Štev. 14. V Ljubljani, 10. velikega travna 1903. XLIII. leto. Učiteljski Tovariš. Glasilo avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva. sj Vsebina t Poziv. — 5000 K! — Naše kričeče razmere. —■ Ukazi in odredbe šolskih oblastev. — Dopisi. Uradni razpisi učiteljskih služeb. — Spomini na Zagreb. Društveni vestnik. — Vestnik, — Poziv. Glasom sklepa upravnega odbora se vrši letošnja glavna skupžčina „Zaveze avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev" dne 30. in 31. maja v Brežicah. Brežiška „Posojilnica" nam je drage volje prepustila „Narodni dom" za zborovanja, koncert, banket i. t. d. „Čitalnica" pa priredi povodom skupščine na binkoštno soboto in nedeljo koncert z vojaško godbo. Vse potrebne predpriprave vodi čitalnični odbor, pomnožen z odborniki učiteljskega društva. Čestite tovarišice in cenjeni tovariši, ki se bodo glavne skupščine v Brežicah udeležili in žele prenočišča, se tem potom vljudno in nujno prosijo, da to naj d al je do 20. t. m. javijo po dopisnici gospodu učitelju Mart. Vodeniku v Brežicah. Prenočišča bodo na razpolago nekaj v gostilnicah, največ pa pri gostoljubnih rodovinah. Radi ugodne železniške zveze se da v sili prenočiti tudi v Krškem in Sevnici. Tudi tovariši sosednjih šol radi sprejmejo cenjene sotrudnike na prenočišče. Naj torej vsakdo, ki se zglasi za stanovanje, pove tudi svoje želje, na katere se bo po možnosti oziralo. Gospodje pevci in gospodične pevke, ki žele pri koncertu sodelovati, se vljudno prosijo, da se nemudoma zglase za note pri gospodu Ignacu Supanu, učitelju v Brežicah. Tovariši, tovarišice! Glavne skupščine naše dične „Zaveze" so se dosedaj povsod sijajno obnesle. Pokažimo tudi letos z mnogobrojno udeležbo, da nam je mar stanovska čast in da vemo ceniti važnost svoje stanovske organizacije, kakor je naša vrla „Zaveza". Pridite torej vsi, katerim je to količkaj mogoče, da si zopet bratski podamo roke, da obnovimo stare prijateljske vezi in po napornem delu vsaj za nekaj ur pozabimo gorje, ki nam morebiti razjeda srce. Vsa društva naj bodo častno zastopana, zlasti pa pričakujemo iz sosednjih okrajev polnoštevilne udeležbe. Odbor sevniško-brežiškega učiteljskega društva. Janko Knapič, t. č. predsednik. 5000 K! Impozanten je bil shod vsega kranjskega učiteljstva dne 8. aprila. Radostnega srca se je odzvalo kranjsko uči-teljstvo pozivu pripravljalnega odbora in ni se ustrašilo ne dolge poti in ne mnogih stroškov, ki jih je povzročilo potovanje iz najdalnejših krajev kranjske dežele. Vse dobrohoteče prebivalstvo ljubljanskega mesta kakor tudi dežele kranjske je želelo in še želi, da obrodi ta shod najlepše uspehe, da doseže kranjsko učiteljstvo ono gmotno utešilo, ki ga zasluži s svojim napornim delovanjem v šoli in zunaj šole. Ali kakor je skoro 99% kranjskega učiteljstva pričakovalo in še pričakuje rešitve iz svojega naravnost obupnega stanja na podlagi tega shoda, tako nas je navdajala neka slutnja, neka bojazen, da ne bo ta shod imel tistega učinka, kakršnega bi imel v vsaki drugi kronovini, kjer ne vladajo tako podivjane politične razmere. In za to bojazen smo imeli več kakor preveč vzroka, zakaj poznamo predobro končni smoter in sploh tendenco klerikalne stranke. Naša bojazen je bila povse opravičljiva, čeravno se nam je zatrjevalo, da bo postopalo kranjsko učiteljstvo, ki je po svoji ogromni večini naprednega mišljenja, do številno prav pičle nasprotnice „Slomškove zveze" do skrajnosti tolerantno. Že vsa priprava, to je pisanje glavnega glasila katol. narodne stranke, „Slovenca", nas je v tem prav jako utrjevala, zakaj „Slovenec" je pisal skrajno previdno, in videlo se mu je, da mu vse one besede ne gredo prav iz srca, ki jih je pisal na naslov učiteljskega shoda. In naša slutnja je dobila realna tla takoj, kakor hitro je odprl usta deželni in državni poslanec g. Povše. Mož je pač poudarjal in govoril o dobrohotnosti napram učiteljstvu, a to le v svojem imenu in v imenu deželnega glavarja, o kaki oficijalni izjavi katoliške stranke kot deželnozborskega kluba pa ni bilo ne duha ne sluha. Ako pa človek ve, kaj in koliko veljajo vsi člani katoliškega kluba napram njega voditelju, potem pa se mu poderejo najsmelejše iluzije v prazen — nič. In ko je izpre-govoril predsednik krasno se razvijajoče „Slomškove zveze", smo bili uverjeni, da se nismo prav nič varali v svoji bojazni. Mož se niti ziniti ni upal, da je poslanec, voljen iz ljudske volje, voljen kakor poslanec, ki je odgovoren le svojim vo-licem in ki se ima klanjati le njih želji. Naša slutnja je postala meso po shodu, zakaj „Slovenec" je takoj udaril na ono struno, na kateri najrajši brenka, ako noče povedati to, česar mu je polno srce. Kako pa je katoliško narodna stranka mislila že od pamtiveka in še in bo mislila do konca svojega obstanka o učiteljstvu sploh, to nam je povedal neomejeni voditelj te stranke, dr. Šusteršič, na shodu v „Katoliškem domu" dne 19. aprila t. 1. In kar ta mož reče, to se zgodi in se mora zgoditi, ker on le predobro ve, da so ostali člani njegove stranke le mrtve marijonete, ki morajo tako plesati, kakor jim on gode. V sledečem podajemo poročilo „Slovenčevo", ki ga je objavil v svoji 88. št. z dne 20. aprila t. 1. kot posnetek iz govora dr. Šusteršiča z vsemi pritrjevanji in „dobro-klici". Evo ga: Učiteljske plače in kje bi se dobili dohodki za zboljšanje učiteljskih plač. V prvi polovici tekočega meseca se je vršil shod kranjskega učiteljstva brez razlike strank. Gg. učitelji so zahtevali povišanje plače. Tega jim ne zamerimo, ker so res slabo plačani in ima vsak človek pravico do boljše plače, posebno pa želimo boljšo plačo tistim, ki smatraje svoj poklic resnim, kar je velika večina učiteljstva, onim ki svoj poklic vrše po svoji vesti. (Dobro-klici.) Katoliško-narodna stranka je spremljala ta shod z velikimi simpatijami, in to tembolj, ker so se zahteve učiteljstva na tem shodu popolnoma v nepolitični in dostojni obliki stavile in zastopale. Nekaj pa bi svetoval posebno dostojnemu delu liberalnega učiteljstva, ki je v veliki večini. Naj učiteljstvo pošteno vzgaja mladino in ne zlorablja svojega poklica zoper vero, cerkev in duhovščino. Jaz pov-darjam, da je to učiteljstvo, ki svoj poklic tako zlorablja, v manjšini. Jaz svetujem večini liberalnega učiteljstva, naj vpliva, da se neha s tem početjem, ker vsak pošten človek bode pripoznal, da vera, verska in cerkvena avtoriteta so glavni temelj vzgoje vsakega naroda. (Dolgotrajno ploskanje.) Učitelj, ki tega ne pripozna, je slab učitelj (Ponavljajoče se ploskanje) in ni vreden svojega imena. (Klici: Tako je!) Ravno zgoraj označeno stališče enega dela učiteljstva nam otežkuje postaviti se popolnoma ob stran učiteljstva. Druga stvar pa je ta le: Župan Hribar, ki ima navado, da vedno jako veliko govori pri vsaki priliki, je na shodu dejal, naj se povišajo deželne d okla de, da se poboljšajo učiteljske plače. Proti temu se moram naj odločnejše izjaviti. („Dobro!"-klici.) Raje razbijemo ves deželni zbor, nego bi kaj takega privolili. Tu je treba iskati drugih virov, a ne dežela, ampak država naj skrbi za to, država, ki si je tako ugodno priredila šolstvo : ohranila si je vse nadzorstvo, prvo besedo, samo plačevanje je prepustila deželam. Države dolžnost je, da dobi učiteljstvo boljše plače. A kaki bi bili ti novi viri? Eno misel že danes povem: Vpelje naj se v celi državi posebna naklada nalašč za šolstvo, n. pr. na osebno dohodarino nad 5000 kron dohodkov dalje. Tudi boljše plačani višji uradniki naj b i plačevali šolske doklade. To višje uradništvo hoče imeti vedno prvo besedo tudi pri šoli, plača pa ne nič, prosto je vseh do ki a d. To se mora izpremeniti! (Živahno odobravanje.) Povdarjam, da menim tu boljše plačano uradništvo. Uradniki imajo največjo korist od šole vkljub temu, da zanjo ne plačujejo; še svoje otroke izkušajo oprostiti šolnine in jim pridobiti celo štipendije na škodo revnim dijakom. To delajo tem ložje, ker imajo več protekcije, nego reven dijak. (Klici: Res je!) Učiteljem naj se zboljšajo plače a na račun premožnih stanov, in ti premožni stanovi naj bodo tako vestni, da sami izjavijo, da prostovoljno plačajo v ta namen doklade. (Živahno odobravanje) Dežela bi sicer morala napovedati konkurz. Tu imamo torej čisto jasno izraženo ono stremljenje, za katerim hiti vesoljni klerikalizem, da dovedo ljudstvo in ljudsko izobrazbo v svoje omrežje. In v tem nas tudi še bolj utrjuje nekak enak govor, ki sta ga imeli zvezdi avstrijskega klerikalizma pred dobrim tednom na Dunaju: dr. L u e g e r in princ Lichtenstein. Sicer ne vemo, je li dr. Šusteršič posnemal imenovano dvojico ali ta dvojica njega. Čudimo se dr. Šusteršiču le v nečem. Škoda, da mož ni te svoje genijalne misli sugeriral dr Koerberju takrat, ko je odgovarjal le-ta češkim poslancem, interpe-lajočim ga radi sankcijoniranja v češkem deželnem zboru sprejetem zakonu o izboljšanju učiteljskih plač. Pl. Koerber bi ga takrat gotovo takoj imenoval finančnim ministrom, in Bohm-Ba\verk bi dobil še tisti trenutek „plavo polo". — Sv. duh še ni zapustil moža. Radovedni smo pa sedaj, kako stališče bo zavzemala trojica Detela-Povše-Jaklič, kadar pridejo v katoliškem klubu v razgovor naše težnje, in kako se bo vedla ista trojica v deželni zbornici, ako pride sploh kdaj v pretres naš položaj. In kakor je imel tovariš Jaklič pogum zasesti podpredsedniško mesto na učiteljskem shodu, in upajmo, da ve tudi za odgovornost, ki jo je prevzel s to častjo, tako pričakujemo od njega kot od tovariša, da nam pove jasno in odkrito, kako mnenje zastopa on in njegova „Slomškova zveza" napram izjavi dr. Šusteršiča, in to v svojem glasilu. Ako tega ne stori, potem ve kranjsko in sploh slovensko učiteljstvo, kaj je on in njegova armada. Dr. Šusteršiču pa prav prijateljsko svetujemo sledeče : Mož, izvedi svoj načrt praktično! „Slomškova zveza" šteje komaj desetino toliko glav, kolikor slovenska katoliška stranka mež, ki imajo najmanj 5000 kron na leto dohodkov. Ti naj ustanove učiteljski sklad iz radodarnih doneskov, in ta sklad naj plačuje vse člane „Slomškove zveze" v tisti višini, kakor so zahtevali po svojem govorniku dne 8. aprila. In prepričan naj bo, da se število „Slomškarjev" ne skrči! Narodno-napredna stranka je nastopila vse drugače, akoravno se je „Slovenec" spotikal, da je poslala tako malo svojih mož na dan. Nam je bila oficijalna izjava te stranke merodajnejša kakor pa vse fraze, kar jih je priobčil „Slovenec" pred shodom. Naše kričeče razmere. (Dalje.) Oglejmo si vojaški, duhovski pa tudi uradniški stan, kako spoštujejo oni stanovsko disciplino. Nižji častnik ne ugovarja nikjer in nikoli višjemu, četudi bi imel ta pravico zagovarjati se, rajši molči in potrpi, kar mu je šteto v zaslugo. Kdo je že slišal, da bi se župnik in kaplan kregala in smrtno sovražila, da bi to bilo očitno in znano po vsi župniji?*) Ako pride med njima kaj navskriž, si povesta to na štiri oči in med štirimi stenami. Kar jima ni prav, drugi ne vedo o tem prav nič, in če bi se tupatam kaj pozvedelo, se potlači vse. Na isti način se opazuje lepo sporazumljenje *) Ponekod tudi! Uredništvo, med uradniki. Kako pa med nami? Po enorazrednicah je najlepše sporazumljenje, ker se sam s seboj ne more nihče kregati, prepirati in sovražiti. Drugod pa ni povsod takega sporazumljenja. Za malenkost se pride večkrat navskriž, medsebojno kolegijalno občevanje je pretrgano; poprej so bili vedno skupaj zunaj šole in doma, sedaj je pa že vsi občini znano to medsebojno sovraštvo. Takšno vedenje traja večkrat mesece, leta in celo dlje časa. Nihče noče [odjenjati in se ponižati. Ali je to lepo? Ali je to zgled mladini in občanom? Ali to imponira znabiti našim nasprotnikom? Ali daje to tebi in našemu stanu ugled? Spoštujmo se sami, če hočemo biti spoštovani! Svojo stanovsko organizacijo moramo kazati doma in povsod; v lepem sporazumljenju eden z drugim. Nikoli ne smemo dati povoda, da bi se naši nasprotniki veselili naše nesloge. Po-snemajmo druge stanove in imejmo vedno in povsod pred očmi svojo stanovsko organizacijo, na katero moramo biti vedno ponosni v svojo čast in spoštovanje! Omenili smo že, kakšen naval s prošnjami in priporočili nastane ob kaki na ugodnem kraju z lepim in zdravim stanovanjem razpisani službi. Sedaj po uvedenem statusu je hvala Bogu sicer nekoliko boljše v tem ozira, vendar je pro-sjacenje še v modi. Najhujši je pritisk s kmetov v mesta, ali pa radi prostornega, zdravega in lepega stanovanja. V mesta ne moremo priti vsi, saj je službovanje na kmetih ravno tako važno kakor po mestih. Tja žele priti zlasti učitelji z mnogobrojno družino radi odgoje svojih otrok. Odgoja otrok je vsakemu očetu velike važnosti, posebno velika skrb za drage otročiče je za učitelja brez imetja. Brez denarja, da, ker imovite učitelje bi se lahko naštelo na prste ene roke, takisto bi se lahko naštelo kapitaliste med nami. Mi smo po večini vsi siromaki. Imetja nimamo, denarja pa tudi ne. „Saj imaš učiteljsko plačo, kaj boš tarnal?" poreče kdo. Naša učiteljska plača je prevelika, da bi kdo ob nji umrl, premajhna pa, da bi ob nji živel dostojno. Ako ima pa učitelj otroke (in teh ne malo, veliko jih ima navadno, ker Bog rad blagoslavlja učiteljski zakonski stan) takrat je učitelj velik trpin. On sam kot odgojitelj bi rad videl tudi svoje drage odgojene. Odgoja je pa nekaj dragega, zanj nekaj predragega, ker nima več plače, kakor za svojo osebo, ne pa za družino, še manj pa za odgojo svojih otrok. Ako hoče učitelj s kmetov odgojevati enega ali več svojih otrok na kaki šoli v mestu, mora sam doma stradati, in z njim tudi njegovi otroci po šolah. Stradati in ves dan poučevati v šoli, to ve povedati le učitelj-trpin z družino in z otroki v svetu po šolah, kako krasno je to življenje! Pritisniti je treba pas črez ledja ter delati pridno od jutra do večera in od večera daleč v trdno noč dan za dnevom. Da, tudi ponoči mora delati učielj, ker ga silijo k temu priprave za drugi dan, popravljanje nalog in brezštevilni uradni spisi. Vsak dan mora delati tako, ako hoče imeti uspehov pri pouku in zadostiti vsem terjatvam. Ni čudo, da se učitelj mora poniževalno klanjati ter beračiti za stranske dohodke, ki mu navadno jemljejo obilo časa in s tem čas do vestnega izpolno-vanja dolžnosti. Ako ni v šoli uspehov, kdo je kriv? Umreti ne mara nihče, jesti je treba vsaj trikrat na dan, obleka in obutev mora tudi biti. Ker pa ni denarja ali dovolj velike plače, je treba iskati dohodkov drugod, četudi šola trpi pri tem: glad ima hude zobe. Ako pa ni dobiti stranskih dohodkov, je primoran delati dolgove, dokler mu hoče kdo kaj dati. Kaj je dolg za vsakega človeka, to menda ni treba posebej razkladati. Kdaj bo ugodno rešen tisti §, ki se glasi, da imej učitelj toliko plače, da mu bo mogoče živeti stanu primerno?*) Velike važnosti za vsakega posameznega človeka z družino ali brez nje je stanovanje. Suho, prostorno, zračno in svetlo stanovanje je zdravo, brez teh svojstev pa nezdravo. Zdravje je za človeka najimenitnejši pogoj za obstanek. Kaj pomagajo bogatinu milijoni, ako je priklenjen s hudo boleznijo za vse življenje na posteljo? Največji siromak na .svetu z zdravimi udi, s katerimi si more služiti vsakdanjega kruha, je srečnejši od njega. Nad polovico, pa tudi več svojega življenja prebijemo po stanovanjih. Stanovanje je torej nekaj posebno važnega za nas. Kakšna pa so naša stanovanja? Bože moj ! Ponajveč so bedna, nič vredna, vlažna, majhna in sploh nezdrava. Le malo je učiteljev, ki so tako srečni, da stanujejo v priležnih in zdravih stanovanjih. Zakon nam sicer določuje število prostorov naših stanovanj, ali kakšna naj bodo ta, o tem ni besede v njem. Vsak učitelj-voditelj mora imeti po šolskem zakonu dve sobi, kuhinjo, klet, drvarnico in pisarnico za uradovanje. Dve sobi mora imeti torej učitelj, in če sta ti dve sobi kurnikom podobni, dve sobi sta vendarle. Poznamo učiteljevo stanovanje, ki ima dve tako majhni sobi, da ni mogoče nikamor postaviti postelje, da bi bilo mogoče odpreti vrata na stežaj. Zidovje je tako vlažno, da voda teče pozimi na tla. Radi pomanjkanja učiteljev in krasnega stanovanja je to slavno učiteljsko mesto nezasedeno, in v učiteljevem stanovanju je bil nekaj časa — ako je še, ne vemo — konzum. Brezštevilno učiteljskih stanovanj je vlažnih. Kako vpliva vlaga na človeško zdravje, je znana reč. Pa tudi nepriležnih stanovanj je mnogo, in sicer takih, da so sicer suha, pa premajhna, temna, nizka ali ločena tako, da je kuhinja s čumnato in kletjo v pritličju, dve sobi pa v nadstropju. Ni čuda, da imamo taka stanovanja. Ko so šolo zidali na novo, ni bil nastavljen tam še nobeden učitelj, kmet pa gleda vedno in povsod, kako bi kaj napravil z majhnimi stroški. Načrti morajo biti sicer napravljeni in odobreni, pa kako se ti delajo in odobrujejo, nam je znano prav dobro. V novejših časih se sicer gleda nekoliko bolj na dostojno zidavo šol, stara šolska poslopja, katerih je največ, so pa skoraj pod ničlo. Ako zahteva učitelj popravo stanovanja radi vlage ali razširjenja šole radi obilnega števila otrok, gorje mu, prestal in preslišal jih bo toliko, da bo to pomnil za vse življenje. Za učitelja mora biti vse dobro, čeprav mu gnije v stanovanju oprava radi vlage, on mora biti tih, ker ima stanovanje brezplačno, čeprav mora plačevati od njega pristojbino. Takšna stanovanja imajo učitelji-voditelji na enorazrednicah in večrazrednicah. Kaj pa učitelji in učiteljice? Ti pa ne potrebujejo stanovanja! Kdo bi še zanje skrbel? — Človek v resnici ne ve, kaj bi rekel. Torej samo eden ima pravico do stanovanja v šoli, vsi drugi pa nič. Sam si ga mora plačati, ako noče bivati pod kapom. Z mastnimi dohodki, ki ne zadostujejo še za živež ne, si mora iskati in plačevati sam stanovanje. Ni čuda, da dezertirajo učitelji in da jih je vsak dan manj, saj mora priti pri takih razmerah tudi do tega, da jih sčasoma nič večnebo. — Ne čudimo se torej, da je takšen naval in klečeplaztvo za razpisano službo s priležnim in zdravim stanovanjem. Ako hočejo imeti učiteljev, jim bo treba dati poleg zdravega in primernega stanovanja tudi *) Poklicani faktorji ne vedo, da eksistira ta paragraf. Poklicani faktorji si samo ubijajo glave, kaj bi nam še vse naložili na rame, da bi nas prej vrag vzel, a omenjeni paragraf temeljito ignorujejo. Krasno je naše življenje! Uredništvo, velik kos kruha, ki ga bodo glodali z lahko in mirno vestjo sami in njihove družine, drugače se obeta na šolskem polju velik polom. Naši predniki, ki so bili v pravem pomenu hlapci onih ljudi, kateri nam jemljejo še vedno ugled in spoštovanje, kjer le morejo, so bili grob