Ljubljanski Zvon
MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN FROSVETO.
Štev. 2.             V Ljubljani, dne 1. februarja 1910.          Leto XXX.
Iz najmlajše slovenske lirike.
A. Debeljak:
Jutro.
JL.Z mehkih tenčic, iz belih meglic, izmotal se mladi je dan in jasni junak žarečih je lic zavriskal čez rosno ravan.
Predramil tedaj se log je in gaj in mane si sanje z oči in mladega solnca zlati sijaj še solze mu sili v oči.
In vsenaokrog odmeva vsak log od tisoč topečih se grl in v postelji mehki zadnji otrok zaspane oči je odprl.
Nočna   melodija.
a hladnem nebu v polnočni tihoti zaklilo večnih je cvetov nebroj, polmrtvi žar ljubavi v tej samoti razlil prek duše spet  mi nov je soj.
,Ljubljanski Zvon" 2. XXX. 1910.
66                                A. Debeljak: Sreči. — Popotnikova.
Ponos moj strt je "kakor cvetka rahla, koleno zdaj bi vpognil pred Teboj: pa Noč le boža lica mi usahla, le v prah in val svoj pišem nepokoj.
O vem: ko v solncu zablesti spet rosa, zabriše val sledove bežnih znakov, odpiše prah mi s ceste vetra dih.
In spet mi vzklije strti cvet Ponosa in mimo Tebe trdih bom korakov šel dalje kakor včeraj tuj in tih.
Sreči.
XDanjal sem v jutru mladosti, da prideš na krilih viharja, da spremljala zlata te zarja bo preko plamtečih poljan.
Lagale so pisane sanje: ostala z ognjeno si zoro tam daleč za skalnato goro in mračen mi sinil je dan.
Zdaj v vrt moj jesen je dehnila in rože so mlade umrle, ko solnce še rade bi zrle, in jaz sem bolesti pijan.
Popotnikova.
O
skrivnostne sanje šelestijo lesi
mi skozi mesečno to mehko noč
in truda mroč po cesti moj korak
v daljavo gre sanjavo skozi mrak,
kot da preganjajo me črni besi.
A. Debeljak: Srd. — Pastiiskin: Intermezzo v poljani.                jšf
O duša roma tam po rimski cesti in glej — zašla je v srečni paradiž, kjer, deva, spiš v objemu sladkih sanj nihče ne brani mislim iti vanj in nad obraz želja ti venec splesti.
Prešinila je želja kri in mozeg, da noga bi zablodila mi k tebi, tja v stan tvoj ozki: legel bi ko tat ob tvojo stran narahlo prvikrat, da še iz sanj te mehkih zbudil ne bi.
Srd.
VJblaki svinčeni preprezajo sinje nebo
in bliski ognjeni zažigajo gosto temo.
— Zdaj vem, kaj je jeza in vem, kaj razburkani srd,
ki čelo prepreza ti z mrežo zasenčenih črt.
Kot bliski krvavi se krese tvoj čisti pogled in v grešni Ijubavi on šel je od Tebe proklet. In zopet se smeje sinjina prostranih nebes in bliska čisteje nedolžnost iz Tvojih očes.
Pastuškin:
Intermezzo v poljani.
J   riukal, pripel je voznik preko polja, na njegovem vozu vsa zidana   volja, na biču njegovem sam pisan dovtip. To v pest so smejali se kozelci stari, mar njemu, da tak starodedno vozari? mar bil je to njih blagoslovljeni hip ?
Ječmen na uho je pšenici povedal: „Gospica pšenica, kdo danes bi sedal — juhe, tam drevi črnojadrni škrat — kdo sedal bi danes na lojtre lesene ? Pa — zidana volja v kupeju ovene, kako za klobuk naj zatakne jo svat?"
5*
68
Pastuškin: V valovih tujine.
Potrpi, ječmenček, le hipec potrpi,
tam v hramu oči si že manejo srpi,
so očka jim rekli, kako se zlatiš.
In tebi, pšenica, že klone glavica?
Ti čednosti zlatih bogata devica
boš s hlapcem prišla in s pasovi navzkriž.
V valoviti tujine.
J-olnočnim strahovom nazdravlja mrak,
skozi dušo gre jasen trak,
od mrtvih do še nerojenih dni
nad žalostno dušo o polnoči
se tih in samoten sprehaja
in strune odbegle radosti,
izplakane davno bridkosti
prebira od kraja do kraja.
Njen poljub izzvenel,
njen korak je odpel
kot vzdih odpovedi polnega mol-akorda.
Ah, kedaj bo, kedaj
pripel mi nazaj?
Nikoli več; ali pa . . . morda, morda.
In tema njenih kit
v zlato naših žit
je padla, zagasnila, umrla;
nič več do srca
mi ne sije tema,
kot prej je sijala, bolesti mu trla.
Ti žitni val,
kaj si dejal,
ko sem trgal iz zlatega se ti objema?
„Prosto ti, kamor ti sije dan!
Pojdeš in prideš tujine pijan —
samo da sokov ti vseh ne izžema!
Pastuškin: Odkrita beseda. — Aristides: Vendar.
69
Ti boš v dalji zvenel,
jaz bom v daljo šumel
in vem, da boš čul me, pobratim;
če prideš bogat,
pozdravljen, brat,
če reven, te spet obogatim."
Polnočnim strahovom nazdravlja mrak. Ti val si prorok; in moj korak obsenčil je tvoje pesmi glas, opasal ga je tvoj zlati pas, da sope nazaj v tvoje zlate okove. Udarja spomin ob strune, udarja, in preden bo videla rožna te zarja, se, val, ti moj jasni pozdrav odzove.
Odkrita  beseda.
vJdkodi temna gubica                Rad vidim centifolijo
na sreči zidani?                          oboževano te,
Ta tvoja slava, ljubica,               ki vsi jo verno molijo
že nič kaj prida ni.                     še rajši z mano te.
•¦•-«-
Aristides
Vendar.
jSaj vem, da je vse pri koncu,
in ptič je solncu
obrnil črno perot.
Saj vem: iz samot,
kjer cvetle so rože naju dveh,
kjer srebrni val — naju  smeh
udušil je brez trepetanje
v te lepe pomladnje sanje;
saj vem: iz temot,
ki vanje gre ena sama pot:
najina pot,
gre tih povratek s sklonjeno glavo,
gre srce težko kot oblak,
ki v plašča pretemnega temnem dnu
Pastuškin: Zmaj. — Ksenij Verin: Jutro.
451
In peti sobratov gorje in šesti samotno srce, a sedmi ljubav je pogažena v prah — in tega me najbolj je strah.
Z m a j.
j^asne mesec, pada za Gorjance, dogoreva medlo, medlo. Tam sedla polnoč si svoje vrance, zdaj se je zagnala v sedlo.
Nad   menoj peketa polnoč in meni zaspati ni moč.
Imel sem ljubico. Bila je mlada
in lepa, v žametasti jopici,
in zvesta, in imela me je rada,
posedala sva tam na klopici
in mehkih sva besed si šepetala,
tako natiho, culo ni uho,
samo srce ...  A zdaj, ti moja mala,
vse to je nekam daleč, daleč šlo.
Nad menoj peketa polnoč in meni zaspati ni moč —
od mladosti. Po možganih  orje s korenino žlahtna trta, tisti lep zakaj svoje razorje, tisti zmaj, in vrta, vrta . . .
Ksenij Verin:
Jutro.
JLotrkali na tvoje okno so in rekli žarki: Ljubezni čas je zdaj, prekrasna, vstani, prinašam vonj vijolic ti, ki so jih polni parki, in himne rož, ki cvetejo v pomladi rani . . .
29*
452               Milan Pugelj: O polnoči.    — Bele breze. — Spoznanje.
In kot da verzom žarkov bi refren zapeli, pod oknom so vzbudili se kostanji in presenečenja so čudnega vzdrhteli ob mladi zarji, svoji ljubici jutranji.
In ti s slastjo si pila zlatih solnčnih selov
besede sladke, kot da si Madona,
ki vzradostil pozdrav jo Gabrielov —
a zabila si, da te čaka mučeništva krona! . .
Milan Pugelj:
O polnoči.
v) polnoči — ali lipa šumi,               Ali mi vino po žilah hrumi,
ki zunaj pod oknom rase,                   ki smo ga pili drugovi?
ali spomini iz teme privro                  Ali je hrepenenje to
na davne in srečne čase?                   po vesni mladi in novi —
O polnoči — ali struna zveni             Tiho, vse tiho je.  Senca beži
po starem klavirju napeta,                  po stropu k mesečnim   rižam,
ali sred srca glasek droban                zunaj pod oknom lipa šumi —
pesem zapeti obeta?                           kakšnim časom se bližam?
Bele breze.
j8
ele breze so kakor misli            Temno je. Vse drevje je trhlo,
belih in brezskrbnih dni,                 listje vene, pada, bledi,
bele breze, bele breze,                    pesem tožna plava med debli,
v mojih gozdih vas nič več  ni.       ranjena srna v meglo ječi.
Spoznanje.
To je spomlad — ta dež in blato, to je majnik — ta mraz in piš, to je življenje — zavist in jeza, to je ljubav — strasti paradiž!
Sen mladeniča mine naglo, v ognju življenja v spomine zgori, maske ciljem padejo z lica, gadno nagoto vzrejo oči.