—   34 —
Letni časi.
Pravljica.   Zapisal Silvester K.
t(Konec) rihodnji teden odide srednji brat. Bil jc po svojih lastnostih nekoliko boljši od starejšega, pa vendar ne takšen, kot bi moral biti. Koncem devetega dne pride že sredi noči do mdž, ki so sedeli okoli ognja. Vsede se k njim in se začne razgovarjati. Možje mu stavijo vprašanja o letnih časih. Brat govori eno in drugo, zdaj hvali to in ono, a kmalu zopet najde kaj graje vrednega, konča pa s slabo in žaljivo oceno vsakega letnega časa. Kakor hitro konča, sedi osamfjen v temi. M6ž in ognja ni nikjer. Boječ se, da bi se mu znalo   pripetiti   tako kakor  starejšemu   bratu,   skoči   kvišku in  jame bežati. Vedno se mu pa dozdeva, kakor bi kdo tekel za njim; mnogokrat se prevrže čez   korenino, ki se mu je  zapletala   med  noge, a grmovje in trnovje mu trgata  obleko in kožo.  Sicer pa ni bilo nič hujšega.   Upehan, gladen,  raztrgan in potolčen  dospe domov, jezeč se na tihem, da ni imel tudi njegov pot nikakšnega uspeha.
Čez tedcn dni gre na pot najmlajši brat. Škodoželjno se mu posme-hujeta starejša dva, prcpričana, da se mu ne more godili drugače kakor njima. Najmlajši pa se ne zmeni za posmehovanje in gre vesel naprej. Kako lepa in vesela se tnu zdi priroda! Skoraj pozabi v nji, čemu je odšel po svetu. Da bi dal duška polnemu srcu, začne popevati vesele pesmice.
Devetega dne že proti mraku dospe do gozda. Urno stopi naprej ne boječ se noči, kajti na nebu se začno prižigati lučce, ki mu dovolj razsvetljujejo temo.
,,Ko bi bile vse te zvezdice sami svetli zlati in bi imel tako visoko lestvo, da bi jo lahko naslonil ob nebni oblok in obral te zlate, bi bil res bogat. Toda kaj bi počel z njimi ? Preobilica denarja dela le skrbi. Da bi mi zlatov ne odnesli tatovi, moral bi si sezidati veliko in močno klet, kakršna je naša cerkev, in moral bi jo zapreti z dvojnimi durmi. Zlate bi moral napolniti v močne, z železom trdno okovane zaboje in te postaviti v klet. Oh, koliko bi bilo to dela in skrbi! Naposled bi pa morda še ne bil zadovoljen in bi zahteval- še več in vedno več." Zamahnil je z roko po zraku, kakor bi hotel reči, naj ostanejo zlati, kjcr so. Svetle zvczdice mu tudi koristijo s svojo svetlobo. Spomni se pa tudi, kako žalostno bi bilo nočno nebo, ko bi ne imelo tega blestečega kinča.
Nakrat zapazi pred sabo v daljavi lučco, ki postaja tem večja, čimbolj se ji bliža. Brž pospeši korake in kmalu stoji pred velikim ognjem. Ob njem zagleda štiri može. Ko si jih ogleda, vidi, da so res takšni, kakršne sta jih bila opisala brata. Možje sede molče in ravnajo, kakor bi ga ne videli. Popotnik si misli: sMorda pa prideš lahko mimo njih?" A ni mu mogoče; ravno njemu nasproti se dviga gosta in visoka živa meja kot mo-gočen zid, katere ni bilo videti prej. V istem trcnutku pa se vpro pogledi štirih  mož   vanj,   tako   da   nehote   prime za klobuk in prijazno   pozdravi:
—    35    —
^Dobcr vcčer, možje! Ali mi dovolite, da se nekoliko pogrejem pri vašem ognju ?" Kakor je nehote segel po klobuku, tako nehote stavi tudi to vpra-šanje, kajti ob pogledu na starega sivca začuti.po vsem telesu prctresujoč mraz. Možje prikimajo, in najmlajši brat se vsede k ognju. Sede med sta-rega sivca v zimski obleki in moža z lovsko opravo. Mladenič se sicer ni bal mož, a vendar ni mogel izpregovoriti. Nem nekaj Časa sedi pri ognju in zre vanj. Čudna okolica in čudni možje so skrivnostno vplivali nanj.
Pa se obrne mož sivček k njemu, pogleda ga od nog do glave in reče:  ,,Kaj hodiš po tej okolici? Kaj hočeš?"
Mladenič ga plaho pogleda, ko začuli mraz njegovih oči, naposled pa odgovori prav odkritosrčno: »Oče so mi umrli. lmam pa dva brata, ki prav osorno ravnata z menoj. Ker sem pa slišal, da je tukaj nekje v bližini začaran grad in v njem dosti bogastva, napotil sem se do vas, da tudi poizkusim srečo. Morda se mi boljše izteče kot mojima bratoma."
Možje molče. MladeniČ čuti le toliko, da so ob zadnjih besedah po-stali njihovi pogledi vcliko bolj strogi.
,,Da, da— tvoja brata sta bila tukaj?" reče sivček kakor zase. In spet izpregovori: „AH ne veš, kaj se je prigodiio bratoma ? In ti se drzneš tudi semkaj?"
BNisem pomislil, da bi se mi utegnilo zgoditi kaj hudcga", reče mla-denič. BSaj tudi jaz ne želitn nikomur nič hudega. Prišel pa sem po srečo, ker bi se rad rcšil trdega jarma svojih nestrpnih bratov. Sila me je izgnala iz rojstne hiše. Spet jo bom moral poiskati, ako pri vas ne najdem boljše sreče."
Starček pokima in reče: nVerjamem ti, kar si rekel. Videti si pošten in kakor sodim, ne hlepiš po bogastvu kakor tvoja brata. Torej mi pa povej, kako presodiš zimo. Opiši mi jo odkritosrčno ravno tako, kakršna se ti dozdeva leta in leta."
Mladeniču se zasvetijo oči.    Brata   mu   nista   hotela   doma  povedati, kakšne  odgovore  treba dati štirim možem.    Da bo pa   govoril lahko kaj tako navadnega, tega si ne bi bil mislil. Brez premisleka torej začne pripove dovati, kakor mu ravno pridejo besede druga za drugo.
,,Zima je tisti letni čas, katerega Črte ljudje navadno najbolj. Tudi moja dva brata sta se leto in lelo hudovala na zimo in bila ravno v zimskem času najbolj nestrpna. Premnogokrat sem se jima umaknil. Šel sem vun na prosto in sem priše) do spoznanja, da ima zima kakor vsak drugi letni čas svoje dobrote. Oče so pravili nam sinovom, da bi za Ijudi ne bilo dobro, ako bi bili vedno le lepi dnevi. Ljudje bi se jih naveličali, da bi se jim ne zdeli več lepi. Saj začne presedati tudi preveliko in predolgo veselje. — Največje vrednosti je zima pač za kmeta. Po trudapolnem delu, katero je imel spomladi, poleti in jeseni, odpočije si lahko čez zimo. Kadeč svojo pipico sedi zadovoljno pri topli peči in gleda skozi okno, kako zunaj burja in veter sipljeta goste snežinke. Toda nevajen popolnega mirovanja neče rok držati križem: popravlja si grablje in vile, dela novo orodje, streže živini, bere koristne knjige in časopise in se tako krepi na duhu in
3*
-    36    —
telesu za novo delavno dobo, ki se ima zopet pričeti spomladi. Tudi že-lodcu lahko postreže pozimi bolj. Vincc, ki mu ga je v jeseni rodila žlahtna vinska trta, postane na zimo čisto, in rad si ga privošči kapljico. Vsede se za mizo, postavi vrč predse, gospodinja pa mu prinese svinjine, katero so mu ravno v tem letnem času dali debeluhasti ščetinci — in če se mu vmes na vilice nabode kakšna okusna klobasica, je ne zaničuje, ampak gre mu še veliko bolje v slast. Kmctu pa dela zima tudi na polju mnogo koristi, posebno kadar ne primanjkuje sneg-a. Sneg pokrije ozimino in jo varuje mraza. Spomladi pa pogleda žito izpod izginjajoče snežne odeje in začne kmeta navdajati z veselimi upi dobre in obilne letine. Zemlja počiva in se pripravlja, da po minuli zimi tem ložje pokaže svojo plodovitost. Mraz jo dobrodejno prerahlja, tajajoči se sneg jo napoji, in kadar ga je prav obilo in ga topli jug začne tajati z vso silo, zalije snežnica vse luknje in rove po njivah in travnikih ter potopi pod zemljo skrite poljske miši in drugo zalego, ki izpodgrizuje koreninice in uničuje žito in druge poljske pridelkc. Res naredi včasih sneg tudi škodo, pa kmet polomljena drevesa porabi za kur-javo. Tudi se les ravno pozimi spravlja najlažjs iz zakotnih krajev do cest in hiš. Kdo naj reče, da je zima žalosten čas, ko se vendar ravno pozimi vrše vse najhrupnejše zabave, veselice in igre! Ljudje po mestih hodijo v gledališča in si tako preganjajo dolgčas zimskih večerov. In kaj šele otroci J Skačejo in letajo po snegu, delajo snežene može, bijejo nekrvave boje, v katerih mesto krogelj frče snežne kepe, in ko se naveličajo snega, se drsajo po ledu ali pa se vozijo na saneh. Eden najlepših praznikov, katerega ob-haja verno Ijudstvo, je praznik Kristusovega rojstva in ta se obhaja pozimi. Koliko veselih otročjih obrazov je vidcti okrog lepo okinčanega, v mnogo-brojnih darilih in lučcah se blestečega drevesca! Še marsikaj je povedati o zimi, pa mislim, da sem za silo povedal dovolj."
Mladenič preneha in se ozre po možeh. Takoj na prvi mah vidi, da so postali njihovi obrazi veselejši. Posebno starčeve oči so izgubile vso svojo ledeno ostrost in so se iskrile prav dobrohotno in zadovoljno. Tudi tisti mrzli obraz se mu je zdel nakrat jako prijazen in prikupljiv.
»Deček*, oglasi se starček, ,,misin bi skoraj, da se hočeš komu pri-kupiti s svojimi besedami, ki so bilc zimi pravi slavospcv. Pa govoril si z navdušenjem, katero se ne da kupiti z denarjem in katero pozna Ie ta, ki ljubi mater naravo. Sicer ne rečem nič, si li govoril povoljno ali ne, boš li dosegel svoj namen ali ne, kajti odgovoriti še imaš tudi mojim trem tovarišem. Ako natn bodeš povolji, imel boš srečo." Starec umolkne in se zazre nepremično v ogenj. A že se oglasi drugi mož, mož v lovčevi opravi.
,,Po pripovedovanju soditi, znaš ceniti zimo, kakor res zasluži. Kako pa meniš o jeseni ?"
Jesen", povzame mladenič, nje tisti letni Čas, ki pokaže kmetu, kaj si je pridelal s svojim znojem in s svojimi žulji. Žito je požeto in sprav-Ijeno, kadar pripušča čas, se oglaša peketanje čilih mlatičev. Kako je kmetu všeč takšna godba! Kmalu se bodo vezale vreče, napregel se-bo konjiček in vcselo se bo šlo proti mlinu, da bo moke dovolj za celo zimo. In zopet
—    37    —
se bo peljalo, loda takrat se bodeta napregla dva konjička, kajti voz bo poln in visoko naložen. Cesta pa bo držala proti mestu, kjer se bode žito, kar ga bode čez rabo, prodalo za težke novce. Tako v duhu prevdarja kmel, ko vstane v jutranjem mraku in sliši mlatiče, ki so že vstali nekoliko prej. Brž pokliče hlapce, vrže koso čez ramo, vtakne vodir z brusnim ka-menom in dobrovoljen gre na travnik, kajti otava je že velika in lepa in treba jo je pokositi. Spravljanja in opravkov ni konca ne kraja. Komaj je otava pod streho, že je zopet treba gnojiti in sejati; ozimina hoče že v jeseni v zemljo, da bo gospodarski blagoslov tem obilnejši v prihodnjem letu. Ali pa mislite, da kmeta jezi to trudapolno spravljanje? Kaj še! Boga hvali, da ima polne roke dela, in čim polnejše so, tem več vrednosti je pri hiši. Pridni gospodarji se ponašajo lahko, da niso pasli lenobe in da vcljajo nekaj, ker imajo polna podstrešja in polna gospodarska poslopja. V vinogradnih krajih pa pokajo topiči in naznanjajo, da se je pričela trgatev. Vesele pesmi orijo po vinogradih in glasno vriskanje odmeva od gor, in kmalu vabi sosed soseda v klet, da mu ponudi letošnje kapljice. A ne stiska se samo grozdje, ampak tudi hruške in jabolka morajo pokazati, kaj so vredne; sadna pijača gre žejnemu človeku dobro v slast. S streli v vinogradih soglaša včasih tudi kakšen strel v gozdu. Lovec je, ki željno pričakuje jesensko lovsko dobo in se plazi po tihih in skritih potih za div-jačino. Komaj je obrano raznovrstno sadje, že začne jesen barvati listje; prej lepo zelen list za listom zdaj rumeni ali se rdeči, dokler naposled ne odpade. Jesen dobro uči človeka, da se bode tudi njemu približala jesen. Opominja ga, naj se v krepki dobi pripravlja za starost, naj nabira in dela, da bo imel v svoji jeseni kaj žeti in uživati."
Mladenič radovedno pogleda v moža, ki se mu resno nasmehne in pokima z glavo. »Prav govoriš, deček", reče, njesen je res prijetna. To je čas spravljanja — seveda le tistemu, ki ni čez pomlad in poletje držal rok navskriž. Kdor ne dela in ne pripravlja, ne bode imel česa spravljati v jeseni. Pa če mu bo tudi žal prejšnje lenobe, vendar je čas zamujen in ne • pomaga več nobeno tarnanje." Mož se obrne proti ognju, a žc izprego-vori tretji s slamnikom na glavi in z zavihanima rokavoma:
,,Prav govoriš, mladi prijatelj! Povej pa tudi meni kaj o poletju." ,,Poletje je tisti letni čas, ki najmanj ugaja lenuhom", začne mladenič. »Poletna vročina jih preganja, da si iščejo sence. Pridni pa, kateremu kaplja znoj s čela, ne mara nič, dela naprej in se tolaži, da si bo tem bolje od-počil čez noč. Poletje nam prinaša obilo cvetličja, med katcro seje ob solnčnatih porobkih rdeče jagode. Solnce res žge čez dan, a ko zatone, nastopijo tihi in mirni večeri in svetle, sanjave noči. Jutra so prijetno hladna in njih obilna rosa poji žejne rastline. Kako prijetno je potovati poletnega večera, ko diha hlad vonjavo svežega sena, in odmeva vsa narava nešte-vilnih glasov, ki so čez dan molčali v hudi vročini Poletje je tisti letni čas, ki da vrtni in drugi zelenjavi najlepšo rast in nam zori žito, iz kate-rega si pripravlja človek svoj vsakdanji kruh. S srpom in vozom odrine kmet na polje, da spravi nebeške dari.   Hvaležno sklene roke, obrne oko
—    38   —
proti nebu in se zahvali Stvarniku za obilo nebeškega blagoslova. Poletje nam kaže tudi Čarobne slike. Nad goro se kupičijo oblaki in se vale vedno bliže in bliže. Črni in temni so, samo ob robeh se svetlijo srebrnosvetlo. Pripravljajo se, da preprežejo vse nebo. Od daleč se oglasi grom, rahlo začetkoma in mrmrajoče. A kmalu zakrijejo oblaki solnce, Ijudje in živina iščejo zavetja, veter buči z veliko silo, blisk šviga semintja, kar se zasveti, da vzame čioveku vid, in močen grom pretrese s strahovito silo nebo in zcmljo. Burja piha čez poljane, lomi drcvje, trga in odnaša strehe, dež pa v gostih curkih bije na zemljo. Če je Bog ljudem milostljiv, tcdaj odpluje nevihta dalje, nebo se zvedri in je bolj modro kot prej: solnce zasije in narava se zablešči kakor novorojena. Mnogokrat pa uniči toča vse pridelke, toda to je znamenje, da je božja roka kaznovala človeka, kcr ni živel, kakor mu velevajo božje in cerkvene zapovcdi. — Poletje je najtoplejši letni čas. Človek se res mnogo poti, kar ni marsikotnu ljubo, toda potenje hladi človeka in je zdravo zanj. Če si pa hoče odpočiti in se hoče ohla-diti, ima sence dovolj; stopi pa tudi lahko v vodo, iz katere pride zopct čil in krepek."
Mladenič preneha. Skrivnostni mož samo pokima in ne reče nič. Naj-mlajši izmed tistih m6ž pa ga prijazno poglcda in reče: nGotovo nisi hu-doben človek, ker priznaš vsaki reči dobre strani. Mislim, da si zadovoljen fudi s pomladjo?"
»Kako bi ne bil", pritrdi mladenič. ,,Saj je pomlad najlepši letni čas. Koliko mičnih pesmic jo opeva. Prinaša vsakemu človeškemu čutu nekaj novega. Oči razveseljuje s svežim zelenjem in s pisanim cvetjem: prijet-nemu vetriču veleva, naj ti ljubo gladi in boža lice; pa ti prinaša tudi naj-prijetnejše vonjave vzklilih cvetic: po gozdih se oglašajo krilate ptice in polnijo ušesa z milim petjem; \z zemlje pa privabi pomlad okusno zele-njavo in rdeče jagode ter izzori črešnje in marelice. Tice selivke, ki so nas zapustile v jeseni, se vračajo zopet in vesele pozdravljajo. Škrjanček se žc v prvem jutru vrti po zraku; iz gozda se oglaša kukavica; v grmovju pre-peva slavček; po cvetju šume čebelice in nabirajo sladki mcd, — vse je živo in veselo. Med ptičje petjc se vtnešavajo glasovi pastirskih piščalk. Kmet hodi zgodaj na polje, orje in seje; po vinogradih pa delajo pridni kopači. Solnce sije prijetno in toplo in vabi stare ljudi, da gredo posedat na klop pred hišo. Še celo bolnik, ki je celo zimo preležal na postelji, jame upati, da mu bo vesela pomlad vrnila zdravje. Otrokom je zopet od-prta pot na trato. Tamkaj se igrajo, letajo in skačejo od jutra do večcra. Z novoprerojeno naravo je tudi človek kakor novoprerojen in hvali Stvar-nika, ki mu je pokazal vsemogočno, vseoživljajočo in vscosrečujočo svojo roko." —
Komaj konča mladenič svoj govor, kar opazi okoli sebc čudno iz-premembo. Ogenj ugasne, noč pa se hipoma izpremeni v najlepše svetlo jutro. Kakor bi bila iz zemlje izrastla, stoji pred mladeničem bogato ob-ložena miza. Kdo bi našteval vse jedi, katere je ponujala? Možje obstopijo mizo, nastavijo vsak svoj rog na usta, in kar zasliši mladcnič godbo, kakršne
—    ?9   —
še ni slišal nikdar. Mili glasovi mu čudno ovesele srce. Zdi se mu, da bi to godbo poslušal vse svoje življenje. Eden izmed čudnih mož veli mla-deniču, naj se vsede k mizi in naj izbere jedi. Vsedejo se tudi tnožje. Mla-denič še nikdar ni užival tako okusnih jedi in še nikdar ni pil tako dobre in sladke pijače. V živahnih razgovorih mine obed in brž se zahvali mla-denič za gostoljubno postrežbo.
BNič se ne zahvaljuj", mu odgovori bcli starec, ,,saj si jedel svoje jedi in pil svojo pijačo. Vse, kar je bilo in je še na mizi, vse je iz grada, ki je tvoja lastnina. Do zdaj se je godilo vse na čuden način, a od zdaj bo šlo vse naravnim potcm."
Možje vstanejo. Istočasno se zasliši drdranje voza, in kmalu se pri-kaže krasna kočija. Mladenič jo gleda začuden. Ko se pa ozre, ne vidi več štirih mož, pa tudi mize nikjer. Kočija se ustavi pred njim. Kočijaž stopi prcd mladeniča, pozdravi ga kot svojega gospodarja in prosi, naj se vsedc v voz. Mladeniču se zazdi, kakor da bi se mu sanjalo. Vsede se v zoz in po kratki, a nagli vožnji dospe na krasno livado, sredi katere se je dvigal velik in prelep grad. Fred gradom ga sprejme velika množica slug in služ-kinj in ga vesela pozdravi. Ginjen in srečen gre mladenič v prekrasno sobano. kjer obleče pripravljcna dragocena oblačila. Mnogobrojni družini postane dober gospodar. V svoji sreči se pa vendar ne prevzame in ne pozabi svojih bratov. Dobrosrčno pozabi vse nezgode, ki sta mu jih pri-zadela trdosrčna brata. Vzame ju k sebi in skrbi zanju prav po bratovsko. Kmalu zaslovi mladi graščak daleč po deželi kot dobrotnik ubožcev in sirot. Hvaljen in slavljen dočaka visoko starost.
Dobro srce in nepokvarjeno dušo povsod varuje in blagoslavlja Bog.