Obrambni vestnik. * BKaj mene brlga, de trava raste, ko nieno vcč ne bo, sanio da je iniam zdaj dosti." S temi bescdami znanega osla 8h je proslavil dopisnik v 334. številki ,,Slov. Naroda", ki piše gltsde zgradbe učiteljskega konvikta med drugimi tudi te-lenepreudarnosti: rKaj nam poraaga, če se učiteljski konvikt zgradi raorda šele čez 50 let, ko ne bode ne nas, ne naših otrok, ki bi njega dobrote uživali. Ali nisrao ravno mi starejši učitelji zanj največ žrtvovali, a od tega ne borao ničesar imeli itd." — Eevež, kako se nam sraili! Za boruo kronco, ki jo je m o r d a žrtvoval za kouvikt, bi rad sam užival velike dobrote in koristi od nje! Eaj, ko bi tako mislili tudi naši starejši tovariši, bi mi danes ne uživali velikih dobrot Vdavskega učiteljskega društva. Zgradbi BNarodnega doma" in „ Katoliškega doma" nas učita, da se ni prenagliti s takimi zgradbami, če iii dovolj denaija. Gospod dopisoik naj bo le brez skrbi, da Učiteljska tiskarna ne bo ,,požrla" konvikta, ampak donašala mu bo svoj čas velike koristi. Oe teh koristi konvikta ne bomo uživali mi, jih bodo pa naši potomci, ki nas bodo blagrovali, kakor blagrujemo mi svo.je starejše tovariše, ki so nara ustanovili Vdovsko učiteljsko društvo. To je kolegialno, to je človeško! — Sicer smo pa mnenja, da se naj take stvari ne razpravljajo po časop;sju. arapak vsakoletni občnizborjetisto mesto, kjer naj se govori umestna beseda! Kdor neče podpirati, ta naj vsaj ne škoduje! % V obrambo. Imara tu župaika, ki gori same Ijubezni do mene. Da da duška temu plamenečemu oguju, rae je ovadil opetovano bodisi posredno a!i neposredno, a večinonaa brezuspešno. Posredno pri neki ženski me je ovadil, da iz maščevalnosti nisem pustil nekega otroka v pon. šolo. Žensko sem prijel, ker je ovadbo podpisala pri sodišču, a župnika nisem mogel kot iudirektnega žalilca, ker mi je bil akt namenoraa prekasno vročen. Ovadil me je junija t. 1., a ovadbe mi še do danes uiso pustili prebrati, ker vsebuje žaljenja, za katere bi si poiskal zadoščenja pri sodniji. Na dan 21. junija (sv. Alojzij) je oznanil šolsko mašo ob 8. uri, dasiravuo nisva tozadevoega odloka niti jaz niti on 20. junija imela v rokah. Na podlagi tega dejstva sem naročil za 21. junija učenkam, da so od 8.—9. ure žen. roč. dela po urniku vkljub napovedaui šolski maši. Mož, ki je sam ustrelil kozla, se je čutil žaljenega in je zahteval kazni za mene. Kakor rečeno, okr. šol. svetnidal meniv č i t a n j e imenovane ovadbe, ampak je zahteval opravičenja od mene. Jaz sem odgovoril, da nisem storil kake netaktnosti, ampak po §§ 121. in 122. sarao svojo dolžnost, a napako je napravil iz svojeglavnosti župnik saro. Obravnavali so to celo zadevo pri seji okr. šol. sveta, in glejte čudo: Skleuili 80 soglasno, da se m i d a u k o r. Torej zlezli so pred duhovnikom, ki je napako zagrešil iz nestrpnosti, vsi pod raizo. Lepa perspektiva za bodočnost! Priporainjam, da sem zahteval vpogled v župnikovo ovadbo, a zaman. Kakor sem zvedel, sem edini prosilec za n a d u č i t e 1 j s ko mesto v K r š k e m. Intimiran in animiraa za prošnjo od Stiasnega, zato je konkurenca izostala. Po žnanem govorčku na dragatuškem shodu je pa naš duhovnik menda pomočil pero globokeje ter se obruil na dež. šol. avet. Prosim, da se me obvesti, kaj se godi gori zahrbtnega, da se pripravim na boj. Išče podpise zoper mene, pa pojde težko. Ce hoče, mu nasprotnih priskrbim 400. Sicer pa ostanera, četudi prestavljen na enorazrednico, dosleden v svojera preprižanju in postopanju napram tem kratilcem naše avtoritete in če bi bil sam med slovenskimi učitelji. Izdajalec bi bil na interesih svojega stanu in našega naroda, če ne bi bil tak. Imam še drugega gradiva dosti. Dragatuš, 28. septembra 1910. M. K os e c , nadučitelj.