Leto XLI. - Štev. 46 (2074) Četrtek, 30. novembra 1989 Posamezna številka 1000 lir
List je nastal po združitvi goriškega tednika »Slovenski Primorec« in tržaškega »Teden«. Prva številka »Katol. glasa« je izšla 2. februarja 1949
TAXE PERQUE	GORIZIA	SETTIMANALE - REDAZIONE E AMMINISTRAZIONE: RiVA PIAZZUTTA, 18 34170 GORIZIA - TELEFONO 0481 - 533177 - DIRETTORE RESPONSABILE: MONS. MOČNIK FRANCESCO - REGISTR. TRIBUNALE Dl GORIZIA N. 5 DEL 28 - 01 -1949 - SPEDIZIONE IN ABBONAMENTO POSTALE - GRUPPO 11/70% AUTOR1ZZAZIONE DIREZIONE PROVINCIALE P. T. Dl GORIZIA	UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Riva Piazzutta, 18 - 34170 GORIZIA - GORICA Tel. 0481 - 533177 - Telefax 533177 Poštni t/rn 11234499 Poduredništvo: Vicolo del le Rose, 7 - 34135 Trieste - Trst - Tel. 040 - 414646
TASSA RISCOSSA	ITALY		
Pregrade padajo, demokracija se širi Pučistični »Miting resnice«
Oktobrska revolucija v Rusiji leta 1917 je prva postavila zid in pregrado: med Sovjetsko zvezo in ostalim svetom, med vero in nevero, med Bogom in satanom. Ta zid se je v naslednjih desetletjih utrjeval, posebno še za časa Stalina in njegove diktature. V zunanji politiki je Stalin ves čas gradil zid okrog Sovjetske zveze, češ da jo kapitalistični in fašistični svet ogroža na življenje in smrt. Odtod prekomerni izdatki za oboroževanje, ki so se vlekli do sedaj, do perestrojke Mihaila Gorbačova. V notranji politiki pa je Stalin gradil pregrado med partijo in ljudstvom; partija je bila vse, v partiji pa je bil vse on, Josif Džugašvili Stalin, malo božanstvo.
Onkraj tega zidu so bili milijoni žrtev v Sibiriji, v gulagih, v taboriščih po vsej obširni državi. Danes pišejo, da je bilo teh žrtev 20 milijonov, a gotovo jih je bilo še več. Posebno visok zid pa je stalinizem zgradil do vseh veroizpovedi, ko je razglasil ateizem kot državno vero oz. državno ideologijo. Še Gagarin, ki je prvi poletel v vesolje, je ob povratku rekel: »Boga ni, ker ga nisem videl.« Po smrti generalnega tajnika Leonida Brežnjeva je ostalo bolj ali manj tako.
Ko je bila Rusija napadena leta 1941, je prišlo do sodelovanja z zahodnimi državami zoper Hitlerjo in njegovo Nemčijo, ker je ta ogrožal ves svet. Toda že proti koncu vojne na konferenci v Jalti na Krimu februarja 1942 ja postalo jasno, da se bo Sovjetska zveza znova zaprla.
Po mirovni konferenci v Potsdamu so se dokončno zmenili, kako bodo Evropo in z njo svet razdelili med seboj: pol Stalinu, pol zahodnim demokracijam. Nič niso vprašali prizadetih narodov. Zaradi tega je Churchill že leta 1946 vrgel v svet dejstvo o zidu med Vzhodno in Zahodno Evropo, od Jadranskega morja do Baltika. To dejstvo je kmalu privedlo do hladne vojne med Sovjetsko zvezo in njenimi sateliti na eni strani ter Ameriko in zahodno Evropo na drugi. Iz strahu ni prišlo do gorke vojne z oro/jem, namreč iz strahu pred atomsko bombo. Leta 1951 pa je nastal resnični zid, ki je ločil Berlin na dvoje. Vse je kazalo, da bo ostalo še dolgo tako.
MEDNARODNI ZASUK
V	SOVJETSKI ZVEZI
V	klasičnih grških in rimskih tragedijah poznajo prizor, ki mu pravijo »deus ex machina«. Ob določenem trenutku nastopi na odru božanstvo In dejanje se zasuka v čisto nepredvideno smer. Takšen »deus ex machina« se je pojavil v Rusiji j nastopom Mihaila Gorbačova. Vrgel je v domači svet dve čarobni besedi »glasnost« in »perestrojka«, preureditev in javnost. Začnimo z reformami našega sistema in obveščajmo ljudstvo o vsem, je menil Gorbačov.
Doma gredo njegova prizadevanja bolj počasi. Velik uspeh pa je doživel v zunanji politiki. Sovjetska zveza se je začela
odpirati svobodnemu svetu nič več v strahu, da so ji vsi sovražni. Prišlo je do srečanj med ameriškim predsednikom Reaganom in Gorbačovom. Napetosti med Vzhodom in Zahodom so začele popuščati, prišlo je do stvarnih dogovorov o zmanjšanju oborožitve. Istočasno je ponehaval pritisk na satelitske države.
Demokratično vrenje v teh državah je bruhnilo na dan. Najprej na Poljskem, potem na Madžarskem, končno v Nemški demokratični republiki in prav zadnje dni tudi na Češkoslovaškem. Padli so dosedanji partijski voditelji, na njih mesto so prišli mlajši, izgleda bolj demokratični. Na Poljskem je sestavil vlado nekomunist Mazoviecki. Madžarska je celo spremenila Ime komunistični partiji in se prelevila v demokratično državo. V Nemški demokratični republiki niso samo zamenjali staro vodstvo države in partije, temveč so odprli berlinski zid in ga sedaj tudi dejansko rušijo. Bolgarija je zamenjala starega Živkova z mlajšim možem. V Pragi je odstopilo celotno partijsko vodstvo in množica je Dubčka navdušeno sprejela.
Vse to se dogaja z blagoslovom Mihaila Gorbačova. Ko so pred desetletji poskušali z demokratizacijo na Madžarskem, na Češkoslovaškem in v DR Nemčiji, so pridrveli tanki iz Sovjetske zveze in vse te poskuse zatrli s silo in v krvi. Res, pre-graje in zidovi padajo in to nesluteno hitro. Padajo ne samo med državami, temveč tudi znotraj držav med partijo in ljudstvom, med partijo in verstvi.
DVE ZGODOVINSKI SREČANJI
V	tem ozračju vsestranskega odpiranja se bosta v začetku decembra odigrata dva zgodovinska dogodka: v Rim bo prišel na obisk Mihail Gorbačov, ki se bo uradno srečal tudi s sv. očetom Janezom Pavlom II. v Vatikanu. V Sredozemskem morju ob Malti se bosta srečala predsednik ZDA Bush in Mihail Gorbačov; pogovori bodo izmenoma na ameriški in sovjetski ladji.
Čeprav je v vzhodni Evropi padel tudi zloglasni Berlinski zid, kot glavna komunistična bariera pred svobodnim svetom, se na »ponorelem Balkanu« oz. v »balkanski blaznici«, kot se zadnje čase vedno pogosteje imenuje Jugoslavija, krčevito obnavlja stalinistično obdobje. Priče smo ortodoksnemu srbskemu komunizmu, ki vztraja pri katastrofalni politiki nasilja na Kosovu. Ob dejstvu popolnega bankrota srbskega gospodarstva je Milošavičeva klika postala že tako napadalna, da sedaj poskuša na vsak način poslati svoje jurišni-ke celo nad Slovence v Ljubljano. Gre za scenarij, po katerem bi radi izzvali incidente sredi Slovenije, na osnovi kasnejših zahtev po lastni zaščitii pa bi od vojske zahtevali uvedbo izrednega stanja na ozemlju Slovenije. Slovenski policijski minister Ertl je ob tej priložnosti celo izjavil, da lahko, če bo potrebno, vpokličejo tudi rezervni sestav policije.
Ko se je Slovenija, uradna politika in opozicija, povsem jasno opredelila proti mitingu, je od zveznih organov zahtevala, da tudi oni storijo vse za preprečitev mitinga. Tudi ob tem glasovanju se je pokazalo, da je v Beogradu razmerje sil trenutno 4 : 4, vendar to še ne pomeni uravnoteženja, ker je prosrbska polovica s svojo, včasih že kar brezumno agresivnostjo vedno v prednosti.
Na eni strani so Slovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina in Makedonija, na drugi pa Srbija s svojimi sateliti Vojvodino, Kosovim in Črno goro, potem ko so pri njih lansko leto z mitingi uspešno izvedli t.im. »protihirokratsko revolucijo« oziroma zamenjavo oblasti, ki je sedaj povsem prosrbska. Srbi so bili pri tem zelo spretni, saj so Vojvodini in Kosovu vsilili svojo ustavo, tako da sedaj ti dve avtonomni pokrajini nimata več nobenih avtonomnih pravic, pa čeprav je v zveznih organih njun glas še ostal.
Tudi datum 1. december je čista provokacija, s katero hočejo Slovence še bolj ponižati. Slovenci tega datuma nikakor ne moremo sprejeti, saj je bilo takrat slovensko ozemlje močno okrnjeno — celotna Primorska je .padla pod Italijo. V Beogradu pa bi radi ta datum razglasili celo za državni praznik, s čimer bi dobili simbolično »legitimiteto« za zahtevo po priključitvi Makedonije in črne gore k Srbiji. To je le želja po nadaljevanju osvajalske velikosrbske politike, ki si je letos spomladi že priključila obe avtonomni pokrajini, ki pa sta uradno navzven še vedno avtonomni pokrajini, to pa samo zato, da
Bush je zato lahko izjavil: »Hladne vojne je konec.«
VLOGA KATOLIŠKE CERKVE
K temu pomirjevalnemu ozračju v Evropi in v svetu je svoje prispevala tudi katoliška Cerkev. Papeži s svojimi enciklikami, npr. Janez XXIII. z encikliko Pacem in terris, Pavel VI. z encikliko Populorum progressio, pa 9edanji papež Janez Pavel II., ta večni popotnik, ki povsod oznanja mirno sožitje, dialog, medsebojno razumevanje. V prvi vrsti pa seveda II. vatikanski vesoljni cerkveni zbor z dokument Gaudium et spes, o Cerkvi v sedanjem svetu, pa Unitatis redintegratio o ekumenizmu in tudi z dokumentom Nostra aeta-te o razmerju do nekrščanskih verstev. Gre za dokumente, ki ne obsojajo nikogar, temveč pozivajo vernike k delu za strpnost, medsebojno spoštovanje, h graditvi miru in solidarnosti med ljudmi.
IZJEMA V SEDANJEM ČASU
V	tem dogajanju za mir in demokratične pravice imamo pa tudi izjemo; to sta v Evropi Romunija In Srbija. V Romuniji so znova potrdili Nicola Ceausescuja za »ducatorja«, četudi državljani ne uživajo najosnovnejših pravic in so prej lačni kot siti. Druga izjema je Srbija z Miloševičem na čelu z njegovim nacionalstalinizmom.
K. H.
ima lahko Srbija pri glasovanju v zveznih organih 3 glasove.
Hrup, ki se dela v Sloveniji okrog »pohoda na Ljubljano«, pa spet izkoriščajo slovenski komunisti, ki spretno prilivajo olja na ta aferaški ogenj. Treba je reči, da postaja jugoslovanska oblast res spretna v povzročanju afer, ki se vrstijo že kar po tekočem traku, vendar tragično je dejstvo, da pri tem segajo že po skrajnih adutih, pri čemer se lahko že kar odkrito grozi s prelivanjem krvi in se ta kri že tudi preliva (Kosovo). Obračanje pozornosti vstran od bistvenih problemov prehaja počasi a vztrajno proti obsednemu stanju v celi državi.
25.	novembra se je »Božur« (kakor se imenuje srbsko in črnogorsko združenje s Kosova, ki hoče organizirati miting v Ljubljani), dokončno odloči, da gre v Ljubljano »jugoslovanizirat« Slovence, in če jih ti sedaj ne bodo spustili v Sloveniji, bodo spet prišli čez en mesec, pa čez dva, tri itd., kot so poudarjali organizatorji. Hkrati so se sestali slovenski železničarji ter
izjavili, da bodo miting preprečili z vsemi sredstvi.
V	tem kontekstu se je nadaljevalo tudi sojenje v Tiitovi Mitroviči Azemu Vllasiju in 14 soobtoženim, ki je že od vsega začetka prava sodna farsa. Gre seveda za klasični stalinistični proces, pri katerem se pred očmi javnosti krši vse zdrave razumske norme ter se tako z njim hoče zastraševati Albance na Kosovu ter ostale prebivalce Jugoslavije. Sojenje je spet prekinjeno do 4. decembra, ko bo Vllasi prebral svoj obrambni zagovor na 90 tipkanih straneh.
Slovenski socialdemokrati so imeli sejo, na kateri so zamenjali dosedanjega predsednika Tomšiča ter za novega predsednika izvolili nekdanjega oporečnika, 7-let-nega arestanta, nato pa emigranta, dr. Jožeta Pučnika. Ta se v svojem programu zavzema za soupravljanje (ne za samoupravljanje), za konfederacijo, ni za socializem, ampak za socialo, zavzema se za slovensko nacionalno valuto itd.
V. L.
Združena demokratična opozicija Slovenije
Po neuspehu slovenske politične okrogle mize, ki jo je ukinila Zveza komunistov' z neupoštevanjem dogovora, da so sklepi okrogle mize zavezujoči, prihaja iz Slovenije vzpodbudna novica. V ponedeljek, 27. novembra je bila v Ljubljani ustanovljena Združena demokratična opozicija Slovenije (ZDOS). Sestavljajo jo Slovenska demokratična zveza, Slovenski krščanski demokrati in Socialno demokratska zveza Slovenije. Z ZDOS bo sodelovala Slovenska kmečka zveza, ki pa se kot stanovsko-politična organizacija ni formalno vključila. Za predsednika opozicije je bil izvoljen predsednik socialdemokratov dr. Jože Pučnik. ZDOS bo načelovalo predsedstvo, v katerem bo vsaka članica zastopana z dvema predstavnikoma.
Namen opozicije je skupen nastop pri skupščinskih in drugih volitvah leta 1990 in sodelovanje pri odločanju v skupščinah ter organih, v katerih bodo izvoljeni njeni
predstavniki.
Skupni volilni program opozicije temelji na Majniški deklaraciji (1989): suverenost države slovenskega naroda, parlamentarna demokracija, spoštovanje človekovih pravic in svoboščin.
Z ustanovitvijo ZDOS je prišlo v slovenskem političnem razvoju do stopnje, ki se je morala uresničiti glede na pogoje, v katerih delujejo nove politične zveze in gibanja. Zveza komunistov si je ohranila kljub številnim obljubam izrazito prednost v medijih, financah, organizaciji itd. Jasno je tudi, da bo zveza komunistov, ki obvladuje slovenski parlament, do zadnjega taktizirala z zakonom o volitvah in ne bo dopustila čistih proporcionalnih volitev v družbenopolitični zbor. Neenake možnosti za politični boj in priprave na volitve bodo poskušali združeni demokrati preseči s skupnimi močmi.
Novo pri slovenskih krščanskih demokratih
Slovensko krščansko socialno gibanje se je v začetku novembra preimenovalo v Slovenske krščanske demokrate.
Glede na to, da sta že pred časom iz izvršilnega odbora izstopila Peter Kovačič in Mladen Švare (Viktor Blažič pa bi raje delal v svetu SKD) so bili za nove člane izvršilnega odbora izvoljeni dr. Tone Kunstelj (predsednik odbora za družino), Matjaž Puc in Peter Reberc.
Na seji izvršilnega odbora je bil 16. novembra 1989 za novega predsednika izvršilnega odbora in Slovenskih krščanskih demokratov izvoljen Lojze Peterle, za glavnega tajnika pa Peter Reberc.
V skladu s sprejetimi spremembami začasnega statuta je bil na novo izvoljen tudi svet SKD, v katerega so bili poleg članov po funkciji izvoljeni še: Viktor Blažič, Ivan Borštner, dr. Andrej Capuder, Vinko Demšar, Stane Kovač, Marija Kržič, dr. Tone Kunstelj, Leon Marc in Izidor Rejc.
V četrtek, 23. 11. 1989 je bil za predsednika sveta SKD soglasno izvoljen Franc Miklavčič. Na isti seji je svet obravnaval še nekatera odprta vprašanja v zvezi s sporazumom o Združeni demokratični opoziciji Slovenije in se dokončno odločil za sodelovanje.
V torek, 22. novembra, je bil ustanovljen odbor SKD za občino Ljutomer, v petek, 24. 11., pa občinski odbor za občino Škofjo Loko.
Naj zaupamo javnosti še en uspeh. Ljubljanska banka je postala velikodušna in nam odobrila žiro račun.
S seje tajništva SSk
Osnutek zaščitnega zakona za Slovence v Italiji, ki ga je pripravil minister za deželna vprašanja Maccanico in ga je vlada osvojila 17. novembra, bo Slovenska skupnost skušala na vse načine korenito in bistveno izboljšati. Ne misli ga torej vnaprej v celoti zavrniti, ker gre za prvo uradno dejanje italijanske vlade na tem področju in ker hočemo verjeti, da gre tokrat zares.
Tako stališče je oblikovalo deželno tajništvo Slovenske skupnosti na seji 22. novembra v Gorici. Deželni tajnik Ivo Jevnikar je v uvodnem poročilu prikazal razlike med sedanjim osnutkom in neuradnim besedilom, ki je krožilo med politiki spomladi. Ponovil je protest SSk, ker vlada ni pritegnila manjšine k sooblikovanju besedila ali vsaj k dzreku mnenja, pa čeprav gre za temeljno vprašanje našega razvoja. Posebno hudo pa je dejstvo, da je besedilo v več točkah poslabšal predsednik deželnega odbora Fiirlanije-Julijske krajine Biasutti, zaradi česar je SSk že pismeno protestirala, zdaj pa zahteva razčiščenje. Tajništvo je že zaprosilo za nujna sestanka o teh vprašanjih z deželnima vodstvoma Krščanske demokracije in socialistične stranke.
V	široki razpravi, v katero so posegli Damijan Paulin, Rafko Dolhar, Bojan Brezigar, Miro Oppelt, Andrej Bratuž, Marjan Terpin, Karlo Brešan, Branko Černič in Damjan Terpiin, so prišle na dan ostre kritike ravnanja A. Biasuttija, ki ni v skladu s političnim sporazumom sedanje deželne večine. Razpravi j alei pa so tudi analizirali negativne vidike Maccani-covega osnutka.
V PROTITOKU
Nebesna znamenja
Na vzhodu se monolitne predstave večnih Resnic počasi pomikajo v ozadje, v skladišče zgodovine, med neštete podobne »Resnice«, v katere je človeštvo slepo verovalo, in za katere se je borilo in umiralo. Obračun z dogmatizmi vseh barv in nijans se tako (ponovno, ciklično) vrača v ospredje dnevne kronike. Vzrokov je seveda nešteto, vseeno pa se jih ne more in sme zreducirati na krizo te ali one ideje (ideologije, Resnice) ter zmago nasprotnega svetovnega nazora. Sklicevanje na marksistično teorijo v trenutku postopnega rušenja vzhodnega imperija se zdi na prvi trenutek anahronistično, pač pa menim, da se sedanje pojave na Vzhodu lahko tolmači z vizijo zgodovine, v kateri je zgodovinski proces sad človeškega delovanja.
Na Vzhodu se takorekoč stvari spreminjajo iz dneva v dan, vendar se človek ozira proti tej nebesni strani s simpatijo in zaupanjem, medtem ko je pogled na jug nekoliko bolj »travmatičen«, poln neznank in skrbi. Ce bi še kdo dvomil, ali so Slovenci »veren« narod ali ne, bi ga lahko iz te hamletske dileme rešili časopisni članki teh tednov, ki jasno dokazujejo, da se je slovensko adventno pričakovanje začelo (vsaj) dva tedna pred koledarskim.
Adventno pričakovanje je najboljši izraz za sedanje stanje slovenskega človeka na eni in drugi strani meje, sicer pa, da ne bo nepotrebnih nesporazumov, ta »advent« nima prav nobene religiozne konotacije. Za to govori že dejstvo, da je tokrat pogled usmerjen ne proti vzhodu, pač pa
proti jugu.
Vsak »čuti«, da se nekaj dogaja okoli njega, da nekje, nekdo počenja nekaj. Kaj? Imena lahko po želji in geografski potrebi poljubno menjamo: mitingi, globalne zaščite, zborovanja proti dvojezičnosti so le površinska oznaka naših globljih strahov, so nekako opravičilo proti tem »zlem usodam«, ki nas tako (ponovno, ciklično) morijo. Vera v močnejše in mogočnejše Resnice, ki jih poosebljajo vedno naši nasprotniki, nas prisili k spoštljivemu (ne)vedenju, v katerega spada kvečjemu kak načelni protest, ki pa je bolj podoben tožbi kot uporniški želji po enakopravnosti in spoštovanju lastnih teptanih pravic. Krotkost ni vedno le izraz višje, moralnejše drže, je lahko tudi banalna nemoč, vulgarno sprejemanje primata močnejšega, dogmatskih Resnic in predsodkov. Razlika med slednjima je odvisna prav od mere in načina upora zoper okoliščine. Okoliščin si človek ne izbira, pač >pa je način odpora ali sprejemanja danih dejstev vedno le še del svobodne izbire mislečega človeka. Pasivno sprejemanje in čakanje nista še sinonima Gandijevega nenasilnega boja in odpora! Slednjega se, žal, redkokdaj poslužujemo, kar pa še ne pomeni, da raje nasilno nastopimo. Nasprotno! raje čakamo nebesna znamenja...
'Letos pa so tudi slednja zelo zgovorna: oblačno nebo razkriva slabe, mrzle čase. Ce se jim ne bomo znali zoperstaviti, bomo kaj kmalu postali najbližji potomci dinozavrov...
P.T.
Opera Tolminski puntarji u Gorici
V	četrtek 23. novembra je bila v Verdijevem gledališču krstna izvedba opere skladatelja Ubalda Vrabca »Tolminski puntarja«. Šlo je za koncertno izvedbo tega dela, saj zaenkrat ni bilo mogoče še priti do odrske uprizoritve dela. Upamo, da bo do tega kasneje le prišlo. Izvajalci so bili Consortium musicum iz Ljubljane in operni solista. Dirigiral je dr. Mirko Cuderman. Prireditelj je bil Svet slovenskih organizacij (SSO).
Predstavitev nove slovenske opere — še posebej zamejske — je vedno edinstven kulturni dogodek. Do te je prišlo že 18. novembra v deželnem avditoriju v Gorici, ko je bula tudi odprta posebna zgodovinska razstava o tolminskem puntu. Ob tej predstavitvi sta v glavnem govorila predsednik SSO Marija Ferletič ter avtor libreta prof. Janez Dolenc, ki je tudi v odsotnosti skladatelja zaradi bolezni prikazal nastanek tega novega opernega dela. Zgodovinski oris pa je podala prof. Nataša Nemec iz Goriškega muzeja v Kromberku, ki je razstavo tudi dejansko uredil.
Četrtkova prva izvedba velikega glasbe-no-dramatskega dela tržaškega skladatelja pa je bila vsekakor višek v tem nizu prireditev pod geslom »Tolminski puntarji za mir«, ki bo kasneje obsegal še okroglo mdzo o tolminskem puntu. Gledališče je bilo res polno zasedeno, kar je pokazalo na zanimiv odziv našega občinstva zlasti na vabilo za izvedbo domačega opernega dela. Poleg slovenske publike so bili tudi razni poslušalci večinskega naroda in uradnih ustanov občine in pokrajine. Naj še omenimo, da se je tega pomembnega glasbenega večera udeležila tudi svetovalska delegacija pokrajinskega sveta v Boc-nu, ki je bila gost Slovenske skupnosti.
Vrabčeva opera se deli na tri dejanja, čeprav je v koncertni sedanji izvedbi bila izvedena v skrčeni obliki v bistvu dveh dejanj. V nji nastopajo glavni tolminski puntarj, kot Ivan Gradnik, Šimen Golja, Lovrenc Kragulj, Martin Munih in drugi. Od ženskih vlog je pravzaprav vodilna le ena, ki jo igra Tina. Nastopajo še goriški plemiči (Strassoldo, Coronini) in zloglasni davkar Bandel. Koncertna izvedba seveda ni isto kot odrska uprizoritev. Morda je zato včasih čutiti zlasti v prvem delu neko razvlečenost, ki pa popolnoma izgine v drugem delu. To je seveda pripisati tudi nelahki in dokaj moderni glasbeni govorici, ki pa imenitno in domiselno izraža vso dramatičnost in atragičnost dogodkov v letih 1713-14, času, ko se je tolminski punt odvijal. Skladatelj je zlasti lepo opisal v orkestralni bogati in reliefni govorici vmesne dele, ki so spremljali pevske oz. recitativne dele opere. Gre torej v bistvu za moderno, čeprav ne avantgardno operno delo, ki pomeni vsekakor dragocen prispevek naši tovrstni ustvarjalnosti.
'
Skladatelj Ubald Vrabec
Vsi izvajalci — moški zbor Consortium musicum, simfonični orkester, operni solisti in seveda najbolj dirigent Mirko Cuderman — so svojo nelahko vlogo častno opravili. Škoda, da se te krstne izvedbe zaradi bolezni ni mogel udeležiti skladatelj sam. Res pa bo sledila še tržaška izvedba in sicer 4. decembra v Kulturnem domu. V nedeljo, 26. t. m., pa je bila izvedba v Slovenski filharmoniji v Ljubljani.	a.b.
DUHOVNA MISEL:
»Čujte torej, ker ne veste, kateri dan pride vaš Gospod!«
i(Mt 24,42)
Cerkev živi advent v molitvi in veselem pričakovanju spomina na Gospodovo rojstvo v zgodovino človeštva. V tem milostnem času bi morali kristjani spreminjati svoje mišljenje in obnavljati zvestobo Kristusovemu evangeliju, ki mora vedno bolj postajati program našega življenja.
Po besedah apostola Pavla moramo te dni:
— vstati »od spanja«
in si nadeti »orožje svetlobe« (Prim. Rim 13,11-12).
Zbuditi se moramo iz brezbrižnosti in nedelavnosti; iz navad, ki nas duhovno uspavajo in izpraznijo; iz površnosti in lenobe, ki nas naredita negibne, neustvarjalne, brez volje in vsake prave vzpodbude.
Po krstu smo postali božji otroci. Oblekli smo Kristusa. Svoje življenje moramo prehoditi v luči razuma, ki nam pove, kaj je pravično in pošteno. Stopati moramo v luči vere, ki nam pomaga gledati »onkraj meja tega sveta«. Drugače nas svet ujame in bapira za vse, kar je dobrega, plemenitega, lepega in trajnega. To nas seveda pogojuje in dela za sužnje skrajnega individualizma in potrošnje za vsako ceno. Hoditi moramo v luči vesti, da zopet najdemo in okrepimo v sebi čut za to, kaj je dobro in kaj je slabo.
— »O Resnica, luč mojega srca, naj mi ne govori moja tema,« je vzkliknil sveti Avguštin v svojih Izpovedih. Kristjanov pogled sega visoko in daleč. Zato opozorilo k odgovornosti: »Čujte torej« in »bodite pripravljeni«. 'Samo tako bomo dosegli vzvišene cilje duhovnega življenja in uživali sadove apostolskega prizadevanja.
MILAN NEMAC
NAROČNINE ZA LETO 1990
Italijanska pošta je zmeraj bolj neredna, a tudi iz leta v leto dražja. Tako so se že med letom podražile in se bodo še podražile v letu 1990 pristojbine za tiskovine, oz. za časopise.
Vsled tega je naš časopis prisiljen, da nekoliko prilagodi naročnine za leto 1990.
V	TRAFIKAH in po cerkvah ostane cena nespremenjena, tisoč lir za izvod.
NAROČNINA ZA ITALIJO po pošti letno 45.000 lir.
TUJINA: Evropa in ostale dežele po navadni pošti 70.000 lir.
LETALSKA POŠTA 95.000 lir ali 70 USA dol.
Kot povedano, poviški so zaradi višjih poštnih pristojbin.
Upamo, da bodo naročniki razumeli, zakaj ti poviški, in da nam bodo ostali zvesti. Za dosedanjo zvestobo vsem naročnikom najlepša hvala.
Cecilijanka
V dneh 18. in 19. novembra je bila v goriškem deželnem avditoriju tradicionalna zborovska revija Cecilijanka, ki jo prireja Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici. Letos je bila že enaintrideseta po vrsti in je nekako idealno zaključila praznovanja ob tridesetletnici ZSKP. Oba koncertna nastopa je bila velika dvorana goriškega avditorija prav polna. Nastopili so pevski zboni z Goriške, Tržaške, iz videmske pokrajine (Beneška Slovenija in Kanalska dolina), Koroške in bližnje Slovenije. Kot gost je pel tudi italijanski zbor, predstavnik USCI-deželne pevske zveze. V soboto zvečer je nastopilo deset zborov, v nedeljo popoldne pa dvanajst pevskih ansamblov.
V imenu Zveze je goste pozdravila tajnica prof. Franka Žgavec, ki je obenem poudarila pomen goriške Cecilijanke. Naj pri tem še opozorimo, da je v atriju avditorija bila v soboto odprta razstava o tolminskem puntu, ki jo je oskrbel na pobudo Sveta slovenskih organizacij Goriški muzej iz Kromberka.
V soboto zvečer je v imenu goriške občine ^pregovoril odbornik za kulturo Ubaldo Agati, ki je podčrtal pomen podobnih kulturnih prireditev v našem mestu in zaželel veliko uspeha pri nadaljnjem delovanju ZSKP. Na zborovski reviji sta napovedovali Valentina Pavio in Fanika Klanjšček. Del nedeljske revije je neposredno prenašala tržaška radijska postaja.
* * *
»Slovenska pesem je tako včeraj kot danes igrala svojevrstno in edinstveno vlogo v našem življenju. Ob prehodu v 21. stoletje tudi v novih in spremenjenih razmerah še vedno ohranja svoj pomen in svoje poslanstvo. Naši pevski zbori so tudi porok in jamstvo, da slovenska zborovska pesem ne bo izginila 'in zamrla. Naj zato v tem duhu in s temi željami tudi goriška Cecilijanka prispeva bogat
Začenjamo advent
Ja, res. Spet ga začenjamo, pred nami je in vendar se nam zdi prehtiro. Saj vse tako hitro beži, da se ustaviti in zamisliti ne znamo več. In zdaj je spet tu, mi pa niti ne vemo, kaj bi z njim počeli, zakaj naj se kar štiri nedelje pripravljamo na Božič.
Izložbe so skoraj povsod že božično okrašene, ulice bogato razsvetljene, nas pa Že vznemirja ena sama velika skrb: kaj mi še manjka (ko imam že skoraj vse), kaj bi podaril temu ali onemu (potrebnega in nepotrebnega), da bom spet zrasel v njegovih očeh... Da moramo zrasti edino v Njegovih očeh, na to nimamo časa pomisliti — pa tudi pomembno ni, saj ga ne vidimo med nami in še tako daleč se nam zdi. 7.a cilj božičnega večera smo si raje postavili bogato obloženo mizo, na balkonu ali vrtu pa bodo vsi sosedje in mimoidoči lahko občudovali osvetljeno božično drevo. Za jaslice se bo našel kak skrit kotiček, da ne bo vsak obiskovalec takoj videl, da še čakamo in praznujemo Njegovo rojstvo, da smo si ga kljub posvetnemu blišču postavili za cilj, za glavni »vzrok« Božiča.
Pred nekaj dnevi smo se v manjšem številu zbrali okrog izkušene sestre in našega župnika, da bi delali advente vence. Zase in za prodajo slovenskim vernikom. Sama si do zdaj nikoli nisem vzela časa,
da bi to poskusila. Sicer pa: ali ni enostavneje iti v trgovino, kjer se dobijo lepo okrašeni in poceni, pa še rok si ni treba mazati? Tokrat se mi je sobotno popoldne zdelo kot nalašč za predokus adventa. Ko smo bili ob dolgi mizi zaposleni vsak s svojim delom, ko so najmlajši ustvarjali prave (fantastične) umetnine in so smrekove veje razširjale prijeten vonj, sem pozabila na vse skrbi in neprijetnosti in bila notranje zadovoljna. Kar se človeku dandanes tako malokdaj zgodi.
Čeprav adventni mesec, s katerim imam zaradi lastnega truda največ veselja od vseh dosedanjih — kupljenih (pa so bili zelo lepi vmes) ni bil takoj v uporabi, me spominja oz. opozarja, da se priprava začenja in da bo z vsako prižgano svečko Odrešenik bližje. Zame in zate. Da nas naredi otroke božje, če še nismo; da nas pripelje na pravo pot, če smo z nje skrenili; da nam da čutiti, da je le v njegovem naročju tisto zavetje, ki ga tolikokrat zaman iščemo pri ljudeh, a smo vedno znova razočarani nad nj'mi.
Advent naj bi bil za vse čas resnega in globokega razmišljanja, čas hrepenenja po višjem in boljšem, pa tudi čas odpovedi in dobrih del. Zato prebudimo duha ljubezni in olepšajmo z njim vse, kar nam je drago!
R.B.
delež k rasti slovenske pesmi in slovenske kulture na tem zahodnem koščku naše zemlje, ki je obenem stična točka različnih kultur in narodov ter pomemben dejavnik za medsebojno zbliževanje in sožitje.« Tako lahko beremo med drugim na koncertnem listu ob letošnji Cecili-janki. In prav te misli so gotovo izražale duh in poslanstvo oziroma pevsko sporočilo nastopajočih zborov.
Ti so vsak s svojega področja prinesli in predstavili rezultate svojega dela in letnega študija. Cecilijanka je namreč v nekem smislu tudi živa podoba zborovskega delovanja na terenu, ko se posamezni zbori pomerijo med seboj ne v tekmovalnem, ampak v moralnem oz. simboličnem pomenu. Zato je tudi goriška pevska revija pravo ogledalo prizadevanj in truda tako velikega števila amaterskih zborov, ki pa vendar težijo za kar se da pomembnimi oilji.
V	soboto so nastopili dekliški zbor Alenka iz Števerjana( dir. Anka Černič)) moški zbor Franc Zgonik iz Branika (Gvido Filipčič), mešani zbor Lojze Bratuž iz Gorice (Stanko Jericijo), moški zbor Fantje izpod Grmade (Ivo Kralj), mešani zbor Oton Župančič iz Štandreža (Miran Ru-stja), moški zbor Štmaver (Gabrijel Devetak), mešani zbor Angelo Capello iz Be-gliana (Dorino Fabris), moški zbor Skala iz Gabrij (Rozina Konjedic), moški zbor Kralj Matjaž iz Libuč (Hanes Košutnik), mešani zbor Rupa-Peč (Zdravko Klanjšček). V nedeljskem delu Cecilijanke pa so nastopili mešani zbor F. B. Sedej iz Števerjana (St. Jericijo), pevska skupina Sovodenjske dekleta (Sonja Pelicon), mešani zbor Štandrež (Valentina Pavio), pevska skupina Števerjan (Tomaž Tozon), dekliški zbor Devin (Herman Antonič), mešani zbor Pod lipo iz Špetra (Nino Spe-cogna), moški zbor Novi sv. Anton iz Trsta (Edi Race), mešani zbor Podgora (Mirko Špacapan ml.), Višarski ženski kvintet (Anna Missoni), mešani zbor Ciril Silič iz Vrtojbe (Barbara Šinigoj), moški zbor Mirko Ftilej iz Gorice (Zdravko Klanjšček) in mbšani zbor Hrast iz Doberdoba (Hi-larij Lavrenčič).
Ni lahko ocenjevati celotnega, posebej umetniškega rezultata letošnje goriške zborovske revije. Še težje je zaustavljati se ob posameznih nastopajočih zborih. Zato je nujno zapisati le nekaj splošnih misli in vtisov. Programski del je bil vsekakor precej razvejan, saj je šel od klasične polifonije (Gallus, Palestrina) do sodobnih slovenskih in tudi tujih skladateljev (slednji npr. Brahms, Kodaly, Bar-dos). Vendar je še velik del tudi letošnjega repertoarja predstavljala slovenska starejša zborovska glasba, posebej iz čital-niškega obdobja. Prav tako je bilo na programu veliko znanih priredb slovenskih narodnih pesmi, pa tudi pesmi drugih narodov. Zastopani so bili tudii v precejšnji meri primorski nekdanji in sedanji avtorji kot npr. Emil Komel, Lojze Bratuž, Vasilij Mirk, Ubald Vrabec, Ignacij Ota, Stanko Jericijo in Dina Slama. Pa še jugoslovanski skladatelji kot Skalovski in Žganec.
Nastopajoči zbori so vsekakor pokazali v glavnem dostojno srednjo raven, če izvzamemo nekaj šibkejših in kakega boljšega. Znamenje da je njih pevsko delo med letom prizadevno in resno. Cecilijanka tudi vedno bolj potrjuje svoj vseslovenski značaj, kar ji daje posebej na tem prostoru svojo posebno vlogo.
Jasno je, da tu ni mogoče in primerno posebej omenjati le nekaterih pevskih
zborov, vendar pa naj mi bo to dovoljeno za nekatere skupine, ki so tako ali drugače po svoje izstopale. Za svoje pogumno in nelahko delovanje v težkih narodnostnih razmerah naj zato opozorimo na Višarski kvintet s prijetno predstavitvijo, prav tako mešani zbor Pod lipo iz Špetra v Beneški Sloveniji. Nadalje kot novo obnovljen mešani zbor iz Pod-gore (prav s svojim prijetnim nastopom je kljub vladnemu zakonskemu črtanju dokazal slovensko tradicijo tega dela goriške občine!). Pa še med dobrimi zbori gotovo na prvem mestu doberdobski Hrast s svojo resno naštudiranostjo, zahtevnim repertoarjem in mladeniškim prekipeva-njem. Vse te bežne omembne nič ne zmanjšajo dosežkov drugih pevskih skupin, ki so tudi dosegle lepo raven.
a.b.
Dve številki revije Regione Cronache
Tiskovni urad dežele Furlani j a-Julijska krajina je že poleti izdal 6. številko reprezentativne revije Regione Cronache. Posvečena je Jadranskemu morju, zlasti problemom, ki so povezani z onesnaž-nostjo. Med številnimi sestavki je tudi članek o stanju morja ob slovenski obali.
Pred kratkim pa je izšla 7. številka te revije, ki je posvečena statutu o avtonomiji naše dežele ob njegovi 25. lentici odobritve. Avtorji sestavkov v tej številki so znani profesorji Livio Paladin, Elio Apih in Alfonso Zardi. Prav slednji je podal skrben komentar celotnega posebnega statuta in ga podrobno razčlenil.
Kot že vse prejšnje številke te revije sta tudi ti dve zelo skrbno urejeni in popestreni z izrednim slikovnim materialom.
Ali bodo ukrajinski katoličani uradno priznani?
Ob srečanju sv. očeta z Gorbačovom je mnogo ugibanja, ali bo ukrajinska uniatska Cerkev dosegla uradno priznanje.
Na sinodi leta 1596 je v Brest-Litovsku prišlo do zedinjenja ukrajinske pravoslavne Cerkve s katoliško Cerkvijo v Rimu; Ruska pravoslavna Cerkev tega zedinjenja ni nikoli priznala. Katoliški Cerkvi pridruženi pravoslavni verniki se navadno imenujejo uniati. Ohranili so pravoslavno bogoslužje in cerkveno ureditev.
Ob koncu zadnje svetovne vojne pa je Stalin ukinil uniatsko Cerkev in jo pridružil ruski pravoslavni Cerkvi in tako je še danes. Po priključitvi so bili uniatom odvzeti vsi bogoslužni prostori, vsi škofje so bili vrženi v ječo in podobno duhovniki. Bogoslužje se je moglo vršiti samo skrivaj in pogosto na prostem. Ni znano, koliko je uniatskih katoličanov. Cenijo, da jih je približno 6 milijonov na ozemlju Sovjetske zveze, nekaj milijonov pa jih je raztresenih po svetu, zlasti v Kanadi.
V	času perestrojke uniati niso več preganjani, niso pa uradno priznani. Pripravlja se nov zakon o verskih skupnostih in v okviru tega zakona naj bi bilo rešeno tudi vprašanje priznanja uniatov. Uniati zahtevajo, da se jim vrnejo bogoslužni prostori, ki so jim bili vzeti leta 1946.
Misijon v Mariboru
Od 8. do 17. decembra bo v Mariboru misijon. V trinajstih mariborskih župnijah bo 30 misijonarjev oznanjalo božjo besedo.
Ta misijon bi moral biti že v postnem času, a so ga preložili na advent prav zaradi misijona v Trstu.
Prav zaradi tega bomo misijon v Mariboru spremljali z gorečo molitvijo.
Šport
Društvo slovenskih izobražencev vabi člane in prijatelje na tržaško predstavo opere Ubalda VRABCA »TOLMINSKI PUNTARJI«, ki bo v ponedeljek, 4. decembra, v Kulturnem domu v Trstu. Na ta dan zato odpade običajni tedenski sestanek društva.
Umrl je prof. Josip Tavčar
Tržaško slovensko javnost je močno prizadela novica, da je v ponedeljek zjutraj, 27. novembra, podlegel zavratni bolezni ugledni kulturni delavec prof. Josip Tavčar, star 69 let. Dolga leta je bil profesor na Trgovskem zavodu. Njegovo ime je tesno povezano s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu. Veliko je delal za njegovo uradno priznanje. Več let je bil umetniški vodja gledališča. Napisal je vrsto uspešnih dramskih del in doživel z njimi veliko priznanj. Številni poslušalci tržaškega radia pa so ga poznali zaradi njegovih številnih nastopov. Sodeloval je v najrazličnejših literarnih in drugih področij približno štirideset let. Pogosto je seznanjal poslušalce z italijansko literaturo.
Po upokojitvi na šoli se je zavzemal predvsem za Zavod za poklicno izobraževanje, katerega predsednik je bil.
Pogreb profesorja Tavčarja je bil v četrtek iz mrliške veže v cerkev na Opčinah in potem na opensko pokopališče.
Adventno pismo
Tržaški g. škof Bellomi je izdal pastirsko pismo za advent. Ker smo ga pozno dobili, bomo o njem poročali več prihodnjič.
Ansambel Zvezde pri Sv. Ivanu
Takle poznojesenski nedeljski popoldan, potem ko smo opravili svojo dolžnost do Boga, je najlepši v družbi slovenske pesmi in glasbe. Ansambel z ambicioznim naslovom »Zvezde«, nam je v tem smislu obilno postregel 19. novembra v dvorani Marijinega doma pri Sv. Ivanu. Njihov vodja, g. Franc Pohajač, se je s programom pesmi in spremno besedo ob diapozitivih temeljito pripravil. Iskrivo navdušeno je govoril o prelepih sončnih in bogatih deželah Kanade in Združenih držav Amerike.
Od 14. septembra do 10. oktobra je spremljal člane svojega ansambla po najbolj znamenitih središčih Vancouvra, Prince Georgea, Calgarya, Edmontona, Toronta ter po ZDA. Radi verjamemo, da je do nebes navdušil tamkajšnje rojake, ko jim je s petjem in glasbo pričaral košček ljubljene domovine. Ce so gostitelji bili do solz ganjeni ob poslušanju davno domačih melodij, pa so svojo hvaležnost nadvse kraljevsko gostoljubnost vračali. Kar tekmovali so, kako bi mladim izvajalcem nudili čirnveč na njihovem potovanju. Za Za dolgo pot proti Calgaryu, so jim dali na razpolago celo svoje prevozno sredstvo in plačali bencin za celotno potovanje.
Že enkratni posnetki diapozitiv so pričali o neizčrpnih virih doživetja, ki jih lepota narave nudi: od razkošnih parkov cvetja in zelenja, silnih vodnih slapov, drznih kanjonov, obsežnih narodnih parkov ter zasneženih gorh, pa do ptička, ki je na najvišji konici drevesa brezskrbno mežikal v nebo, ne meneč se, kdo ga bo zdaj zdaj ujel v fotoaparat. Samo strmeli smo v to čudovito božje stvarstvo. Dvomimo pa, da bi se kdo navdušil nad vrtoglavimi stolpnicami New Yorka šestdesetih ali več nadstropij. Pa streznili
smo Se tudi, saj nikjer ni vse zlato, kar se sveti. Dokumentacija diapozitivov je bila zgovorna: med umazanijo cestnega tlaka zleknjene reveže, ki jim mimoidoči ne privoščijo niti pogleda.
Pomemben vzgojni trenutek potovanja je bil primer 23-letnega fanta Terry-a Fox-a, ki je zaradi kostnega raka zgubil desno nogo. Ljubil je življenje in se, kljub protezi na nogi odločil, da gre na »Maratono upanja« od Toronta do Vancouvra peš. Uspelo mu je priti do tega kraja, kjer je obnemogel in umrl 28. junija 1981. Prehpdil je 5.375 km. S svojim podvigom je želel opozoriti ustanove, ki se ukvarjajo s tovrstno boleznijo. Kraj je po njem dobil ime.
Predlog je bil opis vseh doživetij, vrstila so se presenečenja drugo za drugim nad raznoliko lepoto narave, ki je enostavno presegala vsako domišljijo. Z njimi smo doživljali občutke zmagoslavja, trudnost nastopov,
O tam koncertu pri Sv. Ivanu pa bo dovolj ako rečemo, da so morda koga že srbeli podplati; ko bi ne bilo sedežev, bi se kdo še zavrtel. Najprej so zaigrali pesem o domovini, to je tista, ki je v tujini hrepeneče objela sanje mnogih src. Zatem pa pesmi drugo za drugo, tako da je končno že cela dvorana ubirala takt in ploskala, v veliko veselje zlasti otrok. Člani ansambla »Zvezde« so se izkazali že za prave profesionalce.	F.V.
Zborovanje Treh Benečij
S slovesno sv. mašo, ki jo je v cerkvi S. Maria Maggiore daroval tržaški škof msgr. Lorenzo Bellomi, se je v nedeljo,
26.	novembra, zaključilo cerkveno zborovanje Nova evangelizacija Treh Benečij v tržaški stvarnosti. Dan prej, v soboto, 25. novembra, je bil prebran osnutek dokumenta, ki naj bi predstavljal izhodišče za tržaške udeležence plenarnega zborovanja, ki bo v Ogleju konec aprila prihodnjega leta. Sledilo je delo po skupinah. Osrednje tematike, ki so jih le-te pretresale, so bile: družina, šola in kultura, ekumenizem in dialog, odnosi med narodnimi skupnostmi ter ekonomija in delo. Pogovor v skupini o odnosih med narodnimi skupnostmi je potekal v zelo konstruktivnem in sproščenem vzdušju. Med skupnim zasedanjem v nedeljo je spregovoril tudi slovenski predstavnik, ki se je dotaknil predvsem dveh točk: potrebe, da bi prišlo do ustanovitve nekega stalnega škofijskega organizma, ki naj bi spremljal razvoj odnosov med italijansko večino in slovensko manjšino v tržaški škofiji in naj bi v tem smislu tudi dajal stvarne predloge in pobude; pa tudi točke, ki jo v tem trenutku Slovenci v Italiji še najbolj živo občutimo, namreč priznanje pravice do javne rabe našega materinega jezika. Preden bo škof sestavil dokončno besedilo obravnavanega dokumenta, se bodo vsi predlogi z dvodnevnega zborovanja vrnili v župnije v pretres verskim občestvom. Z ozirom na pomembnost vprašanj, ki prav od blizu zadevajo tudi naše verske skupnosti, je zato želeti, da bi se tudi slovenske župnije z večjim zagonom vključile v delo.
Z GORIŠKEGA
Seja sekcije Slovenske skupnosti za Števerjan
V	torek, 21. novembra, se je prvič sestal novi izvoljeni odbor sekcije SSk za Števerjan, ki je bil izvoljen na občnem zboru 20. oktobra letos.
Kot prva točka na dnevnem redu je bila izvolitev predsednika. Izvoljen je bil Ivan Vogrič, ki je zamenjal Hadrijana Corsija, ki je to funkcijo vršil že vrsto let. Za tajnika je bil potrjen Dominik Humar, ki se je že v prejšnjem mandatu izkazal za sposobnega za to funkcijo.
Pred nami so občinske volitve, ki bodo prihodnjega leta meseca aprila ali maja. Naloga novega odbora s tajnikom in predsednikom na čelu je, da SSk ponovno pridobi upravo števerjanske občine. Za predsednika je bil izvoljen Jožef Corsi, za blagajnika pa Boris Hladnik.
Tajnik se je najprej zahvalil za potrditev in za požrtvovalno delo tistim članom, ki niso bili več potrjeni na zadnjem občnem zboru. Tajnik je nato razložil novim članom, kako potekajo seje sekcije in se priporočil za prisotnost na vseh sejah in drugih sestankih, ki jih SSk organizira.
Poročal je tudi, da je SSk skupno s krožkom za »Socialna in politična vprašanja A. Gregorčič« organizirala 10. novembra v konferenčni dvorana Formenti-nijevega gradu v Števerjanu večer na temo o trenutnem položaju Slovenije in Jugoslavije po sprejetju nove slovenske ustave. Govoril je podpresednik SZDL Slovenije Viktor Žakelj.
I.V.
Slovenska skupnost za Podgoro
Goriški pokrajinski odbornik in načelnik svetovalske skupine SSk v pokrajinskem svetu dr. Mirko Špacapan se je na seji dne 29. tam. zavzel za ponovno vključitev Podgore v zakon za globalno zaščito in pozval goriški pokrajinski svet, naj se v posebnem dokumentu obrne do predsednika deželne vlade, ter do obeh vej parlamenta, senata in poslanske zbornice z namenom, da se Podgoro ponovno vključi v zakonski osnutek za zaščito Slovencev v Italiji. Objavljamo celotno besedilo, kot je bilo predstavljeno v go riškem pokrajin-
skem svetu:
Glede na zakonski osnutek za zaščito slovenske narodne skupnosti v Italiji, ki ga je odobril ministrski svet, sestavil pa minister Mac/canico v imenu vlade;
ob novici, da je Podgora bila izključena iz tega zakona;
upoštevajoč dejstvo, da v Podgori prebiva močna in živahna slovenska skupnost, ki se izraža preko dveh kulturnih društev, treh pevskih zborov (mešani, moški in otroški), borčevske organizacije in športnega društva, slovenske službe božje, farne skupnosti in krajevne konzulte, ki sta sestavljeni večinoma iz Slovencev, ob posebnem poudarku na to da sta do pred kratkim v Podgori delovala slovenski otroški vrtec in slovenska šola;
tudi zaradi zgodovinske pripadnosti Podgore krajem, kjer so jezik, kultura in cerkveni obredi v glavnem slovenski, čeprav furlanski in italijanski jezik v isti vasi in zavoljo tega ni nikoli trpel krivice;
ob dejstvu, da je Podgora do leta 1923 bila samostojna občina s slovenskim županom;
glede na mirno današnje občevanje v vasi v treh jezikih (slovenski, furlanski, italijanski) brez razprtij in brez nacionalističnih diskriminacij;
v trenutku ko se slovensko prebivalstvo čuti ogroženo glede soje narodne identitete zaradi zakona, ki ne predideva slovenščine v njihovi vasi, in s tem praktično izenačuje Podgoro z drugimi mestnimi četrtmi, kjer je večina prebivalstva italijanska;
zavoljo vsega zgoraj navedenega svetovalska skupina SSk zahvteva, naj se pokrajinski svet izrazi v dokumentu, katerega naj se naslovi na predsedstvo deželne vlade, na poslansko zbornico in na senat, za vključitev Podgore med tiste kraje, kjer predvideva raba slovenskega jezika v odnosih z javno upravo.
SVET SLOVENSKIH ORGANIZACIJ Ubald Vrabec TOLMINSKI PUNTARJI
opera v treh dejanjih Libreto: Janez Dolenc
(po zgodovinskih virih in motivih iz del Ivana Preglja; obdobje marec 1713 -
april 1714) koncertna izvedba
TRST - ponedeljek, 4. decembra - Kulturni dom ob 14.30
Izvajajo: simfonični orkester iz Ljubljane - operni solisti: O. Gracelj, N. Bela-marič, J. Kores, J. Reja,I. Sancin, B. Gorinšek, M. Trček, I. Tuskarič, V. Zadravec, M. Vedernjak - moški zbor društva »Consortium musicum« Dirigent: dr. Mirko Cuderman
Koncert se vključuje v širši kulturni program pod geslom Tolminci za mir
Peta zaporedna zmaga Olympie
S čistim rezultatom 3:0 (15:11,15:12,15:6) je 01ympia na domačih tleh premagala furlansko ekipo PAV Remanzacco, ki je na igrišču predstavila dobro odbojko, z visokimi igralci, ki so zlasti dobro blokirali in s tem v prvih dveh setih zaustavili napadalce Goričanov.
Pri naših tudi ni najbolje deloval sprejem, zato je nasprotnik dosegel razmeroma več točk, kot bi si jih sicer zaslužil. Prvikrat v letošnjem prvenstvu pa je 01ympia naletela na dobro organiziranega nasprotnika in naši fantje so si tokrat zmago res prislužili z zagrizenostjo in srčnostjo, ki sta se zlasti pokazali v obrambi. Tu so naši polovili res vse, kar se je ujeti dalo, to pa je tudi Furlane končno potrlo do take mere, da v tretjem setu praktično niso več mogli priti k sebi.
Prvikrat se je tudi zgodilo, da je sojenje, zlasti drugega sodnika, bilo našim nasprotno, vendar je tudi v teh okolno-stih 01ympia dokazala, da ji prvo mesto na lestvici pritiče po pravici.
01ympia deli prvo mesto z ekipo Cima Trucciolari iz Sacileja( ki pa je na zadnji tekmi proti Torriand komaj zmagala z 3:2, to se pravi, da so naši sedaj prvi na lestvici, ker niso še izgubili seta.
Le tako naprej fantje! Naj povemo, da se vzporedno z zmagami OIympie množijo tudi gledalci na tribunah, kar je vsekakor vzpodbudno.
Prihodnjo soboto je tekma v Tržiču ob 18. uri proti Fincantieri, ki spada med najboljše šesterke prvenstva. Gledalci bodo dobrodošli.
Velasco
Iz slovenske Koroške
Jezuitski novinci v Sloveniji
V	četrtek 28. septembra so v Mariboru med mašo izrekli svoje zaobljube Bogu novinci drugega letnika. Vseh je bilo pet. Odslej se imenujejo sholastiki in se bodo s študijem in še drugimi dejavnostmi pripravljali na duhovništvo. Eden odhaja v Rim, dva v Padovo, dva pa bosta študirala filozofijo v Ljubljani. Veseli smo, da imajo slovenski jezuiti kar zadovoljivo število poklicev.
Koroška deželna vlada odklonila podporo slovenski šoli
Kot smo že poročali, je Celovška Mohorjeva družba v svojih prostorih odprla letos dvojezično osnovno šolo s tremi razredi ter 41 učenci. Založila je 5 milijonov šilingov, celotni stroški pa znašajo 9 milijonov. Dunajska vlada je dala svoj prispevek, koroška deželna vlada je v juliju letos tudi obljubila svojo finančno pomoč. Sedaj se je premislila in odgovorila, da ne da nič.
Takim politikom kot so deželni glavar Haider in tovariši pravimo Slovenci »figa mož«.
Bralci pišejo
Spoštovani, dovolite, da se iskreno zahvalim, ker mi vaš tednik »Katoliški glas«, in še prilogo »Misijonska nedelja«, kar sem pred dnevi prejela, tako redno pošiljate.
Čutim pa prijetno dolžnost, da se zahvalim tudi v imenu ostalih zvestih bralcev, katerim redno posredujem vaš list in ki ga vsi po vrsti (starejši in mladi, bolniki, duhovniki in drugi) tako zelo radi prebirajo.
Zato še enkrat iskrena hvala še vsem, ki se trudijo oz. trudite, da ima list tako pestro vsebino, resnično primerno za vse bralce. Bog povrni!
S spoštovanjem!
L.S.
Illlllltlllllllllllllllllllllltllllllllll Illllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll Illllllllll IIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIIHIIIIHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII ......................
ALOJZIJ TURK
Kosovo in Makedonija deželi tragedij
03)
Med priseljenimi katoličani različnih narodnosti je bilo veliko slovenskih družin. S pomočjo duhovnikov so se v okviru Cerkve organizirali versko in kulturno ter dobili tudi slovensko šolo. Posebno vprašanje so bila številna slovenska dekleta, poleg hrvaških in madžarskih, ki so bila zaposlena kot hišne pomočnice. Bile so v tujem svetu dn zaradi materialnih pogojev v veliki nevarnosti, da bodo izgubljene za narod in Cerkev. Zanje je bilo treba ustanoviti ne samo prosvetno organizacijo, ampak tudi karitativno — za primer brezposelnosti. Pri tem so veliko pomagale slovenske redovnice-usmiljenke, ki so na splošno zadovoljstvo delale v sanatoriju, pozneje pa tudi v bolnišnici. Veliko slovenskih deklet je bilo zaradi poroke prisiljeno prestopiti v pravoslavje, na starost pa so se, posebno če so postale vdove, spet vrnile k svoji veri in kot
pobožne ženice poskušale na verskem področju nadomestiti tisto, kar so v zakonu zamudile.
Slovenci so imeli slovensko bogoslužje v dveh cerkvah, v prosvetnih društvih pa so negovali slovensko pesem in narodno zavest. Seveda so to imeli tudi Hrvati. Vsi pa so si želeli, da bi se čimprej spet vrnili v rodni kraj.
Med okupacijo je bilo v Beograd in notranjost Srbije preseljenih večje število Slovencev, ki so jih okupatorji pregnali iz okupirane Slovenije, da bi jo germanizirali. Srbski narod jih je takrat zares velikodušno sprejel Tedaj nastalo prijateljstvo se še danes goji in od časa do časa izkazuje. Seveda so se vsi ti priseljenci, kakor hitro je bila vojna končana, spet vrnil domov. Nadškof dr. Ujčič je s svojimi slovenskimi duhovniki priseljence tolažil in jim dajal nasvete, kakor je bilo pač v tistih izrednih razmerah mogoče.
Tudi po vojni na bilo lahko. Število duhovnikov se je zaradi odhoda mnogih v ožjo domovino in zaradi začasne onemo-
Gojenci malega semenišča skopske škofije v Prizrenu
gočenosti nekaterih pri izvrševanju dolžnosti zmanjšalo.
Nadškof dr. Ujčič je po daljšem bolehanju umrl 24. marca 1964. Nasledil ga je dr. Gabrijel Bukatko, škof vzhodno katoliške škofije (grkt.) Križevci, ki je bil že poprej imenovan za pomožnega nadškofa s pravico nasledstva. Ostal pa je še naprej apost. administrator grkt. škofije Križevci, kar je zelo oteževalo njegovo delo. Škofija Križevci namreč obsega vse katoličane vzhodnega obreda na področju cele Jugoslavije, pa ima že zaradi tega in zavoljo različnosti narodnosti vernikov posebne probleme.
NADŠKOF V BEOGRADU
In kako je prišlo do mojega imenovanja za beograjskega nadškofa, česar se resnično že zaradi let, nisem nikdar nadejal niti si nisem želel, saj sem dobro poznal velike težave pri upravljanju škofije? Moj predhodnik nadškof dr. Gabrijel Bukatko je po šestnajstih letih upravljanja nadškofije zavoljo slabega zdravja in izčrpanosti zaprosil papeža, da ga odveže te dolžnosti. Ker so bili razlogi zares opravičeni, so v Vatikanu sprejeli njegov odstop in izbrali mene za naslednika. Morda se bo komu zdelo neskromno, če povem, da sem se tega branil. Po nekajdnevnih prepričevanjih me je apostolski nuncij v Beogradu msgr. Cecchini pregovoril, da sem sprejel. Upravo nadškofije sem prevzel 24. marca 1980, škofovsko posvečenje pa je bilo v Beogradu 20. aprila 1980 v najlepši in največji beograjski katoliški cerkvi sv. Antona, ziidani po načrtih arhitekta Plečnika.
Naj mimogrede omenim, da sem takoj po prihodu v Beograd doživel neprijetno presenečenje. Iz Novega mesta, mojega
rojstnega kraja, so mi poslali ljubezniv admininstrativni domovinski pozdrav in napotnico, naj začasno spremenim svoj poklic in se specializiram za različne dejavnosti; v Beogradu pa so potem natančno določili, katere so: kopanje donavskega kanala, zidarska dela s prekladanjem cementa iz vagonov, potem pa še poljedelstvo in vrtnarstvo z izkopavanjem krompirja in odbiranjem boljših paradižnikov in paprike za tovariše na odličnejših položajih. Imeli so namreč zaupanje, da bom to delo solidno opravil. Kot razlog so omenili tale dogodek: nekoč so v Šentjerneju, kjer sem nekaj časa nadomeščal bolnega župnika, otroci po moji krivdi zamudili šolski pouk. Zakon je za tak prekršek sicer predvideval denarni prispevek, a so odgovorni kljub temu napisali, da se mi mora omogočiti »kontrolirano odgovorno« delo, ker samo to lahko koristi mojemu nadaljnjemu izobraževanju in oblikovanju aktivnega državljana.. V življenju vse prav pride in tako sem si zares pridobil nove življenjske izkušnje.
(Se nadaljuje)
Zori Piščanc v spomin
Pok. Zora Piščanc prejema papeško odlikovanje »Pro Ecclesia ecl Pontifica«
Zoro Piščanc sem spoznal leta 1944, ko sem jo bolno obiskoval na domu v ulici Mazzini. Bolehala je za kostno jetiko, če se ne motim. Pozneje so jo sprejela v sanatorij na ibeneškem Lidu in je od bolezni povsem ozdravela.
Še ko je bila bolna v Gorici, je začela pisati prve črtice; objavljala jih v Vijolici, glasilu goriške Marijine družbe, ki ga je takrat ustanovil msgr. M. Brumat. Vijolico so tipkali in razmnožili le v nekaj izvodih. Družbenice so jo prebirale ob svojem zbiranju ob nedeljah popoldne. V Vijolici so začetki Zorine poznejše poti kot pisateljice.
Ko se je z Lida vrnila ozdravljena, se je s sestrami preživljala s šivanjem, dokler ni dobila začasno zaposlitev v Dobrodelni pisarni in pomagala beguncem. Uporabna je bila za katero koli delo. Dobrodelna ptisarna je imela svoje prostore na Placuti v prostorih tiskarne. Ko je leta 1952 umrla upravnica Katoliškega glasa Marica Podgornik, smo Zoro povabili, naj nadaljuje njeno delo na upravi lista. Rade volje je sprejela. Tako je skrbela za naš katoliški tednik do upokojitve pred tremi letii, ko je zaradi revmatizma v kolenih le težko hodila. Kako težko se je ločila od Placute in uprave našega časopisa, smo videli vsi, ki smo z njo to doživeli. Zdelo se ji je, da zapušča del same sebe.
Kot upravnica je prišla v stik s premnogimi ljudmi. Prihajali so plačevat naročnino, prinašali dopise. Mnogi so prihajali tudi zato, da so se z njo porazgo-vorili. Tako si je pridobila veliko prijateljev in znancev ne samo pni nas, temveč po celem svetu med begunci, izseljenci, pa med rojaki z onstran državne meje.
Še bolj pa kot upravnico KG, so ljudje poznali Zoro kot pisateljico. Kako se je začela njena pot pisateljice, sem že omenil. Še bolj pa so jo ljudje spoznali po njeni prvi knjigii: Cvetje v viharju, ki je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi leta 1953. To knjigo je, vsaj delno, napisala, ko je ležala bolna na Lidu. Rokopis je dala v korekturo tedanjemu tajniku GMD dr. A. Kacinu. Ta je rokopis predelal lin strnil. Zora z njegovim posegom ni bila zadovoljna. Vendar je po splošnem mnenju ta povest njena najboljša povest. Poznejši spisi so za nekatere okuse preveč gostobesedni in razvlečeni, ker si pač noben korektor ni upal krajšati kot si je privoščil dr. Kacin. Vse pa odlikujejo živahni dialogi in živa fantazija brez kakih dolgih opisovanj in razmišljanj. Morda so se tudi zato njene povesti našim primorskim ljudem tako priljubile.
V njenem življenju ima posebno mesto tragična smrt njenega brata Ladota, kaplana v Cerknem. Najprej je čutila dolž-
nost, da izda njegove pesmi pod naslovom Pesmi zelene pomladi. Potem je v več svojih povestih obujala spomine nanj, posebno še v povesti Pesndk zelene pomladi, ki je zgrajena na Ladotovih dnevnikih.
Naj omenim v zvezi z Ladotom, kako se je borila za njegovo čast, ko so ga nekateri, poklicani in nepoklicani, blatili kot duhovnika. Ne bom jih tu omenjal, a vsi so prejeli njena osebna protestna pisma.
Posebno usodo je doživela njena povest Most čez ocean. Pobudo za knjigo ji je dalo njeno potovanje v ZDA, ko se je pridružila skupini štandreških igralcev ter ansamblu Lojzeta Hledeta. V svoji fantaziji je orisala življenje v Ameriki. Rokopis je, če se ne motim, ponudila GMD, ki je izdala vse njene prejšnje knjige. A odbor ni ustregel njeni želji, da bi knjiga takoj izšla. Tako vsaj sem Zoro razumel. Zaradi tega se je odločila in knjigo izdala v samozaložbi. Povest se prijetno bere, a na žalost ni prodrla med ljudi. Še vedno leži na Placuti precej neprodanih izvodov. Škoda!
* * *
Zora Piščanc se je rodila v Barkovljah 16. maja 1912. Dokončala je osem let osnovne šole v Cirilmetodovi šoli v Trstu. Umrla je dne 23. novembra v tržaški bolnišnici Ospedale Maggiore za možgansko kapjo. Pogreb je bil v goriški stolnici v ponedeljek 27. novembra. Vodil ga je dr. K. Humar, ki je o pokojnici tudi spregovoril. Somaševalo je 15 duhovnikov; prišli so -iz tržaške in goriške škofije ter tudi z onstran meje. Na koru je pel združen zbor naših pevcev in pevk iz mesta in vasi. Tudi ljudi je bilo veliko, saj je bila res široko znana. Prišle so tudi sestre Božje previdnosti, med katerimi je živela in umrla njena sestra Marta. Na pokopališču se je od pokojnice poslovila Marija Ferletič. V priznanje za svoje zasluge v prid Cerkve in božjega ljudstva je prejela odlikovanje Pro Ecclesia et Pontifice iz rok nadškofa Petra Cocolina leta 1979.
K.H.
Društvo »F. B. Sedej« iz Števerjana vabi v ponedeljek, 4. decembra ob 20.30 v Sedejevem domu na izredno srečanje z znano pesnico in pisateljico Svetlano Makarovič. Večer bo pod naslovom VRTNICA NA KLAVIRJU.
Slovenski goriški skavti vabijo starše in prijatelje, da se udeležijo ZAHVALNE MAŠE ob 25-letnici ustanovitve, ki bo
v nedeljo, 3. decembra, ob 17. uri v goriški stolnici.
SZSO-SGS
ZDRUŽENJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV
obvešča, da bo na praznik Brezmadežne 8. decembra
MALA CECILI JANKA v deželnem avditoriju v Gorici ob 16. uri
Nastopili bodo mladinski zbori
Sožalje
Pevci zbora »L. Bratuž« izrekajo svojemu dirigentu Stanku Jericiju iskreno sožalje ob smrti brata.
Zakaj razlikovanje?
V Gorici se je zgodilo 22. novembra, da je prišla skupina misovskih (fašističnih) veljakov ter v znak protesta zoper zakon Meccanico o zaščiti slovenske narodne skupnosti v Italiji priredila javno manifestacijo, ki so jo pristojne oblasti dovolile. Med to manifestacijo so se zbrali ob žični ograji pred svetogorsko železniško postajo, ki je tudi državna meja. Nekdo je s krampom začel podirati ograjo, češ da je meja krivična.
V Trstu je bilo obratno. Prof. Samo Pahor je hotel organizirati na trgu Unita protestno manifestacijo zoper zakon Mac-canico, a ni dobil dovoljenja kvesture, češ da bi lahko nastalo motenje javnega reda.
Deželni svetovalec SSk Bojan Brezigar je z ozirom na omenjena dogodka vložil na deželni svet vprašanje, zakaj tako različno ravnanje oblasti.
Med našimi ljudmi
Skavtska zahvalna maša
Ob 25. obletnici ustanovitve se želimo goriški skavti zahvaliti Bogu in mu v skupni daritvi izročiti naš skavtizem z vsemi trenutki rasti in zastoja. Ob oltarju hočemo potrditi naše bratstvo in sestrin-stvo.
Da bi ta slovesni trenutek pričal tudi o dejstvu, da smo živ del ene slovenske katoliške skupnosti na Goriškem, vas vabimo, da se udeležite zahvalne maše v nedeljo, 3. decembra, ob 17. uri v goriški stolni cerkvi.
V cerkvi na Subidi, kjer se zbira slovensko krščansko občestvo, se je na praznik Kristusa Kralja želela zahvaliti Bogu za 90 let razgibanega življenja mati ugledne Prinčičeve družine iz Krmina gospa Gizela.
Spremljali so jo otroci Stanko, Miro in Iva, snahi in številni vnuki, drugi sorodniki in prijatelji. Zal ni mogel biti vidno ob ženi pred desetimi leti umrli mož Ivan, znani industrijec s pohištvom. G. Oskar Simčič, ki je daroval sv. mašo, je gospe Gizeli prisrčno čestital tudi v imenu vsega slovenskega krminskega občestva.
Gospa Gizela, roj. Fabrizio, se je rodila v Hruševlju v zapadnih goriških Brdih 25. novembra 1899. Leta 1922 se je poročila z bančnim uradnikom Ivanom Prinčičem ravno iz goriških Brd, oz. iz Kozane.
Še pred letom 1930 sta se z možem preselila iz Gorice v Krmin, kjer sta postavila na noge majhno pohištveno podjetje. Z možem je delila vesele, zlasti pa težke ttenutke, tako pri podjetju kakor med vojno, ko so Nemci odpeljali v zapor moža in sinova. V Prinčičevi družini se je ohranjevala živa narodna in verska zavest tudi v najhujših časih fašistične dobe. Po vojni je gospa Gizela stala ob strani možu Ivanu pri raznih pobudah za uveljavljanje slovenske prisotnosti v Kr-minu.
OBVESTILA
DAROVI
Za Katol. glas: Namesto cvetja na grob pok. Zore Piščanc Mirjam 50.000; Vinko Levstik 100.000; druž. Prinčič, Krmin 50.000 lir.
Za Katol. glas: N. N. 20.000; Hedvika Kandut namesto cvetja na grob pok. Zori Piščan 50.000; Maričica in Ciril v spomin na gdč. Zoro Piščanc 50.000 lir.
Za Katol. glas: Zora Rues v spomin pok. staršev Franca in Cecilije 100.000.
Za Katol. glas: Danila in Milena Poženel v spomin na Anico Škerlavaj 15.000 lir.
Za Katoliški dom: druž. Andrej Košič v spomin na pok. Vita Onesti 100.000 lir.
Za Katol. dom: namesto cvetja na grob drage Zore Piiščanc druž. Bratuž 100.000 lir.
V spomin pok. Zore Piščanc druž. Budin-Špacapan za Katol. glas 50.000, za Zavod sv. Družine 50.000 lir.
Pok. Zora Piščanc je volila 200.000 KD ter 200.000 lir za cerkev sv. Ivana v Gorici.
Marta Požar v spomin Zore Piščanc
30.000 lir za Katol. glas.
Za ACM - Gorica: Olga Terčon, Mavhinje v spomin na pok. Zoro Piščanc 20.000 lir.
Za zbor M. Filej: druž. F.M. 50.000; N. N. 1.000.000 lir.
Za cerkev p. Leopolda v Domiu: N. N. v zahvalo 100.000 lir.
Za dela v Marijinem domu v Rojanu: Amelija in Leopold Pangos v spomin svojih staršev 20.000; Dragica Volterrani za obletnico smrti mame Terezije Strgar
100.000 lir.
Za popravilo cerkve v Ricmanjih: N. N.
k sv. Jožefu za pomo pri operaciji 100.000; Tržačanka Ricmanje 20.000 lir.
Za cerkev sv. Uršule v Logu pri Ricmanjih: E. P. ob smrti avtorice »Pastirica Urška« Zore Piščanc 300.000 lir.
Za kapelo sv. Leopolda: Božena Terčon, Mavhinje v spomin pok. Zore Piščanc 25.000; Božena Terčon, Mavhinje v spomin Zore Piščanc za Katol. glas 25.000; Ljuba Smotlak v spomin Zore Piščanc za Pastirčka 20.000 lir.
Za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu: druž. Obersnel 30.000; Imelda Žerjal v spomin pok. staršev 50.000; namesto cvetja na grob Marije Lipovec Brsilija Čo.k 25.000; druž. Koršič 50.000 lir.
Za obnovitev cerkve na Opčinah: Marija Milič, v spomin na moža odn. očeta Pe-pija ob 4. obl. smrti 50.000; Angela Vremec v spomin na Anico Škerlavaj 30.000; Anica in Juština Daneu v spomin na očeta in moža Alojza ter na prof. Ivana Sosiča 40.000; Draga Lupine ob rojstvu vnuka Mateja in ob 4. obl. smrti dragega moža in očetaBranka 25.000; Norma Brišček 10.000; Vojika Škabar v spomin na očeta Franca 50.000; Pauluzzi Ermanno ob krstu hčerkice Caterine 50.000; Sosedje iz Kraške ulice, namesto cvetja na grob Anice Škerlavaj 90.000 lir.
Za CPZ sv. Jerneja: Draga Lupine ob rojstvu vnuka Mateja in ob 4. obl. smrti dragega moža in očeta Branka 25.000; Danila in Milena Poženel v spomin na Antico Škerlavaj 15.000; Anica in Juština Daneu v spomin na očeta in moža Alojza ter na prof. Ivana Sosiča 40.000 lir.
Za potrebne: Dionis Ottavio, boter ob 'krstu male Caterine 20.000 lir.
Za obnovitec cerkve na Ferlugih: Marija in Ada Markon v spomin na Giacomo Bellafontana 20.000; Danila Maver v spomin na moža Marčela ob 33. obl. smrti
50.000 lir.
Za misijon p. Kosa: Angela Vrmec v spomin na Anico Škerlavaj 30.000; Rafaela in Nino Gec v spomin na Anico Škerlavaj 15.000 lir.
Ml Trstu
Spored od 3. do 9. decembra 1989
Nedelja: 8.30 Kmetijski tednik. 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 9.45 Pregled slovenskega tiska v Italiji. 10.00 Mladinski oder: »Miklavževa tovarna«. 11.00 Za smeh in dobro voljo. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Narodnostni trenutek Slovencev v Italiji. 13.20 Glasba po željah. 14.10 »Rosa L.«. 14.40 V studiu z vami ter Šport in glasba.
Ponedeljek: 8.10 In exildum. 9.30 Slovenska lahka glasba. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Slovenski kantavtorji. 12.20 Priljubljene melodije. 12.40 Mešani zbor iz Begliana. 13.30 Blasba po željah. 14.10 Otroški kotiček: »Mojster, nikar!«. 15.25 Jazz. 16.00 Slovenski glasbeni dnevi 1989.
17.00 Kulturna kronika. 17.10 Finžgar, Pod svobodnim soncem. 17.15 Mladi val.
Torek: 8.10 Stari časi družabnosti. 9.10 Ljudski motivi. 10.10 Koncertni in operni spored. 12.40 Cecilijanka 1989: moški zbor Skala iz Gabrij. 14.10 Aktualnosti. 16.00 Slovenski glasbeni dnevi 1989. 17.10 Finžgar, Pod svobodnim soncem. 17.25 Mladi val.
Sreda: 8.10 Narodnostni trenutek Slovencev v Italiji. 9.30 Ljudski motivi. 10.10 Koncertni in operni spored. 12.25 Priljubljene melodije. 12.40 Cecilijanka 1989: moški zbor Kralj Matjaž iz Libuč na Koroškem. 14.10 Otroški kotiček: »Kaj je v ribičevi mreži?« 14.30 Na goriškem valu. 16.00 Tolminski puntarji U. Vrabca. 17.00 Kulturna kronika.
17.10 Finžgar, Pod svobodnim soncem. 17.25 Mladi val.
Četrtek: 8.10 Pot v svet. 9.00 Južnoameriška folklora. 9.30 Zvočne kulise. 10.10 Koncertni in operni spored. 12.00 Po sledovih Inkov. 12.40 Ceoilijanka 1989, mešani zbor Rupa-Peč. 14.10 Dvignjena zavesa.
15.10 Jugoslavija 1918-1941. 16.00 Zbor iz Dublina na Irskem. 17.10 Finžgar, Pod svobodnim soncem. 17.25 Mladi val.
Petek: 8.45 Orkestralna glasba. 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu.. 10.00 Mladinski oder: »Botra«. 10.30 Zbor Con-sortium musieum poje v goriški stolnici 24. sept. letos. 12.40 Cecilijanka 1989: mešani zbor F. B. Sedej iz Števerjana. 14.10 Otroški kotiček: »Crno na belem«. 14.30 Od Milj do Devina. 15.10 Kulturni dogodki.
16.00 Mi in glasba. 17.10 Finžgar, Pod svobodnim soncem. 17.25 Mladi val.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 9.30 Valčki in polke. 10.10 Stara in sodobna glasba na Repentabru. 11.30 Črnske duhovne pesmi. 12.00 Življenje onkraj življenja. 12.40 Cecilijanka 1989: Sovodenjska dekleta. 14.10 Oddaja iz Benečije, Rezije in Kanalske doline. 16.00 Sobotno popoldne. Koncert.
17.10 Finžgar, Pod svobodnim soncem. 18.00 »Rosa L.«. 18.30 Orkestralna glasba.
Sv. Miklavž je napovedal svoj obisk v ponedeljek, 4. decembra, ob 18. uri v občinski dvorani v Selcah. Pričakali ga bomo s skupino »Potujoči potepači«. Pridi tudi ti!
KATOLIŠKI GLAS tednik - uredništvo in uprava: Riva Piaz-zutta, 18 - 34170 Gorica - Tel. 0481/533177 -telefax 533177 - poštni tek. račun: 11234499 poduredništvo: Vicolo delle Rose, 7 - 34135 Trst - Tel. 040/414646 Registriran na goriškem sodišču pod št. 5 dne 28.01.1949 Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Poštn. plačana v gotovini - skupina 11/70% Dovoljenje pokr. poštne uprave iz Gorice Izdaja: KTD Katoliško tiskovno društvo (Societa Tipografica Cattolica srl - Riva Piazzutta, 18 - Gorizia - P.I. 00054100318) Tiska: Tiskarna Budin v Gorici Cena posamezne številke: 1000 lir
Letna naročnina:	Italija	40.000	lir
inozemstvo	55.000 lir
zračna pošta	85.000 dir
Oglasi: za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski oglasi in osmrtnice 500 lir, k temu dodati 19% IVA
Seja ZSKP bo v ponedeljek, 4. decembra, ob 20.30 v Katoliškem domu v Gorici.
Sejem sv. Andreja v Gorici bo od sobote, 2. do ponedeljka, 4. decembra.
SMReKK vabi na izmenjavo mnenj »Gorica: zunanja podoba dvojezičnega mesta št. 2 — izkušnje in predlogi«. Kulturni dom, 5. decembra, ob 20.30.
Tržaška duhovska zveza vabi svoje prijatelje na enodnevno duhovno pripravo na božične praznike; priprava bo v nedeljo, 17. decembra, v Domu duhovnih vaj Le Beatiitudini v Trstu.
Apostolstvo sv. Cirila in Metoda iz Trsta obvešča svoje člane in prijatelje, da bo mesečna maša za edinost v ponedeljek, 4 decembra, ob 17. uri v Marijinem domu ul. Risorta 3. Po sv. maši si bomo ogledali razne zaniimive diapozitive.
ZAHVALA
Ob bridki izgubi naše ljube
Zore Piščanc
se prisrčno zahvaljujemo vsem, ki so pokojnico pospremili na njeni zadnji poti, darovalcem cvetja in vsem, ki so na kateri koli način počastili njen spomin.
Posebna zahvala g. A. Kosmaču za duhovno tolažbo, Evelini Pahor za njene vsakdanje obiske v bolnišnici, dr. K. Humarju za pogrebno sv. mašo in tople poslovilne besede ter vsem duhovnikom somaševalcem ter pevcem za občuteno petje v cerkvi. Topla zahvala tudi M. Ferletič za prisrčne misli ob odprtem grobu.
Gorica - Pisa, 29. novembra 1989
Sestri Mira in Anica z družinama