34 Glasnik SED 60|1 2020 * Helena Motoh, dr. filozofije, izr. prof., višja znanstvena sodelavka, ZRS Koper; helena.motoh@zrs-kp.si. ― Pričujoči prispevek je nastal v okviru projekta Vzhodno- azijske zbirke v Sloveniji: Vpetost slovenskega prostora v globalno izmenjavo predmetov in idej z Vzhodno Azijo (2018–2021) (št. J7-9429) in programske skupine Azijski jeziki in kulture (P6-0243), ki ju iz državnega proračuna financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS). Neevropske zbirke v slovenskih muzejih Helena Motoh* Uvod Prve dni septembra 1930 je v ljubljanski park Tivoli obis- kovalce vabila peta jesenska prireditev Ljubljanskega ve- lesejma, znana tudi kot Ljubljana v jeseni. 1 V paviljonih je bilo predstavljenih več tematik. Osrednja razstava, katere pokrovitelj je bil dr. Anton Korošec, tedaj »minister za šume in rude« (Dular 1930: 8), je bila posvečena gozdars- tvu in lovu, predstavljene so bile še lesna industrija, obrt, higiena in celo kinologija. V paviljonu K je prvič gosto- vala tudi »misijonsko-etnološka razstava«, ki je v dveh prostorih povezala veliko število raznolikih razstavnih predmetov, med drugim neprenehoma delujoči avtomat- ski tiskarski stroj, kožo mandžurskega tigra in budistične kipe. Ob obisku visokih gostov sta se razstavljenim pred- metom pridružili še v kimona oblečeni znana ljubljanska Japonka Tsuneko (Marija) Skušek in njena hči. Ljubljanska prireditev ni bila za tisti čas nič nenavadne- ga, podobne velesejme in pripadajoče etnološke in/ali mi- sijonske razstave so prirejala vsa večja evropska in tudi 1 Ob vsakoletnih velesejemskih prireditvah, ki so bile bolj tržnega značaja in so jih na sejmišču v Tivoliju pripravljali od leta 1921, je bila od leta 1926 vsako leto v začetku septembra tudi razstava Ljubljana v jeseni. Ta malce bolj izobraževalna razstava je privablja- la širšo publiko, poleg tržnih je predstavila tudi domoznanstvene in druge poljudne vsebine (prim. Dular 1940: 80–82). ameriška mesta. Slovenski del te zgodbe, ki je bila še zlasti dinamična v obdobju med obema vojnama, pa doslej z ne- kaj izjemami ni bil podrobneje raziskan in predstavljen, čeprav je to zanimivo tako za zgodovino misijonov kot zgodovino slovenskih stikov z zunajevropskimi deželami. Delno so, večinoma v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani, ohranjeni tudi predmeti s teh razstav, žal pa se je v vojnem in povojnem obdobju za številnimi izgubila sled. V članku misijonske razstave na Slovenskem najprej umestim v širši kontekst in zgodovinski razvoj, v nadal- jevanju pa analiziram tako misijonske razstave na Slo- venskem v prvi polovici 20. stoletja kot iniciative, ki so prispevale k njihovi organizaciji, ter pojave, ki so izšli iz omenjenih razstavnih praks. Nastanek misijonskih razstav in misijonskih muzejev Misijonske razstave so – prav tako kot misijonski muzeji, o katerih več v nadaljevanju – nastale iz uveljavljene in dobro organizirane prakse zbiranja predmetov in doku- mentov v misijonih in dokumentiranja misijonarskih ak- tivnosti. Z zbiranjem predmetov, ki so bili bodisi didak- tično reprezentativni bodisi navdušujoče nenavadni (ali kar oboje hkrati), so kot misijonarji organizirano začeli že jezuiti. V zgodnjem obdobju jezuitskih misijonov sta bili zbiralna in razstavna praksa ločeni, predmete, ki so Izvleček: Članek obravnava misijonske razstave na Sloven- skem v prvi polovici 20. stoletja. Umešča jih v širši kontekst in zgodovinski razvoj tovrstnih razstavnih praks ter se podrobneje posveča zbirkam kuriozitet in zgodnjim misijonarskim muzejem, pa tudi prepletu misijonskega in etnografskega pristopa. Razde- la povezavo med misijonskimi muzeji kot stalnimi in razstavami kot začasnimi postavitvami. Še zlasti analizira iniciative, ki so prispevale k organizaciji teh razstav, in fenomene, ki so izšli iz teh razstavnih praks. Podrobneje se posveča tudi postavitvam na Ljubljanskem velesejmu ter potujočim in enkratnim misi- jonskim razstavam. Ključne besede: misijonske razstave, misijonski muzeji, misi- jonske družbe, Slovenija, zgodnje 20. stoletje Abstract: The paper deals with missionary exhibitions in Slo- venia in the first half of the 20th century. It contextualizes them within a wider framework and historical development of such exhibition practices. It puts a special focus on the collections of curiosities and early missionary museums, while also analys- ing the intertwined missionary and ethnographical approaches. It also analyses the relation between permanent missionary museums and temporary exhibitions. It explores the initiatives that contributed to the organisation of the exhibitions and the phenomena that developed from the exhibition practices. It pro- vides a detailed analysis of the displays that were part of the Ljubljana Fair, both travelling exhibitions and one-time mission- ary exhibitions. Keywords: missionary exhibitions, missionary museums, mis- sionary societies, Slovenia, early 20th century AZIJA MED TIGRI IN MALIKI Misijonske razstave v Sloveniji v prvi polovici 20. stoletja Izvirni znanstveni članek | 1.01 Datum prejema: 15. 1. 2020 Glasnik SED 60|1 2020 35 Neevropske zbirke v slovenskih muzejih Helena Motoh jih zbrali misijonarji, so razstavljali ugledni posamezniki in družine, pozneje pa tudi evropske inštitucije. Jezuitska praksa zbiranja predmetov se je vpela v tradicijo sorodno organiziranih zbirk, t. i. kabinetov čudes, ki so vse od re- nesanse navduševali evropsko elito. Sprva je beseda »ka- binet« v različnih jezikovnih inačicah pomenila omaro, v kateri lastniki hranijo dragocene in redke predmete in primerke. V bližnjih nemško govorečih krajih je ta oma- ra dobila posebno ime – Kunstschrank (Hooper-Greenhill 1992: 120). Ko so izrazi za »kabinet« že začeli označevati posebne sobice ali sobe, namenjene razstavljanju zbranih kuriozitet, se je njihovo ustvarjanje in vzdrževanje razširi- lo kot priljubljena zabava premožnih in izobraženih in kot znamenje prestiža. Kabineti čudes so bili namenjeni pred- vsem ogledovanju in občudovanju izbrane publike, niso pa še imeli značaja za javnost odprtih zbirk. Kot ugotavlja Eilean Hooper-Greenhill (1992: 84), verjet- no ni naključje, da so se kabineti čudes pojavili prav v re- nesansi, ko se je premestilo razmerje spoznavajočega sub- jekta do stvarstva in sveta. Srednjeveški kozmološki svet urejene kreacije, simetrije in redov je zdaj z reprezentacijo poustvarjen v kabinetih čudes; to pa je sedaj že človeška in ne božja domena, je delo aktivnega renesančnega subjekta, informiranega in formiranega z dognanji zgodnje moderne znanosti. S to prelomnico je že zaznamovana delitev med umetnostjo – človeškimi artefakti in naturalio – rastlina- mi, živalmi in predmeti iz narave. Kabineti čudes so na pr- vi pogled izgledali kot kaotično organizirane zbirke, v njih so kitovi okli stali ob oljnih slikah, minerali ob nagačenih živalih, okultistični predmeti pa ob zemljevidih daljnih de- žel. Po Hooper-Greenhillovi je treba pogledati tudi onkraj kuriozitetnosti in prepoznati drugo plat teh asemblažev, v kateri osvobojeni renesančni subjekt poskuša svet repre- zentirati in nato občudovati kot theatrum mundi (Hoo- per-Greenhill 1992: 82), ki ga je (po)ustvaril, kategoriziral in obvladal z močjo svojega razuma. Ta dvojnost čudenja in organizirane reprezentacije vsaj v zgodnjem obdobju zaznamuje tudi muzeje, ki so postopo- ma nastajali iz prakse ustvarjanja kabinetov čudes, števil- ne elemente te logike pa lahko prepoznamo tudi v speci- fičnem žanru misijonskih razstav in misijonskih muzejev. Za prvi jezuitski muzej velja zbirka, ki jo je sredi 17. sto- letja v rimskem jezuitskem kolegiju – sprva v svoji lastni spalnici – zbral jezuitski polihistor Athanasius Kircher. Poznejši Museum Kircherianum je poleg Kircherjevih izumov, mehanizmov in drugih kuriozitet postopoma vse več predmetov pridobival iz misijonov (prim. O‘Malley idr. 1999: 179; Merrill 1989: xxvii), še zlasti močna je bila Kircherjeva fascinacija s Kitajsko. Kot nekakšna tiskana verzija kabineta kitajskih čudes je leta 1667 izšlo njegovo veliko delo China Illustrata z natančnimi opisi in prika- zi kitajskih posebnosti, flore, favne, pisave, mitologije in marsičesa drugega. Po zatonu jezuitskih misijonarskih podvigov v drugi polo- vici 18. stoletja in drugih spremembah v misijonarskih ak- tivnostih sta do ponovnega razmaha misijonskih muzejev in razstav minili še dve stoletji. V 19. stoletju so misijo- narske zbirke začele ponovno nastajati v povsem drugem kontekstu. V številnih delih sveta so katoliške misijone zamenjali protestantski, novemu obdobju misijonarjenja pa je svoje dodal tudi razcvet kolonializma; ta razlika je bila še zlasti opazna v odnosu do azijskih dežel in ljud- stev. Zbirke s prikazom posebnosti daljnih dežel so naj- prej – ločeno od misijonarskih podvigov – začele nastajati pod pokroviteljstvom kolonialnih družb. Vzhodnoindijska družba je v prostorih svoje londonske uprave že leta 1801 odprla prvi »Vzhodnoindijski muzej« (Siegel 2008: 314), ki je prikazoval tako budistične kipce kot nagačene živali in odlitke obrazov, dlani in stopal »vseh plemen Severne Indije«. Že površen pregled naštetih predmetov pokaže, da je muzej vključil tudi predmete iz delov Azije, ki jih oznaka »Vzhodna Indija« sicer ni vključevala – Kitajske, Japonske ipd. Tovrstna geografska – in prav tako histo- rična – ohlapnost je bila značilnost kolonialnih muzejev, ohranjale pa so jo tudi misijonarske zbirke. Ponovno oživitev misijonskih muzejev je nato sprožil razcvet protestantskih misijonarskih prizadevanj (Sie- gel 2008: 314). Poleg številnih v misijonih razstavljenih zbirk so misijonarske družbe začele razstavne zbirke or- ganizirati tudi v matičnih deželah, med prvimi leta 1814 odprti muzej Londonske misijonske družbe. V njem so bili predmeti, zbrani na Tahitiju, Kitajskem, v Južni Ameriki in Južni Afriki (Wingfield 2017a: 231). Predstavitev vers- tev, ki so se jim domorodci odpovedali ob prevzemu krš- čanstva, je bila med ključnimi muzejskimi vsebinami. Kot opozarja Chris Wingfield, pa v teh postavitvah ne smemo videti le propagandnega orodja, saj so poleg tega (vse bolj) poudarjale tudi druge vsebine: floro in favno, lokalne proi- zvode, oblačilno kulturo in orožje (prim. Wingfield 2017b: 109–128). Kolonialne razstave so se začele v drugi polovici 19. sto- letja prepletati s t. i. svetovnimi razstavami, ki so na enem mestu prikazovale produkte in specifike držav sveta. Te- mu novemu poskusu globaliziranega theatrum mundi so se sprva pridružile protestantske, pozneje pa tudi katoliške misijonske družbe. Za katoliške zbirateljske in razstavne prakse je bila prelomnica velika misijonska razstava leta 1925 v Vatikanu. Pod pokroviteljstvom papeža Pija XI. jo je zasnoval Wilhelm Schmidt, verbit, tj. član Družbe božje besede. 2 Vsebino misijonske razstave je bistveno zazna- movala Schmidtova specifična religiološka teorija, ki jo je razvil v dvanajstih knjigah monumentalnega dela Izvor ideje Boga (Schmidt 1912–1954). Schmidt je dokazoval 2 O kompleksnem odnosu verbitov do lokalnih prebivalcev in njiho- vih verovanj v krajih, kjer so delovali, ter o zbirateljskih praksah na terenu prim. Corbey 2015. Glasnik SED 60|1 2020 36 Neevropske zbirke v slovenskih muzejih Helena Motoh obstoj primarnega monoteizma, od katerega naj bi se ljud- stva sveta z materialnim razvojem oddaljila. Šele katoliška vera naj bi ta ljudstva popeljala nazaj k monoteizmu. To teorijo je s predmeti, zbranimi v misijonih po vsem svetu, prikazal v osrednjem delu razstave, t. i. etnološki galeriji (Paine 2013: 85–86). Vatikanska misijonska razstava je v katoliškem svetu sprožila pravo gibanje misijonskih raz- stav in muzejev. Ti so hkrati igrali več vlog, poleg očitne – popularizacije misijonskega dela, ki naj privabi poten- cialne misijonarje in donatorje – so bile njihove ambicije tudi didaktične. Domači javnosti so s predmeti, slikovnim gradivom in z drugimi, včasih zelo inovativnimi sredstvi prikazovali etnološke posebnosti dežel in njihovih prebi- valcev. Črpali so tudi iz metod, ki so jih v ta namen upo- rabljale prav tako priljubljene etnološke razstave, ki so se kot laične različice misijonskih razstav prav tako delno razvijale pod okriljem »svetovnih razstav«, »kolonialnih razstav« in podobnih prireditev. V najeksplicitnejši obliki so etnološke razstave prikazovale tudi žive predstavnike omenjenih ljudstev (prim. npr. Hinsley 2016; Graham 2014; Ličen 2018). Misijonske zbirke med muzeji in razstavami Pred drugo svetovno vojno so po vzoru misijonskih zbirk po Evropi tudi v Sloveniji začele nastajati stalne zbirke predmetov iz misijonov; razstave so bile za javnost odprte tudi daljše časovno obdobje. T. i. »misijonski muzeji« so nastali v treh misijonskih organizacijah: v Klaverjevi druž- bi, pri lazaristih in jezuitih. Po raziskavah Marka Freliha in Anje Koren (2016) je bila Klaverjeva družba, ki ni bila redovna skupnost, nekakšen unikum. Kot laiška družba je želela pomagati misijonarjem in misijonskim ustanovam v Afriki. Leta 1888 ustanovljeno družbo so vodile izključno ženske, izpostave pa je imela po vsem avstro-ogrskem ce- sarstvu in v bližnjih regijah (Frelih in Koren 2016: 5–7). V Ljubljani je družba začela delovati leta 1906, leta 1929 pa se je preselila v stavbo na Taboru poleg lazaritske cerkve Srca Jezusovega, kjer je odprla tudi muzej s predmeti iz afriških misijonov. Muzejsko zbirko Klaverjeve družbe po številnih selitvah danes hrani Slovenski etnografski muzej (Frelih in Koren 2016: 6–16). Dne 12. junija 1935 je bil pri jezuitski cerkvi Sv. Jožefa na Poljanah v Ljubljani odprt misijonski muzej, posvečen misijonu jugoslovanskih je- zuitov v Bengaliji, 3 znan tudi kot »Bengalski muzej« oz. »Indijski muzej«. Tudi predmete iz te zbirke danes hrani Slovenski etnografski muzej. Tretjo večjo muzejsko zbir- ko s predmeti iz misijonov v Aziji in Afriki je ustvarilo misijonsko središče lazaristov v Grobljah, katerega pre- moženje in prostori so bili žal uničeni (in izgubljeni) med drugo svetovno vojno. 3 Za več podrobnosti o statusu tega misijona glej Motoh 2019. Dvorana indijskega muzeja v cerkvi Sv. Jožefa v Ljubljani (vir: Naš indijski misijonski muzej 1935: 44). Zapuščini jezuitskega muzeja in muzeja Klaverjeve druž- be sta po spletu srečnih okoliščin kljub zelo turbulentnemu zgodovinskemu dogajanju sredi 20. stoletja v razmeroma dobrem stanju preživeli do danes. Zbirki, ki sta ostali v Slovenskem etnografskem muzeju, sta bili že in bosta brez dvoma še predmet raziskav (prim. npr. Frelih in Koren 2016). Pričujoči članek je posvečen razstavni obliki, ki je bila po svoji naravi bolj prehodna oz. začasna in je za njo zaradi tega ostalo tudi precej manj otipljivih sledi – mi- sijonskim razstavam. Te so bile v 30. letih 20. stoletja v slovenskem prostoru sorazmerno pogoste ter presenetljivo priljubljene in odmevne. Sam termin misijonska razstava je zajemal tri različne vsebine, ki so bile pogosto – ne pa vedno – razstavljene hkrati in z istim ciljem: pomagati misijonom. Prva vsebina misijonskih razstav je bila didaktična. Predstavljeni so bili zelo raznoliki predmeti iz misijonov, vse od flore in favne do obrtnih izdelkov in nepogrešljivih religijskih predme- tov in upodobitev religijskih praks oz. bogov in božanstev. Da bi dežele, kjer so bili misijoni, bolje predstavili domači publiki, so razstave pogosto vsebovale tudi didaktično gra- divo, zemljevide, pojasnila ipd. Druga vsebina misijonskih razstav je bila promocijska. Razstave so predstavljale in slavile misijonarsko aktivnost, zgodovino misijonarskega udejstvovanja ter misijonarskih družb in redov. S promocijskega stališča sta bila kot dokaz, da k velikemu misijonarskemu podvigu lahko prispevajo tudi majhni narodi, pogosto predstavljena slovenska misi- jonarja Ignacij Knoblehar in Friderik Baraga. V medvojnem obdobju je pomembno vlogo igrala tudi nacionalna zavest, saj se je poudarjalo, da so to »naši« misijonarji in – v pri- meru bengalskega misijona – (domnevno) »naši«, torej jugoslovanski oz. slovensko-hrvaški misijoni. Promocija je apelirala tudi na obiskovalce, ki naj bodisi pomagajo misi- jonom z molitvijo, nakupom izdelkov, donacijo, naročnino na misijonski tisk in s podobnimi dejanji bodisi razmislijo, da bi se misijonarjem in misijonarkam celo sami pridružili. Za zbiranje darov so uporabljali tudi t. i. »zamorčke« oz. »bengalčke«, nabiralnike z vgrajenim mehanizmom, ki so, ko je vanjo padel kovanec, »pokimali« z glavo. Glasnik SED 60|1 2020 37 Neevropske zbirke v slovenskih muzejih Helena Motoh Tretja vsebina, ki je bila včasih del misijonskih razstav, včasih pa so bili temu posvečeni samostojno organizirani dogodki, so bili t. i. »misijonski bazarji«. V dobro misi- jonov so prodajali donirane izdelke in predmete, pogosto vezenine, posteljno perilo, prte ipd. Pri organizaciji tega tipa prodajnih misijonskih razstav je bil zelo aktiven red frančiškank Marijinih misijonark. Misijonske razstave v Sloveniji do druge svetovne vojne Prva misijonska razstava, o kateri imamo zanesljiva poročila, 4 je bila ob V. Slovenskem katoliškem shodu sep- tembra 1923 v Deželnem muzeju (prim. npr. Letno poro- čilo 2017: 108). Z drugim velikim cerkvenim dogodkom, s sedmim Mednarodnim akademskim misijonskim kon- gresom, je leta 1930 sovpadla tudi prva velika razstava na Ljubljanskem velesejmu. Kongres je v organizaciji vati- kanskega mednarodnega misijonskega centra v prvih dneh septembra potekal hkrati z velesejemsko prireditvijo. Prva misijonska razstava je bila vključena v program velesejma in poimenovana »misijonsko-etnološka razstava«. Med predmeti iz misijonov v Afriki, Aziji, Amerikah in Oceaniji so bili natančno predstavljeni Bengalija in indijska verstva, nekateri viri pa omenjajo, naj bi bila razstavljena tudi zbir- ka inženirja Ferda Lupše: tajski budistični kipci in Lupševe oljne slike tajskih templjev (Misijonska razstava 1930/31: 23–24). Predstavili so tudi misijonsko aktivnost in sočasne slovenske misijonarje z njihovimi rokopisi, misijonski tisk v Sloveniji in drugod, razglednice iz misijonov in drugo gra- divo. Na osrednjem mestu predstavitve misijonske aktivno- sti sta bila oljna portreta Knobleharja in Barage ter delujoči avtomatski tiskarski stroj Misijonske tiskarne. Predmete za etnološki del je prispevala Tsuneko Skušek, ki je s svoji- mi pohištvom, paravani, lestenci, tigrovo kožo in porcela- nom opremila eno japonsko in eno kitajsko sobo. 5 Tsuneko Kawase Kondo (pozneje tudi Marija Skušek) je bila žena nekdanjega avstro-ogrskega mornariškega oficirja Ivana Skuška ml., ki je ob vrnitvi iz Kitajske po prvi svetovni voj- ni v Ljubljano prinesel izjemno zbirko kitajskih predmetov in pohištva. Po njegovi smrti leta 1947 je vdova predmete podarila Slovenskemu etnografskemu muzeju, ki še danes hrani t. i. Skuškovo zbirko (Čeplak 2012: 98–117, glej tudi Hrvatin 2020). Tsuneko je s svojo hčerko (iz prvega zako- na) Eriko na sejmu v japonski noši sprejemala pomembne obiskovalce in jim razlagala o razstavljenih predmetih (Mi- sijonska razstava 1930/31). 4 Zaradi velikega števila tovrstnih prireditev v opisanem obdobju po- dana kronologija gotovo nehote katero med njimi izpušča, vključuje pa tiste, o katerih je bilo v virih največ zanesljivih podatkov. 5 Za natančnejši popis postavitve gl. Misijonska razstava (1930/31). Kitajske sobe na misijonski razstavi (vir: Dular 1930: 88–89). Izjemno uspešni »misijonsko-etnološki« razstavi na Ljubl- janskem velesejmu so sledile številne druge, v 30. letih 20. stoletja je bil nedvomno vrhunec te dejavnosti na Slo- venskem. Julija 1931 so na Brezjah praznovali 1500-let- nico efeškega koncila, na katerem so Marijo proglasili za Mater Božjo. Ob tej priložnosti so na Brezjah organizirali številne dogodke, nekatere med njimi pa posvetili drugi aktualni iniciativi, zborovanju s podpisovanjem spomeni- ce z zahtevo po beatifikaciji škofa Barage. Ob tem so pri- pravili tudi misijonsko razstavo; morda je bila prav ta nato preoblikovana v potujočo razstavo. Pod pokroviteljstvom Družbe za širjenje vere in ljubljanske Unio Cleri se je še to jesen – z eksplicitno referenco na brezjansko razstavo – v slovenskih mestih začela serija misijonskih razstav. Raz- stava, ki so jo spremljala predavanja dr. Lamberta Ehrlicha in drugih, včasih pospremljena tudi s skioptičnimi slikami, se je iz Kranja (27. in 28. 9.) selila na Jesenice (11. 10.), v Škofjo Loko (18. 10.), Krško (24. in 25. 10.), Brežice (14. 11.), Cerklje (21. in 22. 11.), Šentjernej (začetek decembra), Škocjan pri Mokronogu (16. 12.) ter nasled- nje leto (1932) v Trebnje (31. 1.) in, najverjetneje, Presko (konec novembra). Takratni časopisi, predvsem Slovenec, so poročali o navdušenju nad razstavo, žal pa je zelo malo podatkov o razstavljenih predmetih in spremljajočih pre- davanjih in uporabljenem slikovnem gradivu. Naslednja velika misijonska razstava je bila organizirana v prvih dneh januarja 1933 v Beli dvorani Hotela Union v Ljubljani. Razstava, ki so jo organizirali lazaristi (Ki- tajska misijonska razstava 1933: 3), je poleg nekaj kosov kitajskega pohištva prikazala tudi budistične kipce, dru- ge kitajske lesene kipce in tiske z gledališko in mitološko motiviko. Razstavljeni so bili še primeri kitajskih pokri- val in oblačil, kitajski denar, kitajske knjige in slikarstvo. Pri pripravi razstave je sodeloval misijonar na Kitajskem Jožef Kerec, ki je takrat obiskal Slovenijo in je poleg mi- sijonskega muzeja, frančiškanov, salezijancev in Lamber- ta Ehrlicha zanjo prispeval tudi nekaj predmetov. Kot je poročal Slovenec (Kitajska misijonska razstava 1933: 3), Glasnik SED 60|1 2020 38 Neevropske zbirke v slovenskih muzejih Helena Motoh so na razstavi od časa do časa na gramofonu zavrteli celo kako kitajsko skladbo. Istega leta je misijonsko razstavo v svoj program ponovno vključil Ljubljanski velesejem oz., natančneje, jesenska prireditev Ljubljana v jeseni. Tokrat si je na štiri dele raz- deljena misijonska razstava paviljon M delila s higiensko razstavo (»Ljubljana v jeseni« 1933: 4). Prvi del je bil z dvema slikarskima portretoma, z njegovimi knjižnimi in slikarskimi deli ter biografijami posvečen misijonarju Ba- ragi. Drugi trije deli so bili geografsko razdeljeni. Prvega, posvečenega Indiji, so pripravili jezuiti iz bengalskega mi- sijona. Po pričevanju Jutra je obsegal »indijske malike, strašne po svoji zunanjosti, a velike umetniške vrednosti« (»Ljubljana v jeseni« 1933: 4). Kitajski del je obsegal po- barvane dežnike, pahljače in tiskovine v kitajskem jeziku, jedilne paličice in kitajske obredne instrumente. Slovenec piše, da so predmete zanj prispevali misijonarja Jožef Ke- rec in Engelhard Avbelj ter drugi misijonarji, dragoceno kitajsko pohištveno garnituro pa je prispeval Lambert Ehrlich (Misijonska etnografska razstava 1933: 4). Jutro navaja, naj bi Marijine misijonarke prispevale vezenine iz različnih kitajskih pokrajin (»Ljubljana v jeseni« 1933: 4). Slovenec omenja tudi, da je afriški razdelek, ki ga je pri- pravila Klaverjeva družba, med drugim obsegal predme- te afriških ljudstev, kačje kože in izdelke misijonskih šol (Misijonska etnografska razstava 1933: 4). Leta 1934 so dve misijonski razstavi organizirale ses- tre iz reda frančiškank Marijinih misijonark. Prva je bila sredi januarja v dvorani Zadružne gospodarske banke v Mariboru, druga pa novembra v Lichtenturnovem zavo- du v Ljubljani. Razstava v Mariboru je poleg večjega šte- vila predmetov iz Kitajske, Japonske, Indije, s Havajev, iz Belgijskega in Francoskega Konga in z Madagaskarja predstavila tudi izdelke, ki so jih sestre izdelale za prodajo, predvsem vezenine in tekstilne izdelke za dom (Maribor- ske nedeljske vesti 1934: 3). Ljubljanska razstava je po opisu sodeč predstavila manj predmetov iz misijonov, ti pa so imeli poleg množice tekstilnih izdelkov bolj dekorativ- no vlogo. Kot navaja Slovenec (Misijonska razstava 1934: 3), je predmete za razstavo posodil misijonski muzej, na ogled pa so bili »maliki, razni ročni izdelki iz Kitajske in Afrike in več eksotičnih živali in ptičev iz Afrike«, poleg tega pa še »kot zapestje debela afriška kača« in prenosni oltarček, kakršnega uporabljajo misijonarji. Februarja 1935 je bila misijonska razstava v Celju najver- jetneje organizirana podobno kot potujoče misijonske raz- stave izpred štirih let. Poleg tridnevne razstave predmetov iz misijonov je celjska Ljudska čitalnica organizirala tudi misijonska predavanja s skioptičnimi slikami. Zadnji razcvet misijonskih razstav v predvojnem obdobju sega v leto 1937. Poletje v novoustanovljenem misijon- skem središču lazaristov v Grobljah je zaznamoval misi- jonski teden, med katerim so organizirali tudi odmevno misijonsko razstavo (Lepa misijonska prireditev 1937: 2). Septembra je na Ljubljanskem velesejmu ponovno gosto- vala misijonska razstava, tokrat izključno posvečena Indi- ji. Zasnoval jo je jezuitski misijonar Anton Vizjak, ki je bil v prvih letih te jugoslovanske misijonske postojanke misi- jonar v Basantiju. Od vseh misijonskih razstav je bila prav ta najbolje dokumentirana tako v dnevnem časopisju kot misijonskem tisku. Razstava je bila razdeljena na dvanajst delov (Obiščite vsi 1937: 34). V prvem so bili predstavlje- ni Indija, njen položaj v svetu in položaj »jugoslovanskega misijona«, v drugem pa postojanke jugoslovanskih misijo- narjev v Indiji. Osrednja misijonarska postaja v Basantiju je bila v tretjem razdelku predstavljena z modelom v veli- Predmeti na razstavi v Hotelu Union januarja 1933 (vir: Trontelj 1934: 1 10–1 1 1). Glasnik SED 60|1 2020 39 Neevropske zbirke v slovenskih muzejih Helena Motoh kosti 1 : 100. V četrtem delu razstave sta bila v merilu 1 : 10 poustvarjena palača zamindarja, indijskega veleposest- nika, in bengalski trg. Ob miniaturah stavb so predstavili še različne prebivalce, fakirje, trgovce, kmete, obrtnike ipd. Morda so za ponazoritev teh poklicev in družbenih skupin uporabili skupino kipcev iz indijskega muzeja, ki je danes v zbirki Slovenskega etnografskega muzeja. V petem delu razstave je bilo v merilu 1 : 5 postavljeno bengalsko naselje. Postavitev je vključevala hišo, hlev, kuhinjo in tropsko pokrajino okrog naselja s palmami, sadeži in pridelki, poleg tega pa tudi polje in poljedelsko orodje. V šestem delu je stal model bengalske hiše v na- ravni velikosti z »ljudmi v pristni noši in naravni velikos- ti« (Obiščite vsi 1937: 34), iz česar lahko sklepamo, da je šlo za kipe. Z ohranjene fotografije ni mogoče jasno skle- pati, ali so na razstavi prikazani živi ljudje ali zgolj lutke v naravni velikosti. Po časopisnih odzivih sodeč je največjo pozornost javnosti izzvala postavitev z naslovom Indijska džungla, ki naj bi jo skupaj zasnovali Anton Vizjak, mojster preparator Vik- tor Herfort in ravnatelj mestnih nasadov Anton Lap (Misi- jonska razstava 1937: 3). Na 40 m 2 veliki površini so med tropsko rastlinje postavili skupine indijskih živali, »3.20 m dolgega tigra z demonskim pogledom, ki napada bivola«, »kačo velikanko pitona, ki davi svoj plen« (Obiščite vsi 1937: 34) in še številne druge prizore. V osmem razdelku so predstavili velike portrete misijonar- jev in indijsko umetnost. Deveti del razstave so posvetili indijski mitologiji in kulturi. Religija je bila ponazorjena s kipi in slikami božanstev, z »bogoslužnimi in čarovni- škimi predmeti raznih verstev in pokrajin« (Obiščite vsi 1937: 34), kultura pa z vsakdanjimi predmeti in domačo umetnostjo. Zadnje tri razdelke so posvetili misijonski praksi, najprej s prizorom iz misijonskega življenja, nato z upodobitvijo smrti sv. Frančiška Ksaverija in nazadnje s tremi zvonovi, ki so bili namenjeni v bengalski misijon. Razstavo je dopolnil misijonski bazar z ročnimi deli, ve- zeninami ipd. Naslednje leto avgusta je bila v Škocjanu posebna misijon- ska razstava postavljena v spomin na misijonarja Ignacija Knobleharja. Spomladi 1939 so misijonsko razstavo na ljubljanskem Rakovniku organizirali tudi salezijanci. Pou- darek je bil na predmetih, ki jih je misijonar Kerec prinesel iz Kitajske, razstavili pa so tudi predmete, ki so jih sale- zijanski misijonarji poslali iz Ekvadorja, Indije in Japon- ske. Poleti 1939, ko je Ljubljana gostila kongres Kristusa Kralja, je mesto obiskal kitajski škof »Damjan Čeng«. 6 Predmeti, ki jih je prinesel s seboj, so bili na ogled na misi- jonski razstavi pri ljubljanskih uršulinkah. Razstava je po poročanju Slovenskega doma vsebovala tako »4000 let star kitajski žrtvenik in dragocene porcelanaste izdelke« kot »pretresljive fotografije iz kitajsko-japonske vojske« (Mi- sijonska razstava 1937: 2). Razstava je bila nato na ogled tudi na Ptuju, v Mariboru in Slovenski Bistrici. Iz poročil o razstavi in spremnih predavanjih kitajskega škofa lahko razberemo, da so največ pozornosti javnosti pritegnili prav vojni prizori. Od začetka vojne v Evropi jih je tedaj ločil le še mesec dni. Ko je azijske in evropske države zajela druga svetovna vojna, je bila misijonska aktivnost v glavnem onemogoče- na, med misijoni in matičnimi deželami so bile pretrgane tako komunikacijske kot finančne vezi. Ker so ostali pov- sem brez sredstev za preživetje, so še zlasti trpeli misijo- narji v manjših misijonih. Nenavadno desetletje in pol, ko se je svet Evropi intenzivno približal prav z misijonarsko dejavnostjo, je le slabo dokumentirano. Zbirke družb in redov so precej škode utrpele med vojno, po njej pa zaradi zaplemb cerkvenega premoženja. Od večjih zbirk v slo- venskem prostoru sta skozi ta proces sorazmerno ohranje- ni izšli le zbirka Klaverjeve družbe in zbirka jezuitskega indijskega muzeja. Precej večji izziv sta identifikacija in rekonstrukcija preostalih zbirk, predvsem pa rekonstruk- cija misijonskih razstav. 6 Verjetno Damian Cheng, glej Spletni vir 1. Fotografija »bengalske hiše« na Ljubljanskem velesejmu (vir: Kos bajne Indije 1937: 5). Nastop deklet v indijskih oblekah (vir: Kos bajne Indije 1937: 5). Glasnik SED 60|1 2020 40 Neevropske zbirke v slovenskih muzejih Helena Motoh Literatura in viri »Ljubljana v jeseni«. Jutro, 3. september 1933, 4. CORBEY , Raymond in Frans Karel Weener: Collecting While Converting: Missionaries and Ethnographics. Journal of Art Hi- storiography 12, 2015, 1–14. DULAR, Milan (ur.): Ljubljanski velesejem – jesen 1930. Lju- bljana: Uprava Ljubljanskega velesejma, 1930. DULAR, Milan: Ljubljanski sejem za naše gospodarstvo in kul- turo – Ob dvajsetletnici ljubljanskega velesejma. Kronika slo- venskih mest 7/2, 1940, 80–82. FRELIH Marko in Anja Koren: Odmevi Afrike – Echoes of Afri- ca. Stična: Muzej krščanstva na Slovenskem, 2016. GRAHAM, Laura R. in H. Glenn Penny: Performing Indigene- ity: Global Histories and Contemporary Experiences. Lincoln: University of Nebraska Press, 2014. HINSLEY , Curtis M. in David R. Wilcox (ur.): Coming of Age in Chicago: The 1893 World‘s Fair and the Coalescence of Ameri- can Anthropology. Lincoln: University of Nebraska Press, 2016. HOOPER-GREENHILL, Eilean: Museums and the Shaping of Knowledge. New York: Routledge, 1992. HRV ATIN, Klara: Golobje piščali iz Skuškove zbirke Sloven- skega etnografskega muzeja. Glasnik SED 60/1, 2020, 42–55. Kaj nam nudi kitajska razstava. Slovenec, 3. januar 1933, 3. KIRCHER, Athanasius. China illustrata. Amsterdam: Jacobum à Meurs, 1667. Kitajska misijonska razstava. Slovenec, 4. januar 1933, 3. Kos bajne Indije v Ljubljani. Slovenec, 5. september 1937, 5. Lepa misijonska prireditev v Grobljah. Slovenski dom, 21. junij 1937, 2. Letno poročilo katoliške cerkve v Sloveniji 2017. Ljubljana: Slo- venska škofovska konferenca, 2017. LIČEN, Daša: Razstaviti Drugega: Saidin prihod v Trst. Glasnik SED 58/1–2, 2018, 5–15. Mariborske nedeljske vesti. Ponedeljski Slovenec, 8. januar 1934, 3. MERRILL, Brian L. (ur.): Athanasius Kircher (1602–1680), Je- suit Scholar. Provo: Friends of the Brigham Young University Library, 1989. Misijonska etnografska razstava na velesejmu. Slovenec, 2. sep- tember 1933, 4. Misijonska razstava kitajskega škofa Čenga. Slovenski dom, 29. julij 1939, 2. Misijonska razstava na ljubljanskem velesejmu. Slovenski dom, 25. avgust 1937, 3. Misijonska razstava. Katoliški misijoni 2, 1930/31, 23–24. Misijonska razstava. Slovenec, 24. november 1934, 3. MOTOH, Helena: “Our Bengal Mission”: Negotiation of Natio- nal and Transnational Agendas by Interwar Yugoslav Missiona- ries in Bengal. Dve domovini/Two Homelands 50, 2019, 33–51. Naš indijski misijonski muzej v Ljubljani, I. del. Bengalski misi- jonar: Priloga Glasnika srca Jezusovega 3/11, 1935, 44. Obiščite vsi veliko misijonsko razstavo. Bengalski misijonar: Priloga Glasnika srca Jezusovega 5/9, 1937, 34. O‘MALLEY , John W., Gauvin Alexander Bailey, Steven J. Harris in T. Frank Kennedy: The Jesuits: Cultures, Sciences, and the Arts, 1540–1773, V ol. 1. Toronto: University of Toronto Press, 1999. PAINE, Crispin: Religious Objects in Museums: Private Lives and Public Duties. London in New York: Bloomsbury, 2013. SCHMIDT, Wilhelm: Der Ursprung der Gottesidee: Eine hi- storisch-kritische und positive Studie. Münster: Aschendorff, 1912–1955. SIEGEL Jonah (ur.): The Emergence of the Modern Museum: An Anthology of Nineteenth-Century Sources. New York: Oxford University Press, 2008. Spletni vir 1: BRENDER, Andreas: Catholic Hierarchy in China since 1307; http://www.bishops-in-china.com/default. asp?iId=KGKDH, 15. 12. 2019. TRONTELJ, Alojzij: Misijonske prireditve. Kalendar srca Jezu- šovoga 31, 1934, 108–111. WINGFIELD, Chris: »Scarcely More than a Christian Trophy Case?« The Global Collections of the London Missionary Socie- ty Museum (1814–1910). Journal of the History of Collections 29/1, 2017, 109–128. WINGFIELD, Chris: Missionary Museums. V: Gretchen Bug- geln, Crispin Paine in S. Brent Plate, Religion in Museums. Lon- don in New York: Bloomsbury, 2017, 231–238. Glasnik SED 60|1 2020 41 Neevropske zbirke v slovenskih muzejih Helena Motoh Asia between Tigers and Idols: Missionary Exhibitions in Slovenia in the First Half of the 20th Century The paper focuses on the phenomenon of missionary exhibitions in Slovenia in the first half of the 20th century. In the first part, it contextualizes missionary exhibitions within a wider framework and historical development of such exhibition practices. In this regard, it places a special focus on the collections of curiosities and early missionary museums, while also analysing the intertwined missionary and ethnographical approaches in the period in question. In the second part, the paper focuses on an analysis of the phenomenon of missionary exhibitions in Slovenia in the first half of the 20th century and also analyses the relation between permanent missionary museums and temporary missionary exhibitions. In order to explore these connections, it traces the history of three permanent missionary exhibitions: that of the St. Peter Claver Society, of the Lazarists and of the Yugoslav Jesuit mission in Bengal. Moreover, it explores the initiatives that contributed to the organisa- tion of these exhibitions and the phenomena that developed from these exhibition practices. It provides a detailed analysis of the displays and other characteristics of missionary exhibitions that were part of the Ljubljana Fair, those that were organised as travelling exhibitions and some other one-time missionary exhibitions. The exhibitions at the Ljubljana Fair in particular provide rich analysis material, since they were designed in a complex way, efficiently mixing the missionary agenda with didactic purposes.