časopis za kritično misel časopis is za kritično misel Glavni in odgovorni Tadej Todorovic urednik (Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Slovenija) Lektoriranje MODUS TOLLENS, Tadej Todorovic s.p. Tehnični urednik Jan Perša (Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba, Slovenija) Oblikovanje ovitka Jan Perša (Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba, Slovenija) Grafika na ovitku Mlada Benduinka, 20 km zahodno od Marsa Alam, Egipt, foto: Sata Šešerko, 2023 Grafične priloge Viri so lastni, razen če ni navedeno drugače. Vrsta revija E-revija (on-line) Dostopno na https://journals.um.si/index.php/analiza UREDNIŠKI ODBOR Smiljana Gartner (Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Slovenija), Maja Malec (Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Slovenija), Vojko Strahovnik (Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Slovenija), Toma Strle (Univerza v Ljubljani, Pedagpška fakulteta, Slovenija), Borut Trpin (Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Slovenija), Sebastjan Vörös (Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Slovenija). IZDAJATELJSKI SVET Bojan Borstner (Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Slovenija), David Owens (King's College London, Faculty of Arts & Humanities, UK), Matjaž Potrč (Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Slovenija), Marko Uršič (Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Slovenija), Matthias Varga von Kibed (SySt® Institut, Nemčija), Elizabeth Valentine (University of London, Royal Holloway, UK), Bojan Žalec (Univerza v Ljubljani, Teološka fakulteta, Slovenija). SEDEŽ UREDNIŠTVA Analiza Društvo za analitično filozofijo in filozofijo znanosti Aškerčeva cesta 2 1000 Ljubljana e-pošta: info-daf@guest.arnes.si, https://daf.splet.arnes.si/analiza/ ZALOŽNIK Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba Slomškov trg 15, 2000 Maribor, Slovenia e-pošta: zalozba@um.si, https://press.um.si/, https://journals.um.si/ ISSN 1408-2969 (tiskana izdaja) ISSN 2712-4916 (On-line) Revija je indexirana v: The Philosopher's Index, Ulrich's, Philosophy Documentation Center (International Directory of Philosophy). Analiza: časopis za kritično misel na leto izide v dveh zvezkih. Cena zvezka v prosti prodaji je 6,00 EUR, za naročnike 4,00 EUR oz. letna naročnina 8,00 EUR (z vključenim DDV). Naročila sprejemamo na naslov uredništva. Rokopise nam lahko pošljete na elektronski naslov info-daf@guestarnes.si, kjer jih sprejema glavni in odgovorni urednik revije. Besedilo / Text © avtorji, 2024 Ta revija je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva 4.0 Mednarodna. / This journal is licensed under the Creative Commons Attribution 4.0 International License. Uporabnikom je dovoljeno tako nekomercialno kot tudi komercialno reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev in predelava avtorskega dela, pod pogojem, da navedejo avtorja izvirnega dela. Vsa gradiva tretjih oseb v tej knjigi so objavljena pod licenco Creative Commons, razen če to ni navedeno drugače. Ce želite ponovno uporabiti gradivo tretjih oseb, ki ni zajeto v licenci Creative Commons, boste morali pridobiti dovoljenje neposredno od imetnika avtorskih pravic. © Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba / University of Maribor, University Press https: / / creativecommons.org/licenses/by/4.0 Univerzitetna založba Univerze v Mariboru Izid te revije je sofinancirala Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije časopis is za kritično misel Letnik XXVIII Številka 2 December 2024 Prispevek Stran Politična filozofija Med pravili in svobodo: Rawls in Illich o vlogi institucij v družbi Between Rules and Freedom: Rawls and Illich on the Role of Institutions in Society Jana Vrdoljak 153 Ontologija fikcije Kaj resničnega lahko povemo o fikcijskih likih? Problem referiranja fiktivnih imen v fikcijskem diskurzu What Can We Really Say About Fictional Characters? The Problem of Fictional 169 Names Referencing in Fictional Discourse Maja Nemec Modalni katapulti_187 Modal Catapults and the Limits of Modal Logic Modalni katapulti in meje modalne logike 189 Danilo Šuster What One Can Know: Fitch's Argument and Its Consequences Kaj lahko vemo: Fitchev argument in njegove posledice 209 Nenad Smokrovic On Modalities with Possible Worlds O modalnostih z možnimi svetovi 229 Andrej Ule Epistemologija 239 Higher-Order Evidence in Science: Some Problematic Consequences of Steadfastness and Level-Splitting Dokazi višjega reda v znanosti: nekaj problematičnih posledic odločnosti in 241 razdruževanja ravni Martin Justin ii Kazalo Cilji omejene epistemske racionalnosti The Goals of Bounded Epistemic Rationality 263 Nastja Tomat Spoznanje in konverzacija: jezikovne hibe na ozadju Griceove teorije implikatur Knowledge and Conversation: Linguistic Vices in the Context of Grice's Theory of 285 Implicatures Niko Šetar Analiza Let. 28, št. 2, str. 153-166, december 2024 ANaliZA Med pravili in svobodo: Rawls in Illich O VLOGI INSTITUCIJ V DRUŽBI Sprejeto 1. 11. 2024 Pregledano 16. 12. 2024 Izdano 31. 12. 2024 Ključne besede Illich, Rawls, družbene institucije, svoboda, pravičnost, p o sameznikova avtonomija Jana Vrdoljak Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Maribor, Slovenija jana.vrdoljak@gmx.com Dopisni avtor jana.vrdoljak@gmx.com Izvleček Prispevek primerja Illichovo in Rawlsovo razumevanje vloge institucij pri oblikovanju pravične družbene ureditve in zagotavljanju posameznikove avtonomije. Rawls družbene institucije obravnava kot ključni temelj pravične in stabilne družbene strukture, medtem ko Illich opozarja na njihove omejitve, zlasti v zvezi z legitimnostjo ter politično, ideološko in gospodarsko nevtralnostjo. Po Illichovem mnenju institucije lahko ogrožajo posameznikovo svobodo, ko se iz sredstev za dosego ciljev spremenijo v cilje same po sebi. Kot alternativo predlaga družbo sožitja, ki zavrača tista orodja, torej tiste sisteme, tehnologije in institucije, ki bi se lahko izrodile v nadzor ali omejevanje svobode. Vendar pa tudi ta rešitev ni brez tveganj, saj lahko zapade v enake težave kot institucije, tako da prevzame določene oblike nadzora in omejevanja, značilne za tradicionalne skupnosti. Kljub tem omejitvam Illichova kritika opozarja na potrebo po reformi institucij, da bi te dejansko služile zaščiti posameznikove svobode in avtonomije. https://doi.oig/1018690/analiza.28.2153-166.2024 CC-BY, besedilo © Vrdoljak, 2024 To delo je objavljeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva 4.0 Mednarodna. Uporabnikom je dovoljeno tako nekomercialno kot tudi komercialno reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev in predelava avtorskega dela, pod pogojem, da navedejo avtorja izvirnega dela. https://creativecommons.org/licenses/by/4.0 ANaliZA Analiza Vol. 28, no. 2, pp. 153-166, December 2024 Between Rules and Freedom: Rawls AND ILLICH ON THE ROLE OF INSTITUTIONS in Society Jana Vrdoljak University of Maribor, Faculty of Arts, Maribor, Slovenia jana.vrdoljak@gmx.com Corresponding Author jana.vrdoljak@gmx.com Abstract The article compares Illich's and Rawls's understanding of the role of institutions in shaping a just social order and ensuring individual autonomy. Rawls regards social institutions as the essential foundation of a just and stable societal structure, while Illich highlights their limitations, particularly concerning legitimacy and political, ideological, and economic neutrality. According to Illich, institutions can threaten individual freedom when they shift from being the means for achieving goals to becoming ends in themselves. As an alternative, he proposes a convivial community that rejects tools — namely systems, technologies, and institutions — that could degenerate into mechanisms of control or restrictions on freedom. However, even this solution is not without risks, as it may fall into the same problems as institutions by adopting certain forms of control and restriction characteristic of traditional communities. Despite these limitations, Illich's critique underscores the need for institutional reform to ensure that they truly serve the protection of individual freedom and autonomy. Accepted 1. 11. 2024 Revised 16. 12. 2024 Published 31. 12. 2024 Keywords Illich, Rawls, social institutions, liberty, justice, individual autonomy University of Maribor Press https://doi.oig/10.18690/imiiliza.28.2153-166.2024 CC-BY, text © Vrdoljak, 2024 This work is licensed under the Creative Commons Attribution 4.0 International License. This license allows reusers to distribute, remix, adapt, and build upon the material in any medium or format, so long as attribution is given to the creator. The license allows for commercial use. https://creativecommons.org/licenses/by/4.0 J. Vrdoljak: Med pravili in svobodo: Rawls in Illich o vlogi institucij v družbi 155 Primerjava Rawlsove dobro urejene družbe in Illichove družbe sožitja Ena od začetnih težav je, da se Illich nikjer v svojih delih ne sklicuje na Rawlsovo družbeno teorijo. Druga težava pa je, da oba obravnavata družbeno teorijo, vendar izhajata iz različnih izhodišč: medtem ko Rawls ponuja idealno teorijo pravičnosti, se Illich osredotoča na dejansko družbeno stanje. Rawls (1999) predlaga univerzalno teorijo pravičnosti, medtem ko Illich zagovarja lokalne, geografske, kulturno specifične in okolju prijazne rešitve v obliki sožitnosti (Illich, 1973b). Rawls ponuja univerzalno teorijo družbe, ki pa je Illichu zaradi njene abstraktne narave in neskladja z dejanskimi družbenimi pogoji neizvedljiva. Prepričan je, da teh sprememb ni mogoče povsem zajeti v abstraktni teoriji, temveč jih lahko doživimo le skozi dejansko prakso (Illich, 1973a, str. 17). Rawls zagovarja zaprto družbo, ki jo opisuje kot »zaprt sistem, izoliran od drugih družb« (Rawls, 1999, str. 7), medtem ko Illich podpira odprto in gostoljubno skupnost (Cayley, 2005). Skupno obema avtorjema je ukvarjanje z družbenimi institucijami, vendar pa preseneča, da Rawls ne obravnava ključnih področij, kot so zdravstvo, transport, šolstvo in zakonodaja. Ravno te institucije igrajo osrednjo vlogo v Illichovi kritiki, saj se sprevržejo v trenutku, ko postanejo same sebi namen, namesto da bi ostale sredstva za dosego širših ciljev (Illich, 1973b). V tem se razkriva ključna razlika med Illichovim in Rawlsovim pojmovanjem družbe: Rawls postavlja idealne pogoje delovanja institucij, ki naj bi zagotavljali trajno delovanje pod poštenimi pogoji, kar pa v tem pogledu deluje utopično (Rawls, 2011, str. 33). Illich trdi, da nobeni institucionalni instrumenti ne morejo zagotoviti trajnosti poštenega sodelovanja, saj institucionalizacija in vzdrževanje obstoječih družbenih struktur pogosto vodita v reproduciranje neenakosti in omejevanje posameznikove svobode. S primerom Cerkve, ki naj bi bila vzor in imela višje moralne standarde, Illich opozarja, da lahko institucije povzročijo škodljive posledice za celotno družbo, kar poudari z izrazom »corruptio optimi pessima1« (Cayley, 1992; Cayley, 2003; Cayley, 2005). Cerkev je poskušala zagotoviti krščansko sporočilo ljubezni tako, da je to ljubezen poskušala jamčiti z »institucionalizacijo, povzdigovanjem v zakonodajo, uzakonitvijo in njenim varovanjem preko kriminalizacije njenega nasprotja« (Cayley, 2003). Kot primer izkoriščanja navaja misijonarstvo kot ideološko orodje v službi globalnih bojev: »Priznati moramo, da so lahko misijonarji le figure v globalnem ideološkem boju in da je bogokletno uporabljati evangelij kot oporo za kateri koli družbeni ali politični 1 Pokvarjenost najboljših je najslabša. 156 Analiza: Politična filozofija sistem« (Illich, 1973a, str. 55). Za razliko od Rawlsovega utopičnega prepričanja v dobro urejeno družbo, Illich na primeru institucije Cerkve izpostavi prisotnost zla, saj trdi, da čeprav so institucije pogosto ustanovljene z dobrim namenom, lahko postanejo orodje za zlorabo moči in zatiranje posameznikove svobode. Po Illichovem prepričanju bi se morala Cerkev odpovedati svoji »moči za delanje dobrega«, če bi želela znova uresničiti pristno sporočilo evangelija (Illich, 1973a, str. 84).2 Poleg Cerkve je imel Illich kritično stališče tudi do obveznega šolstva, saj je prepričan, da »niti učenje niti pravičnost nista spodbujena s šolanjem. Večina učenja poteka spontano /.../ in ni rezultat načrtovanega poučevanja« ter trdi, da smo se vsega, »kar vemo, /.../ naučili izven šole« (Illich, 1972). Illich ni proti šolstvu kot takemu, temveč proti obveznemu šolstvu, ki se lahko izrodi v orodje, s katerim se celotna družba skozi generacije manipulira v poslušne državljane. Ti sprejemajo ideološko sliko sveta kot nekaj samoumevnega, naravnega in neizpodbitnega, podobno kot zrak, ki ga dihajo, ali vodo, ki jo pijejo. S skrbno oblikovanim učnim načrtom, disciplino in rutino šolstvo vsiljuje določene vrednote, norme in poglede na svet. Učenci se v tem procesu učijo sprejemati te ideje kot naravne in samoumevne, brez kritičnega premisleka ali zavestnega preizpraševanja, s čimer šolstvo utrjuje obstoječe družbene hierarhije in ohranja prevladujočo ideologijo (The Golden Thread, 2021). Zaradi tega razume predpostavko, da je »šolanje /.../ zagotovilo socialne integracije«, kot mit liberalizma (Illich, 1973a, str. 92). Ker šole ocenjujejo, hkrati delujejo kot mesta, kjer so državljani »šolani« v svoje vloge (Illich, 1973a, str. 97), kar povezuje šolanje s posameznikovo samopodobo (Illich, 1973a, str. 103). Po njegovem mnenju »šola ni le nova svetovna religija, temveč tudi najhitreje rastoči trg dela na svetu« (Illich, 1972). Zato meni, da v družbi sožitja, o kateri bomo razpravljali v nadaljevanju, ni prostora za obvezno šolstvo: »V družbi sožitja bi bilo treba zaradi pravičnosti izključiti obvezno in neskončno šolanje. Starostno specifično, obvezno tekmovanje na neskončni lestvici za vseživljenjske privilegije ne more povečati enakosti, temveč mora favorizirati tiste, ki začnejo prej, so bolj zdravi ali bolje podprti zunaj učilnice. 2 Illich je prenehal aktivno sodelovati na II. vatikanskem koncilu, ker je nasprotoval temu, da Cerkev v dokumentu Gaudium et Spes, ki obravnava njeno delovanje v sodobnem svetu, ne obsoja vlad, ki posedujejo jedrsko orožje — sredstvo za izvajanje genocida (Cayley, 2003). V eseju »The Vanishing Clergyman« rimokatoliško Cerkev, kot največjo nevladno birokracijo, po njeni učinkovitosti in uspešnosti primerja z General Motors Company in Chase Manhattan Bank (Illich, 1973a, str. 6l). J. Vrdoljak: Med pravili in svobodo: Rawls in Illich o vlogi institucij v družbi 157 Neizogibno razslojuje družbo v številne plasti neuspeha, pri čemer vsako plast naseljujejo tisti, ki so izpadli iz sistema in so bili naučeni verjeti, da si tisti, ki so pridobili več izobrazbe, zaslužijo več privilegijev.« (Illich, 1973b) Illich opozarja, da institucije same po sebi ne morejo zagotoviti pravičnega delovanja posameznikov, ki delujejo znotraj njihovih okvirov. Njegova kritika cilja na institucionalizacijo kot proces, ki pogosto reproducira sistemske neenakosti, instrumentalizira posameznike ter jim onemogoča avtonomijo odločanja in svobodo izbire, kar vodi v odtujenost in povečanje individualizma. Po Illichu institucije ne le da omejujejo posameznikovo svobodo, temveč pogosto postanejo orodja za vzdrževanje obstoječih socialnih in gospodarskih struktur, ki ohranjajo neenakost. Pri tem se osredotoča na nenehno gospodarsko rast, ki vzdržuje to stanje. V tem kontekstu Illich pravi: »Družba se lahko uniči, ko nadaljnja rast masovne proizvodnje naredi okolje sovražno, ko pogubi svobodno uporabo naravnih sposobnosti članov družbe, ko loči ljudi drug od drugega in jih zapre v umetno lupino, ko spodkopava strukturo skupnosti s spodbujanjem skrajne družbene polarizacije in drobljenja specializacij, ali ko rakava pospešitev nalaga družbene spremembe s hitrostjo, ki izključuje pravne, kulturne in politične presedane kot formalne smernice za trenutno vedenje. Korporativna prizadevanja, ki tako ogrožajo družbo, ne morejo biti tolerirana.« (Illich, 1973b) Rawlsove moralne zmožnosti, poštenost in občutek za dobro so v osnovi nezadostne za reševanje Illichovih pomislekov o pravičnosti. Rawls sam opozarja na problem sistemske pristranskosti institucij, kar poskuša nasloviti s konceptom izhodiščnega položaja za tančico nevednosti. S tem posameznike abstrahira od njihovih konkretnih življenjskih okoliščin, da bi zagotovil enake ali poštene pogajalske pogoje (Rawls, 1999). Vendar pa to daje slutiti dojemanje človeške narave, ki je tako zelo zaznamovana s sebičnostjo, da naj bi bila sposobna le racionalne preračunljivosti in ne sočutja do drugih, kar spominja na Hobbesovo stališče o naravi človeka. Če za doseganje pravičnosti potrebujemo tako skrajno obliko abstrakcije, se pojavi vprašanje, zakaj bi privilegirani posamezniki sploh privolili v takšne pogoje. To razkriva širšo težavo Rawlsove teorije — vprašanje, ali ta resnično odraža kompleksnost človeške narave in ali lahko naslovi dinamične odnose moči in interesov, ki prevevajo institucionalna okolja. 158 Analiza: Politična filozofija Illichova kritika institucij se osredotoča na njihovo proceduralno naravo, ki temelji na ustaljenih vzorcih delovanja in natančno določenih pričakovanjih. Illich poudarja, da morajo institucije ostati odprte za nepredvidljive interakcije posameznikov, saj je prav v tej spontanosti ključni dokaz človeške svobode (Cayley, 2021). V tem kontekstu Rawlsov izhodiščni položaj, kjer pogodbeniki za tančico nevednosti dogovarjajo načela pravičnosti, pritegne pozornost. Čeprav Rawls posameznikom pripisuje moralne zmožnosti, kot sta čut za pravičnost in sposobnost pojmovanja dobrega, je vprašljivo, zakaj jih obenem reducira na abstraktne, atomistične subjekte. Illich, z osredotočenostjo na telesnost in konkretne življenjske okoliščine, to razume kot zanikanje človekove polnosti. Nadalje se pridružujemo kritiki Sena in drugih, ki dvomijo, da bi lahko edini možni rezultat takega dogovora bila oblika dveh načel pravičnosti, ki ju zagovarja Rawls. Zdi se, da je nepredvidljivost za Rawlsa nesprejemljiva, saj jo poskuša odpraviti z vzpostavitvijo stabilnega institucionalnega sistema, kjer so pravila in načela jasno določena. V tem pristopu daje večji poudarek institucijam kot posamezniku, kar vodi k zanemarjanju njegove aktivne in svobodne vloge znotraj sistema. Illich pa ravno v nepredvidljivosti vidi ključni dokaz človekove svobode in jo povzdiguje na raven misterija. Za njega je človekovo delovanje najpristnejše, kadar presega ustaljene okvirje in se izraža v spontanem odzivu na drugega — ne kot izpolnjevanje abstraktnih dolžnosti, temveč kot odgovor na konkretni klic. Hkrati se zaveda, da svoboda ni nujno povezana z dobrim ali z izvrševanjem dolžnosti. Ker se izogiba izrazom, kot je »dolžnost«, priznava tudi možnost, da posameznik ne odgovori na klic in da sočutje preprosto ni prisotno. Takšna možnost je za Rawlsa težko predstavljiva, zato morda, ker ne najde ustrezne rešitve, naivno predpostavlja, da se bodo vsi vedno ravnali v skladu z dogovorjenimi načeli. Rawlsova domneva, da »vsak ravna pravično in prispeva svoj delež k ohranjanju pravičnih institucij« (Rawls, 1999, str. 8), vzbuja dvom v poenostavljeno dojemanje človeškega vedenja, kot to trdi Sen (2009). Rawls zanemarja vprašanje, kako njegovo pojmovanje pravičnosti kot poštenosti vpliva na ljudi in njihovo medsebojno sodelovanje. Sen meni, da bi moral Rawls načela pravičnosti povezati z dejanskim ravnanjem ljudi (Sen, 2009, str. 69). Ker je »vedenje ljudi v celoti skladno z zahtevami za ustrezno delovanje teh institucij« (Sen, 2009, str. xi), Sen v preveliki osredotočenosti na institucije vidi pomanjkljivost Rawlsove teorije. Po njegovem mnenju bi se teorija morala osredotočiti na dejanska življenja ljudi, »kar bi imelo številne daljnosežne posledice za naravo in obseg pojma pravičnosti« (Sen, 2009, str. xi). Institucije in proceduralna pravičnost so pomembne, vendar ne morejo zamenjati ali nadomestiti vloge in pomembnosti človeških življenj in človeških izkušenj, na osnovi katerih so institucije oblikovane, saj »uresničena stvarnost sega J. Vrdoljak: Med pravili in svobodo: Rawls in Illich o vlogi institucij v družbi 159 daleč onkraj organizacijske slike in vključuje življenja, ki jih ljudje uspejo — ali ne uspejo — živeti« (Sen, 2009, str. 18). Rawls preveč zaupa v neomajno proceduralno pravičnost institucij, pri čemer pozablja ali zanemarja dejstvo, da so te, čeprav morda brezhibno zasnovane, v svojem delovanju v veliki meri odvisne od človeške aktivnosti, »od dejanskih vzorcev vedenja in vzajemnega političnega in družbenega vplivanja« (Sen, 2009, str. 354). Podobno misel razvija tudi Gray, vendar poudarja, da Rawlsov liberalizem s svojo osredotočenostjo na pravičnost institucij hkrati odpira nevarnosti šibke vladavine prava, ki brez moči države ne more delovati. Gray namreč trdi, da je »legalistični liberalizem, ki je prevladoval v zadnji generaciji, s spregledovanjem političnih pogojev, ki omogočajo vladavino prava, uspel predstaviti pravo kot samostojno institucijo. Uspelo mu je prezreti dejstvo, da institucija prava vedno temelji na moči države« (Gray, 2000, str. 131-132). Dodajmo, da Rawls priznava, da ideal pravičnosti ni nikoli povsem dosegljiv, in sicer iz dveh razlogov. Prvi razlog je, »da obstaja neskončno mnogo ozirov, na katere se je mogoče sklicevati v izhodiščnem položaju, pri čemer v vsakem alternativnem pojmovanju pravičnosti nekateri oziri govorijo v njegov prid, drugi pa mu nasprotujejo« (Rawls, 2011, str. 174). Da bi to dilemo omilil, predlaga zaprt seznam mogočih razlogov. Drugi razlog, ki ga navaja, pa je, »da se končni izid tehtanja razlogov opira na presojo /.../ ki jo oblikuje in usmerja sklepanje« (Rawls, 2011, str. 174). Tudi tukaj Rawls predlaga podobno rešitev kot pri prvem razlogu — vzpostavitev zaprtega seznama razlogov (Rawls, 2011, str. 175). Rawls prav tako predpostavlja družbo kot zaprto, kar pa je v nasprotju ne le s Popperjevim razumevanjem odprte družbe, temveč tudi z Illichovim vidikom, ki poudarja odprtost in spontanost človeških odnosov. Na eni strani imamo Senov očitek, da Rawls zapade v »institucionalni fundamentalizem« (Gaus, 2016, str. 21), na drugi strani pa Hayekovo stališče, ki dodatno spodkopava Rawlsovo zasnovo družbenih institucij in koncept proceduralne pravičnosti. Hayek namreč trdi, da je struktura sodobne kompleksne družbe nastala kot spontani red in je ni mogoče načrtovati: »Zato, ker ni bila odvisna od organizacije, temveč je zrasla kot spontani red, je struktura sodobne družbe dosegla stopnjo kompleksnosti, ki jo ima, in ki daleč presega tisto, ki bi jo bilo mogoče doseči s namernim organiziranjem. V resnici 160 Analiza: Politična filozofija pravila, ki so omogočila rast tega kompleksnega reda, sprva niso bila zasnovana z namenom doseganja takšnega rezultata; toda tisti ljudje, ki so se slučajno držali ustreznih pravil, so razvili kompleksno civilizacijo, ki se je nato pogosto širila tudi na druge.« (Hayek, 1998, str. 50—51) Trditev, da je družbo treba načrtovati, ker je postala preveč kompleksna, je torej napačna. Hayek meni, da zaradi tega niti članov družbe ni mogoče neposredno usmerjati, ampak je edino smiselno izboljšati pravila, ki spodbujajo nastanek spontanega reda. Popper (2013, str. 22) izraža stališče, podobno Hayekovemu, o spontanem in nenačrtovanem nastajanju družbenega reda in institucij: »Le manjšina družbenih institucij je zavestno oblikovanih, medtem ko je velika večina nastala z 'razvojem', kot nepredviden rezultat človeških dejanj.« Tako Hayek kot Popper poudarjata, da družbene institucije niso rezultat hitrega, načrtovanega delovanja, temveč dolgotrajnega in pogosto spontanega procesa prilagajanja. Podobno tudi Illich prepoznava postopnost in kompleksnost pri razvoju družbenih struktur, kar se kaže v njegovem razumevanju razvoja Cerkve v antiki, ki jo dojema kot zametek moderne države (Cayley, 2003). Illich se v svojih delih sicer neposredno ne ukvarja z Rawlsovo teorijo pravične in dobro urejene družbe, vendar je iz njegove kritike institucij3 razvidno, da zavrača ne samo idealne, ampak tudi univerzalne teorije. Predpostavljamo, da bi zavrnil tudi Rawlsovo teorijo pravičnosti, ki se osredotoča na institucionalno pravičnost, saj zanemarja konkretne medčloveške odnose in osebno odgovornost, ki jo Illich razume kot temelj pravičnosti. Illich osvetljuje moralo, ki je izrazito telesna, konkretna, osebna, lokalna, pristna in neposredno prisotna — moralo, ki je odgovor na klic in presega normativne kategorije ter institucionalne okvire, na katerih Rawls gradi svojo teorijo. V tej perspektivi se Illichova kritika lahko dopolni z Grayevo kritiko liberalizma, še posebej Rawlsovega sklicevanja na univerzalnost načel pravičnosti. Gray v svoji kritiki izpostavi, da je Rawlsovo razumevanje pravičnosti izrazito kantovsko, saj univerzalnost pojmuje kot neodvisno od tradicije ali zgodovine. Po Rawlsu naj bi bila načela pravičnosti zasnovana zgolj na racionalnih zmožnostih avtonomnega posameznika, kar jih postavlja onkraj kontingentnosti družbenih in političnih kontekstov. Vendar Gray opozarja, da je taka univerzalnost iluzorna, saj noben posameznik ne more povsem izstopiti iz družbeno-zgodovinskih okvirov, v katerih se nahaja. Zanj je že samo Rawlsovo sklicevanje na Kanta 3 Gl. Illich 1972, 1973a, 1973b in 1976. J. Vrdoljak: Med pravili in svobodo: Rawls in Illich o vlogi institucij v družbi 161 kulturološko pogojeno: »Vsako stališče, ki ga sprejmemo, izhaja iz določene oblike življenja in zgodovinskih praks, ki jo nadaljujejo; to je izraz človeške identitete, ki je zgodovinsko specifična, ne pa univerzalno in splošno človeška.« (Gray, 1995, str. 119) Gray zato kritizira Rawlsov pristop kot povsem oddaljen od realnosti političnega in družbenega življenja. Rawlsova teorija, osredotočena na univerzalna načela, ne odraža konkretnih izzivov, s katerimi se soočajo posamezniki in skupnosti, ampak ostaja abstraktna in idealizirana. Gray to opiše kot paradoks kantovskega liberalizma, ki želi biti praktičen, a je hkrati brez politične relevantnosti: »Posebnost, pravzaprav absurdnost, tega novega kantovskega liberalizma — ki se je osvobodil tradicionalnih skrbi filozofije, da bi dosegel politični cilj praktičnega dogovora — je v tem, da se hkrati razvija na veliki razdalji od političnega življenja v realnem svetu. Teoretiki novega kantovskega liberalizma ne zastopajo nobenega političnega interesa ali volilne skupine, niti v liberalnih demokracijah, na katere so njihovi razmisleki usmerjeni /.../ Zato misli novih liberalcev ne odmevajo v nobeni od liberalnih demokracij.« (Gray,1995, str. 4) Gray in Illich se torej srečata v kritiki univerzalizma, čeprav izhajata iz različnih kontekstov. Medtem ko Gray izpostavlja kulturno in zgodovinsko umeščenost posameznika, Illich poudarja lokalnost, konkretnost in moralno avtonomijo v odnosih. Oba pa opozarjata, da teorije, ki zanemarjajo človeško izkušnjo in kontingentnost, ne morejo biti temelj pravičnosti. V osredju Illichove kritike institucij je prepričanje, da te omejujejo človekovo svobodo in s tem omalovažujejo človekovo dostojanstvo. Illich trdi, da nobeno omejevanje posameznikove svobode, pa tudi nobeni predpisi ali načela, ne morejo preprečiti zlorabe moči ali izkoriščanja situacij. Ker institucije, kot so šolstvo, zdravstvo, transport, ekonomija in druge, posamezniku odvzemajo avtonomijo ter ga hkrati delajo od njih odvisnega, ne le da vzdržujejo svojo lastno eksistenco, temveč ustvarjajo hierarhijo odnosov, ki pogosto koristi obstoječi družbeni eliti. Takšni mehanizmi preprečujejo kreativnost, ustvarjajo umetne potrebe in omejujejo svobodno delovanje posameznika. Zaradi tega smatra, da je potrebno delovanje institucij omejiti ter omogočiti spontano delovanje in organizacijo manjših skupnosti, ki omogočajo večjo svobodo, avtonomijo in samospoštovanje, v 162 Analiza: Politična filozofija nasprotju z institucijami, ki posameznika podvržejo normam, predpisom in hierarhijam. Tovrstno obliko bivanja oziroma sožitja Illich poimenuje sožitnost. Izraz sožitno, ki ga pripisuje predvsem orodjem, ne pa ljudem, razume kot »tehnični izraz za označevanje moderne družbe, v kateri so orodja odgovorno omejena« (Illich, 1973b). V tej skupnosti se ceni vrlina skromnosti, »ki ne izključuje vseh užitkov, temveč le tiste, ki odvračajo od ali uničujejo osebno povezanost« (Illich, 1973b). Te skupnosti, čeprav tradicionalne, niso zaprte, temveč omogočajo prosto sodelovanje in ustvarjanje med enakopravnimi posamezniki: »Takšno družbo, v kateri sodobne tehnologije služijo politično povezanim posameznikom in ne menedžerjem, bom imenoval 'sožitnostna'.« (Illich, 1973b) Ključnega pomena pri tem je, da te skupnosti prepoznavajo razdirajoče učinke orodij na posameznikovo svobodo ter se zavzemajo za zaščito te svobode, pri tem pa visoko cenijo osebne odnose in kakovost življenja, izraženo v obliki »radostne igrivosti«. »Družba sožitja bi bila rezultat družbenih ureditev, ki vsakemu članu zagotavljajo najširši in najbolj prost dostop do orodij skupnosti, omejujejo pa to svobodo le v korist enake svobode drugega člana« (Illich, 1973b). Tako Illich kot Rawls pojmujeta pravično družbo kot takšno, v kateri so posameznikove svoboščine omejene zgolj z enakimi svoboščinami drugih. V tem kontekstu Rawls opredeli prvo načelo pravičnosti: »Vsaka oseba ima isto nedotakljivo pravico do popolnoma ustreznega sistema enakih temeljnih svoboščin, ki je združljiv z enakim sistemom svoboščin za vse.« (Rawls, 2011, str. 67) Illich pa trdi: »Pravična družba bi bila taka, v kateri je svoboda ene osebe omejena le z zahtevami, ki jih ustvarja enaka svoboda za drugo osebo.« (Illich, 1973b) Vendar se že naslednjem koraku odkriva temeljna razlika v njunem pristopu. Rawls nikoli ne postavi pod vprašaj legitimnosti institucij in predpostavlja njihovo politično, ekonomsko in ideološko nevtralno delovanje. Zaradi tega lahko v revidirani formulaciji načela razlike zapiše, da so družbene in ekonomske razlike dopustne le, če imajo vsi državljani enake pogoje in možnosti do služb in položajev in doda, da morajo neenakosti koristiti tistim članom družbe, ki so v najslabšem položaju (Rawls, 2011, str. 67). Za razliko od Rawlsa pa je Illich prepričan, da je predpogoj za pravično družbeno ureditev dogovor o izključitvi vseh »orodij«, ki preprečujejo posameznikovo avtonomno delovanje (Illich, 1973b). Med »orodja« Illich ne uvršča le predmetov, »ki se uporabljajo pri preprostejšem delu« (orodje, 2018), temveč pod njim pojmuje vse, kar človeku omogoča oblikovanje okolja in interakcijo z drugimi, s specifičnim namenom spreminjanja sveta. Tako »orodja« niso omejena le na fizične predmete in stroje, ampak vključujejo tudi sisteme, tehnologije in institucije. Če se J. Vrdoljak: Med pravili in svobodo: Rawls in Illich o vlogi institucij v družbi 163 ta orodja lahko uporabljajo za svobodne in ustvarjalne namene posameznika, če za njihovo uporabo ni potreben certifikat, in če njihova uporaba ni omejena z namenom in pričakovanji njihovega oblikovalca, potem to vrsto orodij, kot je na primer telefon, uvršča med orodja za sožitnost. Industrijska orodja pa so tista, ki niso splošno dostopna in imajo specifično opredeljeno uporabnost, ki omejujejo kreativnost uporabnika (Illich, 1973b). Takšna klasifikacija pa je vprašljiva, saj telefon v svoji digitalni in pametni obliki omogoča širok spekter uporabe, a kljub temu potrebuje infrastrukturo in v veliki meri služi namenu njegovega izumitelja. Poleg tega je dostop do njega in njegova uporabnost pogosto omejena s specifičnimi družbenimi, ekonomskimi in tehnološkimi pogoji. Illich zavrača večino orodij oziroma sistemov in sodobnih tehnologij, ki ogrožajo posameznikovo avtonomijo, zavirajo kritično razmišljanje, povečujejo družbene neenakosti in odtujenost ali grozijo z ekološko katastrofo: »Nekatera orodja so uničujoča, ne glede na to, kdo jih ima v lasti — bodisi mafija, delničarji, tuje podjetje, država ali celo delavska zadruga. Omrežja večpasovnih avtocest, dolge razdalje širokopasovnih oddajnikov, površinski rudniki ali sistemi obveznega šolstva so takšna orodja.« (Illich, 1973b) Težko je sprejeti tako radikalno stališče, saj zanemarja pozitivne vidike, ki jih sodobna tehnologija in družbeni razvoj lahko prinesejo. Orodja, če so ustrezno regulirana in reformirana, imajo potencial za izboljšanje kakovosti življenja, zmanjšanje družbenih neenakosti in trajnostno uporabo naravnih virov. Illichovo stališče s svojo absolutnostjo zapira prostor za razpravo o možnih alternativnih pristopih, ki bi združevali tehnološke dosežke z etičnimi in ekološkimi načeli. Illich se zaveda, da je njegova vizija družbe sožitja težko dosegljiva, vendar jo ne predstavi kot preprosto izbiro ali predlog, temelječ na pogodbenih dogovorih ali drugih podobnih teorijah. Namesto tega družbo sožitja ponuja kot odprto alternativo, ki ni zavezujoča in ne temelji na prepričanjih, ki bi jo izenačevala z obljubami o pravičnosti ali družbeni enakosti. Illich meni, da preprosto prikazovanje te družbene oblike kot bolj privlačne ali pravične ne zadostuje, da bi jo postavili kot resnično alternativno pot. Šele s spoznanjem, da je takšna družba edina možnost za preživetje človeštva, se odpira resnična priložnost za njen nastanek. Kot opozarja: »Potrebujemo način, kako prepoznati, da je za preživetje vseh ljudi nujno obrniti sedanje politične cilje.« (Illich, 1973b) 164 Analiza: Politična filozofija Rawls uvršča temeljne človekove pravice in svoboščine med primarne dobrine (Rawls, 1999, str. 54). Predpostavljamo, da bi Illich bil prav tako kritičen do temeljnih človekovih pravic, ki naj bi v demokratični pogodbeni družbi nadomestile moralo. Te so lahko razumljene kot instrumenti institucionalizacije posameznika in omejevanja njegove svobode. Kritika človekovih pravic je usmerjena predvsem v to, da te pravice posameznika uokvirjajo v njegovem delovanju in ne omogočajo prostora za svobodno kreativnost na področju moralnega delovanja. Illich je prepričan, da če je človekovo moralno delovanje do potankosti določeno, ni prostora za presenečenje ali dar sočutja, saj so obveznosti in dolžnosti jasno opredeljene. V takšni družbi bi bilo sočutje zgolj izraz dolžnosti in ne globokega sočutja ter empatije do drugega, kar Illich vidi kot oslabljenje ne le posameznika, ampak celotne družbe. Čeprav posameznik ohranja svobodo odločanja, se človekove pravice pogosto uporabljajo kot poenostavljena rešitev za reševanje dilem v medosebnih odnosih, kjer se sklicevanje nanje pogosto smatra za pravilno, četudi to ne pomeni, da so odločitve vedno v skladu z moralnimi vrednotami, ki so del celovitih etičnih naukov. Na ta način Illich dojema moralo podobno kot Gauthier, ki jo razume kot moralo po dogovoru, kateri bi Illich očital, da ji manjka razsežnost obžalovanja in odpuščanja (Cayley, 2021). Illichovo pojmovanje krščanske etike, ki se v mnogih pogledih opira na njegovo eksegezo Prispodobe o usmiljenem Samarijanu,4 se zavzema za osebno etiko, ki je globoko telesna in konkretna. Telesnost te etike jo sicer lokalno omejuje, vendar jo hkrati naredi pristno in neposredno. Gre za etiko, ki ni osredotočena na izpolnjevanje univerzalnih moralnih dolžnosti, temveč je predvsem odziv na klic, ki se izraža v sočutju, ki presega okvire družbenih norm (Illich, 1972; Cayley, 2003). Illich ne ponuja idealne ali univerzalne vizije družbe, temveč se osredotoča na sožitnost — življenjski način, ki je odprt za spontano, konkretno in nepričakovano medsebojno delovanje. To je etika, ki ne verjame v to, da bi lahko ustaljene institucije 4 Tedaj je vstal neki učitelj postave, in da bi ga preizkušal, mu je rekel: »Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« On pa mu je dejal: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.« »Prav si odgovoril,« mu je rekel, »to delaj in boš živel.« Ta pa je hotel sebe opravičiti in je rekel Jezusu: »In kdo je moj bližnji?« Jezus je odgovoril: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike. Ti so ga slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli. Primerilo pa se je, da se je vračal po tisti poti domov neki duhovnik; videl ga je in šel po drugi strani mimo. Podobno je tudi levit, ki je prišel na tisti kraj in ga videl, šel po drugi strani mimo. Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je bil na potovanju. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj. Naslednji dan je vzel dva denarija, ju dal gostilničarju in rekel: >Poskrbi zanj, in kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil.< Kaj se ti zdi, kateri od teh treh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« Oni je dejal: »Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.« In Jezus mu je rekel: »Pojdi in ti delaj prav tako!« (Lk 10, 25—37). J. Vrdoljak: Med pravili in svobodo: Rawls in Illich o vlogi institucij v družbi 165 ali predvidljive procedure zagotovile pravičen izid, saj se zla ne more vedno preprečiti z mehanizmi kontrole in nadzora. Nasprotno pa Rawlsova teorija temelji na idealizirani in univerzalni podobi dobro urejene družbe, kjer so institucionalni okviri, procedure in pravila natančno določeni, zaradi česar je rezultat — pravičnost — predvidljiv in pričakovan. Illichova etika, v nasprotju z Rawlsovo, odraža prepoznavanje človeške ranljivosti in odprtosti do nepredvidljivosti, kjer ni mogoče zagotoviti popolne varnosti ali predvidljivosti, temveč se svoboda in odgovornost izražata v konkretnih, nezavednih in včasih kaotičnih medsebojnih dejanjih. Illichova vizija družbe sožitja se sooča z vprašanjem, kako se izogniti grožnji anarhije. Vendar Illich anarhije ne razume kot družbeno ureditev brez pravil, temveč prevzema stališče Paula Goodmana, ki trdi, da anarhija ni zavračanje prava, ampak zavračanje moči. Kot pravi Cayley, imajo anarhisti »edinstveno spoštovanje dostojanstva prava, saj le oni verjamejo, da je pravo naravni del človeških družb in da zato ni odvisno od prisile« (The Golden Thread, 2021). Illich tako ne zavrača samega prava, temveč se osredotoča na odstranitev centralizirane moči, ki omejuje posameznikovo avtonomijo in svobodo. Njegova ideja družbe sožitja temelji na prepričanju, da bi družba morala omogočiti prosto sodelovanje in ustvarjalnost brez prekomerne hierarhije in kontrole. Kljub temu pa Illich v svojem pristopu naleti na težavo, saj njegovo reševanje temelji na obnavljanju tradicionalnih oblik družbenih struktur, ki jih vidi kot alternativne moderne institucionalizaciji. Toda pri tem zanemarja pomemben vidik: v tradicionalnih družbah skupnosti pogosto prevzamejo vlogo, ki jo v industrijskih družbah opravljajo institucije. Te skupnosti določajo posameznikovo vlogo in postavljajo pričakovanja, ki lahko prav tako omejijo posameznikovo avtonomijo. Tako se izkaže, kljub Illichovemu upanju, da bi tradicionalne oblike družbene organizacije pripomogle k večji svobodi posameznika, da te lahko v resnici ohranjajo podobne oblike nadzora in omejevanja kot sodobne institucije. Illichova kritika institucionalizacije se torej zdi krožna, saj namesto iskanja pravega izhoda iz omejevanja avtonomije sledi logiki omejevanja institucij, vendar se s tem ponovno sooča z omejitvami, ki jih prinašajo tradicionalne oblike družbenega nadzora. K tej kritiki lahko dodamo še Rawlsovo teorijo, ki ponuja bolj pragmatičen pristop k zagotavljanju pravičnosti v družbi. Rawls namreč ne zanemarja potrebne vladavine in uveljavitve zakona, saj meni, da je v dobro urejeni družbi potrebna tudi prisilna suverenost za zagotavljanje pravičnosti, čeprav sankcije morda nikoli ne bodo 166 Analiza: Politična filozofija potrebne: »Z izvajanjem javnega sistema kazni vlada odstrani osnovo za prepričanje, da drugi ne spoštujejo pravil. Iz tega razloga je verjetno vedno potrebna prisilna suverenost, četudi v dobro urejeni družbi sankcije niso stroge in jih morda nikoli ne bo treba uvesti.« (Rawls, 1999, str. 38) Rawls razume hierarhične in pravne strukture kot nujne za dosego stabilnosti in pravičnosti v družbi, saj omogočajo zaščito temeljnih pravic in zagotavljajo pravico do enakosti za vse. Zaključek Na podlagi analize Rawlsa in Illicha je mogoče sklepati, da nobena od njunih vizij ni zadostna za odgovore na vprašanja sodobne družbe. Ključna naloga ostaja v vzpostavljanju kritičnega odnosa do institucij, predvsem v smislu njihove legitimnosti in nepristranskosti. Treba je raziskati njihove politične, gospodarske in ideološke vloge, pri tem pa se osredotočiti na vprašanje, kako te dejansko vplivajo na neenakost in svobodo. Namesto zanašanja na univerzalne teorije se zdi smiselno stremeti k reformam, ki bodo naslovile konkretne težave institucionalne ureditve, zmanjšale koncentracijo moči, povečale odgovornost ter omogočile pogoje za večjo avtonomijo posameznika v okviru družbenega delovanja. Literatura Cayley, D. (1992). Ivan Illich in Conversation. Anansi. Cayley, D. (2003). Ivan Illich in Memoriam. https://www.davidcayley.com/transcripts Cayley, D. (2005). The Rivers North of the Future: The Testament of Ivan Illich. Anansi. Cayley, D. (2021). Ivan Illich: An Intellectual Journey. The Pennsylvania State University Press. Gaus, G. (2016). The Tyranny of the Ideal: Justice in a Diverse Society. Princeton University Press. Gray, J. (1995). Enlightenment's Wake: Politics and Culture at the Close of the Modern Age. Routledge. Gray, J. (2000). Two Faces of Liberalism. Polity Press. Hayek, F. (1998). Law, Legislation and Liberty. Routledge. Illich, I. (1972). Deschooling Society. Harper & Row. Illich, I. (1973a). Celebration of Awareness: A Callfor Institutional Revolution. Penguin Books. Illich, I. (1973b). Tools for Conviviality. Marion Boyars. Orodje. (2018). V Slovar slovenskega knjižnega jezika 2018. ZRC SAZU. https://doi.org/10.3986/9789610501640 Popper, K. (2013). The Open Society and Its Enemies (New One-Volume Edition). Princeton University Press. Rawls, J. (1999). The Theory of Justice (RevisedEdition). The Belknap Press of Harvard University Press. Rawls, J. (2011). Pravičnost kot poštenost. Krtina. Sen, A. (2009). The Idea of Justice. The Belknap Press of Harvard University Press. Sveto pismo. (b. d.). Slovenski standardni prevod. https://www.biblija.net The Golden Thread (2021, 1. junij). Ivan Illich, Part Moon, Part Travelling Salesman: Conversation with David Cayley (1989) [video]. YouTube. https: / / www.youtube.com/ watch?v=VXghb5x0D8s&list=PLEZ9EYTtCpN0B46hzH2inM 9VrYzaD7UvE&index= 1 Analiza Let. 28, št. 2, str. 169-186, december 2024 ANaliZA Kaj resničnega lahko povemo o fikcijskih likih? Problem referiranja fiktivnih imen v fikcijskem diskurzu Sprejeto 9. 9. 2024 Pregledano 7. 12. 2024 Izdano 31. 12. 2024 Ključne besede fikcija, fikcijski diskurz, fiktivna imena, abstraktni artefakti, pretvarjanje Maja Nemec Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Maribor, Slovenija maja.nemec@student.um.si Dopisni avtor maja.nemec@student.um.si Izvleček Članek obravnava, kako teorija pretvarjanja in artefaktična teorija fikcije delujeta v internem in eksternem govoru o fikciji in zakaj oba, fikcijski antirealizem in realizem, naletita na težave. Predstavljena je rešitev Amie Thomasson (2003b), ki ohranja obstoj fikcijskih likov kot abstraktnih artefaktov, a v intrafikcijski diskurz vseeno sprejme pretvarjanje, da razreši nejasnosti, ki nastanejo, ko uporabljamo fiktivna imena v različnih kontekstih. Izpostavljena je problematičnost de re pretvarjanja, ki zahteva pretvarjanje, da ima abstraktni objekt konkretne lastnosti. Če de re pretvarjanje zavrnemo in v govor o fikciji sprejmemo de dicto pretvarjanje, izgubimo uniformnost teorije in trdimo, da fiktivna imena v delu diskurza referirajo, v delu pa ne. Cilj članka je nakazati, da vpeljava pretvarjanja v realistično teorijo fikcije, kljub temu da zahteva dvojno rabo fiktivnih imen, bolje razloži naše razumevanje govora o fikciji kot antirealistične teorije. https://doi.org/10.18690/analiza.28.2.169-186.2024 CC-BY, besedilo © Nemec, 2024 To delo je objavljeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva 4.0 Mednarodna. Uporabnikom je dovoljeno tako nekomercialno kot tudi komercialno reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev in predelava avtorskega dela, pod pogojem, da navedejo avtorja izvirnega dela. https://creativecommons.org/licenses/by/4.0 ANaliZA Analiza Vol. 28, no. 2, pp. 169-186, December 2024 What Can We Really Say About Fictional Characters? The Problem of Fictional Names Referencing in Fictional Discourse Maja Nemec University of Maribor, Faculty of Arts, Maribor, Slovenia maja.nemec@student.um.si Corresponding Author maja.nemec@student.um.si Abstract The article discusses how the theory of pretense and the artefactual theory of fiction work in internal and external talk about fiction, and why both fictional anti-realism and realism run into difficulties. It presents Amie Thomasson's (2003b) solution, which preserves the existence of fictional characters as abstract artefacts, but still adopts pretense into the intrafictional discourse to resolve the ambiguities that arise when using fictional names in different contexts. The problematic nature of de re pretense, which requires pretending that an abstract object has concrete properties, is highlighted. If we reject de re pretense and accept de dicto pretense in the fictional discourse, we lose the uniformity of the theory and claim that fictional names refer in one part of the discourse but not in the other. The aim of this paper is to suggest that, although it requires a dual use of fictive names, the introduction of pretense into a realist theory of fiction does a better job of explaining our understanding of talk about fiction than antirealist theories. Accepted 9. 9. 2024 Revised 7. 12. 2024 Published 31. 12. 2024 Keywords fiction, fictional discourse, fictional names, abstract artefacts, pretense University of Maribor Press https://doi.oig/10.18690/analiza.28.2169-186.2024 CC-BY, text © Nemec, 2024 This work is licensed under the Creative Commons Attribution 4.0 International License. This license allows reusers to distribute, remix, adapt, and build upon the material in any medium or format, so long as attribution is given to the creator. The license allows for commercial use. https://creativecommons.org/licenses/by/4.0 M. Nemec: Kaj resničnega lahko povemo o fikcijskih likih ? Problem referiranja fiktivnih imen v 0 Uvod Debata, ki prevladuje v filozofiji fikcije, izhaja iz vprašanja, na kaj se nanašamo, ko govorimo o fikcijskih likih. Oblikovali sta se dve nasprotujoči si poziciji: fikcijski antirealizem, ki zavrača obstoj fikcijskih likov, in fikcijski realizem, ki na tak ali drugačen način priznava obstoj tovrstnih bitnosti. V sklopu fikcijskega realizma prevladuje teorija abstraktnega artefakta (Thomasson, 1999), ki fikcijske like določi kot objekte, ustvarjene od avtorja (avtorjev), tj. odvisne abstraktne artefakte. Ker teorija priznava obstoj fikcijskih likov, priznava tudi resničnost stavkov, ki vsebujejo fiktivna imena. Temu nasprotno, antirealististično stališče predstavlja teorija pretvarjanja (Walton, 1990), ki zagovarja, da gre pri izrekanju propozicij, ki vsebujejo fiktivna imena, za neke vrste igro pretvarjanja oz. hlinjenja (make-believe). Pod izrazom fikcijski lik razumemo vse literarne junake, kraje, bitja in predmete, ki se prvič pojavijo v nekem literarnem delu in jim (vsaj) izven področja literature oz. umetnosti ne moremo pripisati obstoja (Salis, 2014, str. 1). Vsak fikcijski lik ima fiktivno ime. Ta imena uporabljamo v fikcijskem diskurzu, ko se pogovarjamo o vsebini filmov in knjig, o najljubših pravljičnih junakih, analizi del, primerjavi različnih likov ipd. Amie Thomasson (2003b) je fikcijski diskurz uporabila kot izhodišče za reševanje neskladnosti, ki se pojavijo v vsakdanjem govoru o fikciji, če sprejmemo, da so fikcijski liki abstraktni artefakti. Da te pojasni, loči med internim in eksternim govorom o fikciji. Najustreznejša teorija fikcije bo tista, ki jo je mogoče razširiti na vse vrste diskurza z najmanj spremembami. To je za Thomasson teorija, ki hkrati ohrani obstoj fikcijskih likov in v del diskurza vpelje pretvarjanje. Zdi se, da upravičeno opozarja na neustreznost antirealističnih teorij fikcije za razlago metafikcijskega diskurza. Skušala bom braniti idejo o sprejetju pretvarjanja v interni fikcijski diskurz, čeprav nas to privede do nekaterih precej nenavadnih zaključkov glede na vrsto pretvarjanja, ki ga sprejmemo. Če trdimo, da fiktivna imena tudi v internem dikcijskem diskurzu referirajo, sprejmemo, da je vse naše pretvarjanje, ki ga predpisuje zgodba, o neki abstrakciji. Razložiti bo treba, ali si znamo predstavljati, kako bi abstrakcija (fikcijski lik) uprimerjala lastnosti kot konkretne osebe. Če nasprotno zagovarjamo, da fiktivna imena v fikcijskem diskurzu ne referirajo, pridemo do sklepa, da isto fiktivno ime v različnih kontekstih deluje različno. Enkrat ima referenta, tj. abstraktni objekt, ki nastane z rabo tega imena, spet drugič, v govoru o vsebini zgodbe, pa to isto ime deluje kot prazno ime. V tem primeru mora 172 Analiza: Ontologija fikcije fikcijski realist pojasniti, zakaj pride do dvojne rabe in ali je sploh smiselno vpeljevati nove entitete v ontologijo, če te ne omogočijo uniformne teorije. 1 Teorije fikcije in vrste fikcijskega diskurza 1.1 O čem sploh govorimo, ko govorimo o fikciji? Kaj, če sploh kaj, so referenti fiktivnih imen, je izhodiščno vprašanje filozofov fikcije. Glede na odgovor sta se v grobem oblikovali dve poziciji. Fikcijski antirealizem, ki trdi, da fiktivna imena ne referirajo, in fikcijski realizem, ki trdi nasprotno, torej da fikcijska imena referirajo. Med antirealističnimi teorijami je morda najodmevnejša teorija pretvarjanja (Walton, 1990, 2010), ki zagovarja, da gre pri izrekanju propozicij, ki vsebujejo fiktivna imena, za neke vrste igro pretvarjanja oz. hlinjenja (make-believe). Pravila igre pretvarjanja določa vsebina določenega literarnega dela. Teorija ne priznava obstoja fikcijskih likov in trdi, da imajo stavki, ki vključujejo fiktivna imena, fikcijske resničnostne pogoje in jim je možno določiti le fikcijsko resničnostno vrednost, njihova dejanska resničnostna vrednost pa je neresnična. Nasprotno pa fikcijski realisti (Kripke, van Inwangen, Thomasson idr.) trdijo, da fikcijski liki obstajajo. Amie Thomasson (1999, 2003a, 2003b) fikcijske like definira kot abstraktne artefakte, tj. abstraktne objekte, ustvarjene od avtorja (oz. avtorjev). Ker teorija priznava obstoj fikcijskih likov, priznava tudi resničnost stavkov, ki vsebujejo fiktivna imena. Pri tem izpostavi tri lastnosti tovrstnih bitnosti, in sicer da so fikcijski liki (Thomasson, 1999, str. 6—14): ustvarjeni, odvisni in minljivi. Ustvari jih avtor, odvisni so od avtorja in literarnega dela, v katerem obstajajo, ter lahko prenehajo obstajati, torej niso platonistične abstrakcije. Pri tem se opira na Searlovo (1996) pojmovanje institucionalnih in kulturnih bitnosti, kot sta, denimo, denar ali poroka. Fikcijski liki so po tej teoriji kulturne bitnosti, odvisne od človekove intencionalnosti. Ne glede na to, če fikcijski liki obstajajo ali ne, se zavedamo, da stavke, ki vsebujejo fiktivna imena, izrekamo v določenih kontekstih. Pišemo zgodbe, s prijatelji se pogovarjamo o usodah naših najljubših literarnih junakov, v analizi romana določamo glavne in stranske like, otrokom pojasnjujemo, da pošasti iz grozljivk ne obstajajo. Vse to delamo v kontekstu fikcijskega diskurza. Vanj so uvrščeni vsi stavki, ki v takšnem ali drugačnem smislu vključujejo imena, ki se pojavijo le v fikciji. M. Nemec: Kaj resničnega lahko povemo o fikcijskih likih ? Problem referiranja fiktivnih imen v 1.2 Vrste fikcijskega diskurza Raba fiktivnih imen tudi v vsakdanjem govoru ni vedno enaka. Če nas zanima, kaj se zgodi z Lepo Vido, govorimo o vsebini fikcije. Ko se sprašujemo, kdaj se je v slovenski književnosti prvič pojavil lik Lepe Vide, pa nas ne zanima več vsebina dela, ampak se na fiktivno ime nanašamo eksterno. Thomasson (2003b, str. 206—207) ločuje med štirimi vrstami fikcijskega diskurza: 1) diskurz znotraj fikcijskih del (stavki, ki jih zapiše avtor v zgodbi); 2) interni diskurz bralcev o vsebini fikcijskih del; 3) eksterni diskurz bralcev in kritikov o likih kot fikcijskih likih, okoliščinah njihovega nastanka, zgodovinska povezanost z drugimi literarnimi figurami itd. in 4) stavki z negativnimi eksistenciali. V diskurz 1) uvrščamo stavke, ki so jih avtorji zapisali v literarnih delih. Na primer, v Študiji v škrlatnem je Arthur Conan Doyle zapisal: »Sherlock Holmes je vstal in si prižgal pipo.« Stavki diskurza 2) vsebujejo implicitni operator »glede na zgodbo«. Gre za diskurz o sami vsebini fikcijskih del. Primer tega je pogovor o vsebini literarnega dela med poukom književnosti. Ko profesor učence vpraša: »Kdo je najboljši prijatelj Sherlocka Holmesa?« in učenci odgovorijo: »Holmesov prijatelj je Watson,« se pogovarjajo o tem, kaj je res v določeni zgodbi (vsebini literarnega dela). V diskurz 3) se uvrščajo stavki, ki niso vezani na samo vsebino literarnega dela, pač pa na fikcijske like kot take. Sem sodijo stavki tipa »Glavni lik v Študiji v škrlatnem je Sherlock Holmes« ali »Tragikomedija Čakajoč Godota ima pet likov«. V diskurz 4) pa so uvrščeni stavki, ki poleg fiktivnega imena vključujejo negativni eksistencial, npr. »Sherlock Holmes ne obstaja«. Diskurz 1) in 2) sta zelo podobna. V obeh primerih govorimo o intrafikcijskem diskurzu, saj se stavki obeh vrst naslanjajo na vsebino fikcijskega dela. Razlika je le v tem, da je v 1. vrsti tvorec diskurza avtor fikcije, ki delo z izrekanjem tudi ustvarja. V 2. vrsti diskurza ne gre več za ustvarjanje dela, ampak za govor o že nastali vsebini. Stavki 3. in 4. diskurza so metafikcijski stavki, ker se ne sklicujejo na vsebino fikcije.1 1 V prispevku se osredotočam predvsem na razlago internega in eksternega govora o fikciji. Vprašanja negativnih eksistencialov ne obravnavam. 174 Analiza: Ontologija fikcije 1.3 Nejasnosti v govoru o fikciji Če podrobneje razmislimo o stavkih, ki jih izrekamo v kontekstu fikcijskega diskurza, hitro opazimo, da pogosto pritrjujemo med seboj izključujočim si trditvam. Prijatelju razlagamo, da je Sherlock Holmes briljanten detektiv, ki rad kadi, torej konkretna oz. dejanska oseba. Hkrati v eseju o analizi del Arthurja Conana Doyla pišemo, da je Sherlock Holmes glavni lik njegovih zgodb, torej ga obravnavamo kot abstraktni objekt, vsaj po mnenju fikcijskih realistov. V obeh primerih se nam zdi, da govorimo resnico, čeprav sta trditvi protislovni, kajti ni mogoče, da bi neka stvar bila dejanska oseba in abstrakcija hkrati. Točno na to opozarja Thomasson (2003b), ki izpostavlja 3 vrste nejasnosti v govoru o fikciji. Če se želimo izogniti sklepu, da ljudje zavedno pritrjujemo protislovjem, moramo tovrstne nejasnosti razčistiti. Kako torej določiti, kaj, če sploh kaj, kar povemo o fikciji, je resnično? Zdi se, da teorija pretvarjanja ponudi najenostavnejšo rešitev — vsaka trditev, ki vključuje fiktivno ime, ima neresnično resničnostno vrednost, lahko pa ji določimo fikcijsko resničnostno vrednost glede na pravila igre pretvarjanja, ki jih določa fikcija, v kateri se ime pojavi (Walton 1999, 2010). Stavek »Sherlock Holmes je briljanten detektiv, ki rad kadi«, je po teoriji pretvarjanja dobesedno neresničen (ker vključuje fiktivno ime, to pa nima referenta), je pa fikcijsko resničen, ker je v skladu s tem, kar piše v zgodbah o Sherlocku Holmesu. Te zgodbe narekujejo pravila našega pretvarjanja in kar koli je v skladu z njimi, je tudi fikcijsko resnično. Ker je glede na zgodbe, ki jih je o Holmesu napisal Arthur Conan Doyle, res, da je Holmes detektiv in da rad kadi, ima resnično fikcijsko resničnostno vrednost. Nasprotno so stavki, ki trdijo nekaj, kar je v nasprotju z vsebino zgodbe, fikcijsko neresnični. Zato je izjava »Sherlock Holmes je klovn« fikcijsko neresnična. Obe trditvi pa sta dobesedno neresnični, ker govorita o nečem, kar po mnenju fikcijskih antirealistov ne obstaja. Razlaga je vabljiva, ker ne zahteva vpeljave novih bitnosti v našo ontologijo in hkrati ne pušča prostora za dvom pri določanju resničnostne vrednosti stavkom s fiktivnimi imeni. V nadaljevanju bom poskušala pokazati, zakaj fikcijski realisti pravilno opozarjajo, da teorija pretvarjanja vseeno naleti na težave z metafikcijskim diskurzom. Če, nasprotno od antirealistov, sprejmemo, da fikcijski liki obstajajo in fiktivna imena imajo referente, moramo pojasniti, kako določimo, kateri od takih stavkov so resnični in kateri ne. Thomasson (2003b, str. 205) s primeri pokaže, kje v govoru o M. Nemec: Kaj resničnega lahko povemo o fikcijskih likih ? Problem referiranja fiktivnih imen v fikciji naletimo na težave. Kar želi fikcijski realist doseči, lahko prikažemo v tabeli z intuitivnimi pripisi resničnostnih vrednosti: Tabela 1: Avtorstvo fikcijskih likov Trditev Resničnostna vrednost Resničnostna vrednost glede na zgodbo 1 »Frankensteinovo pošast je ustvarila Mary Shelley«. R N 2 »Frankensteinovo pošast je ustvaril dr. Frankenstein«. N R Tabela 2: Identiteta fikcijskih likov Trditev Resničnostna vrednost Resničnostna vrednost glede na zgodbo 1 »Sherlock Holmes je detektiv«. N R 2 »Sherlock Holmes je fikcijski lik«. R N 3 »Sherlock Holmes je klovn«. N N Artefaktična teorija fikcije nima težav s stavki metafikcijskega diskurza (»Frankensteinovo pošast je ustvarila Mary Shelley« in »Sherlock Holmes je fikcijski lik«). Problem se pojavi pri intrafikcijskih stavkih (»Frankensteinovo pošast je ustvaril dr. Frankenstein« in »Sherlock Holmes je detektiv«). Vsi ti stavki so v skladu z artefaktično teorijo neresnični, ker fikcijske like ustvarjajo avtorji (ne drugi liki) in ker niso konkretne bitnosti. Vseeno imamo občutek, da so tudi ti stavki resnični, saj je v romanu Frankensteinovo pošast res ustvaril dr. Frankenstein in Sherlock Holmes je glede na vsebino zgodbe res detektiv. Hkrati se zdi, da stavek »Sherlock Holmes je klovn« ni neresničen, ker je Sherlock Holmes fikcijski lik in ne človek, temveč zato, ker je v zgodbah res, da je detektiv in ne klovn. Problem za teorijo abstraktnega artefakta torej pomeni ločevanje med internim in eksternim fikcijskim diskurzom (prim. Friend, 2007, str. 151—152). Trditev »Lepa Vida je fikcijski lik« (eksterni govor) je resnična, »Lepa Vida utone« (interni govor) pa je resnična samo glede na vsebino zgodbe, torej je dobesedno neresnična, ker abstraktni predmet ne more utoniti. Denimo, da po branju pesnitve izjavim: »Žal mi je za Lepo Vido.« To se zdi resnično, ampak te trditve ne moremo razumeti kot dobesedno resnične, ker je glede na eksterni diskurz Lepa Vida abstraktni predmet, ki ne more trpeti. Tovrstne trditve imajo lahko le fiktivno resničnostno vrednost 176 Analiza: Ontologija fikcije (resnične so le glede na vsebino zgodbe). Dobesedno resničnostno vrednost lahko torej pripisujemo le propozicijam eksternega fikcijskega diskurza. Po teoriji pretvarjanja intrafikcijskim trditvam lahko določimo fikcijsko resničnostno vrednost glede na njihovo skladnost s pravili igre pretvarjanja, tj. z vsebino zgodbe, v kateri se pojavijo (Walton, 1990, 2010). Vse takšne trditve so sicer dobesedno neresnične, vendar so resnične v sklopu igre pretvarjanja, ki jo predpisuje neka določena fikcija. Delo omogoča, da so te trditve le fikcijsko resnične, za to pa ni potrebe po vpeljavi posebnih entitet v našo ontologijo. Fikcijski diskurz prevedemo v pogovor o rekvizitih igre pretvarjanja. To, kar si moramo predstavljati, je odvisno od rekvizita (zgodbe) in od pravil igre (»načela generiranja«) (Giovanelli, 2009, str. 589). Zato lahko trdimo, da je glede na zgodbo res, da je Frankensteina ustvaril dr. Frankenstein ter da je Sherlock Homes detektiv in ne klovn. Zakaj ne bi zavrgli artefaktične teorije in pretvarjanja razširili na vse vrste fikcijskega diskurza? 1.4 Problemi teorije pretvarjanja Cilj vsakega filozofa fikcije, naj bo ta realist ali antirealist, je zasnovati teorijo, ki jo lahko apliciramo na celoten govor o fikciji. Ker teorija pretvarjanja dobro razloži intrafikcijski diskurz, je smisleno, da jo poskušamo prenesti tudi na metafikcijske trditve (»Frankensteinovo pošast je ustvarila Mary Shelley« in »Sherlock Holmes je fikcijski lik«). Thomasson (2003b, str. 208) s primerom izpostavi, zakaj je teorija pretvarjanja neustrezna za eksterni diskurz o fikcijskih likih. V primeru prikaže pogovor med dvema policistoma, ki rešujeta nek primer. Prvi policist izjavi: »Ta primer je zelo zapleten. Morala bi poklicati Sherlocka Holmesa, da nama pomaga.« Drugi policist odvrne: »Oseba kot je Sherlock Holmes ne obstaja, Holmes je samo fikcijski lik.« Medtem ko lahko sprejmemo, da se v prvi izjavi policist pretvarja, da je Holmes realna oseba, ki jo je mogoče poklicati na pomoč, se za drugo izjavo ne zdi, da se je policist kakor koli pretvarjal. Ravno nasprotno, namen drugega policista je bil »izstopiti« iz igre pretvarjanja in izjaviti dobesedno (in ne fikcijsko) resnico o Holmesu. M. Nemec: Kaj resničnega lahko povemo o fikcijskih likih ? Problem referiranja fiktivnih imen v Tu je jasno razviden problem teorije pretvarjanja. Zdi se, da pri eksternem govoru o fikciji nimamo nobene namere za pretvarjanje. Policist, ki razlaga, da je Holmes fikcijski lik, opozarja na razliko med fikcijsko in dejansko resničnostjo (Thomasson, 2003b, str. 208). Noben literarni teoretik, ki raziskuje okoliščine nastanka nekega fikcijskega lika, verjetno ne bi trdil, da piše o nečem, za kar se zgolj pretvarja, da obstaja. Ne samo, da za pretvarjanje v eksternem diskurzu nimamo intence in teorija zahteva dodajanje ad hoc iger pretvarjanja, če pretvarjanje sprejmemo v vseh vrstah fikcijskega diskurza, se zdi, da dobimo tudi nova protislovja. Da razložimo stavke, kot je »Sherlock Holmes je fikcijski lik«, bi se morali najprej pretvarjati, da fikcijski liki obstajajo (so neke vrste bitnosti) in da Sherlock Holmes je taka bitnost. Ko pa se pogovarjamo o vsebini zgodbe Arthurja Conana Doyla, se pretvarjamo, da je Holmes detektiv. Torej bi se hkrati pretvarjali, da je Sherlock Holmes fikcijski lik (neka posebna vrsta bitnosti) in detektiv, ki kadi pipo (oseba). Lahko se pretvarjamo, da je neka stvar nekaj drugega (npr. da je kepa blata čokoladna pita) ali da obstajajo stvari, ki jih v resnici ni (pošasti, čarovnice, govoreče mačke itd.), ne moremo pa se pretvarjati, da obstaja nekaj, kar je hkrati konkretnost in abstraktnost (oseba in fikcijski lik). Walton tega ugovora verjetno ne bi sprejel, ker bi dejal, da imamo preprosto dve različni igri pretvarjanja o istem fiktivnem imenu. Od konteksta je odvisno, katero uporabimo. S tem se sicer izogne zgoraj omenjenemu protislovju, vseeno pa ne reši problema z intenco pri eksternem govoru o fikciji. Če sprejmemo zgornje kritike, potem niti artefaktična teorija niti teorija pretvarjanja ne moreta v celoti razrešiti nejasnosti v govoru o fikciji. Zdaj imamo za odgovor na vprašanje o fikcijskem diskurzu dve možnosti. Lahko sklenemo, da je narava fikcijskega diskurza taka, da se nekaterim nejasnostim ne moremo izogniti. Če v vsakdanji govor ne želimo sprejeti protislovij, pa moramo pristati na to, da bo eno izmed teorij treba spremeniti. Thomasson (2003b) predstavi rešitev problema z vključitvijo pretvarjanja v svojo verzijo artefaktične teorije fikcije. 2 Vpeljava pretvarjanja v teorijo abstraktnih artefaktov Nekateri fikcijski realisti (npr. Kripke, 1980; van Inwagen, 2003; Thomasson, 2003b) so sprejeli, da le del fikcijskega diskurza lahko razumemo dobesedno, v preostalem govoru o fikciji pa se zgolj pretvarjamo, da izrekamo resnične trditve. V prispevku 178 Analiza: Ontologija fikcije obravnavam teorijo, ki jo je oblikovala Amie Thomasson (2003b). Slednja je artefaktično teorijo fikcije razširila tako, da je sprejela pretvarjanje v internem fikcijskem diskurzu (tj. v vsebini fikcijskega dela in v govoru o vsebini fikcijskega dela), v eksternem diskurzu pa je ohranila možnost dobesedne resničnosti trditev. S tem ohrani ontološki status fikcijskih likov, ki jih definira kot od avtorja ustvarjene, minljive in odvisne abstraktne objekte (Thomasson 1999, 2003a), a hkrati sprejme, da o njih lahko izrekamo dobesedno resnico le v eksternem govoru o fikciji. Ko se v govoru nanašamo na vsebino zgodbe, o fikcijskih likih več ne govorimo kot o abstrakcijah, pač pa se pretvarjamo, da so Sherlock Holmes, Frankensteinova pošast, Emma Woodhouse, Lepa Vida ipd. konkretne bitnosti z lastnostmi, ki jih določa vsebina literarnega dela. Sprejetje pretvarjanja v artefaktično teorijo omogoča, da razrešimo nejasnosti, omenjene v prejšnjem poglavju. Ker pretvarjanja ne razširimo na eksterni govor, sprejmemo, da je o fikcijskih likih možno povedati nekaj dobesedno resničnega. Literarni teoretiki se v raziskavah o likih na te lahko nanašajo dobesedno, ko razmišljajo o okoliščinah njihovega nastanka, o vprašanju avtorstva ipd. Pretvarjanje sprejmemo le v govor o fikciji, ki se nanaša na vsebino del. Thomasson (2003b, str. 207) trdi, da pri vseh takih stavkih uporabljamo implicitni operator glede na zgodbo. Stavkov »Frankensteinovo pošast je ustvaril dr. Frankenstein«, »Sherlock Holmes je detektiv« in »Lepa Vida utone« ne smemo razumeti dobesedno, ampak v kontekstu pravil pretvarjanja, ki jih narekuje zgodba, v kateri obstajajo. Dobesedno so torej neresnični, znotraj pretvarjanja pa vseeno ohranjajo fikcijsko resničnostno vrednost. To razloži tudi, zakaj se nam zdi, da je stavek »Sherlock Holmes je detektiv« resničen, »Sherlock Holmes je klovn« pa neresničen. Prvi je namreč v skladu s pravili igre pretvarjanja, ki jih narekujejo zgodbe o Holmesu, drugi pa ne, zato ni neresničnen samo dobesedno, ampak tudi fikcijsko (glede na zgodbo). Menim, da se taka teorija sklada z našo intuicijo o fikcijskih likih in s koncepti, ki so jih o njih oblikovale literarne prakse. Zdi se nam, da so nekaj, vendar obstajajo drugače kot mi. O njih lahko razmišljamo dobesedno (da so abstrakcije, ustvarjene od avtorja v določenem času in določenem literarnem delu) ali pa v kontekstu zgodbe, v kateri so zapisani. Tam se pretvarjamo, da gre za konkretne osebe, stvari in bitja, ki uprimerjajo lastnosti. Vsebina zgodbe je tista, ki nam omogoči, da določamo tudi med tem, katere lastnosti o liku bi si naj predstavljali in katerih ne. Z vpeljavo fikcijske resničnostne vrednosti je razložena intuicija, zakaj se nekatere M. Nemec: Kaj resničnega lahko povemo o fikcijskih likih ? Problem referiranja fiktivnih imen v intrafikcijske trditve zdijo resnične, druge pa ne, čeprav so vse dobesedno neresnične. Resnična se zdi izjava »Sherlock Holmes je detektiv«, za izjavo »Sherlock Holmes je klovn« pa bomo takoj dejali, da je neresnična, čeprav sta obe trditvi dobesedno neresnični. Vendar za drugi stavek ne menimo, da je neresničen zato, ker pripisuje konkretno lastnost abstrakciji, ampak zato, ker »biti klovn« ni ena izmed lastnosti, ki jih Sherlocku Holmesu pripisujejo zgodbe o njem. Ravno to razliko razjasni fikcijska (ali tudi hlinjena) resničnostna vrednost, ki velja samo v sklopu pretvarjanja. V nadaljevanju bom obravnavala nekaj vprašanj oz. problemov v primeru sprejetja takšne teorije. 2.1 Problem referiranja fiktivnih imen v internem govoru o fikciji Če kot Thomasson (2003b) sprejmemo, da interni diskurz o fikciji vsebuje pretvarjanje, moramo pojasniti, kako to pretvarjanje sploh poteka. Filozofi fikcije sprejemajo dva odgovora: ali trdimo, da gre v intrafikcijskem diskurzu za pretvarjanje o nečem (de re pretvarjanje) ali gre za pretvarjanje, da obstajajo osebe, stvari objekti itd., ki jih v resnici ni (de dicto pretvarjanje). Vprašanje je pomembno zaradi referiranja fiktivnih imen. Če izberemo prvo možnost [de re pretvarjanje), trdimo, da fiktivna imena tudi v internem fikcijskem diskurzu referirajo in s tem ohranimo pomenljivost stavkov, kot je »Sherlock Holmes je vstal in si prižgal pipo«. Če izberemo de dicto pretvarjanje, nasprotno trdimo, da fiktivna imena (vsaj) v intrafikcijskem diskurzu ne referirajo in s stavki, ki jih vsebujejo, ničesar ne zatrjujemo. Za fikcijske antirealiste je odgovor preprost. Ker ne priznavajo ontološkega statusa fikcijskih likov, bo njihov odgovor de dicto pretvarjanje. Tako se, ko govorimo o lastnostih Sherlocka Holmesa, pretvarjamo, da obstaja nek človek z imenom Sherlock Holmes, ki je detektiv in kadi pipo. Za fikcijske realiste je naloga težja. Če že vpeljemo nove entitete v našo ontologijo in sprejmemo, da fiktivna imena referirajo v eksternem govoru o fikciji, se zdi naravno najprej pomisliti, da verjetno morajo referirati tudi v internem govoru. To bi pomenilo, da vedno, ko uporabljamo neko fiktivno ime (iz fikcije), referiramo na abstraktni objekt. V stavku »Sherlock Holmes je vstal in si prižgal pipo« je referent imena Sherlock Holmes abstraktni artefakt, ki ga je s pisanjem dela ustvaril Arthur Conan Doyle. Menim, da sta prednosti de re pretvarjanja naslednji: teorija ostane enotna v sprejemanju ontologije abstraktnih objektov in ohranimo pomenljivost 180 Analiza: Ontologija fikcije intrafikcijskih stavkov. Ceprav je ta sklep sprva zelo mamljiv (de re pretvarjanje v zgodnjih delih zagovarja tudi Thomasson (1999)), naleti na precej nelagoden problem. Problem nastane, ko se vprašamo, glede česa se pretvarjamo, ko izjavimo, da fikcijski liki so (prim. Friend, 2007; Sainsbury, 2009; Sawyer, 2002; Thomasson, 2003b). Tu predstavljam obliko kritike, kot jo izpostavlja Friend (2007, str. 152). Predstavljajmo si Lizzie, fikcijski lik, ki ga je po teoriji abstraktnega artefakta ustvarila Jane Austen v delu Prevzetnost inpristranost. Ker je Lizzie abstraktni artefakt, ne more uprimerjati lastnosti »biti ženska« ali »biti trmasta«. Uprimerja le lastnost »biti abstraktni artefakt«. Stavek »Lizzie je trmasta« zato ne more biti dobesedno resničen. Ce v intrafikcijski diskurz sprejmemo de re pretvarjanje, moramo sprejeti, da so fikcijski liki nekaj drugega, kot to, kar se pretvarjamo, da so. Fikcijski liki so po artefaktični teoriji abstraktni objekti. To pomeni, da nimajo nobene lastnosti, ki jim jih pripisujejo zgodbe, pač pa so ustvarjene abstraktnosti, za katere se med branjem fikcije le pretvarjamo, da imajo lastnosti, ki lahko pripadajo samo konkretnim objektom (Friend 2007, str. 152). Ce to sprejmemo, je Sherlock Holmes abstraktni artefakt, za katerega se pretvarjamo, da uprimerja lastnost »kaditi pipo«. De re pretvarjanje v tem primeru od nas zahteva, da se o abstraktnih objektih pretvarjamo, da lahko uprimerjajo lastnosti konkretnih stvari (da abstrakcije lahko kadijo, so jezne, se rodijo itd.). Da poudari čudnost te zahteve, Sarah Sawyer (2002, str. 192) predstavi analogijo s števili: »Poskusite se pretvarjati, da je resničen naslednji stavek: 'Številka dve je človek, ki rad igra kroket.' Ni jasno, da imamo kakršno koli idejo o tem, kako to storiti.« Ceprav tudi sama priznava kritiko de re pretvarjanja, Thomasson (2003b, str. 212) skuša problem nekoliko omiliti s primerjavo z gledališkimi igralci, ki se de re pretvarjajo, da so mačke, angeli ali celo števila. Pri pretvarjanju, da je neka oseba mačka, nimamo težav, ker se pretvarjamo, da je ena konkretnost nekaj drugega. Pri ostalih dveh primerih, kjer se igralec pretvarja, da je bodisi angel bodisi število tri, pa lahko skušamo najti rešitev za de re pretvarjanje. Namreč, če je res mogoče, da se realna oseba pretvarja, da je abstrakcija, bi moralo biti mogoče tudi, da se za abstrakcije pretvarjamo, da so konkretne bitnosti. Vendar se igralec, ki se pretvarja, da je angel, ne pretvarja, da je nek abstraktni objekt, ampak kvečjemu, da je konkretnost, ki obstaja v fiktivnem svetu igre. Igralec se ne pretvarja, da je M. Nemec: Kaj resničnega lahko povemo o fikcijskih likih ? Problem referiranja fiktivnih imen v abstrakcija, ki ne obstaja v prostoru in času, ravno nasprotno, pretvarja se, da je nekaj konkretnega, kar ima drugačne lastnosti od človeka (lahko leti, ima čudežne moči itd.). Enako velja za otroka, ki se v igri o številih pretvarja, da je število 3. Verjetno bo prej držalo, da se ta otrok pretvarja, da je števka, kot jo zapišemo v zvezku (npr. ima kostum takšne oblike). Lahko nam na odru fizično prikaže, kaj pomeni, če številu tri prištejemo dve. Zelo težko pa bi na odru prikazali nekaj, kar ne obstaja v prostoru in času. 2.2 De dicto pretvarjanje in vprašanje dvojnosti Da se izognejo problemu predstavljanja abstraktnega objekta s konkretnimi lastnostmi, so nekateri fikcijski realisti (npr. Searle, 1979; Kripke 1980, 2013) ubrali drugo pot razlage internega fikcijskega diskurza in sprejeli de dicto pretvarjanje. Stavki, ki se nanašajo na vsebino zgodb, od nas ne zahtevajo, da se pretvarjamo, da so fikcijski liki (abstrakcije) realne osebe, ampak samo to, da je nekoč obstajala neka oseba z določenim fiktivnim imenom (Thomasson 2003b, str. 212): » I ...I v stavkih Holmesovih zgodb se %a Holmesa (fikcijski lik, abstraktni artefakt) ne pretvarjamo, da je detektiv, temveč ima pretvarjanje obliko: Nekoč je živel človek, kije se je imenoval 'Holmes', bilje detektiv, bilje zelo pameten itd. Na podlagi takšnih (de dicto hlinjenih) pripisov se lahko poznejši bralci, kritiki in zgodovinarji de re sklicujejo na fikcijski lik Sherlocka Holmesa in o njem govorijo, na primer, da ga je ustvaril Arthur Conan Doyle, daje najslavnejši lik viktorijanske književnosti itd.« Prvi problem de dicto pretvarjanja je pomenljivost trditev s fiktivnimi imeni. Če imena nimajo referenta, kako izražajo pomenljive trditve? Možen odgovor na to je, da intrafikcijski stavki sploh ne izrekajo nobenih trditev, ampak se le pretvarjajo, da jih (Kripke, 2013; Searle, 1979). Searle (1979, str. 68) razliko med intrafikcijskim diskurzom in dobesedno rabo jezika vidi ravno v tem, da interni diskurz o fikciji ni vezan na resnico. Avtor, ki piše fikcijo, ne opisuje dejanskih dogodkov, zato ni vezan na resničnost svojih izjav. S pripovedovanjem zgodbe ne trdi ničesar, le pretvarja se, da nam pripoveduje nekaj o nekomu. Ilokucijsko dejanje, ki ga izreka (piše) avtor, je le hlinjeno. Hlinjeno ilokucijsko dejanje ustvari tako, da uporabi fiktivno ime in tvori stavke, kot da referira na realno osebo. S tem sicer ustvari fikcijski lik (abstrakcijo), vendar v stavkih, ki jih zapisuje, ne referira na abstraktni objekt, ta nastane kot posledica tvorjenja hlinjenih trditev o osebi, za katero se pretvarja, da obstaja. Vse 182 Analiza: Ontologija fikcije to je združljivo s teorijo Thomasson, da so fikcijski liki abstraktni artefakti, ki jih z izrekanjem ustvari avtor. To pojasni 1. vrsto intrafikcijskega diskurza (avtorjeva raba fiktivnih imen). Kaj pa lahko rečemo o izjavah bralcev fikcije o vsebini del? Tudi ti se le pretvarjajo, da izrekajo trditve. Razlika je v tem, da ima njihovo pretvarjanje določena pravila, ki jih predpisuje delo, o vsebini katerega se pogovarjajo. Ko izrečemo »Sherlock Holmes je detektiv«, je to fikcijsko res zato, ker se je tako pretvarjal avtor, ko je pisal zgodbo o Holmesu. Zdi se, da de dicto pretvarjanje bolje pojasni interni govor o fikciji (k tej ugotovitvi se nagiba tudi Thomasson, 2003b, str. 214). Od nas ne zahteva, da razložimo, kako si predstavljati abstraktni predmet s konkretnimi lastnostmi. Morda lahko rečemo celo, da ta razlaga pretvarjanja bolje opiše postopek nastajanja fikcijskega dela, ker je težko trditi, da ima pisatelj ob pripovedovanju zgodbe v mislih kakršen koli abstraktni objekt, o katerem se pretvarja, da pripoveduje zgodbo. Nujna posledica sprejetja de dicto pretvarjanja samo v interni fikcijski diskurz pa je dvojnost. Nimamo več enotne teorije, ki pojasni vse vrste fikcijskega diskurza, ampak ločeni razlagi za metafikcijske in intrafikcijske trditve (v metafikcijskem diksurzu fiktivna imena referirajo, v intrafikcijskem pa ne). Če je bil naš prvotni cilj oblikovati teorijo, ki bo uniformna za vse vrste fikcijskega diskurza, nam je spodletelo. V ontologijo smo vpeljali nove entitete, o njih lahko povemo le malo resnice, hkrati pa teh entitet sploh ne moremo uporabiti za razlago intrafikcijskega diskurza. Thomasson (2003b, str. 214) zagovarja, da fiktivna imena vsaj v eksternem govoru morajo referirati, ker brez referiranja fiktivnih imen vsaj v metafikcijskem diskurzu ne rešimo nejasnosti, ki nastanejo, ko govorimo o fikciji (podobno trdi tudi Kripke, 2013). Mislim, da je njen ugovor, zakaj v eksternem diskurzu ne moremo priznati pretvarjanja, smiseln. Ko izjavimo: »Prvo delo, v katerem se pojavi lik Sherlocka Holmesa, je Študija v škrlatnem«, izrekamo resnico o nastanku lika. Pri takšnih in podobnih metafikcijskih trditvah smo vezani na dobesedno resnico, ne na igro pretvarjanja, ki jo zahteva fikcija, niti si sami ne izmišljamo hlinjenih trditev. M. Nemec: Kaj resničnega lahko povemo o fikcijskih likih ? Problem referiranja fiktivnih imen v Poleg tega teorija dobro razloži našo intuicijo o tem, da se zdi resnično izreči »Sherlock Holmes je fikcijski lik« in »Sherlock Holmes je detektiv«. V prvi izjavi res izrekamo dobesedno resnico o Holmesu, v drugi pa se preprosto strinjamo z avtorjem zgodbe o Holmesu in se kot avtor pretvarjamo, da zatrjujemo resnico o neki realni osebi (za katero vemo, da v resnici ne obstaja). Nathan Salmon (1998, str. 298), je de dicto pretvarjanju ugovarjal, češ da se fikcijskih likov, ko smo jih že vzpostavili kot posebne vrste entitete, ne zdi smiselno uporabljati v samo enem kontekstu. Sawyer (2002) tej kritiki, mislim, da upravičeno, ugovarja, ker da napačno enači intrafikcijsko in metafikcijsko rabo fiktivnih imen. Točno to trdi tudi Searle (1979), ki zagovarja, da v intrafikcijskem diskurzu izrekamo hlinjena ilokucijska govorna dejanja, v metafikcijskem diskurzu pa gre za dobesedno rabo jezika. Če sprejmemo tezo, da se metafikcijski in intrafikcijski diskurz razlikujeta ravno po tem, da v enem nekaj dobesedno zatrjujemo, v drugem pa se le pretvarjamo, da nekaj zatrjujemo, je smiselno sprejeti drugačno rabo fiktivnih imen v obeh vrstah diskurza. Vseeno je nenavadno, da lahko fiktivno ime enkrat referira, drugič pa funkcionira kot prazno ime. Trdimo, da z izrekanjem intencionalnih hlinjenih trditev (z izrekanjem stavkov s praznimi imeni, za katera se pretvarjamo, da referirajo) avtorji ustvarjajo abstraktne objekte, na katere lahko de re referiramo v eksternem diskurzu. Čeprav je to morda nekoliko čudno, se zdi, da takšnemu konceptu fikcijskih likov pritrjujejo literarne prakse. V enem od argumentov zakaj vpeljati fikcijske like kot posebne entitete, Thomasson izhaja natanko iz tega, da literarne prakse, ki ves čas uporabljajo izraze, kot je fikcijski lik, določajo pogoje za obstoj takih bitnosti. Ti pogoji pa so po Thomasson tako minimalni, da je nesmiselno ne sprejeti fikcijskih likov v našo ontologijo. V skladu z literarnimi praksami in našimi splošnimi prepričanji avtorje obravnavamo kot tiste, ki ustvarijo fikcijske like. Pogoj, da avtor ustvari fikcijski lik, je samo to, da se pretvarja, da referira na realno osebo in o njej hlinjeno trdi stvari kot del ustaljene tradicije pretvarjanja pri pripovedovanju zgodb (Thomasson, 2003a, str. 148-150). Jezikovne prakse nam res dovoljujejo, da fiktivna imena uporabljamo tako, da je njihov referent abstraktni fikcijski lik in če fikcijski antirealist ne najde ustreznega pojasnila, kako brez vpeljave novih bitnosti razložiti razliko med intrafikcijskim in 184 Analiza: Ontologija fikcije metafikcijskim diskurzom, se zdi, da artefaktična teorija kljub zahtevi po dvojni rabi imen ponuja boljšo rešitev. 3 Zaključek V vsakodnevnem govoru nam ni čudno trditi, da je Sherlock Holmes odličen detektiv in hkrati trditi, da je lik Holmesa prototip za veliko modernejših literarnih junakov. Radi bi se izognili sklepu, da ljudje vsakodnevno pritrjujemo protislovjem, za katera ne samo, da ne vemo, da so protislovja, ampak imamo celo občutek, da ne izražajo ničesar protislovnega. Reševanja tega problema so se najbolj zagreto lotili fikcijski realisti. Amie Thomasson z delitvijo fikcijskega diskurza skuša najti način, ki bi čim bolj ohranil naše intuitivno prepričanje o fikcijskih likih, vseeno pa bi omogočil, da je nekaj našega govora o fikciji dobesedno resničnega. Zdi se, da upravičeno trdi, da je sprejeti nove entitete, o katerih lahko povemo nekaj resničnega, bolj intuitivno (in manj zahtevno), kot sprejeti, da se pretvarjamo, da take abstraktnosti obstajajo, čeprav v metafikcijskih izjavah nimamo nobene intence po pretvarjanju. Problem nastane, ko želimo vzpostaviti teorijo, ki bo enotna za celoten fikcijski diskurz. Da to storimo, moramo predpostavljati, da je referent fiktivnih imen nek abstraktni objekt tudi, ko se pretvarjamo, da je konkretna oseba. De re pretvarjanje je vabljivo, ker ohrani enotno teorijo in ne zahteva dvojne rabe imen, vendar je težko razložiti, kako se za abstrakcije pretvarjamo, da so konkretne. A morda smo prestrogi, glede na to, da govorimo o fikciji, ki sama temelji na domišljiji in izmišljanju. Skušala sem nakazati, zakaj je de dicto pretvarjanje manj problematično, čeprav se na prvi pogled zdi, da nas vodi v nasprotno od tega, kar bi radi dosegli. Z de dicto pretvarjanjem v internem diskurzu nimamo več enotne razlage govora o fikciji, fiktivna imena ne referirajo v internem govoru o fikciji, niti z njimi ne izrekamo pravih propozicij, ampak le hlinjene. Se za tako malo resnice še vedno splača sprejeti obstoj fikcijskih likov? Moj namen je bil pokazati, zakaj se splača na vprašanje odgovoriti pritrdilno. Prvi razlog poda že Thomasson, ki opozarja na neustreznost pretvarjanja v metafikcijskem diskurzu. Drugi razlog je mogoče iskati v tem, da je zahteva po enotnosti teorije odvečna, ker se interni in eksterni govor o fikciji popolnoma razlikujeta. Tretjo prednost za fikcijskega realista pa vidim v literarnih M Nemec Kai resničnega Lahko povemo o fihciishih lihih? Problem referirania. fiktivnih imen v praksah, ki največ uporabljajo pojme, kot je fikcijski lik. Literarni teoretiki bi se verjetno strinjali, da o fikcijskih likih kot takih izrekajo dobesedne trditve. V teoretičnih člankih o književnih delih zasledimo stavke kot »Šeligo je ustvaril lik hrepeneče in nepotešene ženske za vse čase, zato razbija klasično enotnost časa, saj srečujemo Vido kot predvojno meščanko, kot boginjo in demonsko bitje« (Tergeslav, 1999, str. 292). Vidimo, da tudi literarni teoretiki avtorje dojemajo kot ustvarjalce in vsaj zdi se, da se ne vključujejo v nobeno pretvarjanje, ko trdijo, da so liki nekaj, kar je ustvarjeno, pač pa izrekajo dobesedno resnico. Če sprejmemo argument Thomasson, da so pogoji za obstoj fikcijskih likov minimalni, fikcijskemu realizmu dobro kaže. Reference Friend, S. (2007). Fictional characters. Philosophy Compass, 2(2), 141—156. https://doi.Org/10.1111/j.1747-9991.2007.00059.x Giovanelli, A. (2009). Walton, Kendall L(ewis). V S. Davies, K. M. Higgins, R. Hopkins, R. Stecker in D. E. Cooper (ur.), A companion to aesthetics (67) (str. 588—591). Blackwell Publishing. Kripke, S. A. (1980). Naming and Necessity. Basil Blackwell. Kripke, S. A. (2013). Reference and Existence: The John Locke Lectures. University Press. Sainsbury, R. M. (2009). Fikcijske bitnosti so abstraktni artefakti. Analiza: časopis za kritično miseL,, 13(4), 93-114. Salis, F. (2014). Fictional entities. Online Companion to Problems of Analytic Philosophy, 2013 Edition. http://hdl.handle.net/10451/10860 Salmon, N. (1998). Nonexistence. Nous, 32(3), 277-319. Sawyer, S. (2002). Abstract artifacts in pretence. Philosophical papers, 31(2), 183-198. Searle, J. R. (1979). Expression and meaning: Studies in the theory of speech acts. Cambridge University Press. Searle, J. R. (1996). The construction of social reality. Penguin Books. Terseglav, M. (1999). Zgodba nesrečne Lepe Vide v sodobni slovenski dramatiki. Traditiones, 28(2), 289-297. Thomasson, A. L. (1999). Fiction and metaphysics. Cambridge University Press. Thomasson, A. L. (2003a). Fictional characters and literary practices. The British Journal of Aesthetics, 43(2), 138-157. Thomasson, A. L. (2003b). Speaking of Fictional Characters. Dialectica, 57(2), 205-223. van Inwagen, P. (2003). Existence, Ontological Commitment and Fictional Entities. V M. J. Loux in D. W. Zimmerman (ur.), The Oxford Handbook of Metaphysics (str. 131-157). Oxford University Press. Walton, K. L. (1990). Mimesis as make-believe: On the foundations of the representational arts. Harvard University Press. Walton, K. L. (2010). Strah pred fikcijo. Analiza: časopis za kritično miseL, 14(4), 75-92. 186 Analiza: _Ontologija fikcije Analiza Let. 28, št. 2, str. 189-208, december 2024 ANaliZA Modal Catapults and the Limits of Modal Logic Accepted 28. 2. 2024 Revised 10. 5. 2024 Published 31. 12. 2024 Keywords normal modal logic, closure principles, the consequence argument, deontic logic, actualism, moral dilemmas Danilo Suster University of Maribor, Faculty of Arts, Maribor, Slovenia danilo. suster@um. si Corresponding Author danilo. suster@um. si Abstract I explore modal "catapults," a variety of closure principles for modal operators. Consider a propositionp that logically implies, entails, strictly implies, modally implies, materially implies, ..., a proposition q. According to the appropriate catapult for a modal operator M, if Mp, then also Mq. Modal catapults play a crucial role in the logical analysis of traditional philosophical arguments, such as fatalism and incompatibilism. Additionally, standard deontic paradoxes and moral dilemmas involve a deontic modal catapult in some form. In the realm of deontic logic, I advocate for a solution grounded in actualism and counterfactuals (Jackson, Goble). In considering whether it ought to be that A we should look particularly at what would be the case, were A the case. This approach explains the failures of closure while still acknowledging its central role in modal reasoning. Modal catapults are indispensable to the logic of modalities, but they also delineate the boundaries of this approach. https://doi.org/10.18690/analiza.28.2.189-208.2024 CC-BY, text © Suster, 2024 This work is licensed under the Creative Commons Attribution 4.0 International License. This license allows reusers to distribute, remix, adapt, and build upon the material in any medium or format, so long as attribution is given to the creator. The license allows for commercial use. https://creativecommons.org/licenses/by/4.0 ANaliZA Analiza Vol. 28, no. 2, pp. 169-186, December 2024 Modalni katapulti in meje MODALNE LOGIKE Danilo Šuster Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Maribor, Slovenija danilo. suster@um. si Dopisni avtor danilo. suster@um. si Izvleček Modalni »katapulti« so osnovne logične sheme sklepanj za modalne operatorje (»zaprtost« za logično posledico). Denimo, da propozicijap logično implicira, strogo implicira, modalno implicira ali materialno implicira ..., propozicijo q. V skladu z ustreznim »katapultom« za modalni operator M velja prenos modalnosti: če Mp, potem tudi Mq. Modalni katapulti imajo pomembno vlogo pri logični analizi tradicionalnih filozofskih argumentov, kot sta fatalizem in inkompatibilizem. Tudi pri deontičnih paradoksih in v moralnih dilemah imajo katapulti osrednjo vlogo. Zagovarjam pristop, ki temelji na aktualizmu in protidejstvenem razmišljanju (Jackson, Goble): v razmišljanju o tem, ali bi moralo biti res, da p, upoštevamo, kaj bi bilo res, če p. Ta pristop dobro pojasni, kdaj prenos deontične nujnosti ne deluje in hkrati razloži njegovo uporabnost. Modalni katapulti so nepogrešljivi v logiki modalnosti, vendar tudi zarišejo meje tega pristopa. Sprejeto 28. 2. 2024 Pregledano 10. 5. 2024 Izdano 31. 12. 2024 Ključne besede normalna modalna logika, načela »zaprtosti«, argument iz posledic, deontična logika, aktualizem, moralne dileme idtdi Univerzitetna založba Univerze v Mariboru https://doi.org/10.18690/analiza.28.2.189-208.2024 CC-BY, besedilo © Šuster, 2024 To delo je objavljeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva 4.0 Mednarodna. Uporabnikom je dovoljeno tako nekomercialno kot tudi komercialno reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev in predelava avtorskega dela, pod pogojem, da navedejo avtorja izvirnega dela. https://creativecommons.org/licenses/by/4.0 D. Suster. Modal Catapults and the Limits of Modal Logic 191 1 Modal logic and philosophy Tradition has it that the phrase "Let no one ignorant of geometry enter" was engraved at the door of Plato's Academy. Humberstone (2005, 534) proposes that philosophy departments of a broadly analytical stripe would do well to post a similar inscription: "Let no one who is ignorant of modal logic enter here." Philosophical trends change in time, and so do their inscriptions. However, it is still true that the various branches of modern philosophical logic cannot be understood without some basic knowledge of modal logic. According to MacFarlane (2020, xv), "philosophical logic" today encompasses two main areas: (a) the philosophical investigation of the basic notions of logic and (b) the deployment of logic to help with philosophical problems. In the second sense, it consists mainly in the formal investigation of alternatives and extensions to classical logic. Modal logic is particularly significant, as many traditional philosophical problems—such as fatalism and free will, realism and knowledge, and moral dilemmas—entail modal notions and reasoning. The book under discussion (Suster, 2023) is divided into two parts. The initial "motivational" section comprises six essays addressing traditional philosophical problems, each centred around a specific modal argument or rule. The book's second part provides a formal "toolbox" for the first part: a standard introduction to normal (propositional) modal logic and possible world semantics. The final chapter presents a detailed account of non-monotonic logic and semantics of counterfactual conditionals — they are, after all, the pillars of hypothetical thinking and the royal road to the empire of modality in general. Overall, the book fits the program of "hard-core" analytic philosophy perhaps best exemplified by Williamson in his methodological "sermon" (2007, 288): "Much even of analytic philosophy moves too fast in its haste to reach the sexy bits. Details are not given the care they deserve: crucial claims are vaguely stated, significantly different formulations are treated as though they were equivalent, examples are under-described, arguments are gestured at rather than properly made, their form is left unexplained, and so on. /... / The fear of boring oneself or one's readers is a great enemy of truth. Pedantry is a fault on the right side. /.../ Precision is often regarded as a hyper-cautious characteristic. It is importantly the opposite. Vague statements are the hardest 192 Analiza: Modalni katapulti to convict of error. Obscurity is the oracle's self-defence. To be precise is to make it as easy as possible for others to prove one wrong." Some might say that a hard-core analytic philosophy with its insistence on logic, clarity, and detail is slightly out of date, "recently old philosophy is like recently old fashion: old enough to be dowdy but not old enough to be romantic" (Saunders, 2022). Williamson and I would both disagree. The standards are not just recently old ;they were set by the first grandmaster of logic and philosophy, Aristotle. Consider his famous discussion on necessity, time, logic and freedom in De Interpretatione (cf. the third chapter of Suster, 2023). Moreover, they are likely to stay with us; I was always impressed by the precision, carefulness and attention to modal details in van Inwagen's formulation of the consequence argument for classical incompatibilism (if determinism is true, then no one is or ever was able to do otherwise). Much of my thinking about modal rules of inference, their interconnections, and implications in general has been shaped by the analysis of the reasoning that underpins this specific argument. However, in the book itself, I did not explain the actual title. In this article,I aim to address this omission and elucidate the connections be tween the various topics discussed in the book. 2 Modal catapults Fischer and Ravizza coined the name "modal slingshot" (1996, 213): "The basic idea of the modal principle is that if some state of affairs S1 obtains and one does not have any choice about (or control over) S1's obtaining, and if S1 implies S2 and one does not have any choice about (or control over) the fact that if S1 obtains, then S2 obtains, then it follows that S2 obtains and one does not have any choice about (or control over) S2's obtaining. The modal principle works as a kind of modal slingshot: it projects the modal property of "powerlessness" from one state of affairs (S1) to another (S2)." They were discussing van Inwagen's consequence argument (CA) and the role of the modal principle Beta (no choice about p, no choice about if p, then q, therefore no choice about q). Let us say that a particular principle corresponds to a "slingshot,"as a smaller handheld device for launching "powerlessness" in the case of CA."Catapults," on the other hand, are not supposed to indicate "siege weapons"(perhaps for attacking philosophical arguments), but should be associated with D. Suster. Modal Catapults and the Limits of Modal Logic 193 larger, more complex devices used to launch a projectile over a distance. "Modal catapults" is a metaphorical designation of general logical weapons for projecting modal properties of propositions. My use of this term is closely related to the more familiar logical concept of chsure. In standard metalogic, the logical closure of a set of propositions is the set of all propositions that logically follow from those propositions. Closure under entailment ensures that a given set of propositions includes all propositions that are logically entailed by it. When a set of propositions is closed under a rule, this means that applying the rule to any propositions within the set will produce propositions that are also within the set. One can specify a system of modal logic as a logically closed set of propositions (closure of characteristic modal axioms under the specific inference rules). The closure of a modal operator under a rule ensures that the modal properties of propositions are transferred. Suppose that a proposition p logically implies, entails, strictly implies, modally or M-implies, materially implies, ..., a proposition q. Then, according to rule R, if Mp, then also Mq. Some catapults seem to be valid (ifp is possibly true andp entails q, then q is also possibly true), and some are uncontroversially invalid (if p is necessarily true andp materially implies q, then q is necessarily true). But many are in-between, and this is where most of the philosophical action is (Ought we do something whenever our doing it logically follows from our doing something else that we ought to do?). The paradigm case of a modal catapult is the defining rule of normal modal logic. According to Chellas (1980, 114—115) normal systems of modal logic can be characterized in terms of the schema: »O^ = def and the rule of inference: RK. From | (^1 & ^2 & • •., ^n) 3 ^ infer | (□^i & ^2 & • •., □^n) 3 Rules of inference, in this case, preserve the theoremhood: the conclusion of a rule is a theorem if each of its hypotheses is. RK expresses a general rule of modal consequence: a proposition is necessary if it is a consequence of a collection of propositions each of which is necessary. When n = 1 we get the core representative of modal catapults, the principle of closure under logical consequence: RM. From | ^ 3 y infer | 3 □ y 194 Analiza: Modalni katapulti Closure is also a fundamental principle in logics of counterfactual conditionals of the form "if it had been the case that then it would have been the case, that y" or > y'. A conditional variant of RK is: RCK. From| (yi & . . . & yn) 3 x infer | > yi & ... ^ > yn) 3 > x) Modal catapults, in my sense, encompass a family of modal principles (variously called "the principles of distribution," "closure principles," "the principles of inheritance," etc.). Some typical modal catapults are: — If a subject S knows thatp, andp entails q, then S also knows that q. — If it is inevitably the case that p and it is also inevitably the case that, ifp, then q, then it is inevitably the case that q. — If something is obligatory and it necessarily entails something else, then that something else should also be considered obligatory. Let me formally introduce some typical instances. Let 'Np' stand for: p is true and no one has or ever had any choice about p. There is an enormous discussion about the following rule ("slingshot"), which plays a central role in CA: Beta N^, N(^ 3 y) | Ny A variation, also much discussed in the literature on CA, is: Beta 2 □(^ 3 y) | N^ 3 Ny Modal catapults have a venerable logical tradition. Diodorus Cronus offered the so-called "Master Argument" in the form of an inconsistent triad (Duncombe, 2024): (MA1) Every past truth is necessary; (MA2) The impossible does not follow from the possible; (MA3) There is a possible truth which neither is true nor will be. Diodorus denied (MA3) and affirmed, "All possible truths are either true or will be true." This was supposed to yield a form offatalism, since only what is now true or will be true is possible, unrealized possibilities are excluded. A key premise is the D. Suster. Modal Catapults and the Limits of Modal Logic 195 principle (MA2) that "Nothing impossible follows from the possible." In terms of modal logic, the principle expresses the closure of the possible over entailment (von Wright 1979, 302): O & □ (^ 3 y)) 3 Oy The variations of this principle are catapults in the form: □ (^ 3 y) 3 (O^ 3 Oy) □ (^ 3 y) 3 (□^ 3 □y) Kapitan (2002, 130) refers to the variations being discussed in the debate over CA as 'Diodoran Principles'. They are often used by incompatibilists to demonstrate the incompatibility of free will and determinism. Where P is any truth, H a proposition expressing the complete state of the world at a time in the distant past, L a conjunction of the laws of nature and '□' expresses broad logical necessity, it is a consequence of determinism that: □ [(H & L) 3 P] Consider now the Simple argument for Incompatibilism, an instance of Beta 2: N(H & L), □[(H & L) 3 P]^ NP Since a conjunction of laws and history is "out of anybody's control," it follows, given the truth of determinism, that, no one has a choice about any true proposition at all ('NP'). Should the compatibilists, therefore, deny the validity of Diodoran principles? Let me first notice that Chrysippus, the ancient compatibilist, really denied the closure principle (MA2): "Nothing impossible follows from the possible", and so do some modern compatibilists. Here is Perry's counterexample (2004, 247). Let R be the proposition that Joe raises his hand at t, where t is some future time. Let Q be a conjunction that Joe raises his hand at t and that Joe's mother ate a cookie in 1950. Since Q includes R as one of its conjuncts, Q entails R (so '□ (Q 3 R)'). Suppose also that Joe's mother did not eat a cookie in 1950. Joe can render R false by not raising his hand at t (so ~NR), but Joe cannot renderQ false (therefore NQ), since Q was rendered false by his mother back in 1950. 196 Analiza: Modalni katapulti The incompatibilists are ready to offer some "tweaks" to defend their argument. van Inwagen (1983, 68) defines "S can renderp false" (a denial of 'Np') as "It is within S's power to arrange or modify the concrete objects that constitute his environment in some way such that it is not possible in the broadly logical sense that he arrange or modify those objects in that way and the past have been exactly as it in fact was and p be true." He is aware of the fact that, according to this definition, one can render false untrue propositions about the past: "I can render the proposition that Socrates died of old age false, since it is not possible that the past should have been exactly as it in fact was and Socrates have died of old age." According to van Inwagen, Joe can render it false that Joe's mother ate a cookie in 1950 after all, contrary to Perry's judgment! Here, I am not interested in all the twists and turns of this particular philosophical discussion (see chapter 4 of Suster, 2023), but it is clear that the modal slingshot (an instance of a modal catapult) is at the centre of the debate. The notion(s) of the ability to act otherwise in the free will debate (a denial of 'N' in the slingshot) are often explicated in terms of comtetfcKtualconditionals. Thus Kapitan (2011, 135): S is able at t to see to it that ~P iff there is a course of action X such that at t (i) S is able at t to do X, and (ii) were S to do X, then ~P. According to the broadest possible understanding, all that is required from an agent S to have such an ability is that from S's doing X it may be inferred that P is false. Even contradictions and past falsities are such that one is able, at t, to see to it that they do not obtain in this sense: they are (now) false, and whatever S does, they (still) remain false. But the compatibilists usually prefer an active reading of "If S were to do A, then P". The antecedent's being true in some sense "requires" P to be true ("makes it the case", "brings it about" that the consequent true). The Simple argument is invalid in this interpretation: nobody can make it the case that the thesis of determinism, '□ [(H & L) ^ P]' is false and nobody can bring about a different combination of the past and the laws of nature, 'N(H & L).' The premises are true. But surely one can make it the case that one's hand, which was actually unraised, is raised (so '~NP')? This is quite clear from the early compatibilistic refutations of CA. Slote (1982, 19) interpreted 'N' as "selective" necessity — as being determined in a particular sort of way, which selects "some factor that brings about the unavoidable thing without making use of (an explanatory chain that includes) the desires, etc., the agent has around that time". The avoidability of P (or ability to render false the proposition D. Suster. Modal Catapults and the Limits of Modal Logic 197 that P) then involves something like "the-agent-including-explanatory-chain" that brings about that not-P, or active ability. Let P be some "particular about-to-be-performed action" of an agent S (say raising her hand). Slote (1982, 20) argues against the inference: Ns (H & L), Ns[(H & L) 3 P]f- NsP Premises are true (unavoidable for S, independent of her desires, etc.), but the conclusion is false — the relevant action is brought about and explained through S's desires, abilities, etc. Strictly speaking, this principle is closure of 'N' under implication, but Slote was right when he spoke about "closure under logical implication" or Beta 2, which really fails for active (in Slote's terminology, selective) ability. Pruss tries to rehabilitate CA with the help of counterfactuals and claims that the following catapult principle is a plausible axiom (2013, 433): WEAKEN. p > q, □(q ^ r)^ p > r Pruss reads 'Np' as the claim that there is nothing that anyone can (ever) do that would falsify p. He then derives Beta 2 ('□ (^ 3 y) \ N^ 3 Ny') from WEAKEN and views this result as a decisive defence of CA based on the Simple argument for incompatibilism. According to Chellas (1980, 269), counterfactual conditionals can be conceived of as expressions of relative necessity: the proposition expressed by y is in some way necessary with respect to the condition expressed by or '[^]y,' where the antecedent forms a unary modal operator. So, we get: RCK'. From \ (yi & . . . & y) 3 x infer \ ([flyi & ... [fly,) 3 Conditionally assumes the aspect of a propositionally indexed modality. '[^]y' holds at a possible world w just in case y holds at all possible worlds possible with respect to the given one, relative to the proposition expressed by Expressed in terms of relative necessities, WEAKEN becomes a not so innocent catapult-like principle: kto □fa ^ r)h lp]r 198 Analiza: Modalni katapulti The compatibilist will likely remain unimpressed by this principle in the same way as they are by Beta 2, both will be declared invalid. They will draw attention to their active reading of conditionals, "If S were to do A, then P." Pollock (1984, 111) already made a distinction betwe en simple subjunctive conditionals "If P had been true, then Q would have been true" ('P > Q') and the necessitation conditionals ('P >> Q'). A simple subjunctive conditional can be true because there is a connection between P and Q, such that Ps being true in some sense "requires" Q to be true but it can also be true because Q is already true and Ps being true would not interfere with this("even if P, still Q"). Pollock notices that a Catapult principle fails for the necessitation: "If P >> Q is true and Q entails R, then P >> R is true." For instance: If I had pushed the button, it would have rung — pushing the button necessitates that the doorbell rings. That the doorbell rings entails that the doorbell exists. But pushing the button does not make it true that the doorbell exists. The compatibilists will point out that WEAKEN fails for Pollock's necessitation conditional, which is just the notion employed in their "active" analysis of ability (the ability to make it the case, to produce, to bring about, etc.). The catapult does not work and Pruss' defense of CA fails. I accept compatibilistic interpretations, but I think that logic alone will not settle the issue between the broad and the active understanding of the ability to act otherwise in CA. However, it will point out different properties of abilities and conditionals in question and make the disagreement much more precise, in line with the hard-core program of analytic philosophy (cf. Suster, 2021). 3 Deontic catapults Standard deontic logic (SDL) is a well-explored system of normal modal logic. Let 'O' stand for "it is obligatory that ..." One of the central principles of SDL is the "Inheritance Principle": ROM. From | ^ ^ y infer | O^ ^ Oy And a variant: ROM.' From O^ and □(^ 3 infer O^ D. Suster. Modal Catapults and the Limits of Modal Logic 199 Brink (1996, 111) uses yet another variation, called the obligation execution principle: One is obliged not to do anything that would interfere with the execution of our (original) obligations. This principle plays a crucial role in a debate on moral dilemmas (Suster, 2023, chapter 6) — many have objected to its validity, but it is not easy to give it up. According to Goble (2009), it is the task of deontic logic to explain what follows from a statement that one ought to do something and to explain what other normative propositions follow. For example (Goble, 2009, 469) : "If the law of a nation states that every person aged 18 must register for national service, then Irwin, who has just turned 18, is surely entitled to infer that he must register for national service. The law does not explicitly say that he must; Irwin is not mentioned by name in any law of that nation. Nevertheless, that Irwin ought to register is surely implied by what the law does explicitly say." Yet nearly all of the so-called paradoxes of deontic logic, in one way or another, involve ROM and its variants. Consider Ross's Paradox: "It is obligatory that the letter is mailed (M)," therefore, "It is obligatory that the letter is mailed (M) or the letter is burned (R)." A natural regimentation would be: OM, d(M 3 (M v R)) \ O(M v R) The conclusion is highly counterintuitive. Or take the Good Samaritan paradox: (1) It is obligatory that Jones help (H) Smith who has been robbed (R). (2) Necessarily, if Jones helps Smith who has been robbed, then Smith has been robbed. (3) It is obligatory that Smith has been robbed. In the form of a catapult, we get: O(H & R), d((H & R) 3 R)) |- OR 200 Analiza: Modalni katapulti The conclusion is unacceptable (McNamara & Putte, 2022). But does it really follow? In the first version of his Logics, Nolt (1997, 362) claims that the "Inheritance Principle" is not valid in modal deontic logic. He gives the example of the Bad Bart, who is bent on murdering me and can be stopped only by being killed. Then I may reason as follows: I should live (L). It is necessarily the case that if I live (L) Bad Bart dies (~B). Bad Bart should die (~B). Or: OL, □(L 3 ~B) |- O~B A simple possible worlds semantics model with two worlds is supposed to be enough to demonstrate the invalidity: in the actual world, I do not live, and Bart does not die, whereas in the one and only deontic alternative to the actual world, we are both alive. But there is a caveat: the deontic alternative is not relatively possible with respect to the actual world.1 There are two accessibility relations in this model: one reflexive, defining the notion of (alethic) possibility, and another (S) serial, specifying the notion of (deontic) permissibility (for any two worlds i and j, iSj if and only if j is morally permissible relative to i). Both premises are true in the model: I am alive in all the deontic alternatives in the model, and the conditional premise is true in both worlds. The conclusion is false, since Bart is alive in the deontic alternative to the actual world. According to Nolt, this is the case of a moral tragedy: what ought to be the case cannot be the case. It ought to be the case that no life is lost, but given the circumstances, this cannot be the case (the world where we are both alive is not possible with respect to the actual world). The idea that permissible worlds need not be a subset of possible worlds is sometimes offered as a solution for some of the so-called deontic paradoxes (Morscher, 2002). In the standard "Kripke-style" possible world semantics, p is obligatory in the actual world @ iff it holds in all the ideal worlds from the standpoint of @ (worlds w such that everything obligatory at @ holds in w). In this 1 Borut Cerkovnik (University of Ljubljana) pointed out this explanation for the invalidity of ROM in a discussion note on Suster, 2023. D. Suster. Modal Catapults and the Limits of Modal Logic 201 semantics, only two types of worlds are distinguished in a model: actual and ideal ones. All ideal worlds are automatically possible. This is reflected in typical theses of SDL, which say that the (logically) impossible cannot be obligatory, and if the impossibility is interpreted broadly enough, we even get: "it is possible that all (relevant) normative demands are met" as a thesis of SDL (cf. McNamara & Putte, 2022). Nolt can only get his countermodel to the "Inheritance Principle" if there are three types of worlds in the model: the actual world, ideal (permissible) worlds, and worlds that may or may not be possible relative to the actual world. Kant's famous dictum that "ought" implies "can" is then violated but, according to Nolt, modal deontic logic allows for such moral tragedies. Suppose that we ought to preserve the Earth's biosphere, yet we are nevertheless fated to destroy it. We should but we cannot, according to Nolt. Yet what does "fated to ..." mean here? Consider a person tied to a tree on the shore of a lake, unable to move. Does she have an obligation to help a child drowning in the lake? I do not think so. Is the ought of ecology really different from the ought of saving the drowning child? And is the "fated" of ecology completely different from the cannot of saving the child? Difficult to say without ethical and metaphysical investigations. Even Nolt admits that, for consequentialists, all permissible worlds must also be possible, thus excluding the very possibility of moral tragedies. Given the intuitiveness of Kant's principle, I prefer to reserve the notion of a moral tragedy for standard moral dilemmas, situations where an agent's obligations conflict. The Bad Bart case can then be formulated as: The derivation of a contradiction (lines 2 and 6) uses ROM and a fairly uncontroversial deontic principle, Dd'. In a moral dilemma, (i) the agent is required to do each of two actions; (ii) the agent can do each of the actions; yet (iii) the agent cannot do both actions. No matter what she does, she will do something wrong. The possibility of moral dilemmas is automatically excluded by the axioms of SDL (Dd'), but I think they are inevitable in our moral life and normative practice in general. 1. OL 2. OB a a 3. □ (L 3 ~B) 4. O~B 5. O~B 3 ~O—B 6. ~O~~B 1, 3 ROM Dd' 5, 6 MP a 202 Analiza: Modalni katapulti 4 Paradoxes, dilemmas and actualism Deontic paradoxes "... were the booster rocket that provided the escape velocity deontic logic needed from subsumption under normal modal logics, thus solidifying deontic logic's status as a distinct branch of logic" (McNamara & Putte, 2022). Many solutions have been proposed, I prefer the modifications of modal catapults based on the insights of the logic of counterfactual conditionals (analysed in chapter 9, Suster, 2023). A system of modal logic is monotonic if it is closed under RM (Chellas, 1980, 234). Counterfactuals do not obey the principle of monotonicity — witness the failure of the principle of Antecedent Strengthening. If I had scratched the match, it would have lighted; but it is not true that if I had scratched and drenched the match, then it would (still) have lighted. According to the Stalnaker-Lewis possible worlds semantics, we test whether the conditional "If it were the case that A, then it would be the case that B" (or 'A > B') is true in a possible world w by considering the closest possible worlds to w where A is true. The conditional is then true in w just in case B is true at all in the closest possible worlds to w where A is true. Closeness is standardly explicated in terms of similarity: B is true throughout some class of A-worlds that beat all competitors in respect of how like the actual world w they are. The closest "scratched match" world is the one where the match lights. The closest scratched and drenched match world, which is required for the evaluation of the conditional with the strengthened conditional, is a different world, further away from actuality and the consequent is false in that world. How does this help with obligations? Well, there is a counterfactual element in deontic modality — in considering whether it ought to be that p we should look to what would be the case in the closest p-world to the actual world. Recall the Good Samaritan. It ought to be that Jones helps Smith, who has been robbed. But "Smith is helped by Jones" entails that Smith has been robbed. Yet it seems false that it ought to be that Smith has been rob bed. Suppose that Smith has actually been robbed. Then what makes it true that it ought to be that he is helped by Jones is that the closest "robbed & helped" world is better than the closest "robbed & not-helped"world. And this is consistent with the fact that what would have been the case had he not been robbed in the first place is better than what is actually the case. The closest "robbed" world is worse than the closest "not -robbed" world, so the D. Suster. Modal Catapults and the Limits of Modal Logic 203 conclusion "It ought to be that Smith is robbed" is false, and the initial catapult is "broken." Jackson (1985, also Goble, 1990) argues for contrastivism and actualism about deontic claims. Contrastivism is the thesis that ought-sentences have their truth-conditions relative to a class of alternatives. It ought to be thatp is true just when p is better than the relevant alternative propositions (mutually exclusive but not necessarily jointly exhaustive) alternatives. But the implicitly suggested reference class of alternatives is changing. As with counterfactual antecedents: in considering whether it ought to be that A we should look particularly to what would be the case were A the case, and what would be the case were A the case might be importantly different from would be the case were A & C the case. Obligations are relative, they concern what ought to be out of a range of exclusive alternatives. It ought to be that A out of {A, A1, A2. . .} iff what would be the case were A true (the closest A-world) is better than what would be the case were Ai true, for each i (Jackson 1985, 185). To simplify (Blumberg & Hawthorne, 2023, 86): OA is true in w iff the closest A-world to w is better than the closest ~A-world. Actualist semantics that spells out the comparison of obligations in terms of similarity to the actual world explains the invalidity of ROM-like catapults. According to Jackson, the set of alternatives to which "ought" is relative can change at each stage in the conversation. The phenomenon is particularly clear in the so-called Sobel sequences of counterfactuals (Bennett, 2003, 160): (1) If you had walked on the ice, it would have broken. (2) If you had walked on the ice while leaning heavily on the extended arm of someone standing on the shore, the ice would have broken. (3) If you had walked on the ice while leaning heavily on the extended arm of someone standing on the shore but slipped, the ice would have broken. (1) and (3) are true and (2) is false, but we could easily continue the sequence of adding extra conditions to the counterfactual antecedent, leading to changes in the truth value. "A > B" is true since the closest A-world to the actual world w is a B-world. However, "(A & C) > B" is false because the closest "A & C" world differs 204 Analiza: Modalni katapulti from the closest A-world. Jackson (1985) invokes this type of explanation in his account of the invalidity of ROM. Suppose Smith has actually been robbed and helped. Ought it be the case that he is robbed? The relevant alternatives are: {Smith is robbed, Smith is not robbed, Smith is robbed and helped, Smith is robbed and not helped}. The "not robbed" case is the best out of this set. Ought it be the case that he is robbed and helped? The relevant alternatives are now: {Smith is robbed and helped, Smith is robbed and not helped}. The "robbed and helped" case is the best in this set of alternatives. Once again, what would be the case were A true (the closest A-world) differs from what would be the case were both, A and C true. Nevertheless, two tasks remain. How does this solution work in the case of moral dilemmas? Secondly, modal catapults are not so easy to dismiss. Utilising these principles, we may persuade moral agents that they are committed to the logical consequences of their moral principles. One should also be able to explain the reasonableness of this pattern! Let me start with the second task. Many have noticed that the plausibility of strengthening the antecedent in the case of counterfactual conditionals can be restored after all. Consider the sequence above — when asserting the truth of (1), we ignored the possibility of leaning heavily on the extended arm of someone standing on the shore as irrelevant, but if this possibility is not ignored, both (1) and (2) will be false. We can generalise: relative to any given fixed set of alternative possibilities, (1), (2), and (3) have the same truth-value. A contextually variable strict conditionals analysis of counterfactuals was always an option (Lowe, 1990, 83): A > B is true in a context c in a world w iff □cw (A 3 B) '□cw' is a necessity operator meaning: "In every possible world sufficiently similar to w as determined by the context c, it is true that ... ." Within a given context, relative to the same set of possibilities, any time 'A > B' is true, so is '(A & C) > B'. The moves in the Sobel sequence are marked by changes in the context c. Stalnaker (1984, 125) was already aware that one could defend a strict conditional account of counterfactuals as an alternative to the variably strict account. The principal difference will then be in the demarcation between semantics and pragmatics, determining at what level of abstraction one's notion of validity is D. Suster. Modal Catapults and the Limits of Modal Logic 205 defined. I address some of these issues (Suster, 2023, chapter 2) in discussing Stalnaker's distinction between valid and reasonable inferences. I think we might also adopt the contextual approach as a solution of deontic paradoxes, which nevertheless respects the inferential potential of deontic closure principles. Consider a variation of Goble's example. According to laws in Slovenia, an identity card must be held by a citizen older than eighteen if he or she does not have another valid official identification document with a photograph issued by a public authority. Therefore, Ana, who is nineteen and does not have any other official identification document, is obliged to have an identity card. Given the general law, the particular is implied. Clearly, there are no contextual changes in this case. If A entails B, then if one ought to do A, then one ought to do B, provided we consider the same set of contextually relevant worlds. In the previous case of Smith, we first consider the case of his actually being robbed (he ought to be helped!), but in the conclusion, we do not envisage the same range of possibilities (he should not be robbed at all!). However, a contextual move does not help in the case of moral dilemmas. It seems evident that there are situations where an agent's obligations conflict in the same context of relevant possibilities. There are situations in which some state of affairs both ought to be and ought not to be. For instance, I ought to help my friend even when this obligation is in conflict with the obligation to my community. Yet principles from deontic logic can be used to argue against the very existence of moral dilemmas. To simplify, take Dd', which immediately gives (via a plausible rule that logically equivalents are interchangeable): ~(O^ & O~^). Does the analogy with the logic of counterfactuals help to solve this conundrum? Inconsistent "oughts" look like impossible antecedents. Recall the semantics of conditionals: A > B is true at w iff some (accessible) A and B-world is closer to w than any A and ~B-world, if there are any (accessible) A-worlds. According to Lewis (1986, 18): If A is impossible, A > B is vacuously true regardless of the consequent B. 206 Analiza: Modalni katapulti In deontic logic combined with actualism, we are now also supposing that among possible situations in which a particular proposition, that A, is true (false), some are closer to the actual case than others. In genuine dilemmas we seem to have both: the closest A-world to w is better than the closest ~A-world and the closest ~A-world to w is better than the closest A-world. Rather than accept all such obligations as vacuously true or introduce impossible worlds or lean on paraconsistent logic, I prefer to understand situations like these as lying beyond the scope of standard deontic logic. SDL is applicable only to domains in which it is presupposed that there are no such conflicts. Thus, I adopt an elegant solution proposed by Goble (2005, 2009) and restrict the scope of a catapult to normal, non-conflicted obligations (Suster 2023, 117-121): ROMu. From | ^ 3 y infer | P^ 3 (O^ 3 Oy) ROMu'. From P^, O^ and □ (^ 3 y) infer Oy If ^ entails y, then if one ought to do then one ought to do y, provided that ^ is permitted by the normative system. In other words, if ^ is an unconflicted obligation and it entails y, then y too is obligatory. The principles of deontic logic are modified to allow for the possibility of genuine normative conflicts, but we still keep the logical core of modal logic in "normal" situations (of course, we still have to be aware of contextual shifts and their impact on the validity of catapults). It seems to me that the inapplicability of normal modal logic and moral theory does not imply the end of rationality in some broader sense. Nagel (1979, 135) points us to Aristotle and practical wisdom, "which reveals itself over time in individual decisions rather than in the enunciation of general principles." However, I am aware that moral dilemmas might often be described as deep disagreements internalised within the agent. For example, I may feel torn between the loyalty I owe to a friend and my obligations towards the community. In such cases, I often suggest resorting to the more flexible tools of informal logic. The formal solutions I propose for addressing the failures of deontic closure - actualism, contextualism, and restrictionism - appear to be an inelegant patchwork. However, these issues are notoriously difficult, and nothing decisive has been proposed in the extensive discussion of the subject. D. Suster. Modal Catapults and the Limits of Modal Logic 207 5 Conclusion It may seem that I introduce and explore modal catapults solely to highlight their limitations as instruments for philosophical analysis. Why insist on normal modal logic and the general closure principles for modalities (necessity, ability, obligation, etc.)? Because modal catapults are, in one form or another, indispensable to the logic of modalities; discarding these principles is equivalent to relinquishing the entire framework of modal logic. Pollock, for instance, was well aware that the "active" necessitation conditional is of more interest to philosophers than the simple subjunctive. Nevertheless, he makes a crucial observation when he notes that the necessitation conditional satisfies virtually no logical laws (Pollock, 1984, 111 ). Generally, at least from the perspective of standard logical approaches, there is little to discuss regarding a modal operator that is not closed under entailment. Does this observation warrant a pessimistic view towards the endeavours of "hardcore" analytic philosophy? On the contrary, much like in other scientific fields, we develop new tools and explore new formal approaches (beyond the scope of the book in discussion). Moreover, any form of logic, whether normal or otherwise, cannot replace philosophical reflection. Formal logic is a catapult that propels our initial beliefs with modal principles, shaping the trajectory of their journey. It neither dictates the starting point nor the philosophical interpretations of the landing points. References Bennett, J. (2003). A Philosophical Guide to Conditionals. Oxford University Press. Blumberg, K. and Hawthorne, J. (2023). Inheritance: Professor Procrastinate and the Logic of Obligation. Philosophy andPhenomenologicalResearch, 106(1): 84—106. Brink, D. O. (1996). »Moral Conflict and Its Structure«. In Mason H. E. (ed.), Moral Dilemmas and Moral Theory (pp. 102—126). Oxford University Press. Chellas, B. F. (1980). Modal Logic: An Introduction. Cambridge University Press. Duncombe, M. (2024). Diodorus Cronus. In E. N. Zalta and U. Nodelman (ed.), The Stanford Encyclopedia of Philosophy (Summer 2024 Edition). The Metaphysics Lab, Stanford University. https: / / plato.stanford.edu/archives/sum2024/entries/diodorus-cronus/ Goble, L. (1990). A Logic of Good, Should, and Would: Part I. Journal of Philosophical Logic, 19(2), 169-99. Goble, L. (2005). A logic for deontic dilemmas. Journal of Applied Logic, 3, 461-483. Goble, L. (2009). Normative conflicts and the logic of 'ought'. Nous, 43(3), 450-489. Fischer, J. and Ravizza, M. (1996). Free will and the modal principle. Philosophical Studies, 83, 213-230. Humberstone, L. (2005). Modality. In Jackson, F., Smith, M. (ed.), The Oxford Handbook of Contemporary Philosophy (pp. 534-614). Oxford University Press. Jackson, F. (1985). On the Semantics and Logic of Obligation. Mind, 94, 177-195. 208 Analiza: Modalni katapulti Kapitan, T. (2002). A Master Argument for Incompatibilism? In Kane, R. (ed.), The Oxford Handbook of Free Will 1st (pp. 127-157). Oxford University Press. Kapitan, T. (2011). A Compatibilist Reply to the Consequence Argument. In Kane, R. (ed.), The Oxford Handbook of Free Will 2nd (pp. 131-150). Oxford University Press. Lewis, D. (1986). Philosophical Papers Vol. II. Oxford University Press. Lowe, E. J. (1990). Conditionals, Context, and Transitivity. Analysis, 50(2), 80-87. MacFarlane, J. (2020). Philosophical Logic: A Contemporary Introduction. Routledge. McNamara, P. & Putte, F. (2022). Deontic Logic. In E. N. Zalta and U. Nodelman (ed.), The Stanford Encyclopedia of Philosophy (Fall 2022 Edition). The Metaphysics Lab, Stanford University. https://plato.stanford.edu/archives/fall2022/entries/logic-deontic/ Morscher, E. (2002). The Definition of Moral Dilemmas: A Logical Confusion and a Clarification. Ethical Theory and Moral Practice, 5(4), 485-91. Nagel, T. (1979). Mortal Questions. Cambridge University Press. Nolt, J. (1997). Logics. Wadsworth Pub. Co. Perry, J. (2004). Compatibilist options. In Campbell, J. K., O'Rourke, M. and Shier, D. (ed.), Freedom and Determinism (pp. 231-254). MIT Press. Pollock, J. L. (1984). The Foundations of Philosophical Semantics. Princeton University Press. Pruss, A. R. (2013). Incompatibilism proved. Canadian Journal of Philosophy, 43(4), 430-437. Saunders, A. (8. 4. 2022). Honourable intentions. The Philosopher s Zone, ABC Radio National. https: / / www.abc.net.au/listen/programs/philosopherszone/honourable-intentions/3935166 Slote, M. (1982). Selective Necessity and the Free-Will Problem. The Journal of Philosophy, 79, 5-24. Stalnaker, R. (1984). Inquiry. The MIT Press. Šuster, D. (2021). Arguing about free will: Lewis and the consequence argument. Croatian journal of philosophy, 2/(63), 375-403. Šuster, D. (2023). Modalni Katapulti: Uvod v Filozofsko Logiko. Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba. van Inwagen, P. (1983). An Essay on Free Will. Clarendon Press. von Wright, G. H. (1979). The 'Master Argument' of Diodorus. In Saarinen, E. Hilpinen, R., Niiniluoto, I. and Hintikka, M. P. (ed.), Essays in Honour of Jaakko Hintikka (pp. 297-302). Springer. Williamson, T. (2007). The Philosophy of Philosophy. Blackwell. Analiza Let. 28, st. 2, str. 209-228, december 2024 ANaliZA What One Can Know: Fitch's Argument and Its Consequences Accepted 3. 3. 2024 Revised 6. 7. 2024 Published 31. 12. 2024 Nenad Smokrovic University of Rijeka, Rijeka, Hrvaska nenad. smokrovic@efri.hr Corresponding Author nenad. smokrovic@efri.hr Keywords verificationism, anti-realism, Fitch's paradox, classical logic, non-classical logic Abstract The paper, motivated by the chapter in Suster's book, considers the aspect of the so-called Fitch's argument (FA) that seriously challenges the verificationist theory. Contrary to Suster's view, it is throughout the paper that I'm pursuing the idea that most of the attempts that intend to vindicate verificationism from the grip of Fitch's argument, including Edgington's theory, fail in their intention. Concerning the attempts to mitigate the effect of Fitch's argument to verificationism in the framework of classical logic (Eddington as the most important representative), I'm siding with their critics (Williamson, Percival) and claim that they fail in their intention. Regarding the attempts to block the effect of Fitch's argument in the framework of non-classical (intuitionistic, relevant, dialetheist, and so on) logic, they do it by introducing principles that invalidate some of the basic classical rules and principles, usually introducing trivial worlds. In that case, the verificationist principle (as well as all inferences included in Fitch's argument) is vacuously valid, which seems to be unsatisfactory. In any case, there is no decisive evidence that either classical or any of the non-classical approaches can avail the verificationist anything to escape out of the grip of FA. https://doi.org/10.18690/analiza.28.2.209-228.2024 CC-BY, text © Smokrovic, 2024 This work is licensed under the Creative Commons Attribution 4.0 International License. This license allows reusers to distribute, remix, adapt, and build upon the material in any medium or format, so long as attribution is given to the creator. The license allows for commercial use. https://creativecommons.org/licenses/by/4.0 ANaliZA Analiza Vol. 28, no. 2, pp. 169-186, December 2024 Kaj lahko vemo: Fitchev argument in NJEGOVE POSLEDICE Nenad Smokrovic Univerza v Reki, Reka, Hrvaška nenad.smokrovic@efri.hr Dopisni avtor nenad.smokrovic@efri.hr Izvleček Članek, ki je motiviran na osnovi poglavja v Šusterjevi knjigi, obravnava vidik tako imenovanega Fitchevega argumenta (FA), ki predstavlja resen izziv za verifikacijsko teorijo. V nasprotju s Šusterjevim stališčem v celotnem prispevku zasledujem stališče, da večina poskusov, ki nameravajo verifikacionizem ubraniti izpod primeža Fitchevega argumenta, vključno z Edgingtonovo teorijo, ne uspe. Kar zadeva poskuse omilitve posledic Fitchovega argumenta za verifikacionizem v okviru klasične logike (Eddington kot najpomembnejši predstavnik), se postavljam na stran njihovih kritikov (Williamson, Percival) in trdim, da jim njihova namera ni uspela. Kar zadeva poskuse blokiranja vpliva Fitchevega argumenta v okviru neklasičnih (intuicionističnih, relevantnih, dialetheističnih in tako naprej) logik, to počnejo z uvajanjem načel, ki razveljavljajo nekatera osnovna klasična pravila in principe, pri čemer običajno uvajajo trivialne svetove. V tem primeru je verifikacionistično načelo (kot tudi vsi sklepi, vključeni v Fitchev argument) prazno resnično, kar ni zadovoljivo. V vsakem primeru pa ni prepričljivih dokazov, da bi bodisi klasični bodisi kateri koli od neklasičnih pristopov verifikacionistu lahko pomagal, da bi se rešil iz primeža FA. Sprejeto 3. 3. 2024 Pregledano 6. 7. 2024 Izdano 31. 12. 2024 Ključne besede verifikacizem, antirealizem, Fitchev paradoks, klasična logika, neklasična logika https://doi.org/10.18690/analiza.28.2.209-228.2024 CC-BY, besedilo © Smokrovic, 2024 To delo je objavljeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva 4.0 Mednarodna. Uporabnikom je dovoljeno tako nekomercialno kot tudi komercialno reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev in predelava avtorskega dela, pod pogojem, da navedejo avtorja izvirnega dela. https://creativecommons.org/licenses/by/4.0 N. Smokrovic: What One Can Know: Fitch's Argument and Its Consequences 211 1 Introduction In his excellent book Modal Catapults (Suster, 2023), which, regarding the modal logic, I consider to be the most valuable publication in the area, Danilo Suster devotes considerable attention to Fitch's argument (Fitch, 1963, also called Church-Fitch's paradoX). The importance of Fitch's argument (FA) lies in the fact that it seriously challenges the verificationist theory, a distinguished form of anti-realism. Fitch's argument is, therefore, at the very centre of the fierce discussion between verificationists and their opponents, the realists. Though Suster's book addresses many other interesting topics, this paper focuses only on this issue. Suster provides an elegant and clear presentation of the argument and, when providing the interpretation of attempts to make the argument less harmful for the verificationist position, he focuses on Edgington's proposal (Edgington, 1985). Suster himself (Suster, 2023, 92) seems to be inclined to attempts that intend to rescue verificationism from the grip of Fitch's argument, particularly Edgington's solution. He holds (Suster, 2023, 92) that "it [Edgington's solution] is the closest and most in the spirit of the semantics of modal logic". I agree with this qualification, and I also accept that among various attempts tending to save verificationism, Edgington's solution is "most in the spirit of semantics of modal logic" in the framework of classical logic. However, many other attempts to vindicate verificationism are trying to find their way into the framework of non-classical, non-standard logic. Nonetheless, regarding all these attempts, it is throughout the paper that I'm pursuing the idea that most of them, including Edgington's theory, either fail1 in their intention to vindicate verificationism, or, intending to block the effect of Fitch's argument in the framework of non-classical (intuitionistic, relevant, but most often para-consistent and para-complete) logics, do so by introducing principles that invalidate some of the basic classical rules and principles. In any case, there is no decisive evidence that any of the non-classical approaches can help verificationists escape the grip of FA. 1It is interesting that some of the leading logicians suggest different non-classical logics as the only way for blocking FA. For instance, Williamson claims, "How else might a verificationist escape from Fitch's argument? One way would be to substitute intuitionistic for classical logic. It may even be the only way" (Williamson, 1987, 261). Priest claims something quite different, "We have seen that Fitch s argument may be blocked by an appeal to dialetheism. Moreover, it is the only way [my italic] that we have found in which the argument may be blocked (In Salerno, 2009, 100—101). However, I m suggesting that there is no plausible way to vindicate verificationism. 212 Analiza: Modalni katapulti However, before entering the topic more deeply, a few notes concerning the general importance of the argument are required. What is nowadays known as Fitch's argument2 (FA) is also referred to as the knowability paradox by many authors. In this form, it is an unavoidable topic in contemporary formal epistemology, particularly in the context of what, in principle, one can know. The key question in this regard is: are all true propositions knowable? Answering this question, realists and anti-realists in epistemology determine their opposing positions. Realists, holding that humans are non-omniscient, answer negatively. On the other hand, anti-realists answer positively: if something is true then it can be known. Let us call this the knowability thesis (KT). Formally: (KT) V(p {(p 3 0K), is at the heart of verificationism. Furthermore, it is often considered to be the quintessential implication of semantic anti-realism4 (Kvanvig, 2006, 56). 2 What I call Fitch's argument is usually referred to in the literature as Fitch's or Church-Fitch's paradox. Some authors, however, deny that the argument is paradoxical (see Williamson, 2000), claiming that it is only surprising. To avoid this discussion, I prefer a more neutral term, Fitch s argument. 3 Williamson (2000, 272) illustrates the "silliness" by inviting us to imagine a situation in which his office contained either an even number of books at some time t in the past or not. Nobody knows, as a matter of contingent truth. Thus, either it is an unknown truth that it was an even number of books at t, or it is an unknown truth that it was an odd number. Either way, there is an unknown truth and strong verificationism is false. 4 The knowability thesis follows immediately from the verificationist s claim that a proposition ^ is true if and only if it is possible to prove (or verify) (p. If it is possible to prove (p, it is possible to know that (p. N. Smokrovic: What One Can Know: Fitch's Argument and Its Consequences 213 As mentioned, verificationists should accept the positive answer to the question, "are all truths knowable?". In short, verificationism constrains truth epistemically. It equates truth (or meaningfulness) with a cognizer's cognitive ability, an ability to know, to believe, to verify, to confirm. Realism is, on the other hand, ontologically committed. Some object (a real number, for example) exists independently of our cognitive ability to grasp them. This independence of reality from our cognitive grasping limits our knowledge in the sense that there are unknown, even unknowable propositions. We are non-omniscient both in the mathematical realm (Godel's undecidability) as well as in the realm of contingent, non-mathematical propositions. Accordingly, realism is bound to hold that some truths are not known and some of them possibly not knowable. There are various reasons for accepting anti-realism. Besides well-founded motivations in the history of philosophy, issuing either from the intention to avoid scepticism (from Berkeley to American pragmatists) or from the "meaning as use" doctrine (Wittgenstein, more recently Dummett), the optimistic idea that all truths are knowable, at least in principle, is one of the tenets deeply entrenched in the modern scientific worldview, which is rarely questioned. It is widely accepted by physicalists (to be more precise, the knowability thesis fits particularly well with materialists or methodological physicalists, as Kvanvig named them (2006, 43—47). The modern idea of verificationism goes back to American pragmatists and logical empiricists. C. S. Pierce, for instance, claimed that truth is what the scientific community would agree on in the long run. For logical empiricists, truth (or meaning) is tied to what we are capable of verifying. In the long run, the proponents of the modern worldview firmly believe that all truths will be known and that the important problems will be ultimately solved. The optimistic standpoint is, of course, worth holding, but its epistemic background is doubtful, at least according to FA. The moderate verificationism (expressed as KT) gets in trouble precisely because FA presents a relatively simple proof, given in a few lines, arguing that verificationism is inconsistent. This is certainly bad news for the anti-realists' optimism. Namely, the claims that all truths are knowable is provably equivalent to the omniscient-like claim that all truths are known. Let us call it the knowability principle (KP). We can put it formally: (KP) (cp 3 0K K), knowability thesis (KT). The other, less reasonable, if reasonable at all, is that all truths are (actually) known. This strong form is obviously false and unacceptable, similar to Berkeley's solipsism (esse estpercipi) : 2. V(p {

), distribution over conjunction. 7 Wherever the argument is presented in the setting of classical logic, I am using the "horseshoe", indicating material implication. Always when the argument is treated non-classically, the arrow sign (—>) is used. 216 Analiza: Modalni katapulti Aletheic modal rules (LNC): ~§{

)8, a law of noncontradiction. (Close): («(p A {

. By reductio: 4) ~K{(p A~K). Concerning iia, we agree with Kvanvig, who claims that "the logic of the paradox is not in any simple way problematic" (2006, 14). However, to inspect more closely where the proof actually might go wrong, one can locate it either in the very steps of the proof or one can cast doubt on the additional assumptions (epistemic, alethic-modal rules and the rule of necessitation). The steps of the proof are doubtlessly correct. Concerning the assumptions, it turns out that it is (dist) the distribution over conjunction that some authors indicate as a weak point. Williamson (2000), for instance, has claimed that knowledge need not be distributed over conjunction, but as a full-blooded realist he convincingly claims that this can hardly help the verificationist in avoiding FA because "the anti-verificationist argument can be reconstructed in at least two ways12. The verificationist cannot escape by denying distribution" (2000, 84—85). This leaves us with the second disjunct of ii), that verificationist (anti-realist) is not, in fact, committed to KT. This being the case, the answer to question iii) requires a kind of taxonomy of various strategies that hope to resist the threat of FA. A rough taxonomy that more or less corresponds to what most of the authors (see Brogaard & Salerno, 2019, 2002; Jankins, 2009; Kvanvig, 2006) propose is to divide various attempts into two groups. The widely accepted division is on restriction and revision strategies. According to my understanding of the taxonomy, restriction strategies mostly accept classical logic (CL) as a framework for dealing with FA, while the very strategy consists of restricting the scope of the universal quantifier in: for all x, x can be known. A bit more specifically, (Jankins, 2009, 305), "not all true propositions are supposed by anti-realist to be knowable, but only some". In this paper, considerable attention will be paid to Edgington's proposal, which suggests that only actual truths are knowable. I'm going to show, relying on the criticism of the thesis (Williamson, 1987; Percival, 1990) the proposal does not succeed. 12 Relying on two variants of verificationism, the weak (p —>0Kp) and the strong one (p —> Kp), he (Williamson, 1993, 84) claims that one can reconstruct the anti-verificationist argument without relying on distribution, either by a) arguing that verificationists are committed to something stronger than (p —>0Kp) or by b) deducing something weaker than (p —> Kp) from (p —>0Kp). N. Smokrovic: What One Can Know: Fitch's Argument and Its Consequences 219 Revisionist strategies, on the other hand, concern the question of whether the "proper" logic of knowability is the classical logic and, if not, whether the substitution of classical logic with some non-classical logic (NCL) can, by invalidating Fitch's reasoning, help the verificationist to vindicate her standpoint? Given that FA stands or falls with the logical principles we referred to as the additional assumptions (epistemic, alethic-modal rules and the rule of necessitation) that are rendered as valid in the framework of CL, while some of them (or all) are invalidated in different forms of NCL, the revisionist typically considers CL as inappropriate for avoiding FA. The NLC logics proposals are of the paracomplete or the paraconsistent kind. Concerning the intuitionistic logic, in which several important verificationist attempts (Dummett, Tennent) are grounded, it should be noted that it is counted as paracomplete, holding that p and ~p can both be false. It invalidates the law of excluded middle (LEM: (p V The question is whether substituting CL with NCL can help verificationism in vindicating its standpoint: a// truths are knowable. 4 D. Edgington: Trans-worlds knowability In the restrictionist camp, Dorothy Edgington (1985) ingeniously proposed a solution to the devastating effect of FA, offering a modification of the verification principle, ((p 3 OK Accepting that in the present setting, KP is inconsistent with (

), meaning that there is some world w in which it is known that it is true in the actual world wa that (p is true but not known (compare Kvanvig, 2006, 57). Finally, it is suggested that the contradiction can be resolved by: (A) A^ 3 OKA^>. This seems to be consistent. But is it so? However, there are several convincing criticisms concerning Edgington's argument, we will pursue two of them. Williamson's (1987) and Percival's (1991) criticisms seem to be particularly compelling. Williamson's criticism, in fact, identifies three weak points in Edgington's proposal. The first one has to do with the difference between necessary and contingent propositions. Both are supposed to be known (by the agent) in most versions of verificationism, but it is dubious whether it is so in Edgington's proposal. The second issue deals with the problem of identification of knowledge across worlds (or situations). For the formulation in (A) to work, the knower should have the same content of knowledge at the actual and at the non-actual situation (world). However, this seems to be problematic as well. The final point aims to challenge the supposed analogy between the temporal knowledge in TC (knowledge identity across time) and the knowledge in modal contexts (knowledge identity across worlds) in which the proposal is formulated. The two last points are common targets to both, Williamson's and Percival's criticism. a) The crucial question for the first critical point refers to the kind of propositions that are supposed to be knowable according to the same (A), A^ 3 OIKA^. According to the original, knowabilityprinciple (

) represents, as Williamson (1987, 257) claims, a "surprisingly weak form of verificationism". Namely, A(p is true at s (or at w in the modal variant) iff ^ is true in the actual situation (world). To be true in the actual, ^ has to be true in all accessible situations (worlds). Therefore, A^ and DA^ are equivalent. Thus, Williamson (1987, 258) claims, "In s,p', (for most values for s and p) is therefore 222 Analiza: Modalni katapulti necessarily true, if true at all". Therefore, it follows that this variant of verificationism is committed only to the knowability of necessary truths. This being the case, verificationism would not be in a position to require any contingent truth to be knowable14. b) It has been mentioned that the crucial idea of Edgington's proposal is that all truths can be known only if a truth is known "from" a situation other than that in which it is located. The schema (A) claims that it is a non-actual situation (world) from where a proposition p in an actual situation is known. The difference between situations is crucial because without determining the relationship between actual and non-actual knowledge, the scheme (A) would be in danger of collapsing "into the obviously silly schema A(p ^ AIKA^>" (Williamson, 1987, 260), in which case Edgington's solution would be back to the initial problem. Having established the difference between situations, a clear account for the relationship between thoughts (taking it to be a content-bearer of knowledge) in the non-actual and the actual situation should be characterized. Even more, the defence of the schema (A), A(p ^§KA(p, depends on giving such an account. But that is exactly where the problem lies. Let the truthp in our example be "the earthquake of the low intensity happens in a situation s and no one knows that". In terms of QC, it can be known "from" the non-actual situation s'. The formulation QC requires that the truth thatp expresses in s is the same as the truth which "In s, p" expresses in s". The problem is to 14I am grateful to an anonymous referee who drew my attention to the Rabinowicz s and Segerberg s (1994) paper proposing a response to the criticisms of Edgington s version of verificationism. Due to the space limitations, I will only briefly present their views. Particularly, my focus is on whether their proposed response threatens Williamson s first objection to Edgington s proposal. As is claimed, Williamson (1987) argues that Edgington s variant of verificationism is committed to the knowability of necessary truths only. Namely, according to the standard truth-conditions for actuality, Acp is true at w iff it is true at all actual worlds. Therefore, actuality is equivalent to necessity, Acp <—>nA(p. Rabinowicz and Segerberg recognize the seriousness of the problem and admit that it cannot be solved with standard semantics' resources. The source of the problem, they claim, lies in the inability of standard semantics (standard truth-conditions), used by Edgington "to mix the actuality operator and the epistemic operator" (1994, 104). In standard semantics, the perspective from which one knows that p (actual world) is true in the non-actual world has been considered as fixed. Rabinowicz and Segerberg have proposed a solution that consists in the introduction of utterly new semantics, such that the standard semantics with the fixed actual world is replaced with the two-dimensional, variable-perspective semantics (1994, 104). In the two-dimensional semantics, "a formula is being evaluated not just at one point, v, but at an ordered pair of points, (w, v), with w being the point of perspective and v the point of reference." [1994, 104]. However, the implementation of new semantics, variable-perspective ones, changes in a considerable manner the meaning of the necessity operator, as well as the actuality and knowability operator. As a consequence, it is only under this interpretation that the solution to FA (the denial of the knowability principle) seems to be plausible. Accordingly, Rabinowicz's and Segerberg's analysis cannot be considered as a treat to Williamson s criticism because it is entirely situated in standard semantics. N. Smokrovic: What One Can Know: Fitch's Argument and Its Consequences 223 determine what counts as the same knowledge in respectively different situations (or worlds). Percival (1990) calls this problem the "knowledge-identity across contexts". Edgington, being, of course, aware of this, admits that if, for instance, an agent A had non-actually had a thought, expressed in words "it is actually the case thatp", A would not have been expressing the thought of the requisite kind, since his use of "actually" would refer rigidly to his own situation, not to B's. Without going much deeper into it, Edgington hopes that it can be resolved if a) the analogy between the modal (expressed either in terms of possible situations or in worlds) and temporal formulation (TC) can be established and b) if the account of knowledge between non-actual and actual situation can be given in the temporal context, it is also justified in the modal context. The criticism in both Williamson (1987) and Percival (1991) admit that the analogy between the modal and the temporal can be established. But even if that is the case, the suitable relationship between knowledge in timepoints t and t 'can be claimed only if there is a causal relation between knowledge in t and t. However, the same relationship does not hold in the modal context, and therefore, the argument that (A) can refute KP fails. The brief reconstruction of Edgington's requirement a) can go like this: the requisite relationship between non-actual and actual can be re-established in the frame of the temporal context (TC), in terms of "now" (the temporal analogy of the non-actual situation; for the sake of example, at seven o'clock) and "then" (actual situation; at six o'clock). Although agent A, at seven o'clock, would not be able to express the thought "it is now raining (six o'clock)", since A's use of the word "now" will refer to seven o'clock and not to six o'clock, the relationship between the thought at seven o'clock about the thought at six o'clock can be saved if two thoughts were casually connected. Williamson (1987) admits that there can be such a connection and specifies the possible connection in this way: "The only apparent way in which one might think at seven o'clock the thought that one could have expressed at six o'clock in the words 'It is now raining' is by remembering six o'clock" (1987, 257). But, he continues, "Though it might be that the causal link of remembering can work in temporal context, there is "no causal link between the non-actual and the actual" (1987, 258). Williamson's point is that "there is an insuperable fact that this analogy does not work in the case of "actual" and "non-actual" (1987, 258). A similar point is made by Kvanvig (2006, 57—58): 224 Analiza: Modalni katapulti "[I]t is questionable whether it is possible to entertain any proposition about some singular, individual world not identical to the world one is in. Any way of describing the world will apply equally to a number of different worlds, and any sort of different reference to other worlds would seem to be impossible in virtue of lack of any causal link between possible worlds." In addition to this, Percival (1991) gives a sophisticated and long exposition of why it does not work. We will quote at this point only his indication of why Edgington's endeavour does not succeed: "I think she is misled by the formal similarities between standard semantics for tense- and modal-logics. But in reasoning analogically from the temporal to the modal case she does emphasize that the knowability principle and its temporal analogue, the thesis that all present truths were, are, or will be known, cannot be assessed without establishing what counts as the same knowledge in, respectively, different worlds and times." (Percival, 1991, 82-3)15 It is reasonable to conclude this section of the paper by emphasizing that Edgington's, I would say a heroic attempt to vindicate verificationism against FA in the framework of classical logic, did not succeed. Revisionist strategies The family of revisionist strategies concerns primarily the problem of the proper logic for the knowability paradox. According to my classification, what is meant by revisionist strategies are those attempts aiming to undermine FA, which replace classical logic (CL) with some of the non-classical logics (NCL). The line of demarcation between revisionist and restrictionist strategies concerns, therefore, a kind of logic supposed to be suitable for weakening the FA effect on verificationism. To avoid any misunderstanding, it should be noted that a particular revisionist strategy may 15 As a response to criticisms (particularly concerning Williamson s problem b)), Edgington published a paper (2010) in which she strengthened the arguments made in the original paper (1985) and offered new ones. She further develops her argument for counterfactual knowledge (in 1985, 563). Williamson s answer to Edgington s response followed in 2021. Concerning the argument from counterfactual knowledge, which, according to Edgington, blocks FA, Williamson argues that the argument is subject to trivialization. To avoid trivialization, Williamson claims, Edgington needs to offer a more general account of how the knower is allowed to specify a counterfactual situation for the purposes of her argument, and it is unclear how to do so. N. Smokrovic: What One Can Know: Fitch's Argument and Its Consequences 225 be restrictionist in character in the sense that it proposes the restriction of the scope of the knowledge operator, but making it in terms of NCL. The restrictionist strategy, on the contrary, restricts the scope of the knowledge operator, making it in the terms of CL. The NCL that we are interested in are either paracomplete or paraconsistent,16 or both. Among those non-standard logics, the intuitionistic modal logic (IML) is particularly suitable for most kinds of anti-realism,17 exceptionally so in Dummett's18 (1977) interpretation. As Percival (1990) notes, "Dummett has repeatedly argued, on grounds independent of Fitch's proof, that anti-realism warrants intuitionistic rather than classical logic and an assertability-conditional rather than a truth-conditional theory of meaning." (1990, 182-183). One of the prominent differences between classical modal logic and IML is the reinterpretation of the operator K (which in CML means "it is known that") as "it is verified that". Adding the possibility operator 0, the idea is expressible (in Williamson, 1992) as: ^ iff it is possible that it is verified that , becoming h^ ^ (expressing exactly: ^ iff it is possible that it is verified that In this interpretation, however, the possibility operator 0 changes and takes on a peculiar meaning. Namely, the schema h^ ^ yields a "disastrous schema hO^ — K