Kako se Spodnji Štajar prij^ravlja za Pruse. (DaUe.) Za sodišči naj Se omenimo beležništvo ali notarijat. Ravno nekaj čez polovico južnoštajarskih beležnikov je po krvi in po mišljenju Slovencev; drugi so odpadniki ali Nemci. Ti-le poslujejo seveda samo nemški; kdor pa misli, da »slovenski« beležniki slovenskim strankam pisma izdelujejo tudi >seveda« slovenski, moti se močno; pri nas, ki imamo le svojo stvar braniti, žalibog tiste vnetosti ni, kakor pri naših odpadnikih in Nemcih, ki nam, kar je našega, ropajo. Imamo, hvala Bogu, med beležniki može, ki se za mater Slovenijo vrlo potegujejo, ali mlačnih je med njimi tudi, le preveč. In ravno ti naši narodni stvari največ škodujejo. Vzemimo ljudi, ki so že malo zavedni; ti hodijo k njim, ker ti slujejo kot slovenski narodnjaki, dobivajo od njih pa nemška pisma. To mora pojem o slovenski ravnopravnosti, ki si ga kmečki človek sčasoma ustvarja, popolnoma spačiti in betvo narodne samozavesti podriti in uničiti. Zatorej prosimo in opominjamo gg. beležnike, ki se čutijo zadete, naj se, kadar stopi v pisarno slovenska stranka, narodne dolžnosti spominjajo; sicer bi bili prisiljeni, priti z imeni na dan. Ljudstvu slovenskemu pa »Slov. Gospodar« pravi tako-le: Prvič je vsakemu Slovencu dolžnost, da v narodni stiski stori vse, kar pomore, da se narod reši pogina; torej le slovenska pisma. Drugič bi marsikaterega procesa ne bilo, ako bi se slovenska stranka in beležnik pogovorila slovenski, to je v tistem jeziku, ki ga stranka dobro ume, in ako bi se pismo sestavilo tudi v tem-le jeziku; čez leto in dan praviti: >.Taz sem notarju vse natanko povedal, ali on je drugače zapisal; kar mi je nemški prebral, pa nisem umel«, je prazno; po toči zvoniti, ne pomaga nič. Slovenec! Kadar potrebuješ notarja, pojdi torej k praverau, poštenemu Slovencu, ki se s teboj posvetuje slovenski in ti tudi pismo napiše slovenski; Nemee in nemškutarje pa pusti pri miru! Ce v svojera okraju slovenskega beležnika nimaš, pojdi v bližnji okraj; pri vsakem notarju si smeš dati delali pisma. Sprejmi pa še pri tej priliki od starega in izkušenega »Slov. Gosp.« drug zlat svet: Ne podpiši, oziroma ne podkrižaj nikjer nobenega pisma, ki ni slovensko; odkloni ga, rekoč, da ga kot Slovenec ne uineš. Niti živa duša, niti zakon te ne more prisiliti, da podpišeš, česar ne umeš. — Izmed denarnih uradov je vam, dragi Slovenci, pač najbolje znana davkarija. Kako težko, kako hudo je, prihraniti si davčne goldinarje, če ni krajcarjev za sol! In vendar Slovenec pri vsej svoji revščini cesarju davka ni odrekel Se nikdar, ampak zvesto, če tudi s krvavimi rokami, ga je odšteval do današnjega dne. Jesen je; otroci bodo kmalu zopet morali v šolo; a bosi so, in tudi skozi suknjico, ki se je krp že noče več prav prijeti, povleka krivec. Oh hudo je, če gre mraz do kostij! »Ali huje je, če nam zarubijo »belko«, jedino kravo«, si misli oče, poišče vse prihranjene krajcarje ter je zanese v davkarijo, da je za prihodnjo četrt leta »brez skrbi«. V uradu hoče gospodiču razložiti, koliko je zmogel, ali ta se na njega obregne: »I veršte niks bindiš.« Lačnemu biti, je hudo, hudo je prezebati, ali najhuje je, če se v potrto dušo dregne neusmiljeno in krivično, da rani to, kar je tako ljubo, tako drago. Oh, kako to skeli! Uradniku pa se zaradi take surovosti ne zgodi nič, in on tudi dobro ve, da se nima nič bati, saj vidi, da se minister pri nastavIjanju uradnikov za slovenske okraje na jezik Ijudstva ne ozira nič, in saj čuti veter, ki piše od zgoraj. Nadrobneje opisovati narodne razmere pri naših davkarskih uradih, zdi se' nam nepotrebno, če rečemo, da so približno takšne, kakor pri sodiščih. Ali dolžnost nam nalaga izpregovoriti par besed v opomin. Slovenec! Ne daj se preplašiti, kadar te nemški ali nemškutarski uradnik ne razume oziroma razumeti noče; ostani pri svoji slovenščini, uradnik jo mora znati; če pa je noče, pa naj gre; kajti on je za tebe tukaj, ne pa ti za njega. Ce bi vse Ijudstvo v tem bilo trdno, začeli bi nemškutarji zopet slovenski govoriti, in Nerace bi minister končno moral djati na Nemško, naše sinove pa, ki se morajo sedaj na Nemškem »hladiti«, pošiljati v domači kraj. Zahtevaj ludi slovensko davčno knjižico, slovenska potrdila in slovenske tiskovine sploh. Kadar ti uradnik porine tje kaj čisto nemškega, daj mu to nazaj, rekoč, da hočeš imeti slovensko pismo, ker nemškega kot Slovenee ne umeš. Jeden urad še hočemo omeniti, to je pošta. Duha je taistega, kakor drugi uradi; kajti uradnik je takšen, kakoršen je minister, minister pa takšen, kakoršen ministerski predsednik. Riba smrdi pri glavi. Koliko naših pošt ima na pr. dvojezičen pečat, dvojezično izvesko ? Minister je na pritožbo poslanca viteza Berksa moral obljubiti, da se bo dal napraviti dvojezični pečat, kadar se stari obrabi, povsod, kjer se zahteva. Slovenci, zahtevajte ga torej! Dokler na Dunaju ne bodo videli, da se pri nas ljudstvo jame gibati, da se Ijudstvo začenja potegovati za svoje pravice, nam Slovencem solnce ne bo zasijalo. Ce vlada vidi, da poslanec govori le iz sebe, kadar kako željo izusti, bila je beseda zastonj. Vsak narod si je moral pravice, kolikor jih ima, sam priboriti. Tako je bilo, tako je in tako bode tudi v prihodnje. Ge dvojezičnih pečatov ne zahtevamo (da ostanerao pri tem primeru), bode s tem vlada dobila prepričanje, da nam za narodnost ni mar, in da torej tudi ne maramo biti slovenski narod. V tem slučaju ima celo prav, da nas germanizuje. Iz tega primera pa tudi vidimo, da imajo v narodni politiki stvari, ki se nam zde malenkostne, velepomenljive in velike nasledke. Kakor v veri, tako je tudi v narodnosli polovičarstvo in mlačnost pogin. Naslove na pismih in drugih pošiIjatvah pišite od prve do zadnje besede slovenski, pa nalančno, in pristavljajte pri manj znanem kraju bližnji veči, znani kraj, krajevna imena pa devajte v imenovalnik; tako-le: »N. spr. gospod N. N, posestnik. Rakovec. Pošta: Vitanje.« Mnogi mislijo, da so, če slovenskemu naslovu pridenejo nemško krajevno ime v oklepaju, storili narodno dolžnost. To pa je smešno! Uradnik se za osebno ime in za razne pridevke itak ne briga, ampak gleda le na krajevno iine; če pa je to v nemškem jeziku pristavljeno, mu slovenski znali ni treba. In mi vendar hočemo dognati, da bodo pri nas uradniki slovenski znali in slovenski poslovali. Ge je naslov slovenski, imaš pravico zahtevati slovenski recepis; zahtevaj ga! V prodajalnicah zahtevaj slovenske (dvojezične) dopisnice, slovenske poštne nakaznice in sprejemnice, skratka slovenske tiskovine. Končamo z uradi. Videli smo, da skoro vse uradništvo od najnižjega do najvišega deluje vkljub osnovnim in drugim zakonom in vkljub ukazom javno, vztrajno in z vso močjo na to, da nas ponemči, poprusi. Za nas Slovence sta namreč zakon in izvršitev zakona čisto različni stvari. Ko bi se nam Slovencem v narodnem oziru obstoječi zakoni izvrševali in sicer s tisto vztrajnostjo, s katero se ne izvršujejo, bi vsaka besedica pritožbe bila laž; tako pa vse svoje življenje imamo biti najljutejši boj za narodne pravice. »Cudno to«, bo marsikteri fekel, »zakoni se izdajajo za Siovenee, izvršsvati pa se ne smejo, ampak ravno nasprotno se mora delati!« Zares čudno je to, ali kar je, je. Prepričani smo, da se bo to vsej državi nekdaj strašno maščevalo: kajti ne le da nam Slovencem mora giniti spoštovanje do zakonov, ampak tudi drugim narodom, kakor na pr. Nemcem, ker vsak dan vidijo, da se po zakonih, ki bi vsakemu državljanu morali biti sveti, tepta z nogami kakor po cunji na cesti. Kadar pa v državi spoštovanja do zakonov več ni, mora država razpasti. Ni bil naš namen, priti do tega zaključka, ker vemo, da se naš list na unem mestu, na katero bi bile naše besede v prvi vrsti obrnjene, ne čita; ali skrb za obstanek Avstrije nas je premagala. UradnišLvo je torej naš silen sovražnik. Zaradi tega pa bodi naš trden cilj, doseči, da si bodemo na naši zemlji zakone izvrševali sami. Več zakonov v oziru na narodne praviee ne trebamo, dosti jih je, ali izvrSevati jih nam ne smejo drugi, ki nam želijo narodni pogin. Dotle, da se nam ne izpolni, kar smo zahtevali na vseslovenskem shodu, in kar bi še vrh tega bilo nam potrebno, pa potegujmo se uradništvu nasproti žilavo za svoje narodne pravice. Ne odnehajmo! Če se komur noče dati pravica, naj to takoj natanko poroči jednemu ali drugemu naših gg. državnih poslancev, ali naj mu to pove pri volilskem shodu, ali pa naj objavi v »Slovenskem Gospodarju«, ali »Domovini«, ali v »Siidsteirische Post«. Zadnji čas je, da se vzdramimo, in vsak na delo ! Sicer je po nas. Ge smo složni in neutrudni, pa nam mora zasijati zarja srečnejšega dne.