104
Dva soneta
Bogomil  Fatur I.
S tvojim pogledom vidim  dneva svit, Zakaj kar gledam sam, je vse tema, skozenj je čudoviti soj prelit čez mrzli kraj samotnega srca.
In kot sem truden, poln sramu, razvpit, on me očisti bolečin in zla, v njem je moj svet ko v topli dlani  skrit, kar nosim sam, mi pada vse na tla.
Kot angel božji, ki v zenico milo se mu je sladko solnce pretočilo, prinesla v noč srca si plamen svet —
V galero vklenjenemu tolažilo, po tvojem čudežu se bo zgodilo, če kdaj iž nje bom le za hip otet.
II.
Izobčen sem iz vaše glasne srede, prijatelji,  tovariši,  ljudje, ki sredi zmede, bolečin in bede premišljate usodo te zemlje.
Odrekel sam sem slasti  se besede, ki v njej iz stisk si poje pot srce in kakor ptič, ko v slap zelenja sede, višave vse in vse širjave ve.
Oropan teh dolžnosti in pravic
se plazim skozi dni ko v rovu krt,
mi solnca žarek ne ogreva lic,
6em strt in grd ko ptič brez perotnic, je z mano groza, strah, obup in smrt in ni dlani, da smrtni da mi prt.
105