JANEZ KRSTNIK DOLAR (OK. 1620—1673) Prispevek k zgodovini glasbe na Slovenskem v 17. stoletju JANEZ HÖFLER V raziskovanju in interpretaciji glasbene kulture 17. stoletja v Srednji Evropi, zlasti v južnonemškiii in avstrijskih deželah, nas pri- tegne neka prav za ta čas in za ta kulturno- zgodovinski prostor značilna, a v splošnem glasbenem zgodovinopisju še ne dovolj za- znavna resnica. Gre za aktiven, celo agresi- ven pojav novega protireformacijskega reda v vrsti tradicionalnih nosilcev profesionalne glasbene kulture, ki je kazal, da s svojo trd- no postavljeno šolsko organizacijo že tako in tako usodno poseže v zavest povprečnega srednjeevropskega izobraženstva. Kakor se zdi na prvi pogled neverjetno, da bi v poseb- ne obnoviteljske verske namene ustanovljeni in iz matičnih središč ozko in utilitamo vode- ni jezuitski red mogel vplivati na kaj več kot na nevtralizacijo reformacijskih ostalin, tako je res, da je le-ta v primerjavi z oslabljeno predreformacijsko zapuščino predstavljal v miselnem in umetnostnem smislu svež, že kar avantgarden impulz, ki je imel celo pomemb- no vlogo pri izoblikovanju kulturnozgodovin- ske in umetnostne kategorije baroka. O tem nam v našem glasbenozgodovinskem primeru govore prav jezuitske izkušnje v šolski orga- nizaciji. Vloga glasbene umetnosti v okviru šolske- ga in vzgojnega sistema jezuitskega reda je bila pri nas že dovolj poudarjena.^ Razlogi, da so jezuiti dajali glasbi tako vidno mesto med vzgojnimi disciplinami in v javnih ma- nifestacijah, so v določeni meri gotovo sad razmer, ki jih je za gledališko umetnost ob neki priložnosti povzel Stanko Skerlj :^ ver- jetno gre res tudi v glasbi za njene čutne možnosti in reprezentančne dimenzije, za nje- ne propagandne učinke tako navznoter v .'za- vesti slehernega posameznika, ki je zašel v jezuitsko izobraževalno kolo, kot navzven v javnosti, od katere je bil red družbeno in gmotno odvisen. Rezultat je bil preprosto ta, da so v pokrajinah, kjer ni bilo drugih res- neje zastavljenih glasbeno-vzgojnih zavodov, in tako je bilo tudi v islovenskih deželah, je- zuitski kolegiji predstavljali za določeno vrsto gojencev prave glasbene šole in v takšnih okoliščinah dajali, če se lahko tako izrazimo, svojemu zaledju svojo glasbenoumetnostno usmeritev. Tako nam posamezni primeri iz ljubljanskega kolegija jasno razodenejo, da je pomemben delež poklicnih glasbenikov raznih profilov, organistov, instrumentalistov, pevcev, mestnih in deželnih muzikov, delujo- čih na osrednjem Slovenskem, izšel prav od tam.' Glavna formalna in vsebinska postavka glasbenega dela na srednjeevropskih kolegi- jih je bil poseben ^^glasbeni« seminar oziro- ma »glasbeno« semenišče, namenjeno revnej- šim in glasbeno nadarjenim gojencem, ki so si s svojo glasbeno dejavnostjo in s pomočjo bolj ali manj stalnih štipendij omogočili štu- dij na kolegiju. Formalna diferenciacija takš- nega seminarja od drugih, namenjenih aristo- kratskim dijakom in dobrim plačnikom, v ustrezni slovenski literaturi, kolikor nam je znano, še ni bila navedena in ocenjena. Za tematski okvir pričujoče razprave je dovolj, da opozorimo na resnico, da se ljubljanski kolegij v tem ne razlikuje od drugih v nje- govi zemljepisni bližini. Sorodni dunajski se- minar sv. Ignacija in Pankracija, imenovan v primerjavi z drugimi dunajskimi seminarji, npr. cesarskim, sv. Barbare ali ogrskim, prav določno kot »Institutum pauperum Collegiali- um«, je nastal že v 16. stoletju.* Leta 1616 se je preselil v dietrichsteinsko hišo »auf der Freyung«, kjer je bila kapela sv. Pankracija, ki mu je dala ime. Seminar je oskrboval glas- bo v hiši profesov na Am Hof, kjer je bila tudi cerkev Devetih angelskih korov in od leta 1620 dalje jezuitsko gledališče; vodil ga je rektor z dvema prefektoma. Zajemal je v 17. stoletju okrog 30 za glasbo določenih se- minaristov (alumnov), imel pa je tudi nekaj plačujočih kon Viktor je v. Leta 1653 se je .spo- jil s seminarjem sv. Ignacija, ustanovljenim leta 1644, in se preselil k njemu na Wollzeile ter prevzel poleg svoje tudi njegovo ime.^ V graškem kolegiju je bil za glasbo pristojen zavod »Ferdinandeum«, imenovan tako po ustanovitelju nadvojvodi Ferdinandu III. (po- znejšem cesarju Ferdinandu II.) in tesno po- vezan z nadvojvodsko dvorno kapelo v času, ko je le-ta še obstajala (do leta 1619)." Ljub- ljanski »glasbeni« seminar imenuje njegova »Historia seminarii Labacensis... ab anno MDC«, ki predstavlja dragocen vir za glas- bene razmere v ljubljanskem kolegiju, ob pri- liki njegovega hišnega reda »Domus paupe- rum«' in mu pripisuje patrona sv. Rogacija- na in Donacijana. Med prvimi rektorji mu je bil znani Hrenov sodelavec in literarni orga- nizator Nikolaj Candik (Candek, 1603—1627), ki je leta 1614 prispeval med drugim štipen- dijo 40 goldinarjev za organista seminarja.^ V imenovani kroniki podani Catalogus, ki mu žal manjkajo leta med 1626 in 1645, navaja v povprečju nekaj nad sto seminaristov, od katerih je bilo za glasbo določenih alumnov nekako od dvajset do trideset, vodil pa jih je 82 poseben glasbeni prefekt (>>praefectus musi- cae«, »praefectus musices«); ta je imel ob- časno tudi svojega pomočnika.' Teh dvajset do trideset alumnov (imenova- nih ob neki priložnosti »musici seminari- stae«), bolj ali manj smiselno razvrščenih po potrebnih pevskih glasovih in instrumentih, kakor kažejo beležke v Historii/" je bilo je-, dro vse glasbene reprodukcije v ljubljan- skem jezuitskem kolegiju. Prav tu moramo iskati tudi odgovor na vprašanje, od kod glas- beniki pri uprizarjanju jezuitskih šolskih iger,*^ glasbeniki, ki jih je mogoče statistično določiti s primerjanjem imen, navedenih v ohranjenih ljubljanskih sinopsah in v kata- logu omenjene Historie. Bilo bi seveda pre- ozko, če bi glasbeno delo v kolegiju omeje- vali le na to skupino gojencev, zlasti kar za- deva petje, vsekakor pa bo res, da so prav ti bili nosilci zahtevnejše, bolj profesionalne glasbene reprodukcije,, kar jih je moralo do- volj uposobiti za poznejši glasbeni poklic, če so se po koncu študija zanj odločili. Tako splošno očrtani položaj glas enega dela v okviru jezuitskega šolskega sistema nam zadošča, da si moremo precizneje osvet- liti življenjsko pot Janeza Krstnika Dolarja. Gre namreč za jezuitskega glasbenega delav- ca in skladatelja, ki mu je red po sicer skromnih, a dovolj zgovornih podatkih omo- gočil uveljavitev njegovih glasbeniških .spo- sobnosti v formalnih mejah svojega sistema, vendar mu pri tem tudi dopustil prodor nje- govega ustvarjanja preko redovnih okvirov. Dolar je v glasbeno zgodovino stopil zar.a- di pomanjkanja bistvenih življenjskih podat- kov po dveh poteh. Slovensko zgodovinopis- je ga je poznalo kot kranjskega jezuitskega patra Nikolaja, ki je bil na Dunaju izdal zbirko Musicalia varia (1665).'^ Vir tega po- datka je Valvasor," zmoto v krstnem imenu pa je po Dragotinu Cvetku povzročilo dej- stvo, da Valvasor zanj ni vedel in je ;ia ustreznem mestu v besedilu zapisal koinven- cionalno kratico N., kar so si poznejši pisci (Pohlin, Dimitz itd.) razložili napačno kot Ni- kolaj.Na drugi strani ga je kot le po ime- nu znanega jezuitskega redovnika in sklada- telja češkega rodu spoznalo češko in avstrij- sko zgodovinopisje. Vzrok takšni interpreta- ciji je bil v preprosti resnici, da so se dotlej upoštevana Dolar jeva dela bila ohranila le na gradu Kromefiž na Moravskem ter da se tamkaj njegovo ime pojavlja tudi v obliki, ki bi utegnila biti češkega izvora: Tolar, ToUar, oiroma Thollary^° (kar bi bilo mogoče v pre- glednejši ortografiji pisati ^>Tholarii«, verjet- no genitiv oblike »Thollarius«). S kritično presojo znanih virov ter pritegnitvijo podat- kov v Delničarjevem rokopisu Bibliotheca Lahacencis puhlica ter v jezuitski kroniki Historia annua Collegii S. J. Lahaci v Arhr/u Slovenije oz. v posamenih diarijih je Drago- tinu Cvetku uspelo dokazati, da gre v oboh omenjenih primerih za eno osebo slovenske- ga rodu, katere pravo ime je Joannes Bapti- sta Dolar.i' Rodil se je v Kamniku med leti 1654 in 1647 in je 1356 in 1658 poučeval na ljubljanskem jezuitskem kolegiju, leta 1658 so ga premestili v Passau, nato naj bi se sled za njim izgubila. Medtem pa se je sčasoma našlo še nekaj dotlej neznanih virov o Do- lar j evem življenju, kat«rih najpomembnejši 83 je njegov nekrolog v analih avstrijske jezuit- ske province. Ker želimo v naslednjih odstavkih rekon- struirati skladateljevo življenje v okvirih, ki jih dovoljujejo razpoložljivi podatki, navedi- mo najprej primarne vire, ki so nam sedaj za to na voljo. Od prej znanih nam sedaj ostaja Historia annua Collegii Societatis Jeiu Lahaci," na novo pa lahko naštejemo njegov omenjeni nekrolog na dan 13. februarja 1673,i8 ordinacijski protokol v dunajski škofiji po- svečenih duhovnikov^' ter prav tako še ne- upoštevana bratovščinska knjiga Bratovščine Marijinega vnebovzetja pri ljubljanskem ko- legiju.^" Nekrolog ima v začetku dvoje po- membnih dejstev: potrjuje, da je Joannes Baptista Dolar po rodu iz Kamnika na Kranjskem (»gente Carniolus, patria Litho- politanus«), ter navaja, da je umrl na Dunaju v hiši profesov kot vodja seminarja sv. Igna- cija in Pankracija, kakor je mogoče razbrati iz nadaljevanja nekrologa. In prav v tem okviru se pne njegovo življenje. Skladatelj se je torej nedvomno rodil v Kamniku, in sicer okoli leta 1620 ali 1621. Krstne matice kamniške župnije segajo žal le do leta 1622 nazaj, toda kažejo, da je bil pri- imek Dolar tam že v IV. stoletju znan in raz- širjen. Prvo omembo tega priimka zasledimo tu 11. septembra 1624, ko se je Gašperju in Magdaleni Dolar rodil sin Mihael .^i Gašper in Magdalena Dolar bi utegnila biti tudi skladateljeva starša. Da se je Dolar moral ro- diti približno leta 1620, lahko sklepamo po njegovem gimnazijskem študiju, ki ga je opravil v ljubljanskem kolegiju: 15. avgusta 1637 je bil namreč sprejet v tukajšnjo bra- tovščino Marijinega vnebovetja kot »studio- sus«.2^ Običajno je bilo, da so sprejemali go- jence v to bratovščino, ko so prestopili v raz- red poetikov. Humanistične študije (poetiko in retoriko) je moral končati v naslednjih dveh letih, saj je že leta 1639 vstopil v dunaj- ski jezuitski novicat, kar mu je omogočilo, da je filozofske in teološke študije opravil na dunajski univerzi. O tem nam poleg nekro- loga govore podatki, da je prejel na Dunaju 4. aprila 1642 nižje redove, ki so se podelje- vali absolventom filozofije, v kratkem času od 23. februarja do 29. marca 1652 pa še pre- ostale tri višje redove, subdiakonat, diako- nat in presbiteriat, za kar je bila seveda po- trebna končana teologija.^ Vmesni čas je Do- lar moral prebiti s stopnjo magistra, ki mu je omogočila filozofija, v pedagoški praksi, ki jo je vsaj v letih 1654—1647, kot je že znano, opravil v ljubljanskem kolegiju pri poučeva- nju parvistov (1645), sintaksistov (1646) in poetikov (1647). Tudi osem let po končani teologiji je Dolar, kot jasno govori njegov nekrolog, posvetil poučevanju, tedaj že s stopnjo profesorja, i# je bil vsaj v letih 1656 —1658 zopet v ljubljanskem kolegiju, kjer ]e prvo leto poučeval retorje in bil, kot kaže bratovščinska knjiga, od 17. januarja do 15. avgusta 1656 tudi prefekt Bratovščine Ma- rijinega vnebovzetja.^^ V letih 1657—1658 je bil poleg drugega tudi glasbeni prefekt se- minarja sv. Rogacijana in Donacijana. Sredi leta 1658 je odšel na poziv avstrijskega je- zuitskega provinciala v Passau,^^ toda nje- govega bivanja v Passauu ni mogoče doku- mentirati. Pač pa omenjeni nekrolog izrecno poudarja Dolarjevo delovanje na Dunaju. Za- radi svojih glasbeniških sposobnosti je (v letu 1661 ali 1662) postal regens dunajskega semi- narja sv. Ignacija in Pankracija ter glasbeni vodja jezuitske cerkve Devetih angelskih ko- rov na »Am Hof«. Tu naj bi ostal enajst let, vse do smrti po kratki in hudi bolezni 13. fe- bruarja 1673. Pomudimo ise ob dveh Dolarjevih funkci- jah, ki jih razkrivajo doslej neupoštevani viri. Prvo polovico leta 1656, med 17. januarjem in praznikom Marijinega vnebovzetja, je nače- lo val istoimenski ljubljanski bratovščini."* Vodstvo Bratovščine Marijinega vnebovzetja se v njeni kroniki imenuje na več načinov, največkrat kot »praefectus«, pri čemer pa na- rava te funkcije ostaja nejasna. Vendar je najti nekaj namigov, da je moral biti njen prefekt tudi vešč glasbe. Za eno mandatno obdobje (2. februarja 1677) se imenuje vodja bratovščine »praefectus musicae« (»D. Andre- as Scubez, theologus moralis-«), a tudi pregled imen, ki so navedena na tem položaju, kaže nekaj takšnih, za katera je mogoče ugotoviti, da so bili glasbeniki. Poleg Dolarja, pri kate- rem se prefektura pri Marijini bratovščini ni časovno pokrivala z glasbenim vodstvom v seminarju, lahko omenimo za leta 1703—1705 Mihaela Omerzo, ki je to mesto prevzel yo vodstvu glasbenega kora jezuitske cerkve (1701—1703)" in se torej tudi njemu glasbena funkcija v seminarju oz. v cerkvi časovno ni podvajala z vodstvom bratovščine. Druge za- nimivejše osebe iz Marijine bratovščine, ki kažejo zveze z glasbo, so npr. Athanasius Georgiceus (tj. Grgičevič oziroma Jurjevič, med 4. novembram 1607 in 15. avgustom 1608), za starejšo severnohrvatsko književnost zaslužni Dalmatinec in prireditelj ene od sta- rejših hrvaških pesmaric (1635), čigar bivanje v Ljubljani doslej ni bilo evidentirano,^^ dalje Leonard Gobb iz Trsta (prefekt 1632), pozne- je pevec v tržaški stolnici, ki se je leta 1638 potegoval za organista v tej cerkvi, kar se mu je dokončno posrečilo leta 1641,^' pa je- zuit P. Andreas Lingl (»congregationis praes [id]e[n]s« 1661), ki ga neposredno pred tem srečamo na istem mestu kot rahlo kasneje Dolarja, na čelu Ignacijevega in Pankracije- vega seminarja na Dunaju (gl. spodaj). 84 Druga Dolar jeva funkcija je prav ta, za katero njegov nekrolog poudarja, da jo je prejel zaradi svojih redkih glasbenih veščin. Bil je namreč po volji višjih določen za vod- stvo rezidenc, vendar je na intervencijo hiše profesov, ki je spoznalo izredne Dolarjeve sposobnosti v glasbi, prišel na čelo seminarja sv. Ignacija in Pankracija^" in glasbe v do- mači cerkvi pri hiši profesov na »Am Hof«, za katere sijaj je skomponiral, kakor se izraža' njegov nekrolog, mnogo »svetih himen«, torej cerkvene glasbe, in to ne le ^*po izbranih na- čelih umetnosti«, marveč tudi »po smislu be- sed in njihovi čustveni predstavi«.'' V tem ustvarjanju se je po besedah nekrologa tako izkazal, da si je po sodbi izvedencev štel le malo enakih, zaradi česar so se ne samo do- mači samostani, marveč tudi samostani dnx- gih redov, celo druge province za njegova dela kar trgali. Trenutno nam spričo siceršnje skoposti vi- rov o položaju glasbe med dunajskimi jezuiti in zaradi nezadostne orientacije v posebni literaturi o tem vprašanju, če je kaj obstaja, ni mogoče celovito in objektivno oceniti po- men te Dolarjeve funkcije na Dunaju. Ven- dar lahko z mirno vestjo zapišemo, da gre najpomembnejši glasbeniški položaj v mejah avstrijske jezuitske province, to predvsem za- radi glasbenega vodstva cerkve Devetih an- gelskih korov pri hiši profesov, ki je pred- stavljala matični dom celotne province. Cer- kev na »Am Hof« je tudi v gmotnem pogledu glasbenega poustvarjanja prednjačila pred drugimi jezuitskimi cerkvami.^^ Prav tako ne vemo za dosedanje evidentiranje regentov Ignacijevega in Pankracijevega seminarja, za Dolarjeve predhodnike in naslednike. Nekaj imen je mogoče pobrati s prošenj, ki so jih regenti seminarja naslavljali dunajski škofiji za ordinacije:'^ Joannes Jacobus Scriba (1636, 1639), Andreas Lingl (26. marca 1660), Chn- stophorus Schenck (20. decembra 1673, 1674, 1675, 1876), Sebaldus Weger, Simon Grangler, Ignatius Plindenegger, Christianus Zier. Vsi ti so utegnili predstavljati glasbenike in skla- datelje Dolarjeve ravni. Za Andreasa Lingla že vemo, da je bil tudi vodja Marijine bra- tovščine v Ljubljani (gl. zgoraj), za Joannesa Jacoba Scribo pa lahko navedemo, da je bil po rodu s Slovenskega. Kot Kranjca in je- zuita ga ima katalog sprejetih v omenjeni ljubljanski bratovščini na dan 8. septembra 1614; poznejša beležka ob imenu razodeva, da je umrl v Ljubljani. Po besedah Dolarjevega nekrologa je bila splošna ocena, ki si jo je bil skladatelj še za življenja pridobil s svojim kompozicijskim ustvarjanjem, nadvse ugodna. Tudi Valvasor in Dolničar govorita o velikih Dolarjevih glasbeniških sposobnostih. Valvasor, ki mu ne ve za krstno ime, ga imenuje »ein treffli- cher Musicus, und guter Componist« in na- vaja, da so >^dannehero auch von seiner Com- position gar viel Stücke zu Wien ungefaehr 1665. deß Drucks gewuerdigt seynd«.'* Dol- ničar se ga tako kot Valvasor spominja že po njegovi smrti in v smislu, kot da je za njim nastala velika praznina (» ... insignis sui aevi musices compositor, quo in genere ita excel- luit, ut magnum sui post fata reliquerit desi- derium«).'' Hval kranjskih kronistov ter ci- Cerkev >*Am Hof« na Dunaju 85 tiranega dunajskega nekrologa ne moremo razumeti zgolj kot zadostitev konvencional- nim stilističnim zahtevam baročnega zgodo- vinopisja, marveč tudi kot odsev resnične po- pularnosti, ki si jo je utegnil Dolar kot glas- beni ustvarjalec pridobiti v avstrijskih deže- lah. Ponavljajo jih tudi poznejši pisci Pohlin, Dimitz, Radics, Rakuša in drugi,'* ne da bi sicer vedeli, kdo je skladatelj pravzaprav bil. Manj sreče je s konkretnimi navedbami Dolarjevega kompozicijskega dela ali celo z njegovimi ohranjenimi skladbami. V zvezi z Valvasorjevim podatkom o Dolarjevih du- najskih tiskih iz okoli leta 1665 je zanimva Delničarjeva omemba, da je skladatelj izdal leta 1666 na Dunaju zbirko »Drammata seu Miserere mei Deus«." V bibliografijah jezuit- skih avtorjev, kjer, kot rečeno, nastopa skla- datelj pod krstnim imenom Nikolaj, se ome- nja njegovo tiskano delo »Musicalia varia« z letnico 1665,*^ kar bi utegnilo pomeniti ne posebne zbirke s takšnim naslovom, pač pa »različne glasbene tiske«, varianto torej, ki je morda v posredni ali neposredni zvezi z Valvasorjevimi »von ... Composition .. . viel Stücke«. Avtentična ne more biti tudi Dolni- čar jeva navedba naslova, saj ta kronist tudi pri opisovanju dela drugih slovenskih kompo- nistov ni vselej dovolj jasen in precizen, dovo- ljuje pa razlago, da je šlo za glasbo k jezuit- skim šolskim igram ali za uglasbitev veüko- tedenskega psalma, enega ali več tiste vrste, ki se jih je ohranilo v njegovi zapuščini. Vse- kakor pa govore omenjene navedbe v prid mnenju, da je Dolar moral v času svojega dunajskega službovanja v tem mestu izdati ne samo eno, marveč več tiskanih del, ki so bila širše znana. O razširjenosti rezultatov Dolarjevega kompozicijskega ustvarjanja nam za sedaj go- vore predvsem izvirni inventarji bolj ali manj izgubljenih glasbenih zbirk Srednje Evrope. Raziskovalci glasbene preteklosti Češke in Moravske so doslej naleteli na tri nahajališča skladateljevih del, na glasbene kapele samo- stana v Oseku, piaristovskega kolegija v Slanem ter rezidence škofa Karla Liechten- steinskega-Kastelkorna v gradu Kromefiž. Glasbena inventarja v Oseku iz let 1720— 1753 in v Slanem iz leta 1713 navajata po eno neohranjeno delo, od petindvajsetih del v kromefiškem seznamu se jih je ohranilo tri- najst — ta so glavnina znanega in dostopne- ga Dolarjevega kompozicijskega ustvarja- nja." Tem krajem se pridružuje še eno znano bivše nahajališče, knežja glasbena kapela eg- genberškega dvora v Krumlovu z dvema če- tveroglasnima večerniškima psalmoma, Lae- tatus sum in Nisi Dominus, kakor ju pod ime- noma Dollar oziroma BoUar navaja seznam muzikalij kneginje Marije Ernestine iz let 1'666—1706.*" Na avstrijsM strani nas na Do- larja opozarja Missa Viennensis v samostanu Kremsmünster, ki jo je med leti 1660—1367 prepisal Pater Theophil Schrenk." Ohranjeni primerek navaja za avtorja ime P. Thoma Dolar, novejši prepis naslovne strani pa ima krstno ime v oklepaju in pod njim dodano ime Joan. Bapt. V celoti je to štirinajsto ohranjeno Dolarjevo delo. Šentpavelski be- nediktinski samostan na Koroškem je v svo- jem glasbenem arhivu imel vsaj troje Dolar- jevih del, psalma Confitebor in Laudate pue- ri ter en Magnificat; ta dela navaja med led 1651 iin 1702 nastali samostanski inventarij muzikalij.*^ Končno nas visoko na sever pope- lje še notica v seznamu muzikalij dvorne ka- pele rodbine Schwarzenburg-Rudolstadt v Thüringiji. V času Philippa H. Erlebacha (1657 —1714), ki je bil tako kot njegova knežja rod- bina protestant, so se tam med drugim oskr- beli z nekim, seveda neohranjenim četvero- glasnim psalmom Miserere mei Deus.*' Pregled ohranjenih in v intentarjih zabele-: ženih Dolarjevih del kaže dokaj jasno porab- niško sestavo njegovega kompozicijskega ustvarjanja: na eni strani katoliška liturgična glasba, ki se v nekaj primerih, kot bomo vi- deli pozneje, razrašča v monumentalne re- prezentančne dimenzije, na drugi strani cerk- vena in plesna oziroma bolje baletna glasba. Liturgično glasbo zastopajo masne kompozi- cije ter psalmi, namenjeni rabi pri večernicah (Miserere mei, Deus, Laetatus sum in Nisi Dominus), Dolairjeva instrumentalna glasba pa se je mogla uporabljati v cerkvi med obredjem (sonate) ali za dnevne priložnosti, razvedrilo in ples (baletti z zaporedjem fran- coskih plesnih stavkov), pri čemer je mogoče domnevati, da so slednji nastali prvotno za plesne vložke v jezuitskih šolskih igrah. Do- larjevi balletti (ohranjene so tri suite) pred- stavljajo svežo glasbo za godala in continuo in po svoje razvijajo glasbeni jezik francoske plesne glasbe, kakor ga je gojil v 17. stoletju krog dunajskih skladateljev s Heinrichom Schmelzerjem, Dolarjevim vrstnikom, na če- lu, medtem ko njegove ansambelske sonate po reprezentančni zasedbi in v težnji po zvoč- nih učinkih kažejo stilna izhodišča Dolarjeve cerkvene glasbe.** Skladateljeve zveze z dunajskim krogom so razvidne tudi na polju vokalnega cerkvenega ustvarjanja, predvsem masnih kompozicij, kakor je na to opozoril že Adler, uvrščajoč Dolarja (kot »Tolarja«) med '^weniger be- kannte und unbekannte Lokalkomponisten«.*' Značilnosti, ki jih Adler navaja za masne kompozicije dunajskih skladateljev druge po- lovice 17. stoletja, pač ponazarjajo splošno usmeritev dunajske pa tudi druge avstrijske glasbe tega časa; le-ta je po obdobju raznih in različnih zgodnjebaročnih impulzov zmo- gla najti ravnotežje med naprednejšimi bene- 86 škimi prizadevanji in bolj reprezentančnim rimskim »kolosalnim barokom«, če lahko na tem mestu uporabimo termin, s katerim je med drugim tudi Manfred Bukofzer posreče- no označil za rimske mojstre prve polovice 17. stoletja značilni spoj koncertatnega sloga in tradicionalne pompozne zborske polifonije.-' Dolar se v svojih cerkvenih vokalnih delih ne poglablja več v detajlno deklamacijsko obdelavo posameznih koncertantnih glasov in v njih ne išče subjektivnih izraznih možnosti. Več mu je do širših, na zunaj učinkovitih muzikalnih dimenzij, do tega, kar je Adler poimenoval kot »akustične perspektive«" in kar je Dolar tako kot njegovi dunajski vrst- niki dosezal z obsežnim zborskim in instru- mentalnim aparatom ter slikovitim menja- vanjem solov in tuttov oziroma kontrastiru- jočih orkestralnih barv v instrumentalnem deležu. S tega vidika so zgovorna zlasti re- prezentativna skladateljeva dela, katerih vrh pomeni »dvaintridesetglasna« (tako je nave- deno na izvirniku) »Missa Viennensis« za šest- najst solističnih pevcev, štiri četveroglasne zbore, dvoje violin, pet viol', po dvoje klari- nov in kometov, štiri trombone in fagot ter orgle in violon; »Dunajski maši« se po re- prezentančnosti približuje osemglasni in dvo- zborski v>Miserere mei Deus« z godali, trobili in continuom (v kromefiškem arhivu zazna- movan kot XII-6). Ta je poleg omenjene ma- še edina znana večzborska Dolarjeva skladba, ki poleg one razodeva, da skladatelj večzborja ne uporablja toliko zato, da bi skladbe gra- dil na antifonalnih zborskih blokih, kolikor v iskanju čimbolj raznoličnih pevsko-instru- mentalnih kombinacij; enake glasove celo reducira v isti glas in s tem prihaja npr. v Missi Viennensis do dvozborja na mesrtu če- tveroziborja ali v Miserere mei Deus a 8 do enozborja na mestu dvozborja, pri čemer pa skladatelju vendar ne zmanjka domišljije v ohranjevanju slikovite zvočne napetosti ozi- roma moči v dosezanju reprezentančne zvoč- nosti v smislu rimskega kolosalnega baroka.^* Podobna ustvarjalna načela vodijo Dolarja tudi v skladbah z manjšim izvajalskim apa- ratom, z enim šestero- do četveroglasnim zborom in z instrumentalnim korpusom, ome- jenim na godala. Razodevajo pač skladatelje- vo pomanjkanje koncentracije, da bi posa- mezne glasove povzdignil na resnično koncer- tantno raven v smislu svojih beneških sodob- nikov, zato pa je v pasusih z malo glasovi uve- ljavil čut za kantabilnost oziroma privlačnej- šo melodičnost, kakršna je v njegovih zbor- skih odstavkih redkejša. V preostalem Dolar ni izjemen ustvarjalec svojega časa. Ljubi za zgodnji in zreli barok 17. stoletja značilno sekvenčno melodiko, ki omogoča le krajše zaključene celote. V tonaliteti je še labilen — tonalno jasni odstavki v smislu klasične dursko-mol'ske harmonike so mu še redki — basso continuo se mu v glavnem še ne gib- lje v poznobaročni motoriki. Kontrapunkt si- cer obvlada v zadostni meri, vendar se mu nikjer ne razrase v resnični konstrukcijski princip kot pri poznejših mojstrih, že uve- ljavljaj očih corellijevske pridobitve, niti ne napoveduje zavestnega retrospektivnega stile antica (kot npr. J. J. Fux, Georg Muffat ali Georg Reutter). Značilen davek 17. stoletju pomeni tudi uporaba standardnih melodij oziroma formalnih melodičnih jeder (pasa- kalja v Sonati a 10 oziroma bergam&ka v Missi sopra la bergamasca). Za zdaj še niso znani dokumenti, ki bi Do- larja tako ali drugače formalno povezovali s cesarjevo dvorno kapelo, čeravno o Dolarje- vem znanstvu s cesarjevimi glasbeniki sko- raj ni mogoče dvomiti, odkar je postal glas- beni vodja cerkve na Am Hof, ki je bila bli- zu dvora in ki je že od leta 1620 imela tudi s cesarske strani obiskovano gledališče.*' Tu- di pojav Dolarjevih muzikalij na gradu Kro- mefiž si je mogoče razložiti s skladateljevimi dunajskimi zvezami: znano je, da je tamkajš- njo glasbeno kapelo z instrumentarijem in verjetno tudi z notnim gradivom oskrboval sam Schmelzer, škofov znanec, o čemer se je ohranila izvirna korespondenca."" Ne nazad- nje lahko v zvezi s tem opozorimo na neko znano, a ne dovolj upoštevano resnico, ki nam jo odkriva kromefiški glasbeni arhiv. Tu se je verjetno povsem slučajno na ovoj- nem listu nekih muzikalij ohranil seznam masnih kompozicij, ki jih je imel v lasti ce- sarski dvomi kapelnik Antonio Bertali ob svoji smrti leta 1669: med njegovimi lastni- mi deli in deli Johanna Heinricha Schmel- zer j a je zabeleženo tudi eno Janeza Krstnika Dolarja, Missa sopra la t)ergamasca.^i Ko Dolar ne bi bil v svojem krogu ugleden ustvarjalec in ko bi bil na dvoru neznan, si verjetno ne bi mogel prislužiti v Bertalije- vem seznamu tako uglednega mesta. DODATEK Hunc excepit in Viennensl Professorum Domo pari fere mortis genere ä terrenis solutus P. Joannes Bap- tista Dolar, gente Carniolus, patria Lithopolitanus, qua- tuor vota professus. lUum llteris humanioribus excul- tum Vlenna[e] anno 1639. Novitium Societatis excepit. Societas postmodum Philosophicis et Theologicls Disci- plinis eximie instructum, annis octo irabuendae man- suetioribus literis luventuti praefecit, quod lile munus magna tum Discipulorum, tum Superlorura satisfacti- one obijt. Inde cum maiorum voluntate gubemationl Residentiarum destinaretur, interventu Domüs Profes- sae, ob raram Musices peritiam, regende SS. Ignatlj, et Pancratij Seminario admotus est, quo in munere undecim explevlt annos maximo et commissae sibi duventutis commodo, et templi Domus Professae ho- nore, ad cuius augendam celebritatem sacras ipse hy- mnodias, non minus quoad artis praecepta elegantes, quam quod sensus affectusque verborum accomodas composuit, tantumque in eo genere profecit, ut com- muni artis peritorum testimonio paucos sibi pares nu- meraret: unde sacras ipsius cantiones non nostra so- lum domicilia, sed varia Religionum aliarum claustra, quin et exterae Provinclae certatim sibi deposcebant. Erat caeteroquln vir candidae mentis, sul neglectjr, ei- fusae erga omnes caritatis, ut qui neminl suam dene- 87 garet operam, si quid, quod ad Del et Societatis glorlam faceret, rogaretur. Amore Paupertatls vestlbus uteba- tur attrltis. Studio demissionls res contemnebat suas, alienas extollebat. Magnae erga Deum fidudae, et in gravibus rerum domesticarum damnls anlmi semper erecti, et laeti. Graves quibus interdum pene ad vale- tudinis iacturam obruebatur labores pij s itentidem sus- pirljs, precibusque ut vocant laculatorljs interpolabat, 6 quibus eas frequentius ore, et corde circumferebat, qi'l- bus ä subitanea, et Improvisa morte praeservarl postu- labat. Id quod etiam imperträsse nisus est; nam licet apoplectica catarrhi resolutio mortem ipsi praeter no- stram expectatlonem attulerit: ea tamen mors neque improvisa (utpote quam animo p[rae]saglens binis ante septimanis pro lubilaei partlcipatione praemissä totius vltae exhomologesi, et asceticis S. Patris execertatio- nibus in omnem sese casum munierat) neque etiam subitanea dici potult, quae duarum dlerum penš ipsi spatium indulgens, licet usum li[n]guae adimeret, Sig- na tamen poenitentis, et cum Del voluntate conjuncti animi quamplurima edendi facultatem permisenit. Un- de et saepius Iteratam ä peccatis absolutionem, supre- mamque uncitonem, quam ä se disederari, saepius nutu significaverat, accepit. Elogl] compendlum sit, quod Augustus Imperator intellecta eius morte protuUt: Dolemus de bono viro: Societas ei parem substituen- dum vix Inveniet. (podčrtano v izvirnilcu; za razrešitev nekaj problematičnih mest v besedilu se moram za- hvaliti prof. Rafaelu Ajlecu). OPOMBE Pričujoča razprava je nastajala sočasno z dve- ma člankoma oziroma študijama, ki ju je vzpod- budilo odkritje doslej neznanih Dolarjevih živ- ljenjskih podatkov (gl. J. Höfler, Slovenski skla- datelj J. K. Dolar, Delo, 19. sept. 1970). To sta članek »P. Joannes Dolar (um 1620—1673). Neue Beiträge zu seiner Lebensgeschichte«, pripravljen za objavo v reviji »Die Musikforschung« (Saar- brücken, ZRN), ter uvodna študija k izdaji Do- larjevega Miserere mei Deus a 4 (in E), pri- pravljeni za zbirko Musik alter Meister. Beiträ- ge zur Musik- und Kulturgeschichte Inneröster- reichs, v redakciji prof. Hellmuta Federhof er j a (Mainz), Gradec, Avstrija. V želji, da bi bila pri- čujoča razprava zaključen prispevek, obravnavam na tem mestu vso problematiko na novo, ne da bi se skliceval na obe citirani deli, in ju delo- ma dobesedno povzemam. 1. D. Cvetko, Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem, I, Ljubljana 1958, str. 184 in da- lje; J. Höfler, Tokovi glasbene kulture na Slo- venskem od začetkov do 19, stoletja, Ljubljana 1970, str. 56 in dalje. — 2. O jezuitekem gledali- šču v Ljubljani, Dokumenti Slovenskega gleda- liškega muzeja, X (1967), str. 153. — 3. Gl. J. Höfler, prav tam. — 4. Gl. npr. A. Mayer (uredil), Geschichte der Stadt Wien, V, Dunaj 1914, str. 424. — 5. A. Mayer, prav tam. — 6. Za celotno podobo problematike o graški dvorni kapeli in Ferdinandeumu gl. H. Federhoferja Musikpflege und Musiker am Grazer Habsburgerhof der Erz- herzöge Karl und Ferdinand von Innerösterreich (1564—1619), Mainz 1967; za podrobnosti gl. med drugim A. Vidakoviča Vinko Jelič (1569—1632?) i njegova zbirka duhovnih koncerata i cercara »Parnassia militia-« (1622), Zagreb 1957, ter P. Kureta Slovenski glasbeniki v graškem Ferdi- nandeju, Muzikološki zbornik I (1965). — 7. NUK, Ljubljana, ms. 156,, str. 4 — 8. Prav tam, str. 3 in dalje po letih. — 9. Prim. J. Höfler, cit delo, str. 57—58, izpiski iz cit. Historie pod ustrezni- mi letnicami. —■ 10. Prim. prav tam navedene podatke o pevskih in instrumentalnih sposobno- stih gojencev, navedene poleg njihovih imen v katalogu cit. Historie. Izraz »musici seminari- Si&e« na str. 22 te Historie. — 11. Prim. S. Skerlj, cit. delo, str. 189—190; gl. tudi J. Höfler, cit. delo, str. 59—61. — 12. Prim. A. de Bäcker — C. Sommervogel, Bibliotheque de la Com- pagnie de Jesus, III, 1842, str. 112, in J. N. Sto- eger Scriptores Provinciae Austriacae Socie- tatis Jesu, I, 1856, Str. 63; razen tega tudi D. Cvetko, Zgodovina I, str. 217—218, z ustreznimi navedbami slovenskih virov. — 13. Ehre des Herzogtums Krain, VI, 1689, str. 359. — 14. D. Cvetko, prav tam. — 15. Za problematiko Dolar- ja kot češkega skladatelja gl. komentar J. Po- hanke k izdaji Dolarjevih baletov in sonat (Jan Kftitel Tolar, Balleti e sonate, Musica Antiqua Bohemica 40, Praga 1959) in tam navedeno lite- raturo. — 16. D. Cvetko, prav tam, ter istega Gal- lus, Plautzius, Dolar in njihovo delo, Ljubljana 1963, str. XVI in dalje. Identiteto Nicolausa Do- larja in »češkega« Dolarja je prvi domneval C. Schönbaum v oceni omenjene Pohankove izdaje (Die Musikforschung XIV-1961, 358—9). — 17. AS, ms. 35 I 2d. — 18. Litterae annuae Provinci- ae Austriae S. J. 1673; österreichische National- bibliothek, Dunaj, Handschriftensammlung, Cod. 1207 L, Str. 9—10; objava nekrologa v dodatku k tej razpravi. Na obstoj teh analov me je lju- beznivo opozoril prof. Jože Koruza, za kar se mu na tem mestu najlepše zahvaljujem. — 19. Pro- thocoUum Ordinatorum, Diözesanarchiv, Dunaj. — 20. Sodalitas Beatissimae Virginis Mariae... In archiducali Colleglo S. J. Labaci, AS, ms. 11 51 r. Navedbe iz tega in prejšnjega vira slede letnicam, po katerih sta oba vira urejena. — 21. NSAL; gl. tudi D. Cvetko, Gallus, Plautzius, Dolar ..., prav tam. — 22. Bratovščinsfca Icnjiga, na dan 15. avg. 1637. — 23. Cit. protokol posve- čenih, pod ustreznimi letnicami. Zanimivo je, da se v tem viru javlja še neld Joannes Dolar, ki pa očitno ni naš sldadatelj: nižje redove, subdia- konat in diakonat je prejel 16. marca, 15. maja ter 21. septembra 1646, presbiteriat pa 7. aprila 1651 (tu kot »Joannes Tallat«). Ne samo, da gre za leto 1646, ki ga je skladatelj prebil v Ljub- ljani, tudi časovno zaporedje zaobljub ne ustre- za jezuitski praksi, medtem ko ima naš Janez Dolar ob vsaki omembi v protokolu označbo Ex societate Jesu. — 24. Prav tam, na dan 17. ja- nuarja 1656. — 25. Vsi podatki o Dolarjev! pe- dagoški dejavnosti v Ljubljani ik) cit. Historii v AS, str. 210, 225, 233, 303, 310, 314. Prim tudi D. Cvetko, cit. delo, prav tam. — 26. Vsi podat- ki o Marijini bratovščini ljubljanskega kolegija so povzeti po bratovščinski knjigi (gl. op. 20) pod ustreznimi letnicami. — 27. Prim. J. Höfler, Tokovi..., str. 58. — 28. Prim. J. Mantuanija v Sv. Ceciliji IX (1915) ter H. Federhoferja v Mu- sik in Geschichte und Gegenwart IV (1955), pod geslom Georgiceus. — 29. Gl. G. Badole, La ci- vica cappella di San Giusto in Trieste, Trst 1970, str. 23 in dalje. — 30. V celoti se ta pomembni stavek v nelorologu glasi takole: »Inde cum ma- iorum voluntate gubernationi Residentiarum de- stinaret(ur), interventu Domus Professae, ob ra- ram Musicas peritiam, regendo SS. Ignatij et Pantratij Seminario admottus est...« Glej ob- javo. — 31. »... ad cuius augendam celebrita- tem sacras hymnodias, non minus quoad artis praecepta elegantes, quam quod sensus affectus- 88 que verborum accomodas composuit...« Tipično baročno pojmovanje bistva glasbenega ustvarja- nja! — 32. V letu 1774 je znašal glasbeni fond cerkve na Am Hof 17200 goldinarjev, univerzi- tetne cerkve in cerkve Sv. Ane pa le 8600 ozi- roma 7500 goldinarjev. Podatki v Diozesanarchiv, Dunaj, Jezuiti, fasc. 3. — 33. Diozesanarchiv, Du- naj, fasc. Ordinationes.. — 34. J. V. Valvasor, Die Ehre des Herzogtums Krain, Ljubljana-Nümberg 1689, VI, Str. 359, cit. tudi v Cvetku, GaUus, Plautzius, Dolar... — 35. J. Gr. Dolničar, Biblio- theca Labacensis publica Collegii Carolini nobi- lium, ms. V Semeniški knjižnici v Ljubljani, cit. tudi v Cvetku, ibid. — 36. Gl. Cvetko, ibid. — 37. J. Gr. Dolničar, ibid. — 38. G. op. 12. — 39. Prim. J. Pohanka v cit. izdaji in tam nave- deno literaturo. Vsa Dolarjeva ohranjena dela v Kromefižu so na voljo v fotokopijah v Narodni in univerzitetni knjižici v Ljubljani. — 40. Gl. D. Ludvik, Eggenbergi in eggenberški arhivi. Kronika XIX (1971), str. 77—81. — 41. Gl. A Kellner, Musikgeschichte des Stiftes Kremsmün- ster, Kassel 1956, str. 235; fotokopija kremsmün- strske maše v NUK, Ljubljana. — 42. Gl. H. Fe- derhofer, Alte Muisikalien-Inventare der Klöster St. Paul (Kärnten) und Göss (Steiermark), Kir- chenmusikalisches Jahrbuch XXXV (1951), 97— 112. — 43. Gl. B. Baselt, Die Musikaliensamm- lung der Schwarzenburg-Rudolstädtischen Hof- kapelle unter Philipp Heinrich Elrlebach (1657— 1714), v: Traditionen und Aufgaben der halli- schen Musikwissenschaft, 108, 116. Ta podatek dolgujem prof. Rafaelu Ajlecu, za kar se mu najlepše zahvaljujem. — 44. Za dopolnilo gl. J. Höfler, cit. delo, str. 62—66. — 45. V študiji Zur Geschichte der Wiener Messkomposition in "Ser zweiten Hälfte des 17. Jahrhundert, Studien zur Musikwissenschaft IV (1916). — 46. Music in the Baroque Era, London 1948, str. 64 in dalje. — 47. Prav tam. — 48. Za dopolnilo gl. J. Höf- ler, prav tam. — 49. GL npr. A. Mayer, cit. delo V (1914), str. 425 in dalje, VI (1981), str. 367. — 50. Gl. npr. J. Sehnal, Die Musikkapelle des Olmützer Bischofs Karl Liechtenstein-Castelcom in Kremsier, Kirchenmusikalisches Jahrbuch LI (1967), 79—123. — 51. J. Pohanka, cit. uvod. 89