pesmi in pripovedke so bile prevedene v slovenščino, hrvaščino, srbščino, turščino, albanščino, madžarščino, francoščino, ruščino, italijanščino, grščino, poljščino, romunščino, nemščino, angleščino in druge jezike. V mnoge jezike je bila prevedena tudi njegova Slovnica makedonskega knjižnega jezika in vrsta strokovnih razprav. Blaže Koneski je bil tudi odličen prevajalec poezije. V makedonščino je prevedel dela Prešerna (Krst pri Savici), Shakespearja, Blocka, Mickievvicza, Njegoša, Heineja in Maja-kovskega. Za svoja dela je prejel najvišja priznanja; makedonske nagrade 11. oktober, brata Miladi-novca in zlati venec. Na Struških večerih poezije je prejel nagrado za književni opus Misel. Podeljene pa so mu bile tudi Njegoševa in Herderjeva nagrada ter nagrada AVNOJ-a. Akademik Blaže Koneski bo ostal osrednja osebnost dvajsetega stoletja v makedonskem javnem in kulturnem življenju. Dragi Štefanija Filozofska fakulteta v Ljubljani BIBLIOGRAFIJA MATJAŽA KMECLA OB ŠESTDESETLETNICI 1949 D Zidanica. - Iskra (Celje) 3 ( 1949), str. 24-26. 1955 D Nesreča. - Obzornik 1955, št. 9, str. 321-324. 1956 D Kako sva šla z Metko v hribe. - Planinski vestnik 56 (1956), št. 3, str. 150-155. 1957 В J. Jurančič: Južnoslovanski jeziki. - Naši razgledi 6 (1957), št. 10 (25. 5.), str. 246. D Balada o Jezusu Kristusu in dvanajstih apostolih. - Gorenjska 1 (1957), št. 3, str. 114-120. 1959 В Ciril Zlobec: Ljubezen. - Naši razgledi 8 (1959), št. 9(16. 5.), str. 222. Pozabljeni pravopis v Igorja Torkarja Pozabljenih ljudeh, Ljubljana 1959. - Naši razgledi 8 ( 1959), št. 20 (31. 10.), str. 484-485. Slavko Jug: Dobro sonce. - Naši razgledi 8 (1959), št. 8 (25. 4.), str. 198. D Trije možje na transverzali, da o psu niti ne govorimo. - Planinski vestnik 59 (1959), št. 3, str. 116-119; št. 4, str. 159-165. E Pa se le vrti : (Predstava Brechtovega Galilea Akademije za igralsko umetnost) : III. študentski kulturni festival. - Tribuna 9 (1959), št. 11(15. 6.), str. 6. A - knjige, študije in razprave В - članki in ocene C - uredništvo knjig D - leposlovje in esejistika E - ostalo (kultura, planinstvo, vodniki itd.) F - intervjuji; o njem 1960 В Humanizem v aristokratski distanci. - Naši razgledi 9 ( 1960), št. 15 (6. 8.), str. 350. Ob članku Marijana Rožanca »Lažni humanizem» v Naših razgledih 9 ( I960), št. 14 (23. 7.) 1961 A Razvojne tendence v novejši slovenski književnosti : referat na III. jugoslovanskem slavističnem kongresu. - Jezik in slovstvo 7 (1961/62), št. 1, str. 16-21. В Fiziognomija slavističnega kongresa. - Delavska enotnost 19 (1961), št. 39 (30. 9.), str. 6. Nesporazum v osnovi. - Naša sodobnost 9 (1961 ), št. 8/9, str. 833-841. O knjigi Dušan Moravec. Meščani v slovenski drami. Revolversko kulturno branje. - Naši razgledi 10 (1961), št. 9 (13. 5.), str. 215. O knjigi Boris Pahor: Na sipini in pisanju Jolke Milič. Študij slavistike in mesto slavista v družbi. - Delo 3 (1961), št. 171 (24. 6.), str. 6. Troje pesniških svetov. - Naši razgledi 10 (1961), št. 6 (25. 3.), str. 142. O knjigah France Filipič: Ptice letijo v daljavo, Mila Kačič: Letni časi in France Pibernik: Bregovi ulice. D Nova šola v Šent Fenku. - Mlada pota 10 (1961/62), št. 6, str. 402-410. Izvedba: Radio Ljubljana 31. 12. 1961. Odločilni dan v mačji zgodovini. - Izvedba: Radio Ljubljana 30. 12. 1961. Samota velikega teatra. - Izvedba: Radio Ljubljana 17. 10. 1961. 1962 В Diletantizem univerzitetnih skript. - Naši razgledi 11 (1962), št. 4 (24. 2.), str. 77-78. O knjigi Rudolf Kolarič: Slovenačka književnost. Dr. Mirko Rupel: Primož Trubar. - Delo 4 (1962), št. 190 (12. 7.), str. 6. O knjigi z istim naslovom. Marjan Kramberger: Pesmi 1961. - Delo (4) 1962, št. 123 (6. 5.), str. 6. Moč in nemoč. - Problemi 1 (1962/63), št. 4, str. 293-294. O slovenski kritiki. O humanističnih koncepcijah v sodobni slovenski književnosti. - Tribuna 12 (1962), št. 8 (1. 5.), str. 3-4; št. 9 (16. 5.), str. 5-6. Pesmi 1961 Marjana Krambergerja. - Problemi 1 (1962/63), št. 1, str. 84-86. O knjigi z istim naslovom. Smiljan Rozman o svojem mestu. - Naši razgledi 11 (1962), št. 9(12. 5.), str. 176. O knjigi Smiljan Rozman: Mesto. Strah : roman Branka Hofmana, Lipa Koper, 1961. - Naši razgledi 11 (1962), št. 3(10. 2.), str. 57. O knjigi z istim naslovom. Strah in pogum porajajoča satira. - Delavska enotnost 20 (1962), št. 42 (27. 10.), str. 9. Soavtor. - O slovenski satiri. Uvod v književnost : (Uvod u književnost, Zagreb 1961, 699 str.). - Jezik in slovstvo 7 (1961/62), št. 7, str. 222-224. O knjigi Uvod u književnost. C Problemi : revija za kulturna in družbena vprašanja. - L. 1 (1962/63), št. 1-4. - Ljubljana : CK ZMS : lOZŠJ, 1962.-384 str. Sourednik. D Avtomobili. - Problemi I (1962/63), št. 5, str. 385-398, št. 6, str. 502-519. Izvedba: Radio Ljubljana 16. 10. 1962. Basen o tem, kako so se mezgi organizirali v konje. - Problemi 1 (1962/63), št. 4, str. 325-328. Pohlep po slavi. - Planinski vestnik 62 (1962), št. 5, str. 212-216. E Eksistenčno vprašanje kot simptom. - Delo 4 (1962), št. 159 (19. 6.), str. 6. Izšlo pod skupnim naslovom: Anketa o družbenem uveljavljanju mladine. Mentorizem v akciji : odgovor je bil namenjen študentski Tribuni. - Problemi 1 (1962/63), št. 3, str. 260-261." »Neposredni proizvajalci», socialistična zavest in položaj inteligence. - Mlada pota 10 (1961/62), št. 6, str. 389-390. Pojasnilo k testni »aferi». - Prosvetni delavec 12 (1962), št. 10 (23. 5.), str. 4. Smisel in nesmisel testiranja. - Delo 4 (1962), št. 88 (30. 3.), str. 6. O šolstvu 1963 A Relativna »stvarnost». - Problemi 1 (1962/63), št. 6, str. 556-562. Polemični zapiski o vprašanjih kulturne in filozofske orientacije povojnih generacij. В Ciril Zlobec: Moška leta našega otroštva. - Naši razgledi 12(1963), št. 1 (12. I.), str. 13. O knjigi 7. istim naslovom. Diaftlm s spremnim komentarjem o Otonu Zupančiču. - Sava-film 1963. Jože Snoj: Mlin stooki. - Delo 5 (1963), št. 258 (20. 9.), str. 5. Mlada koroška generacija. - Problemi 1 (1962/63), št. 12, str. 1189-1192 O koroški reviji Mladje. P. Božič: Izven. - Delo 5 (1963), št. 223 (16. 8.), str. 5. Pojasnilo. - Naši razgledi 12(1963), št. 14(27.7.), str. 286. Odgovor na članek J. Gradišnika prav tam 8. 6. 1963. Prazna iskrenost. - Problemi 1 (1962/63), št. 11, str. 989-995. О knjigah Elza Budau: Diagram neke ljubezni, Marlena Humek-Pehani: Deklice na potepu in Peter Kavalar: Grajski biki. Slovenska književnost danes. - Naši razgledi 12(1963), št. 24 (28. 12.), str. 481. C Problemi : revija za kulturna in družbena vprašanja. - L. I (1962/63), št. 5-12. - Ljubljana : CK ZMS : IO ZŠJ, 1963. - Str. 385-1196. Sourednik. E Tudi kultura pozna drugačne obraze. - Tribuna 13 (1963), št. 15 (22. 5.), str. 6-7. Vsiljevanje preživelih naukov?-Naši razgledi 12 (1963), št. 13 (6. 7.), str. 266. О ljubljanskem urbanističnem problemu. 1964 A Peter Božič - Izven. - Problemi 2 (1964), št. 16/17, str. 437-445. La prose Slovène d'aujourd'hui. - Le livre Slovène 1 (1963/64), št. 3/4, str. 79-80. В Anton Ingolič: Enajsterica živih. Redna knjiga Prešernove družbe za leto 1965. - Delo 6 (1964), št. 333 (9. 12.), str. 9. Drago Grah: Konec pravljice. - Delo 6 (1964), št. 309 (12. 1 L), str. 5. M. Malenšek: Inkvizitor. - Delo 6 (1964), št. 327 (3. 12.), str. 5. Matevž Hace: Tihotapci. - Delo 6 (1964), št. 262 (25. 11.), str. 5. Vladimir Kavčič: Od tu dalje. - Delo 6 (1964), str. 346 (22. 12.), str. 5. D Kako seje gospod Franc boril z naravo. - Planinski vestnik 64 (1964), št. 3, str. 114-118. Konec afere : nogometna pravljica. - [Ljubljana : RTV], 1964. - 60 f. Strojepis. avtograf. Izvedba: Radio Ljubljana 13. 4. 1964. Skupno ležišče : variacija na staro temo. - Planinski vestnik 64 (1964), št. 5, str. 212-214. Za naš skupni socializem : zadeva za vse občane : agitka. - Problemi 2 (1964), št. 20/21, str. 830-851. Razmnoženo: [Ljubljana : RTV], 1969. - 23 f. Izvedba: Radio Ljubljana 1969. Prevod v nemščino: Der Abiturientenaufsatz; deutsch von Miklos Prosenc. [S. I.: s. п., 1968]. Strojepis. avtograf. Izvedba: Nordeutscher Rundfunk 1968, 1969. E Lastništvo in najemništvo. -Teorija in praksa 1 (1964), št. 7/8, str. 1040-1049. O sofinanciranju gradnje stanovanj. Še nekaj aktualnosti k aktualnemu intervjuju. - Teorija in praksa 1 (1964), št. 6, str. 900-909. O gmotnih razmerah študentov slavistike na Univerzi v Ljubljani. 1965 A Kratek pregled slovenske literarnozgodovinske dejavnosti. - V: Lirika, epika, dramatika : študije iz novejše slovenske književnosti. - Murska Sobota : Pomurska založba, 1965. - Str. 335-349. Kritična opazka k Svetinovi »Ukani». - Problemi 3 (1965), št. 31, str. 924-932. Možnosti raziskovanja. - V: Lirika, epika, dramatika : študije iz novejše slovenske književnosti. - Murska Sobota : Pomurska založba, 1965. - Str. 7-28. Pravljičnost Večerne pravljice. - V: Lirika, epika, dramatika : študije iz novejše slovenske književnosti. - Murska Sobota : Pomurska založba, 1965. - Str. 159-164. Prostor in čas v treh pesmih Kajetana Koviča. - V: Lirika, epika, dramatika : študije iz novejše slovenske književnosti. - Murska Sobota : Pomurska založba, 1965. - Str. 147-158. Troje sodobnih dram. - V: Lirika, epika, dramatika : študije iz novejše slovenske književnosti. - Murska Sobota : Pomurska založba, 1965. - Str. 283-306. Tvoj čili polet, mladi Kajuh, kanjuh. - Ljubljana : Prosvetni servis, 1965. - 14 str. - (Umetnost in kultura ; 49) В В. Pahor: Parnik trobi nji. - Delo 7 (1965), št. 41 (13. 2.), str. 5. Boro Kostanek: Črtice mimogrede. - Delo 7 (1965), št. 84 (28. 3.), str. 6. Branko Hofman: Ljubezen. - Delo 7 (1965), št. 303 (7. 1 L), str. 7. Dvoje svetov pri Avčinu in Ingoliču. - Delo 7 (1965), št. 49 (21. 2.), str. 7. O knjigah Anton Ingolič: Pri naših v Ameriki in France Avčin: Kjer tišina šepeta. Ivan Rob: Izbrano delo.-Delo 7 (1965), št. 331 (8. 12.), str. 5. Janez Švajncer: Ulice brez ljubezni. - Delo 7 (1965), št. 149 (5. 6.), str. 5. L. Suhodolčan: Svetlice. - Delo 7 (1965), št. 86 (30. 3.), str. 5. M. Hace: Ljubezen in orožje. - Delo 7 (1965), št. 163 (19. 6.), str. 5. Mitja Vošnjak: Zid na mejni reki Selan. - Delo 7 (1965), št. 7 (10. L), str. 6. Psihologija položaja. - Dialogi 1 (1965), št. 9, str. 505-507. Soavtor. - Anketa. - Ob nekaterih pojavih v najnovejši slovenski poeziji. Rok Arih: Krokiji. - Delo 7 (1965), št. 63 (7. 3.), str. 6. E »Ljubljana» in »Maribor». - Delo 7 (1965), št. 21 (24. L), str. 7. O višjem in visokem šolstvu. Preveč hkrati : visoko šolstvo majhnega naroda s prevelikimi očmi. - Tribuna 15 (1965), št. 2 (20. L), str. 4. 1966 В Dva romana Smiljana Rozmana. - Delo 8 (1966), št. 68 (12. 3.), str. 6. O knjigah Smiljana Rozmana Brusač in Ruševine. Ela Peroci: Po šoli me počakaj. - Delo 8 (1966), št. 61 (5. 3.), str. 6. Franc Šrimpf: Beg v jutro. - Delo 8 (1966), št. 96 (9. 4.), str. 9. Jože Snoj: Gospa z mentolom. - Delo 8 (1966), št. 127 (14. 5.), str. 7. Nada Kraigher: Začarani krog. - Delo 8 (1966), št. 103 (16. 4.), str. 6. Pavle Zidar: Jem njegovo telo in pijem njegovo kri. - Delo 8 (1966), št. 75 ( 19. 3.), str. 6. Saša Vuga: Zarjavele medalje. - Delo 8 (1966), št. 187 (13. 7.), str. 5. Žarko Petan: Zgodbe v eni sapi. - Delo 8 (1966), št. 140 (27. 5.), str. 5. D Ali pa se lahko vname celo star panj? - Planinski vestnik 66 (1966), št. 5, str. 194-199. Ponatis v: Planinsko berilo. - V Ljubljani : Mladinska knjiga, 1969. - Str. 19-27. Pišem radijsko igro. - [Ljubljana : s. п.], 1966. Strojepis. avtograf. Izvedba: Radio Ljubljana 28. 10. 1966. Dvojezična izdaja: Pišem radijsko igro: radijski esej v dvoje. - Ljubljana: [s. п., 1968]. - V, VI, 22., 22. str. Vzporedno slovensko in srbohrvaško besedilo. Prevod v nemščino: Ich schreibe ein Hörspiel: aus dem Slowenischen von Miklos Prosenc und Franz Hiesel. Izvedba: Norddeutsche Rundfunk 1969. F Matjaž Kmecl, asistent pri Katedri za zgodovino slovenske književnosti. - V: Univerza v Ljubljani : biografije in bibliografije univerzitetnih učiteljev in sodelavcev : 2. knjiga : 1956-1966. - Ljubljana : Univerza v Ljubljani, 1966. - Str. 94-95. 1967 A Kolarjev roman in vprašanje slovenskih sodobnih literarnih teorij. - Dialogi 3 (1967), št. 5, str. 285-291. O knjigi Marjan Kolar: Išči poldan. Povojni rodovi pripovednih prozaistov, mentorsko obdobje, socrealizem, obnovljeni realizem. - V: Slovenska književnost 1945-1965 : 1. knj. - Ljubljana : Slovenska matica, 1967. -Str. 291-383. Sodobna slovenska proza. - Seminar slovenskega jezika, literature in kulture 3 (1967), 12, [2], [2] str. Povzetek v ruščini in angleščini. В Karantanija : ob Pavleta Zidarja potopisu z istim naslovom. - Dialogi 3 (1967), št. 6, str. 341-344. O knjigi Pavle Zidar: Karantanija. Miklavž Prosenc, Die Dadaisten in Zürich. - Slavistična revija 15 (1967), št. 1/2, str. 328-332. D Stopinje v snegu / Ivan Ribič ; dramatizacija Matjaž Kmecl. - Izvedba: Radio Ljubljana 4. 7. 1967. E [Problemi kulture v naši družbi]. - Teorija in praksa 4 (1967), št. 12, str. 1734-1739. Soavtor. - Izšlo v rubriki Aktualni intervju. 1968 В Ljubezenska zgodba - Krambergerjev roman-prvenec. - Dialogi 4 ( 1968), št. 10, str. 541 -548. O knjigi Marijan Krambcrger: Ljubezenska zgodba. Zagate v slovenski pripovedni prozi. - Dialogi 4 (1968), št. II, str. 615-619. C Slovenska proza 1945-1965 / izbrala in uredila Helga Glušič-Krisper in Matjaž Kmecl. - Ljubljana : Slovenska matica, 1968. -403 str. Antologija. - Uvodne besede: str. 5-6. - Opombe: str. 403-[405] D Intervju. - [Ljubljana] : Radiotelevizija, uredništvo radijskih iger [1968]. -[30] f. Strojepis. avtograf. - 2. nagrada na natečaju RTV Ljubljana 1968. Natis v: Dialogi 6 (1970), št. 1, str. 32-47 in v: Devet slovenskih radijskih iger. - Ljubljana, MGL 1975.-Str. 219-258. Izvedbe: Radio Ljubljana 8. 9. 1968; 25. 10. 1968, Radio Trst 14.9. 1977. Prevod v angleščino: Interview = [Intervju] ; translated by Božidar Pahor. - Ljubljana : Radiotelevizija, [1969]. - III, 43 f. Prevod v francoščino: L'interview = [Intervju] ; traduit par Viktor Jesenik. - Ljubljana : Ra- dio-Tèlevision, [1969]. - III, 47 f. Prevod v nemščino: Das Interview; aus dem slowenischen von Janko Messner. [S. I.: s. п., 1969]. Strojepis. avtograf. I/.vedba: Norddeutscher Rundfunk 24.11.1969. Prevod v srbohrvaščino: Intervju : (XIII. teden jugoslovanske radijske igre, Ohrid 5.-10. maj 1969). - Ljubljana : Radio-Televizija, 1969. - VI, VI, 31, 31 str. vzpor. pag. Vzpored nasi.: Intervju. Preveo Lazar Amidžic. - Vzporedno slovensko in srbohrvaško besedilo. E K novemu hotelu pod Vrtovinom v Bohinju. - Delo 10 (1968), št. 75 (17. 3.), str. 2. Razmišljanje o Triglavu. - Planinski vestnik 68 ( 1968), št. 1, str. 5-9. 1969 A Zapisek o naši »novi literarni znanosti«. - Jezik in slovstvo 14 (1969), št. 8, str. 228-235. В Nove slovstvene vrste. - Jezik in slovstvo 14 (1969), št. 1, str. 24-26. O razpravah Ursula Langspach: Das Brigadetagebuch, 1961 in Günther Seifert: Smisel in oblika literarne črtice, 1961. D Cilj je sonce - pot je megla. - Planinski vestnik 69 (1969), št. 1, str. 1-4. Samota velikega teatra. - Izvedba: Radio Trst 13. 2. 1969. F Matjaž Kmecl : 23. Februar 1934 Velenje / Jugoslawien. - V: Reclams Hörspielführer. -Stuttgart : Reclam, 1969. - Str. 378-379. 1970 A Informacija o trenutnem dogajanju v slovenski književnosti. - Seminar slovenskega jezika, literature in kulture 6 ( 1970), str. 176-183. Povzetek v ruščini. Književnost zamejskih koroških Slovencev po plebiscitu. - Dialogi 6 (1970), št. 10, str. 661-671. O književni vrsti, zvrsti, tipu. - Jezik in slovstvo 15 (1969/70), št. 4, str. 105-112. Pripovedna proza. - Jezik in slovstvo 16(1970/71 ), št. 3, str. 56-63. Izšlo pod skupnim naslovom: Sodobna slovenska književnost v srednji šoli. - Predavanje na zborovanju slavistov v Novi Gorici. Uvod v razlago sodobne slovenske novele : (obdobje prednovelistične pripovedne oblike, 1945-1951 ). - Ljubljana, 1970. - I, 249 f. Disertacija. Filozofska fakulteta, Ljubljana. - Strojepis. avtograf. В Jože Snoj: Hodnik. - Delo 12 (1970), št. 137 (23. 5.), str. 18. Primer iz statistične lingvistike : skriti red. - Jezik in slovstvo 16 (1970/71), št. 1/2, str. 45-46. O izsledkih Hansa Arensa. V umetnino skozi najbolj vabljiva vrata : slovenska sodobna pripovedna proza v pouku na srednjih šolah : s slavističnega zborovanja v Novi Gorici. - Delo 12 (1970), št. 269 (3. 10.), str. 19. ViktorSmolej,-Jezik in slovstvo 16(1970/71), št. 1/2, str. 36-37. Ob 60-letnici. - Soavtor Franc Jakopin - Podpis: Uredniški odbor. Vprašanje balkanistike. - Jezik in slovstvo 16 (1970/71), št. 1/2, str. 47. O knjigi Studia balkanica bohemo-slovaca, Brno 1970. Vprašanje posebne literarne vede. - Naši razgledi 19 (1970), št. 5 (6. 3.), str. 143-144. Anketa: Položaj literarne znanosti na Slovenskem. C Jezik in slovstvo 16 (1970/71). - Št. 1-3.-80 str. Urednik za slovstveno zgodovino. D Kako je očka peljal Primoža in Andreja na Triglav. - Ljubljana : [s. п.], 1970. - 11 f. Strojepis. avtograf. 1971 A Epika ali pripovedništvo. - Lirika, epika, dramatika. - 2. predelana izd. - Murska Sobota : Pomurska založba, 1971. - Str. 39-59. Katalog in slovenska literatura. - Sodobnost 19 (1971), št. 4, str. 347-355. Literarna avantgarda v slovenski literaturi 20. stoletja. - Seminar slovenskega jezika, literature in kulture 7 ( 1971 ), 17, (I) str. Povzetek v ruščini. Pravljičnost Večerne pravljice. - V: Lirika, epika, dramatika. - 2. predelana izd. - Murska Sobota : Pomurska založba, 1971. - Str. 271-275. Prostor in čas v treh pesmih Kajetana Koviča. - V: Lirika, epika, dramatika. - 2. predelana izd. - Murska Sobota : Pomurska založba, 1971. - Str. 259-269. Slovenska literarna zgodovina. - Lirika, epika, dramatika. - 2. predelana izd. - Murska Sobota : Pomurska založba, 1971,- Str. 97-110. В Anketa o pouku slovenske književnosti na srednjih šolah : pripis k ustrezni tematiki novo- goriškega slavističnega zborovanja. - Jezik in slovstvo 16 (1970/71), št. 6, str. 183-186. Gorje zelenemu drevesu. - Delo 13 ( 1971 ), št. 268 (2. I ().), str. 18. O knjigi Alojz Rebula: Gorje zelenemu drevesu. Kulturni obraz današnjega Velenja. - V: Hotenje, ki je postalo stvarnost : 1971. - Velenje : Občinska konferenca SZDL, 1971. - [4] str. Messnerjev literarni dokument o nacionalkanibalizmu. - Delo 13 (1971), št. 268 (2. 10.), str. 18. O knjigi Janko Messner: Skurnc storijo. Odličen ruski prikaz slovenske književnosti med obema vojnama. - Jezik in slovstvo 17 (1971/72), št. 1/2, str. 32-34. O študiji Evgcnije 1, Rjabove v zborniku Zamejske slovanske literature 20. stoletja, 1970. Valentin Vodnik in F. M. Dostojevski v Kondorju. - Jezik in slovstvo 17 (1971/72), št. 3, str. 84-86. O knjigah Valentin Vodnik: Izbrano delo in Fedor M Dostojevski: Izbor kratke proze. C Jezik in slovstvo 16(1970/71 ). - Št. 4-8. - Str. 83-268. Urednik za slovstveno zgodovino. Jezik in slovstvo 17 (1971/72). - Št. 1-3.-96 str. Urednik za slovstveno zgodovino. D Pred največjim triglavskim praznikom. - Planinski vestnik 71 (1971), št. 6, str. 262-266. Zlatorogovi vrtovi. - Planinski vestnik 71 (1971), št. 4, str. 147-153. E Kdo je na Koroškem huligan?-Teorija in praksa 8 (1971), št. 4, str. 674-677. O avstrijski politiki do Slovencev na avstrijskem Koroškem. Moskovski botanični vrt. - Naš vrt 6 ( 1971 ), št. 8/9, str. 208-209. Neobvezna skepsa ob Vukičevicem sestavku. - Teorija in praksa 8 ( 1971 ), št. 6/7, str. 996-998. К članku Koherentnost narodnih kultur v kulturnem življenju JLA. 1972 A Iz slovenske literarno-zgodovinske periodizacije. - Slavistična revija 20 (1972), št. 4, str. 407-417. Povzetek v ruščini. Nekaj tem iz zgodnjega razvoja slovenske pripovedne proze. - Slavistična revija 20 (1972), št. 2, str. 207-235. Povzetek v ruščini. La prose narrative Slovène ; traduit par V[iktor] J[esenikj. - Le livre Slovène 10 (1972), št. 2, str. 58-63. Slovenska literarna avantgarda v 20. letih XX. stoletja. - Jezik in slovstvo 18 (1972/73), št. 1/2, str. 27-30. Predavanje za VII. kongres slavističnih društev Jugoslavije v Beogradu. В Beseda o koroškem obisku. - Dolenjski razgledi 1972, št. 4 (20. 4.), str. 49-51. Na str. 51 biografski podatki o avtorju. Priloga Dolenjskega lista. Koroška v besedi.-Naši razgledi 21 (1972), št. 13 (7. 7.), str. 391. O knjigi Kärnten in Wort. Koroški obisk : naša ustvarjalnost za mejo. - Delo 14 (1972), št. 327 (2. 12.), str. 26 O slovenski koroški literaturi. Pogled na zgodnji ruski strukturalizem. - Jezik in slovstvo 17 (1971/72), št. 5, str. 162-164. O knjigah Vladimir JakovTevič Propp. Morfologija volšebnoj skazki in Aleksandr Aleksandrovič Reformatskij: Opyt analiza novcllističeskoj kompozicii Profesor Janko Orožen - osemdesetletnik. - Jezik in slovstvo 17 (1971/72), št. 4, str. 113. Še o konstruktivizmu. - Jezik in slovstvo 17 (1971/72), št. 6, str. 209. Dopolnilo k članku v 4. št. Jezika in slovstva. - O Branku Micicu-Poljanskem. Torej še enkrat o Kosovelovem konstruktivizmu. - Jezik in slovstvo 17 (1971/72), št. 4, str. 124-127. Odgovor na vprašanje. C Jezik in slovstvo 17 (1971/72). - Št. 4-8. - Str. 97-272. Urednik za slovstveno zgodovino. Jezik in slovstvo 18 (1972/73). - Št. 1-3,-120 str. Urednik za slovstveno zgodovino. D S prijatelji pod macesni. - Planinski vestnik 72 (1972), št. 9, str. 401-407. 1973 A Jenkova pripovedna proza : (razmerje med ljudsko godčevsko tradicijo in romantično literarno šolo). - Jezik in slovstvo 18 (1972/73), št. 5, str. 153-160. Dopolnilo v št. 7/8! Književnost zamejskih koroških Slovencev po plebiscitu. - Koroški kulturni dnevi 1 (1973), str. 151-165. Povzetek v nemščini. Literatura slovenačke manjine u Koruškoj ; [prev. Gojko Janjuševič]. - V: Bagdala 15 (1973), št. 173-174, str. 1-6. Novejša slovenska književnost na Koroškem. - Seminar slovenskega jezika, literature in kulture 9 (1973), str. 109-118. O Kocbekovi pripovedni prozi. - V: Študije o slovstvu in jeziku. - Murska Sobota : Pomurska založba, 1973.-Str. 75-83. Okvirjenost Tavčarjeve pripovedi. - Jezik in slovstvo 19 (1973/74), št. 3, str. 73-79. Predavanje na simpoziju o Tavčarju v Škofji Loki septembra 1973. Slovenian literature abroad ; [translated by Mirko Jurak], - Le livre Slovène 11 ( 1973), št. 3/4, str. 139-150. Suvremena slovenska književnost : literarna karavana prijateljstva ; [prev. Mirjana Hečimovic']. - [S 1. : s. n„ 1973]. - [16] f. Strojepis. avtograf. Izvedba: Radio Zagreb 4. 6. 1973. В Čujte, zvonovi pojo! - Vestnik koroških partizanov 6 (1973), št. 1, str. 80-81. O knjigi Andrej Kokot: Čujte, zvonovi pojo. Današnji slovenski pripovedniki. - Prešernov koledar 1973 (1972), str. 33-34. Uvodnemu tekstu sledijo na str. 34-93 odlomki iz. del in bio-bibliografski podatki s slikami D. Lokarja, E Kocbeka, C. Kosmača, M. Kranjca, M. Mihelič, B. Pahorja, J. Messnerja, M. Haceta, T. Svetine, P. Zidarja, B. Zupančiča, S. Rozmana, L. Kovačiča in V. Kavčiča. O pripravljanju novega srednješolskega učnega načrta za pouk književnosti. - Jezik in slovstvo 18 (1972/73), št. 7/8, str. 287-289. Predlog izboljšanega načrta za pouk književnosti na srednji šoli - o njegovi nadaljnji usodi. - Jezik in slovstvo 19(1973/74), št. 3, str. 100-101. Šesti (ali prvi) Jenkov pripovedni spis. - Jezik in slovstvo 18 (1972/73), št. 7/8, str. 292. Dodatek k članku v 5. št. Jezika in slovstva. Tine Orel ob šestdesetem letu. - Jezik in slovstvo 18 (1972/73), št. 4, str. 144. C Jezik in slovstvo 18 (1972/73). - Št. 4-8. - Str. 121 -304. Urednik za slovstveno zgodovino. Jezik in slovstvo 19 ( 1973/74). - Št. 1-3.- 104 str. Glavni in odgovorni urednik, sourednik za slovstveno zgodovino. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture (9 ; 1973 ; Ljubljana). Predavanja / IX. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 2. - 14. julij 1973 ; uredil Matjaž Kmecl. - Ljubljana : Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 1973. - 210 str. D Počitek na vrhu Škrlatice. - Planinski vestnik 73 (1973), št. 12, str. 589-594. Pograjska romantika. - Planinski vestnik 73 (1973), št. 10, str. 490-494. E Doživetje na Djekšah. - Delo 15 (1973), št. 190 (15. 7.), str. 7. 1974 A Ciglerjeva Sreča v nesreči. - V: Sreča v nesreči ali popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov / Janez Cigler. - V Ljubljani : Mladinska knjiga, 1974. - Str. 91-114. Ponatis I. 1977. Esej o deseniški Veroniki. - V: Z Desenic Veronika z Desenic / Sandi Sitar. - Ljubljana : Partizanska knjiga ; Orbital-Progress, 1974. - Str. 117-130. Formiranje slovenske pripovedne proze v XIX. stoletju. - Seminar za strane slaviste (Sarajevo) 24(1973), str. 201-217. Nastanek sodobne slovenske pripovedne proze in njen razvoj v 19. stoletju. - Seminar slovenskega jezika, literature in kulture 10 (1974), str. 129-139. Pregled slovenske književno zgodovinske vede. - V: Slovenski jezik, literatura in kultura : informativni zbornik. - Ljubljana : Seminar slovenskega jezika, literature in kulture pri Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete, 1974. - Str. 199-208. Shema književno zgodovinske periodiziranosti slovenskega slovstva. - V: Slovenski jezik, literatura in kultura : informativni zbornik. - Ljubljana : Seminar slovenskega jezika, literature in kulture pri Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete, 1974. -Str. 209-212. В Književna zvrst ali književna vrsta? - Jezik in slovstvo 19 (1973/74), št. 8, str. 333. Odgovor na vprašanje. »Kontrolor Škrobar» v »Slovenski kulturni zakladnici» in Zadravčeva študija o njem. - Jezik in slovstvo 19(1973/74), št. 5, str. 173-175. О knjigi Alojz Kraigher: Kontrolor Škrobar. Monografija o leposlovnem ustvarjalcu Ivanu Tavčarju. - Jezik in slovstvo 20 (1974/75), št. 1, str. 19-20. О knjigi Marja Boršnik: Ivan Tavčar. Ob dvajsetletnici.-Jezik in slovstvo 20 (1974/75), št. l,str. 1-2. Ob dvajsetletnici Jezika in slovstva. C Cigler, Janez: Sreča v nesreči ali popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov : podučenje starim in mladim, revnim in bogatim ; besedilo prve slovenske povesti je po prvem natisu (1836) in po izdaji, ki jo je ob stoletnici oskrbel Rudolf Kolarič (Cvetje 1936), priredil ter opremil s spremno besedo in opombami Matjaž Kmecl]. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 1974. - 117 str. - (Zbirka Kondor ; 141 ). Ponatis I. 1977. Jezik in slovstvo 19 (1973/74). - Št. 4-8. - Str. 105-336. Glavni in odgovorni urednik, sourednik 7.a slovstveno zgodovino. Jezik in slovstvo 20 (1974/75). - Št. 1-3. - 80 str. Glavni in odgovorni urednik, sourednik za slovstveno zgodovino. Slovenski jezik, literatura in kultura : informativni zbornik / uredili Matjaž Kmecl, Tine Logar, Jože Toporišič. - Ljubljana : Seminar slovenskega jezika, literature in kulture pri Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete, 1974. - 324 str., 1 pril. D Jezerski Zlatorog. - Proteus 1973/74, št. 9/10, str. 454-456. E Iz Prešernove kuhinje. - Delo 16 (1974), št. 45 (23. 2.), str. 16. Soavtorja Rudi Robič in Frani Okič. - K članku Janeza Menarta v št. 39, str. 21. Maksistična vsebina ali verbalistični make-up? - Komunist 32 (1974), št. 6 ( 11. 2.), str. 21-22. Odgovor na članek Renate Mejak: Marksistična idejnost v učnih načrtih. Pripis k člankom o učnih načrtih za književnost. - Komunist 32 (1974), št. 8 (25. 2.), str. 22. Odgovor na članek Borisa Lipužiča: Poenostavljeno pojmovanje marksistične idejnosti pouka, prav tam 18. 2. 1975 A Novela v literarni teoriji. - Maribor : Obzorja, 1975. - 86 str. Od pridige do kriminalke. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 1975. - 148 str. - (Zbirka Kultura.) Okvirna pripoved pri Tavčarju. - V: V Zali. Cvetje v jeseni / Ivan Tavčar. - V Ljubljani : Mladinska knjiga, 1975.-Str. 182-191. Dodana Življenjepisni in bibliografski dodatek: str. 191-192 in Opombe: str. 192-197. Slovenski književni programi sredi XIX. stoletja ali prastara delitev na elitno in neelitno literaturo. - Seminar slovenskega jezika, literature in kulture 11 (1975), str. 77-87. В »Junak» Arnošt Škrobar. - Jezik in slovstvo 21 (1975/76), št. 2, str. 63-64. Odgovor na vprašanje. »Mladinska književnost : poskus njene ontološke opredelitve. - Delo 17 (1975), št. 68 (22. 3.), str. 23. Ob sedemdesetletnici Silve Trdinove. - Jezik in slovstvo 21 (1975/76), št. I,str. 19-21. Od literarnega junaka do osebe : partizan v slovenski literarni ustvarjalnosti. - Slovenija- paralele 1975, št. 43, str. 106-110. [Pripomba urednika]. - Jezik in slovstvo 21 (1975/76), št. 1, str. 29. Dodana k sestavku Janeza Dolenca: Motivi za Erjavčevo pripoved »Ni vse zlato, kar se sveti». Spremna beseda. - V: Ženini naše Koprnele / Rado Murnik. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 1975.-Str. 205-209. V spomin Francetu Koblarju : 29. 11. 1889 - 11. 1. 1975. - Jezik in slovstvo 20 ( 1974/75), št. 5, str. 113-114. Zapis ob Borisa Paternuja Pogledih na slovensko književnost. - Jezik in slovstvo 21 (1975/76), št. 1, str. 27-29. C Jezik in slovstvo 20 ( 1974/75). - Št. 4-8. - Str. 81 -324. Glavni in odgovorni urednik, sourednik za slovstveno zgodovino. Jezik in slovstvo 21(1975/76). - Št. 1 -3. - 96 str. Glavni in odgovorni urednik, sourednik za slovstveno zgodovino. Murnik, Rado: Ženini naše Koprnele ; [izbral Matjaž Kmecl]. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 1975. - 209 str. - (Humor) E Gora ni nora, tisti je nor, ki ne gre gor. - Delo 17 (1975), št. 208 (6. 9.), str. 21. Soavtor. - Okrogla miza o planinstvu. Mecenstvo spremeniti v gotovost : manj teoretski in bolj praktičen pogled na našo kulturo. -Delo 17 ( 1975), št. 92 ( 19. 4.), str. 26. F Kmecl, Matjaž. - V: Mala splošna enciklopedija : 2. knj.: H-O. Ljubljana : Državna založba Slovenije ; Beograd : Prosveta, 1975. - Str. 332. 1976 A Mala literarna teorija : priročnik za učitelje slovenščine na osnovnih in srednjih šolah. -Ljubljana : Borec, 1976. - 346 str. 2. izd. - 1977. Dopolnjena 3. izd. - Ljubljana : Univerzum, 1983. - 346 str. O rojevanju slovenskega romana. - Jezik in slovstvo 22 (1976/77), št. 1, str. 1-7. Pregljev Plebanus Joannes. - Slavistična revija 24 ( 1976), št. 1, str. 71-82. Povzetek v ruščini. Prvi pogled na današnjo slovensko koroško literaturo. - Mladina 1976, št. 41 (11. 11.), str. 2; št. 42 (18. 11.), str. 2; št. 43 (25. 11.), str. 2, št. 44 (2. 12.), str. 2. Nadaljevanja pod naslovi: Drugi pogled .... Tretji pogled..., Četrti pogled... Sodobna slovenska literatura na zamejskem Koroškem. - V: Ta hiša je moja, pa vendar moja ni : sodobna slovenska literatura na Koroškem. - Ljubljana : Mladinska knjiga ; Celovec = Klagenfurt : Društvo slovenskih pisateljev v Avstriji = Verband slovenischer Schriftsteller in Österreich : Klub Mladje, 1976.-Str. 137-166. Dodane Opombe: str. 166-172. Spremna beseda. - V: Enolončnica : slovenski humoristi. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 1976.-Str. 283-[288]. В Evgenija Ivanovna Rjabova : 19.7. 1925-12. 10. 1976.-Jezik in slovstvo 22 (1976/77), št. 3, str. 84-86. Dodan seznam njenih glavnih znanstvenih del. Helga Glušič, Pripovedna proza Cirila Kosmača. - Jezik in slovstvo 21 (1975/76), št. 7, str. 234-235. Kaj je siže? - Jezik in slovstvo 21(1975/76), št. 3 ov. Odgovor na vprašanje. Kdo pa je Slavko Pregl? - V: Odprava zelenega zmaja / Slavko Pregl. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 1976.-Str. 163-164. Koroška, zibelka slovenske kulture. - Komunist 34 (1976), št. 44 (1. I L), str. 23. О slovenskih književnikih na Koroškem. Poročilo o triletnem uredniškem delu pri JiS. - Jezik in slovstvo 21 (1975/76), št. 8, str. 270-271. Povprečno, a ne nezanimivo. - Dnevnik 1976, št. 356 (31. 12.), str. 5. Izšlo pod skupnim naslovom: Ga mislim pregledat, ob letu povedat... (Vodnik). Ruplov »Hi kvadrat». - Dnevnik 19 (1976), št. 224 (18. 8.), str. 5. O knjigi Dimitrij Rupel: Hi kvadrat. Sedemdesetletnica Marje Boršnikove. - Jezik in slovstvo 21 (1975/76), št. 4, str. 97-103. Intervju zapisal in dodal uvod. Slovenistično literarno znanje na začetku strokovne poti. - Jezik in slovstvo 21 (1975/76), št. 6, str. 198-206. Soavtorja Gregor Kocijan in Jože Koruza. V spomin Borisu Ziherlu : 1910-1976. - Jezik in slovstvo 21(1975/76), št. 6, str. 177. C Ta hiša je moja, pa vendar moja ni : sodobna slovenska literatura na Koroškem ; [pesmi in prozna besedila je izbral in uredil Matjaž Kmecl]. - Ljubljana : Mladinska knjiga ; Celovec = Klagenfurt : Društvo slovenskih pisateljev v Avstriji = Verband slovenischer Schriftsteller in Österreich ; Klub Mladje, 1976. - 174 str. - (Kondor ; 161 ). Enolončnica : slovenski humoristi ; [izbrala in uredila Matjaž Kmecl in Branko Šomen]. -Ljubljana : Mladinska knjiga, 1976. - 287 str. - (Humor). Jezik in slovstvo 21(1975/76). - Št. 4-8. - Str. 97-272. Glavni in odgovorni urednik, sourednik za slovstveno zgodovino. D Bohinjska miniatura : televizijska igra po srednjeveških, Prešernovih in Tavčarjevih motivih. - Ljubljana : RTV, [ 1976]. - 49 f. Strojepis. avtograf. - V knjižni obliki I. 1977 skupaj z Lepo Vido. O Gorenjcih, Štajercih in samotarjih. -Planinski vestnik 76 (1976), št. 4, str. 151-155. Ponatis v: Mladina 1978, št. 17/18 (27. 4.), str. 60-61. O planinski zvestobi in podobnih rečeh. - Planinski vestnik 76 (1976), št. 3, str. 98-105. E Obvestilo lastnikom stanovanj. - Delo 18 (1976), št. 37 (14. 2.), str. 16; št. 55 (6. 3.), str. 18. O lastništvu etažnih stanovanj. Prvine prepričljivosti. - Delo 18 (1976), št. 61 (13. 3.), str. 22. Izšlo pod skupnim naslovom: Dudek - mit vsakdanjosti. Zgodovino bi pozabili, sedanjosti ne moremo : iz govora na protestnem zborovanju študentov in delavcev filozofske fakultete v Ljubljani zoper kršenje avstrijske državne pogodbe. -Večer 32 (1976), št. 266(13. II.), str. 4. F Doc. dr. Matjaž Kmecl za delo Od pridige do kriminalke. - Delo 18 (1976), št. 85 (10.4.), str. 5. Nadnaslov: Nagrade Kidričevega sklada 1976. 1977 A Janez Mencinger kot meščanski ideolog. - V: Krško skozi čas : zbornik ob 500-letnici mesta : 1477-1977. - Krško : Skupščina občine Krško, 1977. - Str. 207-215. Koroški delež v slovenski literaturi. - Koroški koledar 1977, str. 63-70. Literarna in zgodovinska resničnost v partizanski spominski prozi. - V: Osvoboditev Slovenije 1945. - Ljubljana : Borec, 1977. - Str. 361-366. Maska in resnica ali o nenavadnosti pisatelja Vladimirja Bartola = Maschera e verità o delle particolarità dello scrittore Vladimir Bartol. - Most (Trst) 1977, št. 49/50, str. 126-135. Referat na posvetu o Vladimirju Bartolu. - Vzporedno slovensko in italijansko besedilo. Miklova Zala kot poljudna pripoved in kot mit. - V: Miklova Zala : povest iz turških časov / Jakob Sket. - Maribor : Obzorja, 1977. - Str. 153-193. Prvi slovenski roman in druge reči okoli njega. - [Ljubljana] : Radio-televizija, Uredništvo izobraževalnih oddaj, 1977. - 10 f. Strojepis. avtograf. - Radijska šola za višjo stopnjo. Izvedba: Radio Ljubljana 6. 9. 1977, 8. 9. 1977. Proza v gospodarsko strokovnih in drugih praktičnih spisih. - Ljubljana : Radio-televizija, 1977. - 12 f. Strojepis. avtograf. - Radijska šola za višjo stopnjo. Začetki slovenskega romana. - Seminar slovenskega jezika, literature in kulture 13 (1977), str. 47-58. В Baladni smeh. - V: Balada o smehu : ljudska pravljica / Igor Torkar. - Koper : Lipa, 1977. -Str. 51-57. Levstikova smrt : ob devetdesetletnici. - Delo 19 (1977), št. 269 (19. 1 L), str. 33. Portret. - Odlomek iz monografije o Franu Levstiku. Martinovičeva interpretacija Kettejeve lirike. - Jezik in slovstvo 22 (1976/77), št. 8, str. 264-266. Ocena knjige J. Martinovic: Poezija Dragotina Ketteja. Ljubljana 1976. Nekaj opazk o terminu obraz. - Jezik in slovstvo 22 (1976/77), št. 4, str. 151-152. Soavtor Aleksander Skaza. O Mali literarni teoriji. - Vzgoja in izobraževanje 8 (1977), št. 1, str. 48-49. О svoji knjigi. Popularno prešernoslovje. - Jezik in slovstvo 22 (1976/77), št. 6, str. 189-190. O knjigah Gregor Kocijan: Dr. France Prešeren in Niko Košir: Dr. France Prešeren. Sedemdesetletnica Borisa Merharja. - Jezik in slovstvo 22 (1976/77), št. 8, str. 248-249. Soavtor Jože Koruza. Ženska v slovenski literaturi ali najlepši lirski komplimenti. - V: Ženska v slovenski sliki in pesmi. - Zagreb : Spektar, 1977. - Str. XI-XIII. D Godčevske zgodbe. - Ljubljana : Radio-televizija, 1977. - 1 I f. Strojepis. avtograf. - Radijska šola za višjo stopnjo. Lepa Vida ali Problem Svetega Ožbalta : [dramska marginalija za eno samo osebo] ; Bohinjska miniatura : [televizijska igra po starih srednjeveških, Prešernovih in Tavčarjevih motivih]. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 1977. - 87 str. - (Nova slovenska knjiga) Lepa Vida ali Problem Svetega Ožbalta : [dramska marginalija za eno samo osebo]. - Eksperimentalno gledališče Glej 16. 6. 1977 (34 predstav). Program. F Matjaž Kmecl ; [spraševala] Vesna Marinčič. - Delo 19 (1977), št. 157 (9. 7.), str. 21. Nadnaslov: Portret tedna. Umazan jezik je umazan brez umazanih besed ; [zapisala] Vesna Marinčič. - Jana 6 (1977), št. 52 (28. 12.), str. 18-19. Portret. 1978 A Beseda o Franu Erjavcu ; Opombe. - V: Izbrana mladinska beseda / Fran Erjavec. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 1978.-Str. 185-201. Prvi slovenački krimiči : homologizacija knjiž.evne vrste sa slovenačkim društvenim prilikama. - V: Mogučnosti čitanja : izbor i/, savremenog slovenačkog eseja. - Beograd : Pros-vjeta, 1978.-Str. 293-309. В Aleksander Zorn. - V: Iskanje slovenske umetne proze : Fran Levstik: Martin Krpan z Vrha / Aleksander Zorn. - Ljubljana : Partizanska knjiga, 1978.-Ovoj. Literatura ob filmu, televiziji in sploh : da ali ne'.' - Dialogi 14 (1978), št. 6, str. 321-324. Napake slovenskega pisanja. - Dnevnik 1978, St. 313 (17. I L), str. 5; št. 319 (23. II.),str. 5; št. 321 (25. IL), str. 5; št. 324 (28. 11.), str. 5. Nadaljevanje v I. 1979. O šolskem listu Trate in o odličnem mentorskem delu v šoli. - Jezik in slovstvo 23 ( 1977/78), št. 7/8, str. 356, ov. III. Predjamski pred nami. - Dnevnik 1978, št. 116 (29. 4.), str. 5. O knjigi Saša Vuga: Erazem Predjamski ali vsa drzna in predrzna dejanja stotnika cesarjeve telesne straže. Slovenska partizanska spominska proza. - V: Medunarodni slavistički kongres (8 ; 1978 ; Zagreb, Ljubljana). Knjiga referata : sažeci : Knj. I : A-K. - Zagreb : Medunarodni slavistički centar SR Hrvatske, 1978. - Str. 431. Povzetek. Tko je Slavko Pregl? - V: Velika pustolovščina / Slavko Pregl. - Zagreb : Mladost, 1978. - Str. 187-189. »Za prsti je moja tujina».-Dnevnik 1978, št. 188(13.7.), str. 5. O knjigi Branko Somen: Tujina. C Erjavec, Fran: Izbrana mladinska beseda ; izbor, spremna beseda in opombe Matjaž Kmecl. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 1978. - 205 str. - (Izbrana mladinska beseda). D Intervju. - Drama SNG v Mariboru 12. 10. 1978 (23 predstav). Bilten Drame Malega odra. O Gorenjcih, Štajercih in samotarjih. - Mladina 1978, št. 17/18 (27. 4.), str. 60-61. S prijatelji pod macesni ; [fotografije Sonja Zalar in Vojko Bizjak]. - Maribor : Obzorja, 1978. - 233 str., [22] str. pril. - (Domače in tuje gore ; 15) Tudi izdaja v koprodukciji z Založništvom tržaškega tiska iz Trsta. - 1978. E Ali bomo zmožni oblikovati ustreznega človeka? - Delo 20 (1978), št. 28 (4. 2.), str. 22. Soavtor. - Izšlo v anketi Dela ob Prešernovem dnevu: Kako vidimo svoje kulturno opravilo. Pojasnilo in predlog. - Naši razgledi 27 (1978), št. 23 (22. 12.), str. 717. H glosi Marjana Dolgana v št. 22. 1979 A Gospodje Devin, Dolnik in Rovan : poglavje iz zgodnje zgodovine slovenskega romana. -Jezik in slovstvo 24 (1978/79), št. 8, str. 246-251. O osrednjih osebah v romanu Josipa Vošnjaka Pobratimi. Pisac Ivan Pregelj, njegove pripovesti o pobožnom i grešnom duhovniku ; prev. Gojko Janjuševič. - V: Plebanus Joannes / Ivan Pregelj. - Novi Sad : Matica Srpska, 1979. - Str. 5-29. Problematika slovenske proze 19. stoletja. - Seminar slovenskega jezika, literature in kulture 15(1979), str. 157-182. Slovenska koroška in slovenska matična literatura. - V: Koroški kulturni dnevi (10 ; 1979 ; Celovec). 10. koroški kulturni dnevi : zbornik predavanj = 10. kärntner Kulturtage : 15.-17.2.1979. - Klagenfurt/Celovec : Drava, 1979. - Str. 122-129. Tudi v: Slovenski vestnik 34 (1979), št. 27 (6. 7.), str. 7; št. 28 (13. 7.), str. 7; št. 29 (20. 7.), str. 7. Die slowenische Literatur im österreichischen Teil Kärntens. - Die Republik (Wien), 15 (1979), št. 4, str. 18-29. Die slowenische Literatur im österreichischen Teil Kärntens : der Vortrag wurde am 8. Mai 1979 in der Volkshochschule Brigittenau in der reihe »Minderhalten in Österreich« gehalten. - Dunaj : Volksschule Brigittenau, 1979.-22 str. - (Dokumente. Fachgebiet Literatur ; 13). В [Ferdo Kozak, Profesor Klepec]. - Gledališki list Drama 1979/80, št. 3, str. 11-12. Koroška v slovstvu. - Jezik in slovstvo 24 (1978/79), št. 7, str. 231-233, ov. III. O predavanjih Vide Obid, Helmuta Scharfa in Matjaža Kmecla na Koroških kulturnih dnevih 17. 12. 1979. Leksikon literarnih pojmov. - Jezik in slovstvo 24 (1978/79), št. 5/6, str. 181-184. O leksikonu Literatura. Lipovškovi spomini na pota, plezanja in smučarije. - Planinski vestnik 79 (1979), št. 9, str. 610-611. O knjigi Marijan Lipovšek: Steze, smučišča in skale. Liričnost in »spominjanje«. - Jezik in slovstvo 24 (1978/79), št. 7, str. 210-211. O literarnozgodovinski terminologiji. Literarni almanah celovških maturantov. - Delo 21 (1979), št. 208 (6. 9.), str. 17. O dvojezičnem zborniku Janko Ferk, Maks Domej, Jože Kuess, Sigi Hobel: Samoumevnost nesmisla. Das Selbstverständliche des Sinnlosen. Literatura NOB v očeh jugoslovanskih literarnih ved : po slavističnem kongresu na Bledu. - Dnevnik 1979, št. 291 (24. 10.), str. 5. Nadloge obilnosti, oh, te nadloge! - Naši razgledi 28 (1979), št. 19(12. 10.), str. 557 ; št. 21 (9. 11.), str. 621. Naslov nadaljevanja v 21. št.: O, ko bi se bilo z grehi in »grehi« drugih mogoče oprati svojih. - Polemika ob prispevkih Jožeta Toporišiča: Pogovori o jeziku v Naših razgledih. Napake slovenskega pisanja. - Dnevnik 1979, št. 2 (4. 1.), str. 5; št. 10(12. L), str. 5; št. 24 (26. L), str. 5; št. 32 (3. 2.), str. 5; št. 50 (21.2.), str. 5; št. 53 (24. 2.), str. 5, št. 66 (9. 3.), str. 5, št. 71 (14. 3.), str. 5, št. 92 (3. 4.), str. 5, št. 119 (4. 5.), str. 5; št. 213 (7. 8.), str. 5; št. 252 (15. 9.), str. 5, št. 259 (27. 9.), str. 5, št. 293 (26. 10.), str. 5. Nadaljevanje iz prejšnjega letnika. O blagodatih jezikovnega opominjanja. - Naši razgledi 28 (1979), št. 23 (14. 12.), str. 686. Odgovor Jožetu Toporišiču. O zabavnem slovstvu v socialistični družbi : s posvetovanja o vlogi razvedrilnega pisanja množičnih občil.-Delo 21 (1979), št. 273 (22. 11.), str. 17. Obrazi iz skupne usode ; [pogovor vodil] Sandi Čolnik. - Dnevnik 1979, št. 322 (25. 11.), str. 9. Soavtorja Josip Vidmar in Bojan Štih. »Patronažna sestra« ali 260. varianta : o neki sumljivi literarni zvrsti ali pravljici za množično porabo. - Delo 21(1979), št. 214 ( 13. 9.), str. 14. O zbirki Dr. roman. Pripis h Kokotovemu Kamnu molka. - V: Kamen molka / Andrej Kokot. - Ljubljana : Cankarjeva založba, 1979. - Str. 67-72. Tudi v: Železar. Priloga Listi 9 (1979), št. 44 (27. 12.), str. 13-14. [V obeh zadnjih pripovedih...]. - V: Cvetje v jeseni / Ivan Tavčar. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 1979.-Str. 128-129. Odlomek. - Izšlo pod skupnim naslovom Tavčar - mojster kmečke idilike in človeških usod. Več kot igrica: pesmi, ki so psi : ob drobni, toda pomenljivi zbirki koroškega rojaka Gustava Januša. - Delo 21 (1979), št. 107(10.5.), str. 14. O knjigi Gustav Januš: P(e)s(m)i. Z druge strani Save. - Sodobnost 27 (1979), št. 1, str. 14-18. Nadnaslov: Anketa Sodobnosti XVI. O literarni kritiki. D Friderik z Veroniko ali Grof Celjski danes in nikdar več. - Gledališki list Mestnega gledališča ljubljanskega 30 (1979/80), št. 1 (3. 10.-42 predstav). Slovenski vaški pogreb = (Slowenisches Dorfbegräbnis) : radijska igra. - Ljubljana : Radio-televizija [ 1979]. - 26 f. Strojepis. avtograf. Izvedba: Radio Ljubljana 20. 3. 1979; Radio Trst 26. 10. 1982. Izdaja v angleščini: Slovenian village funeral ; translated by Gerda Fras. - [Beograd : Jugoslovanska radiotelevizija ; Ljubljana : Radiotelevizija, [1981]. - 29 f. Strojepis. avtograf. Izdaja v francoščini: L'enterrement de campagne Slovène = (Slovenski vaški pogreb) ; traduit par Viktor Jesenik. - [Beograd : Jugoslovenska radiotelevizija ; Ljubljana : Radiotelevizija, [ 1981 ].- V, 26 f. Strojepis. avtograf. Slowenisches Dorfbegräbnis = Slovenski vaški pogreb : za natis prirejena in skrajšana radijska igra. - Naši razgledi 28 (1979), št. 19(12. 10.), str. 550-551. E Dejavnost na »etični pogon«. - Naši razgledi 28 (1979), št. 24 (28. 12.), str. 704. Izšlo pod skupnim naslovom: Univerza, včeraj, danes, jutri : ob 60-letnici Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani. Enostaven, učinkovit in stroškovno razumen sistem ; [zapisal] Marjan Kunej. - Komunist 37 (1979), št. 1(1. L), str. 23. O nekaterih vprašanjih slovenske kulture. Jubilej, kije v resnici veliko večji : rojstni dan Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani. -Rodna gruda 26 ( 1979), št. 11, str. 8-10. Ob 60-letnici. Kako smo delali knjigo Zakladi Slovenije. - Pionir 35 (1978/79), št. 8, str. 248-249. Mislimo na lepe reči in ne bojmo se leta 2000! - Delo 21 (1979), št. 303 (29. 12.), str. 20. Nekaj misli za desetletji ob koncu stoletja. Načrtujemo dovolj humanistične izobrazbe? : umetnostna vzgoja v usmerjenem izobraževanju ; pogovor pripravil Branko Sosič. - Delo 21 (1979), št. 70 (24. 3.), str. 27. Portret. - Soavtor. - Okrogla miza. Nemoč umetnosti? : okrogla miza ob dnevu študentske kulture na filozofski fakulteti v Ljubljani ; [zapisal Milan Dekleva]. - Dnevnik 1979, št. 10(12. L), str. 5. Soavtor. Politični poudarek : načelno o davkih in ustavi tero pragmatiki postopka pri zviševanju davka. -Delo 21 (1979), št. 26(1.2.), str. 14. O davku na avtorske honorarje. Predlogi in nasveti za Cankarjev dom, za delo in življenje v njem. - Naši razgledi 28 (1979), št. 23(14. 12.), str. 683. Se bo treba časa za popolno odpravo predsodkov ; [zapisala Pertot Suzi]. - Primorski dnevnik 35 (1979), št. 77 (4. IV.), str. 2. Izšlo pod skupnim naslovom: Drugi dan »Ljubljanskih dnevov v Trstu«. Univerza danes.-Teorija in praksa 16(1979), št. 2, str. 172-174, 177-178, 181-182. Soavtor. - Nadnaslov: Aktualni intervjuji. Zakladi Slovenije / besedilo je napisal Matjaž Kmecl ; s strokovnimi nasveti so mu pomagali: Branko Berčič...[et al.] ; fotografije in risbe so prispevali Stane Belak ... [et al.]. -Ljubljana : Cankarjeva založba, 1979. - 336 str. 2. dopolnjena izd. - 1979. - 343 str. 3. dopolnjena izd. - 1983. - 343 str. 4. izd. - 1986. - 343 str. ; dotis 1987. - 343 str. 5. prenovljena izd. - 1993. - 330 str. Izdaja v angleščini: Treasures of Slovenia. - Ljubljana : Cankarjeva založba, 1981. - 335 str. Dopolnjene izdaje pod naslovom: Treasure chest of Slovenia. - 1987, 1988 in Treasures of Slovenia. - 3. revised ed. - 1993. Izdaja v nemščini: Die Schätze Sloweniens. - Ljubljana : Cankarjeva založba, 1981. - 336 str. 2. Autl. - 1987; 3. Aull - 1989; 3. neubearbeitete Aufl. - 1993. Izdaja v ruščini: Sokrovišča Slovenii. - Ljubljana : Cankarjeva založba, 1990. - 343 str. Izdaja v srbohrvaščini: Bogatstva Slovenije. - Zagreb : Prosvjeta : Liber, 1982. - 343 str. F Dr. lit. znanosti Matjaž Kmecl, dipl. fil., doc. za zgodovino slovenske književnosti. - V: Univerza v Ljubljani : biografije in bibliografije univerzitetnih učiteljev in sodelavcev : 3. knjiga, I. del : 1966-1976. - Ljubljana : Univerza v Ljubljani, 1979. - Str. 94. Dr. Matjaž Kmecl in Pavla Brunčko. - Delo 21 (1979), št. 168 (21.7.), str. 4. Portret. - Izšlo pod skupnim naslovom: Nagrade vstaje slovenskega ljudstva priznanja za živo ustvarjalnost. Kako se zaljubiš v literarno teorijo ; [zapisala] Berta Golob. - Pionirski list 31 (1978/79), št. 28(12. 4.), str. 18-19. Portret. Matjaž Kmecl : [zapisala] Evelina Umek. - Pionir 35 (1978/79), št. 8, str. 247. Matjaž Kmecl : pisatelj ; predstavlja Jane/. Zadn i kar. -Teleks 35 (1979), št. 36 (7. 9.), str. 12. Portret. - Izšlo v rubriki: Sodobniki. Pesniške težave in konj Miško. - Pionirski list 31 (1978/79), št. 28 (12. 4.), str. 19. O svojih pesniških začetkih. Polemika je neke vrste igra : intervju ; [zapisal] Željko Kozinc. -Teleks 35 (1979), št. 1 (5. L), str. 16-18. Portret. S prijatelji za zakladi ; [spraševala] Vesna Trifunovič. - Pionir 35 (1978/79), št. 8, str. 246. Ustvarjalnost, ki beleži in ohranja tisto najsvetlejše ; [zapisala] Milena Štrajnar. - TV-15 17 (1979), št. 29 (26.7.), str. 8. Portret. - Intervjuji z nagrajenci nagrad vstaje slovenskega naroda za I. 1979. 198« A Jurčičevo uveljavljanje slovenskega romana : pred stoletnico pisateljeve smrti. - Zbornik občine Grosuplje 11 (1980), str. 151-159. O Zidarju pripovedovalcu in oznanjevalcu. - V: Ran imam polno, zato mi dobro de : Zidarjevo berilo / Pavle Zidar. - Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1980. - Str. 597-620. В Cankar in njegovi : Gallus, Linhart, Kosovel. - Delo 22 (1980), št. 102 (30. 4.), str. 32. Soavtor. Enobejevska literatura in njena problematika. - Borec 31 (1980), št. 8/9, str. 487-491. Soavtor. - Izšlo pod skupnim naslovom: Narodnoosvobodilni boj v pisani besedi. Ivan Ribič šestdesetletnik. - Delo 22 (1980), št. 18 (23. L), str. 8. Portret. Jezikovno razsodišče. - Novi tednik 34 (1980), št. 50 (18. 12.), str. 15 ; št. 51/52 (25. 12.), str. 4. Soavtor. Malo vznemirljivega : slovenski kritiki ocenjujejo. - Teleks 36 (1980), št. 6 (8. 2.), str. 18-21. Soavtor. Mladje 36 : o koroški literarni reviji, kije žal redko dosegljiva. - Delo 22 (1980), št. 31 (7. 2.), str. 14. Ponatis v: Koroško Mladje 37 (1980), str. 50-51. Nemara je potreben tudi korak nazaj : najnovejši prikaz sodobne slovenske literature na Koroškem. - Delo 22 (1980), št. 25 (31. 1.), str. 16. O knjigi Vida Obid: Die slowenische Literatur in Kärnten seit 1945. - Ponatis v: Koroško Mladje 37 (1980), str. 48-49. Novejša slovenska književnost na Koroškem. - Glas 33 (1980), št. 33/34, str. 5. Passions lost ; [translated by France Slivnik], - Le livre slovène 18 (1980), št. 3, str. 58-62. Spremni esej k izboru slovenske poezije in proze v angleškem prevodu. Razsodišče za čisto vest. - 7 D 8 ( 1980), št. 50 ( 11. 12.), str. 8-10. Soavtor Janez Gradišnik. Takšna je ta izpoved, tako jo vidim. - V: Glas / Ciril Zlobec. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 1980.-Str. 148-154. Tomažin Jožef. - V: Slovenski biografski leksikon : 12. zv. - Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1980. - Str. 108. Tuje in izposojeno besedje proti domačemu. - Večer 35 (1980), št. 288 (13. 12.), str. 11. Soavtor. Vsi jezikovni nasveti in opozorila so bob ob steno : pri slovenščini v javnosti gre predvsem za moralno odgovornost do rabe jezika ; [zapisal] Anton Rupnik. - Delo 22 (1980), št. 256 (31. 10.), str. 21. Zakaj v to smer? : odgovor na vprašanje Jožeta Toporišiča. - Naši razgledi 29 ( 1980), št. 1 (II. L), str. 17. C Zidar, Pavle: Ran imam polno, zato mi dobro de : Zidarjevo berilo ; izbral, uredil in spremno besedo napisal Matjaž Kmecl. - Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1980. -620 str. D Marjetica ali smrt dolgo po umiranju. - Gledališki list Mestnega gledališča ljubljanskega 31 ( 1980/8I ), št. 2 ( 13. 12. - 36 predstav). Planinska vera. - Planinski vestnik 80(1980), št. 8, str. 377-380. Zgodba o šodrovcu. - Slovenski koledar 1980, str. 137-141. E Slovenski kulturni praznik.-TV-15 18 (1980), št. 5 (7. 2.), str. 12-13. Soavtor. Ves ta čas in vsa svoboda zvenita od Titovega imena. - Delo 22 (1980), št. 105 (6. 5.), str. 15. Vsak žanr je lahko duhovit ; [zapisal] Stane Sušnik. - Mladina 1980, št. 1/2(11. L), str. 44-45. O popularni glasbi. F Šerc, Slavo: Matjaž Kmecl in slovenska literarna tradicija. -Dialogi 16 (1980), št. 7/8/9, str. 481-484. 1981 A Fran Levstik. - Ljubljana : Partizanska knjiga, 1981. - 185 str. - (Znameniti Slovenci). Fran Levstik : v besedi in sliki. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 1981. - 32 str. - (Zbirka Obrazi). Fran Levstik in slovenski narod. - Seminar slovenskega jezika, literature in kulture 17 (1981), str. 269-281. Konstituiranje slovenske pripovedne proze. - V: Obdobje romantike v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi: mednarodni simpozij, Ljubljana, 1980. - Ljubljana : Filozofska fakulteta, 1981.-Str. 29-36. Levstikovo literarno programiranje : z Levstikovega simpozija Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Slovenski matici. - Naši razgledi 30 (1981), št. 21 (6. I L), str. 616-617. O Slodnjakovem Neiztrohnjenem srcu. - V: Neiztrohnjneno srce / Anton Slodnjak. -Ljubljana : Mladinska knjiga, 1981. - Knj. 2. - Str. 461-474. Rojstvo slovenskega romana. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 1981. - 126 str. - (Zbirka Kultura). В Beseda o knjigi. - Delo 23 ( 1981 ), št. 64 ( 19. 3.), str. 10. O knjigi Jože Javoršek: Nevarna razmerja. Izreden razčlenjevalec slovenskega romana : pred sto leti je umrl slovenski pisatelj Josip Jurčič.-Dnevnik 1981, št. 124 (9. 5.), str. 8. Jezikovno oblikovanje (sodobnega) naroda : razgovor s slavistom in književnikom, letošnjim predsednikom seminarja za slovenski jezik, literaturo in kulturo ; razgovor zapisal Milan Dekleva. - Dnevnik 1981, št. 195 (20. 7.), str. 4. Portret. Kaj je zdaj to? Komedija ali moraliteta? Gledališki list Mestnega gledališča ljubljanskega 32 (1981/82), št. 3. O delu Tone Partljič: Na svidenje nad zvezdami. Kakšne so izkušnje jezikovnega razsodišča. - Obveščanje in odločanje 4 (1981), št. 4, str. 33-49. Knjižna slovenščina pod novinarjevo lopato. - Delo 23 (1981), št. 117 (23. 5.), str. 30. K člankom v Delu 8. in 16. 5. 1981. - Polemika z Jožetom Kranjcem. Koga naj bolj skrbi. - Delo 23 ( 1981 ), št. 70 (26. 3.), str. 15. Koroško »Mladje« v pomembnem trenutku. - Dnevnik 1981, št. 255 (19. 9.), str. 7. Letošnji slovenski spomini. - Samorastniška beseda 7 ( 1981 ), št. I, str. [2-4]. O dveh najradikalnejših avantgardah : Aleš Berger, Dadaizem, Nadrealizem. - Jezik in slovstvo 27 (1981/82), št. 1, str. 24-26. O Levstikovi logiki. - Jezik in slovstvo 26 (1980/81), št. 7/8, str. 257-260. Odlomek iz knjige o »znamenitem Slovencu« Franu Levstiku. O vpesemvzetju mladega pesnika Marka Pavčka. - V: Z vsako pesmijo meje manj / Marko Pavček. - Ljubljana : DZS, 1981.-Str. 47-53. Ognjevita natura : ob 150-letnici rojstva Frana Levstika. - Dnevnik 1981, št. 262 (26. 9.), str. 7. Pozabljena in založena spominska pričevanja o Jurčiču. - Jezik in slovstvo 26 ( 1980/81 ), št. 7/8, str. 289-291. Odlomki iz gradiva v zapuščini Toma Zupana. Skrb za slovenščino, znamenje slovenske samozavesti : pogovor s predsednikom jezikovnega razsodišča zapisal Jurij Popov. - Delavska enotnost 40 (1981), št. 20 (21. 5.), str. 9. Verjel je v slovenstvo : spomini na Janeza Bleivveisa. - Dnevnik 1981, št. 330 (5. 12.), str. 7. Zapis o Rošlinu in Verjanku. - V: Rošlin in Verjanko : roman / Janko Kersnik. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 198 L-Str. 123-[124]. C Seminar slovenskega jezika, literature in kulture (17 ; 1981 ; Ljubljana). Zbornik predavanj / XVII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 6.-18. julij 1981 / uredili in za tisk pripravili Matjaž Kmecl, Ljubica Črnivec, Metka Čuk in Peter Weiss. - Ljubljana : Filozofska fakulteta, PZE za slovanske jezike in književnosti, 198 L-281 str. D Levstikova smrt. - Gledališki list / Primorsko dramsko gledališče 1981/82, št. 89 (3. 11.-40 predstav). Levstikova smrt : odrska freska, odlomek. - Primorska srečanja 1981 št. 29, str. 241-243. Zorenje in boji mladega Levstika. - Izvedba: TV 28. 9. 1981. Dramatizacija po romanu Pogine naj pes in na osnovi dokumentarnega gradiva. E Najbolj kočljivi so »nosilci zvoka«, a še to pomeni, da Karl Marx in Vuk Karadžič lahko počivata v miru. - Delo 23 (1981), št. 281 (5. 12.), str. 28. Soavtor. - Anketa. Dela : O šundu ali kiču ali plaži. Še eno jezno pismo. - Delo 23 ( 1981 ), št. 76 (2. 4.), str. 14. F Dr. Matjaž Kmecl; [zapisal] Tomaž Domicelj. - Stop 14 ( 1981 ), št. 15 (9. 4.), str. 8-12. 1982 A Apparenza e realta nella narrativa di Vladimir Bartol. - V: L'identità culturale di Alpe Adria : convegno di studi (1982 ; Venezia). II contributo sloveno al convegno di studi su L'identità culturale di Alpe Adria : letteratura fra romanticismo e decadentismo , fra realismo e neorealismo. - Venezia : Comunita di lavoro Alpe Adria, 1982. - Str. 39-45. 1/. slovenske literarnozgodovinske periodizacije. - Slavistična revija 20 (1982), št. 4, str. 407-417. Komični (in nekomični) »originali« v slovenski literaturi 19. stoletja. - Seminar slovenskega jezika, literature in kulture 18 (1982), str. 55-61. Levstikovo literarno programiranje. - V: Levstikov zbornik. - Ljubljana : Slovenska matica, 1982.-Str. 119-125. O preživetju jezika. - V: Bomo preživeli? - Celje : Mohorjeva družba, 1982. - Str. 125-135. »Originali« v slovenskem slovstvu 19. stoletja : prispevek z 18. mednarodnega seminarja slovenskega jezika, literature in kulture. - Delo 24 (1982), št. 164 (16. 7.), str. 3. Predimpresioni/.em in predsimbolizem v slovenski literaturi. - Jezik in slovstvo 28 ( 1982/83), št. 3, str. 61-64. Problem realizma v slovenski pripovedni prozi. - Obdobje realizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi: mednarodni simpozij, Ljubljana, 1981. - Ljubljana : Filozofska fakulteta, 1982. - Str. 43-48. В Črta pod izpesnjenimi pravljicami. - V: Eden izmed vas / Jože Smit. - Ljubljana : Cankarjeva založba, 1982.-Str. 145-161. Epitaf za Marjo Boršnikovo. - Naši razgledi 31 (1982), št. 17(10. 9.), str. 489. Ivan Ribič. - Delo 24 (1982), št. 29 (5. 2.), str. 11. Nekrolog. Jezik slovenski tone?-Delo 24 (1982), št. 12(16. 1.),str. 26. Levstikova smrt. - Slovenski koledar '82 (1981), str. 132-137. O Levstikovi logiki. - Zbornik občine Grosuplje 12 (1982), str. 83-84. Odlomek iz referata na simpoziju ob l()0-letnici Jurčičeve smrti. O pjesničkom uznesenju mladog pjesnika Marka Pavčeka ; [prev. Ante Murn]. - Zadarska revija 31 (1982), št. 1, str. 41-43. Skrb za demokratičnost jezika : na plenumu kulturnih delavcev OF. - Dnevnik 1982, št. 140 (25. 5.), str. 6. Svojemu vidcu, proletarcu, pisatelju : iz besede ob odkritju spomenika Ivanu Cankarju. -Dnevnik 1982, št. 126 ( 11. 5.), str. 6. »Topla greda« za poezijo : iz pogovora o današnji slovenski poeziji : (tretji program Radia Ljubljana) ; pogovor je vodila in za objavo pripravila Barbara Berce. - Naši razgledi 31 (1982), št. 7(9. 4.), str. 202. Soavtor. Udovič Jože. - V: Slovenski biografski leksikon : 13. zv. - Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982. - Str. 268-270. Uredimo stvari v zvezi z. novim pravopisom ; [zapisal] Braco Zavrnik. - 7 D 10 (1982), št. 19 (13.5.), str. 16-17. Vidmar Tit. - V: Slovenski biografski leksikon : 13. zv. - Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982. - Str. 461. C Bole, Tomaž: Življenje gre svojo pot ; [zbirko uredil Matjaž Kmecl]. - Domžale : Občinska konferenca ZSMS, 1982.-51 str. Kokot, Andrej: Kaplje žgoče zavesti ; [ur. Matjaž Kmecl]. - Celovec ; Borovlje : Drava, 1982.-49 str. Kratka spremna beseda o avtorju na knjižnem ovitku. Slovenske gore / knjigo je pripravil uredniški odbor: Matjaž Kmecl ... [et al.]. - Ljubljana : Cankarjeva založba, 1982. - 326 str. 2. popravljena izd. - 1986. 3. izd. - 1991. Izd. v angleščini: Mountains of Slovenia. - Ljubljana : Cankarjeva založba, 1989. - 326 str. D Drama o Levstikovi smrti. - Gledališki list / Primorsko dramsko gledališče 1981/82, št. 89, str. 18-20. Tudi v: Borštnikovo srečanje (17 ; 1982 ; Maribor). Gledališki list Borštnikovega srečanja '82. - Maribor : Odbor Borštnikovega srečanja, 1982. - Str. 27-28. Mutasti bratje : neizvršen prikaz dogodkov ob nekem pogrebu na Koroškem v dveh dejanjih. - Koroško Mladje 1982, št. 48, str. 30-37. Odlomek. Posvetilo (z nekaj pojasnila). - Gledališki list Slovenskega stalnega gledališča v Trstu 1982/83, št. 2, str. [2, 5, 7]. Ob krstni uprizoritvi dela: Mutasti bratje : poljudna igra v dveh dejanjih - 10. 12. 1982. - Dodani kratki podatki o avtorju. Tudi v: Borštnikovo srečanje (17 ; 1982 ; Maribor). Gledališki list Borštnikovega srečanja '82. - Maribor : Odbor Borštnikovega srečanja, 1982. - Str. 32-35. E Boj za slovensko kulturo je isto kakor boj za svobodo. - Delo 24 (1982), št. 107 ( 11. 5.), str. 8. Povzetek govora ob odkritju spomenika Ivanu Cankarju. Čudna hajka; [spraševal] Braco Zavrnik. - Danas 1 ( 1982), št. 13(18. 5.), str. 65-66. Ispunjen plan Cankarevog naroda proletera. - Borba 61(1982), št. 130 ( 15. 5.), str. 11. Kakšno slovenščino govorimo, je najbolj odvisno od nas samih. - Delo 24 ( 1982), št. 30 (6. 2.), str. 28. Soavtor. - Anketa Dela: Jezikovne naloge današnjega časa. Krepiti samozavest države. - Delo 24 (1982), št. 263 ( 11. II.), str. 5. Soavtor. - Nadnaslov: Objektivne težave v preskrbi ljudje še razumejo, za subjektivne slabosti pa zahtevajo odgovornost. Moralna moč kulture v hudo razmajanem svetu. - Delo 24 (1982), št. 257 (4. I I.), str. 6. Govor na otvoritvi Tedna domačega filma. Nenavadna argumenta. - Dnevnik 1982, št. 28 (30. 1.), str. 27. O kulturi Denisa Poniža. O slovenskem kulturnem življenju danes ; [zapisal] Marij Čuk. - Primorski dnevnik 38 (1982), št. 232(24. 10.), str. 6, 9. Otvorena Pandorina škrinja. - Vjesnik 43 (1982), št. 12515 (3. 7.). Priloga Sedam dana, št. 222, str. 16. Posebna pot mladine v komunizem. - Mladina 1982, št. 17/18 (6. 5.), str. 6-7. Ob tribuni Jezikovnega razsodišča 22. 3. 1982 v Cankarjevem domu v Ljubljani. Prosimo, ne delajte senzacij! : beograjsko pogrevanje razprav o slovenščini v javni rabi v SR Sloveniji : pogovor s predsednikom jezikovnega razsodišča ; pogovor zapisal JušTurk. -Dnevnik 1982, št. 50 (21. 2.), str. 3. Stvar svih, a ne samo kulture u užem smislu. - Borba 61 (1982), št. 36 (8. 2.), str. 4. Škodljive interpretacije - s kakšnimi nameni. - Nedeljski dnevnik 1982, št. 106 (18. 4.), str. 6. Štetne interpretacije - u kom cilju. - Nin 33 (1982), št. 1637 (16. 5.), str. 8, 19, 26. Što je Miodragu milo, to mu se i snilo. - Nin 33 (1982), št. 1640 (6. 6.), str. 7, 23, 24. Štoje sa slovenskim jezikom. - Vjesnik43 (1982), št. 12430(6. 4.), str. 6. [Uvod]. - V: Slovenske gore. - Ljubljana : Cankarjeva založba, 1982. - Str. [6-7]. Podpisi k slikam na straneh: 9-66, 86-98, 168-178, 180-194, 196-233,236-262, 264-286, 288-298,300-318, 320-326. Tudi v ponatisih in angleški izdaji (Mountains of Slovenia - 1989). F Pogovor z Matjažem Kmeclom ; [z Matjažem Kmeclom seje pogovarjal Dimitrij Rupel]. -Nova revija 1 (1982/83), št. 5/6, str. 543-552. Portret. - Delno tudi v: Gledališki list Slovenskega stalnega gledališča v Trstu 1982/83, št. 2, str. [13, 15, 19]. 1983 A Predimpresionizem in predsimbolizem v slovenski literaturi. - V: Obdobje simbolizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi: mednarodni simpozij, Ljubljana, 1982. -Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1983.-Str. 127-134. Zapisek o slovenski rudarski pesmi. - V: Slovenske rudarske pesmi. - Trbovlje : ZKO Trbovlje, 1983.-Str. 15-25. Zgodnji slovenski zgodovinski roman. - Seminar slovenskega jezika, literature in kulture 19 (1983), str. 49-62. Žrtve ali o pustotnosti in nedoumljivosti sveta. - V: Žrtve : 3. d. / Vladimir Kavčič. - Ljubljana : Borec, 1983.-Str. 597-613. В Dediščina je tako bogata, da ji besede ne morejo dodati ničesar. - Delo 25 (1983), št. 132 (9. 6.), str. 5. Izšlo pod skupnim naslovom: Ob slovesu govorijo prijatelji in spoštovalci njegove umetnosti. - Ob smrti Miška Kranjca. Literarno zgodovinski pregled. - V: Album slovenskih pisateljev / Niko Grafenauer, Leopold Suhodolčan. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 1983. - Str. 4, 8-9, 36, 54. O jezikovnih težavah in jezikovnem razsodišču. - Pavlihova pratika 1983, str. 129-132. Ob novi pesniški zbirki.-Železar. Priloga Listi 11 (1983), št. 57(10. 2.), str. 13. Ob podelitvi nagrade Prešernovega sklada A. Kokotu za zbirko Kaplje žgoče zavesti. Otvoritveni nagovor. - V: Jezik na odru, jezik v filmu. - Ljubljana : Mestno gledališče ljubljansko, 1983.-Str. 9-12. Poetika pripovjedne proze Cirila Kosmača. - Umjetnost riječi (Zagreb) 27 (1983), št. 1/2, str. 103-106. O knjigi: 1. Cesar, Poetika pripovedne proze Cirila Kosmača. Ljubljana, Mladinska knjiga; Koper, Lipa 1981. Slovenskih osem odstotkov : o skupnem programskem jedru za pouk jezika in književnosti na osnovnih šolah ; [zapisala] Helena Grandovec. - Večer 39 (1983), št. 216 (17. 9.), str. 8. Strašen spor duha in telesa. - Delo 25 ( 1983), št. 255 (3. IL), str. 8. O Pregljevem Plebanusu Joannesu. D Med jesensko nevihto v Bohinju : radijska sentimentalka po starih srednjeveških, Prešernovih in Tavčarjevih motivih. Ljubljana : Radiotelevizija, [1983]. - 21 f. Strojepis. avtograf. Izvedba: Radio Ljubljana 29. 4. 1983. Mutasti bratje. - Primorska srečanja 7 (1983), št. 37, str. 40-43. E Čustvo, ki je lahko tudi strup. - Nedeljski dnevnik 22 ( 1983), št. 1122 ( 13. 3.), str. 14. Soavtor. Dediči najboljšega : ob arheološki razstavi. - Komunist 41 (1983), št. 37 (16. 9.), str. 13. »Jedra« in kar je okrog njih. - Naši razgledi 32 (1983), št. 19 (7. 10.), str. 541-542. Knjiga je zrcalo naše usode : slavnostni govor na sinočnji otvoritvi 6. slovenskega knjižnega sejma v Cankarjevem domu. - Dnevnik 1983, št. 312 (16. 11.), str. 5. Knjiga - naša usoda sama : na otvoritvi slovenskega knjižnega sejma. - Večer 39 ( 1983), št. 269(19. 11.), str. 6. Knjiga, ogledalo narodove kulture in usode.-TV-15 21 (1983), št. 46 (17. П.), str. I. Uvodni govor na otvoritvi 6. slovenskega knjižnega sejma. Načrtno, strpno in skupno. - Delo 25 (1983), št. 77 (2. 4.), str. 20. Soavtor. - O delovanju Cankarjevega doma. Neki ne shvačaju što želimo. - Vjesnik 44 (1983), št. 12779 (29. 3.), str. 6. Ni pomembno le materialno, ampak tudi moralno spodbujanje dela. - Delo 25 (1983), št. 235 (10. 10.), str. 5. Soavtor. - Nadnaslov: Dolgoročni program ekonomske stabilizacije ni načrt federacije, nc republik, pokrajin ali morda občin, temveč je to program delavcev. O gledališkem sodelovanju v območju Alpe-Jadran. - Naši razgledi 32 (1983), št. 7 (8. 4.), str. 198. Premalo ekonomske miselnosti v kulturi. - Delo 25 (1983), št. 112(17. 5.), str. 5. Soavtor. - Skupni naslov: Vodilna mesta naj zasedejo ljudje, ki hočejo in tudi znajo uresničevati dogovorjene naloge. Razvrednotenje lepega,- Delo 25 (1983), št. 81 (7. 4.), str. II. Soavtor. Resnična prazničnost praznika. - Delo 25 (1983), št. 29 (5. 2.), str. 13. »Slovenački ugao«, Fran Levstik i ostali.-Nin 36 (1983), št. 1674 (30. L), str. 4, 6. Slovenski kulturni praznik ali gola formalnost. - Občan 22 (1983), št. 1 (6. 1.), str. 10. Slovenskih osem odstotkov. - Večer 39 (1983), št. 216 (17. 9.), str. 8. Tiskana beseda je usodno spremljala naš boj za svobodo in enakopravnost : ob otvoritvi 6. slovenskega knjižnega sejma. - Delo 25 (1983), št. 266 (16. I L), str. 6. Ustvarjalno zaupanje v časih suhih krav. - Delo 25 (1983), št. 302 (30. 12.), str. 24. V enotno občestvo - vse slovensko kulturno hotenje. - Rodna gruda 30 (1983), št. 2, str. 16-17,38. F Jezik je temeljna osnova človeške identitete ; [zapisal] Janko Malle. - Slovenski vestnik (Celovec) 38 (1983), št. 16 (22. 4.), str. 6. Nadnaslov: Avtor dr. Matjaž Kmecl o igri »Mutasti bratje«. Matjaž Kmecl ; [zapisala] Bogi Pretnar. - Stop 16 (1983), št. 1 (6. I.), str. 4-5. Stopov magnetofon. 1984 A Protestantizem v slovenski klasični meščanski pripovedi. - Seminar slovenskega jezika, literature in kulture 20 ( 1984), 123-135. Sodobna slovenska književnost na avstrijskem koroškem. - V: Koroški Slovenci v Avstriji včeraj in danes. - Ljubljana : Komunist ; Celovec : Drava, 1984. - Str. 154-167. В Brez zamere, ampak nekaj je treba povedati. - Sodobnost 32 (1984), št. 12, str. 1199-1201. O novi zbirki Hram. Literarno okno v slovensko iskanje. - Delo 26 (1984), št. 119 (24. 5.), str. 8-9. Nadnaslov: O literarnem delu Josipa Vošnjaka, posebej o pripovedništvu : s Šoštanjskcga simpozija. - Portret. Pregljev čisti greli. - V: Gledališki list / Primorsko dramsko gledališče 1984/85, št. 2, str. [12-13]. D Plebanus Joannes; dramatizacija Matjaž. Kmecl. - Gledališki list / Primorsko dramsko gledališče 1984/85, št. 2 (8. 11.), [28] str. E Čigava je Opera SNG?-Delo 26 (1984), št. 291 (15. 12.), str. 26. »Globoka zvestoba umetnosti« : s sobotne otvoritve Boršnikovega srečanja. - Večer 39 (1984), št. 247 (22. 10,), str. 4. »Grosse Slowenen in Wien« : Vortrag in deutscher Sprache in Palais Palffy / Figaro Saal, Wien, 31.1. 1984, 18 Uhr im Rahmen der Veranstaltung »Slowenien zu Besuch in Österreich« (30. 1. 1984-3.2. 1984).-[Wien : Adria Bank, 1984]. - 28 str. Iz dediščine za prihodnost. - Likovni odsevi 1984, št. 3, str. 27-28. Jezik kao moralni problem; [spraševala] Božana Rublek. - Danas 1984, št. 118 (22. 5.), str. 47-48. Jezik kot moralni problem : prevod intervjuja iz revije Danas. - Delo 26 (1984), št. 131 (7. 6.), str. 8. »Ko bi le vsi, ki to bedno rovtarstvo v resnici občutijo...« : ob štiristoletnici Dalmatinove Biblije in Bohoričeve slovnice. - Naši razgledi 33 (1984), št. 24 (28. 12.), str. 701-702. Ko govorimo o krizi morale, moramo vedeti, o krizi čigave morale govorimo! - Dnevnik 1984, št. 295 (27. 10.), str. 10-11. Soavtor. - Anketa. Kultura je kot amortizer, ki preprečuje družbene poškodbe ; [zapisala] Janko Lorenci in Vilko Novak.-Teleks 40 (1984), št. 49 (6. 12.), str. 10-12. Moje veselje je na gorah. - Planinski vestnik 84 (1984), št. 7, str. 289-291. Govor na 14. planinskem taboru ljubljanskih planinskih društev na Polževem 27. 5. 1984. Naši možje zraven od vsega začetka : slovenski delež v duhovni podobi Dunaja : iz predavanja. - Dnevnik 1984, št. 54 (25. 2.), str. 11. Ne čakajmo na druge, vsi praznujmo! - Občan 23 ( 1984), št. 2 (26. 1.), str. 1. Nič ni preslabo, če je dober namen ; [zapisala] Darinka Zvonar. - 7 D 13 (1984), št. 6 (9. 2.), str. 8-10. O slovenski kulturi. Obletnica slovenskega samopremisleka : ob štiristoletnici Dalmatinove Biblije in Bohoričeve slovnice.-Večer 39 (1984), št. 303 (29. 12.), str. II. Pevec sveta svobode, prostosti in prijateljstva. - Primorski dnevnik 40 (1984), št. 38 (15. 2.), str. 13. Govor na Prešernovi proslavi v Gorici. Pozdrav Borštnikovemu srečanju. - Borštnikovo srečanje (19 ; 1984 ; Maribor). Gledališki list Borštnikovega srečanja '84. - Maribor: Odbor Borštnikovega srečanja, 1984. - Str. [ 11-12]. Razvijati našo kulturno posebnost. - Komunist 42 ( 1984)., št. 43 (26. 10.), str. 21. Resno?-Delo 26(1984), št. 131 (7.6.), str. 8. Odgovor Andreju Kirnu in Leu Šešerku o Novi reviji. Slovenska kultura na pragu novega srednjeročnega obdobja. - Delo 26 ( 1984), št. 275 (24. 11.), str. 14. Soavtor Andrej Sodar. Uprimo pogled v prihodnost. - Delo 26 (1984), št. 247 (22. 10.), str. 2. Več kulturne samozavesti ; [zapisala] Jelena Gačeša. - Komunist 42 ( 1984), št. 5 (3. 2.), str. 10-11. Za čimbolj kakovostno domačo zabavno glasbo : [zapisal] L[ojze] C[ajnko]. - Tednik 37 (1984), št. 37 (20. 9.), str. 5. Znaten prispevek slovenskih dežel h kulturi starega Dunaja ; [zapisala] Barbara Goričar. -Delo 26 (1984), št. 26 (2. 2.), str. 3. F Dramatizacija dobremu besedilu kvečjemu kaj vzame ; [zapisal Vojko Cuder]. - Primorske novice 38 (1984), št. 90 (9. 11.), str. 5. Portret. Matjaž Kmecl ; [spraševal] urednik [Ciril Zlobec]. - Sodobnost 32 (1984), št. 11, str. 977-984. Intervju Sodobnosti. Predvsem izkoristek duhovnega potenciala : intervju glede na njegove mnogovrstne dejavnosti in funkcije ; [zapisala] Jelka Kušar. - Delo 26 (1984), št. 190 ( 16. 8.), str. 7-9. Portret. 1985 A Miklova Zala kot poljudna pripoved in kot mit. - Vestnik Koroških partizanov 19 (1985), pos. št. 2, str. 23-29. O razpokanju romana ali Kavčičev Zapisnik. - V: Zapisnik : legenda 1970 / Vladimir Kavčič. -Ljubljana: Mladinska knjiga, 1985.-Str. 397-421. В O hlačah, genialnosti in pisatelju Slavku Preglu. - V: Geniji v dolgih hlačah / Slavko Pregl. -Ljubljana: Mladinska knjiga, 1985.-Str. 199-203. Te saxa loquuntur, dragi Tine Orel! - Planinski vestnik 85 (1985), št. 9, str. 386-387. Nekrolog. E Ali slovenski samostojni umetniki pitajo administracijo. - Delo 27 (1985), št. 33 (9. 2.), str. 14. Bližnje srečanje kulture in politike. - Komunist 43 (1985), št. 27 (5. 7.), 8-9. Soavtor. Buldožerje ril preširoko. - Delo 27 (1985), št. 205 (4. 9.), str. 3. Soavtorja Vlasta Felc in Igor Guzej. Če ne bomo sami, ne bo nihče. - Teleks 41 (1985), št. 23 (6. 6.), str. 5. O kulturi. Enotno kulturno hotenje kot realnost slovenske usode. - Primorski dnevnik 41 (1985), št. 259 (19. II.), pril. MI. Fragmenti pred budučnošču; razgovarao Ivan Cesar. - Oko 13 (1985), št. 342 (25. 4.), str. 4-7. Kako visoke so pregrade duha. - Komunist 43 (1985), št. 28 (12. 7.), str. 10. Kultura i traganje za boljinv, [spraševal] Zoran Odič. - Oslobodjenje 42 (1985), št. 13164 (13. 2.), str. 8. Lastna dramatika - znamenje najpristnejše državnosti : govor na otvoritvi Tedna slovenske drame. - Gorenjski glas 38 (1985), št. 16 (26. 2.), str. 5. Ne velikost in moč, temveč koristnost za obstanek človeštva : na seji CK ZKS o nalogah ZK v kulturi in kulturni politiki. - Dnevnik 1985, št. 168 (22. 6.), str. 9. O slovenskem kulturnem prazniku, samostojnosti in sreči. - Slovenski koledar '85 (1984), str. 20-24. O slovenski prihodnosti in kulturi. - Delo 27 (1985), št. 144 (22. 6.), str. 21. O znamenjih nacionalne hipohondrije. - V: Slovenski narod in slovenska kultura. - [Ljubljana : Društvo slovenskih pisateljev, 1985]. - Str. 100-104. Tudi v: Dnevnik 1985, št. 17 (19. L), str. 9. Opomba k pisateljski tribuni v Cankarjevem domu.-Naši razgledi 34 (1985), št. 2 (25. 1.), str. 41. Pojasnilo za prijatelje Marjana Rožanca. - Naši razgledi 34 (1985), št. 9(10. 5.), str. 266. Predavanje za privržence Gašperjeve bralne značke. - Vestnik koroških partizanov 19 (1985), pos. št. 2, str. 56-60. Prostejša pot zamejski knjigi. - Delo 27 (1985), št. 159 (11. 7.), str. 7. Soavtor Ciril Zlobec. [Razprava]. - V: Kultura, njene razvojne možnosti in pomen. - Ljubljana : Komunist, 1985. - Str. 62-66. Soavtor. Resnični ali izrojeni policentrizem : ob plenumu kulturnih delavcev OF. - Teleks 41(1985), št. 48 (28. 12.), str. 20. Schwentnerjeva priznanja in plakete. - Knjiga 1985, št. 12, str. 602-604. Pozdravni govor. Slovenci smo tudi s svojim gledališčem Jugoslovani in kot Jugoslovani Slovenci. - Delo 27 (1985), št. 45 (23. 2.), str. 3. Ob začetku 15. tedna slovenske drame. Smisel našega obstoja. - Delo 27 (1985), št. 244 (19. 10.), str. 22. Iz pogovora Matjaža Kmecla z Josipom Vidmarjem. Tko to tamo podmeče? - Borba 63 (1985), št. 60 (1. 3.), str. 9. Zakaj zastoj pri dotoku knjig slovenskim založbam iz zamejstva. - Knjiga 1985, št. 8/9, str. 470-471. Odgovor Cirilu Zlobcu. 1986 A Pogled na Stritarja, še posebej kot pripovednika : ob 150-letnici njegovega rojstva. - Seminar slovenskega jezika, literature in kulture 22 (1986), str. 149-159. Naslov v kazalu: Josip Stritar kot pripovednik in kritik. Slovenska javnost in slovenski koroški avtorji. - Slovenski vestnik 41 (1986), št. 21 (23. 5.), str. 3; št. 22 (30. 5.), str. 3; št. 23 (6. 6.), str. 3; št. 24 (13. 6.), str. 3. Referat na simpoziju Bollzmannovega instituta na Dunaju. Tavčarjeve novelete in slike. - V: Pontes Slavici : Festschrift für Stanislaus Hafner zum 70. Geburtstag. - Graz : Akademische Druck- und Verlagsanstalt, 1986. - Str. 189-200. В O izkušnji s slovenskim biografskim leksikonom ali kakšna surova reč je tudi narod. - Sodobnost 34 (1986), št. 11, str. 980-990. D O slovenskem »egoizmu« in »darežljivosti« : iz slovenskih esejev ali postnih premišljevanj - v Kersnikovi maniri. - Dnevnik 1986, št. 255 (20. 9.), str. 11. Ponatis v: Sodobnost 34 (1986), št. 10, str. 921-924. O smrti : iz Slovenskih esejev ali postnih premišljevanj. - Sodobnost 34 (1986), št. 5, str. 449-460. O Tschuschendrecku, o zelenem domu srečnih ljudi in o majhnosti. - Sodobnost 34 (1986), št. 4, str. 352-362. Premišljevalno pismo ob kulturnem testamentu Bojana Štiha. - Dnevnik 1986, št. 290 (25. 10.), str. 11. E Človek ima samo toliko, kolikor sam ustvari. - Delo 28 (1986), št. 227 (29. 9.), str. 2. Dijalog bez kalkulacija. - Vjesnik 46 (1986), št. 14108 (20. 12.), Panorama subotom, str. 7. Nadnaslov: Što se dogadja na slovenskoj duhovnoj sceni. Jokajočemu Slovencu še bog ne pomaga; [zapisal] Marjan Raztresen. - Teleks 42 (1986), št. 6 (6. 2.), str. 12-13. Kaj pa meja? - Primorski dnevnik 42 ( 1986), št. 44 (21. 2.), str. 9. Govor na Srečanju pisateljev ob meji. »Kar daje posebno zadovoljstvo« ; [zapisala] Helena Grandovec. - Večer 42 ( 1986), št. 245 (20. 10.), str. 5. O Borštnikovem srečanju. Knjižnica-temeljna kulturna dobrina. - Občinski poročevalec 25 (1986), št. 17 (9. 12.), str. 3. Portret. Majhnost še ni nemoč. - Večer 42 (1986), št. 32 (8. 2.), str. 3. Govor na proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku. Mere spreminjajo veljavnost in majhnost in nujno nemoč. - Delo 28 (1986), št. 32 (8. 2.), str. 4. Ob podelitvi Prešernovih nagrad 1986. Nagovor predsednika Republiškega komiteja za kulturo SRS ob jubileju. - Gledališki list SNG Maribor, Opera - balet 40 ( 1985/86), št. 4, str. 11-12. Ob 65-letnici slovenske Opere v Mariboru. »Narodi niso na svetu zaradi države in njenih vlad...«. - Delo 28 (1986), št. 136 ( 12. 6.), str. 3. Govor na proslavi v Senožetih nad Rimskimi Toplicami. - O Aškercu. O dialogu in možnih izbirah. - Naši razgledi 35 (1986), št. 24 (26. 12.), str. 701-702. Tudi v: Večer 42 ( 1986), št. 301 (27. 12.), str. 26. O slovenskem prevodu Laibacha. - Mladina 1986, št. 34 (24. 10.), str. 3. O slovenski prihodnosti in kulturi. - Svobodni razgovori (Inglebum) 4 (1986), št. 2, str. 4-5. Partija mora spet postati privlačna za kulturnike. - Delo 28 (1986), št. 92 ( 19. 4.), str. 5. Soavtor Vladimir Kavčič. Pobeg na osvobojeno ozemlje humorja : govor na zaključni prireditvi prvega festivala humorja, satire in karikature v Ribnici. - Delo 28 (1986), št. 242 (16. 10.), str. 3. Potegujemo se za bistvene stvari. - Večer 42 ( 1986), št. 246 (21. 10.), str. 5. Pretepajmo se za bistvene stvari : ob začetku praznovanja slovenskega gledališča. - Dnevnik 1986, št. 286(21. 10.), str. 12. Primož Trubar in usoda slovenske suverenosti. - Delo 28 (1986), št. 124 (29. 5.), str. 3. Res publica, kaj je kultura? - Delo 28 ( 1986), št. 126 (31. 5.), str. 18. Sisi med državo in samoupravljanjem. - Delo 28 (1986), št. 238 (11. 10.), str. 18-19. Soavtor. - Okrogla miza. Skozi gozd in jamo Pekel. - Življenje in tehnika 37 ( 1986), št. II, str. 44-49. Soavtorja Rajko Pavlovec in Vlado Vrtačnik. Stroji preorali izkopanine. - Delo 28 (1986), št. 108 (10. 5.), str. 4. Temelj samozavedanja. - Primorski dnevnik 42 (1986), št. 128 (1. 6.), str. I. Tudi v: Slovenski vestnik 41 (1986), št. 48 (28. 11.), str. 5. Uredništvu Mladine Ljubljana. - Mladina 1986, št. 30 (26. 9.), str. 5. [Uvod]. - V: Umetnost stavbarstva na Slovenskem / Peter Fister. - Ljubljana : Cankarjeva založba, 1986.-Str. 6-7. Za avtentičen dialog v družbi ; [zapisal] Slavko Pezdir. - Delo 28 (1986), št. 304 (31. 12.), str. 17. Zaupanje : kongresna razprava. - Teleks 42 (1986), št. 17 (24. 4.), str. 5. ZK mora zgraditi nov, ustvarjalen odnos do kulture. - Komunist 44 (1986), št. 29 (18. 7.), str. 11-12. Zmanjkuje denarja za tisk in papir, da o drobtinicah, ki jih dobe avtorji, ne govorimo. - Delo 28 (1986), št. 56 (8. 3.), str. 16; št. 68 (22. 3.), str. 16. Zoper apatijo, za dejavno slovenstvo : beseda na slovesnosti ob podelitvi Prešernovih nagrad. -Naši razgledi 35 (1986), št. 3 (14. 2.), str. 65-66. 1987 A Koroške žalik bajalice. - V: Bajalice / Maja Haderlap. - Celovec : Drava ; Trst ; Založništvo tržaškega tiska, 1987. - Str. 75-82. Slovenian literature abroad. - Lletres asturianes (Uvieu) 25 (1987), str. 43-50. Une expérience de l'Encyclopédie bibliographique Slovène ou combien une nation peut être brutale ; traduit par Jelena Strajnar. - Le livre slovène 25 (1987), št. 1/2, str. 61-69. O zamolčanih usodah in dogodkih v novejši zgodovini Slovencev. В Experiences of a small nationality in the post-war period : also worth the book. - Slovenian book 1987, str. 1-6. »Exšolmošter« in »frajgajst« Janez Trdina v Podobah prednikov. - Dnevnik 1987, št. 340 (15. 12.), str. 12. Kopitar in slovenski literarni programi. - V: Jernej Kopitar v Vukovem letu. - Ljubljana : Kulturna skupnost Ljubljana Šiška, 1987. - Str. 33-36. Levstik kot graditelj naše samozavesti. - Delo 29 (1987), št. 267 (16. H.), str. 2. Matej Bor in Svetinov intervju. - Delo 29 (1987), št. 246 (22. 10.), str. 8. Polemika z Matejem Borom. [Mediteran, Sredozemlje - zemlja na sredi]. - V: Sredozemlje = Mediterraneo = Mediterran / Marko Kravos. - Trst = Trieste : TK Galerija, 1987. - [2] str. Besedilo tudi v italijanščini, nemščini in srbohrvaščini. »Titanska osebnost v drobnem, nesrečnem telesu« : beseda ob 100-letnici smrti. - Delo 29 (1987), št. 270(19. I L), str. 8. O Franu Levstiku. To so vprašanja, s katerimi se ubadajo vse federativne večjezične države. - Gorenjski glas 40 (1987), št. 10(6. 2.), str. 10. O uporabi slovenščine. Zdaj pa samo o Boru (s pripisom). - Delo 29 (1987), št. 258 (5. I L), str. 8. D O samoti in oddaljenosti. - Slovenski koledar '87 (1986), str. 63-68. Iz Slovenskih esejev ali postnih premišljevanj. O utrujenosti in minljivosti. - Sodobnost 35 (1987), št. 5, str. 468-473. 1/. Slovenskih esejev ali postnih premišljevanj. Od Mangrtado Jalovca. - V: Julijci. - V Ljubljani : Cankarjeva založba, 1987. - Str. 48. Odlomek iz knjige: S prijatelji pod macesni. S prijatelji pod macesni. - V: Julijci. - V Ljubljani : Cankarjeva založba, 1987. - Str. 116. Odlomek iz knjige: S prijatelji pod macesni. Slovenska postna premišljevanja. - V Ljubljani : Cankarjeva založba, 1987. - 167 str. 2. izdaja, - 1987. Umirajoča Planina. - V: Julijci. - V Ljubljani : Cankarjeva založba, 1987. - Str. 76. Odlomek iz knjige: S prijatelji pod macesni. Zadeva za vse občane : (radijska igra). - Ljubljana : Radiotelevizija, 1987. - 41 f. Strojepis. avtograf. Zlatorogovi vrtovi. - V: Julijci. - V Ljubljani : Cankarjeva založba, 1987. - Str. 110. Odlomek iz knjige: S prijatelji pod macesni. E Brez kulturne prenove in moderne družbe. - Delo 29 (1987), št. 122 (28. 5.), str. 2. Civilna družba na temeljih pravne države; [zapisal] Marjan Raztresen. - Teleks 43 (1987), št. 46(12. П.), str. 14-15. Soavtor. - Zlobčevi kulturni večeri. Dijalog je uvijek parada ideja. - Vjesnik 47 (1987), št. 14182 (6. 3.), str. 15. Dijaloško društvo. - Naše teme : časopis za društvena pitanja 1987, št. 8/9, str. 62-63. Izšlo pod skupnim naslovom: Kultura i kriza : okrugli stol. Foma Fomič ali vprašanje svobode. - Delo 29 (1987), št. 236 (10. 10.), str. 15. Glejmo se brez olepšav ; [zapisal] Duško Jelinčič. - Primorski dnevnik 43 (1987), št. 246 (18. 10.), št. 3. Jaz, bastard, skrita dogmatska sila. - Delo 29 (1987), št. 83 (9. 4.), str. 4. Polemika ob 57. številki Nove revije. Jugoslavija je naš skupni dom : nagovor ob podelitvah odličij svobode. - Dnevnik 1987, št. 113(25.4.), str. 13. [Kaj pa je meja?]. - Primorska srečanja 11 (1987), št. 69/70, str. 95-96, 117-118, 145-146, 171-172. Izšlo v tematski številki, pod skupnim naslovom: Prvo mednarodno srečanje pisateljev ob meji. Portorož, februarja 1986. - Tekst tudi v italijanščini, hrvaščini in nemščini. Kultura in narod. - Komunist 45 (1987), št. 48 (27. II.), str. 19. Kultura politiziranja o Slovencih ; [zapisal] Janez Zadnikar. - Delo 29 (1987), št. 142 (20. 6.), str. 26. Lepa načela, nečedno ravnanje : ena izmed uvodnih besedi v podijski in forumski razpravi na 18. koroških kulturnih dnevih. - Naši razgledi 36 (1987), št. 1 (16. L), str. 3. Nadnaslov: »Siromašimo z etničnim ločevanjem koroški (skupni) kulturni prostor?« Ljubljana / [tekst] Matjaž Kmecl ; fotografije Joco Žnidaršič, Dragan Arrigler. - Motovun : Motovun ; Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1987. - 173 str. Izdaja v angleščini: Ljubljana. - Motovun : »Motovun«, 1987. - 173 str. Izdaja v italijanščini: Ljubljana. - Motovun : »Motovun«, 1987. - 173 str. Izdaja v nemščini: Ljubljana. - Motovun : »Motovun«, 1987. - 173 str. Mesto kot mladostnik. - Dnevnik 1987, št. 337 (12. 12.), str. 4. Najlažje je sesti v kot in tarnati, kako je vse slabo. - Delo 29 (1987), št. 272 (21. II.), str. 16. Ne bodimo nestrpni do tradicije : ob Borštnikovem srečanju danes in jutri ; [zapisala] Jelka Šprogar. - Večer 43 (1987), št. 248 (24. 10.), str. 4. O kulturnikih, politikih in bastardih. - Naši razgledi 36 (1987), št. 13 (10. 7.), str. 388-389. O nagloj amneziji Nine Paviča. - Vjesnik 47 (1987), št. 14122 (5. L), str. 5. Ob 85-letnici prve slovenske realke. - V: Prva slovenska realka : Idrija 1901-1926 / Janez Kavčič. - Idrija : Mestni muzej, 1987. - Str. 5-7. Odnos do kulture v ZKS. - Delo 29 (1987), št. 146 (25. 6.), str. 9. Otreznjenje i kolaps. - Borba 65 (1987), št. 89 (30. 3.), str. 11. Polemika Kmecl : Pavič ; [pripravil] Dejan Vodovnik. - Delo 29 (1987), št. 3 (6. I.),str.4. Soavtor. »Pridite vsi semkaj in glejte!« - V: Julijci. - V Ljubljani : Cankarjeva založba, 1987. - Str. 4-6. Uvodna beseda. Prihodnost kot želja in resničnost. - V: Na pragu tretjega tisočletja ; uredil Jože Strgar. -Celje : Mohorjeva družba, 1987. - Str. 162-168. Priključevati se vrednotam, ne skupinam. - Dnevnik 1987, št. 328 (3. 12.), str. 10. Proti poenotenju in birokratski dvoličnosti. - Delo 29 (1987), št. 112(16. 5.), str. 20-21. Soavtor. - Okrogla miza o kulturnih prostorih v Jugoslaviji. Radoživa mariborska in vseslovenska prireditev : ob letošnjem BS. - Večer 43 (1987), št. 245 (21. 10.), str. 6. Razstavi na pot. - V: Romana Favier Zorzut : razstava slik. - Nova Gorica : Goriški muzej, Goriške galerije, 1987. - Str. 2. Slavko Jan.-Delo 29 (1987), št. 101 (4.5.), str. 3. Nekrolog. Slavnostni govor ob odkritju spominske plošče prvi slovenski realki. - Idrijski razgledi 32 (1987), št. 1, str. 6-15. Slovenci v Alpah. - Glasnik Unesco 7 ( 1987), št. 25, str. 18, 23. Spet roža siromakova. - Dnevnik 1987, št. 261 (25. 9.), str. 3. Še vedno eno razglašamo, drugo delamo. - Komunist 45 (1987), št. 47 (20. II.), str. 7. »Ti, Korošec, ti!« : prispevek na podijski razpravi ob 11. koroških kulturnih dnevih. - Slovenski vestnik 42 ( 1987), št. 3 ( 16. 1.), str. 7. Trajno veljavno Prešernovo sporočilo. - Delo 29 (1987), št. 32 (9. 2.), str. 2. V politiki ZK ustvariti kontinuiteto do kulture. - Komunist 45 (1987), št. 32 (7. 8.), str. 12. Velik del inteligence je bil zaveznik revolucij in ne sovražnik ; [zapisal] Janez Strehovec. -Borec 39 (1987), št. 4, str. 163-174. Nadnaslov: Pogovor z dr. Matjažem Kmeclom. - O kulturni politiki na Slovenskem. Verjemimo v svoj prav. - Kulturni poročevalec 18 (1987), št. 81/82, str. 2-3. O avtonomiji slovenske kulture v okviru Jugoslavije. Zanašati se na Davidovskega duha, ne na goljatsko moč : na blejskem posvetovanju slovenskih knjižničarjev. - Gorenjski glas 40 ( 1987), št. 78 (6. 10.), str. 5. Tudi v: Delo 29 (1987), št. 228 (I. 10.), str. 7. Zblojeni bolnik in ustava. - Sodobnost 35 (1987), št. 11, str. 993-994. Nadnaslov: Odprta tribuna: Zvezna in slovenska ustava. F Kmecl, Matjaž (Dobovec, Slovenija, 23. 2. 1934). - V: Leksikon pisaca Jugoslavije : [Knj.] 3: K-LJ. - Novi Sad : Matica srpska, 1987.-Str. 171-172. Matjaž Kmecl. - Mladost n. s. 37 (1987), št. 37 (16.-23. 3.), str. 14-17. Prekletstvo majhnega je še precej večje ; [zapisal] Mirko Lorenci. - Večer 43 (1987), št. 130 (6. 6.), št. 23. Portret. Potočnik, Peter: Aplavz za Matjaža Kmecla in Cirila Zlobca na tribuni DKH. - Delo 29 (1987), št. 134(11.6.), str. 9. Za svoj narod moraš stopati na prste; [spraševala] Nada Ravter. -7D 16 (1987), št. 29 (23. 7.), str. 14-15. 1988 A Fünf Mini-Essays mit einer Einführung in die slowenische Gegenwartsliteratur in Kärnten = Pet miniesejev o sodobni slovenski literaturi na Koroškem. - Fidibus : Zeitschrift für Literatur und Literaturwissenschaft (Klagenfurt) 16 (1988), str. 2-22. Slovensko besedilo: Pet miniesejev o sodobni slovenski literaturi na Koroškem: str. 14-22. Kratek oris oris slovenske kulturne zgodovine. - Seminar slovenskega jezika, literature in kulture 24 (1988), str. 167-178. Ovčar Marko, povest in roman. - V: Ovčar Marko / Janez Jalen. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 1988.-Str. 375-396. Pregljev čisti greh, Plebanus Joannes. - V: Plebanus Joannes / Ivan Pregelj. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 1988. - Str. 223-256. Die slowenische Uffentlichkeit und slowenische Autoren aus Kärnten. - Der Donauraum (Innsbruck) 29 (1987/88), str. 23-29. Spomin na Levstika ob 100-letnici njegove nesrečne smrti. - Prešernov koledar 1988 (1987), str. 56-61. В Aurora australis, Zohar in Košak. - Sodobnost 36 (1988), št. 1, str. 63-64. Beseda ob grobu : prof. dr. Jože Koruza ( 13. 8. 1935 -8.8.1988). - Dnevnik 1988, št. 219 ( 13. 8.), str. 16. Dr. Matjaž Kmecl o Franu Levstiku. - V: Po kulturno-zgodovinski Levstikovi poti : Litija-Čatež. / [pripravili in uredili Matjaž. Kmecl, Rudi Bregar, Joži Jamšek]. - Litija : CIDM, 1988.-Str. [3-5]. Janez Evangelist Krek kot leposlovec. - 2000 (1988), št. 40/41, str. 28-30. Jože Koruza 1935-1988. - Jezik in slovstvo 34 (1988/89), št. 1/2, str. 1-2. Nekrolog. Prušnikovi Gamsi na plazu in partizanska spominska proza. - V: Univerza pod Peco. -Ljubljana: Delavska enotnost, 1988.-Str. 12-15. C Po kulturno-zgodovinski Levstikovi poti : Litija - Čatež / [pripravili in uredili Matjaž Kmecl, Rudi Bregar, Joži Jamšek]. - Litija : CIDM, 1988. -[12] str. D Četrto pismo Tarasu Kermaunerju. - Dnevnik 1988, št. 179 (2. 7.), str. 12-13. Drugi odgovor Tarasu Kermaunerju. - Dnevnik 1988, št. 151 (4. 6.), str. 12-13. Kulturnozgodovinski portret (kroki) Slovencev. - Sodobnost 36 (1988), št. 12, str. 1124-1134. Odgovor Tarasu Kermaunerju. - Dnevnik 1988, št. 137 (21. 5.), str. 12-14. Peto pismo Tarasu Kermaunerju. - Dnevnik 1988, št. 192 (16. 7.), str. 192. Postno premišljevanje o smrti in gorah. - Planinski vestnik 88 (1988), št. 5, str. 226-228. Odlomek iz knjige Slovenska postna premišljevanja. Sedmo pismo Tarasu Kermaunerju. - Dnevnik 1988, št. 226 (20. 8.), str. 11-14; št. 229 (23. 8.), str. 11-13. Šesto pismo Tarasu Kermaunerju. - Dnevnik 1988, št. 212 (6. 8.), str. 12-14. Tretji odgovor Tarasu Kermaunerju. - Dnevnik 1988, št. 165 (18. 6.), str. 12-14. E Alternativa poskuša podreti slovensko vodstvo. - Delo 30 (1988), št. 227 (28. 1 L), str. 2. Brez strahu pred žuganjem : iz govora v Čatežu. - Dnevnik 1988, št. 311 (14. II.), str. 2. Četrt stoletja pisateljskih srečanj. - Teleks 44 (1988), št. 38 (22. 9.), str. 12. Demokracija da, enotnost ne! - Mladina 1988, št. 54 (30. 12.), str. 2. Družba ne more biti brezglavo nervozna. - Delo 30 (1988), št. 252 (28. 10.), str. 5. Intelektualci in partija.-Delo 30 (1988), št. 125 (31. 5.), str. 5. Javno tribuno potrebujemo takšno ali drugačno ; [za objavo pripravila] Drago Medved in Branko Sosič. - Delo 30 (1988), št. 60 (12. 3.), str. 24. Soavtor. - Nadnaslov: Kakšen plenum kulturnih delavcev OF? Kaj bi se (lahko) zgodilo, če bi Bavčar prišel na oblast ; pripravila Mile Šetinc, Jože Volfand. - Delo 30 (1988), št. 298 (24. 12.), str. 20. Glej tudi Delo 31 (1989), št. 10. »Keine Marktwirtschaft ohne den freien Markt der Ideen«. - Schweizer Illustrierte 1988, št. 33(15.8.), str. 41. Intervju. Kravja kupčija za slovenski) pomlad. - Večer 44 (1988), št. 267 (26. 1 L), str. 11 Govor ob 125-letnici pedagoškega šolstva v Mariboru. Kulturni policentrizem slovenskega prostora. - Delo 30 (1988), št. 289 (14. 12.), str. 9. Soavtor. Kupčija za slovensko pomlad : iz govora ob proslavi 125-letnice pedagoškega šolstva v Mariboru. - Dnevnik 1988, št. 323 (26. II.), str. 8. Manjka logika nacionalnega duhovnega razvoja. - Komunist 46 (1988), št. 10(11. 3.), str. 12-13. Soavtor. Med dvema ognjema. - Teleks 44 ( 1988), št. 31 (4. 8.), str. 8. Mera je preteklo sovraštvo. -Delo 30(1988), št. 271 (21. II.), str. 2. »Mi pa delajmo še naprej po svoji vesti in prepričanju!« - Delo 30 ( 1988), št. 265 (14. II.), str. 2. Mir ljudem na zemlji in socializem po meri človeka. - Dnevnik 1988, št. 349 (24. 12.), str. 9. Ne le kriza, katastrofa! : prispevek k razpravi na seji CK ZKS 3. 3. 1988. - Dnevnik 1988, št. 63 (5.3.), str. 14. Ne prepuščajmo se atavističnim refleksom. - Delo 30 ( 1988), št. 44 (23. 2.), str. 4. Nemiren mirni dan v Mirnu. - Teleks 44 (1988), št. 3 (21. L), str. 4. Neprebrano poročilo na plenumu kulturnih delavcev. - Komunist 46 ( 1988), št. 46 ( 18. 11.), str. 19. No, no, kolega Žižek. - Dnevnik 1988, št. 338 (13.12.), str. 12. K članku: Koliko je ura v politiki. Odgovornost za demokracijo. - Delo 30 (1988), št. 139 (16. 6.), str. 4. Soavtor. Po starih obrazcih se ne da živeti. - Delo 30 ( 1988), št. 278 ( 1. 12.), str. 2. Soavtor. - O Čufarjevih dnevih. »Pričevanja« in »soočanja pogledov«. - Delo 30 (1988), št. 46 (25. 2.), str. 8. O kulturnem plenumu OF. Razlika med tabori in mitingi. - Delo 30 (1988), št. 218 (19. 9.), str. 2. Razprava o ustavi - sejmarski prepiri ; [zapisal] Tone Vrabl. - Novi tednik 42 (1988), št. 2(14. L), str. 12. Slovenci v Alpah.-Dnevnik 1988, št. 247(10. 9.), str. II. Smo nevredni raja pod Triglavom? ; [zapisal] Miran Šubic. - Dnevnik 1988, št. 159 (12. 6.), str. 5. Smo sproščanje energije in idej : iz govora na podelitvi Kajuhovih nagrad. - Dnevnik 1988, št. 52 (23.2.), str. 16. Spopad o konceptu razvoja jugoslovanske družbe; [zapisal] Borut Čontala. - Teleks 44 (1988), št. 25 (23. 6.), str. 13-15, 44-45. Soavtor. - Teleksova okrogla miza. Spremni pozdrav Videčniku in njegovi knjigi o gornjesavskem zadružništvu. - V: Zadružno povezovanje kmetov v Gornji Savinjski dolini / Aleksander Videčnik. - Mozirje : Merca-tor, 1988.-Str. 5-6. Še o Celovškem Zvonu in njegovem »uvozu«. - Večer 44 (1988), št. 258 (5. 11.), str. 5. Trenta, slovenska Pepelka. - Delo 30 (1988), št. 200 (29. 8.), str. 2. Udarec slovenski suverenosti : iz razprav na 21. seji CK ZK Slovenije. - Dnevnik 1988, št. 204 (29. 7.), str. 4. Usoda spet močno trka na vrata. - Delo 30 (1988), št. 98 (26. 4.), str. 5. Vremena Kranjcem bodo se zjasnila? - Dnevnik 1988, št. 35 (6. 2.), str. 11-14. Soavtor. - Dnevnikova Oglata miza ob slovenskem kulturnem prazniku in »literarna oporoka« Bojana Stiha. Vrnili smo se v čas najslabših manir. - Delo 30 ( 1988), št. 251 (27. I ().), str. 5. Zlate krave postajajo shujšana kljuseta : iz pogovora na »Glasovem večeru« ; [zapisala] Dragica Manfreda. - Dnevnik 1988, št. 99 (10. 4.), str. 8. F Zakaj Sovenec ne sme dremati ; tekst Sonja Griži la. - Jana 17 (1988), št. 10 (9. 3.), str. 16-17, 38. Nadnaslov: Postna in druga premišljevanja za dr. Matjažem Kmeclom. 1989 A O Hofmanu in esejistični liriki. - V: Ne kliči, tu ni škržatov / Branko Hofman. - Maribor : Obzorja, 1989.-Str. 90-98. Onkraj nekdanjega Pavčka, duh po zemlji in smrti. - V: Pijanost : kot up varljiva, kot milost živa / Tone Pavček. - Maribor : Obzorja, 1989. - Str. 73-80. Vladimir Kavčič. - Seminar slovenskega jezika, literature in kulture 25 (1989), str. 135-146. В Nastanek planinske himne. - Planinski vestnik 89 (1989), št. 10, str. 417. Izšlo pod skupnim naslovom: Kip, ki presega simbol planinstva. - Govor ob odkrilju Aljaževega spomenika v Dovjem 27. 8. 1989. Nastanek slovenske planinske himne : pomembna tri pisma J.[akoba] Aljaža V.[ladimirju] Levcu. - Planinski vestnik 89 ( 1989), št. 11, str. 478-479. O nastanku slovenske planinske himne Oj Triglav moj dom in z objavo treh pisem Jakoba Aljaža v zvezi z nastankom te pesmi. Popotovanje iz Litije do Čateža in po duhovni zgodovini. - V: Popotovanje od Litije do Čateža / Fran Levstik. - Litija : Center interesnih dejavnosti mladih, 1989. - Str. 30-33. D Kerniauner, Taras, Matjaž Kmecl: Pisma slovenskemu prijatelju. - Celovec : Drava, 1989.-237 str. Soavtor. - Odgovori : str. 20-30, 48-57, 76-88, 104-114, 136-146, 164-175, 197-210. Kdo neki je V. K. - Slava 4 ( 1989/90), št. 1, str. 4-12. O Viktorju Kudelki. O slovenskem protokolu : nekaj osebnih beležk o sestopu z oblasti. - Srce in oko 1 (1989), št. 5, str. 306-312. E Antiproduktiven odnos do kulture. - Delo 31(1989), št. 295 (22. 12.), str. 6. Ob podelitvi Valvasorjevih nagrad. Bog se nas usmili.-Delo 31 (1989), št. 101 (4.5.), str. 4. Polemika o zbirki Studia humanitatis. Brovvnov najmlajši (z Dela) je bil na Bledu! - Delo 31 (1989), št. 219 (20. 9.), str. 10; št. 233 (7. 10.), str. 18. Divji možje z nožem v ustih. - Dnevnik 1989, št. 190 (15. 7.), str. 10-11. O nacionalnem vprašanju. »Jugoslavija preglasovanja« nas ne zanima. - Delo 31 (1989), št. 158 (11. 7.), str. 2. Soavtor. Kaj bi se zgodilo, če bi Bavčar prišel na oblast. - Delo 31 (1989),št. 10(14. L),str. 18. Glej tudi Delo 30 (1988), št. 298. Kratka hvalnica Zupančičevi knjigi Bitje in hrepenenje priporočilo vsem, ki mislijo o »socializmu po meri človeka«. - Komunist 47 (1989), št. 15 (14. 4.), str. 22. Legitimacijo za zgodovino si bo vsak napisal sam. - Dnevnik 1989, št. 326 (2. 12.), str. 11. Lep spomenik medsebojnega razumevanja in človečnosti [zapisala] Vlasta Felc. - Delo 31 (1989), št. 198 (28. 8.), str. 2. Soavtor. Ne bom beračil, nič ne bom prosil. - Dnevnik 1989, št. 254 (18. 9.), str. 2. Ne nastavljajmo še levega lica... - Dnevnik 1989, št. 347 (23. 12.), str. 2. Neodpustljiv dogodek. - Dnevnik 1989, št. 343 (19. 12.), str. 13. Neprebrano poročilo na zboru slovenskih kulturnih delavcev. - V: Zbor slovenskih kulturnih delavcev. Sklic. (2 ; 1988 ; Ljubljana). Suverenost slovenskega naroda. - Ljubljana : Svet za kulturo pri Predsedstvu RK SZDL Slovenije : Kulturna skupnost Slovenije, 1989. - Str. 283-289. O izjavi SMC. za javnost. - Delo 31 ( 1989), št. 257 (6. П.), str. 3. Prešernovci so bili sijajna generacija; zapisal Marjan Zlobec. - Delo 31 (1989), št. 30 (7. 2.), str. 6. Prorektorjeve repeticije. - Delo 31 (1989), št. 86 ( 13. 4.), str. 4. Romunizacija s konkretnim primerom. - Delo 31 (1989), št. 152 (15. 7.), str. 29. Slovenski javnosti. - Delo 31(1989), št. 176 (2. 8.), str. 7. Tudi v: Dnevnik 1989, št. 183 (8. 7.), str. 9. Trudil sem se za takšno rešitev... - Mladina 1989, št. 6 ( 17. 2.), str. 30-31. Soavtor. - Izšlo pod skupnim naslovom: Razmišljanja o slovenski politični emigraciji. Uredniškemu odboru Studia Humanitatis, uredništvu Založbe Škuc. - Mladina 1989, št. 8 (3. 3.), str.4. Ustavne spremembe so zelo generalen kompas. - Sodobnost 37 (1989), št. 11, str. 1003-1005. Anketa Sodobnosti: Smo bolj svobodni in manj varni? Uveljavljamo samo svoje temeljne pravice. - Delo 31 (1989), št. 216 (18. 9.), str.2. Soavtor. Združena Evropa pričakuje tudi »majhne«. - Delo 31 (1989), št. 286 (12. 12.), str.6. Zeleni poudarki rdeče knjige : laična glosa ob strokovnem dogodku. - Naši razgledi 38 (1989), št. 19(6. 9.), str. 554. O delu Toneta Wrabra in Petra Skobcrneta o ogroženih rastlinskih vrstah. Zgodba o Bledu v tej knjigi je svojevrstna. - V: Bled / [fotografija] Dušan Arzenšek. -Ljubljana : Feniks, 1989.-Str. 16-17. Izdaja tudi v angleščini in nemščini. F Dr. Matjaž Kmecl (Dobovec, 23. 2. 1934). - V: Zbornik Filozofske fakultete v Ljubljani : 1919- 1989.-Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1989.-Str. 154-155. 1990 A Aurora australis, pesmi južne zarje. - V: Aurora Australis / Jože Žohar. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 1990.-Str. 91-98. Baladni smeh. - V: Zvezde so strjene kaplje krvi / Igor Torkar. - Ljubljana : Pegaz, 1990. - Str. 139-146. Ivan Cesar i zagrebačka slovenistika. - V: Od riječi do znaka / Ivan Cesar. - Zagreb : Globus, 1990.-Str. 293-307. Tavčarjeve novelete in slike. - V: Življenje mojega življenja / Ivan Tavčar. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 1990. - Str. 403-425. В Dodatek, ki ga ni treba nujno prebrati. - V: Škrlatna vrtnica / Miha Mate. - Ljubljana : Borec, 1990.-Str. 88-90. J. Vošnjak kot mohorjanski pripovedovalec. - V: Zbornik občine Slovenska Bistrica 2. -Slovenska Bistrica : Skupščina občine Slovenska Bistrica, 1990. - Str. 198-202. Pavla Gruden. - Sodobnost 38 ( 1990), št. 6/7, str. 650. Predgovor v predstavitveni izbor njenih pesmi. Perspektive - farna, tabu, misterij in simbol. - V: Obračun s Perspektivami / Božo Repe. -Ljubljana : Znanstveno in publicistično središče, 1990. - Str. 7-8. "Še berimo Kocbeka, še se učimo iz njegove usode"; spraševala je Bojana Žakelj-Jesih. -TV - 15 28( 1990), št. 25 (20. 12.), str. 2. Urednikov zapisek. - V: Tisoč drobnih skrbi / Smiljan Rozman. - Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1990. - Str. 297-300. D Nekaj osebnih zapiskov o sestopu z oblasti. - Srce in oko 2 (1990), št. 16, str. 296-301. Tudi v: Dnevnik 1990, št. 88 (31. 3.), str. 21-24. Laternice na samotni poti. - Dnevnik 1991, št. 354 (31. 12.), str. I. E Alma mater labacensis.-Dnevnik 1990, št. 329(4. 12.). Priloga Podmornica, št. 21, str. 1. Blamaža in nevarnost: ob 200-letnici slovenskega gledališča. - Dnevnik 1990, št.4 (6. 1.), str. II. Brez. trganja uspelih oblik kulturnega sodelovanja ; spraševal Janez Strehovec. - Delo 32 (1990), št. 295(20. 12.), str. 11. Soavtor Ciril Zlobec. - Portreta. - O slovenskem plebiscitu v luči medkulturnega sodelovanja v jugoslovanskem prostoru. Dal Bog! bi rekel Hruščov, mi pa za njim. - Delo 32 (1990), št.92 (19. 4.), str. 6. [Deseti] 10. oktober - spomenik napuha. - Delo 32 (1990), št. 223 (24. 9.), str. 2. Dobro je, da imamo može, ki vedo, kaj delajo. - Delo 32 ( 1990), št. 284 (7. 12.), str. 8. Dvanajsterica, ki meri na vrh : programi kandidatov za člane predsedstva Republike Slovenije. - Delo 32 ( 1990), št. 64 ( 17. 3.), str. 22-23. Portret. Govor na proslavi dneva republike v Žireh (25. 11. 1989). - Žirovski občasnik 11 (1990), št. 16, str. 113-114. Hitro lahko vidijo, da znamo biti tudi sami. - Delo 32 (1990), št. 235 (8. 10.), str. 3. Klofuta slovenski kulturi. - Delo 32 (1990), št. 274 (23. 11.), str. 7. Kulturniki pišejo pesmice in so najmanj nevarni : pogovor s profesorjem in politikom ; [zapisal] Jože Horvat. - Delo 32 (1990), št. 101 (3. 5.), str. 7. Portret. - O kulturni politiki. Kulturno-zgodovinski (kroki) Slovencev. - V: Veneto in Slovenija : dve kulturi za Evropo. -Vicenza : Rezzara, 1990. Str. 25-41. Marčevska miklavževanja. - Nedeljski dnevnik 1990, št. 75 (18. 3.), str. 8-9. Marko Slodnjak, košček ljubeznivih spominov. - Maske 5 (1990), št. 16/17, str. 76-77. Naš plebiscit in dobre namere. - Dnevnik 1990, št. 235 (28. 11.), str. 1. Naša pot ne sme biti pot nadutosti, objestnosti in histerije. - Delo 32 (1990), št. 169 (23. 7.), str. 2. Soavtor. Navdušenje in adventni plebiscit. - Nedeljski dnevnik 1990, št. 348 (23. 12.), str. 3. O naturi in kulturi. - V: Mozart - kdo je to? - Ljubljana : Slovenska filharmonija, 1990. - Str. 22-24. O teoriji Leonida Sabanejeva. - V: Slovenski glasbeni dnevi 1990 : glasba in poezija. -Ljubljana : Festival Ljubljana, 1990. - Str. 33-38. Odpuščanje odstira sovraštvo. - Dnevnik 1990, št. 182 (7. 7.), str. 6-7. Soavtor. Postojnska jama / [tekst] Matjaž Kmecl ; [uredila Peter Habič, Srečko Šajn]. - Postojna : Postojnska jama, Turizem, 1990,- 140 str. Izdaja v angleščini: Postojna Cave. - Postojna : Postojnska jama, 1990. - 140 str. Izdaja v francoščini: La Grotte de Postojna. - Postojna : Postojnska jama, 1990. - 140 str. Izdaja v italijanščini: Le Grotte de Postojna. - Postojna : Postojnska jama, 1990. - 140 str. Izdaja v nemščini: Die Höhle von Postojna. - Postojna : Postojnska jama, 1990. - 140 str. Izdaja v srbohrvaščini: Postojnska jama. - Postojna : Postojnska jama, 1990. - 140 str. Izdaja v španščini: La gruta de Postojna. - Postojna : Postojnska jama, 1991. - 140 str. [Pravljica o Zlatorogu...]. - V: Kraljestvo Zlatoroga : Julijske Alpe / Jaka Čop. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 1990. - Str. 4. Profilo storico e culturale degli Sloveni. - V: Veneto e Slovenia : due culture per Г Europa. -Vicenza : Rezzara, 1990. - Str. 25-38. Sij gora = Sheen on high = Glanz der Berge : Kamniško-Savinjske Alpe, Julijske Alpe / [fotografije] Peter Janežič ; [besedilo] Matjaž Kmecl ; [uvodno besedilo in izbor fotografij Franci Stele ; angleški prevod Stanko Klinar ; nemški prevod Valentin Klinar]. - Komenda : [samozal.] F. Stele, 1990. - 119 str. Delni prevod v angleščino in nemščino. Slovenski samorazdiralni večni reformizem. - Dnevnik 1990, št. 198 (23. 7.), str. 4. [Uvodni esej]. - V: Rože na Slovenskem / [fotografije] Luka Pintar. - Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1990. - Str. 5-7. Tudi v angleški (Flowers in Slovenia - 1990) in nemški (Blütenpracht Sloweniens - 1990) izdaji. V lastnem domu svoj gospodar. - V: Za konfederalno Slovenijo : zbornik razprav. - Ljubljana : Znanstveno in publicistično središče, 1990.-Str. 11-13. F Dr. Matjaž Kmecl. - Delo 32 (1990), št. 84 (10. 4.), str. 3. Žrtve nacionalne iluzije ; [zapisal] Ladislav Lesar. - Nedeljski dnevnik 1990, št. 61 (4. 3.), str. 5. Nadnaslov: Povabljeni ste na kavo: Maljaž Kmecl. 1991 A Bert Pribac iz Srgašev in Avstralije. - V: Prozorni ljudje / Bert Pribac. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 1991.-Str. 149-159. Cerkev in slovenstvo. - V: Zgodovina cerkve na Slovenskem. - Celje : Mohorjeva družba, 1991.-Str. 377-392. Levstikova tacenska zgodba. - V: Kopitarjevi študijski dnevi I. - Ljubljana : Zveza kulturnih organizacij Ljubljana-Šiška, 1991.-Str. 33-39. Ob tristoletnici izhajanja »Svetega priročnika«. - V: Sacrum promptuarium Janeza Sve-tokriškega. - Koper : Lipa, 1991. - Str. V-XII. Pisatelj Sreče v nesreči. Življenjepis Janeza Ciglerja. - V: Sreča v nesreči / Janez Cigler. -Ljubljana : Založništvo slovenske knjige, 1991. - Str. 85-98. Slovenska književnost neposredno po zadnji vojni. - Seminar slovenskega jezika, literature in kulture 27 (1991), str. 123-135. Die slowenische Literatur in Kärnten : ein einführender Überblick. - V: Die slowenische Literatur in Kärnten : ein Lexikon. - Klagenfurt / Celovec : Drava Verlag, 1991. - Str. 11-35. В Praznična beseda za Janka Messnerja : sedemdesetletnica. - Naši razgledi 40 ( 1991 ), št. 23 (20. 12.), str. 710-711. [Sedemdesetletnica] 70-letnica ljubljanske Univerze. - V: Obdobje slovenskega narodnega preporoda. - Ljubljana : Filozofska fakulteta, 1991. - Str. 9-12. Slovenski mit o Celjskih. - V: Ciklus Aura Slovenica = Zyklus [Aura Slovenica] / Stojan Batič. - Ljubljana : Mestna galerija, 1991. - Str. 5-8. C Obdobje slovenskega narodnega preporoda : (ob 70-letnici ljubljanske slavistike) : mednarodni simpozij v Ljubljani od 28. do 30. junija 1989 ; [uredil in pregledal Matjaž Kmecl ; prevodi Margaret Davis... et al.]. - Ljubljana : Filozofska fakulteta, 1991. - 320 str. -(Obdobja; 11). E "Armada je mislila, da bo tako kot na Kosovu". - Delo 33 (1991), št. 173 (26. 7.), str. 20. Braniti kulturnega ministra pred kulturo. - Delo 33 (1991), št. 57 (9. 3.), str. 28; št. 69 (23. 3.), str. 30. Brez vrhunskih kulturnih projektov ne bo šlo. - Sodobnost 39 (1991), št. 8/9, str. 736-738. Anketa Sodobnosti: Že danes ali šele jutri? Hejslovenstvo - šlager sedanjega časa; o nacionalnem seje z dr. M. Kmeclom pogovarjala Glonja Marinovič. - 7 D 20 ( 1991 ), št. 44 (6. 11.), str. 14-16. Krjavljeve hlače : beseda na posvetu bibliotekarjev. - Delo 33 (1991), št. 226 (26. 9.), str. 13. Naj bo srečna slovenska prihodnost. - Dnevnik 1991, št. 113 (25. 4.), str. 5. Narod ne sme obstajati iz ene same živčne spremenljivosti. - Delo 33 (1991), št. 44 (22. 2.), str. 6. Soavtor. - Ob podelitvi Steletovih nagrad za I. 1990. Nepremišljena izjava. Dr. Matjaž Kmecl: S takšnimi predvidevanji se ne moremo strinjati. -Dnevnik 1991, št. 79 (22. 3.), str. 3 Prevelika odgovornost tudi za starše. - Delo 33 ( 1991 ), št. 123 (29. 5.), str. 5. Prodajamo vrednote narave, a s poudarkom na preudarnosti ; spraševal Drago Medved. - Delo 33 (1991), št. 148(26. 6.), str. 13 Ob 10-letnici Triglavskega narodnega parka. "Samonadzorovanje, samoobvladovanje, treznost in skromnost". - TV-15 19 (1991), št. 15 (1. 8 ), str. 9. O priznanjih OF za I. 1991. Slovenska (samo)osvobodilna fronta. - Naši razgledi 40 (1991), št. 8(19. 4.), str. 221-222. V propagandni greznici pravi izobraženci molčijo; spraševal je Slavko Pezdir. - Delo 33 (1991), št. 161 (11.7.), str. 7. Vnašanje zdvojenosti nad razumnostjo današnjega slovenstva. - TV-15 29 ( 1991 ), št. 12 (20. 6.), str. 9. Soavtor. - Nadnaslov: Predkongresni donesek k slovenski spravi? Vsi prisegajo na svojo vest. - Delo 33 ( 1991 ), št. 213 ( 11. 9.), str. 5. Za skupno evropsko mizo. - Dnevnik 1991, št. 135 (20. 5.), str. 7. Zrasla je iz nič v bogastvo. - Idrijski razgledi 36 (1991), št. 2, str. 7-8. F Dr. Matjaž Kmecl: Delitev na tiste, ki še mislijo, in na zmedence; pogovarjal seje Bojan Požar. - Evropa 2 (1991), št. 28 (7. 2.), str. 24-27. Kmecl, Matjaž / Miran Hladnik. - Enciklopedija Slovenije 5. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 1991.-Str. 107. Dr. Matjaž Kmecl, pisatelj, univ. prof. in politik. - V: Slovenci za danes / Zora Tavčar. -Ljubljana : Družina ; Trst : Mladika, 1991. - Str. 170-175. 1992 A Kako so Slovenci v 19. stol. pojmovali pomen literature za narod. - Seminar slovenskega jezika, literature in kulture 28 (1992), str. 83-90. Mit tiefem Vorbehalt erotisch : ein Essay über slowenische und österreichische Literatur. - Lichtungen 1992, str. 37-43. Bio- in bibliografski podatki na str. 4. В Epitaf za Toneta Pretnarja. - Delo 34 (1992), št. 272 ( 24. 11.), str. 7. Portret. Jubilejna lavdacija za Pavleta Zidarja. - Sodobnost 40 ( 1992), št. I, str. 18-21. Jubilejni članek ob 60-letnici Miklavž Komelj, Kermaunerin Kreslin. - Delo 34 (1992), št. 8 (1 L L), str. 27. Soavtor. - Anketa Dela: Slovensko kulturno leto 1991. Pavle Zidar.-Delo 34(1992), št. 189(18.8.), str. 8. Nekrolog. - Portret. Utihnil je Pavle Zidar. - Sodobnost 40 (1992), št. 10, str. 881-882. Nekrolog. [Uvodna beseda]. - V: Pesnikova podoba. - Ljubljana : Državna založba Slovenije : Galerija Gema, 1992.-Str. 3. Vprašanje slovenščine je vprašanje njene ranljivosti. - Delo 34 (1992), št. 61 (14. 3.), str. 24. Soavtor. D List iz dnevnika na inventurni dan. - Sodobnost 40 (1992), št. 3, str. 251-253. Anketa Sodobnosti: Če bi pisal dnevnik. Tri krogle v Cankarja. - Prešernov koledar 1992 (1991), 34-36. E Čas slovenskega napuha. - Republika 1 (1992), št. 3 (16. 1 L), str. 2. Kruh za vse šolarje. - Delo 34 (1992), št. 55 (7. 3.), str. 26. Občutljiva narodova samostojnost : beseda o ustvarjalnosti. - Delo 34 (1992), št. 139 (18. 6.), str. 13. Govor na podelitvi Župančičevih nagrad. Planinska Prlekija. - V: Prlekija : med griči Slovenskih goric = among the Slovenske gorice hills = im Hügelland der Slovenske gorice / [fotografije, izbor fotografij in besedil Ciril Ambrož, France Stele ... [et al.]. - Komenda : [samozal.] F. Stele, 1992. - Str. 18-19. Politika : stroka in trgovina. - Republika I ( 1992), št. 23 (6. 12.), str. 4. Soavtor. Predgovor. - V: Podobe Valvasorjeve Ljubljane / [slike] Milan Batista ; [zasnova] Leon Jerovec. - Ljubljana : Ljudska pravica, 1992. - Str. 3. Tudi v angleški (Images of Valvasor's Ljubljana / Milan Batista, Leon Jerovec. - 1992), italijanski (Immagini della Lubiana di Valvasor / Milan Batista, Leon Jerovec. - 1992) in nemški (Bildnisse von Valvasors Ljubljana/ M. Batista, L. Jerovec. - 1992) izdaji. Slovenija. - V: Velika ilustrirana otroška enciklopedija : za šolo in dom. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 1992. - Str. 467-470. Soavtor Peter Skobcrnc. - Ponatis I. 1993. Slovenija on the sunny side of the Alps / [text by Matjaž Kmecl... et al.]. - Ljubljana : Ministry of tourism and catering, 1992. -[24] str., [1] zg. zvd. Delno popravljene izdaje pod naslovom: On the sunny side of the Alps : Slovenija - 1992, 1993, 1994. Izdaja v francoščini: Slovénie du côté ensoleillé des Alpes. - Ljubljana : Ministère de l'industrie hôtelière et du tourisme, 1992. - [24] str. Izdaja v italijanščini: Slovenia dalla parte soleggiata delle Alpi. - Ministero per il turismo, 1992. - [24] str. ; delno popravljene izdaje pod naslovom Dalla parte soleggiata delle Alpi : Slovenija - 1992, 1993, 1994. Izdaja v nemščini: Slowenien auf der Sonnenseite der Alpen. Ministerium für Tourismus und Gastronomie, 1992. - [24] str. ; delno popravljene izdaje pod naslovom Auf der Sonnenseite der Alpen : Slovenija - 1992, 1993, 1994. Slovenski upor v evropskem spominu. - Dnevnik 1992, št. 116 (30. 4.), str. 5. Še ena pepelnična sreda slovenske kulture. - Delo 34 (1992), št. 43 (22. 2.), str. 25. Viola Cornuta, srečno in mirno. - Republika 1 (1992), št. 46 (31. 12.), Novoletna pril., str. I. Vizija ali mora? : Kocbek ali Kierkegaard? - Sodobnost 40 (1992), št. 8/9, str. 724-725. Anketa Sodobnosti: Pluralnost ali izločanje. 1993 A Začetki slovenskega romana in novele : (poročilo). - Seminar slovenskega jezika, literature in kulture 29(1993), str. 111-120. В Galerija slovenskih literarnih sodobnikov. - V: Portreti sodobnih slovenskih književnikov / Ti-homir Pinter. - Ljubljana : Studio Etic, 1993. - Str. 7. Ivan Cesar. - Delo 35 (1993), št. 280 (2. 12.), str. 6. Ljubezen dvoedina : iz nove zbirke. - Delo 35 (1993), št. 22 (28. L), str. 16. Nadnaslov: Beseda urednika. Ob izidu pesniške zbirke Cirila Zlobca: Ljubezen dvoedina. Noro! Za Norik! - Sodobnost 41 (1993), št. 3/4, str. 231-233. Anketa Sodobnosti: Koliko nas jezik določa kot narod. O Josipu Vidmarju in slovenskem narodnem vprašanju : ob šestdesetletnici izida njegovega "Kulturnega problema slovenstva. - Prešernov koledar 1993 (1992), str. 37-40. Zlobčeva lirika in politika, pripis. - V: Ljubezen dvoedina / Ciril Zlobec . - Ljubljana : Mihelač, 1993.-Str. 65-69. D Andrej Smole - znameniti Slovenec : monodrama. - Ljubljana : [s. п.], 1993. - Str. [5-18]. Dodana Pojasnila za lažje poslušanje in razumljivejše branje: str. [19-22]. Tudi v: Sodobnost 41 (1993), št. 8/9, str. 643-652. Evropa ne potrebuje mrtvih narodov. - Družina in dom (Celovec) 44 (1993), št. 7, str. 15. E Črn seznam, tako in kar tako. - Slovenske novice 3 (1993), št. 271 (22. 1 L), str. 4. Glosa h knjigi. - V: Rad sem jih imel : devetdeset dni volilnega dnevnika 1992 / Ciril Ribičič. - Ljubljana : Mihelač, 1993. - Str. 295-297. Je še hujše, kot zvonijo. - Delo 35 ( 1993), št. 241 ( 16. I ().), str. 28. Soavtor. - Nadnaslov: Temni angeli smo mi sami. Ne dobro ali zlo, ampak ta ali ona politika. - Delo 35 (1993), št. 122 (29. 5.), str. 24-25. Soavtor. - Izšlo pod skupnim naslovom: Odpreti ali ne odpreti? : anketa: dosjeji SDV. Polnohlačarstvo. - Dnevnik 1993, št. 356 (31. 12.), str. 3. Programska izjava o delovanju društva "Zeleni prstan Ljubljane". - Delavska enotnost 52 (1993), št. 15(1.4.), str. 2. Soavtor. Sleherna beseda je zaklinjanje. - Republika 2 (1993), št. 163 (16. 6.), str. 15. Slovenija iz zraka = Slovenia from the air = Slowenien aus der Luft / [besedilo] Matjaž Kmecl ; [fotografije] Jože Hanc, Stane Klemene ; [zamisel, vsebinska zasnova, organizacija in ureditev Marjan Krušič ; translated by Marjan Golobic, aus dem Slowenischen von Doris Debenjak], - Ljubljana : Mladinska knjiga, 1993. - 242 str. Vzporedno besedilo v slovenščini in prevoda v angleščino in nemščino. F Kmecl, Matjaž. - V: Kdo je kdo za Slovence = Who's who for Slovenia = Wer ist wer in Slowenien = Who's who des Slovènes. - Ljubljana : FAGO, 1993. - Str. 100. Raztresen, Marjan: Kulturni molk Matjaža Kmecla. - Slovenske novice 3 (1993), št. 257 (5. 11.), str. 3. 1994 A Josip Jurčič, slovenski pisatelj (1844-1881 ).-Seminar slovenskega jezika, literture in kulture 30 (1994), str. 175-184. "Mi smo kakor Mojzes" : ob stopetdesetletnici rojstva Josipa Jurčiča. - Prešernov koledar 1994(1993), str. 64-67. O osnovah Jurčičevega časnikarstva. - Rast 5 (1994), št. 5/6, str. 368-374. В Esej o eseju in o letošnjem slavističnem zborovanju. - Republika 3 (1994), št. 277 (9. 10.), str. 18. Kajuh, Balantič, literatura, politika in literarna veda. - Sodobnost 42 (1994), št. 5, str. 384-388. Tudi v: Borec 46 ( 1994), št. 529-531, str. 294-298. Predavanje na simpoziju: Kajuh in literarnozgodovinska misel. Lirični intimizem Slavka Juga. - V: Ko mine čas : izbrane pesmi / Slavko Jug. - Maribor : Obzorja, 1994.-Str. 89-93. Nove naloge slovenske literarne zgodovine. - Sodobnost 42 (1994), št. 3/4, str. 163-168. "Predstanja" v slovenski literaturi. - Sodobnost 42 (1994), št. 8/9, str. 692-697. Še o lajdranju s slovenščino. - Delo 36 (1994), št. 65 (19. 3.), str. 36. C Jug, Slavko: Ko mine čas : izbrane pesmi ; [pesmi je izbral in spremno besedo napisal Matjaž Kmecl]. - Maribor : Obzorja, 1994. - 93 str. D Svetla samota starega macesna. - Planinski vestnik 94 (1994), št. 1, str. 16-17. Nadnaslov: Gorsko drevo, ki je staro toliko kot Brižinski spomeniki. E "Da sam ministar kulture, dao bih ostavku"; z njim seje pogovarjala Mirjana Dugandžija. - Vjesnik 55 (1994), št. 16728 (27.4.), str. 17. Janežič, Peter: Slovenska gorska pravljica ; besedilo Matjaž Kmecl. - Ljubljana : Mihelač, 1994,- 190 str. Izdaja v angleščini: Slovenian Mountain Fairy-tale / [photos] Peter Janežič, author Matjaž Kmecl. - Ljubljana : Mihelač, 1994. - 190 str. Izdaja v nemščini: Slowenisches Berg Märehen / [Fotos] Peter Janežič, [Text] Matjaž Kmecl. - Ljubljana : Mihelač, 1994. - 190 str. Najgrše, kar se danes s tedanjimi velikimi dejanji počne, je posploševanje ekscesov. - Delavska enotnost 53 (1994), št. 41 (15.9.), str. 12. Kroniki Rihemberka - Branika na pot. - V: Kronika Rihemberka - Branika. - Branik: Svet Krajevne skupnosti, 1994. - Str. 5. Peklaj, Andreja: Cerkniško jezero ; uvodna beseda in besedilo k slikam Matjaž Kmecl. - Mengeš : [samozal.], 1994. - 183 str. Izdaje tudi angleščini, italijanščini in nemščini. F Kmecl, Matjaž. - V: Svetovni biografski leksikon / Luc Menaše. - Ljubljana : Mihelač, 1994. - Str. 500. Sestavila Alenka Logar-Pleško s sodelovanjem Anke Sollner-Perdih P.S.: Zavedava se, da kljub trudu zagotovo nisva našli vsega, kar je dr. M. Kmecl napisal. Upava pa, da nisva izpustili preveč in da bo tudi najin prispevek obogatil in počastil njegov življenjski praznik. Prispevki za Slavistično revijo so v slovenščini, izjemoma tudi v drugih slovanskih in svetovnih jezikih. Avtor odda prispevek enemu od glavnih urednikov v dveh izvodih; na listu naj bo 30 vrstic. Dolžina razprave naj ne presega ene in pol avtorske pole (25 strani, tj. 45.000 znakov), ocene 1 2 strani (24.000 znakov), poročila 4 strani (8.000 znakov). Rokopis je po možnosti še na PC-jevi ali atarijevi disketi, zapisan v formatu ASCII, v sili tudi v katerem koli od popularnih urejevalnikov besedila, mogoče pa gaje poslati tudi po elektronski pošti na naslov miran.hladnik@uni-lj.si. Besedilo naj ne bo razlomljeno v strani in besede ne deljene. Navodila za tipkanje opomb, ležečega in polkrepkega tiska, vezajev, pomišljajev, narekovajev, naglašenih, nestandardnih znamenj ipd. dobi avtor pri tehničnem uredniku. - Sinopsis naj ne bo daljši od 8 vrstic. Slovenski povzetek, ne daljši od dveh strani, podaja rezultate razprave; uredniku se sporoči želeni jezik za prevod. V neslovenščini napisane razprave imajo povzetek v slovenščini. - Avtor naj priloži številko svojega žiroračuna, naslov in občino stalnega bivališča, svojo enotno matično številko, ime inštitucije, na kateri dela, in naslov, kamor naj pridejo korekture. Če rokopis ni sprejet, glavni urednik avtorja pismeno obvesti. Ob izidu dobi avtor 20 separatov svoje razprave oziroma 10 primerov ocene. Avtorju se stavijo še naslednje tehnične zahteve. Korekture svojega prispevka opravi v treh dneh. Pri tem in pri prečrkovanju tujih pisav se drži Slovenskega pravopisa 1990. - Slikovni material priloži na posebnih listih, vsako sliko s svojo številko, v rokopisu pa mora biti označeno, kam katera sodi; podnapisi k slikam so že v rokopisu razprave. - Ponazarjalni zgledi se podčrtavajo; polkrepki tisk je rezerviran za podnaslove in je označen z dvojno podčrtavo. Posebni znaki naj bodo označeni z barvnim svinčnikom, ob robu pa razločno izrisani. - Daljši navedki (nad 5 vrstic) naj bodo odstavčno ločeni od drugega besedila (navednice tedaj niso potrebne). Izpusti so v navedku označeni s tremi pikami v poševnem ali oglatem oklepaju; na začetku in na koncu citata so tropičja nepotrebna. - Besedilo opombe naj bo v članku na koncu v enem kosu. Zaporedna številka opombe stoji stično za ločili, ki sledijo temu mestu. - Literatura se navaja na kratek način v oklepaju v tekočem besedilu in v opombah, v daljši obliki pa v seznamu literature ali v seznamu navedenk na koncu razprave. Med besedilom se sklicujemo na dela takole: (Breznik 1934: 213), v seznamu navedenk pa navedek razvežemo: Anton Breznik, 1934: Slovenska slovnica za srednje šole. Celje: Mohorjeva družba. V seznamu literature je letnica neposredno pred navedbo strani. Članek v reviji se navaja takole: Janko Kos: Problem časa v slovenski liriki. Slavistična revija XXXIX/1 (1991). 1-14. V opombah so enote bibliografske navedbe ločene med seboj z vejicami: 'Anton Breznik, Slovenska slovnica za srednje šole (Celje: Mohorjeva družba, 1934), 16-18. Na koncu vsake bibliografske enote je pika. Naslovi samostojnih izdaj so ležeče postavljeni. Zbirka se nahaja v oklepaju tik pred navedbo strani, založba se pri knjigah starejšega datuma opušča, prav tako tudi krajšava str. za stran. Naslovi v stroki znane periodike so okrajšani, tâko je lahko tudi avtorjevo ime. Pri zaporednem navajanju več del enega avtorja v seznamu literature ali navedenk namesto imena in priimka napravimo dva pomišljaja. Kadar na isto leto pride več del istega avtorja, letnici na desni stično dodajamo male črke slovenske abecede: 1944a, 1944b. Bibliografske navedbe naj bodo enotne. Janko Glazer: Pesmi. Maribor: Obzorja, 1993 (Iz slovenske kulturne zakladnice 26). 386 str. Scando-Slavica XXXIX (1993). Kobenhavn: Munksgaard. 212 (+ II) str. Bolgarski ezik i literatura XXXV1/5 (1993). Sofija. 64 str. Cyrillomethodianum XIII-X1V (1989-1990). Solun. 189 str. Lexicographica slavica: Profesorowi Andrzejowi Boguslawskiemu. Torun: Uniwer-sytet Mikotaja Kopernika wTorubiu, Katedra filologii rosyjskiej. 1992. 71 str. Jan Wawrzynczyk: Nadprojektem »Polskiego Informatorium Wyrazowego«. Torun: Uniwersytet Mikotaja Kopernika w Toruniu, Wydzial humanistyczny, Katedra filologii rosyjskiej. 1993. 42 (+ 11) str. Janko Glazer: Razprave, članki, ocene. Ur. Viktor Vrbnjak. Maribor: Obzorja, 1994. 1210 str. Igor Saksida: Mladinska knj Це vnos t med literarno vedo in knjiievno didaktiko. Mari- • bor: Obzorja, 1994. 267 str. Janez Vrečko: Ep in tragedija. Maribor: Obzorja, 1994. 474 str. Majda Smole: Vicedomski urad za Kranjsko 13. stol.-1747. Cerkvene zadeve Lit. L. Ljubljana: Arhiv Slovenije, 1994. 481 str. Slovensko ozemlje na vojaškem zemljevidu iz druge polovice 18. stoletja. Ur. Vincenc Rajšp. Ljubljana: ZRC S AZU in Arhiv Republike Slovenije, 1994. 168 str. Revijo sofinancirajo slovensko Ministrstvo za znanost in tehnologijo, Ministrstvo za kulturo ter Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani.