Matica piše: »Ova izdanja za godinu 1918. od četiri knjige dobivaju članovi prinosnici za K 12-—, od čega otpada K 10-— za članarinu, a 2 K za otpremu, pošta-rinu i u ime poraslih troškova, Uvez za sve četiri knjige zapada K 10-—, Članovi zakladnici, ko ji su ispunili svoje članske dužnosti, dobivaju knjige besplatno, ali treba da pošalju za otpremu, poštarinu i u ime poraslih troškova K 2"—, Članovi prinosnici i zakladnici u Zagrebu plačaju Ki"— (jednu) u ime poraslih troškova,«
Kot založne knjige so izšle:
1.   Eshilove tragedije, preveo Koloman Rac, članska cijena K 5-—, knjižarska cijena K 6-—.
2.  Franjo Markovič: Kohan i Vlasta, čl, cij, K 3"—, knjiž, cijena K 4-—.
3.  Sejfuddin Huseinagič (F ikre t): Domovina, dramska priča, čl, cij, K 3-—, knjiž, cij, K 4*—,
4.  Joža Ivakič: Inoče, drama u 3 čina, čl, cij. K 3-—, knjiž, cij, K 4-—.
5.   D. S. M e r e ž k o v s k i j : Vječni suputnici, preveo Iso Velikan ovič, čl. cij, K 5-—, knjiž, cij. K 6—.
6.  Hrvatsko-slovenski rječnik, priredio prof, dr. A u g, M u s i č , treče izdanje, čl, cij, K 3-—, knjiž. cij, K 4—.
7.   Shakespeare: Otelo, preveo dr. Milan Bogdanovič, čl, cij, K 5-—, knuž, cij, K 6-—.
Uvez za svaku knjigu izvanrednih izdanja K 2-50,
8.  D, S. M e r e ž k o v s k i j : Petar Veliki i Ale-ksej. Preveo J, P a s a r i č. Drugo izdanje. Čl, cij. K 8-—, knjiž, cij, K 10-—,
9.  Laza K, Lazarevič: Izabrane pripovijesti. Drugo izdanje. Čl, cij. K 5-—, knjiž, cij, K 6-—.
10.   F r. G u n d u 1 i č a Osman, z uvodom i bi-lješkama priredio Duro Korbler. Čl. cij, K 14-—, knjiž. cij. K  16-—.
Za stogodišnjicu rodjenja V, Lisinskoga, 7. srpnja o. g. doštampat če se djelo:
Antonija Kassoivitz-Cvijič: Vatroslav Lisinski u krugu Ilira. Nagradeno iz zaklade grofa Ivana N. Draškoviča za godinu 1917. Ilustrovao dr. Branko Šenoa,
Po možnosti bomo ocenili knjige prihodnjič.
Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino. I, letnik. Urejajo: prof, Anton Kaspret, kustos dr. Fr. Kidrič, vseučil. prof, dr, R. Nachtigall, vseučil, doc, dr. Fr, Ramovš. 1918/19. Ljubljana, Natisnila Ign. pl, Kleinmavr & Fed, Bamberg v Ljubljani, Str, 244, Cena K 13-20.
Začel je izhajati nov slovenski časopis. Ali je bil potreben? Dejstvo, da ima dovolj učenih in vnetih so-trudnikov, spričuje že samo zadostno njegovo upravičenost. Naslov pove obenem tudi njegov program,
Prvi letnik se pričenja s posvetilom Vatro-slavu Jagiču ob njegovi osemdesetletnici (str. L); potem je objavljeno pismo, ki ga je pisal V, Jagič uredništvu, ko je izšel prvi zvezek »Časopisa« (III.); nato so našteti spisi V."Jagiča zadnjih desetih let, kot nadaljevanje Fr, Pastrnekovega »Bibliograficky soupis literarni činnosti prof. V, Ja-giče« v »Zborniku u slavu Vatroslava Jagiča«, str, 1 do 29, sestavila vseučil. prof. M, Rešetar in doc, Ramovš (IV.—XI.). — Dr, Rajko Nachtigall je objavil obširno razpravo;    Važnost    latinskega    dela    bri-
žinskega kodeksa in njegovih pripis-kov za vprašanje o postanku in domovini slovenskih odlomkov. Spis je 3. del pisateljevih študij: »Freisingensia«, kojih prva dva dela sta izšla v »Časopisu za zgod. in narodopis v Mariboru«
1,   1915. Brižinski spomeniki so znani od 1. 1803, Nahajajo se v latinskem pergamentnem kodeksu mona-kovske javne kr, knjižnice. Ti spomeniki so takoj vzbudili med slavisti občno pozornost. Pisali so o njih Do-brovskv, Kopitar, Keppen, Schneller, Sreznevskij, Mal-kovskv, Škrabec, Vondrak itd, S pomočjo raznih paleo-grafov so skušali dognati dobo postanka teh odlomkov. Njih mnenja pa se ne ujemajo. Dr. Nachtigall pa dokazuje na podlagi latinskega teksta in zgodovinsko-posestnih pripiskov brižinskega kodeksa, da so slovenski spomeniki nastali med 1. 972 in 983, bržkone 1. 975 v narečju koroške brižinske slovenske posesti, in da je pisec knjige moral biti tedanji brižinski škof Abraham. Pisatelj si radi vojnih razmer ni mogel ogledati rokopisa, vendar pa je uporabil vse popise in vso do-tično literaturo v dosego svojega namena, in sicer, kolikor moremo sklepati, z velikim uspehom. Tako bi se Kopitarjeva domneva obistinila. — Drugi daljši spis je priobčil dr. Fr. Kidrič: Prispevki in opombe k zgodovini reformacije na Slovenskem. I. Ivan Ungnad v prognanstvu (64—78, 153—178). O pospeševatelju protestantskega slovenskega slovstva Ivanu Ungnadu se je že precej pisalo, vendarle bolj splošno. Dr, Kidrič je tu bolj globoko zaoral in sestavlja na temelju prvih virov: pisem, listin in knjig, prav podrobno posamezne oddelke Un-gnadovega življenjepisa. S tem delom popravlja dosedanje pomotne podatke in izpopolnjuje vrzeli, — Prof. Ljudmil Hauptmann: Staroslovenska družba in njeni stanovi (79—99), Najstarejši viri za slovensko zgodovino teko iz knjig (n. pr, Pavel, dijakon) in grobov. Knjige in najdenine iz grobov se pa ne ujemajo. Knjige govore o bojevitosti starih Slovencev, grobovi s svo>jo vsebino govore drugače. Kako naj se to nasprotje spravi v sklad? Pisatelj skuša dokazati, da so bili Slovenci miren, plašen narod; če so pa besno napadali svoje sosede, jih ni tirala lastna volja, ampak le obrski bič. Ko so prišli Slovenci v nemški družabni sestav, so' postali podložni sužnji. Listine govore o bavarskih in slovenskih kmetijah. Ali so se ločile? Slovenske kmetije kot hlapčevske so merile 16 oralov, bavarske kot svobodne pa po 20 oralov. — Dr. Milko Kos: O nameravani ustanovitvi škoifije v Gornjem gradu 1. 1237 (100—108). Oglejski očak Bertold (1218—1251) je želel v svoji preobširni vladikovini ustanoviti novo škofijo v Gornjem gradu. Prosil   je   papeža   Gregorja   IX.   pritrditve.    Papež   je
2,   aprila 1237 naročil novograjskemu in tržaškemu škofu, naj preiščeta razloge prošnje in naj mu sporočita, bi li bila ustanova oglejski cerkvi v korist, bi li oglejski kapitelj dovolil, kako je stanje pičanske cerkve, bi li ne bil gornjegrajski samostan na škodi, bi li dobivala škof in kapitelj dovolj dohodkov, Papež je imenovanima škofoma 13. julija 1237 iznova naročil, naj mu podrobneje sporočita o mejah nove vladiko-vine, o številu župnij in cerkva, o dohodkih gornje-grajskega samostana in koliko namerava očak sam prispevati k ustanovitvi nove škofije, Žal, da o poznejšem poteku dopisovanja  nimamo  sporočil,  Bertoldov načrt
169
pa se je deloma izpolnil 1, 1461, ko je cesar Friderik III, izprožil vprašanje  o  ustanovitvi ljubljanske škofije. — Prof.    A.    Kaspret:     Prispevek    k    rodovniku Fr. Prešerna   (109—110). Pisatelj govori po radovljiškem  urbarju  L   1579  o  posestnikih  Boštjanu  in  Simonu Prešernu, kar dokazuje, da so  Prešerni vsaj od konca 15, veka domovali v isti hiši v Vrbi in imeli v posesti najviše obdačeno kmetijo. — Dr, Fr, Ramovš: Delo    revizije    za    Dalmatinovo    biblijo (113—152), Od 22. avgusta do 22. oktobra 1581  se je vršila v Ljubljani revizija Dalmatinovega rokopisa sv. pisma.  Sodelovalo je  11  mož, Dotlej so izšli slovenski tiski  v  dveh  pravopisih,   Trubarjevem   in   Kreljevem; prevladoval je Trubarjev. Trebalo je edinosti. Revizorji so  se zedinili ter sprejeli Dalmatinovo in Bohoričevo mnenje. Bohoriču so naročili, naj spiše slovensko slovnico.  Pravopis  je  bistveno  isti,  ki  ga  je  Dalmatin  po Kreljevem zgledu že prej rabil. Po 1. 1581 je bila novost le vpeljava črke j za glasova j in soglasniški i ter ji za glasovno skupino ji, — Dr. Ivan Grafenauer: O Vodnikovi  pesniški  zapuščini   in   O  dosedanjih     izdajah    njegovih    pesmi    (179—192). Vodnik  je  do   svoje  smrti   popravljal   svoje  pesmi  ter prirejal rokopis za izdajo skupnih pesmi, dočim so prej izhajale ali posamič ali v skupinah. Rokopis je prišel po Vodnikovi smrti na dražbo. Sedaj ga hrani Slovenska Matica, ki izda v kratkem novo izdajo Vodnikovih pesmi   s  pravilnim  besedilom,   ki  se  bo  naslanjalo  na Vodnikove  poslednje  poprave.    Dosedanje  izdaje  niso kritične. Na celotnoi izdajo je mislil Miha Kastelic, ki jih je že tudi uredil, a izdaja ni dozorela za natisk. L. 1840 je   izšla  izdaja  Andreja   Smoleta,   ki  pa   Vodnikovega rokopisa,   ki   je  bil  last  Kastelčeva,   ni  imel  na   razpolago. Levstikova izdaja iz 1. 1869, ki je pesmi metri-čno in jezikovno popravljal, je bila pogrešena. Levstikove premembe so' deloma prešle v Wiesthalerjevo izdajo in v novejši poljudni izdaji 1. 1919. Upamo, da bo nova Matična izdaja v vseh ozirih zadovoljiva. — Dr. Fr.  Kos;   O   ustanoviteljih   zatiškega   samostana   (193—200). Spis dokazuje, da so ustanovitelji   zatiškega   samostana   bratje   Henrik,   Dietrik   in Majnhalm iz rodbine  Pris  (Bris)  de  Buckes  (Buches), mejni grofje v Savinjski krajini (marki). — Dr. Ivan Prijatelj pojasnjuje:Zakaj  sta si prišla navzkriž Vraz   in   Trstenjak   (201—212).   Povod   je   bilo Trstenjakovo ravnanje z graško slovansko čitalnico, ki jo je Vraz ustanovil 18. oktobra 1838 tik pred svojim odhodom v Zagreb. Trstenjak se kaže v svoji mlade-niški lehkomiselnosti. — Dr, Fr. Kidrič:   Primerek Linhartove    Miss   Jenny   Love    (213—214). Pisatelj  popisuje  primerek  Linhartove  nemške  drame, katere doslej ni bil znan noben izvod, ker jih je bržkone Linhart sam vse uničil. Pisatelj obeta monografijo o Linhartu,   Isti  pisec   sporoča   tudi   o   korespondenci   izza   dobe   jugoslovanskega   p r o -testantizma   v   skupnem   henneberškem arhivu    (215—217).    —    Dr,   A.   Breznik    priobčuje daljši    življenjepis    Stanislava    Škrabca, dne 6. oktobra 1918 umrlega slovenskega jezikoslovca (218—226).   —   Dr. Fr. Ramovš   našteva:   Sloveni-stika    v    Jagičevem    »A rchiv    fur    slavi-sche   Philologie«   (227—233), — Dr. J. Šlebinger priobčuje   Bibliografijo'  jezikovnih  spisov za   1.  1913 —1918   (234—242). Natančno abecedno
170
kazalo  zaključuje  zanimivi  letnik.  —   Prihodnji  letnik bo stal 20 K, Upravo je prevzela »Slovenska Matica«.
V. Stesko.
Glasba.
Koncert Lovše-Kobler.
Glasbenoumetniško pot, ki sta jo naši priznani domači umetnici gospa koncertna pevka Pavla L o v š e in pianistinja gdč. Dana Kobler pred Veliko nočjo napravili sirom Jugoslavije — preko zelenega Štajerskega doli na Hrvatsko in v Srbijo —, sta prav hvalevredno in kar najdostojneje zaključili s koncertom v Ljubljani na Velikonočni ponedeljek dne 21. aprila. Njun nastop, našemu občinstvu vedno drag in ljub, je topot še posebno ugajal in izredno zadovoljil.
Spored gospe Lovšetove ni nudil sicer kakih samoi-spevnih   posebnosti   iz   svetovnoglasbene   književnosti, a bil zato tem prisrčnejši in — če izvzamemo Alabi-jevega   »Slavčka«   —  izrazito  jugoslovanski.  Nekatere skladbe, zlasti Pavčičeve samospeve in Ala-bijevega  »Slavčk a«,  smo sicer gospo Lovšetovo že nekaj kratov culi izvajati. Pa smo jih radi poslušali vnovič   in   jih  bomo   radi   še.    Saj    ponovno   izvajanje dobrih  stvari je le koristno:  koristno izvajalcu in poslušalcu.  Izvajalca sili k ponovnemu študiranju.  S ponovnim   študiranjem  pa  se  izvajalec-umetnik  v  umetnino vedno bolj uživi, jo vedno bolj razume in si tako ustvari   podlago,   da   more   dotično   skladbo   tudi   čim najbolj   po   zamislih   in   željah   skladateljevih   podati. Ravnotako   se   poslušajočemu   občinstvu   kaka   recimo težja  skladba  pri  ponovnem  dobrem izvajanju  vedno bolj   odpira,   se   njena   lepota   in   vrednost   vedno   bolj kaže;    občinstvo    skladbo   na   ta   način    vedno   bolj umeva in uživa. In skladba sama kot taka dosega tem potom   najhitreje   in   najbolj   gotovo   svoj   namen:   ne ostane   mrtva   na   papirju,   ampak   postane   duševna hrana   in   last   naroda.   Za   ponovno   vzorno   lepo izvajanje    zlasti    Pavčičevih    samospevov    smo    gospe Lovšetovi   prav   posebno   hvaležni.   »Ciciban-Ci-c i f u j«   je  stal pred nami kot  živa  slika  in  še  več: kot   živ   dogodek,   »Uspavanka«   je   bila   nad  vse ljubka;  za tovrstne popevke je gospa Lovšetova kot nalašč ustvarjena. In zdravi smeh prebrisanega vrabca v  pesmi   »Vrabci  in   strašilo«   je  moralo   vsako pošteno  dušo  resnično razveseliti.  Alabijev  »Slavček« je  prvovrsten koncertni  komad;  v  njem  se  prelivata preprosta,    gorka    narodna  pesem   in   umetna,    težka koloratura    —    pravzaprav    posnemanje    slavčevega drobljenja  in  žvrgolenja —  v  lepo  zaokroženo   enoto, V tej  pesmi  gospo  Lovšetovo  vedno  občudujemo. Ta pesem je biser,  a tudi izvajanje  gospe Lovšetove popolnoma   v   skladu   in   na   višku   pesmi.   Mesto,   kjer slavček   sam  brez   spremljanja  svojo  najlepšo  in  najvišjo kroži, te naravnost očara. Tudi Zajcev »H a j d v kolo!«  je zelo mičen, deloma koloraturen komad, ki   kot   bistra,   oživljajoča   sapica  švigne  mimo  tebe. Biničkega   »Da   su  meni  oči  tvoje«   in   dve B a j i č e v i   pesmi:   »Uspavanka«   in   »A 1 a   n e -š t o« so skladbe dokaj izrazito srbskega značaja, preproste,   ljubeznive.   Zanimive  so  bile   srbske   narodne,    Njih  venček    je    nudil   dosti  raznolikosti  in