F. S. Šegula: Rabi Jefioda.^ -*>j (Povest iz časov Kristusovih.) Od Jeruzalema drži izpred Jafskili vrat v južni smeri starodavna široka cesta. Pride se po nji najprej na ravno polje Refaia (dandaaes že precej s poslopji zastavljeao), kjcr je zvezda Modrim vnovič zasijala. Dobro uro hoda, in stojimo pred velikaaskim ruskim samostaaom Mar-Elija; odtod pa je še pol ure v Betlehem, ki nas aa zmerai višiai že zdaleč pozdravlja. Četrt ure pred mestom obstojimo. Tu se deli naša pot: na levo vodi ccsta v Betlchem; glavaa cesta pa teče v desao aaprcj mimo Betlchema daleč na jug v starodavai Hcbron, kjer je s svojimi čredami in blapci taboril često očak Abrahara. Ob ravnokar omenjenem razcestju stoji še daadanes zaameait »weli«, po našem bi rekli precej velika grobna kapela; domačini ji rečejo »kubbet er-Rahil«, »grob Rahele«, očaka Jakoba druee žeae. Na tem prostoru torej je taboril stari Jakob pod šotori, ko se je vračal iz Mezopotamije v domovino, in je prišel za Rahelo čas poroda. In je porodila ter še sama sad svojega telesa »sina bolečin« imenovala; poslej je dobil ime Benjamin (»sin desnice«). Otroka so položili očetu v naročje, mater pa v prerani hladni grob. Nad njim je dal Jakob sezidati to kapelo, ki se je v teku tisočletij pač v marsičem spremenila; zaupanje vseh mater pa, zlasti vseh nesrečnih mater ostalo ji je do današnjega dne. Notranjščina kapele je vsdno z mnogoštevilnimi svetilnicami lepo razsvetljena. 1. Ob Rahelinem rjroJ.u. Bilo je v tistih dneh, ko je v Jeruzalemu vladal grozoviti kralj Herod; nekako 10 let pred Kristusovim rojstvom. Lepo pomladanje jutro je žarelo nad Bctlehemom, livado krog in krog so se krasno razcvetele ter bile polne najprijetnejših dišav; na bližnjem Boozovem polju je šla pšenica v iklasje. Pastirji so svirali na piščali, njih črede pa so se mirno pas'.- v pomladnem zelenju. Ob Rahelinem grobu sedi žeua, naslonjena s hrbtom ob zid kapele, poleg nje pa na trati mirno spi petleten deček, njen sin. Oh, kaka je ta ženska! Ljubi Bog, lepa ni! Srce se mi krči, vam jo popisati. Bosonoga je, eno samo modrobarvno oblačilo pokriva njeno telo; na glavi ima precej umazano belkasto ruto. In obličje, ah, grozno! Je kakor od črvov razjedeno, belkaste ikraste pokrivajo rane. Oči so zatekle, zenicc nad očmi belkasto krastave; lasje sivi, pa ne od starosti, ampak z isto gnusno krasto prepojeni in zlepljeni. Nekateri prsti na rokah so odpadli do srednjega členka ter gnijejo dalje; gnijejo tudi že noge ... Dovolj, dovolj! Ubožico je zadela strašna nesreča, tista grozna bolezen, ki ji rečejo na Jutrovem »lepra« (gobavost). Enkrat in nikdar več nisem mogel stopiti bliže takim izmed vseh nesrečnih najnesrečnejšim bolnikorn; pač stud, pa še bolj globoko .očutje s tako bedo me je vedno tiralo naprej. Ta notranja, nepremagljiva bolest sožalja je bila menda tudi vzrok da sem sedaj po štiridesetih letih svojega jeruzalemskega romanja začel pisati to povest! (Dalje prihoinjic.)