L E N1 N 1 N N A CI O N A L N O VP R A Š A N J E V R U S I J I V Č A S U O K T O B R S K E R E V O L U C1 J E IN FORMIRANJA SOVJETSKE ZVEZE
'Ob branju novega Leninovega zbornika o nacionalnem  vprašanju*) Janko   Pleterski
Že pred začetko.m svetov-ne vojne so Leninoiva dognanja o pomenu Tiaoionalneiga vprašanja za revolucionarni boj delavskega razreda in njegove stranke, o teoretičnih in praktičnih vidikih tega vprašanja v obdobju impeirializma dobila značaj izdelamega sistema. Na »poletnem« potsvetovainju CK Ruiske sociailnodemokraitiske delavske stranke s sitrankiinimi delavci v avs;trijski poljiski vasi PoTomin (6.—14. oktobra 1913) jih je Lenin isdintetično formuliTal v reLsoluciji o naciioiialnem vprašanju in poudanil vidno mes'to, katero je to vprašanje a- iiiisiem času zavzemalo v Rusiji.
V resoluciji je na prvem mestu poudarjena potreba popolne enakopravnosti vseh narodov, pri čemer je kot posebno tnujen pogoj navedena široka pokrajinska avtonomija. Ponovljena je kriiitika gesla kulturno-nacionalne avtonomije, naglašema je potreba enotnih delavskih organizacij in jasno je formulirano geslo o pravici 'narodov na samooidločboi, t. j. na odcepitev in ustanovitev lastne 'države. Končno podčrtuje resolucija, da mora delavska stranka vprašanje samoodločbe reševati v vsakem p'Osameznem priimeru popolnoma samostojno s stališča interesov družbenega razvoja in interesov svojega raizrednega boja (Zbornik, str. 94—96).
Ni naš namen slediti skozi zbornik Leninovemu publicističnemu in političnemu boju v prvih letih vojne za ohranitev načelne, jasne internacionalistične orientacije v mednarodnem in ruskem delavskem gibanju, ustvarjalnemu boju, v katerem so nastali klasični spisi kot 3>0 pravici narodov na samoodločbo«, »Soaialistič-na revolucija in pravica narodov na samoodločbo«, »Rezultati diskusije o sainoodlo'6bi<, »O karikatuTi mairksizma ali o jimpeirialističnem ekonomizmu'« in drugi. Potrebna biii bila obsežna in po'dTobna študija, če bi hoteli vsestransko raziskati idejni razvoj Leninovega obravnavanja nacionalnega vprašanja sploh in še posebej v Rusiji v prviih letih svetovne vojne do padca cariiznia. Že na prvi pogled pa je očitna evolucija v
" V. I. Lenin, O nacionaFnom i nacionaUno-koloniarnom voprose.  Gosu-darstvenoje izdatetstvo političeskoj literatury, Moskva  1956.
970
Leninovih staliišoiih o dvek poglavitnih vprašanjih, ki sta tudi v poznejši praksi oktobrske reivolucije in olblikovanja Sovjetske zveze stali na pomemibneim mestu: o vprašajnju centralistične ali federativne ureditve socialistične države in pa o vprašanju samooidločlbe zatiraniiih narodov oziiioma ipravice do odcepitve v poigojih zmage socialistične revolucije v deželi zatirajočega naroda.
Tedanji Leninovi pogledii na vprašanje centralizma oziroma federacije se posebno jasno vidijo iz njegove koreisipondemce z armenskim reivolncionaTJem^ Šanuijanoim. Oktoibra 1913 je Lenin poslal poroninsko resolucijo Šaumjainu s prošnjo, naj mu ta spoiroči svoje mnenje. Ša-unijan je v interesu centralizma ugovarjal proti geslu avtoinomije in branil staro strankino tezo o oblastni samouprarv^i. Lenin mu je odgovarjal: »Spomnite se Engelsovega pojasnila, da centralizacija nikakor ne izključuje krajevne ,sivobode'. Zakaj bi naj priznali Poljski avtonomijo, Kavkaizu. Jugu, JJralu pa ne? Saj meje avtonom^ije določa osrednji parlament! Mi smo bTezpogojno za demokratični centralizem. Mi smo protii federaciji. Mi smo za jakobince proti žiTondincem. Toda bati se avtonomije — v Rusiji... prosiin leipo, to je smešno! To je reakcioinarnoi.« V nadaljevanju svojega pisma je Lenin zavrnil Sa-umjana, ki je pravico na samoodločbo (v interesu obranitve velike države) tolmačil kot pravico na federacijo in na avtonomijo, in še jasneje razložil svoj pogled na vprašanje federacije: »Mi smo v načelu proti federaciji, ker slabi gospodarskoi povezanost in ker ni primeren tip za enotno državo. Torej se hočeš odcepiti? Kar pojdi k vjaigu, oe lahko pretrgaš gospodarsko povezanoist, ali pra\dlneje, če je zatiranje in če so trenja ,sožitja' takšna, da kvarijo in pogubljajo stvar gospodarske povezanosti. Ali se nočeš odcepiti? Tedaj oprosti, ne odločaj namesto mene, ne misli, da imaš jpravico' na federacijo« (Zbornik str. 98). Lenin prestavlja torej alternaitivo: ali odcepitev ali enotna centralistična država, v kateri uživajo avtonoimijo vse narodnosti, kot pojasnjuje v istenr pismu. »Avtoinoiiuija je naš načrt ustroja demokratične države« (prav tam; prim. tudi: G. S. Akopjan, Korespondenca V. I. Lenina in S. G. Saumjana o nacionalnem vprašanju, Voprosy Istorii 1956, št. 8).
Lenin je fedeiraitivno' državo razumel tako, kot jo je opisal Engels na podlagi švicarskega primera, namreč, da ima v njej vsaika država članica federacije svojo samostojno civilno in kazensko zakonodajo, svoje sodstvo in da iima poleg narodne skupščine še skupščino držav, \ kateri ima vsaika država enako glasovalno pravico, ne glede na to, ali je \elika ali majhna (psim. Lenin, Država in revolucija, 4 izid. zbranih del  v ruščini, zv. 25, str. 418).  Kasneje,  po revolucionarnih dizkušnjah
971
prvirh vojnih let je Lenioi sprem^eniil svoje stališče do federacije in že avgusta—septembra 1917, ko je pisal razpravo »Država in revolucija«, je posebno poiudarjal, da sta Marx in Engels, čeprav sta načelno sicer s stališča proleftariiata in proleitarske revolucije zagovarjala demokratični centralizem, enoitno- in nedeljivo republiko, dopuščala v nekaterih posebnih pogojih tudi federativno repuibliko koi »korak naprej« in med temi poseibnimi pogojii naglašala nacionalno vprašanje (smatrala sta federativno republiko štirih narodov na britanskih otokih kot korak naprej) (Prav tam, str. 418). Videli bomo kasneje, kako je Lenin končno zahteval federaitivno združiitev sovjets^kih republik v Sovjetsko zvezo v nasprotju z načrlom »avtonomiizacije«.
Ni miogoče divomiti o tem, da je pri tem razvoju svojega gledanja na vprašainje fedeTacije Lenin izhajal iz analize raizvoja na ozemlju carske Rusije v vojnih letih, kjer je silovito naraščanje separatističnih teženj pri neruskih narodnoisitih grozilo, da bo prišlo v revolucionarni krizi do odcepiitve teh narodnosid pod vodsivom meščanskih nacionalnih gibanj od revoilucionarne Rusije. To pa je moglo resno ogroziti samo ruslkoi revoluoijo. Saj je Lenin že ma:ja 1914 vedel in pisal: »Vnaprej določiti vsa mogoča razmerja med buržoaznimii osvobodilnimi gibanji zatiranih narodov in proletarskim osvoibodilnim gibanjem v zatirajočem narodu (in to^ je prolblem, zaradi 'katerega je nacionalno vprašanje v današnji Rusiji iako težavno) je nemogoče« (Zbormik, str. 217). Dobri dve leti pozneje, avgusta—oktolbra 1916, pa je Lenin v polemiki z »imperialističnim ekonamizmom« ugoitavljal in predvideval: »V tem ko proiletariat razvitiidi dežel strmoglavlja buržoazijo in odbija njeine komtrarevolucionarne poskuse, nerazviti in zatirani narodi ne čakajo, ne nehajo živeti, ne izginjajo. Ce izralbljajo za vstaje (kolonije. Irska) že ta;ko, v primeri s sooialiistiono revolucijio povsem neznatno kriteo imperiailisitične buržoazije, kakršna je vojna leta 1914—1916, potem ni dvoma, da bodo veliko krizo državljanske vojne v razvitih deželah tem bolj izrabili za vstaje« (Zborniik, str. 392).
Lemin zaraldi te nevarnosti mi šel morda po poti omejevanja pravice narodov na saimoodločlbo. Nasprotno, še bolj jo- je poudarjal. V istem spisu jo je celo povezal z nekim drugim zaključkom, kateremu daje novi zboirnilk poseben poudarek: z zakljuSkom .o različnosti poti raznih dežel in narodov k isocialiizmu. »Kajti v resnioi ne vemo in ne moTemo vedeti, koliko bo zatirainih narodov, ki se jim bo zdela v praksi po-treibma odcepitev, da bi vnesli svoj prispevek v različnost oblik demokracije in oblik prehoda k socializmu« (Zbornik, str. 402). To je pravica do odcepitve ne samo zaradi pravice do isamostojnega nacionalnega, temveč tudi do samostojnega socialističnega razvaja.
972
To so bila nekatera spoznanja in zakljuički, do katerili je Lenin prišel v oibdolbju do padca carizma dm s katerimi je opremil boljše-viško strainko za ravnanje v nacionalnem^ vprašanju v sledečem revo-luciioinairoiem. lobddbju. To dbddbije je obeneim ipomieniilo' praktiiono preizkušnljo pravilnosti teh sitališč- Od trenutka, ko se je Lenin po vrnitvi v Ruisijo nepasiredno vključil v burno revolucionarno dogajanje, ni mogel imeti več časa, da bi nove izkušnje obširno teoretično osvetlil. Lenin je vedel, da za tako analitično-sintetično delo še dolgo ne bo imel časa. Toda to ga ni motilo. Sam je dejal, da je »prijetneje in koristneje pridobivati lai »izJkušnjo revolucije' Ikot pa o njej pisati« (Lenin, Zbr. d., z v. 25, str. 462). To je vzrok, da je slika Leninovega obravnavanja nacionalnega vprašainja na ruskem področju, kolikor jo dajejo objavljeni iddkumeniti, od oktobrske revolucije pa do njegove smrti bolj fragmentarna. Druigi vzrok je najbrž tudi v tem, da je po delitvi piosaimeznih področij dela med vodilnimi sovjetskimi revolucionarji praiktičmo iizvajanje inacianalme politike biilo v rokah Stalina, ."šele v svojih zadnjih pismih, ki so bila lani prvič uradno objavljena, je Lenin izrazili dbžalovanje in zaskrbljenost zaradi tega, da ni ntegnil osebnoi bolj poseči v teoretično lin še bolj pa v praktično obravnavanje sovjetske nacionalne politike.
Takoj ko je začasna vlada prevzela oblast, je 20. marca 1917 z dekreti odpravila vso omejitveno zakonodajo carskega režima glede narodnostnih manjšin in uvedla pravno enakost vseh državljanov ne glede na vero, raso ali nacionalno poreklo. Stoirila je tudi nekaj administrativnih korakov, ki bi se lahko tolmačili kot priprava za uvedbo narodmastnie avtonomije. Odklanjala pa je vse ,zaihie\e po novi ureditvi odnošajev med narodnostmi Rusije, češ da je to kompetenca bodoče ustavotvorne skupščine. To stališče seveda niii moiglo zavreti razmaha nacionalnih gibanj, ki so dejansko privedla do postopnega razkroja ruskega imperija. Že poleti 1917 je morala začasna vlada priznati pod pritiskom uJkrajinske Rade Ukrajino kot posebno admiinistrativno ©noto. Bilo je pričakovati, da bo poositreina politična kriiiza v času socialističiie revolucije vsaj spočetka še okrepila separatistične težnje in pospešila proces odcepljanija oiziroma raz^padanja ruske države na narodnoistne dele. Proti koncu leta 1917 se je to tudi dejansko zgodilo. Ko je torej Lenin po svoji vrmiitvi v Rusijo 16. aprila 1917 uveljavil najprej v okviru CK, nato pa še na sedmi partijski konferenci bolijševikov svoje aprilske teze o orientaciji na boj proti začaisni vladi in na socialističnio revolucijo, je bilo treba zavzeti določeno stališče tudi v nacionalnem vprašanju. Petrograjsko vodstvo boljševikov, v njem ituldi Stalin, vse do Leninovega prihoda ni še usmerilo politike stranke na prehod k
973
socialistični revoluciji. S tem v zvezi je Stalin sicer postavljal agitacijsiko zahtevo po mirovnih pogajanjiilh med vojskujočimi se državami na načelu pravice narodov doi samoodločbe, v ta mainen pa je samo pozival množice, naj z mitingi in demonstracijami prisilijo začasno vlado, da bi drugim vladam predložila taka pogajanja (priin. članek Stalina »O vojni«, Zbr. dela, zv. 3, istr. 8). Petrograjsko boljševiško vodstvo na ta način tedaj še ni povezovalo vprašanja o miru z vprašanjem o oblatsti in seveda tudi ni insistiralo na geslu o pravici narodov do sainoodločbe z vidiika socialistične revolucije, stoječe neposTedno pred vrati (prini. članek E. N. Burdžalova, O taktiki boljševikoiv v marcu—aprilu 1917. leta, Vopiosj Istorii 1956, št. 4). Ko- je Lenin dosegel 'sprejetje svojdih apirilskih tez, se je moral obenem zavzeti tudi za sprejetje svojega stališča neomajjiega priznavanja pravice narodov do sam.oodločbe v položaju izbruha socialistične revolucije pri zatirajočem, t. j. veliko-ruskem narodu. V brošuri »Naloge proletariata v naši revoluciji«, ki jo je dokončal 23. aprila 1917, po foirmuliranju svojih aprilskih tez, je Lenin ponovno naglasil načelo piavice zatiranih narodov do* odcepitve in zapisal: «Proletar;ska sitranka sicer teži k ustvaritvi kolikor mogoče velike države, ker je to koristno za delovne ljudi, ona leži k zbližanju in nadaljnjemu /liivanju narodov, toda tega cilja noče doseči z nasiljem, marveč izključno' s svobodno, bratsko zveizo dela\'cev in delovnih množic vseh narodov« (Zbornik, str. 441). Kakor usmeritev k socialistični revoluciji tako je tudi potrditev pravice nairodoiv do samoodločbe tedaj naletela na odpor. Pjataikov, Džeržinski in drugi so bili za odstop od lega osno'vnega gesla boljše\'iške naciomalne politike, ker so vedeli, da bi revolucionarna sovjetska Rusija to pravico morala tudi dejansko priznati.
Na VII. konfeirenoi boljševiške stranke (7.—12. maja 1917) je Lenin s podporo Stalina premagal odpor proti priznanju pravice do samoodločbe. Kot je videti iz Stalinovih izvajanj sta se Pjatakov in Džeržinski postavila na stališče, da je vsako narodnoistno gibanje (pač z ozirom na /revolucionarno perspektivo, op. pis.) reakcionarno. V tem času je biiilo pereče vprašanje Finske, ki je od začasne vlade zahtevala priznanje Buvereinih pravic. Nekaj dni pred začetkom. VIL konfereoice je CK RSDRP razpravljal o prošnji finskih socialnih demokratov za pomoč njihovemu boju za nacionalne pravice Finske in za dogovor o skupni taktiki v tem boju. Lenin je tedaj brez obotavljanja dejal, da boljševiiki smatrajo začasno vlado za impeTialistično in da je ne pod-piirajo: s>Menimoi, da je treba dati pokiOi avto^nomijo, dopustiti colo odcepitev, toda ponuditi take pogoje, da bo Finska želela ostati.« (Iz neobjavljenih dokumentov -anhiva Instituta marksizma-leninizma, citi-
974
rano po navedenem članku BnTdžalova). Tudi na VIL kanforencd je Lenin govoril: »Ce se Finska, če se Poljska, Ukrajina odcepijo od Rusije, ni v tem nič slalbeiga. Kaj naj bi bilo tu slaibeiga? Kdoj govori to, je šoivinist« (Zbornik, istr. 445). Stalin, ki je pojiasnje\'al in branil Leninov načrt reisolueije o nacioinalneim vprašanju, je izrazil prepričanje, da se po odpravi carizma 9/10 zatiranih narodov ne bo hotelo odcep;iti. Resolucija konfeirence je za te neodcetpljene neruske predele predvidela pokrajiinisko- avtonomijo. Stalin je koit primere navedel Za-kavkazje, Turkestan, Ukrajino (Zbornik, str. 447 in Stalin, Zbr. d. (zv. 3, str. 53). Lahko bi iz tega zaključili, da ne Lenin ne Stalin tedaj nista predvidevala odcepijenja neruskih naTodnosti v tako veliki meri, kakor se je pozneje to zgodilo, in da zaradi tega Lenin takrat še ni videl neposredne potrebe za prehod od sistema avtonomije k federativnemu sistemu ureditve sovjetsike države.
Lenin ni hotel, da bi zanikanje pravice do samoodloče oslabilo vpliv ruskega delavskega raizireda na šiTolke množice Poljakov, Ukra-jinceiv itd. Tako je podprl zahtevo Centralne ukrajinske Rade po avtonomiji. Zahteval je, naj ruski delavski razred s svojo prakso' pri vprašanju isamoodločbe doseže, da ise bodo za carizma zatirani narodi prostovoljno pridružili novi sovjetski državi: »Čim svobodnejša bo Rusija, čim bolj odločno bo naša repnblika priznala nevelikoruskim narodom svobodo do odcepitve, tem bolj si bodo drugi narodii prizadevali skleniti z nami zvezo, tem manj bo trenj, tem redkejši bodo primeri reisnične odcepitve, tem krajši bo' čas, za katerega se bodo morda nekateri narodi odcepili, tem bolj tesna in trdna bo — konec koncev — bratska zveza ruske proletarsko-kmečke republike z republikami kateregakoli drugega naroda«, je pisal Lenin takoj po Vil. konferenci (Zbornik, str. 452). Tukaj najdemo že Leninov pogled na vprašanje, kako reševati odnose do že odcepljenih narodmosti, vpra-šainje, ki je pozneje postalo tako velikega praktičnega pomena. Vidimo, da je Lenin piredvideval dve obliki: prostovoljno pridružitev po krajšem času samostojnosti k rraski sovjetski republiki in pa tesno, enakopravno zvezo ruske republike z drugimi (sovjetskimi) republikami. Torej zveza, ki biii najbrž lahko bila tudi federativna. Da je Lenin imel pred očmi res le zvezo s sovjetskimi republikami, lahko razberemo lilz njegovega dela »O reviziji partijtskega programa« (19. do 21. oktdbra 1917), kjer pravi: »Hočenio revolucionarno združitev, zato ne postavljamo gesla o združitvi vseh in vsakršnih držav na splošno, kajiti socialna revolucija stavlja na dnevni red samo združitev tistih držav, ki so prešle ali ki prehajajo k isocializTnu, osvobojujočih se kialomij itd.« (Zbornik, str. 458). Seveda takrat ni mogel predvideti, da
975
razvoj ne bo šel »tako preanočrtno, kot ismo to- pričakovali«, da ne bo prišlo do evropske revolucije, da bo sovjetska Rusija močno omejena v Bvojib iniožnostili izbiranja zaveizniških republik. Takrat je bilo pač nioigoče pričakovaiti, da bo v ruisiki soseščini le malo držav, ki! bi dalj časa lahko ostale izven splošnega poleita revolucije. Zato je treba Leninova gesla o nacionalni ipoilitiki tembolj ceniti, ker so se oibnesla v talko uitesnjenih razmerah.
\ novem^ Leninovem zborniku najdemo tudi' njegove spise, ki zadevajo nacionalno vprašanje v času od 15. maja 1917 pa do 18. marca 1919, medtem ko v prejšnjem zibomiku iz tega skoraj dveletnega obdobja ne najdemo ničesar. A to je vendair čas same oktobrske revolucije, praikitične lizkušnjei te ireivolucije z nerTiskimi inacionalnimi gibanji, čas formiranja ruske sovjetske federatiivne socialistične republike, čas državljanske vojne, nemškega pritisika in intervencije. Toi je čas, ko je zaradi odcapljenja ogromnih ozemelj od revolucionarne Rusije, osamljene, ker pričakovane evropske socialistične revolucije ni hoteloi biti, znova nastopil dvom oziroma nesoglasje v vodstvu l:)oljševišlke stranke o pravilnosti priznanja narodom pravice do samoodločbe.
Že 19.—21. oktobra 1917 je Lenin v zgoraj omenjenem delu o reviziji partijskega programa predlagal značilno sipremembo: »Namesto besede samooidloifiba, ki je dostikrat dalla povod za napačne raiz'lage, postavljam popolnoma natančen pojem: ,praivica do svobodne odcepitve'. Po iizikušnji pol leta revoluoije 1917. leta je komaj mogoče ugovarjati temu. da mora partija revolucionarnega proletariata Rusije, partija, ki deluje \ velikoruskem jeziku, priznati pravico do odcepitve. Kakor hitro bi m/ii osvojili oblast, bi isti trenutek priznali to pravico tako Finski kot Ukrajini, Armeniji in vsaki naTodnosti, ki jo je zatiral carizem (in veliikoruska buržoazija).« Kaikor vselej je dodal tudi drugi del teze: »Vendar mi z naše strani nikakor nočemo odcepitve. Mi želiimo kolikor mogoče veliko državo...« (ZboTnik, str. 458). Ni bilo mogoče napačno razumeti Leminoseiga stališča. Ponovil ga je v Dekretu o miru na druigem vseruskem kongresu sovjetov v samem trenutku dktobrske revolucije (8. novembra 1917), ponoivil ga je v »Deklaraciji pravic narodov Rusije« 15. novembra 1917, ponovil ga je tudi 5. decembra 1917 na prvem vseruskem kongresu vojne mornarice, tik pred odcepitvijo Finske, v času, koi je uJkrajinska centralna Rada začenjala odkrito na-stopatii proti sovjetski oblasti: »Pravijo nam, da se bo Russija razdrobila in razpadla na posamezne republike, toda nam se tega ni treba bati. Naj bo še toliko' samostojnih republik, ne bomo se tega ustrašili. Za nas ni važno, kje teče državna meja, marveč to, da bi očuivali zvezo
976
med delovnimi ljudmi vseh. narodov za boij z buržoazijo kateriiili koli narodov« (Zlbornilk, str. 465).
Dejatnisikio pa je kljub iproletapskeimu internacionaliizmu sovjetske oblasti pirišlo do odcepljenja ogronunijli delov miske države. Litva in Finska sta praglaBali svojo neodvisnoist decemibra 1917, kmualu nato Letonska. Poljaka, kii je bila pod nemško' okupacijo, je bila priznana kiot samastojina država v Brest Litovsku, prav tako Ukrajina; Estomija se je odcepila februarja 1918, eseri so ustanovili samiostojno sibirsko republiko in pa Juffovzliodna zvezo, v kateri so^ bila kozaška področja severnega Kavkaza in Ural, Zakavkazje so okupirale nemške in turške čete itd. Ni najmen titkaj isleidiiti temiu razvoju v vseh delih ruske države, venidar lahiko rečemo, da je nastal sila zamotan položaj, v katerem iso se resinična narodna gilbanja prepletala s protirevolucioinar-nimi vojaškimi nastotpi carskih generalov in lokalnih meščanskih, politikov. Stalita je 15. januarja 1918 na III. komgreisu sovjetov takole označil nastali položaj: »Samo sovjetska oblast je (za Tazliko od Kerenskega, op. pis.) odkrito razgtlasila pravico vseh narodoiv do* samoodločbe vse do odcetpitve od Ruisije. Nova oblast se je v tem oziru pokazala celo bolj radikalna kot same nacionalne skupine znotraj nekaterih narodov. Pa vendar je prišlo do cele vrste konfliktov med Sovjetoon ijudskih koimisarjev in obrdbnimi deželami. Toda ti konflikti niso nastajali okrog vprašanj nacioinalnega značaja, marveč okrog vprašanj oblasti« (Stalin, Zbr. delo, zv. 4, str. 31). V takem položaju so za vodstvo revolucije bili možni razni zaključki. Najbolj logičen za-ključelk je bil boj za sovjetsiko oblast \ odoepljeraih deželah, kjer so oiblast prevzele protirevolucioiiiarne sile. Za to je bila na razpolago enotna organizacija RSDRP. Dejstvo, da se je državljanska vojna vodila ne glede na nairodnastne meje, je seveda tudi lahko pripom^ogl« k zniagi lokalnih revolucioinarinih sil. Dopolniilini zaključeik k temu prvemu zaključku je bil, uporabiti federacijo kot privlačnejšo obliko združevanja narodov, odcepljenih ali ne, v skupno sovjetsko socialistično državo, kakor pa je to bil centraliiizirani sistem pokrajinskih avtonomij. V tem času boljševiki proglase federacijo kot obliko državne organiiizacije sovjetske revolucionarne države. 16. decembra 191? je Lenin \ tako im.enovanem »UltiniaturaLu« napisal ukrajiniski Radi: »... Mi, Sovjet ljudskih komisarjev, priznavamo ljudsko^ Ukrajinsko Repiibliko, njeno pravico (popolnoma odcepiti se od Rusije aii zakljuoiiti pogodbo z Rusko Republiko o federativnem ali temu podobnem razmerju med njima« (Stalin. Zbr. dela, z v. 4, str. 415). V Leninovi Deklaraciji pravic delovnega in lizkoriščanega ljudstva v začetku januarja 1918 pa piše:  »Sovjetska rnska republika je urejena na osnovi
977
svobodne zveze sivotnodmih narodov kot federacija Sovjetskili nacionalnih repuiblik.« V tej federaciji je prepnščeiio delavcem in kmetom vsakega naroda, da na svojem lastnem^ ziboru Sovjetov odločijo o tem, ali želijo in na kakšnih oisuovah, sodeloi\ ati v zveizni vladi in v drugih zveznih siovjetskih ustanovah (Zbornik, str. 467—4f69). To je bila elastična formulacija, ki je dopuščala razne stopnje federaitivnega, avto-nominega oiziiroma centralisttičnega odnaša do osrednje sovjetske oblasti. In v resnici je postopno foTmiramje RSFSR bilo kombinacija teh raznih oblik. Federacija kot prehodina oblika od carskega uinitarizma k socia-listicmemu unitariizmu (po Stalimoivi foirmulaciji, Zbr. 'delo', kv. 4, str. 78) je bila torej po vsem videzu zasnovama zaradi potrebe, olajšati boj za sovjetsko oblast v odcepljenih deželah in njihovo panovino pridružitev sovjetski Rusiji. Tak revolucionarni »protiinapad« vsekakor niii bil v nikakšnem nasprotju z Leninovim dotedanjim stjališičem o \"prašanju o samoodločbi. Zato kaže ameriški zgodovinar Richard Pipes, ki v svojč kujigi o formiranju Sovjetske zveze v podrobnostih opisuje te dogodke, neraKumievanje, ko sodi, da je ta boj pomenil popolno kršenje načela o samoodločbi narodov in da je Lenin s tem prelomil svoje prejšnje o(bljube (R. Pipes, The formation of the Soviet Union, str. 108). Očitno poizablja na to, da je Lenin že vedno poudarjal, da mora proletariat vselej samostojno, s stališča svojih revolucionaTinih interesov opredeljevati svoje stališče pii vprašanju o samoodločbi. Odcepitev ni bila nikoli proglašena kot cilj. Lenin je insisitiral na tej pravici kot na edini poti k mednarodni solidarnosti in zaupanju delovnih ljudi, ki jih vežejo is)kupni politični in gospodarski interesi.
Poleg taikih, lahko bi rekli, revolucionairnih zakljuSkov, kakor smo jih pravkar opisali, pa so se pojavile tudi težnje, pravico do samoodločbe kar zamikati. Sicer ne diirektno, pač pa z določeno kvalifikacijo to pravico tako omejiti, da bi se praktično reducirala samo na upoštevam je staliiišč in ocene partije. Že 12. decembra 191? je Stalin v članku ¦iOdgovoir tovarišeim UkTajincem v zaledju im na fronti« najprej iz pojma naroda iskušal izločiti buiržoafzijo (»Ukrajinski in ruski narod kalkor tudi dTugi narodi Rusije se sestoje iz delavcev in kmetov, iz voljakov in morinarjev«), nato pa napisal: »Mi smo za samoodločbo narodov (podčrtal Stalin), toda mii smo proti temu, da bi se pod zastavo samoodloičbe pritihotapila samiodržavnoist Kaledina« (Stalin, Zbr. dela, zv. 4, str. 8). 15. jainuarja pa je v svojem referatu na III. vseruskem kongresu sovjetov to misel formuliral popolnoma določno: »Vse to (primer Rade, op. pis.) kaže, kako niujmo je tolmačenje načela o samoodločbi kot o pravici do samoiodločbe ne Iburžoazije, temveč delovinega ljudstva določenega  naroda.  Načelo  samoodločbe  narodov  mora  biti
978
sredstvo boja za socializem in mora biti pod rej e'no načelom socializma?: (prav tam str. 32). Nedvomno Lenin ni deilii Staliinovega mnenja, da v pojem nairoda sodijo samo delavci in kmetje, saj je še tri mesece ptred t&m v že onieinjemem spiisu O' reviziji partijskega programa pisal: »Za razliko od buržoaizinih demokTatov proglašaiino geslo ne btratBtA'a narodov, marveč bratstva delavcev vseh narodov, kajti buržoaziji vseh dežel ne zaaipamo' in jo- smatramo za sovražnika« (Zbornik 459). Tudi pozneje je tako pojmovanje čisto določno ponovil. Vendar pa ni javno polemiziral proti Stalinovi novi formulaciji pravice narodov do samoodločbe, najverjetneje zaradi tega, ker bi taka razprava v vrtincu državljaniske vojne in nemškega pritiska bila zigolj akadeinskeiga značaja. Nekoliko pa morda tudi izato, ker je šlo za biti in ne biti sovjetske revoluicije in ker tudi Leniniu ini bila tuja iniisel, »da so oisvobodilni interesi nekaterih velikih in največjih evropskih narodov pred interesi osvobodilnega gibanja majhnih narodov«, kakor je zapisal oktobra 1916 v Reiziultatih diskusije o samoodločbi (Zbor'nik. str. 332).
(Se nadaljuje)
979
LENIN IN NACIONALNO VPRAŠANJE V RUSIJI
V  ČASU  OKTOBRSKE  REVOLUCIJE
IN  FORMIRANJA  SOVJETSKE ZVEZE
(Ob branju novega Leninovega zbornika o nacionalnem vprašanju) Janko   Pl eterš ki
(Konec)
Po kapitulaciji Ne^mčije in po umiku nemških okupatorjev je naraščala obramlhna moč sovjetske države, padec hetmana Skoropadskega v Ukrajini, zavzetje Harkova, Kijeva, Rige, Kerzona itd., vse to je naznanjalo, da se utegne ^•ojaški položaj kljub povečani intervenciji zahodnih sil odločno obračati v korist revolucije. Lenin je položaj takrat takole označil: »Na vsej črti smo se lotili socialističine graditve, razbili smo prvi naval, ki nam je grozil ...« (Zbornik, str. 477), Tedaj je Lenin izbral VIII. kongres boljševiške stranke 8.—22. marca 1919 za priložnost, da znova odpre jasen pogled na vprašanja odnosov med narodi Rusije, da zavrne prizadevanja, da bi tem narodom ne bila priznana priavica do samoodločbe. Ta prizadevanja sta takrat zastopala Buharin in Pjatakov: zahtevala sta diferenciranje med buržoazijo in proletariatom in priznavala pravico samoodločbe samo le-temu. Lenin je v svojem načrtu programa RKPb, izdelanem za kongres, med osnovne naloge postavil zbliževanje in zlitje proletariata in delovnih ljudi vseh narodov (Rusije) v revolucioaiarnem boju za zmago nad buržoazijo, ugotavljal je, da izginja nezaupanje neruskih narodinosti do velikoruskega proletariata, vendar da pri vseh narodih še ni popolnoma izginilo. Zato je dejal, da je nujno potrebna, zlasti s strani velikoruskega proletariata, posebna opTeznost v odnosu do nacionalnega čustvovanja, skrbno iizvajanje enakosti in dejanske svobode odcepljanja imrodov, da bi nezaupanje izgubilo tla in da bi dosegli prostovoljno najtesnejšo zvezo Sovjetskih repidaldk vseh narodov (Zbornik str. 473—474). V svojih nastopih na kongresu je zavrnil zahtevo, da se naj samoodločba prizna samo delovnim minožicam, in opoizarjal, da je treba upoštevati stvarnost, istvarnosi pa je ta, da so delovne množice na oiblasti samo v Rusiji. Niti v najnaprednejših državah, kot je Nemčija, še ni prišlo do diferenciacije med proletariatom in buržoazijo. Na primeru Finske je pokazal, kako je prav po zaslugi priznanja pravice do samoodločbe proces te diferenciacije bil olajšan. Zahteval je previdnost, da ne bi z vmešavanjem v stvari driigih narodov zavrli tisti proces diferenciacije proletariata, ki bi ga morali pospešiti.
1080
Proti nestrpmosti Buharina, ki je zahteval direktno intervencijo pri zaostalih narodih, ki so pod vplivom musliniamske duhovščine, je Lenin postavljali: »Počakati moramo, da se tak narod razvije in se prole-tariat diferencira od buTŽoaznih elementov, kar je neizibežno.« »Naš program ne sme govoriti O' samoodločbi delovnih ljudi, ker to ni res. Govoiriti mora o tem, kar je. Narodi so na različnih stopnjah razvojne poti od srednjeveških raizmer do buržoaizne demokracije in od buržo-azne demokracije.. . Na tej poti je pri nas v Rusiji zelo mnogo vijug. Vsakemu narodu moramo priiznati pravico do samoodločbe in prav to bo olajšalo samoodločbo delovnih množic« Poudarjal je, da gre razmejevanje proletariata od buržoazije v ratznih deželah po svoji poti in da je treba velike previdnosti, »kajti nič ni hujšega kakor nezaupanje naroda«. Zlasti pomembno je Leninovo opoizorilo, da sovjeti, kakršni obstoje v Rusiji, še ne pomenijo sovjetskega tipa nasploh, saj ta postaja mednaroden, s čimer je povedali, da je treba dopuščati tudi samostojen prispevek k dbliki sovjetov pri drugih narodih: »Pustiti jim nroramo možnoist, da se jim izpolni skromna želja, organizirati sovjetisko oblast bolje kakor pri nas.« Lenin je zavrnil »dekretiranje iz Moskve« in kot način boja za revolucionarno mednarodno eno'tnost dopuščal samo boj »s propagando, z vplivanjem partije, z ustanavljanjem enotnih strokoivnih organizacij«. Ni ljudi brez nacionalnih posebnosti, zato preko nacionalnega vprašanja ni mogoče iti, »socialistične družbe na drug način sploh ni mogoče zgraditi« (Zbornik, str. 476—485), je Lenin zaključil svoja izvajanja.
Kongres je sprejel program, v katerem je v interesu razpršitve nezaupanja delovnih množic zatiranih dežel proglašena popolna enakopravnost vseh narodnosti in vsem imrodom priznana pra\'ica do odcepitve. Kot prehodna oblika k popolni enotnosti je predvideno federativno zedinjevanje držav s sovjetsko ureditvijo. Nosilec ^'olje pri izražanju samoodločbe zavisi od zgodovinske razvojne stopnje določenega naroda. Osmi koDgres je priznal samostojni obstoj sovjetskih republik Ukrajine, Letoirije, Litve in Belorusije, ohranil pa je enotno organizacijo boljševiške stranke z enotnim \odst\o'm na vsem tem. področju, centralnim komitejem KP Ukrajine, Letonije, Litve je bila priznana pravica pokrajinskih komitejev RKPb.
Po Leninovem prizadevanju je tako bilo potrjeno načelno stališče glede pravice narodov do samoodločbe, očrtana je bila popolnoma jasna perspektiva boja za revoluciomarno mednarodno enoinost narodov Rusije, določene so bile metode boja za to enotnosit. Treba je reči, da je R. Pipes v omeaijenem delu znova pokazal nerazumevanje za resnični problem, ko pride na koncu svoje analize Vili. kongresa do za-
1081
ključka, da je tedaj 'bila oipuščena ipravica narodov do samoodločbe, kakor jo je Lenin razlagal pred letom 1917, in da je z njo umrlo srce boljševiškega nacionalnega iprograma; Pipes meni, da je prvotno načelo samoodlofibe narodov počivalo na razrednern sodelovanju in da je imelo za cilj ustanovitev nacionalne države (oip. cit. str. 109 in 111).
Razume se, da so slej ko prej v oapredju vse dejavnosti stali napori za obrainbo pred kontrarevolucionarnimi in intervencionističnimi na-paidalci in da je v ta namen bilo potrebno združenje vseh sil. Prav ob tem prizadevanju je tudi prišlo do prvega koraka k faktionemu zedinjevanju sovjetskih repuiblilk — do resolucije 18. maja 1919 o zedinjenju vojaških sil vseh sovjetskih republik rn, po privolitvi drugih sovjetskih vlad, do dekreta VCIK »O zedinjenju Sovjetskih republik: Rusije, Ukrajine, Letonije, Litve, Belorusije za boj s svetovnim imperializmom« 1. junija 1919. Delkret je predvideval ne samo zedinjenje vojaške o.rganizacije, osredotočenje poveljstva, marveč tudi osredotočenje vodstva osnovnih gosipodarskih panog v rokah enotnih organov (Zbornik, istr. 388). Leni^n je v tem času i-nisisitiral na pravilnein postopku v narodnostnih odnosih. Ko je bila oktobra 1919 poslana v Turkesian komisija VCIK in Sovnarkoma, da bi popravila storjene napake v nacionalni politiki v Turkestanu, je l,enin v pismu »Tovarišem komunistom Turkestana« opozarjal na to, da ima ureditev pravilnih odnošajev med Rusko SFSR in narodi Turkestana »gigantski, s\ etoviiozgodovinski pomen« kot vzgled vnsej Aziji in vsem kolonialnim narodom (Zbornik, str. 488 in 587). V isvojem referatu na 11. kongresu komunističnih organizacij narodov vzhoda je naglašal, kako pozitivne posledice za razvoj intervencije proti sovjetski revoluciji je imelo priznanje in spoštovanje samostojnoisti Finske (Zbornik, str. 496). Ne moremo tukaj slediti vsestransko Leninovim stališčem in intervencijam ma področju mednarodnoistnih odnošajev, tudi zbornik nam o tem ne pove doisti, ni pa mogoče mimo dveh dokumentov, ki kažeta Leninov prijem, kar zadeva odnošaje z Ukrajino.
Novembra 1919 je Lenin v »Načrtu resolucije CK RKPb o sov-jet-ski oblasti v Ukrajini« postavil na prvo mesto vztrajanje na priznanju samostojnosti Ukrajine. Seveda se bo RKPb trudila za ustanovitev federativne zvetze med RSFSR in USSR, in sicer na že dani podlagi obojestranske privolitve za zedinjenje vojaških sil. Toda Lenin je zahteval kar najbolj previden odnois do nacioinalističnih teženj u'kra-jinskih množic, preprečevanje vseh rusifikatorskih poskuisov in vzgojo zaradi spoznanja skupnih intereisov delovnih ljudi obeh dežel. Določitev oblike bodoče zveze meid obema deželama je prepustil odločitvi tiikrajinskih delavcev' in delovnih kmetov (Zbornik, str. 501—503). Drugi
1082
dokument je ziiano »Pismo delavcem in kmetom Ukrajine ob zmagah nad Denikijioui« z dne 4. januarja 1920, v katerem je Lenin razložil svoj pogled na problematiko odnosov med obema sovjetskima socia-liističninia repulblikama. Iz ikoinplekisa tega izredno zanimiveiga doku-meinta naj povzamemo samo to, kato je Lenin z največjo lodločnostjo pre/pričeval, da je prvi poigoj za reševanje vprašanja unije ali federacije med obema republikama boj za zaupanje ukrajinskih delovnih niinožic. Vprašanje, ali bo Ukrajina nepoisredno izedinjena z Ruisijo ali bo z njo v federativni zvezi ali pa se bo odločila za kako tretjo rešitev, ne sme biti za boljševiike vprašanje, na katerem bi se razhajali. Možno bi bilo celo preizkuisiti vse tri oblike. Edino poinembno in nujno pa je doseči enoitnost v boju za ohranitev sovjetske oblasti. Podčrtal je, da bolj še viki hočejo prostovoljnega zavezništva narodov, zasnovanega na kair ijiajbolij popolnem zauipajiju, da takega zaveziništva ni mogoče doseči takoj, da ga je treba doseči z delovanjem in največjo potrpežljivostjo, da je treba biti previden, strpen in od jeni ji v nasproti pre-oistankom nacionalnega nezaupanja pri tlačenem narodu, da morajo veliikoruski komunisti iz največjo striogostjo preganjati v svoji sredi tudi najmanjše pojave velikoruskega nacionalizma. V nasprotnem primeru bodo kapitalisti mogli zadaviti in zadušiti tako Sovjetsko Ukrajino kot Sovjetsko Rusijo (Zbornik, str. 504—510)
Misel o neogibni potrebi, priddbiti si zaupanje delovnih množic zatiranih narodov, doseči resnično prostovoljno združevanje v boju za so\ jeltsko oblast in za graditev socializma, vse bolj izstopa iz njegovih del kot rdeča nit, brez katere vse ostalo nima pravega pomena. Kot antiteza tej ^ odilni misli pa se pojavljaijo. kakor smo deloima že videli, poskusi, reševati nacionalno vprašanje od zgoraj iji avtoritativno z izhodišč velikodržavnega velikoruskega nacionalizma, oziroma izrtizi protisovjetskega naoionalizima pri posameiznih narodih. Ti dve nasprotni tezi niista bili lastni samo času državljanske vojne in intei-vencije, do najmočnejšega izraza sta prišli celo prav po zmagi nad kontrarevolucijo in intervencijo konec leta 1920.
V letih 1920 in 1921 so bile med Rusko RSFSR in drugimi sovjetskimi republikami zaključene zavezniške delavsko-kmečke pogodbe. Sistein združenih ljudskih komisariatov, ki je nastal na osnovi teh pogodb, je faktično obstajal v tem, da se je dejavnost nelkaterih ruskih kiomiisariatov^ razširila na druge sovjetske republike. Nacionalne so-vjetske republike niso imele oblikovanega predstavništva v ruskih kom.isariaitih. »Obstajala je možnost, da se ta sistem popači v duhu birokratske centralizacije in velikodržavnosti. Hkrati je bilo pred uveljavljenjem odlokov zveznih organov potrebno, da republiški or-
1083
gani te odloke »registrirajo«, kar je spet predsta^'lJalo nevarno.st. da bi nacionalistični elementi v posameznih sovjetskih republikah popačili politiko so>vjetskih oblasti« (V. V. Pentkovskaja, Vloiga V. I. Lenina v formiranju ZSSR, Voprosy Istorii 1956, št. 3). Prehod od vojne k mirnemu delu za raizvoj socialistične družbe pa je zahteval, da se odinosi med sovjetskimi republikami jasno in določno opredele.
Že junija 1920 se je Lenin v prvotnem oisuiitku tez o nacionalnem viprašaiiju za 11. kongres Komunistične internaciioinale zavzemal za vedno tesinejšo federativno zvezo med sovjetskimi republikami zaradi oibrambe pred kapitalističnim svetom, zaradi gospodarske obnove in zaigo'tovitve blagostanja delovnih ljudi in pa kot koiraik k enotnemu načrtneniiu svetovnemu goispodarstvu (Zbornik, str. 515). X. kongres RKPb marca 1921 je v tem smislu na osnovi referata Stalina sklenil nadaljnje federativno združevanje sovjetskih republik v eno državno zvezo- i^n pri tem poudaril koit neogiben pogoj zaupanje in prostovoljno soglasnost vseh republik, ki se pridružujejo. Kongres je obsodil tako tendence velikodiržavnega šovinizma kot tendence lokalnega nacionalizma. Kot glavno nevairnost je o'z'načil velikodržavnost.
V smislu teh sklepov in v iistean duhu sio pisana Leninova piisima v Zakavkaizje (2. in 10. marca ter 14. aprila 1921), ki so ga zasedle sovjetske čete. V prvem je priporočal gruzinskian komunistom, naj se ne drže ruske šablone, naj uporalbljajo gibčno in pametno taktiko, zasnovano na veliki popustljivosti malomeščanskim elementom. V drugem je naročal vodstvu XI. armade, da mora delovati stroigo v sporazumu z lolkalnim revolucionarnim komitejem in da mora pokazati posebno spoštovanje do suverenih organov Gruzije. V tretjeni priporoča komu-nislom Aizerbajdžana, Gruzije, Armeinije, Dagestana in Gorske republike, naj v svojem delu upoštevajo posebnost svojega položaja, zlasti dejstvo, da so kavlkaške sovjetske republike imele politično in v manjši meri tuda vojaško podporo s strani RSFSR, in naj temu posebnemu položaju prilagodijo tudi svojo taktiko (Lejiin, Zbr. delo, zv. 32, str. 137, Zbornik, str. 532 in 533). 28. novembra 1921 je Lenin izdelal načrt predloga za ustanovitev federacije zakavkaških repuhlik, kasneje potrjen po CK RKPb. V njem je načelno odobraval zamisel feideracije, njeno' takojšnjo ustanovitev pa je imel za prezgodnjo, opozarjal je, da je potreben še premisldk, propaganda, da je treba to zamisel postaviti na diskusijo partiji in delavskim ter kmečkim množicam, da jo je treba izvajati preko kongresov sovjetov vsake republike lim takoj obvesitiiti CK RKPb o more^bitnem pojavu resnejše opozicije  (Zbornik, str.  539).  Zna/no je, da  se opolnomočenec CK za
1084
Kavikaiz Ordžonikidze poizneje ni držal teh navodil, da je zaradi tega prišlo do resnih za(pletljaje\, ki so bolnega Lenina priimorali, da je osebno interveniral.
Po XI. kongresu RKPb marca 1922 je vprašanje ureditve odno-šajev med sovjetskimi republikami, oiziroma način njihovega tesnejšega združenja, postalo še posebno pereče. Postavilo se je v obliki, kako preurediti dejansko že obstoječo federacijo sovjetskih republik v eno-len ustavni siisttem. Misel o potrebi še tesnejših državnih vezi je dobila že splošno priznanje. O načinu uresničenja tega tesnejšega povezovanja pa so bida mnenja deljena. Nekateri so menili, da se naj samostojne sovjetske republike vključijo v Rusko SFSR s pravico avtonomnih republik. To je bila zamisel tako imenovane »avtonomizacije«. Nekateri iSo bili celo minenja. da se naj vse republike zlijejo v eno enotno Rusiko sovjetsko' republiko, ki naj sploh izgubi federativni značaj, drugi so spet zastopali lunenje, da se naj že obstoječe federacije (ruska, zakavkaška) laizpuste in da se naj vse repulblike, bodisi doslej a\'toinomne ali samoistojne, združijo v federacijo ali konfederacijo.
To je problematika, ki nas pripelje do zadnjih Leninovih del v novem zlboTulku, med katerimi so pač najpomembnejša lansko leto prvič objavljena Leninova pisma, znana pod skupnim naslovom »K vprašanju o narodnostih ali o ,avto'niomizaciji'«. Pisma isama in nekaj okoliščin njihovega nastanka ter objave so naši javnosti že znani (prim. J. P.. Lenin o nacionalizm^u in internacionaliizmu velikih in malih narodov, Naši razgledi t956, št. 17). Bistveno dopolnilo tem podatkom pa je že omenjeni članek V. V. Pentkovske, ki temelji na še neobjavljenih dokumentih iz Arhiva IMELS in Centralnega državnega arhiva oktobrske revolucije.
Po naročilu CK RKPb je Stalin izdelal načrt tez o zedinjenju sovjetskih republik, iposebna narodnostno mešana koinisija jih je 25. do 24. septembra 1922 siprejela. Teze so predvidevale »avtonomizacijo«: »Priznati, da je smotrna sklenitev pogodb med sovjetskimi republikami Ukrajino, BeloTusijo, Azeribajdžanom, Gruzijo, Armenijo in RSFSR o formalnem vstopu prvih v sestav RSFSR, vprašanje Buhare, Horezme in DVR (Daljnovzhodna republika) pa pustiti odprto in se omejiti na to, da se sklenejo z njimi pogodbe o carinskih zadevah, zunanji trgovini, zunanjih in vojaških zadevah iitd.« (Iz Arhiva IMELS, citirano po \. V. Pentkovski). Po tem načrtu bi osrednji organi RSFSR v najvažnejših zadevah gosipodarskega in političnega življenja delovali kot splošnofederalni organi. CK KP Gruzije je izjavil, da je zedinjenje v obliki a\itononii!zacije preuranjeno, CK Armenije in Azerbajdžana pa
1085
sta ta načrt podprla. CK Ukrajine je dal nejasno in izmikajočo se sodbo, CK Belorusije pa je predlagal, naj že obstoječa oblika razmerja med RSFSR in Ukrajino postane (0b\ez;na za \ se ostale samostojne republike. Zamisel avtoiiomiczacije očividno ni odgovarjala potrebaim položaja. Pentkovskaja pravi, da »pristaši načrta komisije CK RKPb niso smatrali za poitrebno. clo-seči takšno obliko zeclinjenja, ki bi izključevala vsako možnost pojavljanja velikoruskega šoviniznm v dejavnosti oisrednjih organov države«. Proti zamisli »avtonomiziacije« je nastopi] Lenin in predložil svoj načrt ustvaritve Zveze sovjetskih socia-lističnili republik kot prostovoljne zveze enakopravnih in suverenih nacij, zasnovane na načelih proletarskega internacionalizma.
Vse gradivo' o tem vprašanju je bilo poislano Leninu v Gorke, kjer se je zdravil. Po preučitvi gradiva je Lenin 27. septembra 1922 poslal pismo članoin politbiroja CK RKPb (pismo ni objavljeno, a Pentkovskaja podaja njegovo vsebino). V njem je Lenin pisal, da je vprašajnje zedinjeiija sovjetskih republik izrednO' pomembno, da je irelba načrt skrbno pTemisliti. Odločno je nastopil proti takšni poti zedinjenja, kaikršno si je zamislila komisija, predložil je popravlke, ki so koirenito sipremenili načrt. Prva točka resolucije naj bi se foirmulirala tako. da soi\'jetsko republike ne bi vstopile a RSFSR. marveč da bi se zedijiile v novo državno tvo-rbo na oisnovi popolne enakopravnosti. Lenin je pisal, da bi bilo treba ustvariti federacijo enakopra\^nih republik, ki bi o;2nače\ale »novo etažo« njihovega zedinjenja. Dal je še popravke k drugim točkam resolucije, vse z izliodišča, da se repulblike ne smejo »avtouoinizirati«, marveč zediniti z enakimi pravicami. — Isti dan se je Lenin pogovarjal o tem. problemu tudi « Stalinom, ki ga je obiskal v Gorkih. Ta pogovor je omenjen ^^ kronoloških piodatkih v Stalinovih zbranih delih, izostala pa je omemba v 4. izdaji Leninovih zbranih del.
Komisija centralnega komiteja je sestavila novo resolucijo na osno\i Leninovih p'ripoanb in predlogov. 6. oktobra 1922 jo je sprejel plenuni CK RKPb. Kaj je bila v tem trenutku gilavna misel in skrb bolnega Lenina, ki se plenunia ni mogel irdeležiti, je videti iz njegovega kratkega sporočila tega dne politbiroju: »Velikoruskeniu šovinizmu napovedujem boj, ne na življenje, temveč na smrt!... Absolutno je treba vztrajati na tem, da bi v zveznem CIK predsedovali po vrsti Rus, Ukrajinec, Gruzin itd. Absolutno!« (Zbornik, str. 544).
Znano je, da sta tako Lenin kot Stalin smatrala federacijo kot prehodno obliko k enotni socialistični državi, pri čemer je Lenin vselej poudarjal, da to ni birokratska enotnost in da ne izključuje resnične pokrajinske (nacionalne) samoiuprave. Na tej misli je počivalo tudi geslo poroninske proigramske resolucije o avtonomiji. V času, ko
1086
je tekla razpra^'a o zcdinjenju sovjetskih republik, je, kot smo videli, že obstajala dejanska, čeprav formalno nedognana federacija sovjetskih republik. Idejo »avtonomizacije« bi si lahko razlagali kot »levičarski« poskus, napraviti nadaljnji korak od federacije k enotni državi. Po vsem videzu je avtorjem te ideje bila pred očmi bolj birokratsko kot pa moralno politično enotna sovjetska država. Lenin pa je videl, da taka vrsta zediiijenja vodi k pospeševanju velikoruskega šovinizma, k neenakopravni in neprostovoljni zedinitvi republik in da gre na roko centralistično birokratskim težnjam. Zato je zahteval izgradnjo federativnega sistema, ki naj za daljši čas zajamči enakopravni socialistični Tazvoj sovjetskih republik. Tiste dmi (27. oktobra 1922) je Lenin v intervjuju dopiisniku »Observerja« in »Maii-chester Guardiana« dejal, da petletna izkušnja sovjetske nacionalne politike pirepričljivo uči, da je edino' pravilni odnos do narodov v taki mnog on a C ion al ni državi »njihova maksimalna zadovoljitev in ureditev pogojev, ki izključujejo vsako možnioist koinfliktov na tej osnovi«, a to je »iSamoi velika poizornost nasproti interesom raiznih narodov«, le ta je apoisobna ustvariti »tisto zaupanje... brez katerega s-o absolutno nemogoči tako mirni odnošaji med narodi kot količkaj uspešni razvoj vseiga tistega, kar je dragocenega v sodobni civilizaciji« (ZboTnik, str. 545).
Zaplet dogodkov v Zakavkazju, kjer je Ordžonikidze z nedemokratičnimi metodami forsira] oblikovanje Zakavkaške federacije, podpora, ki jo je njegovim metodam dala komisija CK RKPb, tendence Stalina (katereniu je Lenin pTipisoval politično odgovornost za vso akcijo), da kljub sprejetju načela federacije v praksi dejansko uveljavlja birokratske prijeme »avtonomizacije«. vse to je navedlo boljiega Le:nina. da je 30. in ^l. deccmlbra 1922 zdiktiral svioja pisma o narodnostnem vprašanju (Zbornik, str. 456—552). Zelo zgovoTem je začetek njegovega pisanja: »Zdi se, da sem zelo kriv pred delavci Rusije zato, ker se nisem dovolj energično in do\'olj ostro vmešal v slovito vprašanje a\4oinoimizacije...« V pismih, ki jih tuikaj ne bomo podrobneje analizirali, opozarja Lenin na nevarnost faktične neenakopravnosti sovjetskih narodov, zahteva dejansko prijateljstvo velikih in malih narodov, opozarja na različni značaj nacionalizma velikih in malih, zatirajočih in zatiranih narodoA', kritizira Stalinovo prenagljenost in njegovo strast po administrativnem načinu dela, svari pred čezmernim centralizmom, pred birokratskim popačevanjem, priporoča veliko ob-zirnoist do malih in prej zatiranih narodnosti, skratka, zavzema se za resnično pTostovoljno zedinjenje v isiovjetsko zvezo ne samo na oisnovi
1087
formalne enakopravnosti, temve'č vsestnarn^kega zauijHinja. Ta pisma so bila namenjena delcigatom XIL kongresa RKPib, izelo verjetno pa so bila članom piolitbiroja znana že prej.
Kako poitrebna in aktnalna so bila ta Leninova opozorila, se je pokazalo še pred XII. konigresoim. Po sikleipu prvega kongresa sovjetov ZSSR, ki je sprejel načelo federativneiga zedlnjenja, je januarja 1925 posebna podkomisija pripravljiala načrt ustave ZSSR. »Prisotnost birokratskih in velikodržavnih šovinističnih elementov v partijiskem in državnem aparatu je pomenila resno nevaruoist stvari zedinjeiija repulblik na načelih proletarskega iinternacionalizma. Del šovinisitično razpoloženih partijskih in sovjetskih delavcev je gledal na Zvezo SSR ne kot na zvezo enakopravnih državnih enot, ki naj zagotovi svobodni razvoj nacionalnih repulblik, marveč koit na začetek formiranja .enotne in nedeljive Rusije'. Tendemca k birokiatiski centralizaciji je vtisnila svoj pečat tudi na delo podkiamisije za iizdelavo ustave ZSSR,« piše Pentkovskaja v svojem članku. Ona nas tudi inforimra, da je odraz teh teženj najti tudi v pripravljalnem delu za XII. kongres RKPb. Teze o nacionalnem vprašanju, ki jih je pripravil Stalin, so govorile o lokalnem nacionalizimu in velikoiruiskem šovinizmu kot dveh enako-\rednih nevarnostih. Ni znamo, ali je Lenin te teze dobil v roke. Pri njem se je začel nov napad bolezni. Vendar pa je politbiro CK RKPb postopal v duhu Leninovih priporočil, ko je revidiral Stalinov načrt teiz in v novi formulaciji opozarjal člane partije na posebno škodljivost in posebno nevarnost velikoTUiskega šovinizma.
Aprila 1923 se je sestal XII. kongres RKPb — brez Lenina. V ozadju %ise/ga dela pa so stala njegova pisma, med njimi tudi pisma o narodnostnem vprašanju. Kakšno dejansko upoštevanje so Leninova priporočila doživela pač najbolje ilustrira dejstvo, da so pisana šele leta 1956 smela zagledati beli dan v sovjetski javnosti. Ni torej bilo brez razloga, ko je Lenin leta 1916 ponovno opozarjal na Engelsovo prepričanje, da »ekonomski činitelj« nikakor ne bo sani po sebi in neposredno odpravil vse težave, in ko je to prepričanje postavljal nasproti »smešnemu ,imiperialističneimu ekonomizmu', ki si domišlja, da bo pro-letariat po zmagi \ razvitih deželah ,avtomatično' brez posebnih demokratičnih ukrepov vsepovsod odpravil nacionalno zatiranje« (Zbornik, str. 343 in 391). Ni se tudi motil, ko je v svojem zadnjem članku v neki drugi zvezi takole presodil odpor birokratskega aparata: »\em, da bo pri tem pravilu težko vztrajati in ga uporabiii v naši stvarnosti. Vem, da si bo skoizi tisoče lukenj pri nas prebijalo pot ravno nasprotno pravilo. \em, da bo odpor pra^ gotovo gigantski, da bo nujno potrebno
1088
pokazati vražjo vztrajnost, da bo delo tukaj v prvih letih hudičevo nehvaležno; pa vendar sem prepriičan, da laihko sainio s takšnim deloim do«ežeimo svoj cilj ...« (Lenin, Zbr. delo, zv. 33. str, 448).
Lenin sam tega dela ni mogel dokončati. Tudi že doseženega ni mogel več braniti. Danes pa smo priče napoTom, in novi zibornik, ki smo ga prebirali, je njihov delček, da veliko Leninovo delo spet zaživi v vsej svoji elementarni pretresljivosti.
69   Naša sodobnost                                                1089