1 Hamfri
4 Intervju: dr. Vojislav Šešelj
10 Portret:
dr. Manca
Košir 12 Logaška
klavnica 16 Desant
na Drvar 18 Intervju:
Miloš Čas,
Ljubljanska
borza
21 Tango
& Cash 24 Fotolabor 28 Viba 34 Nove knjige 36 Chagall 42 Nagradna
križanka 44 Prostitucija 46 Indonezija 48 Capuder
VITEZI OKROGLE MIZE
Pravzaprav, ljube bralke in dragi bralci, zaslužite polno usmiljenje. Najprej Vas obsodijo na poletje v domovini, kjer vročina neusmiljeno praži Vaše možgane, nato vas kak Bosanec v gostilni za ovinkom obsodi na toplo pivo, ki ni dobro niti za rože, za konec pa Vas obsodijo še na TV Slovenija, ki se uradno tako sploh ne imenuje, kakor se tudi TRIBUNA še zmeraj ne imenuje NEWSWEEK. Njim se pač zdi bolj nobel biti TV Slovenija in jim to pomeni več kot pa gledalec, ki mora v obliki Poletne noči gledati neke slaboumne nadaljevanke, ki so jih za pol cene kupili na kakšnem placu.
In da bi nas malo pomirili, so nam priredili zabavno oddajo, imenovano okrogla miza, v kateri naj bi govorili o predlaganem zakonu o lastnini sredstev javnega obveščanja. Tam je torej sedelo nekaj tipov, zvečine napačnih, s frisi, podobnimi tistim z da Vincijeve Poslednje večerje. Gospoda Tita Doberška, kateremu je bilo vse skupaj v glavnem namenjeno, tam seveda nibilo. On je namreč fin in pameten možakar, ki se takih miškulanc pač ne udeležuje. Gre za gospoda, ki so ga najprej porivali ta stari in ga očitno kanijo zdaj še ta novi, čeprav je iz DELA napravil, preprosto rečeno, dober dnevnik. Gospod je pragmatik in je to počel za demosovske manire pač premalo neotesano.
Okrogla miza je bila, priznate ali ne, od A do Ž za crknit od smeha, vključno z moderator-jem, nekim Tomažem Perovičem, ki očitno misli, da je moderatorstvo to, da na listek zapisuješ, kdo je prvi dvignil roko, oni pa te ne jebejo in čvekajo vse povprek reči, ki z nosilno temo niso imele dosti skupnega - razna osebna obračunavanja ipd. Še dobro, da je bil tam gospod Rupel, ki je govoril res zabavno in sploh na nivoju. Najprej nam je rekel, naj se »gremo lepo solit«, nato pa še, da počnemo novinarji »male lopovščine« in smo torej mali lopovi. Kakšna blamaža! Kdo pa danes sploh še hoče biti mali lopov. Glede na to, da je od šefa slovenske diplomacije pričakovati, da te pošlje v rit tako, da mu na koncu rečeš še hvala, je treba priznati, da je njegovo izrazoslovje takorekoč enota za kulturo političnega dialoga. Kar predstavljam si, kako reče Papežu: »Jebem ti Boga, res je čas, da pridete k nam na obisk!« Na koncu pa je povsem upravičeno popizdil še zato, ker brez veze zajebavamo slovensko vlado, ki zaradi nas, novinarjev, izpade slaba in da bi on zato pfepihal uredništva. Je že tako, da enim ni nikoli prav! Vlada je tam zato, ljubi moji, da ji gledamo pod prste, ne glede na njeno barvo, in ministri so tam zato, da jih zajebavamo, če ga serjejo. Konec koncev je prenašanje zajebancije verjetno vštetih v tistih 28.000 dinarjev plače. Tega vendar ne počnemo zato, ker bi radi videli ta rdeče spet na tronu. Sploh ne. Ker če v štiridesetih letih niso znali napeljati normalne telefonske mreže, da je še danes iz Ljubljane lažje priklicati Burkino Fasso kot pa Štajersko, je čisto prav, da so prišli na boben, oziroma na Zavod za brezposelne z Miranom Potrčem na čelu (tra-la-la, hop-sa- sa!)... Toda to še ne pomeni, da je nova vlada kar tako dobra vlada!
Pa lep pozdrav in toplo morje Vam želi,
V Ljubljani, 2. avgusta, 1990
Vaš Hamfri Bogart
P.s. Če še zmeraj ne veste, kaj je »kavelj 22«,   Vam je to zelo jasno razložil dr. Dimitrije Rupel: Vlade časopisi ne smemo svinjat, čeprav jga serje. Torej, če časopisi vlade ne svinjamo, to pomeni, da ga vlada v resnici ne serje. Cetudi ga v resnici krepko serje. In tako postane vlada čisto v redu vlada. Pa če ga še tako serje. Kako preprosto! Seveda bodo sedaj spet rekli, da jih nismo čisto dobro razumeli!
TRIBUNA je glasilo ŠOU v Ljubljani. • Tisk: Tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana. • Naslov uredništva: Kersnikova 4, 61000 Ljubljana, tel. (061) 319-496, telefax (061) 319-448. • V uredništvu dežuramo vsak dan med 10. in 12. uro. • V.d. glavnega urednika: Bojan Korenini. • V.d. odgovornega urednika: Tomi Drozg. • Lektorica: Nives Klinc. • Cena 14 din. • Oproščeno prometnega davka po sklepu št. 421-170/22.2.1973. • Naslednja številka izide 3. septembra 1990.
pp^plpg«
Pogoja zveze borcev, da se udeleži slovesnosti v Rogu
(Delo, 21.junijal990)
V zvezi s člankom, ki je izšel pod gornjim naslovom, moram, žal, najprej ugotoviti, da je politika Zveze borcev Slovenije izrazito protispravna. Prav tako me zanima, kdo je povabil Zvezo borcev na žalno komemoracijo za zverinsko pobitimi domobranci in pripadniki drugih protikomunističnih formacij iz drugih delov Jugoslavije, ki so jih, kot nadaljevanje NOB, pobili komunistični borci, t.im. NOB, in je njihov pogoj o nepovezanosti masakra z NOB vsaj smešen, če že ne absurden.
Borci postavljajo pogoja za svojo udeležbo na žalni slovesnosti. (Končno lahko ostanejo tudi doma.) Glede prvega borčevskega pogoja in pripombe njihovega prčdsednika Dolničarja, da je na Rogu veliko grobišč, nc lc domobranska, temveč tudi grobišča partizanov in civilistov, in da je torej Rog »grobišče množic. Ta Dolničarjeva izjava sicer drži, vendar je dejstvo, da so domobranska grobišča daleč najštevilnejša (okoli pet tisoč pomorjenih) in domobraiici so bili pobiti več kot mesec dni po urad-nem koncu vojne. Partizanski borci svoje žrtve pros-lavljate že več kot pctinštirideset let in temu se, kot kristjan, nisem nikoli protivil, temveč se tudi sam klanjam tem žrtvam. Vprašujem pa nekdanje par-tizanske borce, česa se pravzaprav bojijo, da še po vseh teh letih ne dovolijo spomina samo teh, njim nasprotnih, žrtcv - domobrancev torej.
Mimogrede šc vprašujem predsednika Dolničarja, kako se počuti ob dejstvu, ki ga tudi sam omenja, da je med borci NOB le deset odstotkov komunistov, ki so morali slcpo sprejemati in se pokoravati sklepom deset odstotne manjšine - in zakaj se tej manjšini, ki je rovarila v imenu vseh borcev, niso uprli?!
V  zvezi z drugim Dolničarjevim (borčevskim) pogojem, ki sem ga omeni! že zgoraj, češ da poboj nima zveze z NOB, naj omenim še pismo gospoda Zdenka Zavadlava z dne 26. junija 1990, kjerse tudi zgraža nad tem »pogojem« borcev.
Borci si nad pobojem domobrancev ne morejo po Pilatovsko umiti rok, saj jih niso pobijali le komunisti - KNOJ, SKOJ, OZNA. Kaj mislite, gospod tovariš Dolničar; zakaj sem komaj osemnajstleten zapustil partizane? Pač zato, ker sem ugotovil, da komuniste kaj malo zanima »NOB«, marveč se potegujejo le za komunistično revolucijo in pri tem izrabljajo par-tizane - nekomuniste pri njihovem vzponu na oblast. Sicer pa, gospod Dolničar, prepustiva zgodovinarjem, da ugotovijo, kdo od naju (saj sva oba borca) ima prav.
Glede dileme, ali naj ZB postane stranka, vidim, da borec Franc Godeša še vedno uporablja stalinistični besednjak, ko govori o nekakšnih kvizlingih, kar gotovo ne bo prispevalo k spravi. Se Godeša sploh zaveda, kaj pomeni beseda kvizling? Očitno nc, ker bi je sicerne uporabljal v čisto napačni povezavi. Prav tako se Godeša pritožuje, da jih nobena stranka ne podpira in se zavzema za ustanovitev »borčevske stranke«. Ob tem naj povem, da ste bili borci zelo netaktni, ko ste pred volitvami v Cankarjevem domu sklcnili, da boste podprli komuniste in Smoletove socialiste. S tem jeZB šeenkrat pokazalasvojobarvo. Če bi bili apolitična - narodna organizacija - bi apelirali na svoje člane, naj volijo po svoji vesti.
Osebno vam želim srečo pri ustanavljanju »borčevske stranke«, saj potem bo ZB prenehala obstajati in bo njeno »praznino« lahko zapolnila Slovenska domobranska borčevska zveza. Če boste kot stranka za narodno spravo, se utegne še zgoditi, da vas bomo podprli na volitvah.
Želim poudariti, da sem ta zapis napisal v duhu sprave in kdor bi ga razlagal drugače, bi se oddaljii od resnice. Torej nasvidenje v Kočevskem Rogu v nedel-jo, 8. julija.
Vinko Levstik
»NASPROTJA KONČATI«
SE      MORAJO
(Delo, 26.junijal990)
Pod gornjim naslovom Delov »borčevski časnikar« B.S. ponovno opisuje lamentacije izvršnega odbora ZZB NOV Slovenije v zvezi z narodno spravo in žalno spominsko slovesnostjo v Rogu 8. julija, kjer med drugim tudi navaja, da uradnega zastopstva borčevske organizacije ne bo v Rog, če pa bi kdo katerega borca NOV tam vseeno prepoznal, ga je potrebno obravnavati kot »zasebnika« in ne predstav-nika ZZB NOV.
Naj mi bo dovoljeno, da še enkrat omenim komunike borčevske organizacije, ki je bil objavljen v Deiu 22. junija in v katerem so borci postavljali dva pogoja za svojo udeležbo na komemoraciji v Kočevskem Rogu. Na ta komunike sem jim že odgovoril in jih vprašal, kdo jih je v Rog povabil. V članku (Delo, 26. junija: Nasnrotja se morajo končati) pa borci izjavljajo, da jih v Rog »ad definitum« ne bo. Moram reči, da sem jim za to zelo hvaležen. Malo otročje se mi je zdelo, da postavljajo pogoje za udeležbo, ko pa nikjer v tisku nisem zasledil, da bi bili sploh povabljeni. Morda se ZB čuti odrinjena in je na tak način hotela iz zadregc...
V drugem komunikeju je sicer že čutiti sramežljivo popuščanje, čeprav le med vrsticami, kar pa je ven-darle pohvalno.
Pišem pa predvsem zaradi v poudarku natisnjenega stališča ZB in naprošam uredništvo, naj mi dovoli, da to stališče še enkrat v celoti navedem, ker bo tako moj odgovor razumljivejši.
»Zgodovina se je, splošno vzeto, že dogodila. Zato jo je pol stoletja za tem, na podlagi novih virov, mogoče le dopolnjevati, ne pa prenarejati. NOB je mednarod-no priznana kot sestavni del zavezniške koalicije proti nacifašističnim silam. Slovenske domobrance, ki so se do konca druge svetovne vojne borili za nemško zmago v sestavi nemških enot proti zaveznikom, je zgodovina ocenila kot kolaboracioniste. Tudi zaradi tega borci ne pristajajo na tezo o NOB kot državljanski vojni, saj gre pri tem za neprikrito pot-varjanje zgodovinskih dejstev...«
Trdim, da zgodovina še ni napisana in bi jo bilo treba samo še dopolnjevati. Borci ste doslej pisali svojo verzijo zgodovine kot zmagovalci in je bila taka, kot ste si jo želeli, torej nujno enostranska Zato vas moram ob tej vaši trditvi razočarati, kajti zgodovina mora biti napisana povsem na novo, nepristransko in v svobodi, toda ne tisti in taki, kot ste jo vi izborili.
Pravite, da je vaša NOB priznana kot sestavni del zavezniške koalicije. Ti vaši zavezniki naj bi bile sovjetske stalinske horde, ki ste jim tudi dovolili, da so zasedle Beograd in prišle celo v SV Slovenijo. Menda pod »zavezriiki« ne razumete Angležev in Američanov, saj so bili ti za vas imeprialisti in kapitalisti in s tem »via facti« vaši najhujši sovražniki. Bili ste se pripravljeni prenehati bojevati proti Nem-cem, če bi s strani Anglo-Američanov grozila invazija Istri in Dalmaciji. Vaša naloga je bila preprečiti to izkrcanje, ker to ni bilo v programu vrhovnega komandanta, vašega maršalaTita. To je v knjigi opisal vaš »narodni heroj« in ni zraslo na moji njivi.
Zdaj pa, dragi borci »NOB«, enkrat za vselej in dokončno: Slovenska narodna vojska - domobranci, se nikoli niso borili za Hitlerja!!! Borili pa so še proti vam, v kar jih je prisilila komunistična partija v vaših vrstah, in so do zadnjega upali, da bodo preprečili zmago vaše stalinistične partije v Sloveniji.
Slovenska narodna vojska se ni nikoli borila proti zaveznikom, Angležem in Američanom! Nasprotno! Eden najboljših višjih generalštabnih oficirjev, polkovnik Peterlin, je v ilegali organiziral tajno domobransko poveljstvo pod Nemci, da bi ob uri »X« izvedei, skupaj z ostalimi domobranci, napad na Nemce v vsej Sloveniji, oklical slovensko državo in povabil Anglo-Amerikance, da se izkrcajo v Istri. Tega se je stalinistična komunistična partija v Sloveniji ustrašila in Nemcem (gestapu) previdno izdala omenjeno skupino, ki so jo potem aretirali in odpeljali v Dachau. vi pa ste ob koncu vojne potem to skupino pripeljali v domovino in jo zahrbtno lik-vidirali. Prav zaradi nezaupanja Nemcev v slovensko domobransko vojsko smo bili domobranci večkrat v nevarnosti, da nas razorožijo ali pošljejo na rusko fronto. Zato smo tudi izbrali manjše zlo in ko so to od nas brezpogojno zahtevali, tudi pristali na doraobransko zaprisego. V besedilu zaprisege, s katero vi borci »NOB« večkrat manipulirate, češ da z besedami »proti komunistom in njihovim zavez-nikom« mislimo kot zaveznike Anglo-Američane, niso mišljeni omenjeni vojaški zavezniki, saj nikoli ^_ niso bili vaši zavezniki, pač pa so bili kot»... njihovi '^H zavezniki« mišljeni izključno sovjelski komunisti in ^* domači terenci, zaščita itd.
Vsega tega nisem napisal, ker bi se hotel z vami spuščati v diskusije in polemike, marveč sem hotel prikazati tudi drugo plat medalje. Takšno je seveda tudi moje gledanje na zgodovino. To sem želel napisati zato, da bomo lahko skupaj bolj uspešno delali v korist slovenskega naroda. Tudi sam sem bil najprej partizan in kot tak vam svetujem, da borci že enkrat zberete toliko poguma in javno ugotovite dejstva, razkrijete zgodovino ter obtožite slovensko komunistično partijo, ker je z vami manipulirala, vse dokler ni z vašo pomočjo prišla na oblast. Ce boste to storili, bo tudi vaša velika zasluga, da bo prišlo do narodne sprave. Kako dolgo bo še »poveljevala« in vodila borčevsko organizacijo skupinica desetih odstotkov komunistov? Še danes vas krmijo s flos-kulami nekakšnega revanšizma. Ampalk revanšizma ne bo; ne s strani preživelih domobrancev ne s strani preostalih devetdesetih odstotkov partiizanskih bor-cev! Tega veselja jim pač ne nameravamo narediti! Komunisti so pričeli s pobijanjem slovenskega ljudstva in to početje tudi končali v Kočevskem Rogu ter ob »božičnem procesu«, »dahavskem procesu«, z Golim otokom itd.
Želimo jim dolgo življenje, da bodo tudi v nočeh, ko ne bodo mogli mirno spati, premišljali o tem, kaj so storili slovenskemu narodu - največji genocid v njegovi burni in težki zgodovini! Naredili so mu veliko več škode kot okupator!
In oni naj se imenujejo NOB... (!!!)
Vinko Levstik
nasmejmose!!7^^™™^^™
»Mali Ijudje« vseh dežel - združite se!
Svetovnijavnosti o ustanovljenem SVETOV-NEM GIBANJU MALIH LJUDI
Dne 1. julija 1990 sem ustanovil SVETOVNO GIBANJE MALIH LJUDI - ta informacija je zato hkrati tudi akt o ustanovitvi. Cilj Gibanja je: ures-ničitev interesov malih Ijudi.
Mali človek je vsak, ki se čuti izkoriščanega ali ogol-jufanega za svoje pravice, ali oboje skupaj.
V svojem 55. letu starosti sem kot akademik -psiholog in dolgoletni borec za človeške pravice -prišel do spoznanja, da tretjina ljudi na svetu živi na račun ostalih dveh tretjin. Ta pojav izvira že od začetka praskupnosti, svoj višek pa je dosegel, ko so postali vladarji vseh dežel solidarni v obrambi svojih interesov. V tej smeri tudi neprenehoma delujejo in se organizirajo, tako da so Združeni narodi višek dogovora, ki naj bi tretjini ljudi omogočal bivanje na račun ostalih dveh tretjin - torej vlada manjšine nad večino. Da bi to prikrili, se vladarji »gredo tealer«, v katerem se hočejo pokazati kot humanisti. Malim Ijudem vladajo tako, da jih ločujejo po državah, narodih, religijah, rasah, politični in strateški prirad-nosti, izobrazbi, poklicu idr. Kot glavno sredstvo jim služi vojna, v kateri se le- ti pobijajo, vladajoči pa pri tem okoriščajo.
Mali ljudje so danes osnovni nosilci vseh področij družbenega delovanja (poljedelstva, vojske, policije, zdravstva, izobraževanja, znanosti, kulture, politike idr.). Zato jih pozivam, naj se združijo in masovno priključijo Svetovnemu gibanju malih ljudi, ki bo s tem postalo najmočnejša sila v svetu. Izpeljala bo prerazporeditev bogastva v njihovo korist, nastalo bo obdobje vladavine večine, obdobje pravega humaniz-ma.
Načela Gibanja so: vsi za enega - eden za vse in ena misel - ena akcija.
Mali ljudje, organizirajte se, reklamirajte Gibanje, zbirajte prostovoljne prispevke za delo Gibanja in takoj preidite v akcijo. Vse pomembne informacije pošiljajte na moj naslov oz. naslov začasnega sedeža Gibanja zaradi usklajevanja delovanja in to do prve skupščine.
Premožnejši ljudje, z denarnimi sredstvi pomagajte Gibanju tako, da vložite denar v banko in me pooblas-tite ali pa pošljite ček oz. denar preko pošte. Isto pomoč nudite državnim in mestnim organizacijam Gibanja. (Poročilo o porabljenem denarju boste dobili.) S tem boste postali prijatelj Gibanja, aktivni udeleženec v ustvarjanju nove humane družbe. Gibanje pa vam bo pri prerazporeditvi bogastva namenilo več kot drugim premožnejšim ljudem, ki pri tem ne bodo sodelovali. Gibanju pomagajte tudi z
Z^&^m
zagotovitvijo primernih prostorov za delovanje. Ker bomo najmoderneje organizirani, potrebujemo velika materialna sredstva.
Informacijo pošiljam preko predstavništva agencije Reuters, Associated Press, France Press in DPA v Beogradu. Pri tem se sklicujem na veliko število Ijudi, ki so tam zaposleni. Upam, da bo to sporočilo obšlo celo zemeljsko kroglo in najavilo nastanek največje sile v zgodovini človeštva, ki bo pomenila novo obodobje pravega humanizma.
Ilija Ilijevski, ustanovitelj
SVETOVNO GIBANJE MALIH LJUDI
Naslov začasnega sedeža:
llija llijevski,
Lenjinova 25, 92400 Strumica, telefon: 0902-23-588, Jugoslavija.
Podpisani stažisti organske katedre želimo, da uredništvo Tribune v svoji naslednji številki(ob-javi naše »Pojasnilo«, ki je priloženo k spremnemu dopisu, in navede ime avtorja spornega članka (pojasnila so v prilogi).
Pozdrav,
podpisani stažisti org. katedre
Ljubljana, 2.7.1990
Pojasnilo k članku »Usode mladih raziskoval-cev« v časopisu Tribuna št. 11, dne 2.7.1990
Podpisani stažisti organske katedre VTOZD Kemija in kemijska tehnologija bi radi v kratkem dopisu pojasnili svoje mnenje o dveh časopisnih člankih, ki sta se pojavila v Tribuni št. 11, dne 2.7.1990. Pritožbo o izračunu OD stažistov, ki je dodana avtorskemu??! komentarju »Usode mladih raziskovalcev« na strani 21, smo res napisali in se podpisali stažisti organske katedre (zakaj torej apel za skrivanje imen??). Prečitali smo jo na zadnjem zboru delavcev našega VTOZD-a, ne pa tudi poslali časopisu Tribuna. Uvodni zapis »Usode mladih raziskovalcev« je delo nam neznanega avtorja, podpisanega sicer z mladi raziskovalec, ki hoče pozornost očitno pritegniti z osebnimi diskvalifikacijami nekaterih ljudi in določenimi netočnimi navedbami (denar za financiranje dela mladih raziskovalcev tako npr. sploh ne prihaja od Izobraževalne, ampak Raziskovalne skupnosti). Ker nam je način nez-nanega avtorja, ki uporablja podtikanja in nepreverjene novice, tuj in za razreševanje naših problemov skrajno neprimeren, zahtevamo, da časopis Tribuna objavi ime neznanega avtorja, ki je zlorabil našo »Pritožbo« in se premeteno skril za našimi podpisi.
V vednost: Stažisti organske katedre
MORIŠČA KRAKOVSKI GOZD
Vaše glasilo je v štev. 5 pisca Vinka Mavsarja ml. in Fani Lorber v štev. 7 objavilo najdbo o grobišču v gozdu Krakovo, 1000 m od mostu reke Krke v Kos-tanjevici na Krki. Ker se Vinko Mavsar ml. (beri Ivo Žajdela) ukvarja z morišči, narejenimi s strani »zmagovalcev« po 8. maju 1945, Vam pošiljam nekaj dokazil o teh grobiščih, ki jih nekateri domačini ne
poznajo (ker so bile hiše vasi Sajevce izseljene od Nemcev), drugi pa jih nočejo. Slika 1 kaže gozd z njivo, kjer je pet grobišč, ki so razporejena približno tako kot kaže skica 1. Veliko grobišč je bilo pred mojim prihodom deino skrbno odkopano, 20 cm pod površino - slika 2 - kaže kosti dveh zvezanih rok in slika 3 prikazuje ostanek razdejanega spomenika iz 3 kom. betona; kdor pozna ustaški znak, so mu ostanki betonskih kosov jasni.
Prosim Vas, da javnost informirate tudi o tem, da so bili dolenjski domobranci odpeijani iz svojih domov po 25. maju 1945 (Tito, Maček, Kopinic, Dubaic - Šentvid nad Ljubljano), odpeljani v Šentvid in od tod po raznih moriščih (Brezarjevo brezno, Kočevski Rog itd.) Zahtevajte objavo seznamov pobitih domobrancev in civilistov in njihova zadnja počivališča.
Zakaj moja anonimnost? Zato, ker sta 1 van Maček-Matija in Štefan Tepeš s še drugimi realizatorji »os-vobajanja življenj Ieta 1945« na svobodi in dejavna.
Upam, da boste iz teh nekaj podatkov lahko ugotovili grozote Krakovskega gozda, sicer pa pričakujem, da bo natančno raziskavo opravil Večerni list.
MNENJE K PREDLOGU STATUTA ŠTUDENTSKE             ORGANIZACIJE
UNIVERZE V LJUBLJANI
MKD smo glede predloga, objavljenega v Tribuni št. 11 z dne 2. julija 1990, zavzeli nas-lednja stališča:
1.  Predlagamo, da je Študentska organizacija organizirana v skladu z veljavno zakonodajo, t.j. kot društvo.
2. Nikakor ne moremo pristati na avtomatičnost članstva v študentski organizaciji, na kakršno smo bili navajeni v dosedanjih organizacijah. Av-tomatičnost oz. prisilnost članstva je tudi v nasprotju z veljavno zakonodajo.
3.  Predlagamo, da v imenu ne bi bilo ostanka ZSMS, to je naziv »organizacija«, ki je obenem tujka.
Izbere naj se naziv zveza, skupnost ali podobno.
4. Statut ne predvideva načina financiranja zveze niti članarine.
5. Menimo, da mora zveza nastati na novo, t.j. ne kot nasledek UK-ja, ki je deloval po znanih načelih.
Peter Rebec, predsednik Mladih krščanskih demokratov
intervju
INTERVJU:
DR.VOJISLAVŠEŠEU
MS ontroverznost osebe, ki se skriva za imenom dr. Vojislav Šešelj, presega JL JL kontroverznost, ki bi si jo predsednik neke stranke, v kratkem zastopane na volitvah v Srbiji, komaj še mogel privoščiti. Gre za človeka, kije bil v svojem kratkem življenju vse od ortodoksnega marksista-leninista, ki seje ukvarjal s pisanjem knjig o marksistični doktrini narodne obrambe do ekstremnega nasprotnika komunizma, ki ga je vtaknil v ječo zaradi neobjavljenega teksta, do humanista infilozofa in nazadnje do ustanovitelja četniške stranke v Sribji, ki kani Ijudi popeljati v oborožen spopad z Albanci na Kosovu na osnovi ekstremno nacionalistične indoktrinacije socialno in politično prizadetih in zakompleksanih Srbov. Intervju je star tri leta in je zaradi tega zanimiv zaradi dveh stvari: nastal je v Šešljevem postpenalnem obdobju, koje bilnavdušen demokratz izredno strpnim stališčem do Albancev in tudi zaradi tega, kerje to verjetno zadnji intervju, ki v Sloveniji ni smel biti objavljen prav zaradi stališčdoparlamentarne demokracije in Josipa Broza - Tita. Intervjuje bilpripravljen za Mladino na zahtevo takratnega odgovornega urednika skrajšan na skoraj polovico in ker tudi kot tak še ni bil primeren za objavo, odstopljen TRIBUNI. Tedanji odgovorni urednik Robert Botteri gaje sklenil objaviti v skrajšani in že tako skoraj impotentni obliki. Toda na zahtevo dr. Božidarja Debenjaka ga je moral v tiskarni, že postavljenega in montiranega, strgati in TRIBUNA je izšla s tremi praznimi stranmi. To se je dogajalo leta 2987, maja meseca...
Tomi Drozg
rntervju
TRIBUNA: Kolikor nam je znano se ie več mesecev borite, da bi vam vrnili potni list. Ali vam je to že uspelo?
ŠEŠELJ: Ko sem marca lani prišel iz Zeniškega zapora, sem takoj, to je v ponedeljek, 17. marca, od SNZ Sarajevo zahteval, naj mi vrnejo potni list, ki mi je bil odvzet po prav-nomočnosti obsodbe. Istega leta sem dobil rešitev, s katero se moja zahteva zavrača. Moj odvetnik Srda Popovid se je pritožil na RSNZ, ki je pritožbo sprejel in naložil prvos-topenjskemu organu, naj jo obravnava. Toda ta prvostopenjski organ ni nikoli postopil v skladu s predlogom RSNZ, nikoli namreč nisem dobil odločbe tega organa. Medtem sem se preselil v Beograd in 3. oktobra lani od SNZ Beograd zahteval, naj mi izdajo potni list. Obvestili so me, da je 23. oktobra prišlo soglasje SNZ Sarajevo, toda tile tukaj so zavlačevali s končno rešitvijo in pred nekaj dnevi sem dobil odločbo, s katero se moja zahteva dokončno zavrača. In sedaj bo moj odvetnik, verjetno bo to storil Aleksandar Gojkovid, vložil pritožbopri RSNZ Srbije. To vprašanje smatram za zelo pomembno, glede na to, da nimam nobene možnosti najti stalno zaposlitev. Režim mi je torej ne da in mi tudi ne dovoli zapustiti države, pušča me brez vseh virov preživljanja in mi hkrati ne pusti, da bi kje drugje poiskal možnosti za življenje. To je nekaj, kar se ne dogaja, kolikor je meni znano, niti v vzhodnih državah, kajti če tam disidentom ne dajo pot-nega lista, jim dajo vsaj delo, možnosti za ek-sistenco. Nameraval sem ostati v Sarajevu, kar sem povedal že v svojem prejšnjem intervjuju za Mladino. Zdržal sem pol leta, toda možnosti za zaslužek ni bilo. V poštev ni prišlo niti privatno izdajanje knjig in moral sem se preseliti v Beograd, kjer obstajajo vsaj mini-malne možnosti, da privatno tiskam knjige, da jih sam distribuiram in od tega živim.
TRIBUNA: Ste poizkušali knjige tiskati kje drugje v Jugoslaviji?
ŠEŠELJ: Verjetno bi jih lahko tudi v Ljubljani, saj če se ne motim, tudi tam obstajajo privatne tiskarne, vendar do sedaj nisem poizkušal, saj sem to lahko počel v Beogradu. Če bom še tu prikrajšan, bom verjetno poizkusil v Sloveniji. Distribucija teče slabo, koliko osebno ponudim knjigamam v centru Beograda in v kiosku na Terazijah ter koliko prodam sam. To je edini način. Sicer so to male naklade: 500 do 1000 izvodov in kot take se knjige dobro prodajajo. TRIBUNA:/« kakoje z zaplembo vaših knjig? ŠEŠELJ: Prva knjiga »Hajka na heretika« je bila prepovedana junija lani. To je bila zbirka polemičnih esejev, ki sem jih napisal v letih 1981 in 82, začevši s teksti, s katerimi sem opozarjal na plagiat Brane Miljuša, sekretarja mestnegakomitejaZKSarajeva.napanislamis-tične in nacionalistične težnje v BiH. Opozarjal sem predvsem na javno dejavnost Hasema
Sušiča in Mohameda Filipovica ter direktno povezanost, ki obstaja med glavnimi nosilci muslimanskega nacionalizma ter glavnimi političnimi voditelji v BiH, to je Branka Mikuliča in Hamdije Pozderca, kar je bil tudi glavni povod za mojo izključitev iz ZK in odstranitev s profesorske katedre, aretacijo in sojenje. Nikoli niso bili sposobni dati argumen-tiran odgovor na te moje obtožbe in članke, ampak so uporabili zakulisne načine in-stitucionalnega obračuna z menoj. Ko je bila knjiga le izdana v nakladi 500 izvodov in v Beogradu razprodana v treh dneh, je javno tožilstvo v Beogradu izdalo nalog o začasni prepovedi razširjanja, nakar jo je sodnik dokončno prepovedal. To pa zato, ker sem v knjigi trdil, da del bosansko-hercegovskega najvišjega vodstva odkrito podpira nacionalis-tične in panislamistične težnje v BiH. Predstavil sem cel niz argumentov v knjigi sami in na sojenju, toda na sodišču se niso spustili v analizo niti enega samega, odbili vse predloge v dokaznem postopku in brez kakršnekoli obrazložitve prepovedali knjigo. Ne glede na to, da je bilo breme dokazovanja na javnem tožilcu, je bil dolžan dokazati, da govorim neresnico. On pa ni navedel niti enega samega dokaza za to. Rekel je enostavno: »To je neres-nica!« in knjiga je bila prepovedana. Potem sta izšli dve knjigi »Vreme preispitavan-ja«, prav tako zbirka esejev in polemičnih pamfletov ter »Sumrak iluzija«. To je zbirka teoretičnih esejev. Pisani sta precej kritično a sta kljub temu izšli brez prepovedi. Četrta knjiga, »Veleizdajnički proces«, zbirka sodnih dokumentov z mojega sojenja, policijskih zapisnikov iz preiskovalnega postopka, obtožnica, zapisnik s sojenja, vse razsodbe in pritožbe mojih odvetnikov. Knjiga je bila prepovedana decembra lani, z obrazložitvijo, da vznemirja javnost. Vrhovno sodišče Srbije je preklicalo prvo prepoved in jo dalo v ponovni postopek okrožnemu sodišču, ki je knjigo ponovno prepovedalo. Moj odvetnik se je seveda spet pritožil Vrhovnemu sodišču in te dni pričakujem rešitev. Knjiga je natisnjena v nakladi 500 izvodov, 250 je bilo prodanih pred prepovedjo, 200 je zaplenila policija. Petdeset pa jih je enostavno izginilo. Sam ne vem, kam.
TRIBUNA: Ali mislite, da je v zares demok-ratični državi Komunistična partija sploh potrebna?
ŠEŠELJ: Mislim, da je, vendar samo kot ena v vrsti političnih partij. Sem nasprotnik vsakega političnega monopolizma in tudi komunis-tičnega. Vendar, če bi komunisti omogočili svobodno formiranje drugih političnih partij, ne bi imel nič proti, da so oni vladajoča partija. Če bi dobili večino glasov na demokratičnih volitvah seveda. Toda ZKJ od vojne do danes ni nikoli imela dovolj poguma, da bi z volitvami preverila svojo avtoriteto med ljudsko množico. Nikoli si niso upali iti na volitve in
preveriti, koliko zaupanja ima narod v to par-tijo.
TRIBUNA: Ali mislite, daje mogoče v kateri od socialističnih držav ustvariti takšen pluralistični model, ki bi rodil večpartijski sis-tetn in če, v kateri bi to bilo ustvarljivo? ŠEŠELJ: Mislim, da je mogoče in da bi to bila velika reč. Vidite, danes je na primer Švedska ali Norveška veliko bolj socialistična kot katerakoli druga socialistična dežela i marksis-tično-komunisličnim režimom. Ideal teh dežel bi lahko bil doseči takšen nivo družbene or-ganizacije, kot ga ima npr. Švedska. Mislim, da tudi v Jugoslaviji obstajajo možnosti za vzpos-tavitev večpartijskega sistema, kar bi bil rezul-tat dolgotrajnega političnega boja. Verjetno je kaj takega mogoče tudi na Poljskem, pod pogojem spremembe določenih zgodovinskih momentov. Danes teh možnosti seveda še ni, vendar pričakujem, da se bo v nekaj letih, recimo desetih, dovolj spremenilo za kaj takcga.
TRIBUNA: Kdo, po vašem mnenju, v Jugos-laviji zavira te pluralistiČne sile? ŠEŠELJ: To zavira Zveza komunistov, njeno zbirokratizirano vodstvo, predvsem nekateri dogmatsko orientirani posamezniki, ki so se dokopali do oblasti še v času Josipa Broza. Ta oblast jim je sedaj preveč všeč, da bi jo izpustili iz rok. Nekateri, najreakcionarnejši med njimi, so vsekakor Stane Dolanc, Branko Mikulič, Nikola Ljubičič, Josip Vrhovec idr. Da ne omenjam cele garde Vojvodinske pok-rajinske oblasti s svojim ideološkim jutrišnikom, Stipetom Šuvarjem na čelu.
TRIBUNA: Ali mislite, da bi prisotnost Tita ublažila ta problem?
ŠEŠELJ: Mislim, da bi perspektive za ozdravitev jugoslovanske družbe bile manjše, če bi bil on še zmeraj na oblasti. Mislim, da bi potem definitivno propadli. V svojih delih in javnih nastopih sem sicer že večkrat omenil, da je Josip Broz glavni in največji krivec za to globoko družbeno, ekonomsko, politično, kul-turno in moralno krizo, v kateri se je znašla naša družba. Od vojne naprej je imel absolutno oblast v svojih rokah. Obstaja izrek, da vsaka absolutna oblast naredi oblast še močnejšo. Kot absolutni samodržec je sprejema! vse glavne politične odločitve in zato nosi vso odgovornost za to, v čemer smo se znašli. Sam nosi odgovornost za takšne dolgove, katerih tudi naši vnuki verjetno ne bodo mogli odplačati.
TRIBUNA: Kolikor smo seznanjeni, seje Am-nesty International zelo zavzemala za vas, ko ste bili zaprti?
ŠEŠELJ:Kolikorsemjazobveščen,jeAmnes-ty International ves čas moje aretacije izdala veliko število razglasov in se zelo angažirala v svetovnem javnem mnenju v zvezi z mojimi državljanskimi pravicami in svoboščinami. To
intervju
pa seveda ni vključevalo materialne podpore. TRIBUNA: Vrnimo se kproblemu vaše zapos-litve!?
ŠEŠELJ: Takoj, ko sem se vrnil iz zapora, so mi tedanji prijatelji v Beogradu ponudili zapos-litev v Inštitutu družbenih vcd in moram rcči, da sem se tega zelo razveselil. Objektivno gledano, to je bil tudi cdini kraj, kjer scm v Beogradu sploh lahko dobil službo. Toda čez nekaj meseccv, potem ko so bile obljube še večkrat ponovljcne, so mi rckli, da nc morem računati na to delovno mesto, kar so podkrepili z zame neprepričljivimi argumenti. Osebno sem prcpričan, da me nekatcri bivši prijatclji nočejo sprejcti, ker nisem marksist in kcr nisem pripravljen biti poslušen. Tisto poslušnost, ki jo režim zahtcva na fakultetah in striktno režim-skih inštitutih, na drugem mestu zahtevajo ljudjc, ki sc trkajo po prsih z nckim opozicionalizmom režimu.
TRIBUNA: Kolikor nam je znano, vas ne tožijo samo drugi, ampak tiidi vi tožite ...
ŠEŠELJ: Trcnutno vodim tri sodnc procese. Dva v Sarajcvu. S civilno tožbo prcko mojega odvelnika Aleksandra Lojpula tožim Bosno in Hercegovino in zaporniškega stražarja zaradi pretcpanja in šikaniranja v zeniškem zaporu. Lahko vam povem, da je stražar priznal, da mc je tepel. To je priznalo tudi rcpubliško javno pravobranilstvo in celo postreglo z dokumen-tacijo, da je paznik zaradi tega disciplinsko kaznovan. Toda takoj po tepcžu jc upravnik zapora, poslal izjavo republiškemu sekretariatu za pravosodje, v kateri navaja, da jc stražar postopal pravilno in po pravilih uporabil gumijasto palico. Tri ali štiri mesece zatem taisti upravnik poda disciplinsko prijavo proti stražarju in ta je kaznovan. Takoj po tepežu jc bil stražar malodane pohvaljen, šeprav je to storil verjetno v zagovor svojih prcdpos-tavljenih. Potem, ko so to objavili nekateri časopisi, in jc izbila velika javna sramota, jc prišel nalog, da se straiar kaznuje ter da izpade, da je on postopal samovoljno in da jc on edini krivec za to. Tepen sem bil, ker sem odklanjal delo. Izhajal sem iz tega, da se v civiliziranem svetu političnih zapornikov, vkolikor sploh so, ne sodi za verbalni delikt in jih vsaj nobeden ne prisiljujc delati. Niti komunistov v zaporih stare Jugoslavije niso silili delati. Ampak če so me v javnosti že proglasili za predstavnika buržoaz-nega demokratizma in buržoaznega liberaliz-ma, potem sem pač lerjal, da se komunisti proti meni vedejo vsaj tako, kot so se v zaporih stare Jugoslavije vedli proti njim. Držali so me npr. šest in pol mesecev v samici... Drugi proces vodim proti službi državne varnosti BiH, ki mi noče vrniti zaplenjenih rokopisov, znanstveno dokumentacijo in privatne zapiske. Del rokopisov so vrnili moji družini leta 1985, os-talega pa nočejo. Predložil sem ves spisek teh stvari, ki mi jih nočejo vrniti, čeprav so mi jih
po zakonu dolžni.
V Beogradu pa se je 12. februarja začel sodni proces, ki ga vodim proti Stanetu Dolancu in skupini novinarjev. Verjetno se spominjate, da je Stane Dolanc v televizijskem intervjuju na RTV Zagreb leta 1984 komentiral in citiral dele mojega nikoli objavljenega teksta, ki mi ga je policija nekaj mesecev prej zaplenila. Kot glav-ni šef policije v tistem času bi lahko, če je mislil, da je s tem rokopisom storjeno kaznivo dejanje, le-to predložil, pristojnemu javnemu tožilcu, ta pa bi odredil postopek, če bi bilo potrebno. Nikakor pa ni smel teksta objaviti v javnosti. Na ta način je prekršil avtorske pravice in hkrati storil kaznivo dejanje za kar pa se preganja po službeni dolžnosti. Javni tožilec do sedaj tega še ni storil. Tožim ga za kršitve avtorskih pravic in zahtevam odškodnino. Hkrati s tem tožim skupino novinarjev in RTV Zagrcb, ki jc oddajo predvajala, list Borba, ki ga je prenesel v celoti, njenega direktorja, list Oslobodenjc in novinarja le-tega, Dura Kozara, ki zatem še podrobneje citira dele mojega tcksta, do katerega pa vsi ti ljudje sploh ne bi smeli priti. Odvetnik Staneta Dolanca je napisal odgovor v enem stavku, v katerem bahavo, brez kakršnihkoli argumcntov enostavno zahteva, da se tožba zavrne. Sedaj bomo videli, če je v tej državi sploh mogoče računati na elementar-no zakonitost in enakopravnost.
Še ena zanimivosi: dva dni potem, ko sem vložil tožbo državljanov proti Stanetu Dolancu, so mi prcpovedali vstop v mednarodni press-center. Dolanc je to preko svojih poslušnikov naročil upravi centra in tako sem edini državljan SFRJ, ki mu vratar prepreči vhod. Seveda zato, da bi mi otežili kontakte s tujimi novinarji.
TRIBUNA: Kaj bi po vašem mnenju jugos-lovanskajavnost lahko storila za stanje vjugos-lovanskih zaporih in za odnos do političnih zapornikov?
ŠEŠELJ: Veste kaj, birokracija se najbolj boji javnosti. Ko nek primer pride v javnost, birok-racija nima več odprtih rok in ne more več tako okrutno obračunavati z ljudmi, kot bi to počela sicer. Brez javnosti bi sedel najmanj 12 let, verjetno sploh ne bi preživel. Tam bi mi naprtili novo kazen, kar se je dogajalo v vrsti primerov v sami Zenici, ko so političnim zapornikom inscenirali novo obsodbo in jim podvojili dolžino kazni. Nekaj bi vsekakor bilo potrebno storiti. RaČunam na Slovenijo, ker je tam danes najbolj demokratična atmosfera v Jugoslaviji, v kolikor o demokratični atmosferi v Jugos-laviji sploh lahko govorimo, da se tam prične iniciativa za splošno amnestijo političnih zapornikov v Jugoslaviji. To bi bil velik korak, kajti po podatkih Amnesty Internattonal, je danes (1987 op. a.) v Jugoslaviji zaprtih 1200 političnih zapornikov zaradi verbalnega delik-ta. Samo v Zenici jih je več kot sto.
TRIBUNA: Vi ste se srečevali s temi Ijudmi. Za kakšne delikte pravzaprav gre?
ŠUŠTAR: V glavnem gre za izjave v privalnih razgovorih, resnične ali izmišljene, seveda politične narave. Navedel bom samo nekaj konkretnih primerov, ko so ljudje obsojeni zaradi različnih ideološkihpepričanj. Npr. Ante Kovačevič, dr. slavistike z dunajske univerze. Tam je sicer delal kot učitelj v šoli za psihično zaostale otroke, obsojen na šest let zapora. Najprej ga je državna varnost hotela privabiti k sodelovanju, da bi špioniral naše delavce v Avstriji. On je to odklonil in to zaupal tudi nekaterim svojim prijateljem. Ko je prišel v Jugoslavijo na dopust, je bil aretiran in s pomočjo lažnih prič obsojen na šest let zapora zaradi izjav v privatnih pogovorih v svojem dunajskem stanovanju. Bremenili sta ga dve priči - tudi zdomca, ki so jima poprej vzeli potni list in jima ga po pričevanju vrnili. Ko sta se ti dve priči vrnili v Avstrijo sta od tam poslali pismo sodišču, kjer trdita, da ju je državna varnost z izsiljevanjem, da nikoli več ne dobita potnih listov, prisilila da lažno bremenita obtoženega. Drugi primer je Živojin Lukič, Delal je kot zdomec v Miinchnu. Tudi njega je DV vabila k sodelovanju, kar je odbil, med drugim pa je pisal neka protestna pisma najvišjim republiškim organom BiH zaradi odvzemanja zemlje srbskim kmetom v vzhodni Bosni, ki bi naj bila nasilno odvzeta še v časih avstrijske oblasti. To so bili glavni razlogi, da ga ob prvem prihodu domov aretirajo in s pomočjo lažnih prič obsodijo prav tako na šest let zapora. Kovačeviču je sojeno kot hrvaškemu nacionalistu, Lukiču kot srbskemu. Sicer pa v Zenici že deset let sedi neki Gojko Bijelajac, ki je bil nekoč obsojen kot informbirojevec, od-sedel deset lel, čez nekaj let ponovno aretiran zaradi privatnih pogovorov ter ponovno ob-sojen - tokrat na dvanajst let. No, deset jih je že odsedel. Največ pa je Albancev, vendar se držijo kot posebna skupina in so zelo nezaupljivi. Sam sem imel z njimi sila malo kontaktov.
Vsekakor jim tuja javnost posveča več pozor-nosti kot naša. Sicer pa ste verjetno slišali za obvestilo Odbora za zaščito svobode ustvarjan-ja in izražanja odbora Srbske akademije z Dobrico Čosičem na čelu. Ogromno so naredili na tem področju. Podobno je v Bosni s sojenji t.i. Muslimanskim fundamentalistom. namesto, da bi obsodili glavne krivce za sedanje stanje na Kosovem, (od Fadila Hodže do Josipa Broza in naprej), se sodi fantom zaradi mišljenja, izraženega v privatnih pogovorih. Strinjam se, da je treba soditi tistim, ki delajo diverzije, podtikajo bombe, izvajajo teroristične akcije in s tem ogrožajo vamost, vendar sem proti, da se kogarkoli preganja zaradi mišljenja, izključno zaradi delikta mišljenja oz. verbalnega delikta, ne glede na stališče. Po mojem ne moreš soditi niti odkritemu fašistu, samo zato, ker je fašist,
intervju
če ne ogroža nikogar z nekim dejanskim aktom. Vse dokler ne udari na svobodo ali telesno celovitost, ima pravico biti fašist.
TRIBUNA: Ali ste v zaporu doživljali kakšne posebne spreobrnitvene turture?
SEŠELJ: To, da so me držali šest mesecev in pol v samici, je bilo verjetno s tem namenom. Upravnik se je večkrat poskušal pogovarjati z mano v tej smeri, vendar sem se teh pogovorov izogibal, se jim rogal, saj me je prepričeval npr. naj se vrnem partiji, kateri sem nekoč pripadal, da ta družba še računa name in podobne neum-nosti. Jaz sem se iz tega norčeval na najbolj odkrit način in ko so videli, da iz tega ne bo nič, sodvignili roke. Sicer mi je državna varnost ob eni izmed aretacij pred dokončnim strpanjem v zapor direktno ponudila »možnost«, če se odrečem javnim tribunam, določenim tekstom, nekaterim prijateljem v Zagrebu in Beogradu, stikom z anarholiberali ipd., kar sem seveda odbil.
TRIBUNA: Kje vidite izhod iz te splošne družbene krize?
ŠEŠELJ: V dolgoročnih političnih reformah. Z enopartijskim monopolizmom se ne da izvleči iz krize. Naša ekonomska kriza je predvsem pogojena s političnim faktorjem, političnimi dejavniki. Cel svet je bil leta 1973 v krizi, a se je v nekaj letih izvlekel, izvleči se ne morejo samo tisti, ki jih je zraven ekonomske zajela še politična kriza, kjer je bil politični dejavnik usodni vzrok za ekonomsko krizo. In ravno v teh režimih diktature proletariata prihaja do te nezgodovinske inverzije, ki vodi v družbeno brezizhodnost. Jaz sem formiral svojo vizijo rešitve v dvanajstih točkah in mis-lim, da bi upoštcvanje le-teh postopoma prived-lo iz krize:
1.   Mislim, da je potrebno pristopiti k preučevanju vseh obdobij in segmentov povoj-nega družbenega razvoja v Jugoslaviji z odpravo lažnih ideoloških ovojev in rušenje kulta osebnosti Josipa Broza- Tita.
2. Potrebno je pristopiti k vzpostavitvi modeme pravne ureditve in reafirmaciji načela legitim-nosti politične oblasti in legalnosti državnih institucij.
3. Obnovitev državljanskih svoboščin in pravic po vzoru civiliziranega sveta.
4.  Potrebno je uresničiti svobodo tiska kot elementarne ustavnopravne kategorije in pos-tulata javnega življenja.
5.   Uvesti večpartijski sistem, možnost enakopravnega dialoga različnih političnih koncepcij  in  programov  ter svobodno periodično izrekanje za najvažnejše med njimi. Izrekali bi se torej na svobodnih volitvah.
6. Potrebno je pristopiti k rekonstrukciji jugos-lovanskega federalizma z ukinitvijo avtonom-nih   pokrajin   in   zmanjšanjem   števila jugoslovanskih   narodov,   z   odpovedjo
politikantskega izmišljanja novih narodov, kot so črnogorski in muslimanski. Muslimani so predvsem Srbi, ampak tudi Hrvati muslimanske veroizpovedi. Govore srbohrvaški jezik in poznajo svoje poreklo. Po nekih Homeinijevih tezah, ki se jih drže tudi naši muslimanski fundamentalisti - panislamis-ti, vsi muslimani vsega sveta, kjerkoii žive in kakršenkoli jezik govore, pripadajo enemu narodu. Tako da je po tej teoriji bosanskemu panislamistu bližji njegov brat Arabec ali Turek ali Perzijanec kot pa Srb in Hrvat. Vendar narod te idologije ni sprejel. Spominjam se popisa leta 1971, ko je leto ali dve prej javno izmišljen in proklamiran muslimanski narod, da je bila vodena skozi celo Bih velika politična kam-panija in ljudje so bili malodane prisiljeni, da se opredele kot muslimani. S helikopterjem se je letalo iz kraja v kraj po BiH in ljudi pozivalo k temu. A ko je dr. Božidar Jakšič to javno povedal, je bil aretiran in obsojen. V Črni gori se je pol milijona ljudi opredelilo za Črnogorce, pri tem, da ni mislil iskreno. Nisem še srečal človeka, ki se je opredelil za Črnogoreca in je iskreno mislil, da obstaja črnogorski narod. Niti Slobodan Tomovič, ki je urednik redakcije Enciklopedije Jugoslavije za Črno goro, ni iskreno prepričan, da je Črnogorec po narodnosti.
7. Potrebno je pristopiti k preobrazbi, če že ne vseh pa vsaj mnogih gospodarskih podjetij v delničarske družbe. Hkrati s tem bi lahko tujim upnikom ponudili, naj se dolgovi, ki jih ima Jugoslavija pri njih, vrnejo kot lastništvo odgovarjajočega deleža delnic v teh družbah. Kajti na način, s katerim sedaj poskušamo vračati dolgove, jih ne bomo vrnili nikoli, ampak jih bomo samo še dodatno kopičili. S tem bi hkrati ozdravili naše gospodarstvo, saj ko bi se v to vmešala njihova tehnologija in strokovnjaki, ker bi bili zainteresirani za učin-kovito poslovanje, bi vse to izgledalo povsem drugače.
8.  Potrebno je pristopiti k novi kolonizaciji Kosova, storiti vse za vrnitev izseljenih Srbov od tam, administrativno ukrepati na tem področju. Mislim, da je bila politika financiran-ja Kosova in drugih nerazvitih delov, na način, kot je bilo to storjeno sedaj, popolnoma napačna. Mislim, da so se tamkajšnji birokraciji dajale velike količine denarja, ki ga je ta raz-metavala kakor je hotela, za dvig osebnega in družbenega standarda. Popolnoma bi razlastil birokracijo na Kosovu in uvedel direktno finan-ciranje ekonomskih projektov. Mislim, da je eden velikih problemov, s katerim se bo Jugos-lavija soočala, velika koncentracija ene nacionalne manjšine v strateško tako važnem delu  Jugoslavije   in  da je  potrebno  z ekonomskimi ukrepi podpirati razseljevanje velikega dela albanske manjšine širom Jugos-lavije, v družbe, kjer je mogoče zaposlovanje
in da je treba podpirati njihovo drobno gospodarstvo, obrt, da jih npr. za pet let opros-timo plačevanje vseh dajatev itd. Lahko bi razmišljali tudi, te ideje tudi še sam nisem dobro premisli, o preselitvi glavnega mesta Jugos-lavije v Prištino. Tja bi se preselila zvezna administracija, veliko število piebivalcev vseh narodov, takoj bi se kvalitativno povečala ravep kulturnega življenja, razvile bi se sveže ideje, razbila bi se ta izredno patriarhalna sredina, zavel bi evropski veter. Lahko bi se vse vojne akademije JLA preselile na Kosovo in Metohijo. S tem bi prišlo do velikega prclivanja finančnih sredstev, kajti v kolikor bi vojska vse tisto, kar vlaga v vojne akademije širom po Jugoslaviji, vložila vse na enem mestu - na Kosovu, bi prišlo do pravega razcveta.
9. Potrebno bi bilo delati na redukciji državne uprave, na ukinitvi vseh vrst privilegijev za pooblaščene družbene sloje, pokojninsko in socialno zavarovanje uvesti po načelu polne solidarnosti, kajti danes je tako, da imajo tisti funkcionarji, ki so največji krivci za današnje stanje, najvišje pokojnine. To pomeni, da bi imeli vsi, ki so delali npr. 40 let, nc glede na to, kaj so delali, relativno izenačene pokojnine. Kajti pri nas je ustvarjena kasta upokojencev -borcev, ki so s temi pokojninami korumpirani in delujejo kot ena najreakcionarnejših osi. Kot vidite, nastopajo borčevske organizacije proti vsem pozitivnim tcndencam, vedno nekaj ses-tankujcjo, obsojajo itd. Oni za tista štiri leta, kar so se borili, štirideset let izkorišča rezultate svoje borbe.
10.  Mislim, da je prihodnost Jugoslavije v vodenju nevtralnc zunanje politike - ne neuvrščene, ker mislim, da je to izmišljotina -neumnost, ki smo se ji prepustili, da bi Josip Broz imel možnost uveljavljati svojo osebnost skozi  neuvrščene,  nekatere  med  njimi polarabske države, ker je samo pod temi pogoji lahko »vžgal«. On ni mogel biti voditelj niti vzhodne niti zahodne Evrope, pa je iskal pros-tor,    kjer   bi    lahko   zadovoljil    svoje megalomanske ambicije.
To ilustrira tudi aktualna afera s področja Tito - neuvrščeni: 1979. leta, ko je bila konferenca neuvrščenih na Kubi, je v nekem trenutku obstajala nevarnost, da Castrova struja prevaga ravnotežje sil na svojo stran, t.j. sovjetsko; tak-rat je Josip Broz ppslal Veselina Duranoviča, takratnega predsednika vlade, v Kuvajt, da zah-teva hitro posojilo v vtfednosti nekaj sto milijonov dolarjev, kar je bik) potem deljeno šefom neuvrščenih dežel, čigar podporo je Josip Broz iskal, s pestjo in klobukom razdel-jeno, tako da je podkupil največji del šefov teh držav, da glasujejo zanj ter da mu izglasujejo tisto plaketo, ki mu je tam podeljena. To posojilo ni prišlo skozi nobene državne knjige v Jugoslaviji in se je vse skupaj pojavilo pred določenim časom in v Beogradu je formirana partijsko-državna komisija, da razišče ta
tnfervju
primer. Tako se je znašla tudi pred Veselinom Duranovičem, ki jo je baje nagnal z besedami: »Jaz se z vami nimam kaj pogovarjati, jaz sem samo izvrševal ukaz, niste se obmili na pravi naslov.« Pravi naslov je hiša cvetja. Lani, ko je šel Branko Mikulid v Kuvajt, jim je rekel, da nimamo denarja da bi to vrnili in da lahko vzamejo od Jugoslavije blago po izbiri v tem znesku.
Da se vrnemo k začetku: mislim, da bi bil izhod v nevtralni zunanji politiki, ter da bi si Jugos-lavija izborila status po vzoru Avstrije, Švice in Švedske, kar bi nam najbolj ustrezalo. S tem bi odpadli tudi velikanski stroški za armado, TO, za kar gre velik del našega nacionalnega dohod-ka in kar se zlorablja na več različnih načinov s strani regionalnih birokracij. 11. Nujno bi bilo izvršiti depolitizacijo vojske in policije, da ne bi podlegale ideološki in-doktrinaciji. Kot vemo, je danes ena tretjina vojakovega usposabljanja politična vzgoja, vojaki se indoktrinirajo, morajo sprejeti marksistično ideologijo. Zoperstavljanje pomeni priti pred vojno sodišče. Naša armada bi morala biti ločena od politike, ideologije. Oficir v civiliziranem svetu sploh ne bi smel biti član neke partije in to velja za tudi za policijo. Armada bi morala braniti ozemeljsko celovitost države, ne pa ideologijo od njenih alternativ. To
velja tudi za sodstvo, ki bi moralo biti popol-noma neodvisno od politike. Sodnik tudi ne bi smel biti član nobene partije, saj mora soditi po zakonu in po svoji vesti. Toda pri nas je sodstvo skrajnc politizirano.
12. Sistematično urejanje institucij družbenega izobraževanja, v skladu z rezultati, ki so jih na tem področju dosegle najrazvitejše države. Dovolj je teh Šuvarskih reform, ki so privedle v propad šolstvo in ki so nas tudi na tem področju privedle v skoraj povsem brezizhoden položaj.
TRIBUNA: Kdo bi po vašem mnenju moral biti nosilec teh druibenih sprememb? ŠEŠELJ: Sedanja vladajoča partija sigumo ne. Vse, kar lahko stori, je, da omogoči uvel-javljanje novih alternativnih gibanj za oblikovanje političnih partij, ki bi izstopale z alternativnimi programi obnove. Računam predvsem na demokratično in svobodomiselno inteligenco kot glavno os reformskih prijemov.
TRIBUNA: Toda narod ima samo enega delodajalca - t.j. drzavo, ki z dvigom plač uspešno rešuje probleme, mar ne? ŠEŠEL J: Da in to gre tako: plače se povečujejo tam, kjer je največja koncentracija delavcev, npr. rudarsko-metalurški kombinat v Zenici. Oni imajo zmeraj večje plače, ker se režim boji,
da se ne bi pojavili na ulicah tam, kjer so skoncentrirane velike mase delavcev. V manjših podjetjih pa se životari.
TRIBUNA: Še eno aktualno vprašanje: kaj mislite o primeru »Bjelica«?
ŠEŠELJ: Iz enega povsem nepomembnega dogodka je napihnjena velika reč. Strinjam se z nekaterimi kritikami, da je beseda o morbidni stvari, toda sprašujem, zakaj človek v svojem privatnem stanovanju ne bi mogel biti mor-biden? Jaz tega v svojem stanovanju ne bi mogel početi - krasiti ga s kljukastimi križi ipd. In od kod policija v tem stanovanju? Ta primer veliko govori o situaciji v BiH: med nekaj ljudmi se je našel policijski špijon, policija je takoj informirana, prileti v stanovanje, ujame ljudi na delu in iz tega naredi proces. Zanimivo je tudi to: če ne bi šlo za funkcionarske sinove in hčere, bi že bila sojenja in padale bi večletne kazni... Za bolj nedolžne stvari dobijo v BiH ljudje pet ali šest let zapora. Noben med njimi ni fašist in to je vsem jasno. Toda poglejte kaj so »oni« hoteli narediti iz tega: kompromitirati iniciativo slovenske mladine v zvezi s štafeto ipd. Hoteli so reči: tudi oni so taki - tudi oni so fašisti. Le da to počnejo zmeraj zelo nespretno, se strinjate? In zmeraj se jim razleti na glavi...
Tomi Drozg
politifea
demoSaRiJa
Novinarji
in (nova) avtoriteta
Zaplet, spor, nesporazum ali kakor koli že imenujemo kratek stik med novinarsko srenjo in Demosovo vlado je, sodeč po nastopih obeh strani na televiziji, na začetku svojega razreševanja. Očitno prihajajo »meseci razpleta«, v katerih bo pod vročim vladinim nakovalom izpadla še kakšna neumnost, kot je Jaša Zlobec označil »Staničev zakon o tisku«.
Demosova vlada naj bi imela za hitro predstavljanje in sprejemanja »zakona o tisku« vsaj dve opravičili in povoda:
- akt o osamosvojitvi dnevnika Delo in imenovanje Tita Doberška za glav-nega in odgovornega urednika, torej »političnega urednika« Partije;
-   izrazito  nenaklonjeno  stališče medijev do vlade.
Torej ]e vse skupaj imelo izrazit politični kontekst izrednih razmer, kot je televizijski disident Rudi Klarič označil trenutne razmere v Sloveniji in v medijih ter to trditev podkrepil z oseb-nim primerom. Televizija Slovenija namreč ni hotela objaviti njegovega filma o Kočevski Reki. Na drugi strani pa sta Danilo Slivnik (Delo) in Boris Bergant (RTV) izrazila pričakovanja, da bo novinarstvo končno zaživelo kot avtonomni subjekt civilne družbe in opozarjala na nepotrebno naglico.
Izoblikovala sta se nekako dva pola: na eni strani so predstavniki medijev opozarjali na pritisk, ki ga vlada izvaja nanje s takšnim zakonskim predlogom in načinom, s katerim želi ta predlog
uveljaviti. »Oblastniki« pa so na drugi strani zatrjevali, da je potrebno rešiti lastninska vprašanja v medijih, da so v novinarskih hišah uredniki postavljeni po političnih funkcijah, da se nekateri še vedno imajo za družbenopolitične delavce, da so diletanti, ker primerjajo Demosovo oblast s petdesetimi leti, da so antiintelektualci, ker ob Demosovi vladi uporabljajo besedo totalitarizem... Če takšne besede nimajo prizvoka implicitne cenzure, potem je cesar gol...
Najdlje je šel dr. Dimitrij Rupel, ki je
zatrdil, da se uredniki maščujejo vladi, ki je prej niso nikoli mogli psovati. Dodal je še, da če novinarji ne razumejo, za kaj gre zdaj v Sloveniji in Jugoslaviji, potem naj se gredo solit. Potožil je še, da imajo Slovenci (in še posebno novinarji) težave z av-toritetami. Dodal je, da Demos na zahtevo Ivana Omana spoštuje av-toriteto Milana Kučana in da Demok-racija nič več ne piše grdo o našem predsedniku. Očitno je dr. Rupel pris-taš imaginarne organologije (navidez-nega ujemanja in primerjanja organizma in politike), ki ne zahteva samo solidarnosti med posameznimi deli političnega telesa, temveč tudi nadrejenost oz. podrejenost. Tradicionalizem, ki izhaja iz judovsko-krščanske tradicije, poudarja pomen poslušnosti. Ker smo živeli 45 let v boljševistični paradigmi, spoštovanja do avtoritet nimamo. In ker je dr. Rupel zdaj avtoriteta (oblast), ga prizadene,
kako nespoštljivi so novinarji, ki iz-vajajo napade nanj. Vse to je multi-plikacija neprijaznosti v vladinem okolju, ker so v novinarskih hišah nameščeni Partijski Ijudje, je zaključil dr. Rupel.
V svojem precej emocionalnem nas-topu, v katerem se je dr. Rupel predstavil kot strog, pravičen in dober oče, ki svojim neposlušnim sinovom očita porednost in predrznost, je storil nekaj zanimivega:
- izvajal neposredni pritisk na novinarje in urednike, ki jih je označil za Partijske nameščence in s tem hudo lagal in obtoževal brez konkretnih imen in dejanj; prav tako hudo kot novinarji, ki pišejo laži o njem;
- zatrdil, da vlada in on osebno nimajo nikakršnega vpliva na urednike in novinarje in s tem ponovno dokazal, da si vlada ni zmožna ustvariti imidža in da rabi na tem področju Markovičeve nasvete;
-  posredno priznal, da so avtoritete v vladi pričakovale, dajih bodo novinarji spoštovali (o njih lepo pisali) in pozabil, da so časi Ijubezni med politiko in žur-nalizmom minili, pa čeprav so med zdajšnjimi oblastniki tudi bivši Ijubimci.
Če so se novinarji iz slovenske politične pomladi kaj naučili, potem so se prav gotovo tega, da nobena oblast ni vredna toliko, da bi se z njo spečali in zapravili lastno avtoritativnost in verodostojnost.
Branko Čakarmiš
MANCA
KOSIR
MATA HARISLOVENSKEGA NOMNARSTVA
Preden sem spoznal enfant terrible FSPN-ja, so mi bolj izkušene in poučene kolegice svetovale:»Pazi, da te ne dobi na piko... No, saj fante ima rada...« Radovednost, pomešana z nestrpnostjo, se je stopnjevala do dneva D, ko sem jo končno ugledal. Prišla je mladostna profesorica v klasično ukrojenem kostimu in dovolj kratkem krilu, daje (pre)drzno razkrivalo njene vitke noge. Moški komentarje bil kratek injedrnat: še vednoje dobra. Takšnoje bilo prvo snidenje z mojo, zdaj ze bivšo, profesorico novinarstva.
foto: Fotodokumentacija Dela
pofitifaa
Prav gotovo ste že uganili, da pripovedujem o dr. Manci Košir, manekenki, fotomodelu, filmski igralki, novinarki, profesorici in mami. To je njena osebna izkaznica, ki pa še ni do konca izpisana. Manekenka je postala zato, mi je pripovedovala, da bi premagala kompleks grdosti. »Rada sem nekdo drug, rada se spreminjam,« je utemel-jevala svojo Ijubezen do filma. Igralski debut luštne punce je bila naslovna vloga v filmu Brezna, ki ji je sledilo še okrog dvajset filmskih vlog. Bila je med prvimi pogumnimi in je pokazala, s čim je narava obdarila žensko v evolucijski verigi. Ker je odraščala v družini matematikov, se je premetavanja številk neozdravljivo nalezla in iz matematike tudi diplomirala. Ker ima ljudi strašno rada in ker je odrasla v strašno luštni družini, je postala novinarka. Tako strašna, da je iz novinarstva naredila pravo znanost.
Manca priznava, da je najraje mamica - prvič se je zgodilo pri dvajsetih za Ladejo, ko se je ujela v »umetni raj«, druga pa je bila Tina. V družinski ter-minologiji so mamica in hčerki žvajze (izpeljano iz glagola žvajzniti, nekoga mahniti). Od svojega štiriindvajsetega leta je Manca samohranilka; besede emancipiranka namreč organsko ne prenese, zato je tudi jaz ne bom uporabil.
Takšna je hitropotezna skica ženske (točneje rečeno: človeka z ženskim principom), ki življenje jemlje kot umetniški akt. Le da so se umetniška izrazna sredstva z leti spreminjala: pred petnajstimi leti je bila frfrasta, hrupna in življenju do konca odprta. Ob rojstvu svoje druge hčerke so se njeni pogledi na svet spremenili, njeno nemirno srce se je nekolikanj umirilo. Danes je od njene frfravosti ostala prekipevajoča življenjska energija, vražji temperament, sproščenost ter hkrati poskočnost telesa in duha. Manca ne more biti vzor sodobne ženske: ne zato, ker vzgled ne vleče, ampak zato, ker je neposnemljiva v vsej svoji enkratnosti. Njena bučnost in nasmeh, ki ga redkokdaj spravi z obraza, sta le obrambna mehanizma.
Težava pa nastopi vsakokrat, ko je okrog nje veliko poklicanih.
Napetost, ki jo je čutiti v Mančini bližini, ima erotični naboj. Ne izvira toliko iz njene seksipilnosti kot iz njene prekipevajoče energije. Manca doda, da smo ljudje narejeni zato, da se neki intimni zvezi, v kateri se lahko razdajamo v vseh svojih razsežnostih, približujemo, a je nikdar ne dosežemo. Manca porabi za takšno približevanje približno šest mesecev (mesec gor ali dol). No, na koncu je človek vedno sam.
Manca svojo osamljenost premaguje na več načinov: z materinstvom, s pos-redovanjem znanja in poznavanja novinarstva bodočim žurnalistom, z angažiranostjo v družbenem in kultur-nem življenju dežele...Manca je tiste vrste intelektualka, ki ob določenih dogodkih ne more ostati ravnodušna, je intelektualka z vestjo, ki jo preganja resnica. Ali drugače povedano: rada vtakne svojo malenkost (skorajda) v vsako reč. Najbolj se angažira v svoji stroki-novinarstvu, ki ga skuša na novo definirati,profesionalizirati,kljubpos-mehu kolegov profesorjev in kolegov novinarjev. Nemalokrat ji odrekajo akademskost in strokovnost ter ji pripisujejo šarlatanstvo. Vendar red-kokdaj javno in največkrat za njenim hrbtom, saj vedo, da je Manca temperamentna kot sam vrag.
Ce bi novi oblastniki iskali osebo, ki naj bi skrbela za medijsko podobo Slovenije, potem vsekakor ne bi mogli ravnodušno mimo Mance. Argumenti izkušenj so vsekakor na njeni strani: v Vasletovem volilnem štabu, ob njegovi kandidaturi za člana pred-sedstva Jugoslavije, je skrbela za kan-didatovo medijsko predstavitev. Spodletel ji je poskus, da bi pred-sedovalaDruštvunovinarjevSlovenije (prehitel jo je podjetni Boris Bergant) in s tem možnost, da bi društvo profesionalizirala po svoji meri, svoje medijske sposobnosti pa je na letošnjih volitvah posodila Zelenim Slovenije. Še se spomnim, kako smo na Mančinih predavanjih izbirali slogan Zelenih. Pravhecnojebilo...
No, Manca se je v volilno tekmo vključila tudi kot profesionalka, doh-
tarca novinarstva. V Nedeljcu je namreč spisala portret enega izmed predsedniških kandidatov, dr. Pučnika, ki ga je Mančino pero omedilo. Pučnik je dober človek; ker ima rad slovenske gozdove, ki pa žal umirajo, ker je kot študent bral Kanta, ker je šel skozi gasterbajterski pekel in ker je tako ponosno zaveden Slovenec, je Manca slikala Demosovega šefa. In končno, ker je dober človek, je tudi dober kandidat - bil! Veliko nas je Slovencev, ki varujemo slovenske gozdove in beremo Kanta, nismo pa bili na delu v Nemčiji. Nas bo utegnila Manca popisati?
Medijska konstfukcija osebnosti, ki si jo je Manca gradila vrsto let, je v najvišji točki: zdaj ali nikoli (več) se mora pokazati v vsem blišču in opravi. Upajmo, da se čaru medijske Slovenije, kot nekateri imenujejo Manco, novi oblastniki ne bodo uprli. Se posebno zato ne, ker je pred kratkim (povsem neuradna informacija) opravila potrebne zakramente v ljubljanski cerkvi. Pa Bog lonaj in držimo pesti!
Branko Čakarmiš
Jllllli:
LOGASKA KLAVNICA
Ko je Mladina spomladi objavila pismo o Logaški klavnici iz poletja 1945 in se je komandant mesta Lpgatec iz tis-tih časov, JOŽE JERŠIN, odločil Mladino zaradi tega tožiti, češ da je kaj takega, kot so pod njegovim koman-dovanjem v Logatcu počeli tik po vojni, »nemogoče početi v še tako vojni grozoti«, sem se že bal, da bo Mladina vrgla puško v koruzo in ne bo šla v raziskavo primera. V letošnji 26. številki (11. 7. 90) je le objavila kratek zapis o velikem klanju sredi Logatca.
Naši politični emigranti so tudi to temo podrobneje obdelali. Leta 1970 je izšel v Buenos Airesu tretji del knjige dokumentarnih pričevanj z naslovom Odprti grobovi. Avtor knjige je Boštjan Kocmur (Franc Ižanec). V njej se nahaja več pričevanj Ijudi, ki so morali zapustiti svojo domovino.
V nadaljevanju bom povzel nekaj teh pričevanj.
Antonija Kogovšek je leta 1965 povedala: »Korenčanova mesarija je enonadstropna stavba v Spodnjem Logatcu. Klavnica, v kateri je tik po vojni mučil domobrance, je velika 4x5 metrov. Pred njo je bilo dvorišče v širini 6x10 metrov s podstreškom 3,50 x 8 metrov, za klavnico pa je bila gnojna jama.
V  tej klavnici je Korenčan s svojimi pomočniki mučil domobrance, ki so os-tali doma. Brezsrčno jih je s pomočjo terencev iz Notranjske obešal kot živino na mesarske kljuke. Kq jih je rezal iz kože, je pred mesarijo od-mevala harmonika, da je prevpila glasove mučenih.
V vrsti pred Korenčanovo mesarijo je stal   tudi   nekdanji   domobranski poročnik Franc Korenč. Na vrsto je prišel tudi on. Ko so se mu vrata mesarije odprla in je zagledal na mesarskih        klinih        obešene domobrance, je pričel bežati. Na begu ga je eden izmed krvnikov ustrelil.
Vsa ta trupla so odvažali ponoči preko Logaškega polja neznano kam. Med njimi sta bila pobita tudi dva Vidmarja; Zavčana   Franc   Kunc   in   Janez
Modrijan ter Leskovec in še mnogi drugi iz Rovt. Tako tudi Kranjc in gos-tilničar Zavski Francelj.
Po zasedbi NOV je župansko mesto v Rovtah zasedel nekdanji bojevnik v prvi svetovni vojni, ki je bil postavljen na rusko fronto. Mnogi občani in domobranci so se prav zaradi njega umaknili. Vodil je posebni zapisnik, v katerem je imel mnoge že vnaprej zaz-namovane za likvidacijo. Korenčan je bil po vseh teh pobojih tako zmeden, da je začel pobijati svoje somišljenike. Zmešanega so zaprli v njegovo hišo. Sedaj na splošno govore, da je popolnoma nor. Iz druge Korenčanove hiše, kjer se je reklo »Pri Smoletu«, so ustanovili dijaški inter-nat.
Samo iz Rovt se je po zasedbi v maju 1945 zbralo v dveh gostilnah y Logatcu 80 domobrancev. Razlgasi, ki so jih nabili na »kvarte«, so jim zagotavljali vso zaščito in varnost. Bili so to večidel posestniki in gostilničarji. Ti so opravljali svojo domobransko službo samo na straži, nikdar pa niso šli v akcijo. Vse te je milica obkolila in jih odvedla y Gornji Logatec v graščino in nato pobila.
Takoj po razsulu so maja 1945 v Pod-lipi v neki grapi ležali slečeni in pobiti starejši Ijudje in tudi otroci. Kakor so se pogovarjali pri Petravčevih, so bile te žrtve pobite po terencih. Na pokopališču so pokopali samo štiri žrtve.
Ti partizani, ki so takrat tam izvajali velike morije, so si potem med sabo velikokrat pripovedovali o svojem početju. Nevede so partizani pričevali in razkrivali Ijudem prikrite poboje.
Partizan iz Hlevnega vrha pri Sv. Treh kraljih je po nekaj letih stopil v gostilno in nagovoril Bradeškovo mater:
»No, Marijana, kako je?«
Ta pa se je razhudila in mu zabrusila? »Ti bom že dala Marijana, hudič ti, ki si mojega možaubil!«
Njen mož Bradeška se je po splošni amnestiji vrnil iz teharskega taborišča smrti na svoio veliko kmetiio. Toda
kmalu so prišli ponj partizani in ga lik-vidirali.
Nekaj podobnega se je zgodilo s Korenčanovim zetcpm Češmelovim Tonetom. V gostilni je bila ena izmed mater, ki je zgubila svojega sina in mu očitala: »A ti si tisti hudič, ki si mojega sina pobil!« Takoj je zapustil gostilno, ker se je zavedel svojih pobojev. Narod propada na kmetijah in po otrocih - to je sad komunizma. Ko sem odhajala v Argentino, me je Češmelov najmlajši brat vpraševal: »Mama, ali v Argentini kaj vedo o pobojih?«
»Veš, vse vedo, ker so mnogi bili priče tistih strašnih pobojev. Nekateri, ki so bili priče teh pobojev in se rešili, pripovedujejo sedaj, kje te žrtve leže. Srečen si lahko, ker si bil takrat še otrok.«
Leta 1970 je »-e -k« iz Argentine povedal naslednje: »Iz Hotedršice je bil najbolj divji Ivan Brus - »Kovačev Janez v Košu«, bivši kontrabantar. Po končani revoluciji je bil postavljen na glavni kvart na Rakeku, kjer je kot odločujoči funkcionar posta! najhujši krvolok. Po umiku domobrancey v maju 1945 je tudi on pobijal domobrance. Tudi tiste, ki so mu med revolucijo prinašali poročila v hosto, je brez izjeme obešal na mesarske kljuke v Korenčanovi klavnici in jih strahovito mučil. Po pobojih se je kot politkomisar ustavil tudi v delavnici za izdelovanje krst. Ob samem pogledu nanje se je pričel tresti in divjati. Kmalu zatem je do smrti pretepel svojo ženo in se poročil s terenko Ivano iz Novega sveta (»Pri Kosu«). Zaradi nemirne vesti je tudi njo pretepal, da se je morala zateči k materi. Ker je ni našel, je ubil mater in njeno hčer ranil, nato pa zginil v hosto. Obkoljenega so miličniki ranili. Med odvozom v bolnico je še tem grozil: »Gorje vam, če se vrnem!«
»Slovenski poročevalec« je ta dogodek objavil pod naslovom: »Nasilnež za zapahi«.
MORISCA   NA SLOVENSKEM
Pavel Božnar iz Polhovega Gradca je izpričal naslednje: »Doma so ostali samo nezavedni domobranci. Par-tizanski simpatizerji, ki so takoj po našem odhodu javno sodelovali s komunisti in partizani, so še nadalje strašili naše Ijudi. Nato si je občina kar izmislila, da je po hribih polno domobranskih skrivačev. Vojaško poveljstvo je res poslalo celo vojsko, ki pa ni našla nobenega. Kar jih ni odšlo. na Koroško, so bili veseli, da so se lahko vrnili k svojim družinam. Občina je vse doma ostale domobrance poz-vala, naj se javijo z orožjem, s pripom-bo, da se ne bo nikomur nič žalega zgodilo. Poslali jih bodo sicer na pregled in samo vojaško sposobne priključili svoji vojski. Na kvartu so se javili vsi, saj se nihče ni skrival. Nastanili so jih v Grašičevi garaži, kjer so jim morale streči in kuhati nekatera dekleta protikomunističnega mišljenja iz Babne gore. Naše | gospodinje pa sq jih morale brezplačno zalagati z živili poleg prisilnih živilskih oddaj, ki niso bile majhne. Kaj ne bi vladalo veselo razpoloženje med fanti in možmi z godbo, plesom in dobro postrežbo? Samo vedeli niso, da so partizani v tistih mesecih tudi s harmoniko zapuščali morišča...
Po dobrih štirinajstih dneh so jih »svečano« s harmoniko na čelu odpeljali na lojtrskih vozovih popolnoma »svobodne« preko Vrhnike na Gornji Logatec, kjer so jih zastražili. Le nekaj so jih izločili, za katere so posredovali njihovi partizanski sorodniki. Tako je bil izpuščen Smuka Franc - Kronarjev, ki mu je izprosil pomilostitev komunis-tični funkcionar iz Ljubljane.
Nekatere so pobili v Logatcu, druge pa odpeljali proti Hotedršici in jih nekje na meji Primorske in Notranjske lik-vidirali.«
Oseba iz Logaških Žibrš, ki je emigrirala v Argentino, je I. 1969 povedala še en podatek: »Eden glav-nih terencev v Logatcu je še danes Tone Artač iz Borovnice. Za mesarja se je izučil pri orjunašu Francu Korenčanu v Logatcu. Na splošno je poznal vse Ijudi, tudi iz oddaljenih krajev. O vsakem je vedel povedati, koliko ima družina domobrancev, ali kdo je v partizanih. Zaradi njegove
politifea
sposobnosti ga je KP poslala kot mesarja v Rovte. S svojimi 25 leti je terensko delo odlično vršil.
Po revoluciji je bil Tone Artač eden glavnih pobijalcev. Tudi on je pobijal v Korenčanovi mesariji.
Edini, ki danes ne živi ne od najemnine ne od trgovine in ne od podjetnosti, je pobijalec Anton Artač. Za vse moritve mu je KP ostala hvaležna.«
»Niso bili pobiti samo tisti domobranci, ki so odšli na Koroško, pač pa tudi domobranci, ki so ostali doma. Jedro vojske se je umaknilo, mnogi starejši domobranci, ki so ostali doma, so zaradi naivnosti delali za obe strani. Taki so vstopali k domobrancem tudi pod silo razmer. Saj so se po zasedbi
»narodnoosvobodilne vojske« 9. maja 1945 sami postavljali s svojo modrostjo, češ: »Ceprav smo bili domobranci, smo sedaj svobodni; nespametni pa so domobranci, ki so odšli prejko meje!« Kakorse je kasneje izkazalo, so bili pobiti tudi tisti, ki so ostali na domovih.
Po splošno nabitih razglasih so se javljali y Gornjem Logatcu iz okoliških občin. Število prijavljenih je doseglo približno 1.200 mož. Osemsto od njih so pobili...
Samo v Rovtah je ubitih 240 moških.
Z njimi so ravnali zelo divje in jih pretepali. Razdelili so jih v tri skupine:
1. V prvo skupino so dali može pod 40. letom starosti; te je treba kar pobiti. Te so takoj odpeljali v mesarsko klavnico
pri Korenčanu, jih pričeli mučiti in pobijati.
2.  Skupina starejših nad 40. letom do 50.   leta;  ti  naj  se  odpošljejo  k »vojakom« ali na »obnovitvenadela«, kjer jih je po večini doletela smrt.
3.  Skupina starejših, ki pa jih ni bilo veliko; ti naj se spuste domov.
Mučene ter pobite domobrance je mesar Korenčan s svojimi pomočniki vozil ponoči preko logaške proge in jih metal v brezno Jačke. Jačka je v bližini logaškega kolodvora. V brezno izginja Logaščica, ki nastaja iz dotoka Reke in Črnega potoka, ki pritekata iz Zgornjega Logatca in iz Žibrš. Možno je, da je ponikalnica trupla tudi odnašala.
Poleg omeojenih krvnikov je vršila krvniški posel tudi »Makedonska brigada«.
Po amnestiji so sredi avgusta 1945 domobrance mladoletnike vse sestradane pripeljali na logaško postajo. Kakor se spomnim, je bilo iz Rovt šest mladoletnikov od 14.-15. leta, če niso imeli samo 14 let, skoraj otroci. Iz Logatca so se vrnili samo trije. Bili so vsi preplašeni. Kdor je ostal pri življenju, še danes ne pove ničesar. Nekaj let po teh grozotah so rablji to divjost izvajali tudi nad sokrvniki in se med seboj pobijali. Tako sta dva bivša mučitelja           domobrancev
zagrabila sokrvnika Fušenkova Matevža in ga v divjosti raz-rezala na drobne kose. V glav-nem zato, ker je bil že tako divjaški, da so se ga bali celo njegovi sokrvniki.«
Leta 1970 je v Argentini »-e -k« iz Hotedršice povedal: »Nekaj dni pred vnebohodom so bili že nalepljeni plakati za splošno amnestijo, ki bo držala samo 14 dni. Na kvart naj se prijavijo vsi, ker se jim ne bo zgodilo nič hudega. Po poteku tega roka »bodo neprijavljeni smatrani za sovražnike, katerega bomo brezpogojno uničili«.
Odhajali so v Gornji Logatec v Windischgratzevo graščino, katero je kupila logaška hranilnica. Sem so prihajali starejši možje, ki so prej govorili: »Čeprav smo bili domobranci, smo sedaj svobodni, mladi so pa vsi odšli čez mejo«. Sedaj pa, že nekaj dni po tem govorjenju, vsi potrti prihajajo v to starodavno graščino in se prijavljajo
MORIŠCA   NA SLOVENSKEM
Mroia
komunističnim oblastem. Sprva so prijavljencem prizanesli, pozneje paso z njimi postopali zelo kruto. Razdelili so jih v tri skupine. Prvo skupino so takoj pobili.
Doma so ostali Urbanovčev Franc z Ravnika, Jože Menart, Urbančk z Novega sveta, Franc Isteni-Tomažinov, sin premo'nega kmeta, ki ni bil ne domobranec ne v kakšnem katoliškem ali sokolskem društvu, Ivan habijan, ki se je celo hvalil, da je držal za partizane, in končno tudi Franc Korenč-Čojerjev.
Bil je nekoč poročnik pri Vaški straži, a ga fantje v domobranstvu niti povabili niso, ker mu niso zaupali. Po razsulu je postal priganjač domobrancev, ki so ostali doma. V Logatcu je našel smrt tudi on. Padel je pred Korenčanovo klavnico.
Druge domobrance je mesar Korenčan s svojim zetom Cešmelovim Tonetom in Kovačevim Janezom zapeljal v svojo klavnico; med njimi tudi take, ki so jim prej v gozdove prinašali poročila. Brez izjeme jih je mesar Korenčan s pomočjo omenjenih krvnikov obešaf kot živino na mesarske kljuke in strahovito mučil. Mesarsko pobijanje je trajalo več dni. iVled mučenjem je pred klavnico igral naharmoniko »Blaž« (Mladjnaom6nja Ratka Marušiča, op. I.Ž.), da so zadušili vpitje mučenih. Poleg njega je stal komunist Franc Vavken »Popitov« iz Hotedršice in se domačinom hinavsko smejal.
Leta 1969 je gledal Popitov pred seboj samo kri in končal v popolni zmešanosti.
Franc Korenčan je bil med okupacijo glavni partizanski obveščevalec. Med prvimi je nosil orožje, ko domačinom kaj takega še na misel ni prišlo. Pod belo srajco je nosil še rdečo sokolsko srajco, y kateri je imel vtaknjen revolv-er. Svojčas je bil namreč orjunaš. V času domobranstva pa je ob palčki pošepaval in se delal velikega bolnika. Ko pa je NOV zasedla Slovenijo, je palico odvrgel in hodil po Logatcu zdrav kot riba.
Zaradi pobojev se mu je popolnoma zmešalo.
Druge domobrance so vozili skozi Hotedršico v Zadlog, kjer se je nahajalo brezno. Tudi vrnjene iz Vetrinja so v Šentvidu nad Ljubljano izbrali terenci in odpeljali v zakol.
Brezno v Zadlogu, kamor so partizani odvažali domobrance in jih pobijali, leži petdeset metrov vstran od ceste. Brezno se nahaja v visoki ravnini Zad-loga. Skalni masiv se pričenja šele z gozdovi. Tu se vije stara cesta, ki \o je fašistična oblast obnovila in razširila. Pod breznom cesta še pada, nato se dvigne.
Skalovito brezno je obdano z brinjem in bukovjem. Je precej globoko in ima dva metra premera.
Po avgustovski amnestiji so spustili iz teharskega taborišča tudi Cirila Brusa s pozivom, naj se javi v Logatcu. Po naročilu Kovačevega Janeza so njega in ostale čakali na postaji domači terenci. Vse so pobili.«
»-e -m« iz Hotedršice je y Argentini leta 1970 povedal naslednje: »Po umiku domobrancev po 7. maju 1945 so v Korenčanovi klavici mučili prav tako Ludvika Keržiča. Bil je do kraja stolčen, da ga po glasu ni bilo spoznati. Potem jim je sam rekel, naj ga ubijejo. Odpel-jali so ga na Pusto polje vseverni del kotline, ki je bil kamenit, in ga tam nekje ob železnici proti Vrhniki lik-vidirali. Truplo so našli čez teden dni založeno s smrečjem.
Trupla pobitih domobrancev, ki so os-tali doma, so metali v kraško brezno Jačke. Leži proti Planini kakih tristo metrov od logaške postaje. V Jačko zginja ponikalnica Logaščica. Brezno Jačko so po vseh teh pobojih minirali. Druga kraška jama, ki leži preko logaške železnice, je Kališka jama. Ob njej so se zbirali prvi partizani. Trupla so odmetavali tudi na Pusto polje.
Likvidatorji iz Hotedršice so bili: Ivan Brus - »Kovačev v Košu«, Ivan Korenčev z Ravnika, veliki ubijalec je bil Jože Brenčič, sedaj, ko ima okoli 60 let, večkrat ponori, pred seboj vidi strašnadejanja preteklih dni. Velik raz-bojnik je bil tudi Franc Vavken, ki je končal v popolni zmešanosti, saj je pred seboj videl samo kri...
Kramarjev Jože se je na lastna usta hvalil, kako so v Hotedršici pobijali Štefanovega očeta iz Novega sveta: »Imeli smo pred seboj sliko, kakor pravi sveto pismo: postavili smo ga v dolino in na njega metali kamenje in mu zadali konec«.
Štefanov oče je bil oče desetih otrok. Bil je izredno veren, odkritosrčen in samo enega obraza, zato so ga ubili!«
V nadaljevanju naj navedem odlomek iz pričevanja »N.M.«, ki je nastalo leta 1965 v Argentini: »Desetega junija 1945 so terenci ob vstopu v vas Hotedršico na postavljene mlaje raz-peli napise: »Slovenske žene zah-tevamo najstrožjo kazen vrnjenim zločincem!« Prišteti so bili zločinci tisti, ki so varovali domove. Takrat je že angleška oblast izročala domobrance v roke komunistom. Iz svojih skromnih kmečkih domov so odhajale terenke y narodnih nošah s cekarji in rdečimi nageljni na manifestacijo »Ijudskih množic«.
Po pozivu so se hotenski domobranci vsi potrti zbrali pod lipo Franca Nagodeta. Terenec pa je pred nje stopil v praznični obleki in jim rekel: »Kar sami pojdite v Logatec, pridem za vami!« V Gornjem Logatcu v graščini je bilo namreč skupno zbirališče za vso Notranjsko. Franc Nagode je igral politično vlogo in jo krasno odigral. Johan Istenič je bil pa samo žrtev, ki je
MORISCA   NA SLOVENSKEM
foto: Ivo Žajdela
morala opraviti najslabši posel, ko je bivše domobrance naganjal v Logatec. Deset mož je s povešenimi glavami za vedno odhajalo iz svoje rojstne vasi...
Mnoge protikomuniste, ki so ostali doma, in tiste, ki so jih pripeljali terenci iz koncentracijskegataborišča Šentvid nad Ljubljano, je sodilo »Ijudsko sodišče« v Hotedršici. Priredili so farso Ijudskega sodišča, na katerem je bila tudi prisotna mati komunista Zelenca. Obdolžitve komunistov je poslušala prav do zadnjega. Nato je Zelenčeve nastopilaz vso odločnostjo: »Kaj boste sodili poštene Ijudi!« Njen sin, ki je bil komunistični krvolok, je pristopil k njej, da bi jo pomiril. Mati pa je vztrajala pri svojih besedah do zadnjega in dosegla, da se je titovsko sodišče sramotno razšlo.
V temnih nočeh so po prvem tednu junija tri tedne z nemškimi kamioni vozili slovenske domobrance preko Hotedršice. Kamioni so vozili brez luči. Ropot motorjev je bilo slišati v vasi c>b treh zjutraj tako močno, da ni bilo možno spati. Domačini so bili močno prestrašeni. Kmalu za tem je bilo slišati do četrt ure ziutraj regljanje strojnic. Odmev je pnhajal od hotenskega Ravnika. Ob sedmi uri zjutraj so se kamioni z domobransko obleko preko Hotedršice vračali v Logatec. Ponoči se na kamionih ni opazjlo ničesar kljub temu, da je bila naša hiša poleg ceste. Samo ob cesti so drugi dan ležali listki, na katerih je žrtev napisala svoje ime, kot Jože ali France in nič več. Le po njegovi pisavi so domačinke presojale, koga so tisto noč komunisti odpeljali v smrt...«
Za konec si poglejmo še pričevanje primorske begunke N. Kogovšek, ki je prav tako nastalo v Argentini leta 1967: »H Kočevskemu breznu pridemo iz Idrije po glavni cesti mimo Ravbarske jame do kmetije »Pri Zagodu«. Tukaj se odcepimo od glavne ceste. Od Div-jega jezera zacne cesta padati v idrijsko sotesko. Po osmih ser-petntinah, ki zavijajo v izredno ostrih ovinkih - imenovani ključi - stopimo y idrijsko sotesko, kjer dospemo do dvoj-nega križišča. Na desno vodi širša cesta na Črni vrh in Col; ob tej cesti leži tudi vas Koševnik, od križišča oddal-jena3 kilometre. Na levo pazapustimo »Pri Habetu« idrijsko sotesko in potok Idrijco in se spustimo na tako im-enovano »cesarsko cesto«.
il|i||||:::
Na drugem ovinku stoji velika gostilna. Malo naprej namreč vodi v gozd gozdna pot, ki je precej širša od os-talih. V njeni bližini stoji »Firštova hiša«, kjer je stanoval gozdarski upravitelj. Ta je bila pozneje požgana. Po tej gozdni poti je sto metrov od glavne ceste kraško brezno, im-enovano Kočevsko brezno. Svet je tukaj malo pogreznen v veliko kotanjo, v neko globel.
Brezno je okrog in okrog zaprto s skalovjem in nad odprtino 2x3 metre preraslo s trnjem, skalovje pa z mahom. Brezno je bilo dostopno samo z gozdne ceste. Dvesto metrov v globrni brezna teče ponikalnica. To je izvir Zale oziroma njen krak Zalica.
Sem so vozili partizani domobrance ter jih metali v Koševsko brezno.
Glede na to, da se ljudje okoli Logatca še danes ne upajo odkrito spregovoriti o teh dogodkih, ker se enostavno še vedno bojijo določenih ljudi^ bi bilo dobro, da oblast še žive^iin akterjem »Logaške klavnice« odvzame orožje.
Domobrance so vozili iz Gornjega Logatca. Kamioni so se vračali samo z njihovimi oblekami. Ker smo te kamione videle domačinke voziti preko Hotedršice, so morali voziti kamioni svoje žrtve preko Hotedršice na Godovič, prečkati na Griže, zaviti na desno mimo Skalovnika na morišče Koševnik; cesarska cesta je bila vsčidel osamljena.
Tukaj so komunisti žrtve slekli in jih pred breznom pobili. Da se je ta poboj res izvršil, je bila za dokaz na kamionih domobranska obleka, ki so jo nazaj grede vozili; okoli so še dolgo brenčale zelene muhe, pa tudi dostop do brezna je bil po revoluciji zastražen.
Sicer pa so tu že med vojno partizani pobiiali Ijudi, eden od njih je bil Jakob Mikuš.
V  to brezno sq vozili tudi primorske domobrance, ki so jih prijeli v Gorici, tako na primer Antona in Stanka Poženela iz Črnega vrha.«
V  Delu 25. julija je v imenu »članov komande mesta Logatec« Zoran Mrak
iz Logatca, zapisal, da so »spoznani igralcj in režiserji drame na logaški sceni«, in da je le-ta »končana«. Dramo pa »bo ocenilo Temeljno sodišče v Ljubljani«. »Logatec pa je opran«.
Res je, po vsem tem, kar smo o »Logaški klavnici« poslušali že leta, v zadnjem času pa tudi prebrali, emigranti pa so že pred desetletji zbrali veliko pričevanj o povojnih pobojih v Logatcu, je mogoče res dobro, da se gre v raziskavo globlje, pa čeprav po sili razmer s pomočjo sodišča. Prič je nešteto: od Polhovega Gradca, od-koder se je odpeljalo tistega maja v Logatec okoli 20 fantov - seveda se niso nikoli več vrnili - pa do Hotedršice, da o Rovtah in drugih krajih tam okoli sploh ne govorim.
Zoran Mrak posredno poboj priznava, samo da ga po njegovem niso izvršili v LogatGu, ampak sta ga izvršila OZNA in KNOJ iz Ljubljane. Omenja 30 Ijudi, ki so bili odgnani...
Emigracija omenja 800 Ijudi. V Mladini pa se 25. julija omenja celo dosti večja številka, vendar verjetno ni realna?
Zato je res skrajni čas, da se novous-tanovljena viktimološka komisija iz Logatca in verjetno tudi Temeljno sodišče iz Ljubljane, angažirata natem primeru.
Ljudi ne moreš kartako pobiti, nato pa 45 let vladati, kot da se ni nič zgodilo in verjeti, da se nikoli ne bo izvedelo, da so se tam in tam pobijali Ijudje, potem pa še sodno preganjati novinar-jev in ostalih, ki hočejo resnico o smrti določenega števila Ijudi. Časi so se za vselej spremenili, komunizem se več povrniti ne more, kar pa med drugim pomeni tudi to, da Slovenci več nimamo politične emigracije, in da so vsi tisti, ki so morali iz Slovenije emigrirati tudi zaradi »Logaške klav-nice«, spet sestavni del Slovenije...
Če se izkaže, da je »Logaška klav-nica« tik po vojni v resnici obratovala, potem se lahko Logatčana Jeršin in Mrak vsaj zamislita...
Kraji, ki se omenjajo kot morišča, se morajo seveda raziskati, predvsem gre tu za kraška brezna: brezno za Koševcem, Jačka blizu logaške zeležniške postaje, brezno v Zadlogu pri Črnem vrhu, Koševsko brezno proti Idriji...
Ivo Žajdela
MORISCA   NA SLOVENSKEM
LOV NA VELIKE RIBE
Alije Tito vedel, da bodo 25. maja 1944 Nemci napadli Drvar?
Letos mineva 46 let od znamenitega desanta na Drvar. V vseh encik-lopedijah, leksikonih in šolskih učbenikih beremo, da je Hitler pripravljal napad na Drvar več mesecev v največji tajnosti in da je bil vrhovni štab NOV in POJ, ki se je takrat nahajal v Drvarju, presenečen.
V zadnjih letih pa prihajajo na dan dokazi, da je bil Tito o tej načrtovani akciji Nemcev pravočasno obveščen. Kdo je poslal Titu depešo o pripravah na napad? Ali je sporočilo sploh prišlo v Titove roke? In če je prišlo, zakaj se je Tito pustil presenetiti?!
Glavni cilj operacije nemških in kvislinških enot v maju in juniju 1944 je bil uničenje vrhov-nega štaba NOV in POJ, ki se je takrat nahajal v Drvarju. Štab 2. nemške oklepne armade, ki je pripravil načrt za desant, je sklenil, naj padal-ci in jadralna letala po bombardiranju Drvarja zavzamejo to mesto ter uničijo ali zajamejo vrhovni štab, predvsem pa vrhovnega koman-danta, Josipa Broza Tita. Priprava na ta desant je veljala za cno največjih Hitlerjevih skrivnos-ti. Kako naj bi torej Tito izvedel za to tako skrivnostni napad?
Nemška vojska • Serajnik - Istrski odred
Maks Zadnik se v svoji knjigi Istrski odred (Knjižnica NOV in POS, 1975) spominja tudi delovanja obveščevalne službe tega odreda. Ta je s pomočjo ANTONA SERAJNIKA (in drugih obveščevalcev) prodrla v 188. nemško divizijo gorskih lovcev. S to obveščevalno zvezo si je Istrski odred zagotovil veliko pomembnih informacij o delovanju Nemcev. Eno od najpomembnejših odkritij Istrskega odreda jc bil tudi podatek, da Hitler pripravlja napad na vrhovni štab in Tita.
Zveza med nemško vojsko in obveščevalno službo Istrskega odreda je bil torej tudi Anton Serajnik, podoficir 188. nemške divizije gorskih lovccv, sicer Slovenec. Rodil se je leta 1913 v Št. Petru v Rožu na Koroškem, od koder so ga nemci prisilno mobilizirali v svojo vojsko. Pozimi 1941/42 je bil na vzhodni fronti ranjen, marca 1942 pa poslan v Škofjo Loko v četo rekonvalescentov. Tu se je kot zaveden Slovence povezal s tamkajšnjimi partizani, katerim je pošiljal strelivo in obvestila o delovanju Nemcev. Januarja 1944 je Serajnik prišel v Trst in se kot nemški podoficir nastanil pri MIMICI BEKER v Opčinah pri Trstu. Z njenim posredovanjem se je vključil v par-tizansko dejavnost na tem območju. Mimica Beker je bila veza, preko katere je Serajnik podajal informacije obveščevalnemu oficirju Istrskega odreda JOŽETU MARKUČIČU.
Serajnik je bil kot nemški podoficir tudi član izvidniškega oddelka ABWEHR s sedežem v
Trstu (ulica Nizza 14/1), ki je bil povezan s štabom»Adria«. Tega je na Reki vodil dr. HER-ZELE. Herzele, ki se je ukvarjal s propagando proti NOB gibanju in šolanjem vohunov, je Serajnika povabil k sodelovanju pri »lovu na velike ribe«, torej, na partizanske voditelje. Serajnik se je temu izognil z obrazložitvijo, da se še ne počuti dobro zaradi poškodb, ki jih je 1. aprila dobil pri partizanskem miniranju kinodvorane na Opčinah. (Maks Zadnik, Istrski odred).
Serajnik je torej skoraj vsa leta vojne živel v nemških krogih in obenem uspešno sodeloval s partizani. 20. marca 1945 so Nemci to njegovo
dejavnost odkrili, vendar je Serajnik uspel pobegniti in se takoj priključil Istrskemu odredu, ki se je takrat nahajal v Danah pri Divači. Anton Serajnik je umrl 28. julija 1974.
Serajnik izve za desant
Del akcije »lov na velike ribe« je bila tudi priprava na desant na Drvar, ki so ga (kot smo že omenili) Nemci pripravljali v veliki tajnosti. Serajnik je za to akcijo izvedel tako, da ga je dr. Herzele kot nemškega podoficirja povabil k sodelovanju.
Ko smo obiskali MAKSA ZADNIKA, borca Istrskega odreda in avtorja knjige Istrski odred, nam je velikodušno razkril kup podrobnosti.
»Podatek o napadu na Drvar je Serajnik dobil od dr. Herzeleta. Nato je preko Mimice Beker to informacijo posredoval obveščevalnemu oficirju Istrskega odreda, Jožetu Markučiču (Pepiju). Šef obveščevalnega centra Istrskega odreda je bil MAKS TOMAŽIČ, ki živi danes
s svojo ženo v Piranu. »Maks Zadnik trdi, da je Jože Markučič (Pepi) preko obveščevalnega centra o napadu na Drvar obvestil: obveščevalni center 7. korpusa NOVJ, glavni štab Slovenije in tudi vrhovni štab v Drvarju. Obvestilo naj bi prejel dežurni vrhovnega štaba v Drvarju v noči iz 19. na 20. maj.
Zanimalo nas je samo eno, in sicer kdo je sporočilo poslal vrhovnemu štabu v Drvar in če je bilo sporočilo resnično poslano.
Da bi dobili odgovor na to vprašanje, smo se napotili v Piran k Maksu Tomažiču.
»Bil sem šef obveščevalnega centra Istrskega odreda,« je svojo pripoved začel Tomažič. »Svojega pomočnika, prvega obveščevalca, oficirja Jožeta Markučiča (Pepija) sem poslal iz Prelož v Brkinih, kjer smo se takrat nahajali, v Sežano. Naročil sem mu, naj izve čimveč o 188. nemški diviziji gorskih lovcev in njenemu delovanju. (Ta divizija je imela od maja 1944 štab v Sežani v hotelu »Tri krone«. op. a.) Markučič je dobil zvezo s Serajnikom, ki mu je povedal za napad na Drvar.
Ko sem sporočilo dobil, sem preko radiopos-taje takoj obvestil obveščevalni center 7. kor-pusa NOVJ. Le-ta mi je poslal nazaj ukaz, naj nemudoma preverim resničnost podatkov. Oficirja Pepija (ta je že umrl) sem spet poslal v Sežano, kjer se je ponovno srečal s Serajnikom. Ta je informacijo potrdil in Pepiju izročil depešo, ki se je glasila:
Nemci pripravljajo desant na Drvar.
Glavni štab je v nevarnosti.
Prosim, obvestite takoj vrhovni
štab in tovariša Tita.
No, jaz sem to sporočilo preko našega radiotelegrafista JOŽETA DOVJAKA (tudi ta je že umrl) poslal v Drvar.«
Ali je Tito dobil depešo?
Prišli smo do bistvenega vprašanja: ali je Tito sploh dobil sporočilo o napadu na Drvar?
Pred nekaj leti je v zagrebški Areni v članku »Konjičev skok u natrag« JOSIP GRBELJA zapisal, da je sam Tito v televizijski oddaji »Tito - riječ i slika jedne epohe« (režiser Mario Fanelli) izjavil: »Znali smo, da se priprema desant, ali je oko toga nešto mutio načelnik generalštaba.«
K temu Josip Grbelja dodaja: »Najavu mogučeg desanta na Drvar, čuli smo u spomenutoj emisiji, Tito je primio, ali bit če da toj vijesti u generalštabu nisu pridavali posebnu važnost.«
Maks Zadnik o tej uganki pravi: »Najbrž vrhovni štab ni verjel v resničnost podatkov, ki jih je dobil z depešo iz Istrskega odreda in je zato opustil ukrepe za zavarovanje. S tem je
::Ml|:Hfc
zagrešil eno izmed največjih napak v pozornosti in vestnosti pri svojem delovanju. Toda - ne glede na razloge, zakaj je vrhovni štab opustil varnostne ukrepe, imamo mi, bivši borci in pripadniki jugoslovanskih narodov, neizogibno in neodtujljivo pravico izvedeti resnico o tem. Odgovora na to vprašanje verjetno ne bomo nikoli našli, vendar je prav, da javnost za to dilemo izve.«
Maks Tomažič, bivši šef obveščevalnega centra Istrskega odreda že dolga leta razmišlja:
»Mogoče Tito ni posvetil dovolj pozornosti temu sporočilu ali pa so ga celo pregovorili. V Drvarju so bile delavnice, Američani, Angleži, vrhovni štab..., zato je možno, da Tito ni hotel narediti panike, tudi če je depešo dobil. Tudi meni se zdi zelo čudno, da Tito ni ukrepal, če je za desant vedel. Odgovor na to vpršanje iščem tudi sam že celo življenje. Ne vem, ali so depešo
Desant na Drvar se je začel 25. maja 1944 zjutraj in razvneli so se hudi boji, ki so trajali še prve dni junija. V bojih z nemškimi padalci so med drugimi padli tudi vsi člani okrožnega komiteja SKOJ za Drvar. Po ocenah Maksa Zad-nikaje bitka v Drvarju terjala od 800 do 900 zrtev. Vrhovni komandant Josip Broz Tito se je umaknil iz Drvarja in v noči na 4. junij krenil na otok Vis.
Titu pokazali ali ne. Josip Grbelja v tistem članku pravi, da je Tito sporočilo dobil, jaz pa mislim, da Tito te depeše nikoli ni dobil v roke. Kajti, če bi jo, sem prepričan, da bi se takoj umaknil. Najverjetneje je depešo prestregel nekdo od Titovih ožjih sodelavcev. Saj veste, takrat je bilo veliko saboterjev...«.
Dokazano je torej, da je bila depeša poslana v Drvar in da je bil vrhovni štab pravočasno obveščen o napadu. Odprto pa ostaja vprašanje, ali je Tito sporočilo osebno prejel. Ceprav v zgodovini ne moremo postavljati objektivnih resnic, bi rešitev te uganke vseeno pojasnila še en delček naše zgodovine.
Natalija Mljač Elen Batista
infervju
YUGOSLAV STOCK
EXCHANGEINC.
LJUBLJANA
Ljubljanska borza vrednostnih papirjev ali kot je njeno uradno ime Jugoslovannska borza vrednostnih papirjev delniška druiba živi in dela že odkonca marca letos.Kako uspešnoje njeno poslovanje ,je predmet mnogih ugibanj. Večina nestrokovnih kritikov je mnenja, da je Ijubljanska borza le bleda senca ta prave borze.Po drugi strani paje med Ijubljanskimi snobi ze pred časom postalo moderno hoditi "na borzo", kjerje bilo tako med publiko videti mnogo znanih in preverjenih Ijubljanskih premožnih bedakov. Da bi se sami prepričali, kdo ima bolj prav, smo obiskali borzno ekipo in o aktualnih problemih, ki se dotikajo borze poklepetali z njenim pravnim svetovalcem, 25 - letnim diplomiranim pravnikom MILOSEM CASOM.
TRIBUNA: Morda najprej nekaj besed o Tebi. Zelo mlad si za funkcijo, ki jo opravljaš. Kdaj si pravzaprav končal fakul-teto, iz česa si diplomiral, kako potem prišel na borzo v to mlado ekipo?
MILOŠ ČAS: Dejstvo je, da sem mlad, kot je tudi dejstvo, da je boržno poslovanje pri nas nekaj novcga, nekaj, kar šele prihaja. Tako o kakšnih dolgoletnih izkušnjah pač ni mogoče govoriti. Zaradi tega menim, da jc naša mladost tudi prednost, ker nismo obremenjcni s preteklostjo.
Kar sc tiče moje izobrazbe, sem diplomiral prcd približno enim letom na ljubljanski pravni fakultcti z diplomsko nalogo: "Dclnice v samoupravni družbi da ali nc?" pri dr.Marku Ilcšiču in dr. Bojanu Zabelu.
V svoji diplomski nalogi sem poskušal osvetliti problcm uvajanja delniškega sis-tema pri nas. Imel sem precej težav zaradi nepoznanc temc, pomanjkanja literature, izkušcnj. Tako, da je moja diplomska naloga temeljila predvsem na mojih osebnih obiskih tujih borz: na Dunaju, v Budimpešti, Ženevi, Parizu in Bruslju, ter Pacific Stock Exchangea v Los Angelesu.
Na osnovi moje diplomske naloge sem se prijavil na razpis, ki ga je objavila takrat še ljubljanska borza vrednostnih papirjev v ustanavljanju in bil sprejet v delovno raz-merje. Pri nastanku naše borze sem tako ali drugače sodeloval ali vsaj prisostvoval od vsega začetka do ustanovnega zbora 26.12.1989 v Ljubljani, ko si je borza nadela ime Jugoslovanska borza vred-nostnih papirjev. S samim poslovanjem pa
je borza pričela 29. marca letos.
TRIBUNA: Kajpa ostali trije člani borzne ekipe?
MILOŠČAS: Vsi štirje smo mladi. Direk-tor, ki je v medijih najbolj prisotenje mag. Draško Veselinovič in je glavni nosilec tega projekta. Poleg njega pa še Boris Tomaž Šnuderl, diplomiran pravnik in ekonomist, ki se je z vrednostnimi papirji ukvarjal pri Ljubljanski banki in kasneje ob študije ekonomije v Franciji, ter ob praktičnem iz-popolnjevanju pred dvema mesecema na Pariški borzi. Tretji član ekipe je Tomaž Rotar, diplomiran ekonomist, ki trenutno vodi borzne sestanke. Z vrednostnimi papir-ji se jc pričcl ukvarjati podobno kot jaz pri diplomskem delu pri prof. Ribnikarju. Podobno je tudi obiskal najpomembnejše borze v Evropi.
Oba, mag. Veselinovič in Tomaž Rotar sta bila pred kratkim na enomesečnem iz-popolnjevanju na Frankfurtski borzi, sam pa se bom podobnega izpopolnjevanja udeležil v mesecu oktobru.
TRIBUNA: Kakšne so vaše naloge?
MILOŠ ČAS: Ker je naša ekipa maloštevil-na, se naše delo med seboj prepleta in smo, v narekovajih rečeno, vsi štirje "delavci za vse".
Moje delo obsega predvsem pravno delo, v odsotnosti ostalih tudi vodim borzne ses-tanke in opravljam vsa druga dela. Od sprejemanja tujih gostov do predavanj na seminarjih in stikov s poslovnimi partnerji Skratka delo,ki ga ni moč postaviti v določene okvirje in reči, da vsak od nas dela
to in to. Moj uradni naziv pa je pravni svetovalec pri Jugoslovanski borzi vred-nostnih papirjev d.d. Ljubljana.
TRIBUNA: Zakaj sprememba imena iz Ijubljanske borze v ustanavljanju v Jugos-lovansko borzo vrednostnih papirjev?
MILOŠ ČAS: Tisti, ki malce bolj poznajo tematiko, vedo, da jev fazi ustanavljanja potekalo precejšnje rivalstvo med ljubljansko in beograjsko borzo. Ljubljanska je bila nato ustanovljena en dan pred beograjsko. Beograjska je uporabila ime Jugoslovanski trg kapitala in s tem poskušala izraziti, da je ona glavna in krov-na borza. Ker v Ljubljani nismo želeli sprejeti vloge regionalna borza. To je bil razlog za spremembo imena v Jugos-lovansko borzo vrednostnih papirjev. Prav tako pa je iz že iz imena razvidno, da imamo ambicije poslovati po vsej Jugoslaviji, da smo obrnjeni v Evropo in Jugoslavijo. O pravilnosti naše odločitvbe priča tudi podatek, da trenutno preko ljubljanske borze poteka preko 90 % vsega jugos-lovanskega borznega prometa z vred-nostnimi papirji.
Danes glede na nekatera nacionalistična mnenja ime ne ustreza, vendar ime pri vsem tem sploh ni bistveno. Tudi ob političnem zasuku v Judgoslaviji bomo poskusili trgovati na celotnem ozemlju novega političnega subjekta. Naš namen je sodelovati s čim večjem številom strank (jasno ne političnih), izdajateljev vred-nostnih papirjev in tu politične meje ne morejo igrati vloge.Trenutna dogajanja v Evropi jasno kažejo na trend  združevanja
in ne zapiranja. Sam osebno se vedno zav-zemam, da bi Ijubljanska borza dobila svoje prvotno ime, ki pa, kot sem že dejal, nima vpliva na bistvo njenega poslovanja.
Večji problem je zakonska članstva dos-topa tujim pravnih osebam na našo borzo in tudi to je razlog, da si prizadevamo,da bi nacionalne meje ne imele vloge pri delovan-ju naše borze.
TRIBUNA: Večkrat si omenil Budimpeštansko borzo. Jo lahko primer-jamo z Ijubljansko, glede na to, da je nas-tala v vzhodnoevropski državi, ki se je odprla v svet?
MILOŠ ČAS: Iskreno je treba reči in priz-nati, da je kar se tiče borznega poslovanja borza v Budimpešt,i vsaj dve do tri leta pred nami.Kljub temu, da se je formalno us-tanovila šele pred nekaj tedni, nas vsebinsko precej prehiteva.
Za nas je zanimiva zaradi podobnih težav, s katerimni se srečujejo, ki izhajajo iz podobne političnee ureditve, ki je obstajala v obeh državah. Upam, da se bomo iz teh izkušenj kaj naučili in si s tem prihranili dovolj časa in denarja.
Zato tudi obstaja sodelovanje med madžarsko in našo borzo, kakor sodelujemo tudi z borzami v Parizu, Frankfurtu in Dunaju.V primerjavi med obstoječimi in kotirajočimi vrednostnimi papirji, to je tis-timi, ki se dejansko pojavljajo na borzi. Po teh pokazateljih so nas Madžari močno prehiteli. Čeprav sem sam mnenja, da jih bomo po samem številu v nekaj letih dohiteli.
Kar se tiče samega števila vrednostnih papirjev pri nas:trenutno se na borzi pojavlja 10 obveznic, 1 delnica, 2 blagaj-niška zapisa in klirinške terjatve za trgovanje s SZ,. NDR in ČSSR.
Vse pa kaže, da se bo v nadaljnjih mesecih pojavilo precej novih vrednostnih papirjev, kar bo pri številki 30 - 40 že predstavljalo dobro osnovo za ploden raz-voj borze.
Lahko se primerjamo z borzama na Por-tugalskem in v TurČiji, ki sta pričeli z istim številom vrednostnih papirjev, danes pa predstavljata določen del evropskega trga vrednostnih papirjev.
TRIBUNA: Kolikšen je povprečen promet na en borzni sestanek, kolikšen bi le ta moral biti, da bi borza postala profitabilna za njene člane iin izpolnjevala kot borza svojo dolžnost?
MILOŠ ČAS: Poslujemo od 29. marca letos in doslej smo imeli 28 borznih ses-tankov, na katerih je bilo sklenjeno za milijon nemškim mark transakcij. Povprečje si lahko izračuna vsak sam.
intervju
Kateri je obseg prometa, ki borzi omogoča živeti? Tukaj bi želel poudariti, da borzne provizije ne predstavljajo glavni vir dohodkov. Veliko pomembnejše so članarine, sedežnine ... To je kupljena pravica sodelovanja na borzi.
Da pa bo za člane borze postalo pos-lovanje donosno, se bo promet seveda moral še povečati. Res pa je, da je to vprašanje različno od člana do člana.Zanimiva bo tudi omejenost števila sedežev na borzi, ki bo povzročila trgovanje s samimi sedeži na borzi.
TRIBUNA: Znano je, da je brokerski pok-lic eden najbolj vabljivih za mlade am-biciozne Ijudi na svetn. Prav takoje znano, daje najbolje ptačan poklic na svetu. Kako pa je s tem pri nas?
MILOŠ ČAS: Opozoril bi rad, da moramo ločiti brokerja kot osebo in brokerja kot brokersko orgaanizacijo. Pogoji za brokersko organizacijo so znani: primerna organiziranost za poslovanje z vred-nostnimi papirji oz. registracija na sodišču za posredovanje v prometu z vrednostnimi papirji. Minimalen osnovni kapital, ki znaša na naši borzi je 400.000 konvertibilnih dinarjev. Spoštovanje internih pravnih aktov borze.
Za brokerja se zahteva opravljen brokerski seminar in izpit na koncu le tega. Z opravljenim izpitom se pridobi licenca za borznega posrednika, to je delo naa borzi, vendar ne kot sama fizična oseba pač pa kot fizična oseba zaposlena pri brokerski or-ganizaciji.
Če primerjamo položaj borznih posred-nikov po svetu in pri nas, ne smemo pozabiti, da borzno poslovanje poteka pri nas nekaj mesecev po svetu pa že več deset let.V tem času se je razvilo ogromno različnih načinov poslovanja, preko katerih so brokerjem omogočeni precejšnji zaslužki.
Naša borza se bo poskušafa držati zahod-nih trendov. Trenutno pa promet pri nas poteka večinoma z obveznicami. Vsi pa vemo, da predstavljajo za brokerja glavni zaslužek delnice in opcije na delnice.Za del-nice sem prepričaan, da jih bo v bližnji prihodnosti več, medtem ko mora za pos-lovaanje z opcijami preteči precejšnja doba, da bomo zreli poslovati z njimi.
TRIBUNA: Kajjepo tvojem mnenju glavni razlog, da naša družba še ni sposobna sprejeti poslovanja z opcijami, glede na to, da je poslovanje z opcijami po svoji biti špekulativen posel?
MILOŠ ČAS: Glavni razlog je po mojem miŠlenju najprej stoodstotno obvladanje poslovanja z delnicami. Dokler ni tako, nisi
foto: Lcon Pcklar
sposoben poslovanja z opcijami. V tem trenutku bi bilo možno poslovanje z op-cijami na obveznice, ki bi bilo koristno zaradi samega privajanja na poslovanje z opcijami .
TRIBUNA: Neprestano poudarjamo del-nice in opcije, verjetno pa večina Ijudi sploh ne ve, da na zahodu procentualno največ prometa zavezemajo obveznice. Na Japonskem preko 90 % Na zahodu so naj-varnejše državne obveznice. Kako je s tem pri nas? Nekaj časa se je govorilo o obvez-nicah Republike Slovenije
MILOŠ ČAS: Dejstvo je, da je na zahodu mnogo večje število obveznic kot delnic. Večina prometa pa se opravlja z delnicami. Glavni faktor je odločitev investitorja, če vemo, da so obveznice relativno varen vred-nostni papir ob točno znanih pogojih (obrestna mera, pogoji vračila, rok dospelosti). Investitor je seznanjen vnaprej, kaj se bo zgodilo in rizik je sorazmerno majhen.
Kdor pa se odlcči za nakup delnice, pris-taja na večji rizik, na večjo negotovost glede svojega denarja. In glede na to, da je na svetu zelo malo bogatašev, se večina ljudi odlooča za njihov nakup. Zlasti državnih, ki so ena najvarnejših naložb, vsaj na Zahodu.
intervju
Naša republiška obveznicaa je tik pred primarno emisijo.Znano je, da je Republika Slovenija izdala obveznice v višini 200 milijonov nemških mark, s katerimi želi predvsem pomagati podkapitaliziranim slovenskim podjetjem. Upam, da se bo tudi ta obveznica kljub določenim dohodkovno nevabljivim motivom za potencialne inves-titorje kmalu pojavila na borzi.
V primerjavi z ostalimi obveznicami je obrestna mera precej nižja, po drugi strani pa naj bi bil nakup te obveznice zelo varna naložba.
TRIBUNA: Vsakafirma na zahodu, pa tudi pri nas, ki želi izdati vrednostni papir, mora izpolniti papir, ki mu na zahodu pravijo prospectus, pri nas pa prospekt. V tem papirju so v bistvu najpomembnejši podatki o emitentu, ki morajo biti v vsakem trenutku na razpolago potencialnemu kupcu vrednostnega papirja. Pa vendar, če bi Elan pred enim letom izdal obveznice, bi jih Slovenci dobesedno razgrabili kot eno "najbolj varnih oblik". Kdo pri nas daje podatke o finančnem poslovanju, vemo, kako, smo videli ob aferi Agrokomerc, Elan... Zanjo velja tisto, kar je trdil nacis-tični propagandist Goebells - obstaja laž, velika laž, največja laž in obstaja statistika, SDK, bi rekli Slovenci.
MILOŠ ČAS: Kar se tiče SDK-ja, je pri nas več ali man jasno, kdor ne prevzema materialne odgovornosti za potrjevanje določenih podatkov. Ta si ne bo prizadeval, da bo tisto, kar bo potrdil, tudi res vel-jalo.SDK materialno ne odgovarja z ničemer. Tako so pri nas objavljene statis-tike, bilance, poročila enostavno brez pomena in teže.
Na Zahodu temu ni tako, ker se s potrjevanjem in določanjem poslovnih rezulatatov določenih podjetij ukvarjajo posebne finančne institucije, t.im. revizijske službe, ki s svojim žigom potrdijo verodostojnost podatkov in kakor hitro se zgodi, da ti podatki niso resnični se lahko ta revizijska služba poslovi. Zahod je na denar občutljiv, denar je redka in dragocena dobrina in največ kopij se lomi ravno okrog denarja. Tu se ne oprošča in ni popravnih izpitov. Kakor hitro ga polomiš, te ni več.
Upam, da se bo to sprevidelo tudi pri nas. V zadnjem času je bila ustanovljena mešana d.d. Consultatio. Ustanovila jo je ljubljanska banka z družbo iz Avstrije. Z revizijo se je pričel ukvarjati tudi ITEO. Rastejo nove firme, ki se želijo ukvarjati s tem poslom. Nastanek novih revizijskih služb bo končno lahko dala prave podatke poslovanja družb pri nas.
TRIBUNA:   Varnost kupca vrednostnih
papirjev in zaupanje v njegovega borznega posrednika sta eden od najpomembnejših temeljev borznega poslovanja v utečenih sistemih. Kakšna je po tvojem mnenju var-nost kupca vrednostnih papirjev pri nas?
MILOŠ ČAS: Salomonsko rečeno, lahko bi bila boljša. V zakonskih aktih je še vedno preveč pravnih praznin, ki jih bo potredno zapolniti in dopolniti. Razumljivo, da se po tolikem času nepoznavanja vrednostnih papirjev in neposlovanja z njimi, pravna regulativa ne znajde najbolj.Sem mnenja, da se na tem področju preveč čaka in prepušča vse skupaj tržnemu, bolje "črnotržnemu" načinu urejanja. Zakon bi moral jasneje dodelati poslovanje in iz-dajanje vrednostnih papirjev. Na Zahodu je o tem problemu napisanih tisoče in tisoče členov, ki natančno pojasnjujejo postopanje v določenih situacijah.
Seveda ne smemo iti v drugo skrajnost in prenormiranost, kar se je svoj čas rado počelo, ampak je treba najti neko razumno mejo med tem, kar mora biti pravno regulirano in kaj prepustiti avtonomiji strank.
TRIBUNA: Da prispe določen vrednostni papir na borzo, mora dobiti "žegen" Zvezne komisije za dajanje dovoljenj za iz-dajo vrednostnih papirjev in nato še borzne komisije za sprejem vrednostnih papirjev na borzo. Vloga prveje dodelana na pol, pa še tisto, kar je določeno, izpolnjuje slabo, če vzamem primer Mebla!
MILOŠ ČAS: Poslovanje obeh je še v povojih, kar se je res pokazalo v primeru Mebla. Komisija v Beogradu je sestavljena po republiškem ključu, predstavljala pa naj bi tisto, kar predstavlja Security and Ex-change Commision (SEC) v ZDA ali vlogo finančnega ministrstva v ZRN. Te vloge pa še ni dovolj odigrala.
Zlasti pri Meblu je bilo vidno, da znanje ni na nivoju, da se posameznemu vred-nostnemu papirju ne posveča dovolj pozor-nosti, da je provizija komisije mnogo previsoka. Npr. 0,4 % od vrednosti iz-danega dovoljenja, kar pri večjih emisijah predstavlja ogromno denarja. Kljub temu, da bi Meblu morali zavrniti prošnjo, so jo odobrili ob pogoju bančnega garanta (Stanovanjsko komunalna banka), čeprav je prišlo do napak že pri izračunavi amor-tizacijskega načrta odplačevanja 12 % obresti. Obveznice se na Zahodu izdajajo za pritegnitev novega kapitala, in razširitev zmogljivosti, ne pa za razrešitev tekočih finančnih problemov.
Naloga odbora za sprejem vrednostnih papirjev in članov na borzo je predvsem razvrščanje vrednostnih papirjev v kotacijo na borzi. Splošno znano je, da bodo obstajale ne ljubljanski borzi tri različne
kotacije: uvrščena, neuvrščena in prosto reguliran trg. Laično rečeno prva druga in tretja liga vrednostnega papirja.Trenutno vsi papirji kotirajo na prosto reguliranem trgu. Kriteriji za sprejem v uvrščeno in neuvrščeno kotacijo bodo znani jeseni. Tak-rat se bodo ločili kvalitetni premiki oz. raz-like med vsakim različnim vrednostnim papirjem.
Pri delu našega odbora bo zelo pomembno delo novih revizijskih služb, ki bodo pomagala, da se določen vrednostni papir uvrsti v določeno "ligo". Zlasti pa bodo ti podatki dobrodošli kupcem vred-nostnih papirjev za njihovo varnost.
TRIBUNA: Ljudje, ki o poslovanju z vred-nostnimi papirji ne vedoprav veliko, navad-no ob pogovoru o Ijubljanski borzi zamahnejo z roko in pravijo, tamje vendar le par pairjev in nobenen bodočnosti. Jih lahko argumentirano zavrneš? MILOŠ ČAS: To vprašanje je podobno tis-temu, ali je borza vrednostnih papirjev potrebna ali ne? Kakor hitro bi zastavili to vprašanje pametnemu investitorju na Zahodu, bi se vam nasmehnil in vas spravil v zadrego zaradi postavljanja neumnih vprašanj. Dejstvo je, da se na zahodnih bor-zah vsak dan srečujeta ponudba in povpraševanje, kjer se oblikuje tržna vred-nost vsem vrednostnim papirjem. To je tudi kraj, kjer lahko svoje vrednostne papirje takoj spremeniš v likvidna sredstva. Nejeverneži, ki še vedno dvomijo v prihod-nost ljubljanske borze, vendarle vidijo iz dneva v dan napredek v poslovanju, vedno
večje število transakcij.....Menim, da je le
še vprašanje časa, ko bomo tudi pri nas govorili o pravem trgu vrednostnih papir-jev. Ta je zame tisti, na katerem ni na nobenem borznem sestanku dvoma o tem ali bo prišlo do poslov ali ne, da se z vred-nostnimi papirji množično trguje, da prihaja stalno do transakcij z njimi in da se vsak vrednostni papir lahko takoj spremeni v lik-vidno obliko.
Uspešen razvoj pa je pri nas odvisen tudi od drugih, predvsem zakonodajnih rešitev, največjega problema - družbene lastnine, vprašanja obrestnih mer, tečaja, likvid-nostni v gospodarstvu...
Borza bo obstajala, ni dvoma, da ne bi. Mnenja sem, da že uspešno posluje. Da pa bo poslovala še uspešneje in dobila vlogo, kot ji pripada, pa bo potrebno rešiti obilo sistemskih problemov.
Upam, da se spet srečamo konec leta, ko bomo lahko govorili o pravem trgu vred-nostnih papirjev tudi pri nas.
TRIBUNA: Miloš Čas, hvala za ta pogovor.
Pogovarjal se je Leonardo PEKLAR
TANGO & CASH
Letos marca se je formiral Odbor za prostovoljno delo. Pol legalno, bi rekel njegov sedanji predsednik Peter Vencelj, minister za šolstvo, ki je funkcijo, le-ta je zaenkrat for-malna, »moral« sprejeti, saj je Odbor na grbi sekretariata za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo.
V  ta resor je svojčas »prestopil« Stanko Šalamon, bivši tovrstni zanesenjak na bivši RK ZSMS, kjer ima Odbor za prostovoljno delo zdaj dve pisarni. S stranko pa nič. Pravo legitimnost je dobil sredi maja, ko je v Uradnem listu (12/90) izšel sporazum o izvedbi programa prostovoljncga dela v Sloveniji za letošnje leto. Ta sporazum so sklenili IS S RS, Gospodarska zbor-nica RS, PTT, Zavarovalna skup-nost »Triglav« in Ljubljanska banka  -  d.d.  Ljubljana.  Za realizacijo sporazuma (udeleženci naj bi skrbeli za uresničitev sprejetega programa in hkrati prev-zeli del obveznosti) so tako us-tanovili Odbor za prostovoljno delo, ki ga sestavlja pet ljudi iz resornih organov IS (sekretariat za zdravstvo,varstvookolja,promet in zveze ter dva člana - Vencelj in Šalamon - iz sekretariata za šolstvo) ter po en predstavnik zunanjih pod-pisnikov. Osnovno poslanstvo Od-bora je, da pripravi predlog letnega programa oblik prostovoljnega dela, finančni načrt, razdelilnik sredstev ter vsebinsko in finančno poročilo posameznih projektov in celotnega programa; da sklepa pogodbe z organizatorji pros-tovoljnega dela, še prej pa določi kriterije, na osnovi katerih se prireditelji prijavljajo. Na kratko torej, Odbor nadzoruje in spremlja »izvajanje sporazuma«.
Sicer pa se Odbor srečuje z romantiko prehodnega obdobja ali kot pravi Stanko Šalamon: »Podedovali smo mladinske delovne akcije, ki crkujejo, tako da so te klasične akcije letos zadnjič.«
V letošnjem programu so planirali dve zvezni MDA, Suhakrajina '90 in Zasavje '90, s po 320 udeleženci. Iz skupnih proračunskih sredstev, ki znašajo 5 milijonov dinarjev, naj bi za akcijo v Žužemberku namenili en milijon. Ker pa za to MDA ni preveč interesentov, se bo »akcija« odvijala ob vikendih od avgusta do oktobra. Tako se bodo sredstva,
KRAMP DESIGN & ZSMS
PROSTOVOLJCI
lkT a račun odmiranja preživete variante L i mladinskih delovnih akcij se da tudi lepo kasirati. Novokomponirani raziskovalni tabori so tako hkrati krinka trenutnega kaosa in vizija nekakšne oblike mladinskega prostovoljnega dela; seveda, ko bo drzavni organ spoznal, da nima pravice dirigirati državljanskemu orkestru inter-esov.
foto: Tomi Drozg
Za ilustracijo zapišimo, koliko sredstev kdo prispeva. Izvršni svet, ki naj bi sam oz. preko svojih upravnih organov skrbel za oblikovanje in koordinacijo, je v ta namen zagotovil 1,011.400,00 din; za strokovne projekte s področja varstva okolja 2,643 milijonov din; nato pa sledijo: kmetijstvo, gozdarstvo, prehrana - 449.043,00, cestno gospodarstvo - 511.477,00, energetika -65.040,00, za področje usmerjanja začasno nezaposlene mladine - 5.366,00, zdravstvo in socialno vamost - 123.161,00 (54.626,00 za programe pomoči ogroženim socialnim skupinam in 68.535,00 za same udeležence v času trajanja prostovoljnega dela), vzgoja in izobraževanje ter telesna kultura - 58.748,00 (od tega 31.748,00 za vzgojo in izobraževanje ter 27.000,00 za fizkulturo) in za izvajanje programov širšega kulturnega značaja - 40.000,00. Med zunanjimi podpisniki pa Gospodarsia zbornica Slovenije prispeva 92.684,00, Sestavljeno podjetje PTT Slovenije - 60.244,00 (le za program s področja PTT-ja), Ljubljanska banka - d.d. Ljubljana (za program solidamostne pomoči in varčevalne kulture) - 40.585,00 in Zavarovalna skupnost »Triglav«, ki zavaruje udeležence vseh oblik prostovoljnega dela letos v Sloveniji (+ za programe zdravstvene in požarnovarstvene vzgoje) -11.971,00.
jgitM
namenjena za akcijo, Ie delno porabila. Ostanek naj bi se po zagotovilu Šalamona »ra7delil incd organizatorje, ki so bili uvrščeni v program.« Zakaj pa ne? Da je prilivanje namenskih srcdstev nezakonito, vedo vsi in vsi prav to počno. Nekatere je mogoče celo razumeti, pri drugih pa nas spreletijo zle slutnjc akiualnega biz-nismenstva: združiti prijctno nezakonito s koristnim zakonitim.
CASH & TANGO
Šalamon zatrjuje, da sc sredstva prelivajo po načelu krpanja; gre namreč za to, da denar, ki osiane, namenijo za naslednji projekt, ker tistih pet milijonov, ki predstavljajo fond, ni zbranih v kakšni kasi, ampak »pritekajo«. V Uradnem Listu (12/90) pa prej omenjeni sporazum v 11. členu navaja, da bodo udeleženci (1S + podpisniki) sredstva nakazovali po dinamiki pritoka lastnih sredstev, in da bodo polovico potrebnih sredstev nakazali nakasneje do 15. maja, polovico pa najpozneje do 1. avgus-ta. Najbrž bi slednje moralo obvel-jati... ali pa je morda kdo pisal sporazum zato, da je skupščinski poročevalec imel prilogo. Glede na to, da je »dead 1 ine« za nakazovanje sredstev že tu, je vprašanje, kam se zdaj priliva denar. Obstaja nekaj možnost; da so skupna proračunska sredstva preskromna in bo višek prišel prav v finišu, da se ostanek veže na banko in vlečejo obresti, da si nekdo kupi čevlje... Sicer pa je brez pomena naštevati variante, ki so jasne slehernemu laiku. V planu porabe, ki se mimogrede valja na sekretariatu za šolstvo, je slej ko prej pod rubriko »neuporabljena proračunska sredstva« dokaj praz-no. SicerpaministerVenceljpravi, da mu v juliju, ko je postal predsed-nik Odbora, še ni uspelo vsebinsko dojeti delo Odbora.
Za dve MDA je po razdelilniku namenjeno 34,21 % sredstev (Suha krajina -18,1.% in Zasavje -16,11) in glede na to, da za tovrstne avan-ture ni zanimanja, bo ostalo precej »namenskih«             sredstev.
Mimogrede, poprečna sredstva za kakšen raziskovalni tabor znašajo dober procent. In če je verjeti Šalamonu, bi fond za financiranje radi še povečali.
Bojan Krajnc
PRVA IZJAVA NOVEGA PRED-SEDSTVA ŠTUDENTSKE OR-GANIZACIJE V TEM MANDATU AU ... TO ME SPOMINJA NA NEKAJ ...
Predsedstvo ŠOU v Ljubljani je 31. julija spravilo na svet izjavo, ki se zaključuje z nekam znanimi patetičnimi vprašanji. Sploh pa je tudi stil zelo blizu nekdanjim UKajevskim izjavam. Pa zaključimo še mi v stilu:
- ali stare dobre UKajevske sile še niso izgubile vplivne moči in
-  ali se študentski organizaciji obeta isti način manipuliranja kot nekdaj?
Kadar mame (Andrej Poznič) ni doma, mačka (Samo Resnik) z miško (mi vsi skupaj) se igra!
ALI ŽELI IZVRŠNI SVET S POMOČJO                  UNIVERZE
ŠTUDENTSKI SERVIS RES PRIPOJITI ZLOGLASNEMU ŠTUDENTSKEMU CENTRU?
To so seveda izmišljene govorice, saj študentska organizacija, ki je pred leti izvedla akcijo reševanja Študentskega servisa izpod oblasti Študentskega centra, tega seveda ne bo dovolila, pa četudi za idejo stoji sam Izvršni svet naše demokratične in suverene republike Slovenije. Denar, ki ga vsi študentje in kopica dijakov zaslužijo preko servisa, naj ostane namenjen za obštudijske dejavnosti, ne pa da ga bo porabil študentski center, ki bi ob boljšem poslovanju lahko deloval brez kakršnekoli pomoči. Kar Center najmanj potrebuje, je to, da bodo študentje financirali nekatere študente, ki živijo v študentskih naseljih. S tako finančno pomočjo bi Center samo uspavali in tudi princ na belem konju ga ne bi več obudil... ob tem pa bi obštudijske dejavnosti študentov, ki že tako crkujejo zaradi pomanjkanjadenarja, dokončno crknile, in bojim se, da tudi Servis, ki take obremenitve res ne bi zmogel. Tako bi študentje tudi izgubili moč, saj denar danes pomeni tudi moč, to pač vsi vemo, in nova demokratična oblast nam lahko zares podtakne kakršenkoli hoče sistem, potem pa se jebite, študentje, a ne?
P.S. Obžalujem, toda novi konzervatizem povzroča v meni ejakulacijo grdih besed, saj sem normalen moški in ga posilstva »ornk« zrajcajo...
A mam stil, a, kkr u skupščin...
DELEGACIJA ŠKUC NA OBISKU PRI KULTURNEM MINISTRU, PAR-DON, MINISTRU ZA KULTURO
Slišati je bilo, da tovariš Andrej Capuder (ni pomota, metode tovarišev zaslužijo pošteno poimenovanje) najprej sploh ni hotel sprejeti »alternativcev«, ko pa se je preko narodovega popotnika strica Peterleta le dogovoril za ren-dez-vous z njimi, so ga ti zaman čakali. Ni kaj, tovariš Capuder se je bal, da ga bodo ŠKUCevci tako zrajcali, da lačen situaciji ne bo kos in bo zato prišlo do prezgodnjega izliva, zato se je pred sestankom napotil na kosilo v skupščinsko menzo. Če gre verjeti zlobnim jezikom, ga je tam čakala delegacija Društva za boj proti sek-sualnim revolucijam, saj je bila tej deželi dovolj že ena revolucija. Minister se je strinjal z njimi in kot ljudje, ki enako mislijo, so potem skupaj popili glažek vinca ter skupaj prepevali do zore. Alternativci pa so bojda z dolgimi nosovi zapustili stavbo na Cankarjevi ulici.
ALI SE STUDENTOM OBETAJO BOUŠI ČASI?
Če gre verjeti kolegu, ki trdi, da stric Peterle pred vsakim obrokom, še posebej pa poslov-nim, moli, ga prosimo le, naj kako zmoli tudi za nas, nevedne grešnike. Tudi nas lahko odreši peklenskih muk, ki se nam obetajo v prihodnos-ti.
Brez služb, stanovanj, le kako naj potem delamo nove Slovenčke? Blagor njemu, ko bo zaradi tega, ker so pogovori na tako visoki ravni zelo zahtevni, na nekaj tisoč mark dobil baje še povišico, narod pa bo zaradi komunističnih prascev še kar naprej stradal...
Naj zaključim v čisti slovenščini, ki jo naša oblast neutrudno uporablja:
Smatram, da imate dovolj.
PA ŠE GESLO TEDNA (pozor, povedali so mi ga alternativci):
WHOEVER YOU VOTE, GOVER-NEMENT WINS! AMEN!       Zoltan
MINISTER DELA ZAKONITO
Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo (RK VITK) je 28. maja letos vsem srednjim šolam poslal okrožnico, v kateri je minister za šolstvo dr. Peter Vencelj podal stališča in pojasnila predvsem v zvezi s popravnimi izpiti.
Po novem ima dijak ob koncu leta lahko največ tri popravne izpite, sicer mora ponavljati letnik. Ponavlja ga lahko kot reden dijak (največ enkrat) ali pa tako, da dela raz-redne izpite kot občan. Če dijak ponavlja letnik kot občan, mora opravljati vse izpite, se pravi tudi tiste, iz katerih je bil ocenjen pozitivno v letniku, ki ga je obiskoval. (To velja tudi za tiste, ki so možnost popravnih izpitov imeli, vendar teh izpitov niso uspešno opravili).
Zaradi tega so se v javnosti pojavile razne pripombe, pritožbe in celo zahteve po preklicu
okrožnice. Šolska skupnost Srednje družbos-lovne šole \z Škofje Loke je na primer v pismu, naslovljenem na Zvezo dijakov Slovenije omejitve ocenila kot birokratske in in-stitucionalne, ki da so v službi represije nad šolajočo se mladino. Zahtevali so, da Zveza dijakov takoj zahteva preklic okrožnice.
Vendar pa je pri vsem tem potrebno pojasniti oz. upoštevati več stvari:
1.    Protest   zoper   omejitve   možnosti popravljanja je pravno neutemeljen, saj pravne podlage za spremembo zgoraj navedenih predlogov, ki jih je izdal RK VITK, ni. Zakon o usmerjenem izobraževanju namreč določa natanko to, kar je minister Vencelj zapisal v svoji okrožnici.
2. V času, ko je možnost popravljanja iz več kot treh predmetov še obstajala se je izkazalo, da velika večina več kot treh popravnih izpitov ni uspešno opravila. Od učenca, ki ni sposoben uspešno zaključiti letnika oz. imeti ob koncu leta manj kot štiri negativne ocene, je tudi težko pričakovati, da se bo" v dveh mesecih naučil celloletno snov iz več kot treh predmetov. Sicer pa v primeru, da obstajajo objektivni razlogi za to, da ima ob koncu leta več kot tri negativne ocene (bolezen,...) zakon tako in tako predvideva izjemo.
3. Vsa navedena dejstva so znana že od junija 1989, ko so bile sprejete spremembe Zakona o usmerjenem izobraževanju.
Zato okrožnice pravno ni mogoče preklicati oz. spremeniti. Edina možna rešitev trenutno je morda edino ta, da učenec, ki pričakuje več kot tri negativne ocene, skuša v dogovoru s profesorju in še pred koncem leta te ocene popraviti vsaj pri določenih predmetih, tako da dobi pravico opravljanja popravnih izpitov (se pravi, da mu ostanejo le še največ trije). Tak dogovor je smiseln predvsem takrat, ko učenec pričakuje štiri ali največ pet negativnih ocen. Seveda pa tu igra odločilno vlogo predvsem dobra volja ter pripravljenost vodstva šole in, jasno, učiteljev samih.
Alenka Kunaver
SPOROCILO
ŠTUDENTSKE
ORGANIZACIJE
Kot izvršilno telo parlamenta izvoljenih predstav-nikov ljubljanskih študentov se odzivamo na protest rektorata naše Univerze, objavljen dne 25. julija 1990.
Tako kot svobodne volitve, svoboda tiska in varnost pred tajno policijo je bila avtonomija Univerze med cilji slovenske pomladi poznih osemdesetih let, čigar dediča sta novi, legitimni parlament države Slovenije in nova slovenska vlada. Želimo verjeti, da letošnja mirna sprememba oblasti v Sloveniji ni bila zgolj revolucija na Živalski farmi, kjer se razen imen pri koritu ne bi spremenilo nič.
Za avtonomijo Univerze se nam zdi bistveno predvsem dvoje: stalen in zanesljiv virfinanciranja -in samoumevna pravica univerzitetnih učiteljev in raziskovalcev ter študentov, da preko svojih predstav-nikov, svobodno izvoljenih v univerzitetne organe, suvereno odločajo o življenju Univerze.
Obe pravici pomenita, da se mora država glasno in nedvoumno odreči inožnosti pritiska na univerzitetne učitelje in raziskovalce ter njihove študente, druga pa opozarja, da smo del Univerze in njene avtonomije tudi študentje in da si tega ne bomo pustili vzeti. Pričakujemo, da bomo na univerzi 90. let doma bolj in ne manj, kot smo bili tu doma v 80. letih.
Zdi se nam tudi, da bo demokracija morala najti za znanost, šole, Univerzo več od samoupravnega socializma - in ne manj. V znanju vidimo korenine moderne družbe. Če vlada meni, da je za gospodarsko rešitev res nujno obrezovati korenine, naj vsaj pove, kako dolgo bi to želela početi - do naslednjega leta ali do naslednjih volitev?
Zavedamo pa se, da naša Univerza nosi posledice desetletij »prave vere« in da bo verjetno potrebovala pomoč, da se očisti. Slovenska družba potrebuje strokovno in neodvisno oceno Univerze, njenih krep-kih in slabotnih plati. Menimo, da bi za svoj napredek potrebovala kritični pregled skupine neodvisnih strokovnjakov, tujih in domačih iz t.i. »tretje univerze«, ki bodo to oceno pripravili, da bodo jav-nost, skupščina in vlada vedeli, s kakšno Univerzo imajo opravka. Ta skupina naj tudi pripravi pobude za spremembe in dopolnitve študijskih programov.
Kerje to pismo končno namenjeno tudi vladi, še ta vprašanja:
- Kdo zavira gradnjo XIV. bloka v Rožni dolini 7? (Koliko brucev, ki ostanejo v jeseni brez sob v pretes-nih študentskih domovih, potem naredi letnik?)
- Ali bo nova oblast ukinila diskriminactjo študentk mater nasproti delavkam in kdaj namerava to storiti?
(Ta diskriminacija je bila med najbolj bolečimi ar-gumenti, zakaj naj bi študiju priznali status dela).
I Ali se bo vlada g. Peterleta potrudila, da bodo I maturanti jeseni lahko šli študirat na Univerzo in ne ! v enote JLA?
Za Predsedstvo ŠO Univerze v Ljubljani:
SAMO  RESNIK
GospodVencelj,
Univerza vLjubljani imašezmeraj
napačnoime!
Tomšič je zelo naiven politik.   Noče  in   noče
neodvisnosti in da se bo zato tudi njegova Neod-visnost morala ukloniti volji velikih. (Tudi po zmagi Demosa je politika ostala kurba.)
Božiček sprašuje,
1___1  _           •   _          Tfc_____1  _          • __
Peterleta povabil v Ameriko. Skoda, daj ni     tako     bistrih
M.                                tf      1                                 %9-------
že prejšnjim vladam.
Gospod Peterle je nesporno sim-patičen človek.l Skoda le, da je zadnječasevtako slabi družbi.
Med novimi oblastnikijeimel v preteklem tednu gotovo največ dela gospod Rajko Pirnat.
Kljub delu pa gospoc Pirnat še vedno najde čas za branje knjig. Trerutno baje bere Zupanovo »Duh po človeku«.                                                 !
Stanič in Rupel sta v Demosov novorek uvedla pojem »poštenega novinarja«.
Postavila sta zelo stroge kriterije, ki jih za zdaj v celoti izpolnjuje le Bojan Korsika.
Boj proti mu-čenju živali je v Ev-ropi postal uspešen šele, ko so tudi zaščitniki živali začeli uporabljati silo. Letos je bilo zato na ulicah zahodnoevropskih mest komaj še mogoče videti kakšno žensko v krznenem plašču.
Pri nas živina še naprej crkuje v zak-lenjenih tovor-njakih na poti v Italijo. Društvo za zaščito živali pa ima prostore         med
krznarjem          in
usnjarstvom.
Noč na Ljubljanici se je letos (lani so štrajkali kajakaši) začela in končala s skakanjem pubertetnikov v umazano vodo. Imeli so tudi pok-varjeno ozvočenje in dva plovca z baklama. (Na plovcih se je še nekaj dni nabirala svinjarija.)        i
Mladi Ravnikar in SCT sta ] tem, ko se jim je podrlo p gradu, zreli za zamenjavo. !   Dasetošenizgodilo,jeverj< no krivo to, da nova oblast nima svojega »Alberta Speer;
Kdo pravi, da se letos v Ljubljani nič ne dogaja?
Imeli smo koncert
Agropopa, zdaj pa    pride    še
Edini, ki so do sedaj motili ljubljan nedeljsko mrtvilo, so bili Bosanci in Polja
Z ukinitvijo bolšjega sejma bo tudi te konec in lahko se zgodi, da bo Ljubliančani spet hodili k nedeliski maš
umverza
MINI HOPLA (srednja šola)
Zveza dijakov Slovenije
Dalmatinova 4
Ljubljana
IZJAVA ZVEZE DIJAKOV SLOVENIJE
Protestiramo zaradi odločitve vlade, ki je Skupščini RS predlagala rebalans republiškega proračuna, ki naj bi zmanjšal sredstva za družbene dejavnosti in spremenil njihovo namernbnost za reševanje gospodarske krize.
S tem, ko bodo družbene dejavnosti, kljub slabem finančnem stanju, dobivale še izrazito manj sredstev, se bo breme reševanja krize ponovno prevalilo na pleča posameznika.
V predvolilnem boju so nekaterestranke (med drugim tudi stranke članice sedaj vladajočega Demosa) obljubljale izboljšanje položaja državljanov, ugotavljale pomen izobraževan-ja, konkretne poteze vlade pa kažejo, da se le ta poslužuje »preverjenih« metod jugos-lovanske vlade iz časa Mikuličeve vladavine. Na področju izobraževanja to pomeni znižanje prispevkov za regresiranje mladinskih potovanj, prispevek 1600 din na leto za vsakega, ki bi hotel obiskovati srednjo ali višjo šolo (poleg tega bo, glede na ukinitev prispevkov šolam za amortizacijo, verjetno
potrebno plačevati še razne prispevke, ki jih šola nujno potrebuje za normalno delovanje), znižanje že tako in tako nizkih štipendij (trenutno smo za tiste, ki se šolajo za pedagoški poklic)...
Zgoraj navedeni predlogi restrikcij so v nasprotju s programom Zveze dijakov Slovenije, poleg tega pa osnutek programskih izhodišč nove vlade ne prinaša potrebnega zaupanja, da se bo gospodarska situacija kratkoročno normalizirala.
Alenka Kunaver, predsednica Zveze dijakov Slovenije
MLA0IM ŠAHISTKAM IN ŠAHISTOM
Miadinski svet Slovenšje orgaaiztVa udele&bo na Mfcditarodnetn turnirju sd&fcitt mo&ev v Celovcu 3. cfo 5. oktobra letos* Možnost udeležbt imajo mladi šahtsti m šahistke y dveb starostnih skupinah dfl 16. in I& leta, Tckmovalo se bo \ dveh jakastnih skupinah in sicer m turairsfce in arnaterske šabisie. \ se zaintteresirane posamezntke. dru.^va in Solske šahovsfce krožke vabitm), da se z našo orpHizacijo udeležijo tega turnir-J8» Str^ke bivanja prevzema dežela K<»rQŠka kol orgauizator, sfroške prevoza pa Mladin«k» svet Slo^eolje. Prijave poŠIjile najkasneje do 10. sep-tembra m nas m$\m: Mladinski sv«f Slovenije, p.p. 651. 61001 Ljubljaoa s pripisum: ŠAHOVSKI TU8NiR< Stevflo udetež^itcev je sevi^da omejeiio. Torej: kdor prvL.
Leppozdrav!
Mladinsk« svet Sloveuije
RADIO GLAS LJUBUANE
KRALj JE MRTEV - NAJ ŽIVI KRALJ!
16. AVGUSTA MINEVA NESREČNIH TRINAJST LET KAR JE ROCK'N ROLL IZGUBIL SVOJEGA KRALJA.
ZATO BO ELVIS PRESLEV OŽIVEL 16. AVGUSTA NA VALOVIH RGL V 150 KOMADIH, Kl JIH NE BOSTE NIKDAR POZABIU!
royec
MILADOJKA JE MRTVA, ŽIVELA MILADOJKA
Zazačetek se bom spet vrnil na njihov nastop 25. aprila v Cankarjevem Domu. Dogodek je namreč pomenil dokončni obračun s preteklostjo, ki ga s taisto preteklostjo obremenjeni kritiki niso sprejeli ravno najbolje. V bistvu so ga popljuvali. Vsaj večina. Ravno tu bi si sedaj lahko privoščil nekaj moraliziranja ali celo etičnih izpadov, pa mislim da nima smisla. MY so namreč predstavili popol-noma drugačno glasbo, kot so jo obetala iz-hodišča s prve plošče. Znotraj skupine so očitno prevladali novi trendi, tako da so se MY od jazz-funk-hardcora preusmerili y funk-rap-rokerske vode |n po njih zapluli s polnimi jadri. Trdim torej, da so še zmeraj tako dobri, če ne celo boljši. Sicerje navasi res lepo, vendar včasih za to koliko si dober šteie tudi uspeh oziroma odziv y tujini. Po prvi tuneji je bil le-ta najboljši na Nizozemskem, kjer so jih tamkajšnji kritiki proglasili za jazz-core bend. MY pa so bili tam tudi sedaj in odziv ni bil nič slabši, prej nasprotno(!?); za razliko od prejšnje tur-neje so jih sedaj označili kot pop-core zasedbo. Iz vsega napisanega lahko tore| sodite, da so mi MY všec, kar je res.
Na novi plošči Bloodylon so MY odtisnili osem skladb, ki so jih zgradili na močnih ritmih, ki pogosto in odkrito koketirajo s funkoidnimi osnovami ter nata pačin hote ali nehote spominjajo na skupine tipa Red HotChilli Peppers... K takim in podobnim asociacijam seveda močno pripomorejo kitarske   pasaže,   ki   pa
ali Bloodylon
jih dopolnjujeta saksofon in vokal. Na ta način še zmeraj spominjajo na neko obdobje svojega delovanja ter obenem nakazujejo nove dimenzije, ki se odpirajo predvsem z vokalom Obtem velja napisati, dasosi MY omislili tekste priobčiti v prilogi ob disku. Toda kakšni teksti; zadeva namreč nima ne repa ne glave, vsaj smiselno ne. In stavim da se člani skupine in vsi okoli njih sedaj nesmrtno zabavajo, ko znani ali neznani znanci sprašujejo kaj za vraga ti teksti pomenijo. Hec
je namreč v tem, da ne pomenijo čisto nič, tam so zato, ker tako pač je. Seveda pa ni rečeno, da MY vokala ne bodo uporabili. Vendar je tako ali drugačno predvidevanje in napovedovanje pri omenjeni skupini karseda težavna in tvegana reč, ker te mladci iz MY kaj hitro povozijo. Ta občutek pa največkrat spremlia zavedanje staranja in minljivosti...; vendar je to že morafiziranje, ki se mi je po glavi pletlo na začetku tega zapisa.
MYtorej s ploščo Bloodylon silijo v beli svet, za katerga imajo o7 3 sedaj vsekakor več možnosti kot po prvem Ip-ju. Ta je namreč ravno tako dober, pa čeprav koketira s trenutnimi trendi. Le na podlagi teh pa se lahko resnično dobro prodaš. In zato tudi gre.Za podobne stvari, le da bolj specifične pa gre tudi pri skupini Urban Dance Squad. Petčlanska zasedba se je konec pomladi '89 odpravila v Bruselj in tam posnela ploščo
Ko so Miladojka Youneed nastopili kot zadnji bend na letošnjem Jazz Festivalu sem na teh straneh zapisal, da sem se na koncertu zalotil ob razmišljanju ali je mogoče, da se kaj takega dogaja v Jugi. Takrat namreč nisem bil ravno prepričan, da se. Miladojka so že takrat najavili ploščo, ki se je končno le pojavila v trgovinah (sicer le kot CD, pa vendar) in sedaj je popolnoma jasno zakaj tak naslov.
Mental Floss For The Globe. V tistem času namreč niso imeli pogodbe s kakršnokoli založniško hišo, ter zato materiale posneli in pripravili v desetih dneh. Ponujeno muziko je sprejela Arista in poskrbela za distribucijo. Tako je zadeva prišla tudi v moje roke; pravzaprav mi jo je najprej omenil Koja ob zadnjem nastopu Discipline Kičme v Ljubljani, nato pa so se pričele pojavljati ocene tudi po glasbenih časopisih. Ki so bile seveda dobre. UDS so namreč prva skupina ev-ropskega hip hopa y tem trenutku. Raperji, ki ne uporabljajo ritem mašin in podobnih tehnoloških pridobitev so v tem trenut-ku seveda redkost, UDS pa so tisti ki na ta način razbijajo monotonijo ter vnašajo nekaj svežine. Ob skoraj hardkorovskih in celo metal izvedbah UDS ponujajo nekaj prav veselih in duhovitih rešitev, ko poskakujoče (jasno! kakšne pa?) ritme kombinirajo                   s
soulovskimi in sixties rokerskimi prijemi. Tako ob vsem tem ne rabijo samplerjev,            edina
povezavaz rapom je DJ, ki skrbi za skrecanje in os-tale štose.
Če pokrajšamo yse ok-raske dobimo torej na nek način podobno glasbo kot pri Miladojki Youneed. Pa smo tam - pri neobremen-jeni in lahkotni obenem pa dovolj kompleksni, da ob vseh ostalih zadovolji tudi zahtevnejšega poslušalca. Ki na koncu ob taki lahko tudi žura. Zato je letošnje poletje res prijet-no.
Igor Ivanič
MLM
M
MASKARADA BREZ    MASK
Kot vse kaže, je vlada s svojim zakonskim omahovanjem le uspela sesuti Viba film. Žiro računje že nekaj časa blokiran. Tujci so spakirali kamele; od idejpohabljen direktor Vibe pa ugotavlja, da karje bog (?) dal, bo hudič vzel. Bo že res, da minister Capuder ni tip Woodyja Allena.
ROAD TO HELL
Še pred mesecem dni je direktor Vibe, Josip Košuta, sijal od optimizma. Pogodba z 3B Entertainment, luksemburško produkcijsko-distribucijsko hišo, je bila že podpisana. Ker je šlo za mednarodno pogodbo, je bila na potezi vlada, da jo ratificira. Aje ni. Kateri (kdo) je bil tisti ključni »argument proti«, ni preveč jasno. Dejstvo pa je, da nihanje med za in proti ni bilo obarvano te z lastninsko pravico (RSK je titular lastnine) ali nejasnostjo pogodbe (po mnenju IS). Vmes je še marsikaj, o čemer lahko le slutimo, saj je na primer od kulturnega ministra Andreja Capudra nemogoče dobiti kakšno oprijemljivo izjavo. In kakorkoli obračamo potezo, ki že rojeva gnile sadeže, bi pri tem vladi moralc biti jasno, da zaradi njene antisimpatije do Košute koplje grob tudi slovenski filmski produkciji. Svojegadenarja pa je vreden tudi Košuta, ki je v času Šinigoja in Kavčiča na lepe oči dobival finančne injek-cije za različne »projekte«. Še danes namreč »ni znano«, od kod je Viba dobila denar za pustolovščino v Cannesu? Poleg lastnih sredstev in prispevkov sponzorjev, ki so
znašali dober milijon dinarjev, je Viba bivšo KSS zaprosila še za dva milijona. Lepo in prav.Toda v dokumentih bivšega Komiteja za kulturo piše, da bo šla omenjena participacija na rebalans na IS, kjer se ponavadi takšne stvari obravnavajo in po možnosti tudi sprej-mejo. Vibafilmpajesredstvadobilapohitrem postopku in to brez rebalansa. Kot kaže, je še enkrat (in zadnjič?) vzcvetela naveza Kavčič - Gabrijelčič - Peljhan - Košuta, ni pa izključeno, da je pri poslu sodeloval še kdo, ki je na vladni lestvici višje kotiral. Dejstvo je, da je Košuta pred časom lahko vlekel različne poteze in je vedno imel zaščiten hrbet. Zato dokaj smešno zveni njegovo zatrjevanje, da ne ve, kdaj je imela Partija pri Vibi prste vmes. Kar se Cannesa tiče in prej navedenih stroškov, ki jih je Viba f ilm sama prispevala, je povsem možno, da je to del sredstev, ki so ostala od denarja, ki ga je Viba konec lanskega leta (od bivše KSS) dobila za nakup večdimenzionalne kamere. Ker ji je proiz-vajalec svetoval, naj rajši počaka do sep-tembra, ko bo na tržišču zadnji hit kamere (ki bo 20 % dražja), je Viba del teh namenskih sredstev vložila v Grličev film Čaruga. In četudi bo film komercialna uspešnica, kot pravijo, lahko Viba na kakšna povratna sredstva čaka v najboljšem primeru dve leti. Da bo vsa stvar še zanimivejša, je Čaruga dobil več tujih koproducentov, Grlič, ki je še pred dvema tednoma iskal distributerja, pa z Vibo noče imeti ničesar več.
FILMOSESI
Pred dobrim letom, ko se je Josip Košuta »iz profane preselil v sakralno pisarno« (prosto po M. Širci), je v intervjuju za Telex med drugim rekel, da »mi film še znamo narediti, račun pa si izstavimo sami. KSS je bila zelo razumevajoča in najbrž bo še...« Pred časom je bil zelo razumevajoč tudi sekretariat za kulturo, ki je na pobudo Marjana Gabrijelčiča dodelil Vibi kakšen milijon mark. Za kaj je šlo? Gabrijelčič in Košuta sta ugotovila, da so se v letošnjem letu materialni stroški zaprodukcijo filmov zvišali za 50 % (od 1. 1. do takrat). Glede na to, da ni revalorizacije, je bilo treba projekte, ki se snemajo ali pa so že gotovi, finačno podkrepiti. Tako so se sredstva -namenjenazafilma Karmen in Poletje vškoljki 3. - razdelila na filme: Do konca in naprej (razlika med staro in novo ceno: 4,8 - 8,2 milijonov din), ki je že posnet; Dnevi zmagos-
lavja (4,5-5,6), ki je globoko v predprodukciji; in Ječarji (4,6-6,8), ki se snemajo. Upoštevajoč dejstvo, da se različna namenska sredstva pri Vibi veselo prelivajo, je čisto mogoče, da je kakšen dinar za naštete filmske projekte odromal v kakšne druge namene (račun za Cannes).
Sicer je pa zanimivo, na kakšen način so se (morali?) znebiti 3. del Štigličevega Poletja v školjki, ki je bil svoj čas komercialno še kar uspešen avtor. Najprej je bilo slišati, da je scenarij zavrnil programski svet Vibe (Šomen, Dolmark, Furlan, Stefančič, jr., Vrdlovec), in da je bil to zadnji projekt, ki je šel po partijski liniji mimo vseh programskih barikad, tudi mimo Košute in Malčiča. Pred mesecem dni je vso stvar Košuta še pompozno odobraval, češ »prvi in drugi del smo Francozom prodali za pol milijona frankov (bruto), pri tretjem pa naj bi sami sodelovali...« Še po Cannesu je bil Štiglic v prvi vrsti.
Konec koncev je bil še pred letom dni v prvi vrsti tudi Josip Košuta, poln obljub, načrtov in ... grožnje, da bo odstopil, če svojih namer ne bo uresničil (Telex, 6. 7.1989). Je že tako, da je Doc Holliday vedno sedel s hrbtom proti zidu, in da Woody Allen ne bi želel nikoli biti Andrej Capuder.
Bojan Krajnc
Pred štirimi leti je nastal film Zločini srca (Crimes of the Heart, 1986). Scenarij zanj je po lastni drami napisala Beth Henley, režiral pa ga je Bruce Beresford. Dogaja se na jugu ZDA in prikazuje srečanja treh precej nenavadnih sester (igrajo jih Diane Keaton, Jessica Lange in Sissy Spacek), dogajanje pa večkrat poživi še četrta ženska (Tess Har-per). Če vam štiri ženske niso dovolj, jim dodate še dve in Jeklene magnolije so tu. Spet smo na jugu ZDA, spet gre za filmsko priredbo gledališkega dela, da pa bo vse še bolj zanimivo, je ženskam v obeh filmih asistiral Sam Shepard, glasbo za oba pa napisal Georges Delerue. In kaj je posebnost obeh del? Tematika, ki je zelo splošna, še posebej v Jeklenih magnolijah, je nalašč postavljena v trdo, neizpros-no, kmetavzarsko okolje, da bi kar najbolj nazomo prikazali, kakšen vse mora biti človek, da preživi vse udarce, ki ga na poti skozi življenje doletijo. Da so v tem uspešnejše ženske, je menda jasno. Dovolj vztrajne, trmaste, po potrebi pametne pa tudi v pravi meri neumne, da so pojem preživetja. V ZDA so prototip omenjenega očitno »južnjakinje«.
To je torej ena od poant gledališkega dela. Res pa je zanimivo, zakaj se nekomu zdi zanimivo prenašati to na film.saj se je pokazalo, da v sebi nima pravih filmskih trenutkov. Da so ženske juga »jeklene magnolije«, smo spoznali, da pa bi povedali zgodbo o življenju in smrti, o pravi paraboli »od zibelke do groba«, to res ni poterbno umeščati v to in samo to okolje. Odmislimo torej okolje. To je film o življenju, izdelek z malo smeha, malo joka, veliko banalnosti in premalo soli. Takšna grenkoslad-ka mešanica se zdi idealno zadeta. Upoštevati tudi velja, da gre za v bistvu dolgo žalostno zgodbo bolne hčerke in njene želje imeti svojega otroka tudi na račun življenja ter njene matere, ki za njo žrtvuje vse, tudi svojo ledvico, a to ni dovolj. Tako nam Jeklene magnolije (kot že tudi Zločini srca) pripovedujejo tudi to, da pri ženskah »na jugu« skoraj vedno zmaga srce, če tekmuje z razumom. Zgodbo je baje avtor napisal po izkušnjah iz svojega ožjega sorodstva in to naj bi mu dalo dodatno težo. Vse ostalo v filmu
JEKLENE MAGNOLIJE
M\y      Dollv       Shirtev        Darvl      Ohmpia       julia
wm mim mum. iunnaii immb wmm
Steel Magnolias
ZDA, 1990 Režija: Herberf Ross.
..Scenarij:   Robert  Horling   po   lastnem odrskem delu. FotografijaL John A, Alonzo Glasba: Georges Delerue.                    .   •
Igrajo: Sally Field, Dolly. Parton, Shirley MacLaine, Daryl Hannah, Olympia Dukakis, Julia Roberts, Tom Skerritt, Sam Shepard, Dylan McDermott, Kevin J. 0'Connor, Bill McCutcheon...
lahko označimo za folkloro, ikonografijo. Neverjetni karakterji, verski fanatizem, iskrivi dialogi, zloba, ki to ni - tu je bolj zato, da ni dolčas - in svojevrstna govorica, ki jo tako radi karikirajo sami Američani. Vsega tega v bistvu sploh ne bi bilo treba, da bi avtorji povedali toliko, kot so. Rcs pa je, da bi bil brez teh okraskov film tcžjc gledljiv. Morda bi bil cclo cna sama solzna dolina in za vcčino docela negledljiv.
Film je režiral Herbert Ross, kar je glede na tematiko precej presenetljivo. Nekdanjega koreografa poznamo predvsem po glasbenih filmih in komedijah (ali pa glasbenih komedijah), kjer je bil kar uspešen. Nekaj naslovov za mimogrede to potrjuje: Zbogom, gospod Chips, Smešna gospa, Sova in mucka, Življcnjska prelomnica, Footloose... Jeklene magnolije zagotovo niso tip filma, ki bi mu posebej ustrezal, a mu skoraj ničesar ne moremo očitati. Igralke (in igralce) je vodil, kot se spodobi, za kaj drugega pa ni bilo prostora. Kot smo že omenili, je narava dela takšna, da vse sloni na dialogih. Kakšno majhno priložnost pa je le izkoristil. Tiste, ki poznajo zgoraj naštete filme, ne bo začudilo, da je najboljši (režijsko) del nekaj prizorov s poroke. V ospredju so seveda glasbeno-plesne točke, za režijo katerih je Ross mojster.
Igralke so bile v glavnem dobre, kar podrobneje pomeni, da Shirlcy in Daryl blestita (tudi na račun karakterjev, ki ju igrata), Sally in Kulia to delata le na trenutke, sicer pa sta solidni, 01ympia ni izjemna v ničemer, a je kljub temu simpatična, kaj pa režiserje sili v to, da bi iz country pevke Dolly naredili igralko, ni čisto jasno. Z nekaj zlobe bi lahko rekli: Kako se znebiš Dolly Parton? Tako, da jo daš v najboljšo malo javno hišo v Teksasu.
Moški so v filmu bolj statirali, a Tom in Sam tudi to delata v redu. Za zaključek čisto na kratko: film zagotovo ni slab, ima svoj šarm in je solidno narejen, a to odločno ni film za otvarjanje enega največjih filmskih festivalov na svetu (gre za Berlin 1990). Še bolje - to sploh ni film za tak festival.
Miran Koritnik
SPORED
UUBLJANSKE
KINOTEKEZAAV-
GUST1990
Ponedeljek, 06.08.90
NE RAZBURJAJMO SE  (NE
NOUS FACHONS PAS), Francija,
1966.  Režija: Georges Lautner. Glav. vl.: Lino Ventura, Mireille Darc, Bernard Blier, Francis Blanche, Robert Dalban (v bar-vah).
Torek, 07.08.90
ITALIJAN   V  AMERIKI    (UN
ITALIANO IN AMERICA), Italija,
1967.  Režija: Alberto Sordi. Glav. vl.: Vittorio De Sica, Alberto Sordi, Alice Condon, Lou Perry, Bettina Brenna, Gray Frederickson.
Sreda, 08.08.90
ZBOGOM, COLUMBUS (GOOD-BYE, COLUMBUS), 1969. Režija: Larry Peerce. Scenarij: Arnold Schulman po romanu Philipa Rotha. Glav. vl.: Richard Ben-jamin, Ali MacGravv, Jack Klug-man, Nan Martin, Lori Shelle (v barvah).
Četrtek, 09.08.90
ROŽA ZA VSAKEGA (UNA ROSA PER TUTTI), Italija, 1965. Režija: Franco Rossi. Glav. vl.: Claudia Cardinale, Nino Manfredi, Mario Adorf, Akim Tamiroff, Lando Buzzanca (v barvah).
Petek, 10.08.90
UJETNICA STRASTI (LES OISEAUX VONT MOURIR AUX PEROU), Francija, 1968. Režija: Roman Gary. Glav. vl.: Jean Seberg, Maurice Ronet, Danielle Darrieux, Pierre Brasseur, Jean-Pierre Kalfon.
Sobota, 11.08.90
KRALJEVIČ IN BERAČ (THE PRINCE AND THE PAUPER), ZDA, 1937. Režija: VVilliam Keigh-ley. Glav. vl.: Errol Flynn, Claude
Rains, Billy in Bobby Mauch, Alan Hale, Eric Portman, Montagu Love, Henry Sephenson.
Nedelja, 12.08.90
FRANKENSTEIN, ZDA, 1931. Režija: James Whale. Glav. vl.: Bons Karloff, Colh Clive, Mae Clarke, John Boles, Edvvard van Sloan, Frederick Kerr.
Ponedeljek, 13.08.90
MA (CUISINE AU BEURRE), Francija, 1963. Režija: Gilles Grangier. Glav. vl.: Femandel, Bourvil, Andrex, Henri Vilbert, Michel Galabru.
Torek, 14.08.90
ZADNJI NASLOV (LE DERNIER DOMICILE CONNU), Francija-Italija, 1969. Režija: Jose Giovan-ni. Glav. vl.: Lino Ventura. Marlene Jobert, Michel Constantin, Paul Crauchet, Alan Mottet (v barvah).
Sreda, 15.08.90
NEVARNEJŠE OD MOŠKEGA
(DEADLIER THAN THE MALE), Vel. Britanija, 1967. Režija: Ralph Thomas. Glav. vl.: Richard Johnson, Elke Sommer, Sylva Koscina, Nigel Green, Suzanna Leigh, Zia Mohyeddin, Steve Carlson (v barvah).
Četrtek, 16.08.90
STOP ZA PREDSEDNIKA (IL
VIGILE), Italija, 1960. Režija:Luigi Zampa. Glav. vl.: Vittorio De Sica, Alberto Sordi, Sylva Koscina, Marisa Merlini, Nando Bruno.
Petek, 17.08.90
ZARES ČUDEN PAR (THE ODD COUPLE), ZDA, 1968. Režija: Gene Saks. Glav. vl.: Jack Lem-mon, VValter Matthau, John Fied-ler, Herbert Edelman (v barvah).
Sobota, 18.08.90
BRANCALEONEJEVA VOJSKA
(UARMATA BRANCALEONE), Italija- Francija, 1965. Režija: Mario Monicelli. Glav. vl.: Vittorio Gassman, Catherine Spaak, Gian Maria Volonte, Barbara Steele, Folco Lulli (v barvah).
Nedelja, 19.08.90
HLADNOKRVNO (IN COLD BLOOD), ZDA,  1967. Režija:
Richard Brooks. Glasba: Quincy Jones. Glav. vl.: Robert Blake, Scott VVilson, John Forsythe, Paul Stevvart, Gerald S. 0'Loughlin, Jeff Corey.
Ponedeljek, 20.08.90
BARČICA PO MORJU PLAVA
(LE PETITI BAIGNEUR), Fran-cija- Italija, 1967. Režija: Robert Dhery. Glav. vl.: Louis de Funes, Andree Parisy, Franco Fabrizi, Michel Galabru, Jacques Legras, Robert Dhery, Colette Brosset...(v barvah)
Torek, 21.08.90
RANČ BRAVO (THE RARE BREED), ZDA, 1965. Režija: Andrevv V. McLaglen. Glav. vl.: James Stevvart, Maureen 0'Hara, Brian Keith, Juliet Mills, Jack Elam, Ben Johnson, Don Gal-loway (v barvah).
Sreda, 22.08.90
LJUBEZENSKI    PAR      (UN
COUPLE), Francija, 1960. Režija: Jean- Pierre Mocky. Glav. vl.: Juliette Mayniel, Jean Kosta, Francis Blanche, Christian Duvaleix (v barvah).
Četrtek, 23.08.90
ŠOK (MOMENT TO MOMENT), ZDA, 1965. Režija: Mervyn Le Roy. Glasba: Henry Mancini. Glav. vl.: Jean Seberg, Honor Black-man, Sean Garrison, Arthur Hill, Gregoire Aslan (v barvah).
Petek, 24.08.90
SVOJO ŽENO LJUBIM (I LOVE MY WIFE), ZDA, 1970. Režija: Mel Stuart. Glav. vl.: Elliott Gould, Brenda Vaccaro, Angel Tompkins, Dabney Coleman (v barvah).
Sobota, 25.08.90
DRUGA      RESNICA        (LA
SECONDE VERITE), Francija-Italija, 1965. Režija: Christran-Jaque. Glav. vl. Robert Hossein, Michele Mercier, Jean-Claude Roland Bernard Tiphaine, Andre Luguet.
Nedelja, 26.08.90
CHUBASCO, ZDA, 1967. Režija: Allan H. Miner. Glav. vl.: Chris-topher Jones, Susan Strasberg, Richard Egan, Ann Sothern,
Simon Oakland, Preston Foster (v barvah).
Ponedeljek, 27.08.90
RIMSKO ZLATO (LORO Dl ROMA), Italija, 1961. Režija: Carlo Lizzani. Glav. vl.L Anna Maria Ferrero, Gerard Blain, Jean Sorel, Enzo Petito, Ugo d'Alessio, Tiziano Cortini.
Torek, 28.08.90
HOTEL »RAJ« (HOTEL PARADISO), Vel. Britanija, 1966. Režija: Peter Glenville. Glav. vl.: Gina Lollobrigida, Alec Guiness, Robert Morley, Peggy Mount, Douglas Byng, Akim Tamiroff (v barvah).
Sreda, 29.08.90
NAJVEČJI  ROP STOLETJA
(ROBBERY), Vel. Britanija, 1967. Režija: Peter Yates. Glav. vl.: Stanley Baker, Joanna Pettet, James Booth, Frank Finlay, Barry Foster, VVilliam Marlowe (v bar-vah).
Četrtek, 30.08.90
GREH IN VRLINA (LE VICE ET LAVERTU), Francija-ltalija, 1963. Režija: Roger Vadim. Glav. vl.: Annie Girardot, Robert Hossein, Chaterine Deneuve (v barvah).
Petek, 31.08.90
VOHUN Z ZELENIM KLOBUKOM (THE SOY IN THE GREEN HAT), ZDA, 1966. Režija: Joseph Sargent. Glav. vl.: Robert Vaughn, Jack Palance, David Mc-Callum, Janet Leigh, Letitia Romen (v barvah).
Prosimo občinstvo,
da ne zamuja
predstav. Kinoteka si
pridržuje pravico do
spremembe
programa.
THE UNBEARABLE LIGHT-NESSOFBEING
Režija: Philip Kaufman.
GI. vl.: Daniel Day Levvis, Juliette Binoche, Lena Olin, Derek De Lint, Daniel Olbrychski...
V kakšni meri je dobro istoimensko literarno delo Milana Kundere, bodo morali presoditi bralci. Film, posnet po njem, je pač zelo dober. Res je, da ima svoje vzpone in padce, da ni ves čas enako dramatično »napet«, a je kot valovanje, ki nosi gledalca do odličnega konca.
Obravnava intimno dramo mladega češkega zdrav-nika v burnem letu 1968. Politično je le ozadje zgodbe, a je dovolj močno podčrtano. V ospredju je nenavaden ljubezenski trikotnik - zdravnik, preprosta podeželanka, ki postane njegova žena in sirastna umetnica, svetovljanka. Njihove poti se srečujejo, križajo in razhajajo. Zgodba je morda stara, a večna. Ljubezen in prijateljstvo, nekakšen nov Jules in Jim. Vse v filmu je na izrednem nivoju in ga toplo priporočam vsem ljubiteljem filma. Upoštevati pa velja, da video ni prava izbira za ogled dela, ki da toliko na ustvarjanje atmosfere. Žal nam filma nikakor nočejo pripeljati v kina.
HOMEBOY
Režija: Michael Seresin.
Gl. vl.: Mickey Rourke, Christopher Walken, Debra Feuer, Thomas Quinn, Kevin Conway.
Glede na to, kaj nam v glavnem ponujajo Američani, je Hcmeboy dokaj presenetljivo zas-tavljena melodrama. Prikazuje življenje mladeniča iz majhnegamesta v provinci. Preživljase z boksanjem, živi iz dneva v dan in zanj nihče preveč ne mara. Seveda pa se najde tudi človek, ki se želi z mirnim naivnežem okoristiti. Ponudi se mu za inenedžerja, želi pa ga uporabiti tudi kot sodelavca pri ropu. Fant spozna tudi dekle in ta edina v njem vidi človeka. Čeprav mu življenje visi na nitki (zaradi resnih poškodb glave ne bi več smel boksati), gre še v zadnjo borbo in se proti vsem pričakovanjem iz nje vme živ.
V ničemer vefik film je zanimiv zaradi svoje odlično pričarane atmosfere. Je vseskozi počasen, brez odvečnih besed in kljub boksu niti približno ni športni film. Rourke je spet drugačen in zaradi njega in učinkovite glasbe Erica Claptona (z malo pomočjo Michaela Kamena) velja film videti.
DUMBO
Režija: Ben Sharpsteen.
Proizvodnja: WaltDisney, 1941.
Ena prvih uspelih Disneyevih celovečernih risank je zgodba o malem slončku, ki ga mati krsti za Jumba, jr., a ga hudobne mamine kolegice>«*z cirkusa preimenujejo v Dumba. Kriva so rtjegova prevelika < ušesa, s katerimi se lahko tudi pokrije in tako skrije pred vsemi, ki se mu posmehujejo. Nesrečnežu
VlftEOTEILA
*        *        *       *       #       •
SfllBRiJn ŠKUC                 Storitrq31     Liubliono
pen-get 16-21      ccl = 216 S40
pomaga pri iskanju izgubljene samozavesti mišek Timothy in s pomočjo jate prepevajočih vran ga nauči leteti. Dumbo postane senzacija in vse se lepo konča, kot se v pravljicah mora.
To še ni tista perfekcija, ki smo jo spoznali v kasnejših Disneyevih filmih, a je vseeno prikupna, zabaven filmček za večkratno gledanje. Liki so oblikovani (narisani) bolj grobo, bliže karikaturam in to je lahko dobrodošla sprememba za današnjega gledalca. Dumbo je dobil oskarja za glasbo (avtorja Frank Churchill in Oliver Wallace) in pesmi so res njegova glavna privlačnost.
ACRYINTHEDARK
Režija: Fred Schepisi.
Gl. vl.: Meryl Streep, Sam Neill, Bruce Myles, Charles Tingwell, Nick Tate.
Biografska drama o resničnem dogodku - skriv-nostni avstralski tragediji in sodniški sramoti. Mladima zakoncema je na izletu v kamniti puščavi v skrivnostnih okoliščinah izginil oirok, šc dojenček. Mati je trdila, da je v temi videla dinga, kako ga nese iz šotora. Kerotroka nikoli niso našli, so vsi, ki so se s primerom ukvarjali, postajali vse bolj skeptični. Izkušnje z divjimi avstralskimi psi so dokazovale, da kaj takega ni mogoče, v škodo zakoncev je bil tudi »sloves« verske sckte, ki sta ji pripadala in tako je bila mati obsojena na umor svojega otroka. Drama je trajala več let in bi najbrž še vedno, če ne bi po naključju našli del otrokove obleke. Nova sodba je bila sicer oprostilna, a sramota in velik del misterija ostajata.
Film je narejen v pravem TV dokumentamem slogu in se ukvarja predvscm s psihologijo zakonccv pogrešanega otroka. Zanimi v pa je že zaradi nenavad-nega primera, ki ga obravnava. Neill je dober, Streepova odlična kot vedno in je bila za vlogo tudi tokrat nominirana za oskarja.
FULL METAL JACKET
Režija: Stanley Kubrick.
Gl. vl.: Matthew Modine, Adam Baldvvin, Vincent D'Onorino, Lce Ermey, Dorian Harevvood, Arliss Howard...
Še en dober film, ki ga, kot vse kažc, ne bomo dočakali v naših kinih. Bil je na Festu '88, Inex iz Beograda naj bi ga prikazoval pri nas, a bog ve, kaj se je zgodilo z njim. Je ekranizacija romana Gustava Hasforda »The Short Times« in čeprav se dogaja (tudi) v Vietnamu, to ni še en film o tej veliki ameriški travmi ampak film o vojni (vojnah tega sveta) in vojski. O tem, kaj s teboj v vojski naredijo, preden te pošljejo na neko fronto in o tem, kako tam Ijudje umirajo. Ali kako tam živijo, napol seveda, saj so preplašeni na smrt. Kot že nakazano, je razdeljen v dva dela - v prvi, drill v vojašnici še v ZDA in v drugi, življenje na fronti, ki tokrat ni džungla, kot smo jo navajeni iz vseh filmov o Vietnamu.
Narejen je v že znanem Kubrickovem siilu, /
izredno scenografijo, neverjetno natančnostjo in v
mnogočem  perfekcijo.  Je hladen, prodorno
analitičcn in pretresljiv. Igralci dobri, a ne izstopajo,
ker je. v ospredju tcmatika, mučna atmosfera in
seveda režija. S Stoneovim Vodom smrti so ga najbrž
primerjali le zaradi letnice nastanka, saj gre za popol-
noma  drugačen   film.   Ogled   in   primerjavo
priporočamo.
APPOINTMENT WITH DEATH
Režija: Michael Winner.
Gl. vl.: Peter Ustinov, Lauren Bacall, Carrie Fisher, John Gielgud, Piper Laurie, Hayley Mills, David Soul...
Knjige Agathe Christie sta se tokrat lotila Golan ln Globus, Izraclca, ki sta pripravljena svoj denar vložiti v vsakršne zadcve- od Ninjc do Očeta na službeni poti (bila sta svctovna distributerja). Režijo sta zaupala obrtniku Winnerju, ki je, če smo zlobni, prej Looser. Njegovi filmi (Dolgi sen, kjer je Marlove Robert Mitchum, Škandalozna lady...) to kar po vrsti potrjujejo.
Siccr pa je vse tu. Nič kaj prijazna bogatašinja, kopica dedičev, umor in neuničljivi Hercule Poirot, ki ga razreši. Kot vedno, naredi to ob skupinskem navzkrižnem izpraševanju. Film nima nobcne napetosti, izkušeni gledalci pa bodo odkrili morilca prej kot sloviti detektiv. Poudariti pa velja, da izkušnja kaže, da knjigc tete Agathc niso najbolj primerne za filmanje. Kar jc, tu je, filmček za oddih pa je namenjen predvsem ljubiteljem takšnih zadev. Zanimivi so nekateri igralci, Ustinov pa je tak kot vedno - dober.
RIDE IN THE WHIRLWIND (Zajahaj v vihar)
Režija: Monte Hellman.
Gl. vl.: Cameron Mitchell, Millie Perkins, Jack Nicholson, Katherine Squire.
Ko Nicholson še ni bil zvezda, je napisal scenarij za ta zanimiv, »klasični« antiwestern. Anti je v tem, da so zakonitosti žanra obrnjene na glavo. Dobro ne zmaga in zlo ni kaznovano, sploh pa bi težko rekli, kdo je dober in kdo pravzaprav slab v tem filmu. Tri nič hudega sluteče jezdece namreč pomotoma zamenjajo za razbojnike in jih preganjajo do smrti. To skromno delce je zanimiv poskus narediti drugačen, realnejši western - sliko Zahoda, kakršne ni pri Winnetouju in Johnu Waynu. Sicer je eden v senji skupnih filmov Nicholsona in Hellmana, znan pa je tudi po tem, da je sneman vzporedno z mnogo bolj slavnim Streljanjem (The Shooting). Igralska zasedba jc tudi anti: Dean Stanton, ki takrat še ni bil Harry, se tudi pokaže. Res simpatično.
Miran Koritnik

PISMO VSELEJ PRISPE NA SVOJ CILJ
Šola Sigmunda Freuda..
... pri Društvu za teoretsko psihoanalizo se je odločila izdati knjigo oziroma brošuro Uk-radeni Poe. S tem je pri zbirki Analecta, kjer je knjiga izšla, odprla serijo »Študije primerov«, katero začenja ravno pričujoča knjiga. Ukradeno pismo Edgarda Allana Poeja, ki smo ga v slovenskem prevodu dobili že leta 1960 v prevodu Jožeta Udoviča, je pred nami in predstavlja »konflikt interpretacij«. Prvo interpretacijo podaja Jacques Lacan s Seminarjem o Uk-radenem pismu, sledi ji kritika Lacana v Derridajevem tekstu Poštar resnice. »Stvari na svoje mesto« postavi ameriška psihoanalitičarka Barbara Johnson v eseju Referenčni okvir: Poe, Lacan, Derrida. Šola Sigmunda Freuda predlaga, naj pri prvem branju preskočimo Derridajev prispevek ter se s tem izognemo možni zablodi, v katero bi nas, ne napačni temveč lažniv: argumen-ti, zapeljali. Torej, najprej kritiko Derridaja pri Barbari Johnson in šelepotem samega Der-ridaja, s čimer nam je avtomatsko že vnaprej jasno, da so Derridajevi argumenti resnično pomanjkljivi in šibki.
Kot rečeno, je pred nami najprej literarhi tekst, »shortstory«, Ukradeno pismo (The Purloined Letter) Edgarja Allana Poeja. Gre za detektivsko zgodbo, v kateri nastopajo pripovedovalec (prvoosebna pripoved), njegov prijatelj Dupin, policijski načelnik in minister. Omenjene so sicer še druge osebe, vendar jih v sami zgodbi ne srečamo, zaradi česar so sekundarnega pomena. Predmet, okoli katerega se dogajanje odvija, j6 pismo, ki je bilo uk-radeno kraljici in katerega policijski načelnik išče. Skrivnost pisma je hkrati skrivnost kraljice, kateri je bilo pismo namenjeno. Novi lastnik pisma je tako postal minister, ki ji ga je ukradel pred njenimi očmi, torej v njeni prisotnosti; odtod njeno vedenje o tem, kdo je lastnik njenega pisma. »Avtor« zločina je tako že takoj znan, kar pa še zdaleč ne pomeni, da je konec že tudi zgodbe. Nasprotno, zgodba se s tem podat-kom šele začenja: Kako izvabiti ukradeno pismo tatu, ko pa on ve, da vsi vedo, da je prav on »novi lastnik« pisma? Policija se obrne na Dupina (?), ki zadevo tudi reši tako, da pride pismo nazaj k pravemu nas-lovniku (krafjici).
Okrog pisma se torej vse vrti, zaradi česar sumimo, da pismo skriva nekaj, kar daje moč. In ravno to je tisto, zaradi česar je pismo zamenjalo lastnika. Novi lastnik si je s tem »ukradel« moč oz. oblast, vendar le nad kraljico. S tem, ko je pismo »prispelo na
svoj cilj«, je tudi ta moč dobila novega poverjenika in starega potisnila v položaj »ukradenega«.
Lacan v tej svoji študiji, i;i začenja njegove Spise primerja Dupina, Poejevega amaterskega detektiva, s pozicijo sodob-nega psihoanalitika v analitičnem zdravljen-ju. K temu ga »prisilijo« obsežni diskurzi, ki jih v Poejevem tekstu kar mrgoli. Najprej je tu zgodba o doktorju Abernethyju, ki uspe od nekega skopuha izvabiti petsto tisoč frankov tako, da skopuh nasede lastni iz-javi. Mimogrede povedano, na isti način zasluži tudi Dupin, ker odkrije »skrivnost« ukradenega pisma. To ponavljanje pa hkrati Lacan imenuje kar kot fabulativno strukturo, pri čemer ves čas sledi f reudovski kategoriji »prisile ponavljanje«. Na tej točki Johnsonova spodbije Derridaja kot poststrukturalista, ki je ob tem Poejevem tekstu razvil lacanovski falogocentrizem oziroma kritiko le-tega. Vrnimo se k detek-tivu Dupinu, ki mojstrsko izvede akcijo tako, da mu vse pomembno izda ravno policijski načelnik. Zlitje z Drugim, ali če hočete, iden-tifikacija iščočega s skrivajočim, kar sam Poe ilustrira z dečkom, ki nenavadno spret-no odkriva skrite kamenčke tako, da uporablja zgolj zdravi razum. »Če je bil na primer njegov nasprotnik nedomiselni bedak in ga je vprašal, ko je pomolil predenj stisnjeno pest: »Par ali nepar?« je naš šolarček odgovoril: »Nepar,« in izgubil. Pri drugem ugibanju pa je dobil, ker si je rekel: bedak je imel prvikrat v roki parno število kroglic, njegova zvitost pa je samo tako velika, da jih bo imel drugič neparno število. Zato bom rekel nčpar. Rekel je nepar in dobil.« Na enak način je odkrival oziroma iskal mesto, kjer je skrito pismo, tudi Dupin.
Na tem mestu je aktualna kritika lacanovskega falogocentrizma, ki jo je iz-peljal Derrida. Pismo je skrito, oziroma je bilo skrito na polici nad kaminom, ki ne simbolizira nič drugega kot žensko mednožje. Zakaj pismo je falos, ki je potreben kraljici. Pismo je torej tisti manko, katerega kraljica pogreša in zaradi katerega ima minister kot tat moč oz. oblast nad njo. Pravzaprav je vse skupaj (celo stanovanje) eno samo žensko telo, ki ga Dupin s sončnimi očali, za katerimi je skrit, slači. Oči se mu ustavijo ravno na tisterh delu ženskega telesa, ki je najbolj in najvameje skrit. Na takšno misel asociira verjetno dejstvo, da je pismo zaupne vsebine, saj ga kraljica zapre oziroma skrije ravno zaradi prihoda moža, kralja. To izkoristi minister, ki
je ob tistem času prisoten in zadevo ukrade, se je polasti. Johnsonova poda analizo »vsebine« pisma in jo primerja s citatom, ki ga napiše Dupin, potem ko se polasti pisma in s tem nagrade: »Un dessein funeste, /S'il n'est digne d'Atree, estdigne de Thyeste.« Torej, tekst citata, ki ga Dupin prepiše iz Crebillonovega Atreja, ter s tem opiše »strukturo opravka-kot-ponovitve- zločina«; Atrejevo ženo je pred mnogimi leti speljal Tiest in zato je Atrej na tem, da pripravi Tiesta, da poje (dobesedno) sad njunega greha: lastnega sina. Adresant nasilja bo s tem dobil vrnjeno svoje lastno sporočilo -pfsmo. Na maščevalnost pokažeta oba, Derrida in Lacan, s čimer umestita Dupina v trikotnik: Minister, kraljica, Dupin. Slednji skoči, vskoči, v spopad kot žrtev prevare, ki se mu je zgodila pred leti in takrat se je zaobljubil, da se maščuje. V takšnem aktu je dovoljena vsaka stopnja nasilja: »Da bi mu bil enak, sem potožil, da imam bolne oči.« Minister hlini ob tem spoznanju brezbrižnost, ki je pa prava in resnična opreznost. Dupinova igrana slepota pa predstavlja »akt lucidnosti«, ki bo kasneje poražena od svoje lastne oblike slepote. Nadalje Barbara Johnson kritizira kritiko trikotnosti. Po Derridaju ni problem psihoanalitičnetrikotnosti vtem, davsebuje napačno število členov, pač pa v tem, da le-ta postopek predpostavlja možnost uspešnega »dialektičnega posredovanja in harmonične normalizacije želje«. Trikot-nikovi trije členi so si v nasprotju. Razrešitev tega problema je potemtakem podobna sin-tetičnemu momentu heglovske dialektike. Prav to je pa največja vrednost besedila Barbare Johnson. Namreč, zvesti vso zadevo na Hegla in njegovo dialektiko, česar Derrida ne stori. Še več, problemu heglovstva pri Lacanu se Derrida nonšalantno izogne. Navsezadnje obstaja možnost in to kar precejšnja, da Derrida Hegla pri Lacanu sploh spregleda.
Temu problemu pa se v spremni študiji posveča Slavoj Žižek z esejem Pripombe k neki razpravi o Heglu. Kot sam zapiše, je »lacanovski odgovor Derridaju izpod peresa Barbare Johnson polemika o Heglu«. Skratka, rdeča nit spremne besede je v tem, da pokaže na Derridajeve napake in nesporazume z Lacanom, kar odkrije sicer že Johnsonova. Žižek v prvem delu študije pokaže na slabosti deridajevskega branja Hegla, v drugem pa nakaže razsežnosti Lacanovega teksta Seminar o Ukradenem pismu, ki nespretno »spolzi iz rok« Derridaju.
Z eno besedo, gre za brošuro, ki prinaša teoretske refleksije na eno izmed zgodb svetovne literature (Welt-literatur), zgodbo, katere fabulativna ustrojenost ni vznemirila le domačih, temveč tudi tuje strokovnjake (psihoanalitike). Teoretska brošura, s katero je slovenska teoretska psihoanaliza ogromno pridobila.
Tadej Čater
KARANTANIJA
WM
PREDSTAVLJA:
.<i«w»KNJKi\ <X:KW!V SMRTfc*
1, tvo Svetina: KNJIGA OCETOVE SMRTI, Založba Wieser Celovec- Salzburg, 1990
Ivo Svetina |e pesnik in čtovek iz
jlovenskega mladinskega gledafišča Seherezada; gre za predstavo, ki Je odločilno prežeta s SvetJnovo dtkcijo. Po pesniški zbirki Pčti rokopist se je Svetina ponovmo pojavif $ svojlm delorn Knjiga očetove srrirti; v podnaslovu je zapisano, da gre za videnia in izreke, ki jih je pesnik vidno pojpestri? z tzrazito afegoričnimi dodatki. Tu je treba dodatl, da gre za poezijo polno slik in na gosto posejanih prisgodob, ki se med seboj prepletajo m won|o neverjetne sanjske zasuke. Branje takšne pdezije se priporča največjjm gur-manom, saj so okust izredno pretanjeni in zahtevajo veliko brafsko privrženost.
2. Stephen tfavvking: KRATKA ZGODOVINA CASA, Cankarjeva založba, Ljubljana 1990
Znanstveniki so prav gotovo posebna sorta Ijudi, To trditev potrjuje tudi Stephen Hawkmg, znan kot znanstvenik, ki ga je doietela rnotorična nevronska bolezen m mora pstanek svojega žiy||enja preživljati na invaljdskem vozicku. Njegovo uspešno pisanje dokazuje, daje treba pri v$ernu ohraniti bistre mozgane in psihično kondicijo. saj si le tako lahko gdpreš tako nenadne perspektive^ kot si jih je odprt dotični znanstvenik, Kratka zgodovina časa je izredno berljivo delo, ki nam med drugim obnovi tisto, kar nismo mogli, ati nismo hoteli, vedeti o zgodovini Časa; ob vseh že znanih teorijah se nam v tej razpravi prikaže še ena, ki ni podana niti malo agresivno in na$topaško,     ampak    je     posledica
g'ejšnjihj ki jih spoštuie in nadgrajuje. re za lahko branje, ki bo nedvomno prispevalo k vaŠJ spiošni izobrazbi.
3. OKO DUHA: Zbrala in uredila Douglas R. Hofstadter in Daniel C. Dennett, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1990
Knjiga, ki je odprja povsem nobe aspekte v ameriških duhovnih in intelektualnih sferah, je izšla tudi pri nas. Lahko bi rekli, da malo pozno, toda treba je biti zadovoljen že z dejstvom, da je v slovenščini. Za tako »bogato« izdajo se je trebazahvaliti predvsem Marku Uršiču, ki je izdajo spodbudil in uredil. Pohvalo pa zasluži tudi Mladinska knjiga, saj si je s to izdajo dovolila veliko ekonomsko in tematsko razkošje; sploh je Mladinska knjiga v zadnjem času »presenetila'< z izjemno kvalitetnimi in kontroverznimi deti. Že dejstvo, da se knjiga OKO DUHA začne z Borgesom, nam pobudi zanimanje. Sploh pa so teme tako zanimive in kontraverzne, da je greh ne pogledati v takšno knjigo. Zdaj, ko hitimo prott zahodu, bi bilo mogoče dobro še kaj prebrati o duhu, ker v kapitalizrnu bo velikp manj časa in duše.
Esad Babačič
¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦'
^¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦»¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦»»
UKV stereo 89,3 in 104,3 MH^
REPUBLIŠKIINŠTITUT ZA RAZISKOVANJE GIBANJA
MOŽGANSKIH MASIN GLOBOKOUMNIH TOKOV OPOZAR-
JA NA VISOK RIZIČNI FAKTOR PRI VSAKOVRSTNEM
PRETIRANEM INTELEKTUALNEM UDEJSTVOVANJU V
PRIČUJOČIH DNEH, ZATOREJ SVETUJEM
NASLEDNJO PREVENTIVO:
PRIŽGITE Sl ČIK, ODPRITE PIR, POIŠČITE PRIJETNO »LADOVINO« IN POSLUŠAJTE RADIO »ŠTUDENT«.
¦¦¦¦»¦¦¦¦¦¦¦¦»»¦¦¦¦¦»¦¦¦¦¦»¦¦¦¦¦»¦¦»¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦
KNJIGA  O  ŽENSKAH
Lisa Alther: DRUGAČNE ŽENSKE, založba Obzorja, Maribor 1990. (Prevedel Bojan Osterc).
Ženska literatura, oziroma literatura, ki jo pišejo ženske roke, je zmeraj vzbujala ogromno pozornosti. Če pa gre za knjigo, ki pripoveduje o ženskah, bodisi takšnih ali drugačnih, in o moških kot sencah tega sveta šibkejšega spola, in jo je tudi napisala ženska, potem takšno delo zasluži še več pozornosti. Roman Lise Alther DRUGAČNE ŽENSKE je roman o ženskah-ljubimkah, ženskah-materah, ženskah-ustvarjalkah in lezbijkah. Moški so neke vrste marginalci v tem ženskem svetu. So le posiljevalci in morilci, karieristi in zagrenjeni nnožje, ki za navadne vsakodnevne ženske potrebe nimajo posluha. Ali drugače, Lisa Alther je ameriška pisateljica, ki je svoj zadnji roman posvetila vsem ženskam tega sveta.
Fabulativna struktura ustreza bolj kot konceptu literature, ki bi se naj štela med resno, pravo..., konceptu šund romanov ali točneje dr. romanov. Nato nas najprej asociira kraj dogajanja - bolnišnica in, če že hočete, nevropsihiatrična ambulanta. V tem prostoru se v glavnem odvija vsa zgodba; zgodba lezbijke, ki jo »daje« občutek krivde in namišljena osamljenost na eni ter zgodba priletne psihiatrinje na drugi strani. V ospredju je seveda odnos oziroma razmerje, ki se vzpostavi med »psihoanalitičarko« in njeno klientko. Razmerje, ki preseže klasičen odnos zdravnik - pacient. Razvije se obojestranska Ijubezen, ki pa se, zanimivo, ne konča v postelji, temveč le pri skupnih kosilih, kar pa je že klasična značilnost takoimenovane ženske literature.
Pisateljica na zanimiv in na trenutke celo zabaven način opisuje zdravljenje depresivne ženske, ki od oznake zavračana (vsaj navidezno) postopoma preide v zavračljivo. Ravno to pa želi druga junakinja tega romana, psihiatrinja: spoznati in »iti preko« tudi tistih najtežjih razočaranj, kot je Ijubezensko razočaranje. Najbrž ni naključje, da je knjiga napisana v tretji osebi, saj le-ta omogoča nepristranskost in subjektivno distanco, ki je s strani pisateljice več kot nujna. Osebna vpletenost bi namreč razbilafabulativno strukturo in jo v najslabšem primeru spustila na raven trivialne literature. In ker se to ne zgodi, lahko roman beremo kot produkt »visoke literature«. Estetske, etične in spoznavno-teoretične komponente so združene (in prisotne, jasno) naenkraten in povsem zadovoljiv način, zaradi česar bi bila vsaka nadaljna razprava o literarno-zvrstni umeščenosti tega romana odveč.
Tadej Čater
dimitrij RUPEL
NOVE KNJIGE
Pri založbi Magellan bo v kratkem izšel potopisni roman znanega slovenskega publicista in politika dr. Dimitrija Rupla pod naslovom V osemdesetih dneh okoli sveta. V njem so v zabavnem in skrajno ciničnem tonu opisana popotovanja šefa slovenske diplomacije, ki je v rekordnem času prepotoval svet in uspel napisati tudi knjigo. Želimo, da bi to ponovil še večkrat. Knjigo lahko v prednaročilu za vsega 99,00 naročite na naslov: dr. Dimitrij Rupel, Kardeljeva 7, Ljubljana.
NOVE KASETE
Meta Rudolf - Rupel: Mojipogovori
Pri kasetni produkciji RTV Ljubljana bo v naslednjih dneh izšla kaseta gotovo ene najzanimiveših in najkontroverznejših oseb slovenske demokracije, gospe Mete Rudolf-Rupel. Na njej bodo posnetki telefonskih pogovorov z različnimi znanimi osebami slovenskega političnega in kultumega prostora. Iz njih veje raz-nolikost osebe, ki je usodno krojila mnoge usode in izraznost, ki bi zlahka na. dahnila mojstre vseh filmskih žanrov.
Vaša cenjena prednaročila sporočite na tel. 061/221-643.
NOVEKNJIGE:
Pri Cankarjevi zalozbi je izšla knjiga, ki po svoji izvimosti in avten-tičnosti skoraj nimaprimere. Zgodovina ima zelo redko priložnost med prebegle Ijudi zapisati posameznike, kotje bil Ion Mihai Pacepa.
Ion Miahai Pacepa je bil leta in leta ena najpomembnejših figur romunskega režima. Bil je general, namestnik notranjega ministra, najbližji Ceausescov svetovalec in - to je bila najpomembnejša funkcija - šef DIE, romunske obveščevalne službe za tujino. Njegov prebeg na Zahod je bil ena največjih vohunskih afer v povojni zgodovini in Američani so ga zasliševali kar tri leta, preden so iz njega izcedili vse, karjihjezanimalo.
Njegova knjiga Rdeči horizonti, ki nosi ime po enem najbolj ambicioznih vohunskih podvigov, je eden redkih primerov, ko tako dobro obveščen in neposredno vpleten človek na tako visokem položaju razkriva ozadja in tehniko vohunskega delovanja na najvišji ravni. Je pa seveda še veliko več kot to: je tudi portret iz prve roke neverjetnega in grotesknega romunskega režima in njegovega tvorca Nicolaja Ceausesca.
Knjiga, ki se bere kot napet roman, je pisana po spominu, saj drugače glede na temo in osebno usodo avtorja tudi ni bilo mogoče. Zato vsega, zlasti dialogov, ne gre jemati dobesedno, toda dejstva so točna, prav tako vzdušje; marsikaj od opisanega je bilo znano že prej, čeprav seveda ne tako podrobno in ne iz zornega kota očividca.
Vsekakor izjemno branje in izjemen prispevek k anatomiji neke neverjetne diktature.
Knjigaje izreden dodatek k hlademu pivu in senci!
BODITE KREATIVNI
SOLA KREATIVNEGA PISANJA (tebral in uredil Andrej Blatnik, LjubJjana, Aleph 1990)
UVOD:
Kako narediti kreativnost funkcionalno in jo podrediti modemim normam? To se sprašujejo različnt teoretiki in pisci v zborniku, ki drŽi korak z modernimi tokovi. Ali pa gre samo za osebnostne iziive nekaterih literatov? Odgovor je: učhe se in ne sprašujte se! Hop! Saj to je čista zmeda! Kako se učiti, Če se ne sprašuješ o osnovnih vprašanjih človeške eksistence? Torej, sprašujte se in pisali boste. Ne, tudi tako ne bo Šio. Sledite svoji izkušnji in boste napisani in boste svoj lasten tekst. Tako je že bof je. Toda brez egoizma, ker potem ne more biti šole kreativnega pisanja. Povej tudi drugim, kaj si ugotovii in laŽje ti bo. Saj to so terapevteke vaje? Eden pravi tako, drugi spct drugače. Vsak od njih pa je trdno prepričan v svpj prav. Kot je Hemingway rekel Fitzgeraldu: >Piši In ne ukvarjaj se s tem, kaj drugi pravijo o tem.« Zamislite si Hemingweya v šofi kreativnega pisanja.
Šola kreativnega pisanja je zbornik izbranih tekstov §e bolj izbranih literatov, ki so si vzcli čas, da bi spregovorili o tem, kako, kje in kdaj je treba vzeti pero v roke. Če se ti zdi, učenec, da te velikani pisane besede gledajo zviška, se motiš, saj so vse to izrekJi z najboljšo namero, da bi ti pomagali v tvojih mukah. Kajti vsi vedo, da bi zelo rad pisal in zato so ti izdali premnoge skrivnosti, ki so tudi njih same mučile, dokler jih niso sprevideli in postali to, kar so. Naj te ne moti, de vsak govori po svoje. To te ne sme zmesti, kajti tudi sam si razdeljen na več rnnenjskih enot hkrati. Toda tega še ne veš. Vse to boš spregledal, ko napišeš pravo stvar. Satno po^editi se moraS skupini. Skupina ti bo pomagala. Verjetno ste v teh prvih besedah začurili malce ironije. Vaša ugotovitev je bila na mestu, toda ta ironija je moj skromen dodatek k šoii kreativnega pisanja. Sicer pa je potrebno biti resen v takšnih rečeh, zato bi na&el nekaj najbolj zvcnečih imen, kt jih imate priložnost občudovati v pričujočem zborniku: Kurt Vonnegut, Patricia Highsmith, Igor Bratož, Raymond Carver, Donald Hall... To so nekateri od tistih, ki so se pisati že naučili, zdaj pa je vrsta na vas. Bodite pridni in ne ustrašite se tudi, ko bo najhuje: samo poglejte kakšen od legendarnih citatov in takoj vam bo lažje. Nikoli ne veš, kdo ti bo povedal resnico o tistem, kar te najbolj muči. Sicer pa je zboraik Šola kreativnega pisanja zapisan pod štartno Številko 25 pri založbi ALEPH, ki je s to knjigo pokazala, da ne zaoslaja za modernimi trendi v iiteraturi. Šole kreativnega pisanja so biie sprva v ZDA. Vara ta podatek kaj pomeni?
EsadBabačič
Galerija Cankarjev dom
Marc Chagall
Razstava, ki nam jo ponuja CD. jc tokrat nekaj poscbnega. Združuje namreč Irojc elcmentov: literarno delo z La Fontainovimi basnimi, ilustracije k basnim, ki pa so samostojni umetniški izraz in prcvod basni Ivana Hribarja iz lcta 1917 in 1931. Torej kar trijc avtorji, od katerih seveda izstopa Marc Chagall.
Ilustracijc h knjigam ali pcsmim so zmeraj pomcnilc lc dopolnilo k tckstu in bolj ali manj vzbujalc pozor-nost bralccv. Tokrat pa smo postavljeni v povsem novo izhodiščc sprcjcmanja in doživljanja. La Fon-tainovc basni (vsch jc 237) so izšlc 1686 in 1694 v dvanajstih knjigah. S svojimi prispodobami iz živalskega svcta so pomenilc scslavni dcl francoske literalurc. »Na novo« jih jc hotcl izdati Ambroise Vollard, trgovcc z umctninami in pomcmbcn mož novc umctnosti. Tako jc dobil Chagall naročilo za barvnc jcdkanicc k basnim, kar pa zaradi lchničnih tcžav ni mogcl urcsničiti: s črno-belimi kontrasti jc skušal nadomcslili barvc, za kar jc potrcboval tri lcta (od 1928-31).
Zakaj so živali skozi zgodovino tako zaposlovalc človcka/ Litcrati so sc poslužcvali basni kot izraz-ncga srcdstva žc od grškcga (Ezop) in rimskcga (Ovid, Horac) obdobja naprcj. Zanimivo jc, kako lahko živali služijo kot odlična pretveza za prikazovaiije človeških laslnosti. Čc bi jih razkrinkali na običajcn način, bi bilc zgodbc poučno-moralis-tičnc, pa še dolgočcsnc povrliu. Z basnimi pa doživljamo sami scbc. Tako so lahko hkrati odlična motivacija oz. žc kar didaktična meloda poučevanja.
Tudi Chagail jih jc pri braiiju najbrž tako doživljal. Le da v njih ni iskal »poantc«, ki jo basni imajo, marveč jc uporabil svojo »poctiko« slikarja jn v podobah živali našcl prispodobo človcka. Tako jc »naslikal« človekovo hudobijo, zvitost, žalost, vcselje v živalskih podobah ptičcv. lisic, kokoši, oslov... Nasprotno pa podobc človcka v njcgovih ilustracijah izžarevajo nekaj »živalskega«. kot bi nas Iiolel prclisičiti. Prestavlja nas v iracionalni svct, kjcr zunanji izraz ni vcč pomemben. Pomcmbno je doživljanjc, sprejemanje.
lOOjedkanic k
La Fontainovim basnim
Chagall zaradi tehniČnih težav ni mogel uresničiti ideje o barvnih jedkanicah, zato se jih je lotil na drugačcn način. Da bi mu nekako le uspelo ohraniti barvitost, je opustil akvatinto za toniranje in ob-deloval plošče tako, da je polagal črte eno čcz drugo (podobno suhi igli). S tem je dobil poseben izraz senčenja. Možnost kontrasiranja se je povečala, pros-torjedobival večje razsežnosti (svetlo-temno, zgoraj-spodaj, spredaj-zadaj). Posebnost je tudi v perspektivi. Upodobitve živali in človeka je postavil izvcn proporcev, nekateri lebdijo v zraku, velikanski jclen stoji na majhnem grmovju, spredaj pa stoji še manjši človek. Dovolil si je tudi to, da je določene slikovnc clcmcnte postavljal v robove oz. kote slik. Tako imamo v lcvem kotu slike grozdje, v desnem pa glavo lisjaka, ki si ga ogleduje . Torcj gre pri tem tudi za uporabo produktivne diagonale. Grafike preplavlja duh fantastike, ponekod celo burleske, povsod pa so pomembni človeški in živalski značaji in ne »poan-ta«.
Zakaj je Volland za ilustracije izbral prav Chagalla? »Ker je Jutrovo prvotna domovina basni, sem si poiskal umetnika, ki mu je bil čar basni zaradi njegovega izraza in kulture domač.«
Chagall se je nainreč rodil v Vitebsku (7. julija 1887), »na kmetih« v židovski družini. Kot otrok je živel z naravo in živali so bile del sveta, ki ga je doživljal. Slikarstvo jc študiral najprej v Rusiji in nato v Parizu. Po štirih letih sc je vrnil domov in tam živcl do 1.1922, ko sc jc odločil, da bo zapustil domovino. Odšel je najprej v Nemčijo, nato v Francijo. In tam je začel z ilustracijami: najprej v Gogoljevih Mrtvih dušah, sledile so La Fontainove basni in nato še ilustracije k Svctemu pismu. Basni so izšle leta 1939, trinajst let po Vollandovi smrti.
Za koncc bi povedali še to, da pri ogledu razstave in branju basni doživljamo dvojnost. V ilustracijah naj bi »prepoznali« basni, pri Chagallu pa so ilustracije samostojne slike, neodvisne od njih. Vprašali bi se, ali so potemtakem sploh smiselne. In ali so same po sebi zadostnc za objavo v knjigi.
Razstavo si lahko ogledate do 9. septembra.
Nives Klinc
foto: Žiga Koritnik
Galerija ŠKUC
MODNA
REVIJAV
SLIKAH
Jaka Žan kot modni kreator
Galerija ŠKUC nam je po fotografijah z beneškega bienala predstavila fotografije modnih izdelkov Jake Žana. Prepričani smo, da bi bila modna revija »v živo« dosti bolj učinkovita, toda tudi fotografije, ki so hotele biti umetniške, so imele zadostno sporočilno vrednost. Ali bo Žanu uspelo prodreti in uveljaviti svoj modni trend usnjenih jaken?
Z razstavo nam Jaka razkri va svoje delovno področje. Motivno jo je razdelil na dva kroga. V prvem nam na fotografijah bolj reportažno predstavlja svoje dosedanje dosežke: izdelke hlač, jaken, čevljev, raz-nih našitkov na majice in jakne (mitološke pošasti). Sklop fotografij je namenjen tudi njegovemu kos-tumografskemu delu v gledališču. V drugem pa se je omejil na predstavitev svojih jaken z barvnimi našitki iz usnja ali blaga. Velike fotografije so v omari črno-bele, obarvane z »airbrushem«. Skoraj v naravni velikosti si lahko ogledamo jakne, ki so zares nekaj posebnega. Pa še fotografije nudijo malce umet-niškega užitka. Vse skupaj pa daje vtis elitnosti.
Galerija ŠKUC zmeraj znova preseneča z raznoliko ponudbo razstav. Tako sedaj vsi čakamo na novo? presenečenje.
Nives Klinc
life is life
POLETJE V
STARI LJUBLJANI
foto: Karli Erdlen
Ravno sem čakal, da se na nekem nemškem satelitskem programu začne prenos iz Berlina, kjer je večni megaloman in nekdanji floydovec Roger Waters postavil zid, in sem besno prek-lapljal programe na svojem televizorju. Nenadoma sem tudi na zagrebškem programu oziroma Hrvaški televiziji, kot se temu sedaj reče, zagledal napis »neposredni prenos«. Zas-tal mi je dih. Ne da tudi naši sosedje prenašajo spektakel iz Berlina? Sledila je evrovizijska špica. Pričakoval sem, da bom vsak trenutek zagledal Postdamski trg, potem pa se je prikazal zagrebški Trg Republike in napis, da gre za nekakšno tradicionalno »smotro folklore«. Ves poklapan sem preklopil na nemški program.
Kaj hočem povedati? Medtem ko cela Evropa prek satelitov spremlja mega rockovske spek-takle (mimogrede, isti večer je bil na MTV posvečen rolajočim se kamnom in njihovi Urban Jungle turneji), jim skušamo mi preko Evrovizije prodati Ijudske plese naših narodov in narodnosti. Tu pač ne pomaga nobena zamenjava oblasti.
A vrnimo se v BerJin. Očitno je tudi rock'n'roll dokončno podlegel megalomanski spektakularnosti, ki je povsem zasvojila Hol-lywood; zdi se mi namreč, da je naj-pomembnejše, koliko deset milijonov dolarjev je vloženih v projekt in čejihje dovolj, je uspeh zagotovljen. Sploh, če je zraven kakšno mega zvezdniško ime. Poglejte. Ko sem pred desetimi leti v Londonu gledal izvirni The Wall Šov, si nisem niti slučajno razbijal glave z dejstvom, da gre za največji stejdž v zgodovini rocka in nisem imel pojma, koliko ljudi ga je sestavljalo, koliko je vse skupaj stalo ipd.
Ko sem pred poldrugim mesecem gledal Stonese, mi je bilo povsem jasno, da je oder urbane Dungle v vsem prekašal desetletje stare rekorde Pink.Floydov. Mimogrede, konstruiral ga je isti človek, ki je postavil flojdovski zid. No in... Rollingi so bili ravno sredi evropske tumeje, ko je Roger Waters v Berlinu postavil še dvakrat večji oder. Rekord je torej po enem desetletju v nekaj mesecih padel kar dvakrat. Kajti k vseeno večjemu odru sodi tudi vedno
več luči, močnejše ozvočenje in seveda efekti, saj drugače velika večina poslušalcev ne bi imela ničesar od koncerta. Če bodo šle stvari tako naprej, in očitno bodo, že naslednjo sezono ne bodo šteli koncerti, kjer bo oder krajši od petsto in nižji od dvesto metrov. V svetu, seveda.
Pri nas še ni tako, saj turneje A razreda ne prihajajo do naših krajev. Tu in tam pride kakšen rocker B kategorije in dokaže, da je razlika med A in B klaso vedno večja. Tako se je v Zagrebu prikazal Alice Cooper, ki naj bi bil spet na višku slave. Toda zataknilo se je že pri zvoku; proti tistemu, kar so Cooperjevi tehniki spravili skupaj na začetku, zveni tudi najbolj garažni bend v K4 kot muzika s CD gramofona. Sčasoma so zadeve sicer malo spravili v red, ampak ozvočenje je bilo odločno prešibko. In to na kao hard & heavy koncertu! Alica so sicer proti koncu vsaj trikrat umorili, nazadnje z gil-jotino, ampak tudi to ni dosti omililo vtisa low-budget turneje. No, s to ugotovitvijo se verjetno ne bi povsem strinjali pri Kompas-koncertih, ki so ta nizek budet krepko poplačali iz svojega žepa, saj ne preveč polna dvorana zagrebškega Doma športov (ja, kakih pet tisoč, so zmajevali z glavami Iokalni poznavalci) gotovo ni prinesla potrebnega inkasa. Ampak naši promoterji se ne dajo. Tako bo te dni brez prave medijske promocije in v času, ko ni več na vrhovih lestvic, v Zagrebu igrala Tanita Tikaram. Če bo, scveda. Za začetek septembra pa se nam, v Zagrebu seveda, obeta sam David Bowie. Zanj so se greble štiri naše agencije, zmagal pa je Toni Sabol, ki je ponudil 200.000 (dvesto tisoč) dolarjev (USD) honorarja. Kako namerava pokriti vse stroške, mi ta trenutek še ni jasno. Njemu verjetno tudi ne. Nekako se mi zdi, da je po vsakem tazaresnem koncertu pri nas vedno manj upanj, da bo ta dejavnost tržno zaživela.
Tega se očitno najbolje zavedajo krajani stare Ljubljane, ki že v kali zatirajo vse ne-tržne zamisli o poži vitvi tega koščka mesta z muziko.
Gary Gray
Mfe is Mto ;
SLOVENIJA, MO JA
SAJNIRES, PA JE
TURISTICNA BOLEZEN
•••
Čisto navadna zgodba; kdor se v njej prepoz-na, si je sam kriv. There's none so blind as those who will not see.
V Ljubljano pride turist iz daljne Evrope. Nekoliko negotovo se zazira v prečudovite fasade starega mesta. Okoli vratu mu visi fotoaparat, v desnici stiska karto centra, v levici pa priročen angleško-srbohrvaški slovarček. Saj bi bil kupil slovenskega, pa ga ravno takrat niso imeli. Sonce pripeka in mize pred bifeji vabijo. A vendar je trdno odločen, da sii bo ogledal še Opero. Nekaj malega je slišal o zgodovini stavbe in bi jo rad videl. Pobrska po knjižnici in ustavi prvega mimoidočega: »Zvinite, gde opera je ?« Vrli domačin ga nekoliko začudeno pogleda, ošvrkne fotoaparat in kratke hlače, pokaže z roko nekam navzgor in izpusti slap srbohrvaščine. Tujec sledi pogledu, obupano zamahne z rokami in vpraša: »Do you speak English?« Seveda, no problem, krasno se sporazumeta in sta si že po nekaj minutah tako všeč, da ga Jože (Jaka, Miran, saj ni važno) povabi na pivo. Stopita do prvega kafiča, Jože (pa naj ostane kar pri tem imenu) hoče naročiti, vendar ga John (Michael, Dieter, Fran?ois) prehiti: »Dva pivo, molim lepo.« Na Jožetovem obrazu se začrta izraz čiste blaženosti. Nežni nasmešek mu ozari lice in počasi reče: »Dobro govorite jezik. Gde ste naučili?« »Knjiga,« odvrne John in pokaže na slovarček. Nato pijeta hladno pivo in v poliglotski mešanici jezikov prijetno kramljata. Prvo pivo da prostor drugemu, nikamor se jima ne mudi, novopečeno prijateljstvo je pač treba zaliti. Jože se spomni, da je žena prav to jutro kupila nekaj več mesa, morda pa... V trenutnem navdihu povabi Johna na kosilo. Slednji ne more skriti svojega navdušenja.
foto: Diana Andelič
Jožetova žena se najprej zmrdne nad nepovabljenim gostom, ko pa izve, da je iz Evrope, se pridno loti kosila. Že razmišlja, kako bo drugo jutro ob kavi Francki povedala o pomembnem gostu. John se je ves dan izdatno potil in v mešanici angleščine in srbohrvaščine prosi, če bi se lahko stuširal. Seveda, no prob-lem. Vsi so ganjeni, kako ta Evropejec skrbi za higieno. Seveda, to je kulturen človek, ne pa kakšno barbarsko zmene.
Kmalu so spet vsi v dnevni sobi, iz kuhinje prijetno diši. Pogovor nekoliko zastaja, zato si gre Jože umit roke. Diskretno opere banjo, zloži brisače in pobriše po tleh. No ja, je pač pozabil, si misli in o zadevi sploh ne razmišlja več. Kosilo je fantastično, vsi so srečni in zadovoljni, in ko se končno poslovijo, imata Jože in njegova žena oči skoraj solzne. Na hitro še izmenjaio naslove in si obliubiio novoletne čestitke na veke vekov.
V hiši nenadoma zavlada praznina. »Tako prijeten človek, tako omikan.« S temi besedami žena skrbno pobriše ostanke pepela na preprogi. John je namreč strasten kadilec, sredi pogovora človek pač včasih zgreši pepelnik, saj razumete.
Jožeta žeja po še kakšnem pivu in se poslovi. Brezciljno tava po poletno pisanem mestu, v mislih obnavlja prijetne trenutke, ki jih je preživel z Johnom. Kdo bi si mislil, da mi bo nekdo všeč že po tako kratkem poznanstvu, si misli. Ves zamaknjen v spomine skoraj presliši vljudno vprašanje z leve: »Izvinite molim, gde je opera? Teško se znalazim sa tom kartom.« Jožetu za sekundo zapoje srce, nato pa se ozre v neznanca. Okoli vratu ruski fotoaparat, v levici zemljevid, v desnici pa cigareta. Pogled se mu zmrači. »Ne razumem. Poglejte si na zemljevidu.« Neznanec se za trenutek zmede, nato pa se zazre v zemljevid. Jože še kar stoji, pravzaprav sam ne ve, zakaj. »Možete mi, molim vas, samo reči, gde točno se sada nalazimo?« »Lepo sem vam rekel, da vas ne razumem,« kategorično odvrne Jože in s hitrim korakom nadaljuje pot. Da me nekdo tako gnjavi! Zakaj vsi ti Balkanci najdejoprav mene, si ogorčeno misli in dan je za njega pokvarjen.
Niti pivo mu ne tekne in edino; kar se kot svetla lučka sveti v prihodnosti, je načrtovani shopping v Celovcu. Toliko vsega je treba kupiti, pa vsi tako lepo razumejo mojo polomljeno nemščino, si zadovoljno misli in si celo dovoli samovšečen nasmešek. Ja pa ja, to je vendar Evropa, ne pa kakšna zavržena balkanska beznica...
Sugarplum
Iz Nizozemske smo prejeli senzacionalno vest, da je skupini portugalskih znanstvenikov v izgnanstvu uspelo krizati čistokrvnega plemenskega bika (ime:Lisko) s kopico sena. Rezultat je fenomenalen: krava - žitarica.
dunajski zrezki, v hudi sili se zateče tudi k bureku.
Razmnoževanje krav - žitaric je možno na več načinov: s semeni, podtaknjenci in seveda najbolj atraktivna možnost - stari dobri način »bik na kravo«. Žal je slednji iz tehničnih razlogov težje izvedljiv, saj in-dustrija tovornih in rušilnih vozil zaenkrat še ni dorasla tej nalogi.
COWGRASS, kot jo ponesrečeno imenujejo, doseže v višino do tri metre, sicer pa se po zunanjem videzu ne razlikuje kaj dosti od povožene mačke.
Zanimivo je, da so »ustvarjal-ci« Cowgrassa kljub revolucionarni ideji obdržali nekatere že skoraj tradicionalne lastnosti običajnih krav. Tako tudi pri Cowgrass obstajata dva spola: srednji in pa še telo, glede katerege še niso dokončno enotni. Covvgrass ima telo, iz katerega visijo štiri popol-noma neuporabne noge, ki jim jih navadno že ob rojstvu (običajno je to na začetku življenja) zavozlajo v pentljo, da jih potem lažje vozijo z buldožerji na jutranji sprehod, saj se mora (ravno tako kot običajna krava) veliko gibati po svežem zraku. V primeru dežja jih pokrivajo z vodotes-nimi ponjavami.
Krava - žitarica je zelo občutljiva na vremenske spremembe in kaj hitro zboli. Je pa izredno inteligentna (še bolj kot miši), saj doslej še ni nihče slišal, da bi izjavila kako neumnost. (Pravzaprav ni še nikoli ničesar izjavila.) Izumitelji krave - žitarice zatrjujejo, da jo bodo že v roku enega leta z nadaljnim križanjem tako izpopolnili, da bo pri molži dajala skoraj kilogram           oluščenega
pšeničnega semena na dan. Dnevno požre le 20 do 30 kubikov hrane, najljubši so ji
Psihologi menijo, da bližina tega nenevarnega trimetrskega bitja (z vonjem po gnili travi) pomirjujoče vpliva na človeško psiho in napovedujejo, da ni več daleč čas, ko si bo vsakdo lahko omislil vsaj en primerek v svojem stanovanju.
In buldožer.
Takrat bo, pravijo, blaznost dokončno izkoreninjena.
Strokovnjaki z različnih področij so si bili enotni v oceni, da je pojav krave žitarice gotovo eden večjih dogodkov v zgodovini človeštva.
Na top lestvici vseh časov se je uvrstil na visoko deveto mesto, takoj za odkritjem »Tempirana opica« (opica, ki pogine takoj za tem, ko jo ustreliš na točno določeno mesto).
Jašihimo Jakamoto (po narodnosti Danec), se z vzgojo Covvgrassa ukvarja že dvanajst let. In to neuspešno. Eksluzivno za članek, ki ga pravkar berete, je izjavil: »S pojavom krave - žitarice bodo na mah rešeni vsi stanovanjski problemi na tem planetu.«
Nihče ga ni razumel...
Tu se pojavi pripomba: »Je ta članek sploh primeren za objavo?«
Zaradi krave - žitarice pa je prišlo tudi že do prvih kriminalnih zapletov: po še ne čisto preverjenih podatkih je namreč v noči s ponedeljka na torek (Benito M, 84) poskusil odnesti največji primerek krave - žitarice iz njenega rodnega hleva. Zlobne . govorice namigujejo, da so mu malopridno dejanje preprečili oboroženi stražarji. Nepristranska obduk-cija je pokazala, da je vseh sedem krogel kalibra 33 zašlo v srce (Benita M, 84) po golem naključju.
Ostaja pa dejstvo, da trenutno Cowgrassa ni mogoče kupiti nikjer.
Na tem mestu bi se lahko vprašali:
1.   Kdo je pravzaprav elita, kateri je krava - žitarica namenjena?
2.  Zakaj so ostali prikrajšani za vse ugodnosti, ki jih s seboj prinaša pojav Covvgrass?
3. Kdaj bo prišla na svobodno tržišče?
4.  Ali je Cowgrass res tako zelo uporabna?
5. Bo letos Jugoslavija končno osvojila naslov svetovnega prvaka v košarki?
6.   Koliko v resnici tehta povprečen primerek krave -žitarice?
Da se ne bomo spraševali, raje še kaj povejmo:
THE END
Ekskluzivni vojni dopisnik Tribune iz Indonezije: Tomo
Kotiček za amaterske
poljedelce
•ffig_jffe
HIT GRAFITILETA 1947
SLOVJENSKI
POROCEVALEC
,januar1947
Tovariš, tovarišica, ali si že redni podponiik
Socialnega fonda OF?
Tujega nočemo, svojega ne damo!
Delu čast in priznanje!
Zdravje delovnemu ljudstvu.
Širite tisk OF!
SLQVENSKI POROCEVALEC, februar 1947
Z dobro knj igo boš obogatil svoje znanje, z dobro
knjigo boš prcmagal težave, ki ovirajo tvoje
strmljenje k naprcdku!
Zrno znanosti zadenc bolje kot jekleno!
Z znanjcm oborožen človek je nepremagljiv!
Mi oblikujemo danes državljane nove Jugos-
lavije. Mi ustvarjamo veliko stvar in sc moramo
tega tudi zavedati.
Knjiga nas uči iskrcno ljubiti ljudi in spoštovati
njihovo dclo.
Zablode in prcdsodki, v katcrih so sc ljudje
vzgajali stoletja, so težka dcdiščina, katere se
moramo osvoboditi.
Vse svinjskc kože »Koteksu«.
V boj proti jetiki!
Sam svet nc morc storiti človeka popolnega. To
lahko doseže cdinolc s čitanjem najboljših
pisateljev.
SLOVVENSKI
POROCEVALEC
, marec 1947
Noben otrok naj ne bo več plen ulice! Dom igre
in dela vsakemu otroku!
Matere! Žene! Kjerkoli stc zaposlene, zahtevajte
ustanovitev jasli in domov igre in dela!
Materam, ki gradijo naše gospodarstvo, vso
pomoč, njihovim otrokom jasli in domove igre
in dela!
Noben dojenček naj ne bo vcč sam, brez pomoči
zaklenjen v stanovanju - ustanavljamo jasli!
SLOVENSKI POROCEVALEC, aprill947
Darujte za rdeči križ!
Pomladanski cross - uvod v fizkulturno sezono! Pazite pri zažiganju kresov, da ne nastanejo gozdni požari!
SLOyENSKI POROCEVALEC, majl947
Če hočemo pomagati našim kmetom izboljšati
poljedeljstvo, moramo imeti industrijo, ki bo
proizvajala umetna gnojila, kmetijske stroje in
orodje. Zato moramo najprej ustvariti težko
kovinsko industrijo, ki bo izdelovala tovarne za
poljedelske potrebe.
Pri nas v občeljudskcm gospodarstvu, kjerproiz-
vajamo za potrcbe ljudi in ne za dobiček, so krize,
kakršne pozna kapitalistično gospodarstvo,
nemogoče.
Borite se za uresničevanje petletnega plana, za
srečno bodočnost delavskega razreda in vsega
delovnega ljudstva naše dežele!
Koroška je naša in za njo se bomo borili!
SLOVENSKI POROCEVALEC ,junijl947
Tekmujmo v pripravah za počitniške kolonije, ki so potrebne naši delavski, šolski in ostali mladini! V primeru požara kličite gasilce na telefonu 55-55.
SLQVENSKI POROCEVALEC, avgust 1947
Naj živi bolgarsko ljudstvo, ki je v skupnem boju
s svobodoljubnimi narodi strla jarem imperialis-
tov!
Skupaj v borbi - skupaj v miru!
SLQVENSKI POROCEVALEC,
september 1947
Balkaniada v vajah na orodju 5-7 IX. manifes-tacija bratstva in enotnosti balkanskih narodov! Nabirajmo polže!
Tujega nočemo in svojega ne damo! Nikdar premagani in vselej zmagovalci!
SLQVENSKI POROCEVALEC, oktober 1947
Napredek kmetijstva - zagotovilo za prehrano!
V petletnem obdobju mora fizkultura zajeti
slehemo vas!
Varujmo gozdove pred požari!
Slabo seme ne bo dalo kruha delovnemu
človeku!
SLPVENSKI POROCEVALEC, november 1947
Za svoboden, demokratičen tisk, ki služi h krepit-
vi miru in varnosti!
Pameten človek dela in varčuje!
v   SLOVENSKI POROCEVALEC, december 1947
Darujte za rdeči križ!
Tovariš, tovarišica, ali si že redni podpornik
Socialnega fonda OF?
SLJOVENSKI POROCEVALEC, juiij 1947
Danes vsi k pregledu krompirjevih nasdadov
pod  skupščinskimi klopmi!
sveto seme demokracije
Domača modrost pravi, da so vse dobre stvari tri. In ker se vsako naše tovrstno spoznanje prične z občutki, jih popišimo. Občutek namreč imam, moji kolegi in kolegice v skupščinskih pros-torih ta občutek verjetno delijo, da je tri srečna številka slovenske demok-ratične oblasti. Saj vsepovsod potuje v trojicah. Pred kratkim je bila denimo v Ameriki.
Kot sem opazila na posnetkih nacionalne televizije, je eden izmed te svete trojice, g. predsednik Peterle, hodil po prostrani obljubljeni deželi in prezentiral novo demokratično podobo Slovenije zelo neurejen: njegov suknjič je bil tako zmečkan, da bi se ga
-  moža namreč - sramovala vsaka poštena Slovenka. Gospod Rupel pa -tako pravijo dobro obveščene kolegice
- je imel v Ameriki poleg službenih tudi strogo zasebne opravke. Govori se namreč, da je obiskal tudi študijsko produkcijo, ki uspešno raste nekje v Ameriki. No, je že tako, da so v ameriških rjuhah daljše noči. Ker pa prijateljice v New Yorku nikakor ne morem priklicati, je novica, ali ima g. Rupel ameriškega potomca, strogo nepreverjena. Gospod Dular - tako
pravijo očividci - pa je ves čas ameriške turneje brezupno iskal listnico, ki mu jo je sunil nepridiprav. In ker smo se na Slovenskem z vsemi spravili, je šla naša posadka v Ameriko v imenu sina, očeta in svetega Duha. V imenu sina je odletel g. Rupel, v imenu očeta g. Peterle (oče je bil pri ta belih, sicer pa to ni nič več pomembno, ker smo jih spravili), g. Dular pa je zastopal interese slovenskega razsel-jenega duha. Ta je namreč razpršen po vsej obli. Pa še bele barve je. Prav tako bel in razpršen je slovenski duh, ki zadnje čase močno šprica iz hlač mojih skupščinskih kolegov. Skupščinske čistilke so se mi pritoževale, češ da tako zaplankanih klopi še ni bilo. Presenečene pa so bile, ko so čistile govorniški pult, za katerim je bilavspermoidna skulptura v višini 29 cm. Čistilke so pač sklepale, da je to prototip slovenskega onega, ki da je pomotoma izpadel iz dnevnega reda ali pa iz hlač kakega poslanca. Sugerirale so mi, naj na naslednjem skupščinskem zasedanju predlagam to skulpturo za slovenski narodni sim-bol, saj predstavlja narodovo potentnost. O tej pobudi še resno razmišljam, medtem ko je spravljena v mojem predalu. Za vsak slučaj... Gospod vojaški minister Janša pa nič ne prepušča slučaju. Slovenska vojska bo, zagotovo! Prepričal me je moj sinček, ki v vrtcu veselo prepeva naslednjo pesem: Mi smo Janševa armada, mamica nas ima rada. Še rajš pa nas ima domovina, ki se za suverenost je borila. Janševa četica že koraka, saj nas lepša prihodnost čaka.
Lepo je v naši domovini biti Janšev vojak,
zato naj pazi se srbski sovrag!
Moram priznati, da sem se močno raz-burila. Se posebno zato, ker sama vzgajam sina v nemilitarističnem duhu, tile v vrtcu pa jih basajo s takšnimi neumnostmi. In takoj sem poklicala vzgojiteljico, ki se je izgovarjala, da nima nič pri tem, da so dobili neka navodila z Republike, da je to povezano z reformo v družbenih dejavnostih itd. Tako bodo otroci vsaj doumeli, kaj demokracija v Sloveniji pomeni, ne pa kot naši neumni novinarji, ki jih mamice nimajo rade, niso za suverenost in sklepajo posle s srbskim boljševističnim sovragom.
Prijateljice so mi priporočile, naj na skupščinska zasedanja nosim dežnjk. Tako se bom osebno zavarovala. Če ne, bom v spopadu bele in rdeče sperme, ki bo močila prihodnja skupščinska zasedanja, povsem roza. Bila sem povsem presenečena, ko sem ugotovila, da vsi prenovitelji ne špricajo rdeče in da vsi demokristjani ne špricajo belo. Gospod Capuder, ki je šprical nekam rdečkasto, je po zasedanju odhitel v skupščinski WC, kjer je onega natančno očistil. Še bolj se mu je mudilo po zasedanju v spovednico, kjer je spiral greh: nes-moterno je namreč ravnal s svetim semenom slovenske demokracije. Držimo pesti, da mu je oproščeno.
Jeklena Magnolija
NAGRADNA KRIZANKA
Vse, ki nam bodo poslali pravilno rešeno križanko, bomo nagradili s polletno naročnino na TRIBUNO.   Rešitve
pšljite na naslov: TRIBUNA, Kersnikova 4, Ljubljana, pod šifro: Križanka
računalniško postavljanje Bojan Korenini
; 11,lv7   JLO    JLJLLv/
- del pod        ra
»Legalizacijo hočemo (vlade nočemo)!«
Obrt, ki ji čas ne pride do živega, ki je vojna ne omeji, temvečji da neslutenpolet, obrt, ki je ne zanimajo letni časi in kije ne bodo nikoli izkoreninili niti ostalijezdeci apokalipse, os-taja tudi v najvišji obliki razvoja človeške druzbe - marksiztnu-leninizmu - med nami.
Nikjer nijavnih hiš, le striptiz bari, ki sojih v 60-tih letih zaradi moralne čistosti socialističnega človekapo tekočem traku zamen-jevali s prevzgojnimi centri tipa Goli otok, počasi in sramežljivo vzniknejo in spet nenadoma iz-ginejo sredi delavsko zaspanih mest. Pa vendar, prostitucija obstaja, zavitavplaščskrivnosti kot del podzetnlja.
Ce boste o prodajanju teles spraševali na policiji, vam bodo, sicer nekoliko nejevoljni, da sprasujete o stvareh, ki so uradno več ali manj od acta, ntorda postregli z vsebino Gogoljevih Mrtvih duš, kajti podatkov o prostituciji ni. Ce boste odšli na ministrstvo za zdravstvo in socialo, vas bodo praznih rok napotili na ministrstvo za pravosodje in upravo, pa morda še h gospodu Bavčarju in nato se vam bo še Sizif posmehoval v pest.
Zakaj prazni listi ob tolikšnem zgodovinskem znanju o obrti vseh obrti, brez katere ne bi bilo Kaligulinih orgij in nič manj nedolžnih zabav njegove svetosti papeža Aleksandra VI. Borgie ter njegovih sodobnikov na evropskem vzhodu?! Menda je Todor Živkov v lovske vile, daleč stran od kalnih oči revoluciji vdanega proletariata, za tovariše pripravljal presenečenja v obliki mladih deklet in fantov, medtem ko so pri Gustavu Husaku našli le pornografske filme. Prazni listi enostavno zato, ker jih nihče ni izpolnjeval v prepričanju nekaterih: Bolje pustiti temi nekaj, kar je po naravi temnega! Ti nekateri so vso stvar opazovali z nekoliko svetlejše strani, med Ijudmi pa že krožijo zgodbice o nekdanji priročni javni hišici na Brionih ter o lovih ex- mogočnikov jugoslovanske partije in države na vse kaj drugega kot na živali.
Tako ni čudno, da je pri nas ostala pros-titucija kriminalizirana dejavnost, medtem ko so jo v večini zahodnoevropskih držav, vključno z našima sosedama Italijo in Avstrijo, že zdavnaj legalizirali ter tako rešili vrsto problemov. S tem, ko so jo podvrgli družbenemu nadzoru, so jo ločili od kriminala, z rednimi zdravstvenimi pregledi njenih protagonistk omejili širjenje spolnih bolezni, dekleta so socialno zavarovana, država pa še poleg vsega polni lastno blagajno.
Prostitucija je in prostitucije ni
Na ljubljanski železniški postaji (verjetno je podobno v vseh večjih slovenskih mestih) lahko po daljšem spremljanju postajnega vrveža opaziš na primer dva moška, ki s prstom kažeta proti na zid naslonjenemu dekletu in že s pogledi dajeta slutiti, da pogovor teče o njem. Nato si sežeta v roke in kupčija je sklenjena. Dekle se bo vnaprej dogovorjenem mestu ob določeni uri za vse sprejemljivo ceno vdalo poželenju, ki je za uro ali več zakupil njeno telo. Večino denarja bo seveda pobral zvodnik in ga nato dalje investiral v ostale dejavnosti podzemlja - na primer v trgovine z mamili, ali trgovino z
belim blagom. Po slednji Jugoslavija tako ali tako prednjad v Evropi: prodaja romskih otrok v Italijo, prodaja fetusov kozmetičnim tovarnam v Italiji in Južni Ameriki, lq iz njih izdelujejo najfinejše ženske kreme. Eden izmed kanalov trgovine z belim blagom je, dokler ga kriminalisti niso presekali, tekel celo čez Maribor. Glede prostitucije pa je znan ljubljanski primer iz Rakove Jelše, kjer je dolgo časa delovala skrivna javna hiša. Nek moški je oddajal sobe skupaj z dekleti. Večinoma so to bile delavke z juga države, ki so se zaposlile v Ljubljani, niso pa imele potrdila o stalnem bivališču. Možakar jih je tako lahko z grožnjami prisilil k prostituciji.
Seveda pa v Ljubljani ne obstaja le ženska prostitucija - prodajajo se žene v starosti od 15. pa vse do 70. leta - temveč tudi homosek-sualna in heteroseksualna. Žene, ki jih predvsem uporabniki njihovih uslug im-enujejo tudi blodnice, hotnice, cipe, vlačuge, candre, lajdre, torej z najbolj pejorativnimi obkladki, se po kategorijah delijo na poulično prostitutko, barakarsko, kavar-riiško (Poznate ljubljanski znamenitosti: Nebotičnik in hotel Slon?)... Pa tudi »call girls« pri nas niso nič nenavadnega; potrebujejo jih v podjetjih, kjer se z njihovo pomočjo tuji partner lažje odloči za podpis poslovne pogodbe, ter v boljših hotelih ob morju, kjer želijo povečati hotelsko porabo. Heteroseksualna prostitucija je značilna za obmorske kraje, kjer želijo gostjam in gos-tom ponuditi nekaj več, pri tem pa sodelujejo pred vsem mladi fantje, stari od 20 do 30 let.
Moška prostitucija je bolj na očeh javnosti še-le v zadnjem času, predvsem zaradi aidsa. Znan je primer, ko je v Ljubljani nek hotelski receptor plačeval fantu krano in obleko, kot povračilo pa zahteval, da mora biti ob vsakem času na voljo hotelskim gos-tom. Sicer pa je znano shajališče Cesta VII. korpusa. Ker se vse odvija ponoči pod okril-jem teme, ni nič nenavadnega, da prihaja do določenih kriminalnih dejanj: pretepi, vlomi, saj je med njimi veliko uživalcev trdih drog.
"    i'  i»»"    '   \                          ^«%                                                         ''^                              ^^SSS&SSSJSSSSSHSSg^SSSSSSSSSSSSSSBSSS^^^^^
Legalizacija in nadzor
Kam nas je pripeljalo zatiskanje oči pred resničnostjo, je menda povsem jasno, saj prostitucija, ki je specifičen družbeni fenomen, ni vprašanje tega, ali se mi z njo strinjamo ali ne. Prostitucija ni vprašanje morale neke družbe - najglasnejša je bila vedno puritanska lažna morala - kajti v družbi se vedno najdejo ne tako redki posamezniki, ki so tako ali drugače njeno gonilo. Nam preostane le, da izberemo manjše zlo - legalizacijo in nadzor. Toda odzivi na ta predlog so zelo različni. Tako vlada kot policija gledata nanj pozitivno, vendar se trenutno ukvarjata s »pomembnejšimi« zadevami. Ministrstvo za zdravstvo in socialo krpa proračune bol-nic, pravosodno ministrstvo se pripravlja na sprejem nove ustave, medtem ko se policija, ki je podrejena notranjemu ministrstvu, uk-varja sama s seboj - notranjo reorganizacijo. Enako je z različnimi občinskimi službami, prostituiranci pa, ki so ne glede na naše odpore in predsodke na jvečje žrtve te dejav-nosti, ostajajo sami. (Zanimivo je, da so največ odpora pokazale članice lezbične skupine Lilitke; ena od njih je dejala: »Ne boste delali politike preko ženskih trupel!«)
Sicer je s prostituiranci zelo težko stopiti v stik, pa še takrat neradi govore o svojem poklicu. Kot profesionalci strogo ločijo zasebno in delovno sfero. Pri ženski pros-tituciji so vpletene največ ženske iz nižjih slojev, z nižjo izobrazbo - ni pa to pravilo. Ne razmišljajo veliko. Živijo z danes na jutri in so pod velikim vplivom zvodnikov. Morda so se že kdaj pregrešile pred zakonom, tako da jim ilegalnost na nek način ustreza. So pa moški prostituiranci glede zaščite pred spol-nimi boleznimi bolj osveščeni kakor na primer ostarele, zapite ženske.
Legalizacija oziroma zakonska regulativa sicer ne moreta rešiti vseh problemov, na primer širjenja aidsa zaradi njegove dolge inkubacijske dobe,lahkopa vsaj delno popravita današnjo porazno sliko, kjer kraljujejo nasilje, častihlepje po denarju in nehigiena. V Kazenskem zakonu (KZ) SFRJ obravnava prostitucijo 251. člen, ki pravi: »Kdor pridobiva, navaja, spodbuja ali mami ženske k prostituciji ali kakoricoli sodeluje pri izročitvi ženske komu drugemu za prostitucijo, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let zapora.« Tudi po KZ Republike Slovenije je zvcxlništvo kaznivo dejanje, in sicer po 105. členu:
»(1) Kdor zvodi mladoletno osebo, se kaz-nuje z zaporom od treh mesecev do petih let«
»(2) Kdor za plaČilo zvodi ali omogoča spolno občevanje ali druga spolna dejanja, se kazraije z zaporom do treh let«
V KZ SFRJ je še dodano, da žena, ki se bavi s prostitucijo, ne stori kaznivega dejanja ampak prekršek po republiškem zakonu. Po besedilu se to nanaša le na žene, vendar
analogno velja za vse prostituirance, sa j žene v tem primeru niso objekt temveč subjekt kaznivega dejanja. V nekoliko modernejšem slovenskem Zakonu o prekrških zoper javni red in mir oseba ni opredeljena, za tovrsten prekršek pa je zagrožena pravzaprav majhna kazen: zapor do 60 dni. Takšni primeri so na sodišču zelo redek pojav, kar je jasen dokaz, da je ilegala najslabša za nadzor.
Poleg že naštetega bi lahko z ilegalizacijo postavili neka osnovna pravila, po katerih bi se morali ravnati vsi udeleženci v primeru prostitucije (verjamem, da bi tako vsaj delno izkoreninili zvodništvo). Predpisali bi, kje sploh smejo stati javne hiše - ne morejo biti, na primer v bližini cerkva, javnih shajališč ali v središču mesta. Upravni organi v neki
Omejevanje prostitucije, še posebej njenega najtežjega dela - trgovine z belim blagom, je predmet večjih mednarodnih sporazumov, ki spadajo v skupino tako imenovanih humanitarnih mednarodnih pogodb. 251. člen Kazenskega zakona SFRJ, pa tudi 252. (»Izdelovanje in širjenje pornografskih spisov«), temelji na osnovi 281. člena zvezne ustave, po katerem federacija zagotavlja iz-polnjevanje mednarodnih pogodb in konven-cij - potnembnejše smo že ratificirali. Najpomembnejše so: Mednarodni sporazum za zaščito pred kriminalno trgovmo, poznano pod imenom »trgovina z belim blagom« (1904), Mednarodna konvencija za zagotavljanje učinkovite zaščite pred trgovino z belim blagom (1910), Mednarodna konvencija za preprečevanje trgovine z ženami in otroci (1921), Mednarodna kon-vencija s polnoletnimi ženami... Po II. svetov-ni vojni sta nastala dva protokola (1947, 1949), kjer se prejšnji sporazutni delno men-jajo in dopolnjujejo. Leta 1949 je Generalna skupščina OZN sprejela Konvencijo o preprečevanju in ukinitvi trgovi^ie z Ijudmi ter izkoriščanja prostitucije drugih, ki jo je Jugoslavija ratificirala leto kasneje.
I.
.1
občini bi nadzorovano izdajali uporabna dovoljenja za prostore, določali standarde opremljenosti sob, kopalnic..., delovni čas... Nadzor nad zdravstveno problematiko bi vršilo ministrstvo za zdravstvo oziroma ustrezne službe. Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja (SPIZ) bi pred-pisovala in pobirala prispevke za nekatera socialna zavarovanja ter tako prostituirance vsaj formalno izenačila z ostalimi družbenimi skupinami. Tako tudi policijski nadzor - trenutno je povsem neuspešen - ne bi smel biti večji kot pri ostalih dejavnostih, pa tudi potrebe praktično ne bi bilo. Policija in sodstvo - pravni red je bil tudi doslej tako naravnan - bi morala protagoniste pros-titucije pravzaprav varovati pred potencial-nimi zvodniki ter nasilnimi gosti javnih hiš in barov.
•v^jjl-:-^:-:«:.:*^^
JUULv/.,,, 1LV; XJUL\?
Verjetno bi bilo na jbolje, če bi se zgledovali po skandinavskih deželah (Ko izstopaš iz kobenhavenskega letališča, nemudoma dobiš prospekt - nekakšen ljubezenski vod-nik po glavnem mestu Danske.), Nemčiji in Nizozemski, kjer je to najbolje urejeno. Ker pa pri nas z legalizacijo ni pričakovati večjega razmaha prostitucije, je za načrtovanje primeren zgled kakšno majhno holandsko mesto, kjer je tej obrti namenjena kratka ulica v dolžini največ 300 metrov. Tam so na obeh straneh razvrščeni nočni bari z erotičnimi programi, kina s podob-nimi filmi, javne hiše ter trgovine s spolnimi pripomočki in tovrstno literaturo. Vsekakor pa ne bi smeli dovoliti, da v Ljubljani ali kjerkoli v Sloveniji nastane celotna četrt s prostitucijo, kakor je to na Pigallu ali v St. Pauliju, saj nadzor izgubi vso moč.
Kot sem torej že nekolikokrat poudaril: Moč teme splahni, ko posijejo prvi sončni žarki! Ker pa prostitucija ni nek ciklus, kjer sončni žarki posijejo sami od sebe, legalizaciji pa spet sledi tema, je potrebno reševanje tega problema nekoliko spod-bosti. Kako? Vsekakor si ne morem predstavljati, da bi pred slovensko skupščino demonstrirali prostituiranci z vzkliki: Hočemo legalizacijo (nočemo vlade)!
Gregor Preac
potopis
ZMAJI
ZIVIJO
Vonj po krvi je vznemiril velike kuščarje, ki so se greli na opoldanskem soncu. Na videz okorne zverine so se začele stegovati proti okrvavljeni kozi na robu previsa. Največji med njimi se je pognal v strmino in zaman hlastal proti vabljivemu truplu. Za trenutek se je ždelo, da mu bo uspelo, potem pa je omahnil nazaj med razdražene živali, ki so z razklanimi kačjimi jeziki slutile bližino plena. Končno je temnopolti domačin zalučal kozo med kuščarje, ki so v trenutku preplavili borno gmoto mesa. Klobčič prepletajočih teles, hlastajočih čeljusti in okrvavljenih gobcev se je kmalu umiril in kuščarji so si zopet nadeli podobo nedolžnih živali, ki uživajo blagodejno toploto sonca.
Srhljivi prizor, ki bii ga danes pričakovali le v kakem znanstvenofantastičnem filmu, je vsak-danjost na Komodu, indonezijskem otočku, kjer živijo ti velikanski kuščarji. Komodoški varani oz. zmaji, kot jim pravijo domačini, z repom vred merijo tudi preko tri metre in zlahka dosežejo tudi prek sto kilogramov teže. Kuščarje je moč najti le tu in še na nekaterih okoliških otočkih. Za
V še bolj sivem in dolgočasnem tajskem mes-tecu je tržnica kraj, kjer ti v jutraiyih urah zagotovo ne more biti dolgčas. Vsakokrat znova me prevzame ta pisani svet neštetth zanimivih obrazov in raznovrstnega blaga, ki se zastonj ponuja radovednim ožem. Domačin, ki je preklinjal blatne luže in sumničavo otipaval zlato rurnene mange, bi nte gotovo proglasU za malo trčenega ail pa vsaj čudaka, če bi mu skušal razložiti, kaj je tako zanimivega na najbdj obiČajnem kraju, kot je lokaJna trŽnica.
Na stojnicah se šopirijo temno rdeči bananini cvetovi, oguljena perutnina, taki in drugačni raki, posušene ribe, žive ribe, kokosovi orehi, ram-butan, mango, papaja, banane... Med pisano ponudbo me vseeno presenetijo BČno očiščeni kuščarji. No ja, zakaj pa ne!? Tisti brez stojnic giasno ponujajo svoje blago kar sede na tleh. Ne morem se načuditi, da jim kupov sadja in zelen-jave ne spešta kak nervozen mopedist ali presvican rikšaŠ, ki s pomilo vanja vrednim bicik-lom ustvarja še dodatno gtiečo.
Tajci si neprestano nekaj balejo v usta. Nič dud-
nega, ko pa se na vsakem koraku nekaj praži, kuha, peče... še najbolj sigurne so videti nekakšne variante palačink, ki jih še vroče zavijajo v bananine Hste in potrpežljivo zlagajo v Iične kupčke. Kupčkanje jim gre spJoh dobro od iok» saj je prav vsaka neč, od zelenjave do rib» lqx>zložena vminiatumepiramide. PVCvrečke, križ sodobne civilizacije, tod še niso dobtte negativnega prizvoka. V prozorne nadloge tlačijo riž, omake, rasaie pekoče specialitete alipa ledeno mrzlo coca-colo.
Hitim mimo skiadovnice školjk in skoraj podrem berača, ki razkazujepohabljene ude in preračun-Ijivo ckiglja z drobižem v zarjavelem lončku. Kot večina mimoidočih, tudi sam namemo prezrem tresočo roko, ki potrpežljivo čaka na drobne kovance.
Močan vonj že od daleč izdaja stojnaco z velikirai bodiČastimi sadeži. Durian, kraljevski sadež, resni^no zasluži vzdevek. No ja, sadež z okusom in vonjem, ki ga je nemogoče opisati, ali takoj vzljubiš in ti ga nikoli ni dovolj ali pa se ti zagnusi še preden ddbro zagrizeš v rumenkasto meso, kt rabio spominja na puding. Zrelost nenavadnega
ŠE
prebivalce male ribiške vasice so zverine prava nadloga, saj jim pogosto zadišijo njihove koze, ovce ali pa perutnina. Nekajkrat so postali žrtve kuščarjev tudi otroci, pred leti pa je menda v njihovih čeljustih.končal neprevidni popotnik. Našli so le fotoaparat... Kljub neprijetnim sosedom pa ribiči nočejo zapustiti otoka, saj so okoliške vode bogate z ribami in jastogi.
Komodoški varani se hranijo s srnami in divjimi prašiči, ki jih je na otoku v izobilju. Večje zverine lahko pogoltnejo kar celega prašička naenkrat in po govoricah domačinov cviljenje nesrečnih žrtev zamre šele v želodcu štirinožnihpožeruhov.
potopis
Enkrat tedensko, ko na Komodo pripljuje trajekt, se tu znajde gruča popotnikov, željnih pus-tolovščin. Žal pa je danes zalezovanje kuščarjev na moč preprosta zadeva. Preden se odpraviš nad zmaje, potrebuješ vabo - kozo ali ovco, ker čuvaji ne pustijo, da bi uboge zverine krmil s čimerkoli.
Pred leti, ko si moral ovco priskrbeti sam in ji tudi ročno prerezato vrat, je cela zadeva morda še dišala po pustolovščini. Danes pa za vse poskrbijo čuvaji. Plačaš tistih nekaj tisoč iupij in se priključiš procesiji popotnikov s kozo in vodičem na čelu. Naša koza, glavni akter predstave, je celo pot obupano meketala, kot bi slutila usodo, ki ji je bila namenjena. Čuvaja smo imeli bolj za okras, saj tistih nekaj kuščarjcv, ki smo jih srečali na poti, ni kazalo kakega poseb-nega zanimanja za žilave in podhranjene turiste.
Cela štorija me je spominjala na povorko moderne sekte, ki pripravlja žrtev strašljivemu božanstvu. Polni pričakovanja smo končno le prišli do mesta, kjer so se zbirali kuščarji, navajeni občasnih priboljškov, za katere ni potrebno toliko truda. Kar ni mi šlo v glavo, kako okornim velikanom sploh uspe ujeti karkoli živega. Najbrž lepo ždijo v kakem grmu in ko pride kaj mimo, zgrabijo nič hudega slutečo žrtev, ki potem nima nobenih možnosti več.
Poleg močnega gobca se namreč ponašajo tudi z ostrimi kremplji, s katerimi lahko za šalo raz-parajo kako srno ali pujsa.
Šov z nedeljskim krmljenjem velikih kuščarjev je bil kljub turističnemu pridihu kar uspela predstava. Vsaj fotografsko navdušenje popot-nikov potnih dlani še dolgo ni zamrlo, kljub lenobnim zverinam, ki so v miru prebavljalc svoi skromni obrok.
Mešanih občutkov smo se vračali proti barkači, s katero naj bi nadaljevali pot proti Floresu.
Motorna ropotulja skromnih dimenzij že od vsega začetka ni uživala kakšnega posebnega zaupanja. Kot se na tem koncu sveta rado primeri, se je predvidena nekajuma vožnja sprevrgla v celodnevno crkavanje na tiranskem soncu. Stvar je škripnila še hitreje, kot sem si sploh upal misliti. Od nekod se je znašlo miniatumo luknjas-to jadro, ki je barkači omogočilo zavidljivo hitrost, ob kateri so se resnejši plavalci le kislo nasmehnili. Po nekajurnem štrajku se je zamaščeni motor le odločil za skromno sodelovanje. V trdi temi smo začuda vendarle pritavali do naslednjega bolj zaresnega otoka.
Igor Fabjan
sadeža se ugotavlja po vonju, ob katerem si nekateri oblizujejo prste, drugim pa odvratno smrdi
Komarji me žrejo, počasi se nad tržnico nabira vročina in neprijeme vonjave postajajo vse močnejše. Čas je, da si oddahnera ob majavt mizici v provizorični gostilnl Zaman se trudim, da bi karkoli narodii v domačem jeziku. Tajščina je nadvse primenen jezik za nesporazume. Dovolj je, da le za spoznanje spremeniS nagias in že dobi beseda Čisto nov pomen. »Neung Sprite!« ... Začudeni obraz se razjasni Sele v četttem poiz-kusu: »Aja, Seeeprite!« zategnemali deklič. »Ja, zakaj pa takoj ne rečeš...« Pohlepno vržem vase še zadnje ostanke pijače z ledom, ki me navdaja z dvomi. Nekajdnevno driskanje v Bangkoku je že davno z& raano in nezaupljivost do jedače in pijače je izpuhtela kot jutranja meglica v sopar-nem dopoldnevu. Zaupam v mojo srečno zvezdo, Čeprav se m je nekajkrat že grdo izneverila.
V pričakovanju kitajskega novega leta sem zaman taval po obmorskem mestecu in iskal nekaj, kar bi potrdiio, da se tu res misli kaj
praznovati. »Ne skrt>i, jutribofešta!« somemirili domačini. Toda »j utri« je že tu in še vedno ^ nič ne dogaja. Šele ledeno mrzel pljusk je naznanil začetek vsesplošnega polivanja. Kot potit cucek sem se zaman oziral za »nesramnim« polival-cem, ki je že izginil med tnnožico privoŠČljivo se režečih domačinov.
Songkran festival je priložnost za vsakogar, da sprosti vse zavore in se pridruži razopsajeni množici starih in mladih, ki z vedrom vods spirajo vse slabo, kar je prineslo staro leto. Kot tujec sem pii polivanju deležen še posebne pozomosti. »Ne jezi se, ferang (tujec)! To je za srečo, »se smejoč opravičuje čmolaska in me - za srečo v novem letu - potresa z belim pudrom, ki se neprijetno lepi na premočeno telo. Dmva je karprehitro konec. »Živel Scmgkran!« zatulim v zahajajočo kroglo, ki napoveduje konec norenja in se počasi odmajem proti »hotelu«, ki se mi skriva nekje v temačni ulici...
IgorFabjan
TAJSKI      UTRINKI
Gospod Capuder bojda kani umakniti goloto iz slovenskih filmov.
BRAVO!
Vedno ponižno vdani TRIBUNA