Darko Dolinar
VPRAŠANJE O ZNANSTVENOSTI LITERARNE ZNANOSTI
Vprašanje, ki ga postavljam, se nanaša samo na en aspekt v širokem in mnogostranem Piijevčevem opusu, vendar je to eden tistih aspektov, ki so zanj osrednjega pomena. Gre namreč za njegov odnos do literarne vede kot znanstvene stroke in za problem njene bistvene opredelitve — znanstvenosti.
O tem aspektu Pirjevčevega dela lahko srečamo dve različni mnenji ali stališči. Po enem sodi Pirjevec med tiste predstavnike literarne vede, ki so sistematično spremljali njen sodobni razvoj drugje po svetu, spoznavali njene nove smeri in težnje ter jim utirali pot v slovenski prostor. Drugo stališče pa trdi, daje prepoznal nezadostnost literarne vede in tudi znanosti nasploh, jo zaradi tega zavrnil, radikalno presegel njene meje in odpri miselno-teoretičnemu ukvaijanju z literaturo nova območja. Mislim, da sta tako opisani mnenji enostranski, da poenostavljata stvar in da ju zato ni mogoče sprejeti kot alternativo, temveč je treba poiskati njuno medsebojno povezavo.
Pirjevec je bil Uterami zgodovinar in teoretik ne samo po službeni dolžnosti, temveč tudi po notranjem poklicu. Prav zato, ker je v svoji stroki delal s polnim angažmajem, jo je nenehno reflektiral in vedno znova problematiziral. Sicer je malokdaj razpravljal o njej s strokovno-metodološkega vidika, npr. o njenih konkretnih sestavinah in funkcijah, o posameznih delovnih postopkih in metodah, o njihovi izbiri in primerni ali neprimerni rabi, tudi ne o preverljivosti in zanesljivosti rezultatov ali o zunanjem poteku njenega zgodovinskega razvoja. Pač pa je hotel dognati, kako stroka zares deluje ne glede na načelne teoretične in metodološke deklaracije, pod površjem premalo redektirane ali sploh nereflektirane prakse; kakšen je njen dejanski doseg in ali je zmožna povedati o literaturi kaj bistvenega in zavezujočega. Zanimala gaje torej temeljna, filozofska opredelitev literarne znanosti, ki se kaže v njeni ambiciji, da je sposobna spoznati bistvo literature in s tem na svojem področju ustrezati najvišjim potrebam in zahtevam duha.
Piijevčevi pogledi na to problematiko so se z leti seveda spreminjali. Če se ustavimo ob nekaj tekstih, kjer jih je načelno formuliral, pa se nam te formulacije povežejo v skico kompleksnega in dinamično razvijajočega se odnosa.
Proti koncu petdesetih let je bil še vedno privrženec empirično-hl-storične koncepcije literarne zgodovine, oprte na model genetičnega determinizma. Ker je očitno že čutil vprašljivost takšnega historizma, ga je podpiral z motivnimi, stilnimi, oblikovno-kompozicijskimi analizami literarnih del. Osrednji teoretično-metodološki problem pa se mu je pokazal ob soočenju z imanentno interpretacijo, ki teži v ahi-storičnost in s tem problematizira znanstvenost literarne zgodovine. V članku O nekaterih sodobnih vprašanjih slovenske literarne zgodoviiie (Jezik in slovstvo 1960/61) je formuliral razmeije zgodovina-interpretacija kot osrednjo dilemo, ki jo mora literarna veda rešiti, če naj ostane zvesta svojim znanstvenim ambicijam.
V šest let mlajšem tekstu Besedna umetnina (Jezik in slovstvo 1966) se kaže popolnoma drugačno pojmovanje literature in literarne vede. Utemeljeno je v drugačnem razumevanju zgodovine in resnice sveta, ki je dostopna samo tako, dajo živimo, nikakor pa ne s sredstvi znanstvene raziskave, ki se ravna po načelu skladnosti razuma s stvarjo. To novo pojmovanje se je Piijevcu izoblikovalo v raziskovalni praksi in v načelnem soočanju z nekaterimi modernimi literarnoteoretičnimi in filozofskimi koncepcijami. V monografiji o Cankarju in evropski literaturi (1964) je tako rekoč prebil mejo primerjalnega literarno- in kulturnozgodovinskega raziskovanja in razširil obravnavo v socialnopsihološko ter nato še v eksistencialno območje; vanj je nato odločneje posegal s študijami v zbirki “ 100 romanov”. V tem času se je seznanil z Ingardnovo literarno fenomenologijo in si prisvojil njene glavne poteze. Sredi šestdesetih let Je ob stiku s Heideggeijevimi deli prešel v območje bitnozgodovinskega mišljenja, ki je v temelju opredelilo njegovo nadaljnjo pot. Odslej je kot svoja glavna delovna oziroma problemska
področja razvijal fenomenologijo literature in literarnozgodovinsko her-menevtiko, se pravi problematiko specifičnega eksistenčnega modusa literature, specifične zgradbe literarnega dela in njegovega funkcioniranja v komunikaciji z bralcem, zajeto v procese razumevanja literature v univerzalnem, primerjalnem in nacionalnem bitno-zgodovinskem horizontu.
S tem se je seveda ločil tako od empirične in deterministične zgodovine kakor tudi od imanentne interpretacije, ki jo je kljub njenim povezavam s fenomenologijo zavrnil kot nereilekUrano. Toda s tem še ni docela zavrgel problematike tradicionalne literarne znanosti. Prav v tem času je na začetku večletnega kurza o sodobnih literarnih vedah obravnaval Talna, zastopnika smeri, ki se je razglašala za znanstveno in se sklicevala na sočasno paradigmo znanosti, tj. na naravoslovje; vendar pa je značilno, da ga ni povezoval s pozitivistično literarnozgodovinsko šolo, temveč s Heglovo estetiko in prek nje z vso tradicijo evropske filozofije umetnosti.
K tej problematiki se je Izrecno vrnil z dvema načelnima tekstoma (Uvod v vprašanje o znanstvenem raziskovanju umetnosti Problemi 1968; Znanost o umetnosti Problemi 1970) in z dvema obravnavama strukturalne poetike {Vprašanje strukturalne poetike — teze in gradivo. Problemi 1972; Strukturahm poetika in literarna znanost, Slavistična revija 1973). Tokrat je postavil problem literarne znanosti v kontekstu svojega kompleksnega pojmovanja literature oziroma umetnosti, kakor ga je razvil v drugi polovici 60. leL Gre za umetnost kot mimetično strukturo, tj. kot čutno svetenje ideje ali sintezo ideje in čutnosti, za razpad te sinteze v katarzi in za uveljavitev ontološke diference, s katero se razkrije resnica biti; ves ta sklop se pojavlja na nivoju svetovne zgodovine kot bitne zgodovine in tudi — kar je najbrž eden najpomembnejših Pirjevčevih prispevkov— na nivoju notranjega dogajanja vsake posamezne avtentične umetnine. Problem je torej, kako se v ta kompleks umešča literarna oziroma umetnostna znanost. In morda predvsem, kakšno je njeno razmerje do estetike oziroma filozofije umetnosti.
Nov moment je vključil z obravnavo strukturalne poetike. Taje pri njem pojmovana kot širši sklop sodobnih literarnoznanslvenih smeri (strukturalnih, semiotičnih, informacijsko- in komunikacijskoteo-retičnih); nastopa kot paradigma moderne, dosledno formalizirane in maternatizirane znanosti, torej kot nekaj novega, kar postavlja pod vprašaj znanstveno veljavo dotlej prevladujočih tipov literamo-umet-nostnih ved in tudi veljavo njihovih filozofskih temeljev. Vendar Pirjevčeva analiza opozarja, da strukturalna poetika kljub svoji deklarativni znanstvenosti in kljub polemičnim napadom na vso starejšo prakso ni popoln preklic mimetične filozofske estetike in na njej utemeljene literarne vede, temveč le dosledno izpeljuje načelo racionalne obravnave umetniškega dela In radikalizira skupne korenine tradicionalne umetnostne znanosti ter filozofske estetike. Ob premisleku o njunih nezavednih temeljih In o njunih mejah se izkaže, daje katerikoli literarni ali umetnostni znanosti dostopno na umetniškem delu le tisto, kar samo ni umetniškost, temveč le njen pogoj: to Je mimetična struktura ali realizacija ideje v čutno nazorni obliki. Sama umetniškost umetnine je nekaj drugega, je razkrivanje resnice biti skoz ontološko diferenco, ki se uveljavi ob razpadu mimetične strukture ali sinteze ideje in čutnosti. Misel, ki se ukvarja z umetniškostjo umetnine, reflektira izkustvo umetnosti In v njem tudi samo sebe. izkustvo umetnosti razume kot razkrivanje resnice biti, kije hkrati tudi resnica
same te misli, njenega nosilca in njene dobe. Zato ta misel ne more biti znanstvena na tak način, kakršnega uveljavljajo modeme znanosti.
Zadnjo fazo Piijevčevega ukvarjanja s problemom znanstvenosti literarne vede bi torej lahko povzeli takole: pogoje umetniškosti, tj. mimetično idejno-estetsko strukturo literature raziskuje znanstvena misel, samo umetniškost ne-znanstvena, recimo ji fenomenološko-her-menevtična misel. Vendar z nastopom in uveljavitvijo te misli znanost ni preklicana in zavržena. Na svojem področju ima še zmeraj tako rekoč neizčrpne možnosti Siljenja, razvoja, inovacij, metodološkega izpopolnjevanja. Znotraj svojih meja je slej ko prej upravičena, le zavedati se mora svoje omejenosti in se odreči ambicijam po totalnosti in absolutnosti, kajti tisto, kar je v literaturi in umetnosti bistveno in za nas eksistencialno zavezujoče, ji pač ni dostopno.