Za poduk in kratek čas. Visoka žena. Letoa, v god sv. Dominika, je malo pred 5. uro v jntro svojo blago dušo izdihnila žena, čije ime slove po celem našem cesarstvu in ae dalje — Ana grofinja Meranaka. O njej, prosti hčeri c. kr. poštarja Plohla, pa o njeni možitvi z nadvojvodo Ivanom živi med Ijndstvom marsikatera pripovedka. Nekaj jib bo že reaničnib, večji del pa je izmišljenih, vendar v vaeh se preslavlja njena lepota in ljubeznjivo srce. Na den sv. treh kraljev ae je bila 1. 1804 rodila v Aussee-ju, malem trgu na Velikem Štajerju, in tamkaj se je tudi v svežem zraku Noriškib. gora v lepo devico razvila. Celo svoje življenje je ta kraj ljubila in še potlej, ko je že bila soproga nadvojvode postala, je delj časa tam živela in 81 let stara je tudi v svoji rojstni hiši mirno umrla. Kako jo je nadvojvoda bil izpoznal in zakaj si jo je zoper voljo cesarske hiše bil vzel za' ženo, o tem ai pravi ljudstvo marsikaj, največkrat pa se sliši in se je dosehmal splob verjelo, da se je bilo to valed posebne dogodbe izgodilo. Ko namreo nek den ni bilo hlapca k redu in je nadvojvoda se nekam bil hotel peljati, vzelo je brhko dekle poštarja samo vajeti poštnih konjev v roke ter nadvojvodo srčno in srečno pripeljalo, kamor se je bil namenil. To pa ni resnica, marveč je bolj verjetno to-le : Na jezeru blizu Anssee-ja, kjer se je nadvojvoda rad zadrževal, bile so se večkrat njemn na čast vršile veselice. Pri teh so tamošnja dekleta bila rada v svojib običajnib oblačilila prišla. Ta so se jim sila lepo podala. najlepše pa 221etni hčeri c. kr. poštarja. To in pa priprosto, pa sramožljivo vedenje dekleta je nadvojvoda toliko očaralo, da ga ni mogel pu- stiti; tedaj pa se je zoper voljo cele cesarske biše z njim zaroiil in dne 18. febrnarja 1. 1827 je bila poroka. Bila je zanju prevesela ali vzbudila je, kar ni moglo drugače biti, zoper njn nevoljo cesarske biše. Brat nadvojvode. ceaar Franc, mu je prepovedal prikazati se kedaj na cesarskem dvoru. To je bilo delj časa tako ostalo, za to pa sta ona tem Brečniše bila za-se živela. Vendar se je s časom tudi ta nevolja v cesarski hiši polegla in ceaarica Karolina Avgusta, Ijubeznjiva ki je bila, je pouzročila, da je eesar Franc vzprejel brata nadvojvodo in s tem je tudi mlada soproga smela v ceearsko bišo. Cesar jo je povzdignil v baroninjo Brandhofsko in pozneje, ko je možu bila siua porodila, v grofinjo Meransko. Ta sin se živi v srečnem zakonu z grofinjo Lamberško in je oče štirih sinov in treh hčera. Dne 11. meseca maja 1. 1859. je nadvojvoda Ivan umrl na žalost svoji ženi patudi naši deželi, katera mu je bila celo življenje čez vse ljuu. bržkone zavoljo svoje Ijubeznjive žene. Grotinja je ostala vdova; vsako leto je preživela nekaj časa v Gostinskih toplioah in sedanji cesar, Franc Jožef, so jo vsakokrat-^radi obiskali, kedarkoli so tje prišli; po zimi pa^je živela na Dunaju, le zadnja leta sem že v Gradcu in radi so jo videli na cesarskem dvoru. Sera Grofiuja ni skoraj nič čutila onih slabosti, ki sicer rade tišče za starostjo. Oči in posluh so ji ostale zdrave do zadnjih dni življenja. Kdorjo je koli bil kedaj videl, njemu je ostala v spominn za izredno lepo gospo. Njenih podob, izlasti izza mlajših let, nabaja ae med ljudstvom veliko, vse 80 dokaz njene lepote, ali še lepša je bila njena dusa. Kakor je bila, vseskozi naravna, tako se je tndi kazala, priučenih in zato prisiljenih reči na njej nisi videl. Bila je pobožna in ljubeznjiva do vseh, posebno še do ubogih; napuha, ki ae sicer rad tacib prime, ni poznala. Kar ni bila, za to ae tudi ni kazala, tedaj pa je tudi tem lepše iz nje odsevalo, kar je bila — lepota visoke pa krščanske žene. (?) Smešnica 33. Nek sluga nese dve dragoceni čaši; po nesreei pa se mu izinuzne ena čaša iz roke, pade na tla in se zdrobi. Sluga pobere šibre in gre ves v strahn h gospodu, držeč v eni roki celo oašo, v drugi pa ostanke prve. ,,Zakaj pa nisi pazljivši," reče gospod, nkako pa si delal?" — ,,Tako-le," odgovori aluga, in izpnsti v tem hipu še ono celo čašo na tla, naj bi videl gospod, kako je bila prva čaša šla v šibre.