Ivan Albreht Umirajoči in izumrli običaji Z napredujočo civilizacijo, zlasti z naglim razvojem tehnike, ki povzroča v pokolcnjih zadnjih desetletij stalno razgibanost in nemir, nekakšno hlastajočo živčnost, bi skoraj dejal, ginevajo in izumirajo tudi šege in običaji, ki so bili nekoč bistven dei našega samoraslega življenja, pozneje pa jih novi rodovi niso več razumeli, začeli so jih opuščati, dokler končno niso prišli v pozabo. Takih izumrlih ali vsaj umirajočih običajev bo po raznih predelih Slovenije bržkone več, tu naj omenim in kratko očrtam samo tri z Notranjskega, ki so mi posebno živo ostali v spominu izza časa, ko sem doma v llotedršiei preživljal »blažena leta nedolžnih otrok«. Takrat, pred pol stoletjem, je bila naša vas še »Ilogu za hrbtom« in se jc le redkokdaj zmotil k nam kak tujec. Promet s svetom je segal redno do Idrije, Vipave, do Logatca in Vrhnike, drugače pa smo živeli sami zase kakor jazbeci v jazbinah. Hazen tednikov so nam prinašali novice berači in potovke pa tesači in drvarji, ki so se vsako jesen razkropili po svetu in se na spondad spet vračali domov. Toliko več pa je živelo na vasi starih originalov, živih vezi med preteklostjo in sedanjostjo oziroma te da nj ostjo, ki so mal o verne mu mlademu rodu sporočali in ohranjali utrjene šege prejšnjih pokolenj. Vsako važnejše kmečko delo in slehrni pomembnejši življenjski korak so spremljali Številni običaji. Mnogi med njimi so bili tako rekoč obrednega značaja po svoji zakoreninjenosti in se je starim zdelo, da delo ni v redu opravljeno, ako so mladi opustili za ta čas določeni običaj. Med temi so bili, vsaj kakor žive v mojem spominu, najbolj značilni trije. Valjanje Med najbolj živahna in vesela kmečka dela štejem košnjo, k t so se je zlasti mladi vzlic uapornosti lega dela tudi najbolj veselili. Kmečko delo je imelo pred uvedbo strojev še mnogo bolj svojski nadih nego dandanes. — (":lovek je bil na milost in nemilost izročen muhavosti p r hodnih sil in je moral biti venomer v pretkano-loknvem boju ž njimi, da ga niso spodmaknile. Zato se človek tistih dni ludi ni mogel ozirati na noben delovni urnik, ampak je mora! ravnati tako, da je bilo delo čim hitreje in bolje opravljeno. Košnjo so začenjali med tretjo in četrto uro zjutraj. Kdor se je primajal šele ob petih, je veljal za zanikrnega zaspaneta. Za prvo tolažbo so dohili kosci kruha in žganja, potem pa kose na ramo in s pesmijo na delo! Vse senožeti so oživele. To je bilo vriskanja in petja, da je odmev odgovarjal odmevu, vmes pa vesela tolažba: »Fant, le malini, danes boš valjal kakor še nikoli!« In fantje so kosili, kakor da jim gre za glavo. Ni bilo lahko, kajti naš svet je skalovit. Nnj je senožet še tako skrbno o trebi j ena, kosa le še najde kamen. Kjer je bilo količkaj več koscev, je moral zalo po eden venomer kle-pati in je pelo od rane zore do noči: penk, pen k, penk, penk. Za kosci so prihajale grabljicc. Prve so ob jutranjem zvonenju1 prinesle kosilo". Dekleta v ošpetljih (rokavcih) in z bujno rožastimi rutami na glavi so bila kakor živo cvetje. Za vsak jerbas so šle po tri grabljicc, da so grede lahko menjavale tovor. Spotoma so veselo prepevale, a kosci so jim odgovarjali z vriskanjem. V nedrjih ali pa na levi strani za pasom so nosila dekleta nageljne z rože nkr avtom. Za mizo je bil koscem kar narobe obrnjen jerbas dovolj. Kjer jih je bilo le veliko, so se razdelili v dve ali več skupin, posedli in na pol polegli so okrog jerbasa ler čvrsto zajemali iz skupne sklede. Ko jc bila prva jed pospravljena, je grabljica obrisala skledo z leskovim listjem in stresla drugo jed vanjo. Po kosilu so kosci malo pokramljall ln si oddahnili, a dekleta so se že med jedjo lotile dela. Vse dopoldne so potem kapljale ua senožet starejše grabljicc, žene in matere, marsikatera s celim vencem otrok. Te so prinesle ludi malico, kruh in vino, kar so ljudje po-užili kar tako bolj mimogrede in brez posebno dolgega odmora. Dopoldne je odšel roj deklet po južino. S senožeti so odhajale tiho, skoraj hi rekel ho!j kradoma, nazaj grede pa so s težkimi jerbasi na glavah pripele, da je bilo veselje. Po ska-lovitih, razdrapanih in, klančastih potih je zahtevala ta nošnja že dokajšnjo stopnjo spretnosti. Ko so kosci zaslišali prihajati dekleta, so vriskaj e jeli odlagati kose in jih pred pripeko spravljati v grmovje. Potlej so se zbrali na določenem prostoru v senci. Ta prostor je bil stalen ne samo za cela leta, ampak celo za cele rodove. Na lej senožeti so jiižinali pod »Veliko smreko«, na drugi pod »Debelim hrastom« in podobno. 1 Ob seümih zjutraj -Kosilo pravimo pri ms zajtrku Južina jc bila obilna, po tri, štiri in tudi pet >riht«, kakor so rekali posameznim jedem. K južini je dobil sleherni kosec, fant kakor tudi sivolasa grča, šopek z nageljnom in rožen-kravtom, marsikje so bile še močno dehteče bele mrvice vmes, pa cigarete, smotke, tobak za pipo ali klobaso za čikanje. Za cvetje so skrbela dekleta, za tobak gospodinja. Bolj ko se je odrezala, rajši so ljudje tudi za druga dela prihajali na tako kmetijo v dnino, še zdaj se spominjam, kako sem včasih kot šo-Jarček za mater oprezoval po bajtaii, kakšni vrsti tobakarskega užitka je vdan kdo izmed njih, ki bodo prišli k nam kosit. Ko so grubljicc razdelile jed, kajo in cvetje. so odšle n« delo, kosci pa so polegli v senco. Opoldne je bil namreč za moške v navadi najmanj dvcurni odmor. Starejši so polegli in kramljaje navadno hitro zadremali, za mlajše pa se je zdaj pravo veselje šele začelo, saj so pa tudi čakali nanj kdo ve koliko tednov in mesecev! ürabljice to vedo, zato so kljub dehi, smehu in živahnim pomenkom sila oprezne- Starejše menda uživajo v spominih na lastno mladost in kaj rade z novicami in razburljivimi zgodbami begajo dekleta, da za nekoliko trenutkov pozabljajo na »pretečo nevarnost«. Tedaj se nenadoma zgane za tem, za onim, za tretjim grmom. Prežeči fant sc potuhne, se plazi po trebuhu in se previdno skriva za košatim drevesom, da v ugodnem trenutku plane med .grabljice in si ugrabi »kraljico svojega srca« ali v skrajnem primeru tudi kako drugo, za silo magari celo priletno namcstnico, ter jo med vikom in cvikom od-vleče valjat. Ostale grabljice se medtem raz-beže in razprše, vrišče iu se hihitajo, toda kamor katera hiti, plane naravnost v zasedo. Za vsakim grmom preži par krepkih fantovskih rok, ki znajo zanesljivo prijeti. Ko je lov končan, pa z dekleti navkreber! Višji ko je klanec, dalj časa traja veselje. Ko privleče kosec otepajoče in braneče se dekle na vrh brežine, od koder hoče valjati, jo tesno ohjame in spretno položi na tla, da leži pod njim, ua kar ga mora seveda objeti tudi grab-Ijica in se kar najbolj tesno prižeti k njemu, ako naj valjanje mine brez neljubih bunk ali celo krvavih spominov v obliki ščemečib prask. Taka nezgoda ue pomeni samo bolečin, ampak velja tudi za sramotno. Kosec pride pri dekletih na glas, da ni noben pravi fant, ampak čisto navaden parenjkelj (poleno). Ker si te neljube časti pač ni želel nikoli noben fant, so bile celo neznatne praske ali odrgnine pri valjanju primeroma prav redke. Moška niladež se je tudi zgodaj jela uriti v tej spretnosti, čisto kakor današnji športniki v svojih športnih panogah, že pastirji smo se učili valjanja, najprej posamič, potlej v dveh, a po Martinovi nedelji, ko smo začeli »križem pasti«^, smo se že toliko ojuuačili, da smo lovili in prosili pastirice, naj se žrtvujejo za naš napredek. Seveda smo valjali bolj po položnem, pa vendar skraja ni šlo brez hunk, ki so bile pogosto tako temeljite, da so ubogim pastiricam celo izvabljale solze iz oči. Kakopak, vsak začetek je težak. Tega se je niladež zavedala in je junaško prenašala vse začet-niske nevšečnosti, dokler ni v valjanju dosegla dovolj izurjenosti. Tako so bili seveda že tudi najmlajši kosci v spretnosti valjanja dobro izurjeni in podkovani. Kakor hitro je torej bila živa kopica srečno na tleh, se je začela kotaliti navzdol po brežini. To je spravilo celo stare možakarje na noge, da so kot gledalci s klici in opazkami vzpodbujali kosce k hitrosti, šlo je res kot blisk navzdol, grabljica niti cviliti ni utegnila, kosec pa je moral spretno krmariti s komolci, da se je izogibal iz ruše štrločemu robovju. Več parov ko se je zaporedoma kotalilo v dolino, več je bilo veselja. N'a cilju, v dolini ali na zložni ravnici sta se kosec in grabljica razklenila, oba seveda vrtoglava in bolj ali manj upehana. Kadar je bil fant prav izbral, sta lepo skupaj spet postavila kosti svojega rojstva pokonci. Drug drugemu sta pomagala poravnati obleko in sta skupno odšla v senco, kjer so prej južinali. Ako je hotelo dekle fantu izkazati posebno naklonjenost, je celo vzelo šopek izza nedrij ali pasu ter mu ga pripelo za klobuk. Tudi potem med delom je skušalo koscu vedno biti v pomoč. Prinašalo mu je vode. nosilo koso klepat iu je pazilo, da je v prvi vrsti mešalo njegove redovnice. Ko so zvečer odhajali domov, je najrajši pelo pesmi, ki jih je želel on, neredko pa se je tudi zgodilo, da je bil tak par brž po novem letu na oklicih in nato kmalu pred oltarjem zvezan. V nasprotnem primeru jc grabljica hitro skočila kvišku in odbrzela kakor srna, da jc fant vse popoldne ni več videl od blizu. Pri delu se mu je. umikala in zvečer je pazila, da nikakor ni šla sama domov, ampak z gručo fantov in deklet, lc vsiljivca ni smelo biti vmes. Običaj, ki je bil še v začetku tega stoletja pri nas tako živ, da si človek prave košnje skoraj ni mogel misliti brez njega, je potem kmalu izginil. Značilno za naše razmere je dejstvo, da je ta nepotvorjeni izraz človeške vitalnosti na večer svojega življenja, vsaj v našem kraju, dobil celo strankarski nadih. Po »liberalnih« kmetijah sc je še nekaj časa ohra- 3 Meiilcm ko pase fpz Ide vsak pas lir svojo fr«lo le tli painiikih parcelah svojega gospodarja, so jeli jeleni, ko so bili pridelki v glavnem poapravljeni, pasti križem, lu se pravi brc/ oxira na to, figa v jc doličn! svet. Većinoina pa je ta navaja veljala le 2a bi itn je sosede in mejafie. nil, po »klerikalnih« so jeli v njem slutiti po-hujšljive kali. Vojna 1. 1914—18 je zadala Šegi smrtni sunek, a kolikor ne vojna sama, pa še njej sledeča okupacija Logaške kotline 1918-20 po Italijanih, zdaj ne iz političnih ali verskih, temveč v prvi vrsti iz gospodarskih razlogov. Medtem ko jc bilo prej kljub izseljevanju delovnih sil na pretek, jih jc poslej primanjkovalo, Prej senožeti niso označevali po ploskov ni meri, kakor n, pr, gozdove, ampak po tem, za koliko koscev je katera, to se pravi, koliko ljudi lahko pokosi senožet v enem dnevu. Tako so prej tudi dejansko najemali ljudi. Vse to se je v letih 1914—20 temeljito spremenilo. Kjer je prej vriskalo po 14, 20, 30 ali celo 40 koscev, so se zdaj pehali po trije, štirje. In marsikje je gospodinja vrhu tega še Žalovala za možem, ki počiva Bog ve kje na tujem. Kdo bi spričo tega še utegnil misliti na nekdaj tako priljubljeno valjanje! Škarje Med značilnosti kmečkih del je treba vsekakor šteti vedrino, s kakršno so jih ljudje opravljali. Kar je bilo del na prostem, jih je pogosto spremljala pesem, najmanj pa kopica do v tipov in večkrat prav osoljenih šal. Tudi v zaprtih prostorih ni bito mrk osti. Novice, šale in magari uganke so švigale križem in ljudi odvračale od mrkih misli ter jim pomagale premagovati utrujenost. Stare grče so bile redkobesedne, toda ne toliko zaradi morebitne zagrenjenosti, marveč zavotjo svojega dostojanstva in preudarnosti. Pri vsem tem pa so imeli gospodarji za delo najrajši zgovorne in vesele ljudi. Smeh in razigranost sta veljala kot znaka dobrega delavca, medtem ko človek, ki »se sam sebi smili« in stoka in tarna, ni bil priljubljen. Za košnjo in Žetvijo je bila najpomembnejša id late v. Iz vseh skednjev se je oglašal veseli pikapok, tista tako značilna zgodnjejesen-ska ali, če hočete, poznopoletna pesem naših vasi. Mlatili so v parih. Pn manjših skednjih sta samevala po dva inlatiča, tu in tam so cincali po trije, kar je v splošni harmoniji veljalo bolj za zmoto. Ob treh mlatičih je imel poslušalec zmeraj občutek, kakor da sliši hojo kruljavega človeka. Po trdnih kmetijah so mlatiti v skednju štirje mlatiti, po dva moška in dve ženski, marsikdaj pa tudi sami moški, in taki kvarteti so prešli celo v pesem. Na posebno velikih kmetijah je mlatilo v skednju celo po osem mlatičev, a taka kmetija je že imela veleposestniški značaj in je bila le redkokdaj v kmečkih rokah. Kakor je imela košnja poleg spredaj opisanega valjanja polno spremnih šeg in običajev, tako jih je bila tudi mtntev bogata. Na kmetiji srednjeveškega obsega je mlatev trajala nekako štiri do šest tednov (seveda je to mišljeno za dobo pred uvedbo mlatilnic), ker je bilo vmes marsikdaj treba za kako delo tudi iz skednja priskočiti na pomoč. V splošnem so namreč bili mlatiči nedotakljivi, nekaka republika zase v območju celotne kmečke vladavine. Samo v res nujnih primerih, kadar je ploha grozila že skoraj suhi otavi, je kmet tudi mlatiče izvabil za nekaj ur iz skednja. Na splošno, kot rečeno, pa je bila mlatev visoko cenjeno delo, kar se je odražalo tudi v hrani in dnini ter končno v raznih običajih. Med temi je bil najbolj veder in zanimiv običaj prinašanja in vračanja škarlj. Mlatili so v istem vrstnem redu, v kakršnem so prej želi. Začeli so z ječmenom, kar je bilo v vsej mtatvi najbolj zoprno. Ječmenove rese so vražje ostre, se zarežejo tudi v močno utrjeno kožo in povzročajo prav ske-lečo bolečino, rado pa se začne za njimi tudi gnojiti. Kjer niso žita dovolj Čistili in je bilo v snopju kaj prida osnta, se jc v skednju kadilo kakor v ognjeniškem žrelu. Ta čas so biti mlatiči bolj na kratko nasajeni in so komaj čakali večera iu vode, da so lahko sprali razjedajoči prah s sebe. Oddahnili so si šele, ko je bila na vrsti pšenica. To žito je bilo pri nas najbolj v časteh, že ob setvi so pšenici določali najboljše njive, pa tudi na čistost semenja so polagali veliko važnost. Pri pšenici namreč ni skoraj nič. odpadlo. Žito za ljudi, slama za streho, glota (zrnje raznega plevela) in slabše zrnje za perutnino, pleve z rezanci in slamo, kar jc je odpadlo pri Skopanju, pa za krmo živini, tako