Čertice o vzrejevanji. Spisal J. Lapajne. Vsaka stvar na zemlji ima svoj namen. Brezumne stvari dosežejo svoj namen s tem, da se vdajajo svojemu nagonu in se ravnajo po postavi vesoljne natun*. Rastlfna poganja, raste, cvete in rodi sad; kamen se tudi spreminja; toda le po vnanjih učinkih. Vse te stvan, kakor tudi živali, spreminjajo se nevedoiiia in nehote, kajti vse vbogajo lc naravnemu nagonu in splošni postavi, ki vlada živoče in neživoče stvarPs prečudno, skrivno močjd, ki se je niso same postavile. Samo človek ima med vsemi stvanm' nioč in zmožnost, da si sam stavi svoj namen, kajti iz med vseb drugib živočih stvari je sam, kterega je stvarnik naj bogatejše obdaroval, ker mu je dal prosto voljo. Toda tudi človek svojega blagega namena iz lastne moči ne more spoznavati; trpba mu je, da svoj pravi namen na tanko in določno pozna, da more potem toliko gotovejše in zanesljivejše po njem hrepenpti. 0 pravem namenu človekovem nam je perva učenica le sv. vera, ktera kaže, da naj se človek vedno bolj Bogu bliža. Tudi modroslovje nam kaže nekoliko poti, po ktprej bi se dalo dospeti do namena in priti v varno zavetje; veli namrec, da naj hrepenimo po tem, kar je blago, dobro in resnično. Modroslovje bi k temu le šc moglo dostavljati, kje je ta vir vsega blagega, dobrega in resničnega. Kako pa človek pot do svojega namena na tanko poznava? Ako bi človek z bistrim uraom in s stanovitno voljo še tako pridno in resno premišljeval, kaj je njegov namen in kako naj ravna, da dospe do pravega zavetja, nikdar ne bi ukrenil pravega in resničnega. Dozdevalo bi se mu, in zelo blizo bi taval, toda pravega bi vendar ne spoznal, kakor tega tudi niso spoznali spretni modrijani v starili časib. Pot, po kteri se hodi do pravega spoznanja, nam je zopet le prava sv. vera. Clovek pa mora tudi sam kaj storiti. Sam naj premišljuje o prevažni nalogi svojega življenja; pa/J naj na dobri glas svoje vesti, in naj ne pušča v nemar svoja lastna blaga čutila. Pri tem pa naj se ozira na raodre glave vspb dob in krajev. Prevdarja naj mišljenje slavnih mož, in potem naj primerja lastna mnenja s tehtnimi razlogi učenih, previdnih mož, in naj se poslednjič odloči za to, kar sam in drugi, pri kterih je prašal sveta, za dobro in pravo spoznajo. Človek resnične popolnosli nikdar doseči ne niore, ker ga posvetno nagnjenje vedno veže le na pozemeljsko; on more in niora z vsemi inočnii po tej nebeški popolnosti le lirepeneti in se z ovirami boriti. Vse človeško življenje je vedni boj zoper sovražnike svojega pravega namena. Olovek ne sme nikdar lahkoniisljeno brez dela živpti ali se še celo lenobi vdajati, kajti obodvoje bi ga odstranilo od prave poti. Naloga slebernpga človeka brez ozira na njegov slan je zpIo zeld imenitna; koliko važnejši je paše torej vzrejnikov ali odgojnikov namen, kajti odgojnikje tista imenitna oseba v človeški družbi, ktera nima le dolžnosti saruo sebe gojiti in bližati blagemu nanienu, ainpak da tudi druge, zlasti nežno uiladino napeljuje in vodi po pravi poti k vsemu dobremu, blagemu in da kaže sploh, kako naj se bolji in varneji pride do zaželenega namena. Ua tedaj učitelj tej tirjatvi zadostuje, inora se sam izobraževati, sam vedno želeti, da bi sc vcduo bolj bližal pravi omiki; kajti le z lastnim zgledom, le s svojo marljivu delavnostjo naj več pripomore, da ga dnigi vbogajo in posncuiajo. Učitclj, ki si je svest svojih dolžnosti in svojega inienitnega poklica, ve, da s dobrim zgledom več koristi, kakor z vsemi svojimi vednostimi in Iepimi navodi. Če vsejemo zerno v zemljo in ga opazujemo, vidimo, da iz zprnica kmali priraste rastlinica, nežno zelišče. To pa bi nikakor ne bilo mogoče, ko bi zerno ne imelo v sebi kali, ki v njem budi' novo življenje. Ravno tako je s človeško dušo ; tudi v tej je kal, t. j. zmožnost, da se kakor rastlina razvija, in do kreposti pomaga. Bog je podelil vsakemu človeku več ali manj zmožnosti; toda vse te lepe zniožnosli v človeku nekako spe, in Ireba jih je buditi. Tudi pri otroku mora odgojnik buditi njegove zmožnosti in sicer kakor so različne, tako tudi z različnimi pomočki. Odgojniku so izročena mlada zernica, da jih enako vertnarju lepo oskerbuje in vzrpja. Kjer pa zmožnosti ni, tamkej se ve da je na pervi mah delo zastonj ; vendar naj odgojnik ne obupa prehitro. Zakon nature je čuden; znabiti, da to, kar se ti zdi danes niertvo, bode oživelo jutri in rodilo obilnega sadii. Naj perva skerb odgojnikova pa naj bode ta, da vse otrokove inoči enakomerno izobražuje. To harmonično in umetno budenje notranjih človeških zmožnosti je ravno pravi pomen človeške in posebno otroške odgoje. Odgojnik pa ne sme pozabiti, da, akoravno so se otroške zmožnosti popolnoma zbudile in iz njih lepe moči izobrazile, vendar potrebuje človek še daljega opominovanja, da svoje duševne moči ne samo dalje krepča, anipak tudi v svoj korist obrača. Modrega vzrejevanja je mladini neprenehoma treba. Odgojnik naj omahljivo voljo vterjuje, serce blaži in ga splob vnema do vsega Iepega — in pelje po poti do prave čednostne omike. Pravo vzrejevanje odpravlja tplesnost in zapeljivost, ter blaži duha in vse človekovo djanje. Večkrat pa tudi učitelj pri vsera trudu svojega nainena ne doseže; tedaj naj ga tolaži njegova dobra vest, ki mu pravi, da ni kriv razuzdanosti nemarnega otroka; zakaj prava duševna omika se ne da naučiti enako drugim znanostim; kjer pa zmožnosti ni, da bi senie oživelo, ali pa, kjer lastna delavnost truda učiteljevega ne podpira, tam ui upanja, da bi odgojnikovo delo kaj sadii rodilo. Da se človek omika in izubražuje, k temu ga lahko spodbujanio; ali oiniko človcku v serce in v glavo vliti , tega nihče ne niore; ouiika je človekovo lastno delo. Ce vse to povzamemo, videli bomo, da namen prave izreje ni druzega, kakor da svoje zmožnosti na vse strani razvijamo in izobraznjemo v krepke moči, s kteriini smo zmožni in sposobni živeti po svojem pravem namenu — da smo Bogu vedno podobnejši. (Daije pn/t.)