# 8 učiteljev glas { Iz prakse … } učiteljev glas { Iz prakse … } Kaj vas je napeljalo k temu, da ste se odločili za vpeljevanje formativnega spremljanja na šoli? V šolskem letu 2015/16 smo prejeli povabilo Zavoda RS za šolstvo – Območne enote Celje za vključitev v mednarodni projekt Linpilcare. Seznanili smo se z namenom in ciljem projekta. Glavni namen pro- jekta je bil usposobiti učitelje za raziskovanje lastne prakse ob pomoči podatkov iz razreda in izsledkov znanstvenih raziskav. Ker smo že vrsto let delali na dvigu kakovosti učiteljevega dela (mreže, bralna pis- menost …) in uvajali učečo se organizacijo, nas je projekt pritegnil. Pri iskanju področja raziskovanja smo se odločili, da se bomo posvetili formativnemu spremljanju, saj so učitelji nekatere njegove elemen- te že poznali. Raziskovalna vprašanja so se nanaša- la na izboljšanje učenčeve motivacije za učenje, na večjo dejavnost pri pouku, na izboljšanje učenčevega znanja, na to, kako naučiti učence samouravnavanja in samovrednotenja ter kako še bolj učinkovito po- učevati. Za formativno spremljanje nas je navdušila tudi skrbnica projekta mag. Sonja Zajc, predstojnica Območne enote ZRSŠ Celje. Skupaj smo oblikovali operativni načrt za dve leti projekta, v katerem smo izpostavili pomen spremljanja lastne prakse in razvi- janje formativnega spremljanja. Kako ste se tega lotili – kakšno strategijo uvajanja in širjenja ste ubrali? Učitelji so nekatera spoznanja o formativnem sprem- ljanju že pridobili na študijskih srečanjih, vendar je bilo treba še marsikaj razjasniti. Začeli smo s študijem strokovne literature, domače in tuje. Tudi sama sem Intervju z Liljano Lihteneker, ravnateljico OŠ Gustava Šiliha Velenje Mag. Sonja Zajc, Zavod Republike Slovenije za šolstvo na srečanjih z ravnatelji, ki jih je organiziral Zavod RS za šolstvo, spoznala prednosti poučevanja z ele- menti formativnega spremljanja. Predstavljeni teo- retični in praktični primeri so mi pomenili izziv, da na šoli začnemo sistematično uvajati formativno spremljanje v pouk oziroma spreminjati poučevalno prakso. Zavedala sem se, da je treba najprej opolnomoči- ti in navdušiti skupino učiteljev, ki so pripravljeni spreminjati svojo prakso in si to tudi želijo. K so- delovanju sem povabila skupino učiteljev, za katere sem verjela, da jih bo projekt pritegnil in jih bo for- mativno spremljanje zanimalo. Tako se je oblikoval petčlanski tim, ki je pripravil analizo preteklega dela in oblikoval akcijski načrt. Načrtovana redna srečan- ja s skrbnico mag. Sonjo Zajc so nam pomagala, da smo ostajali osredinjeni na raziskovalna vprašanja in na različne načine zbiranja podatkov. Tim je počasi postajal majhna učeča se skupnost. Člani so posta- jali prepričani, da delo v učeči se skupnosti ponuja ustrezen pristop k izboljšanju njihove prakse. Tako smo sprejeli skupna pravila in vrednote. Izpostavila se je kultura zaupanja in sodelovanja, člani so vse bolj odkrito govorili o svoji praksi. Primerjali so dosežke učencev oziroma dokaze o formativnem spremljanju. Ugotavljali smo, kaj pri formativnem spremljanju najbolj deluje, pri čem smo že uspešni in kaj mora- mo še izboljšati. Vsak učitelj iz projektne skupine si je izbral področje izboljšav. Na rednih sestankih so si izmenjevali izkušnje. Velik poudarek so namenili samovrednotenju in razvili so različna orodja za delo z učenci. Na sestankih s skrbnico so sproščeno pri- povedovali o svojih izkušnjah in zastavljali vprašanja. Skupaj smo iskali rešitve in naredili načrt za naslednji korak. Zbirali smo dokaze o učenju in gradivo; nas- tali so nekakšni porfolii o spremljanju lastne prakse. Ob uspehih so učitelji postajali še pogumnejši. # 9 { Iz prakse … } učiteljev glas V drugem delu projekta je projektni tim pripravil in izpeljal srečanja za druge učitelje s šole, ki jih je te- matika zanimala. Udeležba na srečanjih, ki smo jih poimenovali čajanke, je bila prostovoljna. Na teh ve- černih srečanjih so se učitelji seznanili s teoretičnimi osnovami formativnega spremljanja in s pozitivnimi učinki, ki so jih prepoznali učitelji, ki so formativ- no spremljanje izvajali pri pouku. Sestanke so vodile članice projektne skupine. Teh sestankov je bilo med šolskim letom kar nekaj. Ob koncu šolskega leta je bila izvedena anketa oziroma refleksija na to temo. Z rezultati ankete smo bili zadovoljni. Kako konkretno je bilo to videti – koliko učiteljev vam je uspelo pridobiti, kako so to širili med seboj? Po dveh letih intenzivnega uvajanja formativnega spremljanja v pouk ocenjujem, da so prav vsi učitelji prepoznali koristi formativnega spremljanja, vendar pri pouku različno intenzivno uvajajo posamezne elemente. Rezultati ankete, ki smo jo izpeljali na šoli, so pokazali, da okrog 60 % učiteljev v večini učnih ur izvaja pouk z elementi formativnega spremljanja, preostali pa to počnejo občasno. Da bi teoretično znanje o formativnem spremljanju na šoli še okrepili, so članice projektne skupine od- prle vrata svojih učilnic in k pouku povabile kolege s šole, ki so obiskovali čajanke. Okrog vsake članice se je oblikovala nova skupina učiteljev, ki so si izmenje- vali izkušnje. Krog učiteljev, ki so preizkušali elemen- te formativnega spremljanja, se je razširil. Na pobudo mag. Sonje Zajc in v sodelovanju z njo sta dve učiteljici naše šole pripravili učno uro s poudar- kom na oblikovanju namenov učenja in samovred- notenja za ravnatelje osnovnih šol v Območni enoti ZRSŠ Celje. Za ravnatelje smo na naši šoli pripravili opazovalne naloge in po hospitaciji vodili pedagoški pogovor , v katerem so učiteljice pojasnjevale posamez- ne dejavnosti pri urah in svoje načine poučevanja. Na željo ravnateljev, ki so sodelovali pri teh opazo- valnih nalogah, so tri učiteljice čez mesec dni na naši šoli pripravile učne ure za učitelje slovenščine, mate- matike in razrednega pouka. Ravnatelji so učiteljem omogočili, da so bili na naši šoli ves dopoldan in da so tako imeli dovolj časa za pogovor. Pri organizaciji in izvedbi nam je pomagala skrbnica šole mag. Sonja Zajc. Učitelji in ravnatelji so takšno obliko izobraže- vanja zelo pohvalili. Ob tem so naši učitelji z mnogimi novimi izkušnjami postajali vse bolj opolnomočeni in z nenehnim razis- kovanjem lastne prakse vse bolj samozavestni. Poleg drugačne poučevalne prakse so razvili še druge spret- nosti in veščine, kot sta vodenje sodelavcev na srečan- jih in vodenje delavnic. Prepoznali so svoja močna področja in razvili orodja za spremljanje lastne prak- se. Izpeljali so predstavitve na sklepnem srečanju projekta Linpilcare in na mednarodni konferenci, ki je avgusta potekala v Sloveniji. Slika 1. Slika 2. # 10 učiteljev glas { Iz prakse … } učiteljev glas { Iz prakse … } Kakšni so bili njihovi odzivi ter kakšni so bili odzivi učencev in staršev? Starše smo s projektom in uvajanjem formativnega spremljanja seznanili na roditeljskih sestankih. Prip- ravili smo tudi roditeljski sestanek, ki je vključeval elemente formativnega spremljanja. Samih podatkov o mnenju staršev o novi metodi dela nismo zbirali. V praksi pa se je zelo dobro izkazalo, da so učitelji na govorilnih urah ob pomoči formativ- nega spremljanja predstavili dosežke njihovih otrok. Učenec si po tej metodi sam postavlja osebni cilj in načrtuje dejavnosti za doseganje tega cilja. Starši so navdušeni in sporočajo, da pri otrocih doma opažajo večjo pripravljenost za učenje. Učenci so pokazali navdušenje nad novim delom, saj so dobili povratno informacijo, kaj znajo in kaj mora- jo še izboljšati. Znajo si postavljati cilje in vrednotiti znanje. Všeč jim je pridobivanje dokazov o učenju in napredku. Radi medvrstniško sodelujejo, povratna informacija in mnenje vrstnikov jim veliko pomeni- ta. Sami znajo oblikovati povratne informacije za so- šolce in so pri tem zelo domiselni. Sami so si izdelali tudi delovni zvezek, s katerim spremljajo napredek. Učitelji pripovedujejo, da se z učenci več pogovarjajo. Na učne cilje iz učnih načrtov znajo sedaj pogledati še z drugega zornega kota. Pri načrtovanju učnega procesa razmišljajo, kaj je tako pomembno, da naj se učenci tega naučijo, in kakšne dokaze o učenju bodo lahko zbrali. Katero prakso bi še posebej izpostavili, pri katerih elementih formativnega spremljanja ste opazili največji napredek? Največji napredek opažamo na področju samovred- notenja učencev, pri katerem so bili uporabljeni raz- lični pristopi. Za samostojno vrednotenje predznan- ja so učenci uporabljali samoocenjevalne obrazce in vprašalnike. Učinkovite povratne informacije in spodbude so pripomogle k večji samokritičnosti in sposobnosti vrednotenja samega sebe. V razredu je visoka motivacija za učenje, kar pos- ledično vpliva na dvig ravni znanja. Učenci so so- udeleženi pri načrtovanju učnih ciljev, izbiri metod dela, iskanju informacij. Zbirajo dokaze o lastnem napredku. Učenci so postali bolj samozavestni, odgo- Slika 3. Slika 4. # 11 { Iz prakse … } učiteljev glas vorni in samostojni pri delu. V razredu je manj dis- ciplinskih težav. Na kakšne težave ste naleteli in kateri uspehi so vas prepričali, da je vredno nadaljevati? Težave so se pojavljale na začetku, saj vsaka novost prinaša negotovost. Zagotovo takšno poučevanje zahteva več učiteljevega dela v smislu iskanja dejav- nih učnih oblik, spretno vodenega učnega pogovora, postavljanja dobrih vprašanj in še drugih spretnosti. Za spremembe morajo učitelji imeti čas za razmišljan- je, pogovor in izmenjavo izkušenj. Spoznati morajo veščine spremljanja lastne prakse in zbiranja dokazov učenja. Da je vredno nadaljevati, so nas prepričali najprej boljši učni rezultati in večja motiviranost učencev. Pouk je bolj sproščen, manj je disciplinskih težav. Učenci postajajo bolj odgovorni za svoje znanje in postajajo vse bolj samouravnalni. Ob uvajanju formativnega spremljanja postajamo učeča se skupnost. Kaj je na šoli dobro vnaprej pripraviti in kaj vse postoriti, da se je mogoče takega izziva kompetentno lotiti? Pravega recepta pravzaprav ni. Ravnatelj naj dobro pozna svoje sodelavce, njihova močna in šibka pod- ročja. Dobro mora poznati svoj kolektiv in to, kako je ta pripravljen na spremembe. Včasih je morda potre- ben tudi izziv od zunaj, morda projekt, ki bo zanetil. Ravnatelj mora slediti raziskavam na področju peda- goške znanosti, se povezovati z ustreznimi strokovni- mi institucijami in slediti potrebam sodobne družbe. Ne sme obstati na mestu. Ob poznavanju novosti na pedagoškem področju naj razmišlja, kaj lahko vnese v svoj kolektiv in na kakšen način. Ravnatelj naj ima jasen cilj, kam želi priti, in kaj naj stori, da bo tja pri- šel. Kaj priporočate drugim ravnateljicam oziroma ravnateljem, šolam glede vpeljevanja formativnega spremljanja? Koncept formativnega spremljanja vnaša v šolo dru- gačen način poučevanja, učenja in vodenja šole. Rav- natelj vodi z elementi formativnega spremljanja, kar pomeni, da pozna filozofijo takšnega poučevanja in ga vsakodnevno vnaša v delovanje šole. Tak način vo- denja spreminja kulturo šole. Na poti uvajanja naj bo sistematičen in dosleden, predvsem pa mora imeti jasno vizijo. Verjeti mora, da s formativnim spremljanjem spreminja poučeval- no kulturo na šoli. Načrtovati mora dejavnosti, ki na njegovi šoli učinkovito delujejo, in spodbujati strate- gijo vključevanja. Predvsem pa mora imeti v mislih, da enkratno izobraževanje učiteljev ali šolskega ko- lektiva brez implementacije v prakso ne doseže učin- ka. Tako kot pri formativnem spremljanju učitelj hodi z učencem, tako ravnatelj hodi z učiteljem. Morda lahko navedete kakšen anekdotičen primer učitelja, učenca? Seveda, tudi nekaj anekdot je nastalo zlasti pri zapisih učencev pri samovrednotenju preverjanja znanja. Učenec je zapisal v svojo mapo: »Najprej nisem znal meriti kotov, zdaj sem ugotovil, ko sem naredil popravo, z mamo znava.« In tale zapis: »Zelo sem jezen na sebe, saj sem bil zelo površen. Pri vsakem preverjanju bom dal vse od sebe, tudi če ni za oceno, ker tako slabo še nisem pisal.«