Kazalo vsebine DARKO DAROVEC & DARJA MIHELIČ STATUTI KOMUNA KOPER Založba Annales Koper 2024 3 Statuti komuna koper Darko Darovec & Darja Mihelič: Statuti komuna Koper Zbirka: Knjižnica Annales Majora Urednica: Veronika Kos Lektor: Grega Rihtar Recenzenta: Simon Malmenvall, Martin Bele Oblikovanje: Manca Švara, Studio Alef Založnik: Založba Annales, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Koper© (www.zdjp.si), Inštitut IRRIS za raziskave, razvoj in strategije družbe, kulture in okolja© (www.irris.eu) Elektronska izdaja Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 220546307 ISBN 978-961-6732-68-0 (Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Založba Annales, PDF) Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS) v okviru razpisa za znanstvene monografije v letu 2023. Nastala je v okviru raziskovalnega programa Prakse reševanja sporov med običajnim in postavljenim pravom na območju današnje Slovenije in sosednjih dežel P6-0435, ter raziskovalnega projekta SOOČANJE S TUJCI v mestih Zgornjega Jadrana na prehodu iz srednjega v zgodnji novi vek J6-4603, ki ju sofinancira ARIS. 4 Kazalo vsebine Kazalo vsebine Raziskovanje srednjeveških mestnih statutov: od pionirskih prizadevanj do interdisciplinarnih pristopov ...... 11 Pionirska dela in začetni okvir raziskovanja ................................ 12 srednjeveških komunskih statutov .............................................. 12 Razvoj in sistemizacija statutarne zakonodaje ............................. 15 Statuti kot izraz lokalne identitete .............................................. 16 Družbeni in gospodarski vpliv mestnih statutov .......................... 17 Metodološki premiki in sodobni izzivi ........................................ 18 Vzhodnojadranski srednjeveški komunski statuti ..........................20 Zaključek: Statuti kot ogledalo evropske srednjeveške družbe ...... 36 Geneza koprskih srednjeveških statutov ........................................ 39 Oblikovanje srednjeveških mestnih statutov ............................... 40 Zgodovinske okoliščine nastanka istrskih mestnih statutov .......... 44 Koprski cesarski privilegiji in prvi statuti .................................... 48 Redakcije koprskih statutov ....................................................... 55 Upor leta 1348 in koprski statuti ................................................. 66 Obnovitev koprskega mestnega sveta, uradov in statutov ............. 73 Prve omembe statutov po uporu Kopra 1348 ............................... 77 Zaključek ................................................................................. 82 5 Statuti komuna koper Civitas Iustinopolis v ogledalu koprskih statutov ........................ 85 Vsebine statutov srednjeveškega Kopra ....................................... 85 Koprska uprava, javne službe in socialne ustanove ....................... 90 Uprava, javne službe .................................................................. 90 Javni notarji ..................................................................... 93 Socialne ustanove ............................................................. 95 Mestni prebivalci – domačini in tujci, kleriki in Judje .................. 96 Domačini ......................................................................... 96 Tujci ............................................................................... 96 Sprejem tujcev v krajevno/mestno skupnost v severnoistrskih mestih .................................................... 100 Koprski kler ................................................................... 106 Judje v srednjeveškem Kopru ........................................... 107 Mestno okolje ......................................................................... 109 Nepremičnine, poslovanje z njimi, razmerja zunaj mesta ............ 114 Lastništvo nepremičnin ................................................... 114 Poslovanje z nepremičninami........................................... 116 Nepremičninske pravde ................................................... 117 Razmerja na podeželju .................................................... 118 Prehranska dejavnost .............................................................. 120 Trgovsko poslovanje ................................................................ 124 Družinska razmerja, fraterna societas ....................................... 126 Sobivanje v družini ......................................................... 126 Bratska družba zakoncev v Kopru … ................................ 127 … in v Piranu ................................................................. 129 Dedovanje imetja v Kopru ............................................... 133 Obravnavanje kaznivih dejanj, liber niger ................................. 135 Kazenska zakonodaja ...................................................... 135 Liber niger ..................................................................... 136 Sklep ...................................................................................... 141 6 Kazalo vsebine Pomen in vloga notarjev v srednjeveških komunskih statutih ... 143 Komunski overovateljski uradi ................................................. 145 Beneška zakonodaja … ..............................................................153 … in koprska praksa ................................................................ 155 Statutarna določila glede opravljanja poklica notarja in funkcije vicedomina............................................................. 158 Volitve vicedominov v mestnem Velikem svetu .......................... 162 Naloge notarjev in vicedominov .............................................. 166 Notarska praksa, vloga vicedominov ......................................... 168 Notarski zapisi ........................................................................ 178 Pogodbe ................................................................................. 178 Odtujitev nepremičnin ............................................................ 180 Dolžniške listine ..................................................................... 190 Oporoke ................................................................................. 197 Inventarji .................................................................................208 Poročne in dotalne listine ........................................................ 210 Cenik notarjev in vicedominov ................................................. 213 Vodenje, hranjenje ter urejanje notarskih in vicedominskih knjig ............................................................ 220 Zaključek ............................................................................... 227 Koprsko podeželje v luči statutov ................................................... 229 Etnična struktura prebivalcev .................................................. 229 Cerkvena in posvetna posest Kopra .......................................... 234 Koprski agrarni zakon ............................................................. 238 Koprski kapetan Slovanov ....................................................... 249 Upravne dolžnosti kapetana Slovanov .............................. 251 Vojaške dolžnosti kapetana Slovanov ................................ 255 Vojna s Kambrejsko ligo (1508–1516), vloga kapetana Slovanov, črna vojska ................................ 258 7 Statuti komuna koper Knjiga kapetanov Slovanov ...................................................... 264 Koprsko podeželje in kužne bolezni .......................................... 266 Vaška samouprava na podeželju ................................................ 277 Gospodarjenje na koprskem podeželju ...................................... 283 Koprska vpetost v prometne tokove, turška nevarnost ................ 291 Beneško-avstrijski »konfini« .................................................... 300 Trgovski tokovi ....................................................................... 311 Uskoška vojna (1615–1617) in obrambne postojanke .................. 317 Istrsko podeželje – destinacija priseljencev, verske razmere ........ 322 Epilog .................................................................................... 328 SEZNAM SLIKOVNEGA GRADIVA: ....................................... 341 VIRI IN LITERATURA: ............................................................ 354 RECENZIJI ............................................................................... 387 8 Raziskovanje sRednjeveških mestnih statutov 9 Statuti komuna koper 10 Raziskovanje sRednjeveških mestnih statutov RazisKovanje sRednjevešKih mestnih statutov: od pioniRsKih pRizadevanj do inteRdisciplinaRnih pRistopov Srednjeveški mestni statuti so dragoceni viri za razumevanje prav-nih, družbenih in kulturnih procesov v srednjeveški Evropi. Kot prav-ni dokumenti so oblikovali temelje mestne avtonomije, urejali odnose med lokalnimi skupnostmi in širšimi političnimi strukturami ter odra-žali preplet lokalnih običajev in univerzalnih pravnih tradicij. Statuti so bili ključno orodje za upravljanje mestnih skupnosti, oblikovanje lokalne identitete in prilagajanje univerzalnih pravnih norm lokalnim potrebam. V 12. in 13. stoletju so statuti kot svojstvene zbirke lo-kalnih običajev, kanonskega in rimskega prava, predstavljali začetno stopnjo centralizacije oblasti na ravni posameznega mesta oziroma komuna in tako kazali pot oblikovanju meščanskih nacionalnih držav. V raziskovalnem pogledu predstavljajo statuti izziv v več smereh. Prva posega v naloge temeljnih zgodovinskih ved arhivistike, pale-ografije, kodikologije ipd., ter se posveča formalnim značilnostim kodeksov, hrambi, materialu, pisavi. Pravna zgodovina na eni strani proučuje pravne osnove ter genezo statutov posameznih mest, struk-turo njihove vsebine in medsebojno odvisnost, na drugi pa konkret-ne pravne norme. Arheologija, zgodovina, umetnostna, arhitekturna zgodovina, lingvistika, tudi historična geografija vsaka s svojega vidi-ka proučujejo najrazličnejše statutarne vsebine. Raziskovanje srednjeveških mestnih statutov je skozi čas prešlo od osnovnih prizadevanj za njihovo katalogizacijo in analizo – z osredotočenostjo na pravne vidike – k interdisciplinarnim meto-dološkim pristopom, ki vključujejo zgodovinske, jezikoslovne, an-tropološke ter druge družboslovne in humanistične vede, skratka, 11 Statuti komuna koper do celostnega interdisciplinarnega razumevanja, ki srednjeveške mestne (komunske) statute obravnava kot integralni del pravne, družbene in kulturne zgodovine srednjeveške Evrope. Vendar so za razumevanje razvoja statutov in njihove narave, pa tudi za izogibanje nekaterim tradicionalnim mnenjem, kot je na primer ide-ja o razvoju mestne zakonodaje, ki naj bi sledila konstanškem (Kon-stanz) miru iz leta 1183, najstarejša pričevanja o mestnih statutih zelo pomembna. Skoraj vsi prvi osnutki mestnih statutov so namreč izgub-ljeni. Študije in ohranjene zbirke statutov nam pomagajo razumeti dolgo trajanje te zakonodaje: čas kodifikacije v 19. in 20. stoletju je kratek in izjemen časovni okvir v primerjavi s statutarnim pravom, povezanim s sistemom ius commune, ki temelji na univerzitetnem poučevanju od 12. do 13. stoletja dalje in vse do vključno 18. stoletja. Pravzaprav je bilo od 13. stoletja dalje v osrednji in severni Italiji ter na vzhodnem Jadranu, skoraj povsod razen v Kraljestvu Sicilije, statutarno pravo živahen del vsako-dnevnega mestnega življenja. V tistem času, okoli leta 1200, je statutarno pravo začelo veljati kot lex (zakon) in pridobilo pravico, da nasprotuje rimskemu pravu. Tako so ga celo začeli dojemati kot specifično ius civile vsakega mesta, kar je omogočalo njegovo integracijo z ius commune, učenim pravom juristov (Ascheri, 2009, 202–203). Pionirska dela in začetni okvir raziskovanja srednjeveških komunskih statutov Luigi Antonio Muratori (1672–1750) je s svojim delom Rerum Ita-licarum Scriptores (1723–1751) postavil temelje za zbiranje primarnih zgodovinskih virov in sistematično zgodovinopisje, kar je bilo pre-lomno za razumevanje mestnih statutov kot zgodovinskih dokumen-tov, z delom Antiquitates Italicae Medii Aevi (1738–1743) pa je med prvimi opozoril na pomembnost statutov, čeprav je bil njihov pomen zanemarjen še dolgo zatem. Prve znanstvene obravnave mestnih statutov v 19. stoletju so se osredotočale na njihovo pravno strukturo. Corrado Chelazzi (1943– 1999) je bil eden izmed prvih, ki je opozoril na pomembnost statutov 12 Raziskovanje sRednjeveških mestnih statutov kot avtonomnih pravnih dokumentov za razumevanje srednjeveškega pravnega reda. Njegova sistematična zbirka je omogočila vpogled v pravno ureditev mestnih skupnosti. Luigi Frati (1869–1877) je v svo-jih izdajah bolonjskih statutov iz 13. stoletja osvetlil politično kom-pleksnost mestne zakonodaje, poudaril njihov prispevek k pravni in politični zgodovini mestnih komunov, med drugim je precej pozor-nosti posvetil napetostim med aristokratskimi in ljudskimi interesi. Ta pionirska dela so statute obravnavala predvsem kot izolirane pravne vire, pri čemer so pogosto spregledala njihov širši družbeni in kulturni kontekst. Ko je še sredi 20. stoletja Francesco Calasso (1929; 1954) obravnaval statutarno zakonodajo v kontekstu ius commune (skupnega prava), je statute predstavil kot »lokalni partikularizem«, kar jim je na trenutke zmanjšalo vrednost v zgodovinopisju. Sl. 1: Bolonjski statuti iz leta 1376, c. 167 r. Inicialka na začetku četrte knjige o civilnem pravu (ASBo; Trombetti Budriesi, 2014). 13 Statuti komuna koper V prvi polovici 20. stoletja so raziskovalci, kot sta John Gilissen in Hans-Martin Schwarzmaier, razširili raz- pravo na prehod od ustnega prava k zapisanim pravnim normam. Gilissen je v svojem delu La coutume (1982) analiziral proces formalizacije običajnega prava v mestnih statutih, kar je postavilo temelje za razumevanje preho- da mestnih skupnosti v pravno urejene entitete. Schwarzmaierjeva študija Lucca und das Reich (1972) je pokazala, kako so se- vernoitalijanska mesta s pisanimi zakonodajnimi reformami utrjevala svo- jo avtonomijo. Sredi 20. stoletja so zlasti Enrico Besta (1925; 1962; Besta & Barni, 1945; Besta & Predelli, 1901; Sl. 2: Statut bolonjske trgovske družbe iz leta Lusardi & Besta, 1945), 1329. Tudi razna obrtna in poklicna združenja Ugo Nicolini (1971a; kakor tudi laične in religiozne bratovščine so 1971b; 1984; 2016) in sledile zgledu srednjeveških mestnih oblasti, tako da so sprejeli in zapisali pravila v svoje statute Ugo Gualazzini (1958) (ASBo). Wikimedia Commons. postavili temelje za razi- skovanje statutov, pri če- mer so jih prvič obravnavali kot ključne vire za razumevanje lokalnih pravnih in družbenih ureditev. 14 Raziskovanje sRednjeveških mestnih statutov Med prelomna dela druge polovice 20. stoletja gre šteti knjigo Maria Sbriccolija L’interpretazione dello statuto (1969), ki poudarja funkcionalno vlogo statutov v mestnih in družbenih strukturah. Cin-zio Violante (1964–1966) je nazorno prikazal pomembnost lokalnih zgodovinskih raziskav, kar je spodbudilo zanimanje za statutarne študije, Gina Fasoli (1977) pa šteje za eno prvih, ki je statutarne zakone obravnavala kot »globalne vire« za razumevanje srednjeve-ških mest. Prelomne vpoglede v pravne vidike in vlogo statutov v političnem in družbenem okviru, kakor tudi njihov pomen za obli-kovanje lokalne identitete in pravne kulture je v več temeljnih delih predočil Mario Ascheri (1985; 1987; 1990; 1991; 1996; 2000a; 2000b; 2001; 2003; prim. Pene Vidari, 1999), medtem ko je Umberto San-tarelli (1993) pozval k boljšemu razumevanju pravne terminologije statutov in opozoril na potrebo po interdisciplinarnem pristopu. Po-membne študije severnoitalijanskih komunskih statutov kot virov za razumevanje razvoja pisne kulture v 12. in 13. stoletju sta prispevala Hagen Keller in Jörg Busch (1991), Severino Caprioli (1996) pa je na podlagi izkušnje z delom na perugijskih statutih izpostavil vred-nost sistematične analize stratificiranih pravnih virov. Claudia Stor-ti (1984) je raziskovala lombardske statute in njihovo kompleksno pravno terminologijo, Gisela Drossbach (2009) je s primerjalnimi študijami prispevala k razumevanju statutarne zakonodaje v širšem evropskem kontekstu, Antonello Mattone in Marco Tangheroni (1986) pa sta pokazala, kako so pravni dokumenti odražali specifič-no lokalno identiteto, velikokrat povezani z lokalno tradicijo in vpli-vi večjih pravnih sistemov (npr. pisanskega in genovskega prava), kar je vplivalo na upravno in družbeno organizacijo. Razvoj in sistemizacija statutarne zakonodaje Sistemizacija statutov v severnoitalijanskih in zgornjejadranskih mestnih komunih v 13. in 14. stoletju predstavlja ključen prelomni pro-ces v pravni zgodovini. Statuti, kot so tisti iz Bologne (1288) in Perugie (1279), odražajo proces sistemizacije zakonodaje, ki je bil namenjen 15 Statuti komuna koper utrjevanju stabilnosti in legitimnosti mestnih oblasti. Pierre Chastang (2010; 2013; 2014; 2016; Cammarosano & Chastang, 2014; Chastang & Otchakovsky-Laurens, 2017) je opozoril na njihovo simbolno funkcijo, saj so statute dojemali kot orodje legitimnosti in stabilnosti. Anna Laura Trombetti Budriesi (2007; 2010; 2014) je proučevala pre-nove statutov v mestih Emilije-Romanje in osvetlila prizadevanja za njiho-vo standardizacijo ter razširjanje pravnih praks na širše občinstvo. Njene raziskave kažejo, da so bili statuti pogosto prilagojeni političnim in druž-benim spremembam, kar je omogočalo njihovo dolgotrajno uporabo. Hkrati sta Bruno Paradisi (1987) in Paola Guglielmotti (2014) raz-iskovala vpliv rimskega prava in srednjeveških glosatorjev na obliko-vanje mestnih statutov. Paradisi je poudaril pomen glos kot orodja za interpretacijo pravnih norm, saj so oblikovane v obliki zgledov ( exempla), ki predstavljajo življenjsko vodilo, medtem ko je Gugliel-motti proučevala, kako so severnoitalijanski statuti prilagodili rimsko civilno pravo lokalnim potrebam, s čimer so vzpostavili ravnovesje med univerzalnimi načeli in lokalnimi običaji. Statuti kot izraz lokalne identitete Poleg pravne vloge so imeli statuti osrednjo vlogo pri oblikovanju mestne identitete. Antonello Mattone (2014; 2016) in Roberta Braccia (2009; 2014) sta raziskovala, kako so statuti poudarjali lokalne pravice in dolžnosti ter predstavljali orodje za zaščito pred zunanjimi vplivi. Primer Sassarskih statutov kaže, kako so lokalne skupnosti uspešno integrirale elemente pisanega in genovskega prava, hkrati pa ohranile svoje tradicije. Mario Ascheri (2013) opozarja, da je lokalna osredotočenost sta-tutov pogosto vodila v fragmentacijo pravnih sistemov, kar je ustvar-jalo napetosti med lokalnimi normami in univerzalnimi pravnimi načeli. Kljub temu so statuti prispevali k ohranjanju pravnega plura-lizma in lokalne avtonomije. Hagen Keller (1998) je statute opredelil kot »lokalne ustave«, ki so omogočale delovanje mestnih skupnos-ti. Njegove raziskave so osvetlile, kako so statuti združevali lokalne 16 Raziskovanje sRednjeveških mestnih statutov pravne norme z univerzalnimi pravnimi vplivi, kot je ius commune. Claudia Storti (1984) pa je izpostavila pluralnost pravnih vplivov, ki so statutom omogočali prilagodljivost in trajnost. Družbeni in gospodarski vpliv mestnih statutov Statuti so imeli tudi pomemben vpliv na družbeni in gospodarski razvoj mest. Paolo Cammarosano (1998; 2009; 2021; Cammarosano & Chastang, 2014) je med drugim analiziral, kako so statuti urejali gospodar-stvo na ravni mesta in posame- znikov v njem; mesto je skrbelo za svoje prejemke (davke, tudi kredite) in posegalo na področje obrti, trgovine, kmetijstva, ob morju tudi ribištva in solarstva, s čimer so prispevali k stabilizaci- ji mestnih gospodarstev. Hagen Keller (1998) je pokazal, kako so statuti krepili družbeno kohezijo z urejanjem odnosov v mestih, med drugim je izpostavil določ- be (tudi statute) raznih obrtnih korporacij, kar je krepilo družbe- no stabilnost. Statuti so omogočali širšo participacijo prebivalcev v po- litičnih procesih in spodbuja- li širjenje pismenosti. Keller (1998) in Trombetti Budriesi (2014) sta opozorila na tesno povezavo med statutarnimi re- formami in razvojem šolstva, kar je povečalo pravno ozave- Sl. 3: Reformirani statuti Modene iz 15. stoletja. ščenost prebivalstva. Wikimedia Commons. 17 Statuti komuna koper Metodološki premiki in sodobni izzivi Raziskovanje statutov je prešlo od pravne analize k interdiscipli-narnim pristopom, ki vključujejo zgodovinske, pravne, antropolo-ške in jezikoslovne dimenzije. Avtorji, kot so Mario Ascheri (1985; 1987; 1990; 1991; 1996; 2000a; 2000b; 2001; 2003; 2009; 2013), Pier- re Monnet, Otto Gerhard Oexle (Monnet & Oexle, 2003) in Gisela Drossbach (2009), so razvili primer- jalne študije o mestnih statutih v Italiji in Nem- čiji, zato je razumljivo, da zagovarjajo širši družbeni pristop k raziskovanju, ki statute obravnava kot del širšega kulturnega in prav- nega konteksta. Claudia Storti (1984) predstavlja metodološki premik od izključno pravne analize k interdisciplinarnemu pris- topu, ki vključuje družbe- ne, ekonomske in kulturne vidike, medtem ko Gisela Drossbach (2009) s svo- jimi raziskavami prispeva k širjenju komparativnih študij srednjeveških sta- tutov na evropski ravni, kar poudarja univerzalne Sl. 4: Statut trgovskega kolegija ( trende in lokalne poseb- Nobile Collegio della Mercanzia) iz Perugie iz leta 1323. nosti. Tako npr. raziska- Wikimedia Commons. ve Roberte Braccia (2009; 18 Raziskovanje sRednjeveških mestnih statutov 2014) prikažejo širjenje genovskega pravnega sistema skozi statute v Li- guriji in Sardiniji ter njihov vpliv na oblikovanje lokalnih identitet. Morda nekoliko drznejšo vizijo v proučevanju srednjeveških statutov napoveduje Luca Loschiavo (2017), ki sicer razpravlja o upadanju zanimanja za raziskovanje srednjeveških statutov v zadnjem času, predvsem zaradi je- zikovnih in metodoloških ovir, toda perspektivo vidi zlasti v interdiscipli- narnih študijskih pristopih ter digi- talizaciji srednjeveških statutov. Tak pristop mdr. spodbuja tudi Alessan- dra Casamassima (1999), soavtorica obsežnega seznama objav in študij o italijanskih, istrskih, dalmatinskih, al- Sl. 5: Statuti komuna Sassari iz leta banskih in levantskih srednjeveških 1316, napisani v sardinskem dialektu. statutih od leta 1986 do 2015 (prim. Wikimedia Commons. UNIBO, 2024). Ob tem seznamu se nam razpirajo še drugi vidiki proučevanja sre-dnjeveških statutov, saj so statuti navedenih dežel nemalokrat napisani v različnih jezikih in tudi pisavah (npr. v glagolici). Poseben izziv raziskovalcem srednjeveških komunskih statutov zato lahko v sodobnem času nudi tudi umetna inteligenca, zlasti že razviti in nadaljnjega učenja potrebni t. i. obsežni jezikovni model ( OJM, v angleščini LLM, large language model ), računalniški jezikovni model, sestavljen iz umetne nevronske mreže s številni-mi parametri, ki so ga usposabljali s pomočjo zelo obsežnih ko-ličin neoznačenih besedil. Omenjeni model zmore širok razpon nalog in analiz z milijoni ali celo milijardami parametrov obsežnih korpusov besedil v različnih svetovnih jezikih. Zato se kaže kot idealni metodološko-teoretični pristop pri raziskovanju pestrosti 19 Statuti komuna koper Sl. 6: Bolonjski statuti iz leta 1376, c. 303 v. Inicialka na začetku sedme knjige (ASBo; Trombetti Budriesi, 2014). in posebnosti srednjeveških komunskih statutov, njihovi primer-javi med različnimi mesti in deželami, še posebno, ker ne pozna jezikovnih ovir. Toda izkušnje kažejo, da je zlasti na področju hu-manističnih študij še kako potrebna ne le interpretacija dobljenih nalog in analiz, temveč zlasti ustrezna komunikacija in usmerjanje OJM z ustreznimi raziskovalnimi vprašanji. Raziskovalci s pod-ročja humanistike in družboslovja so tako postavljeni pred nove raziskovalne izzive, področje proučevanja srednjeveških statutov, običaji, družbena, ekonomska, zgodovinska, pravna in zlasti jezi-kovna tradicija pa imajo s pomočjo OJM odprte možnosti nadalj-njega poglobljenega raziskovanja preteklih družb, njihovih (dob-rih in slabih) izkušenj, morda celo za zgled prihodnjim rodovom. Z vidika jezikovne in kulturne pestrosti so za tak raziskovalni iz-ziv skoraj najprimernejši prav: Vzhodnojadranski srednjeveški komunski statuti Z določenim časovnim zamikom so bili ustrezne pozornosti de-ležni tudi statuti srednjeveških komunov na vzhodnojadranski obali. 20 Raziskovanje sRednjeveških mestnih statutov V 19. stoletju je pionirsko delo na področju izdaje srednjeveških statutov na območju Istre opravil Domenico Rossetti, ki je prip-ravil izdajo Statuta Trsta (1830). Pietro Kandler je bil eden izmed najplodnejših avtorjev tega obdobja. Objavil je statute mest Po-reč (1846b), Trst (1849), Buje (1850), Rovinj (1851c) in Novigrad (1851d). Njegovo delo je pomembno zaradi sistematičnosti in širine obravnavanih tem. Kandlerjevemu delu je sledil Bernardo Benussi, ki je pripravil statute Rovinja (1851) in Umaga (1892), pri čemer je izpostavil lokalne posebnosti teh dokumentov. Posebno mesto zavze-ma Carlo Buttazzoni, ki je objavil statute Labina (1870). Buttazzoni-jevo delo je bilo pomembno zaradi njegovega inovativnega pristopa k razumevanju pravnega jezika in terminologije. Pomemben prispevek je dal tudi Luigi Morteani, ki je v letih 1888 in 1889 izdal statute Izole, pri čemer je uporabil kombinacijo zgodovinskih in filoloških metod (Morteani, 1888–1889). Na območju Kvarnerja so v 19. stoletju številni hrvaški razi-skovalci priredili izdaje srednjeveških zakonov in statutov. Anton Mažuranić je pripravil izdajo vinodolskega zakona (1843), Ivan Kukuljević Sakcinski je uredil Statute Krka (1852), Ivan Mažuranić pa senjske statute (1854). Matko Laginja je pripra-vil zakon mesta Kastva (1873–1874) in vinodolski zakon (1875). Vrhunec prizadevanj za izdajo pravnih virov s Kvarnerja je bila izdaja vinodolskega zakona, vrbanjskega (krškega) statu-ta, kastavskega zakona, veprinačkega zakona in trsatskega zakona leta 1890 v četrti knjigi Monumenta historico-juridica Slavorum meri-dionalium (MHJSM), ki jo je uredila JAZU pod vodstvom Franje Račkog (1828–1895), Vatroslava Jagića (1838–1923) in Ivana Črnčića (1830–1897) (Rački et al., 1890). Raziskovanje srednjeveških dalmatinskih statutov temelji na de-lih številnih avtorjev, ki so skozi stoletja obravnavali pravno zgodo-vino Dalmacije. Češki pravni zgodovinar Jaromir Hanel, eden izmed pionirjev raziskovanja dalmatinskih statutov, je s svojimi deli Statu-ta et leges civitatis et insulae Curzulae in Statuta et leges civitatis Spalati vzpostavil temelje za nadaljnje raziskave (Hanel, 1877; 1878; 1880). 21 Statuti komuna koper Hanel je bil eden izmed prvih, ki je na kritičen način objavljal srednjeveške statute, kar je omogočilo njihovo na- daljnjo analizo in interpretacijo. Nje- gove raziskave so bile osredotočene na vsebinsko in zgodovinsko analizo pravnih določil in njihovih družbenih implikacij, s čimer je pokazal, kako so statute uporabljali v vsakdanjem živ- ljenju dalmatinskih komunov. Dubrovniške statute je med prvimi obravnaval Baltazar Bogišić (1877), ki je mdr. tudi avtor dela Pisani zakoni na slovenskom Jugu (1872). Giuseppe Alačević je že leta 1879 na kritičen na- čin objavil splitske statute, Šime Lju- bić pa je kmalu nato v MHJSM obja- vil statute Budve, Skradina in Hvara (1882–1883) ( Statuta et leges civitatis Bu- Sl. 7: Stran iz Korčulanskega kodeksa, duae, civitatis Scardonae et civitatis et insu- ki vsebuje srednjeveško zbirko besedil lae Lesinae), kar sodi med najzgodnej- iz druge polovice 12. stoletja, zapisan v še celovite zbirke statutov iz teh regij. latinici. Wikimedia Commons. Trilogija avstrijskega zgodovinarja, slavista in politika Konstantina Jose- fa Jirečka Die Romanen in Städten Dalmatiens Während des Mittelalters, objavljena na Dunaju (Jireček, 1901–1904), pa med drugim analizira zgodovinske in pravne značilnosti romaniziranega prebivalstva dal-matinskih mest v srednjem veku. Ugo Inchiostri je v prvi polovici 20. stoletja raziskoval pravne in družbene vidike dalmatinskih statutov, pri čemer se je osredo-točal na njihove kazenske, družinske in ekonomske določbe. Nje-gova dela, kot Sul diritto statutario di Sebenico sotto la dominazione Ve-neta (1893) ali Gli statuti dalmati del Medioevo (1934a; 1934b; 1934c; 1934d, 1934e), o komunu in statutih Raba (1930–31), o statutarnem 22 Raziskovanje sRednjeveških mestnih statutov pravu Poreča (1910), o zakonski Sl. 8: Stran iz statutov mesta in otoka zvezi na podlagi skupnega premo-Korčule, za katerega se navaja, da ženja v istrskih statutih (1909), ter naj bi bil že iz leta 1214 (Cvitanić številne druge študije, objavljene v & Šeparović, 1987; Strčić, 1987). revijah, kot je Archivio storico per la Dalmazia, so razkrila pomembno vlogo teh zakonov v urejanju druž- benih razmerij. Inchiostri je bil po- sebej pozoren na vplive italijanske zakonodaje na dalmatinske statute, kar kaže na tesno povezavo med dalmatinskim in beneškim pravnim sistemom. Posebej se je posvetil za- konodaji v mestih, kot so Šibenik, Zadar in Split. V prvi polovici 20. stoletja se je raziskovanje statutov nadaljevalo v tradiciji 19. stoletja, vendar z bolj sistematičnim pristopom. Italijanski raziskovalci so še naprej obravnavali istrske statute, medtem ko so hrvaški zgodovinarji v tem obdobju pozornost namenili zakonom liburnijske Istre, vinodolskemu zakonu, senjskemu statutu in krškemu statutu. Zanimanje za pravne spomenike s Kastva, Veprinca in Vinodola so konec 19. in v 20. stoletju pokazali tudi ukrajinski in ruski raziskoval-ci. V Kosanovićevih člankih (2009; 2010) omenjeni ukrajinski in ruski raziskovalci, kot so Fjodor I. Leontovič (1868), Vikentij V. Makušev (1867), Anna Mihailovna Evreinova (1878; 1879), Mikhail Flegontovič Vladimirski-Budanov (1881; 1882), Aleksandar Solovjev (1929; 1932; 1939) in drugi, so pomembno prispevali k proučevanju pravne zgo-dovine vzhodnega Jadrana, predvsem v kontekstu primerjalne pravne analize. Njihova dela so osvetlila vplive bizantinskega in slovanske-ga prava ter povezave med različnimi pravnimi sistemi srednjeveških mest, kot so Krk, Kotor, Zadar in Dubrovnik. Njihov prispevek je 23 Statuti komuna koper neprecenljiv za razumevanje mednarodnega interesa za pravno dedi-ščino vzhodnega Jadrana. Po koncu druge svetovne vojne in političnih spremembah, ki so sledile, so se raziskovalci iz Slovenije in Hrvaške intenzivneje posvetili proučevanju statutov s tega območja – slovenski raziskovalci pred-vsem slovenski Istri in Ptuju, hrvaški pa hrvaški Istri in Kvarnerju. Prvo povojno izdajo statutov iz teh regij je pripravil Zlatko Herkov leta 1948, ko je objavil Statute mesta Reka iz leta 1530 v hrvaškem prevodu (Herkov, 1948). S tem je postavil nove standarde za izdajo pravnih besedil, saj je vključil tako latinski izvirnik kot tudi hrvaški prevod in obsežno zgodovinsko analizo. Zlatko Herkov je med dru-gim uredil tudi Knjigo statuta, zakona i reformacija grada Šibenika (1982), ki je pomemben vir za raziskovanje šibeniškega pravnega sistema in zakonodaje. Na teoretični ravni je hrvaška pravna historiografija z delom prav-nega zgodovinarja Ivana Beuca (1962) dobila prvo sodobno raziskavo o statutarnih pravicah na območju Istre šele po drugi svetovni vojni. Precej pozornosti je Beuc namenil tudi zadrskim statutom, zlasti sta-tutom zadrskega komuna iz leta 1305 (Beuc, 1954). Njegov prispevek osvetljuje upravno in pravno organizacijo enega najpomembnejših dalmatinskih komunov. V šestdesetih letih 20. stoletja je sledila vrsta izdaj statutov v latin-skem jeziku, s hrvaškim prevodom ali brez njega. To so bili dvigradski statuti, statuti Grožnjana, statuti Buzeta, revizija že objavljenih Sta-tutov Izole , fragment statutov Buj, statutov Svetega Lovreča Pazenatiškega, senjskih statutov in statutov Poreča Pri tem kaže izpostaviti dela Danila Klena, ki se je sicer posvetil predvsem izda-jam istrskih in kvarnerskih urbarjev, vendar je svoje raziskovalno delo posvetil tudi statutom (Klen, 1961–1962; 1963–1964). Antun Cvitanić je s svojim obsežnim delom, ki vključuje temeljite analize statutov z Brača, Hvara, Splita in Korčule, postal nepogrešljiv vir za raziskovalce pravne zgodovine. Njegova knjiga Iz dalmatinske pravne povijesti (2002) vsebuje več kot 800 strani analiz, komentar-jev in ponatisov ključnih pravnih dokumentov. Njegova interpretacija 24 Raziskovanje sRednjeveških mestnih statutov agrarnih in kazenskih za- konov v statutih osvetljuje neenakosti med plemstvom in prebivalstvom ter razkri- va družbene in politične razmere, ki so oblikovale zakonodajo. Njegova spo- sobnost povezovanja lo- kalnih pravnih določil z evropskimi tokovi je pri- nesla novo dimenzijo v študij istrske, kvarnerske in dalmatinske pravne zgodo- vine. Ivan Strohal (1911) in Bernard Stulli (1969) sta s svojimi raziskavami in pri- spevki k bibliografiji prav tako pomembno obogatila področje študija srednjeve- ških statutov. V 80. letih 20. stoletja je z izdajanjem statutov nasto- pila renesansa, predvsem po zaslugi Luje Margetića, ki je s svojimi deli postavil Sl. 9: Skenirana naslovna stran Statuta mesta nova merila za raziskova- Dubrovnik, prepis iz 15. stoletja, ki se hrani v nje srednjeveškega prava. S Državnem arhivu v Dubrovniku (Povcast, 2014). svojim obsežnim opusom je postavil temelje za sodobno razumevanje srednjeveških statutov kot ključnih dokumentov za pravno in kulturno dediščino Istre, Kvarnerja in Dalmacije. Njegovo delo je prepletalo interdisciplinarne pristope, ki so združevali pravno zgodovino, jezikoslovje in družbene študije, s čimer je omogočil poglobljen vpogled v pravne sisteme teh regij. Po-leg tega lahko Margetića označimo za pionirja v analiziranju pravnih 25 Statuti komuna koper institutov, ki so se pojavljali v srednjeveških statutih Istre, Kvarnerja in Dalmacije. Njegove raziskave so razkrile bogat pravni pluralizem na območju vzhodnega Jadrana, kjer so se prepletale rimske, bizan-tinske in slovanske pravne tradicije. S posebnim poudarkom na do-kumentih, kot so Vinodolski zakon (1980; 1981–1982; 1983b; 1983c; 1987d; 1988), Senjski statut (2007) in Kastavski zakon (1994), je Margetić razkri- val zgodovinske vplive in praktično uporabo teh za- konodaj v družbenem in gospodarskem življenju. Njegovo delo je osvetli- lo, kako so pravni sistemi služili kot odraz političnih, kulturnih in ekonomskih razmer. Poleg latinskih iz- virnikov je redno priprav- ljal hrvaške prevode, kar je omogočilo širši dostop do teh ključnih pravnih virov. Vsako izdajo je obogatil z obsežno pravno analizo, ki je izpostavljala družbeni kontekst pravnih določil. Njegova sposobnost pri- merjave lokalnih zakono- daj z evropskimi pravnimi tokovi je bila ključna za po- stavitev teh dokumentov v širši pravni okvir. Margetićev teoretični Sl. 10: Vinodolski zakonik iz 1288 pisan v glagolici. prispevek k raziskovanju Wikimedia Commons. srednjeveških statutov je 26 Raziskovanje sRednjeveških mestnih statutov bil prav tako izjemen. Raziskoval je, kako so pravni sistemi skozi statute odražali družbene spremembe, predvsem v kontekstu vpli-vov beneške oblasti in trgovskih povezav. Poudarjal je pomen lo-kalnih pravnih tradicij in njihovo prilagajanje širšim političnim in gospodarskim okoliščinam. Njegove analize so opozarjale na slo-vanske in bizantinske korenine številnih pravnih institutov, kar je imelo pomembno vlogo v polemikah z italijansko historiografijo, ki je statute pogosto interpretirala skozi prizmo rimske tradicije. Objave statutov in drugih pravnih aktov (zlasti urbarjev) v glago-lici, kot npr. Vrbniški statuti (otok Krk), napisan 1388, Veprinski statuti (1507), ali pa Kastavski (1490) in Mošćeniški statuti (1501), ki so ohranjeni v latinici, toda prevedeni so bili iz starocerkvene slovanske glagolice, ki jih je v so- delovanju z drugimi avtorji v večini pripravil Margetić, v glavnem potr- jujejo njegova raziskovalna dogna- nja (Margetić, 2006a; 2006b; 2006c; Margetić & Strčić, 2008). Margetićev pristop k raziskova- nju srednjeveških statutov je postal model za nadaljnje raziskave, tako na Hrvaškem kot v Sloveniji. Nje- gova zapuščina ostaja ključna za na- daljnje raziskovanje tega pomemb- nega področja pravne zgodovine. V kontekstu naše obravnave pa je Margetićeva vloga še toliko po- membnejša, saj je leta 1993 pripra- vil transkripcijo koprskih statutov iz leta 1423, ki jih hranijo v Držav- nem arhivu na Reki. Tudi k tej iz- daji je pripravil razmeroma obsežno Sl. 11: Vrbniški (Krški) statut iz uvodno študijo, ki razkriva poseb- 1388 pisan v glagolici. Wikimedia nosti koprskega statuta, kot je npr. Commons. 27 Statuti komuna koper »poroka kot brat in sestra«, čemur je tudi v drugih svojih študijah posvetil veliko pozornosti, in ki ji v tem delu namenjamo dodatno diskusijsko interpretacijo (prim. poglavje Civitas Iustinopolis v ogle-dalu koprskih statutov). Zlasti na podlagi gradiva, ki ga nudijo srednjeveški komunski sta-tuti, so v drugi polovici 20. in v začetku 21. stoletja nastale tudi številne interdisciplinarne študije. Naj omenimo le nekatere med njimi, ki se posvečajo predvsem Dalmaciji, vendar v svojo obravnavo vključuje-jo tudi gradivo bližnjih in daljnih srednjeveških komunov. Nevenka Bogojević-Gluščević se je pri raziskovanju srednjeveškega kotorske-ga prava posvetila temam, kot so kazensko pravo, lastninski odnosi in trgovinske prakse. Njena dela, kot so Statutarna pravila o pomorski havariji v srednjeveških jadranskih mestih (2001), odražajo pogloblje-no razumevanje pravnih običajev obalnih mest. Podobne teme je obravnavala tudi Mirela Šarac (1989–1990; 1995; 1996; 2000–2001), medtem ko je Vera Čučković posvetila pozornost družinskemu pravu v dubrovniškem statutu. V svojih delih, kot sta Bogišićevi pogledi na porodično pravo (1989) in Materijalno obezbjeđenje supružnika (1981), je raziskovala pravni položaj zakoncev in družinskih razme-rij v srednjem veku. Jelena Danilović je v svojih delih, kot so Repre-salije u dubrovačkom pravu XII i XIII veka (1972), raziskovala pogod-beno pravo in mednarodne pravne odnose Dubrovnika v srednjem veku. Njena dela osvetljujejo pravne inovacije, ki so jih Dubrovčani uvedli za zaščito gospodarskih interesov. Zdenka Janeković-Römer je analizirala zasebno življenje in vlogo zakonov v Dubrovniku, pri čemer je izpostavila dvojnost med vključevanjem tujcev in njiho-vo odtujenostjo. Njena dela, kot je Nasilje zakona: gradska vlast i privatni život u kasnosrednjovjekovnom i ranonovovjekovnom Dubrovniku (2003), so pomembna za razumevanje vsakodnevnega življenja v srednjeveškem Dubrovniku. Ugotavljanju kontinuitete oziroma di-skontinuitete konstitucionalizma na podlagi primerjalne študije s korčulanskimi statuti je napisal zanimiv članek Arsen Bačić (2018). O pravnem položaju žensk v reških statutih je med prvimi pisala Anamari Petranović (1997), medtem ko je o enaki problematiki v 28 Raziskovanje sRednjeveških mestnih statutov Vinodolskem zakoniku ter Sl. 12: Hrbtna stran prvega lista bujskih statutov iz v senjskem in krškem sta- leta 1427 (Lonza & al., 2023). tutu pisala Zrinka Novak (2009), istrskim krajem pa sta v tem pogledu med drugimi namenila svoje študije Marija Mogoro- vić Crljenko (2006; 2012) in Darja Mihelič (1999; 2000).. Še veliko drugih raznovrstnih študij izpod peres številnih avtorjev je nastalo na podlagi raz- iskovanja srednjeveških statutov, ki jih žal v tem pregledu ne moremo za- jeti, nekaj več pozornosti pa moramo zato nameniti sodobnim izdajam in štu- dijam istrskih statutov. Miroslav Pahor je na- pisal več znanstvenih člankov o istrskih seve- rozahodnih srednjeveških statutih (Pahor, 1957; 1959; 1963; 1974; 1975; 1978). Primerjavam med celinskim ptujskim in sredozemskim piranskim statutom je pozornost, zlasti vidikom dednega prava, posvetil Marko Kambič (2005; 2006; 2007a; 2007b), medtem ko se je Darja Mihelič (1994; 1996; 1999; 2000; 2002a; 2014; 2023) ukvarjala večinoma z raznovrstnimi platmi vsakdanjega življenja, kot ga odražajo istrski severozahodni srednjeveški statuti. Torturi v statutih in sodnih zapisih ter drugim vidikom sre-dnjeveških statutov je precej pozornosti posvetila Nella Lonza 29 Statuti komuna koper Sl. 13: Kazalo prve knjige statutov Dvigrada (1993; 1994). V svojem (Lonza & al., 2007). raziskovalnem delu je obravnavala pravne, po- litične in družbene vidi- ke statutov, pri čemer je njeno zanimanje prese- glo dalmatinske statute in seglo tudi na območje Istre. S svojim interdisci- plinarnim pristopom je bistveno prispevala k pri- merjalni obravnavi prav- nih tradicij obalnih regij vzhodnega Jadrana. Izpostaviti kaže tudi Jakova Jelinčića (1971; 1973), enega izmed prvih raziskovalcev, ki je siste- matično obravnaval istr- ske statute, pri čemer je posvetil pozornost pred- vsem njihovim pravnim in zgodovinskim poseb- nostim. V svojih delih je Jelinčić raziskoval, kako so se v srednjeveških sta- tutih združevali elementi rimskega, slovanskega in germanskega prava, zato je njegovo delo ključnega pomena za razumevanje pravnega plura-lizma na istrskem območju. Jelinčić še meni, da istrski in dalma-tinski statuti delijo številne skupne značilnosti, ki izhajajo iz po-dobnih zgodovinskih okoliščin, kot so beneška oblast, pomorska trgovina in specifične lokalne tradicije. 30 Raziskovanje sRednjeveških mestnih statutov Prav Nella Lonza in Jakov Jelinčić sta poleg Josipa Banića go-nilni sili serije Kolana od statuti, ki se je začela leta 2007 s sodelo-vanjem Hrvaškega državnega arhiva v Pazinu in Istrske županije, Neven Budak pa je urednik. Njen cilj je (ponovno) izdati vse ob-stoječe srednjeveške statute istrskih skupnosti v vzornih kritičnih izdajah, skupaj s prevodi teh statutov v sodobno hrvaščino. Vsaka izdaja vključuje tri uvodne študije – prvo o rokopisih statutov in njihovih jezikovnih značilnostih, drugo o srednjeveški in zgodnje-novoveški zgodovini skupnosti, na katero se statut nanaša, in tre-tjo o pravnozgodovinskih vidikih statuta. Te študije so objavljene v hrvaščini in italijanščini, pri čemer so dopolnjene z digitalno reprodukcijo (faksimile) najstarejšega ohranjenega rokopisa, na katerem temelji izdaja. V novi seriji so tako že izšli statuti Dvigrada (2007), Vodnjana (2010), Novigrada (2014), Buzeta (2017), Umaga (2019) in Buj (2023). Trenutno je v pripravi še statut Oprtlja, ki ga urejajo Nella Lonza, Jakov Jelinčić in Josip Banić. Serijo Kolana od statuti je verjetno spodbudil čezmejni Interreg projekt Slovenija-Hrvaška, z akronimom Srce Istre, ki se je izvajal v letih 2004 do 2007 pod vodstvom Darka Darovca, partnerska usta-nova pa je bila mdr. prav Istrska županija. Eno od štirih poglavitnih področij valorizacije in prezentacije istrske kulturne dediščine so bili poleg gradov, fresk in arheoloških parkov prav srednjeveški sta-tuti (Heart of Istria, 2024). V okviru tega projekta sta namreč izšla faksimila s spremnima štu-dijama piranskih statutov iz leta 1382 (Darovec & Šumrada, 2006) in izolskih iz leta 1360 (Kos, 2006a). Poleg tega je Dušan Kos (2006b) opravil transkripcijo celotnega kodeksa izolskega statuta, ki ga hra-nijo v Državnem arhivu na Reki (dalje: DAR), ter pripravil uvodno študijo v skladu z vsemi sodobnimi mednarodnimi standardi na tem področju. Še posebej zahtevna je bila IV. knjiga z določbami do kon-ca 18. stoletja, ki se je dotlej ni lotil še nihče. Z vidika slovenskega zgodovinopisja pa je izjemno pomemben tudi prevod izolskega sta-tuta (Kos & Sadek, 2010). 31 Statuti komuna koper Do tedaj so se s slovenskim prevodom (iz nemščine) lahko po-hvalili le ptujski statuti (Hernja Masten & Kos, 1998; 1999). Si-cer kaže poudariti, da so se statuti sredozemskih mest vsebinsko razlikovali tako od statutov celinskih mest, kot so na Slovenskem primer ptujski statuti, kot tudi od statutov/zakonov nekaterih kra- jev – pretežno kaštelov, ki niso imeli značaja avto- nomnih naselbin mestne- ga tipa in katerih zakoni so vključevali nekatere zemljiškogosposke zna- čilnosti urbarjev (Kastav (14. stoletje), Veprinac (1507), Mošćenice (1616), Trsat (1640), Vinodol (1288), Grižane (1544), Krk/Vrbnik (1388), Senj (1388); prim. Margetić, 2006a; 2006b; 2006c; Margetić & Strčić, 2008), ki so tudi v večini obja- vljeni z ustreznimi uvod- nimi študijami, kritičnim aparatom, faksimilom originala in (hrvaškimi) prevodi. Tako med današnjimi slovenskimi »le« koprski in piranski srednjeveški statuti še niso prevedeni. Je pa ob lanski 600. oble- tnici koprskih statutov iz Sl. 14: Prva stran statutov Izole iz 1360 leta 1423 izšel vsaj faksi- (hrani: DAR). mile kodeksa, ki ga hranijo 32 Raziskovanje sRednjeveških mestnih statutov v Državnem arhivu v Benetkah ( Archivio di Stato di Venezia; dalje: ASVe), s spremno predstavitvijo izpod peresa Nelle Lonza (2023). Čeprav gre za najpomembnejše istrsko mesto v obravnavanem obdobju so bili od vseh navedenih srednjeveških statutov na da-našnjem slovenskem ozemlju, pa tudi širše, prav koprski statuti doslej deležni še najmanjše pozornosti. Verjetno je temu botrova-lo dejstvo, da je bilo raziskovalcem in drugim entuziastom na voljo Sl. 15: Začetek VII. Knjige piranskih statutov iz 1384 (hrani: PAK). dovolj tiskanih izvodov koprskih statutov iz leta 1668, v katerih so zajete prve štiri knjige iz leta 1423 ter peta knjiga, ki vsebuje bolj ali manj tematsko razvrščene določbe beneških oblastnih organov glede upravljanja Kopra od leta 1394 do 1667. Toda tudi piranske srednjeveške statute so z naslovom Novae le-ges, ordines, correctiones, declarationes, additiones et absolutiones Statutorum Comunis Terrae Pirani v Benetkah natisnili že leta 1606 (Novæ Leges, 1606), pa je kljub temu kritično izdajo s primerjavo med piranskimi statuti iz leta 1307, 1332 in 1358 objavil Camillo De Franceschi 33 Statuti komuna koper že leta 1960, sodobno znanstveno-kritično izdajo vseh piranskih statutov in statutarnih odlokov iz obdobja od 13. do 18. stoletja, vključno z zadnjo integralno redakcijo statutov iz 1384, pa sta leta 1987 opravila Miroslav Pahor in Janez Šumrada. Med severozahodnimi istrskimi mesti je bil prve obravnave de-ležen izolski srednjeveški statut že leta 1888 (Morteani, 1888– 1889), nato sta mu še pred Dušanom Kosom (2006a; 2006b) pozornost name- nila Franco Degrassi in Silvano Sau (2000; 2003). Tržaškim statutom se je kot že omenjeno posvetil Rossetti (1830), za njim Kandler (1849), temeljito analizo statutov iz 1350 in 1421 pa je opravil Marino De Szombathely (1930; 1935). Miljskim statutom (iz leta 1420) je najprej posvetil pozornost Fran- co Colombo (1971), za njim pa še Maria Laura Iona (1972), ki je vzela v pretres miljske statute iz 14. stoletja. Koprski statuti iz leta 1423 so doživeli svojo so- dobno izdajo šele leta 1993. Zahvala za to gre skoraj v izključni meri Luju Mar- getiću (1993), ki je napisal Sl. 16: Začetek III. knjige izolskih statutov iz 1360 uvodno študijo ter primer- (hrani: DAR). jalno znanstveno-kritično 34 Raziskovanje sRednjeveških mestnih statutov izdajo statutov iz leta 1423. Primerjal je namreč koprske statute, ki jih hranijo v DAR, s tiskano verzijo iz leta 1668. Kodeksa sta-tutov iz leta 1423, ki ga hranijo v ASVe, še ni mogel konzultirati, je pa zanj zmotno trdil, da ga od leta 1940 hranijo v Občinskem arhivu v Rimu (Margetić, 1993, IX). Po pričevanju bivšega direk-torja Državnega arhiva v Benetkah, Raffaela Santora, naj bi bil skupaj z večino koprskega starega arhivskega gradiva prenesen iz Kopra v Italijo leta 1944. Po Santorovem dokaj nekritičnem mnenju naj bi to storile tedanje italijanske vojaške oblasti, da bi koprski arhiv zaščitile pred napredovanjem Titovih sil (Santoro, 2019, 146), čeprav leta 1944 Titove sile še zdaleč niso bile v bližini Istre. Dejstvo pa je, da je nemška vojska to območje za-sedla že takoj po kapitulaciji Italije septembra 1943. Eno izmed njenih prvih dejanj je bilo uničenje veličastnega spomenika na koprskem pomolu, posvečenega italijanskemu iredentistu iz prve svetovne vojne, Koprčanu Italu Sauru, ki je bil zaradi svojih na-zorov in uporov usmrčen leta 1916. Nemške okupacijske sile niso bile prizanesljive niti do druge koprske kulturne dediščine. Kako je tedaj italijanskim vojaškim oblastem v odnosu do nemških zasedbenih sil v Istri uspelo odpe-ljati koprski arhiv v Italijo, še vedno ostaja skrivnost. V Benetkah je imel koprski arhiv težavno usodo, saj je prešel iz Državnega arhiva v Nacionalno knjižnico Marciano, kjer je od šestdesetih let naprej ostal v na pol tajnem stanju, od konca osemdesetih pa je za-prt životaril v ASVe, čakajoč na morebitni razplet v meddržavnih pogajanjih (prim. Žitko, 2022). Sestavljalo ga je 57 dobro zaprtih zabojev, v katerih so bile desetine registrov in snopov arhivskega gradiva, ki ga je popisal že Francesco Majer (1904). V skladu s tem popisom je to gradivo urejeno in tudi javno dostopno v ASVe od leta 2017 (Santoro, 2019). Toda v tem popisu koprski statuti niso zabeleženi, evidentirani so namreč le v t. i. Dodatku ( Appendice) h koprskemu staremu občinskemu arhivskemu gradivu, ki ga je prav tako sestavil tedanji koprski arhivist Francesco Majer (1926), kot je bolje pojasnjeno v nadaljevanju. 35 Statuti komuna koper Zaključek: Statuti kot ogledalo evropske srednjeveške družbe Srednjeveški komunski statuti niso zgolj pravni dokumenti, temveč odražajo kompleksne družbene, gospodarske in kulturne procese. V obdobju oblikovanja in uveljavitve so v dualnosti pape-ške in cesarjeve oblasti predstavljali tretjo komponento, ki je nu-dila pravne osnove za nastanek meščanske družbe. Od pionirskih prizadevanj do sodobnih interdisciplinarnih me- todoloških in teoretičnih pristopov, raziskovalci prepoznavajo statute kot temeljne gradnike lokal- ne avtonomije, pravnega pluralizma, gospodarske stabilnosti in družbene kohezije: bili so simbol družbene stabilnosti, po- litične moči in gospodar- ske regulacije. Statuti so širili dostop do pravnih informacij in povečali pismenost pre- bivalstva, povezava med zakonodajo in šolstvom pa je spodbujala pravno zavest. Pravila o mestnem gospodarstvu in davkih, ki so jih določali statu- ti, so stabilizirala mestna gospodarstva. Srednjeveški komun- Sl. 17: Naslovnica Statutov mesta Kopra, ki so bili ski statuti so imeli dol - v veljavi od 1423 (hrani: ASVe). gotrajen vpliv v evropski 36 Raziskovanje sRednjeveških mestnih statutov pravni tradiciji, postavi- Sl. 18: Naslovnica Statutov mesta Kopra, ki so bili li so temelje za moderno v veljavi od 1423 (hrani: DAR). evropsko zakonodajo, saj so združevali kanonske in rimske pravne norme ter lokalne običaje. Bili so ključni za prehod od ustne tradicije k pisanemu pravu in za vzpostavitev pravne države. Kljub dosežkom na- vedenih in še številnih drugih raziskovalcev sre- dnjeveških mestnih sta- tutov, ostajajo pred razi- skovalci še številni izzivi, kot so dostopnost virov, pomanjkanje mladih ra- ziskovalcev in potreba po večji institucionalni pod- pori. Da bi v celoti izko- ristili potencial teh virov, je nujno nadaljnje interdi- sciplinarno sodelovanje, širitev digitalnih arhivov in vključevanje mladih strokovnjakov. Statuti niso zgolj relikti preteklosti, temveč dra- goceni nosilci zgodovinskih, pravnih in kulturnih sprememb, ki še danes odmevajo v sodobni pravni in družbeni misli. Njihovo proučevanje je ključnega pomena za razumevanje pravnih tradicij in lokalnih avtonomij, ki so oblikovale evropsko srednjeveško in zgodnjenovoveško družbo. 37 Statuti komuna koper Pričujoča knjiga je posvečena 600. letnici statutov komuna Ko-per, ki so bili potrjeni s strani beneških oblasti leta 1423. Razprave v njej so namenjene nekaterim vidikom, ki v dosedanjem zgodovi-nopisju še niso bili deležni ustrezne obravnave, kot je npr. geneza koprskih statutov, vsakdanje življenje, kot ga kažejo koprski sta-tuti, vloga notarjev, ne le kot poglavitnih nosilcev srednjeveškega mestnega statutarnega prava, temveč tudi kot pomembnih porokov sklenjenih civilno-pravnih poslov, zlasti pa razmeroma obširnem koprskem podeželju. Večina študij o srednjeveških mestnih statutih je namreč dokaj zanemarjala podeželja mest, čeprav so prav ta sku-paj z mestno urbano naselbino tvorila ozemlje, na katerem je posa-mezen komun s središčem v mestu izvajal svojo upravno-oblastno funkcijo. Razmeroma skromne obravnave pa je bila doslej deležna tudi peta knjiga koprskih statutov, ki v 161 poglavjih z raznimi od-loki osrednjih beneških oblasti za čas od leta 1394 do 1667 oziroma 1670, prinaša izjemno zanimive podatke za koprsko in širšo istrsko zgodovino. Zato smo poleg prevoda odloka o vsakoletnem izboru koprskega kapetana Slovanov iz dodatka h koprskim tiskanim sta-tutom iz leta 1670 v pričujočo razpravo vključili tudi obravnavo vsaj nekaterih od 161 poglavij oziroma posameznih odlokov iz pete knjige koprskih statutov. 38 Geneza koprskih srednjeveških statutov (1238–1423) Geneza KopRsKih sRednjevešKih statutov Pestre srednjeveške zgodovine ne izkazuje le mesto Koper, temveč zlasti njegovi statuti, ki so urejali različne plati življenja v mestni skup-nosti, od uprave, gospodarstva in trgovine, civilnega in kazenskega prava, javnega in zasebnega življenja in še marsičesa. Skratka, prav sta-tuti mest, ki so premogla tovrstni pravni akt, so temeljni zgodovinski vir za proučevanje srednjeveških skupnosti.1 Na današnjem slovenskem ozemlju so tak akt premogla le štiri mesta, od teh tri istrska: Koper, Izola in Piran, ter v celinskem delu Ptuj. Podobno je bilo tudi v drugih tedanjih evropskih deželah, da so namreč večja in manjša mesta ob Sredozemskem morju svoje družbe-no življenje urejala z razmeroma avtonomno sprejetimi statuti v lokalni skupnosti, medtem ko so se mesta v notranjosti praviloma ravnala v skladu s tako imenovanimi privilegiji, ki jim jih je predpisal deželni ali fevdalni gospod, ali pa so posamezne določbe prevzemala od drugih mest, zlasti Ptuja (Kambič, 2021, 624). Podobno so se tudi v drugih de-želah posamezna mesta zgledovala po statutih bližnjih ali oddaljenej-ših mest, zlasti italijanskih (prim. Erdö, 1992; Bartoli Langeli, 1997). K temu je botrovalo še eno pomembno razlikovalno dejstvo med evropskimi sredozemskimi in celinskimi mesti: kontinuiteta oziroma diskontinuiteta z rimsko tradicijo. Mestne naselbine ob Sredozemlju so se namreč praviloma oblikovale samostojno, s čimer so nadaljevale antično tradicijo, podkrepljeno s tedanjo cerkveno upravno ureditvijo in lastnimi običaji, medtem ko so bila celinska mesta praviloma usta-novljena s strani deželnih gospodov in drugih močnih fevdalcev, na današnjem slovenskem ozemlju šele od sredine 13. stoletja, vendar z mnogo zgodnejšimi urbanimi zasnovami (prim. Kosi, 2009). 1 Poglavje je dopolnitev članka Darovec, 2023. 39 Statuti komuna koper Oblikovanje srednjeveških mestnih statutov Zapisovanju in pojasnjevanju določb rimskega pravosodja in nje-govega prilagajanja časovnim in teritorialnim posebnostim lahko sle-dimo v sam začetek tako imenovane srednjeveške zgodovine, v prvi vrsti z Justinijanovimi Corpus Iuris Civilis. Ti so pozneje da- jali osnovo obema poglavitni- ma evropskima družbenima ureditvama, bizantinskemu in latinskemu svetu. V slednjem je prevladala ideja Boga kot izvira prava. Nekako v 10. sto- letju so v večjem delu Evrope tako rimsko pravno gradivo kot germanske leges prešli v pozabo tudi zaradi zatona pi- smenosti in prevladalo je obi- čajno pravo (consuetudines). V Italiji, kjer ni bilo doma- če vladarske hiše, pa rimsko pravo kljub langobardskemu vdoru in duhovnemu upadu nikoli ni docela zatonilo. Pa- via, ki je bila prestolnica lan- gobardskega kraljestva, je bila tudi središče pravosodja in je od 8. stoletja dalje privlače- vala študente iz vse zahodne Evrope. Tudi v Ravenni, stari Sl. 19: Stran iz rokopisa Codex Justiniani prestolnici Romagne, študij I–IX. Prepisal Franciscus Accursius v prvi prava ni nikoli ugasnil. Proti polovici 13. stoletja. Hranjeno v knjižnici koncu 11. stoletja pa je véli- Univerze v Gentu. Wikimedia Commons. ki učitelj Irnerij ustanovil v 40 Geneza koprskih srednjeveških statutov (1238–1423) Sl. 20: Obramba s štirikolesnim vozom (carrocio) okoli katerega so se zbrali in bojevali vojaki srednjeveških komun, med bitko pri Legnanu (avtor Amos Cassiolo, 1860). Carrocio je bil simbol občinske avtonomije. Wikimedia Commons. Bologni šolo, ki je zasenčila vse druge. Ljudje so segali po njenih glosatorjih (»razlagalcih«) za državljansko in po Gracijanu za cerkve-no pravo (corpus iuris canonici). Čeravno so učenjaki iz teh šol prvotna prizadevanja meščanov po zbiranju lokalnih običajev rimskega prava, raztresenih predpisov no-tranjega mestnega življenja in ureditve ( iuramenta, consuetudines ipd.) ter fevdalnih privilegijev, sprva imenovali ius asinorum, to je oslovsko pravo, so pozneje prebivalci mest – razslojeni na meščane, plemiče in podeželane – začeli po vnaprej določenih pogojih zbirati staro mestno pravo v uradne zbirke, statute. Ustanovljene so bile komisije priznanih meščanov ( statutarii), ki so jim običajno dodajali še notarja oziroma pravnika. Poleg fevdalne razdrobljenosti in oddaljenosti centrov državne ob-lasti ter dogodkov, povezanih s tako imenovanim bojem za investitu-ro med papeži in cesarji ter križarskimi vojnami (1095–1272) oziroma 41 Statuti komuna koper Sl. 21: Premirje v Benetkah leta 1177 med papežem, cesarjem in lombardskimi mesti. Cesar Friderik I. Barbarossa je v spremstvu beneškega doža Sebastiana Zianija v znak pokornosti za dosego premirja pokleknil pred papežem Aleksandrom III. (Mestna hiša, Siena). Wikimedia Commons. pohodi do svetih krajev na Bližnjem vzhodu, je vzponu severnoitalijan-skih in jadranskih mest v 12. stoletju še posebej botrovala zmaga mest proti cesarju Frideriku I. Barbarossi leta 1176 pri Legnanu, ko je moral cesar po konstanškem (Konstanz) miru iz leta 1183 mestom priznati že na municipalni ureditvi izoblikovano samoupravo, ki je temeljila na tako imenovani komunski ureditvi (prim. Keller, 1998; Jenko Kovačič, 2022). V severnoitalijanskih in jadranskih mestih so to ureditev poosebljali sprva konzuli – odveč je opozarjati na antično izročilo – ki so jih izbrali med domačimi veljaki. Ker so bili ti nemalokrat naklonjeni samo določe-nim strankam oziroma družinam, se je pokazala potreba po neodvisnem upravitelju. Tega so že sredi 12. stoletja našli v podestatu, ki, zanimivo, prvotno izhaja iz cesarskega poimenovanja mestnega upravitelja in že po imenu sodeč temelji na moči. Ob njem sta se kmalu v 13. in 14. stoletju oblikovala iz že obstoječega arenga (generalne skupščine vsega mestnega prebivalstva, ki pa je sčasoma izgubil vpliv na odločanje) véliki svet kot zakonodajni organ, sestavljen iz vplivnih mestnih družin, in mali svet z izvršilno oblastno funkcijo. Tako oblikovana oblastna struktura se je z manjšimi ali večjimi spremembami ohranila vsaj do propada Beneške 42 Geneza koprskih srednjeveških statutov (1238–1423) republike leta 1797, kajti Be- Sl. 22: Premirje v Benetkah leta 1177. Cesar Friderik nečani, ki so prodirali ravno I. se sklanja k papežu, da bi mu poljubil nogo, toda s tem upravnim sistemom, papež naj bi ga dvignil, objel in z njim izmenjal avtonomne ureditve v istr- poljub miru. (Federico Zuccari, 1582; dvorana skih mestih niso spreminjali. beneškega Velikega sveta). Wikimedia Commons. V glavnem so se sprva zado- voljili s postavitvijo svojega vrhovnega mestnega načel- nika – podestata, ki so mu ob izvolitvi v beneškem vé- likem svetu še podrobneje opisali naloge v posebnih poveljih, t. i. Commissiones (prim. Benussi, 1887). Benečani so imeli po podreditvi severozahodnih istrskih mest (Izola in Ko- per 1279, Piran 1283) po- membno vlogo v razvoju in dopolnitvah statutarnega prava, v glavnem z ukazi (povelji oziroma commissi- ones) ali dukali, že pred beneško zasedbo pa so ta temeljni izkaz mestne av- tonomnosti mesta sama večkrat dopolnjevala, zlasti z zakoni iz običajnega pra- va; tak spomenik se nam je za piranski komun ohranil že v fragmentih statuta iz leta 1274, ki je tudi najstarejši tovrstni ohranjeni dokument v zgodovini Istre. Obenem pa vemo, da je imel Koper zapisane statute vsaj že leta 1238 (Kos & Kos, 1928, 333–334, 349–350), kar vse priča o živahni pravni dejavnosti še pred beneško zasedbo, nedvomno pa tudi pod njenim vplivom. 43 Statuti komuna koper Sl. 23: Podlaga za trajni mir je bila vzpostavljena šele leta 1183 z mirom v Konstanci, ko je cesar Friderik I. priznal pravico mestom do svobodnih volitev mestnih uradnikov. Wikimedia Commons. Pa vendarle si na tem mestu poskusimo malce natančneje osvežiti spomin na dogodke, ki so pomembno vplivali na razvoj in oblikova-nje samostojnosti istrskih obalnih mest ter posledično na nastanek teh temeljnih pravnih zapisov: mestnih statutov. Zgodovinske okoliščine nastanka istrskih mestnih statutov Predvsem zaradi postopnega ponovnega pridobivanja svojih mestnih ozemelj in s tem možnosti svobodnega razvoja trgovine po morju so se mesta na zahodni obali Istre že od 9. stoletja dalje poskušala čim bolj otresti neposredne odvisnosti od centralne oblasti. V odnose istrskih mest pa so se kaj kmalu začeli vpletati Benečani, ki so prav tako že v 9. stoletju praktično nasledili Bizanc na Jadranskem morju. V 9. in 10. stoletju so imela namreč istrska mesta in Benetke skupnega sovražnika, Hrvate (napad na Sipar, Umag, Novigrad in Rovinj leta 876) in Saracene. Vodilna vloga v boju proti njim je pripadla Benečanom, kar so znali izkoristiti. Tako se je Koper, kot tedaj že najpomembnejši be-neški partner v Istri, leta 932 obvezal beneškemu dožu za čas njegovega 44 Geneza koprskih srednjeveških statutov (1238–1423) življenja za sto amfor vina letno ter da bodo beneški meščani v Kopru uživali zaščito in rešili vprašanje dolga beneškim meščanom. Beneška premoč na morju se je kazala tudi ob obisku doža Petra Orseola v Poreču in Pulju leta 1000, ko je šel na kazenski pohod proti gusarjem, Hrvatom in Neretvanom. Tem so morali Benečani dobro stoletje plačevati davek za neovirano plovbo po Jadranu. Odtlej so se beneški doži šteli tudi za kneze ( dux) Dalmacije. V to čast ali po mne-nju nekaterih v čast doseženega premiraj leta 1177, so vsako leto za vnebohod slavili praznik Sposalizio del‘ Mar (prim. Treccani). V naslednjem obdobju, ki ni bilo zaznamovano z vojnami z gusarji in Benečani, so istrska mesta postopoma gospodarsko napredovala: Sl. 24: Vrnitev Bucentaurja na osrednji pomol na dan Vnebohoda (avtor Canaletto, 1730). Slovesnost Sposalizio del Mar, poroka z morjem, je potekala na dan Jezusovega vnebohoda. Dož se je v spremstvu beneških odličnikov in nepregledne množice ladij in čolnov na svoji galeji Bucintoro napotil proti ustju pristanišča San Niccolò di Lido. Tu je natočil vazo blagoslovljene vode, nato pa simbolični prstan, ki ga je blagoslovil patriarh, vrgel v morje in izrekel besede: Desponsamus te, mare nostrum, in signum ven perpetuique dominii. Wikimedia Commons. 45 Statuti komuna koper razvijala so poljedelstvo, predvsem oljkarstvo in vinogradništvo, ri-bolov in solarstvo ter razne obrti, in ustvarjala precejšnje dobičke s pomorsko trgovino. Vendar jih je ta vzpon privedel v vnovični spor z Benečani, najprej leta 1145, ko so se Pulj, Koper in Izola uprli Benečanom. Poražena istrska mesta so prisilili na tako imenovane »prisege zvestobe« (facere fidelitatem) beneškemu dožu in na obveze o vojaški pomorski pomoči. Sledil je vnovični upor Pulja (1149) in njegova ponovna prisega zves-tobe (1150), ki se je razširila še na druge sodelujoče v uporu: Rovinj, Poreč, Novigrad in Umag. Obljubiti so morali še vojaško pomoč v ladjah ter plačevanje davkov (v glavnem v oljčnem olju). Kolikšno po-membnost so Benečani pripisovali podreditvi mest od Savudrije do Premanture, je pričal čudoviti sprejem v Benetkah, ki ga je doživela zmagovita ekipa s poveljnikoma Morosinijem in Gradonicom. Beneški dož si je tedaj nadel naziv »Istriae dominator« (prim. Darovec, 2018a). Kljub tem negotovim razmeram so se mesta zaradi ekonomske ne-odvisnosti in odsotnosti gospodarjev upravno osamosvajala. Še več, v času poslednjih svetnih istrskih fevdalnih gospodov, Spanheimov in Andeško–Meranskih, so mesta lahko svobodno izbirala mestne načel-nike, poleg tega pa so med seboj sklepala tudi trgovske pogodbe »na daljše razdalje«, kot na primer Piran z Dubrovnikom leta 1188 in s Splitom leta 1192, Poreč z Dubrovnikom leta 1194, samostojno so raz-reševali spore, kot je na primer Labin sklenil dogovor o miru z Rabom, Piran z Rovinjem leta 1208, ko mu je sledila nevarnost s strani koprskih bojevnikov itd. (prim. Benussi, 1924, 165–173). Istrska mesta so torej za razliko od mest v notranjosti, ki so jih ustanovili deželni ali fevdalni gospodje in so jim le oni lahko podelili mestne pravice (na Slovenskem od 13. stoletja dalje), iz poznoantične-ga obdobja ohranjala prvine avtonomne ureditve. Od bizantinske dobe dalje je sicer lokalna samouprava v mestih usihala, nikoli pa ni povsem zamrla. Na to kažejo izvoljeni sodniki ( iudices), v frankovski dobi ime-novani scabini. Na čelu mest so bili tako imenovani locopositi, ki jih je imenovala centralna oblast. Vendar so se postopoma vživeli v mestno življenje in tako pristajali na nekatere ustaljene odnose v njih. 46 Geneza koprskih srednjeveških statutov (1238–1423) Z 12. stoletjem se je začel proces osvobajanja mest izpod oblasti škofov in lokalnih fevdalnih veljakov, pri čemer so prednjačila zlasti severnoitalijanska mesta. Vplivi so se kmalu zanesli tudi v istrska mes-ta. Tako so meščani ustanovili komune (Koper leta 1186, Piran 1192, Poreč 1194, Pulj 1199, Trst in Milje 1202), vrhovno oblast v njih so imele skupščine vseh meščanov – arengo, kjer so izbrali oziroma izvolili tudi mestne svetne načelnike, konzule in nato podestate ali/in kapitane oziroma s splošnim imenom rektorje. Svobodo v odločanju pa je uspelo precej omejiti oglejskim patriar-hom, ki so od svetega rimskega cesarja prejeli Istro v fevd leta 1208. Patriarh Volfger je začel v mesta in večje kraje postavljati svoje pred-stavnike oblasti. V Kopru je bil nekaj časa »potestas marchionis«, ki je stoloval v Pretorski palači, poznejši upravniki oglejskih patriarhov pa so se imenovali gastaldi, rihtarji (richtarius) in mejni grofje – markizi (marchio). Kljub podeljeni oblasti mejnega grofa nad celotno Istro so posesti grofov Goriških v osrednji Istri in devinskih gospodov na Kvarner-ju ostali zunaj nadzora oglejskih patriarhov. Oglejski patriarh Bertold Andeški je sicer leta 1220 dobil od svetorimskega cesarja pravico, da izdaja odredbe v zvezi s trgovino, da izvršuje sodno oblast in daje pomilostitve, kuje denar in prepoveduje mestom izbor načelnika – po-destata (predvsem beneškega meščana) brez patriarhovega privoljenja. To je bila tudi osnova za tako imenovano istrsko pokrajinsko pravo ali statute, ki jih je s svojimi določbami potrdil patriarh leta 1222. Toda, ker je politika patriarhov temeljila na vzpostavi povsem zamajane centralne oblasti v mejni grofiji Istri, je nujno privedla do odpora mest na zahodni obali Istre in v konflikte z Benečani. Sle-dnjim je leta 1230 s prizadevanjem Koprčanov uspelo vzpostaviti vseistrsko organizacijo, imenovano Universitas Istriae, ki ji je nače-loval Benečan. Zveza se je zaradi prevelikega uveljavljanja Kopra že čez dobro leto razdrla, pri čemer je imel poglavitno vlogo Piran, ko se je postavil na stran oglejskega patriarha ter si tako tudi v raz-merju do njega vzpostavil svojstveno avtonomno pozicijo, ki sta jo patriarh Bertold in piranski komun potrdila s prijateljsko pogodbo leta 1231 (prim. De Vergottini, 1924, 81–105). 47 Statuti komuna koper Koprski cesarski privilegiji in prvi statuti V to dogajanje in čas se umešča tudi prva vest o koprskih statutih iz leta 1238, ki jo podkrepi še listina iz naslednjega leta 1239, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Na tem mestu kaže izpostaviti dejstvo, da je prva omemba koprskih statutov zabeležena v dokumentu cesarja Fri-derika II. iz dinastije Hohenstaufen (1220–1250) in to v času obleganja Brescie oktobra 1238. Cesar Friderik II., ki je 1222 Kopru potrdil privi-legij cesarja Konrada II. iz leta 1035, s katerim je mestu Koper dovolil vladanje po svojih zakonih in običajih ( legem et rectam consuetudinem; Kos, 1911, 62–63) in določene ingerence nad ozemljem do reke Dragonje, torej nad Izolo in Piranom (De Vergottini, 1924, 103; Kos & Kos, 1928, 185–186), je tedaj sprejel oglejskega patriarha in predstavni-ke komuna mesta Koper, zato da je posredoval v njunem sporu, zlasti glede pravice izbire koprskega podestata in v zvezi s koprskimi statuti. Izpostaviti kaže še privilegij Konrada IV., z dne 14. decembra 1251 v Portorožu (S. Maria delle Rose), s katerim cesarskemu mestu Koper podeljuje polno avtonomijo pri izbiri podesta-ta ter v vseh drugih mestnih svoboščinah (De Vergottini, 1924, 123–124), odgovarja pa ne-posredno cesarju.2 Friderikov sin Konrad IV., rimski kralj 1237–1254, ki sicer ni bil uradno okronan za cesarja, v tej listini še dodaja, da Sl. 25: Konrad II., naj Koprčani ne priznajo Gregorja (Montelon- cesar Svetega rimskega ga) za oglejskega patriarha. Po njegovi smrti pa cesarstva (1024–1039). je v Svetem rimskem cesarstvu nastopilo ob- Wikimedia Commons. dobje interregnuma, ki je še dodatno prispevalo 2 In Istria apud portam S. M. de Rosa. Conradus IV Rom. In regem electus petitionibus Andree Çeni. Potestatis et Comunis Justinopolis fidelium grato concurrens assensu, volens fidelibus imperii suis et dicte civitati Justinopoli que fondata fuit a predecessore suo dive memorie Imper Justino gratiam facere specialem largitur ut ipsa liberam habeat potestatem de fidelibus imperii eius undecumque et quandocumque voluerit, sicut imperialis civitas ab imperatore fundata eligendi Potestatem et in aliis omnibus que meram libertatem contingerit libere utatur et plena gaudeat libertate salvo honore et fidelitate eius et servicio quod debet imperio (De Vergottini, 1924, 123). 48 Geneza koprskih srednjeveških statutov (1238–1423) k utrjevanju manjših upravno-poli- tičnih teritorialnih entitet. Tako se ni čuditi, da je bilo v Istri v dru- gi polovici 13. stoletja, ko je sedež oglejskega patriarha zasedel Gregor Montelongo (1251–1269), še pose- bej napeto. Patriarhova oblast v de- želi je sicer slabela, vendar je bila še vedno dovolj vplivna, da je krojila politiko istrskih mest. V prvem obdobju je patriarh fa- voriziral vlogo Kopra proti Trstu na eni strani, na drugi pa proti srednje- istrskim obalnim mestom in krajem v notranjosti polotoka. Tako je patriarh leta 1254 podelil Kopru vrhovništvo nad Bujami, Oprtljem, Buzetom in Dvigradom. Ravno tako se je krepil koprski vpliv nad Piranom in Miljami. Položaj se je še posebej zaostril leta Sl. 26: Oglejski patriarh Bertold 1267, ko je Koper začel vojaško oble- Andeški (1180–1251). Wikimedia gati Poreč. Dejstvo, da je to koprsko Commons. ekspanzijo patriarh poskušal zaustaviti s pomočjo goriškega grofa Alberta, priča, da so mu vajeti ušle iz rok. S svojim dejanjem je namreč zaigral na napačno karto, saj je postavil nasproti dve tedaj patriarhatu nasprotni sili. Goriški grof in koprski komun sta proti patriarhu sklenila zvezo in grof je Gregorja Montelon-ga julija 1267 dal zapreti v samostan Rožac v Furlaniji (prim. Darovec, 2018b, 61–96). Poreč se je pred to novo zvezo obvaroval tako, da se je 27. julija podredil Benetkam. Ker je zveza Kopra z goriškim grofom pritiskala še na druga istrska mesta, so poreškemu primeru sledili Umag (1269), Novigrad (1270) in Sv. Lovrenc (1271), kasneje pa še Motovun (1275). Benetke niso spreminjale komunske avtonomne ureditve, le po-destate so mestom same določale izmed svojih plemičev. 49 Statuti komuna koper Serenissima se ni takoj odločila na- stopiti proti zvezi Koper–grof Goriški, le počasi je stiskala obroč okrog njiju. Medtem je bil od leta 1269 do 1274 se- dež oglejskega patriarha nezaseden in šele novi patriarh Rajmond Torre je leta 1275 podpisal v Čedadu mir z zvezo Koper – grof Goriški. Obljubili so si iz- menjavo ujetnikov in poravnavo škode, ki je nastala v letih vojne, ropov in nere- da (1267–1275). S tem mirom še ni bilo konec koprsko-goriškega nastopanja v Is- tri. Leta 1278 so v Pazinu grof Albert in predstavniki Kopra brez patriarha sklenili v njegovem imenu zavezništvo proti Benečanom in njihovim zavezni- kom v Istri. Dogovorili so se o razde- litvi vplivnih sfer, tako da bi v prime- Sl. 27: Friderik II., cesar Svetega ru zmage Kopru pripadal nadzor nad rimskega cesarstva (1220–1250), obalnimi mesti, grof pa bi pridobil iz rokopisa v Biblioteca Vaticana, posesti v notranjosti Istre. Zaveznika Pal. lat 1071, fol. 1, konec 13. sta izkoristila beneško zaposlenost v stoletja. Wikimedia Commons. vojni z Ancono, in po obleganju Mo- tovuna, ki se je hrabro obranil, je grof zasedel Sv. Lovrenc. Tedaj so Benečani udarili z vso močjo. Po uspešnem obleganju Izole so k brezpogojni predaji prisilili še Koper. Porušili so mu del mestnega obzidja in mestne stolpe. Čeprav so Koper vojaško osvojili, so z njim Benečani ravnali tako kot z drugimi istrskimi mesti, ki so se »podredila« Serenissimi (prim. Greco, 1939). Januarja 1283 je beneški véliki svet sprejel še »predajo« Pirana. To je pomenilo tudi konec zveze Koper–grof Goriški in progresiven konec avtonomne politike istrskih mest (samostojna mesta so ostala le še Pulj, Trst in Milje), čeprav so obstajali še številni poskusi osamosvojitve. 50 Geneza koprskih srednjeveških statutov (1238–1423) Medtem ko so Benečani posame- Sl. 28: Majnhard I. Tirolski oziroma znim osvojenim mestom pustili no- Meinhard III. Goriški (1194–1258) tranjo avtonomijo z mestnim svetom je bil tudi goriško-istrski (1220–1258) in beneškim podestatom na čelu, so in tirolski grof (1253–1258). v vojaškem pogledu že leta 1301 us Wikimedia Commons.-tanovili deželni kapetanat, najprej v Poreču, nato leta 1304 v Sv. Lovren- cu Pazenatiškem. Leta 1358 so v Grožnjanu ustanovili nov deželni ka- petanat za ozemlje severno od Mirne, južni del je bil še vedno v pristojno- sti Sv. Lovrenškega kapetana do leta 1394, ko so oba združili v kapetanatu s sedežem v Rašporju. Čeprav so ime- la mesta v okviru svoje samouprave urejeno upravno in sodno oblast, so bili podestati istrskih mest v vojaškem in sodnem pogledu podrejeni dežel- nemu kapetanu, ki je bedel tudi nad obrambnim sistemom v deželi. Tako centralizirana vojaška uprava pa ni ve- ljala za ozemlje od Kopra do Dragonje, torej tudi za Izolo in Piran, za katero je bil v vojaškem in sodnem pogledu pristojen koprski podestat in kapitan. Ta naziv za koprskega mestnega načelnika je prvič izpričan po koprskem uporu leta 1348 (De Vergottini, 1924, 21), ohranil pa se je do konca Beneške republike. Koprski upor leta 1348 pa je imel daljnosežne posledice za koprsko avtonomijo in zlasti njegove mestne statute, kot bomo videli v nadaljevanju. Beneški podestati so v mestih in na ozemljih oziroma trgih (terre)3 vladali s pomočjo povelj (commissiones) doža in beneškega senata in posameznega mestnega statuta, ki so ga Benečani po podreditvi mes-ta praviloma prilagodili svojim normam. 3 Terra – nižja upravna enota, niso bile sedeži škofij, imele pa so pravico do avtonomne ureditve, torej tudi do podestatov. 51 Statuti komuna koper Z razvojem teh struktur od- ločanja so sicer začeli uglednejši in premožnejši meščani izkori- ščati svoja pooblastila in sča- soma so se tudi zaradi lažje- ga vodenja mestne skupnosti »dvignili« nad druge meščane. Tako so se oblikovali mestni sveti. Ti so po zgledu Benetk po koncu 13. stoletja izvedli tako imenovano »zaprtje« ( serrata) mestnih svetov, kar je pomeni- lo, da medse niso več sprejema- li predstavnikov novih mestnih družin. Sprejeli so jih le v ča- sih splošne depopulacije zaradi vojn ali epidemij, ki so prizadele tudi plemiške družine. Aristokratski režim je v mes- tih po beneškem zgledu osredo- točil oblast v rokah nekaterih bogatejših in vplivnejših družin, izključujoč vsako možnost vpli- vanja ljudstva. Oblikovala se je oligarhija, ki so jo predstavljale plemiške družine. Oligarhijo so nekoliko omeje- vali Benečani, ko so na eni strani dopuščali tudi njim lastno mestno samoupravo z mestnim svetom Sl. 29: Listina kralja Konrada IV. in izbranim načelnikom, na drugi iz leta 1251 v Portorožu potrjuje strani pa vzpostavili centralizira- privilegije Koprčanom (Banić, FIM, no vojaško upravo. Tako so Be- 4: doc. 1251_CI1). nečani tudi uspešno izkoriščali 52 Geneza koprskih srednjeveških statutov (1238–1423) tradicionalna nasprotja med mesti ter brzdali deželo pred neredi, ki so se porajali predvsem zaradi omejevanja pomorske trgovine. Temelj mestni samoupravi, tudi po tako imenovanem zaprtju mestnega sveta in vzpostavitvi svojstvene mestne oligarhije v istr- Sl. 30: Bolonjski statuti iz leta 1376, c. 197 r. Inicialka na začetku poglavja o izvolitvi notarjev (ASBo; Trombetti Budriesi, 2014). skih mestih, so predstavljali prav mestni statuti. Osnova temu pravu je bilo vsekakor lokalno običajno pravo, svojstvena zmes rimske tradicije, kanonskega prava in srednjeveških običajev in praks, ki so ga pozneje dopolnjevali v glavnem z ukazi ( commissiones) ali dukali Serenissime. V Istri se po doslej znanih virih najprej omenjajo koprski sta-tuti (1238), za njimi puljski (1264), ki pa niso ohranjeni (Benussi, 1897, 92). Najstarejši ohranjeni so piranski iz leta 1274, sicer le v fragmentih v poznejših redakcijah, ki jih hrani Pokrajinski arhiv v Kopru, enota v Piranu (Pahor & Šumrada, 1987). Ti so vsekakor najstarejši ohranjeni v Sloveniji, so pa tudi drugi najstarejši ohra-njeni na vzhodni jadranski obali, za dubrovniškimi iz leta 1272 53 Statuti komuna koper (Lonza, 2002). Za Izolo poznamo ohranjeno izdajo statutov iz leta 1360 (Kos, 2006b), za Koper pa izdaji iz leta 1423, eno hra-nijo v DAR, drugo v ASVe. O koprskem kodeksu statutov 1423, ki ga danes hranijo v ASVe, je prvi zapisal beležko že Carlo Com-bi (1864, 283), za njim je že obširneje poročal Carlo Buttazzoni (1870), medtem ko je na kodeks, ki ga hranijo v DAR, prvi opozo-ril Antonio Pogatschnig (1912), transkripcijo in spremno študijo Sl. 31: Bitka pri Savudriji leta 1177 (avtor Domenico Tintoretto, cca. 1605). Wikimedia Commons. pa je objavil Lujo Margetić (1993). Sicer so bili koprski statuti v štirih knjigah iz leta 1423 objavljeni leta 1668 v tiskani izdaji sku-paj s peto knjigo dodatkov raznih dukalov do leta 1668 oziroma 1670 (STKP). 54 Geneza koprskih srednjeveških statutov (1238–1423) Redakcije koprskih statutov Mnenja zgodovinarjev o prvih dveh omembah koprskih statutov iz let 1238 in 1239 (Kos & Kos, 1928, št. 696 in 715) so še vedno deljena in razmeroma raznovrstna. Nekateri zgodovinarji zagovar-jajo mnenje (Benussi, 1897, 92; De Vergottini, 1924, 115; Semi, 1975, 184), da so to že bili pravi statuti, kot jih poznamo iz poznej-šega obdobja, vendar sloneči na statutih, ki jih je za Istro leta 1222 izdal oglejski patriarh, tedanji cerkveni in posvetni vladar (Semi, 1975, 159), drugi pa trdijo, da to še niso bili »pravi« statuti (prim. Lonza, 2023, 4–5), da so bile morda le posamezne listine z odred-bami, vsekakor pa da naj ne bi šlo za kodekse, v katerih bi bile na enem mestu zbrane vse tedanje statutarne določbe, torej zapisane določbe o pravnem in upravnem redu v skupnosti mesta Koper. Sam zagovarjam mnenje, da je komun mesta Koper imel že zapi-sane in zbrane svoje običaje in osnovne zakonodajne akte še pred (revidiranimi) statuti oglejskega patriarha iz leta 1222, po katerih so se morali vsaj v glavnih patriarhovih zapovedih ravnati v posa-meznih istrskih skupnostih.4 Mnenja težko dokažemo ali ovržemo, saj se nam tedanji koprski statuti niso ohranili. Lahko pa na podlagi drugih posameznih dokumentov in zlasti listin iz 1238 in 12395 po-skušamo ustvariti ustrezno interpretacijo. Listina iz oktobra 1238, ki prva omenja koprske statute, je bila sklenjena v Brescii. Cesar Friderik II. je očitno kot mediator posredoval med oglejskim patriarhom in predstavniki koprskega komuna,6 tako da so med njimi vpričo cesarja dosegli mir med strankama v sporu ( formam pacis et concordie). Že to dejstvo priča o tedanjem izjemnem pomenu mesta Koper v regiji, ki so ji v 4 Thesaurus, 526: Item Statuta Istriae in forma publica confirmata, et de novo facta per D. Patriarcham Pertoldum in MCCXXII. Thesaurus pod št. 523. še navaja: Item quedam Cartula in qua scripta sunt Sta-tuta Istriae in pod št. 524.: Item quedam Ordinationes facte in Istria per D. Patriarcham Bertoldum de voluntate Provincialium omnium Istriae, in una Charta , obe brez datuma. 5 V transkripciji ter s sliko izvirne listine dosegljivo na: FIM, 4: doc. 1238_FBI in FIM, 4: doc. 1239_MBI. 6 quod venientes ad presenciam nostram Bertuldus venerabilis patriarcha Aquilegensis, dillectus princeps noster, ex parte una et Albericus, Engelpertus s[c]abini et magister Ricari(us) notarius sindici et procuratores Comunis civitatis Iustinopolitane (FIM, 4: doc. 1238_FBI). 55 Statuti komuna koper cerkvenem in posvetnem pogledu kot mejni grofi – markizi vla-dali oglejski patriarhi.7 Štiri poglavitne točke spora so bile: izbi-ra in potrjevanje mestnega podestata, izvajanje sodstva, pregled koprskih mestnih statutov in reševanje spora zaradi vode Rižane ( de questione aque Rizani ) in koprske mostnine (de pontatico). Doslej je bilo v zgodovinski literaturi še največ pozornosti na-menjene izbiri in potrjevanju mestnega podestata, osrednje figure mestne avtonomije v času oblikovanja in vzpona srednjeveških ko-munov (De Franceschi, 1879, 122–123; Benussi, 1897, 92–93; De Vergottini, 1924, 112–114): Koprčani naj bi takrat, ko bi želeli imeti svojega podestata, morali predlagati patriarhu tri kandidate iz Istre ali Furlanije, enega svobodnjaka ( liberum) in dva ministeriala oglejske Cerkve. Kogar bi patriarh izbral, naj bi postal njihov podestat. Konec 12. in v prvi polovici 13. stoletja je bil v ospredju prav boj za čim večjo samostojnost komunov pri izbiri podestatov ne le istrskih, tem-več tudi vseh zgornjejadranskih komunov, kar se še posebej nazor-no kaže v primeru Kopra pod oglejskimi patriarhi. Kot ugotavljajo proučevalci srednjeveških mestnih statutov, je bil med drugim razlog za zapisovanje statutov in njihovo urejanje v kodekse prav funkcija podestata, ki je postal osrednja oblastna figura in praktično simbol avtonomnosti v srednjeveških komunih. Naslednja točka mirovnega sporazuma se že bolj približa srži naše razprave. V skladu s statutom je bilo dogovorjeno ( Provisum est eciam et in ipsa forma statutum), da je imel glede kazenskega sodstva popolno oblast v mestu patriarhov gastald, ki je razsojal v navzoč-nosti svojih sodnikov v zadevah alodov ( de allodiis propriis), obsodb na vislice, oslepljenja, amputacije udov in vseh telesnih kazni, ki spadajo pod krvavo sodbo zaradi ropanj ali tatvin s hudimi telesni-mi poškodbami, medtem ko so podestat ali konzuli lahko z bičanjem kaznovali storilce zaradi raznih kraj ali drugih manjših prekrškov, če ti ne bi bili zmožni povrniti škode v skladu z mestnimi statuti ( iuxta statuta civitatis). Še bolj zanimiva pa je naslednja določba: 7 Podrobneje o političnih dogodkih v Istri za časa oglejskega patriarha Bertolda prim. De Vergottin, 1924, 102–124. 56 Geneza koprskih srednjeveških statutov (1238–1423) Tudi se je določilo, da pride patriarh okoli prihodnjega sv. Petra in Pavla v Koper, kjer bi po nasvetu svojih modrih mož in uradnikov pregledal mestne statute (statuta civitatis examinans). Če bi našel kaj, kar bi nasprotovalo njegovim pravicam, naj to razglasiti za neveljavno, omenjenim statutom pa lahko doda, kar bi se mu zdelo primerno za lastno čast in v korist mesta.8 Če pa bi se Koprčani odločili, da ne bi želeli imeti podestata, »smejo po svoji navadi izvoliti tri konzule ali pa tudi več, ako hočejo. Ti konzuli morajo priseči, da se bodo ravnali po patriarhovih statutih. Dokler ne prisežejo, ne smejo izvrševati sodstva. Delati smejo le to, kar so vršili rektorji, katere je patriarh imenoval« (Kos & Kos, 1928, 334).9 Te navedbe dajejo jasno slutiti, da so se Koprčani ravnali tako po (avtonomnih) mestnih statutih kot po patriarhovem deželnem statutu, ki smo ga že omenili po virih iz leta 1222. Toda na koprske mestne statute so lahko prisegli le v primeru, ko je bil na čelu ko-muna s strani patriarha potrjen podestat, če pa so si sami izbrali vodstvo (konzule) izmed svojih meščanov, so se morali držati patri-arhovega (deželnega) statuta. Poleg tega lahko iz konteksta doku-menta razberemo, da so bili koprski mestni statuti vsaj v pogledu kazenskega in civilnega prava že razmeroma razvejani, ter da so vključevali še druge določbe, ki naj jih patriarh s svojimi svetovalci pregleda, popravi in dopolni v svojo in korist meščanov. Če so mestnim skupnostim v samih začetkih oblikovanja komu-nov vladali izvoljeni konzuli ali drugi uradniki, ki jih je imenovalo oziroma izvolilo ljudstvo posamezne skupnosti na svojih skupšči-nah ( arengo), se je od druge polovice 12. stoletja uveljavilo načelo, da so bili na čelo komunov izbrani podestati. Za zagotavljanje čim večje pravičnosti in tudi strokovnosti v izvajanju te službe, so v teh 8 Additum est eciam in forma ipsa quod circa festum Beatorum Petri et Pauli proxime venturum, patriarcha predictus civitatem ipsam intrabit et de prudentum suorum et officialium conscilio statuta civitatis examinans. Si qua invenerit contraria iuribus Marchionatus sui et regalium, illa pronunciabit irrita et statuet non valere, dictis statutis adiciens que honori suo et civitatis commodo viderit expedire (FIM, 4: doc. 1238_FBI; prim. Kos & Kos, 1928, 334). 9 Si vero processu temporis Iustinopolitani ipsi rectorem habere noluerint, secundum suam consuetudinem tres consules de civitate, et plures si voluerint, eligendi habeant potestatem. Qui consules debeant sacramenta prestare quod statuta ipsius patriarche recipient et inviolabiliter observabunt nec ante prestacionem sacramenti iurisdictionem suam in aliquo exercebunt et de illis tantum se intromittent de quibus consueverunt se intromittere rectores constituti a patriarcha superius nominato (FIM, 4: doc. 1238_FBI). 57 Statuti komuna koper skupnostih kmalu spoznali, da je bolje izbrati podestata izmed tujcev. Da pa se je ta lahko ravnal po lokalnih običajih, so jih začeli zbirati in zapisovati v posebne kodekse, tako da je bil vsakokratni podestat z njimi seznanjen in se je po njih lahko ravnal (prim. Trombetti Budri-esi, 2014; Cammarosano, 2021). Tako tudi lažje razumemo zgornjo določbo, da Koprčani lahko uporabljajo svoje mestne statute, če imajo izbranega in s strani patriarha potrjenega podestata, sicer se morajo držati patriarhovih statutov, kar še dodatno potrjuje pomen funkcije podestatov v zgodnjem obdobju procesa oblikovanja avto-nomnih srednjeveških komunov. Dodatno pojasnilo v zvezi s koprskimi statuti najdemo v listini iz Čedada 3. julija 1239. Očitno napetosti med oglejskim patriarhom in Koprčani kljub »cesarskemu miru« niso popustile, zato je kot razsod-nik v sporu nastopil goriški grof Majnhard. Zdi se, da sta od štirih točk spora, ki so jih leto prej poskušali razrešiti vpričo cesarja, ostali še dve odprti, in sicer glede izbire podestata in statutov. Po tej razsodbi so Koprčani smeli izvoliti za podestata »kogar hočejo iz Istre ali Furla-nije, iz kake druge pokrajine pa le z dovoljenjem oglejskega patriarha« (Kos & Kos, 1928, 349). Vrhovno oblast v mestu je ohranjal patriarhov gastald, vendar je ta po novem dogovoru moral vselej ravnati »s po-močjo in po nasvetu takratnega podestata in [komunskih] konzulov«, sicer je zapadel pod globo 200 liber. S tem so Koprčani dosegli bistveni premik k večji avtonomnosti pri izbiri podestata, saj jim ni bilo več nujno izbirati kandidatov med patriarhovimi ministeriali, ki so bili za-gotovo precej bolj naklonjeni patriarhu, poleg tega je moral patriarhov gastald pri razsojanju upoštevati koprskega podestata in konzule, ne pa svojih svetovalcev, kot je bilo sklenjeno leto poprej. Kar pa se tiče statutov, so določili, da jih pregleda patriarh, ko bi prišel v mesto, in to v sodelovanju s svojimi in mestnimi svetovalci ( debet examinare statuta civitatis cum conscilio sapientium civitatis et suorum). V tem dokumentu ni več eksplicitnega datuma za pregled oziroma redakcijo statutov, kot je bil v cesarski listini določen dan sv. Petra in Pavla (29. junij), saj so ta dan že zamudili. Tudi v tej razsodbi je lahko patriarh razveljavil določila statutov, če bi bila v nasprotju z 58 Geneza koprskih srednjeveških statutov (1238–1423) njegovimi pravicami, toda v sklepu je glede koprskih statutov nave-dena še ena pomembna razlika v primerjavi z leto starejšo listino: »doda naj se [v statuta civitatis], kar bi njemu [patriarhu] ali pa mestu bilo v korist. Nato naj takratni podestat in svetovalci prisežejo, da se bodo vedno ravnali po zboljšanih statutih« (Kos & Kos, 1928, 350).10 Torej tu ni več omembe patriarhovega statuta, tako podestat kot mestni konzuli prisežejo na mestne statute, kar še pomeni, da se jih morajo držati. Ob tem ni odveč poudariti, da so prav prisege mestnih podestatov in konzulov v srednjeveških komunih severno-italijanskega in zgornjejadranskega prostora predstavljali temeljna statutarna poglavja, osnove za izdelave korpusov zakonodajnih do-ločil kazenskega, civilnega in upravnega prava, ki jih lahko zaznamo iz konteksta obravnavanih listin iz leta 1238 in 1239. Mar to res še niso bili pravi koprski statuti, temveč naj bi šlo le za posamezni kratki zakon, »statutum«, ne pa za večje in sistematizirane zbirke, »ki jih danes [poudaril avtor] razumemo pod pojmom Statut«, kot to želi prikazati Nella Lonza (Lonza, 2023, 4; 2002, 12–13, 16–18)? Najprej kaže ugotoviti, da vira iz 1238 in 1239 za Koper dosledno uporabljata statute v množinski obliki ( statutis), torej gre za zbirko za-konskih odredb, ne za posamezne dokumente, kot je to veljalo za tedaj najmočnejše in najrazvitejše centre – kot Benetke –, ki jim Lonza priz-nava obstoj »pravih« statutov (Lonza, 2023, 5). Dejstvo je namreč, da je bil Koper na severovzhodni obali Jadrana konec 12. in v 13. stoletju gospodarsko in politično najpomembnejše mesto, bilo je na čelu združenja istrskih mest Universitas Istriae. Sam cesar je moral posredovati v sporu med Koprom in oglejskim patriarhom, njegovim vladarjem. Koper si je želel podrediti druga istrska mesta, imel je razvejan notariat z večstoletno tradicijo, urad vicedominarije in druge službe, ki ka-žejo na tesno pravno in strokovno povezanost z Bologno in dru-gimi severnoitalijanskimi mesti v urejanju avtonomnega mestnega življenja (prim. Darovec, 2015; Mihelič, 2015a). 10 Dictis statutis emendatis, adiciens que iuribus et honori suo et comodo civitatis viderit expedire. Et statuta per ipsum dominum patriarcham apposita vel correcta potestas vel consules, qui erunt pro tempore, iurabunt inviolabiliter observare (FIM, 4: doc. 1239_MBI). 59 Statuti komuna koper Trinajsto stoletje je še zlasti v mestih zgornjejadranskega prosto-ra obdobje intenzivnega zbiranja in urejanja običajev, privilegijev in drugih pravnih aktov posameznih komunov v posebne zbirke: sta-tute. O tem je v literaturi že veliko napisanega (prim. Cammarosano, 2009), v Bologni, ki verjetno velja za zgled komunskega pravnega gibanja v 12. in 13. stoletju, so vsaj od leta 1207 znani posebni ura-dniki, statutarii, ki so zbirali običaje, stare in nove vladarske privilegije in druge akte pomembne za lokalno skupnost v posebne kodekse. Tako so leta 1228 v Bologni poleg statutov ljudstva oziroma komuna omenjeni že statuti posameznih obrtnih in vojaških združenj, toda kljub še drugim omembam bolonjskih statutov od začetka 13. stole-tja, so se posamezni fragmenti teh statutov ohranili šele v redakcijah od leta 1250 dalje (Trombetti Budriesi, 2014). Ta pojav je znan v vseh severnoitalijanskih mestih, večina statutov iz 13. stoletja se je v teh komunih z novimi redakcijami izgubila, ker enostavno niso bili več potrebni, lahko pa bi predstavljali nevarnost pravni varnosti, ker so bili spremenjeni ali ukinjeni (prim. Ghignoli, 1998, XIII). Koper pa s tem v zvezi beleži še eno tragično izkušnjo, in sicer leta 1380, ko so mesto napadli in devastirali Genovežani v času desetletnih sporov z Benečani in tekmovanj za prevlado v sredozemski trgovini; tedaj je gorela celo pretorska palača, zato nekateri domnevajo, da je prišlo do požiga vseh aktov vicedominarije, torej tudi komunskega arhiva, drugi, da je bil komunski arhiv odnesen v Genovo (Semi, 1975, 137, 157, 221), v obeh primerih je to poglavitni razlog, da se dokumenti koprskega komuna iz časa pred letom 1380 niso ohranili. Seveda ni pričakovati, da bi bili koprski statuti iz leta 1238 tako razvejani in organizirani v knjige in posamezna poglavja, kot je bila praksa od konca 13. in 14. stoletja dalje. Toda, na podlagi katerih kriterijev, razen res specifičnega imena statutov, lahko postavimo ločnico, kdaj je kateri izmed srednjeveških komunov imel svoje sta-tute? Tudi dubrovniški statuti iz leta 1272, ki jih hrvaško zgodovi-nopisje vztrajno razglaša za najstarejše na vzhodnem Jadranu, niti približno še niso bili tako obsežni in razvejani kot oni iz 14. stoletja (Lonza, 2002; 2022). 60 Geneza koprskih srednjeveških statutov (1238–1423) Oglejski patriarh je lahko pregledal koprske statute s svojimi in mestnimi pravnimi strokovnjaki ( sapientes) le tako, da so ti bili zbrani v kodeksu, vezani, saj so le tako lahko potrdili njihovo verodostojnost in se po dopolnjenih tudi ravnali. Na podlagi predstavljenih dokumentov bi torej lahko rekli, da je Koper imel statute pred letom 1238, leta 1239 pa je prišlo po dosegljivih vesteh do prve redakcije koprskih statutov. Že sama navedba pravnih strokovnjakov ( sapientes) nam v primerjavi z dru-gimi mesti tega prostora daje jasno vedeti, da je bila praksa oblikovanja zbirk zakonskih določil in zapisovanja v statute v polnem razmahu. Domnevamo lahko, da je prišlo do naslednje redakcije koprskih sta-tutov po beneški podreditvi Kopra leta 1279. Za to nimamo konkretnih dokazov, toda praksa v Piranu in drugih istrskih mestih (prim. Daro-vec & Šumrada, 2006) nedvomno kaže v to smer. Ta je tudi popolno-ma razumljiva: po beneški osvojitvi oziroma (bolj ali manj prostovoljni) podreditvi so podestate istrskih komunov izbirali v beneškem velikem svetu. Že samo zaradi tega dejstva so morali posamezni komuni svoje statute prilagoditi beneškim, določene specifike pa so ohranili ob so-glasju beneških oblasti. Glede na pomen in status Kopra, v primerjavi s Piranom v tistem času, pa je le malo verjetno, da bi Piran imel svoje »prave« statute pred Koprom. Redakcija koprskih statutov iz leta 1423 nam je v pogledu histo-riata vsaj na nekaterih mestih sama v pomoč. Najstarejši navedeni datum v njih je iz leta 1301, ko je bil sprejet odlok, da morajo mojstri torkljarji in hlapci v torkljah oljke vsakega lastnika, ki jih pripeljejo v torkljo, hraniti ločeno (STKP, knjiga III, poglavje 50; dalje: III, 50), kar lahko pomeni, da je obstajala neka redakcija koprskih statutov še pred tem datumom. Prav tako navedbi v IV. knjigi, 26. poglavju (STKP, IV, 26) z dvema dodatkoma iz 1318 in 1325 dokazujeta obstoj redakcije pred tema letoma. To poglavje koprskih statutov odpira še eno pomembno vprašanje: je namreč eno od enajstih poglavij t. i. agrarnega zakonika, kot ga je poi-menoval Kandler in ga uvrstil v čas okoli leta 1300 (CDI, III. 479, 856– 859), v koprskem statutu iz leta 1423 si v IV. knjigi sledijo od 25. do 35. poglavja. Poleg tega da so pomembni tudi z vidika slovenske nacionalne 61 Statuti komuna koper Sl. 32: STKP, 28. poglavje IV. knjige o ravnanju s koprskimi vaščani. S soglasjem velikega in malega sveta je statut izdal Andrej Zeno, ki je bil koprski podestat v letih 1251 in 1252 (hrani: (DAR). zgodovine, saj v teh poglavjih nastopajo Slovani s koprskega podeželja, ki jih poglavja na več mestih enačijo s kmeti (Sclavus vel rusticus, Sclauus aut rusticus), kar pomeni, da je bilo koprsko podeželje že v 13. stoletju v veliki meri slovansko, je v njih zanimiva navedba koprskega podestata Andreja Zena (STKP, IV, 28). Gre za podestata, ki ga srečamo v že omenjenem in za Koper izjemno pomembnem privilegiju kralja Konrada IV. z dne 14. decembra 1251, ki je mestu podelil pravico do povsem svobodne izbire podestata ter vse druge svoboščine, razen neposredne odgovornosti do (kot v listini) cesarja. Torej lahko domnevamo, da tudi pravico do ka-zenskega sodstva, ki je bila ena od temeljnih svoboščin, zlasti še glede na dikcijo iz omenjenega dokumenta iz leta 1238, ko to pravico oglejski patriarh decidirano zahteva za svojega gastalda, kar bi lahko pomenilo, da je do tedaj vsaj v praksi ni imel. 62 Geneza koprskih srednjeveških statutov (1238–1423) Tudi to dejstvo priča o starosti koprskih statutov; ne glede na to, ali je bil ta sklop odredb leta 1251 že uvrščen v statut ali ne, potrjuje, da je bilo v Kopru sredi 13. stoletja statutarno pravo v teoriji in praksi že zelo uveljavljeno. Vendar glede na dikcijo tega privilegija ne gre izključiti možnosti, da je tedaj prišlo do nove redakcije koprskih statutov, v katero so že bila vključena poglav-ja o upravljanju koprskega podeželja, saj 28. poglavje IV. knjige statutov iz 1423 začenja tako: »Za koprske komunske vasi velja upravni red, ki ga je po sklepu velikega in malega sveta vpeljal koprski podestat gospod Andrej Zeno …«,11 saj je bila v tem času tudi v drugih primerljivih mestih navada, da so bolj pogosto spre-minjali oziroma dopolnjevali statute (prim. Trombetti Budriesi, 2014). Glede na povedano menim, da so bila v Kopru že leta 1251 normirana in v poglavjih zapisana določila glede kazenskega in civilnega sodstva ter uprave mesta, kmalu nato pa so jim dodali še upravo podeželja. Ta razvoj koprskega statutarnega prava kaže vse značilnosti številnih severnoitalijanskih mest od druge polovice 12. do kon-ca 13. stoletja, ko so posamezne odloke ( brevia), zbirke običajev ( consuetudines) in uredb (constitutiones) zapisovali in oblikovali v pravne knjige, 12 jim s časom dodajali, spreminjali ali črtali posa-mezne uredbe ( constitutis, ordinationes, capitula ), zakone (leges), ter jih z mestnimi oblastnimi organi ob pomoči pravnih strokovnja-kov ( sapientes) združevali v zbirke statutov, ki jih je sprva potrjeva-lo ljudstvo, nato pa njihovi izbrani predstavniki.13 Gre za proces, ki se je v severnoitalijanskih mestih odvijal v prvih dvajsetih letih 13. stoletja in je imel odločilne posledice v evropskem političnem družbenem in kulturnem kontekstu. Verjetno je še najboljšo raz-lago o tem, kateri so »pravi« statuti in kakšen je bil njihov pomen, podal Hagen Keller: 11 Iste modus est uillarum comunis Iustinopolis inuentus per dominum Andream Zeno potestatem Iustinopolis auctoritate maioris et minoris consilij … (STKP, IV, 28). 12 Libri iurium (prim. Cammarosano, 1998); constituta usus et legis vel de usibus ad leges (Faini, 2013, 449). 13 Prim. Cammarosano, 2021; Faini, 2013; Zorzi, 2010; Storti Storchi, 1998; Besta & Barni, 1945; Solmi, 1915; Pitzorno, 1910; Besta & Predelli, 1901; in tam navedeno literaturo. 63 Statuti komuna koper Težko precenimo epohalni pomen tega razvoja. Poleg tega, ko ana- liziramo naraščajočo pomembnost pisave in novih kulturnih tehnik, se v drugi plan postavlja vprašanje, ki je doslej bolj kot katerokoli drugo usmerjalo zgodovino prava: od kdaj in na podlagi katere legitimacije so si komuni oblikovali lastne statute? Tako cehi in bratovščine kot mestne skupnosti – bodisi imenovane commune ali universitas – so lahko spre- jemale zavezujoče odločitve za vse svoje člane. Po zasnovi naše raziskave pa odločilni korak leži v povezavi prava s pisno normativnostjo in s čim bolj popolnim in urejenim zakonodajnim kodeksom. Čeprav ta odločil- ni korak za evropsko družbo nikakor ni bil omejen le na italijanski komunski svet, se ni nikjer drugje izvedel tako hitro, tako globoko in s takimi posledicami. Potem, ko so se italijanska mesta uveljavila v vojni proti Frideriku Barbarossi in si zagotovila jamstva za svojo novo obliko političnega življenja, je proces zapisovanja pravnih in upravnih norm doživel osupljivo pospešitev, ki zgodovinarju prvih desetletij 13. stoletja skorajda jemlje sapo. Odločilna faza razvoja statutarnih kodeksov se zdi obdobje, ki sega od zadnjih let vladavine Friderika Barbarosse do prvih let vladavine Friderika II. Če nato pomislimo še na kodifikacijo običa- jev, lahko v tej fazi prepoznamo zgodovinski trenutek – če pretiravamo, lahko navedemo prvo tretjino 13. stoletja –, ko je v Italiji prišlo do prehoda od sistema izvajanja pravice, ki je temeljil predvsem na običajih, ustnem izročilu, izkušnjah, ustaljeni praksi in ob njih na posameznih pisnih zakonih in normah, k pravnemu življenju, organiziranemu okoli zapisanega in spreminjajočega se prava, na nek način okoli »kodeksa veljavnih zakonov« (Keller 1998, 72–73). Na podlagi teh navedb lahko zaključimo, da je imel Koper svojo zbirko mestnih zakonov, statutov, še pred letom 1238, da so prvo dokumentirano redakcijo doživeli leta 1239, ki so ji kot v drugih pri-merljivih mestih ob zgornjem Jadranu sledile razmeroma številne re-dakcije z novimi odredbami in določili v drugi polovici 13. in prvi polovici 14. stoletja ter se nam ohranili v redakciji iz leta 1423 v štirih knjigah. Tem so v tiskani redakciji iz leta 1668 dodali še peto knjigo z odredbami od leta 1394 dalje. 64 Geneza koprskih srednjeveških statutov (1238–1423) Prvi dokument V. knjige, dukal iz leta 1394, posega v obdobje pred ohranjeno redakcijo iz 1423, zato je še toliko bolj zanimiv. Prinaša na-mreč podatek, da je dož Antonius Venerio 22. junija 1394 na prošnjo koprskega komuna oziroma njegovih predstavnikov in po proučitvi koprskih predlogov statutarnih odredb s svinčeno bulo potrdil zve-zek koprskih statutov,14 ki se nam žal prav tako niso ohranili. Toda iz tega dokumenta veje občutek, kot da si Koprčani dotlej niso vladali po svojih statutih (quod omnes aliae Terre nostrae Istriae reguntur cum Sta-tutis, & ordinibus suis), oziroma vsaj zagotovo ne v pogledu civilnega in kazenskega sodstva, saj so ga izvajali vsakokratni beneški podestati ( Rectores) samovoljno in le v sodelovanju z uradniki, ki so si jih izbrali sami, kot očitajoče pripominjajo Koprčani. S tem dukalom, ki je bil očitno sestavni del potrjenega statuta, saj so v njem naročili, da ga morajo hraniti v koprski kancelariji za prihodnje rodove, so beneške oblasti prošnji Koprčanov ugodile le delno. Poleg manjših zahtevanih popravkov v dveh poglavjih,15 ki pričata o rahlo drugačni razporedi-tvi statutarnih poglavij v primerjavi z redakcijo iz 1423, dukal iz 1394 predpiše, da podestat vlada in sodi v civilnih in kazenskih zadevah v skladu s koprskimi statuti, vendar s popravkom in pojasnilom ( cum ista correctione, & declaratione), da to ne velja v tistih delih statuta, ki so bili razveljavljeni (non habeat locum sed annullentur). V teh primerih odloča vsakokratni podestat v soglasju s svojimi uradniki, ki jih izvoli koprski mestni svet. Tako določilo zasledimo tudi v poveljih ( commissiones) koprskim podestatom in kapitanom iz približno istega časa (Benussi, 1887, 55), najdemo pa ga tudi nekaj desetletij prej v zbirki beneških odredb Senato Misti (SMi), natančneje od leta 1358. Kaj se je torej zgodilo, da so beneške oblasti še leta 1394 tako deci-dirano vztrajale, da mora biti kazensko sodstvo v rokah beneškega po-destata, ki se sicer pri tem mora posvetovati z uradniki, izvoljenimi v koprskem mestnem svetu, toda lokalnih kazenskih določb v redakciji koprskega statuta iz leta 1423 sploh ni, čeprav skoraj vsi bližnji komuni 14 Volumen autem Statutorum nobis missum remittimus vobis per dictos nostros fideles nostra bulla plumbea communitum (STKP, 1668, V, 1, 124). 15 Navedeno je 106. poglavje druge knjige, ki postane 12. v redakciji iz 1423, medtem ko je 8. poglavje druge knjige enake vsebine kot v redakciji iz 1423 (STKP, V, 1, 124). 65 Statuti komuna koper manjšega pomena od koprskega vsebujejo tudi kazenske določbe? Veči-na zgodovinarjev, ki so se ukvarjali s tem pojavom, to dejstvo pripisuje koprskemu uporu proti beneški nadoblasti iz leta 1348 (De Franceschi, 1879, 183; Semi, 1975, 159; Margetić, 1993, XVI). Upor leta 1348 in koprski statuti Čeprav v Istri v srednjeveškem obdobju velja Pulj za najbolj upor-no mesto (prim. De Franceschi, 1903–1905), je bil v drugi polovici 13. stoletja zaradi svoje ekspanzivne politike do drugih istrskih mest prav Koper največji trn v beneški peti (prim. Greco, 1939). Beneška monopolizacija trgovine v zgornjejadranskem prostoru in uvajanje be-neških pravnih določil v istrske statute so povzročali nemalo nelagodja med meščani ( cives) in prebivalci (habitatores) koprskega komuna. Med slednje so šteli tudi prebivalci koprskih vasi, torej Slovani, ki so jim omenjeni dodatki iz leta 1318 in 1325 k statutu iz 13. stoletja odvzema-li veliko temeljnih pravic in svoboščin, zlasti prosto prodajo oziroma zamenjavo zemljišč. V 25. poglavju četrte knjige je celo zapisano, da slovanski običaji predstavljajo nevarnost obojemu pravu, s čimer misli-jo verjetno na kanonsko in rimsko oziroma komunsko običajno pravo ( Quare prauam utriusque iuris inimicam Sclauorum consuetudinem). Nezadovoljstvo Koprčanov nad beneško nadoblastjo je kulmi-niralo leta 1348 v uporu, ki je zbudil veliko pozornosti beneških oblasti in očitno imel daljnosežne posledice za razvoj koprskega komunskega prava. Leto 1348 je znano tudi po najstrašnejši epidemiji kuge v do-kumentirani zgodovini Evrope: zaradi nje naj bi pomrla več kot polovica tedanjega evropskega prebivalstva, v Benetkah pa celo tri petine. To okoliščino so tedaj želeli Koprčani izkoristiti za to, da bi se otresli beneške vladavine. Vest iz začetka druge polovice 14. stoletja, da je Petrarca vabil Boccaccia v Koper in Trst, ker da sta tu odličen zrak in razgibano okolje (Schiavuzzi, 1889, 405), daje slutiti, da epidemija kuge severozahodne Istre ni prizadela v taki meri kot druge kraje, kar je bil lahko še dodaten motiv za upor. 66 Geneza koprskih srednjeveških statutov (1238–1423) Sl. 33: Gravura iz 19. stoletja, ki prikazuje beneško galejo v boju z genovsko floto v bitki pri Korčuli leta 1298 (avtor Quinto Cenni). Wikimedia Commons. Upor Kopra leta 1348 je v literaturi razmeroma dobro opisan, zahvala gre zlasti Giovanniju Cescu, ki je zbral in objavil kar sto dokumentov s tem v zvezi (Cesca, 1882), medtem ko je udelež-bo Slovanov koprskega podeželja v tem sporu nazorno izpostavil Miroslav Pahor (1953a). Dejstvo je, da so se beneške oblasti kljub uničujoči epidemiji kuge izjemno odločno odzvale na dogajanje v Kopru v septembru in oktobru 1348. Viri poročajo, da je 2. septembra 1348 400 vitezov (konjenikov = equites) s severa napadlo koprsko ozemlje ter oropalo in požga-lo neko vas.16 Koprski podestat Marko Giustinijani je poslal proti njim svoje konjenike, toda v bitki v bližini mesta je bil zajet njegov sin Franceschino z drugimi beneškimi vitezi vred. Ti dogodki so 16 Iz nekaterih drugih dokumentov bi lahko sklepali, da je šlo za vas in kaštel Vicino Sv. Petra (De Fran-ceschi, 1879, 183). Vas Vicum Sancti Petri je navedena tudi v koprskem statutu (STKP, IV, 41), očitno je bila v bližini Sv. Petra, ki je danes v piranski občini, še v 16. stoletju je Vicum Sancti Petri označen kot kaštel in tako del koprskega obrambnega pasu kaštelov od Dragonje do Kraškega roba (prim. Darovec, 2022a). Morda gre za vas Krkavče, ki se v teh spiskih koprskih vasi do začetka 17. stoletja ne omenja, čeprav že po njeni urbanistični strukturi lahko sklepamo, da gre za srednjeveško vas. 67 Statuti komuna koper 14. septembra nezadovolj- ne Koprčane spodbudili k uporu pod poveljstvom mestnih plemičev, zlas- ti družin Tarsia in Verzi. Pobili so nekaj beneških meščanov, izgnali koprske- ga podestata in njegovo vojsko, ki so se do konca upora zatekli v Levji grad, ter odprli mestna vrata va- zalu goriškega grofa, gos- podu Raifenberškemu in njegovim vojakom ter se pripravili na obrambo (Pa- hor, 1953a, 35–36). Beneški senat, na čelu z dožem, je dogajanje v Ko- pru vsakodnevno intenziv- no spremljal, tako je na pri- mer 14. septembra izdal kar šest sklepov s tem v zvezi in 15. septembra sedem (prim. Cesca, 1882, 30–41). To ne nazadnje priča, kakšen (ge- Sl. 34: Križarji osvojijo Zadar leta 1202. Doževa ostrateški) pomen so Bene- palača, Benetke (avtor Andrea Vicentino, 1580). čani pripisovali svoji posesti Wikimedia Commons. v Kopru. Sklenili so namreč obsežno diplomatsko in vo- jaško akcijo. Svoje odposlance so poslali h grofu Goriškemu, oglejske-mu patriarhu in k osrednjim zalednim gospodom, Habsburžanom. S tem so jim dali jasno vedeti, da so seznanjeni z njihovo vpletenostjo v koprski upor. Obenem so si prizadevali dobiti vojaško pomoč od svojih zaveznikov iz Trevisa in Padove, ki so jih skupaj s svojimi vitezi 68 Geneza koprskih srednjeveških statutov (1238–1423) Sl. 35: Svečani akt predaje prebivalcev Zadra beneškem u dožu leta 1202. Doževa palača, Benetke (avtor Domenico Tintoretto). Wikimedia Commons. in pešaki vkrcali na vojaško brodovje, ki je začelo oblegati Koper. Na tak odločen in zastrašujoč odziv Benečanov Koprčani očitno niso bili pripravljeni, prav tako ne raifenberški vitezi, ki so kmalu nato mesto na poziv zapustili. Koprčanom ni preostalo drugega, kot da so 10. oktobra Benečanom ponudili brezpogojno predajo, ki so jo poimeno-vali Reconciliatio Justinopolis in jo je 13. oktobra potrdilo tudi koprsko ljudstvo (Cesca, 1882, 74–88). Uspeh beneške diplomatske in vojaške akcije je bil popoln. Koprča-ni so se v vseh pogledih, pravnih, upravnih in teritorialnih predali na milost in nemilost dožu in Beneški republiki ter kleče prosili za milost, kot nazorno pove spodnji odlomek, čeprav je podobnih izrekanj po-kornosti in podvrženosti v samih dokumentih še več: Et quod ipsam Civitatem, Castra, fortilicia, jnsulas, territorium, et distri- ctum totum et personas eorum, Regat, habeat, et Gubernet, per se, vel alium, cum omnibus juribus, et pertinencijs, sub dominio, jurisditione, mero et mixto imperio, protectione et subiectione jpsius domini ducis et comunis Veneciarum, perpetuo, 69 Statuti komuna koper Sl. 36: Alegorija Giovannija Battiste Tiepola Neptun ponuja Benetkam bogastvo morja. Doževa palača, Benetke. Wikimedia Commons. libere, alte, et basse, prout eis melius videbitur et placebit, contraditione jpsorum, vel aliorum eorum, seu alterius, non obstante, Et promiserunt, pro se et succes- soribus suis, jpsi domino duci Recipienti pro se, et successoribus suis, et comunis Veneciarum, tamquam suo vero domino, fideliter subesse, et perpetuo in omnibus obedire, Et flexis genibus, cum omni devotione, et Reverencia, ab ipso domino duce, humiliter pecierunt, misericordiam, et veniam, pro predictis, qui se ab ipsius obediencia, de facto jndebite subtraxerunt.17 Benečani so bili odločeni uporno mesto ustrezno kaznovati: zahtevali so petdeset talcev izmed Koprčanov, ki so se udeležili upora, sedemintri-desetim so tudi sodili, trinajstim so izrekli sodbe od enega do osmih let zapora, nekaterim tudi plačilo globe (De Franceschi, 1879, 179–186; Pahor, 1953a, 49). Sklenili so vsaj podvojiti davščine, na stroške Kopr-čanov utrditi Levji grad in zgraditi novo utrdbo, tako je nastal obrambni 17 Cesca, 1882, 76, dokument XXXVIII. Nanj se sklicuje tudi Lonza (2023, 5), toda povzame le zaključno dikcijo dokumenta, ki potrjuje navedeno v tej listini pomiritve in koprske prošnje odpuščanja, s čimer utemeljuje svoje mnenje, češ, da so se nekateri zgodovinarji zmotili (Semi, 1975, 159; Margetić, 1993, XVI), ko so trdili, da je bil statut leta 1348 (do 1394) ukinjen, saj da statuti niso nikjer omenjeni, toda pri tem popolnoma prezre vsa druga določila tega dokumenta, ki dožu in s tem Beneški republiki predajo popolno oblast, da lahko v Kopru vlada tako s pravnega, upravnega kot teritorialnega vidika »kot sam želi in ukaže«. 70 Geneza koprskih srednjeveških statutov (1238–1423) stolp Mussela (SMi, 16. avgust 1349), ki je stal na današnjem Belvederju. O povišanju davkov zaradi upora, ki je seveda privedel tudi do velikih stroškov, je že govor med omenjenimi stotimi dokumenti, natančneje najprej že 18. oktobra 1348 (Cesca, 1882, 96–97). Toda v vseh stotih dokumentih o tem uporu ni besede o koprskih statutih, kljub temu pa v dokumentu (LXI.) z dne 8. novembra 1348 lahko najdemo pomemben indic na statute. Navedeni dokument namreč določa vsaj dve pomemb-ni spremembi v poveljih ( commissionis) beneškim podestatom v Kopru: sodnike in uradnike izmed Koprčanov od tedaj izbira podestat po svoji presoji, prav tako svetovalce v manjših kazenskih prekrških, pa še to, če presodi, da jih potrebuje, medtem ko je v civilnih in kazenskih zade-vah dobil popolno diskrecijsko pravico ( Ita quod in civilibus et criminalibus habeam plenum arbitrium; Cesca, 1882, 120–121). Tovrstne pristojnosti so praviloma določali mestni statuti, ki so jih sprejemali mestni sveti posa-meznih komunov, potrjeval pa dož oziroma pristojni organi Beneške re-publike. Kako in zakaj je prišlo do take spremembe v odločanju, nam ne pojasni noben ohranjen dokument, vendar lahko nekaterim določbam s tem v zvezi sledimo v zbirki dokumentov beneškega senata, Senato Misti (SMi), ki nam lahko pomagajo ustvariti ustrezno mnenje. Ob pomanjkanju drugih zgodovinskih dokumentov je zbirka Senato Misti eden izmed najpomembnejših virov za to obdobje. Še vsaj deset let po koprskem uporu v tem viru najdemo raznovrstne omembe v zvezi z njim, kot npr. o poviševanju davkov zaradi upora 28. decembra 1348 in 13. julija 1349, prihajajo tudi vesti o odsluženih kaznih uporni-kov, ki se vračajo domov (SMi, 9. september 1353), nekaj je primerov, ko so beneški podestati nekaterim Koprčanom podeljevali mestne služ-be zaradi zvestobe v uporu oziroma zaradi škode, ki so jo zaradi tega utrpeli (npr. SMi, 3. in 27. januar 1348 m.v.18; 16. julij 1349; 8. marec 1351; 26. maj 1352), na Koper se nanašajo tudi vesti o podestatovem imenovanju nekaterih mestnih uradnikov na mesta justicijarijev ( institui iusticiarum Justinopolis) (5. julij 1349), cenilcev (extimatores) (11. okto-ber 1349; 16. oktober 1354), sodnikov (30. junij 1353 Paulo de Castro 18 Okrajšava m.v. pomeni more veneto, tj. štetje novega leta po beneškem običaju, ki začenja novo leto s 1. marcem. 71 Statuti komuna koper Sl. 37: Dvorana beneškega Velikega sveta. (avtor Joseph Heintz, cca. 1648). Wikimedia Commons. de Justinopoli … sit Judex), merilcev moke in uteži (Zaninus Copedella, constitutus ad ponderandum farinam in Justinopoli, SMi, 2. april 1350; Zani-nus Alberto habitator Justinopolis … in officio ponderis statere in Justinopoli per unum annuam, SMi, 24. november 1352), čuvajev mestnih vrat (Marino Gisi habitatori Justinopolis … in custodiam portum Sancti martini de Justinopo-li … SMi, 14. september 1355) ipd. Tovrstna imenovanja komunskih uradnikov so po analogiji z drugimi tedanjimi istrskimi statuti ter po ohranjenih koprskih statutih iz 1423 opravljali v mestnem velikem svetu z volitvami, ne pa da bi jih imenoval ali beneškemu senatu predlagal v imenovanje kar sam podestat (SMi, 1. avgust 1357), kot se je dogajalo v več primerih v Kopru po uporu. Že to daje slutiti, da se beneški pode-stat tedaj ni ravnal po koprskih statutih, kot se je to dogajalo v drugih Benetkam podrejenih mestih. 72 Geneza koprskih srednjeveških statutov (1238–1423) Obnovitev koprskega mestnega sveta, uradov in statutov Slabih deset let po uporu nam vrsta določb pojasni razloge za ob-novo. Beneške oblasti so očitno sprevidele, da so bili njihovi ukrepi po koprskem uporu preveč rigorozni, zlasti glede davščin, quod cives et forenses illa supportare non possunt (SMi, 5. marec 1358). Ugotavljali so, da je ozemlje Kopra slabo poseljeno, da vlada veliko pomanjka-nje, saj naj bi pridelke in druge artikle Koprčani odvažali v Trst in druge kraje, zato se je zelo razmahnilo tihotapstvo (SMi, 8. julij 1355; 29. november 1355; 4. februar 1355 m.v.), povečalo se je število kraj (SMi, 21. marec 1356) ipd. Za izboljšanje razmer v Kopru so se v beneškem senatu 5. marca 1358 (SMi) odločili, da izberejo tri providurje ( tres solennes provisores), ki bodo poskušali razmere izboljšati: enega naj predlaga dož, dva pa naj bosta izvoljena v senatu. V senatu so nato 5. aprila 1358 (SMi) izvolili tri modrece ( sapientes): Laurencija Zelsija, Stefanusa Belegno in Petrusa Gradonica, slednjega na dožev predlog. Naročili so jim, da v roku enega meseca proučijo vse koprske spise in po lastni pre-soji pisno poročajo o predlogih ukrepov »za obnovo in dobro stanje mesta Justinopolis« ( pro reformatione et bono statu civitatis Justinopolis). Razen ohlapne navedbe Et examinent scripturas et alia je težko razbrati, kakšno zvezo ima zgornji odlok s koprskimi statuti, ki se sploh ne omenjajo? Toda zgodovinarji imamo v tem primeru srečo, ker so se nam ohranili še nekateri drugi nadaljnji dokumenti, na podlagi kate-rih lahko rekonstruiramo določene dogodke oziroma procese. S tega vidika se kaže ključni dokument z dne 17. maja 1358 (SMi), ki so ga senatu predlagali zgoraj navedeni modreci in nosi naslov Provisiones Sapientium Istriae. Iz njega lahko razberemo štiri poglavitne zadeve, ki so jih deset let po uporu predlagali za ureditev razmer v Kopru. Prva točka se nanaša na vojaške oziroma obrambne zadeve, potrebna obnovitvena dela na Levjem gradu in podestatovi palači ter drugih obrambnih objektih v mestu, druga, ki je za nas najbolj zani-miva, govori o obnovitvi mestnega sveta, tretja o zmanjšanju daca za vino na polovico, in četrta o pridelavi koprske soli, od katere naj bi 73 Statuti komuna koper od tedaj desetino pridelka namenili beneški oblasti, s preostankom pa so lahko prosto razpolagali. Četrta določba je nato veljala do konca Beneške republike leta 1797, pri drugi pa se bomo malce dlje ustavili, zato ta odlok najprej nava- jam v prevodu: In da bodo naši zves- ti krajani uvideli naš dobri predlog in namen : Naj se odslej uredi, da se meščani Kopra vrnejo v svoj svet, to je v številu in količini, kot je bilo pred dogodkom pre- teklega upora. Vendar naj ne bodo v njihovih svetih razen onih, katerih dedje ali očetje so bili v prej omenjenih sve- tih. Podobno naj se vzposta- Sl. 38: Uvodnik k statutom Kopra iz leta vijo nazaj uradi in pravica do 1423, s kratkim opisom postopka sprejemanja upravljanja z ozemljem, tako statutov (ASVe, AC). kot so oblastni in drugi uradi to izvajali na oni način in pod pogoji, pod katerimi se je vladalo to mesto pred novostmi že omenjenega upora. Razen da izvajanje kazenskih zadev in obramba mesta ostaneta v presoji in svobodi samo podestata.19 19 Et ut fidelibus nostris ipsius loci detur bona Spe: de proposito et intentione nostra: Ordinetur ex nunc quod cives Justinopolis, Reducantur ad consilium suum, Scilicet in numero et quantitate, que consueverat esse ante casum rebellionis preterite. Ita tamen quod non possint esse de consilijs suis, nisi ille quorum avi vel patres fuerint de consi-lijs antedictis et similiter restituantur ad officia et beneficia terre, ita quod Regimen et alia offitia terre exercentur per illum modum et sub conditionibus quibus Regebatur ipsa Civitas ante novitates rebellionis iam dicte. Salvo quod Regimen criminalium et custodia Civitatis remaneat in arbitrio et libertate solius potestatis (SMi, 17. maj 1358). 74 Geneza koprskih srednjeveških statutov (1238–1423) Iz odloka jasno izhaja, da je Sl. 39: Druga stran uvodnika k statutom skoraj deset let po uporu be- Kopra iz leta 1423 z nadaljnjim opisom neški senat dovolil obnovitev postopka sprejemanja statutov ter v koprskega mestnega oziroma zadnjih dveh vrsticah z določilom o velikega sveta. hrambi kodeksa v zakristiji sv. Frančiška 20 Nekaj mese-cev pozneje je beneški senat v Kopru (ASVe, AC). predpisal njegovo sestavo: me- stni svet naj šteje 155 članov, in sicer izmed tistih družin, ki so bile v mestnem svetu že pred uporom, člani morajo imeti najmanj 20 let (SMi, 13. in 20. september 1358). Leto pozneje je predpisal tudi način potrdi- tve svetnikov in volitev v mali svet (SMi, 31. julij 1359).21 Verjetno se na tem mestu lahko upravičeno vprašamo, kako pa je delovala razmeroma velika, gospodarsko in politično pomembna ter uporna koprska skupnost v tem desetletnem ob- dobju? So koprski podestati in kapitani sami zmogli opravljati vse upravne in pravne obve- znosti ali so vzpostavili še kake druge organe odločanja mimo določil koprskih statutov? Od- govore na ta vprašanja morda 20 Maius Consilium, kot je naveden v SMi, 31. julij 1359, v tem dokumentu je naveden tudi mali svet (minori consilio, quod est suum consilium rogatorum), člani pa so izvoljeni izmed mestnih svetnikov. 21 Spoštovati je treba ta način, namreč vsi tisti, katerih oče, ded ali praded po očetu je bil v velikem svetu, ko doseže 20 let, naj se vpiše po vrsti v zvezek. Tedanji podestat naj njihova imena da zapisati na listke. Te da v vrečko. Ko se mesto ali več v svetu izprazni, podestat izvleče listek ali več izmed premešanih in izbrani pride v svet. Ko izbirajo člana za mali svet, ki je tudi svet naprošenih, mora izbranega z večino potrditi veliki svet. 75 Statuti komuna koper najdemo v doslej v zgodovinopisju spregledanih dokumentih z dne 6. in 13. julija 1349 (SMi, Cesca, 1882, 155–159). Beneški senat je najprej 6. julija 1349 imenoval tri modrece ( sapientes: ser Justinianus Justiniano, Pangratius Georgio, et ser Marcus Capello), Z odlokom 17. maja 1358 je beneški senat dovolil še obnovi-tev mestnih uradov, kar pomeni, da Benečani po uporu 1348 niso razpustili le koprskega mestnega sveta, temveč so po beneških zakonih in običajih uredili tudi vse mestne urade. To med dru-gim nazorno izpričujeta poznejši določbi o ponovni vzpostavitvi koprskih uradov, kot so jih poznali pred uporom, z izjemo urada komornikov in fontikarjev (SMi, 13. september 1358), obenem pa so še določili, da naj uporabljajo merske enote ( pondus statere et mensure) po svojem običaju (SMi, 31. julij 1359), kar lahko pome-ni, da so v desetletju 1348–1358 za trgovanje in prodajo dajali v zakup merske enote po beneškem in ne koprskem običaju, kot je bil predpisan v statutih. Ker je zaradi obnovitve koprskih uradov Paolo di Casto iz Kopra izgubil službo v uradu judicatus, ki jo je prejel zaradi zaslug v ferrarski vojni, so mu podelili desetine v Vi-cinatu Sancti petri in v sancto Petro dela mata ter honorar šestih liber na mesec (SMi, 14. februar 1358 m.v.), kar tudi priča o ukinjanju uradov in uradnikov, ki so jih v desetletju po uporu 1348 v Kopru organizirale beneške oblasti mimo koprskih statutov. Zadnji del odloka, da kazenske zadeve in obramba mesta os-tajata v izključni pristojnosti podestata, določba, ki se ponavlja v več dokumentih (npr. SMi, 31. julij 1359) vse do statutov leta 1423, nam tudi pojasni, zakaj v koprskih statutih, ki so veljali do konca Beneške republike, ni določb o kazenskem pravu, kot so v statutih velike večine vzhodnojadranskih mest pod Benečani. Namesto kazenskih določb je namreč v 2. poglavju prve knjige statutov iz 1423 predpisano, da se v »mestu Justinopolis in nje-govem distriktu v kazenskih zadevah ravna po statutu in ukazih beneškega komuna«. Toda tudi v zgoraj omenjenih določbah ni navedenih koprskih statutov. 76 Geneza koprskih srednjeveških statutov (1238–1423) Prve omembe statutov po uporu Kopra 1348 Koprski statuti se po temeljnem sklepu o obnovitvi koprskih uradov z dne 17. maja 1358 v tem letu prvič omenjajo 7. julija (SMi), ko beneški senat na podlagi vloge koprskega podestata dovoli, da dediščinski spor rešuje v skladu s koprskimi statuti in tam zapisanim običajem poroke »kot brat in sestra« (sicut frater et soror),22 ter 13. septembra (SMi), ko se koprski odposlanci (ambaxatores) pred beneškim senatom v zvezi poljskih škod (super dampnis datis) sklicujejo na koprske statute, kot so veljali pred uporom. Zahtevajo namreč, da v teh primerih podestat razsoja v posvetu s svojimi sodniki in uradniki, ne pa da ravna svojevoljno. Pri tem očitajo podestatovemu kancelarju, ki je bil zadolžen za pravno proceduro, da je celo po 17. maju 1358 zavrgel vse pritožbe Kopr-čanov nad takim podestatovim ravnanjem, ob tem pa zaslužil 2 libri za vsa-ko zavrnjeno pritožbo. Senat je na podlagi obnovitvenih ukrepov odločil, da mora odtlej podestat v teh primerih vselej razsojati skupaj s svojimi uradniki, kancelar pa naj za zavrnjene pritožbe ne prejme honorarja. Ta dva primera bi lahko dala slutiti, da so od tedaj vsaj civilni pravdni postopki potekali po običaju, torej v skladu s statutarnimi določili, veljav-nimi pred koprskim uporom. Toda naslednja omemba koprskega statuta z dne 8. junija 1359 (SMi), v zvezi s sporom za lastninsko pravico do po-sedovanja določenih zemljišč na Koprskem, ponovno pokaže, da je bila odločitev v rokah beneškega senata in podestata, ali se bo v določenih civilnih pravdah ravnalo v skladu s koprskimi statuti. Verjetno to ni bil osamljen primer. Tako lažje razumemo prošnjo Koprčanov (petitione Ambaxatorum comunis et hominum Justinopolis) v že omenjenem dokumentu z dne 31. julija 1359 (SMi), s katero med drugim senatu predlagajo, da bi sodniki in uradniki, ki jih podestatu predlaga mestni svet pri štangi ( ad stangam),23 svetovali podestatu pri sodbah v 22 Podrobneje o tem običaju prim. Margetić, 1970; 1993, XXXVIII–XLVII. 23 Ad stangam se v navedenih dokumentih večkrat pojavlja v zvezi s sodniki in uradniki, ki jih podestatu predlaga lokalni mestni svet, v koprskem statutu iz 1423 se dvakrat omenja v zvezi z razreševanjem premoženjskih sporov (STKP, II, 1; III, 17), iz nekaterih piranskih dokumentov prav tako lahko razberemo, da so ad stangam razsojali v zvezi z vračilom dolgov oziroma opravljali druge pravno potrjene pomiritve (Lex Latinitatis, 1121). Očitno gre za sinonim za obredni kraj v mestu, kjer so opravljali različne pravne zadeve, kjer je greda ali štanga ločila sodnika od strank v sporu, oziroma kjer so se odvijali sodni procesi (Lex Latinitatis, 1121), verjetno podobno kot je veljalo za sinonim ad banchum, ki ga v tem času v zvezi s pode-statovim razsojanjem zasledimo v Izoli (SMi, 2. junij 1359), v zvezi z vračilom dolgov na dveh mestih v koprskem statutu 1423 (STKP, II, 76), najdemo pa ga tudi v dokumentih iz vasi Beneške Slovenije in Istre (prim. GDZS, 1980, 65, 197. 77 Statuti komuna koper civilnih in kazenskih zadevah (v vsakem primeru sodbo razglasi podestat), kakor se je upoštevalo nekoč.24 Vendar beneški senat od- govori, da podestatu lahko ti sodniki in uradniki, ki mu jih Koprčani predstavijo ad stan- gam, predlagajo razsodbe le v civilnih in premoženjskih za- devah, v drugih primerih (torej kazenskih) pa sodbe ostajajo v izrecni domeni podestata.25 Glede na navedeno bi lahko sklepali, da so beneške oblasti po 1358 koprski statut izpred upora 1348 znova uvedle v prvotni obliki, razen kazenske- ga prava, ki ostaja le v dome- ni beneškega podestata. Za to trditev nas v dvom spravi že omenjeni predlog koprskih od- poslancev z dne 31. julija 1359 Sl. 40: Prvo poglavje prve knjige koprskih (SMi), ko so prosili beneški statutov iz 1423: o prepovedi zmerjanja boga, senat, da za dobro upravljanje svetnikov in voditeljev (DAR). mesta izvolijo štiri justiciarje v mestnem svetu, ki bi si razpo- ložljivi honorar razdelili med seboj. Senat je na to odgovoril, da imajo že tako velikanske stroške z dominiumom v Justinopolisu, zato njihovega predlo-ga ne sprejmejo ter določijo, da naloge justicijarjev še naprej opravljata 24 Quod judices et officiales datos potestati Justinopolis ad stangam per consilium dicte terre debeant consulere ipsi potestati super processibus et delictis ibidem comissis sicut consuevit antiquitus observari (SMi, 31. julij 1359). 25 Quod in processibus solum Civilibus et peccuniarijs Judices et officiales datos ipsi potestati ad stangam dicto potestati consulere debeant ut in dicto capitulo continetur. Remanendo tamen semper in omni casu arbitrium soli potestati faciendi in omnibus et per omnia prout sibi videbitur omnes de parte (SMi, 31. julij 1359). 78 Geneza koprskih srednjeveških statutov (1238–1423) komornik in fontikarij. Prav tako Sl. 41: Zadnja stran kazala k prvi knjigi so v primeru nepremičnin bratov koprskih statutov 1423 (ASVe, AC). Giovannija, Uga in Sclavolina di Sabino, ki so jih v njihovi odsot- nosti zaradi udeležbe v vojnah in smrti očeta zasedli drugi, odloči- li, da ne bodo upoštevali določil koprskih statutov.26 Vsaj ta dva pri- mera dajeta slutiti, da so beneške oblasti oziroma beneški podestat v Kopru v obdobju do leta 1394 upoštevali določila koprskega sta- tuta le v posameznih primerih in kot jim je ustrezalo. Potrditev za to povedno izpriču- je opomba v napotilu (commissiones) doža Antona Veneria (1382–1400) koprskim podestatom in kapi- tanom, ki je nastala med letoma 1382 in 1394 (ker je priloga k na- potilu tudi sklep senata o potrditvi koprskega statuta 1394), da naj se v pogledu vseh sporov ravna po svoji vesti in v skladu z načeli beneškega dominija, pri tem pa v čim večji meri upošteva statute, ukaze in običaje Beneške republike.27 26 SMi, 8. junij 1359: quod aliqua prescriptione temporis, in statuto comunis Justinopolis contenta, non obstante, suprascripti fratres possint coram podestate et capitaneo Justinopolis et successoribus suis consequi jura sua contra quos-cunque cognoscentur de jure obligatos eisdem. 27 Adherendo statutis ordinibus et consuetudinibus nostris Venetiarum quantum plus poteris: et in casibus quibus hoc rationa-biliter facere non posses, faties (Benussi, 1887, 38). Ta »faties« lahko pojasnimo na podlagi drugega stavka 5. točke napotil: De maleficijs Vindictam et iusticiam facies contra malefactores. Et condemnationes de offensionibus, sicut tue discretioni videbitur secundum Deum et honorem nostri dominij (Benussi, 1887, 39), oziroma dukala iz leta 1394 o potrditvi koprske-ga statuta: … sententiandi, & terminandi prout eis secundum Deum, & suam bonam conscientiam videbitur iustum, conveniens, & honestum; … (STKP, V, 1), torej da lahko ravna po svoji vesti ter po božji volji v skladu z beneškimi običaji in zakoni. Glede uporabe termina Vindictam et iusticiam v različnih deželah v primerljivem času prim. Povolo, 2015; Muir, 2017; Marinelli, 2017; Faggion, 2017; Oman, 2017; Ergaver, 2017; Casals, 2017; Carroll, 2017. Knjiga priznanega pravnega zgodovinarja Maria Sbriccolija (2009) o zgodovini kazenskega prava in pravici se začne z naslednjim stavkom: La storia del ‚penale‘ può essere pensata come la storia di una lunga fuoruscita dalla vendetta. 79 Statuti komuna koper Lahko zaključimo, da so Benečani po koprskem upo- ru leta 1348 vse do leta 1358 razpustili mestni svet ter Koprčane podvrgli pravne- mu redu Beneške republike, kar še pomeni, da v tem ob- dobju niso upoštevali dolo- čil koprskih statutov izpred upora. Tudi vse mestne službe so reorganizirali, v civilnih in kazenskih zade- vah je podestat sodil samo- voljno oziroma v skladu z beneškimi zakoni in običaji. Leta 1358 pa so skle- nili, morda tudi pod vpli- vom vojne z Ogrskim kra- ljestvom, ko so za nekaj desetletij izgubili Dalma- cijo, ter zaradi opaznega koprskega gospodarskega in demografskega nazad- ovanja, da obnovijo lokal- Sl. 42: Naslovnica tiskanih statutov Kopra iz no komunsko samoupravo. leta 1668, ki vključuje poleg štirih knjig iz Najprej so znova oblikova- 1423 še peto knjigo od 1394 do 1667 li mestni veliki svet s 155 (dLib, hrani: OKSVK). člani iz družin, ki so bile zastopane v mestnem sve- tu pred uporom, ter obnovili posamezne mestne urade vključno z malim svetom. Očitno je tudi, da so v posameznih primerih znova začeli uporabljati določbe koprskih statutov izpred upora 1348, vendar se je za njihovo uporabo koprski podestat praviloma posvetoval z beneškim senatom. Obnovili so tudi običaj, da so 80 Geneza koprskih srednjeveških statutov (1238–1423) podestatu pri razsojanju sve- Sl. 43: Začetek pete knjige koprskih statutov, tovali v velikem svetu izbra- začne z dokumentom iz 1394 s katerih beneška ni sodniki in uradniki, torej oblast potrjuje tedanje koprske statute z določenimi po volji lokalne samouprave, izjemami (dLib, hrani: OKSVK). vendar le za civilne in pre- moženjske zadeve, medtem ko sta kazensko sodstvo in obramba mesta ostala v iz- ključni pristojnosti koprske- ga podestata, ki ga je vsakih 16 mesecev izvolil beneški Veliki svet izmed svojih ple- mičev. Do obnovitve veljave koprskih statutov je prišlo šele leta 1394.28 Upravičeno lahko domnevamo, da so te- daj v glavnem znova uvelja- vili statute iz časa pred upo- rom leta 1348. V spremnem dukalu o potrditvi zvezka koprskih statutov 1394 s svinčenim pečatom ( bulla plumbea; STKP, V, 1), razen dopolnitev dveh poglavij sta- tutov o dolgovih, ni govora o drugih spremembah ali obli- kovanju posebnih teles, ki bi 28 Morda o tem še najbolje priča naslednji odlomek iz dukala (STKP, V, 1; prim. Semi, 1975, 180): Vadit pars, considerato, quod omnes aliae Terrae nostrae Istriae reguntur cum Statutis et ordini-bus suis, quos credendum est suos antecessores condidisse, quia cognoverunt eos utiles et necessarios ad bonum statum, et conservationem dictarum Terrarum, examinatis etiam bene dictis Statutis, et ordini-bus, ac habito bono diligenti Consilio super illis, et praecipue aliquibus, qui videbantur non ita rationabiles respectu nostrorum, et quantum difficile est Reggimen unius Civitatis ex toto difformare à statutis et ordinibus quibus fundatae sunt, et pro complacendo etiam ipsis nostris fidelibus, ut habeant causam perseverandi in bona dispositione sua … [poudaril avtor]. 81 Statuti komuna koper proučevala potrebne statutarne do- ločbe, kot pri sprejemanju koprskih statutov 1423, ko so imenovali komi- sijo devetih poverjenikov koprskega mestnega sveta z nalogo, da statute proučijo, pregledajo, dopolnijo ali ukinejo določbe, ki ne bi bile v ko- rist Beneški republiki in prebivalcem Kopra (STKP, pred I, 1). Domnevo potrjuje še dikcija dukala iz 1394, da naj podestat vselej odloča v ci- vilnih in kazenskih sporih v skladu s statutarnimi določbami v posvetu Sl. 44: Andrea Dandolo, beneški s sodniki in uradniki, izvoljenimi v dož v letih 1343–1354. Wikimedia koprskem velikem svetu, razen, kot Commons. že nekajkrat dotlej, v zadevah, ki so jih v koprskih statutih razveljavili.29 Očitno je, da so bile te razveljavljene določbe še vedno zapisane v statutih iz 1394. Verjetno je bil to tudi eden od razlogov, da so novo redakcijo 1423 pripravili brez razveljavljenih določb po uporu 1348 ter v drugem poglavju prve knjige statutov zapisali le, da se v kazenskih zadevah ravnajo po beneških zakonih. Zaključek Redakcija koprskih statutov iz 1423 je ostala v veljavi do konca Beneške republike, s tem, da so v tiskani izdaji iz leta 1668 štirim knjigam iz 1423 dodali še dukale, ukaze in napotila, ki so nastali po redakciji 1423, ter tako oblikovali še peto knjigo statutov. K tem petim tiskanim knjigam z letnico 1668 so dodali še dukal iz leta 1670, ki je podelil koprskemu velikemu svetu pravico do vsakoletne 29 Iz Commissiones (Benussi, 1887, 55), podobno v dukalu 1394 (STKP, V, 1): Omni autem a te querenti rationem facies, regendo illam Civitatem et districtum in civibus et criminalibus secundum formam et ordinem statuto-rum suorum, cum ista correctione: Quod ipsa statuta et ordines non habeant locum, sed annullentur, et pro annullatis et cassis habeantur in quacumque parte faciunt mentionem, quod Potestas iudicet et faciat cum voluntate et consensu suorum officialium, et quod officiales eligantur per eorum Consilium. 82 Geneza koprskih srednjeveških statutov (1238–1423) izvolitve kapetana Slovanov izmed svojih članov. Kapetan Slova-nov, ki ga v dokumentih prvič zasledimo po koprskem uporu leta 1348, ko to mesto zasede Benečan Viljem (Guillielmini) Rosso (SMi, 1888, 29. 3. 1349), je bil zadolžen za upravljanje koprskih vasi. Določba priča o širši razsežnosti in odmevnosti koprskega upora leta 1348, vključno z udeležbo slovanskega podeželja. Ta upor je imel očitno velik vpliv na nadaljnji potek ponovnega uveljavljanja koprskih statutov, kot temelja mestne samouprave. Sl. 45: Dodatek h kodeksu statutov, ki ga hranijo v DAR in vsebuje spisek odlokov, ki so jih morali upoštevati pri presojanju v skladu s statuti (prim. Margetić, 1993, 188-193). 83 Statuti komuna koper Sl. 46: Koper v 16. stoletju, neznani avtor (hrani: PMK). Koprski statuti so v virih nedvomno izpričani že leta 1238, z ne-katerimi redakcijami so veljali vse do 1348, ko jih zaradi upora do leta 1358 beneške oblasti ne upoštevajo, saj razpustijo mestni veliki svet in vse mestne koprske urade. Po tem letu viri pričajo, da so Be-nečani obnovili koprski mestni svet in urade, toda ne tudi statutov, čeprav nekatere njihove določbe v posameznih primerih upoštevajo pri upravljanju in sojenju. Znova so koprski statuti uradno stopi-li v veljavo šele leta 1394, v malce spremenjeni redakciji pa leta 1423, toda vselej brez pravice Koprčanov do kazenskega sodstva in obrambe mesta, ki ostaneta v izključni domeni beneškega podestata in kapitana do konca Beneške republike (1797). 84 Civitas iustinopolis v ogledalu koprskih statutov Civitas iustinopolis v oGledalu KopRsKih statutov Vsebine statutov srednjeveškega Kopra Iz statutarnih predpisov, ki so urejali konkretno problematiko živ-ljenja v mediteranskih mestih, je mogoče izluščiti številne značilnosti mestnega okolja, njegovega življenjskega utripa in vsakdana. To bomo prikazali na statutih srednjeveškega Kopra iz leta 1423,1 ki s svojimi podatki dopolnjujejo, konkretizirajo in pestrijo podobo nekdanje civi-tas Iustinopolis.2 Mesto je imelo svoj Veliki in Mali svet in razvejano upravo, ki je posegala v vse pore mestnega življenja. Načeloval mu je podestat in kapitan (imenovan tudi pretor), s štirimi sodniki, v upravi pa so sode-lovali še dva vicedomina, dva cenilca, štirje nadzorniki justiciarji, šest odvetnikov, notranji in zunanji nadzornik, komunski blagajnik, ko-munski nadzornik, različni vodje vodja pisarnene (cancellarius), klju-čarji mestnih vrat in še več drugih mestnih uslužbencev do klicarja, ki je meščanom naznanjal pomembne dogodke, javne dražbe, iskane osebe, izgubljene listine ipd. Mestna špitala sta nudila zatočišče bol-nikom in revežem. Mesto je imelo plačanega zdravnika. Za nedoletne sirote in nebogljene so skrbeli varuhi. Mestno prebivalstvo so sestavljali polnopravni koprski meščani (ci-ves) in prebivalci Kopra in njegovega zaledja brez meščanskih pravic (habitatores). V koprskem okrožju so živeli okoličani (districtuales), omenjajo se kmetje, vaščani, prebivalci kmetijskih dvorov. V mestu so 1 Sklici v prispevku se nanašajo na objavo Margetić, 1993. 2 Razprava izhaja iz člankov Mihelič (2023; 2024), ki pa ju obsežno dopolnjuje z novimi vsebinami: o tujcih, Judih in klerikih in njihovi vlogi v Kopru, o v literaturi prezrtem vključevanju prišlekov v mestno sredino severnoistrskih mest Trsta, Milj, Kopra, Izole in Pirana ter o »bratski družbi« med možem in ženo, glede katere primerja koprska statutarna določila s piranskimi statuti in predstavi njihovo ure-sničevanje v piranski praksi. 85 Statuti komuna koper začasno ali stalno živeli tudi ljudje tujega porekla. Poseben položaj je v mestu imela duhovščina, v gospodarskem pogledu pa so bili pomembni Judje, ki so delovali kot posojilodajalci. Prebivalci Kopra so imeli do komune3 obveznosti (angaria). Nihče ni bil izvzet od njih, čeprav je bil pod oblastjo klerika STKP, I/28. Priseljenci v Koper so bili po preteku petih let prosti obveznosti in so postali koprski meščani, morali pa so se dati popisati podestatovemu vodji vodja pisarnene (STKP, I/29). Dacarji so morali v roku enega leta pobrati od dolžnikov obračunane davke (STKP, II/13). Koprski meščani so morali do Marijinega vnebovzetja plačati dožev congium za gradeškega patriarha in stražnino za varuhe vinogradov in polj (STKP, III/49). Statuti opisujejo elemente fiziognomije mestnega urbanega je-dra (Mlacović, 2022) in koprskega podeželskega ozemlja. Za prvega omenjajo mestne četrti z mestnimi trgi in obzidnimi vrati. Ta so bila: vrata sv. Martina, Stolnična, Zubenaška, Bošedraška, sv. Petra, Izolska, sv. Tomaža, Pretorska, vrata Pusterla, Nova vrata, Velika vrata in Brazzolska vrata (prim. Likar, 2009; Žitko, 2019). Na vrata sv. Martina, Bošedraška, sv. Petra, sv. Tomaža in Velika so pazili po štirje prikriti čuvaji, na preostala pa po dva, kar verjetno nakazu-je pomen in obljudenost tamkajšnjih mestnih okolij. Od drugih vidnih objektov se omenja mestni stolp s stopnicami in zvonom, od koder je klicar objavljal razglase. Na stolpu sta bili označeni dve dolžinski meri (veliki in mali beneški laket (brazolarium))4 za izmero tkanin ob trgovanju. Na glavnem trgu je stal tudi kamen z votlimi merami za merjenje sipkih živil. V mestu se omenjajo stol-na cerkev in dva špitala (Bonin, 2009): sv. Nazarija na današnjem Prešernovem trgu in špital za reveže sv. Marka na današnjem Muzej-skem trgu, ustanovljen iz zapuščine gospoda Marka Trivizana iz Be-netk. Omenja se trg Brolo, ki so ga statuti ščitili pred uničevanjem in onesnaženjem, ter Campo Marcio, ki je bil porasel s travo. Mesto so prepredale javne poti. Statuti so skrbeli za njihovo prehodnost 3 Za to institucijo se uporablja tudi oblika komun, ki ustreza obliki comune (samostalnik srednjega spola), ki jo uporabljajo statuti. 4 Daljši 679 mm in krajši 639 mm (prim. Herkov, 1971, 100). 86 Civitas iustinopolis v ogledalu koprskih statutov Sl. 47: Načrt Kopra iz 1619 (Rogoznica, 2020, 33). in snažnost. Od gospodarskih objektov sta bili pomembni mesnica in ribarnica. Kruh so pekli v krušnih pečeh. Družabno življenje je potekalo v gostilnah. Ob bivanjskih hišah so bili vrtovi, v mestu je bilo tudi nekaj staj za živino. Statuti so obravnavali tudi koprsko kmetijsko zaledje, ki je bilo zelo obsežno in obljudeno. Namakali so ga vodotoki in izviri. Glavni rečici sta bili Rižana in Badaševica, prečkale pa so ga javne poti, na katerih se omenjata most Trauolchi (Canzani) in lesen most (prek Badaševice) na trasi proti Montinjanu. V zaledju naštevajo statuti številne vasi, na Rižani mline in gostilno, omenjajo se tudi torklje. Vodilna kultura, ki je prevladovala na Koprskem, je bila trta, sicer pa so tam rastle oljke, jablane in drugo sadno drevje ter kostanji, us-pevali so travniki, pašniki, gozd, za gospodarstvo so bile pomembne soline (Bonin, 2015). Statuti so urejali razmere na koprskem komun-skem ali dodeljenem (diuisum) podeželju. Predpisovali so tudi pravila 87 Statuti komuna koper (sezonskega) dela okoliških kmetov. Statutarni odloki so skrbeli za urbani prostor in za mestno zaledje tako glede njegove urejenosti, zaščite in kultiviranosti kot glede njegove-ga lastništva. Urejali so poslovanje z nepremičninami od njihovega kori-ščenja v pridobitne namene v obliki zakupov in najemov do odtujitev v obliki prodaj, dražb in zapuščin. Na poslovno dejavnost v mestu so vplivali v statutih navedeni obvezni prazniki, ko so nekatere dejavnosti zastale: 15 dni pred bo-žičem in 15 po njem, prav toliko pred praznikom vstajenja in po njem, enako pred sv. Petrom (29. junija) in po njem ter po sv. Ma-riji (15. avgusta) do sv. Mihaela (29. septembra); kljub praznikom pa se je tedaj smelo terjati dajatev za hišo (casaticum) in plačilo za delo (premium laboris) (STKP, II/102). Statuti so urejali razmerja med delodajalci in plačanimi delavci. Če so se ti zavezali, da bodo šli delat, pa tega niso storili, so bili oglobljeni (STKP, II/99). Kdor je vnaprej prejel denar za delo in ni prišel delat, je moral denar vrniti (STKP, II/100). Sužnji in delavci, ki so šli brez soglasja gospodarja delat za drugega (npr. ob trgatvi) in gospodarju niso dali nič od zaslužka, so bili oglobljeni ali pa so morali stati ob sramotilnem stebru (STKP, I/10). Statuti so urejali prekinitev delovnega razmerja in poračunavanje plačanih delavcev z gospodarji (STKP, I/11). Prepovedano je bilo speljati tujega delavca (STKP, I/14). Moškega ali ženskega sorodnika ali delavca, ki je pri-padal drugemu, je bilo prepovedano odpeljati extra terram (STKP, I/15). Če je kdo vedé ali nevedé plačal poroštvo za tuje sužnje ali delavce, je njihovemu gospodarju pripadla protivrednost poroštva iz porokovega imetja (STKP, I/12). Krčmar ni smel sprejeti zastave od sužnja ali plačanega delavca (STKP, I/13). Statuti so posegali tudi v intimno sfero Koprčanov, namreč njihovo družinsko življenje. Obravnavali so ga s poudarkom na premoženjski plati. V navadi je bila skupnost imetja med zakon-cema »kot brat in sestra«. Številni predpisi so se posvečali za-dolževanju, testamentom in dedovanju zakoncev. Opredeljevali so tudi poslovne in premoženjske pravice žena in deloma otrok, 88 Civitas iustinopolis v ogledalu koprskih statutov kakor tudi skrbništvo za sirote. Delovni ritem so v letu rahljali številni v statutu podrobno na-vedeni prazniki in dnevi (Margetić, 1993, 3–5), ko se določena opravila niso opravljala. Delovni teden je trajal od ponedeljka do sobotnega večernega zvonjenja, ko so se zaprle tudi gostilne. Zvon, ki je naznanjal uro, je udarjal zjutraj (in mane), ob uri tercie (ob 9. uri dopoldne), none (ob 15. uri) in za večerno mašo (ad uesperas). Po teh urnikih se je moralo ravnati več mestnih uslužbencev: od jutra do devetih in od treh do večera. Kdaj so Koprčani uživali dnevne obroke hrane, iz statutov ni razvidno, pač pa moremo iz ponudbe v prehranskih obratih in na trgu ter iz pridelkov zaledja povzeti sestavine jedilnikov: žitarice, moka, kruh, mleko, skuta, sir, živila, sadje, kostanj, zelišča, vino, olje, sol, med, sveže meso drobnice, sveža in soljena svinjina, kokoši, kopuni, piščanci, fa-zani, jerebice, zajci, kozlički, jagnjeta, jajca. Glede bivanjskega udobja za domačimi zidovi iz statutov ne izvemo dosti – omenja se npr. postelja z blazino, odejo in rjuhami kot predmet zapuščine pokojnega zakonca. Mestni statuti so praviloma vsebovali sklop, ki je predpisoval vedènje v javnosti ter sankcije za kazniva dejanja, ki so ogrožala varnost mesta in njegovih prebivalcev. Prizadevali so si za javni red in mir. Skušali so zavarovati nedotakljivost premoženja. Glede ne-dovoljenega obnašanja statuti običajno omenjajo preklinjanje bož-jih oseb, klevetanje, žalitve, prepire, tepež, lasanje, a tudi ostrejše spopade, ki so se lahko končali celo tragično. V koprskih statutih predpisov glede kriminalnih deliktov ni: Ciuitas Iustinopolis s svo-jim distriktom se je v kriminalnih zadevah ravnala po statutih in uredbah beneške komune (STKP, I/2). Statutarni kodeks omenja le prepoved prodaje kristjana ali kristjanke, prepoved preklinjanja božjih oseb, družabno življenje v gostilnah pa omejuje le na dnevni čas in prepoveduje zabavo z nedovoljenimi igrami na srečo. »Manj-kajoča« kazenska določila pa so nakazana v ločenem dokumentu Liber niger, ki se hrani v fondu starega koprskega mestnega arhiva v Državnem arhivu v Benetkah ASVe. 89 Statuti komuna koper Koprska uprava, javne službe in socialne ustanove Uprava, javne službe Na čelu srednjeveškega Kopra je bil podestat in kapitan, tudi pre-tor (konkretna redakcija statutov običajnega poimenovanja rektor za to funkcijo ne navaja), najvišja kolektivna organa pa sta bila Veliki in Mali svet. Sinovi tistih, ki so bili že njegovi člani, so bili sprejeti v Veliki svet po dopolnjenem dvajsetem letu. Novi svétniki so bili vpisani v register generalis (STKP, III/48). Koprski uradniki so bili voljeni v Velikem svetu po statutarno predpisanem postopku (STKP, III/1). Medtem ko so štirje sodniki, komunski vodja vodja pisarnene, štirje nadzorni-ki iusticiarii ter zunanji in notranji nadzornik (superstes) za svoje delo prejemali plačo (od 6 liber do 1 libre in 7 soldov5 mesečno), je šest od-vetnikov in dva cenilca delalo brez komunskega plačila (STKP, III/2). Kakšen je bil status mestnega klicarja (preco), ki je bil zadolžen in je skrbel za obveščanje mestnih prebivalcev o pomembnejših dogodkih, dražbah in prodajah nepremičnin, statuti posebej ne navajajo. Delovno mesto sodnikov, ki so zasedali najvišjo funkcijo za podesta-tom, je bilo sodišče. Pozivu na sodišče se je bilo treba obvezno odzvati. Če poklicani ni prišel pred sodišče, je bil za prvi poklic kaznovan z glo-bo do 5 liber, drugič do 10, tretjič pa za poljubno vsoto (STKP, II/60). Za obtožene, ki so se ogibali prisostvovanju pred sodiščem, so statuti določali, da ne smejo iz mesta, dokler ne odgovarjajo tožniku, sicer se je razsodilo s pomočjo prič in drugih dokazov (STKP, II/83). Komuna je imela šest uradnih komunskih odvetnikov, na katere se je mogel in moral v pravdi obrniti vsak, razen če je želel biti sam svoj odvetnik (STKP, III/10). Te dejavnosti praviloma ni smel opravljati klerik (STKP, III/11). Zaradi navzkrižja interesov tudi sodnik ali ura-dnik ni smel biti navzoč pri kazni ali pravdi, glede katere je bil sam odvetnik ali sodnik (STKP, III/9). V Kopru so se pogosto izvajale dražbe nepremičnin dolžnikov za za-dostitev upnikom. Na skrbi jih je imel dražbeni urad (officium extimarie), 5 Veljalo je razmerje: 1 libra = 20 soldov = 240 denaričev; 1 sold = 12 denaričev. 90 Civitas iustinopolis v ogledalu koprskih statutov katerega poslovanje so statuti podrobno določali (STKP, III/14). Cenil-ci (exstimator) so imeli vodjo vodja pisarnene, ki je moral svoje zvezke pokazati v prisotnosti vsaj enega vicedomina (vicedominus) in jih izročiti vicedominom v vicedominarijo (vicedominaria), kjer so ti imeli svoj sedež (STKP, IV/40). Urad vicedominov (Darovec, 2010) statuti obravnavajo zelo obsežno (STKP, III/17). Po dva vicedomina sta bila postavljena za eno leto, v uradu pa sta morala biti od jutra do devetih in od treh do večera. Delala sta šest dni v tednu, v času trgatve pa pet. V svoje kodekse – vicedominske knji-ge sta beležila notarske zapise: testamente, ženitne dogovore, prodaje in njihove objave, odpovedi imetju, darovnice, inventarje, menjave, delitve. Prejemala sta plačilo glede na vrsto vicedominiranega dokumenta. Statuti so si prizadevali zagotoviti verodostojnosti zapisov in instrumentov, zabe-leženih v vicedominskih knjigah (STKP, II/103). Predpisovali so postopek, po katerem se je na osnovi vpisa v vicedo- minski knjigi dal izdelati avtentičen za- pis (STKP, II/104). Statuti omenjajo več vrst vodji pi- sarne (cancelarius): komunskega (STKP, III/2), podestatovega (STKP, III/7, 8) in vodjo vodja pisarnene dražbenega urada (STKP, III/15). Med javne ko- munske službe so spadali tudi komunski blagajniki ali komorniki (camerarius), ki so bili prokuratorji in varuhi imetja (cataverius) komune. Nadzirali so stvari, ki so pripadale komuni (STKP, III/12). Pomembne naloge v nadzoru izvajanja prehranskih poklicev, trgovanja in mer pa so imeli štirje iusticiarii. Za vzdrževanje in prehodnost jav- Sl. 48: Inicialka z upodobitvijo nih površin v mestu je skrbel notranji vicedomina v Trstu (STTS 2, I/21; nadzornik (superstes interior) (STKP, BCT, AD). 91 Statuti komuna koper III/25), za prometnice na koprskem ozemlju zunaj mesta pa superstes uia- rum extrinsecarum (STKP, III/23). Mestnim četrtem so načelovali klju- čarji (caviderii portarum). Na praznik sv. Petra (29. junija) so jih vsako leto izbrali prebivalci osmih četrti, imeno- vanih po mestnih vratih: sv. Martina, Brazzolska, Velika, Pretorska, sv. To- maža, sv. Petra, Bušedraška in Izolska. Letna plača vsakega je znašala 100 liber (STKP, III/18). Skrivni čuvaji (guardiani celati) pa so nadzirali 12 mestnih vrat: sv. Martina štirje, Stol- nična dva, Zubenaška dva, Bošedraška štiri, sv. Petra štiri, Izolska dva, sv. To- maža štiri, Pretorska dva, vrata Puster- Sl. 49: Inicialka z upodobitvijo la dva, Nova vrata dva, Velika vrata vicedomina v Trstu (STTS 2, I/22; štiri, Brazzolska dva. Podestatovemu BCT, AD). vodji pisarne so še isti dan ob vsakem času prijavljali vse škode na obdelanih površinah, povzročitelje in živali. Vodja vodja pisarnene je to zabeležil in v treh dneh poklical toženca na zagovor. Podestat in sodniki so ču-vaje izbrali 1. marca za eno leto (STKP, IV/1). Podestat je razpolagal z vojaško enoto, sestavljeno iz konjenice in pešcev, ki je štela več deset oborožencev. Ob Marijinem vnebohodu (15. avgusta) je ob izlivu Rižane potekal sejem. Za njegov nadzor je podestat poslal ene-ga izmed svojih vojaških tovarišev (socius miles) z vojaškim spremstvom, dva sodnika in vodjo vodja pisarnene, da so vodili sejem in skrbeli za red. Prisotnih je bilo 25 konjenikov, podestatov poveljnik (commestabilis) z do-mačimi in tujimi pešci, skupaj okrog 40 oborožencev. Podestatov vojaški drug je dobil od kmetov za svoje bivanje do 16 liber, poveljnik do 8 liber. Kmetje so oskrbeli vse potrebno za bivanje omenjenih in njihovih konj. Poskrbljeno je bilo za podestata in za družbo ter za 30 konj (STKP, III/51). 92 Civitas iustinopolis v ogledalu koprskih statutov Javni notarji Vodje vodja pisarnen komune, cenilcev ali komunskih urad-nikov so morali imeti privilegium artis notarie in ga pokazati po-destatu, preden so zaprisegli za službo (STKP, IV/37). Tudi vi-cedomina sta prihajala iz vrst notarjev (Darovec, 1994; 2015) s privilegijem za opravljanje notarske dejavnosti. Poklic javnih notarjev so koprski statuti obravnavali preudarno (STKP, III/19). Notar, zaprošen za pripravo javne listine, je moral to opraviti in potrditi v 15 dneh, plačilo za svojo storitev pa naj bi dobil še istega ali naslednjega dne (STKP, III/20). Največ notarskih zapisov je beležilo poslovne dolgove. Dolžnik je bil lahko posameznik ali pa jih je bilo več. Pri skupni zadolžitvi več dolžnikov so za dolg odgovarjali vsi. Pôroki, ki so se zavezali dolžnika obvarovati škode (conseruare indepnem), Sl. 50: Predeli Kopra po načrtu iz 1619 (Rogoznica, 2020, 152). 93 Statuti komuna koper so bili odgovorni za vračilo dolga, če ga dolžnik ni vrnil (STKP, II/85). Dolg v zadolžnici se je poravnal iz imetja glavnega dolžnika (debitor prin-cipalis). Kadar je bilo dolžnikov več, je vsak odgovarjal za svoj del dol-ga. Če upnik od posameznika ni dobil povrnjenega celotnega njegovega dela, je razliko izterjal od drugih dolžnikov; če ni uspel, se je za izterjavo obrnil na pôroke. Če upniki glavnih dolžnikov niso našli, so se obrnili na podestata; nato so dolžnika tri dni iskali na domu, če ga niso našli, so se zatekli k premoženju pôrokov. Pri skupnem dolgu moža in žene je mož odgovarjal za ves dolg. Brez ženinega dovoljenja je za zadovo-ljitev upnika lahko dal na dražbo njuno skupno imetje (STKP, II/86, 87). Kreditor, ki si dolga ni povrnil iz ene prodane posesti dolžnika, se je zatekel k naslednji (STKP, II/90, 91, 92). Če dolžnik ni imel iz česa vrniti dolga, so upniki lahko zasegli tudi tisto njegovo imetje, ki ga je odtujil po sklenitvi zadolžnice. Poravnave so si sledile glede na zaporedje zadolžitev (STKP, II/89). Ob poravnavi so morali upniki dolžniku vrniti razveljavljeno zadolžnico (STKP, II/88). Po desetih letih zapis o dolgu ni bil več veljaven, zato ga je bilo treba prej obnoviti. Dolžnik ga je moral potrditi s prisego. Če je bil zapis izgubljen, dolžnika pa ni bilo, se je zapis trikrat oklical; če dolžnik ni prišel, je vodja pisarne instrument obnovil (STKP, II/65). Zadolžnice tujcev so se obnavljale znotraj roka 20 let (STKP, II/67). Če se je listina izgubila v rokah sodišča, jo je klicar oklical, podestat pa je dal za upnika izdelati nov izvod. Če pa izgubljeni dokument ni bil predstavljen na sodišču, je bilo za njegovo obnovitev potrebno soglasje dolžnika (STKP, II/84). Za-dolžnice proti drugi osebi niso kot vrednostni papir prosto preha-jale iz rok v roke. Če je bilo v njih zabeleženo opolnomočenje, da nastopa kot upnik tisti, v katerega rokah je listina (in cuius manu instrumentum apparuerit), je to veljalo le, če je bil v zapisu imeno-van glavni upnik ali če je imel imetnik instrumenta darovnico ali zastopstvo glavnega upnika (STKP, II/82). Notarji so bili nepogrešljivi pri pisanju oporok. Opremljeni s papirjem, peresom in črnilnikom so se morali brez oklevanja odzva-ti vabilu, da zabeležijo testament (STKP, II/49). Z overovitvenimi 94 Civitas iustinopolis v ogledalu koprskih statutov dodatki je notar opremil tudi lastnoročni zapis, za katerega je testa-tor v prisotnosti vicedomina zagotovil, da je oporoka njegova. Ob branju testamenta so bili prisotni: oporočitelj, notar, vicedomin in priče. Pred smrtjo testatorja se je oporoka spravila v vicedominarijo komune v temu namenjeno skrinjo z dvema ključavnicama in tremi ključi, ki so jih hranili oba vicedomina in sodnik, ki ga je določil podestat. Če je kdo od meščanov umrl zunaj Kopra in zapisal testament, je bilo treba tega predstaviti koprski oblásti v določenem roku (STKP, II/50). Kdor je zapisal testament, dodatka k oporoki (codicillum) ni smel več spreminjati (STKP, II/51). Notarji, ki so zapisali testa-ment, so morali dediče obvestiti o volilih (STKP, IV/39). Socialne ustanove Srednjeveški Koper je imel ustanove, ki so skrbele za uboge: bolniki in reveži so našli zatočišče v dveh mestnih špitalih, v špitalu sv. Nazarija na današnjem Prešernovem trgu in v špitalu sv. Marka na Muzejskem trgu. Prvemu so pripadli številni prispevki. Prejemal je volila, name-njena za dušo pokojnika, ki niso bila porabljena v enem letu (STKP, II/53). Cerkvena oseba, ki ji je bila zapuščena nepremičnina, je morala za to ustrezno skrbeti, sicer se je posest prodala. Četrtino izkupička je prejel špital sv. Nazarija neposredno, tri četrtine pa so prešle v fond beneških posojil za korist in rast špitala, prejemal pa jih je po potrebi (STKP, II/81). Imetje dekleta, ki se je poročilo brez soglasja varuha, ki ni bil njen bližnji sorodnik, bi pripadlo komuni in špitalu sv. Nazarija (STKP, I/19). Kruh neustrezne teže, ki so ga spekli koprski peki ali pekovke, so prejeli zaporniki ali reveži špitala (STKP, III/43). Ob špita-lu je bilo obdelano zemljišče. Če so ga potacale živali, je škodo poravnal najbližji sosed s takimi živalmi (STKP, IV/44). Podestat in kapitan je vsako leto izbral dva skrbnika (prokuratorja) špitala sv. Nazarija, med-tem ko je bil prior špitala za eno leto izvoljen v Velikem svetu. Prior je imel služkinjo (pedissequa), ki je v špitalu skrbela za bolne in uboge. V špital je vsak dan prihajal duhovnik opravljat maše (STKP, III/4). 95 Statuti komuna koper Špital sv. Marka za reveže, ustanovljen iz zapuščine ser Marca Trivi-sana iz Benetk, je stal v četrti Zubenaga na današnjem Muzejskem trgu. Njegovo imetje so upravljali štirje komisarji: škof, dva koprska modre-ca in sodni komisar, ki je bil imenovan v skladu s statuti (STKP, III/6). V Kopru je deloval plačan zdravnik, ki se omenja posredno: Ranjena oseba se ni smela izročiti oblásti, češ da je zdrava, brez so-glasja medico phisico salariato pro comuni Iustinopolis v prisotnosti podestata (STKP, III/22). Podestat in kapitan je imel glavno besedo pri imenovanju dveh pro-kuratorjev stolne cerkve za tri leta, ki ju je izbral po posvetu s škofom. Vsako leto ju je potrdil Veliki svet. K tema dvema je smel škof izbrati tretjega skrbnika, ki je bil duhovnik. Enkrat mesečno so prokuratorji v vicedominariji preverjali zapuščinska volila cerkvi (STKP, III/5). Mestni prebivalci – domačini in tujci, kleriki in Judje Domačini V Kopru so živeli domači polnopravni meščani (cives, concives) in prebivalci brez meščanskih pravic (habitatores). To je bil tudi status prebivalcev mestnega zaledja, kjer se včasih omenjajo okoličani (distri-ctuales), kmetje (rustici), vaščani (vilani), prebivalci kmetijskih dvorov (cortesani). Mestno prebivalstvo je opravljalo različne neagrarne poklice: ura-dniške, druge komunske in ekonomske (bili so raznovrstni obrtniki, krčmarji, trgovci, solinarji, ribiči itd.). V Kopru so delovali elitni pla-čani oboroženci stipendiarii, pribočniki mestnega glavarja, plačani ko-njeniki in pešci. Nižji sloji v mestih so bili: sužnji in plačani delavci. Tujci V mestu so ob domačinih začasno ali stalno živeli tudi ljud-je tujega porekla. V statutih se pojavljajo v besednih zvezah, ki ponazarjajo, da odlok velja za vse: za osebe obeh spolov, tako za 96 Civitas iustinopolis v ogledalu koprskih statutov domačine kot za tujce, a tudi v negativnem smislu, da odlok velja samo za domačine (za tujce pa ne). Statuti tujce naslavljajo s splo-šnimi izrazi forensis, estraneus, ali pa jih označujejo po njihovem konkretnem izvoru, prišleke iz bližnjega ali oddaljenega zaledja: tovornike – krošnjarje (musselati ). Tujci – nedomačini se v statutih severnoistrskih mest in tudi v Kopru pojavljajo kot sumljivi vsiljivci, povzročitelji škode, kot potencialni prestopniki in kriminalci – a tudi kot njihove žrtve, kot škodljivi konkurenti na eni ter kot koristni partnerji v trgo-vskem in drugem gospodarskem poslovanju na drugi strani ter kot nezaželeni pretendenti za posest mestnih nepremičnin. Pod posebnimi pogoji so mesta tujce sprejemala za svoje sokrajane z naselbinskimi pravicami (vicinus,6 convicinus, vicina) ali tudi (so)meščane (( con)civis). V pravdah meščanov in tujcev, tujcev in meščanov in tujcev med seboj je v Kopru razsojal podestat, pri čemer je veljalo obi-čajno načelo, da se tujcem v Kopru sodi na enak način, kot bi se Koprčanom v kraju porekla taistih tujcev (STKP, II/60). Pričeva-nje o dolgu proti pokojnim tujcem je bilo v rokah podestata in kapitana (STKP, II/12). Koper je imel šest komunskih odvetnikov, ki so zastopali moške in ženske, meščane in tujce (STKP, III/10). V Kopru meščanom in prebivalcem ni bilo dovoljeno jamčiti za tujce. Odlok statutov je izrecno prepovedoval, da bi bil Koprčan pôrok za Juda in bi od Juda v imenu tujca sprejel denar (STKP, I/22), pač pa so Judje smeli posojati tujcem (STKP, II/76). Višino kazni za tujca, ki ni plačal zakupnine ali dajatve, je do-ločil podestat (STKP, II/35). Kapitan oz. podestat je presojal tudi o pričevanjih proti tujcem glede dolga brez obstoječega dokumenta (carta) (STKP, II/12). V Kopru ni smel ne domačin ne tujec proda-ti kristjana ali kristjanke brez soglasja podestata. Tujega kupca, ki v takem primeru ne bi mogel plačati globe, bi prebičali, ožigosali in izgnali (STKP, I/16). Prepovedana razvada v Kopru je bilo kockanje. 6 Loci incola, civis ali prebivalec/naseljenec kraja, meščan (Kostrenčić, 1978, 1255–1256); habitant de la ville, du pays, … ali prebivalec mesta, dežele, … (Blaise, 1975, 956). 97 Statuti komuna koper Meščan, tujec ali plačanec – konjenik ali pešak (stipendiarius equitum ali peditum), ki bi ga zalotili, da kocka doma ali v krčmi, je plačal globo, ki je doletela tudi gostitelja in opazovalce igre (STKP, I/41). Koprski statuti omenjajo tujce v odlokih, ki so urejali urbano in podeželsko okolje. V Kopru domačini (persona terrigena) in tujci niso smeli zlivati gnoja ali druge umazanije na javno cesto, v osmih dneh naj bi počistili nesnago (STKP, I/43). Domačinom in tujcem obeh spolov je bilo prepovedano imeti in pasti male živali na Campo marcio (STKP, IV/7). Ne domačin ne tujec ni smel odnašati ali dati odnašati tujega dračja (sarmenta) iz vinogradov ali od drugod brez dovoljenja lastnika (STKP, IV/14). Ne someščan (concivis) ne tujec obeh spolov ni smel zunaj mesta sekati suhega ali zelenega sadnega drevja, razen oktobra: od praznika sv. Mihaela (29. septembra) do vseh svetih (1. novembra). Samó v tem terminu je podestat lahko dovolil ruvanje trt in drugega sadnega drevja v vinogradih, da bi se tam sejalo žito (STKP, IV/20). Tujci, ki so imeli posesti nad Ba-daševico, so morali v enem mesecu na svojih posestvih pospraviti šavje in nesnago (STKP, III/24). Miljčani, ki so imeli vinograde na Koprskem, so plačevali koprskim čuvajem po 3 denariče za vsako motiko (slabe 3 are; Mihelič, 2009a, 61) vinograda, Koprčani pa za vinograde na miljskem ozemlju po 4 (STMU 2, V/93). Poslovne zadeve med Koprčani in tujci je najprej v avtentični obliki zabeležil notar. Zapis so nato pred strankami v vicedominariji prebrali, nato pa ga vpisali v knjigo, kamor sta vicedomina vpisovala ceno od tujcev kupljene posesti (STKP, III/17). Zadolžnice tujcev so se obnavljale v roku 20 let, enkrat daljšem, kot je veljal za doma-čine (STKP, II/67). V Kopru je bilo brez dovoljenja podestata domačinom in tujcem prepovedano po kopnem ali morju tovoriti žito in živila iz mesta, razen v Benetke. Kršitelj je izgubil tudi tovorno žival in plovilo. Kmet brez dovoljenja gospodarja ni smel nositi iz koprskega distrikta lesa, sena ali živil (STKP, I/33). Ne domačin ne tujec ne kdo zanj ni smel v Kopru kupiti pšenice, moke, drugih živil (frumentum, farinam, alia uictualia), niti železa, lesa, slanega sira, slane svinjine (ferum, lignamen, caseum 98 Civitas iustinopolis v ogledalu koprskih statutov salitum, carnes salitas porcinas), niti drugega blaga za preprodajo, razen na komunskih trgih štiri ure po tem, ko je bilo blago dostavljeno na trg. To je veljalo za blago, prineseno od zunaj v mesto, a ne za tovor-nike–krošnjarje (musselate) in druge trgovce, ki so prodajali s tehtnico ali komunsko utežjo (ad pondus statere sive ad pesam comunis). Tem s prodajo ni bilo treba čakati, da pretečejo štiri ure (STKP, I/34). Žito ali sočivje (legumen) so na debelo prodajali po komunskih merah,7 razen tovornikov–krošnjarjev, ali drugih tujcev, ki so pripeljali v Koper žito ali moko (STKP, III/34). V Kopru je moral domači in tuji ribič, ki je pripeljal v Koper prodat ribe, takoj ko je stopil na breg, vse ribe do-staviti v ribarnico in ne drugam. Če rib istega dne ni mogel prodati, je moral neprodanim odrezati rep, kot znak, da niso sveže (STKP, III/46). V Kopru so smeli mlinarji mleti žito someščanom (concives) in prebivalcem ( habitatores),8 tujcu pa je bilo dovoljeno zmleti le eno vrečo (saccum) ali en tovor (soma, 154 kg; Herkov, 1971, 91; STKP, I/5). Mlinarji in krčmar ob Rižani žita in moke niso sme-li prodajati tujcem (STKP, I/6). Ob Marijinem vnebohodu (15. avgusta) se je ob ustju Rižane odvijal tedenski sejem. Za red je skrbelo 25 konjenikov ter podestatov comestabilis z okrog 40 obo-roženimi pešci inter ciues et forenses (STKP, III/51). V Koper je bilo domačinom in tujcem prepovedano dostavljati tuje vino ali grozdje za pridelavo vina, razen lastnega grozdja iz svojega vinograda. Trgatev iz lastnega vinograda na tujem je bilo treba najaviti in dobiti od kancelarja potrdilo (STKP, I/33). Ko je v Kopru ponoči utihnil večerni zvon, ni smel nihče os-tati ali vstopiti v gostilno ali imeti gostilne odprte in dajati piti koprskim meščanom, razen tujcem, ki so tam prebivali (STKP, III/29). Kogar so zalotili, da je v krčmi kockal, so oglobili, najsi je bil meščan ali tujec (STKP, I/41). Koprski statut tujcem ni odrekal lastništva nad nepremičninami, ampak ga je posredno dopuščal. Koprski meščan, ki je petnajst let brez spora užival bivalno ali kmetijsko posestvo tujca znotraj ali zunaj 7 Quarta žita ali moke je merila 40 liber. 8 K njim so sodili mestni in zasebni kmetje (rustici) in kmečki delavci na dvorcih (cortesani). 99 Statuti komuna koper koprskega območja, ne da bi mu tujec, ki je živel v Kopru ali zunaj njega, to oporekal, je nepremičnino priposestvoval (STKP, II/22). Tu-jec, ki je živel zunaj koprskega okraja, je mogel pridobiti posest, ki je prodal ali odtujil njegov tam živeči sorodnik, pod pogojem, da je v letu dni po prevzemu posesti prišel živet v Koper ali njegov okraj (STKP, II/37). Sprejem tujcev v krajevno/mestno skupnost v severnoistrskih mestih Izbrane priseljene tujce so severnoistrska mesta sprejemala in jim omogočila pravno vključitev v svojo sredino. Ta pojav je v literaturi malo obravnavan, zato ga bomo predstavili za vsa mesta od Trsta prek Milj, Kopra in Izole do Pirana. Glede postopka pri njihovem pridobivanju pravic člana nasel-binske skupnosti (vicinancia) so zlasti povedni starejši tržaški in miljski statuti, skromneje koprski in piranski, medtem ko izolski navajajo konkreten primer sprejema doseljenca iz Milj za izolskega vicina (1396). Starejši redakciji tržaških statutov iz 14. stoletja vsebujeta do-ločilo o prisegi doseljencev v Trst (STTS 1, I/105; STTS 2, I/52), redakcija in dopolnila k statutom po prehodu Trsta pod Habsbur-žane pa ne več. Odlok De forma sacramenti vicinitatis vicinorum Tergesti (»O obliki prisege mestnega prava doseljencev v Trst«) je uvedla redakcija statutov iz konca drugega desetletja 14. stoletja: Novo sprejeti tržaški meščan je moral priseči k mestnemu pravu in stalnemu bivanju v mestu Trst. Zavezal se je, da se bo z vsemi močmi trudil za čast in korist mesta ter ubogal ukaze gospostva, kot so to počeli drugi meščani. Moral je jamčiti po svojih premo-ženjskih možnostih, da se bo tega držal, gospostvo pa je smelo od njega zahtevati in prevzeti jamstvo. Za sprejem novega meščana je bilo potrebno soglasje večine članov Velikega sveta. V sosesko (vicinitas) ni bil sprejet nihče, ki ni bil svoboden in prost. Če je kdo mestno pravo mesta Trst zavrnil, je – če se v petnajstih dneh ni vrnil pod upravo tržaškega gospostva – vse njegovo premično 100 Civitas iustinopolis v ogledalu koprskih statutov in nepremično imetje v Sl. 51: Prisega doseljencev v Trst (STTS 2, I/52; Trstu v celoti zasegla trža- BCT, AD). ška komuna. Kdor je bil sprejet v skupnost (vici- nitas ), je moral ponuditi in imeti dobrega pôroka in v tržaški četrti Prelaser na zemljišču, ki mu ga je dala na razpolago komu- na, v treh letih sezida- ti hišo, krito z opeko ali strešniki. Ko je hišo pos- tavil, je bil za tri leta prost komunskih obveznosti (angaria), razen davka na vino. Če pa v treh letih zgradbe ni dokončal, je za vsako leto zamude plačal 25 liber. Če je imel kdo v Prelasserju zemljišče, ki ga je gospostvo potrebo- valo za nekoga, da bi tam sezidal hišo, je le-temu gospostvo dalo zemljišče, gospodarju pa je komuna plačala za parcelo v skla- du z oceno cenilcev. Če je lastnik zemljišča prodajo odklonil, je moral na njem sam postaviti hišo, katere pročelje je merilo vsaj tri korake ali približno 5 me-trov v širino. Kdor je bil sprejet za meščana tržaškega mesta, je moral v mestu Trst imeti stalni sedež in bivališče, opravljati ob-veznosti in plačevati pristojbine kot drugi meščani, sicer ni veljal za meščana in je bil izločen iz mestne skupnosti. Tujec, ki je živel v Trstu in v skupnosti opravljal vse kot drugi meščani, vendar v 101 Statuti komuna koper petih letih po prihodu ni zaprisegel, ni veljal za meščana; v nadalj-njih petih letih je to postal, če si je v določeni četrti postavil hišo. Če je ostal v mestu še nadaljnja tri leta, je kazensko odgovarjal kot meščan, z izjemo plačanih delavcev. Če je bil za meščana sprejet nekdo, ki se je pred sprejemom mestnega prava pogodil s tujci, mu ne skupnost ne posameznik v Trstu nista nudila pomoči in odobritve za zastavni pôlog. Gospostvo tujcu ali prebivalcu Trsta poslej ni več dajalo pôloga za tujca. Sodniki so tujca, ki je prišel v Trst, da bi v njem stanoval in ostal, preverili, če je primeren za stražo in čuvanje in za druge obveznosti in dejavnosti, ki so jih opravljali drugi meščani. Če je ustrezal, je bil dolžan izvajati te obveznosti. Veljal pa je za tujca, dokler ni postavil hiše v Trstu v omenjeni četrti; dovoljeno mu je bilo pripeljati v Trst vino iz njegovih vinogradov v tržaškem distriktu in iz vinogradov, ki jih je imel tam v zakupu od Tržačanov. Kazensko so ga obravnavali kot meščana, razen v prvih petih letih. Kdor je bil sprejet v vicinitas civitatis Tergesti, pa se je naknadno ugotovilo, da ni bil svoboden in prost, s strani komune ni smel dobiti pomoči, razen če je obveljal za tujca (STTS 1, I/105). Kdor bi bil hkrati kot tržaški tudi meščan drugega kraja, v Trstu ni smel opravljati službe niti postati član Velikega sveta, razen če je z nepredstavljivo visoko varščino 1000 liber jamčil, da se bo osebno in z imetjem podredil ukazom tržaškega gospostva (STTS 1, I/106). Sodniki so vsako leto osem dni po sv. Lovrencu (10. avgusta) poskrbeli, da so se vsi vicini vpisali v posebno knjigo (STTS 1, II/159). Prisega v tržaških statutih iz leta 1350 (STTS 2, I/52) dodaja, da meščan ne more postati kmet (rusticus), ki spada pod drugo gos-postvo ali ni svoboden. Noben tržaški zakupnik kmetije (massarius) ni bil izvzet od komunskih obveznosti, če pa je bil, ni smel op-ravljati nobene komunske službe z izjemo bolnih, komunskih urad-nikov, članov Velikega sveta in tistih pod skrbništvom sorodnikov, medtem ko so svétniki opravljali nadzor v skladu s statuti. Noben otrok tržaškega meščana, ki je poravnaval pristojbine in obveznosti kot meščani, se ni smel razglašati za klateža ali klošarko. Tržačan ni smel sprejeti kmetije (mansus) v zakup od tujca. Vsi tržaški meščani, 102 Civitas iustinopolis v ogledalu koprskih statutov (novi) krajani in prebivalci (cives, vicini9 in habitatores) so bili vpi-sani v knjigo, ki so jo sodniki vsako leto posodobili in iz nje izbrali nočne in dnevne čuvaje Trsta. Če si je kdo od tržaških meščanov želel za bivališče postaviti kamnito hišo, krito z opeko in strešniki v četrteh Sv. Lovrenca ali Chaborii, mu je mesto dalo zemljišče in je bil pet let prost vseh obveznosti (STTS 2, I/52). Po redakciji tržaških statutov iz leta 1421, ki sicer same prisege ne vsebujejo, so veljali za tujce vsi, ki so pred manj kot desetimi leti položili sacramentum vicinitatis, bili sprejeti kot vicini in ha-bitatores ter bili vpisani v vicedominski seznam in so opravljali komunske obveznosti, ali pa so živeli v tržaškem distriktu in še niso deset let plačevali davka od pridelane urne vina ter opravljali komunskih obveznosti kot okoličani. Tisti, ki so bili sprejeti za meščane Trsta in so prisegli vicinitas, pa so bili takoj izenačeni s prvotnimi meščani ( cives originarii). Če se je meščan odselil iz Trsta in šel živet iz tržaškega distrikta drugam ter tam izročal pri-stojbine in opravljal dela, je postal v Trstu tujec, dokler se ni vrnil živet v mesto ali njegov distrikt (STTS 3, III/7). V Miljah je plačano mestno službo smel opravljati le meščan in krajan (civis et vicinus) Milj (STMU 2, I/20). Tujec, ki v Miljah ni opravljal komunskih obveznih del in dejavnosti, ni mogel biti nadzornik – justiciar (STMU 1, III/48), oz. on sam ter njegov dru-žabnik ni mogel biti justiciar, prodajalnar, mesar, pek ali krčmar (STMU 2, III/45). Po letu dni ali več bivanja v Miljah ali v kaštelu (in Mugla vel in castro Mugle10), je moral tujec v Miljah takoj prev-zeti dnevno in nočno stražo, prispevke, davke in druge dajatve, tako kot drugi krajani (vicini) Milj. Spoštovati je moral mestne statute in bil podsoden mestnemu pravosodju. Postal je prebivalec (habitator) in užival pravice kot drugi vicini (STMU 1, II/176). V Miljah so mestno pravo (vicinitas) dodeljevali podobno kot v Trstu. Kdor bi želel pridobiti ta status, se je moral predstaviti gospostvu, kjer je o njegovem sprejetju za krajana (vicinus) odločal 9 Iz formulacije je razvidno, da je obstajala razlika med prvotnimi meščani (cives) in (novimi) krajani ( vicini) Trsta. 10 Formulacija razlikuje Milje in istoimeni castrum. 103 Statuti komuna koper Veliki svet. Moral je priseči k naselbinskemu pravu in stalnemu bivanju (vicinancia et habitatio perpetualis terre Mugle) in se zave-zati, da bo vedno zvest in pošten vicinus miljske komune. Za to je jamčil z ustreznim imetjem. Po sprejetju je bil za tri leta oproščen obveznosti in pristojbin. Zase in za dediče je prejel oral (plovina)11 komunskega zemljišča na ozemlju Plavje (Plaule) kar najbližje meji komunskega ozemlja. Če pa bi se odrekel naselbinskemu pravu (vicinancia) in se odselil, bi zemljišče pripadlo komuni. Omenje-nega ozemlja prejemnik ni smel odtujiti tujcu. Kdor je živel v Miljah leto dni in je želel in postal vicinus Milj, ni bil izvzet od plačevanja prispevkov, straž ter drugih obveznosti in del, ampak jih je moral ta-koj opravljati kot drugi meščani in krajani ter upoštevati miljske sta-tute.12 Če se je tujec ali kdo, ki je bil sprejet za krajana Milj, poročil z Miljčanko in je živel v Miljah, pa je bil takoj (in ne šele po treh letih) obvezan opravljati stražo in druge dejavnosti ter plačevati davke in dajatve kot drugi meščani Milj, pri čemer je veljal za miljskega kraja-na. Tujka, ki se je poročila z Miljčanom, je postala krajanka (vicina), zavezana k obveznostim po statutih. Vicinus, ki se je odselil iz Milj in ni plačeval komunskih dajatev in opravljal obveznosti, je obveljal za tujca, dokler se ni vrnil (STMU 1, II/175 a; STMU 2, II/59). Če je miljsko gospostvo izdalo ukaz vicinu Milj, ki je bil v sodnem postop-ku, in so ga odkrili v Kopru, Trstu ali njunih okrožjih, ter ugotovili, da se je odrekel naselbinskemu pravu, ga je doletela kazen. V osmih dneh je moral zapustiti Milje z vsem svojim premičnim premoženjem (STMU 1, II/115; podobno STMU 2, II/25). V Kopru so želeli povečati število mestnega prebivalstva.13 Mesto je spodbujalo doseljevanje. Kdor je prišel živet v mesto Koper, je 11 1843 m2 (Mihelič, 2009a, 61). 12 Po poznejši redakciji statutov je tujec, ki je prišel in eno leto ali več živel v Miljah in v Castro Mugle, moral takoj v Miljah opravljati dnevno in nočno stražo, plačevati dajatve, prispevke in opravljati druge obveznosti in dejavnosti kot drugi vicini Milj. Upoštevati je moral mestne statute in biti podsoden miljski jurisdikciji. S tem je postal prebivalec (habitator) in je užival pravice kot drugi krajani (vicini) (STMU 2, II/60). 13 Quia ciuitates specialiter per populorum congregationes ampliantur et regiones ibidem circumstantes ligo-nisantur et ut ciuitas Justinopolis hominibus repleatur et reparetur … (»Ker se mesta zlasti s kopičenjem prebivalstva širijo, okoliška krajina pa obdela, in da bi se mesto Koper napolnilo z ljudmi in obnovilo …«) (STKP, I/29). 104 Civitas iustinopolis v ogledalu koprskih statutov bil prost stvarnih in osebnih obveznosti (angaria), po petih letih pa se je moral dati popisati podestatovemu vodji pisarne. Po prete-ku petih let nepretrganega bivanja in sosedstva (continua residentia et conuicinancia) kot drugi someščani (concivis) Kopra je za ved-no postal koprski meščan (civis Justinopolis) (STKP, I/29). Pač pa koprski statut uporablja termin vicinus v smislu sosed, ne v pomenu krajan/naseljenec. V Izoli rektor ni smel sprejeti tujca za meščana na škodo izolske komune (STIZ, 182). Tujci, ki so želeli živeti v Izoli in biti kraja-ni (vicini ), so smeli dobiti do dveh oralov (pluvina) zemljišča na ozemlju Čedole, mejnem območju Izole in Pirana proti Kaštelirju. Ozemlje naj bi zasadili s trto, nato pa jim deset let ni bilo treba plačevati komuni od pridelka nobene zakupnine in opravljati no-bene služnosti. Vsak izolski zakupnik kmetije (massarius) naj bi takemu tujcu opravil eno služnost ( opera) oz. ustrezno manj, če je imel manjšo posest.14 Tega zemljišča pa ni smel nihče prodati, podariti, obligirati ali odtujiti razen meščanu ali prebivalcu Izole (STIZ, II/105). Izolski statuti omenjajo tudi konkretno podelitev naselbinske pravice (vicinancia) gospodu ( ser) Iohanesu Danielu de Blancholino iz Milj 1396 (STIZ, IV/p). Izolskega podestata in sodnike je zaprosil, da ga sprejmejo za zvestega in legalnega kraja-na, meščana in prebivalca (vicinum, civem et habitatorem) izolske komune in obravnavajo tako kot druge meščane, krajane in prebi-valce Izole. Obljubil, je da bo kot drugi meščani po svojih močeh opravljal obveznosti in dejavnosti komune, kolikor bo to potreb-no. Podestat ga je s soglasjem sodnikov pred pričami sprejel za vicina, meščana in prebivalca z dolžnostjo opravljanja obveznosti kot ostali vicini. V Piranu tuji moški ali ženska ni smel živeti z ženo (možem) na zakupljeni kmečki posesti (massaria) celo leto, ampak mesec dni do izteka leta. To ni veljalo za beneške meščane niti za tujca, ki mu je podestat ponudil možnost, da sprejme naselbinsko pravo (uisinancia). Če je odklonil, se je moral izseliti. Piranski statuti 14 Vsak zakupnik pa je moral poravnati obveznost soseske (solvere vicinanciam) (STIZ, II/104). 105 Statuti komuna koper in dopolnila k njim podeljevanja naselbinskega prava posebej ne opisujejo, na uveljavljen postopek v zvezi z njegovo pridobitvijo pa namiguje besedna zveza, da je podestat vprašal tujca, ali želi sprejeti naselbinsko pravo (si uult facere uisinanciam) (STPI, 612). V Piranu je bilo testamentarno volilo nepremičnine, namenjeno tujcu, neveljavno, če prejemnik volila v testamentu ni prevzel na-selbinskega prava (uicinancia) piranske komune (STPI, 447/448). Koprski kler V mestih je imela poseben položaj duhovščina, njene predstav-nike moremo šteti v mestu za tuji element. Med statuti so bili v vprašanju klera zlasti podrobni tržaški statuti (Mihelič, 2014), v zanimivih zvezah ga omenjajo tudi miljski. V Kopru so lahko kleriki podedovali nepremičnine. Če pa je duhovna oseba ali kdo v njenem imenu ali v imenu samostana kateregakoli reda ali nauka posest prodal, odtujil ali z nekom za-menjal, so smeli sorodniki tistega, čigar je bila ta posest, preden jo je zapustil duhovni osebi, to posest pridobiti nazaj v predpisanem roku na način, ki je veljal za laike (STKP, II/37). Cerkveni preje-mnik je moral za volilo skrbeti kot dober družinski oče, sicer se je posest prodala, izkupiček pa je pripadel špitalu sv. Nazarija: četrt posredno, ostalo pa njegov sklad (STKP, II/81). Klerik v Kopru ni mogel biti odvetnik ali opravljati odvetništva pred podestatom ali prevzeti zastopstva ene ali več oseb, smel pa je v lastnih pravdah zagovarjati samega sebe. Lahko je tudi deloval kot odvetnik očeta, matere, brata in sestre (STKP, III/11). Koprski podestat in kapitan je bil pristojen, da je po posvetu s škofom izbral dva dobra moža za cerkvena prokuratorja. Njun man-dat je trajal tri leta, vsako leto ju je potrdil koprski Veliki svet. Letno sta morala pokazati račune škofu in podestatu. Škof je smel izbrati duhovnika, ki je bil tretji prokurator. Prokuratorji so enkrat meseč-no v vicedominariji pregledali volila v korist cerkvi (STKP, III/5). Duhovnik, ki je bil v špitalu sv. Nazarija zadolžen za maševanje, 106 Civitas iustinopolis v ogledalu koprskih statutov je prejel 6 liber na mesec, pri čemer je moral maševati dnevno ob pravem času; kadar je moral prespati, je imel na razpolago posteljo (STKP, III/4). Koprski statuti so prepovedovali, da bi bratje, menihi ali dru-gi kleriki katerekoli vere in stanú vstopili v katerikoli ženski sa-mostan na območju Benetk bodisi s plovilom bodisi po kopnem (Margetić, 1993, 191). Judje v srednjeveškem Kopru V poslovnem življenju Kopra so imeli pomembno vlogo Judje. Posojali so na obresti Koprčanom in sprejemali zastave. Za časa podestata in kapitana Michaela Contarena je bil razglašen dukal s pravicami judovskih kreditorjev. Višina posojila, ki so ga nudili, naj bi bila vsaj 1000 dukatov z obrestno mero poltretjega denariča na libro mesečno.15 Jud ali Judinja, ki je želel/a posojati na obresti in imeti v Kopru bancum, se je moral/a dati zapisati v podestatovi vodja pisarneni. Koprčanom so – razen ob sobotah in ob svojih praznikih – Judje posojali ad banchum publicum, običajno proti zastavi premičnin. Zastavo so zadržali leto dni, nato pa so pode-statu ali kapitanu najavili njeno prodajo. Na tri zaporedne nedelje so jo oklicali na mestnem trgu in jo prodali tistemu, ki je zanjo ponudil največ. Če je bil iztržek nižji od posojila in obresti, so morali dolžni lastniki zastav nadoknaditi razliko, k čemur so jih lahko prisilili z zaporom. Če bi kakšno zastavo uničile podgane ali ščurki ali če bi bila njihova hiša slučajno požgana, Judje škode niso bili dolžni nadoknaditi. Če bi se dokazalo, da so bili oropani, ne bi bili odgovorni za izgubo zastav. Kljub temu pa so bili zavezani k njihovi hrambi in vzdrževanju v dobri veri in po svojih zmožno-stih. S pisnimi listinami (zadolžnicami) brez zastav so Judje smeli po želji posojati tudi z višjo mesečno obrestno mero treh denaričev na libro. 16 Lahko so posojali tudi tujcem. 15 To je 30 denaričev na libro (240 denaričev) na leto, kar je 12,5-odstotna letna obrestna mera. 16 To je 36 denaričev na libro (240 denaričev) na leto, kar je 15-odstotna letna obrestna mera. 107 Statuti komuna koper Sl. 52: Izolska judovska prisega iz 1487 (STIZ, IV/180; DAR). V primeru sporov se jim je verjelo na prisego, dolžnikov pa niso smeli terjati pred iztekom leta od sklenitve posojila. Če so bili koprski meščani in prebivalci Kopra in njegovega okraja obsojeni na plačilo dolga Judom ali drugim osebam in tega v treh mesecih niso storili, so morali po preteku tega roka plačati obresti ali dobiček dolga, dokler niso izplačali svojih zastav ali svojega dolga v celoti poravnali. 108 Civitas iustinopolis v ogledalu koprskih statutov V Kopru in njegovem okraju Judom ni bilo treba nositi znaka O ali drugega znaka. Ni jih bilo dovoljeno obremenjevati ali nadlegovati s stvarnimi ali osebnimi obveznostmi in plačili. Vsakokratni podestat naj bi preprečil, da bi inkvizitor in cerkvene osebe Jude ovirali pri ob-hajanju njihovih praznikov v skladu z njihovimi običaji. Mesarji so jim dajali meso in dovolili, da žival zakoljejo po svojih predpisih. Podestat in kapitan jim je odredil mesto za njihovo pokopališče. Z njimi je bilo treba ravnati kot z drugimi meščani in prebivalci Kopra. Kot drugi koprski trgovci so smeli trgovati, kupovati in prodajati premičnine in nepremičnine in celo zakupiti davke. Dovoljeno jim je bilo oditi iz mesta, kar pa je bilo treba na-javiti štiri mesece vnaprej, tako da so dolžniki mogli pridobiti svoje zastavljene predmete nazaj. V primeru, da so Judje po svojih poslih odšli iz Kopra, so v svojo hišo in za posojilno mizo smeli v lastnem imenu namestiti druge Jude, ki pa so se morali držati veljavnega dogovora (STKP, II/76). Koprčan ni smel biti porok Judu ali od Juda v imenu tujca sprejeti denarja (STKP, I/22). Za osvoboditev zastave od Judov je podestatov kancler prejel 3 denariče na libro (240 denaričev), od tega sta 2 pripadla glasniku, pri odločitvi pa je moral biti prisoten sodnik (STKP, III/7). Pozneje je koprski podestat in kapitan Alexander Georgius dal zabeležiti seznam odlokov, med katerimi je bil tudi dožev ukaz, po katerem Judi in Judinje – v nasprotju z zgoraj opisanimi pravica-mi – niso smeli kupiti nepremičnin v krajih pod beneško oblastjo. Pridobljeno nepremičnino je bilo treba prodati v dveh letih, sicer bi jo imetnik izgubil (STKP, IV/41 (73B)). Mestno okolje Mesto kot celota je skrbelo za svoj bivalni prostor in mestno zaledje, kjer so uspevali vinogradi, oljke, kostanji in sadno drevje, travniki, pašniki in gozdovi, prečili so ga vodotoki in povezovale javne in lokalne poti. 109 Statuti komuna koper V srednjeveških mestih je bila prisotna nevarnost po- žarov. Koper ni predstavljal izjeme. Njegovi statuti so skrbeli za požarno varnost. Požigalci so morali povrniti dvakratno škodo uničenega: pol oškodovancu, pol ko- muni, ki ji je pripadlo še 5 liber globe (STKP, I/23). Statuti so si prizadevali za urejeno in čisto mestno okolje. Več statutarnih od- lokov je skušalo zagoto- viti prehodnost in snago na mestnih površinah. Ne domačin ne tujec ni smel z viška, z žleba, balkona ali oken zlivati čiste ali uma- zane vode ter odpadkov ali umazanije na javno cesto. Domačini in tujci niso sme- li odlagati gnoja ali druge umazanije na take poti. Ne- snago so morali pospraviti Sl. 53: Odloka o prepovedi zlivati in imeti odtok ali dati odstraniti v osmih vode na cesto (STKP, I/43, 44; ASVe, AC). dneh (STKP, I/42, 43). Pre- bivalci Kopra niso smeli zli- vati gnoja ali umazanije pri cerkvi ali tam puščati vozov ali lesa (STKP, I/44). Žlebovi, ki so viseli nad javne ceste ali druge površine, voda pa se je iz njih od zgoraj stekala na pot, naj bi se prilagodili tako, da ne bi imeli odtoka na cesto. Treba jih je bilo zamašiti ali prirediti (STKP, I/44). Zaradi smradu ni smel nihče nositi ali obešati kožuhov ali kož v zelenjavnem vrtu ali drugod, razen pod mestnim zidom (STKP, I/37). 110 Civitas iustinopolis v ogledalu koprskih statutov Kdor bi javno pot ali podoben komunski prostor znotraj ali zu-naj Kopra ruval, kopal, obdeloval ali ožil, bi moral plačati 5 liber globe ter vrniti poškodovano v prejšnje stanje (STKP, I/36). Nihče ni smel kopati, nabirati ali zbirati zemlje ali gnoja na javni poti ali cesti Agrapocrasti do mostu Treuolchi, Cançani niti na Brolu (in Broylo maiori) (STKP, IV/36). Statuti so omejevali okolja, kamor je imela dostop živina. V mestu Koper ni smel nihče imeti svinj,17 razen zaprtih v staji ali hiši (STKP, I/46; IV/23). Nihče ni smel imeti koz brez dovoljenja podestata in ka-pitana. Če je to dovoljenje imel, pa koz ni smel poslati iz mesta, da bi se tam pasle in mulile. V mestu tudi mesarji niso smeli imeti koz za molžo mleka (STKP, IV/23), smeli pa so pasti male živali na Campo Marcio za potrebe mesnice (STKP, IV/7). Kurjač krušne peči je lahko imel tri tovorne živali za dostavo vej za peč (STKP, I/45). Kultivirane površine so nadzirali čuvaji. 1. avgusta so jih izbrali ključarji vrat (cauiderii portarum) skupaj s štirimi najbolj pristojnimi prebivalci iz vsake četrti. Plačevali so jih prebivalci soseske.18 Povzro-čitelji škode, ki so jih zalotili javni čuvaji vinogradov ali lastniki, so morali poravnati povzročeno škodo in plačati globo, ki je bila odvisna od višine škode in od časa, ko je do nje prišlo: ponoči je bila višja kot podnevi. Škoda na travnatih površinah je bila opredeljena posebej, prav tako tista v gozdovih. Če so bili kršitelji čuvaji, so plačali dvojno, enako, če niso našli krivca (STKP, IV/2). Kadar so na obdelanih tleh povzročile škodo živali in se krivec ni našel, so za škodo odgovarjali prebivalci sosednjih kmetijskih posesti (curia) in mlinov oz. tisti, ki je tedaj tam pasel živali, kakršne so povzročile škodo. Kdor je imel kme-tijsko posest zunaj koprskega distrikta, ni smel povzročati škode na obdelanih zemljiščih Koprčanov. Vzdrževanje volov v koprskem distriktu je bilo treba prijaviti pode-statovemu vodji pisarne (STKP, IV/4). Meščan ali prebivalec Kopra, ki je z osli, konji, mulami ali drugimi živalmi šel na svoje ali tuje obdelano zemljišče, je moral – razen v času trgatve – imeti živali privezane, da 17 Žival, ki je delala škodo, je bilo dovoljeno ubiti (STKP, I/46). 18 Za čuvaja vinogradov in gozdov ni smel biti izvoljen član Velikega sveta. 111 Statuti komuna koper ne bi mogle povzročati škode, sicer je moral plačati globo in poravnati škodo. Lastnik je bil – ob odrejeni poravnavi škode – oglobljen za po-samezno žival, ki je povzročila škodo (STKP, IV/5). Globa za vola ali kravo, ki sta razdejala obdelana zemljišča, je ob delavnikih znašala 30, ob praznikih in ponoči pa 40 soldov za žival. Za ovna, koštruna, skop-ljenega kozla, jarca, jagnje, se je plačalo 4 do 6 soldov za žival (STKP, IV/6). Domačinom in tujcem je bilo prepovedano pasti male živali na Campo Marcio, razen mesarjem, ki so tam pasli živali za zakol. Niti na Campo Marcio niti na drugem komunskem predelu ni bilo dovoljeno kositi trave in pripravljati sena (STKP, IV/7). Na koprskem podeželju je bil med 1. marcem in 1. oktobrom brez podestatovega dovoljenja prepovedan lov (STKP, IV/8). Od 1. aprila do vseh svetih (1. novembra) nihče ni smel hoditi po obde-lanih površinah zunaj mesta in tam povzročati škode (STKP, IV/9). Kmetje z druge strani Rižane med sv. Jurijem (23. aprila) in sv. Mihaelom (29. septembra) niso smeli z malimi ali velikimi živalmi preiti reke, da bi tam pasli, niti na travnike ali v gozdove niti na ob-delana ali neobdelana zemljišča koprskega distrikta (STKP, IV/11). Od 1. marca do vseh svetih (1. novembra) so bili vsi travniki pod zaporo (in banno): nihče neupravičen ni smel tam jemati trave ali kositi (STKP, IV/12). V koprskih vinogradih je bilo od aprila do sv. Mihaela (29. sep-tembra) prepovedano sekati ali obrezovati trte (STKP, IV/13). Ne domačin ne tujec ni smel odnašati ali dati odnašati tujega trtnega dračja iz vinogradov ali od drugod brez dovoljenja lastnika; kazen je glede na količino odnesenega znašala 3 do 5 liber (STKP, III/14). V tujem vinogradu brez soglasja lastnika vinograda ni smel nihče obrezovati ali nabirati stebel trt z namenom sajenja (STKP, IV/19). V novem letu brez soglasja gospodarja ni bilo dovoljeno odnašati stebel ali zelišč iz tujih vrtov (STKP, IV/16). V vednost tistim, ki bi želeli v koprskem zaledju vzdrževati koze, statuti podrobno opi-sujejo meje vinogradov koprskih meščanov, kamor koze niso sme-le. Omenjajo toponime, lokacije, vzpetine, poti, vodotoke, jarke, izvir, mlin, vinograde, vinogradniško krčevino, kostanje, s travo 112 Civitas iustinopolis v ogledalu koprskih statutov zaraslo površino (STKP, IV/24). Znotraj vinogradniškega območja koprskih meščanov je bilo kaznivo vzdrževati koze, kozam zunaj omenjenega območja pa je bilo treba preprečiti dostop do vinogra-dov. Kazen je doletela tudi tistega, ki je pasel koze in povzročil ško-do v tujih vinogradih ali poljih zunaj označenega vinogradniškega območja (STKP, IV/23). Statuti so namenjali skrb tudi varovanju oljk, kostanjev in sad-nega drevja. Kadarkoli v letu je bilo prepovedano tresti, nabirati ali klestiti tuje oljke ali kostanje (STKP, IV/15). Jabolka, ki so z vej drevesa visela nad zemljišče drugega, je smel lastnik zemljišča trgati, ni pa smel lesti po drevesu. Pripadlo mu je tudi sadje, ki je padlo na njegova tla. Lastnik drevesa pa ni smel na tuje zemljišče, da bi po-biral sadje svojega drevesa, ne z vej ne s tal (STKP, IV/18). Kdor je sekal tuje sadno drevo ali vejo, je moral plačati marko (8 liber) glo-be, sicer so ga prebičali ob sramotilnem stebru ali na tleh. Sekanje suhega ali zelenega sadnega drevja je bilo koprskim someščanom in tujcem dovoljeno le med praznikom sv. Mihaela (29. septembra) in vsemi svetimi (1. novembra) – torej v mesecu oktobru. Samó v tem času je podestat lahko dovolil ruvanje trt in drugega sadnega drevja v vinogradih, da bi se tam sejalo žito. Izruvano ali podrto drevo je bilo treba zvleči iz vinograda in ga pustiti tam, v mesto pa pripeljati v predpisanem času. Drevesa je bilo treba nadomestiti. Pač pa je smel podestat ob vsakem času dovoliti sečnjo kostanjev za pripravo oglja. Če je kdo želel prodati kostanjeva drevesa, je moral opraviti kupčijo vpričo podestata (STKP, IV/20). Mesto je smotrno izrabljalo svoje gozdne površine. Razdeljene so bile na šest delov, ki so bili drug za drugim eno leto na razpolago za sečnjo in izrabo, nato pa so bili pet let pod zaporo, da se je gozd obrasel in obnovil. Statuti navajajo, katero je bilo (1423) aktualno uporabno gozdno območje in katero bi mu sledilo v tej funkciji. V komunskem gozdu so smeli sekati le imetniki kmetijskih posesti (curia) in rižanski mlinarji. Gozdove je nadziralo osem čuvajev, ki jih je izbral podestat med koprskimi meščani. Vsaj dva sta morala biti prisotna vsak dan. Čuvaji in varuhi vinogradov niso smeli od 113 Statuti komuna koper kmetov, mlinarjev ali imetnikov kmetijske posesti ničesar sprejeti v dar ali za plačilo. Čuvaja je za kršitev doletela dvojna kazen (STKP, IV/21). Imetniki kmetijskih posesti in mlinarji so smeli avgusta v javnih gozdovih nabrati toliko listja, kot so ga potrebovali za jagnje-ta in male živali, še prej pa so morali podestata pod prisego seznaniti s količino svojih živali. Listje je bilo namenjeno njihovim živalim in ga niso smeli prodajati (STKP, IV/22). Iz statutarnih odlokov je razvidna skrb za prevoznost in varnost cestnih tras. Kdor je v času trgatve prišel v Koper na natovorjenem ali praznem vozu, ki so ga vlekli voli, je moral na mostu Trauolchi (Canzani) držati krmilo v rokah do kraja, kjer je želel voz raztovo-riti ali prodajati (STKP, I/47). Nad potmi so bdeli nadzorniki: tako nad notranjimi (STKP, III/25) kot zunanjimi potmi in vodotokoma Rižano in Badaševico ((?) Flumisellum): nadzornik je ugotavljal,19 kaj je treba popraviti, in določil, kdo naj to stori (STKP, III/23). Tujci ali Koprčani, ki so imeli posesti nad Flumisellom, so morali v enem mesecu na svojih posestvih odstraniti in pospraviti vejevje, les, robidovje in nesnago (STKP, III/24). Nepremičnine, poslovanje z njimi, razmerja zunaj mesta Lastništvo nepremičnin Nepremičnine v Kopru in njegovi okolici so v večjem delu pripadale koprski komuni in gospodom, ki so jim bile podeljene (diuisus). Odtujitev komunske posesti ni veljala brez dovoljenja podestata ali drugih gospodov (STKP, I/40). Mestni ključarji so smeli odtujiti zemljišče v mestni soseski le z dovoljenjem pode-stata (STKP, II/27). Kdor je brez odobrenja podestata posegel ali si prilastil komunsko ozemlje zunaj mesta: gozd, polje, travnik, in mu tega ni javil v 15 dneh, je moral plačati 25 liber globe. Če ni plačal, je prisvojeno izgubil in bil izgnan (STKP, I/39). 19 Podrobno so navedene cestne povezave in naselja, katerih prebivalci so odgovorni za vzdrževanje in popravilo poti. 114 Civitas iustinopolis v ogledalu koprskih statutov Komuna si je lastila tudi imetje prišleka, ki je umrl brez oporoke (STKP, II/14). Kdor je zunaj Kopra posegel v imetje pokojnika, ki je umrl brez testamenta, je moral v mesecu dni po prihodu v Koper zadevo pod prisego predstaviti podestatu in se odpovedati posesti, od katere si je komuna vzela delež. Imetje je bilo oklicano, da bi se javili upravičenci (STKP, II/15). Lastništvo tal se je prenašalo na nepremičnino na njih: Če je kdo gradil na tujih tleh, je zgrajeno po starem pravu pripadalo la-stniku tal. Če pa je nekdo želel zidati ali krčiti na lastnih tleh in so mu to prepovedali, je bil upravičen do odškodnine. Zunaj mesta brez dovoljenja oblasti ni bilo dovoljeno poseči na tuje zemljišče (STKP, II/19; II, 20). Statuti so prepovedovali krnjenje meje so-sedovega zemljišča (STKP, II/31). Majhne kose nekoristne posesti drugega je podestat po presoji dodelil tistemu, ki je imel bližnje dele (STKP, II/36). Vinogradom in poljem, ki niso imeli lastnega dostopa, so služnostno pot določili pristojni (STKP, II/32). Mesto je zagotavljalo stalnost lastništva in obdelave nepremič-nin na svojem ozemlju. Tisti, ki je nepremičnino brez ugovorov obdeloval deset let, jo je priposestvoval (STKP, II/21). Koprski meščan, ki je užival hišo, polje, vinograd ali drugo posest znot-raj ali zunaj koprskega območja 15 let brez sporov, ki bi jih pred mestnim načelnikom sprožil tujec iz Kopra ali od zunaj, je postal lastnik posesti (STKP, II/22). Lastnika kupljenega ali drugače pri-dobljene posesti je bilo po treh letih prepovedano nadlegovati za-radi dolgov prejšnjega lastnika (STKP, II/23). Poseganje v imetje zadolženega lastnika, ki ga je leto ali več posedoval nekdo drug, ni bilo dovoljeno (STKP, II/25). Lastništvo nad nepremičnino ali pravica do zakupnine ali dajat-ve od nje sta predstavljala vir dohodka. Zakupnino in priznavalni-no za nepremičnine je bilo treba redno poravnavati (STKP, II/35). Če je vinograd, od katerega se je izročala vinska dajatev curuscon-gium, ostal dve leti neokopan, je po starem običaju pripadel nazaj gospodarju, razen če je podestat odločil drugače. Soline so se v takem primeru vrnile lastnici – komuni (STKP, II/34). 115 Statuti komuna koper Glede zapuščin so statuti določali, da se imetje, dodeljeno v začasni užitek, ne sme odtujiti brez soglasja tistih, ki naj bi ga pozneje nasle-dili. Ti so bili tudi upravičeni do imetja, če prejemnik zanj ni skrbel (STKP, II/33). Cerkvenim osebam so se smele zapuščati nepremičnine le, če je cerkveni prejemnik skrbel za volilo kot dober družinski oče, sicer se je posestvo prodalo; četrtina izkupička je pripadla špitalu sv. Nazarija neposredno, tri četrtine pa je prejel sklad beneških posojil za omenjeni špital; vicedomini so sredstva iz njega po potrebi izročali špitalskim zastopnikom (STKP, II/81). Poslovanje z nepremičninami Statuti so podrobno določali pravila glede letne in večletne odda-je hiš, travnikov in plovil v zakup ali najem (STKP, II/94). Zakup ali najem posesti brez javnega zapisa ni veljal dlje kot leto dni (STKP, II/97). Imetja tistega, ki je imel hišo v najemu, ni bilo dovoljeno odstraniti, razen v soglasju in po dogovoru z lastnikom hiše (STKP, II/95). Če je lastnik želel prodati ali imeti zase v Kopru posestvo, ki je bila z javno listino oddana v najem dlje kot eno leto, je mo-ral dva meseca pred zaključenim rokom enega leta o tem obvestiti najemnika ali zakupnika, kar je opravil z notarskim zapisom pred vicedominom in najemnikom (STKP, II/96). Prodaje ali odtujitve imetja, ki niso bile dokazljive z javnim dokumentom, niso bile veljavne (STKP, II/38). Odtujitev ne-premičnine je veljala, če je bila opravljena pisno in predložena podestatu v preverbo in vicedominsko potrditev (STKP, II/42). Zunaj Kopra je bilo treba pred prodajo, zastavo, oddajo v na-jem, zamenjavo ali odtujitvijo v perticah20 izmeriti obseg vinog-rada, polja, zemljišča ali druge posesti.21 Odtujitve je bilo treba v 15-dnevnem roku razglasiti s stopnic zvonika (scalae campanil-lis), da so lahko sorodniki uveljavljali predkupno pravico (STKP, II/39, 42). O prodaji ali odtujitvi svojega imetja je moral biti 20 208 cm (prim. Herkov, 1971, 99–100). 21 Najprej so izmerili obe stranici, nato zgornjo in spodnjo stran (STKP, II/40). V splošni darovnici ni bilo treba navajati meje in izmere posesti (STKP, II/41). 116 Civitas iustinopolis v ogledalu koprskih statutov lastnik seznanjen, sicer ni bila veljavna (STKP, II/26). Posest, od katere se je plačevala zakupnina, priznavalnina ali dajatev, se je smela prodati le skupaj z obveznostmi (STKP, II/28). Nihče ni smel po oklicih ali na dražbi na javnem trgu kupiti posesti ali ko-munskih davkov v tujem imenu, razen če se je pred podestatom izkazal kot avtentičen zastopnik (STKP, II/48). Nepremičninske pravde Prav(d)na vprašanja v zvezi z nepremičninami so se urejala jav-no: komunski klicar jih je razglasil pri stopnišču zvonika (ad gra-dum campanillis) (STKP, II/1). Ob zamenjavi oblasti so se nere-šena vprašanja glede premičnin in nepremičnin nadaljevala pod novo oblastjo (STKP, II/4). V izogib sporom so statuti predpisali navodila o delitvi skupne posesti, pri kateri je sodeloval mestni načelnik (STKP, II/30). Ob pravdnih postopkih glede nepremičnin in premičnin sta za zaslišanje prič obe stranki posredovali podestatu pisna vprašanja (STKP, II/6). Priča si je morala posest ogledati na terenu, kar je plačal tožnik. Če je priča goljufala, jo je doletela kazen v višini 60 liber; k temu je bila razglašena za neverodostojno (STKP, II/7). Tistega, ki se je skušal izmuzniti pričanju, je dal podestat prisilno privesti (STKP, II/8). Če poklicani ni prišel pred sodišče, je pla-čal globo, ki se je višala iz poziva v poziv (STKP, II/60). Kdor je poklical pričo, ji je plačal dnevnico za stroške. To je nadoknadil tisti, ki je pravdo izgubil (STKP, II/9). Če tisti, ki je zanikal, ni mogel dokazati, da ni kriv ali dolžan, se je upošteval dokaz tožni-ka (STKP, II/10). Če je kdo, ki ni imel listine, nekoga tožil in je toženi dolg zanikal, dolg pa je bil dokazan, je moral toženi plačati dvojno vsoto (pol komuni). Pričanje o posojilu nad 50 liber je ve-ljalo le ob predložitvi javnega zapisa. Postopek je moral biti spro-žen v roku treh let od sklenitve posla. Pričevanje proti pokojnim Koprčanom ni veljalo, proti tujcem pa je bilo v rokah podestata in kapitana (STKP, II/12, 8). 117 Statuti komuna koper Neporavnana dolžniško-upniška razmerja so imela za posledico zaseg ali poseg v posest zadolženega imetnika (intromissio). Naz-nanil ga je klicar s komunskih stopnic in pozval dolžnika naj se javi in poravna z upnikom. Zaseg je bil dovoljen, če se dolžnik ni javil (STKP, II/45). Pred njegovo izvedbo je moral upnik pred podestatom priseči, koliko po zadolžnicah znaša njegova terjatev (STKP, II/47). Če je nekdo želel poseči v imetje dolžnika, ki je bil odsoten, je dal tega podestat poklicati ali drugače obvestiti. Ko je prišel, je tožnik dobil pravico do posega v zadržano imetje. Če je bil dolžnik obveščen in ni prišel, je postopek tekel po običajni poti (STKP, IV/38). Dolžnika, ki se je izmikal in ga klicar med delavnikom ni našel v mestu ali na njegovem domu, je bilo dovo-ljeno pridržati ob prazniku, ko je prišel v Koper (STKP, II/63). Pri ugoditvi zahtevam upnikov je veljalo zaporedje zahtevkov (STKP, II/62). Če je nekdo (v oporoki) zaupal imetje zastopniku (komi-sarju) in ga je ta odtujil zase, je moral iz lastnega imetja izplačati upnike pokojnega in tiste, ki so upravičeno terjali volila iz pokoj-nikove zapuščine (STKP, II/11). Razmerja na podeželju Statuti so spremenili staro prakso razpolaganja z nepremični-nami, ki je bila v navadi na koprskem podeželju, ki je pripadalo komuni ali bilo dodeljeno gospodom (diuisus ). Poslej ni smel nihče prodajati in obvezovati vinogradov, polj ali posesti neko-ga drugega brez soglasja njihovega gospoda. Ukinjen je bil stari slovanski običaj in tisti, ki je zapustil vas in prešel pod oblast drugega gospoda, poslej ni smel obdržati ničesar od nepremič-nin, ampak so ostale prejšnjemu gospodu (STKP, IV/25). Kmet (Sclauus uel rusticus utriusque sexus) ni smel prodati, dati ali ka-korkoli odtujiti nepremičnine razen sovaščanom oz. je ni smel kupiti ali si je prilastiti. 6. avgusta 1318 je Veliki svet sklenil, da sme kmet prodati nepremičnino samo sovaščanom – kmetom 118 Civitas iustinopolis v ogledalu koprskih statutov svojega gospoda. Besedilo je bilo 11. aprila 132522 dopolnje-no: Slovan ali kmet nepremičnine ni smel prodati, dati ali ka-korkoli odtujiti, niti je ni smel zastaviti ali kakorkoli obvezati (STKP, IV/26). Kdor ni bil iz koprskih vasi, ni smel naslediti po koprskih kmetih in kmetje mu niso smeli zapuščati v testa-mentih, razen če je dal ali ponudil koprski komuni ali gospodu vasí zagotovilo, da bo pet let ostal v vasi, kjer je živel prejšnji kmet, in bo enako služil in odgovarjal gospodu. Če se tega ne bi držal, bi se imetje vrnilo kmetovim sorodnikom iz iste vasi, pri čemer je bilo treba upoštevati ženitovanjsko pravo v vasi (STKP, IV/35). Zunaj vasi, kjer je prebival, ni smel kmet nikomur odgovarjati glede posesti v vasi, ne da bi – če je šlo za komunskega kmeta – obvestil podestata oz. ne da bi obvestil gospodarja, kadar je šlo za kmeta, ki je pripadal gospodarju, ki mu je bila vas dodeljena (STKP, IV/27). Kmet se ni smel z listino ali brez obvezati kaš-telanu ali komu drugemu, ki je živel zunaj koprskega ozemlja (STKP, IV/32). Ni smel izročiti svojih živali v živinorejsko soci-do (Mihelič, 2015b), varstvo ali pašo prebivalcu zunaj distrikta (STKP, IV/33). Gospodarji komunskih vasi so prisegli, da bodo pošteno skr-beli zanje. Na obhod po njih so smeli petkrat letno in peljati s seboj šest konj. Prejeti so smeli do 16 soldov za kastrata, 4 dena-riče za pogačo in 18 denaričev za kokoš. Vaščani so gospodarju dolgovali pet služnosti letno: za sv. Marijo avgusta, za mihae-lovo, za martinovo, za božič in za post (carnispriuium) (STKP, IV/28). Gastald in sodnik vasi ni smel dovoliti kmetu, ki bi hotel zapustiti koprsko vas s svojimi stvarmi, da te odnese ali da od-nesti iz vasi, če vaščan ni prej dal gospodu, kar mu je po pravu dolgoval, ali se glede tega z njim sporazumel (STKP, IV/30). Če je kdo sprejel jamstvo od svojega kmeta, ki je nato pobegnil ali storil drugo kaznivo dejanje, se je obsodbi zadostilo iz njegovega imetja (STKP, IV/29). 22 Sklep in dopolnilo sta starejša od letnice potrditve tukaj obravnavanih statutov. 119 Statuti komuna koper Kmetje in prebivalci vasi koprske komune in drugi kmetje, ki so služili in bili podložni koprskemu gospostvu, so morali me-ščanom in prebivalcem Kopra o premičninah in nepremičninah odgovarjati v Kopru po svojem običaju pred gastaldi in sodniki vasi. Pritožbena instanca je bil koprski podestat (STKP, IV/31). Med biriči (baroerus), ki so prišli izvajat zapovedi na koprsko po-deželje, in kmeti, je prihajalo do sporov. Biriči so imeli poveljnika (commestabilis). Statuti so določili plačilo biričev, poslanih v vasi; slednje so tudi poimensko navedli (STKP, IV/41). Prehranska dejavnost Skrb, s katero se je soočalo vsako srednjeveško mesto, je bila, kako mestu zagotoviti potrebno prehrano. Zato so se mestni sta-tuti – tudi koprski – intenzivno ukvarjali s poslovanjem, poveza-nim s prehrano. Pod budnim nadzorom so morali skrbno in poš-teno opravljati svojo dejavnost tako mlinarji v mlinih, torkljarji v torkljah, peki v krušnih pečeh, mesarji v mesnici, krčmarji v gostilnah, ribiči v ribarnici, solinarji v solinah in številni pro-dajalci živil na mestnem trgu. Podrobna so zlasti navodila glede mesarjev. Glavni mlini, v katerih se je mlelo koprsko žito, so stali ob Ri-žani. Mleli so ob delavnikih do sončnega zahoda v soboto (STKP, I/7). Ob nedeljah in praznikih: božič (25. decembra), sv. trije kralji (6. januarja), velika noč, Kristusov vnebohod, binkošti, ob Marijinih praznikih, ob praznikih apostolov in Janeza Krstnika (24. junija) (STKP, I/8) so mlini mirovali. Mlinarji in mlinarice ter krčmar, ki so delovali ob Rižani, so morali prodajati in izročati žito in moko koprskim meščanom in prebivalcem in ne tujcem (STKP, I/6). Imeti so morali ustrezne mere: pripadali sta jim 2 scati23 moke ali 4 soldi24 mlinarine za vsak zmleti star žita oz. so-razmerno manj. Mere so bile zakovane in zapečatene (STKP, I/4). 23 3 scate so bile enake 1 bacharium. 24 1 scata moke je torej stala 2 solda, 1 bacharium moke pa 6 soldov. 120 Civitas iustinopolis v ogledalu koprskih statutov Od mlina, zgrajenega na Koprskem, so komuni pripadle 3 libre in toliko mlinarine kot od nekdaj (STKP, I/9). K popravljanju mlina ob jezu ali drugje je bilo treba pritegniti vse, ki so imeli delež v mlinu, da je vsak prispeval svoj del. Enako je veljalo za jarke in nasipe družabnikov solin in drugih posesti (STKP, II/98). Leta 130125 je bil sprejet odlok, da morajo mojstri torkljarji in hlapci v torkljah oljke vsakega lastnika, ki jih pripelje v torkljo, hraniti ločeno. Po potrebi so jih oprali. Potem so jih zmleli ali dali zmleti, zmlete naložili v vreče in jih obdelali. Postopoma so masi z zapečatenim vrčem (situla), v velikosti četrtine urne26 do-dali vsaj deset posod (zonta) dobre vroče vode za vsako mezeno27 oljk. Torkljarji in hlapci so prejeli en sold za vsako meceno oljk za hrano, pijačo in drva, za delo pa 7 liber28 čistega olja za vsak centenarij (100 liber ) oz. sorazmerno. Tropine so ostale tistemu, čigar so bile oljke. Mere torkljarjev so morale biti pravilne in za-pečatene s strani justiciarjev. Ti in nadzorniki poti so vsaj enkrat dnevno nadzirali delo torkljarjev (STKP, III/50). Imetniki peči v Kopru so morali imeti peči dobro pripravljene, da so lahko obratovale vsak dan in niso nikogar ovirale; kazen za kršitev je znašala 10 liber, ki jih ni bilo mogoče poravnati z enim kruhom na dvajset pečenih in prepovedjo peke za nadaljnjih pet let. Odločitev o kazni se je sprejela v hiši patronov, kjer so peki pekli kruh. Vsak kurjač peči je smel imeti tri tovorne živali za dostavo vej za potrebe peči (STKP, I/45). Vsak pek in pekovka je moral pèči kruh po teži, ki jo je določil podestat in kapitan. Neustrezen kruh so dobili zaporniki ali reveži špitala sv. Nazarija (STKP, III/43). Uteží pekov so vsak teden nad-zirali justiciarji. Nobeden od njih ni smel sklepati družabništva s peki (STKP, III/27). Mesarji so morali imeti svoje mize znotraj stebrišča mesnice; zunaj njega živali niso smeli odirati, jim odstranjevati dlak ali jih 25 Odlok je starejši od letnice potrditve tukaj obravnavanih statutov. 26 Urna je merila 64,7 litra (prim. Mihelič, 1989, 25). 27 Mezena je merila 3 quarte po četrt stara (po 83,3 litra), torej 62,5 litra (prim. Darovec, 1994, 287–291). 28 Oljna libra je merila 0,52 litra (prim. Mihelič, 1989, 25). 121 Statuti komuna koper razkosavati (STKP, III/37). V komunski mesnici, razen znotraj ka-mnitih stebrov sredi mesnice proti zidu in proti vzhodu ali zunaj mesnice, niso smeli hraniti, prodajati ali dati prodajati mesa jarca, kozla in koze. Mesar ni smel napihniti (sconflare) mesa, ki ga je prodajal, nog in stegen ni smel prodajati skupaj z mesom na težo (STKP, III/36). Mesa ene vrste ni smel prodajati za meso druge, npr. kozla za skopljenca, ovna za koštruna (STKP, III/38). Ni smel hkrati prodajati dveh vrst mesa, ampak postopoma od boljšega do slabših vrst (STKP, III/39). Mesa živali, ki je umrla zunaj mesnice, ni smel prodajati (STKP, III/40). Meso od zaklane živali je moral prodati vsakomur in nikomur odreči, dokler je trajala zaloga. Mesa ni smel polagati na deske in hraniti v mesnici, razen na določenem mestu (STKP, III/41). Mesar in nihče drug ni smel v mesnico pri-nesti nesnage ali tam povzročiti onesnaženja (STKP, III/42). Eden od mestnih uslužbencev justiciarjev je moral nadzirati mesarje vedno, ko so prodajali meso. V mesnici je na dodeljenem mestu s tehtnico in cadelepum tehtal in preverjal kupljeno meso. Prisoten je bil od jutra do terciae (do devetih) in od nonae (od petnajstih) do večerne maše (ad uesperas). Justiciarji niso smeli imeti družab-ništva z mesarji, niti niso smeli v službenem času z mesarji piti in jesti. Mesa niso smeli kupiti niti za koga drugega (STKP, III/27) ali sprejeti od mesarjev kakega darila (STKP, III/28). Mesar koz za molžo mleka ni smel imeti v mestu (STKP, IV/23), kot omenjeno pa so na Campo Marcio koprski mesarji lahko pasli male živali za zakol (STKP, IV/7). Krčmar ni smel v gostilni prodajati na kredit kupljenega vina, dok-ler zanj ni plačal (STKP, II/61). Obratovanje gostiln je bilo pod nad-zorom. Ponoči, ko je utihnil večerni zvon, ni smel nihče biti v gostilni ali vstopiti vanjo ali imeti gostilne odprte in dajati piti koprskim meščanom, razen tujcem, ki so tam prenočevali (STKP, III/29). Nih-če ni smel prirejati kockanja oz. doma ali v krčmi dovoliti kockanja pod kaznijo 3 liber vsakič. Toliko je dolgoval, kdor je igral: meščan, tujec, plačan konjenik ali pešec. Oglobljeni so bili tudi gostitelji in opazovalci igre, ki kršitve niso prijavili (STKP, I/41). 122 Civitas iustinopolis v ogledalu koprskih statutov Krčmar ni smel sprejeti Sl. 54: Seznam odlokov o mesarjih, pekaricah in zastave od sužnja ali plača- ribičih (STKP, III; ASVe, AC). nega delavca (STKP, I/13). Krčmar, ki je bival ob Ri- žani, je moral prodajati in izročati žito in moko samo domačinom in ne tujcem (STKP, I/6). Mere v gostil- nah so vsaj enkrat tedensko nadzirali justiciarji, ki niso smeli sklepati družabništva s krčmarji (STKP, III/27). Omejena je bila tudi do- mača proizvodnja vina. V Kopru ali njegovem distrik- tu ni smel nihče kuhati ali dati kuhati vina, razen za pripravo mustarde za lastno uporabo in ne za prodajo. Nihče tudi ni smel vinu dodajati medú, da bi bilo slajše, niti kakega drugega zvarka (STKP, IV/34). Ribe so bile pomembne za prehrano mesta. Noben ribič ni smel odnesti ujetih rib drugam na prodaj, razen v Koper. Domači in tuji ribič, ki je pripeljal v Koper prodat ribe, je moral takoj, ko je prišel na breg, vse ribe dostaviti v ribarnico in ne drugam. Če rib tega dne ni mogel prodati, je moral preostalim ribam odrezati rep, kot znak, da niso sveže. Ribič ali ribička ni smel imeti v komunski ribar-nici usmrajenih rib. Ribiči so morali prodajati ribe stojé (STKP, III/44) in v ribarnici niso smeli stati na pokritem mestu (STKP, III/46, 47). Noben ribič ni smel nikomur prodati rib za preprodajo (STKP, III/45). 123 Statuti komuna koper Koprski solinarji niso smeli iti delat drugam kot v koprske soline, sicer so bili oglobljeni in pet let niso smeli delati v koprskih solinah, kar pa ni veljalo za Benečane (STKP, I/24). Od sončnega zahoda do vzhoda ni smel nihče hoditi po svojih ali tujih solinah, razen v času trgatve, ko je bilo to dovoljeno, a je bilo treba najaviti oblasti (STKP, I/25). Solinarji so smeli na delo v soline od srede aprila (STKP, I/26). Solí v solinah niso smeli pobirati, če tega niso prej naznanili lastnikom solin in dacarjem (STKP, I/27). Trgovsko poslovanje Statuti so urejali tudi trgovanje. Blago se je smelo prodajati le na mestnih trgih (platea comunis). Ne domačin ne tujec ni smel kupiti žita, moke ali drugih živil, niti železa, lesa, slanega sira, slanega svinjskega mesa, niti drugega blaga za preprodajo, razen na koprskih trgih štiri ure po tem, ko je bilo blago od zunaj dostavljeno na trg. Če pa je kdo kupil blago za preprodajo, je moral na dan, ko je blago kupil, tega po isti ceni, kot jo je zanj plačal sam, prodati vsakemu domačinu za domačo potrebo, pozneje pa ne več. To pa ni veljalo za tovornike (musselati) in druge trgovce, ki so prodajali na težo z vago ali po komunski teži; ti so smeli prodajati takoj, ko so prišli, in tudi trgovci so lahko od njih takoj kupili in niso čakali, da bi pretekle štiri ure (STKP, I/34). Kokoši, kopuni, piščanci, fazani, jerebice, zajci, kozlički, jagnjeta, jajca, sir, skuta, mleko, sadje, pripeljani od zunaj, se niso smeli kupiti za preprodajo, razen po 9. uri. Če pa je omenjeno prišlo na trg po 9. uri, je moralo ostati na trgu dve uri, da so lahko meščani blago kupili za domače potrebe. Za lastne potrebe so meščani smeli kupovati ob katerikoli uri (STKP, I/35). Prodajno blago je bilo prepovedano ponarejati (STKP, III/30). Mleko je bilo treba prodajati čisto, brez dodatka vode (STKP, I/30). Žito, vino, sol ali olje se je smelo kupovati le v času rednega po-biranja letine: žito od praznika sv. Petra (29. junija), sol od 1. maja, vino od sv. Marije (15. avgusta) naprej, olje od praznika sv. Luka (18. oktobra) naprej (STKP, III/21). 124 Civitas iustinopolis v ogledalu koprskih statutov Domača ponudba in pomanjkanje sta razvidna iz odlokov, ki so prepovedovali uvoz določenega tujega in izvoz nekaterega domačega blaga. Domačinom in tujcem je bilo prepovedano dostavljati v Ko-per tuje vino ali grozdje za pridelavo vina, razen lastnega grozdja iz lastnega vinograda. Kdor je imel vinograd na tujem, je moral trga-tev najaviti in podestatov vodja pisarne mu je izdal potrdilo (STKP, I/31). Nihče ni smel brez dovoljenja podestata od sv. Petra (29. ju-nija) do sv. Marije (15. avgusta) pripeljati v mesto svojega ali tujega grozdja (STKP, IV/17). Kdor je prodajal na trgu grozdje ali drugo sadje in ni pokazal, od kod izvira, je plačal globo (STKP, IV/10). Brez dovoljenja podestata je bilo domačinom in tujcem prepo-vedano po kopnem in morju tovoriti žito ali živila iz mesta, razen v Benetke. Kršitelj je izgubil tudi tovorno žival in plovilo. Kmet brez dovoljenja gospodarja ni smel nositi iz koprskega distrikta lesa, sena ali živil (STKP, I/33). Tovorjenje tovrstnega blaga je bilo treba javiti podestatu (STKP, I/32). Podestat je imel pomembno vlogo tudi pri sejmu, ki je bil vsako leto ob sv. Mariji avgusta ob ustju Rižane (STKP, III/51). Trgovci in drugi so morali meriti in tehtati robo z ustreznimi me-rami (STKP, III/31). Zaradi goljufij trgovec ni smel imeti drugih olj-nih mer, razen libre, pol libre in četrtinke libre iz stekla, s pečatom sv. Marka (STKP, III/32). Blago so morali prodajati na težo, podobno kot v Benetkah (STKP, III/33). Imeti so morali prave mere. Meçena, quarta in bacharium za merjenje žita in sočivja so morali imeti pečat justiciarjev in biti preverjeni po komunskem vzorcu; braçolaria so bili usklajeni s komunskimi merami in so imeli pečat justiciarjev, za barvne tkanine in barhant pa so bili prilagojeni beneškim. Meri za tkanine brazolarium maior in brazolarium Venetum sta bili označeni na zvoniku (STKP, III/35). Pšenica, žito in sočivje so se merili s ka-mnitimi merami na trgu. Trgovci, ki so prodajali žito ali sočivje na debelo s kovanimi meçenami, so – razen tovornikov ali drugih tujcev, ki so pripeljali v Koper žito ali moko – prodajali po komunskih me-rah: 40 liber za quarto29 žita ali moke (STKP, III/34). 29 Libra je merila 0,52 litra, kvarta (četrt stara) pa 20,8 litra. 125 Statuti komuna koper Mere in uteži trgovcev, pekov, krčmarjev in podobnih pokli-cev so vsaj enkrat na teden nadzirali trije justiciarji. Niso smeli biti družabniki mesarjev, pekov, in krčmarjev, se v službenem času družiti z mesarji ali od njih kupovati mesa (STKP, III/27). Od me-sarjev ali drugih oseb, s katerimi so imeli služben posel, niso smeli sprejemati daril (STKP, III/28). Nadzornik vinskih mer ni smel biti nekdo, ki je trgoval z vinom, oljem, soljo ali je bil družabnik oseb, ki so to počele (STKP, III/26). Družinska razmerja, fraterna societas Sobivanje v družini Statuti so posegali tudi v družinsko življenje Koprčanov. Ti so vzdrževali sorodstvene vezi tudi zunaj ožje družine, kar je prihajalo do izraza ob ravnanju z imetjem v zakonu in pri dedovanju sorodni-kov po očetovi ali materini strani. Otroci, ki so se rodili v zakonu, so morali do polnoletnosti ubo-gati starše, če so osiroteli pa varuhe, ki so bili zanje odgovorni. Če je mladoletni sin koga užalil, je zanj dal zadoščenje starš ali pa se je zavezal, da sinu ne bo izročil pripadajočega imetja, dokler ne bo iz njega nudil odškodnine komuni in prizadetemu. Mladoletni sin brez imetja ni smel dajati zastave ali jamstva (STKP, II/44). Pač pa so morali mladoletniki, katerih skrbniki so bili ostareli in ne-bogljeni, sami odgovarjati pred sodiščem in ravnati tako v lastnem kot v imenu skrbnikov; s tem dejanjem so dosegli legalno starost (STKP, II/43). V primeru družinskih sporov med očetom in sinom ali hčerko in med materjo, sinom in hčerko in obratno, med bratom in bratom, bratom in sestro, sestro in sestro, je bilo treba obvestiti koprskega podestata in kapitana, ki je po nasvetu svojih sodnikov prisilil sprte strani, da so rešitev spora zaupale razsodnikoma, katerih odločitev je bila dokončna. Če nista bila složna, jima je podestat v pomoč pri razsoji imenoval še tri dobre može (STKP, III/13). 126 Civitas iustinopolis v ogledalu koprskih statutov Zakonsko zvezo je bilo treba skleniti v prisotnosti in s soglas-jem sorodnikov obeh partnerjev. Dekle ali žena pod varuštvom ali oblastjo očeta, matere, brata ali varuha, ki bi se brez njunega ali njegovega dovoljenja poročila ali spolno občevala, preden ji je bilo dodeljeno imetje, bi izgubila premoženje, ki bi ga sicer pre-jela. Pripadlo bi komuni in dekletovim bližnjim sorodnikom, če pa bi bil njen varuh nekdo drug, bi bil namesto sorodnikov pre-jemnik špital sv. Nazarija. Če pa bi ji starša, brat ali bližnji so-rodnik – varuh preprečevali poroko še po doseženem petnajstem letu, bi ji jo lahko dovolil podestat po posvetu z dvema ali tremi njenimi sorodniki (STKP, I/19). Kdor je sklenil poroko na skri-vaj s skrivnimi pričami, je moral plačati globo v višini 200, priče pa 50 liber komuni. Mladoporočenka je za kazen izgubila premo-ženje, ki bi ji sicer pripadlo od staršev in sorodnikov: polovico bi ga zasegla komuna, polovico sorodniki (STKP, I/20). Dekle očitno ni razpolagalo z lastnimi sredstvi. Po poroki je izpod oče-tovega prešlo pod okrilje moža, ki je posloval in pravno nastopal v svojem in njenem imenu. Bratska družba zakoncev v Kopru … V Istri je bil uveljavljen način sklepanja zakonske zveze kot fraterna compania ali fraterna societas, bratska družba. Tudi obi-čajna poroka v Kopru je bila sklenjena »kot brat in sestra« (Mar-getić, 1970; 1993) za razliko od »poroke Slovanov«, ki se je skle-pala po starih običajih na vasi (STKP, II/68), možen pa je bil tudi zakon po beneškem običaju. Premoženje zakoncev je – v in-teresu njunega sorodstva – ostajalo razvidno: z ženo mož ni smel menjavati imetja ali njenega prodajati. Zadolžnica med možem in ženo ni bila veljavna razen z razpolaganjem v oporoki (STKP, II/73). Mož in žena med seboj nista smela deliti ali si dodeljevati imetja, razen ob cerkveni ločitvi. V takem primeru je vse premo-ženje zadržal mož, dokler se žena ne bi vrnila domov, dolžan ji je bil nuditi le dovolj za preživetje (STKP, I/21). 127 Statuti komuna koper Čeprav je bil mož gla- va družine, v primeru za- kona »kot brat in sestra« ni smel na sodišču odgo- varjati glede nepremičnin brez ženinega pooblastila (STKP, II/2). Če je bil zakon sklenjen po bene- škem običaju in je mož prodal premoženje iz že- nine neocenjene dote, pa je smela žena zahtevati odškodnino iz njegove- ga imetja (STKP, II/74). Žena se brez moževega soglasja ni smela zadolži- ti (STKP, II/3). Ni smela prodajati imetja brez nje- govega dovoljenja, proda- jati so smele le branjev- ke, krčmarice in pekovke (STKP, II/75). Glede dolgov zakon- cev so statuti odrejali, da mora dolg, ki je nastal pred sklenitvijo ženitne pogodbe, dolžni par- tner poravnati iz svojega imetja. V primeru nje- Sl. 55: Odlok o poroki »kot brat in sestra« gove smrti pa se je dolg (STKP, II/68, ASVe). poravnal iz skupnega, v zakonu pridobljenega premoženja (STKP, II/69). Če sta bila skupaj zadolžena mož in žena, je za ves dolg odgovarjal mož: brez ženinega dovoljenja je 128 Civitas iustinopolis v ogledalu koprskih statutov za zadovoljitev upnika smel dati na dražbo skupno imetje (STKP, II/86). Ob skupni zadolžitvi je lahko upnik dobil poplačilo od kateregakoli od zakoncev, mož pa je prosto odločil, kaj odpro-dati na dražbi. Če pa se je zadolžil mož brez ženinega soglasja, ona za dolg ni odgovarjala (STKP, II/70). Ne glede na to, ali sta bila v zadolžnici zadolžena skupaj ali ločeno, so javno poklicali k poravnavi moža. Če se ni javil, je smel upnik za poravnavo dolga poseči v skupno premoženje zakoncev, če pa tega ni bilo, je lahko zahteval poravnavo bodisi iz moževega bodisi iz ženinega imetja. Žena pa brez moževega pooblastila ali prisotnosti ni smela odgo-varjati upniku za dolg (STKP, II/47). Ob moževi smrti se je vdova lahko odločila, da bo zadrža-la imetje, ki ga je prinesla v zakon in se odpovedala tako deležu dolgov kot premoženju, nastalima v zakonu. Premoženje, ki ga je pridobil mož, je tako ostalo moževo in njegovih dedičev vključno z volili, žena pa je obdržala imetje, ki ji je pripadlo kot volilo ali nasledstvo (STKP, II/71). Če se je ob smrti partnerja vdova ali v njenem imenu njeni dediči odpovedala dolgovom in premoženju iz zakona in se odločila za prvotno imetje, ki sta ga posedovala ob sklenitvi zakonske zveze, so se kot tako štele premičnine, ki sta jih zakonca imela ob smrti enega od njiju; če pa je bilo premično imetje ocenjeno v ženitni pogodbi, se je upoštevala ocena iz po-godbe (STKP, II/72). Vdovec ali vdova je za eno leto obdržal pos-teljo z blazino, odejo in rjuhami, pri čemer pa je bilo treba najprej poravnati dolgove umrlega (STKP, II/56). … in v Piranu Ob bok koprskemu načinu sklepanja zakona in razpolaganju s premoženjem, kot ju prikazujejo statuti, predstavimo še določila statutov sosednjega Pirana in tamkajšnjo dokumentirano prakso (Mihelič, 1978). V piranskem arhivskem gradivu je fraterna com-pania ali fraterna societas večkrat konkretno omenjena ob dotalni pogodbi, ko mož ženi obljubi esse cum ea frater et soror de bonis 129 Statuti komuna koper quod ipse habet (»biti z njo brat in sestra z imetjem, ki ga sam pose-duje« (NK 6, št. 545, št. 589). Taka družba je povezovala zakonca v skupni in enaki lastniški pravici tako do vsega imetja (vsakemu od obeh je pripadala polovica), ki sta ga imela ob sklenitvi zakon-ske zveze, kot tudi do tistega, ki sta ga pridobila v času skupnega življenja.30 Čeprav je bilo imetje skupno, pa je vsakemu od zakon-cev v njem pripadal določen del. V srednjeveški družbi je bila dota pogoj za sklepanje zakona; zdi pa se, da v Piranu to v izjemnih primerih ni bilo nujno (NK 2, št. 632). V Piranu ni bil redek pojav, da v zakon doto prinese tudi ženin. Dotiranje ženinov je bilo ukinjeno 1532 (Pahor & Šumrada, 1987, 488–490). Sicer pa je bil po uveljavljenem pe-descalu ženin dolžan kupiti nevesti oblačilo v vrednosti, določeni s pogodbo, žena pa je v zakon prinesla hišno opremo infradomus (postelja, pernata blazina, pernica, odeja, dve rjuhi, klop, sod, vinska kad, kotel, veriga, ponev; prim. Pahor & Šumrada, 1987, 490–491). Glede razpolaganja s premoženjem v zakonu piranski statuti ne vsebujejo kakega odlomka o razpolaganju moža z ženi-no doto, niti niso prepovedovali, da bi žena brez dovoljenja moža razpolagala z lastno doto. Po statutarnih določbah glede upravljanja imetja s strani obeh zakoncev mož ni bil neodvisen. Če se je zadolžil brez soglasja žene in ne da bi ona položila roko na listino, je moral po določilu sta-tutov poravnati dolg iz lastnega premoženja (STPI, 1307, V/18). Žena možu v zakonu ni bila podrejena, ampak je ohranila pre-cejšnjo samostojnost glede soupravljanja premoženja, ki sta ga po-sedovala z možem. To kažejo primeri, ko je žena jamčila za moža (NK 2, št. 92; VK 6, f. 126v–127, 1336. 29. 9.), ko je možu dala dovoljenje za prodajo dela premoženja, da bi se iz izkupička plačali njegovi dolgovi; mož ji je bil v takih primerih dolžan nadoknadi-ti škodo s tem, da ji je v zameno dal del svojega imetja (VK 2, f. 208, 1329, 21. 1.). Zapis iz 22. februarja 1338 navaja, da je žena 30 Sam termin fraterna societas, ki predstavlja odnos zakoncev do skupnega premoženja z nazivi »brat«, »sestra«, pa omogoča sklepanje na enake lastniške pravice bratov in sestra do skupnega premoženja. 130 Civitas iustinopolis v ogledalu koprskih statutov zahtevala in dobila odškodnino za dva vinograda, ki sta do polo-vice pripadala njej virtute matrimonii initi ad usu Provincie Istrie, que appellatur frater et soror (VK 7, f. 187). Primeri, ko je bil mož dolžan povrniti ženi vrednost polovice dolga (NK 6, št. 300; VK 2, f. 214, 1329. 27. 1.) ali pa je bila žena dolžna povrniti možu vred-nost polovice dolga (VK 6, f. 194–194v, 1337. 24. 1.), pomenijo, da je bila zadolžitev sklenjena v imenu obeh zakoncev, pri čemer je bil v prvem slučaju dolg vrnjen iz ženine, v drugem pa iz moževe imovine. Za partnersko razmerje zakoncev do premoženja je zani-miv tudi primer družbe z živino (socida; Mihelič, 2015), ki sta jo zakonca sklenila skupaj, dobiček pa naj bi se delil mednju na po-lovico (VK 2a, f. 33, 1330. 10. 6.). Ženino poslovno samostojnost kaže primer, ko si je mož izposojal in se zadolžil pri lastni ženi (VK 8, f. 39v, 1338. 16. 6.), kakor tudi tisti, ko je žena na dražbi kupila možev vinograd (VK 2a, f. 19, 1330. 29. 4.). Žena pa se ni smela zadolževati brez soglasja podestata (STPI, 1307. V/19). Statut iz leta 1307 je zahteval poleg tega še soglasje dveh ali treh ženinih so-rodnikov (STPI, 1307, V/19), kar pa je statut iz leta 1332 opustil (STPI, 1332. V/19). Po zapisu iz 15. januarja 1331 je žena s so-glasjem sorodnikov prodala vinograd za izplačilo moževih dolgov, za povračilo pa dobila pravico, da si to vsoto nadoknadi iz njunega skupnega imetja (VK 2a, f. 94). Ta določila so skušala zaščititi že-nino premoženje pred možem, hkrati pa so ženo tudi omejevala v samostojnem nastopanju v poslovnem življenju. Statuti so skušali zaščititi ženo in njeno premoženje pred može-vim »vplivom« tudi pri pisanju testamenta. Ženin testament, če je bil napisan v času življenja moža, je bil veljaven le, če je bil zapisan pred enim od njenih najbližjih sorodnikov ali pred podestatovim po-oblaščencem. Mož je smel svobodno, brez ugovarjanja žene, zapustiti konje in orožje, žena pa obleke in pasove (STPI, 1307, VII/9). Med-tem ko so statuti iz leta 1307 v tolikšni meri ščitili ženine koristi, da ženi, ki je umrla brez potomcev, niso dovoljevali zapustiti možu več kot polovice njene dote (STPI, 1307, VII/10), pa je bila ta omejitev v statutih iz leta 1332 odpravljena (STPI, 1332, VII/10). 131 Statuti komuna koper Če se je v času življenja obeh zakoncev bratska družba moža in žene konkretno manj omenjala, pa pogosto srečujemo odločitve v zvezi z njo v testamentih. Tudi to je utemeljeno v statutih, ki so določali, da mora ovdoveli zakonec v enem mesecu po smrti moža oz. žene izbrati, ali hoče biti s preminulim v bratski družbi po pi-ranskem običaju in po njunih medsebojnih dogovorih (STPI, 1307, VII/12). Če se je preživeli odločil esse frater et soror vel soror et frater za imetje pridobljeno od poroke v času skupnega življenja s pokoj-nim, se je dolg slednjega poravnal iz premoženja, ki je bilo v bratski družbi; če je preživeli to odklonil,31 je bilo imetje, pridobljeno v času skupnega življenja, razglašeno za last pokojnega in se je delilo po določilih njegovega testamenta. Če je žena umrla pred možem, se je morala pred smrtjo odločiti, ali želi biti z možem v bratski družbi ali ne, s čimer je lahko v primeru moževih dolgov zavarovala interese svojih dedičev in sorodnikov. Ohranjeni so tudi primeri oporok, po katerih naj bi vsak od za-konskih partnerjev obdržal svojo doto (NK 6, št. 551). Določilo o doti je včasih veljalo le za preživelega zakonca (NK 6, št. 539). Zapisi izpričujejo tudi odpovedi vdov dolgovom in dobičkom, ki so jih od poroke do smrti pridobili njihovi možje, ter izjave, da želijo ohraniti le polovico skupnega premoženja, ki sta ga zakonca imela ob sklenitvi zakonske zveze (VK 2a, f. 58v, 1330. 18. 9.; VK 2a, f. 78v, 1330. 7. 12.). Žena je lahko bila ob otrocih dedinja po možu, pogosto se je premoženje otrok, ki so umrli brez dedičev, vrnilo k njej (NK 2, št. 603). Pač pa kaže drugačno sliko testament Artuika, sina Alberika de Artuico, ki je določal, da otroci in žena dedujejo po četrt imetja, Artuikova starša pa pol. Delež otroka, ki bi umrl pred polnoletnostjo, bi pripadel preostalim otrokom, če pa bi pomrli vsi, bi vse njihovo imetje pripadlo starima staršema, ki sta bila tudi ime-novana za varuha otrok in izvršilca oporoke. Poročena žena se je v Piranu pogosto poslovno udejstvovala s soglasjem svojega moža, vendar pa to ni bilo pravilo in take zahteve ne postavlja nobena odredba statuta. Ta celo poskuša ženino imetje 31 Verjetno v primeru, da so dolgovi presegli vrednost dedne mase imetja, pridobljenega v zakonu. 132 Civitas iustinopolis v ogledalu koprskih statutov zaščititi pred moževim vplivom s poudarjanjem vloge sorodnikov pri njenih odločitvah, ki zadevajo njeno premoženje. Tudi primeri samostojnega poslovanja poročenih žena pričajo, da vloge piranske žene v odnosu do moža v zakonu ne gre podcenjevati. Pripomniti je treba, da obstoj bratske družbe sam po sebi še ne zagotavlja ženi tudi pravice do upravljanja imetja: statut namreč lahko pooblašča moža za upravljanje skupnega imetja (za kar pa v Piranu ni primera) in zahteva za ženino poslovanje soglasje moža. V takih primerih je bila seveda samostojnost poslovanja žene okrnjena, pomen njene vloge v zakonu pa zmanjšan. Dedovanje imetja v Kopru Koprski statuti so tudi predvideli, kako naj bi se dediščina delila v primeru, da pokojni ni zapustil oporoke. Upoštevali so tudi nezakonske otroke in njihove potomce (STKP, II/16). Če so za pokojnikom ostali nezakonski otroci, od katerih so nekateri že dobili odpravnino, drugi pa ne, so morali prvi, če so želeli dedovati, vse, kar so prejeli doslej, vrniti v skupni fond (STKP, II/17). Če je starš enemu od otrok namenil ločeno volilo, in pri njem ni zapisal in benedictione et contentu, ta dedič z volilom ni bil odpravljen in ni bil izločen od dedovanja preostale zapuščine (STKP, II/52). Za dolg pokojnika so dediči odgovarjali le do viši-ne zapuščine. Prevzemniki dediščine so morali v mesecu dni dati popisati imetje v dveh izvodih (STKP, II/24). Pri dražbah ne-premičnin za poravnavo dolgov so imeli sorodniki lastnika pred-kupno pravico, da so lahko pridobili lastništvo nad družinskim imetjem (STKP, II/37). Če tisti, ki je želel pridobiti posestvo in je uveljavljal predkupno pravico, ni plačal, je posestvo lahko pridobil mejaš (STKP, II/27). Po smrti staršev so za osirotele otroke skrbeli varuhi. Varuh je postal preživeli roditelj, če ni oporočitelj v oporoki določil drugače (STKP, II/54). Mati je bila tutorka – če testator ni določil drugih va-ruhov – dokler je častno živela kot vdova (donec caste uixerit uiduata) 133 Statuti komuna koper in dokler ne bi bila obdolžena nezmernosti in oškodovanja imetja otrok. V takem primeru so določili drugega varuha. Če ni bil živ noben starš, je podestat določil za tutorja tistega sorodnika, ki je ponudil največ, bil najbolj primeren in je nudil dobro zagotovilo. Če se je tutor izkazal za neprimernega, je lahko podestat v osmih dneh določil novega. Če je starš umrl brez oporoke, sta o varu-hih odločala podestat in Veliki svet (STKP, II/55). Varuh ni smel oškodovati imetja sirot. V 30 dneh je dal v prisotnosti dveh sorod-nikov ali od podestata določenih prič popisati imetje in sestaviti dva avtentična inventarja. Enega je izročil koprskim minoritom, da so ga vicedominirali, drugega je obdržal. Ob dosegu polnole-tnosti naj bi dedič prevzel pripadajoče imetje neokrnjeno. Če je bil varuh, z izjemo očeta, obtožen oškodovanja imetja, je bil imenovan drug varuh. Če se je vdova, varuhinja otrok, poročila pred njihovo polnoletnostjo, je morala nasledniku tutorju poravnati stroške za hrano in obleko otrok in za vzdrževanje posestvi. Tutorstvo fanta je bilo zaključeno s 15, dekleta s 14 leti. Nista pa se pred izpolnje-nim 20. letom smela zadolževati ali prodajati imetja brez soglasja podestata in brez prisotnosti dveh sorodnikov, ki ju je imenoval po-destat. Če sorodnikov ni bilo, je odtujitev moral odobriti podestat. Pač pa je 14-letnik, ki je bil bolan, smel sestaviti oporoko po nas-vetu sorodnikov, če teh ni bilo, pa po nasvetu podestata. S 14 leti se je fant lahko po nasvetu sorodnikov poročil na način »kot brat in sestra«. Dekle se je lahko poročilo s 13 leti in napisalo testament v prisotnosti varuha ali varuhov in dveh najprimernejših sorodnikov, če teh ni bilo, pa z avtoriteto podestata. Nepremičnin se ni smelo obvezovati ali odtujiti za preživljanje otrok, razen po volji podestata (STKP, II/57). Med 15. in 20. letom je smel dedič prevzeti svoje imetje ali njegov del od tutorja ob posredovanju dveh sorodnikov, ki ju je imenoval podestat; ta je v primeru, da sorodnikov ni bilo, imenoval dve drugi osebi. Sorodnika sta ocenila imetje, ki se je in-ventariziralo v skladu z njuno cenitvijo. Če se tutor z njo ni strinjal, sta sorodnika imetje prodala na dražbi, iztržek pa se je zabeležil. Statuti so določili, kaj se zgodi z imetjem, če dedič umre v otroški 134 Civitas iustinopolis v ogledalu koprskih statutov dobi in v raznih drugih primerih (STKP, II/58). Za zahteve sirot do imetja je odgovarjal tutor. Če je umrl varuh očetovega deleža, je tutorstvo prevzel tutor materinega in obratno, imetje pa je moralo ostati neokrnjeno (STKP, II/59). Obravnavanje kaznivih dejanj, liber niger Kazenska zakonodaja Mestni statuti so si prizadevali obvarovati red in preprečiti grdo vedenje, različne grobosti, nepoštenosti, materialna okoriščanja, razne delikte (tudi najhujše) zoper imetje ali osebo. Z omembami, kaj je prepovedano, predstavljajo zrcalni odsev človeških slabosti, ki so bile prisotne v družbi. V koprskih statutih iz leta 1423 se-gment o takih kršitvah izostaja. Koper in njegovo ozemlje sta se v zadevah kazenskega sodstva ravnala po beneških uredbah: Quod ciuitas Iustinopolis et eius districtus in criminalibus regatur secun-dum statuta et ordines communis Venetorum (STKP, I/2). Od neprimernih in kaznivih dejanj so koprski statuti – podob-no kot statuti drugih istrskih mest – prepovedovali, da bi kristjan prodal kristjana in da bi notar o tem zapisal listino. Ne domačin ne tujec v Kopru ni smel kupiti kristjana ali kristjanke brez soglasja podestata (!?). Tuji kupec, ki za tak delikt ne bi plačal globe 100 liber, bi bil prebičan in ožigosan, vstop v mesto pa bi mu bil poslej prepovedan (STKP, I/16). Kot neprimerno vedenje navajajo statuti preklinjanje Boga, Marije in svetnikov. Globa za tak prekršek je zna-šala 5 liber, kdor jih ne bi plačal, bi pol dneva stal ob sramotilnem stebru (STKP, I/1). Statuti so prepovedovali hazardiranje: kazen za prirejanje kockanja ali dovoljevanje kockanja doma ali v krčmi je vsakič znašala 3 libre. Toliko so dolgovali: tisti, ki je igral, gostitelj in opazovalci igre, ki kršitve niso prijavili (STKP, I/41). Hudo ka-znivo dejanje je bil požig: požigalci so morali povrniti dvakratno škodo uničenega. Polovico je prejel oškodovanec, polovico komuna, ki ji je pripadlo še 5 liber globe (STKP, I/23). 135 Statuti komuna koper Liber niger Nekaj določil kazenske zakonodaje, ki je veljala v Kopru, pa vsebuje Liber niger, kodeks, ki se hrani v fondu starega koprske-ga mestnega arhiva v Državnem arhivu v Benetkah ASVe, AC. V njem so na prvih listih nesistematično in kronološko neurejeno zapisana določila o deliktih in zločinih, ki dopolnjujejo člene beneških statutov, veljala pa so tudi za Koper. Navajajo krute telesne kazni, ki so doletele delinkvente. Tatú so ob prvi kraji v vrednosti do 1 libre prebičali, ob kraji v vrednosti od 1 do 5 liber so ga prebičali in oži- gosali, ob ponovni kraji enake vrednosti so mu izruvali oko, če je bila vrednost ukradene- ga 5 do 20 liber je bil ob oko in roko, pri kraji v vrednosti 20 do 30 liber je izgubil obe očesi, za krajo v vrednosti 30 do 60 liber oči in roko. Ob ponovni kraji bi ga obesili, enako kot tatu, ki bi že prvič ukradel nad 60 liber. Vlomilcu, ki so ga našli v tuji hiši, kjer se je branil ali na begu koga udaril z me- čem, so odsekali desno roko ali ga oslepili. Tistega, ki so ga zalotili ponoči v tuji hiši, so prebičali in ožigosali, če Sl. 56: Liber niger, naslovnica pa so ga zasačili vnovič, so (ASVe, AC, 1169). mu izruvali oko, enako kot 136 Civitas iustinopolis v ogledalu koprskih statutov Sl. 57: Liber niger, prednja stran prvega lista (ASVe, AC, 1169). 137 Statuti komuna koper tistemu, ki je uničeval in razbijal po tuji hiši. Če je ta ali oni kaj ukradel, je bil kaznovan še za krajo. V primeru fizičnega obračunavanja je napadalec, ki je z mečem nekoga ranil do krvi, moral ob kazni plačati poškodovanemu 25 liber. Če ga je ubil, so ga obesili, po dodatku iz leta 1382 pa naj bi mu odrezali glavo (debeat amputari caput a spatulis itaque mo-riatur). Tistega, ki je skušal nekomu zavdati s hrano ali pijačo, so prebičali in ožigosali; če je krivec priznal ali je bilo dejanje doka-zano, je izgubil oči ali roko po odločitvi sodnikov. Če bi od napoja kdo umrl ali izgubil razum, bi zločinca obesili ali sežgali. Spolni delikt posilstva je opredeljen kot razdevičenje device, nasilje nad poročeno ali »že pokvarjeno« (mulier iam corrupta): storilca so ta-koj vrgli v ječo. Če v osmih dneh prizadetim ni nudil odškodnine, so ga oslepili. Ponarejevalcu so odvzeli ponarejeno blago in ga javno razglasili na stopnicah. Če bi kdo ponaredil beneški pečat ali solni pečat ali beneški denar, bi mu odsekali roko. Za ponarejanje denarja je v kodeksu na drugem mestu dodano, da bo tuji ponarejevalec kaz-novan enako kot Benečan: s sežigom. Sl. 58a: Posnetek prisege malefičnih sodnikov iz Liber niger (ASVe, AC, 1169). 138 Civitas iustinopolis v ogledalu koprskih statutov Sl. 58b: Posnetek prisege malefičnih sodnikov iz Liber niger (ASVe, AC, 1169). Izvajanje kazni se je razlikovalo za moške in ženske. Ženske niso obesili, ampak je bila odločitev o načinu usmrtitve v pri-stojnosti sodnika. Namesto očesa in roke je izgubila nos in ustnico, vrh tega so jo še pretepli in ožigosali. Niso je oslepili, ampak so ji odrezali nos, ustnico in obe ušesi ter jo prebičali in ožigosali. Liber niger beleži tudi odlok iz leta 1279, ki določa ime-novanje treh malefičnih sodnikov (iudices duplices ), pristojnih za sojenje zločincem, ki jim ne morejo soditi običajni sodni-ki. Odlok vključuje sodniško prisego. Del o nekoruptivnosti se glasi: Preterea presens seu donum aut in prestitum non recipiam aut recipi faciam occasione huius offitii per me uel per alium ullo modo uel ingenio in predictis. Amicum non iuuabo nec inimico nocebo per fraudem .32 32 Razen tega ob priložnosti te zadolžitve ne bom na noben način sprejel ali dal sprejeti poklona niti darila ali posojila. Ne bom zvijačno pomagal prijatelju in škodoval nasprotniku. 139 Statuti komuna koper Slovenski prevod: O prisegi malefičnih sodnikov. Prisegam pri svetih Božjih evangelijih, da bom v tej službi de- loval v korist in čast Beneške republike ter da bom skupaj s svo- jimi kolegi ali posameznim od njih prizadeven in skrben pri opravljanju službe, uvedene glede hudodelcev in njihove osebe v skladu z vsebino sklepa, sprejetega v Velikem svetu, ki je tak, kot je naveden spodaj. V Velikem svetu je bilo sklenjeno, da se izberejo trije dvojni sodni- ki, ki morajo razsojati in soditi vsem hudodelcem, ki jim ne mo- rejo soditi običajni sodniki, po pravilniku, ki ga bodo pregledali svetniki in glavarji štiridesetih,. Pridejo naj v palačo in opravljajo službo kot običajni sodniki pod enakimi kaznimi. Od ljudstva naj dobijo dovoljenje, da smejo delovati, skladno s pravilnikom, ki jim ga bodo dali svetniki in glavarji štiridesetih. Omenjeni sodniki naj prejmejo za plačo vsak tri libre grošev na leto. To dovoljenje je sprejelo ljudstvo. Da se bo to izvršilo in izpolnilo, se bom skupaj s svojimi kolegi ali posameznim od njih trudil videti, slišati in pregledati izdelane in zapisane dokumente in tiste, ki jih bo proti hudodelcem in vsakemu od njih in zanje izdelal ali zapisal bodisi dož bodisi nočni čuvaji. Ko jih bom pregledal in razumel v celoti in vsakega od njih, bom razsodil o osebah glede njih in njihovega premoženja bodisi z oprostitvijo bodisi z obsodbo, tako kot se bo meni in mojim kolegom ali večini od nas zdelo prav. Sodbe mora dati izvršiti gospod dož, tako kot jih bomo izrekli mi ali večina od nas. Da bi vse to naredili in izvedli, morem in moram naložiti kazni, kot se bo meni in mojim kolegom ali večini od nas zdelo prav. Če pa bi se nam ali večini kolegov zdelo, da po kosilu ni v stanju priti v palačo, mu ni treba. Razen tega v zvezi s to službo ne bom glede omenjenega osebno ali prek drugega na noben način ali s prevaro sprejemal niti dal sprejeti poklona, darila ali posojila. Ne bom zvijačno pomagal prijatelju in škodoval nasprotniku. 140 Civitas iustinopolis v ogledalu koprskih statutov Ta pravilnik je bil sestavljen leta Gospodovega 1279, 11. januarja, v osmi indikciji. 33 Sklep Predstavljena študija nakazuje nekaj osnovnih vsebin, iz katerih je na primeru koprskih statutov iz leta 1423 razvidna vsestranskost in povednost srednjeveških statutarnih določil, ki so v srednjeve-ških sredozemskih mestih in njihovem zaledju celovito urejala vse bistvene plati javnega in zasebnega življenja. Problematiko, ki je tu le načeta, je mogoče s pomočjo podatkov iz statutov dopolnjevati s poglobljenimi, podrobnimi raziskavami najraznovrstnejših poja-vov, ki posegajo na področje različnih plati zgodovine, prava, arhi-tekture, medosebnih razmerij, tudi dojemanja sveta. Zdi se, da so možnosti raziskav, ki jih nudijo mestni statuti, praktično neomeje-ne. Statuti kot celota in posamezna vprašanja, ki jih urejajo, tudi omogočajo in izzivajo k primerjalnim raziskavam samih statutov in razmer med mesti v bližnjem in bolj oddaljenem prostoru. Ob povedanem pa statuti s svojim namenom in sporočilnostjo, kot vir podatkov za raziskavo različnih vidikov življenja v preteklo-sti, narekujejo določeno stopnjo previdnosti. Ne smemo pozabiti, 33 Prepis: De iuramento iudicum maleficiorum. Iuro ad euangelia sancta Dei proficuum et honorem Venecie in hoc officio et quod simul cum sotiis meis uel eorum altero ero studiosus et solicitus ad exercendum offitium super ma-lefactores ordinatum et in personis eorum secundum formam partis capte in maiori consilio que talis est et secundum quod inferius continetur. Capta est pars in maiori consilio quod eligantur tres iudices duplices qui debeant sentenciare et iudicare omnes malefactores qui non possunt iudicari per iudices de proprio secundum formam promissionis cum illo capitulari qui uidebitur consiliariis et capitibus de quadraginta et teneantur uenire ad palatium et sedere ad offitium ut tenentur iudices proprii et in illis penis et accipiantur licentiam a populo quod possint fieri secundum capitulare quod eis dabitur per consiliarios et capita de quadraginta. Et habeant predicti iudices libras tres grossorum pro quolibet pro salario in anno. Que licencia fuit accepta a populo. Pro quibus faciendis et complendis dabo op[era]m simul cum sotiis meis uel eorum altero ad uidendum et audiendum et examinandum scripturas factas et scriptas et faciendas et scribendas tam per dominum ducem quam per illos de nocte contra ipsos malefactores et quemlibet eorum et pro ipsis. Et ipsis visis et plenius intellectis ipsos et quemlibet eorum sentenciabo de personis et in personis et in hauere tam in absoluendo quam in condemnando secundum quod michi et sotiis meis uel maiori parti nostrorum uidebitur. Quis sentencie dominus dux debet facere compleri secundum quod per nos vel maiorem partem nostrorum late fuerint. Pro quibus faciendis et operandis possum et debeo penam et penas imponere secundum quod mihi et sociis meis uel maiori parti uidebitur. Et si uidebitur nobis uel maiori parti nostrorum quod non habeat locum uenire post prandium ad palatium, uenire non teneor. Preterea presens seu donum aut in prestitum non recipiam aut recipi faciam occasione huius offitii per me uel per alium ullo modo uel ingenio in predictis. Amicum non iuuabo nec inimico nocebo per fraudem. Factum fuit hoc capitulare currente anno Domini millesimo ducentesimo septuagesimo nono die undecimo mensis Ianuarii indictione octaua. 141 Statuti komuna koper da gre za srednjeveške normativne akte, tedanja pravna zakonodaja pa je bila v prilagajanju dejanskim potrebam in vsakdanji praksi po-gosto precej toga. Upravičeno se zastavlja vprašanje, ali je mogoče iz predpisanih pravil preprosto sklepati o dejanskih razmerah v družbi in vsakdanjem življenju. Domneva o razhajanju med predpisanim in dejanskim stanjem za ta čas ni neumestna. Zaradi obilice podat-kov, zbranih na enem mestu, pa mestni statuti so in ostajajo pogosto hvaležen predmet raziskovanja; moti le, da se statutarne določbe pogosto napačno razlagajo kot odraz dejanskih ustaljenih praks. Za konec je treba dodati še misel o kodeksu Liber niger in dolo-čilih kazenske zakonodaje, ki je veljala v srednjeveškem Kopru. Pri presoji srhljive okrutnosti deliktov in kazni, ki jih omenja, se mo-ramo zavedati, da imata vsak čas in prostor lastna pravila življenj-skega vedênja in načine, da jih uveljavljata. Zločin in kazen mora zgodovinar presojati le v kontekstu v konkretnem času in prostoru uveljavljenih načel. Uporaba sodobnih, evropskemu okolju lastnih vrednostnih meril, kaj je in kaj ni okrutno ali nasilno, je za drug čas nesprejemljiva in s stališča zgodovinske stroke neprimerna. 142 Pomen in vloga notarjev v srednjeveških komunskih statutih pomen in vloGa notaRjev v sRednjevešKih KomunsKih statutih Ugodna geografska lega in bližina trgovsko izredno razvitih krajev Italskega polotoka sta v obmorskih jadranskih mestih vplivala na razvoj notariata, ki ga v notranjosti Balkanskega polotoka niso poznali v to-likšni meri. Zlasti gospodarski dejavniki so po »odprtju« evropskih de-žel v križarskih vojnah in po ponovni vzpostavitvi zasebno-lastninskih odnosov narekovali vzpon notariata, ki je doživel svoje prerojenje v 12. stoletju v krogu bolonjske pravne šole. Tako so prav notarji, ki so mo-rali imeti pravno izobrazbo, postali nosilci oblikovanja, sestavljanja in urejanja srednjeveških komunskih statutov. Več o delovanju notarjev v Istri smo že pisali (Darovec, 2015). Vendar na tem mestu si vsekakor zaslužijo posebno obravnavo, zlasti z vidika primerjave posameznih sta-tutarnih določb v komunih severnega Jadrana, s posebnim poudarkom na koprskih statutih. Istrska mesta so tedaj pod vplivom italijanskih doživljala korenite spremembe tudi v notranji strukturi oblastnih organov, uveljavila sta se domače meščanstvo in mestno plemstvo. Pospešena trgovinska dejav-nost je omogočila avtonomno vladanje, katerega ugodna podlaga je bil nedvomno tudi razmeroma razvit notariat. Za uspešno izvajanje »lokal-ne samouprave« je bil namreč potreben dokaj širok krog pišočih ljudi, ki so obenem poznali vsaj osnove prava in gramatike. Čeprav so bili notarji običajno potrjeni in s tem pravno odgovorni lokalnim dvornim odličnikom, palatinom Svetega rimskega cesarstva ali papeške kurije, so nemalokrat svoja široka pooblastila, ki so si jih številni pridobili tudi na podlagi sorodstvenih in drugih vezi, začeli izkoriščati v svoje namene ali, kar je bilo še najhuje, so razne vsebine začeli ponarejati ali sploh na novo lažno zapisovati, seveda velikok-rat proti plačilu ali na ukaz ali željo svojih predpostavljenih. Zaradi 143 Statuti komuna koper oddaljenosti in nezanimanja centralnih oblasti nad delo- vanjem notariata v mestih so le-ta v času naglega vzpona komunskega življenja začu- tila potrebo ali kar dolžnost, da vzpostavijo neodvisen ko- munski nadzor nad notariat- skim uradom. Kot prvo fazo kontrole ter omejevanja števila privilegira- nih notarjev so začela mesta uvajati šole in izpite za notarje, ki so jih organizirali v okviru posebnih prostovoljnih in svo- bodnih notariatskih združenj ali kolegijev ( Collegio). Zasledi- mo jih že od 13. stoletja dalje v številnih severnoitalijanskih mestih; njihovi člani velikokrat Sl. 59: Detajl slike “Dvanajstletni Jezus med učenci” sploh niso opravljali notarske-(olje, platno, 282 x 240 cm). Strunjan, župna ga poklica (Bologna, Verona, cerkev Marijinega prikazanja (16. stoletje). Treviso) (Tamba, 1977, 190– Na levi je razločno videti pisarja z oglavnico, 283; Sancassani, 1987; Betto, knjige, črnilnik in pero (foto: D. Podgornik, 1994). 1981), zato pa so korporacije predstavljale svojevrstne politične organizacije (Tamba, 1991). Kole-giji notarjev, poleg nastanka prvih univerz, v tem času bistveno vpli-vajo na laicizacijo družbe, saj z opravljanjem svojih dolžnosti nepos-redno sodelujejo pri oblasti ali s svojim položajem celo krojijo vladni vrh (Le Goff, 2017). S pravnim varstvom so notarska združenja neodvisno od centralne oblasti zagotavljala pravilno poslovanje notarjev. Skrbela so za svoje čla-ne, urejala so se s svojimi statuti, ki so jih prilagajala mestnim, upravljala s premoženjem, člani pa so jim bili dolžni prispevati določeno članarino. 144 Pomen in vloga notarjev v srednjeveških komunskih statutih Samostojno upravljanj vseh notarskih Sl. 60: Rolandinus Rodulphi de zadev je bil tudi njihov poglavitni na- Passageriis (1215–1300) z značilnim men, kar pa ne velja za v kasnejši dobi notarskim pokrivalom. Bologna, nastale kolegije notarjev, ki jih je pravi- postavljeno 1483 (Orlandelli, 1977). loma za svoj nadzor ustanovila država, kot je bil primer s koprskim kolegijem notarjev s konca 16. stoletja. Zaradi pomena zapisov v notarskih knjigah so mestni statuti in statuti no- tarskih združenj vsebovali zahtevo, naj se notarske knjige shranijo tudi po no- tarjevi smrti, saj sta pravna veljava teh spisov in njihovo neprekinjeno hranje- nje poleg notarjeve avtoritete predstav- ljala bistvo javne vere ( fides publica). Toda tudi v italijanskih deželah pod vplivom bizantinskega oziroma romanskega razvoja notariatske prakse se je ta nadzor v obliki poseb-nih za ta namen ustanovljenih korporacij oblikoval le v pomembnejših mestih, medtem ko jih v manjših ne zasledimo; še več, celo taka mesta, kot so bila Turin, Trento, Cagliari idr. (Pertile, 1894–1902), do konca 15. in 16. stoletja še niso imela izoblikovanih notarskih kolegijev, in to velja tudi za istrska obalna mesta od Trsta do Pulja. Poleg tega je na tem območju očitno delovalo premalo notarjev, da bi imeli interes po ustanovitvi takega kolegija v času do konca 16. stoletja. Šele tedaj so na pobudo osrednjih beneških organov v Kopru ustanovili kolegij no-tarjev. Zato pa je bil komun tisti organ, ki je sprva s pomočjo kance-larjev ali drugih mestnih uradov skrbel za njihovo pravilno delovanje. Komunski overovateljski uradi Z notarji pa ni bila povezana le sfera zasebnega prava, ampak še druge oblike družbenega življenja. Ker so bili v splošni nepisme-nosti med redkimi pišočimi izobraženci tedanjega časa, so notarji 145 Statuti komuna koper prevzemali tudi številne plačane ura- dniške dolžnosti, ki so jih sprva iz- vrševali vzporedno z notarsko dejav- nostjo, pozneje pa so jim prepovedali opravljanje notariatske prakse v pri- meru, če so zasedali tudi (državne) uradniške službe. Med temi je bila v nekaterih istrskih mestih poleg sploš- no uveljavljene službe mestnega pi- sarja (kancelarja) še svojevrstna usta- nova vicedominov, ki so jo poznali le v Trstu, Miljah, Kopru, Izoli, Piranu in Pulju. Ta je bila poleg pomembnih komunskih opravil zadolžena zlasti za izvajanje nadzora in pravne veljave notarskih spisov. Toda ta ustanova ni zaživela kar čez noč in čeprav ima na Istrskem polotoku nekatere povsem svojstvene pojavne oblike, ni nastala Sl. 61: Domnevna upodobitev brez vpliva notariatske prakse v sose- Rolandinusovega predavanja študentom dnjih deželah. notarske šole. Bologna, Museo Civico Medievale. Wikimedia Commons. Kljub splošnemu zaupanju, ki so ga uživali notarji, so predvsem za preprečevanje zlorabljanja in ponarejanja notarskih spisov mestni ko-muni v času vzpona svoje avtonomne oblasti začeli vzpostavljati po-sebno zakonodajo za izvrševanje notarske dejavnosti. Poleg drugih zakonskih določb so v mestnih statutih našle svoje mesto tudi uredbe o notariatu, ki so po eni strani omogočale nemoten nadzor nad izvr-ševanjem notariatske prakse, po drugi strani pa so ravno s tem dajale še dodatno pravno veljavnost notarskim spisom in notarjem. Za zavarovanje zasebno-pravnih odnosov in legitimnost notarske »obrti« ( ars) so se na Italskem polotoku najprej uveljavile posamezne mestne notarske šole, ki so skrbele za ustrezno izobraževanje, ker pa je s porastom trgovine in drugih pravnih odnosov naraščala potreba 146 Pomen in vloga notarjev v srednjeveških komunskih statutih po notarjih, so se tesno v povezavi z mestnimi (državnimi) oblastmi kma- Sl. 62: V inicialki (N) naj bi bil lu začeli ustanavljati kolegiji notarjev, upodobljen Dante v skriptoriju, ko je predvsem za evidenco, nadzor in po- pisal Komedijo. San Daniele del Friuli, deljevanje privilegijev za opravljanje Biblioteca Guarneriana, neznani avtor (14.–15. stoletje) (Londero, 1994). te dejavnosti. Ponekod, kot na primer v Bologni, zibelki »modernega« notariata (prim. Rolandinus, 1546), so poleg kolegijev notarjev že sredi 13. stoletja ustano- vili še poseben mestni urad, ki je ne- posredno nadziral izvrševanje notar- ske dejavnosti in s pomočjo posebne prakse skrbel za ohranitev verodo- stojnosti in avtentičnosti sklenjenih zasebnih pravnih dogodkov. To so bili tako imenovani notarji urada me- morialov, zadolženi zlasti za redno registriranje vseh zasebno-pravnih aktov v posebne notarskim knjigam podobne registre, podobne ne toli- ko po zunanji obliki, temveč po vrsti vpisov v njih, kajti to so bili identični prepisi notarskih izvlečkov ( imbrevi- atur) pravnih dogodkov, z navedbo osnovnih podatkov, kot jih je morala vsebovati notarjeva imbrevia-tura, napisana sprva na poseben listič ( breve), pozneje pa v notarske knjige. Imbreviature so vsebovale ime notarja, ki je zapisal sklenjeni pravni akt, dan, mesec, leto ter po potrebi kraj (če ni bil domač) sklenitve, zadevo v najbolj skopem opisu, morebitne sankcije za ne-izvrševanje sklenjenega ter sodelujoče priče. Memorialne registre so hranili pri komunu na njegove stroške, notarji tega urada pa so bili za opravljanje dolžnosti poleg določenega honorarja za vsak zapis še ustrezno nagrajeni. 147 Statuti komuna koper Podoben uradu memorialov, vsaj po osrednjih zgoraj navedenih for- malnih načinih potrjevanja privatnih pravnih aktov, je v Istri v 13. stoletju nastali urad vicedominov (ufficio del- la vicedomineria), ki jih že leta 1258 v vlogi overovateljev notarskih aktov zasledimo v Piranu. Vendar so zara- di specifičnih okoliščin, ki so vladale v Istri, pripadale uradu vicedominov, kjer je obstajal (Trst, Milje, Koper, Izola, Piran, Pulj), še druge dolžnos- ti, zlasti nadzor nad vsem pisanim gradivom mestnih uradov. Poleg tega, da so vodili posebne knjige (registre), v katere so kot bo- lonjski notarji urada memorialov vpi- sovali izvlečke (imbreviature) lastnin- Sl. 63: Spor glede piranske oljčne desetine skopravnih sprememb premičnin med Pirančani in koprskim škofom. in nepremičnin, so vodili še poseb- Notarjev podpis: Ego Dominicus notarius ne registre za vpise testamentov in qui anc comisionis cartulam interfui, prav tako posebne registre za volila scripsi et coroboravi. Piran, 1. 12. cerkvenim ustanovam. S svojim pod- 1201, PAK. PA. Instruments, 10 (prim. Chart., 17; Rožac & Pucer, 2010, 38; pisom so notarske listine tudi over- foto: R. Titan, 2010). jali in jim tako dajali javno vero (fides publica), saj brez tega pravni akti niso veljali; njihova dolžnost pa je bila še, da so s svojim podpisom v knji-ge komunskih uradnikov potrjevali njihov uspešno opravljen mandat. Vseh naštetih dolžnosti vicedominov, po doslej znanih virih in litera-turi, v Italiji ni opravljal noben znani komunski urad. Drugod, kot na primer v Benetkah in Genovi, kjer so bili trg-ovski odnosi na bistveno višji stopnji kot v drugih sredozemskih krajih, so že v 13. stoletju ustanovili posebne »državne« arhive, po-nekod pa od začetka 15. stoletja posebne registraturne urade, ki so 148 Pomen in vloga notarjev v srednjeveških komunskih statutih skrbeli za prepisovanje in hranjenje notarskih spisov. Posebne oblike komun- skega nadzora nad izvrše- vanjem notarske dejavnosti so že v prvi polovici 13. stoletja poznali tudi v mes- tih na vzhodni obali Jadra- na. V dalmatinskih in hrva- ških primorskih mestih so se pojavili tako imenovani eksaminatorji. Naloge eksaminatorjev so že poskušali ugotovi- ti posamezni preučevalci srednjeveških pravnih od- nosov, zanimivo pa je, da se nekatera njihova mne- nja tudi bistveno razliku- jejo. Med trditve, da so bili le sredstvo za izkori- ščanje ljudstva (Strohal, 1915, 328), tolmači prav- nih aktov (Barada, 1938, 4–17),da so nadomeščali kolegij notarjev (Šufflay, 1904, 107), s tem, da so nadzorovali materialno- pravno in formalno-prav- (Kostrenčić, 1930, 78), Pirančani in koprskim škofom. Notarjev podpis: Ego Manfredus presbiter et notarius … scripsi, pregledovali in overovljali no stran pravnega akta Sl. 64: Spor glede piranske oljčne desetine med listine (Brandt, 1955, 182) complevi et roboravi. Torcello, 14. 12. 1201, PAK PA Instruments, 15 (prim. Chart., 22; Rožac & kot uradniki za nadzor nad Pucer, 2010, 48; foto: R. Titan, 2010). 149 Statuti komuna koper Sl. 65: Spor glede piranske oljčne desetine med Pirančani in koprskim škofom. Notarjev podpis: Ego Dominicus Suavis diaconus et notarius rogatus interfui, scripsi, complevi et roboravi. Rialto, 29.07.1202, PAK PA Instruments, 36A (prim. Chart., 34; Rožac & Pucer, 2010, 92; foto: R. Titan, 2010). prometom z nepremičninami in zaščito lastninskih odnosov (Beuc, 1954, 616 in sl.), ki jih lahko primerjamo z istrskimi auscultatorji, kot je Stipišić poimenoval vicedomine (Stipišić, 1954, 120),1 gre pridru-žiti še mnenje Inchiostrija (1930, 78 in sl.), ki zagovarja stališče, da je njihova naloga »ponere manum« na vse dokumente in izvlečke le znak potrditve (soglasja) in kontrole, in ne toliko dajanje javne vere letem, torej kot neke vrste privilegirane priče, medtem ko Margetić, ki je tudi zbral navedena razglabljanja (Margetić, 1971, 191–193; 1973, 15–32), utemeljuje njihov obstoj ravno v dejstvu, da je pod-1 Stipišić (1954, 120) namreč izhaja iz obrazca podpisa vicedominov, ko sta po določilih statutov morala vicedomin in notar vsako listino pred overovitvijo »preposlušati« (Auscultatum per me), tako da jo je najprej eden bral in drugi primerjal vsebino s svojim tekstom ter obratno (prim. Pahor & Šumrada, 1987, 151). 150 Pomen in vloga notarjev v srednjeveških komunskih statutih pis eksaminatorja na notarski listini Sl. 66: Tržaški vicedomin Andrea Pacis zagotavljal javno vero s poglavitnim se je upodobil na platnico svoje knjige namenom nadzora nad prometom iz leta 1359 (AS. Collectanea I, f. 1). z nepremičninami (Margetić, 1971, 200; 1973, 77). Vendar eksaminatorji niso imeli overoviteljske funkcije v vseh dalma- tinskih komunih, kjer so se pojavili kot je bil primer na Braču in Hvaru, kjer je ta dolžnost pripadala podesta- tu. Na Cresu in Lastovu, kjer ni bilo eksaminatorjev, je listine o odtujitvah nepremičnin potrjeval knez, na Krku podknez, medtem ko je v Dubrovni- ku to nalogo opravljal eden od sodni- kov ( ut nullam cartam tabelii faciam sine iudice iurato, qui et testis sit) (Margetić, 1971, 200). Tako je bilo tudi v črno- gorskem Kotorju in Budvi do uved- be službe avditorja, ki je nato skupaj s sodnikom overjal notarske listine, podobno, kot so to drugod počeli eksaminatorji, knezi, podknezi, po- destati in v Istri vicedomini (Marge- tić, 1973, 39–41; Darovec, 1994, 39). V ta sklop obravnave pa se umešča tudi t. i. pristav (pristaldus), ki po imenu funkcije nedvomno kaže na slovansko poreklo. Pristave so poznali v drugi polovici 12. stoletja v Dalmaciji, še posebej v Zadru in Splitu; to je ad hoc ura-dnik, ki ga sodišče pooblasti za dajanje javne vere notarskim spisom, ni pa javni uslužbenec, temveč mu je javna vera podeljena praviloma za posamezen konkreten primer (Margetić, 1973, 36–40). Kljub splošno uveljavljeni tezi, da so z razvojem listine in no-tarske avtoritete notarji od 12. in 13. stoletja dalje pridobili vlogo poglavitnih nosilcev javne vere (Kostrenčić, 1930, 1–4), lahko na 151 Statuti komuna koper podlagi navedenega zaključimo, da so zlasti na območju Italskega polotoka in ob jadranski obali komuni (ob)držali v svoji pristoj-nosti nadzor nad delovanjem te ustanove. Ta se je kazal skozi pojavne oblike nastanka in delovanja različnih uradov, ki so bili v skladu s potrebami in možnostmi posameznih skupnosti zadolže-ni za pravni nadzor nad sklepanjem notarskih listin. Poleg mestnih načelnikov, podestatov in knezov (Novigrad, Brač, Cres, Krk) ter sodnikov (Dubrovnik, Kotor, Budva), poznamo naslednje tovr-stne urade: • notarski kolegij (Bologna, Treviso ...), • državni arhiv (Benetke, Genova), • komunski (gosposki) kancelar (Reka, Poreč, Dvigrad, Gorica), • notar memorialov (Bologna, Ferrara, Modena, Mantova, Ravenna), • notar registraturnega urada (Verona, Vicenza, Padova), • pristav (Zadar, Split), • eksaminator (Krk, Rab, Senj, Zadar, Trogir, Split), • auditor (Kotor, Budva), • vicedomin (Trst, Milje, Koper, Izola, Piran, Pulj). Našteti uradi so nedvomno imeli izredno pomembno vlogo pri organizaciji samouprave v tedanjih komunih oziroma so nastali ravno zaradi potrebe avtonomnega mestnega uradovanja, saj so mesta s tem, ko so samostojno potrjevala pravne akte, nastopala kot enakopravni politični subjekti v razmerju do tedanjih poglavitnih suverenov, ce-sarja in papeža. Omenjeni uradi so sicer notarjem odvzeli poglavitno overoviteljsko moč nad sklenjenimi pravnimi akti, toda ti so s tem še pridobili na verostojnosti, ki je bila potrebna v primerih sodnih sporov, saj je zanje jamčila še druga ali druge zaupanja vredne ose-be. Zato ne bi mogli trditi, da so jih ustanovili zaradi nezaupanja do notarjev in njihovega poklicnega izvrševanja, kajti večina uradnikov se je napajala ravno izmed lokalnih notarjev, ki so že tako sodelovali pri oblasti, temveč gre pri temu pojavu prej za težnjo po dinamičnem razvoju pravnih tehnik zaščite pogodbenih odnosov. 152 Pomen in vloga notarjev v srednjeveških komunskih statutih Beneška zakonodaja … Ko je beneški Veliki svet leta 1485 izdal prve pomembnejše za-konske odredbe v zvezi z notariatom za vso Republiko, je določil, da notarje izprašuje in potrjuje Veliki kancelar z dvema kancelarjema »spodnje« kancelarije ( Cancellaria inferior), v krajih beneškega dominija pa rektor z dvema prisednikoma (assessori); v istrskih mestih sta to bila vicedomina, kjer so urad poznali, sicer pa mestna sodnika. Do 16. stoletja so notarski poklic lahko izvrševali tako kleriki kot laiki, leta 1514 pa so določili, da smejo biti notarji le laiki. Tedaj so še zapovedali, da smejo v Benetkah in okoliških krajih notarji zapisovati listine le v imenu beneške avtoritete (Veneta auctoritate), medtem ko so do tedaj smeli zapisovati tudi v imenu cesarja ali papeža. Ta odlok je začel veljati leta 1567 še za druge kraje beneškega dominija, noben tako potrjen notar pa ni smel izvrševati svoje dolžnosti v drugem kra-ju brez pristanka pristojnega mestnega beneškega rektorja (Da Mosto, 1937, 226). Ko so leta 1612 že v tretje zapovedali opisani postopek imenovanja notarjev, kar daje slutiti na nespoštovanje odrejenega, je beneški senat še določil, da smejo biti člani kolegijev le na ta način imenovani ter da morajo notarji, ki zapustijo določen kraj, v tamkaj-šnjem javnem arhivu pustiti vse svoje tam nastale spise, v javni arhiv pa sodijo tudi spisi umrlih notarjev (STKP, 1668, V/161). Z ustanovitvijo urada Conservatori ed Esecutori delle Leggi leta 1553 je postopoma prešla skrb za nadzor nad notariatom na ta organ, ki mu je tako v skladu z beneško vedno bolj centralizacijsko politiko uspelo vsaj na zakonskem področju poenotiti delovanje notariata v Beneški republiki. Eden izmed temeljnih zakonskih aktov te ustanove, ki je posegal na delovanje notariata, so bila nedvomno določila iz leta 1755. Tudi ta se sicer sklicujejo na poprejšnje dekrete beneškega Velikega sveta in senata, zlasti iz let 1575, 1596, 1622, 1631 in 1653 (LEGGI, 1757, IV, 111–116). Seveda je bil kolegij notarjev in zlasti njegov prior zadolžen za redno obveščanje o morebitnih prekrških v zvezi z izvrševanjem notariatske prakse, pri kolegiju pa so se hranili za določen čas tudi 153 Statuti komuna koper spisi suspendiranih notarjev, v prime- ru nespoštovanja teh določb pa so bili podvrženi najstrožjim kaznim, kot za- gotavlja zakonodajalec v zadnjem po- glavju (ASVe, AC, 528). Priorji ali poslanci (deputati) po- sameznih notarskih kolegijev so bili dolžni vsak popisan list notarskih protokolov s svojim žigom ožigosati na hrbtni strani, obenem pa so morali voditi evidenco vseh notarjev in vsa- ke tri mesece pisno obveščati magi- strat o morebitnih spremembah v se- stavi notarskih kolegijev. Tak seznam najdemo tudi med gradivom starega koprskega arhiva za leta od 1758 do 1773, in sicer za vso beneško Istro (Majer, 1904, št. 529). Vanje so priorji Sl. 67: Notar v inicialki (O) (STTS, vpisovali imena in priimke notarjev, 1350, III/49; BCT, AD). njihovo domovino in starost, seveda le za člane kolegija ali notarje, ki jih je neposredno imenoval beneški Veliki kancelar, saj so ti smeli v imenu beneške avtoritete sestavljati veljavne pravne akte. V primeru neiz-polnjevanja zapovedanega so priorji zapadli pod kazen 100 dukatov, kolikor so morali odšteti tudi tiskarji v primeru, če niso vsakih šest mesecev magistratu predali kopij vseh potrdil notarjev o prevzemu protokolov. Če pa se notarji niso držali teh predpisov, so bili prikraj-šani za 25 dukatov in šest mesecev opravljanja službe oziroma vse dotlej, dokler niso poravnali omenjene kazni (LEGGI, 1757, IV, 115). Zanimivo je, da je kmalu po terminaciji beneškega urada Conservatori ed Esecutori delle Leggi nastal dekret z dne 31. avgusta 1758, lahko bi mu rekli kar statut koprskega kolegija notarjev, ki ne le, da predpisuje izvajanje, ampak še povzema večstoletno notarsko prakso v Istri (ASVe, AC, 528). 154 Pomen in vloga notarjev v srednjeveških komunskih statutih … in koprska praksa V Kopru je 1598 ustanovljeni kolegij notarjev ( Collegio dei Nodari) prevzel nalogo preverjanja in imenovanja notarjev, in sicer, kot kaže ohranjena knjiga zapisnikov te institucije, so preverjali in imenovali notarje za vsa mesta beneške Istre (ASVe, AC, 567). V kolegiju so imenovali posebno izpitno komisijo, ki je preverjala kandidate za no-tarje, sestavljali pa so jo poleg vsakokratnega beneškega podestata še načelnik kolegija – prior,2 oba vicedomina (v kolegiju nastopata kot assessorja) in štirje člani kolegija. Ob ustanavljanju kolegija notarjev v Kopru leta 1598 so mestni svetniki tožili nad nepravilnostmi v delovanju notariata, ki naj bi prinašal ogromno škodo vsemu prebivalstvu pri izvrševanju ci-vilno-pravnih zadev (STKP, 1668, V/158). Vendar v ospredje sili ugotovitev istih svetnikov, da v tem mestu še vedno izdajajo no-tarske privilegije grofje, in sicer so s tem mišljeni palatinski grofje Svetega rimskega cesarstva, ki so jih v Kopru predstavljale druži-ne Carli (od 1348), Sabini (od 1423), Verzi (od 1457), Tarsia (od 1478), Petronio (v 15. stoletju) in Scampicchio (od 1563) (Poli, 1968, 25 giugno 1968). Zato naj bi Collegio delle Biave3 ustanovil kolegij notarjev ( Collegio dei notai), v katerega je bilo vključenih 12 že delujočih in preizkušenih koprskih notarjev. 4 Odtlej je le kole-gij notarjev smel izdajati notarske privilegije, toda še vedno le po poprejšnjem predlogu grofov. 2 Prvi znani prior koprskega kolegija notarjev je bil Francesco del Tacco, ki ga je po smrti leta 1614 nadomestil Piero Vida (ASVe, AC, 567; Majer, 1904, št. 567). 3 Podoben urad, ki je skrbel zlasti za preskrbo mesta, je deloval tudi v Piranu. Njegovo osnovno funkcijo nakazuje že samo ime tega kolegija, saj biave ali biade v beneški terminologiji pomenijo žita na splošno (prim. Boerio, 1856, 79). Poleg tega je nemalokrat dobil v proučitev razne zakonske osnutke in v njem so razpravljali o številnih odločilnih vprašanjih za nemoteno delovanje komuna (prim. Majer, 1904), tako da ga lahko upravičeno štejemo za enega najpomembnejših organov v teh mestih takoj za Velikim svetom (prim. Venturini, 1903, 105–115). Z enakim imenom je deloval urad tudi v Benetkah (Da Mosto, 1937). 4 To so bili: Anselmo Bratti, Girolamo Gavardo, Francesco del Tacco, Francesco Zarotti, Piero Teof-faneo, Appollonio Appollonio, Pier Paolo Zarotti, Lodovico Loschi, Domenico Almerigotto, Pellegrin Spataris, Fabio Sereni in Giovanni Battista Grisoni (ASVe, AC, 567, p. 202). Od naštetih prvih članov kolegija notarjev med sestavljavci testamentov v tem obdobju ne zasledimo le Francesca Zarottija in Domenica Almerigotta. 155 Statuti komuna koper Čeprav so pozneje zaprosili, da bi smel kolegij notarjev v Kopru šteti 20 notarjev,5 in so jim sprva to beneške oblasti dovolile,6 je leta 1758 koprska korporacija notarjev – ki se je s svojimi pristojnostmi raztegnila po vsem beneškem Istrskem polotoku in ji je načeloval po-destat s svetovalcema (consiglieri) koprskega apelacijskega sodišča, ustanovljenega leta 1584 (BCT; LEGGI, 1683, I/1) – štela znova le 12 članov, medtem ko sta bila v Umagu s teritorijem 2 notarja, v No-vigradu so bili 3, v Dvigradu 2, v Bujah 3, v Momjanu 2, Motovunu 4, Balah 2, Oprtalju 2, v Rovinju jih je bilo 8, v Izoli 2, Miljah 4, Pira-nu 4, Labinu 6, Vodnjanu 6, Pulju 6, Poreču 4, Vižinadi 2, Sv. Lo-vrencu 2 in Rašporju oziroma Buzetu 4 (ASVe, AC, 528). Preostali notarji so, po besedah ustanovitvenega dekreta iz leta 1598, lahko opravljali dolžnosti vicedominov, kancelarjev komuna, kancelarjev sindikov in kancelarjev urada za škode ( danni dati). S temi ukrepi so nedvomno zaprli krog uradno delujočih notar-jev, kajti le tako potrjeni notarji, člani mestnih svetov, torej mestne-ga plemstva, so smeli opravljati svoj poklic, in sicer v vsakem kraju beneškega dominija, če so le pred vsakokratnim podestatom dolo-čenega mesta predstavili svoje privilegije. Tako so med zapisovalci testamentov v glavnem domači koprski notarji, člani mestnih ple-miških družin (Darovec, 1994, 232–237), tisti redki posamezniki, ki to niso, so ali sestavljali testamente pred ustanovitvijo kolegija ali le kak testament, morda ko so se na kratko ustavili v mestu, ko so tu izvrševali notarski poklic kot plemenitaši katerih drugih beneških mest. Izjema je morda le Giovanni Battista Angiari, ki ni bil koprski plemič, a je v obdobju od leta 1605 do 1631 sestavil največ oporok, sledil pa mu je istoimeni sin v letih 1645–1671.7 V primeru istrskih mest pa opažamo, da gre predvsem za prekinitev tradicije, da bi »tuji« grofi podeljevali notarske privilegije, kar si je bene-ška oblast vztrajno prizadevala vsaj od leta 1567 (LEGGI, 1683, 138; 5 26. marca 1598 je bilo v kolegij notarjev izvoljenih še naslednjih osem notarjev: Thomaso Rimitio, Iseppo Bratti, Cesare Gravisi, Nicolò Vida, Piero Vida, Ambroso Vida de qm Nicolò, Ottavian Gavardo in Giovanni Battista Ingaldeo (prim. STKP, 1668, V/159). 6 Giacomo Zane, Proveditor General, 1609 (STKP, 1668, V/160). 7 Za člane koprskega mestnega sveta (prim. OKSVK, Stampa. Nobili di Capodistria, D 10567, 51/2; De Totto, 1939, 71–158). 156 Pomen in vloga notarjev v srednjeveških komunskih statutih 1612. 5. okt), ko so izdali dekret, da Sl. 68: Sprevod beneškega doža; detajl z nihče ne sme opravljati notarskega načelnikom notarjev v Beneški republiki – poklica brez potrditve beneškega Velikim kancelarjem (Cancelliere senata in Velikega kancelarja ( Cancel- Grande) (Museo Correr, Venezia). liere Grande) ter da se morajo vsi na Beneškem delujoči notarji podpiso- vati v imenu beneške avtoritete.8 Očitno pa so istrski notarji in z njimi povezana vsa mestna oblastna struktura še vse do ustanovitve ko- legija 24. februarja 1598 vztrajali na privilegijih »tujih« vladarjev; in še več: notar koprske starodavne ple- miške družine Octavianus Gavardo, sin pokojnega Allexandra, koprske- ga meščana, ki je bil 26. marca 1598 sprejet med 20-članski koprski ko- legij notarjev (ASVe, AC, 567), se je 11. junija 1597, torej slabega pol leta pred ustanovitvijo kolegija no- tarjev, na listino ob svojem notarskem znaku podpisal kot Publicus Impe-riali Auctoritate Notarius, kar je tedaj še razumljivo. Toda še leta 1601 in vse do leta 1615 je sklepal nekakšen kompromis, s seboj ali z beneško oblastjo (?), ko se je podpisoval kot Publicus Imperiali Collegijs spectabilis Civitatis Justinopolis Authoritatibus Notarius, in šele na listini z dne 19. novembra 1620 se je očitno »uklonil«, ko se je podpisal Publicus Veneta, Collegijs huius spectabilis Civitatis Authoritatibus Notarius (ASVe, AC, 84). Ali bi lahko rekli, da je kljub beneški prepovedi priznavanja tujih av-toritet pri overjanju notarskih listin iz leta 1567 in ponovni prepovedi iz leta 1612 primer Octaviana Gavarda le igra naključja? Ali gre zgolj za nemoč beneške oblasti? Ali prej za odkrito iskanje možnosti naslonitve na drugo avtoriteto in s tem odklon od obstoječe oblasti, pa čeprav je bila ta tu zasidrana že dobra tri stoletja? Ali le istrska trmoglavost? 8 Veneta auctoritate notarius (LEGGI, 1683, 138; 1612. 12. jan). 157 Statuti komuna koper Statutarna določila glede opravljanja poklica notarja in funkcije vicedomina S temi poglavji koprskih statutov vsekakor stopa v ospredje pri obravnavanju lokalnih oblastnih organov notarski poklic, ki je bil že tako izredno priznan, čeprav je sčasoma njegova vloga kopnela, saj so bili na primer od 13. do 15. stoletja ravno notarji nemalokrat imenovani za nosilce poslanstva Beneške republike pri razreševanju vprašanj meja v Istri, pri sklepanju meddržavnih pogodb, pri razreševanju sporov med komuni in v drugih primerih. Kljub strnjenosti severozahodnih istrskih mest lahko ugotavljamo, da so se pojavljale tako kot pri nastanku drugih komunskih uradov tudi pri ra-zvoju vicedominata posamezne specifične oblike, ki pa nikakor ne izklju-čujejo medsebojne povezanosti.9 Tako je na primer v določenem mestu po vicedominih potrjen pravni akt veljal tudi v sosednjem mestu, čeprav se vsebina ni nanašala na kraj, kjer je vicedomin uradoval (STPI, 153). Upoštevati moramo še, da se je od prve znane redakcije piranskih statutov v prepisu iz poznejših stoletij ohranilo le šest poglavij (STPI, XXXVII sq.), med temi pa ni morebitnih določb o vicedominih. Tako koprski kot piranski (1261; CHART./I, št. 105) statuti se sicer omenjajo v raznih listinah že okoli sredine13. stoletja, a se nam niso ohranili. Zato ne moremo z gotovostjo trditi, da v njih ni bilo določb o vicedominih, le na podlagi tega, ker jih ne najdemo niti v prvi integralni redakciji pi-ranskih statutov iz leta 1307. Morda tedaj te potrebe ni bilo, saj je urad prenehal delovati za neko dobo, kar pa ni bil edini primer, kajti še v drugi polovici 14. stoletja je ravno tako prenehal delovati urad vicedominov v Miljah (1354 do 1403; STMU, 1, LII), ki so bile pod oblastjo oglejskega patriarha do leta 1420. Tudi za Koper, kjer so vicedomini po znanih po-datkih prisotni v obdobju do zapisa vicedominov v piransko redakcijo statutov iz leta 1332, ne moremo z gotovostjo trditi, da v tem času ne bi bilo zapisanih določb o tem uradu. Kljub drugačnemu položaju Trsta, njegovih statutov in vicedominov, saj je v mestu vse 13. stoletje potekalo 9 Pri tem ne gre zapostavljati vpliva neke oblike deželne zakonodaje, ki se omenja že v 11. stoletju v zvezi z istrskim mejnim grofom Udalrikom Weimarskim (1040–1070) (CDI/I, a. 1060, n. 101; Margetić, 1984–1985), in istrskih statutov »na enem listu« iz časa oglejskega patriarha Bertolda (1222) (THESAURUS, ad a.-). 158 Pomen in vloga notarjev v srednjeveških komunskih statutih v znamenju boja komuna proti močnemu škofu na eni ter oglejskemu patriarhu in Benečanom na drugi strani (De Vergottini, 1977, 1375 sq.), ne moremo zapisa o vicedominih iz leta 1322 šteti za rojstni datum tr-žaških vicedominov, čeprav se s tem letom začenja serija vicedominskih knjig, hranjenih v Listinskem arhivu v Trstu ( Archivio diplomatico di Trieste) (Iona, 1988; Antoni, 1989). Sl. 69: Piranski Veliki svet. Strunjan, župna cerkev Marijinega prikazanja (fotodokumentacija PMSMP). Potem ko se vicedomina na istrskih tleh prvič uradno zapisana v statute pojavita šele v dodatkih, in sicer leta 1322 k tržaškim statutom iz leta 1315 ali 131810 in piranskim statutom iz leta 1332, v verziji, ki jo hranijo v Listinskem arhivu v Trstu in jo je objavil De Franceschi (1960), v zadnjem poglavju zadnje (X.) knjige, v verziji iz Pokrajin-skega arhiva v Kopru (STPI, 150–170), pa že v prvi knjigi takoj za komunskim glasnikom ( preco), približno tam, kjer zasedeta mesto tudi v naslednji redakciji piranskih statutov iz leta 1358, to je na koncu 10 De Vergottini (1924/II., 98) in Tamaro (1924, 155, 209–210) različno datirata to prvo redakcijo tržaških statutov. 159 Statuti komuna koper Sl. 70: Milje. Osrednji trg s podestatovo palačo in kapiteljsko cerkvijo (Tischbein, 1842). naštetih pomembnejših komunskih uradnikov (I/16), se v tržaških statutih že v naslednji redakciji iz leta 1350 (De Szombathely, 1930) vicedomini ustalijo nekako na sredi pomembnih komunskih uradni-kov (STTS, I/21–22), takoj za cenilci in pred komunskimi nadzor-niki (proveditores communis), iustitiarji in celo pred advokati. Prvi znani izolski statuti iz leta 1360 pa jim posvečajo že pravi sklop določb z naslovnim poglavjem »Začenja se poglavje o vicedominih« (Incomincia il Capitolo di Vice Domini; STIZ, III/75–82). Vsi našteti statuti so sčasoma doživljali razne spremembe in do-polnitve, ki so nato prehajale praviloma brez pravega reda v naslednje redakcije (Piran še 1384, Trst 1365 in 1421; De Szombathely, 1935), zato moramo pri tej primerjavi upoštevati razmeroma konfuzno sta-nje novih redakcij in s tem povezano zameglitev dejanskega stanja razvoja pomembnosti posameznih dolžnosti, kot nam potrjujejo piranski statuti (STPI, LI–LVI). 160 Pomen in vloga notarjev v srednjeveških komunskih statutih Tega pa ne bi mogli trditi za Sl. 71: Sodnik oziroma notar v inicialki koprske statute, ki so jih zaradi upo- (O) (STTS, 1350, III/43; BCT, AD). ra Koprčanov proti Benečanom leta 1348 (Cesca, 1882; Pahor, 1953a) in posebne vloge tega mesta v politično- -pravni ureditvi beneške Istre dokonč- no ponovno zapisali šele leta 1423. Tedaj so po dolgotrajnem premleva- nju in tehtanju ugodnih rešitev, ki naj bi jih zapisali v vrhovni mestni zako- nik, upoštevajoč tako običajno pravo kot določbe, zapisane v prejšnjih sta- tutih, in v predhodnem času obliko- vane pravne norme, strnili v na novo zapisane koprske statute. Zato pa lahko sledimo že natančno izoblikovanemu vrstnemu redu posa- meznih uradnikov, ki so v Kopru imeli odločilno vlogo in vpliv: 4 sodnikom ( iudices), izbranim v mestnem Velikem svetu za 4 mesece, vsakemu s po 6 li- brami mesečne plače, sta že sledila 2 vi- cedomina, izbrana za eno leto, s plačo 50 liber na mandat,11 nato 2 cenilca ( extimatores) brez plače, komunski kancelar s 4 librami in pol na mesec, 4 iustitiarji s 40 soldi na mesec, 6 advokatov brez redne plače ter en mestni ( superstans interior) in en podeželski (superstans exterior) nadzornik, prvi s 27, drugi s 50 soldi plače na mesec. Omenjene organe v strukturi mestne oblasti lahko štejemo za poglavitne komunske uradnike. Medtem ko imamo za Izolo le en sam podatek o plači vicedomi-nov,12 pa lahko ugotovimo, da vzpon vicedominov na uradniški lestvici ni značilen le za Koper, saj so tudi v Piranu leta 1593 (STPI, 226), ko so povišali plače vsem komunskim uradnikom, na plačilnem spisku takoj 11 Leta 1584 sta vicedomina prejemala 90 liber na leto (prim. Relazioni, 1890, 405). 12 Prejemala sta vsak po 15 grošev na leto, pol v prvem, pol v drugem polletju (prim. Morteani, 1888, 157). Že tedaj (1888) Morteani ugotavlja, da so se izolske vicedominske knjige izgubile (Morteani, 1888, 157). 161 Statuti komuna koper za sodniki s 25 librami na mesec in sindiki s 15 vicedomini z 10 librami mesečne plače; nekoliko višjo plačo od vicedominov so imeli na spisku piranskih komunskih uradnikov le kancelarji kataverov (186 liber na leto), ki so bili nekakšni komunski ekonomi, in kar je primer le za Piran, ra-čunovodja soli (rasonato de sali) (250 liber na leto), kajti kot vemo, je bila pridelava soli tako v Piranu kot tudi v Chioggi, pod monopolnim nadzo-rom Beneške republike (Hocquet, 1990, 98 sq.). Za finančne uradnike je razumljivo, da so morali imeti nekoliko višje plače, da ne bi prihajalo do poneverb in podkupovanj, zato pa so vicedomini dobivali dohodke še za vsak posamezen vpis v svoje knjige ali za overovitve, natančen cenik njihovih uslug pa so zapisali v mestne statute (STKP, 1668, 277–281). Volitve vicedominov v mestnem Velikem svetu Za razliko od mest v notranjosti so vsa istrska obalna mesta imela vrhovni mestni organ, Veliki svet, ki se je včasih imenoval kar samo svet (consilio). Sestavljen je bil praviloma iz 100 (Izola) do 150 (Piran) in več kot 200 članov (Koper), včasih več ali manj. Ti so smeli sode-lovati pri oblasti, smeli so voliti in biti voljeni, medtem ko preprosto ljudstvo te pravice ni imelo.13 Tako kot danes pa niti tedaj naša tri obalna mesta niso imela pov-sem enakih načinov izvrševanja oblasti in volitev. V vseh sta se sicer uveljavili dve poglavitni obliki volitev: s t. i. kroglicami ( ballote, balotas) ali listki (breve, brevia, breviselum), vendar je v Kopru prevladoval drugi način, v Izoli kombinacija obeh, medtem ko je v Piranu prevladoval sistem s kroglicami. In kako so potekale te volitve? Koprski statut takole opisuje način volitev v tem komunu (STKP, III/1). Najprej so se vsi člani sveta (svetniki – consiliari) podpisali vsak na svoj pergamentni listič ( in brevibus pergamenis) in jih shranili v neke vrste klobuk ( bussulo), tako da pri izbiranju lističa ne bi mogli prepo-znati zapisanega imena. Komunski kancelar je preštel zbrane svet-nike in naredil toliko ločenih (nepopisanih) belih lističev (tot brevia 13 Temeljni deli za področje istrske mestne uprave sta razpravi De Vergottinija (1924; 1926–1927), za primerjavo z dalmatinskimi komuni delo Mayerja (1907), za italijansko komunalno življenje pa IV. zvezek monumentalne zbirke Storia d’Italia (1981). 162 Pomen in vloga notarjev v srednjeveških komunskih statutih alba separata), kolikor je bilo zbranih Sl. 72: Volitve (žreb) mestnih svetnikov. Na nepopisane bele lističe uradnikov z uporabo klobuka je zapisal uradniške službe, ki so jih (STTS, 1350, I/6; BCT, AD). volili na samem svetu – vsako uradni- ško službo na poseben listič; te so dali v drug klobuk ( capellus) ali busolo iz žice. Ker je bilo praviloma prisotnih več svetnikov, kot je bilo voljenih ura- dniških služb, so nekateri lističi ostali nepopisani. Podestat ali eden izmed njegovih namestnikov je nato segel v prvi ca- pellus, tistega z imeni navzočih sve- tnikov, in izvlekel listič. Predal ga je komunskemu ali podestatovemu kan- celarju, ki je glasno prebral ime na li- stiču. Izžrebani je stopil pred pode- stata in z roko segel v busolo z lističi uradniških služb, potegnil en listič in ga predal enemu izmed sodnikov ( unus ex iudicibus); če je slučajno potegnil prazen listič, so ga takoj raz-trgali, poklicani pa se je moral vrniti na svoje mesto. To se je ponovilo, dokler ni poklicani izžrebal lističa z zapisano uradniško službo; tedaj je smel predlagati določenega moža za določeno funkcijo, podestat pa ga je potrdil ali zavrnil. Po tem pravilu so se ravnali vse dotlej, dokler niso bili izvoljeni vsi uradniki in zapolnjene vse uradniške službe. Izžrebani ni smel predlagati sebe kakor tudi ne svojega očeta, bra-ta, sina ali drugega bližnjega sorodnika; bližnje sorodstvo (oče – sin; brat – brat) se je v Kopru ugotavljalo po beneških zakonih in nazorih. Moral je še paziti, da nista bila v eni in isti uradniški službi dva (ali celo več), ki sta si bila v bližnjem sorodstvu. Če pa je predlagal nekoga, ki mu ta služba zaradi opravljanja kake druge funkcije še ne bi pripadla ali če se je pri opravljanju dolžnosti s svojimi dejanji prekršil, je moral tudi tako izžrebani predlagatelj plačati kazen. 163 Statuti komuna koper Izolski statut ravno tako na več mestih (STIZ, III/1–10) ome-nja volitve mestnih uradnikov z lističi ali kroglicami, vendar jih ne opiše kot koprski ali piranski statut; le bolj izrecno poudarja obve-znosti, ki so jih bili dolžni poravnavati izolski svetniki, če so želeli sodelovati pri oblasti. Piranski statut pa nam je zapustil nazorno pričevanje drugega sis-tema volitev – s kroglicami. V klobuk so postavili toliko srebrnih kroglic, kolikor je bilo prisotnih svetnikov, med te pa toliko pozlače-nih kroglic, kolikor uradnikov naj bi volili, na primer 4 pozlačene za 4 sodniška mesta. Nato so svetniki pristopili h klobuku, vsak je vzel eno kroglico in tisti štirje, ki so dobili pozlačene, so imeli pravico predlagati po enega uradnika. Pred imenovanjem so morali priseči, da bodo volili za to mesto zaslužne uradnike, nato pa so stopili pred po-destata in sodnike z iztekajočim se mandatom ter imenovali vsak po enega moža za to funkcijo (Pahor, 1958b, 111). Pod kaznijo desetih Sl. 73: Trst, Vrata Cavana in Solni trg v 16. stoletju (Scussa, 1863). 164 Pomen in vloga notarjev v srednjeveških komunskih statutih liber, ki so pripadle komunu, pa ni smel biti na uradniško službo sod-nika izbran mesar (becharius), gostilničar (tabernarius), pek (panicolus) ali gostiščar ( hospitator), kar je veljalo v vseh treh mestih.14 Ker so se s takimi uradniškimi službami očitno okoriščali, je smel biti posameznik izbran na kako dolžnost le za štiri mesece, po tem roku pa niso smeli nastopiti iste dolžnosti, dokler ni pre-teklo leto dni. Izjema sta bila v Kopru le vicedomina komuna, ki sta dolžnost lahko opravljala eno leto. O obeh vicedominih so odločali na začetku leta v mestnem Velikem svetu en mesec pred koncem njunega službovanja. Tisti izmed njiju, ki je prejel več glasov, je bil potrjen tudi za prihodnje leto, drugi pa ne, temveč so prihodnje leto na njegovo mesto izbrali drugega vicedomina po zgoraj opisanem načinu izbire uradnikov. Vicedomin, ki je ob omenjeni preizkušnji prejel manj glasov ali je uradništvo zavrnil, ni smel biti izbran na to dolžnost v naslednjih dveh letih (STKP, III/17), za zavrnitev pa je moral plačati še kazen v višini 25 liber (STKP, III/2). Leta 1660 pa so določili novo pravilo za izvolitev vicedominov; eden od vicedominov je bil izbran z zlato kroglico vsakega 1. septembra v letu, drugi pa v decembru, mandat jima je trajal eno leto, te funkcije pa nista smela opravljati ( contumaccia) naslednji dve leti (STKP, 1668, V/154). V Izoli sta bila po statutu iz leta 1360 vicedomina izvoljena vsako leto na dan 1. maja (STIZ, III/75), prejela sta plačo 15 sol-dov grošev (= 24 liber) ( grossi quindese de denarii grossi Venetiani) v dveh letnih obrokih (STIZ, III/76), vsako sredo in petek sta mo-rala imeti ves dan odprt urad (STIZ, III/78), leta 1678 pa so jima mandat podaljšali na dve leti (STIZ, 157). Tudi v Piranu je prišlo leta 1527 do spremembe v trajanju uradnikovanja vicedominov, in sicer tako, da je tisti kandidat, ki je prejel več kroglic, bil izvoljen za dobo 18 mesecev, drugi pa samo za eno leto (STPI, 174). Vse-kakor gre pri takemu načinu uradovanja za vzdrževanje kontinui-tete v izvrševanju vicedominske službe. 14 S statutom iz leta 1358 so v Piranu prepovedali članom Velikega sveta opravljati mesarsko obrt, kar je bil nedvomno eden nadaljnjih ukrepov v »zapiranju« tega najvišjega komunskega predstavniškega organa oziroma težnja po izoblikovanju »pravega« mestnega plemstva (prim. STPI, LVI). 165 Statuti komuna koper Naloge notarjev in vicedominov Cehovska ureditev ustanove notariata je notarjem nalagala šte-vilne skupne naloge in obveznosti. Temeljno načelo je bilo, da so se morali vselej odzvati, ko so bili pozvani (zaprošeni = rogati) sestaviti pravni akt (STIZ, III/78), sicer so jih lahko doletele kazni. Tako so koprski in piranski (STPI, 500) mestni statuti določali kazen 25 liber, izolski pa 100 soldov (STIZ, II/18), če se notar, razen če bi bil iz zares opravičljivih razlogov zadržan, ne bi odzval na prošnjo, da zapiše testament. Ista kazen pa bi notarja doletela, če ne bi zbral vseh udeležencev in jim zaupno prebral vsebine zapisanega osnutka ( breve) testamenta ter se prepričal, ali se vsi z zapisanim strinjajo (STKP, II/49). Poleg tega je bilo eno osnovnih načel notariata tudi, da je poznal udeležence pravnega akta. Statuti so določali kopico primerov, s katerimi so notarjem prepovedovali določeno opravilo. Verjetno je ena zelo starih določb iz koprskih statutov, ki se nanaša na prepoved prodajanja ljudi (kristjanov). Notar si ni smel v nobe- nem primeru drzniti zapisati listine o prodaji kristjana kristjanu, in če bi to storil, bi moral plačati visoko kazen 100 liber komunu, kar bi v tem primeru doletelo tudi kupca. Če bi bil kupec tu- jec, bi mu ob vstopu na koprsko ozem- lje odvzeli vse imetje, ki bi ga imel s seboj ali v komunu, ter bi bil za vedno pregnan iz koprskega distrikta, notar, ki bi tako listino zapisal, pa bi bil poleg plačila kazni še izgnan (STKP, I/16). Sl. 74: Notar v inicialki (S) poglavja Najhujša kazen je seveda notarje o overovitvah dokumentov (STTS, doletela, če so dokumente ponarejali. 1350, III/40; BCT, AD). Poznamo primer piranskega notarskega 166 Pomen in vloga notarjev v srednjeveških komunskih statutih mojstra, ki je bil zaradi ponaredbe ob desno roko (CHART./II, 71), kar je doletelo vsakega, ki bi katerikoli dokument ponaredil (STPI, II/28). Vendar so kmalu tudi v Piranu sprevideli, da so take kazni le preveč rigorozne, zato so v statutih iz leta 1384 določili, da mora vsakdo, ki bi zapisal lažen ali izmišljen dokument, plačati kazen 50 liber, dokument pa ne bi imel nobene veljave (STPI, 600). Vmesni razvoj humanejšega prava za primere ponaredbe ponazarjajo izolski statuti, ki ločijo dve stopnji v ponarejanju listin; kdor bi poneveril listino v vrednosti pod 50 librami, bi moral plačati kazen 60 liber in nikoli več mu ne bi zaupa-li, če pa kazni ne bi mogel plačati, bi bil obsojen na izgon, dokler kazni ne bi poravnal. Tistemu, ki bi poneveril listino nad 50 librami, pa bi brez milosti odsekali desno roko in nobene vere ne bi bil več deležen (STIZ, I/85). Koprski statuti teh kazni ne določajo, ni jih moč zaslediti zato, ker je bilo kazensko pravo vsaj od upora Kopra leta 1348 povsem v pristojnosti vsakokratnega beneške- ga podestata, ki je načeloval v vseh sodnih in vojaških zadevah ter sodil neposredno po zakonih beneškega komuna (STKP, I/2). Če pa bi nekdo prijavil notarja, češ da je zapisal lažen dokument in bi se izkazalo, da to ni res, bi moral plačati kazen v dvakratni višini vsote, zapisa- ne v dokumentu (STPI, II/31), med- tem ko je na primer za druge lažne ovadbe veljalo, da je prijavitelj plačal le enkratno višino zneska, vsebova- nega v zapisu (STPI, II/30). Kasneje so v Piranu sicer znižali kazen za te primere ravno tako na enkratno višino zneska, omenjenega v pravnem aktu, medtem ko so z naslednjo določbo vi- Sl. 75: Svetnik s knjigo v roki v šino kazni prepustili v presojo vsakok- inicialki (Q) poglavja o poravnavi ratnemu podestatu (STPI, 273). dolgov (STTS, 1350, III/16; BCT, AD). 167 Statuti komuna koper Zanimive so še določbe o prepovedi hazardnih iger, ki zadevajo no-tarje. Medtem ko je bilo v Kopru vsako igranje na srečo prepovedano in bi kršitelje čakala denarna globa, je bilo v Izoli dovoljeno hazardiranje do 5 soldov, v Piranu pa je bila dovoljena le igra ad tabulas ali ad tabellas. Da so kljub prepovedim tedanji prebivalci radi igrali na srečo, pa dokazuje prepoved notarjem, da bi zapisali dolg iz igre in taka zadolžnica ni veljala (Mihelič, 1992, 103–107). Notarska praksa, vloga vicedominov Še preden se je notar lotil zapisovanja listine, je moral, običajno kar na licu mesta sklenitve pogodbe, dogovorjeno najprej v skrajšani obliki zapisati ( abreviare) v svoj zvezek ter nato skupaj s pogodbenikoma in pri-čami prebrati, če se z zapisanim strinjajo (STPI, VIII/29; STIZ, II/98); dodatek k piranskim statutom iz leta 1428 dobesedno navaja vzroke, zakaj mora notar poleg vicedominiranih vpisov imeti še svojo knjigo, in sicer za primer, če bi prišlo do požara ali bi knjige njemu ali v vicedomi-nariji ukradli (STPI, 269–270). S tem določilom so znova uvajali nekda-njo navado zapisovanja izvlečkov v posebne protokole, ki se je sčasoma izgubila, domnevamo pa lahko, da je bil ukrep namenjen tudi dodatnemu zavarovanju pred ponarejanjem, saj se dodatek nanaša na poglavje o po-narejanju notarskih listin (STPI, II/28). Šele ko je notar udeležencem pravnega akta prebral skrajšano vse-bino in so se z njo strinjali, je lahko zahteval izplačilo polovice zneska, določenega po tarifi za posamezen pravni akt, drugo polovico pa je prejel, ko je pogodbeniku ali pogodbenikoma listino v uradni obliki izdal (STPI, VIII/29; STIZ, II/98); tedaj je v Piranu sestava listine ali zadolžnice pod vrednostjo 10 liber veljala 14 denaričev, nad to vsoto pa 1 groš (= 32 denaričev), zapis ( imbreviatura) testamenta 1 sold (= 12 denaričev), izdaja v javni obliki 8 soldov (STPI, VIII/32), medtem ko je strošek po redakciji statutov iz leta 1332 za kupoprodajne ali druge odtujitvene listine znašal 4 solde, za objavo po komunskem glasniku pa 2 groša (= 5,34 solda), imbreviatura testamentov 20 denaričev in objava po oporočnikovi smrti 3 groše (STPI, 597). Če bi se notarji tega 168 Pomen in vloga notarjev v srednjeveških komunskih statutih Sl. 76: Motiv Kopra na votivni podobi bratovščine servitov iz leta 1738 (foto: J. Jeraša). cenika ne držali, bi morali odšteti 100 soldov kazni, ki bi jo razdelili pol komunu in naročniku dokumenta, v primeru nenavadno obsežnih ali za visoke vrednosti sestavljenih zasebnih aktov pa je v primeru spora podestat določil višino plačila (STPI, 599). Ko so leta 1428 v Piranu znova uvedli obvezo o vodenju notarskih knjig, so določili tarifo za imbreviaturo listine v višini 1 groša (STPI, 598). V Kopru so še določali, da mora notar tudi tako listino pred po-godbenikoma še pred objavo prebrati, in če se le-ta z zapisanim tedaj ne bi strinjala ter bi se pri podestatu pritožila, da želita kako spre-membo, bi jo notar vnesel, ko bi listino prepisal, vendar bi tak akt za-računal po dvojni tarifi. Navedeno pa ni veljalo v primeru sprememb zapisa testamenta ali kodicila (STKP, III/20). Pri zapisovanju osnovnih podatkov protokola so morali biti notarji pozorni zlasti na to, da niso okrajševali leta, indikcije, dneva in kra-ja sklepanja pravnega dogodka (STPI, VIII/30) kakor tudi ne vsote pogodbenega denarja ter drugih številk (STKP, III/19), in sicer pod kaznijo 40 soldov v Piranu in Izoli (STIZ, II/100) ter celo 10 liber v Kopru, ki so jo bili dolžni izplačati komunu. Ravno tako niso smeli zapisovati teksta listine med vrsticama, saj bi tako lahko prihajalo do raznih dodajanj. Slednje določilo vsebujejo le statuti Izole in Pirana, 169 Statuti komuna koper ki so nastali v 14. stoletju, ko se je uveljavilo pisanje na svečanih per-gamentnih listinah, ki so imele s svinčenim pisalom potegnjene vo-doravne črte, medtem ko koprski statuti iz 15. stoletja te določbe ne vsebujejo več. V primerjavi z drugimi deželami, kjer so poznali ustanovo no-tariata, pa so v severozahodni Istri za sestavljanje pravnih aktov veljala še posebna določila za vicedomine. Dolžnosti vicedominov, ki so v glavnem navedene v statutih istr-skih mest v poglavjih drugih uradov – ta pristop pogrešamo pri dosedanjih sicer skromnih obravnavanjih tega problema (Pahor, 1958b; Bloise, 1982; Iona, 1988; Antoni, 1989; 1991) – še natančne-je opredeljujejo delovanje tega urada. Če vicedomini svojih dolžnosti niso redno opravljali, so bili pod- vrženi še drugim denarnim kaznim, lahko pa tudi izgubi službe. Tako sta na primer izolska vicedomina morala plačati kazen 20 soldov, če sta koga brez dovoljenja podestata spustila v vicedominarijo, ravno toliko vsa- kodnevno, če sta brez podestatove- ga dovoljenja zapustila komunsko ozemlje, v Piranu 10 soldov kazni, če nista v roku 30 (v Kopru 60) dni vicedominirala pravnega akta, v Ko- pru pa 25 liber, če nista pravočas- no obvestila cerkvenega skrbnika o cerkvi dodeljenem premoženju. Zanimivo se za vicedomine ne pojavlja nikakršna zapisana kazen v primeru poneverbe, kot je to ve- Sl. 77: Inicialka (I) k poglavju ljalo za notarje. Ob tem se zastav- o kancelarjih (STTS, 1350, I/9; lja vprašanje, ali so vicedominom BCT, AD). tako zaupali ali si zakonodajalci niso 170 Pomen in vloga notarjev v srednjeveških komunskih statutih upali priznati te možnosti? Po drugi Sl. 78: Stran iz najstarejše piranske strani pa se nam zdi, da poneverba notarske knjige, 1281–1287/89 vsaj teoretično zaradi načina hram- (PAK. PI 9, N.k., a.e. 1, 74-75). be ni bila možna, saj je drugi prime- rek imbreviature pravnega akta, ki je bil identičen zapisu v vicedominske knjige, hranil notar in bi tako morala biti vsaka sprememba zabeležena v obeh knjigah. Vicedomina sta morala biti v Ko- pru v svojem uradu vsak dan od jutra do poldneva ter od treh popoldne do večera in še dlje, če je bilo to potreb- no, tako da sta bila vedno na voljo za morebitno sestavljanje pravnih aktov. Urad sta smela zapustiti le, če je imel eden izmed njiju nujen opravek pri sodniški pregradi (ad stangam iuris), z dovoljenjem podestata sta smela po komunskih ali zasebnih poslih iz mes- ta, vendar zmeraj le eden izmed nji- ju in samo enkrat v tednu, le za časa trgatve sta lahko manjkala dva dni. Če bi kdo izmed njiju manjkal dlje časa, bi se mu za manjkajoče dni odvzelo od plače, če pa bi zbolel za več kot dva meseca, mu je prenehala dolžnost vicedomina. V primeru pa, da bi se v teh dveh mesecih pojavil v službi dan ali dva ter nato znova manjkal, bi mu za tako prevaro odvzeli službo ter ga zapisali v poseb-ne knjige in še sodili bi mu pred podestatom. Kot pomembna mestna uradnika sta se lahko oziroma sta se morala udeleževati pogrebov po-membnejših mož, za kar sta bila tudi oproščena uradovanja (STKP, III/17) (prim. Pahor, 1958b, 124–127; STIZ, III/77). Vse pogodbe med Koprčani, med Koprčani in tujci ter med tujci je moral najprej zapisati in potrditi notar; vsi udeleženci pravnega akta so 171 Statuti komuna koper nato stopili pred vicedomina (ali enega izmed njiju) in vpričo njiju (ali njega) listino prebrati. Če so soglašali z zapisanim, sta morala vicedo-mina (ali eden izmed njiju) listino potrditi in v svojih registrih zapisati leto, indikcijo, priče, imena dolžnikov in upnikov, količino dolga ter rok izplačila, ki je bil v listini določen. Po zapisu v vicedominske knjige je moral vsaj eden od vicedominov z notarjem vsebino akta »preposlu-šati« (auscultare), tako da je najprej bral vicedomin in notar pregledoval svoj zapis, nato pa obratno, oba vicedomina pa sta morala potrditi, da sta z notarjem dokument preposlušala.15 Če se je notar zaradi nepaz-ljivosti pri zapisovanju (in abreviatione) v čem zmotil, tedaj je vicedo-min ali oba vpričo sodelujočih pri pravnem aktu z notarjem prezrto ali napačno popravil. Ko je popravek vpisal vicedomin (v vicedominsko knjigo), se je moral ob njem lastnoročno podpisati. Postopek je veljal tudi za kupoprodajne pogodbe, njihove objave, ovržbe, podaritve idr. Ko so katerokoli pogodbo sestavili zunaj koprskega ozemlja, pa se je le-ta nanašala na enega ali oba od pogodbenikov iz Kopra, so jo morali v roku treh dni po vrnitvi v mesto predložiti vicedominoma, ki sta jo bila dolžna, v primeru, da jo je zapisal zanesljiv notar pred zanesljivimi pričami, na opisan način vicedominirati, sicer sta bila podvržena kazni 25 liber, ki so pripadle komunu. Če bi tako moški kot ženska na smrtni postelji ali v bolezni priznala kako kaznivo dejanje ali dolg pred vicedo-minom, notarjem in pričami, so morali to priznanje potrditi v vicedomi-nariji, čeprav dokument tedaj ne bi bil overjen in čeprav je bilo takšno priznanje izpovedano pred oporoko ali po njej. Vsakdo je, ne glede na spol, moral v roku dveh mesecev, potem ko je oddal listino(e) (instrumentum) v vicedominiranje, le-te dvigniti, sicer je moral plačati kazen 10 soldov vicedominoma za vsako listino. Vicedo-mina pa sta morala v omenjenem času listine zapisati in vicedominirati pod prej omenjeno kaznijo. Vicedomina sta se morala podpisati na vse listine, ne glede na nji-hov značaj, in sicer se je prvi podpisal tisti, ki je listino sprejel, za njim pa še drugi. Če bi bil kateri izmed njiju odsoten, je s podestatovim 15 »Et hijs scriptis unus uicedominorum adminus teneatur cum notario illa auscultare et ambo scribant uicedomini quod auscultauerint cum notario instrumenta ipsa« (STKP, III/17, 137). 172 Pomen in vloga notarjev v srednjeveških komunskih statutih dovoljenjem zadoščalo, da se je pod- pisal samo en vicedomin, vendar z na- vedbo razloga, zakaj pri pravnem aktu ni sodeloval tudi kolega. V komunski vicedominariji sta mo- rala hraniti še poseben pergamentni zvezek ( quaternum carte brigamine) za ne- premičnine tujcev, v katerega sta vpiso- vala ceno kupljenih posesti, imena tujih kupcev in prodajalcev; to pa z name- nom, da je komun lahko dobil od tujih kupcev določene dohodke: po običaju 40 soldov od stotih liber (= 2 %)16 pro- dajne vrednosti. Drugi pergamentni zvezek sta mo- rala hraniti za vsa volila za dobrodel- ne ustanove (ad pias causas), ki so jih za Sl. 79: Dogovor s stiskom rok svoje duše zapustili oporočniki. V ta (spalmatione) v inicialki (A) zvezek, ki ga je kupil koprski komun in (STTS, 1350, IV/49; BCT, AD). sta ga morala hraniti v vicedominariji, je moral notar, ki je sestavil oporoko, čim je bila ta izdana v javni obliki (po smrti oporočnika), zapisati vsa volila za dobrodelne ustanove, in sicer pod kaznijo 100 soldov, o čemer sta morala vicedomina notarja redno opozarjati, sicer ju je zadela že omenjena kazen (STKP, III/17). Oporoke, inventarje, zamenjave, dote in razdelitve premoženja sta morala vicedomina urejene shraniti v vicedominariji, tako da ne bi mogel notar pozneje karkoli spreminjati. Že šest let po izdaji statutov je koprski komun sprejel nova določila v zvezi z vodenjem vicedominskih knjig za dobrodelne ustanove. Pri novi loži v Kopru se je 25. aprila 1429 na zvonjenje zvona in klic mestnega klicarja ( ad sonum campane voce preconis) sestalo 59 mestnih svetnikov ter koprski podestat in kapitan Marco Memo, ki je po posvetu z mestnimi 16 Iz STPI VII/19 in iz dodatka iz redakcije leta 1384 je razvidno, da so navedbo soldos quadraginta pro centenario izražali v odnosu na libro. 173 Statuti komuna koper sodniki, Andrejem Grisonijem, Bertonijem de Facina, Bastianijem de Tarsia in Ioannisom de Ingaldeo, predlagal svetnikom naslednji sklep, sprejet z veliko večino (z enim proti, in dvema vzdržanima – non sinceris): Da bi se preprečile nepravilnosti pri razdeljevanju oporočnikove zapuščine, na- menjene dobrodelnim ustanovam, ubožnim in cerkvenim ustanovam, določamo, da morata vicedomina, ki bosta ob času izvoljena na dolžnosti, v roku treh me- secev po oporočnikovi smrti zapisati v posebno knjigo vsa volila namenjena tem ustanovam. Dosledno morata zapisati, koliko in komu je bilo kaj namenjeno, kakor je bila oporočnikova želja, če pa to ni bilo natančno zabeleženo v oporoki, sta morala v omenjenem roku obvestiti priorja hospicija sv. Nazarija v Kopru (priori Hospitalis Sancti Nazarij de Iustinopoli). V primeru, da v omenjenem roku svoje dolžnosti ne bi izpolnila, plačata kazen v višini 2 soldov na libro od vrednosti oporočnikove podelitve tistemu, ki mu je bila namenjena, ravno toliko pa prejmeta za te v roku izvršene zapise. (STKP, 1668, V/8) Kaže torej, da so zapisi volil prešli povsem v roke vicedominov, morda zato, ker so notarji te dolžnosti opravljali nevestno, še verjetneje pa, ker so tudi to občutljivo problematiko želeli spraviti pod okrilje komuna, torej pod nadzor osrednjega mestnega urada. Kakorkoli že, škoda je, da se nam niso ohranile posebne vicedominske knjige za volila dobrodelnim ustano-vam, kot jih predpisujejo mestni statuti. V Izoli sta morala vicedomina v roku 15 dni po oporočnikovi smrti zapisati in predati komornikom cerkve sv. Mavra vsa volila za izolske cerkve, in sicer pod kaznijo 40 soldov. To določilo so predpisali že leta 1338, ko sploh prvič naletimo na omembo vicedominov v Izoli (STIZ, III/80). Čeprav piranski statuti niso določali podobne posebne vice-dominske knjige za volila dobrodelnim ustanovam, pa so predpisovali posebne vicedominske knjige za razne vpise, tako posebno knjigo za inventarje sirot, posebno za dote, za podaritve, prodaje, zamenjave, raz-delitve ali katerekoli odtujitve nepremičnin ravno tako poseben zvezek, kakor tudi za listine o dolgu in premičninah, in sicer vse v roku 15 dni od sklenitve (STPI, 159–160), vendar se nam naštete knjige niso ohranile, temveč le tako imenovane knjige premičnin in nepremičnin 174 Pomen in vloga notarjev v srednjeveških komunskih statutih Sl. 80: Benetke, Rialto, Vittore Carpaccio, Miracolo della Croce a Rialto, cca. 1496. ( Libri mobilium et immobilium), kar daje slutiti, da so redno vodili le sled-nje, v katere so razen testamentov, dotalnih pogodb, investitur in inven-tarjev vpisovali vse naštete imbreviature notarskih aktov. Za pravno veljavnost poslovnih dogovorov, podpisanih pred notar-ji, so morali v roku 15 dni pogodbeniki s pričami in notarjem pred oba vicedomina, če pa bi bil eden od njiju odsoten, bi drugi moral napisati razlog odsotnosti. Eden od vicedominov je listino ali notarjev izvle-ček ( imbreviaturo) še enkrat na glas prebral vsem sodelujočim, jim po potrebi vsebino tudi pojasnil, in če so se z njo strinjali, prepisal v svoj prav za to namenjeni zvezek (STKP, III/17; STIZ, III/78; STPI, 151). Še prej pa sta vicedomina (ali eden od njiju) za vsako pogodbo o pro-daji, darovanju, dolgu zaradi trgovine, prepuščanju pravic za kakšno 175 Statuti komuna koper posest ali pridobitev premičnine ali nepremičnine morala zapriseči, da iz- raža omenjena pogodba resnično sta- nje in da ni izmišljena ali ponarejena. Stranki sta morali še zapriseči, da ni nobena druge stranke goljufala ali zlo- rabila. Če sta vicedomina ugotovila, da je bila pogodba v kateremkoli delu izmišljena ali če bi se stranke ali ena od njih branile priseči, sta bila dolžna pogodbo zavrniti in je nista smela vi- cedominirati (STPI, 154, 166). Pri sklepanju notarskih aktov so morali notarji in vicedomini po do- ločilih statutov večkrat zahtevati od udeležencev, da podajo prisege na skle- njene pravne akte, kar je bilo namenje- no predvsem preprečitvi fiktivnih ali dvojnih pogodb, ki so se sklepale zlasti Sl. 81: Vicedominska knjiga Johanesa, za dolžniške listine, pa tudi za kupop- sina pokojnega Henrica, Piran, rodajne pogodbe, ko so pogodbeniki 1342–1344 (PAK. PI 9, V.k., a.e. 10, 1). morali priseči, da je dogovorjena cena resnična. Kazni za kriva pričevanja so bile namreč razmeroma visoke; kdor je krivo pričal, je moral odšteti ka-zen komunu v višini 25 liber, če pa tega denarja ni imel, so mu v Piranu odrezali desno nosnico. Vsakogar, ki je krivo pričal, so oznanili na sto-pnici za krivoprisežnike ter ga zapisali v knjigo krivoprisežnikov, tako da je tak človek ostal za vedno zaznamovan in nikoli več mu niso zaupali. Kazen je v vsakem primeru moral poravnati, sicer so krivoprisežnika izgnali, dokler je ni poravnal. Omenjene kazni so doletele tudi vsakogar, ki bi nagovarjal h krivoprisežništvu (STPI, II/29). Če v omenjenem roku 15 dni udeleženci ne bi predočili listine vicedo-minoma, je ta brez podestatovega dovoljenja ne bi bila več dolžna spreje-ti. »In če bi kdo za prevaro kreditorju odšel z ozemlja Izole«, pravi za ta 176 Pomen in vloga notarjev v srednjeveških komunskih statutih primer izolski statut (STIZ, II/99), »ali Sl. 82: Prisega kruharice v inicialki bi tu ostal in se ne odzval na dvakratno (I) (STTS, 1350, I/77; BCT, AD). ali trikratno pozivanje, lahko kreditor s podestatom da listino v vicedominira- nje«. V tem primeru je podestat sklical notarja, ki je listino zapisal, in priče ter po zaslišanju in zagotovilu o verodo- stojnosti sklenjenega storil, kot se mu je po pravnih normah zdelo potrebno. Kdor bi se izmikal postopku vicedomi- niranja, pa bi bil kaznovan s 40 soldi, ki so pripadli komunu. Piranski statuti so sicer v primeru, da se ena od strank ne bi odzvala po- vabilu druge, da že sklenjeno pogodbo legalizirajo še pri vicedominih, določali kazen 40 soldov za odsotnega, vicedo- min pa je z vednostjo podestata lahko omenjeno listino potrdil. Dodatki k poglavju o vicedominih iz naslednjih redakcij piranskih statutov iz leta 1358 in 1384 pa kažejo na naslednji razvoj prava za te primere. Če bi ena od strank nenadoma odpotovala in se v omenjenem roku ne bi vrnila, bi jo po piranskih določbah doletela višja kazen 3 liber (= 60 soldov). Toda za take primere so v Piranu določali, da si je odsotni lahko imenoval pooblaščenca ( procuratorem), to je pravnega zastopnika, ki je imel pravico zastopati stranko pri legalizaciji pogodbe. Prokura17 je morala biti izdana ali z notarsko listino ali s potrdilom pode-statovega kancelarja; vsebovala je ime stranke in prokuratorja, v njej pa je moralo biti jasno povedano, kakšne vsebine je dokument, namenjen v vicedominiranje. V prokuri je moral biti označen točen datum in ime notarja, ki je dokument za vicedominiranje napisal (STPI, 161). 17 Prokura – jur. nekdaj pooblastilo za opravljanje določenih pravnih poslov v zvezi s poslovanjem podje-tja; dati, preklicati prokuro (posamična, skupna prokura) (FRAN, 2024). 177 Statuti komuna koper Notarski zapisi Pogodbe Istrski srednjeveški statuti so poznali več vrst privatnih pravnih aktov, ki so jih sestavljali notarji. To so bile zlasti razne pogodbe za premičnine in nepremičnine, testamenti oziroma »poslednje želje«, listine o sklepanju zakonskih zvez, podeljevanju fevdov, dodeljevanju dote, inventarji za skrbništva mladoletnih sirot idr. Posebno pogodbe so kot dandanes predstavljale raznovrstno pale-to primerov odtujitev dobrin, zlasti nepremičnin. Morda bo najbolje, če prisluhnemo tedanjemu pojmovanju oziroma razvrščanju pogodb. Koprčan Giovanni Tazio v omenjenem delu o dolžnostih podestato-vih kancelarjev loči imenovane od neimenovanih pogodb. Prve so: nakupne, prodajne, najemne, zakupne, posojilne, naložbene, zadolž-niške, zastavne oziroma poroštvene in pogodbe o oblikovanju družb. Druge so razni priložnostni dogovori o zamenjavah dobrin, obljube za določena opravila ipd. Pogodba je zato zelo razširjen pojem, ki ga lahko apliciramo na razne dogovore. Sestavljena je iz treh bistvenih delov: oseb, stvari in obligacij (Tazio, 1573, 15). Po koprskih in izolskih statutih pa so bile obligacije lahko pisne ali ustne oziroma pogodbe s stiskom roke (spalmatione). Izolski statuti so priznavali enakovredno veljavo obema vrstama obligacije (STIZ, II/71), koprski pa so v zadevajočem poglavju (STKP, II/38) prisojali veljavnost pogodbe le, če je bila izpričana z listino. »Če pa bi vendarle kdo s stiskom rok ( spalmaverit) sklenil kakršnokoli kupčijo«, nadaljuje zakonodajalec, »naj bodisi kupec ali prodajalec, ki ne bi hotel izvršiti dogovorjene kupčije, plača kazen v znesku 100 soldov, katere polo-vica pripada komunu, druga polovica pa stranki, ki se je držala do-govora. Ko se omenjena kazen plača, kupčija nima veljave.« Ker je znano, da je bilo izolsko pravo tesno povezano s koprskim, Margetić domneva, da izolska določba pomeni predhodno obdobje koprskega prava, obdobje, v katerem je bil stisk roke osrednji izraz koprskega prava in širše tudi istrskega, saj se podoben običaj omenja še v drugih 178 Pomen in vloga notarjev v srednjeveških komunskih statutih istrskih komunih (Margetić, 1993, XXI Sl. 83: Notarski znak in podpis sq.). Koprski statut namreč že omeju-koprskega notarja Baysinusa de je vrednost te odredbe ne le zato, ker Baysio (PAK, Spisi, 67). obstaja možnost, da se pogodba skle-ne z notarsko listino, temveč tudi zato, ker stranki lahko odstopita od ustne pogodbe s plačilom globe. Omenjeno poglavje torej že pre- judicira nadaljnji razvoj pravnih po- godb, in čeprav so ob pisnih kot še dandanes ostale v vsakdanjem življe- nju v navadi tudi ustne pogodbe, so imele prve, če so bile sklenjene pred notarji in tako potrjene, večjo prav- no veljavo kot druge. To nam nazor- no priča poglavje o razdelitvah, ki najprej razčlenjuje postopek pravne- ga razreševanja v primerih nespora- zumov, nato pa pravi, da odslej velja- jo vse pogodbe o razdelitvah posesti tako zunaj kot znotraj koprskega mesta, če so sklenjene pred (dvema do tremi) preverjenimi in zapriseže- nimi pričami. Kdor bi se tega dogo- vora ne želel držati, bi moral plačati 5 liber kazni18 in nihče te razdelitve ne bi smel priznati. Toda oba po-godbenika sta morala v roku 15 dni sestaviti listino o tem pravnem dogodku ter jo dati vicedominirati, sicer bi ju doletela ista kazen (STKP, II/30). Ravno tako ne bi veljala nobena pogodba o obliko-vanju živinorejske družbe ( socida), tako med meščani kot med tujci, če ne bi bila sklenjena z javno listino ( publicum instrumentum), odreja koprski statut (STKP, II/79). 18 1 libra = 20 soldov, torej 5 liber = 100 soldov. Za razmerja med različnimi denarnimi enotami v času Beneške republike gl. razpredelnico v Mihelič (1985, 28). 179 Statuti komuna koper Navedeni primeri jasno kažejo, kakšno vlogo so sestavljavci sta-tutov namenili notarski listini. Obenem pa so še z drugimi postavami utrdili položaj in pomen notarja kot sestavljavca listin ter privatno listino kot pravni akt. V svojem delovanju so notarji morali biti karseda ažurni. V Kopru so morali v roku 15 dni od sklenitve pogodbe izstaviti pogodbenikom listino v uradni obliki (STKP, III/20), v Izoli v 12 dneh (STIZ, II/98), v Piranu najprej v roku enega meseca (STPI, VIII/29), po redakciji iz leta 1384 pa ravno tako v 15 dneh, sicer so bili podvrženi kazni 20 soldov komunu za vsak neizvršen primer, v Piranu po omenjeni redakciji pa so zvišali kazen celo na 100 soldov (STPI, 599). Tudi naročnik se je moral držati tega roka in listino v tem času pri notarju dvigniti ter ga izplačati. Odtujitev nepremičnin Za posamezne pogodbe, zlasti za nakup ali prodajo nepremičnin, pa je bil poleg vicedominiranja določen za verodostojnost sklenjenega še dodaten postopek. V istrskem pravu se je namreč uveljavila svo-bodna zasebna pobuda v primerih odtujitve nepremičnin, ki je ščitila le predkupne pravice sorodnikov in njihovo pravico do izpodbijanja kupoprodaje na tej osnovi. V Kopru pa se je ta pravica, po zgledu be-neških statutov iz časa vladanja doža Jacopa Tiepola (1242), raztegnila tudi na predkupno pravico sosedov oziroma mejašev ter na tiste, ki kakorkoli posedujejo to nepremičnino (STKP, II/37), medtem ko je v Miljah in Izoli pravica ostala le sorodnikom, v Piranu pa je bila pri-znana tudi ženinim sorodnikom.19 Koprski statuti so določali, da mora tisti, ki namerava prodati nepre-mičnino, o tem obvestiti sorodnike, ki imajo predkupno pravico in lahko, če želijo, to svojo pravico uveljavijo. Kljub temu je moral kupec po skle-nitvi kupoprodajne pogodbe sporočiti novico z javnim razglasom. Javni razglasi imajo povsem določeno nalogo olajšati položaj prodajalcu in kupcu ter uvesti pravno gotovost v poslovanje z nepremičninami. Tako se tudi v teh določilih jasno odražajo različni pravni vplivi v delovanju 19 Več o družinskem dedovanju prim. Margetić (1993, XXXVIII–XLVII) in tam navedeno literaturo. 180 Pomen in vloga notarjev v srednjeveških komunskih statutih srednjeveških istrskih komunov. Predkupno pravico so namreč uvedli v Bizancu v 10. stoletju, ko so že odredili, da mora prodajalec o svoji nameri predhodno obvestiti imetnika pravice. Javni razglasi pa so veliko kasnejšega datuma in so beneškega izvora. Sl. 84: Krmin, 1348. Notarski znak in podpis: Ego Petrus dicti Hermacoras de Aquilegia Imperiali auctoritate notarius … interfui et rogatus scripsi (PAK. 335. Listine, a.e. 1; prim. Bonin, 2002, 41). 181 Statuti komuna koper Sl. 85: Piran, konec 16. stoletja, izrez iz slike Domenica Tintoretta, Piranski mestni očetje (Tintorettova dvorana v občinski palači v Piranu; foto: D. Podgornik, 1994). Na tem mestu kaže omeniti še eno značilnost istrskega prava, ki je tudi zakupojemalcu dajala pravico lastništva nad zakupnim imet-jem, ki ga poseduje in uživa ter ga lahko celo odtuji, zakupodajalec pa ostaja lastnik zemljišča v smislu pravice do dela proizvodov. Tako lažje razumemo določbo koprskega statuta, ki nalaga vsakomur, ki želi prodati ali odtujiti posest, za katero se plačuje najemnina, jo dati v trajen najem ali le za določen čas ( curucongium), da mora nap-raviti kupoprodajno odtujitveno ali najemno listino. Če se prekrši, mora plačati 25 liber kazni, ki gredo pol komunu in pol gospodarju ( dominus) (STKP, II/28). V Izoli so za podobne primere, ko je bil lastnik zemljišča komun, določali, da se ne smejo sklepati odtujitve ali najemi, ki ne bodo veljale, tudi če bodo objavljene po javnem oglasu ali v kaki drugi javni obliki, če ne bodo te namere najprej vpisane v register komunskih ozemelj, in sicer pod kaznijo notarju 182 Pomen in vloga notarjev v srednjeveških komunskih statutih ena tretjina dogovorjene vrednosti Sl. 86: Benetke, 1608. Notarski znak posesti, ista kazen pa je doletela tudi in podpis: Ego Lucas Gabriolius prodajalca. Kdor bi prekršek nazna-quondam Domini Gabrielis publicus nil, bi dobil eno tretjino predvidene Imperialis et Venetiarum Notarius kazni, dve tretjini pa komun (STIZ, de promissis rogatus in fedem nosti predkupne pravice, Ne bomo se poglabljali v podrob consueto (PAK. 335, a.e. 81; -prim. Bonin, 2002, 177). II/110). subscripsi, signo meo apposito 20 temveč nas bodo zanimale naloge notarjev in vicedominov pri sklepanju ku- poprodajnih pogodb za nepremični- ne. Potem ko so po zgoraj opisanem postopku pred notarjem sklenili po- godbo, je bil kupec dolžan v roku petnajstih dni pri stopnicah zvoni- ka ( ad scalas campanillis) ob nedeljah javno razglasiti omenjeno kupčijo v skladu z običajem, pravi koprski statut (STKP, II/37). Javni razglas je moral biti zapisan v listini pod kaz- nijo 25 malih liber, ki so pripadli ko- munu. Notar, ki bi zapisal listino prodaje ali kake druge odtujitve ali zadolžni- ce katerekoli nepremičnine, za kate- ro je bil javni razglas nujen, je moral v roku petnajstih dni zapisati javni razglas ter ga potrditi v enem me- secu po objavi. Ob javnem razglasu je moral na listič papirja ( cedula) na- tančno zapisati datum z letnico vred, kupca, prodajalca, prodani predmet ali imetje, pogodbo, v kateri je bilo opisano imetje, mejaše s štirih strani, vsakega posebej za njegov del, ter ceno omenjenega 20 Več o predkupni pravici na nepremičnine (prim. Leicht, 1949, 77–86; Margetić, 1993, XXIII; STKP, II/37). 183 Statuti komuna koper predmeta ali imetja, kakor je bilo zapisano pri potr- ditvi razglasa. Ta listič je notar pritrdil ali ga dal pri- trditi v koprski katedralni cerkvi na za to določeno mesto, kjer je moral osta- ti pritrjen, dokler se javni razglas ni iztekel. Vsako nedeljo v času razglasa je moral notar iti v katedral- no cerkev in nadzorova- ti, ali je omenjeni listič še pritrjen na istem mestu. Če bi bil listič odstranjen, ga je moral v celoti obnoviti pod kaznijo petih malih li- ber, ki so pripadle komu- Sl. 87: Mestni glasnik (preco) in piranski svetniki, nu, po volji podestata pa izrez iz slike Domenica Tintoretta (Tintorettova lahko tudi pod višjo ali dvorana v občinski palači v Piranu; foto: D. manjšo kaznijo. Če bi kdo Podgornik, 1994). s prevaro ali iz hudobije ali kako drugače odstranil ali dal odstraniti zgoraj omenjeni in pritrjeni listič, bi ga doletela kazen 50 malih liber – polovico te vsote bi pripadlo komunu, polovico pa tožniku, ki bi govoril resnico; če obtoženi ne bi mogel plačati, bi moral eno nedeljo stati ob sramotilnem stebru. Tu se kaže še druga značilnost koprskega pravnega sistema, saj so v drugih istrskih mestih na zahtevo kupca objavo izvršene prodaje opravili komunski glasniki ( preco); to so tako imenovane cridae. Razglašanje je potekalo na različne načine: štiri zaporedne nedelje v Trstu, v Vodnjanu so bile dovolj tri, v Umagu dve, v Pi-ranu, Miljah, Izoli, Dvigradu, Buzetu, Oprtalju, Pulju in Rovinju ena (Margetić, 1993, XXXVII). 184 Pomen in vloga notarjev v srednjeveških komunskih statutih Tudi za podaritev ali zamenjavo nepremičnine ali kako drugo vrsto odtujitve so morali dogodek razglasiti kakor prodajo, da je sorodnik ali mejaš (ne glede na spol) lahko po opravljenem razglasu v roku tridesetih dni prednostno pridobil imetje (STKP, II/37); leta 1550 so v Kopru še določili, da je oseba s predkupno pravico lahko vložila pritožbo v roku enega leta od razglasitve prodaje, če je bila medtem iz mesta odsotna, sicer pa ni mogla več ugovarjati prodaji (STKP, 1668, V/10). Če listina ni vsebovala vrednosti podaritve, zamenjave ali odtujitve, sta morala tako nepremičnino oceniti dva zanesljiva moža, ki ju je določil podestat. Tokrat sta morala vicedo-mina priseči kupcu, prodajalcu, menjalcem ali sploh odtujevalcem ter tistim, ki so odtujitve nepremičnine prejemali, da je vsebina po-godbe resnična in poštena. Poleg tega ni bilo dovoljeno nobenemu pridobitniku nepremič-nine prodati, je dati v zakup ali je kako drugače odtujiti v treh letih po opravljenem razglasu pod kaznijo 25 malih liber, ki so pripad-le komunu. Brez tveganja pa je bilo pridobitniku dovoljeno, da je omenjeno nepremičnino dajal v najem za rok treh let ter jo dal za doto, komurkoli bi hotel, ravno tako jo je lahko razdelil v oporoki. Noben tujec, ki je prebival zunaj koprskega distrikta, ni mogel na nikakršen način pridobiti kakega prodanega ali na kak drug način odtujenega imetja, ki se je nahajalo v Kopru ali v njegovem dis-triktu, s posredovanjem svojega sorodnika ali mejaša, razen če bi želel priti stanovat v Koper ali v njegov distrikt v roku enega leta po opravljenem javnem razglasu, sicer bi bila pridobitev neveljavna (STKP, II/37). Istrsko pravo pa v zvezi z odtujitvami nepremičnin pozna še eno zanimivo ureditev, ki se navezuje na tedanje pojmovanje načela lastnine in je drugačno od današnjega; lastnina je bila seštevek pra-vic, pristojnosti v smislu rimskega postklasičnega prava, prava ko-mentatorjev ( glosatorjev) in pravnih sistemov drugih evropskih regij v srednjem veku. Gre za pravico do priposestvovanja ( usucapio),21 ki je pripadla kot prava lastnina tistemu, ki je obdeloval ali kakorkoli 21 Več o pravici do priposestvovanja ter sploh o lastniških odnosih v Margetić (1983, 39–71). 185 Statuti komuna koper drugače užival posest ( qiuete in laborerio et in gaudimento; STPI, VI/21) za določen čas, ne da bi ga v tem času kdorkoli omejeval ( sine litis clamore; STKP, II/21) ter da ni od nje nikomur plačeval dajatve ali zakupnine ( sine redditu et ficto dato alicui; STPI, VI/21), s čimer bi pravno priznal lastništvo drugega. V Kopru je bil rok za pri- posestvovanje 10 let, če je šlo to v škodo bivšega koprske- ga lastnika, in 15 let, če je šlo za tujca, ki je živel v Kopru (STKP, II/21, 22). V Izoli je bil ta rok nekoliko drugačen, in sicer 15 in 20 let (STIZ, II/86), medtem ko je v Piranu veljal rok 15 let posedovanja nepremičnine za pridobitev pravice lastništva, kot je bilo določeno tudi v miljskem ko- munu (STMU 1, IV/12). Pravni problemi pa so se pokazali pri uveljavljanju in do- kazovanju pravic tako pripose- stvovalca kot bivšega oziroma legalnega lastnika po preteku navedenih rokov. Koprski sta- tut določa, da sta morali v pri- meru spora obe strani predlo- žiti dokaze o lastništvu (STKP, Sl. 88: Ego Paulus de Peregrinis vicedominus II/25). V Trstu je na primer subscripsi et cum dicto notario ascultavi. novi lastnik postopek izgubil, Ego Rolandus de Almerigogna vicedominus če je bivši lahko dokazal, da je comunis subscripsi. Overitev koprskih bil pred tem on sam lastnik ne - vicedominov na testamentu iz leta 1428, premičnine najmanj 15 let in en ki ga je napisal koprski notar Antonius de dan (STTS, III/25). Giroldo (PAK. Spisi, a.e. 66/75). 186 Pomen in vloga notarjev v srednjeveških komunskih statutih valec moral priseči, da ni ve V Kopru je priposestvo- Sl. 89: Dotalna (in poročna) listina iz Kopra, -leto 1439 (PAK. Spisi, a.e. 66/59). del, da gre za tujo lastnino (STKP, II/22), medtem ko takega primera ne zasledimo v Piranu. Zato pa je že leta 1384 v svoji novi redakciji statutov piranski komun, da bi preprečil nepravilnosti pri takem pridobivanju posesti, določil, da mora vsak prido- bitelj posesti s svojimi mejaši ( laterani) po sestavi listine v roku, določenem v kapitula- riju vicedominov (15 dni), li- stino vicedominirati, in sicer pod izredno visoko kaznijo, če verjamemo tekstu statu- ta, 10 soldov na libro, kar bi bilo 50 odstotkov vrednos- ti tako pridobljene posesti (STPI, 451). Potrebna je bila torej sestava notarske listine in njena potrditev pri vicedo- minih, kar je glede na zgoraj povedano veljalo vsekakor tudi v Kopru in Izoli. Toda kot se običajno dogaja, so zadeve v praksi potekale drugače, kajti leta 1449 naročajo koprskemu komorniku, da mora od Koprča-nov zahtevati, naj mu z listinami dokažejo lastnino hiše, mlina, po-sesti itd., saj se je dogajalo, da so številni Koprčani, ki so imeli nepre-mičnine v lasti 25 in več let in so jih brez vsakega dokumenta prodali, zato je nastala velika škoda, zmešnjava in celo škandali. Komornik, tedaj je bil to nob. sapiens vir Nicolaus Valeressus (STKP, 1668, V/18, 187 Statuti komuna koper Sl. 90: Izrez iz karte »Istria olim Iapidia« Giovannija Blavia iz 1663 (PMK; foto: D. Podgornik, 1994). 19), ni smel na svojo roko v listinah, ki jih je hranil v svojem ura-du (STKP, 1668, V/88), česarkoli spreminjati ali dodajati, sicer »ga bomo kaznovali, da bo za zgled drugim« (STKP, 1668, V/19). Toda še leta 1651 si je na pobudo koprskih sindikov, ki so tožili nad splo-šnim neredom pri pisarniškem poslovanju v Kopru, stanje ogledal istrski inkvizitor Gerolamo Bragadin. Med drugim so tedaj odredili osebam, ki so jih osumili samovoljne prilastitve posesti, rok 1 meseca za predložitev dokazov o posedovanju zasedenih dobrin; če bi se v tem času prostovoljno odselili, bi bili oproščeni sodbe za uzurpacijo, sicer pa bi se jim kazensko sodilo, nepremičnine bi jim bile odvzete skupno s pridelki (STKP, 1668, V/149, t. 19). Drugačen je bil odnos do tujcev v mestih, med tujce pa niso sodili le državljani drugih, nebeneških dežel, temveč so bili na primer v Kopru tujci tudi Pirančani ali Izolani, Koprčani pa so 188 Pomen in vloga notarjev v srednjeveških komunskih statutih bili tujci v Piranu in Izoli ipd. Zanimiv je bil tudi postopek pridobivanja statusa prebivalca ali me- ščana določenega mesta, torej netujca, saj je za prvega bil potreben rok vsaj enega leta prebiva- nja v mestu ali okolišu, z obljubo nadaljnje stalne naselitve, za pridobitev drugega statusa pa po- leg družbenega ugleda in veljave po navadi vsaj Sl. 91: Doževa pergamentna listina s svinčenim 20 let prebivanja. Vme-pečatom, Benetke 1630 (PAK. 335, a.e. 84; sni členi so bili še statusi prim. Bonin, 2002, 182). tako imenovanih vicinov , ki so v zameno za obvezo stalne ali vsaj daljše začasne naselitve prejeli še zemljišča v obdelovanje.22 Istrska mesta so skrbno pazila, da komunska lastnina ne bi pre-hajala v tuje roke. Tako noben meščan ali vicin Pirana, celo kdor bi le leto dni prebival v Piranu, ni smel tujcu v primeru, če bi ga ta tožil in tožbo tudi dobil, česarkoli dati, podariti, zastaviti, zadol-žiti, sestaviti listino ali zadolžnico ali kakorkoli česa odtujiti pod kaznijo 25 liber oziroma izgona ( vigintiquinque librarum denariorum componendarum comuni pro banno; STPI, VI/13), kar je veljalo tudi za tistega, ki bi tujcu prodal dolg (STPI, VI/14). Zadolžnice so bile namreč ena izmed najpogostejših oblik sklepanj zasebnih pravnih odnosov, kar nam pravzaprav še najbolje dokazujejo najstarejše ohranjene piranske notarske knjige, kjer v večini primerov nasto-pajo ravno te oblike zasebnih dokumentov (prim. Mihelič, 1984; 1986; 2002b; 2006; 2009b; 2016; 2018). 22 Okviren prikaz posameznih faz v pridobivanju statusa »domačina« je na primeru miljskih statutov, ki vsekakor kažejo še na starejše navade (STMU 1, L–LII). 189 Statuti komuna koper Dolžniške listine Dolgovi so bili pač tudi nekoč ena od osrednjih oblik medosebnih poslovnih razmerij, kjer so imeli ravno notarski spisi, trgovske knjige, cyrographi23 ali na splošno lastnoročni zapisi glavno dokazilno vlogo določenega zadolžniškega dogodka. Zadolžnice pravzaprav nakazuje-jo izredno razgibano trgovsko dejavnost tedanjega prebivalstva in to ne le s trgovskim blagom, temveč tudi s samimi zadolžnicami ( precep-tis) ali dolžniškimi listinami (instrumentis debiti) (Gestrin, 1965, 123 sq.). V našem obravnavanju pa so dolžniške listine zanimive zlasti zato, ker so tej obliki sestavljanja pravnih aktov, očitno zaradi pogostnosti in občutljivosti problematike, tako istrski kot beneški zakoniki namenjali veliko pozornosti. Od drugih pogodbenih oblik so se dolžniške listine razlikovale tudi po tem, da notarji v njih niso smeli za neizpolnjevanje dogovorjenega zapisati višje kazni od ene tretjine dogovorjenega zneska, in sicer v Piranu pod kaznijo 10 liber za vsak tak primer, tako za notarja kot za onega, ki je listino naročil (STPI, 597). Verjetno se je tudi na to pravilo nanašala pogosta določba za notarje, da ne smejo zapisova-ti izmišljenih, fiktivnih listin (STPI, 273) ali da bi sestavljali dvojne listine, eno uradno in drugo neuradno, kot se je to pogosto dogaja-lo tudi za razne posojilne pogodbe na obresti (STIZ, I/87; LEGGI, 1683, 131–134), saj vemo, da so bile po kanonskem pravu vsakovrstne obresti, tudi v naturalijah, prepovedane, čeprav so si sčasoma sami komuni začeli izposojati na obresti ter so v svojih mestih od 14. sto-letja dalje začeli dajati razne ugodnosti posojevalcem denarja (STKP, II/76), sprva Florentincem, nato pa še Judom (Peršič, 1977; 1984), če seveda pri tem odmislimo nekatere samostanske redove v Evropi, ki so v času najtrše prepovedi posojanja oziroma oderuštva (feneratio), kot se je glasila uradna terminologija, denar ali druge dobrine posojali 23 Chirographum ali cyrographum se imenuje listina, napisana v dvojniku na istem kosu pergamenta. Ta dva izvoda sta bila ločena z raznimi besedami, črkami ali okraski, ki so jih razrezali ravno, valovito ali zobčasto, tako da je rez šel preko zapisane besede, okraska ali črke. Vsaka od strank je prejela po en izvod. Če je prišlo do spora, so avtentičnost dokazali s spojitvijo obeh originalov in če so se črke ali okraski spajali, je bila avtentičnost nedvoumna. Ti okraski, ki so po navadi imeli kačasti videz, so se imenovali kirografi (Stipišić, 1985, 152). 190 Pomen in vloga notarjev v srednjeveških komunskih statutih tudi po visokih obrestih, ki so Sl. 92: Testament v hebrejščini, ki ga je leta jih prikrivali tako, da so knji-1598 narekovala Bonola Agnoli, Židinja, po žili večje vsote dolgov (prim. njeni smrti čez 5 mesecev pa ga je izolskemu Kulišer, 1959, 429; Darovec, vicedominu Balseminu Manzuoliju prebral 1991, 73). izolski bankir Salamon Luzzato (PAK. 84, V praksi se v zadolžnici a.e. 2/103). uporabljajo varovalna določi- la za upnika in dolžnika: če se dolžnik ne bo držal dogovora glede roka poravnave, ga bo doletela kazen, ki bo tretjino višja od dolga (pena tercii pluris dicti debiti), za vračilo posojila dolžnik večkrat jamči z zasta- vo, pogosto s celotnim imetjem ( omnibus suis bonis presentibus et futuris), dolžnik včasih predsta- vi poroka, ki se zaveže dolžnika obvarovati škode od dolga (con- servare indepnem dicti debiti). Dolg ni bil prenosljiv, tudi če je v zadolžnici pisalo, da je upnik tisti, »v katerega rokah se (zadolžnica) pojavi/nahaja« (in cuius manu comparuerit), ampak je moral biti v zapisu imeno- van glavni upnik ali je imetnik instrumenta moral imeti da- rovnico ali zastopstvo glavnega upnika. (STKP, II/82). To koprsko določilo sicer nakazuje, da so prepovedovali prenosno zadolžnico ozi-roma menično poslovanje, kar kaže še na močno srednjeveško menta-liteto. Toda že v 15. stoletju so se zadolžnice lahko že pri izdaji sami na željo kreditorja prenesle na drugega, tako da je dal zadolžnico izdati na ime upnika, ki naj bi mu dolžnik z zadolžnico poravnal dolg. Tako so 191 Statuti komuna koper se zadolžnice v tem času kot vsaka druga vrednost svobodno darovale, delile, zastavile ali prodale, torej odtujile z edino izjemo, da niso bile izdane od someščana (Gestrin, 1965, 123–130). Ena od oblik pravne zaščite dolžnikov in premičnin pa je bila, da nobena listina o dolgu za premičnine ni veljala, če je po 10 letih od sklenitve niso obnovili (STKP, II/65; STIZ, II/76; STPI, V/23), kar je veljalo tudi pri oporokah in dotalnih listinah. Toda za vrednosti pod 50 librami ni bilo treba sestaviti listine, temveč se je dolg lahko sklenil vpričo dveh prič. Če bi kdorkoli tak dolg pred sodiščem negiral in bi se dokazalo, da ga je res sklenil, bi moral odplačati dvojno vrednost dolga. V primeru smrti dolžnika pa je pričanje veljalo le, če ga je priz-nal podestat, kar je veljalo tako za meščane kot za tujce (STKP, II/12). Torej je tudi v tem primeru pravno veliko bolj veljala listina kot ustna sklenitev dolga, čeprav je bila sklenjena pred pričami. Ker je bila zakonodaja v tem pogledu še najbolj dodelana v Ko-pru, si bomo ogledali še druga določila koprskih statutov. Če so bili upniki nad meščani tujci, ki so sicer prebivali v Kopru, so morali v roku 15 let obnoviti dolžniško listino, če so prebivali zunaj mestnega ozemlja, pa v 20 letih (STKP, II/67). Ravno tako so pravno veljali rokopisi dolžnika, toda ob predložitvi za izterjavo je morala biti sestavljena ali notarska listina ali pa je dokument o tem pravnem dogodku na podlagi pričevanj zapisal kancelar. Če pa bi se po dolžnikovi smrti pojavili njegovi lastnoročni zapisi, bi veljali enakovredno javni listini (STKP, II/63). Pred pretekom 10 oziroma 15 ali 20 let od sklenitve dolga je moral upnik stopiti do notarja, ki je zapisal dolžniško razmerje, in od njega z dovoljenjem podestata zaprositi za sestavo nove listine, če je želel, da bi dolžniško razmerje še veljalo, seveda v prime-ru, da mu dolžnik dolga še ni poravnal. Dogajalo se je tudi, da je medtem notar, ki je listino zapisal, umrl ali se iz mesta izselil; tedaj se je moral upnik ali kdorkoli drug, ki bi želel izdajo nove listine, držati naslednjega postopka: najprej je stopil do podestata in mu z avtentičnim dokumentom, notarsko listino ali rokopisom dokazal, da je upravičen do zahteve, kajti sicer ne bi smel stopiti 192 Pomen in vloga notarjev v srednjeveških komunskih statutih Sl. 93: Pulj (Lavalée, 1802). v vicedominarijo, kjer so hranili vicedominirani zapis tega pravnega dogodka. Obenem je moral priseči, da bo v vicedominariji poizve-doval le za listino, ki zadeva njega, in ne za druge zadeve, na kar je moral paziti tudi podestat; če bi se izkazalo, da je podatke uporabil za druge namene, bi moral plačati kazen 25 liber za vsak tak primer (STKP, II/103). Nato je prosilec lahko izbral ali podestatovega kan-celarja ali kateregakoli notarja, ki je na podlagi vicedominirane bre-viature izdelal novo listino namesto odsotnega ali umrlega notarja. Vendar so take breviature v uradni obliki veljale le, če jih je potrdil še podestat (STKP, II/104). Seveda je lahko upnik zahteval izterjavo dolga še pred rokom obvezne obnovitve dolžniške listine, če sta se tako dogovorila z dolžnikom. Upnik je lahko s pomočjo listine zahteval od podesta-ta začetek tožbe proti dolžniku, tako da mu je predal zadolžnico (STKP, II/84). Nato je komunski klicar ( praeco) dolžnika ali dolž-nike tri dni javno pozival in jih tudi iskal na domu (STKP, II/63). Ko se je dolžnik zglasil pred podestatom, je ta razsodil v skladu z zakoni in običaji. 193 Statuti komuna koper Dolžnik je lahko namesto denarja zastavil svoje premičnine ali ne-premičnine, ki so jih dali v oceno komunskim cenilcem (extimatores) (STKP, III/14; STIZ, II/83; STPI, I/7), zato da zastavljene dobrine ne bi presegale vrednosti dolga. Tega se očitno niso vselej držali, saj so morali iz beneške metropole večkrat opozarjati svoje načelnike po mestih dominija, naj skrbno bedijo nad početjem upnikov (LEGGI, 1683, 134–136), sicer jih bodo strogo kaznovali. Dogajalo se je, da so podestati listine upnikov, ki so jim jih zaupali ob vložitvi tožbe, kdajpakdaj izgubljali, kajti sicer ne bi določali, da lahko podestat v tem primeru zagotovi upniku izdelavo nove veljavne listine. Dokaz o nje- nem obstoju pa je bilo pona- vadi klicarjevo oznanilo super scalas comunis, kar pomeni, da so o teh razglasih vodili po- sebno evidenco. Če pa bi upnik izgubil do- kument, ki ne bi bil predsta- vljen na sodišču (porrectum in iure), mu brez pristanka dolžnika podestat ne bi mo- gel izdati nove veljavne listine. Šele če bi dolžnik dolg priznal, bi to lahko storil, in dolžniška listina bi od tega dne veljala (STKP, II/84). Vselej ko je dolžnik dolg povrnil, pa mu je moral upnik izstaviti prečrtano ( cancelata), torej razveljavljeno dolžniš- ko listino. Če tega ni storil, je Sl. 94: Inventar v glagolici iz samostana sv. Gregorja moral komunu izplačati kazen v Kopru (PAK. 6. IX. skupina, a.e. 1253). v višini 50 liber (STKP, II/88). 194 Pomen in vloga notarjev v srednjeveških komunskih statutih V primeru, da komunski klicarji v času potrebne obnovitve dolž-niških listin dolžnikov v mestu niso našli, je podestat svojemu kan-celarju, potem ko je klicar dal zagotovilo, da je dolžnika ali dolžnike trikrat pozival, naročil obnovitev listine, ki je imela enako veljavo, kot če bi bil dolžnik navzoč. Obnovljene listine pa je moral kan-celar skupaj s starimi listinami predstaviti vicedominoma ali ene-mu izmed njiju, ki sta jih morala sprejeti, to pomeni vicedominirati (STKP, II/65). V primeru, da se dolžnik ni odzval na trikratne vsakodnevne pozive na sodišče, je lahko podestat na podlagi zbrane dokumenta-cije dovolil upniku izterjavo dolga (STKP, II/87). Upnik je moral stopiti do notarja in komunskega kancelarja, ki sta na podlagi dolž-niške listine morala določiti glavnega dolžnika in njegovega poroka pod kaznijo 10 liber, če tega ne bi storila. V odsotnosti glavnega dolžnika je bil za dolg odgovoren njegov porok (STKP, II/86). Ta je nato komunskemu cenilskemu uradu zastavil dolžnikove ali svoje premičnine ali nepremičnine, ki so jih tu ocenili ter po potrebi tudi prodali na javni dražbi (STKP, III/14), toda v nobenem primeru niso smeli zarubiti dobrin v višji vrednosti od dolga, sicer bi to mo-ral upnik pod kaznijo vrniti (LEGGI, 1683, 134–136). Očitno pa so upniki za povračilo dolgov uporabljali še druge me-tode, saj odlok beneškega nadzornika ( proveditor) Giulia Contarinija iz leta 1626 prepoveduje navado, ki se je uveljavila v nekaterih kra-jih Istre, da so v primeru zadolženosti dolžniku zapečatili hišo, tako da je, če je bil v njej, ni mogel zapustiti, če pa ga v tem času ni bilo, ni mogel vstopiti, saj bi ga sicer javno napadli. Njegova lastnina je bila tako prepuščena na milost in nemilost razjarjeni množici, »kar je proti našim načelom«, zagotavlja beneški nadzornik, ter izdaja naslednjo terminacijo: »Nikomur se ne sme na opisani način zape-čatiti hiša, pa naj bo še takšen dolžnik, in sicer pod kaznijo rektorju 100 dukatov, kancelarju 6 mesecev zapora in kavaleristu ali tistemu uradniku, ki bi izvrševal njegove dolžnosti, pa 3 neodpustljive udar-ce z bičem. Komur tako zapečatijo hišo, jo lahko brez skrbi odpe-čati in ne podleže nobeni kazni« (STKP, 1668, V/148). 195 Statuti komuna koper Že prej so Benečani morali zakonsko posegati po tem občutljivem pravnem področju, da bi zaščitili dolžnike pred pretiranim nasiljem upnikov, ki je škodovalo tudi splošnemu gospodarskemu razvoju. Tako so leta 1461 prepovedali, da bi za poravnavo dolgov upniki za-rubili dolžnikom njihovo delovno orodje in živino, zlasti vole (anima-lia bouina) in konje, leta 1475 pa so prepovedali še rubež dolžnikovih postelj (LEGGI, 1683, 134–136). Svojim načelnikom v Istri pa so prepovedovali obsodbe izgona24 zaradi civilnih dolgov, in to pod kaz-nijo 100 dukatov, ki so jih razdelili na pol koprskemu Magistratu25 in Monteju di Pietà.26 Ista kazen je doletela podestatove kancelarje, če bi zapisali tak ukaz, poleg tega pa bi bili še za vedno razrešeni te službe (LEGGI, 1683, 35). Dolžnike so sicer preganjali tako upniki kot njihovi poroki in po-destatovi uslužbenci, vendar jih načeloma ob glavnih komunskih pra-znikih niso smeli preganjati. Koprski statut pa tudi za primer, če bi se dolžniki, ki so jih že sodno preganjali, pojavili ob času praznikov, določa, da so jih smeli privesti pred podestata in če dolžnik ni mogel položiti jamstva, so ga lahko zaprli, dokler ne bi poravnal dolga ali se z upniki sporazumno dogovoril. Čas priprtja pa je bil odvisen še od dobre volje podestata, ki je ukrepal ob takih primerih (STKP, II/64). Zato so Benečani leta 1557 določili, da se upnikov ne sme preganjati teden dni pred božičem in teden po njem, kar je veljalo tudi za veli-konočne praznike (LEGGI, 1683, 135). Zanimivi so bili tudi primeri družinskih dolgov, ki so se navezovali na že omenjeno istrsko dedno pravo. Če bi se mož ali žena pred poroko zadolžila, partner za te dolgove ne bi odgovarjal. Ravno tako pa zakonec ne bi bil obvezan za povračilo dolga, če bi ga storil zakonski partner brez njegovega pristanka, tako da je bil v primeru smrti enega od življenjskih družabnikov drugi dolžan povrniti le dolgove, ki sta jih skupno zbrala in zapisala ali pred pričami izpovedala (STKP, II/69, 70). 24 O krutosti obsodbe izgona iz dežele ali sploh z območij Beneške republike ter razpisih nagrad zanje (prim. Bertoša, 1986; 1989). 25 Prizivno drugostopenjsko sodišče, ki so ga Benečani ustanovili v Kopru leta 1584 za vso tedanjo bene-ško Istro (prim. Pahor, 1958a). 26 Ustanovljen leta 1550 kot zastavljalnica in posojilnica, vendar sprva s kratkim delovanjem, tako da so ga morali leta 1608 ponovno ustanoviti (STKP, 1668, V/108–111; prim. Darovec, 2004, 91–174). 196 Pomen in vloga notarjev v srednjeveških komunskih statutih Oporoke Oporoke so vsekakor eden izmed najbistvenejših elementov za-sebnega prava, saj posegajo na področje družinskega premoženj-skega razdeljevanja po smrti lastnikov. Klasično rimsko pravo je že poznalo razvejane oblike oporok, toda za časa germanskih vla-darjev se je uveljavilo zakonsko nasledstvo, ki je privilegiralo moš-ke potomce, po navadi prvorojence. Šele z 12. stoletjem se znova uveljavijo oporoke v Italiji (Grandi-Varsori, 1981, 148–149) in se seveda zanesejo kot pravna oblika predaje nasledstva tudi v Istro, kjer so bili ti akti še nekako prisotni, če se spomnimo testamenta tržaške nune Maru iz leta 847. V vmesnem obdobju se je uveljavil običaj, ki ga pravniki imenujejo donacija pro anima ali nasledstvo po pogodbi. Ponovna uveljavitev testamenta v 12. in 13. stoletju pa ni imela več vseh značilnosti rim-skega testamenta, temveč sta se vzporedno druga ob drugi pojavili zakonska in oporočna oblika, ki sta se v rimskem pravu izključevali. Tako so se tudi pri oporočnem pravnem nasledstvu upoštevali zakon-ski nasledniki, darilo »za dušo« pa je nadomestil testament; od tedaj so v testamentih poleg zakonskih naslednikov praviloma prisotni še legati, ki skrbijo za razdeljevanje oporočnikove želje daljnim sorodni-kom, hčeram z doto, služkinjam itd., redno pa so prisotne še donacije Sl. 95–105: Notarski znaki in podpisi različnih notarjev, PAK. 335, 8. Sl. 96: PAK. 335, 11. 197 Statuti komuna koper Sl. 97: PAK. 335, 9. Sl. 98: PAK. 335, 27. raznim cerkvenim ustanovam, bratovščinam in samostanskim redo-vom, maše za odrešitev duše in drugi religiozni nagovori. Poznamo v glavnem štiri vrste testamentov: javne, tajne, hologra-fične in ustne. Javni testament je bil ob svojem času najbolj razširjen. Sestavljen je bil pred notarjem, ki je zapisal, kar je oporočnik izrekel, obenem pa je skrbel, da je bila njegova poslednja volja v skladu z določili lokalnih sta-tutov. Objava je sledila neposredno po zapisu, in sicer v prisotnosti 7 do 3 prič (v Piranu dovolj dve), ki so se v starejših obdobjih pod tekst tudi podpisale, od uveljavitve notariata, v Istri pa še urada vicedominov, je bilo dovolj, če sta se poleg notarja podpisala še vicedomina. 198 Pomen in vloga notarjev v srednjeveških komunskih statutih Sl. 99: PAK. 335, 2. Sl. 100: PAK. 335, 73. Tajni testament so zapečaten predali notarju ali vicedominoma, ki tako niso poznali njegove vsebine do testatorjeve smrti, ko je notar v navzočnosti prič in naslednikov oporoko objavil. Holografični testament je tisti, ki ga je oporočnik lastnoročno spi-sal, v tem primeru pa je bila predvidena prisotnost notarja šele v tre-nutku objave, to je po oporočnikovi smrti. Ustni testament je oporočnik izpovedal pred dvema pričama, ki sta ga nato v skrajšani obliki posredovala pismeni osebi, ki ga je zapisala na listič ali breve. Priči sta bili garant javne vere oporočnikove zadnje volje (prim. Besta, 1961; Grandi-Varsori, 1981, 150). 199 Statuti komuna koper Čeprav pravna zgodovina upošteva vse navedene oblike sestavljanja oporok, ki jih zasledimo tudi v severozahodnih istrskih mestih, pa sta bili tu, kot v večini beneških dežel (Ferro, 1781, 258–260), najbolj v navadi javna, ki se v praksi imenuje ustna (testamentum nuncupativum sine scriptis), in tako imenovana oporoka in scriptis, ki jo je zapisal testator ali druga pismena oseba in so jo pred določenim številom prič izročili notarju. Za slednjo se je uveljavil termin testamentum secretum in je po navadi nosil tudi pečat pristojnega urada ali župnije (PAK. 84, a.e. 1 in 2; STPI, VII/16). Poleg testamenta je bil v navadi še kodicil, to je dodatek k testamentu, ki ni smel spreminjati dediča (STKP, II/51), namenjen pa je bil dodatkom ali spremembam nekaterih oporočnikovih želja, izrečenih v oporoki. Giovanni Tazio je še naštel osebe, ki niso smele biti oporočniki. Te so: • mladenič pod 14 leti in mladenka pod 12 leti, saj v teh letih še nista razsodna (zato tudi testa – mente); • sin kljub dovoljenju očeta ne more biti oporočnik, razen za oddvo- jene dobrine, saj je bilo pravo vezano na očetovo avtoriteto oziro-ma v Istri tudi na materino; • razsipnež; • gluhonemi, razen če ni od rojstva, kajti če je prizadet po nesreči, lahko naroči testament, če zna pisati in brati, ravno tako, če je samo gluh; • služabniki ne morejo biti oporočniki, ker nimajo lastnine, in v zakonih je jasno določeno, da kdor ni svoboden, tudi ni gospo-dar svoje volje;27 • nune; • duhovniki; • obsojenci na smrt, razen z dovoljenjem sodnika; • heretiki (Tazio, 1573, 20–26). Notarji so morali biti pri sestavljanju testamentov zlasti pozorni, da so bile oporočnikove želje v skladu z zakoni in običaji deže- 27 To ni veljalo za služabnike, katerih testamente najdemo v Benetkah tudi za osebe iz Istre (prim. ASVe. Sezione notarile. Testamenti, a. e. 574, 542). 200 Pomen in vloga notarjev v srednjeveških komunskih statutih Sl. 101: PAK. 335, 52. le. Zakonsko dedovanje pa je bilo različno po krajih, čeprav se je v večini uveljavilo paternatistično ( patria potestas), to je očetovsko načelo razdeljevanja lastnine. V Istri pa je bilo dedno pravo pod vplivom germanskega prava dokaj drugačno kot v drugih deželah, saj so dobrine, prinesene v zakon po očetovi ali moževi strani, de-dovali sinovi oziroma sorodniki po njegovi strani, po materini ozi-roma ženini pa sorodniki po njeni strani. Istrska skupnost imetja, kjer si mož in žena delita dobrine kot »brat in sestra« ( ut frater et soror), kaže vrsto presenetljivih podobnosti z langobardsko quarto in frankovsko tertio, zlasti pa značilnosti frankovskega prava iz začetka 12. stoletja. Prav tako kaže, da je na zakon po istrsko vplivala tudi tako imenovana medietas, ki jo zasledimo v listinah iz 12. stoletja v Ravenni, Padovi itd., se pa vsekakor razlikuje od bizantinskega prava (Margetić, 1983, 85–99, 279 sq.). To seveda v primeru, da sta zakonca sklenila zakon po »istrsko« ( secundum consuetudinem provintie Histriae), kot se je imenovala sklenitev zakonske zveze v Istri, oziro-ma po »miljsko«, »koprsko«, »izolsko«, »piransko« in »umaško«, daje slutiti, da se je ta institut razvil najprej v severozahodni Istri in se 201 Statuti komuna koper Sl. 102: PAK. 335, 30. od tu razširil še na njene južne dele (prim. Margetić, 1993, XLII); če bi se pa poročila po drugih običajih, na primer po »beneško«, kot se je nekajkrat dogodilo, sta morala zakonca o tem sestaviti notarsko listino (STIZ, II/2; STPI, VII/11), kajti v tem primeru so dedovali po običaju sklenjene zakonske zveze. Če je pokojni umrl brez testamenta, so bili vsi otroci po opisanem postopku enakovredni dediči; to pa se je zgodilo tudi v primeru, če oporočnik ali oporočnica v testamentu ob volilu nista zapisala for-mule »in benedictione et contentu« (STKP, II/52) ali »in contentu et benedictione« (STPI, VII/14), na kar sta jih pri sestavljanju testamen-ta morala opozoriti tako notar kot vicedomin. S tem je oporočnik v testamentu izločil iz dedovanja samostojnega otroka, tako da mu je zapustil neznatno darilo ali delež, ponavadi zato, ker je takega otroka že prej izplačal ali z doto ali z drugo nepremičnino ali premičnino. Predmet tovrstne zapuščine v Kopru in Piranu ni bil določen, v Tr-stu in Rovinju pa je ta formulacija pomenila majhno vsoto denarja, medtem ko je v Pulju in Poreču oporočnik moral zapustiti emancipi-ranemu otroku en mernik pšenice in en mernik ječmena, če ga je hotel izločiti iz dedovanja. Tako je istrsko pravo, v nasprotju z Justinijanovi-mi uredbami, določenim potomcem odtegnilo pravico do zakonitega deleža (Margetić, 1993, XLIII sq.). Toda nas bo najbolj zanimal sam potek sestavljanja oporoke in nje-ne objave po testatorjevi smrti. Takole opisuje koprski statut pravila ravnanja pri sprejemanju tajne oporoke: 202 Pomen in vloga notarjev v srednjeveških komunskih statutih Da bi ljudem ne bilo nič udobneje, kakor če hočejo prav sami razdeliti svoje dobrine na manjše dele, naj to določijo lastnoročno v poslednji volji, kar odločamo s predpisom: če bo nekdo drug poklical kakega notarja, da bi zaslišal priče kake oporoke in če mu bo oporočnik pokazal kot oporoko kak listič, bodisi da je hranjen v kaki skrinjici ali ne, bodisi da je zape- čaten ali ne, za katerega bo oporočnik rekel, da hoče, da je to njegova opo- roka, mora omenjeni notar, preden sprejme plačilo, ob navzočnosti enega izmed vicedominov vprašati oporočnika, če je omenjeni listič napisal lastno- ročno ali ne; če mu bo oporočnik odgovoril, da je, tedaj naj notar sprejme testament in napiše zgoraj na lističu ali testamentu ime oporočnika, dan predstavitve testamenta ter datum z letnico ob navzočnosti samega oporoč- nika, vicedomina ter vsaj treh prič, naprošenih od oporočnika, ki jih ravno tako zapiše na testament. Oporoka bo veljavna po oporočnikovi smrti, če bo tako njegovo zadnje naročilo, ki se ga morajo vedno držati in upoštevati. Če pa bo kak oporočnik dejal, da je omenjeni listič napisal lastnoročno, pa se bo pozneje izkazalo, da ni govoril resnice, omenjeni listič ne bo veljal za oporoko. Če bi se po smrti nekoga našlo, da je imel (skrit) nek listič, napisan lastnoročno, kakor da je to njegov testament, in če bi kdo hotel, da se ta listič potrdi kakor breviarij, je treba omenjeni listič predati podestatu, vsaj tri zanesljive priče pa morajo potrditi, da je listič napisal pokojnik, za katerega zahtevajo zapis breviarija. Tri nedelje zapovrstjo se mora pri stopnicah zvonika uradno izklicevati; breviarij se nato potrdi kot oporoka pokojnika; priče ga potrdijo, potem ko so svoje mnenje izrazile vse zgoraj naštete osebe. Kdor bi želel temu zapisu nasprotovati ali ugovarjati, naj bi se v roku tridesetih dni prikazal pred podestatom. Če bi se po opravljenem natančnem zaslišanju pojavili kakšni ugovori in bi podestat ugotovil, da je bil omenjeni breviarij pravilno potrjen in da je resničen, ga ponovno potrdi in breviarij ima veljavo oporoke in zadnje volje pokojnika, razen če bi se po oporočnikovi smrti izkazalo, da je že za časa svojega življenja po prav- ni poti naredil uradno potrjeni testament, ki takim breviarijem odvzema veljavo. Takšni breviariji morajo biti narejeni v roku treh mesecev po smrti pokojnika, če bi umrl v Kopru ali v njegovem distriktu, če pa bi umrl zunaj mesta, je rok šest mesecev. Po preteku zgoraj omenjenih rokov sami breviariji nimajo nobene veljave. (STKP, II/50) 203 Statuti komuna koper Sl. 103: PAK. 335, 16. V Piranu so morali v teh primerih predstaviti oporočnikovo po-slednjo željo vicedominoma v roku 15 dni, če je umrl v Piranu, in v 30 dneh, če je umrl izven mesta (STPI, VII/16). Drugače se je postopalo v primeru javne oporoke. Ta se je skle-nila vpričo zanesljivega notarja, ki jo je po volji oporočnika zapisal na svoj list »v skladu z vse do zdaj ohranjenim običajem« ter ob navzočnosti enega od vicedominov ali zastopnika, ki ga je namesto vicedomina določil podestat, in najmanj treh prič (STKP, II/50). V Izoli je poleg notarja in vicedomina moral biti pri sestavljanju javne oporoke prisoten še sodnik, ki ga je odposlal podestat, če pa je bil k sestavljanju oporoke poklican ponoči, je lahko odšel brez njegovega pooblastila (STIZ, II/15). Prisotne so morale biti še najmanj 4 pri-če, v primeru vicedominove odsotnosti pa je podestat postopal kot v Kopru, medtem ko sta bili v Piranu dovolj le dve priči, sodnik pa je bil prisoten le po potrebi (STPI, 501–502). Notar, ki je zapisal takšno oporoko, je bil dolžan pod prisego in pred sprejemom plačila prebrati vsebino oporočniku in vicedomi-nu, v Izoli pa še sodniku; če je bil oporočnik zadovoljen, je notar poklical tri (štiri ali dve) zanesljive priče ter ob navzočnosti oporoč-nika, vicedomina in omenjenih prič »ter nikogar drugega« v celoti prebral in objavil oporoko. Šele nato je lahko sprejel plačilo, kot je bilo v navadi notarjev. Postopek je nadziral vicedomin, ki je sodeloval pri oporoki. Vsakogar, ki bi hotel sodelovati pri oblikovanju testamenta v nasprotju z opisanim pravilom, pa je lahko kaznoval, kakor se 204 Pomen in vloga notarjev v srednjeveških komunskih statutih mu je zdelo prav in kakor se je sam odločil, saj razen omenjenih niso smele biti navzoče druge osebe. Te kazni je moral izterjati podestat od kršiteljev in od tistih, ki niso hoteli ubogati; polovico kazni je razdelil vicedominu in notarju, drugo polovico pa je do-delil komunu. Vicedomin, notar in priče, ki so bile navzoče pri oblikovanju neke oporoke, te pred smrtjo oporočnika niso smeli objaviti niti je komu pokazati. Vse oporoke so v Kopru brez odlašanja oddali in shranili v vicedominariji komuna v posebno skrinjo ( capsa) z dvema okovoma in tremi ključi; eden izmed sodnikov, ki ga je izbral vicedomin in ki ni smel biti sorodnik koga od njiju, je z železnim pečatom okoval zu-nanji ključ te skrinje, druga dva podobna ključa notranjega okova pa sta hranila vicedomina, vsak enega (STKP, II/50). V primeru, da oporoka ne bi bila napisana in sestavljena na opi-sani način, ni imela veljave ne pravne moči in ni veljala za oporoko. Ni bilo dovoljeno, da bi oporoko na oporočnikovo željo vzeli iz te skrinje ter ji karkoli spremenili, popravili, dodali, odvzeli ali kako drugače na novo sestavili in uredili po njegovih željah vse do njegove smrti (STKP, II/50). Če bi se premislil in želel spremeni-ti legate ali volila, je lahko sestavil kodicil, v katerem pa ni smel spreminjati glavnega dediča (STKP, II/51), če bi se pa sprememba nanašala na slednjega, tedaj bi moral sestaviti novo javno oporo-ko, kolikorkrat bi hotel, veljala pa je zmeraj zadnja (STPI, VII/15; STIZ, II/18). Kadarkoli so v vicedominarijo prinesli oporoko, se Sl. 104: PAK. 335, 64. 205 Statuti komuna koper Sl. 105: PAK. 335, 83. je moral vicedomin prepričati, če oporočnik že ni imel tu shranje-ne kake starejše oporoke; v tem primeru so jo po določilu statutov raztrgali, saj je smela ostati le zadnja (STPI, 166). V ohranjeni no-tarski knjigi pa je tudi primer, ko je notar besedilo testamenta, ki ga je pozneje znova zapisal (Mihelič, 1986, št. 630), z izjemo nekaj vrst prečrtal vrsto za vrsto (Mihelič, 1986, št. 36). Tako kot so morali v vicedominariji za dotalne listine, inventarje sirot, za razdelitve in spremembe lastništva, hraniti poseben zvezek, so hranili poseben zvezek za zapise prejetih testamentov in kodici-lov, v katerega je, kot nam priča dodatek k statutu iz leta 1367, po-datke zapisal notar, ki je testament ali kodicil sestavil (STPI, 172). Najbrž se na to določbo nanašajo pozneje prepisane in ohranje-ne piranske knjige popisov testamentov, v katere so po abecednem redu imena vpisovali ločeno oporočnike in ločeno oporočnice. Po-membne so bile še letnice sestave prejetih oporok, tako za moške kot ženske oporočnike pa so se nam inventarji ohranili v dveh izvo-dih (PAK. PI. Inventar, št. 22). Če je kdo izmed Koprčanov napisal oporoko zunaj mesta, bodisi v Istri ali v Furlaniji, v Benetkah ali v vsej trevižanski grofiji (in tota Marchia Treuisana) in je tam umrl, so morali oporoko v roku treh me-secev po smrti oporočnika predočiti koprskemu podestatu, če pa še dlje od teh krajev, v roku šestih mesecev, sicer ni veljala. Nato je po-destat presodil, zlasti na podlagi zaupanja do notarja, ki jo je sestavil, ali je oporoka veljavna in primerna ali ne (STKP, II/50). 206 Pomen in vloga notarjev v srednjeveških komunskih statutih Sl. 106: Napis pod beneškim levom v Kidričevi ulici v Kopru: Simbolo di Veneta potenza già infisso sulla facciata del Castel Leone prospicente la terra ferma. Deposto dai Francesi nel 1805. Sottratto alla distruzione dal cav. conte Giov. Totto e coservato nella sua famiglia. Qui murato il 20 nov. 1924 (foto: D. Darovec, 2018). Poseben postopek je veljal, če je bila oporočnica ženska. V Piranu je v tem primeru moral vselej biti sestavljen javni testament v priso-tnosti vsaj enega vicedomina ter enega njenega najbližjega moškega sorodnika, dveh ali več prič in s pooblastilom moža, zapisovati pa je moral javni notar. V primeru, da sorodnik ni želel sodelovati pri sestavljanju oporočničine poslednje volje ali ni utegnil priti ali je bil zadržan iz drugih razlogov, je namesto njega podestat določil po-oblaščenca (STPI, VII/9, 501–502), po navadi komunskega sodnika (PAK. PI. Testamenti). 207 Statuti komuna koper Inventarji Z oporokami so bili povezani tudi inventarji, to so podrobni popi-si zapuščine dobrin še neemancipiranim sirotam. Zagotovili naj bi jim, da bi ob dosegu polnoletnosti prejeli pripadajočo dediščino od njenih upraviteljev v neokrnjeni vrednosti. Najobširnejše pravne določbe o in-ventarjih vsebujejo koprski statuti tudi v primeru skrbništva osirotelih otrok (STKP, II/54–59). Za take so se po koprskih statutih štele deklice pod 14. in dečki pod 15. letom, ki so jim zato določili skrbnika, toda vse do 20. leta teh dobrin niso smeli samostojno odtujevati, razen če se niso medtem poročili. Čeprav se je za polnoletnega od leta 1423 dalje štel Koprčan pri štirinajstih in Koprčanka pri trinajstih letih, sta se po nasvetu svojih sorodnikov lahko poročila deček s petnajstimi in deklica s trinajstimi leti (STKP, II/57). Pirančani so se očitno šteli za zrelejše od Koprčanov, saj so se dekleta lahko poročila že z dvanajstimi, dečki pa s štitinajstimi leti, za duhovno zrela in odgovorna za svoja dejanja je de-klica veljala pri petnajstih, fant pa pri osemnajstih letih, ko sta smela tudi samostojno odtujiti svoje nepremično imetje (Mihelič, 1991, 99). V primeru materine smrti so statuti določali, da skrbništvo nad otroki prevzame oče, razen če jim mati v oporoki ne bi sama odredi-la drugega skrbnika, bodisi sorodnika ali nesorodnika (STKP, II/54; STIZ, II/87; STPI, 470–471). Prav tako je bila mati v primeru oče-tove (moževe) smrti skrbnica svojih otrok, če jim oče v oporoki ne bi določil drugega skrbnika. Vendar so materi zaupali skrbništvo le, dokler bi kot vdova živela spodobno, kajti če bi bila vpričo podestata obtožena greha nevzdržnosti ali če bi bila spoznana, da razmetava dobrine in slabo gospodari, so podelili skrbništvo drugi, primernejši osebi (STKP, II/55). Če bi otrok ob smrti obeh staršev ostal brez skrbnika, mu ga je določil podestat, in sicer najprimernejšega sorodnika, ki je ponudil zadovoljivo jamstvo za njegovo skrbništvo. Toda če se tudi v tem primeru podestat ne bi mogel odločiti glede skrbništva, je lahko sklical posvet s sodniki (iudices), dvema sorodnikoma sirot, enim izmed vicedominov in prokura-torjem koprske katedralne cerkve ter na podlagi razgovora v roku osmih 208 Pomen in vloga notarjev v srednjeveških komunskih statutih dni odločil o drugem, primernejšem sorodniku, ki je moral ravno tako ponuditi zadovoljivo varščino, toda lahko v nižjem znesku, kot jo je bil pripravljen prispevati prvi ponudnik. Isto pravilo so uporabili, če so star-ši še nepolnoletnih otrok umrli brez oporoke (STKP, II/55). Otroci so lahko imeli tudi dva ali več oskrbovalcev, enega za dobrine po očetovi, drugega po materini strani. Če bi do njihove osamosvojitve kateri od skrbnikov umrl, ga je lahko nadomestil drugi skrbnik, razen če ne bi bilo drugače določeno v oporoki ali kodicilu (STKP, II/59). V roku 30 dni od prevzema skrbništva je skrbnik moral dati za-pisati ( abreuiare) vse dobrine svojih rejencev, v istem času izdelati pri notarju še dva avtentična popisa oziroma inventarja, od katerih je en vicedominiran izvod predal koprskim frančiškanom ( fratres minores), drugega pa je zadržal zase (STKP, II/57). Še preden so sestavili inventar, sta dva rejenčeva sorodnika, ki ju je določil podestat, ocenila v denarju premične dobrine rejencev. Tako ocenjene so zapisali v inventar in če se skrbnik ni strinjal z ocenitvijo, sta sorodnika imetje rejenca prodala na dražbi na koprskem mestnem trgu ( in platea communis), zbrani denar pa so zapisali v inventar. Notar, ki je sestavil ta popis, je moral pod kaznijo 25 liber zabeležiti točen datum sprejema skrbništva, če mu je bil podatek znan, pa še omeniti dan smrti pokojnika, saj je moral skrbnik rejencu, ki se je ekonomsko ali starostno emancipiral, vrniti njegove dobrine v tistem mesecu in tednu, ko je sprejel skrbništvo (STKP, II/58). Nepremičnine rejencev se niso smele odtujevati niti za vzdrževa-nje njih samih, razen z dovoljenjem podestata in v prisotnosti dveh njegovih sorodnikov; le v primeru slabega zdravstvenega stanja je po štirinajstem letu rejenec lahko sestavil oporoko po nasvetu svojih so-rodnikov, če jih ni imel, pa z dovoljenjem podestata. Rejencu je bilo še deset let po polnoletnosti dovoljeno od skrbnika zahtevati obračun oskrbovanega premoženja, po tem roku pa skrbnik ni bil več dolžan nikomur odgovarjati za to (STKP, II/57). Po uvodnem obrazcu se listine inventarjev ne razlikujejo mnogo od drugih listin in oporok, le da tu namesto prič nastopata sorodnika, so pa po zunanjem videzu nekateri inventarji zlahka razpoznavni, saj protokolu 209 Statuti komuna koper običajno sledi daljši ali krajši spisek s priloženim cenikom za vsako posa-mezno dobrino. Razen cenika so inventarji včasih podobni dotalnim listi-nam, zlasti če gre za večje število doti namenjenih dobrin. Poročne in dotalne listine Instrumentum dotis (et matrimonij) je obrazec, ki začenja tovrstne koprske poročne in dotalne listine (PAK. 6. Spisi). Tudi pri tej obliki pravnega akta gre za prenos premoženja med (običajno) najožjimi sorodniki, in sicer za žensko potomstvo v primeru možitve; čeprav piranski statut v dodatku iz leta 1532 odločno prepoveduje dajanje dote moškim potom-cem (STPI, 488–490), nakazuje, da je bila tudi to praksa. Institucija dote je nastala zato, da bi se pri dedovanju ohranjal pri-mat moških, torej gospodarjev, obenem pa da se ne bi posest delila na več dedičev, kar bi privedlo do njihovega obubožanja, o čemer bi nam vedeli kaj več povedati zgodovinarji gospodarstva, sociologi ali pravniki ali celo etnologi. Kot vemò, so v srednjeveški Istri, glede na uveljavljeno zakonsko in dedno lastninsko pravo (Margetić, 1983, 85– 99), ženske potomke lahko dedovale enakovredno moškim, čeprav so bili slednji v privilegiranem položaju. Zato je institucija dote pomenila Sl. 107: Testamenti koprskega notarja Giusseppeja Lugnanija iz leta 1777 (PAK. 85, 348, 1). 210 Pomen in vloga notarjev v srednjeveških komunskih statutih praviloma izplačilo deleža dediščine. Če sta bili v družini dve ali več hčera brez bratov, je ena med njimi dedovala vse premoženje, če so drugo odslovili z doto in obrazcem in benedictione et contentu, kot je to na primer z oporoko storila Justina, vdova ser Nicolaja iz Kopra, leta 1516. Svojo hčerko Coleto, ženo ser Antonija de Coradina je z zgor-njim obrazcem in osmimi dukati, od katerih naj bi vsako leto prejela enega, razdedinila z obrazložitvijo, da je že dobila zadovoljivo doto, medtem ko je svojo drugo hčer Marijo, ženo magistra Joannisa Paulija Cordonisa, razglasila za glavno dedinjo, potem ko je njenemu sinu Phi-lipu, torej svojemu vnuku, dodelila hišo v Kopru v četrti Porte nove, v kateri je bival Michael Columbus (PAK. 6. Spisi, a.e. 27, fol. 1). Ali le zato, ker je Marija imela sina? Z dotalno ali zakonsko listino (Instrumentum matrimonij et doctis) pa sta zakonca določila združitev, torej solastništvo premoženja ter tako premoženjsko uredila zakonsko razmerje. Kot ugotavlja Margetić, vprašanje izvora tega pravnega instituta ni rešljivo enostavno. Vse-kakor so tu možni bizantinski, langobardski, frankovski pa tudi slo-vanski pravni vplivi, toda medietas, to je koncesija, s katero ženin od-stopi polovico svojega trenutnega in prihodnjega premoženja nevesti, zasledimo že v 12. stoletju v listinah mest Ravenne, Padove, Reggia, Sl. 108: Instrumenti koprskega notarja Giusseppeja Lugnanija iz leta 1782 (PAK. 85, 338, 404). 211 Statuti komuna koper Cremone in zlasti Bologne, saj jo je znani teoretik notariata Raine-rius Perusinus v svojem delu » Ars notariae« poimenoval celo Rogatio donationis propter nuptias secundum usum Bononie, čeprav gre po mnenju drugih za prebivalstvo, ki je živelo po rimskih (postklasičnih) zakonih (Margetić, 1993, XL–II). Političnih, gospodarskih in pravnih točk med Romagno, Ra-venno in Istro v 12. in 13. stoletju, kot smo že videli, ni bilo malo. Zlasti v severozahodni Istri se je uveljavil pojav solastništva dobrin zakoncev, zato med arhivskim gradivom zasledimo kar nekaj prime-rov zakonskih in dotalnih listin, v katerih z omenjeno medietas ženin prepušča polovico svoje lastnine v zameno za polovico lastnine ne-vestine dote. Tak primer nam razkriva tudi Instrumentum matrimonij et doctis, ki ga je v Kopru leta 1382 sestavil notar Colautij Bembo v prisotnosti koprskega vicedomina Benedicta Bemba in drugih prič. Tedaj sta se Sl. 109: Slovanska poroka v zaledju Labina (Tischbein, 1842). 212 Pomen in vloga notarjev v srednjeveških komunskih statutih za skupno življenjsko pot odločila Bruni, hči pokojnega ser Vitalis Brutija, in Antonius, sin tudi pokojnega Jacobija de Johannis Cani-sa. Potem ko je notar zapisal njuno odločitev o sklenitvi zakonske zveze, v katero je Bruni stopila s svojo doto, tako premično kot nepremično, ki se je nahajala znotraj in zunaj koprskega mesta, je navedel nepremičnine ženina, podeljene v solastništvo. Šlo je za štiri vinograde na Koprskem, ki jih je notar vsakega posebej opisal, s tem, da je navedel tudi vse mejaše. Vsako podelitev in opis pa je začel z obrazcem Item medietatem unius vinee .... Zanimiv je tudi zaključek, kjer pojasnjuje, da je ta sklenitev podaritve v skladu z zakonskimi ( matrimonium) običaji mesta Kopra, ki se imenuje sicut frater et soror, kdor pa bi jo prekršil, bi moral drugi strani izplačati kazen v višini 1.000 liber (PAK. 6. Spisi, a.e. 68, fol. 26). Poleg dote pa so dekleta prinašala v zakon tudi hišno opremo infradomus. Piranski statuti (STPI, 1384, VII/20) jo konkretno naš-tevajo: sestavljali so jo postelja s pernato blazino in pernico, ode-ja, dve rjuhi, klop, sod, vinska kad, kotel, veriga, ponev (Pahor & Šumrada, 1987, 490–491). Redko se omenja tudi pedes scalarum, jut-rna, ki jo je nevesti namenila ženinova stran. Cenik notarjev in vicedominov Iznajdljivi bralec bi se razumljivo takoj vprašal, zakaj niso pogod-beniki raje hodili v druga, sosednja mesta sklepat listine in bi tako prihranili določene stroške, kar bi sčasoma sicer verjetno privedlo do izenačitve notarskih honorarjev, še posebej, ker sovicedominirane listine v drugih mestih veljale tudi v teh. Toda ker je moral vsako listi-no, sklenjeno zunaj določenega mesta, potrditi tamkajšnji podestat, tako da jo je v svoje knjige vpisal še njegov ali komunski kancelar, ki sta imela za taka opravila še poseben cenik,28 se s temi obveznimi dodatki sklepanje listin v drugih mestih finančno očitno ni izteklo, poleg tega pa je vselej obstajala še »nevarnost«, da podestat take listi-ne ne bi želel potrditi (STKP, II/42). 28 Na primer v Kopru so v teh primerih morali odšteti še 6 soldov (STKP, III/8). 213 Statuti komuna koper Kakorkoli že, najstarejše ohranjene notarske in vicedominske tari-fe so se nam ohranile za piranski komun. Za zapis imbreviature testa-menta je po redakciji piranskih statutov iz leta 1307 notar zaračunal 1 sold, za prepis v javno listino pa 8 soldov. Če bi zaračunal več, bi bil podvržen kazni 100 soldov, ki bi jih izplačal polovico komunu, polo-vicu naročniku. Za listine in zadolžnice v vrednosti pod 10 librami je notar prejel 14 denaričev, nad 10 librami pa 1 groš (= 32 denaričev) (STPI, VIII/32). Redakcija statutov iz leta 1332 določa 20 denaričev (= 1 sold, 8 dena-ričev) za imbreviaturo oporoke, 3 groše (= 8 8 soldov) za izdajo v javni ob-liki po oporočnikovi smrti, sestava dotalne listine pa je naročnika stala 2 groša.29 Za vsak inventar je notar prejel 3 groše, za zadolžnico do 25 liber 1 sold, nad to vrednostjo pa 1 groš. Za izdajo listine o prodaji, zamenjavi ali kateremkoli drugem načinu odtujitve posesti ter za podobne listine (instrumenta similia) je naročnik odštel 4 solde, če pa je bil potreben javni razglas (crida), 2 groša (= 5 soldov, 4 denariče) (STPI, 597–598). Redakcija statutov iz leta 1382 je še določila, da za vsako imbreviaturo notar zaračuna 1 groš (STPI, 598), medtem ko je do tedaj razen za testamente veljalo, da mu naročniki izplačajo polovico po ceniku za imbreviaturo, drugo polovico pa, ko sestavi (v 15 dneh od leta 1384, prej 1 mesec; STPI, 599) javno listino (STPI, VIII/29). Vicedomini so se ponašali s svojim cenikom za sodelovanje oziroma registriranje pravnih dogodkov v svojih knjigah. Po dodatku poglavja o vicedominih k X. knjigi redakcije statutov iz leta 1332 so vicedomini za prisotnost pri sestavljanju oporok in za podpisovanje prejeli 20 denari-čev, za vsako listino do 10 liber 2 denariča, nad to vsoto pa 4 denariče (STPI, 156), medtem ko je za imbreviaturo listine v posebno knjigo prejel 12 denaričev (STPI, 154) le tisti vicedomin, ki jo je zapisal, oba pa sta se morala pod listino podpisati (STPI, 173). Eden od vicedominov je moral še sporazumno s podestatovim ali dvornim kancelarjem (cancellario curie) zapisovati pričevanja o spremembah ali potrditvah lastništva nad dolo-čeno posestjo ali nepremičnino, za kar je prejel 6 denaričev (STPI, 156). Naslednja redakcija statutov iz leta 1358 je določila 4 solde za vsak 29 Za denarne vrednosti v tem času (prim. Hocquet, 1990, 565–566; Darovec, 2004, 65–79). 214 Pomen in vloga notarjev v srednjeveških komunskih statutih testament ali kodicil, za inventar 6 soldov, dotalno listino 2 solda, za vsak zapis o odtujitvi nepremičnin 2 solda, za premičnine 1 sold, kolikor je moral odšteti naročnik tudi za listino o dolgu (STPI, 169). Tokrat so vicedominom določili še tarifo za zapisovanje ocenitev nepremičnin, ki jo je opravil komunski iustitiar;30 njihov zaslužek je znašal 1 sold na 100 liber vse do vsote 400 liber ocenjevane nepremičnine, nad to vrednostjo pa ni smel vicedomin zaračunati prek 4 solde (STPI, 173). Poleg tega, da so vicedomini dobivali vedno več honoriranih zadol-žitev, se je v Piranu z leti višal tudi njihov redni dohodek. Tako sta vi-cedomina prejela leta 1332 vsak 20 liber letnega plačila v dveh polletnih vnaprejšnjih obrokih (STPI, 156), leta 1367 so jima obrok povišali na 32 liber (STPI, 173), v redakciji statutov iz leta 1383 pa so jima dodelili 50 liber, medtem ko prejmeta leta 1593 že 120 liber (STPI, 170). Precej skromneje lahko sledimo honorarjem izolskih notarjev in vi-cedominov. Najprej je tu določba (STIZ, II/20), naj notar strankam za-računa za testamente, inventarje, dotalne ali zakonske in druge listine toliko, kolikor prejme za listine ( instrumentum). Če pa se s stranko ne bi mogel dogovoriti, pravi taisti statut, naj podestat določi ceno in poskrbi za izplačilo. Koliko je lahko notar zahteval za izdelavo listine, nam izolski statuti ne povedo, iz zelo skromnega preostalega gradiva tega komuna za časa Beneške republike31 pa ravno tako ne moremo razbrati višine njihovih honorarjev. Malce tvegano si sicer lahko pomagamo s honorarji vicedominov, ki so bili na primer v Piranu v glavnem polovico manjši od notarskih, cenik za vso beneško Istro iz leta 1651, objavljen v peti knjigi koprskih sta-tutov, pa pravzaprav »uzakonja« to razmerje (STKP, 1668, V, 279–280; prim. Tabela). Za vsako imbreviaturo testamenta, dotalne listine, inventarja ali poda-ritve je izolski vicedomin okoli leta 1360 prejel 12 denaričev, 16 denari- 30 V Kopru so bili za ocenitve nepremičnin zadolženi posebni uradniki, t. i. extimatorji (cenilci), ki so bili zadolženi še za ocenitve škod, prodajanih premičnin in nepremičnin na dražbah idr., iustitiarji pa so bili le neke vrste tržni inšpektorji, saj so bili zadolženi za redni nadzor nad vsemi proizvajalci in prodajalci prehranskih artiklov (ribiči, peki, mesarji, sadjarji itd.); to nalogo so iustitiarji opravljali tudi v Piranu, ven-dar kot kaže, so vsaj sprva imeli tu oba urada, extimario in iustitiario, združena v enem (STPI, I/7; VI/16), čeprav so ju ločeno imenovali prav tako (prim. STPI, 842, 844). 31 Ohranilo se je 207 oporok (PAK. 84) (prim. Bezek, 1977, 29–30). 215 Statuti komuna koper čev pa za vicedominiranje avtentičnih notarskih listin; toda posebno to, 78., poglavje tretje knjige izolskega statuta, ki poleg opisa vicedomin-skih dolžnosti prinaša še navedene zneske za njune storitve, je izredno zmedeno zapisano, kajti v tem primeru si težko pojasnimo, ali sta vice-domina prejela 12 denaričev samo za notico na listku in nato še 16 za vicedominiranje, to je vpis pravnega akta v vicedominske knjige v obliki imbreviature ter podpis obeh vicedominov na avtentično notarsko listi-no, ali sta prejela (oziroma je prejel) 12 za imbreviaturo in še 4 denariče za podpis na notarski javni listini, saj v nadaljevanju to poglavje pravi, da za vsak vicedominirani testament, dotalno listino, inventar in darovnico prejmeta vicedomina 16 denaričev, kar se pravzaprav ujema s cenikom piranskih vicedominov iz leta 1332, ko sta slednja prejela 12 denaričev za vsako imbreviaturo, 2 denariča še za pregled in podpis notarske listine v vrednosti omenjenega zneska v njej pod 10 librami, za listine nad to vsoto pa sta prejela 4 denariče. To nejasnost, ki se nanaša predvsem na pojem vicedominiranja prav-nih aktov, nam ne razjasni niti predpisana tarifa za kupoprodajne, za-dolžniške, najemne in druge odtujitvene listine, kajti vicedominoma pri-pada honorar v višini 2 denaričev za listine v vrednosti do 10 liber, nad to vsoto pa 4 denariče. Toda ker enako razmerje velja tudi za vicedomi-niranje sodnih spisov in ukazov, ki jih vicedomina nista smela vpisovati v svoje knjige, lahko celo pomislimo, da v tem času izolski vicedomini še niso vodili posebne knjige za odtujitve premičnin in nepremičnin, tem-več le za testamente, dotalne pogodbe in inventarje, saj se le za slednje omenja zapisovanje nelli quaderni delli V. Domini (STIZ, III/78), zato lah-ko domnevamo, da so bili še na predbeneški stopnji delovanja piranskih in koprskih vicedominov. V tej domnevi nas lahko podkrepijo še druge okoliščine. Čeprav v Izoli prvič zasledimo omembo vicedominov v letu 1338, ki se navezuje tudi na prvi znani zapis statuta (STIZ, III/80), so še tedaj očitno zau-pali vodenje posebnega komunskega registra za izolske posesti (STIZ, III/82) komunskemu komorniku (STIZ, II/96). Na splošno pa je ve-ljala za testamente posebna ureditev, kajti v Trstu so na primer še pred uradno uvedbo vicedominov kot poskusno fazo v razvoju komunskega 216 Pomen in vloga notarjev v srednjeveških komunskih statutih Sl. 110: Ego Paulus de Peregrinis vicedominus subscripsi et cum dicto notario ascultavi. Ego Rolandus de Almerigogna vicedominus comunis subscripsi. (PAK. 6. Spisi, a.e. 66/75). nadzora in jamstva zasebnih aktov že s statuti leta 1315 (1318) ustanovili najprej duo viri super testamentis, ki sta bila zadolžena za hranjenje unum suum specialem quaternum in quo scribantur omnia testamenta que deinceps fient (STTS, IV/7; prim. Antoni, 1989, 327). Končno nam to posebno skrb za testamente izpričuje samo delovanje tržaških vicedominov, ki so po letu 1550 doživljali vidno upadanje pristojnosti, kar je bilo zlasti očitno po letu 1732, ko so prenehali voditi vicedominske knjige, zato pa so pri »poslednjih voljah« še vedno ohranjali prejšnjo veljavo vse do ukinitve urada leta 1765 (Antoni, 1989, 333). Če so izolske vicedomine sestavljavci prvih znanih zapisanih statutov še zavili v tančico skrivnosti, tega ne moremo trditi za uradno verzijo koprskih statutov iz leta 1423. Zato pa tu beležimo občuten porast v ceni vicedominovega dela in s tem verjetno tudi notarjevega. Deloma gre to pripisati večkratnim razvrednotenjem vrednosti denarja od uved-be zlatega dukata v Beneški republiki leta 1284, ko so se zlasti v 14. sto-letju spreminjali uveljavljeni monetarni sistemi, dokler se ni vsaj fiktivno leta 1472 uveljavilo razmerje 1 : 124 med zlatim dukatom in soldom ma-lih denarjev (ali 1 dukat = 6 liber in 4 soldi malih denarjev), toda realna vrednost tega razmerja je bila v škodo libri.32 Nekoliko pa gre to veliko razliko v ceni storitve pripisati tudi dejstvu, da je bil Koper osrednje tr-govsko in upravno središče tedanje beneške Istre. Oglejmo si torej tarife koprskih vicedominov po omenjenih statu-tih. Če je bil eden od njiju pri sestavljanju oporoke podnevi, je dobil 8, ponoči pa 20 soldov, 4 solde pa za potrditev v vicedominariji, 32 Obširno literaturo o tem vprašanju prim. Hocquet (1990, 614–616), vendar je za naše obravnavanje predvsem pomembno razmerje med libro, soldom malih denarjev in denaričem, ki se skozi stoletja ni spremi-njalo in je bilo naslednje: 1 libra = 20 soldov = 240 denaričev; ta je bil poleg grošev tudi edini »pravi« denar, ki so ga kovali, medtem ko se je do uvedbe zlatega cekina (zecca = kovnica) leta 1519 v drugem denarju le preračunavalo (Darovec, 2004, 65–90). 217 Statuti komuna koper potem ko je oporočnik umrl in so notarjev testament prebrali pred pričami v vicedominariji. Če pa je bil testament obširen, potem je določil tarifo podestat. Za dotalne listine sta dobila ravno toliko kot za oporoke, 4 solde sta prejela tudi za vse druge listine, za potrdilo o dolgu pod 100 librami pa le 2 solda. Tabela 1: Cenik vicedominskih storitev v Piranu, Izoli in Kopru po letih redakcij statutov. Piran Izola Koper Vrsta listine 1332 1358 1360 1423 imbreviatura podnevi 8 soldov 12 denaričev 12 denaričev testamenta ponoči 20 soldov vicedominiranje 20 denaričev 4 solde 16 denaričev 4 solde vicedominiranje 12 denaričev 2 solda 16 denaričev 8 soldov dotalne listine inventar 12 denaričev 6 soldov 16 denaričev 4 solde nad 10 liber 2 solda 4 solde listina: do 10 liber 2 denariča 2 denariča 4 denariče 4 denariče zadolžnica: do 10 liber 2 denariča 2 denariča (100 liber) 2 solda 1 sold nad 10 liber 4 denariče 4 denariče (100 liber) 4 solde Tabela 2 pa nam prikazuje vrednosti zapisanih in overjenih pravnih aktov pred notarji in vicedomini v 17. stoletju. Razlog za razmeroma velik porast cene zapisa pravnega akta v 17. stoletju nedvomno lahko pripišemo inflaciji, ki se sicer ni odražala v razmerjih med denariči, soldi in librami, denarnimi enotami, s katerimi so določali cenike istrskim no-tarjem in vicedominom za sklepanje pravnih aktov. Za primerjavo, kolikšen nominalni porast cen so doživljali tudi drugi izdelki v času Beneške republike, bomo poskušali ponazoriti ob enem vselej iskanem potrošnem prehranskem artiklu – mesu. Zavedamo se, 218 Pomen in vloga notarjev v srednjeveških komunskih statutih Tabela 2: Cenik za vse notarje v Provinci in za vicedomine ali sodnike, kjer ti posredujejo pri branju oporok, kodicilov in vsakovrstnih listin (1651) (STKP, 1668, V, 279–280). Vrsta storitve libre : soldi za vsako pooblastilo 1: 4 za listine do vsote 100 liber, vključno z zapisom in prepisom 1 : 11 vicedominu : 15 za listine od vsote 100 lir do 50 dukatov, vključno z zapisom in 2 : 8 prepisom vicedominu 1 : 4 za listine do vsote 100 dukatov 6 : 4 vicedominu 3 : 2 za listine od vsote 100 do 500 dukatov, vključno z zapisom in 12 : 8 prepisom vicedominu 6 : 4 od 500 do 1.000 dukatov 18 : 12 vicedominu 9 : 6 za vsak testament notarju 1 : 4 vicedominu : 12 za objavo testamentov do vsote 50 dukatov, vključno z zapisom 3 : 2 in prepisom vicedominu 1 : 16 od 50 do 200 dukatov, vključno z zapisom in prepisom 6 : 4 vicedominu 3 : 2 od 200 do 500 dukatov, vključno z zapisom in prepisom 12 : 8 vicedominu 6 : 4 od 500 do 1.000 dukatov 18 : 12 vicedominu 9 : 6 od 1.000 dukatov dalje 24 : 16 vicedominu 12 : 8 za vsako notarjevo pisanje brez svečanosti vicedomina 1 : 4 219 Statuti komuna koper da je sicer vsaka taka primerjava lahko dvorezna, saj so se cene tudi tedaj oblikovale po načelu ponudbe in povpraševanja, kar je bilo pogo-jeno z različnimi notranjimi in zunanjimi dejavniki, kot so vojne, bolez-ni, večji ali manjši obseg trgovine idr., eden od smerokazov konstantne preskrbljenosti s tem artiklom pa so vendarle določila v komunskih sta-tutih, s katerimi so odrejali skrb za zadovoljivo založenost z mesom v istrskih mestih (STKP, 1668, V/27, 29). Tako je na primer utežna libra (0,477 kg) govedine v devetdesetih letih 13. stoletja v Piranu veljala 6 de-naričev (Mihelič, 1981, 87), medtem ko je za isto količino v začetku 17. stoletja kupec moral odšteti celih 5 soldov (Mihelič, 1991, 95), to je 60 denaričev, kar priča, da se je vrednost denarju v tem obdobju zmanjšala za desetkrat. Končno nam to razmerje v glavnem potrjuje tudi priložena tabela, ki pa v nasprotju s prejšnjimi ceniki razdeljuje honorarje sestav-ljavcem listin in imbreviatur v glavnem po višini zneska, zapisanega v listini ali oporoki. Vodenje, hranjenje ter urejanje notarskih in vicedominskih knjig Tesno v povezavi z vodenjem je bilo tudi vprašanje hranjenja no-tarskih spisov, ki so pravnim dejanjem dajale javno vero in s tem ohranjale avtentični spomin na pravne dogodke. Z nastopom urada vicedominov v nekaterih istrskih mestih se je sicer zmanjšal pomen notarjeve avtoritete, toda po drugi strani je zanjo jamčila še komun-ska avtoriteta, ki je tako s pomočjo svojih posebnih uradnikov »javne vere« poskrbela za vodenje in hranjenje spisov izvršenih pravnih de-janj v posebnih knjigah izvlečkov. Zato je s čisto praktičnega vidika verjetno prenehala potreba če že ne po vodenju, pa vsaj po trajnem hranjenju notarskih knjig, kajti že tako so bile potrebne overovitve in prepisi poglavitnih podatkov pravnega dogodka s strani komunskih uradnikov, vicedominov, sicer pravni akti niso veljali. Izhajajoč iz notarske prakse, ko je moral notar najprej vsako pravno dejanje zabeležiti na lističe (breve) in nato prepisati v notarske knjige ali že kar na mestu zapisati v knjige, ga prebrati strankam ter šele po tem postopku v določenem roku izdati avtentično listino (STPI, VIII/29; 220 Pomen in vloga notarjev v srednjeveških komunskih statutih prim. Pertile, 1902, 301–303), Sl. 111: Evangelist Matej pri pisanju evangelija, ki je morala biti po obravnava-ko se vzpostavi komunikacija z angelom, ki nih istrskih mestnih statutih še sporoča božje besede. Ebbonov evangeliar vicedominirana v pristojnem (9. stoletje), Èpernay, Francija, Bibl. mun., so notarji še vedno vodili svoje Veljal je za zaščitnika notarjev, v sodobnem času tudi bankirjev. Izstopajo atributi notarjev: komunskem uradu, sledi, da ms. 0001, f. 018v-019. Wikimedia Commons. knjige. To nam nazorno doka- pero in črnilnik (prim. Darovec, 2014, 486). zuje tudi dodatek k piranskim statutom iz leta 1428 (STPI, 269–270), ki očitno razkriva v praksi uveljavljeno nedosle- dnost v izvrševanju notarske prakse, saj ugotavljajo, da tedaj noben notar ni več vodil svojih protokolov (quod cum in preteri- to tempore notarii in Pirano nullum tenuerint protocholum), v katere bi zapisoval listine, zato naročajo, da bi preprečili možne nesreče ali izgube knjig v vicedomineriji ( adueniente casu quem Deus aduer- tat, quod de vicedominaria aliquod infortunium accideret), naj notarji, tako kot je bilo poprej v nava- di, hranijo eno knjigo, v katero zapisujejo vse dogovore, ne gle- de na to, da so ti dokumenti že vicedominirani (debeat ad modum in antea tenere vnum librum, in quo scribere debeat omnia instrumenta que faciet non obstante quod dicta instrumenta sint vicedominata). Obenem so še določali, da morajo notarji v roku treh dni po smrti oporočnika njegovo oporoko zapisati v svoje knji-ge, sicer bo notar podvržen visoki kazni 200 liber ter še službo bo izgubil. 221 Statuti komuna koper Uredba piranskega Velikega sveta iz omenjenega leta je torej znova vzpostavila obvezno vodenje notarskih knjig, kar je bil v Piranu običaj že vsaj od leta 1281 (PAK. PI. N.k.), vendar ne dolgo. Ob misli na odnos med notarskimi in vicedominskimi knjigami se nam zastavlja vprašanje, ali je bil zgolj slučaj ali pravilo, da so v piran-skem arhivu, kjer je starejše arhivsko gradivo najbolje ohranjeno in do-stopno od vseh treh slovenskih istrskih mest, ravno okoli leta 1325, ko se začne serija vicedominskih knjig, začeli opuščati sistematično hrambo notarskih knjig?33 Navada vodenja in hranjenja notarskih knjig je bila očitno zelo živa še v času redakcije piranskih statutov iz leta 1332, torej sedem let po uvedbi vicedominskih knjig, saj naročajo hranjenje knjig (inbreuiature notariorum) komunskemu komorniku v njegovem uradu, potem ko jih je taisti prej hranil v komori sv. Jurija, mestnega zaščitnika (STPI, VIII/35). Notar-jeve imbreviature so morali v roku treh dni po njegovi smrti in pod kaznijo polovice marke predati podestatu, ki jih je dal pri komunskem komorniku zapečatiti in shraniti, tako da jih nihče brez podestatovega dovoljenja ni smel niti premikati. Prejšnja redakcija statutov (1307) pa je to celo podestatu in njegovim sodnikom prepovedovala. Sklenili so še, da morajo podestata ob prisegi na dolžnosti komunski sodniki vselej opominjati na omenjena določila (STPI, 601), kar kaže, kakšno pozor-nost so posvečali temu vprašanju. Sprva so tudi vicedominske knjige hranili v komunski komori (STPI, De Fr., XIII), skupno z notarskimi, kar je postopoma privedlo do pod-vajanj, ki so jih morda komorniki ali pozneje sami vicedomini posku-šali urejati tako, da so dvojnike izločali kot nepotrebne. Posledica tega je verjetno bila, da notarji niso več vodili svojih knjig. Še več, uredba piranskega Velikega sveta iz leta 1429, torej le leto dni po poskusu po-novne uvedbe notarskih knjig, je razveljavila to določbo ter odredila, da so piranske vicedominske knjige, v katere so zapisane vse listine in testamenti, ki so jih sklenili pred notarji, pravi in veljavni notarski proto-koli (Quapropter considerato quod quaterni officii vicedominarie comunis Pirani in 33 Notarske knjige oziroma njihovi fragmenti so ohranjeni za leta od 1281 (1280) do 1320, eno knjigo z zapisi posojil pa najdemo še za leta od 1329 do 1335 (PAK. PI. Inventar, n.k. in 24/10). 222 Pomen in vloga notarjev v srednjeveških komunskih statutih quibus per vicedominos notatur omnia, et singula instrumenta, et testamenta, scripta per quemlibet notarium, qui quaterni sunt veri, et clari prothocoli ipsorum notario-rum.), zato notarjem ni obvezno voditi svojih knjig in kazni, predpisane v prejšnji določbi, se ne upoštevajo (STPI, 271). Približno v tem času so prenehali hraniti notarske knjige tudi v Kopru, saj so koprske notarske imbreviaturne knjige ohranjene vzporedno z vi-cedominskimi le za leta od 1380 do 1438 (Majer, 1904, št. 1–22).34 Kljub temu nam doslej ni uspelo najti primera identičnega zapisa v notarski in vicedominski knjigi, morda tudi zato, ker so že tedaj izvajali določeno selekcijo istovrstnih spisov, pa so se v določenih primerih ali zaradi po-manjkanja vicedominskih zapisov odločili ohraniti notarske knjige names-to vicedominskih, saj so v prvih vsi pravni zapisi ravno tako podpisani s strani obeh vsakokratno delujočih vicedominov, oziroma zato, ker ni bilo potrebe pa tudi ne zakonske obveze po hranjenju in vodenju posebnih notarskih knjig, vsaj ne od uveljavitve urada vicedominov dalje. Vsekakor je prenehanje hranjenja notarskih knjig izhajalo iz same prakse vodenja pisarniškega poslovanja v odnosu med notarjem in vice-dominom. Kot nas poučijo obravnavani komunski statuti, je vicedomin sestavil imbreviaturo za vpis v svoje knjige na podlagi notarjevega zapisa pravnega dogodka; zlasti izolski statut (STIZ, III/77) nazorno pravi, da ne smejo ne notarji ne vicedomini v vicedominske knjige zapisati listine, ki jo je sestavil notar, temveč sme zapisati vsebino notarjeve imbreviatu-re zadevne listine le vicedomin. Piranski statut takole nadaljuje z opisom vicedominove dolžnosti pri postopku vicedominature: »Ko vicedomin zapiše breviaturo ali oporoko v svojo prav za to namenjeno knjigo, najprej notar prebere vsebino iz knjige, vicedomin pa jo primerja z notarjevo breviaturo, nato pa vicedo-min vzame knjigo in notar prebere vsebino breviature, tako da je testa-ment ali breviatura vsakokrat dvakrat preposlušana«.35 Podobno navajajo koprski statuti (STKP, III/17). 34 Do oblikovanja koprskega kolegija notarjev leta 1598 so za posamezna leta ohranjene še nekatere notarske knjige z vpisi testamentov, inventarjev, dotalnih listin in investitur (Majer, 1904, št. 33, 38a, 57, 58, 59). 35 »Quo scripto, vicedominus accipiat breuiaturam siue testamentum et notarius legat quaternum et postea vicedominus accipiat quaternum et notarius legat testamentum siue breuiaturam, ita quod omne testamen-tum dupliciter ascultetur« (STPI, 153/4). 223 Statuti komuna koper Iz navedenega sledi, da je vicedomin po predhodnem ponovnem pre-biranju zapisa ( breviature) strankam in po njihovem strinjanju z zapisanim v svoje knjige prepisal vsebino notarjeve breviature, ki pa je bila lahko napisana v notarjevem zvezku ali pa samo na lističu ( breve). Če namreč pomislimo, da notarji niso več vodili svojih knjig, jih niso verjetno zato, ker je bil prvotni zapis pravnega akta na lističu (breve) že dovolj, da sta skupaj z vicedominom in ob prisotnosti strank še enkrat preverila, ali se pogodbeniki z njim strinjajo, nato pa je imel vicedomin na voljo določen čas, da ga prepiše v svojo knjigo. Podobna praksa se je na primer uveljavila tudi v Bologni, kjer so sprva po zapisu breviature v notarsko knjigo pogodbeniki skupaj z notarjem sto-pili pred notarja urada memorialov, ki je po enakem postopku kot v istr-skih mestih vpisal notarjevo breviaturo v svojo knjigo. Po reformi leta 1285 pa je bilo dovolj, če so stranke prišle pred notarja urada memorialov z notarjevo breviaturo, napisano na lističu (breve), ki so jo vpisali v knjigo me-morialov. Opisani postopek je vsekakor šel na roko notarjem, saj jim je bila tako prihranjena pot do urada memorialov, kjer so tudi zaradi povečanega prometa že tako imeli veliko gnečo (Tamba, 1987, 279). Toda kljub temu so nekateri notarji še vedno vodili svoje knjige, kar jim je pravzaprav zelo koristilo, zlasti ko so stranke želele zaradi izgube ali iz drugih vzrokov iz-delavo nove listine, za katero so morale odšteti določen honorar. Ker so bili vpisi v notarske in pozneje vicedominske knjige pravno ve-ljavni, velikokrat stranke sploh niso zahtevale izdelave listine, temveč so se ponjo zatekale le iz potrebe po uveljavljanju svojih pravic ali ker je, kot na primer za dolžniške listine, potekel pogodbeni ali s statuti predpisani rok za vračilo posojenega. V tem primeru so koprski statuti določali zglasitev prosilca najprej pri notarju, ki je sklenil določeni pravni akt, šele če je ta umrl ali se iz mesta izselil, je smel z dovoljenjem podestata vicedomin do-voliti prepis zaprošenega akta iz vicedominskih knjig podestatovemu kan-celarju ali kakemu drugemu mestnemu notarju (STKP, II/104). Poleg tega so morali skrbno paziti, da so prosilcu prepisali le zaprošeni akt in da mu niso dovolili vpogleda v druge zapise v knjigah vicedominarije, ki jih tudi vicedomini niso smeli, pod kaznijo 25 liber, uporabljati za druge namene kot le v primerih poslovodne potrebe (STKP, II/103). 224 Pomen in vloga notarjev v srednjeveških komunskih statutih cedominskih knjig in izdajanju Diskretnost v upravljanju vi- Sl. 112: Notar Candusius v 54. letu starosti (1730). V desni roki drži značilno notarsko prepisov pravnih aktov kaže na pero (penna), pred njim je črnilnik potrebo po vodenju notarskih (calamario), notarska investiturna predmeta knjig. Toda niti koprski niti izol- (PMK; foto: D. Podgornik, 1994). ski statuti v nobenem poglavju ne določajo obvezne hrambe knjig notarjev po njihovi smrti, kot so to določali piranski sta- tuti (STPI, VIII/35), vendar tudi slednji le še pred dokončno uveljavitvijo urada vicedominov (1307 in 1332), medtem ko v poznejših redakcijah (1358 in 1384) tega člena ni več zaslediti (STPI). Glede na to, da so nam zna- ni in dostopni izolski in koprski statuti nastali že v dobi polnega razmaha urada vicedominov, ne moremo trditi, da prejšnje do- ločbe niso predpisovale obve- znega hranjenja notarskih knjig, in sicer glede na poznejšo pra- kso pri določenih komunskih uradih. Ker pa so pravno veljale tudi vicedominske imbreviatur- ne knjige, je postopoma prešla iz navade potreba po hranjenju notarskih knjig, čeprav ne moremo trditi, da teh notarji niso vodili. Zastavlja se nam še vprašanje, ali so bili ti – prepisovalci plačani kot vicedomini ali kot notarji, in če ni to morda praksa, ki se je razvila npr. pri registraturnih uradih v drugih italijanskih krajih, kjer so nameščali posebne notarje za prepisovanje notarskih aktov (prim. Sancassani, 1957). Morda 225 Statuti komuna koper pa nam je ob tej ugotovitvi razumljivejša dokaj presenetljiva določba iz koprskega statuta iz leta 1660, ki predpisuje, da morata izbrana vicedomi-na znati vsaj brati in pisati (STKP, 1668, V/154). Ob tem se nam zastavlja vprašanje, ali so ukinili določbo, da sta vicedomina morala biti po izobraz-bi tudi notarja, kot je to veljalo do tedaj? Če je zanju (ali zanj) prepise v vicedominske knjige opravljal posebej nameščeni pisar oziroma notar, je bilo seveda dovolj, da je vicedomin znal vsaj osnove pismenstva. S kakšno zamudo je v zadevah hranjenja notarskih knjig sledila do-godkom državna oblast, pričajo dekreti inkvizitorja Girolama Bragadina, izdani 31. avgusta 1651 v Kopru. Šele tedaj so namreč v 10. točki zapove-dali hranjenje notarskih aktov v posebni omari v koprski vicedominariji, »ki naj jo nemudoma postavijo in nanjo zapišejo: Armaro de protocolli de nodari morti«. Zaukazali so še, da morajo v roku enega meseca po objavi te terminacije sorodniki, izvrševalci oporok, skrbniki sirot in drugi predati omenjenemu uradu vse spise umrlih notarjev, ki bi jih še utegnili imeti doma, in sicer pod kaznijo 25 dukatov, vicedomini pa morajo v istem roku sestaviti inventar notarskih knjig. V naslednji točki so še določili, da mora kolegij notarjev iz svojih vrst vsaki dve leti izvoliti skrbnika za omaro spi-sov umrlih notarjev (STKP, 1668, V/149). Tako smo priča ponovni uzakonitvi hranjenja notarskih knjig v istrskih mestih. Navedene določbe se ujemajo z obdobjem prenehanja vodenja vicedominskih knjig v obravnavanih treh mestih, saj jim v Kopru lahko sledimo do leta 1659 (Majer, 1904, št. 137), v Piranu pa do leta 1656 ozi-roma 1661 (PAK. PI. Inventar, V. k.). Zanimivo se v določbah o uradu vicedominov iz leta 1660 (STKP, 1668, V/154) ne omenja več nikakršno vodenje imbreviaturnih knjig vicedominov, temveč le skrb za vse knjige komunskih uradov, ki so jih morali hraniti v posebnih zabojih in omarah (scrigni, Armari), stroške za to vzdrževanje so pokrivali iz sredstev posebne blagajne (Casetta di ragion della Vice Dominaria), za vsako porabo so morali dobiti potrdilo (bolletta) kancelarja sindikata s podpisom podestata, ob pre-nehanju mandata pa so si morali zagotoviti še spričevalo (fede) kancelarja sindikata s podpisi obeh sindikov, da so pravično razpolagali s tem denar-jem, sicer niso smeli zasesti nobene druge službe ali dobiti beneficija (andar à capello, ne hauer alcun officio, ò beneficio). 226 Pomen in vloga notarjev v srednjeveških komunskih statutih Do 16. stoletja so notarski poklic lahko izvrševali tako kleriki kot laiki, leta 1514 pa so določili, da smejo biti notarji le laiki. Tedaj so še zapovedali, da smejo v Benetkah in okoliških krajih notarji zapisovati listine le v imenu beneške avtoritete ( Veneta auctoritate), medtem ko so do tedaj to smeli tudi v imenu cesarja ali papeža. Ta odlok je začel veljati leta 1567 še za druge kraje beneškega dominija, noben tako po-trjen notar pa ni smel izvrševati svoje dolžnosti v drugem kraju brez pristanka pristojnega mestnega beneškega rektorja (Da Mosto, 1937, 226). Ko so leta 1612 že v tretje zapovedali opisani postopek imeno-vanja notarjev, kar daje slutiti na nespoštovanje odrejenega, je beneški senat še določil, da smejo biti člani kolegijev le na ta način imenovani ter da morajo notarji, ki določen kraj zapustijo, v tamkajšnjem javnem arhivu pustiti vse svoje tam nastale spise, v javni arhiv pa sodijo tudi spisi umrlih notarjev (STKP, 1668, V/161). Zaključek Ohranjene piranske notarske knjige, podobnim žal zaradi požiga arhiva vicedominarije ob napadu Genovežanov na Koper leta 1380 v tem mestu ne moremo slediti, poleg razmeroma zgodnje priučitve novi notariatski praksi izpričujejo tudi razvito gospodarsko, zlasti trgovsko in posojilno dejavnost v severozahodni Istri ter uveljavi-tev zasebne lastnine, ki je bila predpogoj za razvejano delovanje no-tariata, kajti temelj notarskih spisov so zasebno-pravni akti. Zato se je zaradi nerazvitosti pravne institucije zasebne lastnine v današnjih zalednih slovenskih krajih in na splošno v srednji Evropi notariat razvijal s precejšnjo zamudo v primerjavi s sredozemskimi trgovski-mi mesti, kjer so se v razmeroma svobodnih lastninskih odnosih in pogostih prenosih premoženja oblikovali svojevrstni načini zavaro-vanja zasebne lastnine, katerih temelj je bila vsekakor tudi ustanova notariata. Čeprav so Benečani ob osvojitvi severozahodnih istrskih mest sprva dopuščali razmeroma veliko notranjo avtonomijo, ki jo je omejeval le podestat kot neposredni predstavnik beneške oblasti, so 227 Statuti komuna koper Benečani ravno na področju ustanove notariata, ki je po svoji civil-no-pravni naravi eden izmed temeljnih pogojev notranje avtonomije vsakokratne podrejene oblasti, začeli z dekreti to avtonomijo posto-poma omejevati. Na pobudo koprskega Velikega sveta je bil namreč leta 1598 ustano-vljen kolegij notarjev, ki se je po svojih opredelitvah bistveno razlikoval od podobnih ustanov, nastalih večinoma v Italiji v 13. stoletju. Medtem ko so se v prejšnjih časih v kolegije lahko vključevali vsi preizkušeni in potrjeni notarji, ne glede na njihov stan, je bil odtlej bistveni pogoj sodelovanja sta-tus mestnega svetnika, torej pripadnika mestnega patriciata, tako da so le ti smeli izvrševati notarsko dejavnost. Načelo je veljalo še v drugih istrskih mestih, kjer so smeli opravljati notarsko dejavnost le tamkajšnji mestni ve-ljaki, vključeni v koprski kolegij notarjev, kajti ta je postal osrednja istrska notarska organizacija. Tako je tudi na tem področju prišlo do centralizacije oblasti v koprskem mestu, kjer je Serenissima že leta 1584 z ustanovitvi-jo apelacijskega sodišča in z drugimi upravnimi uradi za beneško Istro vzpostavila središče oblastnega delovanja v deželi. Medtem ko v času delovanja vicedominov do ustanovitve kolegija notarjev in še nekaj časa po tem niso hranili in urejali notarskih knjig, zlasti knjig umrlih notarjev, kajti vicedominske knjige so prevzele ne le po funkciji, temveč tudi po vsebini, naloge notarskih knjig, predvsem za vse vrste kupoprodajnih aktov, je od prve polovice 17. stoletja dalje hra-njenje notarskih spisov prevzel kolegij notarjev. Tudi prejšnjo dolžnost potrjevanja notarjev ob asistenci mestnega podestata, ki so jo opravljali vicedomini v krajih, kjer so ustanovo poznali (v Trstu, Miljah, Kopru, Izoli, Piranu in Pulju), kjer pa ne, so bili za to zadolženi mestni sodniki, je z ustanovitvijo kolegija notarjev ta funkcija prešla nanj. Čeprav so vicedomini ohranili nekatere pomembne dolžnosti, kot je bilo hranjenje vseh spisov državne in mestne oblasti, ki so ostajali v mestu, so verjetno zaradi povečane notarske dejavnosti in splošne pismenosti ob ustano-vitvi kolegija notarjev izgubili nekatere prejšnje poglavitne zadolžitve, kot je bilo vodenje in hranjenje vicedominskih knjig, čeprav so s svojim podpisom na vsakokratnem pravnem aktu in s prisotnostjo pri sklepanju oporok še vedno tem dogodkom jamčili pravno veljavo. 228 KoprsKo podeželje v luči statutov KopRsKo podeželje v luči statutov Etnična struktura prebivalcev Koprski statuti vsebujejo številne podatke o prebivalcih, upravni in družbeni strukturi koprskega podeželja. Zanimivo je, da izpostavljajo slovansko etnično strukturo tamkajšnjih prebivalcev, pri čemer etno-nim Slovan uporabljajo kot sinonim za kmete. Koprsko zaledje je bilo v preteklosti sorazmerno gosto poseljeno, kar dokazujejo številna predzgodovinska gradišča oziroma kaštelirji (Darovec & Oman, 2021). Prvotni prebivalci Istre so bili Histri, ki so jim leta 177 pr. Kr. zavladali Rimljani. Ti so v Istri gospodovali do prodora novih ljudstev in propada zahodnorimskega cesarstva (476). V Istri so sledile ostrogotska, bizantinska in langobardska oblast. Leta 778 je Istra postala del frankovske države, po letu 962 pa Svetega rim-skega cesarstva. Slovane v Istri prvič zasledimo konec 6. stoletja v treh pismih pa-peža Gregorja I. iz maja 599, v katerih omenja bizantinske boje s Slo-vani in versko politične razmere na koprskem otoku (insula Capritana, insula Caprea) (prim. Bratož, 2001). V naslednjih letih so Slovani ple-nili po Istri skupaj z Langobardi (602) in celo samostojno (611) ter se spopadali z bizantinsko vojsko in mestnimi milicami. O kaki večji slo-vanski naselitvi pa nam arheološki in zgodovinski viri tedanjega časa ne poročajo; le skromni arheološki izsledki pričajo, da so bili Slovani v mestnih obrambnih milicah najemni vojaki, predvsem ob Mirni, kjer se je razprostiral obrambni pas koprsko-novigrajske škofije, ki je na severozahodu tekel po Kraškem robu ( Monti della Vena, kakor so go-rovje imenovali Benečani) proti Trstu (Margetić, 1983a). Po frankovski osvojitvi Istre v letih 787/78 se je v skladu s fran-kovsko politiko, ki je vsa neobdelana in nenaseljena zemljišča štela 229 Statuti komuna koper za vladarjevo last, kar je ime- lo za posledico dodeljevanje teritorialnih zemljiških gos- postev vladarjevim vazalom, začelo načrtno naseljevanje ali kolonizacija Slovanov in drugih ljudstev v zaledja istr- skih mest. Domnevo potr- juje predvsem Rižanski sod- ni zbor ali placitum, ki se je odvijal okoli leta 804 ob reki Rižani, na teritoriju Kopra.1 Rižanski zbor je bil v kon- tekstu tedanjega politično- -vojaškega dogajanja sklican ne le zaradi istrskih mest, ki so zahtevala potrditev starih pravic in privilegijev, tem- več tudi zaradi potrebe, da bi pomirili nezadovoljstvo istrskega prebivalstva v času odločilnih bojev med obema velesilama za prevlado v Istri Sl. 113: Listina Rižanskega placita ni in Dalmaciji. Gradeški patri- pomembna zgolj zaradi vesti o Slovanih, ki jih arh Fortunat si je prizadeval je vojvoda Janez začel naseljevati na istrska tla, za podreditev istrskih ško- temveč tudi zaradi opisa razvejene bizantinske fov in razširitev patriarhata upravne ureditve v drugi polovici 8. stoletja. nad celotno beneško lagu- Prepis listine iz 15. stoletja hrani ASVe, Codice Trevisano, cc. 21 - 23 (Darovec, 1990, 33). no. Leta 803 se je podal na cesarski dvor v Aachenu in dal cesarju vedeti, da je bil nemajhen razlog za frankovski neu-speh v Benetkah tudi trdi fevdalni sistem, ki ga je vojvoda Janez 1 Razprava s prevodom v italijanščino Petranović & Margetić, 1983–84; Acta Histriae, 1994; Acta Histriae, 2005; Krahwinkler, 2004. 230 KoprsKo podeželje v luči statutov ( Johanes dux ) uvajal v Istri. Zato so Sl. 114: Karel Veliki na sliki Albrechta tamkajšnja mesta začela čedalje bolj Dürerja, 1511–1513. Wikimedia težiti po izgubljenih svoboščinah in Commons. privilegijih, ki so jih uživala pod bi- zantinsko upravo. Po Fortunatovem mnenju bi bilo za cesarjev ugled nujno, da bi frankovski fevdalni sis- tem omilili, hkrati pa v Istri sklicali sodni zbor oziroma placitum v priso- tnosti istrskih škofov in predstavni- kov mest ter kastrov in prisluhni- li njihovim zahtevam. Cesar Karel Veliki je upošteval Fortunatov nas- vet in leta 804 v Istro poslal svoje odposlance ( missi dominici). Zbor je potekal ob reki Rižani na koprskem ozemlju ( placitum in territorio Capren- se ). O pritožbah mest proti škofom in vojvodi Janezu ter sklepih sodne- ga zbora pa govori listina rižanske- ga zbora, ki jo v prepisu hranijo v Državnem arhivu v Benetkah. Listina omenja Slovane, ki jih je vojvoda Janez začel naseljevati na istrska tla, kjer »orjejo naše njive in naše ledine, kosijo naše travnike, pa-sejo naše pašnike in od njih dajejo davek Janezu«, opisuje pa tudi razve-jeno bizantinsko upravno ureditev v drugi polovici 8. stoletja, po kateri so se mesta še vedno ravnala. Na Kraškem robu, na in pod njim od Ospa pa vsaj do Pietrape-lose, Buzeta in Roča je bila zaradi stalne slovanske prisotnosti in bližine langobardske Furlanije kot zadnja predstraža organizirana vojaška mreža kaštelov s sistemom hitrega obveščanja in premič-nimi konjeniškimi oddelki, oboroženimi z loki in drugim bojnim orožjem. Za to organizacijo, v katero so za obrambo in pomoč cesarski vojski vključevali vse za boj zmožne prebivalce, so bila 231 Statuti komuna koper zadolžena tudi istrska mesta, še najbolj Koper, ki je bil s Trstom temelj bizantinske obrambe (Kandler, 1847b, 175). Zakaj so bili v Rižanskem placitu iz leta 804 Slovani ome-njeni kot prišleki, nam pojasni trditev o njihovem poganstvu, kajti Istra je bila tedaj že dodobra prepredena z mrežo škofij tako z obalne strani (Trst, Koper, Novigrad, Poreč in Pulj) kot v notranjosti (Pičen), z že bogato cerkveno zgodovino, ki se je izrazila predvsem s t. i. istrsko shizmo »treh kapitljev« iz konca 6. in 7. stoletja, tako da je bila dežela že povsem krščanska. Zato je razumljiva pritožba mestnih veljakov, navajenih avtonomnega vladanja, nad ravnanjem frankovskega vojvode Ivana, ki je Slo-vanom za nekaj let odstopil celo del cerkvenih dajatev, da jih je pritegnil ter jim olajšal naseljevanje na dotedaj mestna ozemlja. Mestni načelniki so oblastne in lastniške pristojnosti ohranili le še na ozkem mestnem ozemlju, medtem ko so širna zaledna pod-ročja postala vladarjeva last. Tu so se naseljevali novi prebivalci, ki so se v večstoletnem procesu stapljali s staroselci. Usoda slovanskih kolo- nov iz Rižanskega placita nam ni znana. Mogoče so bili odstranjeni in izgna- ni, mogoče so se preto- pili v prevladujočem pre- bivalstvu, mogoče je pa tudi, da so ostali na pu- stih zemljiščih, kakor je to predlagal vojvoda Ivan. Ta zemljišča so bila verje- tno daleč od mest ob mor- ju, pa tudi daleč od mest Sl. 115: Rižanski zbor, Bruno Croatto, 1934 v notranjosti, kot Labin, (Patrimonio Culturale FVG), s pomenljivim Motovun, Pičen (Pićan) in pripisom za čas nastanka upodobitve: Buzet, ki o Slovanih niso Et Nos Eos Eiciamus Foras (In mi jih izženemo), hotela nič vedeti (Benussi, s čimer je avtor mislil na Slovane. 232 KoprsKo podeželje v luči statutov Sl. 116: Rižanski zbor je navdihnil kiparja Stojana Batiča (2002), relief v bronu (foto: D. Podgornik, 2004). 1893b, 153–166, 571, 692). To deloma dokazujejo izkopavanja v Predloki (Boltin-Tome, 2024). Postopno širitev Slovanov v Istri nakazuje tudi agrarni razvoj, ki je tekel močneje pod vplivom staroselcev (istrskih Romanov) oziroma v za Italijo značilnih oblikah agrarnega prava kot najemno razmerje (dediščina antičnega kolonata, libelaričnega zakupa itd.), brez stalne velikosti zemljišča kmečkega gospodarstva in zaradi tega brez ustalje-nih velikostnih razmerij med različnimi tipi gospodarstev (Grafenau-er, 1988, 370). Prevzem mnogih romanskih krajevnih (Osp, Rožar) in ledinskih (Varda, Bared) imen ter njihova zgolj glasoslovna prireditev pričajo o oblikah postopnega naseljevanja Slovanov; to velja tudi za množinska stanovniška krajevna imena, iz časa mlajše kolonizacije, kot Bertoki, Bonini, tvorjena povečini s slovenskimi, nekatera pa tudi z neslovenskimi imeni in priimki. Razložen tip naselij je značilen za kasnejšo, gručasti oziroma obcestni tip pa za starejšo kolonizacijo. Vsekakor so izjema po svojem povsem slovanskem poimenovanju slovenska krajevna imena starejšega tipa po živalih in rastlinah (Gab-rovica, Hrastovlje, Bezovica, Rakitovec), po položaju in morfoloških oblikah (Podgorje, Podpeč, Dol), po vodi (Črni Kal). Te vasi po tipih (gručastih) selišč, nekdanji svetno in cerkvenoupravni razdelitvi šte-jemo v področja najstarejše slovanske naselitve Istre. 233 Statuti komuna koper Milko Kos je ozemlje severne Istre glede na zgodovino sre-dnjeveške slovanske poselitve razdelil tako: 1. rob visokega Krasa in njegovo podnožje v območju velike ceste, ki pelje iz tržaškega zaledja v pokrajino okoli Buzeta; 2. pokrajina med reko Rižano na severu in reko Rokavo oziroma Dragonjo na jugu; 3. obmorski predeli med Miljskim in Piranskim zalivom (Kos, 1950, 64). Ogrski vpadi v Italijo so od leta 900 dalje močno prizadeli obrambno organizacijo ob severnem Jadranu. To je bil vzrok, da so se morala istrska mesta tesneje opreti na Benetke. Leta 932 se je Koper zavezal, da bo za sklenitev vojaško gospodarskega so-delovanja z Benetkami dožu Petru II. Candianu v času njegovega življenja vsako leto ob trgatvi poklonil 100 amfor najboljšega vina in branil Benečane pred sovražniki. Sporazum je bil sklenjen »so-glasno z vsem našim ljudstvom« ( cum consensu totius populi nostri) (CDI, N. 70). Listina nam daje vpogled v upravno osebje tedanje-ga mesta Koper. Med prebivalci so poimensko navedeni: Audeber-tus locopositus et Johannes scavinus, Farangarius advocatus tocius populi nostri. Tako izvemo, da so v mestih bizantinsko ureditev tribunov, vikarjev in locoservatorjev nadomestili locopositi kot mestni na-čelniki, in sicer iz vrst lokalne aristokracije, pomagali pa so jim scabini – frankovsko poimenovanje za sodnike ali iudices – kot se je ta naziv kasneje ponovno uveljavil za prisednike sodišč. Cerkvena in posvetna posest Kopra Po sredi 8. stoletja je koprska škofija ostala predvsem zaradi po-manjkanja sredstev brez škofa. Škofove obveznosti so sprva pripa-dle gradeškemu patriarhu, nato pa tržaškemu škofu. Stolica je bila pridržana koprskemu mestu, vendar je bilo na račun tržaške ško-fije prikrajšano za podeljena cerkvena posestva. Odtlej lahko sle-dimo stalnim nasprotjem oziroma konkurenci med mestoma tako v trgovskem kot v upravnem pogledu (in torej ideološkem), kajti Trst se je kot škofijsko mesto naslanjal na nemške vladarje, Koper kot posvetno pa na zgornjeitalska mesta, ki niso pozabila antične 234 KoprsKo podeželje v luči statutov municipalne ureditve ter so jo tako ohranjala do ponovnega vzpona mest konec 12. stoletja (Darovec, 2001). Podobo ponovnega pridobivanja mestnega ozemlja daje diploma ce- sarja Konrada II. iz leta 1035, dasi nekateri domnevajo, da je ponare- jena (Benussi, 1893b, 63 in sl.).2 Cesar je v zahvalo za zvestobo, ver- vojvodi Adalberonu in proti Bene Sl. 117: Osapska jama – grad, -okoli 1843. Na osnovi upodobitev čanom, podelil meščanom mesta jetno proti nemirnemu koroškemu Kopra ( krajinskega slikarja Giuseppeja homines habitatores civitatis Riegerja (1802–1883) izdelal Iustinopolis ) nekatere vasi v zaledju litograf G. Scheth. nad Momjanom (Kos, 1906, št. 92) »ter zemljo poleg Dragonje do morja z vsemi pritiklinami« kakor tudi lastnino meščanov, kjerkoli že je. Tako je bila vzpostavljena oblast Kopra do porečja Dragonje in morja ter s tem nad Izolo in Piranom. Zanimiva je še druga točka listine, v kateri cesar potrdi vladanje meščanom po navadah in običajih njihovih prednikov ( legem et rectam consuetudinem qua parentes eorum vixerunt). 11. in 12. stoletje je obdobje razcveta istrskih obmorskih mest. Koper, ki se 1186 omenja kot samostojen komun, je obvla-doval teritorij do ozemelj, potrjenih leta 1035, kar se je verjetno ujemalo z nekdanjim, še iz antike izvirajočim mestnim distrik-tom. Ožje koprsko ozemlje naj bi obsegalo naslednja današnja naselja: Lazaret, Šmarje, Gažon, Pomjan, Marezige, Sv. Anton (Pridvor), Škofije, Valdoltra, Tinjan in Dekani. Širši zaledni te-ritorij pa se je raztezal na: Kubed, Hrastovlje, Movraž, Sočergo, Truške, Glem, Boršt, Koštabono, Krkavče, Sv. Peter (S. Pietro della Mata) (Kandler, 1846a, 190). 2 63 inTrditvi oporeka De Vergottini (1924, 77), ko na primeru študij za zgornjeitalska mesta ugotavlja, da je dokument avtentičen. Temu pritrjuje tudi Margetić (1987a, 121–123). 235 Statuti komuna koper V tem obdobju so germanski upravitelji3 poleg vojakov doseljevali iz svojih krajev tudi kmete, ki so zapolnili po raznih vojnah in predvsem kugah (kot npr. v letih 954–958) izpraznjena zemljišča Romanov in/ali romaniziranih staroselcev. Deli koprskega podeželja so bili skladno s tedanjimi običaji oziroma družbenim redom podeljeni tudi cerkvenim nosilcem oblasti. Tako je leta 1067 npr. kralj Henrik IV. freisinškemu škofu Ellenhardu podelil naslednje vasi, ki so sicer spadale v območje tržaške in koprske škofije: Cubida (Kubed), Lounca (Loka), Ozpe (Osp), Razari (Rožar), Truscolo (Truške), Steina (Šterna), Sancte Petri (Sv. Peter).4 Zapis imen vasi izdaja nemško glasoslovno prireditev. Na ozemlje Kopra so spontano ali organizirano prihajali Slovani, sprva na slabo naseljena in izpraznjena območja (prim. Kandler, 1863, 212).5 Kot kažejo arheološka izkopavanja in pisni dokumenti so se najprej naselili v podnožju utrjenih vojaških postojank na Kraškem robu (Boltin-Tome, 2024). Koper si je škofa ponovno pridobil šele v 80. letih 12. stoletja (1186), potem ko mu je komun zagotovil dohodke in podelil v posest vasi Lo-par, Padno in Brič (Pilo di Roveredo) ter Rižanski otok (Insula Risani – Ser-min) (CDI, N. 172). Koper je imel zaradi širnega naseljenega zaledja in vse večjega tr-govskega primata ugodne razmere za gospodarsko rast ter uveljavljanje vojaškega potenciala, ki je mestu služil za ekspanzionistične posege v Istro. Oglejski patriarh Gregor Montelongo (1251–1269), gvelf po pre-pričanju in zato nasprotnik nemškega cesarja, je od svojega prihoda na oblast začel povzdigovati vlogo Kopra. Že leta 1251 je za časa pode-stata Benečana Andreja Zena razširil koprsko upravo na Buje, Oprtalj, Buzet in Dvigrad (De Franceschi, 1879, 126). Verjetno je po smrti ce-sarja Konrada IV. (1254) ves obrambni kompleks z vasmi Osp (Hospi), 3 V Kopru v 12. stoletju najdemo naslednja germanska imena med mestnimi veljaki: Adalger, Artuico, Adhuga, Gisla, Hermannus, Almericus, Epus, Mengotius, Randolfus, Litifredus (Schiavuzzi, 1901, 315). 4 MGH, DD H IV. 1., št. 187; CDI, N. 105 (prim. Mihelič, 2011). 5 Izjema je še osrednji del istrskega polotoka v okolici Pazina na območju Pičenske škofije, kjer se leta 1030 omenja »Via Sclava«, kar še ne pomeni, da so bili ob vsem njenem poteku naseljeni Slovani – prej označuje pot, po kateri so Slovani iz visokih kraških prelazov, prihajali v obalna mesta, tu trgovali ter se sčasoma tudi naseljevali (prim. Schiavuzzi, 1901, 316). 236 KoprsKo podeželje v luči statutov Gabrovica (Gabruizae), Rožar (Rosaro- Sl. 118: Fantazijska rekonstrukcija li), Črni Kal (Cernichal), Loka (Lonchis), utrdbe v Osapski jami. Očitno gre za Podpeč ( Popechi), Zazid (Xaxidis) in Ra- risbo s svinčnikom iz začetka 20. stoletja. kitovec ( Rachitoui),6 prešel pod koprski Neznan avtor (TRAVEN, 2024). komun (Kandler, 1848, 227). S pomoč- jo laične Signorije in s spretno politiko do cesarjev in patriarhov si je Koper četrt stoletja pred beneško zasedbo izoblikoval mestni teritorij, ki se je v glavnem ohranil do propada Republi- ke in okrnjen za nekatere vasi onstran Dragonje ter Zazid in Rakitovec še da- nes oblikuje ozemlje te občine. S pridobljenim obrambnim pasom, ki je uspešno preprečeval vdore s se- verovzhoda, s še vidnima stolpoma v Črnem Kalu in Podpeči, jamo – gradom v Ospu, utrdbo v Loki, vasjo Rakitovec, ki je branila dohode iz Čičarije in kjer bi tudi morali iskati obrambni stolp, ne nazadnje še s postojanko v Zanigradu (Xuonigrat) ter Zazidom, ki mu že ime nakazuje zidano utrdbo, je Koper lahko za-čel svoje osvajalne pohode proti jugu. To pa ni bilo več povšeči oglej-skim patriarhom kakor tudi ne Benečanom, ki se svojim težnjam v Istri nikakor niso nameravali odreči. Po nekaj manjših spopadih z goriškim grofom in Koprčani v Istri so Benečani leta 1278 odločno napadli Izolo kot koprsko postojanko in nato še sam Koper, ki se je moral februarja 1279 vdati. Benečani so porušili del zahodnega obzidja in postavili mes-tu svojega načelnika. Zaradi geografske lege Kopra, v vojni usmerjeni predvsem proti Trstu kot glavnemu pomorskemu konkurentu, je bilo v mestu nastanjeno poveljstvo z glavnino »beneške milice«, ki ji je načelo-val kapetan – Capetaneus Istriae. Zadnjo tretjino 13. stoletja v Istri torej označujejo nenehni boji za ozemlja in interesne sfere, ki so pobrali mnogo več življenj kot zunanji sovražniki. Istra je bila hudo prizadeta, »zdesetkana, požgana, pusta in 6 Imena vasi v oklepajih so zapisana po STKP, IV/41. 237 Statuti komuna koper okrutno pokradena« (CDI, N. 410), vanjo so prihajali prebivalci iz bli-žnjih dežel, Kranjske in Koroške ter Hrvaške,7 predvsem na ozemlje Kopra, Izole in Pirana, ki so bili v vojnah najbolj izpostavljeni. Okoli leta 1300 je bil zapisan agrarni zakon za koprsko podeželje. Ni bil le plod beneške navade zapisovanja zatečenih pravnih razmerij na osvojenih ozemljih, ampak je bil namenjen tudi novodošlim, da so se seznanili z navadami in običaji dežele ter se po njih ravnali (STKP, IV/25–35; prim. CDI, N. 479). V njem kmete s koprskega teritorija do-sledno označujejo kot Slovane (Sclauus vel Rusticus, sclauus aut Rusticus), za-torej se ni čuditi Kandlerjevi ugotovitvi, da so bili v 14. stoletju Slovani gospodarji koprskega zaledja (Kandler, 1851b, 27). Koprski agrarni zakon Koprski teritorij je bil v 13. stoletju za tedanje razmere precej ob-sežen in velikega pomena za življenje mesta. Večino prebivalstva v zaledju so sestavljali Slovani, slovanske vasi pa so uživale precejšnjo samostojnost. Vsakodnevno življenje je urejala vrsta pravnih norm, ki so zajete v t. i. koprskem agrarnem zakonu, ki se nam je ohranil v četrti knjigi koprskih statutov iz leta 1423, kjer so ta določila tudi zbrana in objavljena od 25. do 35. poglavja (STKP, IV/25–35). Zakon določa, da Slovani oziroma kmetje niso gospodarji zemlje, temveč koprski komun ali posamezni plemenitaši, kar sicer pomeni, da je bilo prej tudi druga-če, kar potrjujeta zlasti 25. in 26. poglavje (STKP, IV/25, 26). Pri tem je še zanimivo, da določila izpostavljajo, da želijo »izkoreni-niti popačeno navado Slovanov, ki se je zavoljo brezbrižnosti gospo-dov že zdavnaj razpasla v naših krajih«, zato določajo, »da vsakdo, ki se izseli iz vasi in se zateče pod oblast drugega gospoda, izgubi sleherno pravico razpolagati z nepremičninami«, ki v celoti ostajajo v lasti de-janskega gospodarja (STKP, IV/25). Svobodna zamenjava zemlje je dovoljena le sovaščanom oziroma podložnikom istega fevdalnega gos-poda, saj nasprotujejo »navadi kmetov, ki so zaradi dolgov kakor tudi 7 Leta 1277 je goriški grof naselil kmete iz Metlike v osrednjo Istro ter frankopanske kmete s Krka, s katerim je bil grof v sorodstvenih vezeh (prim. Schiavuzzi, 1901, 318). 238 KoprsKo podeželje v luči statutov svojevoljno tuje vinograde, polja in Sl. 119: Osapski grad (SEM, foto: sploh tujo lastnino kar brez dovo- M. Matičetov, 1949). ljenja svojega gospoda prodajali, odtujevali in predajali drugim iz- venvaškim gospostvom«, zato od- rejajo, da »noben Slovan oziroma kmet obeh spolov ne more imeti pravice nepremičnino prodati, po- dariti ali kakorkoli odtujiti komu drugemu razen svojemu sosedu v isti vasi« (STKP, IV/26). Dikcija »obeh spolov« (utriusque sexus), ki se v teh določilih nekajkrat uporablja v zvezi z lastnino tako nepremič- nin kot premičnin, pa kaže tudi na žensko pravno sposobnost.8 Slovanski kmetje so torej v prejšnjem obdobju uživali pravico lastni-štva na zemlji, ki je bilo zamišljeno kot neke vrste skupek »pravic nad predmeti« po vzoru srednjeveškega prava in po uveljavljenem običaj-nem pravu, s polno pravico odtujevanja, tudi če so zapustili vas. Statuti pa to pravico ukinjajo in določajo nov pravni položaj: če se slovanski kmet izseli, izgubi vsako pravico nad zemljo. Poleg tega tudi kmet, ki ostane v vasi, ne more odtujiti nobene nepremičnine, razen svojemu sosedu, sicer se odtujitev razveljavi, kmet je kaznovan in druga po-godbena stran izgubi svoj denar. Poleg tega so bili vaščani iz koprskih vasi dolžni vaškemu gospodu opraviti še pet služnosti, in sicer: eno za praznik Marijinega vnebovzetja, drugo za praznik sv. Mihaela, tretjo na dan sv. Martina, četrto za božič in peto na pustni torek. Nadalje določila odrejajo še, da se noben kmet, tako komunski kakor posameznih zemljiških gospodov, ne sme podrediti gospodu, ki prebiva izven koprskega komuna, kakor tudi ne sme zapustiti vasi, če ni poravnal vseh obveznosti. Kmetje ne smejo dati svoje živine nikomur, ki prebiva 8 V drugih današnjih slovenskih krajih v tem času pravna sposobnost žene očitno ni bila tako jasno izpričana in se je nanašala precej bolj na premičnine kot pa na nepremičnine (prim. Vilfan, 1961, 256–257). So pa zato imele določeno opravilno sposobnost kosezinje (prim. Vilfan, 1996, 450; o kosezih prim. Oman, 2021). 239 Statuti komuna koper zunaj koprskega distrikta, ne v živino- rejsko družbo (socida), ne v varovanje in niti na pašo; če pa bi ravnal nasprot- no in bi bil pri tem oškodovan, ne sme dobiti od komuna nobene pomoči ali naklonjenosti, temveč mora sam utrpeti škodo. Navedbe kažejo, da se je to doga- jalo, verjetno najbolj pogosto v razmer- ju do bližnjih zalednih posesti, kar se je izkazovalo tudi v pritožbah beneških oblastnikov ob koprskem uporu leta 1348, ko so Koprčanom očitali poveza- ve s fevdalci iz Svetega rimskega cesar- Sl. 120: Osapski grad ali Jama in stva, prvenstveno z Goriškim grofom, etnografi (SEM, foto: M. Matičetov, ki je tedaj nastopal tudi kot zaveznik 1949). koprskih upornikov (Pahor, 1953a). Zanimiva so še pravna vprašanja v zvezi z nepremičninami, ki so jih urejali secundum eorum consuetudinem, in sicer so o njih odločali vaški gastald (to je vaški župan), skupaj z vaškima (po-navadi dvema) sodnikoma po običajnem pravu. Za vprašanje premičnin so se morali kmetje zglasiti v Kopru in poravnati račune meščanom in prebi-valcem mesta, v primeru vseh pritožb prizadetih strank pa je bil odgovo-ren koprski podestat (STKP, IV/31). Dovoljeni so jim bili njihovi ženitni običaji (consuetudo matrimonium), ki so se v podrobnostih razlikovali od vasi do vasi, vendar so morali biti uradno potrjeni in zabeleženi kot splošno pravilo. Ali, kot je izrecno navedeno (STKP, IV/35; Rožac, 1990, 66): Ker se navadno mnogokrat pojavljajo tudi nejasnosti glede njihovih – to je kmečkih – poročnih običajev, smo odredili, naj gospod podestat izbere nekaj poštenih mož, ki naj za vse naše vasi, tako za komunske kakor podrejene posameznikom, seveda za vsako vas posebej, raziščejo, kakšne so oziroma kakšne bi želeli, da bi bile navade ob sklepanju zakonskih zvez. Zbrane običaje naj komunski pisar kot večen spomin na dogodek vnese v komunski register in naj dobi za to primerno plačilo. 240 KoprsKo podeželje v luči statutov Ti običaji naj bi se na splošno zelo Sl. 121: Osp, jama z ostanki obzidja razlikovali od koprskega prava oziro- (T. P., 2021). ma od »poroke po istrskih navadah in običajih »kot brat in sestra« ( ut frater et soror) na eni strani in beneške poroke na drugi, medtem ko so močno spomi- njali na tržaško pravo in druga prava, ki so bila pod frankovskim vplivom, verjetno pa so obstajale še druge veje prava (Margetić, 1993, XIV, XXXVI- II–XLVII). Določbe kažejo na različen razvoj v posameznih mestih, saj so se odnosi na območju Kopra oblikovali drugače kot npr. na območju Pirana (velika osebna in stvarna svoboda) in spet drugače v Pulju (največja kontinuiteta z an-tično-bizantinskim kolonatom). Koprski agrarni zakon pa je izvorno oči- tno namenjen prvenstveno kmetom v komunskih va- seh, kajti v drugih poglav- jih koprskih statutov so v proizvodnem razmerju na podeželju omenjeni še ko- loni ( curtezani) in mlinarji ( molinarii) (STKP, IV/21), za katere so veljala drugač- na pravila. V to nas prepričuje tudi določba iz 28. poglavja, ki govori o upravnem redu koprskih komunskih vasi. Z njo namreč razširjajo Sl. 122: Osp, plezalna stena nad jamo-gradom, upravni red, ki ga je po 2021 (foto: D. Babič, 2021). sklepu Velikega in Malega 241 Statuti komuna koper sveta vpeljal že omenjeni koprski po- destat Andrej Zeno (v Kopru je sto- loval med letoma 1251 in 1252), tudi na koprske komunske vasi, s čimer so verjetno le zapisali običaje. Prav 28. poglavje nas namreč natančneje usmerja tudi v sam čas nastanka t. i. agrarnega zakona, in sicer zagoto- vo v čas po letu 1251 in pred letom 1318, ki se omenja v 26. poglavju, vezano na določila koprskega pode- stata in kapitana Marca Maurocena Sl. 123: Grad Socerb, v ozadju pogled Canocholo, ko so še z dodatnimi do- na Miljski zaliv in začetek tržaškega ločili iz leta 1325 praktično razlastili pristanišča (foto: D. Podgornik, 2007). slovanske kmete v korist meščanov Kopra, ki so tako postali pravi la- stniki sicer še vedno jasno razloče- nih komunskih vasi ( villae communis) od vasi posameznih meščanov ( villae concivium oziroma divisae). Z določilom v tem poglavju sicer še omejujejo obhode vasi (pobiranje dajatev) s strani zakupnikov na naj- več petkrat na leto in vsakokrat gre- do lahko le s šestimi konji. V času teh obiskov so zakupniki oziroma zemljiški gospodje (skupaj z vaški- mi gastaldi in sodniki) tudi razsojali, vse izkupičke od poravnav škod in kazni pa so morali razdeliti na dva dela: »polovico naj dobi komun, polovico pa tisti, komur pripadajo«. Sl. 124: Grad Socerb (foto: D. Podgornik, Ker v nadaljevanju prepovedujejo, 2007). da bi zemljiški gospod smel dobiti 242 KoprsKo podeželje v luči statutov kakršenkoli delež od izkupička kazni, izrečenih v breme vaščanov ko-munskih vasi, se je potrebno vprašati, komu torej pripada tista druga polovica od poravnav škod in kazni? Margetić (1993, XV) sicer do-mneva, da je v tem delu prišlo do kasnejše nevešče predelave celotnega 28. poglavja, po njegovem najverjetneje leta 1423, ko je izšla zadnja redakcija IV. knjige. Dikcija, da dobi polovico od izkupička kazni tisti, »komur pripadajo«, se deloma razjasni v določilu iz 31. poglavja, in si-cer da so za prekrške v zvezi z nepremičninami upravičeni vaški gastald in sodniki, za premičnine pa oškodovani oziroma koprski podestat. Ne gre izključiti možnosti, da je res prišlo do predelave, ker kaže, da je to (dokaj nejasno) določilo povzročalo težave oziroma nedoslednosti v izvajanju. To nenazadnje potrjuje tudi dukal beneškega doža iz leta 1548 (STKP, V/31), ki ugotavlja, da je prihajalo do velikih nepravilnos-ti pri razdeljevanju te »polovice« kazni v pristojnosti vaških županov in sodnikov, da tega deleža niso namenili za vzdrževanje komunske in-frastrukture, predvsem za gradnjo pristanišča, utrditev (Levjega) gradu in čiščenje kanalov pod mostom, ki je vodil v otoški Koper, kot je to bilo določeno z dukalom iz leta 1539, temveč da so med drugimi tudi konestablom ( Contestabili), vitezom (Cauallieri) in drugim uradnikom Sl. 125: Grad Socerb (foto: D. Podgornik, 2007). 243 Statuti komuna koper Sl. 126: Pogled na grad Socerb in severni Jadran (Valvasor, 1689). ( altri officiali), ki so bili ali prijavitelji ali tožniki v različnih primerih, »vključno s tistimi, ki jih prijavijo župani okoliških vasi in sami priza-deti. Pod tem izgovorom je bila polovica vseh kazni dodeljena njim, druga polovica pa je bila pogosto razdeljena po njihovi presoji, kar je v Sl. 127: Grad Socerb (Valvasor, 1689). 244 KoprsKo podeželje v luči statutov nasprotju z izrecno obliko te odredbe« Sl. 128: Ruševine gradu Socerba (STKP, V/31). Toda ta odlok priča še (Tischbein, 1842). o nekem drugem običaju, in sicer, da so vsaj do tega dukala beneškega doža iz leta 1548 očitno bili »upravičenci« do deleža kazni tudi konestabli, vitezi oziroma biriči in drugi uradniki, kot npr. razni prokuratorji ipd. Glede na to, da iz kasnejših do- ločil izhaja, da so bili konestabli na koprskem podeželju podrejeni koprskemu kapetanu Slovanov, ter glede na njegove zadolžitve, ki jih bomo tudi spoznali v nadaljevanju, lahko sledi, da so bila že ta določila o »upravičenosti« do izkupička od kazni, poleg omembe komunskih prokuratorjev pri razreševanju pravnih sporov (STKP, IV/27), temeljni nastavek za oblikovanje funkcije, ki jo je po koprskem uporu leta 1348 zasedal častnik z nazivom koprski ka-petan Slovanov ( Capitaneus Sclavorum Justinopolis) (Darovec, 2022b). Zato lahko upravičeno dom- nevamo, da so bili obravnavani agrarni zakoni za koprsko po- deželje uvrščeni v koprske sta- tute kmalu po osvojitvi ozem- lja štirinajstih vasi ob vznožju Kraškega roba od Ospa do Ra- kitovca v vojni med Koprom in Trstom leta 1254, kjer so se še pod tržaškimi škofi izoblikovala precej fevdalnim odnosom po- dobna razmerja (prim. STKP, IV/41; Klen, 1961, 317–319). Tudi po letu 1300 so sama mes- ta začela v kolonatske odnose vnašati fevdalne oblike, kar se Sl. 129: Grad Socerb (Scusa, 1864). 245 Statuti komuna koper Sl. 130: Sv. Socerb (San Servolo), je dogajalo tudi od leta 1279 pod vpli- mučenik (DIOCESI, 2024). vom novih gospodarjev, Benečanov. Ti so mestom na čelu s svojimi podestati dopuščali samoupravo in premnogim zvestim plemičem in meščanom tudi posesti v mestnem zaledju. Vendar so strateško pomembna območja zadržali zase in je tako območje vasi pod Kra- škim robom, postalo nekakšna »vojna krajina«, in sicer pod sodno in vojaško pristojnostjo podestata in kapitana Ko- pra. Navedene »razlastitve« slovanskih kmetov v letih 1318 in 1325 pa naka- zujejo, da se je tedaj začela rahljati ta obrambno-vojaška pozicija vasi pod Kraškim robom, najverjetneje zara- di upada nevarnosti oziroma zaradi spremenjenih politično-strateških raz- merij v deželi, saj je bila oblast sose- dnjih Habsburžanov tedaj še slabotna, posvetna oblast oglejskih patriarhov v upadanju, moč Beneške republike pa v silnem razmahu. Benečani so v Istri organizirali centralizirano vojaško upravo. Leta 1301 je bil v Poreču ustanovljen deželni kapetanat, ki so ga leta 1304 prenesli v Sv. Lovrenc Pazenatiški. Kapetan Sv. Lovren-ca je bil zadolžen tudi za sodne zadeve na območju od Dragonje do Limskega kanala in občine na tem območju so mu morale pri-spevati za vojaške potrebe (Benussi, 1887, 3–10). Izjemno vlogo v tej organizaciji je imel koprski podestat in kapitan, ki je bil tako v vojaškem kot sodnem pogledu odgovoren za ozemlje do po-rečja Dragonje, in Koprčani so plačevali le za obrambo svojega ozemlja. Posebno vlogo je imelo območje Brega, saj je bila v Ro-žarju stacionirana konjeniška posadka, ki je bila pod poveljstvom 246 KoprsKo podeželje v luči statutov Sl. 131: Notranjost svete jame sv. Socerba (VISITKOPER, 2024). deželnega kapetana v Sv. Lovrencu (SMi, 1887, 279). Na podeželju beneške Istre, ki se je v letih 1331–1332 razširila v notranjost deže-le, ter na Bale, Rovinj in Pulj, je bila konjeniška posadka še v Balah. Leta 1342 so zaradi »neizurjenosti in nesposobnosti konjenikov na našem istrskem podeželju« sklenili obe posadki reorganizirati. Ukre-pi so bili nedvomno posledica slabe obrambe pred četami goriškega grofa (SMi, 1887, 270) in oglejskega patriarha, ki so prodirale pri Grožnjanu, Bujah in iz smeri Novega grada na Krasu (Podgrad) ter pustošile predvsem koprsko ozemlje. Zato so posadko 40 konjeni-kov s konestablom Ivanom del Monte, ki je prejemal 18 dukatov na mesec z nalogo vzdrževanja enega težko oboroženega konjenika s pomožnim konjem s 5 dukati plače na mesec ter trobentača ravno tako na konju s 4 malimi librami plače na mesec, premestili iz Rožarja v Sv. Lovrenc, kjer so se pridružili 20 strelcem (SMi, 1887, 282–283). Zanimiva je še odredba, da so bili odtlej v konjeniški posadki lahko prisotni le po en Istran, en Italijan ter največ dva Nemca ( Theuthonico), 247 Statuti komuna koper Sl. 132: Topografska risba Kraškega roba z vrisano mejno črto med beneškimi in notranjeavstrijskimi deželami v 17. in 18. stoletju. V ospredju vasi s kašteli: Osp, Socerb, Klanec, Črni Kal, Loka, Rožar, Tinjan (ASVe, DRI , f. 19/1). medtem ko je bilo za konestabla vseeno, iz katere dežele je bil. Ker se je konjeniška posadka iz Rožarja umaknila, je dobil koprski podestat nalogo, da po svojih najboljših močeh in izkušnjah organizira obram-bo kraja (SMi, 1887, 290–291). Tako je dobil koprski načelnik tudi v vojaškem pogledu nadzor nad beneškimi posestvi »vojne krajine« v koprskem zaledju. 248 KoprsKo podeželje v luči statutov Koprski kapetan Slovanov V tem obdobju Benečani niso radi novačili vojakov med domačini. V ukazu beneškega senata z dne 4. julija 1342 (SMi, 1887, 289), pa tudi v kasnejših (prim. SMi) je celo zapisana zahteva, da v vojaških posadkah ne sme biti več ne konestabel ne vojak Istran ali Furlan. Če so v bene-ških vojaških posadkah omejevali število Istranov, Italijanov, Nemcev in Furlanov, med katerimi etnijami so torej Benečani novačili vojake? Poleg Albancev in Grkov vsekakor prihajajo v poštev Slovani. To domnevo potrjuje izredno veliko število Dalmatincev med mor-narji v Kopru: Andrej Schiavo kot kapetan istrske obale v Poreču leta 1308 (Lettere, 1933, 1308. 20. 9.), Simon Sclavo kot konjeniški konesta-bel v Kopru v 60. letih 14. stoletja (SMi, 1889, npr. 20. 9. 1361), ter dej-stvo, da so šele po koprskem uporu leta 1348 Benečani uvedli prepoved najemanja Slovanov za vojaško službo (Pahor, 1953a, 45); to daje slutiti, da so tudi ti sodelovali v uporu, ki je bil usmerjen predvsem proti bene-škemu pomorskemu monopolu. Pri tem so imeli Koprčani podporo med fevdalci v Cesarstvu, predvsem pri goriškem grofu in habsburškem voj-vodi, ki so se nedvomno naslanjali na svoje ljudi med okoliškimi kmeti in posebno med svojimi baroni. Verjetno pa je svoje odigralo tudi neza-dovoljstvo slovanskih kmetov nad razlastitvami oziroma nad razvred-notenjem njihove vloge mejašev na Kraškem robu, ki je vselej v takih primerih v zgodovini prinašala poseben status in privilegij. In prav v tej povezavi lahko iščemo posebno vlogo v vojaški orga-nizaciji koprskega komuna, ki jo je predstavljal koprski kapetan Slovanov ( Capitaneus Sclavorum Justinopolis).9 V času po koprskem uporu leta 1348 ga namreč prvič zasledimo v dokumentih, ko to mesto zasede Benečan Viljem (Guglielmino) Rosso (SMi, 1888, 29. 3. 1349). Uredbo beneškega senata, da funkcijo zasede Benečan, lahko razumemo tudi kot posledico slovanske udeležbe pri koprskem uporu, sam tekst pa nakazuje, da je 9 Capitaneus Sclavorum Justinopolis se v tekstih slovenskih in hrvaških zgodovinopiscev različno prevaja, in sicer kot kapitan ali kapetan, pa tudi poglavar in glavar, kot ga je označil Vilfan (1954); kapitan bi prišel v poštev, če bi imel poveljniške dolžnosti tudi v pomorskih formacijah, kot jih je očitno imel koprski podestat in kapitan (Podestà e Capitano), zato je za slednjega upravičena uporaba termina kapitan, vendar pa tovrstnih zadolžitev Capitaneus Sclavorum Justinopolis ni imel; tako sta ustrezni poimenovanji kapetan ali slovensko glavar, zato sta v pričujočem prispevku uporabljena ta dva izraza. 249 Statuti komuna koper Sl. 133: Benetke, 29. marca 1349. Beneški senat imenuje kapetana Slovanov v Kopru. Imenovan je Guillielminus Rosso (ASVe, Senato misti, XXV, 6). funkcija tedaj že obstajala, saj iz besedila tega sklepa z dne 31. marca 1349 sledi, da je bila funkcija sama že precej starejša, le da dotlej ni bila zaupana Benečanu, marveč očitno kakemu Koprčanu (Vilfan, 1954, 24). Prepis odloka: Capta. Quod pro fidelitate Guillielmini Rosso civis nostri constituatur et sit idem Guillielminus capitaneus Sclauorum Justinopolis cum omnibus utilitatibus consuetis, salvo quod loco duarum postarum quas olim hic solebat capitaneus Sclauorum, et quas habere non potest dictus Guillielminus, cum sit Venetus, habeat ipse libras XIII parvorum in mense. Et propterea teneat duos equos sufficientes ad beneplacitum potestatis nostri, ad cuius obedientiam semper sit. Non intelligendo quod per dictam provi- sionem expense solite in Justinopoli aliqualiter augeantur. Ob levem robu od iste roke: Facta fuit littera D. potestati Justinopolis. Deset dni prej so bodočega kapetana Slovanov zadolžili, da mora izgnati iz mesta tiste osebe, ki so se mu zdele najnevarnejše, za druge represivne ukrepe zoper uporno mesto pa mu je bil na voljo deželni kapetan iz Sv. Lovrenca. Z nastopom dolžnosti kapetana Slovanov je bila Viljemu Rossu odrejena plača 13 liber, s tem, da mu pripadajo vse običajne ugodnosti (cum omnibus utilitatibus consuetis), le da mu kot bene-škemu državljanu ni bilo potrebno vzdrževati še dveh spremljevalcev, saj naj bi mu zadoščala dva podestatova konjenika; ta dva spremlje-valca sta se verjetno nanašala na v kasnejših dokumentih omenjana sergente in tambura di Capitanio di Schiavi (Relazioni, 1890, 98, 405), to je na praviloma težko oboroženega konjenika in trobentača, že skoraj običajna spremljevalca tovrstnih častnikov v obravnavanem obdobju (SMi, 1887, 14. 3. 1342). 250 KoprsKo podeželje v luči statutov Upravne dolžnosti kapetana Slovanov Na tem mestu se zastavlja vprašanje, kako je sploh nastala ta vsaj po imenu edinstvena funkcija, ki v naslovu nosi Slovane, to-rej določeno izkazovanje etnične pripadnosti podrejenih nosilcu te funkcije. Pa tudi same zadolžitve so dokaj specifične, čeprav lahko v določenih pogledih službo kapetana Slovanov primerjamo tako z beneško vojaško funkcijo nižjega častnika konestabla ozi-roma podestatovega vojaškega spremljevalca ( socius) kot s funkcijo valptov (staronemški naziv waltpoto ; prim. GDZS, 1980, 168), ki so nastopali v vlogi davčnih izterjevalcev na fevdalnih posestvih zemljiških gospodov in na cerkvenih posestvih v Cesarstvu, v ne-posredni bližini npr. pri tržaških škofih (Klen, 1961, 317–326). Zato lahko upravičeno domnevamo, da se je ta funkcija prenesla v koprski komun ravno z osvojitvijo obrambnega pasu od Ospa do Rakitovca sredi 13. stoletja, ko je bila za to območje zadolže-na ustanova valpta in je to ozemlje spadalo pod tržaško škofijo (Klen, 1961, 298, 316–317). Danilo Klen v svoji študiji o valptu v Istri ugotavlja, da so to funkcijo v slovenskih in sosednjih deželah zelo zgodaj iz ger-manske pravne prakse uvedli nemški fevdalci na svojih pose-stvih, nato pa so jo prevzeli tudi domači fevdalci. Tako v ob-dobju od 14. do 19. stoletja zasledi valpte ne le v Zagorju in Međimurju, temveč še na posestvih Frankopanov v liburnijskem delu Istre, pa tudi v Kastvu, Veprincu, na posestvih Goriških grofov, na območju Buzeta oziroma rašporskega Krasa, na trža-škem Krasu in na posestvih tržaškega škofa kot posvetnega fev-dalca ter seveda na Koprskem. Če se je ta funkcija sprva razvila v posebno vrsto pooblaščenega zastopnika zemljiškega gospoda v gospodarskih in sodnih zadevah za območja izven centra fev-dalne oblasti, se je zlasti na beneškem območju razširila tudi na področje vojaških zadev (Klen, 1961, 297–305). Pristojnosti so zato zahtevale stalen kontakt s podeželani ter poznavanje ne le gospodarskih odnosov, vaških meja in pravnih običajev, temveč 251 Statuti komuna koper tudi jezika vaščanov, ki je bil v navedenih istrskih krajih slovan-ski. Viri pa kažejo, da se je prav na beneškem ozemlju tovrstna funkcija najdlje obdržala, saj so jo Benečani prevzeli od prejšnjih fevdalnih gospodov ter ji očitno tekom razvoja dodali še nekate-re lastne specifike. Tako ne kaže spregledati dejstva, da je imel koprski kapetan Slovanov tudi določene upravne pristojnosti; vsekakor je bila zgled oblikovanju te funkcije tudi v beneškem prostoru uveljavlje-na funkcija t. i. prokuratorjev, nekakšnih upravnikov premoženja, ki jih zasledimo v skoraj vseh istrskih mestnih statutih, kar nena-zadnje potrjuje že omemba prokuratorjev iz koprskega agrarne-ga zakona, ki sodelujejo tudi v reševanju pravnih sporov (STKP, IV/27), pa tudi beneški dukal iz leta 1670, kjer nekajkrat v tekstu kapetana Slovanov izenačujejo s prokuratorjem.10 Kapetanove sodne pristojnosti nedvomno izhajajo tudi iz enega izmed osrednjih tradicionalnih koprskih praznikov: Ri-žanskega sejma oziroma sejma Sv. Marije ob izviru Rižane ( in capite Risiani), ki je bil vsaj že v 14. in naslednjih stoletjih dne 15. avgusta, na praznik Marijinega vnebovzetja. O njego-vi posebni vlogi priča zlasti knjiga koprskih kapetanov Slova-nov (KKS), iz katere je razvidno, da je bil to osrednji koprski podeželski praznik, na katerem je glavno vlogo vselej odigral kapetan Slovanov. O njegovih sodnih pristojnostih na tem do-godku ter o tehtnosti trditve, da je njegova funkcija vključevala tudi siceršnje značilnosti vojaške funkcije podestatovega dru-žabnika ( socius), pa potrjujejo navedbe iz koprskih statutov iz leta 1423, ki so, kot že navedeno, vključevale tudi določbe iz starejših časov, kar dosledno potrjuje že prvi stavek zadevne-ga člena statutov: Skladno s starimi običaji ( secundum antiquas consuetudines) (STKP, III/51). Kapetan Slovanov je torej poleg navedenega združeval tudi dolžnosti (pred)beneškega podežel-skega upravnika ( procurator) iz STKP, IV/27 in dukala iz 1670 10 Urad kapetana Slovanov, torej prokuratorja kmečkega prebivalstva koprskega ozemlja (Ľ Officio di Capitanio de Schiaui, cioè Procurator della Contadinanza di questo Territorio) (Darovec, 2001, 115). 252 KoprsKo podeželje v luči statutov s podestatovim mestnim vojaškim spremljevalcem ( socius), kar priča njegova vloga pri koprskih vaških sejmih. Ob tej priložnosti naj bi, sledeč pisanju Miroslava Pahorja, v Koper, kjer je bil stalni sedež kapetana Slovanov, vkorakala oboro-žena četa, ki je prišla po podestatovega najbližjega sodelavca – ka-petana Slovanov. Ta je stopil med vojake in z njimi vred odkorakal iz mesta. Na čelu sprevoda je bila razvita kapetanova zastava, ki je vihrala ves čas sejma; tačas se je na straži menjavala častna kmeč-ka četa (Pahor, 1953b, 6–7). Skrbela je za kapetana in določila tudi čas sojenja, kajti te dneve je glavar s svojima sodnikoma ( cum duobus Iudicibus) in pisarjem (cancellario) sodil. Vlogo in pomen ka-petana Slovanov ob rižanskem sejmu potrjuje tudi knjiga koprskih kapetanov Slovanov. Funkcija kapetana Slovanov na nekdanjih posestih tržaške ško-fije, ki so v cerkvenem pogledu še vedno spadale pod to škofijo, tako v župnijah v Ospu, Loki in Buzetu (v okviru slednje je bil Rakitovec), se je kasneje v vojaškem, deloma sodnem in upravnem pogledu očitno prenesla na vseh 40 do 44 vasi koprskega teritori-ja.11 Vendar je imel kapetan v komunskih (oziroma državnih; prim. Klen, 1961, 318) vaseh pod Kraškim robom nalogo izključnega beneškega davčnega izterjevalca, saj je tedanji glavar Slovanov Zentillin Tarello od podestata in kapitana Kopra Leonarda Bemba leta 1388 dobil nalogo, »da zaradi sprememb med prebivalstvom opravi popis in ponovno regulira dajatve, ki so se pobirale nad vsako mero in so za kmete bile hudo breme«. Obenem so mu pod kaznijo 25 liber »prepovedali zahtevati usluge zase in za svoje spremljevalce v 14 vaseh, ki so bile v državni lasti« (SMi, 1889, 30. 6. 1388). Tedaj so še določili, da zaradi zlorab v izterjevanju daja-tev iz 44 vasi tega distrikta, ki so koprskemu podestatu in kapitanu 11 Podobno so Benečani tudi v Rašporskem kapetanatu razširili delovanje valpta na kraje, ki izvorno niso pripadali leta 1402 od Goriških grofov kupljenemu rašporskemu gospostvu, na Hum in Roč, ki so ju leta 1412 odvzeli oglejskim patriarhom, ter po vojni Kambrejske lige (1508–1516) še na Sovinjak, Vrh in Draguć; našteti so poleg krajev rašporskega gospostva, Slum, Brest, Dane, Kropinjak, Praproče, Klenovščak, Trstenik, Podgače, Brgudac, Lanišće, Račja vas in Rašpor tvorili t. i. Rašporski kapetanat, ki je po požigu rašporskega gradu leta 1511 imel svoj sedež v Buzetu (Klen, 1961, 305–315). 253 Statuti komuna koper prispevale krmo ( 175 staja di biada da cavalli), lahko 14 državnih vasi na lastno željo namesto prejšnjih regalij v piščancih, jajcih, lesu idr. v vrednosti 1.024 liber prispevajo letno 2.048 liber (SMi, 1889, 10. 1. 1387 m. v.). Sprva dosmrtna funkcija kapetana Slovanov se je z razvojem dogodkov povsem zbirokratizirala, zlasti potem ko je beneški dož leta 1670 proti plačilu 6.000 starov (ok. 377 ton) soli v dr-žavno blagajno ter vsakoletnemu prispevku 100 liber (52 litrov) olja beneški cerkvi Marije od zdravja, dovolil koprskim plemi-čem vsakoletno izbiro kapetana Slovanov.12 V tem dukalu se kapetan Slovanov enači z nazivom Procurator della Contadinanza, kar sovpada z določbo iz agrarnega zakona, kjer s tem nazivom označujejo podeželske upravnike (STKP, IV/27). Ta je poleg do-hodka iz koprske fiskalne komore – ki je leta 1584 znašal 1.240 liber, medtem ko je koprski podestat in kapitan prejel le 795 liber (Relazioni, 1890, 404/5) – prejemal še razne regalije pode-želskega prebivalstva, zato si lahko predstavljamo ugodnosti, ki jih je ta položaj nudil še vse v dobo po propadu Beneške republi-ke (prim. Filipović, 1967). O pomembnosti te funkcije v Kopru nenazadnje priča povzetek odloka beneškega senata iz leta 1670, ki je vklesan v kamnitem napisu ob glavnem vhodu v nekdanje prostore mestnega Velikega sveta v prvem nadstropju Pretorske palače, na desni strani osrednjega koprskega podestata in kapi-tana Nicolòja Donata, ki je 1584 ustanovil v Kopru apelacijsko sodišče za vso beneško Istro in kvarnerske otoke, nato pa postal tudi beneški dož. 12 Prim. STKP, 1668, dodatek iz let 1669/70. Celotna dokumentacija v zvezi s prošnjo koprske-ga mestnega sveta za vsakoletno izbiro kapetana Slovanov iz vrst koprskega plemstva je priložena tiskani verziji koprskega statuta iz leta 1668, ki jo hranijo v Pokrajinskem muzeju v Kopru, ni pa priložena verziji, ki jo hranijo v Pokrajinskem arhivu v Kopru. Slednja je bila tudi osnova za izdajo transkripcije prvih štirih knjig in reprinta pete knjige statuta, ki sta ga leta 1993 izdala Pokrajinski arhiv Koper in Center za zgodovinske raziskave iz Rovinja (STKP), zato je temu prispevku priložen še prevod te dokumentacije, medtem ko je bil prepis že objavljen (Darovec, 2001, 111–120). Prepis knjige kapetana Slovanov je prav tako že objavljen (Darovec, 2024), ka-kor tudi prevod v slovenščino (Darovec, 2022b). Nazorno pa pomen, ki so ga Koprčani dajali tej funkciji, izpričuje napis, postavljen na desni strani osrednjega doprsnega kipa legendarnega koprskega podestata in kapitana Nicolòja Donata na Pretorski palači v Kopru. Za mere prim. Darovec (2004). 254 KoprsKo podeželje v luči statutov Sl. 134a in 134b: Odlok beneškega senata iz leta 1670 o pravici koprskega mestnega sveta za vsakoletno izvolitev kapetana Slovanov izmed svojih članov. Koper, Pretorska palača (Foto: Darko Darovec, 2023). Prepis v prevodu glasi: P E T R V S L A V R E T A N V S P· ET· P· Nerazdeljiv sin Prevzvišenega senatorja Pavla. Dobil je ime in značaj Presvetlega prednika, ponaša se z dobroto, vredno Vladarja. Po sklepu žlahtnega beneškega Senata je počastil koprski Svet z letno izvolitvijo Kapetana Slovanov. S tem razglasom je čudovito zaključil vrsto dobrih del. Za časa gospodov sindikov Raimonda Fina in Carla Vergerija 1670. Vojaške dolžnosti kapetana Slovanov Organizacijo kmečke ali črne vojske oziroma černide (cernida), ki je bila v obdobju osmanskih vpadov tudi temelj obrambe v Istri, lahko zasledimo že v odnosih s Habsburžani. Vedno agresivni do svojih sosedov, še posebno po dokončnem prevzemu svetorimskega prestola (1438/52), so Habsburžani nadaljevali z običajno metodo postopnih, večkratnih napadov s plenjenji in izčrpavanjem proizvo-dnega dela prebivalstva beneške Istre. Tako je Serenissima že z od-lokom z dne 27. julija 1375 dovolila beneškim Istranom, v dogovoru z njihovim rektorjem, na svojo roko povračilo škode, prizadejane od 255 Statuti komuna koper vsakodnevnih vdorov in ropanj patriarhovih podložnikov, zasledo-vanje ali ropanje njihovih posestev in tistih, ki so jim dajali zatočišče (SMi, 1889, 11. 5. 1375), očitno skladno s tedanjim običajem fajde (Darovec, 2018b). Naslednje leto so bili zaradi nenehnih vojn Bene-čani prisiljeni imenovati tri nadzornike (provveditori) »za okrepitev, dobro varstvo in ohranitev naših ozemelj in krajev v Istri« (Benussi, 1887, 16). Nato so nesoglasja med Benetkami in Habsburžani za dobra štiri desetletja stopila v ozadje zaradi pojava skupnega sovražnika, Osmanov. Kopenska bramba Istre in še posebej koprskega ozemlja je slonela poleg neokretnih milic in najemniške vojske (lahko oboroženih ko-njenikov – stratiotov, rekrutiranih med Grki, Albanci in Dalmatinci, ki so pa morali služiti tudi drugim delom raztegnjenega beneškega ozemlja) predvsem na kmečki vojski. Ta je (1584) štela od 2.300 do 2.400 mož, pod poveljstvom šestih kapetanov: na ozemlju Labina in Plomina s 300 možmi, Vodnjana in Pulja s 400, v Motovunu je bilo ravno tako 400 vojakov kmetov kot v Buzetu pod poveljstvom ka-petana Rašporja. Še dva poveljnika, vsak s po 400 možmi, sta bila na ozemlju Kopra, in sicer kapetan markizata Pietrapelose ter kapetan Slovanov Anton Sereni, ki je poveljeval vojski na koprskem komun-skem ozemlju (Relazioni, 1890, 403–404). V njihovem zaledju so bile manjše obzidane utrdbe, ki so jih do-mačini pa tudi beneške oblasti imenovali kašteli, in so omejevale ko-munsko ozemlje. Gre za oblike taborov kot so jih poznali v času osmanskih vpadov tudi na drugem slovenskem ozemlju, kjer so imeli shranjeno orožje in kamor so se ljudje pred sovražnimi napadi zate-kali z živino in potrebnimi živili (Relazioni, 1890, 428–430). Beneški revizor Vid Moresini tako leta 1560 ugotavlja, da je na ozemlju Kopra šest tisoč »duš« in 12 kaštelov, ki so vsi nedaleč od meje: Osp ( Hospo), Tinjan (Antignano), Rožar (Rosaruolo), Loka (Lonche), Podpeč (Poppecchio) Movraž (Valmorasa), Hrastovlje (Cristavia), Kubed ( Covedo), Gradin (Gradina), Glem (Gemme), Koštabona (Costabona) in Šmarje (Monte), le Zanigrad (Sanigrado) in Bezovica (Besovizza) se ne omenjata več kot obzidana kraja (Relazioni, 1890, 70–72). Naštete utrdbe imajo že zaradi svoje geostrateške pozicije na terenu nedvomno 256 KoprsKo podeželje v luči statutov Sl. 135: Meja med Beneško republiko in Svetim rimskim cesarstvom na območju Socerba, Ospa, Prebenega, Gabrovice in Kastelca (ASVe, Provveditori alla Camera dei Confini, b. 234/6). še starejše korenine, skrb zanje pa je bila očitno vsaj od 14. do 18. sto-letja prepuščena predvsem koprskemu kapetanu Slovanov (KKS, 19), katerega vlogo v vojni Kambrejske lige (1508–1516) je zelo nazorno opisal Sergij Vilfan (Vilfan, 1954; prim. Darovec, 1990, 36–38). Na tem mestu nas bo zanimala predvsem kapetanova vloga v poveljevanju in organizaciji kmečke vojske na koprskem ozemlju. 257 Statuti komuna koper Vojna s Kambrejsko ligo (1508–1516), vloga kapetana Slovanov, črna vojska V tej vojni, poimenovani po tajnem sporazumu sklenjenem v mestu Cambrai, ki je sledila premirju z Osmani, so zopet prišle na dan stare habsburške težnje po prevladi na Jadranskem morju, torej uničenju Beneške republike. Vendar je vojna cesarja Maksi-miljana, ki je na svojo stran proti Beneški republiki sprva uspel pridobiti skoraj vse tedanje evropske velesile na čelu s Francijo in Španijo, povzro- čila mnoge socialne nemire v Svetem rimskem cesarstvu in tudi slovenski kmečki upor leta 1515 je bil posledi- ca neizmernih izčrpavanj ter prepovedi trgovine z obmo- rskimi istrskimi mesti, ki je tako plemičem kot podložni- kom pomenila nepogrešljiv vir dohodkov za preživetje. V dokumentu iz leta 1508, ko je Marko de Vegia (s Krka), poveljnik koprskih černid, uspešno pripomogel k zavzetju Trsta, prvič za- sledimo omenjeno ustanovo černid (CDI, N. 1316). Tej organizaciji lahko sledimo vsaj od bizantinskih časov Sl. 136: Petrus Zanchi, kapetan topničarjev v dalje, le da je odtlej ta način Kopru, podobno opravljen je bil po opisih rekrutacije postal obvezen kapetan Slovanov (PMK, foto: D. člen beneške vojaške orga- Podgornik, 1994). nizacije in sta se v letih do 258 KoprsKo podeželje v luči statutov propada Beneške republike število in pomen njenih vrst pove-čevala. Podobno je bilo tudi na drugem današnjem slovenskem ozemlju (prim. Vilfan, 1996, 309). Pričakovali bi, da bo na čelu kmečke vojske v koprskem distrik-tu kapetan Slovanov, še posebno, ker je bil v statutih iz leta 1423, ko je bil na to dolžnost izbran Nicolo Petronio in je bila funkcija potrjena z doževim dukalom, določen za upravljalca kmetov po vaseh (Pogatschnig, 1912). Do leta 1485 je bil kapetan Slovanov Ivan Ingaldeo, ki je ob neki priložnosti prijel šest »Turkov«, jih skupaj s sinom Paskvalom pripeljal pred doža in za to požel pri-znanje. Paskvala so zaradi očetovih in njegovih lastnih zaslug na položaju konestabla izvolili za naslednika na tem položaju (Stan-covich, 1829, 287).13 V času omenjene vojne je vodil črno vojsko na ozemlju Kopra. Potem ko so cesarjeve čete leta 1510 zavzele Novi grad in Rašpor, se je vojna vihra približala koprskim vasem. V tej situaciji je nastopil kapetan Slovanov Paskval Ingaldeo. O njem in njegovih četah poroča Marin Sanuto (beneški potopisec v letih 1496–1533). Njegov prvi nastop ni bil ravno uspešen. Da-mjan Tarsia, nekdanji kaštelan v Novem gradu (Podgrad), se je 28. marca pritoževal nad kapetanom Slovanov, »ki vodi kmete« ( qual è al governo di villani), da se je pred napadom vojvode Erika Braun-schweiga umaknil v črnokalski breg in zbežal, ne da bi se sovraž-niku postavil po robu, tako da so cesarske čete nemoteno vdrle v Osapsko dolino. Kakšna je bila izvežbanost glavarjevih čet, nam pove dva dni starejše poročilo stratiotskega proveditorja, ki je šel iz Črnega Kala s 50 konjeniki in 200 kmeti v napad na neki grad pri Postojni, da bi ga iznenada naskočil in zavzel, pa ni uspel, ker da so bili njegovi kmetje preglasni (Vilfan, 1954, 26). 13 Doslej znani koprski kapetani Slovanov so bili: Viljem Rosso (1349), Marino Longo (1354), Raynerius (1355), Zentilin Tarello, Henricus de Petrogna (okoli 1400), Nicolo Petrogna (omenjen 1433 in 1446), Andrea de Tarsia (ki mu je bil potrjen izbor 1451), Ivan Ingaldeo (omenja se 1466, 1470, 1478 in 1485), Paskval Ingaldeo (umrl 1525), Santo Gavardo (1525–1550), Anton Sereni (1570– 1585), Ivan Manzoli (1585–1588), Santo Gavardo (1590–1593), Jakob Brutti (izbran 1593, omenjen 1598 in 1617), Ivan Franc Gavardo (izbran 1618). Kapetani Slovanov po letu 1670 so bili po prenosu pristojnosti izbire na koprski Veliki svet voljeni vsako leto izključno med Koprčani (prim. Klen, 1961, 320), tako tudi še pod prvo avstrijsko oblastjo v Istri 1797–1805, ko je bil za kapetana Slovanov iz-voljen Francesco Almerigotti (La Provincia, 1887, 15). 259 Statuti komuna koper Približno v istem času je bil kapetan Slovanov kot izvedenec za utrjevanje gradov po pooblastilu koprskega podestata član komisije, ki je pregledala tedaj še beneško utrdbo Mokovo. Pazil je tudi na prelaze, zlasti na Črni Kal, in konec junija poročal tudi iz Roča. V začetku julija 1510 sta se Krištof Frankopan in Pes Marko, kakor so imenovali krvoločnega Uskoka, s 300 konjeniki in 500 pešci utaborila nad Črnim Kalom. Benečani so proti njim postavili med Podpečjo in Črnim Kalom 400 pešcev, izmed katerih jih je bilo 30 iz Umaga in Novigrada (Cittanova), ostali pa so bili očitno domači kmetje. Del teh čet so hrvaški konjeniki (vsega 30) s fingiranim napadom in be-gom zvabili v zasedo; zajetih je bilo 68 beneških kmetov, pet jih je padlo, trije pa so bili ranjeni. V začetku oktobra 1511, ko je preteklo leto minilo brez resnejših bojev, so se pred sovražno premočjo kar po vrsti predale vse beneške utrdbe, ki so na vzhodni meji varovale koprsko ozemlje: Mokovo, So-cerb, Draga, Osp, Črni Kal, Podpeč in drugi kraji ob Kraškem robu, zlasti Kubed. Zalet so zaustavile šele Milje, ko so dobile močne okrepit-ve. Po odhodu cesarskih čet so Benečani skušali zopet zavzeti izgubljene kraje. V nekem takem napadu pri Ospu je nastopil kapetan Slovanov Pa-skval Ingaldeo na čelu 10 konjenikov in pešcev. Prav ta glavar je nekoliko pozneje v doževem imenu sprejel povratek vasi Osp v okrilje Beneške republike. Kapetan Slovanov naj bi v imenu Benečanov sprejel tudi pre-dajo Socerba. Toda ta predaja je bila le zvijača, in padel je v zasedo ter imel velike izgube. Benečanom je uspelo zavzeti še nekaj manjših utrdb (Kubed, Podpeč, ki jih nasprotnik morda niti ni branil), in s tem so bili boji v tem sektorju v bistvu končani. Da nastopi teh čet običajno niso bili uspešni, nas ne more presenetiti, kajti tudi vojskovanje je bilo poklic, ki je zahteval znanje, vaje in opremo. Tudi kranjski kmet ni bil nič boljši vojak. Ko je bil v začetku vojne Trst v škripcih, je njegov poveljnik Rauber izvedel, da pride na pomoč črna vojska iz Kranjske. Nič čudnega, če je obupano izjavil: »Imel bom može za obdelavo zemlje, ne pa za borbo proti prvovrstnim vojakom« (Vilfan, 1954, 29). Tako so se slovanske kmečke čete borile na eni in na drugi strani. Narodnostni čut tedaj ni bil kaj prida razvit, tako da so predvsem 260 KoprsKo podeželje v luči statutov strah pred kaznijo, strah pred sovražnim pustošenjem, običaji in neko-liko upanje na plen držali ene na strani Avstrije, druge na strani Benetk. V tretji fazi vojne, ki se je začela spomladi 1513, ni bilo posebnih do-godkov na Koprskem razen nekega napada na koprske mline iz tržaške smeri. Razmeroma kmalu je prišlo do novega premirja. V času premirja Sl. 137a in 137b: Beneška vojaška oprava dalmatinskih in istrskih pripadnikov kmečke vojske (černid) v 18. stoletju (ASVe, Senato Militare, f. 149). 261 Statuti komuna koper je črnokalski župan skušal na lastno pest sprejeti predajo črnokalskega tabora (castello) Benetkam, a so ga Avstrijci prijeli, mu iztaknili oči in ga slepega izpustili. Benečani so mu zato podelili dosmrtno rento. S sklenitvijo definitivnega premirja 18. januarja 1516 so se kon-čali spopadi ob meji, še dolgo potem pa so trajala pogajanja za zeleno mizo ob določanju mej med avstrijskimi in beneškimi po-sestmi. V tej vojni je imel koprski kapetan Slovanov nedvomno po-membno vlogo pri vodenju in rekrutaciji kmečkih vojakov, vendar ne moremo z gotovostjo trditi, da je to počel tudi v mirnodobnem času, kajti šele po letu 1560 je postal kapetan Slovanov Antonio Sereni odgovoren za poveljstvo in izurjenost černid, čeprav je ne-dvomno ves čas med podeželani opravljal rekrutacijske preglede. Po letu 1593 pa sta v opisu dolžnosti tedanjega kapetana Slovanov Jakoba Bruttija poudarjeni zgolj zaščitna in oskrbniška funkcija za podeželsko prebivalstvo (Relazioni, 1891, 107), potem ko so leto poprej 500 mož kmečke vojske iz koprske občine, ki so bili prej pod poveljstvom kapetana Slovanov, podelili kapetanu Avgu-stu Callegariju (Relazioni, 1890, 433), v naslednjih letih pa Ber-nardu Borisiju (Relazioni, 1891, 102). Vendar je bila to verjetno prej izjema kot pravilo, saj knjiga kapetanov Slovanov že na prvih straneh poudari njegovo vlogo tako v poveljevanju černidam kot obmejnim utrdbam. Za černide so prišli v poštev za boj sposobni moški od 18. do 40. leta starosti; po vaseh še dandanes krožijo zgodbe o izmikanju tej dolžnosti, npr. tako, da so ob prihodu koprskega podestata ali kapetana Slovanov v vas beneški podložniki prebežali na habsbur-ško ozemlje; to so na drugi strani počeli tudi cesarjevi podložniki, ki so bežali na ozemlje sv. Marka.14 Na habsburškem ozemlju so bili namreč poleg kaštelana in vojaške posadke na gradu Socerbu še financarji v Kastelcu, Černotičah, v Črnem Kalu pa je bila pra-va mejaška postojanka.15 14 Pričevanje A. K. iz Socerba, I. F. iz Črnotič, A. R. iz Rakitovca in J. R. iz Podpeči; zapis pri Darku Darovcu. 15 Pričevanje S. B. iz Črnega Kala; zapis pri Darku Darovcu. 262 KoprsKo podeželje v luči statutov Častnikom černid so z dekretom iz leta 1710 (Relazioni, 1892, 180) zagotovili redne prejemke kot podobnim častnikom na Bene-škem, čeprav jih že konec 16. stoletja zasledimo na plačilnih sezna-mih koprskega komuna. Tedaj so poleg kapetana Slovanov, sergen-teja in tambura kapetana Slovanov, na plačilnem spisku še trije do štirje vaški konestabli in štirje stotniki ( capi de cento), na naslednjem spisku iz leta 1584 pa je osem stotnikov; četverico iz t. i. kapetanata černid Pietrapelose, kjer je bil drugi občinski center kmečke vojske v drugi polovici 16. stoletja, ki so ga kasneje premestili v Oprtalj in nato Buje, so očitno plačevali iz koprske blagajne. Trije konesta-bli so bili v 16. stoletju razporejeni na Tinjanu, v Ospu in Kubedu (Relazioni, 1890, 72), nato v Ospu, Hrastovljah in Kubedu, končno pa še v Rožarju in Podpeči, kjer je že v 15. stoletju imel sedež ko-nestabel Luka Mužec; iz te funkcije izvirajoči priimek Kontestabile se je ohranil v vasi v naslednjih stoletjih, danes pa ga najdemo še v sosednjem Zazidu. Kubejski konestabel jih je razporejal na dolž-nosti in jim razdeljeval plačilo; vsi trije so bili najprej odgovorni koprskemu kapetanu Slovanov (KKS, 1). Kmete vojake so uporabljali predvsem v defenzivne namene in le ob posebnih priložnostih tudi za ofenzivne sunke na kratke razda-lje. Njihova koristna uporabnost se je pokazala zlasti v vojni Kam-brejske lige, ko so v Istri kot stranskem bojišču prevladovali manjši pohodi na plen, ki so merili predvsem na medsebojno plenjenje čred govedi in drobnice. Pri takih pohodih je imela poglavitno ofenziv-no vlogo lahka konjenica – na cesarjevi strani hrvaški huzarji, na beneški pa albansko-grški stratioti, oboji najemniki. Njihove akcije so včasih podpirali pešaki. Kljub današnjemu vtisu o strnjenosti trdnjavskih posadk ob Kraškem robu, so bile za tedanje vojskovanje zelo redke, vrh tega pa so štele le po pol ali kvečjemu po dva ducata mož; zato so bile brez moči proti takim nenadnim napadom lahke konjenice, ki so trdnjavo običajno obšle. Treba je bilo postaviti ob-rambo na samem kraju napada, in to je bilo mogoče le z domačini – kmeti, ki so bili tega vajeni še iz časa raznih plenilskih pohodov in osmanskih vdorov. 263 Statuti komuna koper Knjiga kapetanov Slovanov Knjiga kapetanov Slovanov obsega vsega 28 strani s kartonas-tim ovitkom, dvakrat upognjena, podolgovatega formata v merilu 11,2 x 32 cm, z ovitkom iz kartona, napisana v kurzivni humani-stiki v tedanji italijanščini v , razmeroma dobro ohranjena, tako da se razen nekaj malenkosti lahko razbere celoten tekst, ki je le mestoma nečitljiv (ASVe, AC, 1174). Knjiga vsebuje nekatere določbe, zlasti v zvezi s pobiranjem daja-tev, pa tudi splošne določbe o pristojnostih kapetana Slovanov, in sicer od leta 1587 do 1724. Iz nje razberemo, da so znašale obveznosti 42 koprskih vasi 2.605 liber in 8 soldov,16 od tega do koprskega podestata in kapitana 419 liber in 8 soldov, do kapetana Slovanov pa dobrih 544 liber letno, poleg tega pa so morali vaščani prispevati posebne dajatve še v času sejma na Rižani (15. avgusta), ob pustu, za veliko noč, za mar-tinovo, nekatere tudi za božič ter za dovoljenje za lov. Dalje so morale prispevati še za les za koprski most, za mestnega zvonarja ter za mestno uro, ob dnevih posameznih vaških praznikov pa so morali vaški župani poleg zbranih posebnih dajatev še pogostiti kapetana Slovanov in nje-govo spremstvo. Dobrih 515 liber so znašale obveznosti vasi do fiskalne (deželne) komore, v primerjavi z naštetimi obveznostmi pa so bile pre-cej skromnejše dajatve za koprskega podestata in kapitana, ki so jih bili dolžni zbrati in mu jih predati vaški župani. Skratka, obveznosti koprskih vasi do svojega glavarja, ki je nosil ime po etničnem značaju koprske-ga podeželja, kot se je slikovito izrazil tudi koprski podestat in kapitan Zuan Antonio Bon leta 1589 (anzi per esser tutto quel territorio habitato da persone schiave, et non da altri, perciò ha preso tal denominazione di Capitano de Schiavi; Relazioni, 1890, 426), so bile zavidanja vredne, še posebno, če vzamemo v obzir tedanja številna pričevanja o revnosti teh vasi, kot jo je 16 Za primerjavo je zelo zanimiv članek s prepisom pritožbe koprskih kmetov avstrijski oblasti zaradi previsokih dajatev iz leta 1799. Torej dve leti po propadu Beneške republike, so regalije kapetanu Slo-vanov, ki je tudi še sodil po kratkem postopku v sporih podeželanov koprskega teritorija v višini do 25 lir, znašale letno od vasi 27 kokoši, 288 jajc, 8,5 sičev (1 sič = 10,74 l) agreste, voz drv, tri mehke sire, v gotovini pa od vasi Dekani 6 liber in 4 solde za sejemsko dovoljenje. Obveznosti do kapetana Slovanov so tedaj znašale 144 liber in 10 soldov, medtem ko so vse obveznosti vasi znašale 4.580 liber in 5 soldov (Filipović, 1967, 265; prim. Vilfan, 1961, 216). 264 KoprsKo podeželje v luči statutov izrazil tudi imenovani podestat Sl. 138: Prva stran knjige kapetana Slovanov (Relazioni, 1890, 425). (ASVe, AC, 1174). Prihodki so se stekali tudi od nekaj rent, medtem ko so vasi poleg prispevkov za fi- skalno komoro pod postavko »podestarija in dajatve v de- narju« (Podesteria et de Preghi17), ki so v 18. stoletju znašale 200 dukatov (SM, 31. 8. 1713), komunu odvajale tudi redne letne dajatve v lesu za vzdrže- vanje koprskega mostu. Te so se že od 16. stoletja dalje spre- menile v denarne dajatve in so leta 1691 znašale 92 liber in 2 solda (Majer, 1926, 20, 277), prav tako pa so se v glavnem v denarne dajatve spremeni- le tudi obveznosti do kapeta- na Slovanov, ki so mu jih vasi morale prispevati tako za pra- znik Marijinega vnebovzetja, za veliko noč, martinovo, ob božiču in pustu, poleg tega pa še za sejem ob Rižani, kot ga še v 18. stoletju imenujejo, čeprav ga niso več prirejali na tem kraju, temveč v središču mesta. Vsaka vas je bila dolžna prispevati kapetanu Slovanov še ob svojem vaškem sejmu, poseben prispevek v dajat-vah kokoši, v vinu in denarju pa je kapetan Slovanov pobiral še za koprskega podestata, kot sledi iz priloženega listka na koncu knjige kapetanov Slovanov (KKS, 28). 17 Prim. Boerio, 1856: pregiare, stimar; preziar, torej cenitev dajatev v naturi, ki so jih v določenih zgo-dovinskih obdobjih, zlasti od 14. stoletja dalje pretvarjali v denarne dajatve. Dac je naveden že v spisku dohodkov fiskalne komore za 16. stoletje. 265 Statuti komuna koper Sl. 139: Kapetan Slovanov je bil zadolžen tudi za zbiranje dajatev za les, potreben za obnovo in vzdrževanje mostu, ki je vodil iz zaledja v koprsko mesto in na katerem je stal Levji grad, obrambna postojanka in mitnica mesta Koper (ASVe, Provveditori alle fortezze, b. 82, dis. 85). Koprske vasi so torej plačevale v glavnem dajatve v denarju za vino, kokoši, jajca, les, krmo za konje, seno in slamo, skoraj vsaka vas pa je prispevala še dajatev v kisu oziroma soku nezrelega grozdja, ki se v viru navaja kot agresta. Koprsko podeželje in kužne bolezni V sklopu vojaških in upravnih zadolžitev koprskega kapetana Slova-nov velja izpostaviti tudi njegovo vlogo v časih raznih epidemij, zlasti kuge, ki je razsajala v Istri od srede 14. do prve polovice 17. stoletja s povprečnimi presledki desetih let (!) (prim. Schiavuzzi, 1889). Beneška oblast je bila na podlagi izkušenj zelo dosledna pri vzpostavljanju pre-ventivnih ter kurativnih ukrepov. Poleg pristanišč, kjer so vsepovsod izvajali strog nadzor, je s pomočjo lokalnih oblasti vzpostavila vzdolž meje vrsto zdravstvenih postojank za higiensko-zdravstveno kontrolo. Kronisti že v 17. stoletju (Giacomo Filipo Tommasini, Prospero Petronio) ugotavljajo, da je od vojn, lakote in kug opustošeno zemljišče prehajalo v močvirje, kjer so nastajale ugodne razmere za množitev mrčesa, ki je prenašal malarijo. Vzrokov za izbruh bolezni je bilo se-veda več. Najprej vojne, ki so uničevale letine; in obratno, kugam so sledile vojne, kot npr. upora v Kopru leta 1338 in 1348. Ena slaba le-tina se že še prenese. Dve slabi letini, in cene ponorijo, pride lakota, ki nikoli ne pride sama: prej ali slej odpre vrata epidemijam, ki se seveda 266 KoprsKo podeželje v luči statutov Sl. 140: Karta meje med Beneško republiko in notranjeavstrijskimi deželami z vrisano mejo in izpisanimi vojaškimi ter zdravstvenimi postojankami s posadkami iz leta 1713. (Lago & Rossit, 1981, 211). vrtijo tudi po svojih notah. Kuga, »večglava hidra«, »čuden kameleon« tako različnih oblik, da so jo sodobniki mimogrede zamenjali z drugimi boleznimi, je bila velika in pošastna morilka. Ta bolezen je bila vsaj dvojna: na eni strani pljučna (črna) kuga, nova oblika zla, ki plane v zgodovino s pandemijo leta 1348 v Evro-pi in je bila posledica virusa, ki so ga prenašale podganje bolhe; na drugi strani bezgavčna kuga, ki je starejša (žleze v dimljah otečejo in se vnamejo). Obe sta bili v Evropi prisotni že vsaj od 8. stoletja (Braudel, 1988, 73 sl.), v Istri pa se po ohranjenih dokumentih ome-nja epidemija kuge že leta 192, nato pa se do 17. stoletja ponovi še 62-krat (Schiavuzzi, 1892). 267 Statuti komuna koper Benetke so kot enega glavnih centrov srednjeveške trgovine kuge še pogosteje napadale kot Istro, kamor epidemija ni prihajala le po morskih poteh, ampak nemalokrat še iz Kranjske in Furlanije ter Hrvaške po kopnih poteh. V Benetkah sicer že leta 1348 zasledimo institucijo Com- missione di tre Savi iz katere se je leta 1485 razvila mnogo bolj znana in uveljavljena Magistra- to alla Sanità publica z uradni- ki Provveditori alla Sanità, ki so skrbeli za preventivne in kura- tivne ukrepe v primerih epide- mij (Schiavuzzi, 1888, 425 sl.). Še prej je leta 1293 senat pos- tavil v mestu zdravnika; Koper to institucijo premore že leta 1310, ko je v mestu deloval mojster zdravnik Benvenutto (Lettere, 1933, 2. 5. 1310). V 14. stoletju imamo v Kopru že cel spisek zdravnikov (Schi- avuzzi, 1889, 410), in slavni zdravnik Santorio Santorio (1561–1636) samo potrjuje tradicijo koprskih zdravnikov. Zdravniki so z mesti sklepali pogodbe o svojem delovanju; sprva niso smeli imeti komun- skih funkcij. Razmeroma zgodaj je Ko- Sl. 141: Slika izvirnega bakroreza za tisk per dobil ustanovo Provveditori Naldinijevega cerkvenega krajepisa iz alla Sanità (zdravstveni nad- leta 1700, s podobo (koprskega) škofa in zorniki); že leta 1578, po uni- zemljevidom pripadajočega ozemlja čujoči epidemiji leta 1554/5 (foto: D. Podgornik, 2000). (ta je prebivalstvo zredčila s 268 KoprsKo podeželje v luči statutov 5000 na 3500 oseb), so ob treh pos- Sl. 142: Vaški stražar iz Barbane tavljenih zdravstvenih nadzornikih (Tischbein, 1842). Petru Vergeriju, Joanesu Victorinu in Camilu Almerigotu, imenovali še tri za koprsko podeželje: Josipa Ve- rono, Joanesa Paula Zarottija in Hie- ronima Gavarda (Vatova, 1885, 114). Prvi je bil oglednik pri razprtijah za mejo med Kastelcem in Gabrovico ter Podpečjo in Podgorjem. Drugi je bil iz slavne plemiške družine zdrav- nikov, ki pa se niso vedno najbolje izkazali, kajti ob kugi leta 1554 je mestni zdravnik Leander Zarottius z izgovorom odšel v Benetke, češ da s sklenitvijo pogodbe z mestom ni bil zadolžen za »giandusso«, kakor so kugo tedaj imenovali ( mal della giandussa) (Schiavuzzi, 1892, 370). Podestati v Kopru so že leta 1465 dobili dovoljenje, da se v prime-ru kuge zatečejo v zdrave kraje mestnega teritorija, kar pomeni, da bolezen vsaj tedaj podeželja še ni napadala v takih razsežnostih. Sicer so se ob prvi napovedi bolezni bogatejši, če so le mogli, na vrat na nos odpravili v svoje hiše na podeželju. Vsak je mislil le nase: »Zaradi te bolezni smo bolj kruti do sočloveka, kakor če bi bili psi«, je zapisal Samuel Pepys leta 1665 (Braudel, 1988, 91–92). Vselej so bili priza-deti predvsem nižji sloji prebivalstva, manj kot leto dni stari otroci in bolj ženske kot moški. Če primerjamo stanje v tedanjih evropskih mestih v času epide-mij, odkrivamo zabarikadirane hiše, prepovedane ulice, po katerih je krožila le služba za preskrbo ali tu in tam kakšen duhovnik ali pogosteje neusmiljena straža; nič več ni bilo poslov, nič več ni bilo verskih obredov. Najpogostejši ukrepi, ki se jih je bilo treba držati, so bili: »ne govoriti s sumljivim človekom, kadar piha veter od nje-ga proti vam; zažigati dišave zaradi razkuževanja; prati ali še boljše 269 Statuti komuna koper Sl. 143: Kubed. Na skalni gmoti zrasla naselbina, utrdba, grad, ki je sprejel tudi do 200 konjenikov. Sedež koprske podeželske obrambe (foto: D. Podgornik, 2007). zažigati oblačila ali perilo osumljenih; predvsem moliti in naposled okrepiti policijo« (Braudel, 1988, 94). Zastoj bolezni v 18. stoletju so prinesle spremenjene zunanje razmere, zlasti zamenjava lesenih hiš s kamnitimi po velikih mestnih požarih v 16., 17. in 18 stoletju, povečana čistoča notranjščin in ljudi, odstranitev majhnih domačih živali iz stanovanj in odstranje-vanje vsega tistega, kar je povzročalo, da so se množile bolhe. Do-mačim živalim morajo biti odrejeni posebni zaprti prostori – hlevi (Braudel, 1988, 94). Tako razumemo določbo v koprskih statutih, ki v imenu javne higiene prepoveduje bivanje svinj in koz v mestu na prostem zunaj staj in hiš. Benečani so že leta 1656 izdali zakon o ukrepih zoper kugo za ves Jadran. Novigrajski statuti vsebujejo določbe o vsakote-denskem čiščenju smeti izpred hiš in dvotedensko odvažanje iztrebkov iz mesta, statuti Trsta, Milj, Kopra, Izole in Pirana pa 270 KoprsKo podeželje v luči statutov vsebujejo različne odloke o odstranjevanju odpadkov z javnih po-vršin, o čiščenju vodnjakov, o zakopavanju odpadkov v jame, v Trstu so smeti odmetavali v morje (Mihelič, 1994, 175). V primeru epidemij je prišlo do zapiranja mej, zdravstvenih zapor, dezinfek-cij, zažigov hiš in okuženih itd. V ta sklop spadajo še posebna pokopališča za okužene, kot npr. v Kopru in Bujah. Že leta 1505 je koprski podestat in kapetan Pietro Loredan pisal mitničarju v Lokev, naj Kranjcem pove, da če se bodo namenili v Trst, kjer razsaja kuga, jih ne bodo spustili v beneška mesta (Marsi-ch, 1878, 1505. 17. 5.). Ravno tako je tržaški mestni svet leta 1525 prepovedal svojim prebivalcem izhod iz mesta, ker je na Krasu in v Mlinu na Rižani izbruhnila kuga (Marsich, 1878, 1525. 24. 9.). Koprski podestat in kapetan se je leta 1601 pohvalil, da je s pomoč-jo učinkovitih ukrepov providurja Giustiniana preprečil razširitev kuge, ki je razsajala na Tržaškem, a še naslednje leto je proveditor v Istri Marc’Antonio pritiskal na kapetana Socerba, naj že požge okužene hiše v Kozini in 16 vaseh pod Devinom, Švarcenegom in Rifenbergom, češ da so, dasiravno so oddaljene, še vedno potenci-alne prenašalke okužbe (Dispacci, 1907, 65–66). Sl. 144: Kubed. Značilni peto kraki kubejski stolp (foto: D. Podgornik, 2007). 271 Statuti komuna koper Sl. 145: Kubed, stolp, detajl (foto: D. Darovec, 2020). V 17. stoletju ima že vsako istrsko mesto vsaj po enega zdravnika – kirurga in zdravstvenega nadzornika. Nad temi je bil deželni zdravstveni nadzornik (Provveditore di Sanità in Istria), ki je poleg drugih ustanov in funkcionarjev v deželi – od deželnega kapetana, ustanove za priseljen-ce,18 deželnega nadzornika za sol, deželne komore za meje, deželnega nadzornika za žito itd. – skupno z vedno bolj uveljavljajočo se higiensko ideologijo, odigral temeljno vlogo pri centralističnih teženjah absoluti-stičnih družbenih silnic. Za ljudi na podeželju je bila vsaka zdravniška usluga, kaj šele zdra-vilo, predraga in si je niso mogli privoščiti. Tako so se še naprej zate-kali k raznim oblikam premagovanja bolezenskih težav, nad katerimi se je zgražal že novigrajski škof Tommasini. Mednje je sodilo zateka-nje k ljudjem, ki so jim pripisovali nadnaravne sposobnosti, zeliščnim napitkom in magičnim obredom s primesmi krščanskega verovanja. Med temi so vsekakor izstopali t. i. »zgrehi«, »zauroke« in »ometanje«. 18 Provveditori sopra beni inculti, ustanova iz leta 1566 (Da Mosto, 1937, 168), v Istri najprej s centrom v Pulju, 1596. pa se zadeve priseljencev prenesejo na rašporskega kapetana, le za ozemlje Pulja ostane sedež še v tem mestu, kakor je bil za koprsko v tem pogledu pristojen koprski podestat in kapetan. 272 KoprsKo podeželje v luči statutov Zauroke (zagovori) so pomagale ljudem in živalim proti vsem bo-leznim, ki so jih prenašali uroki oziroma zli duhovi. Potekal je neka-ko takole: Zauročar oziroma pogosteje zauročarka se je na začetku obreda prekrižala in zmolila tri očenaše in tri zdrave Marije. Nato je vzela oglje iz peči in zamrmrala: »Na čast vseh svecov in vseh sve-tnikov, ki so pomočniki od tega slabega«. Oglje je stresla v posodo z vodo in zašepetala magične besede: »Ki je mene slabo storu, Bog mu povrni; od moškega, od ženske, od kržišča (križišče vetrov, kjer se zbirajo »štrige«), od arje (zraka), naj bo od mladega, naj bo od starega, naj bo od ledih stan, naj bo od ženske, naj bo od moškega, od mrtvega zraka, od vzhoda do zahoda«. Posodo z ogljem je izro-čila »stranki«. Ta je morala bolnika (človeka ali žival) najprej z vodo trikrat prekrižati po čelu in trikrat s posodo obkrožiti njegovo gla-vo ter zmetati koščke oglja na ogenj, nato vodo zliti na »kanjole« (tečaji vrat) in spregovoriti: »Da bi se mi vrtu kuk‘r kanjoli, tisti, ki je naredu slabo«. Ali pa je morala zliti vodo kolikor mogoče dlje z izrekom: »Z n‘ča si pršu in v n’č hodi, ki je mene slabo storu, Bog ti povrni«. Če je pomagalo, je pomagalo, sicer je šla bole- zen svojo pot. Beneška oblast je bila mnogo bolj realna in do- sledna pri vzpostavljanju preventivnih ter kurativnih ukrepov. Poleg pristanišč, kjer so vsepovsod izvajali strog nadzor, je s pomočjo Sl. 146: Kubed, stolp z delom ohranjenega lokalnih oblasti vzpostavila obzidja (foto: D. Darovec, 2020). 273 Statuti komuna koper vzdolž meje vrsto zdravstvenih postojank za higiensko-zdravstveno kontrolo. Zdravstveni nadzorniki so bili odgovorni za pravočas-ne ukrepe, posebno ob pojavih kužnih bolezni v sosednjih deže-lah; ukazali so zapreti prehode na mejah, postavili rastele (poseben prostor, namenjen kontroli potnikovega zdravja), pregradili poti, razporedili vojaške linije, oborožili černide, določili oborožene ladje za nenehno kroženje po morju. Kmečki vojaki ob beneški meji so stražili v za to namenjenih casellih, ki so jih imenovali tudi caselli di Sanità. Kdor ni imel predpisanega zdravstvenega dovolje-nja, ni smel prestopiti meje (La Provincia, 1884, 22, 1712. 1. 2. – Relazione Francesco Malipiero). Županom ali podžupanom po va-seh so poslali okrožnice; prebrali so jih vaški klicarji, z natančnimi navodili za ravnanje: prepovedali so sestajanje in dajanje zatočišča tujcem ter skupno pašo s pastirji iz Cesarstva; kazni za kršilce so bile stroge in so vključevale odvzem črede in celo smrtno kazen (La Provincia, 1884, 22, 1715. 8. 11. – Relazione Provveditore so-pra la sanità Bartolo Gradenigo). Iz pisma beneškega zdravstvenega nadzor- nika v Furlaniji župa- nu neke vasi z dne 22. septembra 1679 izve- mo, kako so delovale te obmejne enote: »Da nobena tuja oseba, ki bi želela iz avstrijske strani prestopiti mejo, ne more tega stori- ti, ne da bi se javila v pristojnem rastelu z prepustnicami, sicer jo komuni lahko zausta- Sl. 147: Cerkev sv. Florjana, Kubed (foto: D. vijo najprej z udarcem Darovec, 2020). kladiva po zvonu, nato 274 KoprsKo podeželje v luči statutov pa streljajo nanjo s katerimkoli raz- Sl. 148: Pogled s Kubeda na položljivim strelnim orožjem, če podpeški stolp in jamo grad bi hotela vstopiti na naša ozemlja, (foto: D. Darovec, 2020). v vasi in druge kraje« (Venezia e la Peste, 1979, 193). Rasteli so bili ponavadi okoli 40 korakov od meje postavljeni iz ra- znih materialov – od zgolj lesenih pregrad do visokega zidovja; včasih so bile to tudi prave zapreke; pos- tavili so jih na primernih krajih, ki jih v kraški pokrajini ob meji v Istri ni manjkalo; vaške utrdbe so posta- le centri razvejene zdravstveno-vo- jaško-politično organizirane zapore meje. Še posebno po letu 1632 so tudi v Istri začeli pospešeno utrje- vati mejo, ko je kuga zelo prizadela predvsem mesto Koper, kjer je od približno 5.000 prebivalcev preži- velo le slabih 2.000. Ta dela še naj- bolje ponazarja mapa mejne linije med Benetkami in Notranjo Avstrijo v Istri, ki jo je po izbruhu kuge v sosednjih deželah leta 1713 narisal Pietro Grimani, deželni zdravstveni nadzornik (Lago & Rossit, 1981, 211). Na njej najdemo številne casele in rastele ob meji od Žavelj pri Miljah do Plomina na vzhodni obali Istre. Od Žavelj do Ospa so bili postavljeni trije caseli in en rastel s skupaj osem stalno za stražo zadolženimi vojaki černid, v Mačkovljah pa sta bila še dva rastela s štirimi kmečkimi vojaki. Župnija v Ospu je bila zavarovana z dvema vojakoma in enim rastelom, vas pa z dvema rasteloma, štirimi vojaki černid, z enim častnikom najemnikov ( oltramarino), vojakom najemnikov, ča-stnikom konjenice in tremi konjeniki. V Gabrovici so bili tudi dva rastela, štirje vojaki kmeti, dva najemnika in trije konjeniki. Dalje je 275 Statuti komuna koper Sl. 149: Kubed z južne strani, lepo vidni ostanki srednjeveškega obzidja (foto: D. Podgornik, 2007). Beneška republika v Rožarju postavila tri rastele, s častnikoma čer-nid in najemnikov, šestimi vojaki černid, petimi najemniki in tremi konjeniki; na hribu je bil še caselo z dvema najemnikoma in dvema kmetoma, na Sv. Hermagorju pa še en caselo. Nadalje je bil rastel pri župni cerkvi v Loki z dvema kmečkima vojakoma, najemnim ča-stnikom in vojakom. V Loki sta bila dva rastela, kakor v Bezovici. V obeh vaseh so bili po štirje kmetje vojaki in dva najemnika, v Loki pa še častnik najemnikov. V Podpeči sta bila dva rastela s štirimi kmečki-mi vojaki, enim častnikom najemnikov in tremi najemniki; poleg tega pa je v vasi imel sedež častnik černid – konestabel (Lago & Rossit, 1981, 211).19 Na beneški strani meje je bil še caselo v Prapročah na Krasu (Casello sopra il Carso detto Prapocchie),20 in v bližini vasi še eden, vsak s po dvema kmečkima vojakoma. Dalje so bili še trije rasteli v Zazidu kakor tudi v Rakitovcu; tu pa je imel sedež naslednji častnik černid s 6 vojaki in 3 najemniki (Lago & Rossit, 1981, 211). Poleg teh 19 Pod seznamom caselov in rastelov, ki jih je skupaj 93, je podpisan Maggiore Pietro Belgramoni. 20 Prapročane še danes okoličani imenujejo Kraševci. Pričevanje J. R.; zapis pri Darku Darovcu. 276 KoprsKo podeželje v luči statutov so bili caseli še na Rižani ob prehodih pri mlinih (CPT, 1892, 478). Pri tem je seveda imel vselej pomembno vlogo tudi kapetan Slova-nov, ki je načeloval kmečki vojski in skrbel za vaške utrdbe, kot je razvidno tudi iz knjige kapetanov Slovanov (KKS, 19). Vaška samouprava na podeželju Pestrost srednjeveške družbe se kaže tudi v lastninskih oziroma upravljavskih odnosih, saj so bile posamezne vasi večkrat razdeljene med več posvetnimi in cerkvenimi gospodarji. Slednji so na svoje po-sesti za razne usluge oziroma za redno izterjavo obveznosti umeščali še mestne plemiče. Vendar so si vaški komuni kaj kmalu po zgledu mestnih začeli samostojno urejati organizacijo dela in življenja. Sl. 150: Hrastovlje. Cerkev sv. Trojice z ostanki srednjeveškega obzidja. V ozadju pogled na Kraški rob s stolpom v Podpeči, pod njim v spodmolu Šrkljevica ostanki obzidja Zanigrada (foto: D. Darovec, 2021). 277 Statuti komuna koper Vasi v Bregu kažejo nekatere skupne poteze. Razvile so se iz obrambno-strateško razvrščenih posameznih kmečkih poslopij na obronkih vrhov in strmih prehodih v dolino, tako da so se posame-zna poslopja strnila v celoto. Tak razvoj vasi ponazarja tudi pripoved Andreja Bucaja o nastanku Zanigrada: Pod Štrkljevico, skalnim previsom na vzhodu današnje vasi, je od nekdaj v Bigiću, kot pravimo, živel Bigić. Kmalu se mu je pridružil Furlan iz Furla- nije. Nista se najbolje razumela. Odnosi so se med njima nekoliko uredili, ko se je Pod kamno steno, na križišču poti za Zazid, Podpeč in Zanigrad, naselil Olenik iz Koroške. Vsi trije so morali za grofa zidati grad v Štrklje- vici, ki so ga v turški vojni porušili, potem ko so iz njega v obrambi zlivali vrelo olje. Nato so pregnali grofa, ki je zbežal v Koper, postali gospodarji v vasi in si sezidali vsak svojo cerkvico. Te cerkvice so bile posvečene sv. Marku, sv. Luciji in sv. Štefanu; ta še danes stoji. To se je zgodilo pred 700 leti, mi je pravil nono. Komaj so se nekoliko utrdili, že so prišli novi trije: Rožnik, Bucaj in Markončič, ki je prišel iz Hrastovelj na ‘rubo’ (se je priženil) gor. Ti so poselili današnje območje vasi in se tako razmnožili, da je bilo 10 številk v vasi in so se morali prvi trije pred njimi umakniti. Tako so ti ostali, dokler jih niso nekaj pobili Nemci, po vojni pa so se raztepli po svetu in sem po materini smrti ostal sam.21 Prav tako velja za Podpeč, kamor naj bi prebivalce iz prej nižje ležeče vasi (Višnji dol) privedla pod pečino sled vode, ki jo je odkrila koza; voda je bila temeljnega pomena za nastanek vsakršne naselbi-ne. Ravno tako so Črnokalci nekdaj prebivali nižje od današnje vasi, v predelu Morišča ali Merišča, kakor se imenuje tudi kraj, kjer je bila nekoč vas Bezovica, pod današnjo istoimensko vasjo. Zgodbe moramo z zgodovinskega gledišča jemati s pridržkom, ven-dar nakazujejo nekaj bistvenih postavk v razvoju vasi v Bregu. Še po bizantinski tradiciji so na strateško pomembna območja, ki so bila ne-malokrat poseljena že v predrimski dobi, naseljevali posamezne kmete – vojake. Ti so se sčasoma združili na primernejših območjih v naselja, 21 Pričevanje A. B. iz Zanigrada, zapis pri Darku Darovcu. 278 KoprsKo podeželje v luči statutov ki so že v času oglejskih patri- arhov vsaj v začetku 13. stoletja dobila vojaške načelnike, ki so se imenovali gastaldi kakor v mes- tih in trgih (CDI, N. 206). Ime gastalda za župana se je v vaseh koprskega distrikta ohranilo vse v 18. stoletje, kot nam pričajo napisi, npr. nad vhodnimi vra- ti cerkvice sv. Križa v Rakitov- cu iz leta 1520 ter sv. Martina v Zazidu iz leta 1697. Redkeje kot v drugih predelih istrskega po- lotoka se je v teh krajih v doku- mentih ohranil za vaškega župa- na naziv merige, ki sicer izvira iz predkomunalne dobe in ozna- čuje poveljnika mestnega rajona ( capocontrada) (Benussi, 1893b, 89). Ravno Merišči v Črnem Kalu in Bezovici pa potrjujeta uporabo tega naziva v severoza- hodni Istri tudi za oznako vaške skupnosti – županije ( meriga – merišče). Gastaldom sta v sodnih za- devah pomagala običajno dva vaška sodnika, kot izhaja iz koprskih statutov. Ker so bili vaški komuni podrejeni ali ob- čini ali zasebnim gospodom (po Sl. 151: Notranjost cerkve sv. Trojice STKP: divisi ), so bili za prvo v Hrastovljah s poslikanimi stenami z določeni še posebni upravniki, zgodbami iz biblije in vsakdanjega življenja, prokuratorji za podeželje, kot konec 15. stoletja (foto: M. Božič, 2021). 279 Statuti komuna koper Sl. 152: Vhod v obzidje cerkve sv. Trojice v Hrastovljah. Pinterest. Sl. 153: Mrtvaški ples: freska iz konca 15. stoletja iz šole mojstra Ivana iz Kastva (foto: M. Božič, 2021). 280 KoprsKo podeželje v luči statutov Sl. 154: Hrastovska cerkev pod Kraškim robom (foto: D. Darovec, 2021). Sl. 155: Freske na stropu cerkve sv. Trojice v Hrastovljah. Wikimedia Commons. 281 Statuti komuna koper se je imenoval tudi kapetan Slovanov, ter biriči ( birro – barroerius) (STKP, IV/41; V/97, 201), tudi za vasi zasebnikov ( divisi); biričev je bilo na ozemlju Kopra leta 1379 17 po številu. Eden izmed njih je bil njihov poveljnik, plačeval jih je pa koprski komun (Benussi, 1887, 49). Nad vsemi je imel najvišjo sodno in vojaško oblast koprski po-destat in kapetan, dohodke pa so prejemali od trgovine in prometa s soljo; ravno tako so bile vaške obveznosti pomemben vir dohodka. Županom, ki so sicer v svoji skupnosti imeli neomejeno moč odlo-čanja in nadzorovanja, je preostalo le t. i. nižje sodstvo v primeru manj-ših pretepov ali kraj, čeprav so praviloma sami razreševali tudi strožje prekrške. Vendar sta v vasi v sodnih zadevah imela odločilni glas vaška sodnika, kolikor ni bilo v navadi, da je o pravici odločalo še nedoletno dekle, ki naj bi s svojo preprostostjo in nedolžnostjo znalo pravično so-diti (Kandler, 1851b, 26). V vaškem komunu, kjer so sprva verjetno ime- li skupne njive, pašnike in gozdove, kar nakazuje prepoved skupne paše v koprskem agrarnem zako- nu, niso bili vsi člani ena- kega stanu. Privilegirani so bili družinski poglavarji, ki so tudi sestavljali komun in imeli edini pravico voliti in biti izvoljeni za župa- na. Ko so volili župana, so izmed sebe izbrali pet do deset zaupnih mož, ljudi, ki so imeli v vasi največ- ji ugled. Iz za prst debele jesenove palice so izdelali Sl. 156: Črni Kal, ostanki gradu na steni s še vidnim »škontrine«, 3 do 5 cm dol- obzidjem v jami pod gradom (SEM, 1949). ge, napol razklane paličice, 282 KoprsKo podeželje v luči statutov na katerih so bile rimske številke. Iz- delali so toliko škontrinov, kolikor je bilo zaupnih mož. Stresli so jih v klo- buk in se dogovorili, katero številko kdo ima. Kdor je izvlekel svojo, je smel predlagati župana, drugi so ga potrdili. Župan praviloma ni imel mandata. Le vsako leto so ga na dan vaškega pat- rona potrdili. Funkcijo je izgubil, če je huje kršil vaška pravila. V tem primeru je do naslednjih volitev prevzel funk- cijo požup – podžupan (Ogrin, 1989, 97; Vilfan, 1972). Župani niso skrbeli zgolj za pravočasen potek poljskih op- ravil po ustaljenih navadah temveč tudi za popravila na vaških objektih, kot so bile oljarna – torklja, kal, ter za popra- vila poti in cest. Vasi so imele še vardjane, to je ne- Sl. 157: Črni Kal, ostanki gradu na kakšne stražarje – čuvaje. Delili so se steni (foto: D. Podgornik, 1990). na vaške in poljske vardjane, skrbe- li pa so za varnost vasi, preprečevali kraje in nadzorovali poljska opravila. Posebno vlogo sta v vaškem komunu imela še mežnar in cerkveni starešina, ki sta odgovarjala tako župniku kot županu. Gospodarjenje na koprskem podeželju Donosna kultura, ki so jo gojili v koprskem zaledju, so bile oljke, uspešno je napredovalo vinogradništvo, gozdov pa je bilo tam malo, zato so koprski statuti skrbno nadzirali njihovo izrabo. Predpisovali so ciklično sečnjo delov komunskih gozdov, katerih fond je bil raz-deljen na šest delov. Od teh je bil letno v uporabi eden, nato pa je bil ta del gozda za pet let zaščiten, za sečnjo pa je bil na razpolago naslednji del gozdne površine. Osem gozdnih stražarjev ( octo custodes 283 Statuti komuna koper siluarum) za koprsko ozemlje je skrbelo za izvajanje teh ukrepov (STKP, IV/21). V gozdovih je bilo dovoljeno nabiranje listja in zelenja za živino, vendar šele v avgustu, zaradi nege mladih gozdov pa so prepovedali pašo koz in svinj, ki so jih lastniki lahko imeli le v hlevih (stie). V skladu z zdravstvenimi ukrepi so na smeli na Koprskem prodajati olje šele, ko se je dodobra usedlo, po dnevu sv. Luke 18. oktobra naslednjega leta, žito pa so dovolili žeti šele po dnevu sv. Petra (29. junij). Leta 1581, ko je koprsko podeže- lje štelo 6577 ljudi, je koprski podestat in kapetan po nalogu istrskega provedi- torja naštel na tem ozemlju 153.288 oljk, iz katerih plodov so pridelali vsako leto 3000 orn olja, ki so ga takole razdelili: za potrebe mesta in ozemlja so porabili Sl. 158: Črni Kal, ostanki približno 1000 orn, 500 orn olja je odšlo gradu povezani z mostom v nadvojvodske kraje, preostanek pa so (foto: D. Darovec, 2006). razpečali v Furlanijo. Na podeželju Ko- pra so torej proizvedli skoraj petino olja v beneški Istri, kajti čez dve leti je koprski načelnik Alessandro Zorzi poročal o pridelku 16.000 orn olja v Istri. Žito je bilo v življenju prebivalcev obmorskih občin zelo pomembno, vendar ga sami niso pridelali dovolj. Zato ga je bilo prepovedano izvaža-ti, razen v Benetke in na beneško ozemlje. Mestni komuni so skrbeli za nabavo žita oziroma za to, da bi bilo prebivalstvo z njim vsaj v minimalni količini oskrbljeno. Že v prvi četrtini 13. stoletja je npr. koprska občina naročila podestatu, naj priskrbi žito za potrebe mesta (Kos & Kos, 1928, 213). Pozneje je omenjen tudi poseben urad collegium bladorum in v ob-morskih mestih so vsaj v 14. stoletju nastala žitna skladišča ter posebni uradi z uradniki, ki so zanja skrbeli ( fontheca comunis, fontico, fontega, fondaco; 284 KoprsKo podeželje v luči statutov fontecarius, fontecaro). Posebno nalogo so imeli ti uradi v časih pomanjka-nja, vedno pa so morali skrbeti za revnejše prebivalstvo. Za posojanje denarja po ugodnih obrestih je od srede 16. stoletja v mestu delovala ustanova Monte di pieta‘ (Darovec, 2004, 91–174). Podeželsko prebivalstvo se je le malo hranilo z žitom, ampak več s sirkom ( sorgo turco), bobom (la faua), fižolom (fasuoli) in ri-žem ( risi). Žitarice so v obmorskih mestih mleli v lastnih mlinih, ki so bili ob vodah na mestnem ozemlju; zlasti številni so bili na koprskem območju, kjer je bilo ob koncu 16. stoletja samo ob Ri-žani 20 mlinov (Olmo, 1885, 154). Mlini se že zgodaj omenjajo in so bili posamezni tudi last koprskega kapitlja. Vloga mlinov v gospo- darstvu obmorskih mest ni bila majhna. V Kopru in v Piranu so bili med lastniki tudi člani patricijskih rod- bin, kot npr. Del Castro, Petronio, Del Bello, Tacco, Barbabianca. V začetku 19. stoletja so bili na starih lo- kacijah samo od izvira Ri- žane do Štefanjskega poto- ka štirje mlini, in sicer prva dva v lasti družine Tacco, tretji Žigantejev, četrti pa Sicadov (prim. Titl, 1988). Nekateri med lastniki so imeli tudi barke za prevoz žita v mline. V času zapor meje, zaradi nasilstev libe- rajterjev in zaradi visokih davkov na sol iz beneških Sl. 159: Črni Kal, konservirani ostanki gradu z mest so z barkami ali kako možnostjo turističnega dostopa in kot plezališče drugače pritovorili sol do (foto: D. Darovec, 2021). 285 Statuti komuna koper Sl. 160: Sv. Sergij (San Sergio), mučenik in mlinov, kjer so jo s Kranjci zame- zavetnik tržaške škofije (DIOCESI, 2024). njali za žito. Lastniki mlinov oziroma nji- hovi mlinarji so za mletje pobirali posebno pristojbino v naturi ali v denarju. V Piranu so jo označevali kot dazia per moliniza ali molitriza. V Kopru je statut določal, da smejo rižanski mlinarji vzeti od vsake- ga stara žita po dve meri (shata). Meščani so namesto tega lahko mletje plačali tudi v denarju in sicer po 4 solde za star. Mletje je bilo pod občinskim nadzorstvom. Domačini so imeli po določilih statuta pri mletju prednost pred tujci. Prav tako so morali mlinarji žito od meric in moko prodajati le domačinom; za vsako prodajo tuj- cu so bili kaznovani z 10 librami; polovico je dobila občina, polovi- co prijavitelj. Statuti so še dolo- čali, kdaj smejo mlini obratovati: ob posebej naštetih 52 praznikih je bilo mletje prepovedano, enako konec tedna od sobote zvečer po sončnem zahodu do nedelje zve- čer ob istem času (STKP, I/3, 4). V Kopru podestat ni določal kruhu samo cene, temveč tudi težo. Kruh so praviloma pekle podeželanke, ki jih statut ime- nuje pancogole ali fornare. Uredbe so določale še način vzdrževanja 286 KoprsKo podeželje v luči statutov Sl. 161: Na črnokalskem gradu v 360° pogledu :Pogled na Koprski in Miljski zaliv (foto: D. Babič, 2021). peči; za izvajanje teh ukrepov je bil ustanovljen poseben urad ( ufficio della pancogolaria) (STKP, I/45). Z dekretom z dne 11. 3. 1530 je dož Gi-rolamo Priuli ukazal stalno oskrbo Kopra z mesom. Mesarji so morali prodajati najprej boljše kose mesa, šele nato slabše. Prepovedano pa je bilo prodajati meso bolnih živali, in živali, ki so jih zadele nesreče, npr. če so jih raztrgali volkovi, ki jih tedaj v deželi ni manjkalo. V statutu so te živali imenovali mortesine (STKP, III/40). Prebivalci so se preživljali še z divjačino in perutnino, saj so bili gozdovi polni zajcev, divjih svinj, jelenjadi in srnjadi, fazanov ter ptic vseh vrst. Vendar jih v Kopru niso smeli prodajati pred 3 uro popoldne (STKP, I/35). Prepovedano je bilo tudi preprodajati sir. Očitno je bila že pred stoletji navada mešati mleko z vodo, kajti koprski statuti tega po-četja ne dovoljujejo (STKP, I/30). Vino, ki ga je bilo praviloma vedno v izobilju, so smeli prodajati šele naslednje leto na dan sv. Marije 15. avgu-sta (STKP, III/21), grozdje pa so lahko začeli trgati ( bendima) šele s po-destatovim dovoljenjem (STKP, I/31). Zelo priljubljeno kuhano vino, ki so ga z dodatkom medu in kanele uporabljali kot zdravilo proti prehladu, 287 Statuti komuna koper Sl. 162: Cerkveni zvonik sv. Cecilije v Loki (foto: D. Podgornik, 2007). pa sploh niso smeli prodajati in so ga lahko kuhali le za lastno uporabo. Ravno tako niso smeli v gostilnah dajati vina otrokom (STKP, IV/34). Koprski škof Naldini vino iz okolice Podpeči imenuje kraljevsko vino. Veliko so ga brez carin ali z zelo nizkimi carinskimi dajatvami izvozili na ladjah v Benetke iz pristanišč v Kopru, Izoli in Piranu. Kmetje na koprskem teritoriju, ki zaradi kamnitosti omogoča le skromen pridelek žitaric, so se preživljali v glavnem z živinorejo in majhno količino vina, ki so ga pridelali; tako opisuje razmere na koprskem podeželju podestat in kapetan leta 1601, čeprav se nekaj let prej njegov kolega navdušuje ob pogledu na cvetoče trte in oljke. Leta 1598 se koprski načelnik zgraža nad podeželani in njihovo ob-sedenostjo z neko nizko trto, ki jo imenujejo postenadi, namesto da bi sejali žitarice. V živinoreji je prevladovala ovčereja. Najstarejša pričevanja o rabi volnenega in lanenega blaga izvirajo iz začetka 14. stoletja. Po po-datkih listine iz Hrastovelj, ki je pomembna tudi za zgodovino noše, 288 KoprsKo podeželje v luči statutov so okoli leta 1300 Čubejci napadli Sl. 161: Na črnokalskem gradu v Hrastovce in jih domala izropali. Med 360° pogle163: Podpeč jama - grad, ukradenimi predmeti se poleg oblačil okoli 1843. Na osnovi upodobitev omenja tudi doma izdelano blago. Ne- krajinskega slikarja Giuseppeja kemu hrastovskemu kmetu so namreč Riegerja (1802–1883) izdelal vzeli 20 laktov, tj. 13,80 metrov lane litograf G. Scheth.-ne in volnene tkanine. Uporabili so jo za krojenje moških in ženskih oblačil podobnih srajcam. V istem viru sta potrjena tudi pridelovanje konoplje in prevladujoče gojenje drobnice, pred- vsem ovac (Kos, 1964, 104–105). Na približno dve stoletji starejši upodo- bitvi iz leta 1490 v hrastovski cerkvi sv. Trojice delovno opravljeni kmetje in Adam po vsej verjetnosti nosijo takšne, iz doma izdelanega nebarva- nega platna in konoplje krojene srajce. V Valvasorjevi Slavi Vojvodine Kranjske marsikaj izvemo iz natančnega opisa predvsem ženske noše: posebno v Bregu so namreč krojili ženska in tudi moška oblačila iz grobega sukna in ženska pokrivala iz platna, obrobe na ženskih suk-njah pa iz kožuhovine. Ljudje so si pomagali še z raznimi drugimi dejavnostmi. Na največjem delu plodne zemlje je prevladoval kolonat, vendar je bila odvisnost kolonov od lastnikov zemlje precej različna. Na ozem-lju občine Koper je bila močno uveljavljena t. i. mezzadria (spolovina), a ob njej je bil razširjen tudi zakup zemljišča. Vasi na beneški strani današnje krajevne skupnosti Črni Kal so bile povrh tega po koprskem uporu 1348 ponovno prišle neposredno pod Benetke, ki so jih uprav-ljale prek svojega podestata v Kopru. Zato kmete iz teh vasi (razen Hrastovcev) v odnosu do Serenissime imenujejo sui rustici. Le posto-poma so koprski plemiči posamezne predele odkupili od Benetk, kot je npr. družina Tacco kupila Plaso nad Loko, kar je lepo razvidno iz načrta ozemlja vasi Loke. 289 Statuti komuna koper Sl. 164: Podpeč, 1908, neznani Sl. 165: Podpeč, stolp in jama grad (foto: D. avtor (KRASKIROB, 2024). Darovec, 2020). Dol v okviru koprske škofije je sicer že leta 1421 od škofov dobila družina Tarsia (Marsich, 1887, 1421. 4. 9.), istega leta pa tudi Verge-riji desetine v Hrastovljah (Marsich, 1887, 1421. 24. 7.), ki so poleg koprski škofiji pripadale še nemški družini Neuenhauser. Slednji so posest leta 1580 prodali Leandru Zarottiju (napis nad portalom ob-zidja cerkvice sv. Trojice), članu znane koprske plemiške družine, ki jo je obdržala še v naslednjem stoletju; član te družine Joanes Pau-lus Zarotti pa je leta 1578 postal zdravstveni nadzornik za koprsko podeželje. Iz tega centralnega podeželskega kraja je lahko odlično opravljal zaupane mu naloge v zvezi z zdravstvenimi ukrepi. 290 KoprsKo podeželje v luči statutov Posebna obveznost na deželi je bila Sl. 166: Podpeč, stolp (foto: D. tudi t. i. carratada, ki je posameznikom Babič, 2021). in vasem določala število volovskih vpreg za prevoz lesa od kraja sečnje do vkrcališča na morski obali. Kot konte- stabli, stotniki (capi di cento), namestni- ki (sotto capi) in podžupani so bili tudi župani oproščeni te obveze s tem, da so nadzirali izvajanje te dolžnosti. Ka- kor je bila ta obveza breme, tako da so nekateri kmetje vole celo prodajali, so lastniki vprege lahko tudi zaslužili, saj so porabnikom za oranje ipd. zaračunali. Zato je razumljivo ogorčenje rašporskega kapetana Pietra Antonia Querinija leta 1763, ko ugotavlja, da je dežela žalostna in zapuščena zaradi epidemije goveje kuge, ki je tedaj razsajala v Istri (AMSI, 1897, 233). Poleg tega so kmetje morali občini in duhovščini plačevati desetine ( decime), štiridesetine (quartese), travarino (herbatico) in druge dajatve (grauezze). Koprska vpetost v prometne tokove, turška nevarnost Od druge polovice 14. stoletja je z naklonjeno podporo Benetk Koper za daljši čas postal najvažnejše mesto za trgovino z zaledjem. Z gradnjo nove poti v letu 1361, ki je šla po dolini Rižane proti Črnemu Kalu in Klancu in sploh z večjo skrb- jo za ceste, z ustvarjanjem boljših raz- mer za trgovce in trgovino (kot npr. z graditvijo velikega gostišča in milejšo mitninsko politiko, ki je šla v olajše- vanju celo tako daleč, da je povsem oproščala mitnino za določene vrste blaga – olje, vino, sol – vsem, ki so Sl. 167: Podpeč, stolp 360° (foto: D. pripeljali žito, moko in druga živila v Babič, 2021). 291 Statuti komuna koper Koper) so Benečani pritegovali trgo- vino v svoje favorizirano mesto. Še posebej pomembni ukrepi so se na- našali na trgovino s soljo, ki so jo po- leg neovirane proizvodnje v koprskih solinah (kar ni veljalo za piranske) celo dovažali od drugod. Benečani so se namreč dobro zavedali, da prav s soljo lahko v veliki meri pritegne- jo tovornike iz notranjosti, ki potem niso imeli vzroka iti drugam. Koper je za take primere še posebej določal nižje cene soli za vse tiste, ki bi prito- vorili žito v mesto (SMi, 1408. 19. 6.). Posledice te politike so se kmalu pokazale. Že leta 1364 nam vir go- vori o povečanem prometu v Kopru po novozgrajeni poti; a tudi pozneje se pot ob Rižani označuje kot važna za trgovino iz zaledja v Koper. Bene- ški dož Francesco Foscari je npr. leta 1430 izrecno dejal, da po njej prihajajo mussolati ali Cranzi – kakor so tovorni- ke prihajajoče v obalna mesta s konji, osli in tudi mulami, označevali bene- ški viri – in ustvarjajo blaginjo mestu Sl. 168: Podpeč, stolp s SV smeri (CDI, N. 1016). (foto: D. Babič, 2021). V zvezi s tem prometom je verjetno nastala nova mitninska postaja v Klan- cu, ki se prvič omenja v drugi polovici 14. stoletja in se pridruži ob poti v beneška istrska mesta že nekaj desetletij prej postavljeni mitnici v Kačicah. V drugem desetletju 15. stoletja so si Koprčani začeli celo lastiti monopolne pravice v trgovini z žitom ter so določali cene žitu in zahtevali njegovo prisilno prodajo, da ne bi šlo v druga mesta. 292 KoprsKo podeželje v luči statutov Sl. 169: Podpeč, jama grad (foto: D. Darovec, 2021). Koprski tekmec za trgovino iz zaledja je bil Trst, ki je sistematično oviral promet v beneška mesta. Pomembna strateška točka za prevla-do je bil Socerb. Benečani so v njem postavili stalno vojaško posad-ko s kaporalom in kaštelanom na čelu. V njej je bil verjetno najbolj znani koprski plemič iz Skadra Ducaino, ki je leta 1478 z albanskimi priseljenci iz okolice Skadra tudi naselil po njem imenovano vas De-kani (Petronio, 1968, 250). Sploh so se po prvih vojnah s Turki na Balkanu albanski prebivalci z beneških posesti preseljevali v Istro ter tu sestavljali pomemben vojaški in iz njega izvirajoči plemiški sloj, kot npr. Antonio Lugnani – Albanese imenovan, kaštelan Pietrapelo-se (Marsich, 1878, 1423. 25. 6.) v 20. letih 15. stoletja, ali pa družina 293 Statuti komuna koper Sl. 170: Podpeč, jama grad v notranjosti 360° (foto: D. Babič, 2021). Brutti, ki je med drugim imela posest nad Podpečjo. Te družine pa ne gre zamenjevati z družino Brattijev, ki so imeli posesti v Ospu, Gabrovici in pod Socerbom. Del posesti Brattijev je po letu 1535 prešlo v last nečakov tržaškega škofa Bonoma (Marsich, 1878, 1593. 13. 5.), potem ko so na t. i. tridentinskem miru (1535) odločali o meji med Benečani in Habsburžani v Istri ter se je na tem zboru začrtana meja le z neznatnimi spremembami obdržala do propada Beneške repu- blike. Turška nevarnost je od konca Sl. 171: Zanigrad, ostanki obzidja šestdesetih let 15. stoletja za dobra štiri gradu v spodmolu Škrljevica (foto: desetletja nekoliko umirila nesoglasja D. Darovec, 1989). med Benečani in Habsburžani ter tudi 294 KoprsKo podeželje v luči statutov med Koprom in Trstom, kar spričo turških čet v zaledju tega zaliva in še dalje v Furlaniji ni moglo biti brez posledic za razvoj trgovine. Poti do obmorskih mest so bile zaradi turških vpadov zelo pogosto zapr-te in neprehodne, mesta pa so morala tedaj precej sredstev porabiti za obrambne ukrepe (zidava piranskega obzidja, obrambne postojanke ob robu koprskega ozemlja). Beneške milice so v svojih utrjenih postojan-kah čakale na sovražnika, ki je že dodobra oplenil podeželje ter odpeljal za delo potrebne ljudi v sužnost. Zato je bilo potrebno oprijeti nove oziroma tradicionalne kmečko – vojaške organizacije v obrambi pred Turki. Prebivalci so se o bližajočem sovražniku obveščali z dimnimi ter zvočnimi signali, za kar jim je dajala hribovita Istra odlične možnosti. Že ob prvem turškem bližanju deželi leta 1469 je bilo na ozemlju Kopra 70 mož pripravnih za orožje in obrambo (SM, 1469. 27. 3.). Benečani so imeli izredno uspešno razpredeno obveščevalno služ-bo tako na turškem dvoru, od koder je celo sam angleški kralj že-lel dobivati beneška poročila, kakor tudi v Italiji, kajti kljub izgonu beneškega baila (Gardina, 1981) iz Istambula je želel sultan Bajazid Sl. 172: Zanigrad, napis na prekladi vhoda v zvonik: Hoc OPUS FECIT COMVNITAS SVONIGRADI ET SASIDI SUB ANNO DOMINI 1521 (foto: D. Darovec, 2020). 295 Statuti komuna koper II., da mu kakor dotlej dož poši- lja novice iz Italije (Žontar, 1973, 18–19). V sklopu takih in podob- nih nalog je nastal tudi zapis glav- nih poti možnih turških vdorov v Istro, ki jih je v svojem poročilu beneškemu dožu leta 1475 podal neznani avtor: Iz Bosne prihajajo po poti preko Vinodola na Reko, Kastav in na Rašpor, od koder lahko prodirajo na levo v zaledje Pazina, proti Učki, Lupoglavu, Kozljaku, Labinu, Plo- minu, Svetvinčenatu in nato v vse kraje med Puljem, Rovinjem in Pore- čem; po drugi poti v Motovun, Buzet, Pietrapeloso, Roč, Grožnjan in vse do Novigrada pod pristaniščem Mirne in od tod na Umag, Piran, Izolo. Na desno gredo lahko do Podpeči, Črne- ga Kala in utrdbe Socerb nad Dolino in vzdolž obale plenijo Koper, Milje, Trst vse do trdnjave nad mestom, pet milj od Devina. (Cusin, 1934, 154) Priznati moramo obvešče- valčevo natančno poznavanje Sl. 173: Zanigrad, zvonik in cerkev sv. poti in krajev Istre. Štefana (foto: D. Darovec, 2020). Koprski komun je v času prvih turških vdorov v letih 1470–1501 že z obrambo v gradovih v Novem gradu, na Socerbu, Mokovu in Zagradu (nem. Carstberg, it. Montecarso) nekolikanj odbijal nenadne turške vdore, vendar so bili pri obrambi Kopra, ki se mu Turki nikoli 296 KoprsKo podeželje v luči statutov niso neposredno približali, nedvom- Sl. 174: Zanigrad. Freske v cerkvi no izrednega pomena kašteli – vaške Sv. Štefana. Wikimedia Commons. utrdbe (tabori) v Bregu. V zaledju teh mestnih utrdb in posesti so se ob komunski meji razvrstili nekateri še vedno obrambnim namenom služeči kašteli. Po izgubi Mokova, Socerba in Novigrada na Krasu ter vasi Črni Kal z utrjenim kaštelom vrh Kraškega roba, so ponovno prišle do veljave utrdbe v naravnem obzidju ali pod njim, le Zanigrad se v drugi polovici 16. sto- letja kot utrjen kraj ne omenja več. Te kmečke utrdbice, ponavadi z enim ali več od vasi plačanih vojakov, ki so med njimi nabirali tudi za orožje zmožne može in fante, so praviloma ležali vrh vzpetin s širnim razgledom, od koder so lahko s svetlobnimi (kresovi) in zvočnimi (topovi) signali brž opozorili sosednja naselja o premikih sovražnika (prim. Simoniti, 1980; Voje, 1976). Sl. 175: Zanigrad. Sv. Jurij upodobljen na freske v cerkvi Sv. Štefana (foto: D. Darovec, 2021). 297 Statuti komuna koper Sl. 176a: Territorio di Lonche. Ozemlje med Loko in Bezovico na risbi iz leta 1811 (ASTs, DFAP, 333). Po številu 13 vasi koprskega distrikta je že leta 1477 beneški dož Vendramin pri koprskem podestatu in kapetanu Baldasaru Trevisanu op-rostil davščin kot nagrado za hitro in uspešno oborožitev ter popravilo utrdb pred možnimi turškimi napadi (Marsich, 1877, 1477. 18. 12.), kar je bilo verjetno v skladu s skupnimi beneško habsburškimi prizadevanji za obrambo pred Turki, saj je tega leta proveditor v Istri Fantin Marcelo dobil nalogo, da s koprskim podestatom in rašporskim kapetanom, kaštelani in mejnimi cesarskimi naselji proučijo možnosti obrambe proti skupnemu sovražniku ( comune inimico) (Lettere, 1933, 1477. 8. 11.). Uredba se nanaša 298 KoprsKo podeželje v luči statutov na 14 vasi v Bregu, brez izginule vasi Breze, kajti v 16. stoletju so poleg vaških utrdb v Šmarju, Koštaboni, Glemu, Gradinu, Movražu, Kubedu in Hrastovljah, ki stojijo na občinskem ozemlju od Dragonje do Rižane, na ozemlju Kopra omenjeni še kašteli v Podpeči, Loki, Rožarju, Tinjanu in Ospu (Relazioni, 1890, 71–72); grad v Zanigradu je bil v času turške vojne porušen, za Zazid in Zased že ime vasi nakazuje utrjeno posto-janko, v Bezovici pa je še v 17. stoletju omenjen kaštel (Relazioni, 1891, 301), ki ga potrjuje karta loškega komuna iz leta 1811. Sl. 176b: Territorio di Lonche. Izrez iz risbe iz leta 1811, na kateri sta jasno izpisani lokaciji gradu nad Loko in gradu nad Bezovico (ASTs, DFAP, 333). Grad v Črnem Kalu, ki je odlično nadziral »cesarsko cesto« iz doline Ri-žane čez Trpce mimo Soligrada in Prešnice v Klanec ter od tod na Kranj-sko, je po beneško avstrijski vojni v letih 1508–1516 pripadal socerbskemu gospostvu in bil z okrajem leta 1521 neposredno priključen Kranjski. 299 Statuti komuna koper Beneško-avstrijski »konfini« Na »avstrijski« strani mejne črte, ki je tekla od mitnice v Žavljah do Podgorja in naprej v kraški del Istre ter v okolico Pazina, ali na-tančneje: manjši del vasi Mačkovlje, vasi Prebeneg, Socerb, Kaste-lec, Črni Kal in Črnotiče, so priznavali avstrijskega vladarja; kraji na »beneški« strani črte pa so bile vasi: Osp, Gabrovica, Rožar, Loka, Bezovica, Podpeč, Zazid in Rakitovec, kot zadnja vas koprskega ozemlja že globoko v Istri na meji med Brkini, Čičarijo in Krasom. Beneški dokumenti večkrat omenjajo obhode po spornih zemljiščih ( differentie), ko so iskali zlamenja od termeni i kunfini, zelo redki pa so sporazumi z dajanjem rote in »zaveze«, s katerima se stranki v sporu zaklinjata, da se bosta dogovora držali (Bertoša, 1985, 134–5). Kmetje še danes poznajo t. i. »muše«, to je tudi do 20 in več metrov dolg, meter visok in dva do tri metre širok kup kame-nja, ki so ga beneški ali habsburški podložniki nametali ob meji za zaznamovanje mejnih posesti. Predel nad današnjim kamnolo-mom Tivnik ob istoimeni cesti, kjer so se še leta 1750 prepirali Gabrovčani in Črnokalci za posest, imenujejo »Na mušolah«. Tudi med Ospom in Socerbom so še vidne muše, kakor na Kojniku, na meji med nekdanjim avstrijskim Podgorjem in beneško Pod-pečjo. Toponimi ob meji med drugim kažejo zanimivo prepleta-nje romanskega in slovanskega jezika, morda pa še celo dediščino predrimskega obdobja Histrov. Negotove in političnopravno nedefinirane beneško-avstrijske »konfine« so z obeh strani branili predvsem istrski kmetje, ki so služili v bojnih četah – černidah ali so se spontano od primera do primera organizirali v rokovnjaške skupine, da bi se oboroženi z ar-kebuzami, mušketami, noži, sekirami, vilami in kosami branili pred uzurpacijami svojega območja ter se ogorčeno borili za vsako ped zemlje, za vsak hrast, izvir vode, kal in šop trave; eni drugim so odvzemali zemljišča, uničevali letino, kradli govedo in ovce. Vendar še v začetku 18. stoletja uradnik za mejna vprašanja Andrea Fini opozarja koprskega podestata in kapetana, kako postopno izginjajo 300 KoprsKo podeželje v luči statutov dokazi o meji: stare listine so propadle, mejniki izginili ali bili nasil-no odstranjeni, a »s smrtjo onih vaščanov, ki jim je bil znan potek meje, pokopljejo spomin, ki ga nima kdo več hraniti«. Tako se je boj za meje praviloma odvijal kar na terenu samem. Meja se je začela pri reki Glinščici, ki so jo Tržačani želeli na vsak na-čin pregraditi, jo usmeriti na beneško zemljišče ter potem zavzeti prostor med starim in novim koritom. Beneški podložniki so s pomočjo soldate-ske onemogočali take zamisli, poroča Krištof Tarsia leta 1750 (Bertoša, 1985, 132). Od Glinščice je meja potekala po sredi vasi Mačkovlje, tako da so prebivalci na južni strani ceste priznavali beneško, na nasprotni strani pa avstrijsko oblast. Med njimi ni prihajalo do nasprotij. Meja med beneškim Ospom in avstrijskim Prebenegom se je začela Pr‘ Trombina, kar pomeni s hlodi narejen prehod čez reko. Bršanjevce so mejni kraj pri Ospu, sledi jim Varda, to je »straža«, ravno tako zelo pogosto ime, ki ga premore skoraj vsaka vas. Na tromeji s Socerbom in Prebenegom se je meja povzpela na Hrib, nato na Bršljanko in Kolo-nje, steni v obliki dveh kolonj (portalov), više pa so že socerbske stene. Nato je meja med nekdanjimi beneško-avstrijskimi posestvi potekala po Sl. 177: Meja med Beneško republiko in Vojvodino Kranjsko, izrez od Miljskega zaliva po Kraškem robu do Rakitovca, 18. stoletje (ASTs, DFAP, 327). 301 Statuti komuna koper Krasu; v lasti Ospa so v podnožju Krasa Solince, pogost toponim, kjer so ovcam dajali sol, da so se boljše pasle. Ob nekdanji meji se dalje raz-prostirajo še Vačje (ovčje) staje in Olovske staje, kjer so napajali živino.22 Na beneški, torej praproški strani se proti Črnotičam razprostirajo Rebar, Podgrublje (grublje pravijo tudi mušam, sicer je to naziv za gomi-lo kamenja, ponavadi zapuščenih zaselkov), Na konfinu, Pod robom, Pr‘ Štefanci, Pr‘ dola. Na Debelem hribu je meja v pravem kotu naglo zavila proti jugovzhodu do Pr‘ table, Na gorice, Nad šrbino in do Jezera, ki je že Podpeško, Nadjezer pa Podgorski.23 Dalje je beneška meja potekala proti vzhodu na Pregen, vrh Kojnika (domačini pravijo Konjak) in na Kosmačič (oba nad 800 m) ter na že zazidski Lipnik in rakitovski Kavčič, kjer vasi že mejijo z nekdaj avstrij-skim Podgorjem, Jelovicami in Vodicami.24 Petračca je že na tromeji med Kastelcem, Črnim Kalom in Gabrovi-co; dalje je meja zavila na jug po Mušlah ob cesti Tivnik proti Črnemu Kalu, kjer se je Pr‘ pilu (toponim označuje razpelo, Kristusa, ki je obi-čajno postavljeno na križiščih poti) odcepila steza, ki je po Bregu vodila do slikovitega črnokalskega gradu na skali, visoki okoli 30 metrov ter povsem ločeni od okolja, s katerim ga je povezoval 4 metre dolg dvižni most. V podnožju gradu je bila v Bregu v jami Frtici (fortezza = trdnjava) utrdba podobne zasnove kot utrdba v jami nad Podpečjo. Še pred zadnjo vojno je bilo lepo vidno zidovje s strelnimi linami, ki je zapiralo jamski vhod in spominjalo na rimske utrdbe. Lepo oblikovano zidno opeko so takoj po vojni uporabili za gramoz pri gradnji ceste. Pil je v zaledju obmejne Končine, Motounc nasproti gabrovskega Škalerjevca pa že sega do Križišča med Rožarjem in Gabrovico. Sprva poteka črnokalska meja po Podbrdu na Čelobrdo in zavije po sredi vrha Strnice. Z rožarske strani so se beneške posesti ob meji razprostirale od Križišča do potoka Rovne; od njegovega izvira si sledijo Komiščica, Kr-niške njive, Senožeti in Reber, ki meji s črnokalskimi oziroma že kortin-skimi Slugi pod Strnico. S Kortinami se je avstrijska posest zajedala glo-boko proti Rižani, tako da so ob njenem desnem bregu do Štefanjskega 22 Pričevanje O. S. T. iz Ospa; zapis pri Darku Darovcu. 23 Pričevanje J. R. iz Praproč; zapis pri Darku Darovcu. 24 Pričevanje J. R. Š. iz Podpeči; zapis pri Darku Darovcu. 302 KoprsKo podeželje v luči statutov potoka, meje z beneško Loko, bili avstrijski Koreliči, Štrolhi, Šali, Navali in Kovači. Nedaleč od tega potoka je Štranga, kot domačini imenujejo most čez Rižano (Mostičje), kjer mejita že Loka in Kubed; kraj spominja na zaporo prehoda ali rastel, kot so Benečani imenovali obmejne posto-janske za preprečevanje prenosa kužnih bolezni. Na habsburški strani se je razprostiralo socerbsko gospostvo. Leta 1578 sta v Socerbu omenjena mitničar in nov davek na vino. Zaradi Sl. 178: Izrez iz geografske karte Istre, ki jo je izdelal Pietro Coppo, 1525 (hrani: Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran). Nel retroterra di Trieste e Capodistria, sino ai Monti della Vena che dividono la Parte della Cragna con territori Veneziani: … cernotica/ v., ospo/ v., c. s. seruo, cernic/al. v., popech/cor., crastoia/.v. lonca/.v., bisuizza/.v., rosarol/.v., couedo/.v., Figarol/.v., muras/.v. RASPO, rachitoa.v., PINGVENTO, piera pelosa, … socirgo/.v., castel bona, s. pietro de/la mata/.v., monte/.v., geme .v. … 303 Statuti komuna koper osredotočenja kmečke neposredne trgovine iz zaledja prek Črnega Kala so Tržačani leta 1563 vas opustošili. Kljub temu je socerbski kaštelan ob poti postavljal zasede, da bi onemogočil trgovski promet Kranjcev (Cranzi) s karavanami konj, oslov in najpogosteje mul (mussolati) ali na človeških plečih (spalanti). Tem prizadevanjem se je npr. leta 1612 pri-ključil tudi socerbski flegar (oskrbnik) Marko dell’ Argento, ki je s 50 kme-ti iz Črnega Kala zaprl cesto pri Gabrovici, da bi onemogočil karavansko trgovino s Koprom (Bertoša, 1985). Razprtije s podložniki socerbskega gospostva so se začele pri pre-beneškem Largovcu, ker so kmetje tako iz Ospa kot iz Prebenega pre-hajali mejo s svojimi četami. V podnožju gradu je istoimena vas mejila z Ospom na predelu, imenovanem Svinjce, ter po Spodnjem Krasu do posesti vasi Kastelca; tu so od mejne parcele z Ospom, do Blagarice, Baredov, Vale, Na rotondi in Kostelšće staje ali Brstenika, kot se imenuje še sporna cesta, tudi v naslednjih stoletjih potekali nenehni boji. Okoli leta 1637 so Kastelci postavili na skupnih pašnikih dračje v znamenje mejnika, vendar so ga na pritožbe Gabrovčanov odstranili (CPT, 1891, 201). Beneški senat pa je leta 1683 svojim podložnikom prepovedal upo-rabo vode pri izviru Brstenik (Bresovak), ker da je že četrt milje v posesti grofa Petazza s Socerba (CPT, 1891, 202). Zatem so ob meji že gabrovske Komiščice (čest toponim iz komuna, komunsko, srenjsko) in na gabrovskem Krasu Mušovlje ter Griža. Pod črnokalskim Tivnikom se je meja spustila na Škalerjevec do Matagunca, kjer je bila pri Križišču tromeja med nekdanjima beneškima Gabrovico in Rožarjem ter avstrijskim Črnim Kalom.25 Josip Verona opisuje razprtije zaradi pašnika in gozda med so-cerbskim Kastelcem in koprsko Gabrovico, zaradi katerih sta se na Krasu nad Ospom 20. oktobra 1584 ob 12. uri sestala koprski podestat in kapetan Giovanni Malipiero ter Vitto Norimberch, cesarski orator. Običajno so vse vasi pod Kraškim robom ( Venna) imele pašnike na Krasu, tako tudi Osp in Gabrovica, kajti naselja v podnožju so nastala zaradi močnih vetrov, ki vladajo v tej de-želi, nam pojasnjuje Verona. Tako je meja Ospa in Gabrovice z 25 Pričevanje Z. I. iz Kopra; zapis pri Darku Darovcu. 304 KoprsKo podeželje v luči statutov vasjo Socerbom, Kastelcem in dalje Črnim Kalom že od pogodbe v Wormsu leta 1521 potekala po dveh cestah imenovanih Brstenik ( Brestenich), ki vodita od Kastelca na Črnotiče in Tivnik (Thimnich), od Trpcev prek Črnega Kala v Koper. Vendar je leta 1562 kaštelan Socerba Petaz naenkrat privlekel na dan listino iz leta 1545, po kateri naj bi Giovanni Paulo Bratti, koprski plemič, podelil sporni pašnik Nikolaju Božiču ( Bosich) iz vasi Kastelec pod Socerbom. Benečani so domnevali, da je bil dokument ponarejen, kajti že leta 1562, ko so se razprtije pričele, pašnik, ki je segal globoko prek ceste na ozemlje Gabrovice, ni pripadal nikomur od Božičevih sorodnikov. Tudi ko so istega leta odšli na teren s 4 pričami – do-mačini, od tega sta bila 2 iz nadvojvodskih dežel – so potrdili mejo po cesti do izvira ( fontane) Brstenik. Pri kamnu z vklesanim križem (Beli kamen?) je zavila po cesti, imenovani Tivnik. Pod to cesto je bila že gabrovška Griža, v lasti Purgarjev. Kljub temu pa je graščak Sl. 179: Starci. Ostanki dveh srednjeveških stolpov z obzidjem v bližini vasi Gradin (foto: D. Darovec, 2007). 305 Statuti komuna koper še vedno svojevoljno premikal mejo in celo dva Gabrovčana dal zapreti na grad Socerb, tako da so morali posredovati pri samem dunajskem dvoru za njuno izpustitev (ASVe, ASCC, 1588). Ukrepe socerbskega graščaka lažje razumemo v luči še vedno napetega boja za pritegnitev trgovine v obalna mesta, ko so tudi kranjski deželni stanovi podpirali kmečko trgovino, ki je obvladovala zlasti neposredno trgovino z žitom v zameno za sol, medtem ko so ze- mljiški gospodje v veliki meri pose- gali v prehodno trgovino z agrarni- mi proizvodi. Na meji so se vrstili konflikti, ce- sarski so si prilaščali koprsko ozem- lje, premikali »konfine«, uničili se- tev nekemu Zacottiju in odvzeli dva konja dvema koprskima prebivalce- Sl. 180: Starci. Bolje ohranjeni stolp ma. Koprčan Brutti se je leta 1584 (foto: D. Darovec, 2007). vmešal v neki spor med Podpečani in cesarskimi iz Socerba zaradi kra- je volov na Kojniku ( in monte Gelovizza detto Conik), ko se je na cesarski strani neki Silik potegoval za svoje terene. »Benečani« iz Gabrovice pa so uničili celotno letino nekemu Gruzechu iz Kas-telca, češ da je sadil na njihovi zemlji (CPT, 1891, 358). Poleg tega so Gabrovčani večkrat zahajali v črnokalske vinograde (Vilfan, 1954, 28). Pogosti boji za »konfine« so bili na meji med beneškimi Prapročami, ki so se leta 1462 kot samostojen komun ločile od Podpeči, in nadvojvodskimi Črnotičami. Tako je že koprski po-destat in kapetan, poznejši dož Nicolo Donado, leta 1580 obsodil trojico iz Črnotič zaradi kršenja meje (CPT, 1891, 358). 306 KoprsKo podeželje v luči statutov Sl. 181: Pičurska jama nad stolpoma Starci, kamor so se lahko zatekli vaščani pred vdori sovražnikov. Na sliki usposobljeni jamski vodnik Franci Malečkar, ki opozarja, da jama še ni ustrezno zavarovana (foto: D. Darovec, 2021). Da se niso prepirali za posesti samo različnim državam pripadajoči podložniki, priča t. i. vprašanje »pascolov« med Hrastovljami in Dolom, ki ga je 29. junija 1679 razrešil tedanji koprski kapetan Slovanov Elio Bel-gramoni (Marsich, 1887, 1679. 29. 6.) kakor tudi spor med Gabrovico in Rožarjem, ki se je ohranil v ljudskem spominu. Pravdanje so seveda morali plačati, in Rožarci so se odločili, da bodo sodniku (gre za kapetana Slova-nov) dali velik bakren kotel olja, Gabrovčani pa so se odločili za velikega prašiča. Ko so Rožarci po razsodbi prišli na sodnijo potarnat, zakaj je sporno ozemlje dodelila Gabrovčanom, se je izgovorila, da ko so slednji pripeljali prašiča, je ta prevrnil kotel z oljem, in jim je tako ostala samo svi-nja.26 V teh dveh vaseh so imeli posesti koprski plemiči Manzoni, na katere je spominjal zaselek Manzinovec, današnji Cepki (De Totto, 1940, 73). 26 Pričevanje B. S. iz Stepanov; zapis pri Darko Darovcu. 307 Statuti komuna koper Precej nestrpnosti je bilo med Rožarci in Črnokalci zaradi njive in gozda Ivačevec (Inacevaz) na levem bregu Rižane. Spomladi leta 1662 je 25 kmetov iz Črnega Kala, v trenutku ko je Jakob Oblak iz Rožarja oral na Ivačevcu, vdrlo na beneško stran, češ da je posest njihova. Oblaku so vzeli oba vola in plačati je moral odškodnino za lastitev zemljišča, kot običajno pol orne vina (1 orna = 80 litrov). Vendar se Oblak ni dal in pritožil se je županu, ta pa kapetanu Slovanov, ki je posredoval pri koprskem podestatu Morosiniju. Slednji je ugotovil, da je bilo zemljišče od nekdaj koprsko, vendar je s pomočjo notarskih za-pisov odkril, da je še Ottavio Pola iz Kopra 18. maja 1659 dal Simonu Cahu (Zach), županu Črnega Kala, in Luki Bažcu (Bassez), podžupanu ( Pozuppo) iste vasi, sporno ozemlje za 13 liber in 10 soldov za leto dni v zakup. Že zadnjega maja 1659 pa je Ottavio Pola Ivačevec prodal Carlu del Tacco, Koprčanu, ki so mu tedaj zapovedali, naj v bodoče ne daje zemljišča v zakup tujim podložnikom in naj se pogodba z nji-mi razveljavi, kar so tudi storili. Ker pa niso izplačali odkupnine, so Črnokalci Oblaku septembra 1662 uničili ves pridelek ter v naslednjih letih še dalje sekali v gozdu (CPT, 1891, 200, 397–399). Sl. 182: Glem, pogled na obnovljeni srednjeveški stolp – grad, v ozadju del starega mestnega jedra Kopra s Koprskim zalivom. Wikimedia Commons. 308 KoprsKo podeželje v luči statutov Po Štefanjskem potoku je meja med državama zavi- Sl. 183: Glem, ostanki gradu leta 1989 (foto: D. la na sever pod Kovšce do Darovec, 1989). Stene, kjer je že tromeja s Črnotičami. Ločani imenu- jejo predele ob Štefanjskem potoku Ravne, Fara, Ško- finjevec, Babe in Bučnik; Jeglica pa že meji s Črno- tičami, s katerimi Ločani mejijo še na Loškemkrasu in na Plasi.27 Nad Plaso se razprostira Kras, ki ga med seboj delijo Loka, Bezovi- ca, Praproče in Črnotiče. Slednje so bile avstrijske; meja je pri Podlisični zavila na Nadgradišče, kjer je na Gradišču sliko-vita cerkvica sv. Marije Snežne, kamor so vsako leto 5. avgusta dopol-dne romali iz bližnjih vasi. Na mestu, kjer sta leta 1665 sezidala cerkev domačina Tomaž Škorja in Krše Gobina (kar je razvidno iz napisa nad portalom), je stala še starejša in je v času osmanskih vojn služila za tabor.28 Od Zagradišča je meja potekala točno ob že praproškimi Pob-čevijami do Debelega hriba na tromeji s Podgorjem. Sporna je bila tudi ves čas cesta, ki je ob Štefanjskem potoku po ozemlju Črnega Kala zavila proti Loki in nato dalje pod Bregom po beneškem ozemlju mimo Podpeči proti Buzetu ali Čičariji. Potekala je dobro četrtino po habsburškem ozemlju, zato so liberajterji,29 na-jemniški vojaki s sedežem v gradu Socerb, ki so tovornikom odvze-mali konje in blago ter nanje streljali z arkebuzami, nekajkrat odvzeli beneškim podložnikom vino in sol, ki so jo le-ti tovorili v svoje vasi na meji v za to posebej namenjena solna skladišča ( magazzini al confine) (SR, 1902, 1642. 12. 3.), da bi jo tem lažje prodali Kranjcem. Vaščani 27 Pričevanje I. S. iz Loke; zapis pri Darko Darovcu. 28 Pričevanje J. F. iz Črnotičev; zapis pri Darko Darovcu. 29 Liberajter je beneška izkrivljenka nemškega častniškega čina Überreiter (nadkonjenik). 309 Statuti komuna koper Podpeči, ki so s sosednjimi avstrijskimi podložniki delili skupno loko na sami meji, so živeli v stalnem strahu, da jim ne bi odvzeli pravice uporabe tega naravnega rezervata za pašo in napajanje živine. Tako so se poskušali v letih 1567/68 iz Podgorja kraljevi podložniki vtihotapiti z živalmi ter s postavitvijo nove meje pridobiti obširen kos zemljišča v škodo Podpečanov (CPT, 1891, 357). Dogodek so Podpečani oznanili koprskemu kapetanu Slovanov, obenem pa se je pojavilo vprašanje pripadnosti zaselka Brežec. Po-novno so formirali komisije in leta 1571, ko se je koprski podestat odpravil skupno s socerbskim kapetanom na ogled meje in zaslišanje prič, so prvemu svetovali, naj ogled poteka v prijateljskem vzdušju (Lettere, 1934, 72). Vseh 9 prič (Matej Gerbac in Bene Gerbac iz Rakitovca, Helias Zulian sin pokojnega Clementisa iz Rakitovca, Gregor Giacogna iz iste vasi, Gregor Resez (Rožac?), prav tako iz Rakitovca, Štefan Flanvia iz Podpeči in Luka Vilič iz Podgorja, gos-pod Franciscus Corin iz Buzeta in gospod Jacobus Maior iz Loke) je potrdilo, da je bil Brežec pred 50 in več leti, kolikor so pomnili, v lasti Ivana Contestabila iz Podpeči. Jacobus Maior je še dodal, da se še spominja, kako je pred več kot 50 leti v imenu Jakoba Muž- ca prepisal Brežec na meji med Podpečjo in Zazidom Ivanu Contestablu, in da mora o tem obstajati do- kument pri rašporskem kapetanu (ASVe, ASCC, 1588), ki so ga tudi našli (iz leta 1489) (CPT, 1891, 357). Iz Doline prek Socer- ba, Kastelca, Črnotič, nad Prapročami Pr‘ tabli, neka- ko 100 m višje od današnje Sl. 184: Glem, obnovljen stolp in začelje cerkve ceste pa je potekala stara blažene Device Marije (foto: D. Darovec, 2021). cesta, ki je iz Trsta vodila 310 KoprsKo podeželje v luči statutov na Podgorje in dalje prek Čičarije na Reko. Po njej so domačini z volovskimi vpregami vozili les v Trst, večkrat pa so predvsem za v Koper uporabljali cesto, ki je iz Čičarije vodila prek Dan, Bresta in Rakitovca na Zazid, Podpeč in v dolino Rižane po poti, ki v glavnem še danes teče po nekdanji stezi. Okoli Loke, Bezovice in Podpeči so zaradi ugodne sredozemske klime pridelovali oljke, sadje in zelenja-vo. Pridelke so ženske nosile redno v Koper in Trst, pa tudi v Čičari-jo, kjer so prebivalce teh vasi imenovali »solatarje«.30 Trgovski tokovi Beneški viri večkrat poudarjajo, da so kljub stalnim razprtijam za po-sesti podložniki ob obeh straneh meje vneto trgovali med seboj. Kranjski tovorniki so vsaj od 13. stoletja dalje za potrebe mesta Kopra dovažali dragoceno žito, odvažali pa predvsem sol. Benečani so šli celo tako daleč, da so dovažali sol na mejo. Tako beneški senat proveditorju za sol v Istri Surianu v začetku leta 1631 naroča, naj vendar že potroši nekaj denarja iz svoje blagajne in poskrbi za prevoz soli na Kranjcem ustrezne kraje (SR, 1902, 1630. 2. 1. m. v.). Čez nekaj dni so providurju dovolili, da lahko, tako kot je to počel že njegov predhodnik Olmo, prepelje sol na mejo in naj se nikar ne pogaja z agenti socerbskega graščaka Petazza, ki za njihove potre-be nimajo razumevanja (SR, 1902, 1630. 14. 1. m. v.). Beneški providur v Istri leta 1629 opisuje trgovsko razgibano dejavnost pri proizvodnji soli, njenem hranjenju v mestu in prevažanju na podeželje. Poroča, da jim je ob neki priložnosti uspelo prepeljati 200 modijev soli (1 modij =13 starjev, 1 star = 5 liber)31 v neko skladišče na zelo nevarnem kraju ob koprski meji. Obenem je pohvalil domačine, ki ob obilnih letinah predelujejo sol, shranjeno na podeželju ( in campagna), v lepo belo zrnato sol in jo prodajajo Kranjcem po višji ceni, kot velja na trgu. Pri pollegalni trgovini so torej dejavno sodelovali tudi beneški načelniki v Istri, ki so večkrat poudarjali, da s tovrstno menjavo preprečujejo tihotapstvo, poleg tega pa da v času epidemij »nadomeščajo« običajno trgovinsko menjavo. 30 Pričevanje A. C. iz Bezovice; zapis pri Darku Darovcu. 31 V 16. stoletju je veljala menjava 1 solni star (= okoli 60 litrov) za 1 pšenični star (= okoli 75 litrov) (prim. Gestrin, 1965; Mihelič, 1989; Darovec, 2004). 311 Statuti komuna koper Sl. 185: Šmarje so tudi premogle vaško utrjeno postojanko – grad. Pogled na župnijsko cerkev sv. Jurija s stolpom (foto: D. Darovec, 2021). Za promet iz zaledja v beneška istrska mesta so bile poleg poti čez pivško-brkinsko območje, predvsem po skritih, za tihotapstvo izrednih poteh čez Čičarijo, vendarle važnejše poti čez Klanec, dalje skozi Do-lino in končno, predvsem v 16. stoletju, tudi čez Trst. Pot proti bene-škim mestom čez Klanec se je ločila od »tržaške« pri Divači ter je šla čez Kačiče. Od mitnice v Klancu, ki je bila nekaj časa podrejena tudi tržaškemu mitničarju, so vodile v istrska beneška mesta različne poti, ki so jim tri glavne smeri kazala podolja rek: Glinščice s povirjem blizu Klanca in izlivom pri Žavljah, Osapske Reke, ki izvira pri Gabrovici in se izliva v Miljski zaliv, ter Rižane, ki je v celoti tekla po koprskem ozemlju. Prva pot je vodila v Dolino; po njej se je promet v veliki meri usmerjal proti beneškim istrskim mestom, a deloma vendar tudi proti Trstu. Ob njej je bila najpomembnejša mitnica v Mokovu, ki pa je izgubila na pomenu po beneško-avstrijski vojni; zatem se je promet začel usmerjati po obveznih poteh v Klanec in Trst; pot skozi Klanec 312 KoprsKo podeželje v luči statutov je že leta 1536 omenjena kot poglavitna pot proti istrskim beneškim mestom. Tako je pridobila na pomenu pot, ki se je od Klanca proti Kopru usmerila na Kraški rob in se pri Prešnici mimo Trpcev in Soligrada spustila na Črni kal ter proti Rižani. Vendar starejša pot ni šla po Rižanski dolini, ampak je prek Loke in Bezovice (ob zgornji Rižani je bil most, ki ga viri označujejo kot zgornji), lahko pa tudi skozi Podpeč, Zanigrad in Dol (Relazioni, 1890, 441–2) vodila na Kubed. S Kubeda je zavila proti Kopru čez Sv. Anton (Pridvor) in Pobege, kamor se je, nekoliko naprej, od druge polovice 14. stoletja stekala tudi pot po desnem bregu Rižane, ki jo je prečkala pri »spo-dnjem mostu«, potem ko se je priključila poti iz Doline. Od tod je šla do Škocjana, kjer je bilo pri mostu čez Badaševico križišče poti v Koper, Šmarje ter proti Izoli. Ob teh poteh se mitnice ne omenjajo, a tudi v beneških istrskih mestih imamo o njih le redke vesti. Vsekakor so mitnine sprva pripadale mejnemu grofu, torej oglejskemu patri-arhu, a v Kopru že v 13. stoletju deloma tudi tamkajšnjemu škofu. Sl. 186: Pogled na vas Koštabono (Castel Bonae), kjer je bil srednjeveški grad (foto: D. Podgornik, 2007). 313 Statuti komuna koper Ko so morala ta mesta dokončno priznati beneško oblast, so vsi do-hodki mitnin pripadali njej. Mestnim komunom so Benečani pustili le posamezne dace, kot je bil npr. leta 1380 dac za meso, raztegnjen na vasi v koprskem distriktu (STKP, 1668, V/13, 137). Le sem in tja so mitnine, ki so jih dajali praviloma v zakup, odstopali mestom, npr. za popravilo mestnega obzidja, cest, pristanišč ipd., kot npr. leta 1380 (La Provincia, 1880, 107) ali pa v primeru velikih pomanjkanj (Marsich, 1877, 1386. 20. 10.). Ob teh poteh so nemalokrat vdirali na beneško ozemlje liberajterji, najemniki z gradu Socerb, ter jemali tovornikom sol in drugo tihotap-sko blago (vino, olje). Med njimi je bilo več izgnanih ( banditi) oseb, ki so jim bile odvzete vse pravice (civiliter mortui) in ki so bili pripravljeni pri svojih nasiljih tvegati življenje. Med njimi so bili tudi muslimani iz turških dežel in marsikateri izmed senjskih Uskokov. Leta 1662 so ce-sarskim podložnikom iz Dan liberajterji iz Klanca na poti med Podpeč-jo in Zanigradom zaplenili sol, ki so jo kupili v Kopru in jo tovorili be-neškim podložnikom v vasi rašporskega kapetanata (CPT, 1891, 202). Sl. 187: Koštabona, cerkev sv. Andreja na pokopališču (foto: D. Podgornik, 2007). 314 KoprsKo podeželje v luči statutov To so počeli, da se ne bi prazni Sl. 188: Detajl nagrobnega spomenika vračali iz mesta, kamor so pe- na pokopališču v Koštaboni (foto: D. ljali les iz Čičarije. Mnogokrat Podgornik, 2007). so neupravičeno odvzemali kmetom na mitnicah že pla- čano blago. Toda tudi kmetje niso molče trpeli njihovih zve- rinstev in so npr. leta 1610 z njimi obračunali. Pripeljali so jih na trg v Postojno in do go- lega slekli, ko so opazili, da so obrezani (Vilfan, 1963, 4).32 Ob regularnem trgovanju je dobivalo vse širše razsežno- sti tihotapstvo in so se z njim v zadnjih stoletjih Beneške re- publike poleg kmetov ukvarjali tudi meščani. Mesta so potre- bovala žito, platno, proizvode iz železa ipd., zaledje pa predvsem sol, ki je bila npr. leta 1609 šestkrat dražja v Trstu kot v beneških mestih (Premrou, 1931, 1609. 10. 8.). To kontinuirano izmenjavo proizvodov odlično ponazarja sloven-ska literarna povest iz leta 1858 o Martinu Krpanu, ki je tovoril – tihotapil sol, kresilno gobo in bruse. Pisatelj Fran Levstik je želel v njej izoblikovati izvornega junaka vzpostavljajoče se slovenske na-rodne skupnosti, kaže na nekaj stoletno delovanje in izmenjavanje vsakovrstnih dobrin slovenskega prebivalstva (prim. Darovec, 2021). Krpan je imel vse značilnosti zvitega trgovca (Benečana), prekaljene-ga vojaka – kmeta in močnega Slovenca. Krpanovo bivališče v Vrhu pri Sv. Trojici lahko postavimo v skoraj vsako slovensko pokrajino, 32 Vabljiva je domneva, da je bil liberajter tudi Brdavs, nasprotnik Martina Krpana. Morda je bil Brdavs prej tisti Turek iz konca 15. in začetka 16. stoletja, ki je napadal Dunaj z več strani, najprej čez Istro in Furlanijo, in je Slovenec – kmet (Krpan) kot zadnji stražar mesto branil; lipa pa je organizirana obramba s tabori, v katero je Turek neuspešno zasekal. Tabori so pravočasno zavarovali prebivalstvo pred sovražnim napadom, tako da je odpadlo presenečenje, turško najmočnejše orožje; nazaj grede pa je Turke razjarjena kmečka vojska praviloma če že ne pobila, pa nagnala v beg in pobrala plen. 315 Statuti komuna koper Sl. 189: Koštabona, cerkev sv. Elia, vhod v cerkev krasi portal nad katerim je zanimiva kamnita plastika iz 18. stoletja z Bogom očetom na sredini, ki ga obdajajo angeli (foto: D. Podgornik, 2007). kot npr. v Hrastovlje, kjer je znamenita cerkvica sv. Trojice s freskami in protiturškim taborskim obzidjem, nad vasjo pa se razprostira Vrh, kjer so še vidni ostanki stare cerkvice sv. Marka in prvotnega naselja, ki je verjetno navedeno tudi v zapisu Milka Kosa za leto okoli 1300 (Kos, 1964). Nanj spominjajo tudi pripovedke med ljudmi v Bregu. M. C. iz Be-zovice mi je pripovedoval: »Še moj nono mi je pravil, da je Martin Kr-pan »kontrabandiral« sol iz Sečovelj, šel po skrivnih poteh mimo Kort nad Izolo in po našem kolovozu, ki gre v Kobo, naprej prek Čičarije na Kranjsko. In bil je tako močan, da so se ga vsi bali. Nekoč pa se je na našem kolovozu, ravno kjer se pot zoži, tako podelal, da je moral iti cel komun čistit«.33 Nona V. iz Rakitovca je pripovedovala, kako je Martin Krpan na poti čez Čičarijo večkrat pod »guro« prespal. Nekega 33 Pričevanje M. C. iz Bezovice; zapis pri Darku Darovcu. 316 KoprsKo podeželje v luči statutov dne, ko se je ravno udobno zleknil, ga je napadel trop možakarjev. Ni se dosti zmenil zanje, le pomenljivo si je dejal: »Kaj me te muhe ople-tajo« in z enim samim zamahom stresel nepridiprave s sebe.34 Uskoška vojna (1615–1617) in obrambne postojanke Ob vseh razprtijah – zaradi meje, zaradi dolgotrajnih in ostrih sporov glede uvoza in izvoza nekaterih artiklov (predvsem soli), za-radi prizadevanj Tržačanov za izgradnjo solin pri Žavljah in Koprča-nov, da jih uničijo, zaradi statusa trgovcev, ki so prihajali na sejme, zaradi politike carinjenja, tranzitnega prevoza, zapiranj meje idr. – so temeljna nasprotja med poglavitnima evropskima silama na Balkanu nastajala zaradi rivalstva za svobodno plovbo na Jadranu. Po drugi polovici 16. stoletja so se Benečani zaradi prenosa sve-tovne trgovine na zahodne obale Evrope in izčrpavajočih vojn s Tur-ki ter Habsburžani pogrezali v čedalje hujšo krizo. To se je kazalo ne le v vedno večji moči Habsburžanov in uspehih Tržačanov v prite-govanju trgovine iz zaledja v svoje mesto, ampak tudi in predvsem v trgovini z beneškimi istrskimi mesti. Na Jadranu so Benečane v njihovi trgovini z daljnimi deželami ogrožani Uskoki, odlični pomorščaki, ki so iz Senja večkrat na svo-jo roko predvsem pa po nalogu Habsburžanov gusarili po Jadran-skem morju. Bili so izvrstni vojaki in so služili v najemniških vojskah, predvsem Frankopanov. Socerbski graščak Petazzo, gospod Socerba, Švarcenega in Novega grada jih je zelo rad najemal za vojake oziroma liberajterje. Tako se koprski podestat in kapetan Hieronimo Contarini leta 1601 pritožuje nad njim, da je Uskokom dal zatočišče ter jih vzel v službo, potem ko so pustošili po beneških krajih. Ravno tako se pri-tožuje nad družino Šiškovičev ( Siscovich), ki imajo v lasti Lupoglav, utrjen kraj, kjer je ženska poglavarka družine s svojimi sinovi nudila zatočišče Uskokom, ko so plenili po krajih Serenissime (Relazioni, 1891, 118). Koprski podestati so opozarjali senat na bližajočo se 34 Pričevanje I. R. iz Rakitovca; zapis pri Darku Darovcu. 317 Statuti komuna koper nevarnost ter na nujnost obrambnih ukrepov na koprskem podeže-lju, saj so koprski vohuni npr. že leta 1612 našteli v kaštelih okoli Trsta 1500 vojakov. Tako so začeli ponovno obnavljati utrdbe, ki so jih po turških vdorih zmeraj bolj zanemarjali. Leta 1606, ko je bilo na koprskem ozemlju 5155 prebivalcev, v mestu pa 3905, koprski podestat in kapetan našteje samo še 9 krajev, ki imajo status kaštela (v 16. stol. 12): Tinjan, Rožar, Osp, Loka, Podpeč, Hrastovlje, Mov-raž, Kubed in Glem; v vseh je bilo orožje, ki so ga čistili vaščani in shranjevali v posebnih za to namenjenih prostorih. Zelo dobra je bila utrdba v Ospu, postavljena v jami v živi skali, dol-ga kakih 100 korakov in široka 80, z obilico vode, ki je izvirala iz lukenj v gori in odtekala po sredi jame. Na vhodu je bil zid, ki je zapiral vhod v jamo. Kraj je bil zastražen s tremi topovi (falconetti), tremi arkebuzami na nožicah ( arcobusoni di cavaletto), trinajstimi spicardami (vrsta strelne-ga orožja podobna katapultu), tremi jermeni (codette) in štirimi sulicami ( arme d‘ hasta). Stalno je bil na straži en vojak; ščitil je vas, živila, vino in olje, ki so jih prebivalci shranjevali v utrdbi. V primeru nevarnosti so se v jamo lahko zatekli vsi vaščani z živino vred. Tudi Podpeč ima naravno jamo v skali nad vasjo; notri je bilo dovolj tekoče vode ter je služila podobnim namenom kot jama v Ospu. Varoval jo je stražar. Ozka pot, ki je vodila do nje, je omogočala prehod samo po enemu človeku. Nad jamo pa je stolp, s katerega so nadzirali ves okoliš. V prvi utrdbi sta bili dve mosketi ( moscettoni), v stolpu pa so imeli dva bronasta topa (falconetti di bronzo), pet spicard, pet kodet, trinajst arkebuz in šest sulic (Relazioni, 1891, 140). Še bolj je poudaril potrebo po zaščiti koprskega ozemlja pred Usko-ki koprski podestat in kapetan Ivan Minotto leta 1613, ko je primerjal vlogo Kopra v obrambi Istre z vlogo beneške Palma Nove v zaščiti Fur-lanije (Relazioni, 1891, 282). Benečani so namreč Palma Novo zgradili (leta 1593) predvsem kot protiutež avstrijski Gradiški v Furlaniji. Tako so dogodki kar silili v vojno imenovano po Gradiški in na katero so že dalj časa opozarjali na obeh straneh. Benvenutto Petazzo, ki je v začetku 17. stoletja namestil uskoške po-sadke na lastne stroške v gradu Socerb ter v vasi Podgorje, je bil tudi 318 KoprsKo podeželje v luči statutov Sl. 190: Movraž (Valmovrasa) z vpisano lego srednjeveškega gradu (Castello) na Vojaški karti / Settore del territorio di Capodistria nella carta militare »Josephine«, 1763–1787. Vidna je meja med Beneško republiko in Vojvodino Kranjsko ter vasi Zanigrad, Hrastovlje, Zazid in Rakitovec, kjer so tudi stale srednjeveške utrdbe (Rajšp & Trpin, 1997, XX, 15). največji posestnik solin v Žavljah. Benečani so bili stalno proti njihovi graditvi in so jih večkrat porušili, kot npr. leta 1578 v akciji, v kateri je veliko vlogo odigral kapetan Slovanov Anton Sereni s svojo vojsko (SSec, 1890). Od leta 1614 je Beneška republika postopno povečevala število obo-roženih ladij v Kopru in Miljah, naslednje leto jim je dodala še bojno galejo Armanizze z albanskimi mornarji, ki so z Debelega rtiča napadali barke, natovorjene s soljo iz žaveljskih solin. Kljub temu je v začetku oktobra 1615 Tržačanom uspelo prepeljati sol iz Žavelj na ladjah, ki so 319 Statuti komuna koper Sl. 191: Rakitovec (foto: D. Darovec, 2010). jih vlekli ob obali. Delavce, ki so vlekli ladje, je ščitilo okoli 200 nemških mušketirjev iz tržaške trdnjave. Še prej so Benečani vdirali na avstrijsko ozemlje in opustošili Podgorje, beneški proveditor Benedetto da Lezze pa je pustošil po Črnem Kalu, Čr-notičah in Trpcih. Obenem je poskušal zavzeti tudi grad Socerb, vendar so branilci njegovo vojsko zasuli s topovskim ognjem ter jo prisilili k umiku; nato je prišlo do odločilne bitke. Beneški vojaki ter ljudstvo iz Milj in bližnjih vasi so 24. novembra 1615 vdrli prek reke Glinščice ter začeli uničevati tržaške in Petazzove soline v Žavljah. Čeprav številnejši, so beneški plačanci in černide doživeli težek poraz v spopadu z avstrijsko vojsko, sestavljeno iz hrvaških in nemških čet na čelu z bratoma Nikolo in Vukom Frankopanom. Spopad se ni končal samo s pregonom Benedetta da Lezze in njegove vojske, temveč se je spremenil v pravi bojni pohod na območje celotne beneške Istre. V prvem naletu je avstrijska vojska z Uskoki in kmeti požgala be-neške vasi Osp, Gabrovico in Loko, nato še Podpeč, Bezovico in Mač-kovlje, na avstrijski strani pa sta nastradala Črni Kal in Črnotiče; v 320 KoprsKo podeželje v luči statutov naslednjem obdobju je avstrijska vojska požgala Zazid, Rožar, Smo-kvico, Rakitovec, Movraž, Gračišče, Sočergo in Črnico na koprskem ozemlju. Takole opisuje papežev inkvizitor v Istri Gregorio de Cagli uskoški napad na župno cerkev v Loki: Četa nadvojvodovih vojakov je brez usmiljenja izropala in požgala nekatere bene- ške vasi, ki mejijo z nadvojvodskimi deželami; preden so prišli v vas, imenovano Loka (Lonche), pod tržaško škofijsko oblastjo in civilno pod sv. Markom, da bi jo požgali, kar so tudi storili, so se znašli pred farno cerkvijo, poimenovano po sv. Janezu, oddaljeno od Loke približno pol milje. Ker je bila zaklenjena, so porušili vrata in vdrli. Ko so vstopili, so pričeli vse uničevati: podrli so oltarje, onečastili svete podobe, staknili desno oko detetu na podobi Prevzvišene device, ukradli ke- lihe, patene, posode s svetim oljem; da bi bilo njihovo divjanje popolno, so vrgli po tleh še tabernakelj s svetimi predmeti. Dejanje mi je prijavil župnik Pre’ Martin Luber iz omenjene vasi Loke. Povprašal sem ga po imenih storilcev. Rekel je, da jih ni prepoznal, cerkovnikova žena pa je povedala, ker je bila doma iz Črnega Kala, nadvojvodske vasi, da je bil vodja vojakov neki Tržačan, po imenu Fran- col.35 Pre Martin tega uničevanja ni videl, vendar je potem, ko so požgali Loko, odšel s svojim kaplanom Pre Nikolajem Budakovičem, Simonom Starcem, Hie- ronimom Tronejem, Jakobom Maierjem in drugimi v cerkev ter jo našel v stanju, kot sem opisal. ... To se je zgodilo 27. novembra 1615. (Bertoša, 1979, 247) Prva faza vojne, od konca novembra 1615 do sredine 1616, je bila za Istrane, posebno za vaška gospodarstva, najtežja. Benečani so z najem-niškimi posadkami v Kopru, Miljah, Buzetu, Dekanih, Tinjanu, Rožarju, Kubedu, Hrastovljah, Roču, Humu in drugod (skupaj 131 utrdb) ter z razporeditvijo kmetov v obrambo obmejnih točk nadvojvodske in us-koške čete ustavili, vendar so slednje vdirale na beneško območje ne le iz postojank po Istri (Vele in Male Mune, Lupoglav, Lindar, Vranje, Be-ram, Pazin ...), ampak predvsem s Socerba in iz Črnega Kala. Proveditor Loredano opisuje tednji Socerb kot »vohun in svetla točka sovražnikom naših krajev in naše dejavnosti, trden tržaški okop« ( spia et lanterna per 35 Daniel Francol, po rodu iz Trsta, senjski kapetan, ki je sodeloval tudi pri porazu beneške vojske v Ža-vljah. Torej je bilo črnokalkino pričevanje točno (Bertoša, 1979, 246–247). 321 Statuti komuna koper l‘inimico delli nostri paesi ed delle nostre attioni, fermo antemurale di Trieste). V vaseh so, tako pravijo poročila, ostali samo še huomini da facione, možje za boj, ki so večkrat odbijali Uskoke in druge napadalce z avstrijske strani. Proveditor Loredano je to tem lažje dosegel, ko je z uradnim razglasom obljubil, da bodo kmetje lahko obdržali ves plen, naropan na sovražnem ozemlju (Bertoša, 1975a, 255–256). Po zavzetju Tinjana marca 1616 se je položaj beneških najemnikov znatno okrepil in so že vdirali na roparske pohode po nadvojvodskih krajih. Tako so drug drugega izčrpavali; Benečani so oktobra 1616 po-skušali porušiti soline v Žavljah, zato je spomladi 1617 baron Petazzo iz-vedel napad na rašporski (s sedežem v Buzetu) kapetanat, vendar so bili oboji neuspešni. Šele ko so Benečani najeli nove plačance, Nizozemce – kalviniste, na veliko ogorčenje katoliških dežel, čeravno se je izkazalo, da so bili ti najemniki zbrani z vseh vetrov Francije, Švice, Italije, med njimi pa so bili tudi Nemci, ki so zbežali iz svojih vrst, so spet udarili proti Avstrijcem v Furlaniji in Istri. V Furlaniji je šele vojska grofa Alberta Wallensteina zaustavila propad – padec Gradiške. Mirovni pogovori so se začeli v Madridu in se zaključili v Parizu 6. septembra 1617. Pa vendar so beneški najemniki ostali v utrdbah vzdolž meje še do konca leta 1618 ter je istočasno koprski podestat Anzolo Gabriel podelil orožje prebivalcem vasi Loka, Bezovica in Rožar, ki so tako postale oziroma ostale »predzid Istre« (antemurale della Provincia), kot jih je označil proveditor Loredan (Bertoša, 1975b, 64). Istrsko podeželje – destinacija priseljencev, verske razmere Poleg vojn so tudi razne bolezni, predvsem kuge in malarije, na-ravne nesreče od potresov do zmrzali in napadov kobilic ter drugega mrčesa, desetkali prebivalstvo beneške Istre, da se je moralo popol-njevati s priseljenci iz drugih krajev Italije, predvsem pa z Balkana, od koder so ljudje bežali tudi pred Turki. Tako beležimo od zadnje četrtine 14. stoletja naprej prizadevanja beneških oblasti za organizi-rano kolonizacijo depopulariziranih območij, podobno pa so od 16. stoletja dalje počeli tudi v habsburškem delu Istre. 322 KoprsKo podeželje v luči statutov Priseljence so vabili iz Furlanije, Karnije, Dalmacije, Albanije in grških otokov. Očitno so se najbolje »obnesli« ravno Balkanci, tako da so Dalmatinci, Morlaki, Albanci, Črnogorci in Grki v glav-nem poselili območje osrednje in južne Istre od srede 15. stoletja pa do srede 17. stoletja, ko se ta razmeroma množična koloniza-cija polagoma ustavi (prim. Schiavuzzi, 1901; Bertoša, 1985; De Franceschi, 1879, 357; Erceg, 1980, 229). Sl. 192: Cerkev sv. Marije pri izviru reke Rižane, kjer naj bi se odvijal Rižanski placit okoli leta 804 (foto: D. Darovec, 2021). Potem ko so sredi 16. stoletja na koprsko ozemlje naselili 180 dru-žin Morlakov (Bertoša, 1972, 43; Kandler, 1851a, 125), torej okoli 1000 novih prebivalcev, ki so predstavljali kar 20 odstotkov tedanjega pode-želskega življa, organizirane kolonizacije na območju današnje sloven-ske Istre v dokumentih ne zaznamo več v tolikšni meri, kar daje slutiti, da se je tamkajšnje prebivalstvo v zadostni meri reproduciralo, kolikor ni bilo novih dotokov s severa. Tudi sicer je to območje veljalo za bolj 323 Statuti komuna koper zdravo kot druga v Istri, saj npr. v drugi polovici 14. stoletja Petrarca vabil Boccaccia v Koper, češ da je tu odličen zrak in naj se že odpravi iz zadušljivega beneškega podnebja (Schiavuzzi, 1889, 405). Severovzhodna Istra je bila prostor migracijskih tokov doseljevanja prebivalcev iz slovenskih dežel, kakor tudi odseljevanja vanje, predvsem zaradi obveze služenja v černidah, ki so beneške podložnike zmeraj bolj obremenjevale, ker so kmete pošiljali v daljne beneške dežele, v Dalma-cijo, Albanijo, na Kreto, kjer so opravljali težka utrdbena dela, bili galjoti na ladjah in podobno. Četudi Benečani in Avstrijci niso imeli mednaro-dne pogodbe o vračilu pobeglih, so si jih izmenjavali, če so jih le ujeli. Beneški podložniki so se v avstrijskih deželah zaradi znanja jezika kar dobro znašli, zašli pa so v težave, ko je bilo treba prepevati, kajti niso poznali kranjskih narodnih pesmi (Kandler, 1847a, 307). Tako se je na podeželju severozahodne Istre ob že prej naseljenem romanskem življu ohranil slovanski element; na skupno slovansko kulturo opozarjajo še mnogi glagolski napisi na koprskem ozemlju ter samostan mino- ritov frančiškanov III. reda – glagolja- šev v Kopru, od 1467. leta do ukinitve leta 1806 (Štefanić, 1956). Glagolica in slovansko bogoslužje sta v dobi ponovnega vzpona v času protestantizma naletela na ugoden od- ziv ne le med starim slovanskim istrskim prebivalstvom in vojaki, ampak še zlas- ti med slovanskimi priseljenci, tako na beneški kot avstrijski strani. Čeprav so bili nekateri pravoslavne vere ali celo muslimanske, so se kaj kmalu asimilira- Sl.. 193: Pogled na Rožar, okoli cerkve li v prevladujočo katoliško sredino. sv. Jurija je še vidno obzidje, kjer naj bi Glagolica je najstarejša slovanska stal srednjeveški stolp – grad (foto: D. pisava, ki sta jo slovanskemu bogo- Podgornik, 2007). služju prilagodila njena sestavljalca, 324 KoprsKo podeželje v luči statutov bizantinska misijonarja sv. Ciril in Metod (9. stoletje). Po njuni smrti se je glagolica (ki izvira iz glagola glagolati = govoriti) iz Moravskega pre-nesla na balkanske dežele, predvsem v Dalmacijo in na otok Krk. Ko-nec 11. in v 12. stoletju jo zasledimo v odročnih krajih Istre, v Humu in Roču. Po svoji renesansi v 13. stoletju pod vplivom čeških vladarjev pa se je ponovno s še večjim zagonom razširila po naših krajih v Dal-maciji in Istri; leta 1483 so v glagolici tudi že natisnili prvo knjigo, ki je nastala predvsem po zaslugi istrskih župnikov ali popov, plovanov, žekanov, kakor so se imenovali. Benečani so spoštovali domači jezik Istranov in glagolice niso pre-ganjali. Tako beneški dož Foscari 3. oktobra 1450 svojemu namestni-ku za Istro ukazuje, naj spoštuje običaje, navade in pravice slovanskih prebivalcev koprskega okraja, ki so si izbrali za svojega načelnika in poglavarja Luko Muzca iz Podpeči (Rutar, 1896, 156). Luka je ka-kor njegov stanovski tovariš kapetan Slovanov Paskvale Ingaldeo v hrastovski cerkvici leta 1518, omenjen v župni cerkvi na napisu v glagolici leta 1461, ki se glasi (Fučić, 1982, 289): .Č.U.M.A. VA VRIME POČTOVANOGA OCA I G(OSPO)D(I)NA G(OSPO)D(I)NA ANT(O)NA GOPA BISK(U)PA I KN(E)ZA TRŽ(A)ČKOGA I G(OSPO)D(I)NA PRE MIH(E)LA PLOVANA TE CR(I)KVE I PRE PA VLA NEGA VIKARINA I KONEŠTABLA L(U)KEŽA S POTPE ČA I TONCA BRIDNA I PROČ(I)H DEŽELAN S TOI FARE MOIS› TRI EKŠE I BENKO IS S(U)Č(E)RGE EZUS‘ VS(I)M P(O)MAGAI AIMI‘ ŠTEF(A)N36 Nekateri višji dušni pastirji pa so bolj nezaupljivo gledali na glagolico in jo večkrat poskušali utesniti. Tako je koprski škof leta 1565 ostro pre-povedal krkavškemu župniku Pre Mihaelu brati sv. mašo v slovanskem jeziku, leta 1691 pa je koprski škof vsem župnikom zapovedal, da mora-jo matične knjige pisati v italijanskem jeziku. Vendar se že njegov naslednik, Pavel Naldini, na več mestih svoje Corografije (1700) navdušuje nad vizijo italijansko slovanskega bratstva 36 Glagolski napisi so še v Hrastovljah, Črnem Kalu in Zanigradu (Fučić, 1982). 325 Statuti komuna koper v koprski cerkvi: »Srečna ti cerkev koprska, ki v božji službi zbiraš ver-nike tako različnih narodnosti. Kot imajo Italijani svoje duhovnike, ki jim delijo sv. zakramente in mašujejo v latinskem jeziku, a poučujejo jih v italijanščini, tako imajo tudi Slovani dušne pastirje, ki jim tako za-povedi, maše kot zakramente podajajo v slovanskem jeziku« (Naldini, 1700, 474). Jakob Manzini in Inocent Gavardo, koprska sodna odpos-lanca, leta 1788 izjavljata: »... da spoštovani očetje III. reda sv. Franči-ška, imenovani glagoljaši (gregoriti), zelo hvalno in predano skrbijo za dušno službo tako teh koprskih Slovanov kakor onih narodne vojske ... in za bolne v državnih temnicah; vse preveč so potrebni in koristni kot dušni pastirji zaradi staroslovanščine« (Ivančić, 1910, 148). In še leta 1785 je dal koprski škof Avguštin Brutti natisniti slovenski katekizem »Dottrina Cristiana«. Eden najbolj znanih koprskih škofov Peter Pavel Vergerij, roj. 1498 v Kopru, dvakrat papežev nuncij v Nemčiji, in nato prvobranitelj pro-testantizma, je med drugim skrbel tudi za izdajanje slovenskih in hr-vaških knjig. S Štefanom Konzulom, roj. 1531 v Buzetu, in Matijem Vlačićem – Frankovićem ( Flaccius Illyricus) iz Labina, rojenim 1540, je v dobi porajanja narodnih knjižnih jezikov mnogo pripomogel pri ob-delavi in povzdigovanju glagolske književnosti po Istri in v hrvaškem Primorju, tako da je glagolica za protestantizma doživela ponovni, a tudi zadnji vzpon. Protestantsko gibanje je zajelo tudi podeželje Brega. S protirefor-matorskega pohoda kardinala Avgusta Valierja po tržaški škofiji leta 1580 so se nam ohranili zanimivi podatki za župniji v Ospu in Loki. Vizitator je 8. februarja 1580 obiskal župnijo v Loki, ki je posvečena sv. Janezu Krstniku, in posesti tamkajšnje podružnice ženskega samo-stana sv. Benedikta iz Trsta. Župnika so volile redovnice, tržaški škof pa ga je le potrdil. Druge župniji pripadajoče cerkve so bile: cerkev sv. Nikolaja z enim zvonikom; cerkev sv. Apolonije v vasi Bezovica (Ba-govizza); cerkev sv. Cecilije; cerkev sv. Helene v Podpeči (Popeh) z ob-zidanim in urejenim pokopališčem; cerkev sv. Lucije v Zanigradu (Ne-grad); v isti vasi cerkev sv. Štefana, s kroginkrog obzidanim in urejenim pokopališčem; cerkev sv. Martina v Zazidu ( Asalid); cerkev sv. Jurija 326 KoprsKo podeželje v luči statutov v Rožarju (Rosarol); cerkev Sl. 194: Zlata fibula iz Čenturja, kjer so v sv. Jakoba v isti vasi z obzi-tridesetih do petdesetih letih 20. stoletja našli kar danim pokopališčem; rav-štiri zaklade rimskih novcev in drugega nakita iz no tako v Rožarju cerkev začetka 4. stoletja (kopijo hrani: PMK, 2024; sv. Sebastijana in cerkev sv. prim. Jeločnik, 1973). Gregorja. Vizitator je na- ročil, naj popravijo cerkev sv. Marije pri izviru Riža- ne, v kateri so imeli vsak svoj oltar župniki iz Loke, Kubeda in Bezovice; v njej sta bili dve bratovščini sv. Marije; starejša iz Bezovi- ce, mlajša iz Kubeda (Ta- cchella, 1974, 132 sl.). Valier je razsodil tudi spor med župnijama in škofijama (koprsko in tržaško) zaradi te cerkve, kjer naj bi se bila prikazovala Marija (Naldini, 1700, 369), in najbrž zaradi dohodkov od semnja, ki so ga tam prirejali na dan vnebohoda 15. avgusta. Dohodek župnije je bil v žitu in vinu. Žu-pniku Ivanu Mikoleviću, ki je izhajal iz krkške škofije, je pomagal kaplan Tomaž Zorković iz poreške škofije. Naslednji dan se je Valier napotil v Osp. In je poročal: Cerkev je posvečena sv. Petru, župnika pa so vsako leto potrjevali vaščani. Kot v Loki mašujejo v ilirskem (slovanskem) jeziku, a v Loki samo ob praznikih. Župnik je bil že 9 let Marko Dragonić iz Sovinjaka, dohodek župne cerkve pa je zna-šal 70 dukatov. Župna cerkev, v kateri sta poleg glavnega oltarja sv. Petra še oltarja sv. Štefana in sv. Marije, je na samotnem kraju in zelo preprosta, obzidano pokopališče pa je bilo zaraščeno z gostim trnjem. Župnija je razdeljena na tri vasi: v Ospu je cerkev sv. Tomaža, v Gabrovici je cerkev sv. Nikolaja s pokopališčem; tretja cerkev je v vasi Mačkovlje ( Mascovia) posvečena sv. Rufu in sv. Martinu. Še dve podeželski cerkvici sta v župniji: sv. Luke in sv. Klimenta. V župniji je bilo 300 prebivalcev. 327 Statuti komuna koper Vizitatorja pa ni zanimalo, v kakšnem jeziku se opravljajo obredi, v kateri pisavi župniki pišejo in ali so pravoverni, temveč se je osre-dotočil na najlažje očitne pojave: na priležnice. Tako je moral loški župnik Ivan Mikolević, ki je bil na tej dolžnosti že 19 let, priznati vizi-tatorjevemu sodniku Francescu Tintu v Kopru, da je živel s priležnico ( concubina) Bernardino, staro približno 40 let, vdovo iz Milj, s katero je imel dva otroka, 4–5 let stare punčke pa, kljub temu, da se je rodila v njegovi hiši, ni hotel priznati za svojo. Priležnico je pred 5 leti odgnal iz hiše v Rožar. Tudi njegov kaplan je imel 30-letno priležnico Hele-no, s katero je imel 9-mesečno hčerko. Ker je bila ženska prepirljiva, tečna, rada je pila in se kregala z župnikovo »konkubino«, jo je odgnal v Loko. Nazadnje je sodniku celo zatrdil, da ko jo je spoznal, ni bila nedolžna in tudi ne poročena, temveč nepoštena in je imela mnogo moških v življenju. Župnik iz Ospa je imel kar dve konkubini, eno za drugo, in je z obema imel po več otrok. Zato so ga pregnali iz vasi in škofije za 5 let, medtem ko je prvi župnik dobil mesec dni zapora in 4 mesece suspenzije, njegovemu kaplanu pa je bila izrečena dosmrtna prepoved dušnega pastirstva (Tacchella, 1974). Koprskih glagoljašev – minoritov pa v času protestantizma in proti-reformacije niso mogli preganjati in nadzorovati, kajti njihov red je bil pod zaščito civilne oblasti, torej beneškega doža (Štefanić, 1956, 205). Oglejski cerkveni zbor je še leta 1595 dovolil, da smejo po Istri poleg latinskega uporabljati tudi slovanski ritual. Leta 1623 koprski škof Jeronim Rusca poroča papeževemu nunciju v Benetkah, »da na deželi zunaj mesta biva slovanski narod s slovanskimi duhovniki, ki v domačem jeziku sv. mašo bero, kar se trpi, da se ustreže ‚divjaštvu‘ takih ljudi, ki bi drugače ne vzdrževali duhovnikov, a so vendar dobri in pošteni kristjani« (Rutar, 1896, 161). Iz tega časa je tudi socerbski glagolski urbar za leta od 1583 do 1680. Epilog Začetek 18. stoletja je kljub oddaljenosti španskih secesijskih vojn izredno odmeval tudi v Istri, kjer so med kmeti ponovno novačili za vojake, predvsem pa zaradi dodelitve statusa svobodnega pristanišča 328 KoprsKo podeželje v luči statutov Trstu leta 1717 in 1719 še Sl. 195: Marezige, cerkev sv. Križa. Wikimedia Reki. S tem so se Habsburža- Commons. ni dokončno utrdili na Jadra- nu, beneška istrska mesta pa so izgubila še tiste preostanke prednostne trgovine, ki so jih do tedaj uživala. To stoletje označujejo še velike pozebe in lakote; pozeba leta 1752 je najbolj prizadela ravno kopr- sko podeželje. Še dolgo pa so v Istri pom- nili zadnjo veliko lakoto, ki je sledila Napoleonovim vojnam, med katerimi pa je bilo v deželi povzročene le malo škode. Bolj so ljudje trpeli zaradi upravne nestabilnosti in velikega nere- da na ekonomskem področju, ko so morali kmetje na daljne osvajalne pohode ter je zemlja ostajala neobdelana, a obdav- čena z velikimi bremeni (prim. Darovec, 2006). Upravne reforme, ki so za- jele tudi beneško ozemlje, je sprožil že Jožef II., ko je leta 1788 izvedel cerkveno refor- mo, s katero so meje škofij pri- lagodili državnim mejam. Tako sta župniji v Ospu in Loki končno prišli pod koprsko škofijo, dolinska župnija pa je ostala pod tržaško. 329 Statuti komuna koper Sl. 196: Spisek 44 koprskih vaseh v STKP IV/41 (hrani: DAR). Z mirom v Campoformiu 17. oktobra 1797 je prenehala obstajati nekdaj cvetoča Beneška republika, kajti Avstrija je tudi uradno dobila Istro, Dalmacijo in Beneško Slovenijo. Sprva so za bivšo beneško Istro ustanovili začasno vlado v Kopru s predsednikom na čelu. V mestu so avstrijske oblasti do leta 1803 obdržale tudi sodišče druge stopnje, ki si ga je Koper priboril že leta 1584. Na podlagi miru v Bratislavi leta 1805 se je tržaški gubernij zmanjšal za bivšo beneško Istro, ki je bila priključe-na Napoleonovemu Italijanskemu kraljestvu. S 1. majem 1806 je v Istri stopila v veljavo zakonodaja Kraljevine Italije, s čimer so prenehali veljati še večinoma srednjeveški istrski komunski statuti. 330 PRILOGA ODLOK O VSAKOLETNI IZVOLITVI KOPRSKEGA KAPETANA SLOVANOV*1 * 1 Prim. podpoglavje Upravne dolžnosti kapetana Slovanov. 1 331 2 332 Velespoštovanemu in žlahtnemu gospodu P I E T R U L O R E D A N U Podestatu in Kapetanu Kopra. Raimondo Fino D. & Carlo Vergerio Sindika Privilegij Kapitanata Slovanov, ki ga je našemu Svetu podelila Vaša Ekscelenca, Vaši Ekscelenci z zvestim odgovorom vračamo v tej posvetitvi. Hvaležnost in vera nas učita, da Vas moramo častiti z Vam enako prijaznostjo, ter da moramo biti za Vaše lastne darove spoštljivo hvaležni. Tako plemenita blaginja, ki jo izpričujeta marmor in papir, bo živela globoko v srcih in dušah meščanov ter se širila z rojstvom otrok in vnukov; da bo vse potomstvo dolžno kot izvirno čast spoštovati nesmrtno ime Vaše Ekscelence in Vašega odličnega rodu ter naj druga vaša zaščita predstavlja nenehen vpliv in dragoceno nasledstvo te Domovine. PE– 3 333 Statuti komuna koper PETRV SLAVRETANVS P· & P· Nerazdeljiv sin Prevzvišenega senatorja Pavla. Dobil je ime in značaj Presvetlega prednika, ponaša se z dobroto, vredno Vladarja. Po sklepu Žlahtnega beneškega Senata je počastil koprski Svet z letno izvolitvijo Glavarja Slovanov. S tem razglasom je čudovito zaključil vrsto dobrih del. Za časa gospodov sindikov Raimonda Fina in Carla Vergeria 1670. V 4 334 Priloga - odlok o vsakoletni izvolitvikoPrskega kaPetana slovanov V nedeljo 30. decembra 1669. V sejno sobo Pretorske palače se je ob zvokih zvonov ter pozivu glasnika in ob navzočnosti velespoštovanega in žlahtnega gospoda Podestata in Kapitana zbral spoštovani Veliki Svet v prisotnosti stošestnajstih svetnikov, in sklenili so kot sledi. Funkcijo Kapetana Slovanov, torej Prokuratorja kmečkega prebivalstva koprskega ozemlja, je vedno (po zaslugi javne radodarnosti presvetlega Vladarja) prevzel in izvajal eden od meščanov tega Sveta, ki ga je izbral Rektor, ki je vladal v mestu v času, ko ta funkcija ni bila zasedena, in ga je nato potrdil Senat. Izkušnje in razumnost učita, da bi bilo v večjo korist in ugled, če bi se tovrstno izvolitev izvajalo iz leta v leto v tem Svetu, kot se to izvaja za podestarijo Dvigrad. Zatorej Predlog sklepa, ki so ga podali gospoda sindika Raimondo Fin Doktor in Carlo Vergerio, gospodi sodniki Onofrio Vida, Nicolò Elio, Bonifacio Sereni in Giovanni Battista del Bello, naj se ponižno prosi presvetlega Vladarja, da vdanemu mestu v prihodnje, ko bo torej gospod Bog blagovolil sprostiti omenjeno funkcijo Kapetana Slovanov, odobri izvesti v omenjenem Svetu volitve in izbor za naslednika z enoletnim mandatom in tako iz leta v leto s petletnim kontumacem in po pravilih, kot bodo potrjena ter dodeljena v javno uporabo, v korist kmetom in v vsesplošno zadovoljstvo. Milost, ki jo želimo izprositi s pomočjo naklonjene protekcije velespoštovanega in žlahtnega gospoda Podestata in Kapitana ter njegovega odličnega rodu; v upanju, da lahko in moramo s ponižnim prispevkom naše vdanosti Vaši Presvetlosti podati primeren dokaz za dobrohotno dovoljenje, skladno z našimi slabotnimi in skoraj izčrpanimi močmi. Rezultati balotaže ZA. .PROTI. ., predlog sprejet. 93 21 Rizzardo Vida kancelar Pre– 5 335 Statuti komuna koper Presvetli Vladar Vaša Svetlost, vdano mesto Koper vas najbolj ponižno prosi, da mu s posebno prijaznostjo dovolite ob prvi nezasedenosti funkcije Kapetana Slovanov, torej Prokuratorja kmečkega prebivalstva koprskega ozemlja, izvoliti v svojem Svetu vsako leto naslednika, tako da bo ugodnost, ki jo v svojem življenju uživa le eden teh meščanov, letno razdeljena med vse tiste, ki se jih bo prepoznalo za sposobne in zaslužne, v skladu s sprejetim sklepom v koprskem Svetu preteklega 29. decembra. V znak svoje lastne in neskončne zvestobe za naprošeno milost (ko bo izpolnjena) bo mesto vsako leto v zameno ponižno prispevalo za Javno Veličanstvo šest tisoč starov soli in za Vašo Svetlost sto liber olja. Zahvaljen & c. 1669. 22. Januar M.V. Naj bo predložena modrecem ene in druge strani. Svetniki G. Lorenzo Minotto. G. Filippo Molin. G. Nicolò Corner. G.Bernardo Nani. G.Zuanne Donà. G.Gio: Battista Foscarini. Pri tej priči Po ukazu zgoraj navedenih žlahtnih gospodov modrecev. Naj na pričujočo prošnjo odgovori Podestat in Kapitan Kopra, ko bo dobro seznanjen o njeni vsebini, jo bo videl, shranil in dovolj dobro o njej presodil, kaj narediti, naj izrazi mnenje in ga napiše v zapriseženem zapisu ter ga lastnoročno podpiše, tako kot predpisujejo zakoni. Gerolemo Giacomazzi Dožev Notar Pre– 6 336 Priloga - odlok o vsakoletni izvolitvikoPrskega kaPetana slovanov Prejeto 2. februarja 1670. Dominicus Contareno po milosti božji Beneški Dož &c. Plemeniti ter modri mož Pietro Loredano Podestat in Kapitan vdanega mesta Justinopolis z veseljem in z izrazom spoštovanja pozdravljamo. Pošiljamo vam pričujoč čistopis prošnje, ki je bila v imenu tega mesta predložena Našemu Gospostvu, ter vam s tem v zvezi zaupamo, da nam kot dobro poučen o teh zadevah, ki jih vsebuje prošnja, sporočite vaše mnenje v zapriseženem zapisu in ga lastnoročno podpišete, tako kot predpisujejo zakoni ter nam vse skupaj zapečateno vrnete po slu ali drugi javni osebi. Datum v naši Doževi Palači dan xxij. Januar Indikcija viij. M. DC. LXIX. Iseppo Cauanis sekretar Hrbtna stran) Plemeniti in modri mož Pietro Loredano Podestat in Kapitan Kopra Dne 7. marca 1670. Prejete in predstavljene velecenjenemu in žlahtnemu g. Pietru Loredanu, Po- destatu in Kapitanu, s strani spoštovanih gospodov Raimonda Fina in Carla Vergerija, sindikov te čudovite skupnosti, ko jih je njegova ekscelenca pregledala, je naročila, da se jih v celoti izvrši, kot sledi. Dominicus Contareno, po milosti božji beneški dož & c. Plemeniti ter modri mož Pietro Loredano, Podestat in Kapitan vdanega mesta Justinopolis z veseljem in z izrazom spoštovanja pozdravljam. Naznanjamo vam, da je bil danes v našem Svetu naprošenih sprejet sklep z naslednjo vsebino. In sicer. Vdano mesto Koper je prosilo, da lahko v svojem Svetu vsako leto izvoli Kapetana Slovanov, to je Prokuratorja kmečkega prebivalstva tega ozemlja, zato da bo ugodnost, ki jo sedaj doživljenjsko koristi le eden od meščanov, razdeljena še med druge. Ker smo zahtevo prepoznali kot pošteno, kot to tudi svetuje Podestat in Kapitan v svojih uradnih odgovorih, ki smo jih pravkar prebrali. Sprejet je bil sklep, naj se dobrohotno dovoli omenjenemu vdanemu mestu Koper, seveda šele ko bo funkcija nezasedena, da vsako leto leto 7 337 Statuti komuna koper lahko v svojem Svetu izvoli enega od meščanov za Kapetana Slovanov, to je Prokuratorja kmečkega prebivalstva. Tisti ki bo izvoljen, bo moral vsakič izvajati to funkcijo v oblikah in na način, kot so do tedaj veljali. Spoštovati bo moral štiriletni kontumac, preden bo lahko ponovno izvoljen. Vendar naj ostane vključena ponudba šestih tisočev starov soli, ki jih je treba vročiti Javnosti, in ponudba stotih liber olja letno, ki bodo predani cerkvi Zdrave Matere Božje tega mesta. Zato vam z avtoriteto zgoraj omenjenega Sveta naprošenih naročamo, da morate tako postopati; ko bodo te obveznosti zapisane med spise, jih vrnite tistemu, ki jih je predložil. Izdano v naši Doževi Palači, 1. marca, indikcija viij. M. DC. LXX. Lodouico Franceschi sekretar Hrbtna stran) Plemeniti in modri mož Pietro Loredano Podestat in Kapitan Justinopolisa ter nasledniki 1670. 16. april v Senatu. Podestatu in Kapitanu Kopra Senatu se ugodi v zvezi s prošnjami teh zvestih podložnikov glede možnosti volitev Kapetana Slovanov, če je ta skladna z veljavnim redom in v javno zadovoljstvo. Premislili smo o pravilih, ki ste jih previdno določili v izogib zlorabam in neredu ter z veseljem ugotovili, da je način izbora v zadovoljstvo podložnikom, zato jih z naše strani potrjujemo. Strinjamo se z vašim opozorilom, naj se črtajo neprijetnosti, ki bi se lahko pripetile zaradi preganjanja podložnikov, zato je primerno zbrisati odlomek o inkviziciji, kot bo na koncu prisotnih zapisov zabeleženo, saj smo prepričani, da bodo deležni še večje milosti, če bodo volitve izvajali na običajen način in v skladu z javno pravičnostjo. Na podlagi tega napotka pa boste morali pripraviti navodila za izvedbo, o čemer ste nam pisali v vaših pismih z dne 26. marca in kar smo vam s pravili odobrili. Gierolemo Giacomazzi Dožev Notar Mi, 8 338 Priloga - odlok o vsakoletni izvolitvikoPrskega kaPetana slovanov Mi, Pietro Loredan za Presvetlo Beneško republiko &c., Podestat in Kapitan Kopra &c. V izvrševanje dobrohotno podeljene milosti s strani javne rado- darnosti in temu vdanemu mestu izražene z dukali žlahtnega Senata 1. marca letos, da lahko vsako leto v svojem Svetu izvoli Kapetana Slovanov, oziroma Prokuratorja kmečkega prebivalstva tega ozemlja, naj bodo volitve izvedene na način, ki je najbolj primeren za pravičen namen Presvetlega Vladarja, v javno dobro ter ugodnost in udobnost podložnikov. In naj bodo ves čas odvrnjene tiste zlorabe, ki bi si jih lahko izmislile zainteresirane zlobne osebe in jih poskušale uveljaviti v škodo in nezadovoljstvo dobrih ljudi. Odločamo, izjavljamo in odrejamo, da je pri volitvah in pri podeljevanju te funkcije potrebno dosledno spoštovati naslednje določbe, kot smo jih že uskladili s sindiki, poslanci mesta. Izvolitev Kapitana Slovanov naj poteka na prvem rednem zasedanju Sveta naslednjega aprila, ko so vsi meščani tega Sveta pozvani po vrsti iz klopi k žrebu iz volilne skrinjice, kjer se nahajajo štiri zlate kroglice, ostale so bronaste. Tisti, ki bodo izžrebali zlato kroglico, naj takoj predlagajo Kapitana, in sicer tako, da bodo štirje predlagani v izvolitev; ti naj bodo posamično, glede na predlagani vrstni red, voljeni v tem Svetu in kdor bo med njimi zbral največ glasov, bo izbran, vendar le, če bo presegel polovico vseh glasov. Če nihče od kandidatov ne preseže polovice glasov, je potrebno volitve ponoviti, in tako iz leta v leto. Izvoljeni bo imel po koncu mandata štiriletni kontumac, nato bo lahko ponovno kandidiral. V primeru smrti Kapitana pred iztekom mandata, je treba takoj, torej za prvi praznik, sklicati mestni Svet in na enak način izvoliti naslednika, in sicer le za obdobje do konca mandata; njegov kontumac naj bo sorazmeren s časom, ko je bil na dolžnosti. Za omenjeno funkcijo so lahko izvoljeni samo meščani tega Sveta, ki znajo brati in pisati, se niso nikoli ukvarjali z obrtmi in mehaničnimi poklici, ki imajo vsaj 25 let in niso dolžniki Fontica, Monte di Pietà in Skupnosti. Pred sklicem Sveta na volitve naj vsi meščani tega Sveta posamično pridejo na sodišče in tam zaprisežejo, da niso ne dali, ne obljubili in da niti jim ni bilo dano in ne obljubljeno karkoli za omenjene volitve in izbor. Štirje 9 339 Statuti komuna koper Štirje predlagani v izvolitev morajo takoj po podobni zaprisegi zapustiti Svet in vrnejo se lahko šele potem, ko so volitve za vse zaključene. Kdor se bo zaradi sorodstvenih vezi moral izvzeti iz odločanja na volitvah, naj odide ven in naj ostane zunaj samo za čas volitev svojega sorodnika. Tisti, ki bi v nasprotju z zaprisego kdajkoli darovali, obljubili ali dobili kakršnokoli Izvzet. darilo v ta namen, naj se jim za vedno odvzame kakršnakoli funkcija in ugodnost v Svetu, lahko so tudi kaznovani za zločin krive prisege, upoštevajo se lahko tudi tajne prijave. Izvoljeni Kapitan bo moral na Rektorjevi roki svečano priseči, da bo funkcijo izvajal z najvišjo mero zvestobe, natančnosti in marljivosti, ter da kot dober človek, dober podložnik in meščan ne bo podlegal zasebnim interesom. Omenjeni Kapitan bo moral v roku enega meseca od prevzema dolžnosti plačati davek oziroma tribut v višini stotih liber olja Cerkvi Zdrave Matere božje v Benetkah in ne bo mogel prejeti svoje plače, dokler ne bo uradu Vicecollaterije dokazal plačila tributa, o katerem naj se zapiše potrdilo pri prvem plačila. V nasprotnem primeru bo podvržen enakemu postopku, kot je določen za tistega, ki tako dolžnost zanemari. Sindiki, ki bodo v tem času na položaju, so dolžni in obvezni poskrbeti, da se pričujoče določbe upošteva v celoti, sindikov kancelar pa jo mora vsako leto pred Svetom vsem v vednost javno prebrati. Za vsakega, ki bi to kršil, je kazen sto dukatov, polovica zneska pripade Skupnosti, drugo polovico pa po lastni presoji razdeli Rektor. Koper, 26. marec 1670 Pietro Loredan Podestat in Kapitan. Vzeto iz podobnega obstoječega zvitka pisem žlahtnega Senata, ki so bila napisana za Podestata in Kapitana Kopra pred 16. aprilom 1670 Gierolemo Giacomazzi Dožev Notar 10 340 SEZNAM SLIKOVNEGA GRADIVA: I. poglavje: Sl. 1: Bolonjski statuti iz leta 1376, c. 167 r. Inicialka na začetku četrte knjige o civilnem pravu (Archivio di Stato di Bologna (ASBo); Trombetti Budriesi, 2014). Sl. 2: Statut bolonjske trgovske družbe iz leta 1329. Tudi razna obrtna in poklicna združenja kakor tudi laične in religiozne bratovščine so sledile zgledu srednjeveških mestnih oblasti, tako da so sprejeli in zapisali pra-vila v svoje statute (ASBo). Wikimedia Commons. Sl. 3: Reformirani statuti Modene iz 15. stoletja. Wikimedia Commons. Sl. 4: Statut trgovskega kolegija (Nobile Collegio della Mercanzia) iz Perugie iz leta 1323. Wikimedia Commons. Sl. 5: Statuti komuna Sassari iz leta 1316, napisani v sardinskem dialektu. Prvo poglavje, o prisegi podestata. Wikimedia Commons. Sl. 6: Bolonjski statuti iz leta 1376, c. 303 v. Inicialka na začetku sedme knjige ASBo; Trombetti Budriesi, 2014). Sl. 7: Stran iz Korčulanskega kodeksa, ki vsebuje srednjeveško zbirko besedil iz druge polovice 12. stoletja, zapisan v latinici. Wikimedia Com-mons. Sl. 8: Stran iz statutov mesta in otoka Korčule, za katerega se navaja, da naj bi bil že iz leta 1214 (Cvitanić & Šeparović, 1987; Strčić, 1987). Sl. 9: Skenirana naslovna stran Statuta mesta Dubrovnik, prepis iz 15. stoletja, ki se hrani v Državnem arhivu v Dubrovniku (Povcast, 2014). Sl. 10: Vinodolski zakonik iz 1288 pisan v glagolici. Wikimedia Com-mons. Sl. 11: Vrbniški (Krški) statut iz 1388 pisan v glagolici. Wikimedia Com-mons. Sl. 12: Hrbtna stran prvega lista bujskih statutov iz leta 1427 (Lonza & al., 2023). Sl. 13: Kazalo prve knjige statutov Dvigrada (Lonza & al., 2007). Sl. 14: Prva stran statutov Izole iz 1360 (hrani: DAR). Sl. 15: Začetek VII. Knjige piranskih statutov iz 1384 (hrani: PAK). Sl. 16: Začetek III. knjige izolskih statutov iz 1360 (hrani: DAR). 341 Statuti komuna koper Sl. 17: Naslovnica Statutov mesta Kopra, ki so bili v veljavi od 1423 (hrani: ASVe). Sl. 18: Naslovnica Statutov mesta Kopra, ki so bili v veljavi od 1423 (hrani: DAR). II. poglavje: Sl. 19: Stran iz rokopisa Codex Justiniani I-IX. Prepisal Franciscus Ac-cursius v prvi polovici 13. stoletja. Hranjeno v knjižnici Univerze v Gen-tu. Wikimedia Commons. Sl. 20: Obramba s štirikolesnim vozom (carrocio) okoli katerega so se zbrali in bojevali vojaki srednjeveških komun, med bitko pri Legnanu (avtor Amos Cassiolo, 1860). Carrocio je bil simbol občinske avtonomije. Wikimedia Commons. Sl. 21: Premirje v Benetkah leta 1177 med papežem, cesarjem in lom-bardskimi mesti. Cesar Friderik I. Barbarossa je v spremstvu beneškega doža Sebastiana Zianija v znak pokornosti za dosego premirja pokleknil pred papežem Aleksandrom III. (Mestna hiša, Siena). Wikimedia Com-mons. Sl. 22: Premirje v Benetkah leta 1177. Cesar Friderik I. se sklanja k pa-pežu, da bi mu poljubil nogo, toda papež naj bi ga dvignil, objel in z njim izmenjal poljub miru. (Federico Zuccari, 1582; dvorana beneškega Velikega sveta). Wikimedia Commons. Sl. 23: Podlaga za trajni mir je bila vzpostavljena šele leta 1183 z mirom v Konstanci, ko je cesar Friderik I. priznal pravico mestom do svobodnih volitev mestnih uradnikov. Wikimedia Commons. Sl. 24: Vrnitev Bucentaurja na osrednji pomol na dan Vnebohoda (av-tor Canaletto, 1730). Slovesnost Sposalizio del Mar, poroka z morjem, je potekala na dan Jezusovega vnebohoda. Dož se je v spremstvu beneških odličnikov in nepregledne množice ladij in čolnov na svoji galeji Bucin-toro napotil proti ustju pristanišča San Niccolò di Lido. Tu je natočil vazo blagoslovljene vode, nato pa simbolični prstan, ki ga je blagoslovil patri-arh, vrgel v morje in izrekel besede: Desponsamus te, mare nostrum, in signum ven perpetuique dominii. Wikimedia Commons. 342 Seznam Slikovnega gradiva Sl. 25: Konrad II., cesar Svetega rimskega cesarstva (1024–1039). Wi-kimedia Commons. Sl. 26: Oglejski patriarh Bertold Andeški (1180–1251). Wikimedia Commons. Sl. 27: Friderik II., cesar Svetega rimskega cesarstva (1220–1250), iz rokopisa v Biblioteca Vaticana, Pal. lat 1071, fol. 1, konec 13. stoletja. Wikimedia Commons. Sl. 28: Majnhard I. Tirolski oziroma Meinhard III. Goriški (1194– 1258) je bil tudi goriško-istrski (1220–1258) in tirolski grof (1253– 1258). Wikimedia Commons. Sl. 29: Listina kralja Konrada IV. iz leta 1251 v Portorožu potrjuje privilegije Koprčanom (Banić, FIM, 4: doc. 1251_CI1). Sl. 30: Bolonjski statuti iz leta 1376, c. 197 r. Inicialka na začetku poglavja o izvolitvi notarjev (ASBo; Trombetti Budriesi, 2014). Sl. 31: Bitka pri Savudriji leta 1177 (avtor Domenico Tintoretto, cca. 1605). Wikimedia Commons. Sl. 32: STKP, 28. poglavje IV. knjige o ravnanju s koprskimi vaščani. S soglasjem velikega in malega sveta je statut izdal Andrej Zeno, ki je bil koprski podestat v letih 1251 in 1252 (hrani: DAR). Sl. 33: Gravura iz 19. stoletja, ki prikazuje beneško galejo v boju z genovsko floto v bitki pri Korčuli leta 1298 (avtor Quinto Cenni). Wikimedia Commons. Sl. 34: Križarji osvojijo Zadar leta 1202. Doževa palača, Benetke (avtor Andrea Vicentino, 1580). Wikimedia Commons. Sl. 35: Svečani akt predaje prebivalcev Zadra beneškem u dožu leta 1202. Doževa palača, Benetke (avtor Domenico Tintoretto). Wi-kimedia Commons. Sl. 36: Alegorija Giovannija Battiste Tiepola Neptun ponuja Be-netkam bogastvo morja. Doževa palača, Benetke. Wikimedia Com-mons. Sl. 37: Dvorana beneškega Velikega sveta. (avtor Joseph Heintz, cca. 1648). Wikimedia Commons. Sl. 38: Uvodnik k statutom Kopra iz leta 1423, s kratkim opisom postopka sprejemanja statutov (ASVe, AC). 343 Statuti komuna koper Sl. 39: Druga stran uvodnika k statutom Kopra iz leta 1423 z nadaljnjim opisom postopka sprejemanja statutov ter v zadnjih dveh vrsticah z do-ločilom o hrambi kodeksa v zakristiji sv. Frančiška v Kopru (ASVe, AC). Sl. 40: Prvo poglavje prve knjige koprskih statutov iz 1423: o prepovedi zmerjanja boga, svetnikov in voditeljev (DAR). Sl. 41: Zadnja stran kazala k prvi knjigi koprskih statutov 1423 (ASVe, AC). Sl. 42: Naslovnica tiskanih statutov Kopra iz leta 1668, ki vključuje po-leg štirih knjig iz 1423 še peto knjigo od 1394 do 1667 (dLib, hrani: OKSVK). Sl. 43: Začetek pete knjige koprskih statutov, začne z dokumentom iz 1394 s katerih beneška oblast potrjuje tedanje koprske statute z določe-nimi izjemami (dLib, hrani: OKSVK). Sl. 44: Andrea Dandolo, beneški dož v letih 1343–1354. Wikimedia Commons. Sl. 45: Dodatek h kodeksu statutov, ki ga hranijo v DAR in vsebuje spi-sek odlokov, ki so jih morali upoštevati pri presojanju v skladu s statuti (prim. Margetić, 1993, 188-193). Sl. 46: Koper v 16. stoletju, neznani avtor (hrani: PMK). III: poglavje: Sl. 47: Načrt Kopra iz 1619 (Rogoznica, 2020, 33). Sl. 48: Inicialka z upodobitvijo vicedomina v Trstu (STTS 2, I/21). Sl. 49: Inicialka z upodobitvijo vicedomina v Trstu (STTS 2, I/22). Sl. 50: Predeli Kopra po načrtu iz 1619 (Rogoznica, 2020, 152). Sl. 51: Prisega doseljencev v Trst (STTS X, X/X). Sl. 52: Izolska judovska prisega iz 1487 (STIZ, IV/180). Sl. 53: Odloka o prepovedi zlivati in imeti odtok vode na cesto (STKP, I/43, 44). Sl. 54: Seznam odlokov o mesarjih, pekaricah in ribičih (STKP, III) Sl. 55: Odlok o poroki »kot brat in sestra« (STKP, II/68). Sl. 56: Liber niger, naslovnica (ASVe, AC, 1169). Sl. 57: Liber niger, prednja stran prvega lista (ASVe, AC, 1169). Sl. 58a in 58b: Posnetek prisege malefičnih sodnikov iz Liber niger (ASVe, AC, 1169). 344 Seznam Slikovnega gradiva IV. poglavje: Sl. 59: Detajl slike »Dvanajstletni Jezus med učenci« (olje, platno, 282 x 240 cm). Strunjan, župna cerkev Marijinega prikazanja (16. stoletje). Na levi je razločno videti pisarja z oglavnico, knjige, črnilnik in pero (foto: D. Podgornik, 1994). Sl. 60: Rolandinus Rodulphi de Passageriis (1215–1300) z značilnim no-tarskim pokrivalom. Bologna, postavljeno 1483 (Orlandelli, 1977). Sl. 61: Domnevna upodobitev Rolandinusovega predavanja študentom notarske šole. Bologna, Museo Civico Medievale. Wikimedia Commons. Sl. 62: V inicialki (N) naj bi bil upodobljen Dante v skriptoriju, ko je pisal Komedijo. San Daniele del Friuli, Biblioteca Guarneriana, neznani avtor (14.–15. stoletje) (Londero, 1994). Sl. 63: Spor glede piranske oljčne desetine med Pirančani in koprskim škofom. Notarjev podpis: »Ego Dominicus notarius qui anc comisionis cartu-lam interfui, scripsi et coroboravi«. Piran, 1. 12. 1201, PAK, PI, 9.1, 10 (prim. Chart., 17; Rožac & Pucer, 2010, 38; foto: R. Titan, 2010). Sl. 64: Spor glede piranske oljčne desetine med Pirančani in koprskim škofom. Notarjev podpis: »Ego Manfredus presbiter et notarius … scripsi, complevi et roboravi«. Torcello, 14. 12. 1201, PAK, PI, 9.1, 15 (prim. Chart., 22; Rožac & Pucer, 2010, 48; foto: R. Titan, 2010). Sl. 65: Spor glede piranske oljčne desetine med Pirančani in koprskim škofom. Notarjev podpis: »Ego Dominicus Suavis diaconus et notarius rogatus interfui, scripsi, complevi et roboravi«. Rialto, 29.07.1202, PAK, PI, 9.1, 36A (prim. Chart., 34; Rožac & Pucer, 2010, 92; foto: R. Titan, 2010). Sl. 66: Tržaški vicedomin Andrea Pacis se je upodobil na platnico svoje knjige iz leta 1359 (AS. Collectanea I, f. 1). Sl. 67: Notar v inicialki (O) (STTS, 1350, III/49, BCT, AD). Sl. 68: Sprevod beneškega doža; detajl z načelnikom notarjev v Beneški republiki – Velikim kancelarjem (Cancelliere Grande) (Museo Correr, Ve-nezia). Sl. 69: Piranski Veliki svet. Strunjan, župna cerkev Marijinega prikazanja (foto:dokumentacija PMSMP). Sl. 70: Milje. Osrednji trg s podestatovo palačo in kapiteljsko cerkvijo 345 Statuti komuna koper (Tischbein, 1842). Sl. 71: Sodnik oziroma notar v inicialki (O) (STTS, 1350, III/43, BCT, AD). Sl. 72: Volitve (žreb) mestnih uradnikov z uporabo klobuka (STTS, 1350, I/6, BCT, AD). Sl. 73: Trst, Vrata Cavana in Solni trg v 16. stoletju (Scussa, 1863). Sl. 74: Notar v inicialki (S) poglavja o overovitvah dokumentov (STTS, 1350, III/40, BCT, AD). Sl. 75: Svetnik s knjigo v roki v inicialki (Q) poglavja o poravnavi dolgov (STTS, 1350, III/16, BCT, AD). Sl. 76: Motiv Kopra na votivni podobi bratovščine servitov iz leta 1738 (foto: J. Jeraša). Sl. 77: Inicialka (I) k poglavju o kancelarjih (STTS, 1350, I/9, BCT, AD). Sl. 78: Stran iz najstarejše piranske notarske knjige, 1281–1287/89 (PAK. PI 9, N.k., a.e. 1, 74–75). Sl. 79: Dogovor s stiskom rok v inicialki (A) (STTS, 1350, IV/49, BCT, AD). Sl. 80: Benetke, Rialto, Vittore Carpaccio, Miracolo della Croce a Rialto, cca. 1496. Sl. 81: Vicedominska knjiga Johanesa, sina pokojnega Henrica, Piran, 1342–1344 (PAK. PI 9, V.k., a.e. 10, 1). Sl. 82: Prisega kruharice v inicialki (I) (STTS, 1350, I/77, BCT, AD). Sl. 83: Notarski znak in podpis koprskega notarja Baysinusa de Baysio (PAK, Spisi, 67). Sl. 84: Krmin, 1348. Notarski znak in podpis: Ego Petrus dicti Hermacoras de Aquilegia Imperiali auctoritate notarius … interfui et rogatus scripsi (PAK. 335. Listine, a.e. 1; prim. Bonin, 2002, 41). Sl. 85: Piran, konec 16. stoletja, izrez iz slike Domenica Tintoretta, Pi-ranski mestni očetje (Tintorettova dvorana v občinski palači v Piranu, foto: D. Podgornik, 1994). Sl. 86: Benetke, 1608. Notarski znak in podpis: Ego Lucas Gabriolius quondam Domini Gabrielis publicus Imperialis et Venetiarum Notarius de promissis rogatus in fedem subscripsi, signo meo apposito consueto (PAK. 335, a.e. 81; prim. Bonin, 2002, 177). Sl. 87: Mestni glasnik ( preco) in piranski svetniki, izrez iz slike Domenica Tinto- 346 Seznam Slikovnega gradiva retta (Tintorettova dvorana v občinski palači v Piranu, foto: D. Podgornik, 1994). Sl. 88: Ego Paulus de Peregrinis vicedominus subscripsi et cum dicto notario as-cultavi. Ego Rolandus de Almerigogna vicedominus comunis subscripsi. Overitev koprskih vicedominov na testamentu iz leta 1428, ki ga je napisal koprski notar Antonius de Giroldo (PAK. Spisi, a.e. 66/75). Sl. 89: Dotalna (in poročna) listina iz Kopra, leto 1439 (PAK. Spisi, a.e. 66/59). Sl. 90: Izrez iz karte “Istria olim Iapidia” Giovannija Blavia iz 1663 (PMK, foto: D. Podgornik, 1994). Sl. 91: Doževa pergamentna listina s svinčenim pečatom, Benetke 1630 (PAK. 335, a.e. 84; prim. Bonin, 2002, 182). Sl. 92: Testament v hebrejščini, ki ga je leta 1598 narekovala Bonola Agnoli, Židinja, po njeni smrti čez 5 mesecev pa ga je izolskemu vice-dominu Balseminu Manzuoliju prebral izolski bankir Salamon Luzzato (PAK. 84, a.e. 2/103). Sl. 93: Pulj (Lavalée, 1802). Sl. 94: Inventar v glagolici iz samostana sv. Gregorja v Kopru (PAK. 6. IX. skupina, a.e. 1253). Sl. 95–105: Notarski znaki in podpisi različnih notarjev (PAK. 335, 8). Sl. 96: PAK. 335, 11. Sl. 97: PAK. 335, 9. Sl. 98: PAK. 335, 27. Sl. 99: PAK. 335, 2. Sl. 100: PAK. 335, 73. Sl. 101: PAK. 335, 52. Sl. 102: PAK. 335, 30. Sl. 103: PAK. 335, 16. Sl. 104: PAK. 335, 64. Sl. 105: PAK. 335, 83. Sl. 106: Napis pod beneškim levom v Kidričevi ulici v Kopru: Simbolo di Veneta potenza già infisso sulla facciata del Castel Leone prospicente la ter-ra ferma. Deposto dai Francesi nel 1805. Sottratto alla distruzione dal cav. conte Giov. Totto e coservato nella sua famiglia. Qui murato il 20 nov. 1924 (foto: D. Darovec, 2018). Sl. 107: Testamenti koprskega notarja Giusseppeja Lugnanija iz leta 1777 347 Statuti komuna koper ( PAK. 85, 348, 1). Sl. 108: Instrumenti koprskega notarja Giusseppeja Lugnanija iz leta 1782 (PAK. 85, 338, 404). Sl. 109: Slovanska poroka v zaledju Labina (Tischbein, 1842). Sl. 110: Ego Paulus de Peregrinis vicedominus subscripsi et cum dicto notario as-cultavi. Ego Rolandus de Almerigogna vicedominus comunis subscripsi. (PAK. 6. Spisi, a.e. 66/75). Sl. 111: Evangelist Matej pri pisanju evangelija, ko se vzpostavi komunika-cija z angelom, ki sporoča božje besede. Ebbonov evangeliar (9. stoletje), Èpernay, Francija, Bibl. mun., ms. 0001, f. 018v–019. Wikimedia Com-mons. Veljal je za zaščitnika notarjev, v sodobnem času tudi bankirjev. Izstopajo atributi notarjev: pero in črnilnik (prim. Darovec, 2014, 486). Sl. 112: Notar Candusius v 54. letu starosti (1730). V desni roki drži značilno notarsko pero (penna), pred njim je črnilnik (calamario), notarska investiturna predmeta (PMK; foto: D. Podgornik, 1994). V. poglavje: Sl. 113: Listina Rižanskega placita ni pomembna zgolj zaradi vesti o Slo-vanih, ki jih je vojvoda Janez začel naseljevati na istrska tla, temveč tudi zaradi opisa razvejene bizantinske upravne ureditve v drugi polovici 8. stoletja. Prepis listine iz 15. stoletja hrani ASVe, Codice Trevisano, cc. 21 - 23 (Darovec, 1990, 33). Sl. 114: Karel Veliki na sliki Albrechta Dürerja, 1511–1513. Wikimedia Commons. Sl. 115: Rižanski zbor, Bruno Croatto, 1934 (Patrimonio Culturale FVG), s pomenljivim pripisom za čas nastanka upodobitve: Et Nos Eos Eiciamus Foras (In mi jih izženemo), s čimer je avtor mislil na Slovane. Sl. 116: Rižanski zbor je navdihnil kiparja Stojana Batiča (2002), relief v bronu (foto: D. Podgornik, 2004). Sl. 117: Osapska jama – grad, okoli 1843. Na osnovi upodobitev krajin-skega slikarja Giuseppeja Riegerja (1802–1883) izdelal litograf G. Scheth. Sl. 118: Fantazijska rekonstrukcija utrdbe v Osapski jami. Očitno gre 348 Seznam Slikovnega gradiva za risbo s svinčnikom iz začetka 20. stoletja. Neznan avtor (TRAVEN, 2024). Sl. 119: Osapski grad (SEM, foto: M. Matičetov, 1949). Sl. 120: Osapski grad ali Jama in etnografi (SEM, foto: M. Matičetov, 1949). Sl. 121: Osp, jama z ostanki obzidja (T. P., 2021). Sl. 122: Osp, plezalna stena nad jamo-gradom, 2021 (foto: D. Babič, 2021). Sl. 123: Grad Socerb, v ozadju pogled na Miljski zaliv in začetek tržaškega pristanišča (foto: D. Podgornik, 2007). Sl. 124: Grad Socerb (foto: D. Podgornik, 2007). Sl. 125: Grad Socerb (foto: D. Podgornik, 2007). Sl. 126: Pogled na grad Socerb in severni Jadran (Valvasor, 1689). Sl. 127: Grad Socerb (Valvasor, 1689). Sl. 128: Ruševine gradu Socerba (Tischbein, 1842). Sl. 129: Grad Socerb (Scussa, 1863, 1864). Sl. 130: Sv. Socerb (San Servolo), mučenik (DIOCESI, 2024). Sl. 131: Notranjost svete jame sv. Socerba (VISITKOPER, 2024). Sl. 132: Topografska risba Kraškega roba z vrisano mejno črto med beneškimi in notranjeavstrijskimi deželami v 17. in 18. stoletju. V ospredju vasi s kašteli: Osp, Socerb, Klanec, Črni Kal, Loka, Rožar, Tinjan (ASVe, DRI, f. 19/1). Sl. 133: Benetke, 29. marca 1349. Beneški senat imenuje kapetana Slovanov v Kopru. Imenovan je Guillielminus Rosso (ASVe, Senato misti, XXV, 6). Sl. 134a in 134b: Odlok beneškega senata iz leta 1670 o pravici koprskega mestnega sveta za vsakoletno izvolitev kapetana Slovanov izmed svojih članov. Koper, Pretorska palača (foto: D. Darovec, 2023). Sl. 135: Meja med Beneško republiko in Svetim rimskim cesarstvom na območju Socerba, Ospa, Prebenega, Gabrovice in Kastelca (ASVe, Provveditori alla Camera dei Confini, b. 234/6). Sl. 136: Petrus Zanchi, kapetan topničarjev v Kopru, podobno opravljen je bil po opisih kapetan Slovanov (PMK; foto: D. Podgornik, 1994). Sl. 137a in 137b: Beneška vojaška oprava dalmatinskih in istrskih pri- 349 Statuti komuna koper padnikov kmečke vojske (černid) v 18. stoletju (ASVe, Senato Militare, f. 149). Sl. 138: Prva stran knjige kapetana Slovanov (ASVe, AC, 1174). Sl. 139: Kapetan Slovanov je bil zadolžen tudi za zbiranje dajatev za les, potreben za obnovo in vzdrževanje mostu, ki je vodil iz zaledja v koprsko mesto in na katerem je stal Levji grad, obramb-na postojanka in mitnica mesta Koper (ASVe, Provveditori alle fortezze, b. 82, dis. 85). Sl. 140: Karta meje med Beneško republiko in notranjeavstrijskimi deže-lami z vrisano mejo in izpisanimi vojaškimi ter zdravstvenimi postojan-kami s posadkami iz leta 1713 (Lago & Rossit, 1981, 211). Sl. 141: Slika izvirnega bakroreza za tisk Naldinijevega cerkvenega kraje-pisa iz leta 1700, s podobo (koprskega) škofa in zemljevidom pripadajo-čega ozemlja (foto: D. Podgornik, 2000). Sl. 142: Vaški stražar iz Barbane (Tischbein, 1842). Sl. 143: Kubed. Na skalni gmoti zrasla naselbina, utrdba, grad, ki je sprejel tudi do 200 konjenikov. Sedež koprske podeželske obrambe (foto: D. Podgornik, 2007). Sl. 144: Kubed. Značilni peto kraki kubejski stolp (foto: D. Podgornik, 2007). Sl. 145: Kubed, stolp, detajl (foto: D. Darovec, 2020). Sl. 146: Kubed, stolp z delom ohranjenega obzidja (foto: D. Darovec, 2020). Sl. 147: Cerkev sv. Florjana, Kubed (foto: D. Darovec, 2020). Sl. 148: Pogled s Kubeda na podpeški stolp in jamo grad (foto: D. Da-rovec, 2020). Sl. 149: Kubed z južne strani, lepo vidni ostanki srednjeveškega obzidja (foto: D. Podgornik, 2007). Sl. 150: Hrastovlje. Cerkev sv. Trojice z ostanki srednjeveškega ob-zidja. V ozadju pogled na Kraški rob s stolpom v Podpeči, pod njim v spodmolu Šrkljevica ostanki obzidja Zanigrada (foto: D. Darovec, 2021). Sl. 151: Notranjost cerkve sv. Trojice v Hrastovljah s poslikanimi ste-nami z zgodbami iz biblije in vsakdanjega življenja, konec 15. stoletja (foto: M. Božič, 2021). Sl. 152: Vhod v obzidje cerkve sv. Trojice v Hrastovljah. Pinterest. 350 Seznam Slikovnega gradiva Sl. 153: Mrtvaški ples: freska iz konca 15. stoletja iz šole mojstra Ivana iz Kastva (foto: M. Božič, 2021). Sl. 154: Hrastovska cerkev pod Kraškim robom (foto: D. Darovec, 2021). Sl. 155: Freske na stropu cerkve sv. Trojice v Hrastovljah. Wikimedia Commons. Sl. 156: Črni Kal, ostanki gradu na steni s še vidnim obzidjem v jami pod gradom (SEM, 1949). Sl. 157: Črni Kal, ostanki gradu na steni (foto: D. Podgornik, 1990). Sl. 158: Črni Kal, ostanki gradu povezani z mostom (foto: D. Darovec, 2006). Sl. 159: Črni Kal, konservirani ostanki gradu z možnostjo turističnega dostopa in kot plezališče (foto: D. Darovec, 2021). Sl. 160: Sv. Sergij (San Sergio), mučenik in zavetnik tržaške škofije (DI-OCESI, 2024). Sl. 161: Na črnokalskem gradu v 360° pogledu :Pogled na Koprski in Miljski zaliv (foto: D. Babič, 2021). Sl. 162: Cerkveni zvonik sv. Cecilije v Loki (foto: D. Podgornik, 2007). Sl. 163: Podpeč jama - grad, okoli 1843. Na osnovi upodobitev krajinske-ga slikarja Giuseppeja Riegerja (1802–1883) izdelal litograf G. Scheth. Sl. 164: Podpeč, 1908, neznani avtor (KRASKIROB, 2024). Sl. 165: Podpeč, stolp in jama grad (foto: D. Darovec, 2020). Sl. 166: Podpeč, stolp (foto: D. Babič, 2021). Sl. 167: Podpeč, stolp 360° (foto: D. Babič, 2021). Sl. 168: Podpeč, stolp s SV smeri (foto: D. Babič, 2021). Sl. 169: Podpeč, jama grad (foto: D. Darovec, 2021). Sl. 170: Podpeč, jama grad v notranjosti 360° (foto: D. Babič, 2021). Sl. 171: Zanigrad, ostanki obzidja gradu v spodmolu Škrljevica (foto: D. Darovec, 1989). Sl. 172: Zanigrad, napis na prekladi vhoda v zvonik: Hoc OPUS FECIT COMVNITAS SVONIGRADI ET SASIDI SUB ANNO DOMINI 1521 (foto: D. Darovec, 2020). Sl. 173: Zanigrad, zvonik in cerkev sv. Štefana (foto: D. Darovec, 2020). Sl. 174: Zanigrad. Freske v cerkvi Sv. Štefana. Wikimedia Commons. Sl. 175: Zanigrad. Sv. Jurij upodobljen na freske v cerkvi Sv. Štefana (foto: D. Darovec, 2021). 351 Statuti komuna koper Sl. 176a: Territorio di Lonche. Ozemlje med Loko in Bezovico na risbi iz leta 1811 (ASTs, DFAP, 333). Sl. 176b: Territorio di Lonche. Izrez iz risbe iz leta 1811, na kateri sta jasno izpisani lokaciji gradu nad Loko in gradu nad Bezovico (ASTs, DFAP, 333). Sl. 177: Meja med Beneško republiko in Vojvodino Kranjsko, izrez od Miljskega zaliva po Kraškem robu do Rakitovca, 18. stoletje (ASTs, DFAP, 327). Sl. 178: Izrez iz geografske karte Istre, ki jo je izdelal Pietro Coppo, 1525 (hrani: Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran). Nel retroterra di Trieste e Capodistria, sino ai Monti della Vena che dividono la Parte della Cragna con ter-ritori Veneziani: … cernotica/ v., ospo/ v., c. s. seruo, cernic/al. v., popech/cor., crastoia/.v. lonca/.v., bisuizza/.v., rosarol/.v., couedo/.v., Figarol/.v., muras/.v. RASPO, rachitoa.v., PINGVENTO, piera pelosa, … socirgo/.v., castel bona, s. pietro de/la mata/.v., monte/.v., geme .v. … Sl. 179: Starci. Ostanki dveh srednjeveških stolpov z obzidjem v bližini vasi Gradin (foto: D. Darovec, 2007). Sl. 180: Starci. Bolje ohranjeni stolp (foto: D. Darovec, 2007). Sl. 181: Pičurska jama nad stolpoma Starci, kamor so se lahko zatek-li vaščani pred vdori sovražnikov. Na sliki usposobljeni jamski vodnik Franci Malečkar, ki opozarja, da jama še ni ustrezno zavarovana (foto: D. Darovec, 2021). Sl. 182: Glem, pogled na obnovljeni srednjeveški stolp – grad, v ozadju del starega mestnega jedra Kopra s Koprskim zalivom. Wikimedia Com-mons. Sl. 183: Glem, ostanki gradu leta 1989 (foto: D. Darovec, 1989). Sl. 184: Glem, obnovljen stolp in začelje cerkve blažene Device Marije (foto: D. Darovec, 2021). Sl. 185: Šmarje so tudi premogle vaško utrjeno postojanko – grad. Pog-led na župnijsko cerkev sv. Jurija s stolpom (foto: D. Darovec, 2021). Sl. 186: Pogled na vas Koštabono (Castel Bonae), kjer je bil srednjeveški grad (foto: D. Podgornik, 2007). Sl. 187: Koštabona, cerkev sv. Andreja na pokopališču (foto: D. Podgor-nik, 2007). 352 Seznam Slikovnega gradiva Sl. 188: Detajl nagrobnega spomenika na pokopališču v Koštaboni (foto: D. Podgornik, 2007). Sl. 189: Koštabona, cerkev sv. Elia, vhod v cerkev krasi portal nad ka-terim je zanimiva kamnita plastika iz 18. stoletja z Bogom očetom na sredini, ki ga obdajajo angeli (foto: D. Podgornik, 2007). Sl. 190: Movraž ( Valmovrasa) z vpisano lego srednjeveškega gradu (Cas-tello) na Vojaški karti / Settore del territorio di Capodistria nella carta militare „Josephine“, 1763–1787. Vidna je meja med Beneško republiko in Vojvo-dino Kranjsko ter vasi Zanigrad, Hrastovlje, Zazid in Rakitovec, kjer so tudi stale srednjeveške utrdbe (Rajšp & Trpin, 1997, XX, 15). Sl. 191: Rakitovec (foto: D. Darovec, 2010). Sl. 192: Cerkev sv. Marije pri izviru reke Rižane, kjer naj bi se odvijal Rižanski placit okoli leta 804 (foto: D. Darovec, 2021). Sl. 193: Rožar, okoli cerkve sv. Jurija je še vidno obzidje, kjer naj bi stal srednjeveški stolp – grad (foto: D. Podgornik, 2007). Sl. 194: Zlata fibula iz Čenturja, kjer so v tridesetih do petdesetih letih 20. stoletja našli kar štiri zaklade rimskih novcev in drugega nakita iz začetka 4. stoletja (kopijo hrani: PMK, 2024; prim. Jeločnik, 1973). Sl. 195: Marezige, cerkev sv. Križa. Wikimedia Commons. Sl. 196: Spisek 44 koprskih vaseh v STKP IV/41 (hrani: DAR). 353 Statuti komuna koper VIRI IN LITERATURA: Acta Histriae, 1994, 2, 1, 21–150. Acta Histriae, 2005, 13, 1, 1–252. Alačević, Giuseppe (1879): Statuti di Spalato. Bullettino di Archeologia e Storia Dalmata, 2, 1–96. Antoni, Francesco (1989): Documentazione notarile dei contratti e tutela dei diritti: note sui vicedomini di Trieste (1322–1732). Clio, 25, 2, 319– 335. Antoni, Francesco (1991): Materiali per una ricerca sui vicedomini di Tri- este. Archeografo Triestino, 51, 151–177. Ascheri, Mario (1985): La pubblicazione degli statuti: un’ipotesi d’inter- vento. Nuova rivista storica, 69, 1–2, 95–106. Ascheri, Mario (1990): Gli Statuti: un nuovo interesse per una fonte di complessa tipologia. V: Pierangeli, Giuseppe & Sandro Bulgarelli (ur.): Biblioteca del Senato della Repubblica. Catalogo della raccolta di Statuti, VII (Lettera S). Firence, La Nuova Italia, 31–49. Ascheri, Mario (1991): Statuti, legislazione e sovranità: il caso di Siena. V: Chittolini, Giorgio & Dietmar Willoweit (ur.): Statuti, città, territori in Italia e Germania tra medioevo e età moderna. Bologna, Il Mulino, 145–194. Ascheri, Mario (1996): Il ‘dottore’ e lo statuto: una difesa interessata. Ri- vista di storia del diritto italiano, 69, 95–113. Ascheri, Mario (2000a): Formes du droit dans l’Italie communale: les sta- tuts. Médiévales, 39, 137–152. Ascheri, Mario (2000b): Tra legge a consuetudine: qualque problema dell’alto Medioevo e dell’etàcontemporanea. V: Rossetti, Gabriella & Giovanni Vitolo (ur.): Medioevo, Mezzogiorno, Mediterraneo: Studi in onore di Mario DelTreppo, II. Napoli, GISEM, 313–327. Ascheri, Mario (2001): Législation et coutumes dans lesvilles italiennes et leur contado (XIIe-XIVe siècles). V: Mousnier, Mireille & Jacques Pou- marède (ur.): La coutume au villagedans l’Europe médiévale et moderne. Actes desXXe Journées internationales d’histoire de l’abbaye deFlaran. Toulouse, Presses universitaires du Mirail, 73–92. 354 Seznam Slikovnega gradiva Ascheri, Mario (2003): Statuti e consuetudini: tra storia e storiografia. V: Dondarini, Rolando, Varanini, Gian Maria & Maria Venticelli (ur.): Signo- ri, regimi signorili e statuti nel tardo Medioevo. Bologna, Pàtron, 21–31. Ascheri, Mario (2009): Statutory Law of Italian Cities from Middle Ages to Early Modern. V: Drossbach, Gisela (ur.): Von der Ordnung zur Norm: Statuten in Mittelalter und Früher Neuzeit. Paderborn, München, Wien, Zürich, Ferdinand Schoningh, 201–216. Ascheri, Mario (2013): The Laws of Late Medieval Italy (1000–1500): Fo- undations for a European Legal System. Leiden, Boston, Brill. Ascheri, Mario (ur.) (1987): Chianciano 1287, uno statuto per la storia della comunità e del suo territorio. Rim, Viella. ASTs, DFAP – Archivio di Stato di Trieste (ASTs). Imperiale Regio Direzi- one delle Fabbriche. Archivio Piani. ASVe, ASCC – Archivio di Stato di Venezia (ASVe). Atti dei Soprintendenti alla Camera dei confini – n. 90, f. 237 N. VI. Capo d’ Istria, Gabroviza et Popecchio con S. Servolo. Istria – 1588. Bačić, Arsen (2018): Statut Grada i Otoka Korčule 1214/1265 i pitanje dis/ kontinuiteta starog i novog konstitucionalizma. Zbornik radova Pravnog fakulteta u Splitu, 55, 3, 541–556. Barada, Miho (1938): Dvije naše vladarske isprave. Diplomatično-paleo- grafska studija. Zagreb, Tisak Nadbiskupske tiskare. Bartoli Langeli, Attilio (1997): Littera Clugiensis e modelli veneziani: i codi- ci legislativi medievali di Chioggia e Venezia. Studi Veneziani , 34, 45–48. Benussi, Bernardo (1851): Statuti municipali di Rovigno. Trst, Tipografia del Lloyd Austriaco. Benussi, Bernardo (1887): Commissioni dei dogi ai podestà veneti nell’Istria. Atti e Memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria, 3, 3–109. Benussi, Bernardo (1892): Lo statuto del comune di Umago. Atti e mem- orie della Società istriana di archeologia e storia patria, 8, 227–313. Benussi, Bernardo (1893a): La liturgia slava nell’Istria. Atti e Memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria, 9, 151–283. Benussi, Bernardo (1893b): Nel medio evo. Pagine di storia istriana. Atti e Memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria, 9–13 (1893–1897). 355 Statuti komuna koper Benussi, Bernardo (1897): Nel Medio Evo. Atti e Memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria, 13, 1–2, 57–117. Benussi, Bernardo (1924): L’Istria nei suoi due milleni di storia.Trst, Ti- pografia G. Caprin. Bertoša, Miroslav (1972): Istarski fragment itinerara mletačkih sindika iz 1554 godine. Vjesnik historijskog arhiva u Rijeci i Pazinu, 17, 37–44. Bertoša, Miroslav (1975a): Uskočki rat i slom istarskog gospodarstva. Ja- dranski zbornik, 9, 241–81. Bertoša, Miroslav (1975b): Istra u plamenu uskočkog rata. Istra, 13, 3, 49–65. Bertoša, Miroslav (1979): Pisma i poruke istarskih rektora 1607–1616. Za- greb, JAZU. Bertoša, Miroslav (1985): Između gospodarske kategorije i socialne nape- tosti (sukobi na mletačko-austrijskoj granici u Istri od 16. do 18. stoljeća). Problemi sjevernog Jadrana, 5, 89–146. Bertoša, Miroslav (1986): Mletačka Istra u XVI i XVII stoljeću, I–II. Pula, Istarska naklada. Bertoša, Miroslav (1989): Zlikovci i prognanci, Socijalno razbojništvo u Istri u 17. i 18. stoljeću. Pula, Grozd. Besta, Enrico & Gian Luigi Barni (ur.) (1945): Liber consuetudinum Mediolani anni MCCXVI. Milano, A. Giuffrè. Besta, Enrico & Riccardo Predelli (1901): Gli statuti civili di Venezia anteriori al 1242 editi per la prima volta. Nuovo Archivio Veneto, s. n., 1, 5–117, 205–300. Besta, Enrico (1925): Fonti: legislazione e scienza giuridica dalla caduta dell’Impero Romano al secolo decimosesto. V: Storia del diritto Italiano. Milano, Editore Libraio della Universita di Pisa, 455–721. Besta, Enrico (1961): Le successioni nella storia del diritto italiano. Padova, A. Giuffrè. Besta, Enrico (1962): Scritti di storia giuridica meridionale. Bari, Società di storia patria per la Puglia. Betto, Bianca (1981): I Collegi di notai, giudici, medici e nobili in Treviso fra i secoli XIII–XVI. Venezia, Deputazione di Storia Patria. Beuc, Ivan (1954): Statut zadarske komune iz 1305. godine. Vjesnik histo- rijskih arhiva u Rijeci i Pazinu, 2, 491–781. 356 Seznam Slikovnega gradiva Beuc, Ivan (1962): Osnovi statutarnog prava u Istri. Zbornik pravnog fa- kulteta u. Zagrebu, 12, 3–4, 181–198. Bezek, Vanda (1977): Analitični inventar fonda občine Izola, I del (1775– 1848). Koper, Pokrajinski arhiv Koper. Blaise, Albert (1975): Dictionnaire latin–français des auteurs du Moyen Âge. Turnhout, Brepols. Bloise, Delia (1982): I Vicedomini e i loro registri. V: Bloise, Delia (ur.): Le Magistrature cittadine di Trieste nel secolo XIV. Guida e inventario delle fonti. Rim, Edizioni dell’Ateneo, 45–50. Boerio, Giuseppe (1856): Dizionario del dialetto veneziano. Venezia, Pre- miata Tipografia di Giovanni Cecchini. Bogišić, Baltazar (1872): Pisani zakoni na slovenskom Jugu: Zakoni izdani najvišom zakonodavnom vlašću u samostalnim državam. Zagreb, Jugosl. akademija znanosti i umjetnosti. Bogišić, Baltazar (1877): Stanak po dubrovačkome zakoniku od 1272. go- dine. Glasnik srpskog učenog društva, 44, 197–231. Bogojević-Gluščević, Nevenka (2001): Statutarna pravila o pomorskoj havariji u srednjevjekovnim istočno-jadranskim gradovima. Правни зборник: мјесечни правни часопис, 45, 1–2, 331–344. Boltin-Tome, Elica (2024): Predloka v preddverju svetov: arheološke raz- iskave Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran od leta 1972 do 1983. Piran, Pomorski muzej »Sergej Mašera«. Bonin, Zdenka (2009): Ubožne ustanove v Kopru in njihova skrb za zdrav- je prebivalstva od 13. do začetka 20. stoletja. Arhivi: glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije, 32, 1, 7–32. Bonin, Zdenka (2015): Delovanje koprskih solin v obdobju beneške in avstrijske uprave. V: Križman Pavlović, Danijela (ur.): Zbornik radova Međunarodnog znanstvenog skupa Istarsko gospodarstvo jučer i sutra, Pazin, Pula, studeni 2013 = Proceedings of the International Scientific Conference Istrian Economy Yesterday and Tomorrow, Pazin, Pula, no- vember 2013. Pazin, Državni arhiv, 277–296. Braccia, Roberta (2009): Gli statuti tra Medioevo ed Età Moderna, in Sto- ria di Carpi. Volume secondo. V: Cattini, Marco (ur.): La città e il territo- rio dai Pio agli Estensi (secc. XIV–XVIII). Modena, Mucchi, 121–136. 357 Statuti komuna koper Braccia, Roberta (2014): Gli statuti di Carpi tra storia e storiografia. V: Maffei, Paola & Gian Maria Varanini (ur.): Honos alit artes. Studi per il settantesimo compleanno di Mario Ascheri. Gli universi particolari: Città e territori dal medioevo all’età moderna. Firence, Firenze University Press, 13–22. Brandt, Miroslav (1955): Wycklifova hereza i socijalni pokreti u Splitu kra- jem XIV stoljeća. Zagreb, Kultura. Bratož, Rajko (2001): Koprska škofija od prve omembe (599) do srede 8. stoletja. Acta Histriae, 9, 1, 37–64. Braudel, Fernand (1988): Strukture vsakdanjega življenja: mogoče in ne- mogoče. Materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem, 15. – 18. stole- tje, I. Ljubljana, Studia humanitatis. Buttazzoni, Carlo (1870): Statuto municipale della città di Albona dell’a. 1341. Trst, Tip. di L. Herrmanstorfer. Buttazzoni, Carlo (1870–71): Dello Statuto Municipale di Capodistria com- pilato nell’anno 1423. Cenni bibliografici, Archeografo Triestino, 2, 87–94. Calasso, Francesco (1929): La legislazione statutariadell’Italia meridionale. Le basi storiche. Le libertà cittadinedalla fondazione del regno all’epoca degli statuti. Rim, A. Signorelli. Calasso, Francesco (1954): Medioevo del diritto. Milano, Giuffrè. Cammarosano, Paolo & Pierre Chastang (2014): Codicologie et langage de la norme (vocabulaire et langue). V: Mélanges de l’Ecole française de Rome. Moyen Âge, 126, 2. https://doi.org/10.4000/mefrm.2082 (zadnji dostop: 2024-12-11). Cammarosano, Paolo (1998): I libri iurium e la memoria storica delle città comunali. V: Albini, Giuliana (ur.): Le scritture del comune. Ammini- strazione e memoria nelle città dei secoli XII e XIII. Torino, Scriptorium, Paravia & C. S.p.A., 95–108. Cammarosano, Paolo (2009): Libertà e fedeltà cittadine: la legislazione statutaria del Comune. V: Cammarosano, Paolo (ur.): Medioevo a Trieste. Istituzioni, arte, società nel Trecento. Atti del Convegno, Trieste, 22–24 novembre 2007. Rim, Viella, 459–469. Cammarosano, Paolo (2021): Gli statuti italiani In: Lett, Didier (ur.): Statuts, écri- tures et pratiques sociales dans les sociétés de l’Italie communale et du Midi dela France (xiie–xve siècle) Rim, Publications de l’École française de Rome, 51–72. https://doi.org/10.4000/books.efr.25524 (zadnji dostop: 2023-11-10). 358 Seznam Slikovnega gradiva Caprioli, Severino (1996): Statuto del comune di Perugia del 1279, I. Testo, con la collaborazione di A. Bartoli Langeli, C. Cardinali, A. Maiarelli, S. Merli, (Fonti per la storia dell’Umbria, 21). Perugia, Deputazione di storia patria per l’Umbria. Carroll, Stuart (2017): From Feud to Enmity. Acta Histriae, 25, 2, 433–444. Casals, Angel (2017): Legal and Illegal Forms of Vendetta in the Le- gal Framework of Catalonia, 15th to 17th Century. Acta Histriae, 25, 2, 219–235. Casamassima, Alessandra, Bulgarelli, Sandro & Giuseppe Pierangeli (ur.) (1999): Biblioteca del Senato della Repubblica. Catalogo della ra- ccolta di Statuti, VIII (Lettera T–U). Firence, Leo Olschki Ed. CDI – Kandler, Pietro (ur.) (1986): Codice diplomatico Istriano. Trieste, Editore Tipografia Riva S.p.A. Cesca, Giovanni (1882): La sollevazione di Capodistria nel 1348. 100 do- cumenti inediti, pubblicati ed illustrati da Giovanni Cesca. Verona, Pado- va, Drucker & Tedeschi. CHART – De Franceschi, Camillo (ur): Chartularium Piranense. Raccolta dei documenti medievali di Pirano. Atti e Memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria, 36 (1924); 43–47 (1931–35); 50 (1938). Chastang, Pierre & François Otchakovsky-Laurens (2017): Les statuts urbains de Marseille: Acteurs, rhétorique et mise par écrit de la norme. V: Lett, Didier (ur.): La confezione degli statuti: gli attori della norma nel- le società del Mediterraneo occidentale nei secoli XII–XV. Pariz, Cerm, 15–40. Chastang, Pierre (2010): Conclusions dans La Compilation. Hypothèses, 13, 1, 83–93. Chastang, Pierre (2013): La ville, le gouvernement etl’écrit à Montpellier (XIIe-XIVe siècle). Essai d’histoire sociale. Pariz, Université de Paris. Chastang, Pierre (2014): Mémoire(s), identité(s) etstratification documen- taire: quelques considérations àpropos des villes du Midi de la France. V: La cultura en la Europa del siglo XIII: emisión, intermediación, audien- cia: XL Semana de Estudios Medievales, Estella, 16-19 de julio de 2013. Pamplona, Gobierno de Navarra, Departamento de Cultura, Turismo y Relaciones Institucionales, 9–19. 359 Statuti komuna koper Chastang, Pierre (2016): La période consulaire. V: Amalvi, Christian & Rémy Pech (ur.): Histoire de Montpellier. Toulouse, Privat, 63–84. Chelazzi, Corrado (1943–1999): Biblioteca del Senato della Repubblica. Catalogo della raccolta di statuti, 8 vol. Rim, Leo S. Olschki Editore. Colombo, Franco (1971): Gli statuti di Muggia del 1420. Trst, Deputazione di storia patria per la Venezia Giulia. Combi, Carlo (1864): Saggio di bibliografia istriana. Capodistria, Tipografia Giuseppe Tondelli. CPT – Capo d’ Istria e Provincia tutta intorno a confini suoi con Trieste e con il Contado di Pisino et altre materie raccolte nell’ anno 1732. Atti e Memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria, 7 (1891); 8 (1892). Cusin, Fabio (1934): Le vie d’invasione dei turchi in Italia nel secolo 15. Arche- ografo Triestino, 47, 143–156. Cvitanić, Antun & Zvonimir Šeparović (1987): Korčulanski statut: statut grada i otoka Korčule iz 1214. godine. (Statuta et Leges Civita- tis et Insulae Curzulae (1214-1558). Zagreb, Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti. Cvitanić, Antun (2002): Iz dalmatinske pravne povijesti. Split, Književni krug. Čučković, Vera (1981): Materijalno obezbjeđenje supružnika u dubrovačkom srednjovjekovnom pravu. Godišnjak Pravnog fakulteta u Sarajevu, 28, 307– 338. Čučković, Vera (1989): Bogišićevi pogledi na porodično pravo u Dubro- vačkom statutu. Godišnjak Pravnog fakulteta u Sarajevu, 36, 327–342. Da Mosto, Andrea (1937): L’Archivio di Stato di Venezia. Indice generale, storico, descrittivo ed analitico, Vol. I. Rim, Biblioteca d’ Arte Editrice. Danilović, Jelena (1972): Represalije u dubrovačkom pravu XII i XIII veka. Zbornik radova Pravnog fakulteta u Novom Sadu, 6, 275–295. Darovec, Darko & Janez Šumrada (2006): Statut piranskega komuna iz leta 1384. Koper, Založba Annales. Darovec, Darko & Žiga Oman (2021): Življenje v času kaštelirjev = Život u vrijeme kaštelira. V: Friš, Darko, Matjašič Friš, Mateja & Dea Baričevič (ur.): Kaštelir: prazgodovinska gradišča in etnobotanika za trajnostni turi- zem = Kaštelir: prapovijesne gradine i etnobotanika za održivi turizam. 1. izd. Maribor, Univerza v Mariboru, Univerzitetna založba, 9–27, 29–51. 360 Seznam Slikovnega gradiva Darovec, Darko (1990): Od prihoda Slovanov do propada Beneške repu- blike 1797. V: Žitko, Salvator (ur.): Kraški rob in Bržanija. Koper, IMO Koper, Skupščina občine Koper, 31–62. Darovec, Darko (1991): Oblike zavarovalstva v severni Istri v obdobju Be- neške republike. Annales. Series Historia et Sociologia, 1, 1, 69–80. Darovec, Darko (1994): Notarjeva javna vera. Notarji in vicedomini v Ko- pru, Izoli in Piranu v obdobju Beneške republike. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko. Darovec, Darko (2001): Koprska škofija in Slovani. Acta Histriae, 9, 1, 73–120. Darovec, Darko (2004): Davki nam pijejo kri: Gospodarstvo severozaho- dne Istre v novem veku v luči beneške davčne politike. Koper, Založba Annales. Darovec, Darko (2006): Napoléon et son Royaume d’ Italie (1805–1809): un aperçu des changements dans le domaine législatif et judiciaire en Istrie. V: Darovec, Darko & Janez Šumrada (ur.). Napoleon na Jadranu = Napoléon dans l’ Adriatique. Koper, Založba Annales, 59–68. Darovec, Darko (2010): Ruolo dei vicedomini istriani nella redazione degli atti notarili in rapporto ad uffici affini dell’area adriatica. Acta Histriae, 18, 4, 789–822. Darovec, Darko (2014): Cum lampulo mantelli: The Ritual of Notarial Investiture: Example from Istria. Acta Histriae, 22, 3, 453–508. Darovec, Darko (2015): Auscultauerint cum notario. Istrski notarji in vi- cedomini v obdobju Beneške republike/Auscultauerint cum notario. Is- trian Notaries and Vicedomini at the Time of the Republic of Venice. Venezia, Cafoscarina. Darovec, Darko (2018a): I giuramenti di fidelitas delle città istriane nel XII secolo. In: Tolomeo, Rita & Bruno Crevato-Selvaggi (ur.): Venezia e il suo Stato da mar. Atti del convegno internazionale: Venezia, 9–11 marzo 2017. Rim, Società Dalmata di Storia Patria, 21–49. Darovec, Darko (2018b): Vendetta in Koper 1686. Koper, Annales Press. Darovec, Darko (2021): Slovenian Nation-Building Mythmaker: Fran Levstik’s Martin Krpan. Acta Histriae, 31, 3, 457–502. 361 Statuti komuna koper Darovec, Darko (2022a): Castelli capodistriani. In: Pezzolo, Luciano & Lia de Luca (ur.): Paesaggi e percorsi, Castelli e ville nell’area transfrontaliera italo-slovena. Sommacampagna, Cierre edizioni, 11–70. Darovec, Darko (2022b): Knjiga koprskih kapetanov Slovanov (1587– 1724). Acta Histriae, 30, 4, 855–908. Darovec, Darko (2023): The Genesis of Koper Medieval Statutes (1238– 1423). Acta Histriae, 31, 4, 743–776. Darovec, Darko (2024): Libro dei Capitani degli Slavi di Capodistria (1587– 1724). V: Agostini, Filiberto & Egidio Ivetic (ur.): Istria e Dalmazia in età moderna: instruzioni culture comunità. Milano, Franco Angeli, 97–156. De Franceschi, Camillo (1903–1905): Il comune polese e la Signoria dei Castropola. Atti e Memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria, 18, 168–212, 281–361; 19, 147–227; 20, 95–130. De Franceschi, Camillo (1960): Gli statuti del comune di Pirano del 1307, con- frontati con quelli del 1332 e del 1358. Venezia, A spese della Deputazione. De Franceschi, Carlo (1879): L’Istria. Note storiche. Parenzo, Tipografia di Gaetano Coana. De Szombathely, Marino (1930): Statuti di Trieste del 1350. Trst, L. Cappelli. De Szombathely, Marino (1935): Statuti di Trieste del 1421. Trst, La So- cietà di Minerva. De Totto, Gregorio (1939): Il patriziato di Capodistria. Parenzo, Stab. tip. G. Coana & Figli. De Totto, Gregorio (1940): Feudi e feudatari nell’ Istria Veneta. Atti e Me- morie della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria, 51, 55–108. De Vergottini, Giovanni (1924): Lineamenti storici della costituzione po- litica dell’Istria durante il Medio Evo, I.–II. Roma, Società Istriana di ar- cheologia e storia patria. De Vergottini, Giovanni (1926–1927): La costituzione provinciale dell‘Is- tria nel tardo Medio Evo. Atti e Memorie della Società Istriana di Arche- ologia e Storia Patria, 38, 81–127; 39, 9–60. De Vergottini, Giovanni (1977): Comune e vescovo a Trieste nei secoli XII–XIV. V: De Vergottini, Giovanni & Guido Rossi (ur.): Scritti di sto- ria del diritto italiano. Milano, A. Giuffrè, 1376–1392. 362 Seznam Slikovnega gradiva Degrassi, Franco & Silvano Sau (2000): Lo statuto di Isola in lingua vol- gare. Izola, Il Mandracchio. Degrassi, Franco & Silvano Sau (2003): Statuti del Comun d’Isola (1360– 1500). Izola, Il Mandracchio. Dispacci – Dispacci del Podestà e Capitano di Capodistria al Serenissimo Principe. Atti e Memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria, 23 (1907); 27 (1911); 29 (1913). Drossbach, Gisela (ur.) (2009): Von der Ordnung zur Norm: Statuten in Mittelalter und Früher Neuzeit. Paderborn, München, Wien, Zürich, Ferdinand Schoningh. Erceg, Ivan (1980): Dva i pol stoljeća kretanja stanovništva Istre (1554– 1807). V: Erceg, Ivan et al. (ur.): Gunjačin zbornik: u povodu sedamde- sete godine života i četrdeset i pete godine znanstvenog rada. Zagreb, »Veselin Masleša«, 229–250. Erdö, Péter (1992): Statuti civili veneziani di Jacopo Tiepolo nella Bibliote- ca del capitolo di Esztergom (Ungheria). Glossae. Revista de historia del derecho europeo, 4, 247–255. Ergaver, Angelika (2017): »First my Brother, then a Blood-taker, then my Brother Forever«. The Efficiency of the Traditional Peace-making Custom in Early Modern Age Montenegro and the Role of the Venetian Authorities in the Peace-making Process. Acta Histriae, 25, 1, 179–206. Еvreinova, Anna Mihailovna (1878): Zakon’ Vinodol’skij faksimile i karta Horvatskago berega Adriatičeskago morja. Sankt Peterburg, A. Beggrova. Еvreinova, Anna Mihailovna (1879): Statut ostrova K’eka 1388. Sankt Peterburg, Obščestva ljubitelej drevnej pis’menosti. Faggion, Lucien (2017): La vengeance et le Consulat à Vicence dans la seconde moitié du XVIe siècle. Acta Histriae, 25, 1, 131–152. Faini, Enrico (2013): Le tradizioni normative delle città toscane. Le origini (secolo XII–metà XIII). Archivio storico italiano, 171, 3, 419–481. Fasoli, Gina (1977): Edizione e studio degli statuti: problemi ed esigenze. V: Fonti medioevali e problematica storiografica. Atti del Congresso in- ternazionale tenuto in occasione del 90° Anniversario della fondazione dell’Istituto Storico Italiano 1883–1973, Roma 22–27 ottobre 1973, Vol. 1. Rim, Edité par Istituto Storico Italiano per il Medioevo, 173–190. 363 Statuti komuna koper Ferro, Marco (1781): Dizionario del diritto comune e veneto. Venezia, A. Santini. Filipović, Ivan (1967): Pritužba seljaka iz koparske okolice protiv preveli- kih daća godine 1799. Istarski mozaik, 4–5, 263–267. FIM, 4: doc. 1238_FBI – Banić, Josip (ur.): Fontes Istrie medievalis, vol. 4: A 1209 usque ad 1300, doc. 1238_FBI. https://fontesistrie.eu/1238_ FBI (zadnji dostop: 2023-11-15). FIM, 4: doc. 1239_MBI – Banić, Josip (ur.): Fontes Istrie medievalis, vol. 4: A 1209 usque ad 1300, doc. 1239_MBI. https://fontesistrie.eu/1239_ MBI (zadnji dostop: 2023-11-15). FRAN (2024): Prokúra. https://fran.si/iskanje?View=1&Query=prokura (zadnji dostop: 2024-12-10). Frati, Luigi (ur.) (1869–1877): Statuti di Bologna dall’anno 1245all’anno 1267. Bologna, Regia Tipografia. Fučić, Branko (1982): Glagoljski natpisi. Zagreb, JAZU. Gardina, Edvilijo (1981): Koprska družina Tarsia v službi Beneške republi- ke. Slovensko morje in zaledje, 4–5, 105–136. GDZS – Blaznik, Pavle, Grafenauer, Bogo & Sergij Vilfan (ur.) (1970, 1980): Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih pa- nog, I & II. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Zgo- dovinski inštirut Milka Kosa. Gestrin, Ferdo (1965): Trgovina slovenskega zaledja s primorskimi mesti od 13. do konca 16. stoletja. Ljubljana, SAZU. Ghignoli, Antonella (ur.) (1998): I Brevi del Comune e del Popolo di Pisa dell’anno 1287. Fonti per la storia dell’Italia medievale. Antiquitates, 11. Roma, Istituto Storico Italiano per il Medio Evo. Gilissen, John (1982): La coutume. Turnhout, Brepols. Grafenauer, Bogo (1988): Ob tisočštiristoletnici slovanske naselitve na današnje slovensko narodnostno ozemlje. V: Pavel Diakon, Zgodovina Langobardov. Maribor, Obzorja. Grandi-Varsori, Maria Silvia (1981): Il testamento: Source privilégiée. Il caso dei testamenti trevigiani del XVIII secolo. Studi Veneziani, 5, 145–189. Greco, Marcello (1939): L’attivittà politica di Capodistria durante il XIII secolo. Atti e Memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria, 49, 1–46. 364 Seznam Slikovnega gradiva Gualazzini, Ugo (1958): Considerazioni in tema di legislazione statutaria medievale. Milano, Giuffrè. Guglielmotti, Paola (2014): Statuti liguri: primi sondaggi, molteplicità di soluzioni. Mélanges de l’école française de Rome- Moyen Âge, 126, 2, 1–13. Hanel, Jaromir (1877): Statuta et leges civitatis et insulae Curzulae (1214– 1558.). Zagreb, Typis Officinae Societatis Typographicae. Hanel, Jaromir (1878): Statuta et leges civitatis Spalati. Zagreb, Statuta et leges civitatis Spalati. Hanel, Jaromir (1880): Pravni život u spljetskoj obćini. Rad, 54, 178–212. Heart of Istria (2024): Heart of Istria. http://heartofistria.com/index. php?id=179 (zadnji dostop: 2024-12-11). Herkov, Zlatko (1948): Statut grada Rijeke iz godine 1530. Zagreb, Naklad- ni zavod Hrvatske. Herkov, Zlatko (1971): Mjere Hrvatskog primorja s osobitim osvrtom na solne mjere i solnu trgovinu. Rijeka, Historijski arhiv u Rijeci i Pazinu. Herkov, Zlatko (1982): Knjiga statuta, zakona i reformacija grada Šibenika. Šibenik, Muzej grada. Hernja Masten, Marija & Dušan Kos (ur.) (1998): Statut mesta Ptuj 1376 = Das Stadtrecht von Ptuj aus dem Jahre 1376. Maribor, Umetniški kabinet »Primož Premzl«. Hernja Masten, Marija & Dušan Kos (ur.) (1999): Statut mesta Ptuja 1513. Ptuj, Ljubljana, Zgodovinski arhiv Ptuj, Založba ZRC. Hocquet, Jean-Claude (1990): Il sale e la fortuna di Venezia. Rim, Jou- vence. Inchiostri, Ugo (1893): Sul diritto statutario di Sebenico sotto la dominazi- one Veneta. Ateneo Veneto, 1, 59–75. Inchiostri, Ugo (1909): Il matrimonio a comunione di beni ne’ do- cumenti e negli statuti istriani del Medio Evo. Archeografo Triesti- no, 5, 69–122. Inchiostri, Ugo (1910): l diritto statutario di Parenzo. Atti e Memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria, 26, 205–247. Inchiostri, Ugo (1930): Il Comune e gli statuti di Arbe fino al secolo XIV. Archivio storico per la Dalmazia, 5, 10. 365 Statuti komuna koper Inchiostri, Ugo (1934a): Gli statuti dalmati del Medioevo nei codici, nelle stampe e nelle opere che servano ad illustrarli. Archivio storico per la Dalmazia, 17, 99, 107–127. Inchiostri, Ugo (1934b): Gli statuti dalmati del Medioevo nei codici, nelle stampe e nelle opere che servano ad illustrarli. Archivio storico per la Dalmazia, 17, 101, 233–244. Inchiostri, Ugo (1934c): Gli statuti dalmati del Medioevo nei codici, nelle stampe e nelle opere che servano ad illustrarli. Archivio storico per la Dalmazia, 18, 103, 315–328. Inchiostri, Ugo (1934d): Gli statuti dalmati del Medioevo nei codici, nelle stampe e nelle opere che servano ad illustrarli. Archivio storico per la Dalmazia, 18, 104, 391–408. Inchiostri, Ugo (1934e): Gli statuti dalmati del Medioevo nei codici, nelle stampe e nelle opere che servano ad illustrarli. Archivio storico per la Dalmazia, 18, 106, 509–520. Inchiostri, Ugo (1986 [1930–1931]): Gli statuti di Arbe. Atti e memorie della Società Dalmata di Storia Patria, 14, 23–127. Iona, Maria Laura (1972): Le Istituzioni di un Comune Medievale Statuti di Muggia del Secolo XIV. Trst, Deputazione di Storia Patria per la Ve- nezia Giulia. Iona, Maria Laura (1988): I vicedomini e l’autenticazione e registrazione del documento privato triestino nel secolo XIV. Atti e Memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria, 88, 96–108. Ivančić, Stjepan Marija (1910): Povjestne crte o samostanskom III. redu sv. O. Franje po Dalmaciji, Kvarneru i Istri i Poraba glagolice u istoj re- dodržavi sa prilozima. Zadar, Tipografia E. Vitaliani. Iz op. prof. dr. Mihelič: potrebno dodati kratico oznake hranilišča dokumen- ta v TS, ki jo je potrebno dodati v končni seznam. Janeković-Römer, Zdenka (2003): Nasilje zakona: gradska vlast i priva- tni život u kasnosrednjovjekovnom i ranonovovjekovnom Dubrovniku. Anali Zavoda za povijesne znanosti Hrvatske akademije znanosti i umje- tnosti u Dubrovniku, 41, 9–44. Jelinčića, Jakova (1971): Aggiunte e modifiche allo Statuto di Dignano. Atti, 2, 1, 5–100. 366 Seznam Slikovnega gradiva Jelinčića, Jakova (1973): Statut svetog Lovreča Pazenatičkog sa posebnim osvrtom na jezične karakteristike. Journal of Historical Archives in Rije- ka and Pazin, 18, 71–152. Jenko Kovačič, Ana (2022): Mesto in škof v Istri v srednjem veku. Dok- torska disertacija. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. Jireček, Konstantin Josef (1901–1904): Die Romanen in Städten Dalam- tiens Während des Mittelalters. Dunaj, In commission bei C. Gerold’s Sohn. Kambič, Marko (2005): Certain Aspects of the Continuity and Reception of Roman Inheritance Law in the Statutes of Slovenian Littoral Towns. Slovenian Law Review, 2, 1–2, 87–103. Kambič, Marko (2006): Nasljedno pravo Piranskog statuta u vidu recepci- je. Zbornik radova Pravnog fakulteta u Splitu, 43, 3–4, 501–521. Kambič, Marko (2007a): Primerjalna analiza dinamike recepcije v dedno- pravnih določilih ptujskega in piranskega mestnega prava. Zbornik znan- stvenih razprav, 67, 133–158. Kambič, Marko (2007b): L’influence du droit savant sur la réglementation du droit des successions dans les statuts des communautés urbaines au XIVe et au début du XVe siècle en territoire slovène. V: Augustin, Jean- -Marie & Véronique Gazeau (ur.): Coutumes, doctrine et droit savant: actes du colloque international de Poitiers. Poitiers, LGDJ Paris, 117–136. Kambič, Marko (2021): Care for Minors in Medieval Town Statutes at the Juncture of the Holy Roman Empire and the Republic of Venice, with a Note on the Reception of Roman Law. Acta Histriae, 29, 3, 611–636. Kandler, Pietro (1846a): Distretto di Capodistria. L’ Istria 1. Trst, 190–191. Kandler, Pietro (1846b): Statuti municipali della città di Parenzo nell’Istria. Trst, I. Papsch e Comp. tip. del Lloyd Austr. Kandler, Pietro (1847a): Brano d’ un viaggio nell’ Istria. L’ Istria 2. Kandler, Pietro (1847b): Stato della citta’ di Capodistria sotto gl’ Ipati, Tri- buni, Conservatori e Marchesi dell’ Istria. L’ Istria 2. Kandler, Pietro (1848): Dell’antico agro Giustinopolitano. L ’Istria 3, 227. Kandler, Pietro (1849): Statuti municipali del Comune di Trieste che porta- no in fronte l’anno 1150: con prefazione storica ed indici. Trst, Tipogra- fia del Lloyd Austriaco. 367 Statuti komuna koper Kandler, Pietro (1850): Statuti municipali di Buie. L’Istria, 5, 39, 265–285. Kandler, Pietro (1851a): Dei Morlacchi che abitano la parte montana della Vena fra il Risano e Pinguente. L’ Istria 6, 125. Kandler, Pietro (1851b): Il comune Slavo nell’Istria superiore. L’Istria 6, 25–28. Kandler, Pietro (1851c): Statuti municipali di Rovigno. Trst, Tipografia del Lloyd Austriaco. Kandler, Pietro (1851d): Statuti municipali di Cittanova nell’Istria. Trst, Ti- pografia del Lloyd Austriaco. Kandler, Pietro (1863): Restituzione dell’ episcopato di Capodistria. V: Scussa, Vicenzo (1885): Storia cronografica di Trieste. Trst, A. Levi & Co. Keller, Hagen & Jörg Busch (ur.) (1991): Statutencodices des 13. Jahrhun- derts als Zeugen pragmatischer Schriftlichkeit. Die Handschriften von Como, Lodi, Novara, Pavia und Voghera. München, Wilhelm Fink Ver- lag. Keller, Hagen (1998): Gli statuti dell’Italia settentrionale come testimoni- anza e fonte per il processo di affermazione della scrittura nei secoli XII e XIII. In: Albini, Giuliana (ur.): Le scritture del comune. Amministrazione e memoria nelle città dei secoli XII e XIII. Torino, Scriptorium, Paravia & C. S.p.A., 61 –94. KKS – Knjiga kapetanov Slovanov, 1, 19, 28. Klen, Danilo (1961): Valput u Istri. Zbornik Historijskog instituta JAZU, 3, 297–328. Klen, Danilo (1961–1962): Dopune objavljenim kodeksima Loredanskih terminacija za Barban i Rakalj. Vjesnik historijskih arhiva u Rijeci i Pazi- nu, 6–7, 295–451. Klen, Danilo (1963–1964): Statut Grožnjana. Vjesnik historijskih arhiva u Rijeci i Pazinu, 13–14, 205–256. Kos, Dušan & Mitja Sadek (2010): Stari izolski statut od 14. do 18. stole- tja: Prevod s študijo. Koper, Univerzitetna založba Annales. Kos, Dušan (2006a): Statut izolskega komuna iz leta 1360. Faksimile in spremna beseda. Koper, Rijeka, Založba Annales, Državni arhiv Rijeka. Kos, Dušan (2006b): Statut izolskega komuna od 14. do 18. stoletja. Ko- per, Založba Annales. 368 Seznam Slikovnega gradiva Kos, Franc (ur.) (1906): Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, knjiga II (801–1000). Ljubljana, Leonova družba. Kos, Franc (ur.) (1911): Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, knjiga III (1001–1100). Ljubljana, Leonova družba. Kos, Milko & Franc Kos (1928): Gradivo za zgodovino Slovencev v sre- dnjem veku, 5 (1201–1246). Ljubljana, Leonova družba. Kos, Milko (1950): O starejši slovanski kolonizaciji v Istri. Razprave SAZU, 1, 53–82. Kos, Milko (1964): S kmečkih domačij v Hrastovljah iz dobe okoli 1300. Slovenski etnograf, 16–17, 103–107. Kosanović, Ozren (2009): Prilog za bibliografiju objavljenih pravnih izvo- ra (statuta, zakona, urbara i notarskih knjiga) i pravnopovijesnih studija za Istru, kvarnersko primorje i otoke u srednjem i ranom novom vijeku. Arhivski vjesnik, 52, 1, 129–170. Kosanović, Ozren (2010): Prilog bibliografiji objavljenih srednjovjekov- nih dalmatinskih statuta te pravno-povijesnih studija o njima. Arhivski vjesnik, 53, 1, 137–163. Kosi, Miha (2009): Zgodnja zgodovina srednjeveških mest na Slovenskem. Primerjalna študija o neagrarnih naselbinskih središčih od zgodnjega sre- dnjega veka do 13. stoletja. Ljubljana, Založba ZRC. Kostrenčić, Marko (1930): Fides publica (javna vera) u pravnoj istoriji Srba i Hrvata do kraja XV veka. Beograd, Srpska kraljevska akademija. Kostrenčić, Marko (ur.) (1978): Lexicon latinitatis medii aevi Iugoslaviae. Zagrabiae, Academia scientiarum et artium Slavorum meridionalium. Krahwinkler, Harald (2004): »--- in loco qui dicitur Riziano ---«: zbor v Ri- žani pri Kopru leta 804 = die Versammlung in Rižana, Risano bei Koper, Capodistria im Jahre 804. Koper, Založba Annales. Kukuljević Sakcinski, Ivan (1852): Statut otoka Krka. V: Kukuljević Sak- cinski, Ivan (ur.): Arkiv za pověstnicu jugoslavensku, knjiga II. Zagreb, Tiskom dra. Ljudevita Gaja, 277–307. Kulišer, Josif Mihajlovič (1959): Splošna gospodarska zgodovina srednje- ga in novega veka I. Ljubljana, Državna založba Slovenije. La Provincia – La Provincia dell’Istria. Giornale degli interessi civili, eco- nomici ed amministrativi, Capodistria, 1867–1894. 369 Statuti komuna koper Laginja, Matko (1875): Vinodolski zakon. Pravo, 3, 29–32. Laginja, Matko (2000 [1873–1874]): Kastavski ustav /1400-1661/. V: Munić, Darinko (ur.): Zbornik Kastavštine, VIII. Kastav, Grad Kastav, 25–92. Lago, Luciano & Claudio Rossit (1981): Descriptio Histriae. La penisola istriana in alcuni momenti significativi della sua tradizione cartografica sino a tutto il secolo XVIII. Trst, Edizioni Lint. Le Goff, Jacques (2017 [1957]): Gli intellettuali nel Medioevo. Milano, Mondadori. LEGGI (1683) – Leggi, Decreti e Terminazioni del Ser.mo Magg.r Cons.o etc., Concernenti il buon gouerno dell’Istria. Valerio Da Riva, Pod.tà e Cap.o di Capodistria. LEGGI (1757) – Leggi Statutarie per il buon governo della Provincia d’Istria. Delle Comunità, Fontici, Monti di Pietà, Scuole, ed altri Luochi Pii, ed Of- fizj della medesima. Lorenzo Paruta, Podestae Capitanio di Capodistria. Leicht, Pier Silverio (1949): Note agli statuti istriani con particolare ri- guardo al diritto di prelazione. Atti e Memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria, 53, 77–86. Leontovič, Fjodor I. (1868): Drevnee horvato-dalmatinskoe zakonoda- tel’stvo. Zapiski ipm. Novoros. Odesa, s. n. Lettere – Regesti di documenti dell’ Archivio di Stato in Venezia riguardanti l’ Istria. Lettere segrete di Collegio (1308–1627). Atti e Memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria, 45 (1933), 105–160; 46 (1934), 65–105. Lex Latinitatis – Lexicon Latinitatis Medii Aevi Iugoslaviae, vol. I–III. Zagrabiae, Editio Instituti historici Academiae scientiarum et artium Sla- vorum meridionalium, 1973. Libro – Libro de Capitani de Schiavi di Capodistria 1603–1724. ASVe, AC, 1174. Likar, Darko (2009): Arhitektura in razvoj obeh koprskih obzidij. Annales. Series Historia et Sociologia, 19, 2, 313–340. Ljubić, Šime (1882–1883): Statuta et leges civitatis Buduae, civitatis Scar- donae et civitatis et insulae Lesinae. Budva, Officina Societatis typograp- hicae. 370 Seznam Slikovnega gradiva Lonza, Nella & Branka Poropat (ur.) (2017): Buzetski statut/Statuto di Pinguente. Kolona od statuti/Collana degli statuti, 4. Buzet, Grad Buzet. Lonza, Nella & Jakov Jelinčić (ur.) (2007): Statuta Communis Duorum Castrorum/Statut Dvigradske općine. Kolona od statuti/Collana degli statuti, 1. Kanfanar, Državni arhiv u Pazinu. Lonza, Nella & Jakov Jelinčić (ur.) (2010): Vodnjanski statut/Statuto di Dignano. Kolona od statuti/Collana degli statuti, 2. Vodnjan, Državni arhiv u Pazinu, Humaniora in Leykam. Lonza, Nella & Jakov Jelinčić (ur.) (2014): Novigradski statut/Statuto di Cittanova. Kolona od statuti/Collana degli statuti, 3. Novigrad, Grad Novigrad. Lonza, Nella & Jakov Jelinčić (ur.) (2019): Umaški statut/Statuto di Umago. Kolona od statuti/Collana degli statuti, 5. Umag, Grad Umag. Lonza, Nella (1993): Kazneni postupak Krčkog (Vrbanskog) statuta iz 1388. godine. Zbornik Pravnog fakulteta u Zagrebu, 43, 6, 715–725. Lonza, Nella (1994): Novopronađeni izvori o sudskim postupcima pro- tiv Krčkih knezova u XIV. stoljeću. Vjesnik Povijesnog arhiva u Rijeci, 35–36, 9–20. Lonza, Nella (2002): Dubrovački statut, temeljna sastavnica pravnog po- retka i biljeg političkog identiteta. In: Statut grada Dubrovnika sastavljen godine 1272 . Dubrovnik, Državni arhiv u Dubrovniku, 11–46. Lonza, Nella (2022): Dubrovački statut iz 1272. Temelj pravnog poretka i zrcalo svakodnevice. Dubrovnik, Državni arhiv u Dubrovniku. Lonza, Nella (2023): Povijesni i pravni pejzaž Koparskog statuta. Sprem- na beseda k izdaji faksimila. Koper, Pokrajinski arhiv Koper, Pokrajinski muzej Koper. Lonza, Nella, Banić, Josip & Jakov Jelinčić (ur.) (2023): Bujski status/ Stato di Buie. Kolona od statuti/Collana degli statuti, 6. Buje, Grad Buje. Loschiavo, Luca (2017): La storiografia statutaria degli ultimi trent’anni. Considerazioni brevi tra passato e futuro prossimo. Historia et ius, 12, 23, 1–14. Lusardi, Aldo & Enrico Besta (1945): Statuta Veglae. Milano, Giuffrè. Majer, Francesco (1904): Inventario dell’Antico archivio municipale di Ca- podistria. Koper, Pagine istriane. 371 Statuti komuna koper Majer, Francesco (1926): Appendice all’Archivio Antico di Capodistria fino all’anno 1800. Altri documenti di data più recente. Sono contenuti nell’armadio O in fine. Koper, Pokrajinski arhiv Koper. Makušev, Vikentij V. (1867): Izsledovanije ob istoričeskih pamjatnikov i bytopisateljah Dubrovnika. Petrograd, s. n. Margetić, Lujo & Petar Strčić (2008): Krčki (Vrbanski) statut iz 1388. Krk, Zagreb, Povijesno društvo otoka Krka, Društvo Krčana i prijatelja otoka Krka. Margetić, Lujo (1970): Brak na istarski način. Vjesnik Hrvatskih arhiva u Rijeci i Pazinu, 15, 279–308. Margetić, Lujo (1971): Funkcija i porijeklo službe egzaminatora u srednjovjekov- nim komunama Hrvatskog Primorja i Dalmacije. Starine JAZU, 55, 191–210. Margetić, Lujo (1973): O javnoj vjeri i dispozitivnosti srednjovjekovnih notarskih isprava s osobitom obzirom na hrvatske primorske krajeve. Radovi, 4, 5–79. Margetić, Lujo (1980): Iz vinodolske prošlosti: pravni izvori i rasprave. Reka, Zagreb, Školska knjiga. Margetić, Lujo (1981–1982): La Legge del Vinodol (1288) e l’Urbario di Grobnico (1700). Reka, Trst, Unione degli Italiani dell’Istria e di Fiume, Univeristà popolare. Margetić, Lujo (1983a): Histrica et Adriatica, Raccolta di saggi storico- -giuridici e storici. Reka, Trst, Unione degli Italiani dell’Istria e di Fiume, Università Popolare. Margetić, Lujo (1983b): Novo tumačenje nekih odredaba Vinodolskog zakona. Pula, Reka, Povijesno društvop Istre, Povijesno društvo Rijeke. Margetić, Lujo (1983c): The Statute of Vinodol (1288). Čakovec, Za- greb, »Zrinski«, Pravni fakultet. Margetić, Lujo (1984–1985): La “pace provinciale” tra gli istriani e il Margravio W. Atti del Centro di Ricerche Storiche Rovigno, 15, 49–60. Margetić, Lujo (1987a): Seljačke općine po koparskom statutu iz 1423. godine. Zbornik PFR, 8, 119–127. Margetić, Lujo (1987b): Vinodolski zakon/The statute of Vinodol/La le- gge del Vinodol/Das Gesetz von Vinodol: 1288–1988. Novi Vinodolski, Mjesni odbor za obilježavanje 700. obljetnice Vinodolskog zakona. 372 Seznam Slikovnega gradiva Margetić, Lujo (1988): 700. obljetnica Vinodolskog zakona i 600. obljetni- ca krčkoga i senjskoga statuta. Zagreb, Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti. Margetić, Lujo (1993): Statut koprskega komuna iz leta 1423 z dodatki do leta 1668. Koper, Rovinj, Pokrajinski arhiv Koper, Center za zgodo- vinske raziskave. Margetić, Lujo (1994): Zakon grada Kastva iz 1400. Radovi Zavoda za povijesne znanosti HAZU u Zadru, 36, 283–308. Margetić, Lujo (2006a): Srednjovjekovni zakoni i opći akti na Kvarneru 1. Mošćenički zakoni i statuti. Rijeka, Adamić, Zavod za kaznene aktivnosti Mošćenice Pravnog fakulteta u Rijeci. Margetić, Lujo (2006b): Srednjovjekovni zakoni i opći akti na Kvarneru 2. Veprinac, Kastav, Trsat. Rijeka, Adamić, Zavod za kaznene aktivnosti Mošćenice Pravnog fakulteta u Rijeci. Margetić, Lujo (2006c): Srednjovjekovni zakoni i opći akti na Kvarneru 3. Grobnik, Bakar, Hreljin, Grižane, Bribir, Vinodol. Rijeka, Adamić, Za- vod za kaznene aktivnosti Mošćenice Pravnog fakulteta u Rijeci. Margetić, Lujo (2007): Senjski statut iz 1388. Senjski zbornik: prilozi za geografiju, etnologiju, gospodarstvo, povijest i kulturu, 34, 1, 5–160. Marinelli, Sergio (2017): La pacificazione, non la vendetta. Acta Histriae, 25, 1, 109–120. Marsich, Angelo (1877): Nuova serie di effemeridi giustinopolitane. La Provincia dell’Istria, 10. Marsich, Angelo (1878): Effemeridi della città di Trieste e del suo territo- rio. La Provincia dell’Istria, 12, 6. Mattone, Antonello & Marco Tangheroni (ur.) (1986): Gli Statuti Sassa- resi: Economia, società, istituzioni a Sassari nel Medioevo e nell’Età mo- derna. Cagliari, Edes. Mattone, Antonello (2014): Gli Statuti di Castelgenovese. V: La Biblioteca universitaria di Sassari. Sassari, Biblioteca universitaria, 82–85; 87–92. Mattone, Antonello (2016): Statuti municipali, privilegi urbani, capitoli di corte della città di Bosa (XIV-XVII secolo). V: Mattone, Antonello & Maria Bastiana Cocco (ur.): Bosa. La città e il suo territorio dall’età antica al mondo contemporaneo. Sassari, Carlo Delfino, 347–367. 373 Statuti komuna koper Mayer, Ernesto (1907): La costituzione municipale dalmato-istriana nel Medio Evo e le sue basi romane. Atti e Memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria, 22, s. n. Mažuranić, Anton (1843): Zakon Vinodolski od lèta 1280. Zagreb, s. n. Mažuranić, Ivan (1854): Statut grada Senja od godine 1388. V: Kukuljević Sakcinski, Ivan (ur.): Arkiv za pověstnicu jugoslavensku, knjiga III. Za- greb, Tiskom dra. Ljudevita Gaja, 141–170. MGH, DD H IV. 1 – Gladiss, Dietrich von & Alfred Gawlik (ur.) (1941– 1978): Monumenta Germaniae Historica. Dipomata Regum et Impera- torum Germaniae. Tomus VI. Heinrici IV. Diplomata. Berlin, Weimar, München, Wiedmannsche Verlangsbuchhandlung, Verlag Herman Böhlaus Nachfolger, Verlag Hahnsche Buchhandlung. Mihelič, Darja (1978): Žena v piranskem območju do srede 14. stoletja. Zgodovinski časopis, 32, 1–2, 23–36. Mihelič, Darja (1984): Najstarejša piranska notarska knjiga (1281–1287/89). Ljubljana, SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU. Mihelič, Darja (1985): Neagrarno gospodarstvo Pirana od 1280 do 1340. Ljubljana, SAZU. Mihelič, Darja (1986): Piranska notarska knjiga. Drugi zvezek (1284– 1288). Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstve- noraziskovalni center SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa. Mihelič, Darja (1989): K osvetlitvi nekaterih votlih mer srednjeveškega Pi- rana. Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, 37, 1–2, 22–26. Mihelič, Darja (1991): Mestni vsakdan v obdobju baroka v luči različnih pisanih virov, Piran 1600–1602. Annales. Series Historia et Sociologia, 1, 1, 91–102. Mihelič, Darja (1992): Hazard v somraku preteklosti. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko. Mihelič, Darja (1994): Vsakdanje življenje istrskih prebivalcev, kot ga odse- vajo nekateri objavljeni mestni statuti. Acta Histriae, 2, 3, 173–180. Mihelič, Darja (1996): Kaznovanje prestopkov v srednjeveških severoza- hodnoistrskih mestih: Kdo izgubi roko, nogo, oko, glavo?. Acta Histriae, 4, 4, 5–24. Mihelič, Darja (1999): Odnos oblastnih ustanov do žensk in otrok v sre- dnjeveških mestih severozahodne Istre. Acta Histriae, 7, 7, 329–348. 374 Seznam Slikovnega gradiva Mihelič, Darja (2000): Ženska čast v istrskih mestih (Trst, Koper, Izola, Piran 15.–16. stoletje). Acta Histriae, 8, 1, 29–40. Mihelič, Darja (2002a): Krvava rihta v Piranu 14. stoletja. Acta Histriae, 10, 1, 147–160. Mihelič, Darja (2002b): Piranska notarska knjiga. Tretji zvezek (1289– 1292). Ljubljana, Založba ZRC. Mihelič, Darja (2006): Piranska notarska knjiga. Četrti zvezek (1298– 1317). Ljubljana, Založba ZRC. Mihelič, Darja (2009a): Načrt sistematične agrarne kolonizacije v sre- dnjem veku (Piran, začetek 14. stoletja). Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, 57, izredna št., 51–62. Mihelič, Darja (2009b): Piranske notarske knjige – fragmenti. Peti zvezek (1289–1305). Ljubljana, Založba ZRC. Mihelič, Darja (2011): Prilog proučavanju zemljoposjedničke strukture sre- dnjovjekovne Istre (s naglaskom na posjedu freisinške biskupije). Vjesnik istarskog arhiva, 18, 345–361. Mihelič, Darja (2014): Grešni služabniki Cerkve v vidiku določil srednje- veških tržaških statutov. Acta Histriae, 22, 4, 847–858. Mihelič, Darja (2015a): Apollonio: družina notarjev, vicedominov, konzu- lov, sodnikov, prokuratorjev. Acta Histriae, 23, 4, 631–654. Mihelič, Darja (2015b): Nekdanji dogovori o reji živine na ozemlju istrskih mest. V: Mogorović Crljenko, Marija & Elena Uljančić-Vekić (ur.): Animalia, bestiae, ferae ---. O životinjama u povijesti na jadran- skom prostoru. Zbornik radova s međunarodnog znanstvenog skupa = Animalia, bestiae, ferae ---. Animals in History in the Adriatic Area. Collected Papers from the International Scientific Conference. Poreč, Pazin, Pula, Zavičajni muzej Poreštine, Državni arhiv, Sveučilište Jurja Dobrile, 40–57. Mihelič, Darja (2016): Piranske notarske knjige – fragment. Šesti zvezek (1284–1296). Ljubljana, Založba ZRC. Mihelič, Darja (2018): Piranske notarske knjige – fragment. Sedmi zvezek (1301–1320/1321). Ljubljana, Založba ZRC. Mihelič, Darja (2023): Gli statuti di Capodistria e la vita cittadina. Acta Histria, 31, 4, 777–806. 375 Statuti komuna koper Mihelič, Darja (2024): Vsakdan srednjeveškega Kopra v odsevu srednje- veških statutov. Zgodovina za vse: vse za zgodovino, 31, 1, 5–28. Mlacović, Dušan (2022): Koper v poznem srednjem veku: opažanja o mestu in njegovih portah po pregledu knjig koprskih vicedomov s konca 14. stoletja. Acta Histriae, 30, 4, 819–854. Monnet, Pierre & Otto Gerhard Oexle (ur.) (2003): Stadt und Recht im Mittelalter/La ville et le droit au Moyen Âge: Veröffentlichungen des Max-Planck-Instituts für Geschichte 174. Göttingen, Vandenhoeck & Ruprecht. Morteani, Luigi (1888–1889): Isola ed i suoi statuti. Atti e Memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria, 3, 3–4, 353–388; 4, 1–2, 155–213; 4, 3–4, 349–421; 5, 1–2, 155–222. Muir, Edward (2017): The Feuding Spectrum: From the Mountains of Albania to the Court of Charles V. Acta Histriae, 25, 1, 1–10. Muratori, Ludovico Antonio (1723–1751): Rerum Italicarum Scriptores, Vol. 1–25. Milano, Societatis Palatinae. Muratori, Ludovico Antonio (1738–1743): Antiquitates Italicae Medii Aevi, Vol. 1–6. Milano, Ex Typographia Societatis Palatinae in Regia Cu- ria. Naldini, Pietro (1700): Corografia ecclesiastica o’ sia descrittione della Ci- ttà e della Diocesi di Giustinopoli detto volgarmente Capo d’ Istria. Ve- nezia, Appresso Gierolamo Albrizzi. Nicolini, Ugo (1971a): L’ordinamento giuridico nel comune medievale. V: Fonseca, Cosimo Damiano (ur.): I Problemi della civiltà comunale: Atti del congresso storico internazionale per l’VIII centenario della prima Lega Lombarda. Bergamo, Cassa di risparmio delle provincie Lombarde, 59–78. Nicolini, Ugo (1971b): Leggendo le Questiones de iuris subtilitatibus. Ius. Rivista di scienze giuridiche, 28, 27–119. Nicolini, Ugo (1984): Gli statuti del Lago come fonte primaria per un’en- ciclopedia del Trasimeno. V: Moretti, Giovanni (ur.): Lingua, storia e vita dei laghi d’Italia. Perugia, Maggioli, 391–414. Nicolini, Ugo (2016): L’Umbria e Perugia nel Medioevo e nella prima Età moderna. Spoleto, Fondazione Centro italiano di studi sull’alto medioevo. 376 Seznam Slikovnega gradiva NK 2 – Mihelič, Darja (1986): Piranska notarska knjiga. Drugi zvezek (1284–1288). Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa. NK 6 – Mihelič, Darja (2002): Piranska notarska knjiga. Tretji zvezek (1289– 1292). Ljubljana, Založba ZRC. Novæ Leges (1606): Novæ Leges, Ordines, Correctiones, Declarationes, Additiones, et absolutiones Statutorum Communis Terræ Pirani. Tran- slata in Vernaculam linguam summo Studio, ac diligentia D. Nicolai Pe- tronij I. V. Doct. D. Petri filij Patritij nuper in lucem data. Cum Tabula Titulorum, amplissimoque Indice omnium materiarum, quæ in ipsis con- tinentur Alphabetico ordine accomodato. Currente Anno Nativitatis D. N. Iesu Christi M.D.CVI. Venezia. Novak, Zrinka (2009): Neki aspekti pravnog položaja ženâ u Vinodolskom zakonu, Senjskom i Krčkom statutu. Historijski zbornik, 62, 2, 315–343. Ogrin, Darko (1989): Iz življenja komuna v Bezovici. Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, 37, 1–2, 96–101. Olmo, Fortunato (1885): Descrizione dell’ Histria di D. Fortunato Olmo. Atti e Memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria, 1, 149–172. Oman, Žiga (2017): Modern Age, Ancient Customs – Settling Blood in the Eastern Alps between the Late Middle Ages and Early Modernity. Acta Histriae, 25, 1, 153–178. Oman, Žiga (2021): Kosezi med zgodovinopisjem in kulturo spominjanja. Acta Histriae, 29, 1, 37–78. Pahor, Miroslav & Janez Šumrada (ur.) (1987): Statut piranskega komu- na od 13. do 17. stoletja, I & II . Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa. Pahor, Miroslav (1953a): Koprski upor leta 1348. Istrski zgodovinski zbor- nik, 1, 29–68. Pahor, Miroslav (1953b): Slovenski poglavar v Kopru. Slovenski Jadran, 10, 6–7. Pahor, Miroslav (1957): Statuti Izole, Kopra in Pirana ter istrski zakoni o solarjih, solarnah in tihotapcih. Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, 5, 3, 123–134. 377 Statuti komuna koper Pahor, Miroslav (1958a): Nastanek apelacijskega sodišča v Kopru. Kroni- ka: časopis za slovensko krajevno zgodovino, 6, 2, 73–79. Pahor, Miroslav (1958b): Oblastni in upravni organi Pirana v dobi Bene- ške republike. Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, 6, 3, 109–130. Pahor, Miroslav (1959): Pravni status tujcev v uredbah piranskih statutov. Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, 7, 3, 130–137. Pahor, Miroslav (1963): Predpisi o obrtnikih, prostih poklicih in trgovcih v statutih mesta Trsta. Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, 11, 1, 27–37. Pahor, Miroslav (1974): Statuti srednjeveške občine Izola iz leta 1360 v odnosu do tujcev. Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, 22, 2, 77–85. Pahor, Miroslav (1975): Statut občine Piran iz leta 1274. Zgodovinski ča- sopis, 29, 1–2, 77–88. Pahor, Miroslav (1978): Akrostihi v piranski knjigi statutov leta 1384. Kro- nika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, 26, 1, 4–9. Paradisi, Bruno (1987): Studi sul Medioevo giuridico. Rim, Istituto storico italiano per il Medio Evo. Pene Vidari, Gian Savino (1999): Introduzione. V: Bulgarelli, Sandro, Ca- samassima, Alessandra & Giuseppe Pierangeli (ur.): Biblioteca del Senato della Repubblica. Catalogo della raccolta di Statuti, VIII (Lettera T–U), Firence, Leo Olschki Ed., 11–96. Peršič, Janesz (1977): Družina florentinskih bankirjev Soldanieri v Piranu. Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, 25, 1, 12–18. Peršič, Janesz (1984): Židje v poznosrednjeveški beneški Istri, v Slovensko morje in zaledje. Slovensko morje in zaledje, 7, 6–7, 39–68. Pertile, Antonio (1894–1902): Storia del diritto italiano dalla caduta dell’Im- pero Romano alla codificazione, Vol. I–VI. Torino, Unione tipografico- -editrice. Petranović, Anamari & Anneliese Margetić (1983–84): Il Placito del Ri- sano. V: Atti del centro di ricerche storiche Rovigno, 14, 55–76. Petranović, Anamari (1997): Naznake pravnog položaja žene u srednjov- jekovnoj Rijeci. V: Zbornik Sveti Vid II. Rijeka, Grad Rijeka, 85–93. 378 Seznam Slikovnega gradiva Petronio, Prospero (1968): Memorie sacre et profane. Trst, Tipografia Ga- etano Coana. Pitzorno, Benvenuto (1910): Le consuetudini giudiziarie veneziane ante- riori al 1229. La giurisprudenza di Venezia nella prima metà del secolo decimoterzo e la sua efficacia sulla formazione degli Statuti. Miscellanea di Storia Veneta edita per cura della Regia Deputazione Veneta di Storia Patria, 3, 2, 293–348. PMSMP – Piran Pogatschnig, Antonio (1912): Di un codice sinora ignoto contenente lo Statuto di Capodistria. Atti e Memorie della Società Istriana di Archeolo- gia e Storia Patria, 28, 265–276. Pogatschnig, Antonio (1912): Di un codice sinora ignoto contenente lo Statuto di Capodistria. Atti e Memorie della Società Istriana di Archeolo- gia e Storia Patria, 28, 265–276. Poli, Giustino (1968): Il notariato a Capodistria. L’Arena di Pola, 25 giugno 1968. Povcast (2024): POVCAST, svratilište za humaniste. https://povcast. ffzg.unizg.hr/intervju-nella-lonza-srednjovjekovna-zajednica-je-zaje- dnica-suzivota-ali-ponajprije-bih-rekla-da-je-to-zajednica-u-kojoj-opce- -dobro-doista-ima-prednost-pred-pojedinacnom-koristi/ (zadnji dostop: 2024-12-14). Povolo, Claudio (2015): Feud and Vendetta: Customs and Trial Rites in Medieval and Modern Europe. A Legal-anthropological Approach. Acta Histriae, 23, 2, 195–244. Premrou, Miroslav (1931): Documenti vaticani sulle saline di Trieste 1609–1610. Archeografo Triestino, 44, 181–198. Rački, Franjo, Jagić, Vatroslav & Ivan Črnčić (ur.) (1890): Statuta lingua Croatica conscripta/Hrvatski pisani zakoni: Vinodolski, Poljicki, Vrban- ski, a donekle i svega krčkoga otoka, Kastavski, Veprinacki i Trsatski. Monumenta historico-juridica Slavorum meridionalium, IV. Zagreb, Di- onička tiskara. Relazioni – Relazioni dei Podestà e Capitani di Capodistria. Atti e Memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria, 6–8 (1890–92); 10 (1894); 13 (1897). 379 Statuti komuna koper Rogoznica, Deborah (ur.) (2020): Koper: urbana geneza: ob 400-letnici = Capodistria: genesi urbana: a 400 anni dalla Pianta di Capod’Istria. Koper, Histria editiones. Rolandinus, Rodulphi de Passageriis (1546 [1255]): Summa totius artis notariae. Venezia. Rossetti, Domenico (1830): Statuti antichi di Trieste, descritti ed illustrati bibliologicamente. Archeografo Triestino, 2, 101–209. Rožac, Marjan (1990): Koprski agrarni zakon okoli 1300. V: Žitko, Salva- tor (ur.): Kraški rob in Bržanija. Koper, IMO Koper, Skupščina občine Koper, 63–66. Rutar, Simon (1896): Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra. Ljublja- na, Matica slovenska. Sancassani, Giulio (1957): L’archivio dell’antico Ufficio del Registro di Ve- rona. Vita veronese, 11–12, 481–486. Sancassani, Giulio (1987): Documenti sul notariato veronese durante il dominio veneto. Milano, Dott. A. Giuffrè Editore. Santarelli, Umberto (1993): Lo statuto «redivivo». Archivio Storico Italia- no, 151, 2, 519–526. Santoro, Raffaele (2019): L’Archivio antico municipale di Capodistria all’Archivio di Stato di Venezia. Venezia e il suo Stato da Mar. Rim, Soci- età Dalmata di Storia Patria, 145–155. Sbriccoli, Mario (1969): L’interpretazione dello statuto. Milano, A. Giuffrè. Sbriccoli, Mario (2009): Storia del diritto penale e della giustizia. Scritti editi e inediti (1972–2007). Milano, Giuffrè Editore. Schiavuzzi, Bernardo (1888): Le epidemie di peste bubbonica in Istria. Atti e Memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria, 4, 423–447. Schiavuzzi, Bernardo (1889): La malaria in Istria. Ricerche sulle cause che l’hanno prodotta e che la mantengono. Atti e Memorie della Societa Is- triana di Archeologia e Storia Patria, 5, 319–472. Schiavuzzi, Bernardo (1892): Le istituzioni sanitarie Istriane nei tempi passati. Atti e Memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia Pa- tria, 8, 315–407. 380 Seznam Slikovnega gradiva Schiavuzzi, Bernardo (1901): Cenni storici sull’etnografia dell’Istria. Atti e Memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria, 17, 300–331. Schwarzmaier, Hans-Martin (1972): Lucca und das Reich bis zum Ende des 11. Jahrhunderts: Studien zur Sozialstruktur einer Her- zogstadt in der Toskana. Tübingen, Max Niemeyer Verlag. Scussa, Vicenzo (1885): Storia cronografica di Trieste: dalla sua ori- gine sino all’anno 1695: cogli annali dal 1645 al 1848: testi manos- critti che si conservano nell’Archivio diplomatico di Trieste. Trst, A. Levi & Co. Semi, Francesco (1975): Capris, Iustinopolis, Capodistria: la storia, la cultura e l’arte: in appendice Documentario foto:grafico. Trst, Lint. SI PAK PI – Pokrajinski Arhiv Koper (SI PAK), enota Piran (PI). Simoniti, Vasko (1980): Sistem obveščanja pred turško nevarnostjo v 16. stoletju. Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, 28, 2, 93–99. SM – Senato Mare (1440–1797). Atti e Memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria, 7 (1891); 9 (1893); 11–17 (1895– 1901). SMi – Senato Misti (1332–1440). Atti e Memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria, 3–5 (1887–1889). SMi – Senato Misti. Cose dell’Istria, vol. XXIV–XXIX. Atti e Me- morie della Societa Istriana di Archeologia e Storia Patria, 4, 1–2 (1888), 13–153. Solmi, Arrigo (1915): Le leggi più antiche del Comune di Piacenza. Archivio Storico Italiano, 73, 3–81. Solovjev, Aleksandar (1929): Drevnejšij sudbenik jugozapadnyh Slavjan (Statut ostrova Korčuly). V: Trudy IV-go siezda russkikh akademicheskikh organizatsii za granitsei. Beograd, Russkii nauch- nyi institut, s. n. Solovjev, Aleksandar (1932): Značaj Dubrovnika u istoriji jugoslo- venskog prava. Arhiv za pravne i društvene nauke (Beograd), 4, 241–248. 381 Statuti komuna koper Solovjev, Aleksandar (1939): Predavanja iz istorije slovenskih prava. Beograd, Zadužbina Luke Ćelovića-Trebinjca. SR – Senato Rettori (1630–1797). Atti e Memorie della Società Is- triana di Archeologia e Storia Patria, 18–20 (1902–1904); 22–23 (1906–1907). SSec – Senato Secreti (1401–1630). Atti e Memorie della Società Istri- ana di Archeologia e Storia Patria, 4 (1888); 6–7 (1890–1891). Stampa. Nobili di Capodistria – Stampa. Nobili di Capodistria (1831). Osrednja knjižnica Srečka Vilharja v Kopru, D 10567. Stancovich, Pietro (1829): Bibliografia degli uomini distinti dell’Is- tria, II. Trst, Gio. Marenigh Tipografo. Stipišić, Jakov (1954): Razvoj splitske notarske kancelarije. Zbornik Odsjeka za povijesne znanosti Zavoda za povijesne i društvene znanosti Hrvatske akademije znanosti i umjetnosti, 1, 111–123. Stipišić, Jakov (1985): Pomoćne povijesne znanosti u teorici i praksi. Zagreb, Šolska knjiga. STIZ – Kos, Dušan (2006): Statut izolskega komuna od 14. do 18. stoletja. Koper, Reka, Založba Annales, Državni arhiv u Rijeci. STKP – Margetić, Lujo (1993): Statut koprskega komuna iz leta 1423 z dodatki do leta 1668. Koper, Rovinj, Pokrajinski arhiv Koper, Center za zgodovinske raziskave. STKP (1668) – Statuta Iustinopolis Metropolis Istriae. Venetiis, apud Franciscum Salerni & Ioannem Cagnolini, 1668. dLib.si - Statuta Iustinopolis metropolis Istriae (zadnji dostop: 2023-11-15). STMU, 1 – Iona, Maria Laura (ur.) (1972): Le istituzioni di un comu- ne medievale. Statuti di Muggia del sec. XIV. Trst, Deputazione di Storia Patria per la Venezia Giulia. STMU, 2 – Colombo, Franco (ur.) (1971): Gli statuti di Muggia del 1420. Trst, Deputazione di Storia Patria per la Venezia Fiulia. Storti Storchi, Claudia (1998): Intorno ai Costituti pisani della legge e dell’uso (secolo XII). Napoli, Gisem. Storti, Claudia (1984): Diritto e istituzioni a Bergamo dal Comune alla Signoria. Milano, A. Giuffrè. 382 Seznam Slikovnega gradiva STPI – Pahor, Miroslav & Janez Šumrada (ur.) (1987): Statut piranskega komuna od 13. do 17. stoletja, I & II. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenorazi- skovalni center SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa. STPI, De Fr. – De Franceschi, Camillo (1960): Gli statuti del comune di Pirano del 1307 confrontati con quelli del 1332 e del 1358. Venezia, A spese della Deputazione. Strčić, Petar (1987): Korčulanski statut. Statut grada i otoka Korčule iz 1214 godine. Arhivski vjesnik, 31, 1, 180–181. Strohal, Ivan (1911): Statuti primorskih gradova i općina. Biblio- grafički nacrt. Zagreb, Jugosl. akademija znanosti i umjetnosti. Strohal, Ivan (1915): Statutum et reformationes civitatis Tragi- ra. Monumenta historico-juridica slavorum meridionalium, X. Zagreb, Na prodaji u knjižari Jugoslavenske akademije. STTS, 1 – Kandler, Pietro (ur.) (1849): Statuti municipali del Comune di Trieste che portano in fronte l’anno 1150: con prefazione storica ed indici. Trst, Tipografia del Lloyd Au- striaco. STTS, 2 – De Szombathely, Marino (ur.) (1930): Statuti di Trieste del 1350. Trst, L. Cappelli.. STTS, 3 – De Szombathely, Marino (ur.) (1935): Statuti di Trieste del 1421. Trst, La Società di Minerva. Stulli, Bernard (1969): Fragment statuta plominske općine. Reka, Pa- zin, Historijski arhiv. Šarac, Mirela (1989–1990): Stvarnopravni odnosi po splitskom sta- tutu iz 1312. godine. Zbornik radova Pravnog fakulteta u Mostaru, 9–10, 172–193. Šarac, Mirela (1995): Ugovor o zakupu broda po dubrovačkom sta- tutu iz 1272. godine. Zbornik radova. Pravnog fakulteta u Splitu, 32, 93–103. Šarac, Mirela (1996): Pomorska trgovačka udruženja po dubrovač- kom statutu iz godine 1272. Mostariensia, 5, 73–82. Šarac, Mirela (2000–2001): Havarija (avarea) po dubrovačkom statu- tu iz godine 1272. Mostariensia, 13–14, 53–64. 383 Statuti komuna koper Štefanić, Vjekoslav (1956): Glagoljaši u Kopru g. 1467–1806. Zagreb, Starine JAZU. Šufflay, Milan (1904): Die dalmatinische Privaturkunde. Dunaj, In Kom- mission bei Carl Gerold’s Sohn. Tacchella, Lorenzo & Mary Madeline (1974): Il Cardinale Agostino Valier e la riforma Tridentina nella diocesi di Trieste. Videm, Arti gra- fiche friulane. Tamaro, Attilio (1924): Storia di Trieste, Vol. 1–2. Rim, A. Stock. Tamba, Giorgio (1977): Lo Statuto della società dei notai di Bologna dell’anno 1288. Notariato medievale bolognese, 2, 203–283. Tamba, Giorgio (1987): I memoriali del Comune di Bologna nel secolo XIII. Note di diplomatica. Rassegna degli Archivi di Stato, 47, 2–3, 235–290. Tamba, Giorgio (1991): Teoria e pratica della “commissione notarile” a Bologna nell’età comunale. Bologna, Archivio di Stato di Bologna. Tazio, Giovanni (1573): L’istituzione del Cancelliero. Venezia, s. n. Thesaurus – Bianchi, Joseph (ur.) (1847): Thesaurus Ecclesiae Aquilei- ensis. Opus saeculi XIV. Quod cum ad Archiepiscopalem sedem nuper restituta, Zacharias Bricito primum accederet Typis mandari Jussit Ci- vitas Utini, 1847. Titl, Julij (1988): Vodni mlini in mlinarstvo v Slovenski Istri. Koper, Za- ložba Lipa. Treccani – Sposalizio del mare - Enciclopedia di Mario Brunetti Enciclope- dia Italiana (1936). https://www.treccani.it/enciclopedia/sposalizio-del- -mare_%28Enciclopedia-Italiana%29/ (zadnji dostop: 2024-12-14). Trombetti Budriesi, Anna Laura (2007): Bologna 1334–1376. V: Capi- tani, Ovidio (ur.): Bologna nel medioevo. Bologna, Bononia University Press, 761–866. Trombetti Budriesi, Anna Laura (2010): Ripopolamento e sviluppo dell’abitato rurale di Altedo nel quadro della politica demografica del comune di ‚popolo‘ bolognese (1231). V: Galetti, Paola (ur.): Paesaggi, comunità, villaggi medievali: atti del Convegno internazionale di studio, Bologna, 14–16 gennaio 2010. Spoleto, Fondazione Centro italiano di studi sull’alto medioevo, 423–446. 384 Seznam Slikovnega gradiva Trombetti Budriesi, Anna Laura (2014): Gli statuti di Bologna e la normativa statutaria dell’Emilia Romagna tra XII e XVI secolo. Mélanges de l’École française de Rome – Moyen Âge, 126, 2. https://doi.org/10.4000/mefrm.2396 (zadnji dostop: 2023-11-10). UNIBO (2024): Bibliografia Statutaria. https://site.unibo.it/destatu- tis/it/bibliografia-statutaria (zadnji dostop: 2024-12-10). Vatova, Giuseppe (1885): La collona di Santa Giustina. La Provincia, 19, 15. Venezia e la Peste (1979): Venezia e la Peste 1348–1797. Catalogo della Mostra tenuta a Venezia nel 1979–1980. Venezia, Comune di Venezia, Assessorato alla cultura e belle arti. Venturini, Domenico (1903): Il vecchio “Maggior Consiglio” della città di Capodistria. Pagine Istriane, 1, 5, 105–115. Vilfan, Sergij (1954): Koprski glavar Slovanov v avstrijsko-beneški vojni 1508–1516. Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovi- no, 2, 1, 24–29. Vilfan, Sergij (1961): Pravna zgodovina Slovencev. Ljubljana, Slo- venska matica. Vilfan, Sergij (1963): K zgodovini kmečkega kupčevanja s soljo. Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, 11, 1, 1–12. Vilfan, Sergij (1972): Komun v Črnotičah. Traditiones, 1, 155–172. Vilfan, Sergij (1996): Pravna zgodovina Slovencev. Od naselitve do zloma stare Jugoslavije. Ljubljana, Slovenska matica. Violante, Cinzio (1964–1966): I problemi della storiografia locale, oggi, e le società di storia patria. Bollettino Storico Pisano, 33–35, 551–566. Vivanti, Corrado (ur.) (1981): Storia d’Italia, Vol. 4. Torino, G. Ei- naudi Ed. VK – SI PAK PI, Vicedominske knjige 2, 2a, 6, 7, 8. Vladimirski-Budanov, Mikhail Flegontovič (1881): Neizdannye zakoni jugozapadnyih Slavjan. Zakonik goroda Kastva i zakon Veprinskoi. Žurnal Ministarstva narodnogo prosvješčenija, 213, 93–124. 385 Statuti komuna koper Vladimirski-Budanov, Mikhail Flegontovič (1882): Zakonik grada Kastve i zakon obćine Veprinske. Mjesečnik, 8, 118–123, 146–151, 181–187, 201–210, 327–344. Voje, Ignacij (1976): Vplivi osmanskega imperija na slovenske dežele v 15. in 16. stoletju. Zgodovinski časopis, 30, 1–2, 3–21. Zorzi, Andrea (2010): Scrivere le regole: l’Italia degli statuti. In: Luz- zatto, Sergio & Gabriele Pedullà (ur.): Atlante della letteratura itali- ana, I. De Vincentiis, Amedeo (ur.): Dalle origini al Rinascimento. Torino, Einaudi, 48–54. Žitko, Salvator (2019): Vrata Muda ali »Contarinijev vhod«, iz 1516. V: Krmac, Dean & Sara Menato (ur.): Carpaccio. Sacra conversatio: kontekst, ikono- grafija, raziskave = contesto, iconografia, indagini = kontekst, ikonografija, istraživanja: [prispevki s študijskega dneva = relazioni della giornata di studio: Koper, Capodistria, 30-09-2016]. Koper, Histria editiones, 141–152. Žitko, Salvator (2022): Vrnitev v Italiji zadržanih umetnin in arhivov iz Ko- pra, Izole in Pirana: Zgodovina neke problematike ali problematika neke zgodovine?. Annales. Series Historia et Sociologia, 32, 1, 1–38. Žontar, Jože (1973): Obveščevalna služba in diplomacija avstrijskih Habs- buržanov v boju proti Turkom v 16. stoletju. Ljubljana, SAZU. 386 RECENZIJI1 1 Zahteva Javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS) v okviru razpisa za znanstvene monografije v letu 2023 je bila, da se objavi recenziji znanstvene monografije, ki sta bili priloženi vlogi. Zato ju v nadaljevanju objavljamo, avtorjema pa se prisrčno zahvaljujemo. 387 Statuti komuna koper Znanstvena monografija priznanega slovenskega zgodovinarja Darka Da-rovca osvetljuje ne le zgodovinsko, temveč tudi pravno, sociološko in etnolo-ško poveden odsek preteklosti istrskega polotoka v srednjeveškem in zgodnje novoveškem obdobju. Monografija prinaša analizo temeljnih značilnosti oblikovanja srednjeveških mestnih statutarnih pravil na območju severovzhodnega Jadrana s posebnim poudarkom na koprskih statutih. Eno od avtorjevih izvirnih zaslug, ki je se-stavni del njegovega doslednega in dolgoletnega črpanja iz arhivskih fondov, pomeni ponovno odkritje kodeksa koprskih statutov s konca 14. stoletja in drugih sorodnih dokumentov. Glavnino omenjenega gradiva hrani Državni arhiv v Benetkah (dalje: ASVe). Temelj Darovčeve raziskave ponuja Stari arhiv koprskega komuna (it. Antico Archivio Municipale di Capodistria), ki je bil leta 1944 odpeljan v Italijo, a je od leta 2016 ponovno dostopen v omenjenem beneškem arhi-vu. Navedena okoliščina je omogočila primerjavo obeh redakcij koprskega statuta s konca 14. stoletja ter njeno nadgradnjo tako s tiskano različico sta-tuta iz leta 1669 kakor tudi s knjigo odlokov beneških in krajevnih oblasti od leta 1394 do 1670. Zlasti odlok iz leta 1670 je širše zanimiv za istrsko in slovensko zgodovino, saj prinaša pomembno dokumentacijo o vsakoletni izvolitvi »kapetana Slovanov« v koprskem mestnem svetu, o funkciji, ki jo v dokumentih prvič zasledimo letu 1349 in ki se je ohranila vse do začetka 19. stoletja. Kapetanove pristojnosti so segale na sodno, upravno in vojaško po-dročje za celotno območje koprskega podeželja. Gre za edinstveno funkcijo (po imenu in nalogah), četudi jo je mogoče delno primerjati z nalogami t. i. valptov v notranjosti današnjega slovenskega ozemlja. Pri obravnavi Kopra, najpomembnejšega beneškega mesta na istrskem polotoku, je dragocena tudi pritegnitev t. i. Liber Niger (Črna knjiga), štirih zvezkov iz zbirke koprskih dukalov, ki se prav tako nahajajo v sklopu Starega arhiva koprskega komuna in ki doslej skorajda niso bile deležne znanstvene obravnave. Te vključujejo doslej neznana določila o koprskem »Kapetanu Slovanov« in določila o ka-zenskem sodstvu. Darovčeva študija med drugim budi zavest o potrebnosti nadaljevanja po-gajanj med Italijo in Slovenijo za vrnitev arhivskega in umetniškega gradiva, pomembnega dela kulturne dediščine, ki je bila ob koncu druge svetovne vojne 388 RECENZIJI odtujena istrskim mestom na današnjem slovenskem ozemlju. Od tod ni presenetljivo, da zadnji del monografije prinaša komentirane prevode ključnih v raziskavo pritegnjenih besedil, ki bi lahko bila slovenskim in drugim raziskovalcem dostopna v Sloveniji. Z vidika širše (nad)nacional-ne zgodovine, posredno zanimive tudi za sodobne meddržavne odnose, je morda najbolj dragocena avtorjeva utemeljitev, da je bilo v zaledju mest severne Istre slovansko (slovensko) prebivalstvo navzoče že od zgo-dnjesrednjeveškega bizantinskega obdobja, ki je več stoletij skrbelo za njihovo obrambo v vlogi svobodnih kmetov - vojakov, o čemer govori tudi edinstvena funkcija kapetana. Takšna ureditev obrambe se je najbolj izkazala v času od konca 15. do začetka 17. stoletja, to je ob osman-skih vpadih, med beneško-avstrijskimi mejnimi spopadi in bojevanjem proti uskokom. Vredno je omeniti, da monografija ponuja tudi slikovi-te podrobnosti o dajatvah, iz katerih je mogoče razbrati družbeni utrip severne Istre, posamezne vaške sejme in vlogo županov ter gospodarske panoge oziroma pridelke, ki so prevladovali na koprskem podeželju v dolgih stoletjih beneške oblasti. Doc. dr. Simon Malmenvall 389 Statuti komuna koper Dr. Darko Darovec se v pričujoči monografiji posveča srednjeveškim mestnim statutarnim pravilom. Poseben poudarek daje koprskim statutom, mestoma pa se v besedilu dotika tudi drugih urbanih naselbin severnega Jadrana (tudi gre predvsem za Izolo in Piran). Doprinos dela predstavljajo zapisi iz koprskega statuta, za katere se je domnevalo, da so iz leta 1380 in ki jih hrani državni arhiv v Benetkah (ASVe). Zanje se vse do leta 2016 ni vedelo, če so sploh ohranjeni. Od takrat je v ASVe jasnosti dostopen Stari arhiv koprskega komuna, ki so ga leta 1944 odpeljali v Italijo. Z monografijo je želel avtor po lastnih besedah predvsem poudariti nuj-nost nadaljevanja meddržavnih pogajanj med Italijo in Slovenijo za restitu-cijo arhivskega (in raznega drugega) gradiva ter druge kulturne dediščine, v času druge svetovne vojne odtujene lokalnim skupnostim današnjih sloven-skih istrskih mest. Namen Darovčeve monografije je zlasti v tem, da delu-je kot spremna študija oz. komentar izdaji faksimilov ob 600. letnici dveh ohranjenih koprskih statutov. Poleg samih statutarnih zapisov se avtor v njej posveča tudi zgodovinskim okoliščinam mesta Kopra v srednjem in novem veku, cerkveni in posvetni posesti (v mestu, okolici ter drugje v Istri, koprskemu podeželju oz. zaled-ju, obravnavi slovenskega naseljevanja Istre ter koprskih agrarnih zakonov v 14. in 15. stoletju. Konkretno med drugim obravnava zapise glede vprašanj kmetov koprskih vasi, ki bi le-te hoteli zapustiti, vprašanja prodajanja oz. nakupov kmečkih nepremičnin, vprašanja predkupnih pravic ter določila o upravnemu redu koprskih občinskih vasi. Nato so na vrsti še prepoved „ku-hanja“ vina in določbe glede dedovanja premoženja koprskih kmetov. Zatem avtor daljši del besedila posveti funkciji t. i. kapetana Slovanov, njegovim upravnim in vojaškim dolžnostim, vlogi črne vojske pri zdravstve-nih ukrepih ter knjigi kapetanov Slovanov. Avtor bralcu predoči potek do-godkov oz. razvoja koprskih statutov ter postreže s splošnimi podatki glede izgleda, pisave, ohranjenosti, hrambe in splošnega stanja rokopisov le-teh statutov. Stanje ponazori tudi s slikovnim gradivom. Med drugim se dotak-ne še vprašanja statutarnega prava, pravnih določil glede sužnjev, tujcev in Judov, določil v zvezi z obligacijskim pravom ter lastninskim pravom. Doc. dr. Martin Bele 390 RECENZIJI 391 Statuti komuna koper 392 RECENZIJI 393 394