312
Slovenščini v bran zoper njene protivnike.
(Dodatek.)
IV.
Iz vsega, kar sem dozdaj ob kratkem le govoril, — marsikaj bi se dalo tudi še povedati iz djanskega življenja, — res za vsacega Slovenca, ki hoče biti pravi domorodec in resničen djansk prijatel naroda svojega, očitna dolžnost izhaja, z vso močjo poprijeti se jezika maternega, ter se ga temeljito naučiti.
Nikdo pa nikar ne misli, da svoj jezik temeljito znaš, ako le rabiti veš oblike njegove. — Oblike vsakoršnega jezika, kakor so tudi govoru potrebne, nikakor niso najpo-glavitniši njegov del; zadostujejo le vsakdanjemu človeku. Jezikoznauci, ki si morejo prizadevati prešiniti jezikov duh, še po vse kaj druzem poprašujejo; oni temelje njegove preiskujejo in jedra njegovega iščejo. Jezikov temelj so glasovi, ki se stikajo v besede, in besede, ki se vežejo v stavke ali izreke. Le on, ki popolnoma pozna glasove kakega jezika, si bo svest, zakaj te ali te oblike praviloma rabi, kako so se današnje oblike izrazile v jeziku. Učenim jezikoslovcom skorej vse nepravilnosti zginujejo, ki tem, ki so le oblikarji, glavo belijo.
Le on, ki pozna naravne pravila, po kterih si narod sklada in vverstuje misli, bo zamogel spoznati, kako se naj tudi besede vežejo v stavke ali izreke 5 in izreke v cele govore, da so po in v duhu narodskem.
Kdor nimaš tega znanja, se še ne prištevaj jezikoslovcom , akoravno oblike jezikove popolnoma poznaš in rabiti veš.
In ravno z namenom, k temeljitejemu izučenju milega našega slovenskega jezika trohico po svoji moči pripomoči zlasti slovenski šolski mladeži, in k upu veselejše prihodnosti našemu slovenskemu narodu, je spisan nauk, ki ime nosi:  „o glasoslovji slovenskega jezik a.a
Posnet je ta nauk večidel po izverstni: „Vergleichende Grammatik aller slavischen Sprachen. I. Band. Wien 1852", ktero je spisal domorodec naš dr. Fr. Miklošič, ki mu bodo čast in slava na veke peli hvaležni Slovenci in gotovo tudi drugi Slovani vsi za vse njegove slavne dela slovanskemu slovstvu v prid.