297 Zvoki in liki Tišina Gregor Strniša KAMEN Spominu Save Jankoviča Na steni v starem mestu glava, levji obraz, odet v sneg. Gleda v ta hip z očmi iz kamna, leta posluša kratkost cest. 298 Gregor Strniša Cesta prinaša in odnaša vse dni mimo nje ljudi — prinese tega, ki počaka pred levjo glavo, in stoji. Okrog stojijo v nemem krogu senčne stene starih hiš. Strehe so bele v zimskem soncu, v nizko nebo odhaja dim. II Obrne se, odide, pride po ozki poti gor na grič. Pod sabo vidi ceste, hiše, glave ni več videti. Griček je nizek, pota kratka, a sam, nemočen, obstoji: zakaj je tako trudna rama, kaj ga ta dan tako teži? Kot bi nanj legla teža kamna, ki ga ne vidijo oči — pogled čez snežne strehe splava, brez teže vstaja dim pod njim. III Po griču sem in tja odhaja in mesto je sijoč prisluh: hrum daljnih ulic vstaja, plava brez teže čezenj, kakor duh. Kako so sončne ceste ozke, majhni, bleščeči stolpi hiš, drobni, odsevi svetlih oken, nikjer več ni postav ljudi. Mesto se oddaljuje v krogih, valuje, zginja v nizki čad: odsev in slika na valovih, lesk na gladini jezera. Tišina IV Prihaja sem in tja po griču, in mesto je šumeč privid — kako, da nosi spet, v hipu, ta težki kamen, ki ga ni? Planota svet, a spodaj mesto: brez teže šum, brez teže sij — kako, da s to nevidno težo, v hrib, daleč, v sneg odet, strmi? Ta sanjski zimski dan zaraja, na vitkem dimu se vrti, kot blišč in godba vrtiljaka — a hrib ostaja in stoji. V Je še tam spodaj levja glava, ta živa skala, stalen hip? Zastaja vrtiljak, ugaša, postaja mrtev ledenik. V to zimsko noč, kot skoz žamete, tako utrujen, se spusti. Tu so spet stene, bele strehe, le levjega obraza ni. Kot da je padla z rame teža — gleda, ozre, okrene se: tu vstane pred njim tista stena, tišji ko sneg, kamniti lev. SNEG Thei I Kdor je kdaj okušal večnost, se umreti ne boji, samo, včasih bolj nesrečno živi tiste kratke dni. Čeprav nič ne more vzeti dni, ki jih morda sploh ni, in četudi smo še večni, ne bomo več, kot smo bili. 299 Gregor Strniša Bo kaj spomina na to Zemljo, od travnikov, gozdov, planjav — ostal spomin nanjo — zeleno? Bo spomin vrnil ta tih dan? II Bo vrnil vsaj odmev neba, ko so na glas pela ozvezdja? — Hladen, kakšen okus ima? Oster, kot da sploh ni srečna. Vonj, ali vonj sploh ima? Toliko, kot naše sanje. Kakšno čuti včasih dlan? Gladko, kakor rezan kamen. Jo kdaj vidijo oči? Naše, ne. Druge? Ne vemo. Kakšna je? Je ali ni? Čisto taka, kot je, večnost. III Čisto take, kot je, večnost, je ne bo, in ni bila. Samo Zemljo, samo zvezdo vlada in ugaša čas. Tu stoji zelena gora, stoji, kot spomin sveta. Kaj je večnost: sanjska mora ali samo lepa laž? Niti mora niti sanje, niti gora niti laž, ne svet: pade kot sneg nekdanje zime poletnega dne v dlan. IV V dlan sneži poletne dni — smo zato kdaj lahko srečni, kot ni srečen zelen hrib — smo ali sploh nismo večni? 300 301 Tišina Saj ne bomo zvedeli, pod ozvezdji, na tej Zemlji. Smreka v zimi zeleni — so gozdovi sploh zeleni? Vse te čudežne reči: naša mesta, niso bela, bela gora, ki žari, ne žari, ni — niso — večna. V Niso večna ta nebesa, ta ozvezdja, ki jih ni, in ta sama sinja zvezda — samo mi smo žalostni. Žalostni smo, kot žaluje v gori kdaj majhna žival, nam pa je morda le huje: ali bo spomin ostal? Bosta še kdaj, v spominu, tukaj, kot sta, živela — bo minil? Bosta vsaj, brez spomina, skupaj? Bo vedela, boš vedel ti? Resnica ŽIVALCA LAŽ IMA KRATKE NOGE I To je kratka živalca, z dolgim odmevom. Lovi kratki dan skozi dolgi gozd. Med hitrim tekom je videti daljša, četudi je mučno kratkih nog. Kratkih tačic se vzpenja na veje zelenih zasneženih smrek. Zaveje jezni rdeči zapadnik in ji v oči nasipa sneg. Z dolgim odmevom kratka živalca teka po smrekah, teka po tleh, krajša vsak dan kot prej vse leto, čeprav požre vse, kar je manjše od nje. 302 Gregor Strniša II Veter pojema, z veje drevesa sledi z očmi ugašajoči dan, zapad, ki zatrepeta od odmeva, jeklen in bleščeč, kot nadzemska past. Past se odpira, past se zapira. Zazveni, zapre črn zob. Švigne z drevesa majcena zverca, šviga, beži, kratkih nog, skozi gozd. Gozda je konec. To je že mesto. Švigne čez cesto, zgine v park, zvesto okrog palače visoke stražijo vrbo, cel sneg in trd mrak. III Ledene šibe se prime, na vrbo zleze, švigne v najvišji vrh. Vse mrtvo, vse reči so ta hip oživele. Kožuh ji spreleti kratek srh. Drobnih oči strmi v zimsko noč: kako nebo vžiga zvezdo za zvezdo, mračne palače vsa okna prižgo, odmev vseh korakov kuje nad mestom. Velikanska kovačnica je vsa noč. Kot od neznanskih kladiv pozvanja. Kujeta zemlja in nebo. Od povsod jo preganja ogenj požara. IV Neznanska kovačnica — hladna, prazna: nevidna kladiva, nezemski žar. V gostem kožuhu topla živalca je majhen svet v sredini sveta. Tudi v nji gori polno zvezd, brez števila isker se vžiga. S krempeljci grebe v zmrzli sneg, kožuh utripa od hitrega diha. 303 Resnica V mali kosmati malhi leže daljna, neznana, bleščeča kraljestva. Zverca je šibka. Počiva na tleh. Velika utripa z neba sinja zvezda. V Preveč jasna, od straha, vstaja zarja. Park je majhna ugasla kovačnica. Visoke stolpnice okrog parka zro s polzastrtimi okni v tla. Izmed hiš dva tiha koraka. Kratka živalca na poti leži. Ne diha sredi čistega zraka. Dvojni korak bolj na glas zazveni. Mladenka, mladenič na poti parka. Fant brcne zverco z zamrzle poti. — Resnico! Resnico! mu glas udarja. Šepne dekle: Odpusti mi.