LES wood 51 (1999) 6
Raziskave in razvoj
173
UDK: 711.426-035.3
Strokovni ~lanek - Professional Paper
Tradicija ali / in inovacija v arhitekturi
Tradition or / and innovation in architecture Tadeja ZUPAN^I^ STROJAN *
Izvle~ek
V arhitekturnem preu~evanju, ocenjevanju in oblikovanju obstaja cela hierarhija pojmovnih dvojic, ki so na prvi pogled nezdru`ljivo nasprotne, podrobnejši nekonvencionalni vpogled pa dokazuje njihovo komplementarno soodvisno dinami~no enotnost. Vanjo sodita tudi inovacija (oz. modernost) in tradicija (oz. konvencionalnost), ki ju lahko zasledimo v celotni podvrsti polarnih konceptov: novo in staro, izvirno in izvorno, empiri~no in intuitivno, racionalno in romanti~no, objektivno in relativno, zavestno in nezavedno, univerzalno in posebno, mehanisti~no in organsko, nevtralno in identi~no. Predstavljeni primer uporabe tradicionalne lesene konstrukcije kot podlage sodobne razslo-jene fasadne lupine naj opozori na mo`ne na~ine iskanja dinami~nega ravnovesja med trajnimi prostorskimi vrednotami in sodobnimi bivanjskimi zahtevami.
Abstract
There is a hierarchy of polar concepts in architecture, usually representing separated and opposite categories. If one looks beyond the conventional distinctions the dynamic unity can be found that binds each pair together. One of these ambiguities, innovation (or modernity) and tradition (convention), could be found in the concepts of new and old, original and rooted, empirical and intuitive, rational and romantic, objective and relative, conscious and subconscious, universal and particular, mechanistic and organic, neutral and identical. The presented example of a traditional timber construction as a base of contemporary facade layers could indicate several possibilities in the search of dynamic equilibrium between the traditional spatial values and contemporary ubiety needs.
Klju~ne besede: arhitektura, tradicija, inovacija, identiteta,   Keywords: architecture, tradition, innovation, idenitity, wood les
SKRAJNOSTI
Pripadniki zahodne kulture radi delimo svet na nasprotujo~e si kategorije. Takšna delitev je pripravna, ker so potem posamezni deli la`je razpoznavni. Ovira za kakršnekoli sve`e poglede, ki velja tudi za (nekatere) arhitekte, pa je ozko, zgolj formalno razmišljanje o modernem in tradicionalnem. Prvo naj bi pomenilo zanikanje histori~nih modelov, standardizacijo, abstraktno ~istost oblik, odprte skeletne konstrukcije in fleksibilne prostore, drugo pa histori~ne in vernakularne oblike, raznolikost, bogate linije, polne stenske strukture, vnaprej dolo~ene prostore... Arhitekti bi morali svoje tradicije resno jemati. Toda ozke, predvsem pa polarne definicije, so
1 asist. dr., univ. dipl. in`. arh., Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Zoisova 12, 1000 LJUBLJANA
vredne vsakršnega protesta, ki se mu pridru`uje tudi Chris Abel (1997).
Bistveni problem razmerja med tradicionalnim in modernim je hitrost spreminjanja bivanjskih zahtev.
Dokler prilagajanje prostora lahko sledi spreminjajo~emu se na~inu `ivljenja, ostajajo tradicionalne prostorske vrednote nesporne. Toda v ~asu zelo hitrih dru`benih in gospodarskih sprememb se z ljudmi tudi vrednote zelo hitro spreminjajo. Tradicionalno postane sinonim za nazadnjaško, neuporabno... Po drugi strani pa pozabljanje tradicionalnih vrednot botruje novemu nezadovoljstvu s prostorom. V strahu pred nadaljevanjem tradicije ali v uporu proti njej lahko zavr`emo preve~. ^lovek ne more ve~ ob~utiti pripadnosti, ki jo nujno potrebuje, da se lahko zaveda svoje lastne identitete, niti pripadnosti prostoru niti skupnosti.
Kot reakcija izgubljenemu ob~utku za identiteto se pojavi kr~evita, dosledna konzervacija ne glede na dejanske mo`nosti prilagoditev brez rušenja prostorske identitete, kopiranje celotnih grajenih sklopov, nefleksibilna doslednost brez inovacij, preoblikovanja... Obnova vklju~uje tudi pretekli na~in `ivljenja, zato ostaja mrtva, v najboljšem primeru muzej; novogradnja brez kriti~nega lotevanja, namenjena novi vsebini, pa botruje nesmiselnim in grotesknim rešitvam (npr. reklamni panoji v obliki kozolcev; spomenik v obliki hleva). Zaverovanost v preteklost lahko pomeni strah pred prihodnostjo.
Razumevanje tradicije in inovacije v njuni neodvisnosti se v zadnjih desetletjih vedno bolj usmerja v obravnavanje medsebojnih razmerij med obema in na~ina, kako se medsebojno dopolnjujeta. Povezovanje obstoje~ih,
LES wood 51 (1999) 6
toda predhodno nepovezanih konceptov, pomeni del kreativnega procesa.
NOVO IN STARO
Razliko med tradicijo in modernostjo obi~ajno povezujemo z novimi in starimi idejami. Predstavljamo si, da nekaj novega najla`je zasnujemo, ~e svoje misli kar najbolj temeljito “o~isti-mo” in za~nemo znova. Toda ne gre za zanikanje starih idej. Novi koncepti, piše Donald Schon (1963), ne izvirajo iz ni~a ali iz skrivnostnih zunanjih virov. Vpliv obstoje~ih modelov ne zavira kreativnosti. Prav nasprotno: kreacija novih modelov v arhitekturi obi~ajno izhaja iz soo~anja razli~nih, prej nepovezanih idej in oblik, v analognem procesu. Znane ideje in oblike lahko uporabimo v novih kombinacijah in jih tako na neki na~in transformiramo. Gre za interakcijo starih konceptov in novih okoliš~in, v katerih starih konceptov ne moremo uporabiti nespremenjenih. Tudi metafore pomagajo videti stvari na nov na~in.
@e George Kubler (1962) uvrš~a umetnostne objekte v serije podobnih stvaritev - povezanih oblikovnih rešitev. Le-te so oblikovni odgovor na podobne probleme, ki izhajajo iz pre-vladujo~ih kulturnih in dru`benih pogojev. Sprememba se lahko pojavi na razli~ne na~ine. Preprosta modifikacija ne~esa prejšnjega je najbolj obi-~ajna oz. pogosta. V~asih nastane bolj kreativna inovacija, le redke pa so kontrastne, korenite inovacije, ki pomenijo (vsaj na prvi pogled) skoraj popolno odklanjanje prejšnjih rešitev. Izvirni objekti so torej rezultat radikalne inovacije in imajo primarni pomen v razvoju neke umetnostne serije. Bolj obi~ajne replike pa po drugi strani izhajajo iz izmenjav oz. variacij obstoje~ih rešitev, stopnja spremembe v primerjavi z arhetipom pa je relativno majhna. Kubler opa`a, da se s staranjem serije število izvornih objektov zmanjšuje, nadomeš~ajo pa jih vedno pogostejše replike. Tradicija pa je za Kublerja še vedno mrtev sistem, ki ga ni mogo~e ponovno o`iveti.
Joyce Brodsky (1980) ponuja pomembno modifikacijo Kublerjeve dinami~-ne sheme, pri tem pa ohranja njegove
Raziskave in razvoj
ključne ideje. Namesto opozicijskega para konvencije in inovacije vzpostavlja konstrukt kontinuitete in diskonti-nuitete. Razlika v poudarku lahko povzoči povsem drugačno interpretacijo istega predmeta obravnave. Ni več poudarjeno novo v primerjavi s starim, ampak način njunega medsebojnega povezovanja. Arhitektura korenini tako v preteklosti kot tudi v sedanjosti.
IZVIRNO IN IZVORNO
Vse prevečkrat želimo biti kar najbolj izvirni in zato zanikamo vse, kar je izvorno, globoko vkoreninjeno, ali pa težimo zgolj za izvornostjo, ker nismo dovolj izvirni. V resnici pa se izvornosti ne moremo rešiti, saj nas spremlja vsaj v podzavesti, težnjo za izvirnostjo pa potrebujemo za potrjevanje lastne ustvarjalnosti. Na srečo je možno biti tako izviren v izvornem kot tudi izvoren v izvirnem.
EMPIRIČNO IN INTUITIVNO
Uveljavljeno mišljenje razlikuje znanost in umetnost glede na različnost metodologije in kreativnega dela. Znanstvenik naj bi potrpežljivo iskal in zbiral nova dejstva, umetnik pa naj bi se opiral na intuitivne notranje prebliske. Vendar lahko znanstvene teorije izvirajo iz analogij predhodno nepovezanih idej, ki so sprva lahko videti celo bizarne. Umetniki pa lahko iščejo izvirne rešitve ne le v lastni tradiciji, ampak si sposodijo ideje tudi iz drugih virov.
RACIONALNO IN ROMANTIČNO
Če racionalnost ustvarjalnega procesa enačimo npr. z deduktivno metodo, pomeni v arhitekturi domnevno neovrgljive splošne resnice za neizbežne zaključke logičnih sklepov o specifičnih problemih. Nasprotno pa si romantični način predstavljamo kot oblikovanje za realni svet z vsemi regionalnimi variacijami. Če pa racionalnost pojmujemo kot kritično zavedanje, lahko racionalno oblikovanje opredelimo kot proces dialoga. V oblikovalskih odločitvah se moramo kritično prilagajati prostorskim in druž-
174
benim pogojem. Naravnemu in kulturnemu, arhitekturnemu ter dru`be-nemu prostoru prilagojena arhitentura je pravzaprav bolj resni~no racionalna kot tista, ki se konkretnemu okolju ne prilagaja.
OBJEKTIVNO IN RELATIVNO
Vera v absolutne oz. univerzalne sodbe pomeni nasprotje relativizmu s trditvijo, da ~ista objektivnost sploh ne obstaja, niti v znanosti. Morda je absolutna resnica v realnosti resda nedosegljiva, toda razli~ne teorije ponujajo uporabno obliko objektivnosti, saj vsaka prispeva zunanje kriterije za kritiko drugih. Chris Abel iš~e ravnovesje med objektivnim in relativnim v kriti~-nem relativizmu.
Kakovost prostora vsak ~lovek zaznava druga~e. Toda, kadar je neko mnenje mno`i~no in trajno, lahko rabi kot kvalitativno merilo za ocenjevanje prostora. ^as sam objektivizira sodbe in preverja kvaliteto. Slabo je pozabljeno ali prezgodaj podrto. Tako lahko z ve~jo gotovostjo prepoznamo prostore, ki daljši ~as ve~ji skupini ljudi pomenijo nekaj ve~, da v njih ne le morajo, ampak tudi `elijo `iveti.
ZAVESTNO IN NEZAVEDNO
Zavestnosti ne moremo pripisovati le znanosti, nezavednega iskanja rešitev pa le umetnosti. U~enje iz primerov, v katerih nezavednost spoznavnega procesa dopolnjuje zavestno pridobivanje znanja in izkušenj, je pomembno tako za znanost kot tudi za umetnost. Tudi arhitekti kot znanstveniki in umetniki hkrati se iz primerov najve~ nau~imo. Kompleksnih oblik znanja in spretnosti, ki so potrebne v arhitekturnem oblikovanju, ne moremo pridobiti le s sprejemanjem nedvoumnih trditev, ampak tudi s študijem mnogopomenskih primerov.
UNIVERZALNO IN POSEBNO (LOKALNO)
Regionalno arhitekturo si obi~ajno predstavljamo kot ~isti lokalni produkt, kot nasprotje uvo`enih, univerzalnih oz. “internacionalnih” oblik. Toda ve~ina regionalne arhitekture zdru`uje tako
LES wood 51 (1999) 6
prvotno tradicijo kot tudi uvožene oblike, lokalnim razmeram prilagojene sadove kulturne izmenjave.
Ena skupnih značilnosti regionalne arhitekture je učinkovit odgovor klimatskim razmeram. Na nek način je to pravzaprav univerzalna značilnost. Po drugi strani pa industrijska produkcija, ki jo običajno prepoznavamo v standardizaciji, doživlja velike spremembe. Specializirane stroje za univerzalne izdelke zamenjujejo univerzalni stroji za specializirane trge. Tako se zmanjšujejo razlike med obrtniškimi in industrijskimi izdelki, povečuje pa se njihova raznolikost in možnost uporabnikove izbire.
MEHANISTIČNO IN ORGANSKO
Obravnavanje narave oz. sveta kot stroja za privilegirano uporabo človeka pomeni uničevanje bivanjskega okolja. Ekološka protiutež pa opozarja na dinamično ravnovesje raznolike neskončnosti bivanjskih oblik. Sodobni stroji združujejo tako mehanistično kot tudi organsko plat: njihova zasnova izhaja iz študij bivanjskih sistemov.
ISKANJE RAVNOVESJA: INOVATIVNI DUH BREZČASNE MODERNOSTI
Za vsak vidik modernosti je torej možno poiskati komplementarni vidik tra-dicionalnosti. Na prvi pogled so pojmi lahko še tako kontradiktorni, toda po temeljitem razmisleku jih čedalje težje ločimo med seboj. Najpomembnejše pa je prepoznati modernost v lastnem časovnem, družbenem in prostorskem okviru, saj jo lahko potem prepoznamo v kateremkoli zgodovinskem trenutku - vsaj v stoletjih kontinuiranega razvoja.
Tradicionalno arhitekturo običajno enačimo z regionalno, pri tem si predstavljamo kontinuiteto oblikovanja določenega kraja, področja oz. regije. Toda tudi trdovratni, a prilagodljivi modeli, ki presegajo meje časa, kraja in kulture, “klasične” in celo brezčasno moderne rešitve pomenijo neko obliko tradicije. Regionalna tradicija je pravzaprav komplementarna univerzalnim modelom.
Raziskave in razvoj
Poleg površinske dvopomenskosti tradicije in modernosti (v vseh njunih vidikih), ki zadeva obliko, obstaja tudi njuno trajno bistvo, temelj razmerja, ki pomeni dru`bene, kulturne oz. prostorske pogoje kreativnega procesa. Ko ne preu~ujemo ve~ zgolj stila, ampak tudi proces nastajanja dolo~enih rešitev, lahko tudi svoje preteklo delo obravnavamo kot delo svojih predhodnikov: ne kot mrtev slovar oblik, ki jih je mo`no le premešati med sabo, ampak kot vir inovacij. Resni~no moderna je tista znanost oz. umetnost, ki se odziva na kompleksne pogoje regionalnega preoblikovanja arhitekturnega snovanja. Inovativni duh brez-~asne modernosti ima regionalni in univerzalni pomen hkrati. Tradicijo in modernost je mogo~e uravnovesiti v isti arhitekturi. Celo najmogo~nejši arhitekturni spomeniki se lahko prilagodijo regionalnim razmeram. Pomešani sadovi kulturne izmenjave omogo~ajo celo boljše razumevanje narave arhitekturne kontinuitete kot katerikoli ro-manti~ni ideal katerekoli ~iste kulture.
Kulturna izmenjava je lahko tako pozitivna kot tudi negativna. Ne pov-zro~a sama po sebi negativnih posledic, problemati~ni so neenaki poli-ti~ni in ekonomski temelji, ki onemo-go~ajo kulturno svobodo izmenjave. Ekorazvoj predvideva relativno avtonomne regionalne kulture. Ekološke vrednote so pravzaprav podobne tistim iz tradicionalne kulture, sledijo pa izkušnjam kasnejših: kolonialne in potrošniške kulture. V dinami~no uravnovešenem ~lovekovem in naravnem ekosistemu je kulturna raznolikost enako pomembna za razvoj kot biološka raznolikost.
NEVTRALNO IN IDENTI~NO
Problem prepo~asnega prilagajanja identi~nega prostora vedno novim zahtevam ~asa je mogo~e reševati na dva na~ina: s simulacijo rasti (~as pojmujemo podobno kot v filmu), ki je zato lahko “dovolj hitra”; ali s konceptno lo~itvijo identi~nih in nevtralnih elementov oz. povezav (F. Rihtar in K. Rihtar (1996), M. Bon~a (1984)). Identifikacija specifi~nosti in razmerje med splošnim in speci-fi~nim, bodisi (spomeniško) varo-
175
vanim ali na novo oblikovanim, sta pri tem klju~ni vprašanji.
Neposredna konceptna lo~itev se omejuje na elemente: gre za lo~itev identi~nih oblik in njihovo (oblikovno oz. materialno) kreativno transpozicijo ter nevtralnega, fleksibilnega in variabilnega jedra oz. vsebine.
Med najbolj obi~ajne rešitve sodi pokrivanje nevtralnih volumnov z iden-ti~nimi “pokrivali” (npr. ob številnih nadzidavah stanovanjskih blokov) oz. njihovo zastiranje z zna~ilno sceno, pa naj bo ploskovna ali prostorska.
Druga mo`nost koncepne lo~itve je posredna: s svobodno interpretacijo temeljnih oblikovalskih na~el, ki izhajajo iz tradicije, in uporabo bolj nevtralnih oblik in sodobnih materialov.
Zelo varljiva je misel, da je glavni problem podro~ij, v katerih je les tradicionalni gradbeni material, v konstrukcijski in oblikovni omejitvi tehnologije. Sodobna tehnologija obdelave lesa ponuja tudi nove oblikovne in konstrukcijske mo`nosti. Inovativnost v oblikovanju nakazuje prednosti materiala, ki ~e se ne skriva za nenaravnimi barvami ali drugimi materiali, `e sam po sebi premore pridih tradicionalnosti. Po drugi strani pa primeri sodobne japonske arhitekture ka`ejo prepri~ljivo regionalno arhitekturo, ki izhaja iz tamkajšnje tradicije, ki jo dosledno spoštujejo, toda z novimi materiali in tehnologijami. “Moderne” kvalitete tradicionalne japonske arhitekture, s fleksibilnimi modularnimi prostori in odprtimi, lesenimi skeleti, histori~na tendenca k strukturalnemu ekspresionizmu, ki je razpoznaven v velikem merilu pala~ in templjev, zelo o~itno ponuja sodobnim arhitektom mo~no estetsko tradicijo, ki je sposobna prevoda v sodobno tehnologijo.
Na~ina se ne izklju~ujeta. Še ve~: ponujata celo paleto mo`nosti med neposrednimi in posrednimi na~ini obravnavanja tradicije in modernosti. Pomenita tudi kombinirano tehnologijo -hibridno integracijo prefinjene tehnološke inovacije in tradicionalnega znanja.
LES wood 51 (1999) 6
Primer tradicionalne brunarice - hleva s senikom - v odgovoru na sodobne potrebe ~lovekovega bivališ~a sledi viziji njegove prepoznavne transformacije.
Preoblikovanje sodi med poskuse hkratnega neposrednega in posrednega integriranja tradicije in inovacije.
Nova konstrukcija, ki izhaja iz tradicionalnih materialnih mo`nosti, se torej lahko prilagaja vsebini in je ogrodje sodobne razslojene fasadne lupine, tako tehnološke kot tudi oblikovne - v razli~nih materialnih in oblikovnih izvedbah.
Raziskave in razvoj
Posredno pa gre za uporabo tradicionalnih prostorskih razmerij in na~e-la vzdol`ne rasti objekta, ki omogo-~ajo spreminjanje merila v prihodnjih oblikovalskih prizadevanjih, njegovo postopno naseljevanje in dopolnje-vanje.1
Regionalna arhitektura pa postane problemati~na, ko pride do bolj sodobnih tipov objektov (oz. do novega vsebinskega izziva), za katere tradicionalna arhitektura ne ponuja jasnih modelov. ^etudi je univerzalni tip objekta neizogiben, je lahko kri-ti~no prilagojen lokalnim klimatskim, krajevnim in dru`benim razmeram. Tradicionalni elementi so lahko vanj integrirani ali nanj aplicirani, ~e jih je mo`no preoblikovati za novo vsebino.
Radikalna inovacija je torej le redka izjema splošnega pravila. Sprememba se bolj obi~ajno skriva v manjših korakih preoblikovanja obstoje~ih modelov, ki pa se, kot trdi Brodsky-jeva, pritrjuje pa ji tudi Abel, nikoli ne izgubijo, ampak imajo v ugodnih okoliš~inah mo`nost, da ponovno vzniknejo, v~asih še mo~neje kot prej. Pomembna inovacija je torej integrativni proces. Ne gre za negiranje preteklosti. Inovatorjeva naloga je pravzaprav odkriti nov red, ki je vsaj delno vkoreninjen v prevladu-jo~i tradiciji.
Najbolj uspešna dela v sodobni arhitekturi so pravzaprav tista, ob katerih nastajanju uspejo arhitekti kriti~no iz-luš~iti iz preteklosti tisto, kar je še relevantno danes, in hkrati v procesu analogije iz sedanjosti oblikovati vizijo prihodnosti. Tista, ki ponujajo mo`nost, da jih prepoznamo, jih uporabljamo in jim nazadnje pripadamo tako intenzivno, da postanejo del nas.
Opomba
1 Fotografije: J. ^erni~.
Izbor literature o tradiciji in inovaciji
1. Abel, C.: “Architecture and Identity”, Oxford, Boston, Johannesburg,
176
Melbourne, New Delhi, Singapore: Architectural Press, 1997.
2. Bon~a, M.: “Novo in staro kot integralni prostor”, Ljubljana: RSS, 1984.
3. Brodsky, J.: Continuitiy and Discontinuity in Style: a Problem in Art Historical Methodology / “Journal of Aestetics and Art Criticism”, Vol. 39, štev. 1, 1980, str. 28-37.
4. Košir, F.: Izvorno in izvirno / “Naši razgledi”, 37, štev. 21, 4.XI.1988, str. 636-637 in štev. 22, 18. XI. 1988, str. 668 - 669.
5. Kubler, G.: “The Shape of Time”, Yale University Press, 1962.
6. Kuhn, T. S.: “The Structure of Scientific Revolutions”, University of Chicago Press, 1962.
7. Masterman, M.: The Nature of Paradigm / Lakatos, I., Musgrave, A. (ur.): “Criticism and the Growth of Knowledge”, Cambridge University Press, 1970, str. 59-89.
8. Rihtar, F., Rihtar, K. “Koherence v prostoru”, Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo, 1996.
9. Schon, D.: “The Displacement of Concepts”, Tavistock Publications, 1963.
Izbor literature o slovenskem izro~ilu lesenega stavbarstva
1. Cevc, T.: “Arhitekturno izro~ilo pastirjev, drvarjev in oglarjev na Slovenskem - kulturnozgodovinski in etnološki oris” Ljubljana: Dr`avna zalo`ba Slovenije, 1984.
2. Cevc, T., Primo`i~. I.: “Kme~ke hiše v Karavankah - stavbna dediš-~ina hribovskih kmetij pod Kepo, Stolom, Košuto , Obirjem, Pristov-škim Stor`i~em in Peco”, Radovljica: Didakta, 1991.