MESEČNA MLADINSKA PRILOGA »SLOVENSKEGA VESTNIKA« * DUNAJ, V PETEK 11. OKTOBRA 1946. — LETNIK I. — ŠTEV. 4
';A	...	v-4^.
-■i" v»	v ...
-V
Vso ljubezen in skrb našim najmlajšim
' Da bi razgibali široke plasti prebivalstva Slovenske Koroške, se je treba posvetiti tudi nalogam, ki smo jih doslej v veliki meri prezrli. Nismo v celoti razumeli njihovega pravega po* mena, pa tudi lotili se jih nismo tako, kakor bi bilo prav, da bi bil zagotovljen uspeh.
Kakšne so te naloge in v čem je na* še delo? Med najvažnejšimi nalogami je delo pri naših najmlajših — pri naših pionirjih. Važnosti tega dela ne bomo nikoli podcenjevali, če bomo imeli neprenehoma v mislih, da imamo v pionirskih skupinah opravka z mladino, ki je edina ostala v celoti prosta, svobodna in nedotaknjena od na* cističnega duha, z najmlajšim pokole-njem, čigar src še nikdar ni zagrenil' za svobodo in neodvisnost narodov ta* ko usodni strup nacifašizma. Ta mladina je tako sprejemljiva za vse, kar ji bomo nudili, ter bo njeno, vsemu dobremu na stežaj odprto srce najbolj dostopno za vzgojo, ki bo potem tudi obrodila najboljši sad.
Za kaj gre predvsem? Predvsem moramo stremeti za tem, da si pridobimo naklonjenost šolske mladine in da preprečimo »vzgojni« vpliv narodnostno nestrpnih in nazadnjaških uči* teljev.
Zavedati se moramo bistva in namena našega vzgojnega dela. Vedno moramo imeti svoj cilj pred očmi. Mladino je treba napraviti narodnost* no in 'socialno zavedno. To je naš cilj. Če pa cilj že poznamo, potem nam je precej jasno tudi to, v čem mora biti bistvo, vsebina našega dela. Pri vzgoji in delu pionirskih skupin moramo v prvi vrsti stremeti za tem, da dobi Slovenska Koroška zopet tisti\ narodnostni značaj, ki ga je imela skozi dolga stoletja zgodovine, tisti slovenski značaj, ki ga je hotela doba ponemčevanja in raznarodovanja zatreti in prepleskati z videzom, po katerem koroški Slovenci ne bi bili pravi Slovenci, temveč samo neko koroško pleme, ki govori »\vindisch«. Če so bili naši kraji pred stoletjem slovenski in če je nemški fašizem za časa izselje* vanja smatral koroško ozemlje južno od Osojskih tur, Gosposvetskega polja in Svinjske planine za slo ven* s k o in če se je slovenski narod boril za ^vojo osvoboditev in za združitev z matičnim slovenskim narodom, potem je naša dolžnost do naroda in obveza do bodočih, srečnejših rodov slovenskega naroda, da dobi to ozemlje dejansko spet tisti značaj, ki ga je imelo v vsej narodni zgodovini. S tem pa mi na našem ozemlju nikakor ne bi hoteli raznorodovati morebitnih Nemcev tako, kakor so Nemci razna* rodovali naše ljudstvo s svojim načrtnim ponemčevanjem, marveč hočemo vrniti svojemu narodu samo to, kar mu je velcnemški pohlep šiloma iztr* gal. Na slovenskem ozemlju Koroške moramo vzpostaviti tisto stanje, ki je edino pravično ter neobhodno potrebno za uspešen demokratičen, gospodarski in socialni razvoj.
Kaj se to pravi? To pomeni, da mora značaj Slovenske Koroške pokazati njene demokratične sile in uresniče* nje vseh pridobitev narodno osvobodilne borbe. Ta značaj pa se mora kazati v vsem narodnostnem, gospodarskem kulturnem, socialnem in političnem življenju dežele.
To je naš cilj in k temu cilju mora stremeti vse naše delo, prav tako tudi vzgoja pionirskih skupin. Kulturno-prosvetno delo in udejstvovanje na*
šega naraščaja nam bo pripomoglo, da bomo prej dosegli uspehe. Izkušnje kažejo, da se otroci zelo zanimajo za nastope na odru ter se jih iskreno ve* selijo. Radi deklamirajo, igrajo in pojejo — da zadostijo svojemu še neza-
Mladina v delovnih brigad
vestnemu nagonu do uveljavljanja in potrebi po kulturnem življenju, ki se je sicer tudi še ne zavedajo, pomeni pa važno silo, ki daje poleta otro* kovi mladosti, mu razširja obzorje, uglaja nastop in ga uvaja v mišljenje in delo zrelih ljudi. Naša dolžnost je, da potolažimo ter vedno iznova vzbu*
Slovenskim mladincem, ki so odha* jali na delo na mladinski progi Brčko* Banoviči, je slovenski pisatelj J u š Kozak napisal na pot članek v »Slovenskem poročevalcu«, iz katerega posnemamo:
»Trobojnica s peterokrako zvezdo vihra na vsej progi Brčko—Banoviči. Bosanski veter se poigrava z njo, pred četami mladincev plapola, kadar odhajajo in prihajajo na delo s pesmijo. Trobojnica s peterokrako zvezdo izraža na progi strašno voljo mladine, ustvariti novo življenje na tisti zemlji. za katero je prej umirala. Na tej progi je rhladina premagala zemljo, zgodovino in svetovno reakcijo.
Če bi se ta proga gradila kje na za-padu, recimo v Italiji, v Franciji, v Ho* landski, Angliji ali Ameriki, bi se ves svetovni tisk kosal v poročanju, foto* grafiranju, slavljenju. Toda proga se gradi v Bosni, vt Jugoslaviji, proti kateri se nekatere zapadne zavezniške sile na pariški mirovni konferenci vedejo zanimivo neprijazno in se s svojimi sateliti — med katere se žal uvršča tudi Francija — trudijo na vse načine, da bi ji odvzele čim več prirod* nih pravic, ki niso bile v vojni proti fašistom z bencinpm, ampak s krvjo zapečatene.
Vsak navaden državljan — pošte* njak bi pričakoval, da bodo narodi, ki imajo polna usta sladkih besedi o obnavljanju življenja po vojni, o potrebi dela za človeka, o krščanskih dolžnostih do bližnjega, o veliki pravici, ki mora vladati med narodi, o pomoči, ki se mora nuditi ljudstvom, podjarmljenim po fašizmu in izkrvavelim v bor* bi, poslali svoje brigade na to progo, ki je po vojni najsvetlejši primer, da
jamo to zanimanje in veselje. Možnosti za to delo je več ko dovolj. Najti moramo samo spretne in požrtvovalne tovariše in tovarišice, ki mladino razumejo in jo znajo navezati nase. Vsak mladinski odbor, zlasti pa odbo-
ah se tudi pridno uči —
ri prosvetnih društev, mora imeti člo* veka, ki bo posvetil vse svoje zanima* nje vzgoji in delu pionirjev.
Tukaj naj navedem primer iz Sveč. Tam so pri prosvetnem delu takoj v začetku obrnili pozornost na otroke in so se resno lotili pripravljanja otroških nastopov. 2e pri prvi prireditvi
se življenje obnavlja proti vsem ovi* ram. Proga Brčko—Banoviči, ki jo gradi mladina, je danes svetovno znana proga, ima internacionalni sloves. Res je, da jo oni zapadni tisk, ki ni svoboden, ampak podkupljen, molče prehaja in se ne zmeni za njo. Toda proga Brčko—Banoviči je segla iz domovinske sfere v internacionalno. Na tej progi so delale poleg jugoslovanskih brigad še primorska slovensko-italijanska, romunska, albanska, grška, bolgarska, poljska, je delala češka in je bila navzoča tudi brigada franco* skih jugoslovanskih izseljencev. Na tej progi je zbrana mladina vseh tistih evropskih ljudstev in narodov, ki so se in se bodo borili za človečanske pravice malih narodov, za njihovo svo* bodo po vsem svetu, za ideje novega prerojenega sveta. Proga Brčko—Banoviči je podoba novega sveta, ki se poraja.
Mladina, ki je šla gradit progo Brčko—Banoviči, je dala tisti veri, za katero so umirali partizani s pesmijo, vsebino. Mladina je dvigala prapore ljubezni do dela — ne zavoljo sitosti človeka, temveč zaradi človekovega napredka. Mladina se dobro zaveda, da mora biti storjeno veliko delo v tako zanemarjeni in zaostali zemlji, kakor je bilo osrčje Jugoslavije po krivdi zgodovine in bivših režimov, preden bo stroj olajšal človeku delo.
Mladina je z enim samim zamahom ustvarila bratstvo in edinstvo v delu. Na progo so prišle brigade iz vseh delov naše države. Makedonske brigade delajo v soseščini novosadskih, za* grebških, vojvodinskih, bosanskih, dalmatinskih, slovenskih in srbskih. Skupnost, ki se je prej pokazala kveč*
sta nastopila dva pionirja s pesmijo in prizorom ter sta navdušila vse ljudi, ne samo svoje vrstnike. Odtlej ni nobene prireditve več, kjer ne bi nasto* pili tudi naši najmlajši — pionirji. Pri proslavi materinskega dne je sodelo* valo že kar 22 pionirjev ter so vpri-zorili sami posebno igro v dveh dejanjih. Sveški pionirji tudi radi pojejo, naučili so se tudi slovensko partizansko kolo. Zadnji čas so mednje raz* delili tudi nekaj mladinskih knjig. Otroci jih prav marljivo berejo, si jih med seboj zamenjujejo ter zato prav lepo napredujejo v razumevanju in branju lepe in mehke slovenske bese* de. Posebno razveseljivo je videti in opažati, kako vneto in požrtvovalno tekmujejo otroci pri delu in s kakšno ljubeznijo se čutijo povezani med seboj in s tistimi, ki jih učijo in vadijo*
Zgled sveških pionirjev nam zgovorno kaže vse raznovrstne možnosti dela v pionirskih skupinah. Naša velika in hvaležna naloga je, da te mož* nosti izrabimo in jim posvetimo čim večjo pozornost. To velja še prav po* sebe j za naše mladince in mladinke. V delu s pionirji in za pionirje moramo videti veliko in lepo službo domovini sedaj in v bodoče. Uspešno reševanje te naloge in pravilno vodstvo pa bo nedvomno privedlo na Koroškem do močne, trdne in napredne pionirske organizacije. Takšna pionirska or* ganizacija bo Slovenski Koroški veli*, ka opora v njeni borbi za svobodo.
Blaž Singer
jemu na kakšni veselici, se zdaj izraža v delu. Brigade se med seboj obiskujejo, sklepajo poznanstva, tekmujejo včasih precej žolčno (kako naj bi bilo drugače pri mladini), vse pa druži tisti veliki ponos: mi smo graditelji proge.
Mladina je premagala zemljo. Od Brčkega do Banovičev bo proga dolga nad devetdeset kilometrov. Devetdeset kilometrov bo premaganih prej kakor v enem letu. In kje, po kakšni zemlji? Ko je privozil prvi vlak po progi, ki je do Bijele in še nekaj naprej dogotovljcna, so vreli iz musli* manskih vasi ljudje na progo, da bi vi* deli neznano čudo: vlak, ki se sam od sebe pomika in vozi težka bremena. Ljudem so se odpirale oči. Nekateri so svarili pred to železnico, češ da bo prinesla nesrečo, ker ne bo mladina več v Alaha verjela.
Toda tudi ubogo muslimansko prebivalstvo goji želje po napredku. Ob progi se vidi, kako se je pričelo življenje gibati, odkar je prišla mladina v te kraje. Vera je prišla v ljudi, ki vidijo, kako mladina zmaguje delo.
Mladina je z mogočnim zaletom, ki je doslej v Evropi brez primere, premagala zemljo in jo odprla razvoju. Premagala jo je s pesmijo in poletom, ki ga je zmožna le mladina, svestna si, da mora stoletja premakniti.
Mladina je premaknila stoletja, pre* magala je zgodovino. Razgleduješ se vrh grebena. Med zelenimi šumami stoje v valovitem svetu bele muslimanske vasi. Kockaste hišice z belimi stenami in visokimi strehami, vmfes se leseni minareti džamij — le ponekod so zidani — svetlikajo v zelenem hribovitem svetu. Doli na jugu zapira po-
Mladina je premaknila stoletja
glcd modrikasti greben Konjuh planine. V ta svet je le poredko segel od* inev velikega sveta. Stoletja in stoletja so se tod pomikale turške vojske. Svet je še danes vsem novotarijam zaprt. Že prvi pogled odkriva, kje je kato* liska naselbina, kje pravoslavna. Domači prepiri so netili sovraštvo, ljudstvo je životarilo bedno, sebi prepuščeno. Avstro-Ogrska je zemljo izčr« pala in spretno izrabljala socialna, ver* ska in narodna nasprotstva. Ogrski magnatje in grofje so se vozili semkaj na plen za bogastvom, ki ga je zemlja nudila. V Bosni ni nehala teči kri. V bivši Jugoslaviji so se razmere le malo izpremenile, nikomur ni bilo na tem, da bi premaknil preteklost. Prihajali so tujci, kakor da potujejo nekje v Turkestanu ali Tibetu, občudovali so čudovite narodne noše, ogledovali narodne šege in se vračali z vtisi, da je
Eno uro hoda od Železne Kaple nad Lobnikom se vzpenja strma pot med planinske travnike, ki jih obroblja temni gozd. Tam stoji Mike jeva hiša, kjer se je rodila pred devetnajstimi leti naša dobra in zavedna mladinka Olga. Njeno življenje na kmetih je bilo težko, a kljub najtežjemu delu, ki ga je morala opravljati kot dekle, ni nikoli omahovala.
Dobro se spominjam njenega vese« lega in iskrenega obraza, ko sva se v partizanih srečavali in govorili o mla* dincih, ki jih je spoznavala v tistih najtežjih časih.
Ko so po koroških planinah začele pogosteje pokati partizanske puške, se je tudi v njej vžgala iskra upanja na boljše in srečnejše življenje. Kot zavedno slovensko dekle je začela de« lati s prvimi partizani, ki so se poja« vili na Koroškem. Zvesto in zaneslji« vo je opravljala kurirske posle.
Nemci so kmalu zaslutili, kaj se do« gaja v tej slovenski hiši. Vedno po« gosteje so se pojavljale njihove patro« le pri Mikejevi hiši. Nekega dne so obkolili hišo in stražili od jutra do ve« čera, ne da bi domačini kar koli opa* žili. Proti večeru so se partizani pri« bližali Mikejevi hiši. Komaj so stopili v hišo, so jo Nemci obsuli z ognjetn. Partizani pa so se jim urno umaknili v gozd, zasedli položaje in jim odgo« vorili z ognjem. Ko je streljanje po« nehalo in je bilo v gozdu slišati samo še šumenje smrek v vetru, sta se dva partizana podala spet k hiši, da bi do« bila vsaj malo hrane za skupino par« tizanov. Eden od obeh je bil devet« najstletni Mirko iz Solčave. Nisem ga poznala, a Olga mi je pripovedovala o njem, da je bil korajžen fant in do« ber borec. Nista še prišla v hišo, ko so znova zaregljale sovražne strojnice. Mirko je skočil na skedenj, njegov spremljevalec pa se je umaknil v hrib. Mirko se ni mogel več umakniti. So« vražnik je streljal na hlev in ga za« žgal. Ko je Mirko videl, da je v go« rečem hlevu, je začel streljati z brzo« strelko in skočil nato s skednja sedem metrov globoko. Ker pa so ga medtem ranili v nogo, se je po sto metrih zru« šil na tla, kjer so ga prerešetale nem« ške strojnice. Žandarji so ga še mrt« vega obrcali z*okovanimi čevlji in ga naložili na gnojne garc, da bi ga od« peljali v Železno Kaplo.
Mikejevi hiši je grozilo, da bo izse« ljena. To se je tudi zgodilo. Odpeljali so vse ljudi, ki so bili v hiši. Med nji« mi so bile Pavla, Hela in petnajstletna Micka. Olgina teta Lenka pa je po« begnila v gozd k partizanom. Olge ta« krat ni bilo doma, ker je morala ne« kaj dni pred tem, 6. novembra 1943, oditi v službo.
Za Olgo so nastopili hudi časi. Mo« rala je zapustiti službo, da bi pomaga« la svoji materi na kmetiji. Kljub tež« kemu delu na polju je opravljala spet kurirska pota za partizane. Njej so lahko zaupali vse; imela je dobro srce in je storila vse, kar je bilo v njeni moči.
Nemci pa je niso pustili dolgo pri miru. Prišli so ponjo in jo odpeljali v tujino. Olga pa je bila zavedna Slo« venka in je vedela, kaj ji je storiti. Po« begnila je iz tujine na dom, v naglici pobrala nekaj obleke in odšla k par« tizanom.
tod izredno zanimiva zemlja, v kateri živi še na pol divje ljudstvo. Čaršija je imela povsod svoje agente in žan-darje. V ta svet je prišla mladina.
Delo mladine ima tisto čudovito moč kakor ljubezen. Še tako betežnega starca se oprime in ga pomladi. S tem je mladina premagala zgodovino, njeno delo se bo dotaknilo tudi najbolj zakrknjenih src. Zgraditi progo prej kakor v enem letu, to grandiozno delo so mogle zasnovati le mladinske orga« nizacije. Delo, ki preskakuje stoletja, je zmagala le mladina, ki ni obremenjena z nobenimi predsodki, ki pozna le cilj, a ne ovir. Mladina je izvoje« vala domovinsko vojno, mladina gradi bodočnost. Na njenih ramenih sloni usoda bodoče Jugoslavije, v njej je žarišče našega življenja, starejši ji morajo le svetovati in pomagati. Prapori idej in dela so v njenih rokah.
Tako je Olga 1. 1944 zapustila svojo rojstno hišo in se pridružila borcem za svobodo, da z orožjem pomaga pri« boriti svojemu narodu svobodo in pra« vice, ki jih je sovražnik teptal z no« gami.
Odšla je med tiste tovariše,, s kate« rimi je že prej sodelovala. Nekaj časa je opravljala kurirsko službo, a kma« lu je zbolela. Ker se ni mogla tako kre« tati kot drugi, je morala iz vojske. A brez dela ni hotela ostati. Postala je kuharica majhni skupini partizanov, ki jim je tudi prala in krpala perilo. Bila je pač sedemnajstletna tovarišica, ki je storila po svojih močeh vse, za kar so jo tovariši prosili.
Zima 1944«43 je bila grozna. Nad meter in pol debela snežena odeja je pokrila planine. Že decembra 1944 so fašisti začeli štajersko ofenzivo in na« valili z vsemi silami na to ozemlje. S pomočjo izdajalcev so napadali po vsej Štajerski in Koroški. Niti enega hribčka, niti ene gore niso izpustili.
Zahajkali so tudi na Obir, kjer se
Ugledni praški list »Svet prače« (»Svet dela«) je v eni zadnjih številk objavil članek o delovni morali in obnašanju jugoslovanskih vajencev, ki so prišli v Češkoslovaško, da bi se v velikih industrijskih podjetjih izučili svoje obrti. List pravi med drugim;
»Če govorite z ljudmi iz onih pod« jetij, v katerih se uče vajenci, ki so prišli iz Jugoslavije, da se izurijo za bodoče življenje v svojih domovih, vas navda ponos in veselje. Vajenci delajo z vsemi svojimi silami in z lahkoto premagujejo vse težave dela. Federativni ljudski republiki Jugoslaviji in maršalu Titu delajo brezdvomno veliko čast. Češki delavci pripovedu« jejo o jugoslovanskih vajencih: Jugoslovanski vajenci nam kažejo, kako se mora delati, kako je treba razumeti delovno moralo brez dolgega razgo« varjanja in priganjanja k delu. Vsak vajenec je vedno na svojem mestu in
Predsednik Ljudske mladine Slovenije Janez Vipotnik je na seji Glavnega odbora OF podal kratek pregled vzgojnega dela med slovensko mladino in med drugim dejal:
»Ljudska mladina Jugoslavije je v prvi vrsti vzgojna organizacija. Vzgaja mladino v duhu zdravih, ljudskih tradicij in naprednih teženj ljudstva, neprenehoma utrjuje bratstvo in enot« nost naših narodov ter razvija med mladino brezmejno ljubezen do skupne domovine Jugoslavije. Mladinska organizacija vzgaja svoje člane po borbenih tradicijah zgodovine naših narodov, predvsem iz časa narodnoosvobodilnega boja.
Kako vzgaja mladinska organizacija svoje člane? Govoril bi le o enem primeru, ki nam je vsem najbolj poznan,. o primeru vzgoje mladine v mladin« skih delovnih brigadah. V letošnjih počitnicah je šlo skozi mladinske brigade v Sloveniji 9.300 mladincev in mladink. ,Vsa Jugoslavija je imela v
je zadrževala naša mladinka Olga. Morali so se umakniti iz bunkerja, kjer so prebivali. Gazili so po viso« kem snegu vedno više v Obirjcve str* mine, sovražnik pa jim je sledil trdo za petami. Naši tovariši so živeli v upanju, da bo te hajke kmalu konec, saj ni bilo nobene možnosti, da bi si preskrbeli hrane, kuhati pa tudi niso mogli, ker bi jih bil dim takoj izdal. Tako so ostali brez hrane in ležišča so si morali napraviti kar v visokem snegu. Olga je hodila med njimi slabo oblečena in povrhu še bolehna. Toda nikdar ni potožila tovarišem, da ji je to pretežko. Mraz je postajal vedno hujši in sovražnik se je umaknil z Obirja. Ta mala skupina partizanov je vzdržala do konca.
Tovarišica Olga je pri tem hudo ozebla v obe nogi. Poslali so jo v bol« nišnico, a v hudi zimi se ji rane niso hotele zaceliti. Nagnili sta ji obe nogi in končno so jih ji morali o*drezati. S hudimi bolečinami je ležala v mrzlem bunkerju, a kljub temu je imelo to mlado, požrtvovalno dekle trdno upa« nje, da bo kmalu ozdravelo. Toda to upanje se ji ni izpolnilo, izdihnila je v bunkerju visoko na Obirju. Pokopali so jo v bližini njenega doma v gozdu, da so ji dobri tovariši lahko prinašali na grob cvetja.
Prišel je 8. maj in bunkerji po go« rah so se odprli in prinesli svobodo. Naši borci so odhajali v dolino, a to« varišice Olge ni bilo več med njimi. Ostala je visoko gori pod Obirjem. Tovariši so jo junija 1943 prenesli na pokopališče v Železni Kapli. Tam leži zdaj pokopana med svojimi tovariši in z njimi vred opominja na našo bor« bo za osvoboditev Slovenske Koroške.
Nam, koroški slovenski mladini, pa bo tovarišica Olga ostala zgled borbe« nosti in požrtvovalnosti. V svoji než« ni mladosti je pokazala, kakšne žrtve zmore slovensko dekle. Napeli bomo vse sile. da bo resnična svoboda zasi« jala naši Slovenski Koroški in vemo. da bo tovarišica Olga takrat tudi med nami.	Anica Šporn — Vida.
lahko rečemo, da je vsak posameznik zgled delovne morale.’
To je vsekakor zelo pomembno dejstvo. Ta ugotovitev nam dopolnjuje sliko povojne Jugoslavije, o kateri nam toliko govore tisti, ki so jo prepotovali. Vsi govorijo z navdušenjem o novi Jugoslaviji in o nezadržnem de« lovnem poletu jugoslovanskega ljudstva, zlasti v primerjavi z drugimi dr« žavami, n. pr. Francijo in Avstrijo, kjer je delovna morala najslabša.
Ko bodo jugoslovanski vajenci odhajali iz Češke, se bodo toplo zahvalili svojim gostiteljem — tovarniškim delavcem in nameščencem. Toda to bi bilo preveč enostransko. Tudi mi, Če« hi, moramo biti iz vsega srca hvaležni jugoslovanskim vajencem, hvaležni za svetal zgled delovnega poleta in visoke delovne morale, ki so jo prinesli s seboj iz svoje domovine.«
mladinskih brigadah nad 100.000 mladincev in mladink. Mladinske delovne brigade so s svojim'delom posegle v tista delovna področja, ki stoje danes prvenstveno pred vsem našim ljudstvom, posegle so v obnovo in izgrad« njo. V delovnih brigadah je mlado po-kolenje izgubilo vse ostanke brezdelne lagodnosti, ki je bila tako značilna za mladino v polpretekli dobi. V delovnih brigadah so dobili mladinci pravi odnos do dela, danes ga ljubijo in spoštujejo. Ročno delo je danes čast za vsakega člana Ljudske mladi* ne Jugoslavije. Poleg ročnega dela so mladinske delovne brigade posegle tudi naprej. Mladinci so se vzgajali pri političnih urah, na študijskih sestankih, v bralnih skupinah v duhu naprednih idej, v duhu ljubezni do znanosti, do knjige, do učenja. S telesno vzgojo so si krepili telo ter s tem večali od« pornost in vzdržljivost. Tako se je vzgajala mladina v brigadah, na tak način vzgaja mladinska organizacija svoje člane.«
KAKO SO MUČILI
OTROKE
V začetku oktobra leta 1943 je bilo. Tedaj sem bil star šele deset let. Tisti dan sem že prav zgodaj gnal krave na pašo. Okrog sedmih se mi približa velika skupina policistov. Mislim, da jih je bilo najmanj štirideset, Dva sta ta* koj stopila k meni. Ti ljudje s Sloven* ci sploh niso znali prijazno govoriti. Zarežala sta vame in me z grozečim glasom vprašala:
»Kdaj je bil atej zadnjič doma?«
Bal sem se teh dveh divjakov. Odgovoriti nisem vedel. Pričel sem jokati iz strahu. Tedaj sem zagledal mamo, ki je od daleč opazovala, kaj se godi. Pritekla je k meni. Razveselil sem se, ker sem si mislil, da me bodo pustili sedaj pri miru in odšli. A moje upanje me je takoj prevarilo. Brž ko je mama prišla v mojo bližino, so policisti začeli vpiti nad njo, da je prav nič ne briga, kaj hočejo od me* ne. Nato so jo nagnali proč. Sele da* nes vem, kako težko ji je bilo tedaj pri srcu. Med temi surovimi policisti in orožniki so bili, kakor sem pozneje izvedel, tudi Platncr, Orlitsch in Lin-demuth.
Potem je eden od fašistov vzel revolver, mi odpel srajco in me grozeče silil, naj mu povem, kdaj je bil oče doma. Neprenehoma je razkačeno ponavljal:
»Če ne boš povedal, te bom takoj ustrelil!«
Njegovih vprašanj nisem hotel razumeti. Postal je ves divji ter me je pričel biti in tepsti, kakor je najbolj mogžl. Naposled so me odvlekli k ne* kemu drevesu in mi grozili, da me bo« do obesili. Ker nisem ničesar povedal, so mi res dali vrv okoli vratu ter me potegnili na vejo, skoraj meter visoko nacl zemljo. Ko sem se zbudil, sem ležal na tleh, brez vsake moči.
Od tega drevesa so me gnali domov ter me zvezali kakor tatu. Premetali so vso hišo. Eden od žandarjev je vzel atejeve čevlje, jih obul, svoje pa po-basal v nahrbtnik. Atejevo lovsko puško so pokvarili; najbrž so se bali, da bi je še kdo od nas ne rabil zanje, ko bi šli. Iz mojega nahrbtnika, ki sem ga bil pripravil za šolo, so zmetali vse knjige.
Potem so me vlekli na Peco in me vodili po vsaki poti s seboj. Ko smo prišli do Čemra, so prijeli tam Joheja, ki je bil takrat star petnajst let. Začeli so ga pretepati, češ da je bil pri partizanih v gozdu. Skoraj strgali so obleko z njega in mu niso pustili, da bi oblekel drugo. Zvezali so še njega in naju tako skupaj gnali proti Avpri* hu in Gregoriču. Mene sta gnala dva takšna žandarja in me pri vsakem koraku tepla, kamor je priletelo. Tako sem ves dan hodil okoli s temi policisti, dokler me zvečer niso prignali na orožniško postajo v Železni Kapli. Tam so mi dali malo juhe in odejo. Obležal sem na tleh. Spati nisem mogel prav nič, ker so me preveč bolele noge in sem bil po vsem telesu pretepen. Poleg tega me je še davil strah, kaj bo jutri. Komaj sem čakal dneva. Zjutraj so mi rekli, da nisem vreden zajtrka ter me kot psa napodili domov. Tako sem prišel drugi dan ves pobit domov k materi.
Naslednji torek so prišli ti zeleni vragi vnovič — toda tedaj ne po me* ne, temveč po mojo mamo. Odvedli so jo v Kaplo, od tam pa v neznani kraj, kakor druge matere in očete ter sploh Slovence. Moj brat Tonče, ki je bil takrat star trinajst let, je ostal sam z menoj na domu. Čakala sva na ma* mo, a nje ni bilo nazaj. Naposled je prišla k nama teta in je ostala pri nama do konca te strašne vojne.
Čeprav sem srečen, da smo kljub vsemu ostali vsi živi, ne bom nikdar mogel pozabiti fašistov, ki so povzročili ne samo nam, ampak vsemu svetu toliko žalosti in trpljenja.
To pripoveduje Vinkelnov Zdravko iz Lepene, ki se je rodil leta 1933. Danes je star trinajst let. Tudi on je šel skozi palice fašizma kakor vsi koroški Slovenci. Njegova zgodba pove več kot dovolj.	Frižko
Tovarišica Olga - vzor koroški mladini
Jugoslovanski vajenci aSS „ora!.
Kako vzgaja slovenska mladinska organizacija
Maksim Gorki:
ZGODBA 0 DANKOVEM SRCU
V starih časih so živeli na zemlji l jud je, katerih bivališče so s treh strani obkrožali gozdovi, na četrti pa se je raztezala stepa. To so bili veseli, močni in pogumni ljudje. A nekoč je pri* šla nad nje težka ura. Bog ve, odkod so prišla tuja plemena, ki so jih pregnala globoko V gozdove. Tam so bila močvir ja in tema, kajti gozd je bil star in njegovo vejevje se je tako na gosto prepletalo, da skozenj ni bilo videti neba. Komaj in komaj so si prebijali sončni žarki pot skozi gosto listje do močvirja. In kadar so padali žarki na vodo, se je dvigal' smrad, zaradi kate* rega so ljudje drug za drugim umirali. Žene in otroci tega plemena so pričeli jokati, možje pa so se globoko zamislili in postali mračni. Morali so priti iz tega gozda, a za to sta bili možni samo dve poti: ena nazaj — tam so bili njihovi močni in hudi sovražniki, druga naprej — tam so stala orjaška drevesa, tesno objeta z velikimi vejami in z vozlastimi koreninami zasidra* na globoko v blatu. Podnevi so stala ta drevesa molče in nepremično v sivem somraku, zvečer pa, ko so žago* reli taborni ognji, so se še tesneje strnila in približala ljudem. In vedno, podnevi ali ponoči, je objemal te ljudi obroč trde teme, ki jih je dušil, oni pa so bili vajeni stepske prostranosti in luči. Še strašneje je bilo, kadar je vel veter v vrhovih dreves in je gozd zamolklo mrmral, kakor da bi pel tem ljudem pogrebno pesem. Bili so sicer močni ljudje, ki se niso bali boriti se na življenje in smrt s sovražniki, od katerih so bili že enkrat premagani. Toda oni niso smeli umreti v boju, kajti čuvali so sveta izročila, ki bi z njimi umrla, če bi poginili. Sedeli so in premišljevali dolgo v noč, obdani od strupenega sopuha, ki se je dvigal iz močvirij. V soju tabornih ognjev so skakale okoli njih neme sence, njim pa se je zdelo, da ne plešejo sence, ampak da se veselijo zli duhovi moč* viri j in gozda. Sedeli so in premišljevali. Nič — niti delo niti ženske ne izmučijo telesa in duha tako kakor mračne misli. In ljudje so od misli popolnoma oslabeli... Strah se je i*odil sredi njih in jim zakoval krepke ro* ke. Grozo so povzročile ženske s svojim objokovanjem umrlih od smradu in živih, ki jih je zakoval strah. Strahopetne besede so se slišale v gozdu, sprva boječe in tiho, potem pa glasne* je in glasneje... Že so se hoteli vrniti k sovražniku in mu prinesti v dar svojo svobodo. Do smrti so bili preplašeni in nihče se ni več bal suženjskega življenja... 'Toda tedaj se je pojavil Danko kot edina rešitev vseh.
Danko je bil eden izmed teh ljudi. Mlad in lep. Lepi ljudje so vedno hra* bri. In rekel je svojim tovarišem:
»Z mislijo kamenja ne boste odvalili s poti. Kdor ničesar ne stori, ničesar ne doseže. Čemu tratimo svoje sile za premišljevanje in žalost. Vstanite, pojdite v gozd in skozi njega. Gotovo ima konec — saj ima vse na svetu svoj konec! Hej!«
»Vodi nas,« so rekli.
In vodil jih je.
Vsi so šii za njim — verovali so vanj. To je bila težka pot. Temno je bilo in na vsakem koraku so se odpi* rale pogoltne gnile pasti močvirij, ki so požirale ljudi, in drevje jim jc kakor mogočna stena zapiralo pot. Veje so se prepletale med seboj kakor kače in povsod so se sprijemale korenine. Ljudje so morali plačevati vsak korak z znojem in krvjo. Dolgo so hodili... Vedno gostejši je bil gozd in vedno manj je bilo sil. Pričeli so mrmrati zoper Danka, ki da jih jc mlad in neiz* kušen povedel na tako pot. On pa je šel pred njimi in je bil pogumen' in svež.
Nekega dne jih je zatekla v gozdu nevihta! Drevesa so zamolklo in grozno mrmrala in postalo je tako temno, kakor da bi se strnile vse noči. kar jih je bilo kdaj na svetu, odkar se je rodil. Ti mali ljudje pa so hodili med velikim drevjem ob hudi uri. Drevesni or*
jaki so se zibali, škripali in godli svojo srdito pesem, bliski so za hip razsvetljevali temo s sinjim, hladnim sijajem, ki je prav tako hitro zginil, kakor se je pojavil in splašil ljudi. In drevesa, razsvetljena s hladnim ognjem bliskov, so bila videti kakor živa, kakor da bi s svojimi dolgimi, hrapavimi ro* kami skušala zadržati ljudi. Iz temne mreže, ki so jo spletale veje, jc strmelo v te ljudi nekaj strašnega, temnega, hladnega. To je bila težka pot in izmučeni ljudje so izgubljali pogufti. To* da sram jih je bilo priznati svojo slabost in zato so v zlobi in srdu planili na Danka, ki je hodil pred njimi. In pričeli so mu očitati nesposobnost.
Utrujeni in zli so se ustavili sredi trepetajoče teme, da bi mu sodili.
»Ti si nepotreben in škodljiv člo-vk,« so mu rekli. »Izmučil si nas do smrti na tem potu in zato. boš moral umreti!«
»Sami ste mi rekli, naj vas vodim in vodil sem vas,« je vzkliknil Danko, ki je stal sam proti vsem. »Bil sem do* volj pogumen, da 'sem šel pred vami. A vi? Kaj ste storili, da bi si pomagali? Šli ste, pa si na dolgi poti niste mogli ohraniti poguma. Hodili ste kar tako v slepo kakor čreda ovac.«
Te besede so jih še bolj razkačile.
»Umreti moraš! Umreti moraš,« so kričali.
Gozd je mrmral in odmeval njihove krike, bliski pa so razsvetljevali te* mo. Danko jih je gledal in spoznal, da so kakor zveri ti, za katere je prenašal trpljenje. Mnogo ljudi je stalo okoli njega, toda na njihovih licih jc zaman iskal plemenitosti. Od njih ni mogel pričakovati prizanašanja. Tedaj jc tudi v njegovem srcu vzkipela nejevolja, toda kmalu jc ugasnila zaradi usmiljenja do teh ljudi. Ljubil jih je in mislil, da bi lahko brez njega propadli. In njegovo srce je vzplamtelo v jarkem ognju žive želje, rešiti jih in pripeljati na lagodno pot in v njegovih očeh so tedaj zažareli žarki tega mogočnega ognja. Ko so to opazili, so menili, da se je razsrdil in da so zato tako žago* rele njegove oči. Postavili so sc okoli njega kakor volkovi, pričakujoč, da se bo spri jel z njimi, vedno tesneje so ga obkrožali, da bi ga laže zgrabili in potem ubili. On pa je vedehza njihovo
misel in njegove oči so zagorele še jasneje, kajti v njegovem srcu se je ro* dila silna bolečina.
Gozd je pel svojo mračno pesem, strela je udarjala in dež je lil.
»Kaj bi storil zanje,« je kriknil Danko.
In z rokami si je raztrgal prsi, izruval iz njih svoje srce ter ga dvignil visoko nad glavo.
Gorelo je tako jarko kakor sonce in še bolj. Gozd je onemel, razsvetljen s to baklo velike ljubezni do ljudi, tema se je razbegnila pred to lučjo! pa* dla je nekje daleč v gnilo močvirje. Ljudje pa so nepremično strmeli vanj kakor brez uma.
»Pojdimo,« je kriknil Danko in se pognal naprej. S svojim visoko dvignjenim srcem je razsvetljeval pot ljudem. Drveli so za njim kakor v orna* mi. In gozd jc znova zašumel, začudeno so se zibali vrhovi dreves, toda to šumenje je utonilo v topotu bežečih ljudi. Pogumno so hiteli naprej, vsi prevzeti od čudežnega pogleda na goreče srce. Tudi sedaj so umirali, toda umirali so brez tožb in solza. Danko pa jc bil vedno pred njimi in njegovo srce je plamtelo, plamtelo!
In nenadoma se je razmaknil gozd pred njimi. Razmaknil sc je in ostal zadaj, tesen in nem. A Danko in nje* govi ljudje so se okopali v celem morju sončne luči in čistega, z dežjem umitega zraka. Daleč za njimi, nad gozdom je bila nevihta, tu-pa je sijalo sonce, stepa je dihala, trava se je lesketala v kapljicah dežja, zlato se je bleščala reka ... Večer je bil in žarki zahajajočega sonca so se krvavordeče odbijali od reke. da jc bila kakor go* reči curek, ki je lil iz Dankovih odprtih prsi.
In pogledal je predse v široko stepo umirajoči, ponosni, smeli Danko — z radostjo je pogledal po svobodni stepi in se ponosno zasmejal. Nato pa je padel in — umrl.
Ljudje pa, ki so bili veseli in polni nad, niti opazili niso njegove smrti, niso videli, da je še vedno ob truplu gorelo Dankovo smelo srce. Toda na* šel se je oprezen človek, ki je to opazil in boječ sc, da bi sc kaj zgodilo, stopil z nogo na srce, ki se je razsulo v iskre in ugasnilo ...
I BENOV
Itgmažek
Z RUT
MAČEK V ŽAKLJU
Moj očka me je imel kot najmlaj* šega v družini zelo rad in je često z menoj prepeval kratke pesmice, ki se jih otroci tako hitro nauče. in kadar je šel včasih z vozom po raznih opravkih, me je pogosto jemal s seboj. Če je bil lep dan, sva tudi po poti prepe* vala. Včasih sc je stara Luca kar sama ustavila pred gostilno in tedaj sva vstopila: očka si je privoščil kozarec vina, no, za Tomažka se jc pa navadno dobil kos sladke pogače in povrhu še slajši malinovec. Pa je naneslo, da so bili v gostilni še drugi gostje in naenkrat so me nagovorili, nuj jim kaj zapojem. Za nagrado se mi je obetal še en kos pogače in če bom dobro zapel, mogoče še malinovec. Zaprl sem oči, se stisnil pod rokav očetove suknje in zapel tisto »Na planincah sončece sije«. Ker sem imel komaj štiri leta, jc ljudem pesem iz otroškega gr* la ugajala in hoteli so še kaj slišati. Ker pa pogača ni bila več mikavna za
siti Tomažkov želodček, so mi obljubili 50 grošev, če jim zapojem še kakšno pesmico. To je zaleglo: Pri drugi pesmi sem že zlezel izpod očetovega rokava in se postavil za rob mize. Ko pa se mi je obetalo še 50 grošev, sem stopil že na klop. Tedaj so prišli v gostilno Šmonov atej iz naše vasi in ker je pesem kar dobro odmevala, so de* j ali: »No, Tomažek, če stopiš ml mizo in nam zapoješ svojo najboljšo pesmico, dobiš od mene šiling!« Na mizo stopiti, da te vsi vidijo, jej, jej, to bo pa hudo. Ampak šiling, cel šiling! Kaj vse bi se dalo kupiti za ta šiling! Pa je res obljubljeni šiling zmagal. Razkoračil sem sc na voglu mize in zapel na ves glas tisto svojo, ki sennjo imel najrajši:
»Tinka, Tonka pod goro,
Ej, ta Mojcka moja bo, črno gleda, drobno gre, ta bo pa za me!«
Očka je tedaj pogledal na uro in ker se je začelo že mračiti, sva morala moj nastop kar na hitro prekiniti.
Domov grede sem pel celo pot na ves glas, v desnem hlačnem žepu pa sem na tihem prešteval petice in me d njimi srebrni šiling ter si predstavljal, kaj bi si za ta denar kupil. Očka mi je rekel, da bova dala denarce v moj »šparovček« in ko jih bom nabral toliko. da jih bo dovolj za sanke, mi bo kupil čisto nove, lepe sani.
V domači vasi se je kmalu razve* delo, da sem v neki gostilni prepeval. Moj očka je včasih po storjenem vsakodnevnem delu stopil v vaško gostil*
no, da malo pomožuje z drugimi možakarji o tem. kar se dogaja po svetu. Ker pa ga tu pa tam le ni bilo domov, mi jc rekla mama: «Pojdi. I omažek, pa pobaraj ateja, kdaj bodo domov prišli.« — ln ko sem prišel tja z namenom. da odvedem očka domov, mi je zmeraj kupil kakšno sladko reč in se začel z menoj pogovarjati. I o mi je bilo tako všeč, da sem vselej po* zabil, zakaj me je prav za prav mama poslala v gostilno. !n ko se jc očku le zdelo, da ln> treba domov, sem ga pocukal za rokav in mu pošepetal na uho: »Oh, ata, šc malo ostaniva —■ jc tako lepo tu!«
Ko sem tisto nedeljo po prepevanju v gostilni spet prišel po očka v doma* čo gostilnico, so me pa možakarji kar na vsem lipem začeli nagovarjati, naj bi jim kaj zapel. Pa Tomažek sc- jc medtem že naučil, da lahko zasluži nekaj grošev in sc kar ni dal pregovo* riti, dokler se ni pred njim zasvetila prva petica. Potem pa sem začel. Ljudje so se zabavali nad otroškim petjem, ki je bilo vedno bolj korajžno in nabralo se je kar precej petič. Če sc ne motim, jih jc bilo šest ali sedem. Čeprav bi bil tisti večer še neizrečeno rad ostal in služil denarce, me je očka kmalu prijel za roko in me odpeljal proti domu.
Domov grede sem spet prešteval svoje petice, kajti šteti in celo raču* nati me je očka že zdavnaj naučil. Ko sva šla domov mimo vaške trgovine, v katero sc jc lahko hodilo kupovat ob vsakem času, sem se kar naenkrat spomnil, da so zadnje dni otroci tam kupovali »mačka v Žaklju« in v njem dobili razne svetle drobne reči. »Lisasti Nužej« jc imel celo tako srečd, da je v Žaklju dobil pravo piščalko, ki je piskala kar dva glasova, l isti hip sem si na vso moč zaželel tako lepo doneče piščalke. Poškilil sem postrani na očka, ta pa jc koračil zamišljeno in je v tem hipu najbrž čisto pozabil, da hlačam tudi jaz ob njem. Zmuznil sem se malo vstran in ko je očka mirno nadaljeval pot proti domu, sem videl, da me ni prav nič pogrešil — in tedaj sem smuknil v vaško trgovinico. Razkora* čil sem sc pred pultom in zahteval kar tri »mačke v Žaklju«, mimogrede pa sem požvenkljal s peticami v žepu, češ »Kosarjeva mama, Tomažek ima denarce, toliko, da si ti še sama ne mi* sliš!« Odrajtal sem 60 grošev in začel odpirati vrečice. V njih sem našel drobne, malo vredne stvarce, toda piščalke ni bilo. Spet sem požvepkljal z drobižem in zahteval kar štiri »mač* ke v Žaklju«. S tresočo roko sem jih odpiral; spet sem našel razne drobnarije, piščalke pa tudi sedaj ni bilo med njimi, 'tedaj me jc prevzela čudna že*
1 ja, danes bi jo mogoče imenoval pravo strast igralca, ki pričakuje, da ga bo usoda nagradila z nenadno srečo: lz žepa sem potegnil ves svoj drobiž in zahteval za vse »mačka v Žaklju«. Košarjcva mama me je kar začudeno pogledala, potem pa vseeno položila predme še osem zaprtih papirnatih vrečic in šc eno po vrhu. Drugo za drugo sem odpiral s trepetajočim srcem, prišel dt) zadnje, a tudi v njej nisem našel zaželene piščalke. Če bi me ne bilo sram pred Košarjcvo ma= mo, bi sc bil tedaj na ves glas razjokal. Tako pa sem pobral tiste drobne stvarce, svetleče se svetinjice, svinče* ne vojake in še več take ropotije — in se tiho, tiho splazil domov. Namesto svetlih petič sem prevračal po žepu ničvredne drobnarije iz »mačka v Žaklju«, piščalke pa lc ni bilo med njimi.
Ko sem doma stopil prav neslišno v sobo in se hotel potuhniti v kot. me je opazil očka in mi dejal prijazno: »No, Tomažek, kje si pa bil tako dolgo?, Kajne, sedaj bova pa dala tvoje pe* tiče v šparovček!« Še svoj živ dan mi ni postalo tako bliskovito vroče kakor tisti hip. Imel sem občutek, da' so se lasje na glavi postavili v vrsto kakor vojaki in po tej vrsti so se začele sprehajati prave znojne kaplje. Potem pa so me zapustile moči in pogum, blagodejen jok mi je odprl usta, da sem z lahkoto povedal očku, kam so šle moje petice. Očka me skoro nikoli ni kaznoval s šibo. tisti večer pa se jc k vsem mojim mukam pridružila še le* skovka in tedaj sem v svoji duši napravi! trden sklep- Nikoli več ne bom kupoval »mačka v Žaklju«.
Oton Župančič:
CICIBAN - CICIFUJ
Ciciban teče v zeleni dan; ptičica znanka v goščavi vsak dan lepo ga pozdravi: »Ciciban, Ciciban, Ciciban, Ciciban, dober dan!«
Ciciban, kaj pa je danes, čuj! Kaj ti to tička prepeva?
Po vsej dobravi odmeva: »Cicifuj, Cicifuj, Cicifuj, Cicifuj, fej in fuj!«
Ciciban si misli: »Zakaj Cicifuj?« takrat si roke zagleda, pa se domisli: »Seveda, danes se nisem umil še, fej, fuj, danes sem res Cicifuj!«
Bister potoček se vije čez plan preko kamnov se lije;
Ciciban v njem se umije, ptička zapoje spet: »Ciciban, Cičiban, dober dan!«
/
STE ŽE I SLIŠALI
“g PIONIRJI
Kako hitro letijo ptice? Poštni golobi preletijo povprečno od 18,3 do 19,2 m v sekundi ali 59 km na uro. Kakšno hitrost letanja dosežejo ptice selilke, nam povedo podatki neke opazovalnice: škorec preleti v eni minuti 1236 m, krivokljun 996 m, vrana 871 metrov, galeb 834 m in skobec 690 m.
Kakšne so bile prve hiše ljudi? Pr* va bivališča ljudi sploh niso bile hiše. Prvi ljudje so bivali na drevesih, kjer so si spletli ležišča kakor ptički svoja gnezda. Kasneje so spoznali, da lahko bivajo na bolj udobnih in varnih krajih. Preselili so se v podzemske jame in vdolbine v skalah. Tudi med kore* ninami velikih dreves v gozdu so našli zavetje. Po dolgih razdobjih si je pričel človek sam zidati dom. To so bile preproste, iz vej in ličja spletene kočice, kakršne še dandanes najdemo med divjaki. Ta bivališča so imela en sam prostor brez dimnika. Ogenj je gorel sredi prostora. Dim je uhajal skozi luknjo sredi stropa, luknja ob strani pa so bila vhodna vrata. Stoletja in tisočletja so minila, preden si je človek postavil stavbe na koleh. Še več časa pa je preteklo, da je človek pričel graditi današnje moderne hiše.
1F3MI !1 f-^l HHMHj J Hi
Nekatere obleke so toplejše od dru* gih. Košček flanele in košček platna imata isto toploto, ako sta dalj časa v isti sobi. A pozimi vendarle raje oblečemo flanelasto srajco kakor platneno. Zakaj? Pravimo, da je flanela toplejša od platna. To ni res. Flanela* sta in platnena srajca sta enako topli, ko ju oblečemo. Vedeti pa moramo, da volna zadržuje telesno toploto, da ne more uhajati. Volna je slab prevodnik toplote. Platno pa dobro prevaja toploto in jo takoj odda mrzlejši okolici,-ko jo sprejme od našega te* lesa. Zato nosimo pozimi flanelaste srajce, poleti pa platnene. °
Zakaj se golob pri letu ne zasope? Kadar človek dalj časa teče, posebno pa, če teče proti vetru — se kmalu za* sope in ne more več naprej. Golob ne pozna teh težav in lahko leti po zraku dolge ure. Ne zasope se pa zato, ker nima le pljuč, ampak tudi deset »zračnih vrečic« in sicer ob vsaki strani pljuč po pet. Ko med letom giblje s krili gor in dol, potiska zrak v prve vrečice ter istočasno že izsesava slab zrak iz drugih vrečic. Tako ima vedno dbvolj najboljšega zraka in njegovo dihanje ni niti malo ovirano ali otež-kočeno. Po dolgem letu se golobu pač utrudijo krilne mišice, ne opaziš pa pri njem zasopljenosti, ko se zopet po* vrne na svoje mesto. Ako pa nenadoma splašiš goloba na strehi, da odleti, ne da bi si utegnil nasrkati zraka v vrečice, boš videl, da se bo že po kratkem letu zopet usedel na streho. Uso* pe se. Zakaj kadar je namenjen dolgo časa letati, se nekako našopiri in si prej napolni vrečice z zrakom, nato šele odleti.
STRIC JOŽA SVOJIM PRIJATELJEM
Mladinci in mladinke! Sami ste obiskovali koroško šolo in veste, da otroku ne nudi tega, da bi se vsaj naučil brati in pisati v svoji materini besedi. Zato ste se morali učiti sami do* ma in pri tem vam je pomagala mati, sestra, starejši brat. Spomnite se, ka* ko ste se veselili, če ste naposled lahko sami napisali kratko pisemce v svoji lepi materinščini.
Tudi vi lAhko pripomorete svojim mlajšim, bratcem in sestricam do takega veselja. Vsakdo naj smatra za svojo častno nalogo in dolžnost, da nauči do konca leta vsaj enega najmlajših slovensko brati in pisati. Za podlago učenju naj služi mladinska priloga — »Mlada Koroška«. Skupno z najmlajšimi prebirajte lažje odstav* ke iz priloge, razlagajte jim posamez* ne besede, ki jih še ne razumejo, rešujte z njimi uganke in križanke in pomagajte jim pisati pisemca z rešitvami zadanih nalog in z majhnimi zgodbicami iz njihovih sedanjih ali pretek* lih doživetij. Tekmujte med seboj in poročajte stricu Jožu o svojih uspe* hih. Kdor se bo posebno izkazal, bo prejel lepo knjižno darilo in javno pohvalo v mladinski prilogi.
Mladi prijatelji, naj vam bo v ponos, če boste komu naših najmlajših odprli pot do kulturnih zakladov svojega naroda. Hvaležni vam bodo naši pionirji, ker jim boste s tem omogočili živo povezanost v kulturni skup* nosti našega ljudstva.
Pionirji! Tudi vi lahko pri tem po* magate in tekmujete med seboj. Kdor bo vsak mesec pravilno rešil vse ugan* ke in križanko, poleg tega pa napisal nekaj lepega iz svojih dosedanjih doživetij in opazovanj, bo sprejet v krog prijateljev »Mlade Koroške«, in tisti, ki bo najbolj vesten in priden v dopisovanju, bo prav tako deležen lepe nagrade in pohvale v mladinski prilogi. Stric Joža vas poziva na tekmova* nje, pokažite, da tudi vi lahko prema* gate vse težave, samo če hočete!
Milka Kušejevaiz Blata pri Pliberku: Vse si pravilno rešila, uganke in križanko in celo partizana iz ječe. Drugič boš pa stricu Jožu napisala lepo zgodbico, saj si pri Peci doma, kjer prebiva kralj Matjaž s svojo vojsko. In ta vojska nič več ne spi. Prebudila se je v teh .strašnih letih trpljenja in se začela boriti za svobodo našega ljudstva. To ti je silna vojska, zato ker se bort za pravico. — Milka, če* prav si šele v petem razredu ljudske šole, pa se vseeno potrudi in razmisli, kar ti je povedal stric Joža, boš videla, da ima prav. Prav prisrčno po* zdravljena!
Anica in Jerica P i p p a n iz Kaple na Dravi: Tako pridno rešujeta ugan* ke v »Mladi Koroški« in tako prisrčno pišeta stricu Jožu, da vaju moram prav posebej pohvaliti. O, seveda se vaju spominjam in vajine slike tudi, saj sta bili tako navihani, kakor bi imeli v vajinih »puntelcih« spravljeno samo dobro voljo. Pravita, da sta pozneje poslali stricu Jožu lončke z ja-
„Stražarji“ našega telesa
Zdravje je samo eno — bolezni je pa več.
Ako hočemo, da si ohranimo telo zdravo, moramo živeti po nekih zdrav* stvenih pravilih. Tako priporhoremo, da posamezni deli našega telesa oprav* ljajo svoje delo pravilneje in brez ovir. Seveda s tem še ni rečeno, da človek, ki se ravna po zdravstvenih predpisih, ne bo kljub temu zbolel.
Sicer pa ima naše telo že samo več »stražarjev«, ki nas kar sami opozar* jajo na nevarnosti in bolezni, ki nam prete. Kateri pa so ti »stražarji«? i
Nadebudni sinko priteče iz šole domov. Že sedi za mizo, nemirno po* Ivanja z nogami in brez premisleka zajame dišečo in kadečo se juho. Oj o j! Kako peče po ustih in žge po jeziku in želodcu! Mali neprevidnež občuti bolečino. Bol ali bolečina je Že eden izmed »stražarjev« človeškega telesa, ki opozarjajo na nevarnosti.
godicami. Še danes me veseli vajina: darežljivost, priznati pa moram, da me tisti dragoceni lončki niso več dosegli. Bog vedi, kdo se je sladkal z žlahtnimi jagodicami. — Pravita, da se pridno vadita v slovenščini, ker sta pač, kot vsi naši otroci, hodili samo v nemško šolo. Lepo je to, Anica in Jerica, in stric Joža je kar ponosen na vaju, ker sta že tako lepo napredovali« Preberita si današnji poziv strica Jo* ža mladincem in pionirjem. Uverjen sem, da obvladata slovensko besedo že tako dobro, da bi lahko sodelovali v tekmovanju. Gotovo je v Kapli na Dravi veliko naših najmlajših, ki še ne znajo slovenski brati in pisati. No, Anica in Jerica, mogoče se pa le od* ločita za tekmovanje! Prav iskreno pozdravljeni!
Tokrat prejmeta nagrade: Slap-n i k Peter iz Remšenika pri Železni Kapli in Milka Kušejeva ž Blata pri Pliberku.
križanka
Vodoravno: 1. les; 4. rada raste po dežju; 5. koroška reka; 6. največja reka na Koroškem.
Navpično: 1. kot 1. vodoravno}, 2. gora na Koroškem; 3. pravljična junakinja iz Roža; 7. vzklik, ki pomeni bolečino.
MM«
Je hišica, kajžica, oken res nima, a vrata ima.
Njen kajžar ves slinast pod kajžo raca.
Pod zemljo rije, pa ni krt.
Na vsakem koraku srečuje ga smrt.
Dušo ima, ni kristjanka, rjave kože, ni poganka, nima nog, a vendar skače, in brca jo, kdor nosi hlače. Kdo je to?
Partizan v ječi
Kako opraskani in potolčeni bi hodili otroci, če ne bi bilo bolečin, ker sami ne bi vedeli, kdaj in kako so se pj* škodovali. Odkod bolečina? Površina našega telesa je preprežena z mrežo tankih živčnih nitk, ki so v zvezi z možgani. Takoj, ko se zgodi kaka iz* prememba na koži, zvedo za njo po teh živčnih nitkah z bliskovito nagli* co naši možgani, in mi obstanemo ter se zavemo: Boli! Nekaj ni v redu. Pozor!
Med »stražarje« našega telesa spa* dajo tudi g 1 a d , ki nam svetuje, kdaj naj jemo, ž e j a , ki opozarja, kdaj naj pijemo, spanec, ki nas zvabi v po* steljo k počitku, sitost, utruje* n o s t itd. »Stražarji« opravljajo svoje delo sami in se večinoma ne menijo za našo voljo. So tudi zelo trmasti in ne odnehajo, dokler ne dosežejo svo* iega, in s tem obvarujejo človeka pred bolezenskimi nevšečnostmi,
Kakor vidite, je ječa prazna. Parti* zani so odvedli ujetega tovariša po poti, ki je označena s pikčasto črto.
REŠITEV UGANK IZ 3. ŠTEVILKE
L Mak — kam.
2. Krava — kava.
j
REŠITEV KRIŽANKE
Vodoravno: 1. SSSR; 5. Velikovec; 8. pitan; 9. ves; 11. len; 12. malo; 13. lev; 14. tri.
Navpično: 1. setev; 2. slan; 3. sin; 4. r. k.; 5. vile; 6. Eva; 7. cel; 10. so; 12. mi.