M eteIko V sloveuskem slovstvn. Tilicmu potoku potloben, ki lepe senožcti in ravne polja rosi,je deUl Metelko do svoje sive starosti kakti nas drugi Dobrovski. Bil je IVIetelko vei Slovenoc, in pa Dolenec. Bodi mu alava! B 1 o m 3 e k. E. 44. V miru je Metelko naj rajši pečal se s slovenščino , marljivo je prebiral časnike in knjige, vzlasti slovenske. — Slabel je telesno na očeh, nikakor pa na duhu. Vidi se to že iz tega, dajeposlednjidve leti svojega službovanja bil jako delaven. Kar je slovenščino učil le še v dveh viših razredih, je pa v zborib Zgodovinskega društva pogostoma čital ali govoril kaj iz slovstva slovenskega in zgodovine njegove. Zdi se mi, da ga je Ne časek pripravil na to, svest si, da bodo književne povesti, ki jih je slišal pri njera v šoli, v društvu mikale tudi odrasle zgodovinarje. Govoril je Metelko le-tu po nemški, in ob kratkem so naznanjale se omenjene tvarine po Novicah 1. 1857, obširniše pa nekajpo ,,Mittheilungen des historischenVereins," nekaj po »Laibach. Ztg." 1. 1856—1858. Po tej poti so prišli na svetlo spiski na pr. 1. 1856: Die dltesten schrifilichcn Denkmdler der Slaven; Geschichte des slovenischen Evangeliums, toorauf die Kbnige von Frankreich bei ihrer Krbnung den Eid gelcistet haben; Ein Ilonogramm oder eine Inschrift in der TVochein und Profess. Grigorovič's von Charkoiv icissenschaflliche Reise durch Serbien, Bidgarien, Macedonien und durch Laibach. — L. 1857: Ein Artikel der goldenen Bulle; Kopitar's und Dr. MiMosicKs grossartige Leistungen im Fache der slovenischen Philologic; Pater Maximus, ein Martyrer fiir die ivahren Grundsdtze der slov. Grammatik; Die SlavenApostcl Cijrill und Method; Vortrefflichkeit und Schicksale dcr cyrillischen Orthographie; Ueber Dobroivsky's Slavin. — I. 1858: Geschichte der sloven. IMurgie; Die slovenischc Liturgie im Kilstenlande. — Kadarsmo 1. 1858 slovesno obhajali stoletnico Vodnikovega rojstva. je očitno poruladil se nekoliko Metelko, naslednik njegov, in v Vodnikov Spomenik, ki ga je 1. 1859 na svitlo dal dr. E. H. Costa, je str. 21. 22 pod naslovom Valentin Vodnik, slovenski pisatelj — sde pouovljen spomin njegovih večno neumerljivih zaslug njegovo čast povikša, naznanil imenitniši dela njegove bistroumnosti in učenosti." — Pri Pesmih za pokušnjo 1. 1806 pravi: sTe pesmi so bile po deželi z veseljem sprejete; iz teh so se slovenci prepričali, koliko premore njih jezik v lepoglasji, in de dozdej še niso vidili nobene pesmi prave cene v svojim jeziku. — V Pismenosti ali gramatiki za perve šole 1. 1811 je spredej, piše spet Metelko, natisnjena njegova zgodovinska in veličanska pesem »Ilirija oživljena", ki nima svoje enakosti v osegi in osodi. Skorej bi smeli reči, de ga ni Slovenca med izobraženimi, kteremu bi ta neprecenjena jpesem ne bila že večkrat ogrela serca." — V rokopisu je zapustil tudi ,,Slovarw, ki se je Vodnik dolgo z njiin trudil, je hribe in doline besed in izrazov zanj iskaje prehodil, Djega natis v novicab oznanil, in pervo polo v poskušnjo tudi že bil dal natisniti. Ta slovar, ki ga ne le slovenci in drugi slovani, ampak tudi nemci, kteri imajo s slovenci opraviti, že toliko let z gorečimi željami pričakujejo, se ravno zdaj natiska in za-nj se bo Njih Prevzvišenosti našemu Premilostljivemu Gosp odu Knezo-Škofu, ki so tolikanj velikodušno vse stroške za-nj prevzeli, za toliko dobroto dolžna hvalainslava v slovečem spominu vse prihodnje čase prepevala." Povedano je že bilo, da je rokopis Vodnikov bil last Metelkova, in da ga je 1. 1848 radovoljno prepustil društvu Slovenskemu, in kako je po nemilih prigodkili zastala vsa ta reč. Sproži pa jo dr. J. Bleiweis« poklonivši svoj slovenski Koledarčik 1. 1S54 s podobo Vodnikovo ljubljanskemu knezu A. A. Wolfu, kteri nato nekako o svoji zlati maši sklene na svetlobo dati dve zlati knjigi narodu slovenskemu v prid in radost, in sicer: Sveto pismo, pa Slovenski slovar. Tega vredovanje prevzame po dr. Bleiweisovem nasvetu sloveči M. iCigale, ter ga Da podlagi Vodnikovega rokopisa v I. delu pa v 2 zvezkih (Deutschslov. Worterbuch. I. II. Theil. XIII. 8. SS. 2012.) z nekterimi pomočniki spravi na svetlo 1. 1860; unega vredovanje pa prevzame po škofovi volitvi čestiti J. Volc, ter ga na podlagi nemške, po Vulgati narejene prestave in razlage dr. Aliolitove v šestih zvezkih z nekterinai sodelavci doverši 1. 1863. Krasna venca stc te dve knjigi knezu Antonu Alojziju, in kakor se sveti v uni, tako lepo sije tudi v tej ime Metelko. Neprecenljivo dobroto je storil knez Anton Alojzij slovenskemu narodu, da mu je na svojo stroške tiskati dal slovar, in kakor se bere v predgovoru str. VII—IX. je Metelko prebiral in pomnoževal rokopis še pred tiskom, kar je naznanjeno tudi sim ter tje v knjigi sami. Koj tedaj so iskati jeli podlage za II. slovensko-nemški del. Oglasi se J. Zalokar, nekdanji sloveči Metelkovec, da spisuje slovenski slovar po korenikah ali besedoslovji. Poprašan je bil o tej reči tudi Metelko. Kar jezikoslovec je bil koj ves vnet za tako jezikoslovno vredbo, češ, da se po njej pospešuje pravo jezikoslovje, in da se po tej poti bolje in lože nauči človek jezika slovenskega. Toda bolj djanski Slovenci so odsvetovali omenjeno vredbo, ter nasvetovali slovar v navadni abecedni obliki, in res je predelal na ,to J. Zalokar (u. 11. septeoibra 1872) svoj rokopis, kteri ima z Miklošičeviin in Cafovim, s kterim je v slovarskih rečeh Metelko dopisoval si že davno prej, podlaga biti II. slovcnsko-nemškemu delu. Žali Bog, da veleslavni založnik ni doživel ni I. celega dela (u. 7. febr. 1859); U. je po njem Slovencem sicer zagotovljen, dogotovljen pa sedaj še — 1. 1873 — ni, ker so nasledniki tega poročila menda le preveč književnega, premalo pa kneževega duha! Kakor slovarja, pa še bolj, so duhovni in sploh katoliški Slovenci želeli primerao poslovenjenega svetega pisma, ker se je slovenščina v zadnjih letih čudovito zboljšala in olikala. Dobili smo je pod naslovom »Sveto pismo stare in nove zaveze z razlaganjem poleg nemškiga, od apostoljskiga Sedeža poterjeniga sv. pisma, ki ga je iz Vulgate ponemčil in razložil Dr. Jožef Franc Allioli. Natisnjeno po povelji Gospoda Gospoda Antona Alojzja, Ljubljanskiga Škofa. I —VI. V Ljubljani. Blaznik. 8. 1856—59." — Metelko je poslovenil bil preroka Ecehiela in Daniela, ki sta ponatisnjena v IV. zvezku 1. 1859 str. 382—592. Bere se v predgovoru med sodelavci in pomočniki v I. zvezku 1. 1857 str. XIV: Frančišek Metelko, učenik slovenščine v ljubljanskib latinskib šolah. — Preden je pa saino delo njegovo prikazalo se na svetlobo, je v latinskih šolah učenik slovenščine že bil tedanji v I. zvezku koj pred njim na tisti strani imcnovani kaplan v Horjulu.