917
Noči
P. B. Shelley
Preleti vale zahodnih daljin,
Duh Noči zdaj! Ven iz meglenih vzhodnih votlin, kjer podnevi ves sam vekomaj predeš sanje slasti in strahu, da si podoben sreči itn zlu,
vzplahutaj!
V sivi plašč, ki v njem zvezde žare,
zavij  se Noč! Tvoji lasje naj Dan oslepe, v tvojih objemih naj bo ob moč, potem prek mest in polj in voda s čar no šibo do slednjega —
pridi že, Noč!
Ko vstanem in zarja rdi,
si ti moj vzdih, ko rose na drevju in rožah več ni, ko poldan leži težak na njih, ko truden odhaja k počitku dan, mudeč se kot gost, ki ti ni zanj,
si ti moj vzdih.
Pa je prišla tvoja sestra Smrt:
Ti zame mi? In sen, tvoj sinček, v očeh zastrt, mrmraje, podoben čebelici: Smem sesti semkaj ob tvojo stran? Ti zame ni? Pa dahnem vanj:
Ne, ni mi, ni.
Smrt bo prišla, ko ti boš tam spod,
prej ko slej — sen bo prišel, ko pojdeš odtod; ne tega ne one ne prosim, glej, kar prosim tebe, ljubljena Noč — pridi že s krili plahutajoč,
čim prej, čim prej!
Prevedel Matej Bor
918