Anketa Sodobnosti VII
NEKDO JE PONOČI POTRKAL NA DVERI
František Hrubn
Nekdo je ponoči potrkal na dveri lešanske bajte.
V grlu mi je zastalo srce.
132
Evropska poezija danes
Vstal sem in se po prstih odplazil po izbi,
nekaj me je svarilo: Ne hodi!
a nekaj vleklo, nisem se mogel upirati,
medtem sem kjerkoli rasel,
medtem se kjerkoli potepal in ljubil
medtem kjerkoli srečno sanjaril,
obenem pa se počasi pomikal po izbi
in na vezne dveri je ves čas nekdo trkal,
medtem sem kjerkoli živel med ljudmi,
jim zaupal, se pustil varati,
jih varal in varal tudi sebe,
tisti nekdo pa ni in ni hotel trkati
in jaz sem se počasi pomikal po izbi in k veži
in zadrževal dih,
medtem so bile kjerkoli revolucije in dve veliki vojni
in majhnih vojn ni da bi jih preštel,
medtem sem hodil na pogrebe,
medtem se oženil in imel otroke,
toda obenem sem se pomikal po izbi in k veži,
štiriinpetdeset let
in iz globokega vodnjaka žalosti klical Boga,
in nema tema se je usipala brez prestanka kot prst z groba,
klical sem ljubezen,
toda njene pomladi so bile vselej drugod,
klical sem poezijo,
toda ta ničevost celo z izzvenelim odmevom ni segala do sem,
klical sem ženo,
moje klicanje je kjerkoli šlo mimo njenih ušes,
na poti po izbi in k veži mi niso privoščili družice,
klical prijatelje,
toda zdaj ti je zvest samo strah.
Niti enkrat nisem poklical tebe,
šele v trenutku, ko sem sprožil roko,
da bi odrinil zapah,
sem te v najhujši stiski poklical,
prožil sem roko k železnemu zapahu,
počasi, dolgo,
medtem sem se kjerkoli postaral za eno leto,
medtem si ti kjerkoli umrla,
počasi sem stegoval roko k železnemu zapahu,
z njega mi je v prste preskočil hlad
in zdaj sem te v smrtni stiski poklical.
Mama!
Mama, nekdo trka!
133
Anketa Sodobnosti VII
134
Počasi sem stegoval roko k železnemu zapahu,
dotaknil se ga, se ga krčevito oklenil in tisti zunaj je čutil,
da sva si blizu,
da je med nama samo še za dva prsta lesa
in je nehal trkati,
moja roka in zapah sta bila en sam kos ledu.
Mama!
Mama, saj se mi ni treba bati?
Počasi sem odrival zapah,
dolgo, po cele mesece,
medtem sem kjerkoli bil rad na svetu,
medtem sem si kjerkoli privoščil vsakdanje težave,
a hkrati na dverih odrinil zapah
in v špranji med podbojem in vrati
zagledal na pragu tebe,
mama,
orjaško, negibno.
Trdno sem zaloputnil in zapahnil dveri,
srce mi je skočilo iz prsi in me preraslo,
napoti sem mu bil, majhen trepetajoč tujek strahu,
toda odslej bom noč in dan ob teh dverih
in medtem se bom kjerkoli opajal z občutkom,
da sem še, da sem,
dan in noč bom ob teh dverih,
v prstih bom čutil hlad železnega zapaha,
ki pronica prav do srca
in z dlanjo druge roke tiščal les,
za katerim orjaška, negibna,
čakaš ti,
ti, ki si se pod izviri studencev prigrebla do tega praga. In nekoč bom odprl
in pustil odprto na stežaj.
Prevedel Ivan Minatti