JEZIK IN SLOVSTVO letnik LXVII številka 1–2 VSEBINA Razprave Nina Horvat Kroatizmi v jeziku pridigarja Jožefa Horvata 3 Oliver Currie The Role of the Bible in Language Standardization Processes: The Case of Welsh 27 Dragica Haramija Branje mladinskih leposlovno-informativnih knjig pri razlicnih predmetih v osnovni šoli 49 Igor Saksida Maturitetni šolski esej in bralna zmožnost literarnega bralca 63 Marija Javor Briški Nemška književnost na Slovenskem od 11. do 16. stoletja 79 Mojca Stritar Kucuk V italijanskih testeninah na papirju in spletu: slovnicna zmožnost južnoslovanskih govorcev slovenšcine 107 Tanja Badalic »Tistega dne sem sklenil, da postanem rešitelj kanarckov«: reprezentacije necloveških živali v noveli Jonko Mateja Bora 125 Vladka Tucovic Sturman Prostor v romanu Marjana Tomšica Óštrigéca 139 Monika Deželak Trojar Zametki in razcvet duhovne dramatike v zgodnjem novem veku na Slovenskem 151 Alojzija Zupan Sosic Osrednji simboli v Cankarjevem romanu Hiša Marije Pomocnice 183 Nika Jancic, Katarina Pribožic Obravnava mita lepote v delih Govekarja, Kersnika, Kvedrove in Pajkove 197 Gašper Tonin Kraticni termini in priporocila za njihovo uporabo 209 Urh Ferlež Jean Vodaine in njegove vezi s slovensko poezijo 223 Janja Polajnar Lenarcic, Ana Tavcar Pirkovic Dodatek kot najpogosteje zaizpostavljena struktura nemškega stavka 235 Luka Vidmar Knjižnice na Slovenskem v zgodnjem novem veku 253 Ocene in porocila Martin Vrtacnik Mednarodni znanstveni simpozij Govor in prostor Ljubljana, Akademija za gledališce, radio, film in televizijo, 23. in 24. septembra 2021 283 Nina Horvat UDK 27-475Horvat J.«1905«:81'373.45 Oddelek za slovanske jezike in književnosti DOI: 10.4312/JiS.67.1-2.3-26 Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru KROATIZMI V JEZIKU PRIDIGARJA JOŽEFA HORVATA Prispevek obravnava jezik šestnajstih pridig iz leta 1905, ki so nastale v Župniji Crenšovci izpod peresa Jožefa Horvata, takratnega tamkajšnjega kaplana (1905–1912), po izvoru gradišcanskega Hrvata iz Velike Narde. Gre za njegove prve pridige, ki jih je pisal oz. skušal pisati v prekmurskem (knjižnem) jeziku, v njih pa se v veliki meri kažejo elementi njegovega maternega jezika, tj. gradišcanske hrvašcine, ki temelji na cakavski hrvašcini, vendar ima tudi štokavske in kajkavske poteze. Jezik je analiziran na glasoslovni, oblikoslovni in besedni ravni, pri cemer se osredinjam na tiste elemente, ki niso skupni prekmurskemu in hrvaškemu jezikovnemu prostoru. Kljucne besede: gradišcanskohrvaški jezik, gradišcanski Hrvati, Štoji, štokavšcina, cakavšcina, kajkavšcina, prekmuršcina, pridigar Jožef Horvat, Crenšovci, jezikovna analiza, kroatizmi 1 Uvod1 1 Prispevek je nastal v okviru Raziskovalnega programa št. P6-0156 (Slovensko jezikoslovje, književnost in poucevanje slovenšcine – vodja programa prof. dr. Marko Jesenšek), ki ga je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proracuna. V preteklih stoletjih so v Prekmurje iz že dobro znanih zgodovinskih razlogov (Novak 1972: 95; Zelko 1972: 10–11) prihajali duhovniki iz Hrvaške, v cerkvah pa so bili dolgo v rabi kajkavski lekcionarji, zaradi cesar je v prekmurskih nabožnih besedilih najti številne hrvaške jezikovne prvine. Novak (1972: 95) navaja, da so hrvaški in domaci duhovniki v casu pripadnosti dolnjih prekmurskih župnij zagrebški nadškofiji »docela prepojili verski, cerkveni – in s tem tudi ostali ljudski – jezik s kajkavskimi besedami in oblikami«. Nekatere kajkavske besede so se po njegovem mnenju v Prekmurju tako udomacile, da so jih pisci vzeli za svoje oz. jih niso vec obcutili kot tujih; tako se za marsikatero ne ve natancno, ali je bila prej prekmurska ali kajkavska. Kajkavšcina in prekmuršcina sicer kot razlicna južnoslovanska jezika »imata skupno panonsko bazo, zato je med njima veliko sticnega« (Jesenšek 2013: 25). Tudi v crenšovski župniji2 2 Vasi Crenšovci, Trnje, Žižki ter Dolnja, Srednja in Gornja Bistrica, ki danes spadajo pod Župnijo Crenšovci, so bile prvotno del pražupnije Turnišce. V drugi polovici 18. stoletja so bile tri Bistrice pridružene novoustanovljeni beltinski župniji (1760), ob ustanovitvi Župnije Crenšovci l. 1807 (Zelko 1996: 293) pa so pripadle le-tej. Cerkvenoupravno je crenšovska župnija (takrat še pod turniško) skupaj z ostalimi župnijami dolnjega Prekmurja (Dolnja Lendava, Dobrovnik, Bogojina in od 1760 Beltinci) vec stoletij pripadala zagrebški škofiji (1094–1777), medtem ko so bile župnije gornjega Prekmurja del gjurske škofije s središcem v Gyoru. Ob ustanovitvi sombotelske škofije l. 1777 so bile tako župnije gornjega kot dolnjega Prekmurja ponovno združene v isto cerkvenoupravno enoto. Po pricevanju Ivana Zelka (1996: 294) je bila crenšovska župnija kljub madžarski oblasti zmeraj slovensko zavedna, zlasti zaradi vpliva narodnega buditelja Jožefa Klekla st., ki je tam kaplanoval in kasneje preživljal pokoj. se je zvrstilo kar nekaj hrvaških duhovnikov, denimo Jakob Sabar iz Hrvatskega Židana (Horvátzsidány; žup. 1859–1863), Marko Kovacic iz Hrastovice (Harasztifalu; žup. 1864–1877), Boltižar Vugrincic iz Sv. Jurja v Medžimurju (žup. 1878–1914), v obdobju od 16. marca 1905 do 29. februarja 1912 pa je tam kaplanoval Jožef Horvat, ki je bil nedavno prepoznan kot avtor 531 rokopisnih pridig,3 3 Vec o raziskovanju, ki je bilo opravljeno v namen odkritja avtorja prekmurskih pridig iz zapušcine Andreja Berdena, gl. Horvat (2021: 89–92). od tega 528 prekmurskih in 3 madžarskih (Horvat 2020: 61). Po rodu je bil gradišcanski Hrvat4 4 Termin »Gradišce« oz. »Burgenland« se je prvic pojavil leta 1921 kot ime za novonastalo avstrijsko pokrajino, izraz »gradišcanskohrvaški« pa se je v jezikoslovju udomacil šele v 2. polovici 20. stoletja. Gre za idiom, ki se je razvil iz severozahodnih hrvaških narecij 15.–17. stoletja. V širšem smislu naziv gradišcanski Hrvati zajema Hrvate z obmocja Avstrije (55 naselij v Gradišcu), Zahodne Madžarske (19 naselij) in južne Slovaške (6 naselij). Znatno število gradišcanskih Hrvatov živi še na Dunaju (približno 19.000) in okrog 1000 na Ceškem (Kinda-Berlakovic 2011: 377). V novi domovini so si gradišcanski Hrvati ustvarili lastno kulturno dedišcino, pismenost, literaturo, šolstvo, znanost, knjižni jezik, tradicijo in vero (Hrvatska enciklopedija, na spletu). O odnosih med prekmurskimi Slovenci in gradišcanskimi Hrvati gl. Kuzmic (Vezi med Gradišcanskim in Prekmurjem , na spletu). Za pricujoci prispevek je relevanten naslednji citat: »Slovanska jezikovna osnova je botrovala, da je sombotelska škofija po zgledu zagrebške nastavljala na Gradišcanskem prekmurske duhovnike, v Prekmurju pa tudi duhovnike z Gradišcanskega, ki so bili znani kot „beli Hrvati“.« (Kuzmic, Vezi med Gradišcanskim in Prekmurjem). iz Velike Narde (Nagynarda) na Ogrskem, ki je del južnega Gradišca, h kateremu uvršcamo še naselja Mala Narda (Kisnarda),5 5 Mala in Velika Narda sta se združili leta 1950 (Horváth 2002: 200). Petrovo Selo (Szentpéterfa), Gornji Catar (Felsocsatár) in Hrvatske Šice (Horvátlövo) (Loncarevic 1983: 379). Loncaric (2012: 1) omenjeno skupino naselij in govorov imenuje Štoji.6 6 Neweklowsky dvomi o pripadnosti Hrvatskih Šic in Petrovega Sela govoru Štojev (Loncaric 2012: 4). Gre za govore, ki imajo za vprašalni zaimek 'kaj' što. Neweklowsky (2008)7 7 Spletni vir: Gradišcansko-hrvatski jezik kao sistem. Štoje uvršca med cakavce, saj imajo v narecju vse pomembnejše cakavske znacilnosti z izjemo zaimka što; za Loncarica in Šojata (1980: 312) so to štokavsko-cakavski prehodni govori, Lisac (2009: 79) pa je govore omenjenih naselij natancneje uvrstil pod južnocakavsko narecje, katerega glavna znacilnost je ikavski refleks jata. Gradišcanska hrvašcina ni enoten jezik. V nekaterih pogledih je zelo podobna slovenšcini, kar so ugotavljali že starejši pisci.8 8 Npr. Matija Slavic (1924: 2) je v casopisu Amerikanszki Szlovenczov glász dejal: »Nyihov jezik je szpodobnejsi, po mojem mnejnyi, szlovenscsini, kak horvatscsini; ali szamí sze racsunajo k-Horvátom, tak ji imenüjejo officiálno.« Hamm (1974: 49) zagovarja tezo, da je geneticno izpeljana iz severozahodnih hrvaških narecij 15.–17. stoletja (cakavšcine, kajkavšcine, cakavsko-kajkavskega narecja, štokavšcine). Najbolj zastopano narecje med gradišcanskimi Hrvati je cakavsko, ki z nekaj štokavskimi in kajkavskimi potezami ter s tujejezicnimi vplivi, zlasti nemšcino in madžaršcino, predstavlja osnovo njihovega knjižnega jezika že od 16. stoletja naprej (Šojat 1980: 305).9 9 V razlicnih zgodovinskih obdobjih je mogoce v eni diaspori uresniciti vec knjižnih jezikov. Hrvati so se denimo izražali v jeziku, kakršnega najdemo v stari cakavski, štokavski, ijekavski in ikavski ter kajkavski književnosti, tudi v tistem, ki se uresnicuje v gradišcanskohrvaški književnosti (Šojat 1980: 308). V 17. in 18. stoletju se je gradišcanskohrvaški knjižni jezik zacel naslanjati na kajkavsko nabožno književnost, kar je najbolje izraženo v leksiki pa tudi v skladnji in oblikoslovju (Kinda-Berlakovic 2011: 379). Omenjena dejstva moramo upoštevati pri analizi jezika Jožefa Horvata, sprva nevešcega uporabnika pisne (in govorne) prekmuršcine,10 10 Pred prihodom v Crenšovce je opravljal kaplansko službo le v Szepetneku na Madžarskem, zato izkušenj s prekmuršcino ni imel – gotovo pa jo je slišal na sombotelski kraljevi katoliški gimnaziji, ki jo je obiskoval v obdobju 1892–1900, saj so bili po podatkih gimnazijskih letopisov, hranjenih v sombotelskem škofijskem arhivu (SZEL), v njegovem razredu tudi 3 »Vendi«, torej študentje prekmurskega porekla. Vec podatkov o Horvatovem kasnejšem delovanju navaja Horvat (2022: 99–102). ki si je vse obdobje kaplanovanja v crenšovski župniji prizadeval, da faranom nudi božjo besedo v njihovem domacem jeziku. Analizirala sem šestnajst njegovih pridig, ki so nastale v letu 1905, ko je prišel z Ogrskega kaplanovat v Župnijo Crenšovci, kjer se (je) govori(lo) dólinsko prekmursko narecje.11 11 Opis glasoslovja govora Crenšovcev je podala Mihaela Koletnik (2008: 13–16). Trinajst pridig je popolnih, zapisanih na povprecno sedmih straneh,12 12 Velikost ene strani znaša 21 cm x 17 cm (Horvat 2020: 52). tri so nepopolne (od tega so vse nedatirane, a brez dvoma nastale v letu 1905): ena obsega tri strani (oznaka NPr7), druga 4,5 strani (oznaka NPr1), tretja obsega le pol strani v prekmuršcini, na drugi strani pole pa se nadaljuje v madžaršcini – oznaka NPr5). Jezik je analiziran na glasoslovni, oblikoslovni in besedni ravni. Vse jezikovne znacilnosti so podkrepljene z zgledi iz pridig, pri cemer so z DPa oznacene pridige, ki jih je datiral avtor, z NPr pa tiste, katerih datacijo sem rekonstruirala avtorica clanka. Mesto, kjer je bil najden posamezni primer, je oznaceno z oznako pridige, za vejico pa stoji številka strani pridižne pole, npr.: NPr1, 4 = nedatirana pridiga 1 (datacija je rekonstruirana), stran 4. Vec podatkov o analiziranih pridigah prikazuje tabela na naslednji strani. Oznaka Datum13 13 Za pomoc pri datiranju pridig in ugotavljanju avtorstva se iskreno zahvaljujem pokojnemu mariborskemu pomožnemu škofu msgr. dr. Jožefu Smeju. Kraj branja pridige, ce je naveden Praznik/maša Svetopisemski citat14 14 Pridige so obicajno opremljene s svetopisemskim citatom in navedbo njegovega mesta v Svetem pismu (Horvat 2020: 52), saj so vsebinsko vezane na dolocen evangeljski ali svetopisemski odlomek. Opomba NPr1 20. 4. Veliki cetrtek / Nepopolna pridiga, manjka zacetni del. Nedatirana. DPa2 21. 4. Crenšovci Veliki petek Prvo Petrovo pismo 1,18 NPr3 24. 4. Crenšovci Velikonocni ponedeljek Luka 24,29 Nedatirana. DPa4 28. 5. Crenšovci 5. nedelja po Veliki noci Janez 16,23 NPr5 13. 6. Prošcenje sv. Antona Padovanskega Prvo pismo Korincanom 4,9 Nedatirana. Pol strani pridige v prekmuršcini, nadaljevanje v madžaršcini. DPa6 13. 6. Turnišce Prošcenje sv. Antona Padovanskega Prvo pismo Korincanom 4,9 NPr7 27. 8. 11. nedelja po binkoštih Marko 7,34 Nedatirana, nepopolna. DPa8 27. 8. 11. nedelja po binkoštih Prvo pismo Korincanom 2,9 Letnica in priložnost sta zapisani s svincnikom. DPa9 12. 9. Crenšovci Praznik Marijinega imena Pregovori 8,20–21 DPa10 5. 11. Crenšovci 21. nedelja po binkoštih Matej 18,27 DPa11 12. 11. Crenšovci Praznik posvetitve cerkve (22. nedelja po binkoštih) Prva Mojzesova knjiga 28,17 DPa12 19. 11. Crenšovci 23. nedelja po binkoštih Filipljanom 3,18–19 DPa13 3. 12. Crenšovci 1. adventna nedelja Luka 21,26–27 DPa14 3. 12. Crenšovci 1. adventna nedelja, popoldan Razodetje 3,20 DPa15 17. 12. Crenšovci 3. adventna nedelja Janez 1,23 DPa16 25. 12. Crenšovci Božic Luka 2,7 Tabela 1: Osnovni podatki o analiziranih pridigah in njihove oznake Crkopis v pridigah je madžarski oz. prekmurski,15 15 Poimenovanje prekmurski crkopis je predlagal Elod Dudás (2012: 149). po Jesenšku (2018: 17) prekmurica: = /c/, = /c/, = /lj/, = /nj/, = s, = /š/, = /ž/. 2 Glasoslovje 2.1 Samoglasniki Ikavski refleks jata: jil 'jedel' (NPr1, 1); ricsi Imn (DPa2, 1, 4), zetimi ricsi Omn (DPa2, 2), Bozsju rics Ted (DPa2, 2) – rics je Horvat v naštetih sklonih z i-jem zapisoval samo v 2. pridigi, nadalje dosledno z e (v 4. pridigi (DPa4, 1) je 2-krat še zaslediti popravek ricsi v recsi); szvitloszt (NPr3, 2), lejpi piszmi Tmn (popravil v lejpe pejszme; DPa6, 4); piszmi szpejvajocs Tmn (DPa9, 4; v Dpa11, 8 že pejszme); od szi dob Rmn 'vseh' (NPr1, 4); od Nyegovi vszi csinov Rmn (DPa10, 3); ki je meszto vszi apostolov Jézusa za Sziná Bózsega vadlüvao (DPa10, 7); vszim Dmn (DPa8, 3; NPr7, 2; DPa13, 3); z vszimi Omn (DPa13, 5); ztim 's tem' (DPa4, 2; DPa12, 4); Na zadnye sze k-vszim oberné (popravil v k-vszem; DPa8, 1); med vszin sztvoréjnyen (DPa2, 2); najlipsa (DPa2, 2), najlipse (DPa8, 6); bili (gvant) (DPa2, 2); mriti 'umreti' (DPa2, 3, 5; DPa8, 2, 3; DPa9, 2; v DPa8, 2 popravil v mrejti, kakor je dosledno od 10. pridige dalje); minyati (DPa2, 5); szpiva 'poje' (DPa4, 5); sze od dobricsinyev szviti (DPa8, 5; popravil v szvejti); miszto (DPa2, 3 v pomenu 'namesto'; v NPr3, 1 in DPa9, 4 'mesto'); odjimle grejhe szvejta 'odjemlje' (DPa9, 1); je nej szmio 'ni smel' (DPa12, 5); stili 'hoteli' (DPa13, 2, 6); ne szmimo (DPa14, 6); bi szido 'sedel' (DPa16, 5); vrime odide 'cas' (DPa9, 4); Olivetanszki brig, brigi (DPa10, 5, 6; v DPa15, 4 brigi popravljeno v bregi); sznig (DPa14, 1); kriposzt (NPr7, 2); szvitli dén (DPa9, 4); bilon gvanti Med (DPa10, 9; DPa13, 5); vu szvitszkom deli (DPa11, 8); na livo roko; na livoj roki (DPa13, 5); tak bila nasztane 'bela' (DPa14, 1); do nimi sztvari 'nemih' (DPa15, 3); dvi 'dve' (DPa6, 6; DPa12, 1; DPa14, 3); pod dvimi (DPa12, 1) – tudi a-jevski refleks: Gde szo vküp dvama ali trimi vu nyihovon iméni (DPa4, 6). Sicer pa za jat prevladujejo refleksi ej (npr. dejte, tejlon, nevrejdno, szvejti, prejk), e (npr. telovnoszt, na levoj, celoj, szvet) in é (npr. dévle, vövlékeo, je méla, odszékane). V prekmuršcini se je »/s/talno dolgi e (staro- in novocirkumflektirani, novoakutirani in sekundarno akcentuirani v tipu zvézda) razvil v dvoglasnik« (Ramovš 1935: 184), v nenaglašenih pozicijah pa v i (npr. divica). Za primer nenaglašenega i iz jata navajam: je vu szerczi Jezusa gorila (DPa6, 6; Horvat popravil v gorela). Refleks a za polglasnik je znacilen za jezik gradišcanskih Hrvatov (Šojat 1980: 313; Neweklowsky 2008; Kinda-Berlakovic 2011: 379). V naglašeni poziciji: tajdan 'teden' (DPa2, 4; DPa4, 1, 4); tamano 'temno' (DPa2, 1); zemalyszki/-a/-o/-imi (NPr3, 6; DPa4, 3, 4, 5; DPa12, 1); vasz szvejt 'ves' (DPa2, 4; DPa12, 2; DPa13, 4, 7; DPa16, 1, 2), vasz kvar (DPa2, 4); v nenaglašeni poziciji: polag 'poleg' (NPr3, 2 – spremenil v poleg; NPr3, 3); konacz (NPr3, 4, 5; v nadaljevanju konec(z)), rózsni vénacz (DPa6, 7; spremenil v venecz); fundamenat (DPa6, 4; popravil v fundamentum), mladénacz (DPa8, 1), najam (NPr1, 4; DPa6, 3; DPa9, 7; DPa12, 3); szpodoban (NPr3, 1); csemeran (DPa11, 6); zadohvolan (NPr5, 7). Redka izjema je npr. prislov denas, iz katerega je izpeljan pridevnik denašnji, ki ga je zapisoval tudi Horvat (18-krat v 1905). Refleks u za o (< o) je skupen štokavcem in gradišcanskim cakavcem (Neweklowsky 2008a: 51): duga na firmamenti 'mavrica' (DPa2, 2); zubi skripanye Rmn (DPa8, 6); sztupi 3. os. ed. (NPr1, 1; DPa4, 5); nuter (NPr3, 4; DPa4, 4; DPa8, 1); sze more tuzsiti (NPr1, 1, 3), nyoj potuzsi (NPr1, 2), sze Bóg tuzsi16 16 Glagol tužiti se 'pritoževati se, objokovati' najdemo tudi v Juricicevi Postilli iz 1578 (Fran; pomen preverjen v Ponsu), ki so jo v prekmurskih cerkvah po Košicevih navedbah uporabljali do 18. stoletja (Jesenšek 2013: 218). (DPa13, 2), tuzsite sze (DPa14, 1), sze je tuzso (DPa16, 4); razlücsiti17 17 U je prilagojen prekmurskemu glasoslovju (> ü). scsé 'razlociti' (DPa13, 5). Refleks u za novoakutirani o: pri szvétom grubi (DPa2, 5; u naknadno spremenil v o); mudre Ted (NPr3, 2). Opazno je nepoznavanje rabe prekmurskega glasu ü in hrvaškega u. Kjer je namrec predviden ü, Horvat zapiše u (zgubila (DPa2, 5), bicsuüvamo18 18 Kar je precrtano v zgledih, je precrtano tudi v izvirnem besedilu. (NPr1, 1), Vu drugom (DPa4, 3), Plug (DPa4, 5), vuzsgala (DPa15, 8)), in obratno, namesto pricakovanega u se pojavlja ü (sze tak tüzsi more tuzsiti (NPr1, 1), dügo (DPa4, 3), zdignütim (DPa4, 5 – pravilno pkm. je sicer zdignjenim/-n), vüu – predl. 'v' (DPa6, 7)). Preglas na u avtor umešca tudi v hrvaško besedje, za katero sprva še ne pozna prekmurskih ustreznic: düracsega 'trajajocega' (DPa2, 4), düra 'traja' (DPa2, 5), razlücsiti (DPa13, 5). 2.2 Soglasniki Premena koncnega -m v -n19 19 Vsi primeri niso navedeni, saj gre za pogost pojav, znacilen tudi za prekmuršcino. Starejši prekmurski pisci so ga po vzoru kajkavskih knjig zapisovali kot -m (Novak 1972: 95–103). v orodniku ednine samostalnikov: - moškega spola: z necsisztocse grejhon (NPr1, 1); z szakse felé grejhon (NPr1, 2); padajócsin krühon (NPr1, 3); Szinon (NPr3, 6); nad sziromakon (DPa6, 3); z-poszton (DPa6, 5); pod szvojin gvanton (DPa6, 5); za tvojin Odküpitelon (DPa6, 6); z-szvojim Zvelicsitelon (DPa6, 6); z-szlabejsim glászon (DPa8, 3); z-szvojin angelon csuváron (DPa8, 3); pred trónon (DPa8, 6); Z-kaksin skérin20 20 V samostalniku, ki je sicer ženskega spola, spremljamo pojav maskulinizacije. (DPa9, 3); pred nyénin kejpon ali oltaron (DPa9, 5) z-intereson (DPa10, 1); z-Ocson pa Szv. Dühon (DPa10, 2; DPa11, 3, 5; DPa16, 4); pred Nyegovim namesztnikon (DPa10, 2); z-onim trüdon (DPa10, 2); z-küson (DPa10, 5); z-Jezuson (DPa10, 7); z-miloszerdnim poglédon (DPa10, 7, 8); pred trónuson (DPa10, 9); pred Bogon i Agnyeczon (DPa10, 9); z-Jakob patriarkon (DPa11, 1); pod krüha i vina kejpon (DPa11, 3); z-velikin sztrahon (DPa11, 4); pred tvojin Bogon (DPa11, 4); pred tisztin cslovekon (DPa11, 4); zétin grehsnikon (DPa11, 6); z-szmertnim grehon (DPa12, 1); z-potopon; z-gorucsin descson (DPa12, 5); z-velikin szramon (DPa12, 5); pod kejpon (DPa12, 5); z-krotkin glaszon (DPa12, 6); pred tvojim szodnim trónuson (DPa13, 2); pred satanon, pred Lucziferon (DPa13, 2); pred vszem szvejton (DPa13, 4; DPa13, 8); z-Bógon (DPa13, 7; DPa13, 8); z-szerditin glaszon (DPa13, 8); z-grehon (DPa15, 4); pred cslovekon (DPa16, 1); pred bózsin szinekon (DPa16, 3); z-krizson (DPa16, 7); z-betegon (DPa16, 7); pred Jézuson (DPa16, 8); vendar z-szmertnim grejhom (NPr1, 2), pred grehsnikom (NPr1, 4), z-Bogom (DPa2, 1; DPa11, 2; DPa16, 4), zgrejhom (DPa2, 3), pod krüha kejpom (NPr3, 3), bodócsin Jezusom (NPr3, 3), z Jezusom (NPr3, 6), pred Bogom (DPa4, 1), pred szinom Bozsjim (DPa4, 3), z-poszebnim talom (DPa6, 2; DPa10, 7; DPa11, 2); za Jezusom (DPa6, 5), cslovekom (DPa6, 6; NPr7, 3; DPa16, 3, 4, 5), pred Bogom (DPa9, 6; DPa11, 5), nad onim szlugom (DPa10, 1), z-meszon punim loneczom (DPa15, 5); - srednjega spola: szvojin Bozsansztvon, szvojin cslovecsansztvon (NPr1, 1); z piansztvon (NPr1, 1); med telikin bantüvanyen (NPr1, 2); z mojin tejlon (NPr1, 3); pozsalüvanyen (NPr1, 4); z-csisztin szerczon (NPr1, 4); Z-vüpanyen (NPr1, 4); med vszin sztvoréjnyen (DPa2, 2); z-nasim narodjényen (NPr3, 1); zvojim gorisztanyényen (NPr3, 2); vcsinyényen naimre zderzsanyen (NPr3, 4); po potüvanyen (NPr3, 6); zdignyenom szerczon (DPa4, 5); z veksin vüpanyem (DPa4, 6); z pobózsnim ponasanyen (DPa4, 6); z-czejlim szerczon (DPa6, 2); z-tejlon (DPa6, 6); z tisztin blaton (NPr7, 1); z-veszéljon (DPa8, 6; DPa16, 1) z-vüpanyen (DPa9, 3); z-priszéganyen (DPa10, 2); szvojin tejlon (DPa11, 3); z-grehsnim zsivlényon (DPa12, 2); z-velikin radüvanyon (DPa12, 3); z-tejlon (DPa13, 4); z-grehsnim zsivlényon (DPa14, 1); med ogovarjanyen, med ogrizavanyen (DPa15, 8); z radüvanyen (DPa16, 1); z-ternyen (DPa16, 5); z-szvojin na szvejt narodjenyén (DPa16, 8); vendar z szvojim szvétim tejlom (NPr1, 1), zterplyényem (DPa2, 2), z-djanyom (DPa6, 7), z-pominyavanyom (DPa6, 8), z-velkin veszéljonm (DPa8, 3), zderzsavanyom (DPa8, 5, 6); - ženskega spola: z-najvécson nezahvalnostjon (NPr1, 1); z-takson nezahvalnosztjon (NPr1, 3); z-pokoron (NPr1, 4); z-Bózsjom ricsón (DPa2, 3); pod predgon (NPr3, 3); Zcslovicsanszkon mocsón (NPr3, 5); z Bozsjom pomocson, z Bozsjom miloscson (NPr3, 5; v DPa6, 8 in DPa9, 3 sprememba v živo narecno obliko z-Bózsov miloscsov); Z-Pomocson, zmiloscson Bozsjom (NPr3, 6); Pred szakson csüdon (DPa4, 2); szvojón példon pa szvojón zapovedon (DPa4, 4); Z proczesion (DPa4, 5); pod zemlon (DPa4, 5); z pokoron (DPa4, 6); z-Bozson pomocson (DPa6, 2); z-molitvon (DPa6, 5); z-kakson neszrecson (DPa6, 5); z szvojón rodbinon (DPa8, 5); z-glavon (DPa10, 8); z-szpovedon (DPa10, 9); pod szvéton meson (DPa11, 3); Pod zasztavon (DPa12, 1, 2, 4, 5, 6, 7, 8); z-velikon zsalosztjon (DPa12, 5); z-Nyegovon pomocson (DPa12, 7); pred materon (DPa12, 8); pred vecserniczon (DPa13, 2); z-düson (DPa13, 4); z-palmon (DPa13, 5); pod vecserniczon (DPa13, 6; 14, 4); med szvojón lasztivnom, zakonszkon detczon (DPa13, 7); z-hüdobon (DPa14, 1); z-csiszton düsnom vejszton (DPa14, 2); z-molitvon (DPa14, 3); pod szpovidon (DPa14, 5); z-velikon mukon (DPa15, 4); z-skrinyon (DPa15, 4); vendar pred szvétom szpovidom (DPa2, 3), zjednom ricsóm (DPa2, 3), zmarlyivosztjom (DPa2, 4), zvojom szmertjom (NPr3, 2), pred jesztvinom (DPa6, 7), z-velikom jakosztjom (DPa13, 5), z-velikom zmozsnosztjom i dikov21 21 Nekajkrat je v samostalnikih ženskega spola i-sklanjatve v Oed zaslediti tudi živo narecno koncnico -ov: npr. z-boleznosztjov, z zsalosztjov (NPr1, 1), szvojov szvétoj kervjov (NPr1, 1), Z-pobozsnosztjov (NPr1, 2), pod nébov (NPr3, 2), szvojov példov (DPa4, 3; 6, 5), szvojov recsjov (DPa4, 3), med Bozsjom miloszerdnosztjov (DPa4, 4), szvojóv molitvov (DPa9, 5), z-Bózsov miloscsov (DPa10, 2), z-tvojóv szv. miloscsov (DPa11, 2), z-dikov (DPa13, 5); v samostalniških zaimkih: nad/za/z menov (NPr1, 1; DPa2, 4; DPa6, 5), szebov (NPr3, 5; DPa12, 6). Vidno je kolebanje med koncnicama -ov in -om/-on: z-Bozsonv pomocsonjov (DPa6, 2), za menovm (DPa6, 5). (DPa16, 5). Koncni -m prehaja v -n tudi v dajalniku množine m. spola: rodjakon (NPr3, 2), k szvojim rodjakon (NPr3, 3), angelon i lüdén (NPr5, 1), lüdén (DPa6, 1), mnogo sziromakon (DPa6, 3), szvojin sztarison (DPa11, 2), apostolon (DPa10, 4), szvojin sztarison (DPa11, 2), vszim narodon (DPa13, 3), szvojim apostolon i vu nyi nyihovin naszlednikon (DPa14, 2), pasztiron (DPa16, 4); vendar: nasim bratom (NPr3, 2), vucsenikom (DPa4, 3; DPa10, 4), szvojim apostolom (DPa4, 3), lüdénm (DPa6, 1), angelonm (DPa6, 1), poganonm (DPa6, 2). Zaslediti je epenteticni lj za ustnicnikom v besedi zdravlye (DPa2, 4; DPa4, 3; DPa9, 4, 5), ki je v hrvašcini še danes prisoten. Zapisovanje izglasnega konzonanta -l za vokalom pri deležnikih -l moškega spola: bi mal 'imel' (DPa2, 1, 2), nij zbantüval (DPa2, 1), (v)csinyil (NPr1, 1; DPa2, 1; kasneje csino), tocsil, gucsal, prolél 'prelil', viszil, oddisal 'izdihnil' (DPa2, 1), govoril (popravil v odgovoro; DPa2, 2), dahnul je (DPa2, 2), oblikal (DPa2, 2), odperl (NPr3, 2; popravil v odpro), vendar vmer (DPa2, 1; v isti pridigi tudi mro). V 6. pridigi je skoraj dosledno popravljano v prekmurske oblike: je stil (DPa6, 2; spremenil v steo), lübil > lübo (2, 4, 6, 7),22 22 V oklepajih so zapisane številke strani. mogal > mogeo (2), glaszil > glaszo (3), predgal > predgao (3), zversil > szpuno (3, 5) oz. vcsino (6), dobil > dobo (5), Razmil je > Zarazmo je (5), je nikaj nej jél > jo (5), zsivil > zsiveo (7). M. Orožen (2010: 473) je v zapisovanju izglasnega -l v Dajnkovem prevodu Zgodb Svetega pisma prepoznala avtorjevo zavestno odlocitev za knjižni jezik, saj zapis ni prilagojen izgovarjavi glasu. Podobno je v Horvatovem primeru, le da moramo pojav prenesti na starejšo gradišcanskohrvaško književnost, za katero je znano, da se je izglasni -l v pisavi uresniceval do leta 1948 (Bencic, Csenar-Schuster idr. 2003: 64). Vlahi so ga zamenjali z izglasnim vokalom -a oz. -ja (npr. zapra, rodija – 3. os. ed. m. sp.), kar je izpricano tudi pri Horvatu; v DPa2 najdemo bi moga 'mogel' (1), je gucsa (1). V DPa15 (7) zasledimo tudi glagol zatajiti v 3. os. ed., ki izpricuje zapolnitev hiata v poudarjeni skupini -il z j-jem: raj je mró, kak Jézusa zatajijo. Podobni primeri se pojavljajo tudi v pridigah, nastalih po letu 1905, npr. protüjo 'protivil', potijo 'potil', Razveszelijo, szedio, zsalosztijo, vmorijo itd. Glagolska koncnica -al/-ao za deležnike -l moškega spola pri glagolih na -eti: mal 'imel' (DPa2, 1, 2); mogal (NPr3, 6), mogao (DPa4, 4); odisao (DPa4, 6; DPa9, 4; DPa10, 6; DPa11, 4); tekao (DPa15, 4). Oblike mogao, odisao in tekao sicer najdemo tudi pri starejših prekmurskih piscih, npr. pri obeh Küzmicih in Košicu (SSKP), vendar so na njihovo prisotnost gotovo vplivale kajkavske nabožne knjige. Parazitski j- v vzglasju v primerih jed(i)ni/-a/-o; jedna szmert i jedna düsa (DPa2, 4), jedinorodjenoga szina. Prisoten je tudi v prislovu jednók (DPa2, 4). Horvat ga je zapisoval še v svojih najmlajših pridigah, nastalih v 20. letih 20. stoletja. Ni znano, kako je pridevnik jedini naglašal; v hrvaškem jeziku je naglas na e (Snoj, Slovenski etimološki slovar – SES), v prekmurskem narecju na i (SSKP). Vzglasni v- je nadomešcen z u- v besedi uzroki Imn (DPa4, 2). Mesto naglasa ni nakazano, a je sklepati, da je Horvat poudarjal u, kakor je normirano v hrvašcini (ůzrok). Vzglasni v- tudi onemi: od szi dob Rmn 'vseh' (NPr1, 4); dovicza ‘vdova' (DPa9, 5).23 23 V prekmuršcini je enako; samostalnik dovica je izprican pri Jožefu Košicu, Miklošu Küzmicu, Mihalu Bakošu, pri Števanu Küzmicu tudi z ohranjenim vzglasnim v- (SSKP). Podobno kot v prekmuršcini je prisoten proteticni v- pred vzglasnim u- oz. ü-: vüpanye, vüha, vüszta, vucsenik.24 24 Našteti primeri so v pridigah številni, zato njihovih mest posebej ne navajam. Odraz za praslovanski *dj je na Gradišcanskem vecinoma dj, redkeje j (Lisac 2009a: 101). Pri Horvatu najdemo dj v naslednjih primerih: rodjakon Dmn (NPr3, 3); jedinorodjenoga Ted (NPr3, 4; DPa11, 6; DPa16, 1, 2), radjak (< radjati se; naknadno popravljeno v rodjak (NPr3, 2)). To je prepalatalni zaporni glas, izprican tudi v gorickih in ravenskih govorih (Ramovš 1935: 189). Loncaric (2012: 5) namiguje, da bi lahko šlo pri ohranitvi tega glasu za vpliv madžarskega jezika. Metateza v sav, sve, sva ni izpricana, kar sovpada z jezikom gradišcanskih štokavcev, ki govorijo vas, se, sa (Lisac 2009: 80; Neweklowsky 2008a: 51): vasz szvejt 'ves' (DPa2, 4; DPa12, 2; DPa13, 4, 7; DPa16, 1, 2), vasz kvar (DPa2, 4). 3 Oblikoslovje 3.1 Samostalniška beseda Koncnica -u (< o) v samostalniških zvezah ž. sp. v Ted:25 25 Zaradi številcne rabe niso izpisani vsi primeri. vszu naturu (DPa2, 1); nasu düsu (DPa2, 2, 3, 4; NPr3, 4, 6); szvoju jedinu, neumrécsu düsu (DPa2, 2); lejpotu (DPa2, 2, 3); za etu düsu (DPa2, 3); znicsi nasu hizsu (DPa2, 3); jedinu, neumrécsu düsu (DPa2, 3); neszrecsu za manyu navcsinyu (DPa2, 3); djati priliku (DPa2, 4); ni dén niti vöru (DPa2, 4); Bozsju rics (DPa2, 4); vsterimu szvoju csisztocsu, szvoju nekrivnoszt i zetim szvoju düsu zgübiju (DPa2, 4); na prodaju (DPa2, 4); na kocku (DPa2, 4); nejszte zgübili poszvecsenu miloscsu (DPa2, 5); vöru (NPr3, 3, 6); nasu düsu (NPr3, 4); szvojega Goszpoda volu (NPr3, 4); szlobodnu volu (NPr3, 4); mi hasznüjemo molitvu, poszlüsamo pobózsno szvétu mesu (NPr3, 5); na zemlu szpadajocs (DPa4, 2); moju düsu (DPa4, 2); molitvu (DPa4, 1, 2, 3, 6); je molo czejlu nócs (DPa4, 2); nam példu da (DPa4, 2); szvoju miloscsu (DPa4, 4); szo priliku dale (DPa4, 5); szvoju detczu (DPa4, 5); szo odvernole Bozsju kastigu (DPa4, 5). Posamezne sestavine samostalniške zveze izkazujejo korekture koncnic, ki niso nujno avtorske: szvojuo miloscso (NPr1, 4), etuo düsu (DPa2, 3), mater Bozsuo (DPa6, 7). Koncnice sestavin ene samostalniške zveze se lahko tudi medsebojno razlikujejo: jednu düso (DPa2, 3), naso düsu (DPa2, 4), eto prosnyu (DPa4, 3), bogsu domovino (DPa4, 5). Od 6. pridige dalje zacne prevladovati koncnica -o. Koncnico -u v samostalniških zvezah m. sp. v Ded pripisujem vplivu štokavskega jezika (Neweklowsky 2008: 53), saj v prekmuršcini namesto nje nastopa koncnica -i: Bogu, tvojemu Odküpitelu (DPa2, 3); najvecsemu nepriatelu, szamomu vragu (DPa2, 3); Jezusu (DPa2, 3); vragu (DPa2, 5; NPr3, 4); nasemu sztvoritelu (DPa2, 5); csloviku (NPr3, 4); szvejtu (DPa6, 1); v samostalnikih m. sp. v Med: na bregu (DPa2, 2); na szvejtu (DPa2, 2); po vasem jeziku (DPa2, 2); na kraju (DPa2, 3); vu sterom gvantu (DPa2, 3); na eton szvejtu (NPr3, 1); vu vekivecsnom Emmauszu (NPr3, 1); po etom zsitku (NPr3, 2); Na Olivszkon brejgu (DPa4, 3). Koncnica je lahko tudi mešana: vszakomi csloviku Ded (DPa2, 1); pri krizsu Jezusovomi Med (DPa2, 2). Koncnica -u v samostalnikih s. sp. v Med: na padavon zlatu, ali szrebru (DPa2, 1); Po sztvorényu (DPa2, 2); po pricsescsavanyu (DPa2, 5); vu zderzsavanyu (NPr3, 3); vu vekivecsnom blazsensztvu (NPr3, 2); vu oltarszkom szvejsztvu (NPr3, 3); vu szerczu (NPr3, 4); vu nasem szerczu (NPr3, 6). Pri tem je treba poudariti, da se je Horvat zavedal »pravilne«, prekmurske koncnice -i, ki v njegovih pridigah postane dosledna od 6. pridige dalje, ni pa se mogel takoj nanjo navaditi. Na to opozarjajo preoblikovanja koncnic, npr. vu szvétom piszmui (DPa2, 2), proti grehui (NPr3, 1), szvejtui (NPr5, 1), vu nasem kratkom zsitkui (NPr3, 2), na Olivszkon brejgui (DPa4, 2), na szvejtui (DPa6, 1), vu nyihovon zsitkoi (DPa6, 1), Na oltaroi (DPa6, 1). Samostalnik molitva v Ied je Horvat (sprva) verjetno naglašal na prvem zlogu, skladno s hrvaško akcentuacijo: molitva Ied (DPa4, 1, 2, 3, 6 – 2-krat popravil v molitev); molitve Red (DPa4, 1, 2, 3); molitvu Ted (NPr3, 5; DPa4, 1, 2, 3, 4); med molitvon Oed (DPa4, 3), z molitvon Oed (DPa6, 5; DPa14, 3; v DPa9, 5 tudi szvojóv molitvov, kakor je v pkm.). V navedeni imenovalniški obliki je samostalnik sicer prisoten tudi v prekmurskem narecju, vendar avtorjeve korekture in sklanjatvene oblike, normirane v hrvaškem knjižnem jeziku (molitva -e -i -u -i -o (vok.) -om), pricajo v prid tezi, da gre verjetneje za vpliv Horvatovega maternega jezika. Sklanjatev množinskega samostalnika oci se danes v gradišcanski hrvašcini sklanja takole: óci, ocěju, ocěma, óci, óci (vok.), ocěma, ocěma (Bencic, Csenar- Schuster idr. 2003: 108). Navedene oblike najdemo tudi v Horvatovih pridigah: vu ócsija tiraju Tmn (DPa2, 4); nogé pa ocsia Imn (NPr3, 4); vöre ocsia pa dobricsinyev Rmn (NPr3, 4); pred nasa ocsia Tmn (NPr5, 1); pred vasimi ocsii (DPa6, 2); pred vasa ocsia Tmn (DPa6, 8; DPa8, 6); Ocsia szo nej vidila Imn (DPa8, 1); ocsia szo zmutjena Imn (DPa8, 2); z-nyegovi ocsiov Rmn (DPa8, 2; popravil v ocsíh); gorodpré szvoja ocsija (DPa8, 2). V 10. pridigi so v rabi že oblike, znacilne za pkm., npr. nyim pred ocsi posztavi, kraj obrném moje ocsi od vasz Tmn, od moji ocsi Rmn. V oblikah množinskega samostalnika ljudje so uresnicene hrvaške koncnice, otrdeli palatalni l' in samoglasnik ü pa sta prilagojena prekmurskemu narecju: lüdé vu vöri ojacsa Tmn (v hrv. ljude; DPa6, 3 – naknadno popravljeno v lüdsztvo); Drügi bogati lüdi Imn (DPa9, 4; hrv. ljudi); Navcsite lüdé Tmn (DPa12, 6); ka lüdjé szodi; pozivati lüdjé; ka vsze lüdjé Tmn (DPa13, 3). V drugi in tretji pridigi (DPa2, 2; NPr3, 3, 5) avtor rabi samostalniški osebni zaimek ja 'jaz', od 4. pridige dalje pa dosledno zaimek jasz. Hrvaški je tudi oziralni zaimek ko 'ki, kar': Eto veszélje, ko Jezusi napravimo 'ki ga' (NPr1, 4); vörvati moramo vsze ono, ko je Jezus vcsio (NPr3, 6); dobémo vsze ono, ko vu nyihovon iméni bodemo Ocso proszili (DPa4, 1); vcsinimo vsze ono, ko je mogocse (DPa4, 4); mnogi prosnya nebi dobila, ko sze dobiti more (DPa4, 6); zdaj nasz tüdi lübi, ko nam szvedocsi 'kar' (DPa6, 6). Avtor izraža svojilni zaimek za 3. os. ž. sp. ed. z nesklonljivim zaimkom v rodilniku nje: za nyé lejpotu (DPa2, 2); nyé lejpota (DPa2, 2); po nyé példi zsivi (DPa6, 7); nyé rózsni vénacz moliti (DPa6, 7). Po Neweklowskem (2008a: 51) je to znacilnost gradišcanskih štokavcev. Ramovš (1952: 94) sicer potrjuje živo rabo svojilnega rodilnika v slovenšcini, vendar bi se težko strinjala, da je na Horvatov jezik tako hitro vplivala slovenšcina – bolj verjetno se zdi, da gre za hrvaške interference. V mlajših pridigah iz 1905 zacne pridigar dosledno rabiti svojilni zaimek njen z ustreznimi sklanjatvenimi oblikami, npr. vu nyéno lübav (DPa6, 8), kerv nyénoga szv. szina (DPa8, 4), nyéna detcza, nyéno molitev (DPa9, 1), z-nyénoj pomocsjóv (DPa9, 2). V zadnjem navedenem primeru je uporabil koncnico -oj, ki je sicer tipicna za jugovzhodni del Prlekije (pri Središcu) (Ramovš 1935: 181), osrednjo štajeršcino in zagorsko kajkavšcino. Po Greenbergu (2002: 50) gre za kasnejšo inovacijo. 3.2 Pridevniška beseda Tudi stopnjevanje pridevnika potrjuje, da je Horvat v zacetku izhajal iz svojega maternega jezika: lejpota bi manya bila (DPa2, 2); neszrecsu za manyu navcsinyu (DPa2, 3; v DPa10, 4 zapiše že pkm. od najménsi grehov); najvecsemu Ded (DPa2, 3).26 26 Presežnik najveci (DPa2, 3) je nastal iz psl. osnove *vet, ki je v štokavšcini dala vet-j-i > veci, v kajkavšcini pa *vet-š-i > vekši (Klincic 2011: 432). Presežnika najpotrebnija (popravljeno v najbole potrebna) in naj zadnyije delo (popravljeno v po zadnyejse; NPr5, 4), iz mlajših pridig še najvrednia in najmodrija, prav tako izkazujejo vpliv štokavšcine, v kateri se presežniki tvorijo z morfemom -ij- (Klincic 2015: 65). Na besedni ravni izstopa presežnik najruzsnéjse (DPa12, 2; < hrv. ružan). Sklanjatev števnika: Tri mislényi Ied (Dpa2, 4); Gde szo vküp dvama ali trimi vu nyihovon iméni (Dpa4, 6); Escse dvi jakosztje vidimo (popravil v dvej; NPr5, 6); dvi zasztave (Dpa12, 1, 8); pod dvimi zasztavami (Dpa12, 1); dvi szvesztvi prelomimo (Dpa14, 3). 3.3 Glagol Glagolska koncnica -ju v sed. 3. os. mn.: moreju (NPr1, 1; NPr5, 1; DPa6, 1); verzseju (NPr1, 1); zemeju (NPr1, 4); nasz braniju (DPa2, 3); zgübiju (DPa2, 4); tiraju (DPa2, 4); szu ju pitali (DPa2, 4); (ki nasz) braniju (DPa2, 3); milosztivni lyüdih nasz pomazseju i neszrecsu za manyu navcsinyu (DPa2, 3); szvoju düsu zgübiju (DPa2, 4); vu ócsija tiraju (DPa2, 4); nej maju pamet, zversiju zakon (NPr3, 4); ki sze Boga boju, i ki po nyihovon potu ideju (NPr3, 5); ki sze plakaju (NPr3, 5); na vekivecsen zsitek zderzsaju (NPr3, 6); pozivaju (DPa4, 2); nevéju, ka vcsinyiju (DPa4, 2); szv. Ocsi praviju (DPa4, 4); zaosztaneju (DPa4, 5); naj pokoru processie derzséju i tak Boga pomiriju (DPa4, 5); nosziju (DPa4, 5). Mestoma je koncnica -ju popravljena v -jo (dajuo (NPr1, 1), morejuo (DPa6, 1)), ki jo Horvat dosledno uporablja od 6. pridige dalje. Zaslediti je tudi osamljeni primer koncnice -mu v sed. 1. os. mn., vendar jo je Horvat nadomestil z -mo: csi mi nej molimuo rado (DPa2, 5). Pojavlja se nedolocniška pripona -nu- pri glagolih II. vrste:27 27 V ghr. jeziku je vec glagolov s sufiksom -nuti, npr. kapnuti, mahnuti, mignuti, pljunuti, kriknuti, rinuti (Bencic, Csenar-Schuster idr. 2003: 368). dahnul je na nyihov obraz (DPa2, 2); doli posiknuti (DPa2, 3); je vszigdar k-Bogi podignul szvoje szercze (DPa4, 2); zdignütim (popravil v zdignyenom) szerczon Oed (DPa4, 5); raj bi osztanulo vu grobi (DPa13, 4); gor szo sztanule (DPa15, 1). Ista pripona je tudi v pridevnikih, tvorjenih iz tovrstnih glagolov: gorisztanutoga Jézusa Ted (NPr3, 1; na 2. strani iste pridige je pridevnik preoblikovan skladno s prekmurskim narecjem: gorisztanyenoga Jezusa); gorisztanuti Jezus (NPr3, 2); gorisztanuton Szinon Bozsjin Oed (NPr3, 6); je Bog nagnut bio (DPa11, 1). V pridigah je sicer pogostejša znacilna prekmurska pripona -no-. Nekaj primerov: szkaline szo poknole (DPa2, 1); gori podignoti (DPa4, 5); szam nasztanol (DPa6, 1); kradnol je (DPa10, 5); ka je eden zsmeten kamen dolszpadnol (DPa11, 6); v pekeo je dolszpadnol (DPa12, 2). Izražanje prihodnjika (futur I) s pomožnim glagolom htiti (csu (1. os. ed.) oz. cse (3. os. ed.), zgolj v DPa2): Od etoga csu vam dnyesz predgati (DPa2, 2); da je vidil keliko lyüdih cse biti (DPa2, 4). Izprican je tudi glagol htiti – je stil /…/ glasziti (DPa6, 2), szo je stili /…/ nazajdrzsati (DPa13, 6) –, pri cemer je konzonantska skupina ht- prilagojena prekmurskemu narecju, ki pozna prehod ht- > št-. Glagol je po Neweklowskem (1982: 260; 2008a: 53) znacilen za štokavsko-cakavsko narecje na južnem Gradišcanskem, natancneje pri Vlahih in Štojih, ter za nekatere kajkavske govore. Pojavlja se samo v l-deležniku in enkliticnih oblikah cu, ceš. Izražanje prihodnjika (futur II) s pomožnim glagolom bude (biti) v 3. os. ed.:28 28 Spregatev glagola bude v ghr.: budem, budeš, bude, budemo, budete, budu (Bencic, Csenar-Schuster idr. 2003: 201). da z-czejlim szerczen29 29 V primeru szerczen (Oed) izstopa splošnojužnoslovanski preglas za c, ki za prekmuršcino ni znacilen. V DPa4, 5 in DPa6, 2 ga je Horvat popravil v szerczon. bude mogal Bogi szlüzsiti (DPa6, 2), kar je Horvat nekoliko prilagodil: naj z-czejlim szerczon more Bogi szlüzsiti. Zanikanje z obliko nij, ki jo uporabljajo gradišcanski Hrvati (Bencic idr. 2003: 433, §1174): nigda nikoga nij zbantüval (DPa2, 1); nij taksega cslovika med vami (DPa2, 2); nij mogla razmiti (DPa2, 3); nij drügoga, steromi bi mogla moliti (DPa2, 5); ar sze nij djalo drügo imé (NPr3, 2); tü nij Jézus zvami (NPr3, 3); je nij nemogocse (NPr3, 5); szo nij zgübili (DPa6, 1); nij morgüvao (NPr7, 2). Deležja na -uc: Szvéta Katharina radoszti Jezusa premislavajucs, nij mogla razmiti (DPa2, 3); na kocku verzsemo vekivecsno blazsensztvo pozablyejucs ete ricsi (DPa2, 4); Eto znajucs je tak moral zdühati (DPa2, 4); eto znajucs pa kak bi mogli zagrehsiti (NPr3, 4); cslovik od Boga csaka vsze znajucs (DPa4, 5); da poznajucs ete bodete je vi tüdi mogli vu vasem zsitko zversiti (NPr5, 2; spremenil v naj poznavsi); Jezus znajucs Judasa nakanénye (DPa10, 3); Judas znajucs, ka na Olivetanszkon brigi je Jézus mnogo krat mogeo Boga moliti (DPa10, 6); niti ednoga ne szmimo znajucs zamucsati (DPa14, 6). Prisotna so tudi deležja na -oc: na zemlu szpadajocs (DPa4, 2); proti nébi gledócs (DPa4, 5); piszmi szpevajocs (DPa9, 4); z-szvojimi vucseniki szpevajócs i Bogi hvalo davajócs (DPa10, 6); ki trepetajócs csakajo szvój szod (DPa13, 8). Izražanje velelnosti s clenkom neka: taksi cslovik sze neka pascsi (DPa2, 5); neka nasz pomazse (NPr3, 6; neka popravil v naj). V velelnih glagolih je izpricana redukcija pripone -i-, znacilna za prekmuršcino, pa tudi za pogovorno gradišcansko hrvašcino (Bencic, Csenar-Schuster idr. 2003: 202): hodmo (DPa11, 8; DPa15, 7; DPa16, 2), Lübte (DPa6, 7), pokazste (DPa6, 7). Negacija velelnika: nekajmo ju minyati za veszélje (DPa2, 5); nekajte zadovolni biti szamo z-pominyavanyon (NPr5, 8); nekajmo mi Judasa példo naszledüvati, nekajmo mi miloszerdnoszt, miloscso Boga od nasz kraj szünoti (DPa10, 6); Nekajte czérkev zaversti za veszélja szvejta (DPa11, 8); to nekajte praviti (DPa12, 3); nekajmo trdokorni glühi biti (DPa14, 7); Nekajte tak gucsati vasoj detczi; Nekajte sze bojati (DPa15, 6). 3.4 Prislov Izpricano je stopnjevanje s hrvaškim obrazilom -ije: zsmetnije 'težje' (NPr3, 6); Kesznije (DPa4, 5 – najprej zapis z a-jevski odrazom, Kasznije; DPa10, 9). Prisoten je tudi prislov manje 'manj', ki se pojavlja tudi pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja (B16), vendar je bolj verjetno, da ga je Horvat prenesel iz svojega maternega jezika. 3.5 Povedkovnik Povedkovnik rad izkazuje neujemalnost s spolom in številom samostalnika: Jezus je ete zsalosztje rado vu szvoje szercze szranyil (NPr1, 1); Csi je Goszpon Jézus Kr. tak rado mal (DPa2, 2); Vszaki cslovik rado ma lejpo blago (DPa2, 2); nejli moramo rado mati nasu düsu (DPa2, 2); Rado maromo mati nasu düsu (DPa2, 2); csi rado mamo Jezusa Krisztusa (DPa2, 4); i mi rado molimo (DPa4, 2); pobózsno i rado moremo Boga moliti (DPa4, 4); Csi rado más, da te drügi dicsijo (NPr5, 4); po Marii bi rado cslovecsanszki narod vu vekivecsen zsitek pripelati (DPa9, 3). Povedkovnik se tudi v hrvaškem knjižnem jeziku ne ujema s samostalnikom. 4 Besedje Neweklowsky (2008, na spletu) o besedju gradišcanskohrvaškega jezika trdi, da je zelo odprto; v preteklosti ga je najvec sprejemal iz nemšcine in madžaršcine – predvsem kalkov –, danes pa iz hrvaškega knjižnega jezika. Gradišcansko besedje je zelo podobno cakavskemu in kajkavskemu, pogosto tudi slovenskemu. V nadaljevanju ga precrkovanega v slovenico in postavljenega v nevtralno obliko razvršcam po abecednem vrstnem redu in posameznih besednih vrstah, ne glede na to, iz katerega jezika je prevzeto. Izpis ni popoln, saj zaradi prostorske omejenosti namenjam pozornost zgolj besedju, ki je – vsaj s sinhronega vidika – znacilnejše za hrvaški kot za prekmurski prostor. Pomen besedja je preverjen v vec slovarjih: Gradišcanskohrvatski rjecnik (GHR), Rjecnik hrvatskoga kajkavskoga književnog jezika (RHKKJ), Rjecnik pomurskih Hrvata (RPH), Slovar stare knjižne prekmuršcine (SSKP), Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar (PS); izvor pa v Snojevem Slovenskem etimološkem slovarju (SES), Bezlajevem Etimološkem slovarju slovenskega jezika (ESSJ) in na Hrvatskem jezicnem portalu (HJP; na spletu). 4.1 Samostalniki cavel 'žebelj' (DPa2, 1): v sbh. cavao. Samostalnik je izprican že v Dalmatinu (zhauli). Izposojen je iz it. chiavo 'žebelj' oz. manjšalnice chiavello (Bezlaj 1976: 75). V SSKJ2 ima iztocnica cavelj kvalifikator »starinsko«; crlenost 'rdecost, rdecina' (DPa2, 2): gre za tvorjenko iz pridevnika crljen, ki pomeni 'rdec'. Po Loncaricu (2012: 4) je pridevnik ena izmed posebnosti, ki Štoje loci od Vlahov: Vlahi namrec imajo cr.en, Štoji pa cr.en. Iztocnico crleni najdemo tudi v RPH (2009: 56). Prva izpricba pridevnika na Slovenskem se pojavi že pri Trubarju (zherlen; Bezlaj 1976: 89); duga 'mavrica' (DPa2, 2): sbh. dúga < psl. doga (HSJ); pomen izhaja iz prvotnega *'lok, krivina’ (SES). Zveza boža doga 'mavrica' je še danes znana v prekmurskem narecju; Gospon '1. gospod, 2. Bog' (DPa2, 2, 4; DPa4, 3): gre za obliko iz stare kajkavske obredne tradicije (Orožen 1991: 148; 2010: 458), ki je po Bezlaju (1976: 164) nastala po haplologiji. RPH (2009: 91) izkazuje, da se samostalnika Gospodin in Gospon na obmocju JZ Madžarske, kjer živijo Hrvati, pomensko razlikujeta: za pomen 'Bog' se rabi samo prvi, medtem ko se z drugim spoštljivo naslavlja odraslega moškega; hasan 'korist' (samo v DPa2, 2, dalje haszek): gre za samostalnik madžarskega izvora (haszon), ki ima v ghr. enako obliko kot v prvih Horvatovih pridigah. Iz njega so tvorjene številne izpeljanke: hasnüvati, hasniti, hasnovit, brezhasnoviti, hasnovitnost, hasnüvanje; kopca 'zaponka' (NPr3, 2; DPa4, 4): sbh. prav tako kopca, v madž. kapocs 'vez'. Beseda je prevzeta iz turš. kop.a (Bezlaj 1982: 65). Danes je v vec govorih prekmurskega narecja, zlasti na Dolinskem, razširjen samostalnik kapca, ki je mdr. evidentiran v Pleteršnikovem slovarju; pinezi Imn 'denar' (DPa2, 4; NPr3, 6; NPr7, 2): samostalnik, izposojen iz srvn. phenni(n)c, je prisoten v vec slovanskih jezikih, npr. hrvašcini (pjenez), ukrajinšcini (pinjaz), cešcini (peniz), slovašcini (peniaz). Iz slovanskih jezikov je prešla v madžaršcino oblika pénz 'denar, novec' (Bezlaj 1995: 24–25). Oblika pinezi , evidentirana pri Horvatu, je po Meršicu (1972: 27) znacilna za gradišcansko hrvašcino; stela 'postelja' (DPa8, 2, 3): iz psl. *stčl'a s prvotnim pomenom *'kar se nastelje, položi’ (SES). Oblika je izpricana tudi v GHR, kar pomeni, da je v gradišcanski hrvašcini še živa; tivaruš (DPa12, 5; DPa13, 5, 7, 8): Snoj (SES) predpostavlja, da je slovanska zloženka *tova.riš. izposojena iz turškega jezika. Po Neweklowskem (1985: 187) je za gradišcanskohrvaške govore tipicna oblika tovaruš, zapis v Horvatovih pridigah pa je zaradi reduciranega i-ja bolj prilagojen prekmurski obliki tivariš (Novak 1978: 35). 4.2 Pridevniki lakomišljen (DPa2, 3): gre za glasovno razlicico sln. besede 'lahkomiseln'. Pridevnik je evidentiran v GHR v pomenu 'leichtfertig' = 'lahkomiseln'; zali düh 'hudi duh' (NPr3, 1; NPr5, 3): pridevnik je v 16. in 17. stoletju pomenil 'hud, zloben', medtem ko se je pozneje specializiral v pomenu 'lep, postaven'. Gradišcanska hrvašcina ga pozna v pomenu 'böse', torej 'zloben, hud' – v tem kontekstu se pojavlja tudi pri Horvatu –, v posamostaljeni obliki pa nastopa v pomenu 'satan' (GHR); zapretan 'naklonjen' (molitva zapretna bode pred Bogom (DPa4, 1)): pridevnik je evidentiran le v GHR; žuhak 'grenak, bridek' (zsuhko vrastvo (NPr7, 3)): samostalnik žuhkost 'grenkoba, bridkost' najdemo pri vec prekmurskih piscih (Miklošu Küzmicu, Mihalu Bakošu, Števanu Sijartu, Aleksandru Terplanu in Janošu Kardošu), medtem ko je pridevnik žuhak, iz katerega je izpeljan, izprican le v Küzmicevi Knigi molitveni (1783) in ABC kni'siczi (1790) (SSKP). Neweklowsky (2008, spletni vir) pridevnik žukak omenja kot znacilno gradišcanskohrvaško besedo. 4.3 Glagoli V spodnjem seznamu navajam glagole, prisotne v Horvatovih pridigah in evidentirane v GHR, in dodajam zglede njihove rabe. Med navedenimi je kar nekaj takšnih, ki so prisotni tudi v SSKP (2014) (npr. voliti, stvoriti, habati se, osloboditi ) in so se v prekmurskem narecju ohranili do današnjih dni (stvoriti, dojti 'dovolj biti'). Nekateri so bili nekoc celo del slovenskega knjižnega jezika, na kar opozarja njihova prisotnost v B16 (dojti, habati, osloboditi, plakati se, slati), v SSKJ2 pa opremljenost s kvalifikatorjem »zastarelo« (donesti, ostaviti, brojiti): donesti 'prinesti': nikaj szada nescse doneszti (DPa2, 4); dojti 'priti': Disal30 30 Oblika dišal je verjetno avtorjeva nerodno spojena beseda, kontaminacija iz prekmurskega deležnika prišeo in gradišcanskohrvaškega došao. szam na konecz predge (NPr3, 6); naj nam dójde napamet (DPa2, 5); durati 'trajati': hip dügo düra 'traja' (DPa2, 5); za hip düracsega veszelja 'trajajocega' (DPa2, 4); habati se 'izogibati, varovati, bati se':31 31 Glagol so rabili že slovenski protestanti v 16. stoletju (B16). steri sze nescse szmertni grejhov habati (NPr1, 1); grejha sze moramo zato habati (DPa2, 3); grejati se 'segrevati se': Vitézi pa szluge szo sze poleg ognya grejali (DPa10, 6); osloboditi 'odrešiti':32 32 Zajetih je le nekaj zgledov, saj gre za zelo frekventen glagol. Oszlobodil szam te z-Egyptoma (NPr1, 3); oszlobodimo (DPa2, 4); oszlobodi nasz Goszpodne (DPa4, 5); sze je odszlobodila (DPa8, 3); naso düso od grehov odszloboditi (DPa8, 6); a nase düse z-med grehov ternya odszlobodi (DPa14, 7); plakati (se) 'jokati (se)': plakati sze; sze moremo plakati (DPa2, 1); zakaj sze tak jako placse (DPa2, 4); sze je ednók jako plakala (DPa2, 4); ki sze plakaju (NPr3, 5); z-nyénoj miloscsov je oplakao (DPa9, 4); té je vcsaszi oplakao (DPa15, 7); pomagati:33 33 Glagol posebej omenjam, ker se njegove spregatvene oblike v ghr. nekoliko razlikujejo od slovenskih. pomazseju 'pomagajo' (DPa2, 3); neka nasz pomozse 'naj nam pomaga' (NPr3, 6); pošiknuti 'poriniti, suniti, pahniti':34 34 Glagol je izprican v Medimorskem tolnacniku, Prekmursko-slovenskem slovarju, Slovarju prleških besed (vsi so dostopni na spletu), v RPH (2009: 230) in v Mukicevem slovarju (2005: 277; palatalizirana razlicica pošicniti), in v vseh ima pomen, kot je izprican v Horvatovi pridigi in je razširjen tudi v sodobnem prekmurskem narecju. V GHR je omenjena iztocnica pošicnuti v pomenu 'poškropiti', kar pa ni skladno z rabo pri Horvatu. Beseda šikniti je sorodna z ghr. glagolom švikati 'na roko mlatiti – žito', v hrv. pa samostalnik šikac pomeni 'udarec, tepež' (Bezlaj 2005: 43), kar je pomensko povezljivo s pošiknuti. i szvojega trónusá doli posiknuti (DPa2, 3); preporucati 'priporocati': vu tvoje roké preporucsavam35 35 Glagol preporucati je evidentiran v GHR, oblika preporucsavam, izpricana pri Horvatu, pa izkazuje oblikoslovno prilagoditev prekmuršcini, ki pripono -ava- izrablja za pomen nedovršnosti glagolov. moju düsu (DPa2, 5); slati 'poslati': tak i jasz salen vasz 'pošljem' (DPa14, 2); stvoriti 'ustvariti':36 36 Navajam le nekaj zgledov. Iz tega glagola so izpeljani tudi samostalnika stvorenje in Stvoriteo ter pridevnik stvoreni. Sztvoro je zato Bog cslovika (DPa2, 2); Sztvorimo cslovika na kejp (DPa2, 2); Bóg je nasz zato na szvejt sztvoro (DPa13, 2); ka szam nyé sztvoro (DPa15, 4); šetovati 'prihajati, iti, hiteti':37 37 Glagol šetuvati je prisoten tako v kajkavskem kot štokavskem narecju (Šojat 1970), Horvat ga je s fonemom ü glasovno prilagodil prekmuršcini. V GHR ima pomen 'pilgern', tj. 'romati'. moliti i Bogi setüvati (DPa4, 1); trsiti se 'truditi se, prizadevati si':38 38 Glagol je prisoten v Pleterniškovem slovarju (2014). da sze terszimo (DPa6, 1); upotribiti 'uporabiti': ete recsi szv. piszma upotrebi mati Cérkev (NPr1, 1); voliti 'imeti raje': i voli vragi szlüzsiti (NPr1, 2); ja bole volim tvoje zapovidi prekersiti (NPr3, 5); Apostolje szo tüdi pitali Jezusa, da gde, vu steroj hizsi zvoli vüzen poszvetiti (DPa10, 3); zahititi 'vreci, odriniti, odpraviti': mnogo lüdi zahiti Nyega (NPr1, 1); nescse zahititi, csi szmo mi Nyega z-grehón i) zahitili (NPr1, 3); hitimo od nasz vekivecsen nebészaj; Zahitim tebé i tvoj vekivecsen nebészaj (NPr3, 5); Z-lübéznoszti proti Bogi je zahitil szvoje bogatsztvo (DPa6, 2; popravljeno v zavergeo); (za)ostaviti '(za)pustiti': brezi najama osztaviti ono (NPr1, 2, 5); scsé nasz Jezus osztaviti (NPr3, 1); zaosztavis 'opustiš' (DPa4, 4); Csi nej zaosztavis molitvu; Csi pa molitvu zaosztavim (DPa4, 4); nej osztavi (DPa6, 3); Bóg szamo oné osztavi (NPr7, 3); düsa tejlo osztavi (DPa8, 3); ka szo njega osztavili 'zapustili' (DPa12, 7); zažediti 'postati žejen': Kerv zsejdécs szo zsidovje na dvori Pilatusa kricsali (NPr1, 1); zbrojiti 'sešteti':39 39 V SSKP ima glagol zbrojiti pomen 'preiskati, spoznati', zabeležen je pri Mihalu Barli v Krscsanszkih novih peszmenih knigah (1823). Zbroji oh kerscsanszka düsa – gucsi Szv. Agoston – zbroji Jezusa 33 letov vsze vöre (DPa2, 1). 4.4 Prislovi Prislovi, ki so evidentirani v slovarjih gradišcanske in/ali kajkavske hrvašcine:40 40 Nekateri (npr. opet, jako, friško) so danes popolnoma udomaceni v prekmurskem okolju. - prostora: okolo (4-krat: Düsa malo okolo zglédne vu etoj novoj domovini (DPa8, 4); Ti pa gucsis, okolo glédas (DPa11, 4); Csi okolo poglédnemo po szvejti (2-krat: DPa12, 1)); - casa: opet 'spet' (35-krat), onda 'takrat' (1-krat: Onda je nyoj Bog ednu düsu pokazal (DPa2, 3)), jednók 'enkrat' (2-krat: DPa2, 4, 5), uvik 'vedno' (2-krat: vsze zapovidi uvik v vszém zsitku zderzsati (NPr3, 5) – uvik je precrtal; uvik iscse priliku (NPr3, 6)); - nacina: jako 'zelo' (29-krat), isztinsko 'resnicno' (2-krat: NPr3, 2; DPa9, 6), dotle 'dotlej, do takrat' (4-krat: NPr3, 4; DPa4, 4; DPa6, 3 – popravil v te csasz; DPa8, 3); potom toga41 41 Prislovna zveza, v kateri je izražena trda pridevniška koncnica -oga, je izpricana že v Temlinovem Malem katechismusu (1715). (3-krat: DPa10, 6, 8; DPa14, 3); slobodno (6-krat: DPa10, 9; DPa12, 2; DPa14, 2, 6; DPa16, 3); friško 'hitro' (2-krat: DPa10, 5; DPa12, 3); najružnéjše 'najgrše' (1-krat: DPa12, 2), ružno 'grdo' (2-krat: DPa13, 4); osebojno 'posebno': zakaj moremo oszebojno ete tri déne moliti (DPa4, 1); zakaj moremo eti krezsni tajdan oszebojno moliti (DPa4, 4); szv. mati Cérkev i oszebojno poszveti ete déne (DPa4, 5); nyegov szvétek oszebojno poszvetéjo (DPa6, 2). 4.5 Vezniki Veznik nego, ki je še danes v rabi v hrvaškem jeziku, v knjižni slovenšcini pa ima zastareli prizvok (SSKJ2), ima dva pomena: (1) lahko izraža protivnost (npr. Ne predga pop szvoje, nego Bózse recsi 'ampak' (DPa15, 6)) (2) ali primerjavo, npr. bolye pozna vrejdnoszt düsé, nego lakomislyen cslovik (DPa2, 3); Tü na zemlyi szmo nego potniki (NPr3, 1). Zanimiv je veznik doklecs 'dokler' (DPa2, 2; NPr3, 3; DPa4, 1; DPa6, 1, 3, 5), evidentiran tudi v PS, kamor ga je dodal Oroslav Caf, ki naj bi ga slišal pri ogrskih Slovencih. Nastal bi lahko s kontaminacijo iz dveh besed: prekm. dokec in hrv. dokle. 4.6 Predlogi Izstopajo predvsem naslednji trije predlogi: - szuproti 'proti': eta lejpota szuproti lejpoti düsé (DPa2, 2); Bog je pa nam angelje odrédil, ki nasz braniju, szuproti szküsavanya vraga (DPa2, 3); Nej zagrehsimo szamo szuproti Bogu (NPr3, 5); Bog poniznim dja miloscso, a gizdavin pa szuproti sztane (DPa6, 4); - miszto 'namesto': nyemi szlüzsi miszto Boga (DPa2, 3); - krez 'cez, preko': Goszpon Jézus Kr. nam molitvu zapovedava krez szvoje apostole (DPa4, 3); Poniznoga cslovika molitev prejk pride krez oblake (DPa4, 6); Jaj onomi csloveki, krez steroga szpaka na szvejt pride (DPa6, 4). 4.7 Clenki Hrvaške interference izkazujejo naslednji clenki: - mozse biti 'morebiti': Ali mozse biti pravite (NPr3, 5); - neka 'naj': taksi cslovik sze neka pascsi (DPa2, 5); neka nasz pomazse (NPr3, 6; neka je precrtano in nadpisano naj); - neg 'zgolj, le, samo': sztvorénya szo neg nozsna sled Boga (DPa2, 2); ar neg jednu düso mamo (DPa2, 3); steri neg hip dügo düra (DPa2, 5). V slovenskem jeziku 16. stoletja je to bil veznik s pomenom 'kakor, kot, razen, ampak' (SES). V RHKKJ (1995: 172–173) je pokazano, da ima vec funkcij – lahko je npr. clenica 'naj': Neg odtide, hocu domom vre dercati. V ghr. knjižnem jeziku se je ustalila pisna razlicica nek < neg(o) (Finka 1976: 68); - takaj 'tudi, prav tako': jasz miszlim, da vecs bode ponizni, pobozsni lyüdi, i takaj vecsi molitva jacsa bode, kak ednoga szamoga molitva (DPa4, 6). Clenek je evidentiran tudi v knjigah starejših prekmurskih piscev, npr. Mihaela Severja, Števana Küzmica, Mihala Bakoša, Janoša Kardoša in Aleksandra Terplana (SSKP). 5 Sklep Analiza jezika Horvatovih pridig iz leta 1905 je pokazala, da sploh v prvih, najstarejših njegovih besedilih gre za prepletanje prvin vec idiomov: prekmurskega, (južno)cakavskega, kajkavskega in štokavskega, pri cemer je zaradi skupne panonske baze posamezne jezikovne znacilnosti težko pripisati izkljucno enemu sistemu; proteticni v- pred u je npr. znacilnost tako prekmurskega kot tudi kajkavskega narecja ter nekaterih cakavskih govorov v južnem Gradišcu. Podobno ni ostro dolocene meje med sistemi pri glasovno-oblikovnih znacilnostih, kot so prehod koncnega -m v -n, u kot odraz za zlogotvorni . (sunce), trda pridevniška deklinacija (hüdoga, drügoga), predvsem pa pri skupnem besedju. Ta je rezultat vpliva kajkavskih Hrvatov in njihove književnosti na književnost gradišcanskih Hrvatov (Hadrovics 1974), vecstoletnega sobivanja prekmuršcine in kajkavšcine ter medsebojnih stikov med Prekmurci in gradišcanskimi Hrvati. Gotovo je treba posamezne skupne znacilnosti pripisati tudi genetolingvistiki omenjenih idiomov.42 42 »Slovenšcina in kajkavšcina sta genetolingvisticno gledano idioma zahodne južne slovanšcine. Slovenšcina je samostojni jezik, medtem ko je kajkavšcina ob cakavšcini ter (zahodni in vzhodni) štokavšcini (in torlašcini) ena od enot osrednje južne slovanšcine (hr. srednjojužnoslavenski jezik), tj. južnoslovanskega diasistema hierarhicne stopnje jezika, ki se razprostira od jezikovne meje s slovenšcino do jezikovne meje z makedonšcino in bolgaršcino.« (Šekli 2013: 3–4) Po opravljeni analizi lahko sklenem, da je v Horvatovih prvih, v nekoliko okorni prekmuršcini pisanih pridigah prisotnih precej kroatizmov. Tipicni jezikovni elementi gradišcanskih Hrvatov so npr. refleks a za polglasnik (tajdan, tamano, vas ipd.), glagolska pripona -nu-, pri besedju omenjam samostalnika pinez in tovaruš (v analiziranih pridigah glasoslovno prilagojeno prekmuršcini – tivaruš), pridevnik žuhak, izražanje svojilnega zaimka njen z nesklonljivim nje. Glagol štiti oz. htiti 'hoteti' poznajo samo Vlahi in Štoji ter nekateri kajkavski govori. Ikavski refleks dolgega jata, ki je izprican, je znacilnost južnocakavskega narecja. Koncnica -u pri samostalnikih v mestniku ednine je štokavska; cakavsko in prekmursko narecje imata na tem mestu -i, ki je pri Horvatu scasoma prevladal. Natancna analiza je razkrila tudi dejstvo, da je v zgodnjih pridigah Jožefa Horvata na vseh jezikovnih ravninah opazna stilizacija: avtor43 43 Možno je tudi, da gre za korekture druge roke, kar bi pomenilo, da je bil Jožef Horvat deležen pomoci oz. nasvetov glede jezika in sloga. je npr. samostalnik sztela nadomestil s posztela, lüde (Tmn) z lüsztvo, pridevnik zahloga (Ted) s hüdoga, stavcno zvezo nej mate vremena pa z nega vszigdar csasza, kar kaže, da se je zavedal razlik med znacilnostmi materinšcine in tujega jezika – prekmuršcine, ki ga je moral usvojiti v novem delovnem okolju. Z željo, da bi bil crenšovskim faranom cim hitreje in cim bolj razumljiv, se je postopoma izpopolnjeval v prekmuršcini, odpravljal hrvaške prvine iz svojega jezika, jih nadomešcal s prekmurskimi ter se s tem zavestno odlocil za prekmursko knjižno normo v svojih pridigah. Kratice B16 – Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja ESSJ – Etimološki slovar slovenskega jezika GHR – Gradišcanskohrvatski rjecnik HJP – Hrvatski jezicni portal PS – Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar RPH – Rjecnik pomurskih Hrvata SES – Etimološki slovar SSKP – Slovar stare knjižne prekmuršcine Pogoste okrajšave ghr. – gradišcanskohrvaški hrv. – hrvaški, hrvašcina pkm. – prekmurski, prekmuršcina Viri Pridige Jožefa Horvata iz leta 1905. Trenutno hrani avtorica clanka. Škofijski arhiv v Sombotelu, Informationes Cleri junioris Seminarii eppalis Sabariensis 1892–1900. Literatura Ahacic, Kozma, et al., 2014: Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja (elektronski vir). Ljubljana: Založba ZRC, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Bencic, Nikola, et al., 2003: Gramatika gradišcanskohrvatskoga jezika. Željezno: Znanstveni inštitut Gradišcanskih Hrvatov. Bezlaj, France, 1977: Etimološki slovar slovenskega jezika I: A–J. Ljubljana: Mladinska knjiga. Bezlaj, France, 1982: Etimološki slovar slovenskega jezika II: K–O. Ljubljana: Mladinska knjiga. Bezlaj, France, 1995: Etimološki slovar slovenskega jezika III: P–S. Ljubljana: Mladinska knjiga. Bezlaj, France, 2005: Etimološki slovar slovenskega jezika IV: Š–Ž. Ljubljana: Mladinska knjiga. Blažeka, Đuro, Nyomárkay, Istvan, Rácz, Erika, 2009: Mura menti horvát tájszótár = Rjecnik pomurskih Hrvata. Budapest: Tinta Könyvkiadó. Dudás, Elod, 2012: Primerjalni zgodovinski razvoj prekmurskega crkopisa. Jezikoslovni zapiski 18/2, 149–165. Finka, Božidar, 1976: O cakavskom dijalektu gradišcanskih Hrvata. Cakavska ric. 65–81. Gradišcanskohrvatski rjecnik. Znanstveni institut Gradišcanskih Hrvatov. Na spletu. Hadrovics, László, 1974: Schrifttum und Sprache der burgenländischen Kroaten im 18. und 19. Jahrhundert: mit 12 Faksimiles. Budapest: Akadémiai. Hamm, Josip, 1974: Položaj i znacaj gradišcansko-hrvatskoga jezika unutar slavenske jezicne grupe. Palkovits, Franz (ur.): Symposion Croaticon: Gradišcanski Hrvati – Die Burgenländischen Kroaten. Wien, Stuttgart: Wilhelm Braumüller. 45–52. Horvat, Nina, 2020: Predstavitev prekmurskih rokopisnih pridig iz 1. polovice 20. stoletja. Slavia Centralis XIII/2, 50-63. Horvat, Nina, 2021: O odkrivanju avtorstva crensovskih in martjanskih rokopisnih pridig. Stopinje 2021, letnik 50. 89–92. Horvat, Nina, 2022: Pomen Jožefa Horvata za Prekmurje. Stopinje 2022, letnik 51. 99–102. Horváth, Sandor, 2002: Narda. Budapest: Száz magyar falu könyvesháza/Knjižnjica Sto Ugarskih Sel. Hrvatska enciklopedija: spletna izdaja. Gradišcanski Hrvati. Leksikografski zavod Miroslav Krleža. Hrvatski jezicni portal. Dostop 13. 2. 2021 na https://hjp.znanje.hr/index.php?show=main. Jesenšek, Marko, 2013: Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjižnega jezika. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. (Zora, 90). Kinda-Berlakovic, Zorka, 2011: Razvojni put književnog jezika Gradišcanskih Hrvata do regionalnog hrvatskog standardnog jezika. Croatica et Slavica Iadertina 7/2. 377–387. Klincic, Ivana, 2011: Opis tvorbe komparativa u gramatikama hrvatskoga kajkavskog književnog jezika. Rasprave Instituta za hrvatski jezik i jezikoslovlje 37/2. 423–442. Klincic, Ivana, 2015: Utjecaj kajkavske jezicne tradicije na jezik Vjekoslava Babukica. Radovi Zavoda za znanstveni i umjetnicki rad u Požegi 4. 59–70. Tudi na spletu. Koletnik, Mihaela, 2008: Narecna podoba Prekmurja. Panonsko loncarsko in kmetijsko izrazje ter druge dialektološke razprave. (Zora, 60). 9–16. Kuzmic, Franc: Vezi med Gradišcanskim in Prekmurjem. Na spletu. L.Greenberg, Marc, 2002: Zgodovinsko glasoslovje slovenskega jezika. Maribor: Aristej. Lisac, Josip, 2009: Južnocakavski dijalekt i njegov leksik. Croatica et Slavica Iadertina. 79–85. Lisac, Josip, 2009a: Hrvatska dijalektologija 2. Cakavsko narjecje. Golden marketing, Tehnicka knjiga, Zagreb. Loncarevic, Juraj, 1983: Gradišcanski Hrvati u zapadnoj Madarskoj. Crkva u svijetu. 377–381. Loncaric, Mijo, 2012: Uz novije istraživanje govora »Štoja«. Virtualni Casopis ZIGH. 1–11. Medimorski tolnacnik. Dostopno na https://sites.google.com/site/medjimorskitolnacnik/ home. Meršic, Martin, ml., 1972: Znameniti i zaslužni Gradišcanski Hrvati. Cakavski sabor. Neweklowsky, Gerhard, 1978: Die kroatischen Dialekte des Burgenlandes un der angrenzenden Gebiete. Wien: ÖAW. Neweklowsky, Gerhard, 1982: O kajkavskim osobinama u nekajkavskim govorima Gradišca. Hrvatski dijalektološki zbornik 6, 257–264. Neweklowsky, Gerhard, 1985: O štokavskim elementima u iseljenickim hrvatskim govorima u Gradišcu. Hrvatski dijalektološki zbornik 7, 181–190. Neweklowsky, Gerhard, 2008: Gradišcansko-hrvatski jezik kao sistem. Referat prilikom 25. obljetnice »Nimško-gradišcanskohrvatsko-hrvatskoga rjecnika«. Neweklowsky, Gerhard, 2008a: O štokavskim osobinama u hrvatskim govorima Bandola i Nove Gore u južnom Gradišcu. Hrvatski dijalektološki zbornik 14, 49–57. Neweklowsky, Gerhard, 2019: Poskus širjenja protestantizma med gradišcanskimi Hrvati: pesmarici iz leta 1609 in 1611. Slavia Centralis 12/1, 232–238. Novak, Vilko, 1972: Kajkavske prvine v prekmurski knjigi 18. stoletja. Slavisticna revija 1/20, 95–103. Novak, Vilko, 1978: O grafiki prve prekmurske knjige. Linguistica 18/1, 31–45. Novak, Vilko, 2014: Slovar stare knjižne prekmuršcine (elektronski vir). Ljubljana: Založba ZRC, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Orožen, Martina, 1991: Fran Miklošic – raziskovalec slovanske obredne terminologije. Miklošicev zbornik. Ur. Viktor Vrbnjak. Maribor: Kulturni forum. Orožen, Martina, 2003: Pridige v knjižni prekmuršcini. Studia Slavica Savariensia 1–2. 382–391. Orožen, Martina, 2010: Kulturološki pogled na razvoj slovenskega knjižnega jezika. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru. (Zora, 74). Pleteršnik, Maks, 2014: Slovensko-nemški slovar (elektronski vir). Ljubljana: Založba ZRC, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Prekmursko-slovenski slovar. Dostopno na http://www.pomurski-muzej.si/izobrazevanje/ gradiva-pomurja/slovar. Ramovš, Fran, 1935: Historicna gramatika slovenskega jezika. VII. Dialekti. Ljubljana: Uciteljska tiskarna. Ramovš, Fran, 1952: Morfologija slovenskega jezika. Ljubljana: DZS. Slavic, Matija, 5. 12. 1924: Prekmurje. Amerikanszki Szlovenczov glász, let. 4, št. 49. Slovar prleških besed. Portal Prlekija-on.net. Dostopno na https://www.prlekija-on.net/slovar- prleskih-besed.html. Snoj, Marko, 2015: Slovenski etimološki slovar (elektronski vir). Ljubljana: Založba ZRC, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Šekli, Matej, 2013: Zemljepisnojezikoslovna clenitev kajkavšcine ter slovensko-kajkavska jezikovna meja. Slovenski jezik – Slovene linguistic studies 9. 3–53. Šojat, Antun, 1980: O jeziku i rjecniku gradišcanskih Hrvata. Rasprave 6/7. 305–317. Šojat, Olga, 1970: O dvjema kajkavskim revolucionarnim pjesmama s kraja osamnaestog stoljeca. Croatica: casopis za hrvatski jezik, književnost i kulturu 1/1. 211–236. Zelko, Ivan, (Hozian, Gizella), 1972: Sad ljubezni do Boga in domovine. Murska Sobota: samozaložba. Zelko, Ivan, 1996: Fare Slovenske krajine: Crensovci. Zgodovina Prekmurja (ur. Vilko Novak). Murska Sobota: Pomurska založba. 293–294. Croatisms in the Language of the Preacher Jožef Horvat The article deals with the language of sixteen sermons from 1905, written in the Parish of Crenšovci by Jožef Horvat, a Burgenland Croat from Velika Narda who was the chaplain there at the time (1905– 1912). These are his first sermons, which he wrote (or attempted to write) in the Prekmurje (literary) language, and they largely show elements of his mother tongue, i.e., Burgenland Croatian, which is based on Chakavian, but also has Shtokavian and Kajkavian features. The language is analysed at the phonetic, morphological and verbal level, focusing on elements that are not common to the Prekmurje and Croatian language areas. Key words: Burgenland Croatian language, Burgenland Croats, Shtokavian, Chakavian, Kajkavian, Prekmurje language, preacher Jožef Horvat, Crenšovci, linguistic analysis, Croatisms Oliver Currie UDK 27-23:81'255. 4"1588":811.153.1 Oddelek za anglistiko in amerikanistiko DOI: 10.4312/JiS.67.1-2.27-47 Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani THE ROLE OF THE BIBLE IN LANGUAGE STANDARDIZATION PROCESSES: THE CASE OF WELSH Bible translations have played a central role in language standardization processes, because the Bible’s unique authority as a text favoured the selection of the variety used in the Bible as a language standard and because the wider distribution the Bible enjoyed compared to other texts, in particular in Renaissance and Reformation Europe, then facilitated the diffusion of a biblical language standard. This article examines of the role of the Bible in language standardization processes focusing on a historical case study of Welsh. The language of the first complete Welsh Bible translation in 1588 is widely recognised to have formed the basis of standard literary Welsh, yet there has to date not been a systematic investigation of how the Welsh biblical standard developed or came to be adopted. The article reassesses the traditional, but unsubstantiated view that the language of the 1588 Bible translation was based on an existing medieval poetic literary standard and advances an alternative hypothesis that the biblical standard was essentially shaped by the process of revision of earlier translations, as the 1588 and ultimately canonical translation represented a reaction against the linguistic inconsistencies and idiosyncrasies of earlier translations of the New Testament and Psalms. Key words: language standardization, codification, sociolinguistic variation, Bible translation, Welsh 1 Introduction: the Bible and language standardization Bible translations have played a central role in language standardization processes, reflecting their often uniquely influential position as texts (Burke 2004: 103).1 1 I am grateful to Erich Poppe for reviewing and providing valuable comments on a draft version of this article. I also acknowledge the financial support of the Slovenian Research Agency (research core funding No. P6-0265). Because of the Bible’s authoritative status, the language variety of the Bible translations could become a de facto standard, achieving to an extent selection and codification, the first two stages in Haugen’s four-stage standardization model (Haugen 1972 [1966], 2012 [1987]), simply by virtue of being used in the Bible, without necessarily being part of a deliberate language planning process. Further, the Bible was also privileged compared to other texts in terms of its diffusion, typically being among the first books to be printed in many vernacular European languages after the introduction of printing in late 15th or in the 16th century and benefitting from larger and more frequent print runs (Wright 2012: 68; Nevalainen 2014: 124). Besides written channels, the language of the Bible was diffused verbally in church services – with additional prestige conferred by the authority of the clergy – as well as in more informal family and group worship, where it was also accessible to the non-literate. The impact and reach of the language of the Bible was further amplified by the widespread use of more popular religious works (catechisms, practical treatises, books of hymns and carols), whose language was often in turn based on or influenced by that of the Bible, not only as part of regular religious activity, but also in special evangelization and literacy campaigns aimed at the wider population. These particular historical and cultural circumstances favouring the diffusion of the Bible therefore meant that the language variety of the Bible translations could also achieve to a large extent the next and third stage, implementation (or acceptance) in Haugen’s standardization model, again without the need of a deliberate language planning process. On the other hand, the development and maintenance of a biblical language standard cannot be taken for granted, since the very authority invested in the Bible could lead to linguistic conservatism. If the language of the Bible became ossified while spoken varieties continued to evolve, the increasing divergence between the spoken varieties and the biblical standard could result in the language of the Bible becoming less accessible and ultimately in its prestige being undermined. This article examines the role of the Bible in one early modern standardization process, that of Welsh, the vernacular language indigenous to Wales. The focus of the discussion, using Welsh as a mini case-study, is on how a de-facto codification or recodification can take place when selecting the linguistic variety used in Bible translations and on how this variety comes to be more widely diffused. Standardization is often envisaged to a large extent as a deliberate process, in general because it has been associated with language planning; Haugen’s revised model of standardization (Haugen 2012 [1987]) is in fact expounded in a chapter entitled Language Planning. More specifically, codification has been associated with linguistic prescription, in particular in Haugen’s model of standardization; Ayres-Bennett (2020: 183) notes that Haugen “seems to consider codification and prescription as broadly interchangeable, suggesting that the typical products of codification are a prescriptive orthography, grammar and dictionary.” However, as Deumert (2004) has argued, standardization need not take place only as a result of “deliberate intervention”: Language standardization, understood as a process of variant reduction, does not only include deliberate intervention by regulating authorities (such as language societies and academies, individual dictionary and grammar writers and also government institutions; i.e. the imposition of uniformity through authoritative acts), but also processes of cumulative micro-accommodation, levelling and dialect convergence, which are the outcome of the everyday linguistic activities of individuals. (Deumert 2004: 3.) In the case of Welsh, we appear to see the emergence of a literary standard in the early modern period through progressive linguistic convergence by individual writers with the language of the Bible as a model, but without deliberate language planning. In terms of the codification of the language, while there was a medieval grammatical tradition based on bardic grammars as well as a humanist grammatical and lexicographical tradition in the 16th and 17th centuries, grammars and dictionaries, the archetypical codification texts, seem to have played a less direct and significant role in the development of the Welsh literary standard than the early modern Bible translations. Language standardization can be seen as a continuum, that is as a process which can be realized to varying degrees and so, following Joseph (1987: 3–7), I will maintain a terminological distinction between, standard languages, on the one hand, which reflect a more complete realization of standardization, and language standards, on the other hand, which reflect a more intermediate stage of standardization. A standard language is defined by Swann et al. as: a relatively uniform variety of a language which does not show regional variation, and which is used in a wide range of communicative functions (e.g. official language, medium of instruction, literary language, scientific language, etc.). Standard varieties tend to observe prescriptive, written norms, which are codified in grammars and dictionaries. Swann et al. (2004: 295.) Swann et al. define a language standard as: a linguistic variety which (a) is relatively uniform, and (b) functions as a measure (or standard) against which the quality of an individual's speech is evaluated. However, language standards lack the overtly prescriptive norms and codification characteristic of standard varieties. (Swann et al. 2004: 176.) The article is structured as follows. In the next section (2), I present the historical context of the early modern Welsh Bible translations and the key issues the article seeks to examine. Next, in section 3, I examine the evidence for the development of an early modern Welsh biblical literary standard; I reassess the traditional view in Welsh scholarship that the language of the 16th century Welsh Bible translations was based on an existing poetic literary standard and advance an alternative hypothesis that while the biblical standard emerged from an existing, long-standing literary tradition, it was shaped by the specific and chance circumstances of the Bible translations themselves, in particular by the process of revision of earlier translations, as the later, ultimately canonical translations represented a reaction against the linguistic inconsistencies and idiosyncrasies of earlier ones. In section 5, I then discuss the significance of the Welsh Bible translations for the standardization of Welsh, examining, on the one hand, the diffusion of the biblical standard in the 17th century and, on the other, the impact of the Bible translation on the status and position of the Welsh language. 2 The Welsh Bible translation and its historical context The first complete Welsh Bible translation by William Morgan in 1588 (Morgan and National Library of Wales 1987 [1588]), following William Salesbury’s 1567 Welsh New Testament and Psalms (Salesbury 1567; Richards and Williams 1965 [1567]), took place at a key turning point in the history of Wales, coming not long after the Union of England and Wales in 1536 as well as the Protestant Reformation. The 1536 Act of Union of England and Wales fully integrated Wales into the Kingdom of England and established legal and administrative uniformity throughout England and Wales, with English law the only applicable law and English the sole official language of law and administration. Welshmen were only able to hold public office in Wales if they spoke English and risked the forfeiture of their function for using Welsh (Roberts 1989: 28). Although Wales had never been a unified state and had already ceased to be an independent polity – since King Edward I of England’s conquest in the 13th century when Wales became part of the crown dominion of England – Wales had enjoyed considerable autonomy. At the time of the Union with England, Wales was also overwhelmingly monoglot Welsh-speaking, and there was a thriving Welsh-language literary tradition (Jenkins, Suggett, and White 1997: 48–55). Following the union with England, however, there was a real risk of the complete anglicization of Wales: the Act of Union not only imposed English as an official language in Wales but also relegated the status of Welsh and set in train the gradual anglicization of the Welsh gentry (Davies 2014: 36). The potential anglicizing effect of the 1549 Act of Uniformity, which imposed the English Book of Common Prayer as the sole legal form of worship and therefore English (instead of Latin) as the sole language of worship in the new Protestant Church of England was even more far-reaching, though, as it affected not just the gentry but the population as a whole. Nevertheless, the impact of the Act of Uniformity was short-lived; a 1563 Act of Parliament authorised the translation of the Bible into Welsh, motivated ultimately by the more urgent desire to promote the unity of faith in the kingdom over the unity of language (by enabling monoglot Welsh-speakers to access the word of God until such time as they could learn English), and so Welsh, while banished from other areas of official public life, became the predominant language of worship of the Protestant, Anglican Church in Wales. The 1588 Bible translation, as revised in 1620 and in continuous use until a new translation was published in 1988 (Cymdeithas y Beibl 1988), is generally recognised to have formed the basis of standard literary Welsh (Lewis 1987: 13; Jones 1998: 268; Robert 2011: 135). The Bible translation is also, as a corollary, widely credited with saving the Welsh language itself, by preventing its fragmentation into largely mutually unintelligible dialects lacking any social prestige (Jones 1998: 8, 219; Davies 2014: 39; Llewellyn 2018). This widely-held view of the central importance of the role of 1588 Bible translation in the standardization of Welsh is encapsulated in the following quotation from Miguélez-Carballeira et al. (2016): /…/ such was the exceptional status of this 1588 Bible, that it created a standard literary language that nourished and inspired a huge corpus of Welsh literature for the next three centuries, its impact reflected in the fact that the Welsh came to be known as ‘a nation of one book’. In short, this single translation is credited with ensuring the very survival of the language to the present day. (Miguélez-Carballeira, Price, and Kaufmann 2016: 128.) There is also a widely-held view that the 1588 Bible translator William Morgan modelled his language on that of the existing literary standard of Welsh strict-metre poetry, in particular the language of poetry in the cywydd2 2 The cywydd is defined in Evans and Fulton (2019: xix) as “one of the most popular of the twenty- four metres practised by the professional poets of medieval Wales, particularly associated with the period after the Poets of the Princes, that is, c. 1300-1500”. metre (Lloyd-Jones 1938: 29–31; Parry 1979 [1944]: 152; Lewis 1987: 13; Jones 1998: 266; Robert 2011: 135; Davies 2014: 39). Strict-metre poetry, or canu caeth in Welsh, was the most presitigious class of poetry, practised by professional poets in the courts of the medieval Welsh princes and then, after the Edwardian conquest of Wales, patronised by the Welsh gentry at least as late as the 16th century (Suggett and White 2002: 63; Fulton 2011: 201); canu caeth had already been the subject of codification in medieval bardic grammars (Williams and Jones 1934; Lewis 1997). However, despite the importance of the early modern Bible translations in the development of standard Welsh, the processes of standardization itself in the medieval and early modern period have not been systematically researched. 3 Development of a Welsh literary standard based on the Bible 3.1 Were the Welsh Bible translations based on an existing poetic literary standard? The traditional view that the Welsh Bible translators, especially William Morgan, based their language on an existing poetic literary standard seems a priori plausible, since strict metre poetry was arguably the most prestigious written form of the language – more so than the popular free-metre poetry or prose – and it was also extensively codified. All the medieval Welsh grammars were bardic grammars with a focus on metre and those of the humanist grammarians of the 16th and 17th century (Gruffydd Robert, Siôn Dafydd Rhys, Henry Salesbury and John Davies, cf. Poppe (2004: 131–132)) were also indebted to the poetic tradition, citing their examples from strict metre poetry. John Davies (together with Richard Parry) also co-edited the 1620 Bible, a revised version of William Morgan’s 1588 Bible, and the language he describes in his 1621 grammar matches that of the 1620 Bible, with only relatively minor differences too from that of the 1588 Bible. However, the hypothesis of poetic linguistic influence on the Bible translations has not been systematically investigated: it is not actually clear what poetic linguistic features the Bible translators are supposed to have adopted, how they are believed to have done this, or even to what extent there was a poetic standard distinct from a prose one. In particular, no detailed comparison has been made of the language of the William Morgan Bible and that of 16th century or earlier strict metre poetry. Such a comparative analysis is actually far from a straightforward task, since editions of 16th century as well as earlier strict metre poetry are typically normalised using the orthography of modern standard literary Welsh, which has in turn been influenced by the language of William Morgan’s Bible, so there is an inherent danger of circularity. Then, there is the question of how William Morgan could have modelled his language on that of strict metre poetry, for example could it have been on the basis of manuscripts he had access to, poetry he heard recited, assistance from contemporary poets he knew or on the basis of bardic grammars? It is likely that William Morgan would have had access to manuscript copies of strict metre poetry and he also knew contemporary poets, in particular Edmwnd Prys, who later produced a Welsh metrical version of the Psalms (published in the 1621 Welsh Book of Common Prayer) and who also hailed from the same area of northwest Wales and was a contemporary of his at St John’s College, Cambridge (Williams 1989: 365, 371). The challenge, however, in basing a literary standard on a body of texts is that Morgan would have to reconstruct a standard from a disparate and potentially linguistically non-uniform corpus. Basing a standard on a grammar would be more straightforward, since the alphabet (a key element of orthography) and grammatical forms are presented systematically and in an easy- to-find manner. However, apart from Gruffydd Robert’s 1567 grammar (Robert and Williams 1939 [1567]), all the humanist grammars were printed after the 1588 Bible. Gruffydd Robert’s grammar, moreover, had a limited circulation and impact in contemporary Wales, as Robert was a Catholic recusant in exile in Italy and his grammar was printed there (Price 2019: 185–187). The orthography of the 1588 Bible also differs in some significant respects from that of Gruffydd Robert’s grammar, so the grammar is also unlikely to have provided a comprehensive linguistic model for William Morgan. 3.2 William Morgan’s 1588 revision of the 1567 New Testament and Psalms William Morgan only translated from scratch the Old Testament and Aprocrypha in 1588, but revised the earlier 1567 Welsh New Testament (edited and mostly translated by William Salesbury, but with contributions from Richard Davies and Thomas Huet) as well as the Psalms (translated by William Salesbury and published in the Welsh Book of Common prayer). In revising the 1567 New Testament and Psalms, William Morgan was not devising a language standard from scratch but was in many cases choosing between existing orthographical and morphological variants in the 1567 texts. The language and in particular the orthography of the 1567 New Testament and Psalms was inconsistent in that it included new idiosyncratic forms devised by Salesbury, archaic forms, colloquial forms and higher register forms all side by side (Mathias 1970: 66–68). A consequence of Salesbury’s idiosyncratic language was that the 1567 New Testament and Psalms were difficult for his compatriots to read and understand. Not only did he deviate from traditional well-established forms, but his orthography was also less transparent and more remote from the spoken forms than existing usage, since, for instance, he did not consistently mark initial consonant mutations (as illustrated in example a. in Table 1). The 1567 New Testament and Psalms were badly received notably because of their idiosyncratic language. The contemporary Welsh writer and translator Morris Kyffin stated that “there was so much corrupt language and so many foreign words in the printed version that no true Welshman could bear to hear it” (Gruffydd 1988: 15; Williams 1908 [1595]: x) [translation by Professor R. Geraint Gruffydd], while John Penry, the Welsh protestant reformer and martyr, noted that the Welsh New Testament was “not vnderstoode of one among tenne of the hearers” (Penry 1588: 11; Gruffydd 1988: 15). The goal of the 1567 Bible translators had been to translate the whole Bible into Welsh, but they did not manage to complete the task, it is believed because of a translation dispute between the two main translators, William Salesbury and Richard Davies (Gruffydd 1988: 17). When Morgan later took up the baton, he had the opportunity not only to translate the missing Old Testament and Apocrypha, but also to revise the New Testament and Psalms, not least their language (Thomas 1976: 348–358; 1988: 162–173). Morgan seems to have reacted against the linguistic inconsistencies and idiosyncrasies – both in his revised translation of the New Testament and Psalms and in his original translation of the Old Testament – by being scrupulously consistent in his own language. Examples of the kinds of linguistic revisions Morgan made are illustrated in Table 1 and in examples 1 to 6. In all the types of linguistic revisions illustrated, there was variation between different orthographical or grammatical forms in the 1567 New Testament and Psalms, and Morgan chose to use one of the variants consistently in his 1588 Bible. The variation in the 1567 New Testament and Psalms had diverse sources. In some cases, such as the use of different graphemes and to represent the sound /v/, as illustrated in example a. in Table 1, the variation reflected existing instability in Welsh orthography; the 1567 Bible shows both and , while the 1588 Bible consistently has . In other cases, we see variation between a traditional form and an innovative, idiosyncratic form introduced by Salesbury, such as between y (the traditional, Middle Welsh form) and ei (coined by Salesbury and probably influenced by Latin eius “his, her, its”) for the third person possessive pronouns “his, her, its”, as illustrated in example c in Table 1. In this particular case, Morgan actually adopted Salesbury’s innovative form ei “his, her, its”, which had the advantage of being more orthographically distinctive, as also denoted, and still does in Modern Welsh, the definite article. Feature 1567 1588 Reference a. Initial consonant mutations: lenition of /d/ > /đ/
, e.g. after preverbal particle a in Subject +a+ Verb constructions (dywedodd > a ddywedodd) Sometimes not marked, i.e. Yr Iesu a atepawdd ydd-wynt, ac a dyuot and PRT say.3SG. PST Sometimes marked (
or <đ>): A'r Iesu a ddyuot wrthynt. Say\3SG.PST to-3PL Consistently marked as
: Iesu a'u hattebodd hwynt, ac a ddywedodd and PRT say.3sg.PST a'r Iesu a ddywedodd wrthynt say.3SG.PST to-3PL “Jesus replied to them and said” (John 6:26) “and Jesus said to them” (Matthew 21:6) b. Orthographic representation of /v/ Variation: - danvon - danfon” Consistency: - danfon - danfon “send” (Matthew 23:34), »send« (James 2:25) c. 3rd person possessive pronoun vs. Both and used y lwybrau ef his paths he carrae ei escidiae. thongs his sandals used systematically: ei lwybrau ef his paths he carrae ei escidiau thongs his sandals “his paths” (Mark 1:3), “the thongs of his sandals” (Mark 1:7) Table 1: Examples of orthographic inconsistency in 1567 NT and Psalms revised in 1588 Bible In other cases still, we see variation in grammatical endings or usage between traditional forms and innovative forms and usage, where the innovative forms reflect recent linguistic changes; six such changes are illustrated in examples 1 to 6 below. 1. The reduction of word final unstressed /-nt/ to /-n/, affecting inter alia 3rd person plural verbal endings (the -NT variable); 1a shows the reduction in the 1567 texts, while 1b shows the conservative form. The 1588 Bible consistently has the conservative form. 1567 1588 a. vvy ddaeth-an hwy a ddaeth-ant “they came” (Matthew 14:34) b. hwy a ddaeth-ant hwynt hwy a ddaeth-ant “they came” (Mark 3:13) They [PRT] come\3PL.PST They PRT come\3PL.PST 2. The loss of final /-v/ (), affecting the 1st person singular present/future verbal conjugations (-a vs. -af) (the -AF variable); 2a shows the loss of /-v/ in the 1567 New Testament, while 2b shows the conservative form. Again, the 1588 Bible consistently has the conservative form. 1567 1588 a. mi ladd-a y phlant I kill.1SG.FUT her children mi a ladd-af ei phlant hi I PRT kill.1SG.FUT her children she “I will kill her children” (Revelation 2:23) b. mi a bwr-af hi I PRT throw.1SG.FUT her mi ai bwri-af hi I PRT.her throw.1SG.FUT her “I will throw her onto the bed” (Revelation 2:22) 3. The reduction of final unaccented /-ai/ to /-e/, affecting inter alia 1st person singular past verbal conjugations (the -AIS variable); 3a below shows the <-es> form in the 1567 New Testament, while 3b shows the conservative form <-eis>. The 1588 Bible again consistently has the conservative form, though with different orthography <-ais>. 1567 1588 a. mi a glyw-es mi a glyw-ais “I heard” (Revelation 5:13) b. mi y glyw-eis mi a glyw-ais “I heard” (Revelation 6:1) I PRT hear.1SG.PST I PRT hear.1SG.PST (Thomas 1976, 350) 4. Again, the reduction of unaccented /-ai/ to /-e/, but as reflected in the 3rd person singular imperfect tense ending. The 1567 Bible has three variants of this ending: <-ei>, <-ai> (the conservative forms) in 4a and 4b, and <-e> (the innovative form) in 4c, while the 1588 Bible this time consistently shows the innovative form <-e>. 1567 1588 a. val na all-ai 'r Iesu so that NEG can. 3SG.IMPERF fel na all-e 'r Iesu so that NEG can. 3SG.IMPERF “so that Jesus could not…” (Mark 1:45) b. Ac ny all-ei ef And NEG can.3SG.IMPERF c. Mal y gall-e so that PRT can.3SG.IMPERF Ac ni all-e efe And NEG can.3SG.IMPERF fel y gall-e so that PART can.3SG.IMPERF “And he could not…” (Mark 6:5) “so that he could…” (1 Peter 3:18) 5. The partial loss of the preverbal particle a in Subject + a + Verb constructions. In the 1567 New Testament and Psalms, we find three variants: omission (1a. and 2a. above), retention with the traditional grapheme (1b., 2b., 3a. and 3b. above) and retention with grapheme (3b. above). In the 1588 Bible we find consistent retention of a with the orthography (examples 1a., 1b., 2a., 2b., 3a. and 3b. above). 6. The loss of the preverbal particle y(r) in Adverb + y(r) + Verb constructions – in the 1567 New Testament and Psalms the particle y is sometimes omitted and other times retained, while in the 1588 Bible y is consistently retained. 1567 1588 a. yntho ymddiriedaf In.him trust.1SG.FUT ynddo ef yr ymddiriedaf In.him trust.1SG.FUT “In him I trust” (Psalms 18:2) b. arna-ti y dyry y tlawt on-2SG PRT gives the poor arnat ti y gedy y tlawd ei obaith on-2SG PART leaves the poor his hope “The hapless commits himself to you” (Psalms 10:14) 3.3 Reaction against linguistic inconsistency in the 1567 New Testament and Psalms In the case of five of the six features reflecting recent linguistic change illustrated in examples 1 to 6, Morgan consistently chose the more conservative forms or usage, and in the case of one (example 4) Morgan chose the innovative form. The one innovative form in the sample – the 3rd person singular of the imperfect in <-e> – was in fact subsequently eliminated and replaced by the conservative form in <-ai> in the 1620 revised version of the Bible (Thomas 1976: 418). In choosing mostly the conservative forms, Morgan may have been guided by the fact the conservative forms also appear to be the commoner forms in the 1567 New Testament and Psalms. In addition, Morgan may have chosen to use the conservative forms because he perceived the innovative forms to be more colloquial and informal. The -NT, -AF and -AIS variables in example 1-3 are indeed some of the features which distinguish Modern colloquial from literary Welsh today (i.e. colloquial -n, -a and -es vs. literary -nt, -af and -ais). Strict metre poetry could possibly have influenced Morgan’s perception of conservative forms of the -NT, -AF and -AIS variables as more formal and prestigious, if the conservative forms can be demonstrated to have been significantly more frequent than the innovative forms in strict metre poetry (which cannot necessarily be assumed to have been the case), and if Morgan was himself sufficiently exposed to strict metre poetry. Morgan could, for instance, have had access to manuscripts containing strict metre poetry or have heard strict metre poetry recited; as the -NT, -AF and -AIS variables occur in word endings, they were relatively frequently incorporated into rhyming schemes. The conservative forms of the -NT, -AF and –AIS variables were not exclusively or intrinsically poetic, and moreover Morgan would have been even less likely to find evidence to support the use of the other linguistic features (ei “his, her, its”, the retention of the preverbal particles a and y) in strict-metre poetry. The ei form was specifically an innovation of Salesbury not found in earlier strict-metre poetry, while the retention of the preverbal particles a and y was not a salient feature of strict metre poetry, as the verbal constructions in which they are found are less common than in prose texts and the particles do not seem to have been consistently retained in strict-metre poetry either. There are other linguistic features of the 1588 (and indeed the 1567) Bible, which are not discussed here, but which could potentially be attributed to the influence of strict metre poetry. These include a pattern of compound word formation used by William Morgan to coin new terms which Thomas (1988: 211) argues was based on strict metre poetry, and the more frequent use of verb-initial order the poetic books of the Bible (the 1567 Psalms and in particular the 1588 Psalms and Song of Songs) compared to the prose books, which, as I argue elsewhere (Currie 2016), may have been adopted to give a poetic quality to a prose translation of Biblical Hebrew poetry. Verb-initial order (specifically the use of finite verbs in absolute-initial position in positive declarative main clauses) had been rare in prose prior to the 16th Bible translations but common in strict metre poetry and may therefore have been perceived as a poetic feature which could be exploited for stylistic effect. Overall, however, strict metre poetry is unlikely to have been more than a contributory factor influencing Morgan’s linguistic choices, rather than a comprehensive linguistic model. If we can infer a guiding principle behind William Morgan’s linguistic choices in the 1588 Bible, which in turn decisively shaped Modern standard literary Welsh, it seems to be this: he seems to have reacted against the orthographic, morphological and grammatical inconsistencies in the 1567 New Testament and Psalms, chose generally the commoner and more conservative variants in the 1567 translations and then used them consistently in his revised translations of the New Testament and Psalms as well as in his original translation of the Old Testament. The language of the 1588 Bible translation thus emerged out of an existing, long-standing literary tradition, but was crucially shaped by the specific and chance circumstances of the Bible translations and retranslations themselves. 4 Impact of the Welsh Bible translations 4.1 Diffusion of the biblical literary standard A prerequisite for the Welsh Bible becoming a linguistic model for later writers was the positive reception of the 1588 Bible translation (Williams 1997: 217). Morris Kyffin, for instance, who excoriated the quality of the language of the 1567 Welsh New Testament in his introduction to his Welsh translation of John Jewell’s Apologia Ecclesiae Anglicanae (Apology of the Church of England), lavished praise upon Morgan’s translation: “Dr William Morgan has recently translated the whole Bible: an indispensable, outstanding, godly and learned work, for which the Welsh can never thank him as much as he deserves” (my translation) (Williams 1908 [1595]: ix-x). However, the implementation of a biblical literary standard was not imposed in a top-down manner in early modern Wales, but resulted from individual writers’ adoption of linguistic features from the Bible as opposed to competing variants. The existence of a Bible translation alone was not sufficient for the diffusion of a biblical literary standard, notwithstanding the inherent authority of the Bible as a text. A significant factor facilitating the diffusion of the biblical literary standard was the printing of a cheaper, portable edition of the Bible for the first time in 1630, as well as service and prayer books. The earlier Bibles were expensive, large format editions intended only for use in church and so would have been accessible as a written text primarily to a limited subsection of the clergy. Exposure to the Bible did not necessarily mean systematically adopting it as a linguistic model, though. Surviving Welsh manuscript sermons by 17th century church ministers testify to this fact. As church ministers, the preachers necessarily had access to the Welsh Bible and indeed they refer to and quote from it, however we find considerable linguistic variation between individual preachers. Table 2 presents the summary findings of a comparison of the language of six 17th century manuscript sermon collections with that of the 1588 and 1620 Bibles, based on the linguistic features already analysed (in Tables 1 and examples 1-6 above). While the orthographic features are consistently shown in all collections of sermons, the morphological and syntactic features are not. At one extreme, we have the sermons of John Piers, the rector of Caerwys and Llandderfel in Northeast Wales (in MS NLW 12205), which show all the selected linguistic features of the Bible, and the sermons of Samuel Williams, the vicar of Llandyfriog, Cardiganshire (in MS Cwrtmawr 253), which shows all the features except the systematic retention of the preverbal particles a and y(r). At the other extreme, the language of William Williams’ sermons (in MS NLW 73A), which, according to annotations in the manuscript, were preached in the parish of Llanafan, Breconshire, South Wales in 1629, diverges quite markedly from that of the Bible. In addition to having the innovative, more colloquial forms of the -AF and -NT variables, William Williams’ sermons are full of dialectal forms (characteristic of South Wales), colloquialisms, English borrowings (which also tended at the time to be more frequent in less formal registers) as well as Latin quotations and phrases. The orthographical features were arguably easier to standardize in that they are salient, easy to identify and did not necessarily conflict with spoken usage. The selected morphological and syntactic features, on the other hand, were conservatisms where the language of the Bible would likely have diverged from that of the spoken usage of the preachers and their congregations. The two selected syntactic features are the most complex and least salient since they involve not simply linguistic form but frequency of use. The Bible shows a more consistent and frequent retention of the preverbal particles a and y than most other contemporary texts (and presumably informal speech). So, in order to adopt such syntactic features, writers would first need to deduce the pattern of use in the Bible and then consciously apply it in their own writing, as John Piers seems to have done. The more systematic adoption of linguistic features from the Bible by John Piers and Samuel Williams may also have been influenced by the intended purpose of these manuscript sermons, which may not have been only or primarily for preaching to a congregation, but rather as learned exegeses to assist the preacher in interpreting the biblical passages in question (in the case of John Piers) or indeed for publication (in the case of Samuel Williams); neither John Piers’ Welsh sermons in NLW MS 12205A or Samuel Williams’ sermons in Cwrtmawr MS 253A show annotations indicating that they were preached. William Williams’ use of more colloquial and dialectal language, on the other hand, may have been motivated by a desire to accommodate to his congregation, but equally may indicate that he was less familiar with literary Welsh or not have perceived Welsh to have been a language of learning on the same level as English or Latin. This illustrative (though limited) sample of manuscript sermons provides some evidence of the diffusion of a Biblical literary standard through the adoption of 1588/ 1620 1629–30 MID C17TH 1665– 76 1675– 76 1683-89 LATE C17TH Bible William Williams John Piers John Jones Anon. John Griffith Samuel Williams NLW MS 73A NLW MS 12205A Cardiff MS 2.219 NLW MS 3B Bangor MS 95 Cwrtmawr MS 253 ORTHOGRAPHIC FEATURES Consistent use of for /v/ v v v v v v v Consonant doubling for fricatives /./, /f/ and
/đ/ v v v v v v v ei (+lenition) “his”; ei (+spirant mutation) “her” v v v v v v v MORPHOLOGICAL FEATURES -Af 1ST SG indic. pres./fut. (-AF variable) v Partially v Partially Partially Partially v -ais/-aist (not -es/-est) in 1st/2nd SG PAST v v v Partially v Partially v -nt 3PL verbal form (-NT variable) v Partially v v v v v SYNTACTIC FEATURES Retention of preverbal particle a v Partially v v Partially Partially Partially Retention of preverbal particle y(r) v Partially v v Partially v Partially Table 4: Variation in adoption of features from Bible in selected 17th century manuscript sermons linguistic features from the Bible by later writers, but the variation between individual writers shows that this diffusion was not a uniform or automatic process. Where a literary standard is adopted using a written text as a model but without a centralised implementation process to guide it, individual writers have to first deduce the salient features of the model in order to adopt it. Not all features are equally salient or straightforward to adopt and are accordingly adopted to varying degrees. Moreover, individual writers had a choice of linguistic variables, between those of the biblical literary standard and more colloquial variants. The Welsh biblical literary standard thus had fuzzy boundaries, comparable to what has been observed for other language standards, for example by Ammon (2003: 8) for Modern German and Brown (2020) for Renaissance Italy. 4.2 Impact of the Bible translations on the social position of Welsh While the positive reception of the 1588 Bible translation, including its language, facilitated its adoption as a literary standard, the impact of the Welsh Bible on the development of the Welsh language was amplified by specific historical circumstances. The Bible was translated into Welsh at a turning point in the history of the Welsh language when Welsh was potentially on the cusp of a long-term decline. At the same time, there was a risk of a break in the Welsh literary tradition: in strict metre poetry as the result of a decline in patronage by the Welsh gentry and in prose because of broader social, political and cultural change with the Reformation, dissolution of the monasteries, which had been a focal point of medieval Welsh literary culture, and the associated loss of many manuscripts. A new Welsh humanist tradition emerged in the 16th century and the Bible translations can be seen as part of this new prose tradition (Parry 1979 [1944], 151–171; Price 2019). While the new prose tradition that emerges is not exclusively religious by the 17th century religious prose, in particular printed practical devotional texts aimed at converting or instructing the wider public (from various denominational perspectives: Anglican, protestant non-conformist or puritan, and Catholic recusant) largely predominate. The Welsh Bible was at the centre of this religious prose tradition, as a source of inspiration as well as a religious and cultural reference point. Without the Welsh Bible translation, it is questionable to what an extent a new Welsh prose literary tradition would have developed and been maintained (Currie 2022, 61–62). The impact of the Welsh Bible translation on the status of the Welsh language was also amplified by the fact that Welsh became the main language of worship in Wales. Had English been adopted as the official language of worship in the new protestant Church in Wales as in England, which had been a real possibility, the language’s status would have been considerably weaker and its longer-term survival more precarious. Worship in English would have encouraged and facilitated widespread bilingualism and in turn a language shift to English. The use of Welsh as the language of worship provided a boost to the social status of Welsh and encouraged the wider use and cultivation of the language, including the development of an abundant practical, devotional literature in Welsh (catechisms, worship guides, hymns, prayers as well as treatises and polemical works) to support worship in church and in the home. Possibly the most far-reaching impact of the Bible came as a result of its use in popular literacy campaigns. The success of the voluntary circulating schools set up by Griffith Jones in the 18th century, which sought to enable the wider population to become literate by teaching them to read the Scriptures in their mother tongue, was such that not far off over 40% of the population of Wales (an estimated 200,000 out of 489,000) is thought to have attended the schools and acquired some literacy in Welsh, as a result of which, according to Suggett and White (2002: 72), “Wales could be counted amongst the most literate countries in Europe.” 5 Epilogue: the historical instability of language standards and standard languages Despite the association of standardization with achieving linguistic “uniformity across space” and “fixity over time” (Burke 2004, 89), language standards and standard languages are, paradoxically, not themselves stable. The social, political and cultural circumstances which once favoured the development of a particular dialect or variety as a language standard may change over time and result in the erosion of the erstwhile standard’s status. A key factor which contributes to the potential instability of language standards, in particular for minoritised languages, is external linguistic competition with another, politically and socially dominant vernacular, in Welsh’s case with English. When the authority of the standard of a dominant language is challenged, the standard itself typically evolves or is adapted. When, on the other hand, the authority of the language standard of a minoritised language is challenged, it may be replaced altogether by another language, such as the dominant language with which it is in competition (Costa, De Korne, and Lane 2018, 9; Darquennes and Vandenbussche 2015, 5). We see this in the history of Welsh. A medieval Welsh literary standard had developed, but as the language became minoritised following the union with England, the Welsh literary standard faced the threat of being supplanted by English. However, the translation of the Bible into Welsh and the use of Welsh as the language of worship facilitated the development of new literary standard. Welsh also maintained its position as the community language of most of Wales until the late 19th century. In present day Wales, though, where Welsh is not only a minoritised language but also a minority language spoken by only 19% of the population according to the 2011 census (ONS 2013), the risk of the complete displacement of the language by English has never been greater. While the development of a biblical literary standard helped Welsh to survive and thrive both as community language and as a language of culture in the centuries following the union with England, one of the consequences of the development of the biblical literary standard is a significant divergence between the modern standard literary and colloquial languages. Such a divergence is more critical for a minoritised language like Welsh, all of whose speakers are also bilingual in English and use the language in varying degrees of diglossia with English, since the literary standard may be less accessible and harder to master for Welsh speakers than standard English, if they are less exposed to standard literary Welsh. The language of the 1588 Bible was already at its inception divergent from the contemporary colloquial language. Over time the divergence between the language of the Welsh Bible and the colloquial language increased, as the language of the Bible remained fixed (until a new translation in modernised language appeared in 1988), while the colloquial language continued to evolve. One of the most significant areas of divergence was word order. Modern Welsh has verb-initial or Verb-Subject-Object (VSO) word order, which is regarded as a characteristic feature of the language in contrast to the Subject-Verb-Object (SVO order) of English. The 1588 and 1620 Bibles have predominant SVO word order in most books of the Bible, though show frequent VSO order in poetic books of the Old Testament such as the Psalms. The difference between the word order of the 1588 Bible and Modern Welsh can be attributed to linguistic change over the intervening centuries, as shown by Willis (1998) and Currie (2013), and the Bible is indeed one of the innovative texts in this change, as certain books of the Bible such as the Psalms were the first continuous prose texts in Welsh to have frequent VSO word order (Currie 2016). However, since VSO word order was perceived by many as a permanent, defining characteristic of Welsh, the language of the 1588 Bible translations came to be widely criticised for using an un-Welsh, translation-influenced word order. Fowkes (1993) even argued that because of its deviant, non-VSO word order, the 1588 Bible should not even be considered as the basis for standard Welsh. Fowkes’ criticism of the language of the 1588 Welsh Bible illustrates the inherent instability of language standards, and in particular ones based on the Bible: the very authority of the Bible which helps establish its language as standard can lead to conservatism and to divergence from the ever evolving spoken varieties, which in turn can diminish the accessibility of the Bible and undermine its linguistic authority. 6 Conclusion Bible translations can play a central role in language standardization because of three key factors. First, the unique authority of the Bible as a text confers on the language variety used in the Bible a particular advantage for selection and codification as a language standard. Second, the Bible typically benefited from a wider distribution compared to other texts, through printing and in church services, which favoured the diffusion of a biblical language standard. Third, canonical vernacular Bible translations, as was the case in Renaissance and Reformation Europe, often coincided with other important developments, such as the introduction of printing and the functional expansion of vernacular languages at the expense of Latin, which in turn amplified the linguistic impact of the Bible translations. In the case of Welsh, the Bible translations played a particularly significant role in the standardization of the language, since following the Union of England and Wales when English became the official language of law and administration as well as over time the language of choice of the Welsh gentry, religion was the primary public and official domain where Welsh held its own. The use of Welsh as the language of worship not only reinforced the central role of the Welsh Bible in Welsh cultural life, but also helped to consolidate the social position of Welsh at a time when English was otherwise increasingly dominant. However, despite the fact the Bible is widely recognised to have provided the basis of modern standard literary Welsh, there has not to date been any systematic research into how the biblical standard developed or subsequently came to be adopted. This article has re-examined the traditional, but largely unsubstantiated view that the language of the 16th century Bible translations, in particular William Morgan’s first complete Welsh translation of the Bible in 1588, was based on an existing poetic literary standard. While the Welsh poetic tradition is likely to have contributed to the shaping of the language of the 1588 Bible – possibly more directly by influencing Morgan’s, like Salesbury’s, more frequent use of verb-initial word order in the poetic books of the Bible and more indirectly by influencing Morgan’s perception of certain linguistic variants as more prestigious than others – above all the emerging biblical literary standard seems to have been shaped by the specific circumstances of the Bible translations, in particular by Morgan’s revision of the 1567 New Testament and Psalms. Morgan seems to have reacted against the linguistic inconsistencies and idiosyncrasies of the earlier translations by being scrupulously consistent in his own translation, tending to choose the conservative variants over more colloquial ones, and these choices, particularly in orthography and morphology, established the basis for modern standard literary Welsh. The development and diffusion of a language standard based on the Bible, as here in the case of Early Modern Welsh, is also of interest for standardization theory more generally as an example of standardization processes – selection, codification and implementation – taking place without deliberate planning, whereas Haugen’s model of language standardization tends to assume a top-down process with a central role for language planning. While language planning has played a crucially important role in the standardization of present day Welsh (Lewis 1987; Jones 1998: 270–293; Robert 2011), standard literary Welsh developed in the early modern period largely without deliberate planning, thanks to the specific circumstances of the Welsh Bible translations and their role in Welsh culture. Abbreviations FUT Future tense IMPERF Imperfect tense PL Plural PRT Preverbal particle PST Past tense SG Singular Manuscripts consulted National Library of Wales Cwrtmawr MS 253 NLW MS 3B NLW MS 73A NLW MS 12205A Bangor University Library Bangor MS 95 Cardiff City Library (microfilm held in National Library of Wales) Cardiff MS 2.219 References Ammon, Ulrich, 2003: On the Social Forces that Determine what is Standard in a Language and on Conditions of Successful Implementation. Sociolinguistica 17/1. 1–10. Ayres-Bennett, Wendy, 2020: From Haugen’s codification to Thomas’s purism: assessing the role of description and prescription, prescriptivism and purism in linguistic standardisation. Language Policy 19/2. 183–213. Brown, Josh, 2020: Language history from below: Standardization and Koineization in Renaissance Italy. Journal of Historical Sociolinguistics 6/1. 1–28. Burke, Peter, 2004: Languages and Communities in Early Modern Europe, The 2002 Wiles Lectures Given at the Queen’s University, Belfast. Cambridge: Cambridge University Press. Costa, James, Haley De Korne, and Pia Lane, 2018: Standardising minority Languages: Reinventing peripheral languages in the 21st Century. Pia Lane, James Costa and Haley De Korne (eds.): Standardizing Minority Languages. Competing Ideologies of Authority and Authenticity in the Global Periphery. London: Routledge. 1–23. Currie, Oliver, 2013: Gradual change and continual variation: The history of a verb-initial construction in Welsh. Anna Giacalone Ramat, Caterina Mauri and Piera Molinelli (eds.): Synchrony and Diachrony. A dynamic interface. Amsterdam: John Benjamins. 43–78. Currie, Oliver, 2016: The sixteenth century Bible translations and the development of Welsh literary prose style. Translation Studies 9/2. 152–167. Currie, Oliver, 2022: National myths and language status in early modern Wales and Brittany. Karen Bennett and Angelo Cattaneo (eds.): Language Dynamics in the Early Modern Period. London: Routledge. 53–73. Cymdeithas y Beibl, 1988: Y Beibl Cymraeg Newydd, yn cynnwys yr Apocryffa. Swindon: Cymdeithas y Beibl. Darquennes, Jeroen, and Wim Vandenbussche, 2015: The standardisation of minority languages – introductory remarks. Sociolinguistica 29 (1):1–16. Davies, Janet, 2014: The Welsh language. A History. Cardiff: University of Wales Press. Deumert, Ana, 2004: Language Standardization and Language Change. The dynamics of Cape Dutch. Impact: Studies in Language and Society. Amsterdam: John Benjamins. Evans, Geraint, and Fulton, Helen (eds.), 2019: The Cambridge History of Welsh Literature. Cambridge: Cambridge University Press. Fowkes, Robert A., 1993: The »standard« Welsh of the 1588 Bible. Language Sciences 15/2. 141–153. Fulton, Helen, 2011: Literature of the Welsh gentry: uses of the vernacular in medieval Wales. Salter, Elisabeth, and Wicker, Helen (eds.): Vernacularity in England and Wales, c. 1300–1550. Turnhout: Brepols. 195–218. Gruffydd, R. Geraint, 1988: »Y Beibl a droes i’w bobl draw«: William Morgan yn 1588/»The Translating of the Bible into the Welsh Tongue« by William in 1588. London: BBC. Haugen, Einar, 1972 [1966]: Dialect, language, nation. S. Dil, Anwar (ed.): The Ecology of Language. Stanford: Stanford University Press. 237–254. Haugen, Einar, 2012 [1987]: Blessings of Babel. Berlin: De Gruyter Mouton. Jenkins, Geraint H., Suggett, Richard, and White, Eryn M., 1997: Yr Iaith Gymraeg yn y Gymru Fodern Gynnar. Y Gymraeg yn ei Disgleirdeb. Yr Iaith Gymraeg cyn y Chwyldro Diwydianol. Caerdydd: Gwasg Prifysgol Cymru. 45–119. Jones, Mari C., 1998: Language obsolescence and revitalization. Linguistic change in two socially contrasting Welsh communities. Oxford: Clarendon Press. Joseph, John E., 1987: Eloquence and Power. The Rise of Language Standards and Standard Languages. London: Frances Pinter. Lewis, Ceri W., 1997: Einion Offeiriad and the bardic grammar. Jarman, A. O. H., Rees Hughes, Gwilym, Johnstone, Dafydd (eds.): A Guide to Welsh Literature 1282-c. 1530. Cardiff: University of Wales Press. 44–71. Lewis, E. Glyn, 1987: Attitude to the planned development of Welsh. International Journal of the Sociology of Language 66. 11–26. Llewellyn, Anastasia, 2018: Saviour of the Language? The Role and Impact of the Welsh Bible. Master’s thesis. Concordia University. Lloyd-Jones, John, 1938. Y Beibl Cymraeg: (The Welsh Bible) 1588–1938. Caerdydd: Gwasg Prifysgol Cymru. Mathias, W. Alun, 1970: William Salesbury – ei ryddiaith. Bowen, Geraint (ed.): Y Traddodiad Rhyddiaith. Llandysul: Gwasg Gomer. 54–78. Miguélez-Carballeira, Helena, Price, Angharad, and Kaufmann, Judith, 2016: Introduction: Translation in Wales: History, theory and approaches. Translation Studies 9/2. 125–136. Morgan, William, and National Library of Wales, 1987 [1588]: Y Beibl Cyssegr-lan 1588. Aberystwyth: Llyfrgell Genedlaethol Cymru. Nevalainen, Terttu. 2014: Norms and usage in seventeenth-century English. Rutten, Gijsbert, and Vosters, Rik (eds.): Norms and Usage in Language History, 1600–1900. A sociolinguistic and comparative perspective. Amsterdam: John Benjamins. 103–128. ONS. 2011 Census: Quick Statistics for Wales, March 2011. https://www.ons.gov. uk/peoplepopulationandcommunity/populationandmigration/populationestimates/ bulletins/2011censusquickstatisticsforwales/2013-01-30. Parry, Thomas, 1979 [1944]: Hanes Llenyddiaeth Gymraeg hyd 1900. Caerdydd: Gwasg Prifysgol Cymru. Penry, John, 1588: An exhortation vnto the gouernours and people of her Maiesties countrie of Wales, to labour earnestly to haue the preaching of the Gospell planted among them. Aldermanbury: Robert Waldegrave. Poppe, Erich, 2004: John Davies and the Study of Grammar: Antiquae Linguae Britannicae ... Rudimenta. Davies, Ceri (ed.): Dr John Davies of Mallwyd. Welsh renaissance scholar. Cardiff: University of Wales Press. 121–145. Price, Angharad, 2019: Welsh humanism after 1536. Evans, Geraint and Fulton, Helen (eds.): The Cambridge History of Welsh Literature. Cambridge: Cambridge University Press. 176–193. Richards, Melville, and Williams, Glanmor (eds.), 1965 [1567]: Llyfr Gweddi Gyffredin 1567. Caerdydd: Gwasg Prifysgol Cymru. Robert, Elen, 2011: Standardness and the Welsh language. Kristiansen, Tore and Coupland, Nikolas (eds.): Standard Languages and Language Standards in a Changing Europe. Oslo: Novus Press. 135–141. Robert, Gruffydd, and Williams, G. J., 1939 [1567]: Gramadeg Cymraeg: yn ôl yr argraffiad y dechreuwyd ei gyhoeddi ym Milan yn 1567. Caerdydd: Gwasg Prifysgol Cymru. Roberts, Peter, 1989: The Welsh language, English law and Tudor legislation. Transactions of the Honourable Society of Cymmrodorion. 19–75. Salesbury, William, 1567: Testament Newydd ein arglwydd Jesu Christ. London: Henry Denham. Suggett, Richard, and White, Eryn, 2002: Language, literacy and aspects of identity in early modern Wales. Fox, Adam, and Woolf, Daniel (eds.): Spoken Word. Manchester: Manchester University Press. 52-83. Swann, Joan, Ana Deumert, Theresa Lillis, and Rajend Mesthrie, 2004: A Dictionary of Sociolinguistics. Edinburgh: Edinburgh University Press. Thomas, Isaac, 1976: Y Testament Newydd Cymraeg, 1551-1620. Caerdydd [Cardiff, Wales]: Gwasg Prifysgol Cymru. Thomas, Isaac, 1988: Yr Hen Destament Cymraeg 1551-1620. Aberystwyth: Llyfrgell Genedlaethol Cymru. Williams, G. J., and E. J. Jones (eds.), 1934: Gramadegau’r Pencerddiaid. Caerdydd: Gwasg Prifysgol Cymru. Williams, Glanmor, 1989: William Morgan’s Bible and the Cambridge connection. Welsh History Review Cylchgrawn Hanes Cymru 14. 363–379. Williams, Glanmor, 1997: Uniolaeth crefydd neu uniolaeth iaith? Protestaniaid a phabyddion a’r iaith Gymraeg 1536-1660. Jenkins, Geraint H. (ed.): Y Gymraeg yn ei Disgleirdeb. Yr Iaith Gymraeg cyn y Chwyldro Diwyidannol. Caerdydd: Gwasg Prifysgol Cymru. 207–232. Williams, William Prichard, 1908 [1595]: Deffynniad Ffyfdd Eglwys Loegr a gyfiethwyd i’r Gymraeg, o Ladin Esgob Jewel yn y flwyddyn 1595, gan Maurice Kyffin. Bangor: Jarvis & Foster. Willis, David W. E., 1998: Syntactic Change in Welsh. A Study of the Loss of Verb-Second. Oxford: Clarendon Press. Wright, Sue, 2012: Language policy, the nation and nationalism. Spolsky, Bernard (ed.): The Cambridge Handbook of Language Policy. Cambridge: Cambridge University Press. 59–78. Vloga Svetega pisma v procesih jezikovne standardizacije na primeru valižanšcine Prevodi Svetega pisma so imeli kljucno vlogo v procesih jezikovne standardizacije, saj so v Svetem pismu uporabljene razlicice sprico njegove edinstvene avtoritete pogosto obveljale kot standardne, obenem pa je bilo Sveto pismo kot besedilo bolj razširjeno kot drugi teksti, še posebej v Evropi v casu renesanse in reformacije, kar je pripomoglo ne le k oblikovanju, temvec tudi k razširjanju na Svetem pismu temeljecega jezikovnega standarda. Clanek proucuje vlogo Svetega pisma v procesih jezikovne standardizacije, pri cemer se osredotoca na zgodovino valižanšcine. Jezik prvega integralnega prevoda Svetega pisma v valižanšcino iz leta 1588 na splošno velja za temelj standardne književne valižanšcine, ceprav doslej še ni bilo sistematicne raziskave o tem, kako se je svetopisemski standard razvil oziroma se uveljavil. Prispevek kriticno obravnava tradicionalno, vendar nedokazano stališce, da je bil jezik Svetega pisma iz leta 1588 osnovan v srednjeveškem književnem standardu, uveljavljenem v pesništvu. Namesto tega predlaga alternativno domnevo, in sicer da je svetopisemski jezikovni standard rezultat procesa predelave zgodnejših prevodov, v odnosu do katerih prevod iz leta 1588, ki je naposled postal kanonicen, predstavlja reakcijo, s tem da se izrecno opredeljuje do jezikovnih nedoslednosti in idiosinkrazij, znacilnih za zgodnejše prevode Novega testamenta in Psalmov. Kljucne besede: jezikovna standardizacija, kodifikacija, sociolingvisticna variantnost, prevajanje Svetega pisma, valižanšcina Dragica Haramija UDK 028.5:373.3 Oddelek za razredni pouk DOI: 10.4312/JiS.67.1-2.49-62 Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru BRANJE MLADINSKIH LEPOSLOVNO-INFORMATIVNIH KNJIG PRI RAZLICNIH PREDMETIH V OSNOVNI ŠOLI Prispevek se navezuje na nekatere gradnike bralne pismenosti (motiviranost za branje, razumevanje koncepta bralnega gradiva, besedišce), pri cemer je izpostavljeno, da je temeljno izhodišce gradnikov razvoj bralne pismenosti pri vseh predmetih (ne le pri slovenšcini). Predstavljena je možnost branja knjig pri vseh predmetih v osnovni šoli. Leposlovno-informativna dela so tematsko navezana na posamezno znanstveno vedo. Utemeljeni so kriteriji kakovostnih leposlovno-informativnih oz. informativno- literarnih del, ki naj bi bili pri tovrstnih izborih vodilo uciteljicam in uciteljem vseh predmetov, upoštevana so tudi vzgojno-izobraževalna obdobja (in starost ucencev in ucenk), oblike knjig (slikanice, ilustrirane knjige) in predmetna podrocja (naravoslovje, družboslovje, humanistika). Predstavljeni so tudi primeri kakovostnih besedil, ki tematsko posegajo v razlicne znanstvene discipline, in sicer glede na bralno zmožnost v osnovni šoli. Kljucne besede: bralna pismenost, gradniki bralne pismenosti, mladinska književnost, leposlovno-informativna gradiva, pripovedna informativna literatura 1 Uvod Bralna pismenost se razvija v celotnem clovekovem življenju, zlasti intenzivno v casu posameznikovega izobraževanja oz. v izobraževalnem prostoru.1 1 V projektu OBJEM so bili razviti gradniki bralne pismenosti, ki imajo 7 skupnih izhodišc: (1) Vsi gradniki se razvijajo v povezavi s cilji in vsebinami pri vseh predmetih/podrocjih. (2) Vsak gradnik se razvija kot del celote. (3) Izhodišce za razvijanje vseh gradnikov so besedila pri vseh predmetih/ podrocjih. (4) Integriranost. (5) Gradnike razvijamo sistematicno. (6) Pri razvijanju gradnikov se upoštevajo razvoj, predznanje, potrebe in posebnosti vsakega otroka/ucenca/dijaka. (7) Gradniki se razvijajo procesno, skozi daljše obdobje. Temeljni cilj razvoja bralne pismenosti je opolnomocenje (mladih) državljanov za kakovostno participacijo v družbenem in posameznikovem življenju. Bralna pismenost zajema štiri dejavnosti: poslušanje, govorjenje, branje in pisanje (Pecjak in Gradišar 2015: 59); njihov razvoj pri posamezniku je odvisen od starosti, zmožnosti, potreb in predznanja otroka, ucenca ali dijaka; gradniki se razvijajo procesno. V monografiji Gradniki bralne pismenosti: teoreticna izhodišca (2020) so podane utemeljitve posameznega gradnika (slika 1), pri cemer je bila izhodišce bralna pismenost v navezavi z vsemi podrocji dejavnosti v vrtcu oz. s predmeti v OŠ in SŠ. Slika 1: Gradniki bralne pismenosti (Haramija 2020: 1) V prispevku so v izhodišcu zastavljene tri omejitve: (1) starostna omejitev: iskali, analizirali in vrednotili smo besedila, ki so primerna za branje osnovnošolske populacije, saj se ucenci in ucenke od 1. razreda naprej sistematicno opismenjujejo, kar pomeni, da postajajo samostojni bralci otroške in mladinske književnosti; (2) zvrstno-vrstna omejitev: besedila, ki sodijo v hibridno zvrst leposlovno-informativnih ali informativno-leposlovnih besedil, (3) omejitev na branje kot eno izmed štirih dejavnosti bralne pismenosti. Glede na gradnike bralne pismenosti želimo obrniti perspektivo, in sicer so izhodišce posamezna predmetna podrocja, ki lahko z izbiro leposlovno-informativnih oz. informativno-leposlovnih del pripomorejo k razvoju bralne pismenosti, v okviru te pa vplivajo na bralne sposobnosti ucenk in ucencev. Zbrali smo primere kakovostnih besedil, ki tematsko posegajo v razlicne znanstvene discipline, in sicer glede na bralno zmožnost v vseh treh vzgojno-izobraževalnih obdobjih (v nadaljevanju VIO) osnovne šole. Ob branju leposlovno-informativnih in informativno-leposlovnih del v povezavi s konceptom medpredmetnih povezav so med gradniki bralne pismenosti pomembni motiviranost za branje, razumevanje koncepta bralnega gradiva in besedišce (oz. besedni zaklad).2 2 Seveda so pomembni tudi drugi gradniki, zlasti gradniki razumevanje besedila (še posebej pridobivanje novih spoznanj, organiziranje podatkov), odziv na besedilo in tvorjenje besedil (pri cemer je v Motiviranost za branje je eno kljucnih podrocij razvoja bralne pismenosti, pri cemer sta zunanja in notranja motivacija le dve skrajnosti, med njima pa se nahajajo »razlicni motivi, ki se razlikujejo v stopnji ponotranjenosti motiva« ugotavljata Bošnjak in Košir (2020: 65), ki na podlagi predhodnih raziskav o bralnih navadah utemeljujeta tri kategorije motivacijskega kontinuuma glede na stopnje samodolocenosti (Bošnjak in Košir 2020: 68; prirejeno po Ryan in Deci 2000): amotivacija, ekstrinzicna motivacija: dejavnost je sredstvo za doseganje nekega cilja (vsebuje štiri kategorije motivacije: zunanjo, ponotranjeno, identificirano, integrirano) in intrinzicna motivacija. Razumevanje koncepta bralnega gradiva, zlasti oblike knjig, kar je še posebej pomembno pri branju multimodalnih besedil (slikanica, ilustrirana knjiga, strip), ker v sodobnem casu oblika ni vec povezana zgolj s starostjo bralca. »V izobraževalnem prostoru tradicionalno ucno gradivo, ki je izraženo zgolj z enim, to je jezikovnim kodom sporocanja, vedno bolj nadomešcajo multimodalna bralna gradiva. Tovrstna gradiva zahtevajo nove, drugacne (ucne) bralne strategije.« (Haramija in Batic 2020: 85) Leposlovno-informativna in informativno-leposlovna besedila postavljajo pred mladega bralca zahtevo po izbirnem branju in sestavljanju pomenov iz dveh kodov sporocanja, ne zgolj po linearnem branju enega koda sporocanja. Vizualno gradivo v tiskanih medijih (zemljevidi, grafi, tabele, diagrami, miselni vzorci, sheme, nacrti, zemljevidi, simboli, ikone, oznake, fotografije, ilustracije) ni (vec) le dodatek k besedilu, temvec postaja enakovredni del informacije. Besedišce: pri tem gradniku sta pomembna kolicinski in kakovostni kriterij. Kolicinski kriterij je zelo odvisen od otrokovega razvoja (prim. Šek Mertuk in Cugmas 2020; Voršic in Ropic Kop 2020), dejstvo pa je, da je pridobivanje besednega zaklada vseživljenjska dejavnost. Sonja Pecjak navaja, da se razumevanje besed (pasivni oz. receptivni besedni zaklad) in njihova raba (aktivni besedni zaklad) mocno razlikujeta. Po Veri Lukic (Decja leksika 1982), ki je preucevala pasivno besedišce osnovnošolcev, Sonja Pecjak povzema, da »obstaja relativno enakomerna smer rasti besedišca skozi celo osnovno šolo. Vsako leto naj bi ucenci pridobili od 2700 do 3000 novih besed. /…/ Razmerje med aktivnim in pasivnim besedišcem je v povprecju 1 : 3- do 4-kratno, kar pomeni, da je besedišce pri branju 3- do 4-krat vecje kot besedišce v govoru ali pri pisanju« (Pecjak 1995: 11). Teoreticarka tudi v poznejših raziskavah utemeljuje: »Besedišce vkljucuje znanje o besedah in njihovem pomenu. Obseg besedišca se v razlicnih državah in na razlicnih govornih obmocjih dosledno kaže kot najboljši posamicni napovedovalec bralnega razumevanja (Cain, Oakhill in Lemmon 2004; Kolic-Vehovec 1994)« (Pecjak 2010: 88). in dejstev v sporocilu, vrednotenje sporocilnosti in izražanje lastnega mnenja o prebranem), a ti gradniki presegajo namen prispevka. ospredju sistematicno opismenjevanje) in kriticno branje (ki je opredeljeno kot razumevanje stališc 2 Izbor besedil Boža Krakar Vogel branje leposlovja z vidika celostne didakticne strukture deli na šolsko in prostocasno branje, uvaja še tretjo vrsto, in sicer delno prostocasno branje, ki pa je še vedno del kurikularnega branja (Krakar Vogel 2020: 270). Kurikularno branje je z razlicnimi cilji, vsebinami in metodami povezano z literarnimi in informativnimi vsebinami. Te vsebine se v osnovnošolskih gradivih locujejo po uporabi jezika oz. po nacinu ubeseditve glede na funkcijske zvrsti jezika. Najpogosteje sta uporabljena strokovni (tudi poljudnoznanstveni) in umetnostni jezik. Prvi ne vsebuje besednih iger, prenesenih pomenov besed, zanj so znacilni nevtralni besedni red, brezcustvenost in tipicni stavcni vzorci (Toporišic 2004: 29). Med znacilnosti leposlovja prišteva Boža Krakar Vogel (2020: 19) posebno oblikovanost (estetskost), vecpomenskost besed, besednih zvez, povedi in besedil, izmišljenost (fiktivnost), univerzalnost in umetniškost. V izobraževanju delimo besedila glede na njihov namen oz. cilj v dve veliki skupini, in sicer na umetnostna in neumetnostna besedila, ki se razlikujeta v namenu, temi, jeziku in obliki besedil (Križaj in Bešter Turk 2018: 57). Ob primerjavi produkcije za petletno obdobje (2015–2019) glede na vrsto gradiv, ki sodijo v mladinsko književnost, podatki kažejo, da v povprecju izide 80 % leposlovja in 20 % poucnih knjig (prim. Zadravec 2020: 21), slednje so v mladinski književnosti pogosto oznacene kot strokovna ali informativna literatura, ki ga v knjižnicah imenujejo poucna ali strokovna gradiva. V absolutnih številkah to pomeni okrog 630 leposlovnih del in 140 informativnih del za vse starostne skupine izvirne slovenske in prevodne produkcije (brez ponatisov, ucbenikov in trivialnih izdaj). Letno izide okrog 30 izvirnih slovenskih del, ki imajo v sistemu Cobiss oznako poucno leposlovje (za otroke, za mladino) in manj kot 10 izvirnih poucnih gradiv (informativna literatura), ki so jim dodane predmetne oznake (zgodovina, naravoslovje, znanost ipd.). Iz nabora izvirnih slovenskih besedil smo iskali po vnaprej zastavljenih kriterijih kakovostna gradiva, ki so po vsebini in obliki primerna za branje ucencev v osnovni šoli. V zadnjem desetletju se pojavlja vedno vec hibridnih besedil, ki so leposlovno-informativna ali informativno-leposlovna, ta pa so za spodbujanje branja pri razlicnih predmetih zelo pomembna (slika 2). Kot poudarja Rebecca J. Lukens,3 gre za dela, v katerih mladi bralec najde odgovore na vprašanja o svetu, ki nas obdaja, in o lastnem obstoju, spozna torej nova dejstva o vsem: »Radovednost in cudenje odpirata vrata v raziskovanje« (Lukens 2007: 289). V najširšem smislu sodi med hibridna besedila tista dokumentarna literatura, ki predstavlja znanstvene discipline oz. posamezne vsebine znanstvenih disciplin skozi zgodbe. Karen Coats (2018: 289) jih poimenuje narrative nonfiction, torej pripovedna informativna literatura. Ob natancnem pregledu zbranih izvirnih 3 R. J. Lukens utrjuje mnenje Margaret Fisher v delu Matter of Fact (1973, 1997) o pomembnosti branja informativne literature. slovenskih gradiv smo ugotovili, da hibridna besedila tvorijo dve skupini: prva skupina besedil ima poudarjene informacije skozi zgodbo (poimenovali smo jih informativno-leposlovna besedila), druga skupina pa literarno zgodbo z dodanimi informacijami (leposlovno-informativna besedila). Informativno-leposlovna besedila imajo v ospredju informacije, pisana so esejisticno; zaradi njihovega nacina ubeseditve torej ne sodijo v skupino (cistih) informativnih besedil. Pri tovrstnih besedilih je opaziti tri homogene skupine: v ospredju je oseba, v ospredju je dogodek ali pojav, v ospredju je razlaga nekega pojma. Leposlovno-informativna besedila pa imajo literarni slog, pri cemer so nekatere sestavine preverljive (informativne), npr. navezujejo se na dokumente, arheološke najdbe ali zgodovinske podatke (zgodovinska proza), resnicne podatke o nekem kraju, državi, ljudeh, gospodarstvu (kakor je znacilno za literarni potopis), življenjepisne podatke (biografije) in resnicen prostor, osebo ali okolišcine (znacilnost pripovedk). Pri izboru leposlovno-informativnih besedil, ki se tematsko navezujejo na razlicne predmete v OŠ, velja – kakor za vse izbore besedil v izobraževalnem prostoru (v celotni vertikali) – da morajo biti dela kakovostna. Bistvo besedne umetnosti je definiral Janko Kos (2001: 35) takole: »strukturno-organska povezanost spoznavne, eticne in estetske razsežnosti v literarnem delu pomeni predvsem, da je ta zveza nelocljiva. « V leposlovno-informativnih besedilih je pomembna tudi kakovost podanih podatkov; ceprav so podatki vkljuceni v zgodbe, morajo biti verodostojni. Ob nesporni kakovosti smo v izboru zasledovali še obravnavane gradnike bralne pismenosti, pri cemer smo dela ocenjevali tudi na podlagi izbora besedišca (to je kljucnega pomena za razumevanje prebranega), ki je ob kriteriju dolžine besedila oz. števila razlicnih besed, ki so uporabljene v nekem besedilu, eden od pomembnih kriterijev izbora glede na starost ucenk in ucencev. Osredinili smo se na razlicne oblike knjig, glede na književne vrste (pri leposlovju) in glede na prevladujoco znanstveno disciplino, ki je izražena v leposlovno-informativnih in informativno-leposlovnih besedilih (slika 3). Slika 2: Vrste bralnih gradiv kriteriji preucevanja gradivglede na obliko: -slikanice-ilustrirane knjige-stripiglede na vsebino: -naravoslovje-družboslovje-humanis..kaglede na vrs.. besedila: -informa..vno-leposlovna dela-leposlovno-informa..vna dela Slika 3: Trije kriteriji preucevanja gradiv Glede na obliko knjig se v preucevanem gradivu pojavljajo slikanice in ilustrirane knjige, temeljna razlika med njimi je v vizualni podobi: v ilustriranih knjigah ilustracije prikazujejo posamezne prizore, v slikanicah pa naceloma razvijajo svojo lastno zgodbo. Poudarek velja razmisleku, da sodobne slikanice nikakor niso vec namenjene zgolj (mlajšim) otrokom, temvec je med njimi veliko naslovniško odprtih slikanic, ki so na motivno-tematski ravni namenjene ucenkam in ucencem 3. VIO. Na oblikovni ravni je zaslediti tudi kakovostne stripe, ki zgodbo predstavljajo predvsem skozi likovno govorico (npr. dela Mitrevskega, Stepancica). 3 Predstavitev izbranih besedil V nadaljevanju so predstavljeni primeri knjig (ilustriranih knjig, slikanic in stripov), ki se navezujejo na razlicne (znanstvene) discipline v osnovnošolskem izobraževanju in bi jih lahko ucenci brali tudi pri drugih predmetih, ne le pri slovenšcini. 3.1 Kakovostna informativno-leposlovna dela Vsem delom je skupno tudi to, da so deljena na poglavja, vsako poglavje je tematsko zaokrožena samostojna enota, v vseh knjigah so zastopane razlicne znanstvene discipline. Informacije so podane na preprost in pregleden nacin, pri cemer pa je izjemnega pomena, da so vsa zabeležena dejstva znanstveno preverljiva. Med odlicne slovenske avtorje in avtorice tovrstne proze sodijo Polonca Kovac, Sašo Dolenc, Lucija Stepancic in Tina Bilban. Informativno-leposlovne kratkoprozne zbirke esejskega tipa so osredinjene na osebe, dogodke ali pojme. V nadaljevanju predstavljamo tri tipe informativno-leposlovnih besedil. 3.1.1 Besedila o znanih osebah iz sveta znanosti, in sicer znanstveniki ali drugi ljudje, zaradi katerih je bil napredek v znanosti zabeležen. Veckrat so omenjeni npr. Arhimed, Nikolaj Kopernik, Galileo Galilei, Giordano Bruno, Carl Linné, Isaac Newton, Albert Einstein, Nikola Tesla in številni drugi, prav tako pomembni znanstveniki in znanstvenice, katerih znanstveni doprinos je obce poznan, raziskovalka ali raziskovalec pa manj, npr. matematicarka Sofia Kovalevskaya (v besedilu je zapisano Sofija Korvin - Krukovska (por. Kovalevski), ki je leta 1883 postala prva univerzitetna profesorica (Dolenc 2012: 24–27)). Tipicni primer takega besedila je tudi zgodba o Henrietti Lacks, ki je leta 1951 zbolela in umrla za rakom, njene celice je znanstvenik George Otto Gey v laboratoriju vzgojil, po pacientki jih je poimenoval celice HeLa. S pomocjo preucevanja teh celic so znanstveniki rešili številna življenja, razvili so »cepivo proti otroški paralizi, do danes pa so opravili zelo veliko raziskav ter odkrili veliko pomembnih dejstev o življenju in delovanju cloveškega telesa. Henriettine celice so prve, ki jih je znanstvenikom uspelo umetno gojiti v laboratoriju /…/« (Dolenc 2016: 187). V to skupino sodi tudi strip Znamenitni: imenitne zgodbe znamenitih osebnosti v stripu (2020); delo sta ustvarila Žiga X Gombac in Jaka Vukotic. Na dvojnih straneh (eno poglavje) je predstavljenih 30 znamenitih oseb, ki so živele na ozemlju današnje Slovenije in so v življenju naredile nekaj pomembnega. Gre za nabor pomembnih osebnosti iz sveta znanosti (prim. Hallerstein, Belar, Rusjan, Potocnik, Rode), umetnosti (prim. Kobilca, Plecnik, Rina), književnosti (prim. Valvasor, Prešeren, Turnograjska, Karlin), športa (prim. Štukelj), ekonomije (prim. Molnar, Jesih). Osebe so po poglavjih razvršcene po letnici rojstva (podatki, njihovi portreti in najpomembnejši dosežek so zbrani v poglavju Biografski leksikon), skozi vsa poglavja mladega bralca vodita decek Nabriti Brin in Ra Dirkka. V posameznem poglavju so predstavljeni stvarni podatki o znameniti osebi, njeno lastno videnje doseženega, izpostavljen je najpomembnejši dosežek, mestoma tudi humorna aktualizacija (npr. Slava vojvodine Kranjske kot Lovely planet po Valvasorjevo; dopolnjene besede Jurija Gagarina v poglavju o Hermanu Potocniku; uvrstitev avtorjev stripa med znamenite). 3.1.2 Besedila o znanih dogodkih, ki so sprožili neko odkritje ali ki jih je znanost razložila za nazaj. Npr. zbirka Kako so videli svet (2011) Lucije in Damijana Stepancica upoveduje predstave o Zemlji kot ravni plošci in prepadu na koncu sveta, o prvih zemljevidih, globusih, merjenju casa ipd. Med drugim je predstavljena zgodba o prvem Vodicu po Grciji, ki ga je okrog leta 160 objavil Pavzanij, sledili so mu številni drugi, zlasti za poti do velikih mest starega veka. Opisano je opazovanje neba in položaja zvezd, ki so kmalu zacele služiti za orientacijo, opisana je svilna pot, ki je vodila trgovce med Evropo in Daljnim vzhodom (npr. potopis Marca Pola po njegovi vrnitvi s Kitajske v Benetke). V obe zgoraj navedeni skupini sodijo dela, ki jih je soustvaril Sašo Dolenc z razlicnimi ilustratorji – z Arjanom Preglom Kratke zgodbice o skoraj vsem (2011), Kako ustvariti genija (2012); z Igorjem Šinkovcem Od genov do zvezd (2016) in z Matijem Medvedom Od genov do zvezd in naprej (2019). Nekatere zgodbe so objavljene v vec delih (npr. naslov knjige Kako ustvariti genija je preoblikovan po zgodbi Kako doma vzgojiti genija; ista zgodba je natisnjena tudi v zbirki Od genov do zvezd) in se dotikajo slehernika, npr.: »Danes se pocasi, a vztrajno uveljavlja spoznanje, da je treba v kompleksno vešcino, pa naj gre za znanost, umetnost ali šport, vložiti vsaj deset tisoc ur dela, preden postanemo suvereni strokovnjaki na nekem podrocju« (Dolenc 2016: 140). Dela Saše Dolenca posegajo na vsa znanstvena podrocja (npr. psihologija, filozofija, verstva, politika, ekonomija, izobraževanje, matematika, biologija, kemija, fizika, medicina, strojništvo, gradbeništvo, turizem, geografija, zgodovina), le predmetu in starosti ucenk in ucencev primerno zgodbo je treba poiskati. V skupini o znanih osebnostih in znanih dogodkih sodi tudi zbirka Kako so videli svet (2011) Lucije in Damijana Stepancica. Posamezna poglavja se navezujejo na vse znanstvene discipline, ki so povezane z Zemljo, zlasti na geografijo, zgodovino, fiziko in kulturologijo. Dogodki ali osebnosti so razvršceni po poglavjih glede na cas dogodka oz. glede na življenjsko obdobje neke znamenite osebe, upoštevana je torej kronološka oz. zgodovinsko zaporedna umestitev od davnih prednikov do sveta kot globalne vasi. Med drugim je navedeno, da si nakljucni vzorec najlažje zapomnimo, kakor je ugotavljal že Leonardo da Vinci, da v »vsaki brezoblicni packi, ki nam sprva predstavlja zgolj madež in umazanijo, kmalu zagledamo obrise figur, morda pa celo pokrajine in prave prizore v njih« (Stepancic 2011: 68). Kot primeri takšnih predstav so opisani in ilustrirani npr. Italija kot škorenj, Slovenija kot kokoš, Robbov vodnjak v Ljubljani pa predstavlja tri slovenske reke. 3.1.3 Besedila o pojasnjevanju znanstvene terminologije ali pojmov iz znanosti. Pojasnjevanje pomenov besed v knjigi Polonce Kovac in ilustratorja Marjana Mancka Slovarcek tujk (prva izdaja 1980) ima v osnovi vlogo enojezicnega slovarja (avtorica je v uvodu tudi izpostavila, da si je pri odbiranju tujk pomagala s Slovarjem tujk Franceta Verbinca), ki je urejen po abecednem redu in razlaga 112 besed, npr. abderit, administracija, emancipacija, signal … Pri vsaki besedi so tri stripovske slicice (ceprav ne gre za pasice, saj se ilustracije ne navezujejo), pod njimi pa razlaga izbrane prevzete besede v treh razlicnih situacijah, tako je prevzeta beseda predstavljena v kontekstu in je za mlajše ucenke in ucence bolj razumljiva. Npr. besedo koncept (Kovac 1992: 57) avtorica poveže z zamislijo o poteku dogodka; druga razlaga je povezana z osnutkom, iz katerega nastane neko delo, tretja je postavljena v položaj neuresnicenega dejanja zaradi nepredvidene motnje. Lucija in Damijan Stepancic sta soustvarila ilustrirano knjigo Kaj nam povejo besede (2014), v kateri je predstavljenih petdeset izbranih pojmov; ti so v knjigi razvršceni po abecednem redu od amfore do žargona. Ob izbranem pojmu je naveden zapis v izvornem jeziku, sledi opis predmeta ali pojma. Izbrane besede se nanašajo na vsakdanje uporabne predmete (npr. žaluzija, kamera, caj), na literarnoteoreticne pojme (ep, dialog, nonsens), na umetnostnozgodovinske pojme (renesansa, gotika, simbol, harmonija, ikona), na termine iz humanisticnih ter družboslovnih (logika, filozofija, univerzum, vizija, civilizacija, angel, Babilon) in naravoslovnih znanstvenih disciplin (npr. element, Jadran, Luna, navigacija, ocean, vulkan, zenit). Npr. poglavje Amfora »latinsko: amphora, grško: amphoreús – nositi na obeh straneh« (Stepancic 2014: 4), v nadaljevanju je predstavljeno, da so bile te posode namenjene prevažanju živil. Na ilustracijah je prikazana tipicna amfora, na drugi ilustraciji razlicne oblike amfor in na tretji morsko dno, na katerem so amfore ob brodolomih pristale (zapisano je tudi opozorilo na današnje onesnaževanje morij zaradi embalaže). Delo Tine Bilban 50 abstraktnih izumov (2017) z ilustracijami Ivana Mitrevskega utemeljuje pojme iz filozofije (bit, bivajoce, bistvo, resnica, kontekst, dobro, lepo, sveto), naravoslovnih znanosti (cas, prostor, sila, kvant, vesolje, neskoncnost, p, periodni sistem) in družboslovnih znanosti (narod, demokracija, svoboda, zakon). Posamezna poglavja so urejena enako: naslov poglavja je izbrani pojem, takoj pod naslovom je pojem pojasnjen z besedno zvezo, nato sledi definicija pojma (kar je nakazano s krepko pisavo, sledi crta, ki jasno loci utemeljitev pojma od njegovega nastanka ali izuma). V osrednjem delu posameznega poglavja je pojem predstavljen skozi zgodovino, dodane so ilustracije (mestoma stripi, pa tudi sheme, grafi za ponazoritev opisanega). Npr. nakljucno izbrano poglavje z naslovom Nakljucje (Bilban 2017: 34–37) ima pod naslovom pojasnilo: »kar se zgodi brez vzroka« (Bilban 2017: 34). Sledi pojasnilo o mnenju znanstvenikov, da bi nakljucje lahko izkljucili, ce bi poznali vse vzrocne povezave med elementi, vendar je to pripeljalo do spoznanja, da je nakljucje bolj temeljno. V poglavju so nato opisana temeljna in lokalna nakljucja; nakljucje je opisano kot temeljna lastnost sveta, sledi navedba uporabnosti nakljucij in razmerje med determinizmom in nakljucjem. 3.2 Kakovostna leposlovno-informativna besedila Med kakovostna leposlovno-informativna dela sodijo tista, ki imajo razvito leposlovno zgodbo in dodane resnicne podatke o neki temi, pojavu, živali, rastlini ipd. Opaziti je tri oblike tovrstnih besedil, in sicer slikanice, ilustrirane knjige in stripe, v katerih so resnicni podatki omenjeni skozi zgodbo (npr. dela Polonce Kovac), in takšne, v katerih sta literarni in informativni del dokaj loceni enoti (npr. dela Lile Prap), vendar šele z branjem obeh lahko sestavimo pomen celotne slikanice ali ilustrirane knjige. Stripa o zgodovini Slovenije (Gombac in Mitrevski) in o generalu Maistru (Glavan in Stepancic) imata vse znacilnosti stripa; v obeh stripih so zelo pomembne realisticne ilustracije, s katerimi so upodobljeni cas pripovedi, tipicna predmetna stvarnost, oblacila ipd. V nadaljevanju predstavljamo izbrana kakovostna leposlovno-informativna dela. Vesoljsko jajce ali 1 + 1 = 5 (1985) Polonce Kovac z ilustracijami Marjance Jemec Božic je knjiga o ucenju ucenja. Na zacetek knjige je avtorica umestila sodobno živalsko pravljico Tudi krokodila sta lahko razlicna (pravljica je prvic izšla že leta 1975 v zbirki Zverinice z Vecne poti, njen naslov je Krokodilska zgodba). V nadaljevanju je ob krokodilih Mojmirju (intuicija) in Vladimirju (kognicija) glavni lik še Modra kokoška (mestoma imenovana tudi Vesoljska putka), ki zna marsikaj razložiti (npr. kakšni so možgani in kako delujejo, kakšno je vesolje in njegovo delovanje, zakaj bliska in grmi, kadar je nevihta ipd.), stranski liki pa so druge živali iz živalskega vrta, poznane že iz leposlovne zbirke kratkih zgodb Zverinic z vecne poti. Avtorica skozi humorne in zanimive zgodbe predstavlja uporabo miselnih vzorcev in kljucnih besed. Mojmir in Vladimir predstavljata dve razlicni vrsti mišljenja, ce pa ju zna kdo povezati, so rezultati sijajni. Ob razvijanju literarne zgodbe avtorica navaja še bralne strategije in utrjuje mnenje, da lahko z njimi vsak postane boljši bralec. Poseben podvig predstavlja ucenje matematike, ki se zdi Mojmirju težavna, postane pa zabavna. Zelišca male carovnice (1995) Polonce Kovac z ilustracijami Ancke Gošnik Godec so kakovostno leposlovno-informativna slikanica za mlajše bralce. Carovnica Lencka ob herbariju razlaga o rastlinah, njihovi zdravilni moci in pripravi rastlin za uporabo zoper bolezni. Rastline so razvršcene po abecednem redu od arnike do žajblja, vseh je 34, nekatere so splošno poznane (npr. kamilice, janež, kopriva), druge manj (npr. modri glavinec, lucnik, repinec). Vsako poglavje je posveceno eni rastlini, najprej je rastlina opisana, sledi literarna zgodba, v kateri se pojavljajo mala carovnica, Lolek in Lolika ter epizodni liki, na koncu posameznega poglavja sta dodana realisticna ilustracija rastline in recept za njeno uporabo. Carovnica v literarnem delu besedila razloži tudi manj znane besede, npr. poparek, prgišce, tinktura, ki so povezane s pripravo zdravilne rastline za uporabo. V sodobnosti je najvec slovenskih leposlovno-informativnih slikanic napisala in ilustrirala Lila Prap. Živalski liki v slikanicah, v katerih Lila Prap predstavlja posamezne biološke vrste, vecinoma niso personificirani, temvec so predstavljeni po bioloških zakonitostih: Zakaj?! (2002), Dinozavri?! (2009), Pasji zakaji (2010), Žuželcji zakaji (2011), Macji zakaji (2013), Ptici?! (2019), v posamezni knjigi pa za homogenost zgradbe poskrbijo personificirane živali (kokoši v knjigi o dinozavrih in pticih, macke v delu o psih, knjižne uši v knjigi o žuželkah, miši v knjigi o mackah), pri cemer lahko bralec iz razvoja dogodkov pogosto sklepa na cloveške lastnosti. Avtorica upodablja enostavne, tipizirane, celo shematizirane like, ohranja naravne barvne odtenke (npr. vse živali so upodobljene takšne, kot so v naravnem okolju; pri dinozavrih posebej poudari, da ne ve, kakšnih barv so bili, njihova anatomija pa se drži spoznanj naravoslovnih znanosti), zato so liki takoj prepoznavni. V slikanicah sta literarni in informativni del locena tudi s tipografijo in drugimi vizualnimi znaki oz. podobami (npr. dialog med živalmi je predstavljen v obliki stripa, informativna besedila pa imajo strnjeno obliko nevezane besede. Že na veznih listih nekaterih slikanic Lila Prap nakaže eno izmed možnosti izmišljije: s 'križanjem' nastajajo nove živali; nova žival nastane tako, da avtorica (npr. v slikanicah Zakaj?!, Pasji zakaji) nariše polovico ene in polovico druge živali ter jo tako tudi poimenuje (npr. žirafa in kenguru = žirafoguru; mrož in opica = mrožpica; kamela in kaca = kamelaca). Kaj sploh je to? (2019) Tine Bilban in Ivana Mitrevskega je domiselna razlaga petindvajsetih pojmov (otrok, domišljija, smeti, begunec, mikrob, jezik, smisel ipd.) skozi zgodbe. »V knjigi so zbrane besede, s katerimi se kar naprej srecujemo, redko pa se pogovarjamo o tem, kaj sploh pomenijo /…/« v uvodu pojasnjuje Tina Bilban (2019: 7). Delo je namenjeno ucencem na razredni stopnji; za locevanje med zgodbo in pojasnilom je izbrana razlicna tipografija. Za posameznim naslovom (naslov poglavja je izbrani pojem) je kratka zgodba, ki predstavi situacijo, povezano s pojmom, sledi razlaga pojma, ki skozi opise in ilustracije (z elementi stripa) pojasnjuje besedo v razlicnih položajih. Žiga X Gombac in Ivan Mitrevski sta izdala Zgodovino Slovenije v stripu (2017), in sicer v sodelovanju z Narodnim muzejem Slovenije. Predstavljena so zgodovinska obdobja in pomembna arheološka ali zgodovinska dejstva o življenju ljudi na prostoru današnje Slovenije. Jedro knjige ima enotno zgradbo: posamezna zgodba je razporejena na dve strani, v spodnjem delu je navedeno zgodovinsko obdobje, v katerem se je osrednji dogodek zgodil. V levem zgornjem kotu posamezne zgodbe sta upodobljena Živa (devetošolka) in Razpoka (poosebljena pozaba zgodovine), ki skozi celotno knjigo ustvarita svojo zgodbo, saj je že v njunem prvem dialogu navedeno, da je treba knjigo na hitro prelistati, tako se zdi, da Živa in Razpoka oživita: se prepirata, sta tiho, na koncu Razpoka ugotovi, da je premagana – zgodovina ne bo pozabljena. Sledi navodilo o branju knjige, ki ima poenoteno zgradbo: naslov, dogodek in umešcenost v cas; dodane so splošne zanimivosti. 4 Sklep Opazen je trend izdajanja otroških ali mladinskih knjig, ki ne sodijo niti med ciste literarne vrste in ne popolnoma v informativno (poucno) literaturo, torej pripadajo hibridnim oblikam leposlovja in informativne literature. Ideja o združevanju leposlovja in znanstvenih spoznanj ni nova, udejanjil jo je že Fran Erjavec (ob koncu 19. st., bistveno pozneje, leta 1943, je izšel še izbor za otroke z naslovom Živalske podobe), ki je v poljudnoznanstvenem jeziku opisoval dejstva o živalih, v opisih odnosov do živali in njenega mesta v naravi pa ima njegov jezik povsem drugacno, leposlovno lego. Po letu 1980 je najvec tovrstnih besedil napisala Polonca Kovac, nato od zacetka 21. stoletja Lila Prap. Drugi obravnavani avtorji in avtorice so dela izdali v zadnjih desetih letih. Na hibridnost leposlovno-informativnih in informativno-leposlovnih del vplivata izbrana tema posameznega dela ter jezikovne znacilnosti umetnostnih in neumetnostnih besedil. Avtorji crpajo podatke iz naravoslovja, družboslovja ali humanistike, podatki morajo biti relevantni, hkrati pa je pri predstavljenih delih znacilno, da so podatki vkljuceni v (pol)literarno zgodbo. Analiza del je pokazala, da imajo nekatera med njimi bolj literarni znacaj, zato smo jih uvrstili med leposlovno- informativna besedila, druga pa poudarjajo informacije iz neke znanstvene discipline, a so te podane skozi poljudno razlago in zgodbo, poimenovali smo jih informativno-literarna besedila. Gre torej za razliko v stilu pisanja. Ob obeh tipih besedil mladi bralci spoznavajo terminologijo iz razlicnih znanstvenih disciplin (gradnik besedišce), s sestavljanjem pomenov iz besedila in ilustracije se urijo v branju multimodalnih besedil (gradnik razumevanja koncepta bralnega gradiva) in pridobivajo spodbude za branje pri vseh predmetih (gradnik motiviranost za branje). Vsa izbrana dela so kakovostna in omogocajo spoznavanje pojmov iz razlicnih znanstvenih ved, zato so lahko odlicna motivacija za branje. Gradniki bralne pismenosti se ne navezujejo zgolj na slovenšcino, kar pomeni, da bi lahko ucitelji razlicnih predmetov z izbiro leposlovno-informativnih in informativno-leposlovnih del spodbujali branje pri vseh predmetih. Viri Bilban, Tina, 2017: 50 abstraktnih izumov. Ilustriral Ivan Mitrevski. Dob pri Domžalah: Miš. Bilban, Tina, 2019: Kaj sploh je to? Ilustriral Ivan Mitrevski. Dob pri Domžalah: Miš. Dolenc, Sašo, 2011: Kratke zgodbice o skoraj vsem. Ilustriral Arjan Pregl. Ljubljana: Kvarkadabra. Dolenc, Sašo, 2012: Kako ustvariti genija. Ilustriral Arjan Pregl. Ljubljana: Kvarkadabra. Dolenc, Sašo, 2016: Od genov do zvezd. Ilustriral Igor Šinkovec. Ljubljana: Cankarjeva založba. (Zbirka Najst). Dolenc, Sašo, 2019: Od genov do zvezd in naprej. Ilustriral Matija Medved. Ljubljana: Cankarjeva založba. (Zbirka Najst). Glavan, Mihael, 2019: Naš Maiser. Ilustriral Damijan Stepancic. Dob pri Domžalah: Miš. Gombac, Žiga, 2017: Zgodovina Slovenije v stripu. Ilustriral Ivan Mitrevski. Dob pri Domžalah: Miš. Gombac, Žiga, 2020: Znameniti: imenitne zgodbe znamenitih osebnosti v stripu. Ilustriral Jaka Vukotic. Ljubljana: Rokus Klett. Kovac, Polonca, 1985: Vesoljsko jajce ali 1 + 1 = 5. Ilustrirala Marjanca Jemec Božic. Ljubljana: DZS. Kovac, Polonca, 1992: Slovarcek tujk. Ilustriral Marjan Mancek. Ljubljana: DZS. Kovac, Polonca, 1995: Zelišca male carovnice. Ilustrirala Ancke Gošnik Godec. Ljubljana: DZS. Prap, Lila, 2002: Zakaj. Ljubljana: Mladinska knjiga. Prap, Lila, 2009: Dinozavri?! Ljubljana: Mladinska knjiga. Prap, Lila, 2010: Pasji zakaji. Ljubljana: Mladinska knjiga. Prap, Lila, 2011: Žuželcji zakaji. Ljubljana: Mladinska knjiga. Prap, Lila, 2013: Macji zakaji. Ljubljana: Mladinska knjiga. Prap, Lila, 2019: Ptici?! Ljubljana: Mladinska knjiga. Stepancic, Lucija, 2011: Kako so videli svet. Ilustriral Damijan Stepancic. Dob pri Domžalah: Miš. Stepancic, Lucija, 2014: Kaj nam povejo besede. Ilustriral Damijan Stepancic. Dob pri Domžalah: Miš. Literatura Bošnjak, Blanka in Košir, Katja, 2020: 2. gradnik: Motiviranost za branje. Haramija, Dragica (ur.): Gradniki bralne pismenosti: teoreticna izhodišca. Maribor: Univerzitetna založba Univerze v Mariboru; Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru in Zavod Republike Slovenije za šolstvo. 59–79. Coats, Karen, 2018: The Bloomsbury introduction to children's and young adult literature. London, New York: Bloomsbury Academic. Erjavec, Fran, 1967: Živalske podobe. Ljubljana: Mladinska knjiga. Haramija, Dragica, 2020: Uvod. Haramija, Dragica (ur.): Gradniki bralne pismenosti: teoreticna izhodišca. Maribor: Univerzitetna založba Univerze v Mariboru; Pedagoška fakulteta UM in Zavod Republike Slovenije za šolstvo. 1–3. Haramija, Dragica in Batic, Janja, 2020: 3. gradnik: Razumevanje koncepta bralnega gradiva. Haramija, Dragica (ur.): Gradniki bralne pismenosti: teoreticna izhodišca. Maribor: Univerzitetna založba Univerze v Mariboru; Pedagoška fakulteta UM in Zavod Republike Slovenije za šolstvo. 81–106. https://press.um.si/index.php/ump/catalog/book/515 Kos, Janko, 2001: Literarna teorija. Ljubljana: DZS. Krakar Vogel, Boža, 2020: Didaktika književnosti pri pouku slovenšcine. Ljubljana: Rokus Klett. Križaj, Martina in Bešter Turk, Marja, 2018: Jezikovni pouk: cemu, kaj in kako? Prirocnik za ucitelje in uciteljice slovenšcine v osnovni šoli. Ljubljana: Rokus Klett. Lukens, Rebbeca J., 2007: A critical handbook of children's literature. Boston: Pearson Education. Marjanovic Umek, Ljubica in Fekonja, Urška, 2019: Zgodnji govorni razvoj: Varovalni in dejavniki tveganja v družinskem okolju. Javno zdravje 2. 1–13. Pecjak, Sonja, 1995: Ravni razumevanja in strategije branja. Trzin: Different, Pecjak, Sonja, 2010: Psihološki vidiki bralne pismenosti: od teorije k praksi. Ljubljana Filozofska fakultet.a (Zbirka Razprave FF). Pecjak, Sonja, Bucik, Nataša, Peštaj, Martina, Podlesek, Anja in Pirc, Tina, 2010: Bralna pismenost ob koncu osnovne šole – ali fantje berejo drugace kot dekleta? Sodobna pedagogika 61/1. 86–102. Pecjak, Sonja in Gradišar, Ana, 2015: Bralne ucne strategije. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Ravnik Toman, Barbara, 2017: Uvod. Zgodovina Slovenije v stripu. Dob pri Domžalah: Miš. 3. Šek Mertuk, Polonca in Cugmas, Zlatka, 2020: 1. gradnik: Govor. Haramija, Dragica (ur.): Gradniki bralne pismenosti: teoreticna izhodišca. Maribor: Univerzitetna založba Univerze v Mariboru; Pedagoška fakulteta UM in Zavod Republike Slovenije za šolstvo. 29–58. Toporišic, Jože, 2004: Slovenska slovnica. Maribor: Založba obzorja. Voršic, Ines in Ropic Kop, Marija, 2020: 5. gradnik: Besedišce. Haramija, Dragica (ur.): Gradniki bralne pismenosti: teoreticna izhodišca. Maribor: Univerzitetna založba Univerze v Mariboru; Pedagoška fakulteta UM in Zavod Republike Slovenije za šolstvo. 137–157. Zadravec, Vojko, 2020: Podoba produkcije 2019. Lavrencic Vrabec, Darja in Mlakar Crnic, Ida (ur.): O crtah in luknjah. Ljubljana: Mestna knjižnica. Reading Children’s Creative Nonfiction in Various Primary School Classes The article references some components of reading literacy (reading motivation, comprehending the concept of reading material, vocabulary) by emphasising that developing reading literacy in all school classes (not just in Slovenian classes) is the basis of these components. It presents the possibility of reading in all primary school classes. Creative nonfiction spans various works that share subjects with specific fields of science. The article establishes criteria for quality fiction and creative nonfiction that could guide teachers when choosing the right books, and offers guidelines for educational periods (based on the pupils’ age), book formats (picture books, illustrated books) and subjects (natural sciences, social sciences, humanities). Examples of quality texts that thematically refer to various scientific disciplines are also presented, with reference to reading ability in primary school. Key words: reading literacy, components of reading literacy, children’s literature, creative nonfiction, narrative nonfiction Igor Saksida UDK 821.09:37.091.27:373.5 Oddelek za razredni pouk DOI: 10.4312/JiS.67.1-2.63-77 Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani MATURITETNI ŠOLSKI ESEJ IN BRALNA ZMOŽNOST LITERARNEGA BRALCA Clanek v prvem delu na podlagi kurikularnih besedil, književnodidakticne teorije in raziskave PISA povzema razsežnosti bralne zmožnosti literarnega bralca, predvsem povezavo doživljanja, razumevanja in vrednotenja književnosti v povezavi s kontekstualnim znanjem. Osredotoca se na vrednotenje, ki lahko poteka na podlagi notranjih ali zunanjih meril. V osrednjem delu analizira esejska navodila na podlagi vprašanja, katero znanje oz. raven odziva pricakujejo od kandidatov, ter zanesljivost navodil za ocenjevanje. Clanek s komentarjem navodil za pisanje eseja dokazuje, da navodila usmerjajo dijake predvsem k obnavljanju vsebine in k predvidljivim odgovorom, z analizo odstopanj med ocenami ocenjevalcev ob vsebinskih in jezikovnih postavkah pa, da podrobna, a nezanesljiva ocenjevalna navodila ne prispevajo k objektivnosti ocenjevanja. V sklepnem delu predlaga spremembe v smeri subjektivnosti pisanja maturitetnih esejev ter bolj celosten, manj analiticen pristop k njihovemu ocenjevanju. Kljucne besede: bralna zmožnost literarnega bralca, ravni odzivanja na besedilo, vrednotenje književnosti, maturitetni šolski esej, esejska navodila in ocenjevanje 1 Literarni bralec in ravni odziva na besedilo Predmetni izpitni katalog za splošno maturo – slovenšcina (v nadaljevanju PIK 2019) med splošne cilje maturitetnega izpita iz slovenšcine vkljucuje tudi naslednjega: »zagotavljati standard sporazumevalne in bralne zmožnosti, ki vkljucujeta tudi jezikovno in književno znanje na ravni kultiviranega bralca (poznavanje kulturno- zgodovinskih okolišcin), dolocenih s tem katalogom« (PIK 2019: 6). Med cilji posameznih delov izpita je v povezavi s pisanjem šolskega eseja doloceno, da kandidat z njim »dokaže zmožnost razpravljanja o književnosti, tj. problemskega in raziskovalnega branja književnih besedil, njihovega primerjanja, vrednotenja in uvršcanja v književni, kulturni in širši družbeni kontekst« ter »zmožnost interpretacije književnih besedil, in sicer tako, da izraža svoje doživljanje, razumevanje, aktualizacijo in vrednotenje besedil« (PIK 2019: 6). Kljucni poudarki navedenih ciljev se kažejo v naslednjih pojmovanjih: bralna zmožnost literarnega (oz. kultiviranega) bralca, poznavanje književnega in širšega (podatkovnega) znanja ter obvladovanje opomenjanja (razumevanje prebranega) in osmišljanja besedila (aktualizacija prebranega). V teh besednih zvezah se izpitni katalog navezuje tako na veljavni ucni nacrt kot na sodobno književnodidakticno teorijo: ucni nacrt opredeljuje zmožnost literarnega branja, pri katerem dijaki »doživljajo, razumevajo, aktualizirajo in s pomocjo svojih izkušenj, književnega znanja in splošne razgledanosti vrednotijo ter poimenujejo idejno-tematske in slogovno-kompozicijske plasti literarnih besedil« (Ucni nacrt 2008: 7), med pricakovanimi dosežki pa opredeljuje bralno zmožnost kultiviranega bralca (Ucni nacrt 2008: 37–38), ki jo podrobneje pojasnjujejo tudi didakticna priporocila (Ucni nacrt 2008: 42–43). Istovrstno pojmovanje je najti tudi v sodobni (sistemski) didaktiki književnosti, ki književnost razume kot del literarnega polisistema (avtor, besedilo, bralci, razlagalci (npr. literarna veda), posredniki), njeno razlaganje pa se povezuje ne le z osebnim, subjektivnim literarnoestetskim doživetjem, ampak s književnim sobesedilom in razvijanjem kulturne zmožnosti literarnega (kultiviranega) bralca; to je »bralec, ki bere in interpretira literaturo na ozadju poznavanja, razumevanja in vrednotenja dejavnikov literarnega sistema, kot dela družbeno-kulturnega sistema, z zavestjo o moci literature, da vpliva na posameznika in družbo« (Krakar Vogel 2012:13). Bralcev odziv na književno besedilo je po miselnih dejavnosti raznovrsten in stopenjski – pri tem nobena od stopenj ni pomembnejša od ostalih, ampak se med seboj prepletajo. Že v starejši književnodidakticni literaturi je najti opredelitev stopenj odziva med cilji pouka književnosti (bralna sposobnost: doživljanje, razumevanje in vrednotenje; bralna kultura in književno znanje v povezavi s procesi branja in bralno kulturo, prim. Krakar Vogel 1991: 7–10; 2020: 46–70) ter v opredeljevanju temeljnih stopenj branja (zaznavanje, razumevanje in interpretacija, prim. Grosman 1989: 62–66). Tristopenjskost branja in izražanja bralnega doživetja je vidna tudi v opredelitvi postopkov branja v mednarodni raziskavi bralne pismenosti PISA; pismenost vkljucuje štiri miselne postopke med branjem: iskanje informacij, razumevanje ter vrednotenje in razmišljanje o prebranem; tekoce branje je kot postopek povezan s vsemi prejšnjimi (prim. PISA 2018: 28–32). Preverjanje bralne zmožnosti v raziskavi PISA izhaja iz ocrtanih bralnih dejavnosti oz. stopenj odziva, a že na zacetku samostojnega branja in razpravljanja o prebranem (v osnovni šoli) je glede na raznovrstnost bralnih odzivov mogoce oblikovati naloge, ki glede na ravni zahtevnosti in pricakovane odzive (prim. Petek 2014; Pecjak 2012: 130–134) zahtevajo priklic besedilnih informacij (npr. povzemanje vsebine prebranega, izpis bistvenih podatkov, razlaga besed), razumevanje s sklepanjem (razumevanje prebranega na podlagi povezovanja podatkov iz besedila, pojasnjevanje temeljnega sporocila oz. teme, namena) ter vrednotenje besedila (osebno ali medbesedilno vrednotenje z utemeljevanjem prepricljivosti ali pomanjkljivosti besedila). V povezavi z namenom in znacilnostmi šolskega eseja ter glede na opredeljene ravni znanja v PIK (Deleži taksonomskih stopenj: I.–III., str. 10) medsebojno prepletene tri ravni bralnega odziva zajemajo: I. poznavanje besedil in književnega konteksta (poznavanje vsebine, npr. dogajalnega prostora in casa, znacilnosti književnih oseb, motivov, osrednjih dogodkov, a tudi poznavanje za razumevanje sporocila bistvenih slogovnih znacilnosti besedil, književnega in širšega (npr. družbenega) konteksta ter izrazja, s katerim je mogoce poimenovati besedilne prvine (npr. književna zvrst/vrsta, pripovedovalec, poimenovanja slogovnih prvin); II. razumevanje izhodišcne teme: zdi se, da je besedna zveza »izhodišcna tema« presplošna, saj ta taksonomska raven zagotovo ne predvideva le razumevanja teme tematskega sklopa (npr. Razmerja med generacijami) v povezavi z izbranim berivom, ampak vsaj še raznovrstnost sporocilnosti predpisanih besedil, glede na prvo taksonomsko raven pa tudi razumevanje sestave besedil v povezavi s dejstvi in spoznanji literarnovednega in širšega konteksta; III. vrednotenje in problemska obravnava izhodišcne teme: razclenitev tretje taksonomske stopnje poudarja predvsem vrednostna merila, aktualizacijo in medbesedilnost. Vrednotenje je najbolj kompleksna stopnja bralnega odziva, saj povezuje obe prejšnji stopnji, hkrati pa je (kot celovita interpretacija) »odvisna od bralcevega osebnega videnja pomena in izbora zanj najpomembnejših tem« (Grosman 1989: 64). Pri vrednotenju, ki ga podrobno pojasnjuje že didaktika mladinske književnosti (prim. Kordigel Aberšek 2008: 224–234), je kljucno oblikovanje stališc bodisi do besedilnih posameznosti bodisi do besedil(a) v celoti, bistvena pa je osebna opredelitev do predmeta vrednotenja; didaktika književnosti (prim. Krakar Vogel 2004, 2020) ob tem opisuje možnosti uporabe zunanjih (sklicevanje na osebne izkušnje in znanje) in notranjih (umetniškost, vecpomenskost ipd.) vrednotenjskih meril, poudarja pa predvsem nujnost izražanja vrednotenja (npr. z govornimi ali pisnimi opisnimi in (po) ustvarjalnimi besedili, prim. Krakar Vogel 2020: 141–145). Maturitetni esej lahko glede na predstavljene postopke in nacine izražanja vrednotenja vkljuci osebno, medbesedilno in problemsko opisno vrednotenje z utemeljevanjem subjektivnih vrednostnih sodb. Veljavni kurikularni dokumenti (ucni nacrt, PIK) in didaktika književnosti torej ponujajo jasne usmeritve za razvijanje literarne zmožnosti, ki je »vecplastna in kompleksna sposobnost custveno-doživljajskega odzivanja na literaturo, kognitivnega literarnega branja (interpretiranja, analiziranja, vrednotenja in kriticnega reflektiranja literarnih besedil) ter umešcanja literature v družbeni kontekst« (Žbogar 2019: 81). Ali tako razumljeno literarno zmožnost preverja tudi slovenski maturitetni razpravljalni esej? 2 Maturitetni razpravljalni esej 2021: usklajenost esejskih navodil s PIK-om in objektivnost ocenjevanja Na podlagi opredelitev literarnega branja, bralne zmožnosti kultiviranega bralca in ravni odzivanja na prebrano je smiselno analizirati izpitno polo 1 (razpravljalni esej) na spomladanskem izpitnem roku splošne mature iz slovenšcine (4. maj 2021), in sicer na podlagi naslednjih vprašanj (na katera odgovarjajo trije stolpci v preglednici): 1. Kako so zasnovana esejska navodila, katero znanje oz. raven odziva pricakujejo od pisca eseja? 2. Kako so zasnovana navodila za ocenjevanje, katere pricakovane odzive vkljucujejo? 3. Kako zanesljiva so navodila za ocenjevanje – kolikšna so razhajanja med prvim in drugim ocenjevalcem? Naslov razpravljalnega eseja, spomladanski izpitni rok 2021: »Vse srecne družine so si podobne, vsaka nesrecna družina pa je nesrecna po svoje.« Lev Nikolajevic Tolstoj Znamenita Tolstojeva misel o družinah velja za skoraj vse družine v Vojnovicevem in Pettersonovem romanu. Iz enega ali obeh romanov izberite dve družini, ki zaideta v težave. Izbrani družini predstavite in pojasnite vzroke njunih težav. Primerjajte, kako družini rešujeta svoje težave, in pojasnite, kako sta pri tem uspešni. Presodite, kako se s podobnimi družinskimi težavami sooca še katera od družin v enem od literarnih besedil, ki ste ga obravnavali pri pouku slovenšcine. Polkrepki »vodilni« naslov je identicen, kot je bil naslov tematskega sklopa leta 2016, ko sta bila za maturo obravnavana dva druga romana (Feri Lainšcek: Locil bom peno od valov, Lev Nikolajevic Tolstoj: Ana Karenina); tak naslov bi sam po sebi lahko bil zanimivo izhodišce za razpravo o bralcevem razumevanju zgodbe, karakterizacije in teme, na tej podlagi pa tudi za izražanje prepricljivosti prikazov srecnih in nesrecnih družin (npr. z vkljucevanjem osebnega pogleda na vlogo družine v odrašcanju posameznika). Tovrstni aktualizacijski oz. vrednotenjski odzivi so bili po izkušnjah ocenjevalca1 1 Avtor tega clanka je kot zunanji ocenjevalec ocenil 48 esejev na spomladanskem in 28 esejev na jesenskem izpitnem roku. Vtisov seveda ni mogoce posploševati, so pa lahko izhodišce za razmislek drugih ocenjevalcev o podobnih vprašanjih. sicer zaznavni (npr. v uvodu ali zakljucku eseja: pomen družine, vpliv travmaticnih izkušenj na kasnejše življenje ipd.), a jih je bilo mogoce nagraditi le z dodatnimi tockami za vsebino, ceprav so bistveni za osebno vrednotenje književnega problema. Drugo bistveno opažanje je, da navodila za razlicna razumevanja odprto Tolstojevo misel2 2 Katere družine (v romanu ali romanih) sploh so srecne oz. nesrecne – in zakaj? So si res vse srecne družine v prebranih romanih podobne? So med njimi morda pomembne razlike (kraj in cas dogajanja, razvoj romaneskne zgodbe, identiteta)? So nesrecne družine res tako zelo razlicne? Kaj jim je skupno? Odhod oceta? Materina nesreca? zožijo na zaporedje korakov, ki usmerjajo v obnovo dogajanja v romanih: del navodila in raven odziva pricakovani odzivi analiza razhajanj med ocenjevalci3 3 V analizo so bili vkljuceni dijaki gimnazijskih programov, ki so opravljali v spomladanskem izpitnem roku 2021 splošno maturo prvic v celoti. Predmet analize so razhajanja med prvim in drugim ocenjevalcem pri razpravljalnem eseju, kar zajema 5330 kandidatov (94,7 %) od skupno 5628. – Statisticne podatke je zbral in obdelal dr. Gašper Cankar (Državni izpitni center); zahvaljujem se mu za pomoc. Izbrani družini predstavite in pojasnite vzroke njunih težav. Predstavitev: priklic kljucnih podatkov iz enega ali obeh romanov: povzemanje (1. raven) Tocke: • predstavitev 1. družine – do 3 tocke; • predstavitev 2. družine – do 3 tocke Predstavitev prve in druge družine je v navodilih za ocenjevanje povezana z romanom Figa – gre za obnovo zgodbe (cas, kraj, kljucni dogodki, karakterizacija), npr.: »Vesna in Safet sta porocena, zaposlena sta pri velikih ljubljanskih podjetjih, s sinom Jadranom živita v službenem stanovanju v blokovskem naselju Nove Fužine.« Vprašanje je, koliko so bila ocenjevalna navodila, ki so predvidevala besedilne odgovore na posamezno postavko, uporabna za ocenjevalca, ce je dijak pisal o drugem romanu iz tematskega sklopa. Predstavitev družine 1: odstopanja: 0–3 tocke, aritmeticna sredina: 0,51, standardni odklon: 0,60. Predstavitev družine 2: odstopanja: 0–3 tocke, aritmeticna sredina: 0,58, standardni odklon: 0,62. Kljub temu da je navodilo zahtevalo predstavitev dveh družin (navajanje besedilnih podatkov), je razlika med ocenjevalcema visoka: aritmeticna sredina (v povprecju pol tocke) in standardni odklon kažeta na visoko razpršenost rezultatov. del navodila in raven odziva pricakovani odzivi analiza razhajanj med ocenjevalci3 Pojasnilo vzrokov: priklic kljucnih podatkov iz enega ali obeh romanov: povzemanje (1. raven) Tocke: • vzroki težav v 1. družini – do 4 tocke; • vzroki težav v 2. družini – do 4 tocke (1. raven) Pojasnilo vzrokov težav prve in druge družine (v navodilih za ocenjevanje le v povezavi z romanom Figa) prav tako temelji na obnovi zgodbe, npr. »Anja je odrašcala v urejeni premožni ljubljanski družini, Jadrana pa je mocno obremenil razpad njegove družine.« Pojasnilo vzrokov težav družine 1: odstopanja: 0–4 tocke, aritmeticna sredina: 0,80, standardni odklon: 0,75. Pojasnilo vzrokov težav družine 2: odstopanja: 0–4 tocke, aritmeticna sredina: 0,78, standardni odklon: 0,74. Najveckrat so se ocenjevalci te postavke razlikovali za 1 tocko tako pri prepoznavanju pojasnila vzrokov težav prve kot druge družine; aritmeticna sredina (vec kot tri cetrtine tocke) in standardni odklon (tri cetrtine tocke) znova kažeta na visoko razpršenost rezultatov; v obeh primerih je nicta razlika med ocenjevalcema pod 40 % vseh razhajanj. del navodila in raven odziva pricakovani odzivi analiza razhajanj med ocenjevalci3 Primerjajte, kako družini rešujeta svoje težave, in pojasnite, kako sta pri tem uspešni. Primerjava: povezovanje podatkov iz besedila, vzrocno- posledicno razumevanje prebranega (2. raven) – do 8 tock Pojasnilo uspešnosti: razumevanje s sklepanjem, (2. raven) – do 4 tocke »Ker so vzroki težav v družinah podobni, se tudi njihovega reševanja lotita podobno, opazimo pa tudi nekatere razlike.« Sledijo zgodbeno povzete primerjave, ki zajemajo povezovanje reševanja težav v družini na podlagi družbenega dogajanja, medosebnih odnosov, prelomnih odlocitev in njihovih posledic. Pojasnilo uspešnosti je v navodilih manj jasno, vidno je v sklepnem delu: »Ce za svoje razmerje z Anjo Jadran pravi, da se med njima še niso stkale nevidne nitke ljubezni /…/, so tokovi Vesno, Jadrana in Safeta že zdavnaj odnesli vsakega v svojo smer /…/. Primerjava reševanja težav: odstopanja: 0–8 tock, aritmeticna sredina: 1,44, standardni odklon: 1,22. Pojasnilo uspešnosti reševanja težav: odstopanja: 0–4 tocke, aritmeticna sredina: 1,03, standardni odklon: 0,93. Najveckrat so se ocene primerjave razlikovale za 1 oz. 2 tocki; aritmeticna sredina (v povprecju skoraj tocka in pol) in standardni odklon kažeta na visoko razpršenost rezultatov. Pojasnilo uspešnosti kaže pri ocenjevanju še manjšo zanesljivost (morda je ta posledica manj jasnih navodil), saj prevladuje razlika med ocenama za eno tocko (taka je tudi aritmeticna sredina); le tretjina ocen ne kaže razlike med ocenjevalcema, 20 % se jih razlikuje za 2 tocki (od štirih). del navodila in raven odziva pricakovani odzivi analiza razhajanj med ocenjevalci3 Presodite, kako se s podobnimi družinskimi težavami sooca še katera od družin v enem od literarnih besedil, ki ste ga obravnavali pri pouku slovenšcine. Medbesedilno primerjanje oz. vrednotenje (v usmerjevalnem navodilu) (3. raven) – do 4 tocke Navodila za ocenjevanje omenjajo presojo, a je ne opredeljujejo, navajajo splošen odgovor: »Težave družin /…/ se mi zdijo podobne … / se mi ne zdijo podobne…« Esejsko nalogo je poleg tega mogoce (uspešno?) rešiti tudi z navajanjem podatkov (s povzemanjem zgodbe) iz besedila, obravnavanega pri pouku, kar ni 3., ampak 1. raven odziva. Namen in predvidena struktura medbesedilne primerjave in nacin presoje (npr. prepricljivosti) prikaza težav v navodilih nista jasna. Medbesedilno primerjanje: odstopanja: 0–4 tocke, aritmeticna sredina: 0,90, standardni odklon: 0,88. Najpogosteje se pojavlja razlika 1 tocke med ocenama; aritmeticna sredina, standardni odklon in deleži odstopanj so primerljivi s prejšnjo ocenjevalno postavko in so bržkone posledica nejasnih esejskih in ocenjevalnih navodil. Tabela 1: Ocenjevanje vsebine po navodilih za ocenjevanje razpravljalnega eseja (maj 2021) Podobna razhajanja, kot so bila opisana v Tabeli 1 (ta analiticno predvideva »idealno « vsebino eseja, a »seštevek« odgovorov na posamezne usmeritve seveda ni in glede na sestavo kompleksnih esejskih navodil ne more biti zgled za koherenten in vrednotenjsko prepricljiv esej, ki ni iste vrste preizkus kot naloge kratkih odgovorov, prim. Zupanc 2004), je mogoce videti tudi pri drugih postavkah, ki prispevajo h koncni oceni. Nekatere med njimi so zelo natancno razclenjene (npr. jezikovna pravilnost), druge sploh ne (npr. dodatne tocke za vsebino in jezik); razhajanja s komentarji prikazuje Tabela 2: 4 https://www.ric.si/mma/103%20slm%20p1%202020/2020030914533707/ postavka in komentar analiza razhajanj med ocenjevalci Celostna ocena: namenjena je holisticnemu ocenjevanju eseja, a jo sistem kasneje precrta. Povsem logicno je torej vprašanje, cemu vnašati oceno v ocenjevalnik, ce je ta ne beleži in primerja z drugim ocenjevalcem. Samokontrola ocenjevalca (npr. ob kontrolnem eseju) bi lahko potekala tudi brez celostne ocene. Razhajanj ni mogoce ugotavljati, ker sistem (elektronsko ocenjevanje, ocenjevalnik RM Assessor) celostnih ocen ne beleži. Jezikovna pravilnost – do 8 tock Ta postavka je najbolj natancno razclenjena med vsemi (vkljucno z vsebinskimi); ocenjevalni obrazec4 namrec podrobno predpisuje ocenjevanje kar sedmih kategorij jezikovne pravilnosti po sistemu odbijanja tock (npr. »2 istovrstni napaki = – 0,5 t«). Tako podrobno razclenjena postavka je za ocenjevalca, ki mora v ocenjevalniku menjati znake, da oznacuje napake, zelo zamudna, hkrati pa so posamezne podpostavke nejasne – tudi v razmerju do sloga, npr. »pomensko neustrez. raba besed« (jezik) in »neutemeljena raba slog. zaznam. besed«. Jezikovna pravilnost: odstopanja: 0–6 tocke, aritmeticna sredina: 1,22, standardni odklon: 1,24. Kljub zelo podrobnim navodilom aritmeticna sredina in standardni odklon ne odstopata bistveno od postavke Primerjava reševanja težav, pri kateri mora ocenjevalec na podlagi zgodbenih prvin v eseju sam poiskati elemente primerjave; to pomeni, da podrobnost navodil za ocenjevanje jezikovne pravilnosti (štetje napak in odbijanje tock) ne prispeva k zviševanju objektivnosti ocenjevanja. postavka in komentar analiza razhajanj med ocenjevalci Slog – do 6 tock Ocenjevalni obrazec predvideva dve podpostavki, prva se deloma prekriva z jezikom (npr. uporaba pogovornega kratkega nedolocnika), druga je izrazito odprta, saj v obrazcu ni nakazano, katera so »druga nacela uspešnega sporocanja«; vprašanje je tudi, ali se ta postavka, ki jo je mogoce razumeti kot uspešnost pisnega izražanja o prebranem, ne prekriva z zgradbo kot samostojnim ocenjevalnim kriterijem. Primerjava podatkov (jezik in slog) kaže tudi na to, da kljub nejasnim kriterijem, ki ocenjevalcem dopušcajo celostno oceno sloga, so razlike pri ocenjevanju jezikovne pravilnosti in sloga (do polovica tock: jezik do 4, slog do 3) pri obeh postavkah podobne: slog je z razliko do polovice možnih tock ocenilo 72 %, jezikovno pravilnost 63 % pa ocenjevalcev. Slog: odstopanja: 0–6 tocke, aritmeticna sredina: 1,19, standardni odklon: 1,00. Zgradba – do 6 tock Kriteriji za ocenjevanje zgradbe (clenitev, povezanost in obseg besedila) so nekoliko jasnejši kot tisti, s katerimi se ocenjuje slog, a delež do polovicnih razlik (do 3 tocke) med ocenjevalcema (65 %) ni bistveno nižji. Nenavadno je tudi, da se pri zgradbi odbijajo tocke za napake, ni pa izdelanega merila za ocenjevanje razvijanja problemske razprave o prebranem, kar je bistvena lastnost kakovostnega eseja (prepricljiva argumentacija lastnih spoznanj/mnenj). Zgradba: odstopanja: 0–6 tocke, aritmeticna sredina: 0,92, standardni odklon: 0,84. postavka in komentar analiza razhajanj med ocenjevalci Dodatne tocke: • jezik – do 3 tocke, • vsebina – do 3 tocke Možnost dodeljevanja dodatnih tock predvideva ocenjevalni obrazec, navodila za ocenjevanje jih ne zajemajo, prav tako jih ne predvideva PIK, kar je nenavadno, saj ta vkljucuje podrobno razclenjeno postavko za presojanje jezikovne pravilnosti, sloga in zgradbe. Neobstojeca navodila za dodeljevanje dodatnih tock, ki ocenjevalcu dopušcajo popolno svobodo pri odlocanju, ali je esej do njih upravicen, se izraža tudi v najnižji aritmeticni sredini odstopanj med ocenjevalci; to pomeni, da podrobna opredelitev pomanjkljivosti ne prispeva k dvigu zanesljivosti – ceprav je vprašanje, koliko dodatnih tock so ocenjevalci v povprecju dodeljevali esejem. Ce so namrec tocke dodeljevali, je objektivnost tu najvišja – ce jih vecinoma niso (in je prevladujoca razlika 0 tock med ocenjevalcema posledica tega), potem je to nedvoumen razlog za opustitev dodeljevanja dodatnih tock. Dodatne tocke (jezik): odstopanja: 0–3 tocke, aritmeticna sredina: 0,14, standardni odklon: 0,46. Dodatne tocke (vsebina): odstopanja: 0–3 tocke, aritmeticna sredina: 0,25, standardni odklon: 0,59. Tabela 2: Ocenjevanje vsebine po navodilih za ocenjevanje razpravljalnega eseja (maj 2021) 5 Odvec je poudariti, da so predlogi nalog zgolj osnutki, ki jih v tej obliki ni smiselno prenesti v prakso. O osnutkih mora razpravljati in odlocati komisija, pristojna za pripravo maturitetnih nalog in navodil za ocenjevanje, kar pomeni, da je priprava izpitnega gradiva strokovno timsko delo, ki pa kljub postopnosti uvajanja novosti ne sme obstati na mestu – v okvirih utecenih vzorcev preverjanja znanja. 6 Na str. 8 so priloge navedene tako za razpravljalni kot za interpretativni esej: »odlomek (eden ali vec) iz izbranih besedil tematskega sklopa iz književnosti oziroma krajša besedila iz tematskega sklopa«. 3 Ugotovitve in predlogi Ugotovitve omogocajo naslednje predloge za posodobitev ocenjevanja maturitetnega eseja: 1 Esejska navodila naj ne usmerjajo piscev k dokazovanju vnaprej dane trditve po natancno predpisanem postopku. Isti krovni naslov eseja bi bilo mogoce preoblikovati v veliko bolj odprto in subjektivnemu pristopu do reševanja esejskega problema bolj naklonjeno nalogo:5 1.1 »Vse srecne družine so si podobne, vsaka nesrecna družina pa je nesrecna po svoje.« (Lev Nikolajevic Tolstoj) Se strinjate s to mislijo? Opišite podobnosti in razlike med izbranima družinama v enem romanu ali obeh, pojasnite razloge za družinske težave in se opredelite do ustreznosti nacinov njihovega reševanja. Kako prepricljivo besedila, ki ste jih prebrali, prikazujejo družinsko (ne)sreco obeh družin in še ene po Vaši izbiri? Esejska naloga je podobna obstojecim navodilom, a je bolj odprta, saj zahteva razmislek o uvodnem navedku v razmerju do besedil, o katerih bo tekla beseda v eseju. Sklepno vprašanje je vrednotenjsko – nanj ni mogoce odgovoriti le z obnovo vsebine, ker zahteva vkljucitev prepricljivosti (to lahko pisec izpelje iz osebnega odziva, inovativnosti prikaza teme (medbesedilnosti – tu lahko vkljucuje tudi uvodni navedek) ali iz kontekstualnih prvin (npr. pomen družine kot prvotne socializacijske celice). 1.2 Druga možnost, ki jo omogoca tudi PIK,6 je kratko besedilo z vrednostno (kritiško) oznako romanov iz tematskega sklopa, ki ji sledijo osnovne usmeritve, npr.: »Travmaticna izkušnja se nam /…/ vtisne v um, možgane in telo: posledice tega odtisa so prisotne še v sedanjosti in dolocajo, kako nam bo uspelo preživeti. Oba romana namrec veckrat opisujeta obcutke stiske, nemoci, tesnobe, nemira, strahu, panike in groze, ki jih v dogajalni sedanjosti ne moreta postaviti v smiselne povezave .« (Alojzija Zupan Sosic, 2020: Ocetje in sinovi v maturitetnih romanih Konje krast in Figa. Jezik in slovstvo 65/3–4. 273.) Na podlagi odlomka iz besedila Alojzije Zupan Sosic kljucnih besed travmaticna izkušnja in možnosti za njeno razrešitev predstavite osebe in zgodbo ter ovrednotite sporocilo enega ali obeh romanov. Je besedilo glede na vsebino in slog za Vas zanimivo – in zakaj (ne)? Utemeljite, s katerim prebranim delom bi ga lahko najbolje primerjali. Esejska naloga je nekoliko drugacna, saj zahteva temeljito branje odlomka in podrobno poznavanje razmerja med oceti in sinovi v besedilih: pricakuje se pojasnilo odnosov med njimi, razmislek o odzivu sina na ocetov odhod ter o obcutkih, ki jih navaja avtorica interpretacije. Pricakovati je tudi razpravo o preživetju (sinov) po travmaticni izkušnji ter vrednotenjski zapis o odzivu predvsem na travmo in njeno premagovanje ter prepricljivo medbesedilno primerjavo glede na zanimivost besedila v prejšnji usmeritvi. 1.3 Možnosti je še vec; med njimi se zdijo razmisleka vredne naslednje: kratek odlomek (ali dva) iz enega ali obeh besedil, ki izpostavlja(-ta) bistveno temo; po obsegu odlomek bistveno krajši kot predloga za interpretativni eseja in se ne osredotoca na umešcanje odlomka v celoto ter na podrobnosti (npr. karakterizacije in zgodbe). Tak odlomek, ki je izhodišce za razpravo o temi, bi lahko bilo tudi krajše neznano besedilo, npr. pesem (ali celo besedilo kakovostne sodobne skladbe), s cemer bi se še dodatno podkrepila esejska razprava o aktualnosti izbranih, za branje obveznih besedil. 2 Objektivnost ocenjevanja, ki je eden od razlogov za sestavo obstojecih usmerjevalnih navodil, glede na subjektivnost esejskega pisanja in relativno objektivnost ocenjevanja (prim. Krakar Vogel 1994) ne more biti prevladujoca, saj je v nasprotju z vecpomenskostjo književnosti, ki jo morajo zaznati tudi esejske naloge: Ocenjevanje takih nalog je zahtevno, saj izhodišce predstavljajo umetnostna besedila, ki jih posamezniki smejo doživeti, razumeti in ovrednotiti na subjektiven nacin. Tako kot pri mladih bralcih se tudi pri ocenjevalcih odprta mesta literarnih besedil interpretativno zapolnjujejo glede na njihove bralne izkušnje in pricakovanja /…/, poleg tega pa ocenjevalci v razumevanje tujih besedil vnašajo tudi lastno vednost, okus, vrednote, predstave in celo nezavedne odzive /…/. Dialog z besedilom, kakor obicajno poimenujemo šolski esej, tako postaja polilog, ki ga je celo s hipoteticno objektivnim nacinom ocenjevanja težko oceniti neoporecno. (Bucik in Cokl 2016: 15–16.) Analiticno ocenjevanje (po vsebinskih opornih tockah) zato ne sme preiti v iskanje odgovorov; poleg analiticnega ocenjevanja (razpršenost ocen je tudi pri takem nacinu velika) je nujno zagotoviti vidnejšo vlogo celotnemu ocenjevanju pri vseh postavkah, tudi pri jeziku. Drobljenje postavke jezikovna pravilnost ocitno ne pripeva k objektivnosti, prav tako ne štetje besed, ki ga podrobno predpisuje že PIK. Ocenjevalnih postavk naj ne bo prevec (okrog pet jih je dovolj), vsebina naj se vrednoti po taksonomskih ravneh, ne pa po postavkah. To pomeni, da bi lahko bile tudi v ocenjevalniku za vsebino v celoti najvec tri kategorije, še dve dodatni bi lahko bili namenjeni jeziku/slogu in zgradbi. Tako bi se spremenil tudi nabor znakov v ocenjevalniku: za jezik in slog npr. en znak ali dva znaka, za zgradbo en znak (torej skupaj trije in ne enajst kot sedaj), trije tudi za vsebino, ki je v obstojecem sistemu sploh ni mogoce oznacevati, ker znakov zanjo ni. Dodeljevanje dodatnih tock za vsebino in jezik ni smiselno; nadpovprecni vsebinski dosežki (npr. podrobnost poznavanja dejstev, kakovostno, inovativno osebno vrednotenje) se lahko izrazijo v najvišjih opisnikih pri celostnem vrednotenju vsebine, kar velja tudi za celostno ocenjevanje jezika. 3. Pri sestavi tako esejskih kot ocenjevalnih navodil je treba dosledno upoštevati PIK: prvo taksonomsko raven ne tvori le poznavanje dejstev iz besedil, ampak tudi poznavanje in uporabo književnega znanja o besedilih. Eseji nekatero tovrstno poznavanje vkljucujejo v razpravo (npr. družinski, generacijski, ljubezenski, zgodovinski, psihološki roman, motiv(ika), tehnika pripovedi, pripovedovalec, notranji monolog), a ocenjevanje tega ni predvideno. Vec mesta je treba nameniti tudi vrednotenju kot tretji ravni odziva; v analiziranih navodilih vrednotenje ne dosega s PIK-om predvidenega števila tock (zgolj 4 od predvidenih 6–9 tock). Nizko število tock je nenavadno, saj sta primerjanje kakovosti in vrednotenje v povezavi z obema besediloma iz tematskega sklopa »najbolj zapletena in sinkreticna procesa pri literarni interpretaciji, a hkrati zelo pomembna za opomenjanje obeh romanov. Mlade bralce oba procesa ne naucita samo izpostaviti kljucnih tock romana in prepoznati kvalitete besedil, pac pa tudi vrednotiti ostale pojave v svetu« (Zupan Sosic 2020: 274). – Sklepna misel je skorajda samoumevna: samo s premišljeno, a hkrati s korenito spremembo tako zasnove kot ocenjevanja esejskih navodil bo mogoce uresnicevati priporocilo iz veljavnega ucnega nacrta, ki je za sedaj neuresniceno: »V gimnaziji je književni pouk namenjen vzgoji kultiviranega bralca, bodocega izobraženca. To je bralec, ki v svoje razmišljanje o bralnem doživetju vkljucuje medbesedilno izkušenost, poznavanje literarnih pojavov in splošno kulturno razgledanost« (Ucni nacrt 2008: 42). Viri PIK, 2019: Predmetni izpitni katalog za splošno maturo – slovenšcina. Ljubljana: Državni izpitni center. https://www.ric.si/mma/M-SLO-2021/2019082714564976/. PISA, 2018. Program mednarodne primerjave dosežkov ucencev in ucenk. Nacionalno porocilo s primeri nalog iz branja (ur. K. Šterman Ivancic). Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2019. https://www.pei.si/wp-content/uploads/2019/12/PISA2018_NacionalnoPorocilo.pdf. Ucni nacrt, 2008: Ucni nacrt. Slovenšcina. Gimnazija. Splošna, klasicna, strokovna gimnazija . http://eportal.mss.edus.si/msswww/programi2018/programi/media/pdf/un_gimnazija/ un_slovenscina_gimn.pdf. Literatura Bucik, Valentin in Cokl, Sonja, 2016: Razvijanje novih meril za ocenjevanje maturitetnih esejev pri splošni maturi iz slovenšcine. Jezik in slovstvo 61/1. 15–34. Grosman, Meta, 1989: Bralec in književnost. Ljubljana: DZS. Kordigel Aberšek, Metka, 2008: Didaktika mladinske književnosti. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Krakar Vogel, Boža, 1991: Skice za književno didaktiko. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Krakar Vogel, Boža, 1994: Preverjanje znanja in sposobnosti pri pouku književnosti. Književnost na maturi. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport (Matura). 5–51. Krakar Vogel, Boža, 2004: Poglavja iz didaktike književnosti. Ljubljana: DZS. Krakar Vogel, Boža, 2012: Recepcijska in sistemska didaktika književnosti kot izhodišci za sodoben književni pouk. Krakar Vogel, Boža in Blažic, Milena Mileva (ur.): Sistemska didaktika književnosti. Ljubljana: Pedagoški inštitut. 5–44. Krakar Vogel, Boža, 2020: Didaktika književnosti pri pouku slovenšcine. Ljubljana: Rokus Klett. (Uciteljeva orodja). Pecjak, Sonja, 2012: Psihološki vidiki bralne pismenosti. Od teorije k praksi. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. (Razprave FF). Petek, Tomaž, 2014: Sodobno nacrtovanje pouka književnosti v 1. in 2. triletju osnovne šole. Razredni pouk 2–3. 46–51. Zupan Sosic, Alojzija, 2020: Ocetje in sinovi v maturitetnih romanih Konje krast in Figa. Jezik in slovstvo 65/3–4. 269– 285. Zupanc, Darko, 2004: Problematika pri ne-testnih oblikah preverjanja znanja. Preverjanje in ocenjevanje 1/4. 7–14. Žbogar, Alenka, 2019: Razvijanje literarne zmožnosti pri pouku književnosti. Jezik in slovstvo 64/1. 73–83. The Slovenian General Matura Essay and the Reading Ability of the Literary Reader Based on curricular documents, literary didactic theory and PISA assessment, the first part of the article summarises several dimensions of the literary reader’s reading competence, especially the interlacement of emotional response, understanding, evaluation and relevant contextual knowledge. The article focuses on literary evaluation, which can be based on internal or external criteria. In the central part, it analyses the essay instructions for the Slovenian general Matura essay and investigates which knowledge or level of response is expected from candidates, as well as the reliability of the assessment instructions. In discussing the essay writing instructions, the article demonstrates that these instructions guide students towards content retelling and predictable answers, whereas an analysis of the discrepancies between the examiners’ assessments of content and language shows that detailed but unreliable assessment instructions do not contribute to assessment objectivity. In the conclusion, some changes are proposed, mainly concerning greater subjectivity in writing Slovenian general Matura essays and a more holistic, less analytical approach to their assessment. Key words: reading competence of the literary reader, levels of response to the text, literary evaluation, Slovenian general Matura essay, essay instructions and assessment 1 Tri zaporedne znanstvene razprave Marije Javor Briški Nemška književnost na Slovenskem od 11. do 16. stoletja, Monike Deželak Trojar Zametki in razcvet duhovne dramatike v zgodnjem novem veku na Slovenskem in Luka Vidmarja Knjižnice na Slovenskem v zgodnjem novem veku nadaljujejo in zakljucujejo tematsko številko (2020, 3-4) Jezika in slovstva, posveceno starejši slovenski književnosti od srednjega veka do razsvetljenstva, v kateri smo objavili štirinajst razprav o ljudskih pesmih, o pravljicah, o nabožnih pesmih, o metriki, o zacetkih posvetne poezije, o meditativni prozi, o barocnih pridigah, o kratki prozi, o jezuitskih dramah, o posvetnih dramah, o periodiki, o uradovalni sloveniki in latinski ustvarjalnosti na Slovenskem. 2 Raziskovalni program št. P6-0265 je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proracuna. Marija Javor Briški1 UDK 821.112.2.09(497.4)"10/15" Oddelek za germanistiko z nederlandistiko in skandinavistiko DOI: 10.4312/JiS.67.1-2.79-105 Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani NEMŠKA KNJIŽEVNOST NA SLOVENSKEM OD 11. DO 16. STOLETJA2 Po uvodnem zgodovinskem orisu slovenskega etnicnega ozemlja in oblikovanja severne nemško-slovenske jezikovne meje ter pomena nemšcine na Slovenskem v clanku predstavljamo literarnozgodovinski pregled izbora del pisnega izrocila, ki so jih od srednjega veka do 16. st. napisali domaci ali tuji avtorji na slovenskem etnicnem ozemlju Koroške in Štajerske ter na Kranjskem oz. avtorji, ki izvirajo iz teh dežel. Pri predstavitvi posameznih besedil upoštevamo vsebino, slogovne znacilnosti, žanrsko opredelitev, funkcijo ter kulturno-zgodovinski kontekst njihovega nastanka in recepcije. Cilj prispevka je poleg sistematicnega prikaza najpomembnejših del teh obdobij njihovo ovrednotenje v sklopu nemške literarne zgodovine. Kljucne besede: nemška književnost, literarna zgodovina, srednji vek, 16. stoletje, Koroška, Štajerska, Kranjska 1 Uvod Obstoj nemške književnosti na Slovenskem v preteklih stoletjih je posledica vec kot tisocletne vkljucitve Slovencev in njihovih prednikov v nemški politicni in kulturni prostor. Trajala je od zgodnjega srednjega veka, ko so Karantanci prišli pod bavarsko in nato pod frankovsko oblast, do razpada habsburške monarhije leta 1918. K integraciji slovenskega etnicnega ozemlja v nemško državo je pripomogla cerkvena organizacija z ustanovitvijo škofij, župnij in samostanov ter upravna ureditev. Izoblikovali so se vojvodstvo Koroška ter razlicne mejne grofije, iz katerih so na osnovi združitev in premikov meja v poznem srednjem veku nastale notranjeavstrijske dežele Koroška, Štajerska in Kranjska ter grofija Goriška (Štih 2008: 25–100). Meje slovenskega etnicnega ozemlja so se skozi cas spreminjale. Ker bomo obravnavali književnost v nemškem jeziku, ki je nastala na »Slovenskem«, nas predvsem zanima »/o/blikovanje severne slovenske narodnostne meje« (Grafenauer 1993: 349), na podlagi katere se bomo odlocali o vkljucitvi nemških literarnih del v dolocenem obdobju. Na obmocjih, pridobljenih v frankovskem casu, so se z razvojem fevdalizacije naselile rodbine visokega plemstva nemškega rodu, ki so se deloma zlile z domacim visokim plemstvom in postale vodilni družbeni sloj. Posvetna in cerkvena zemljiška gospoda je za agrarni razvoj na svojih posestvih poleg slovenskega prebivalstva potrebovala tudi naseljence, ki jih je novacila s svojih starih posestev v nemških deželah. Od zgodnjega srednjega veka, še posebej pa v 12., 13. in 14. st., so migracije »nemško govorecega agrarnega prebivalstva /.../ povzrocile /.../ germanizacijo precejšnega dela tistega ozemlja, ki so ga še v 10. stoletju v najvecji meri naseljevali predniki današnjih Slovencev« (Štih 2008: 58). Sodec po toponimih Vzhodne Tirolske in Severne Koroške ter pokrajine Lungau na Solnograškem, Štajerske in obmejnih južnih delov Zgornje in Spodnje Avstrije je naselitveno obmocje Slovanov v 1. tisocletju segalo globoko v vzhodnoalpski prostor (Krevs Birk 2019: 157). Zaradi »postopnega oblikovanja ali celo nastajanja kulturne podeželske pokrajine z naseljevanjem in množitvijo ter medsebojnim vplivom kmeckega prebivalstva razlicnega izvora« (Grafenauer 1993: 349) se je scasoma zarisala jezikovna meja, tako da so etnije, ki so številcno prevladovale, asimilirale etnicne manjšine. Okrog leta 1200 je slovenska etnicna meja, kot je razvidno iz Grafenauerjeve karte (1993: 362), še potekala v Severnih Apniških Alpah, »/o/d konca srednjega veka do 19. stoletja /pa je/ potekala po Ziljskih Alpah do Dobraca, zavila mimo Beljaka na Osojske Ture, šla nato severno od Gospe Svete na Štalensko goro in naprej na Svinško planino ter Golico, nato pa se držala severnega podnožja Slovenskih goric do Radgone« (Štih 2008: 58). Medtem ko je vecinsko kmecko prebivalstvo južno od slovensko-nemške meje govorilo pretežno slovensko, je bilo tu živece plemstvo vecinoma dvojezicno. Dolga stoletja je nemšcina na Slovenskem prevladovala predvsem v pisni komunikaciji: na prehodu iz 13. v 14. st. je postala uradni jezik v celinskih, ne pa tudi v obalnih mestih (Javor Briški 2012: 590–591); na podrocju književnosti pa je 3 Wiener Sammelhandschrift, Codex Vindobonensis 2721; Millstätter Sammelhandschrift, Celovec, Cod. 6/19, Geschichtsverein für Kärnten (Knapp 1994: 454). igrala pomembno vlogo od srednjega veka do 19. st., ko se je slovenska besedna umetnost dokoncno uveljavila (Janko 1995: 326). V pregledu nemške književnosti na Slovenskem se bomo osredinili na izbor pisnih izrocil, ki so jih napisali avtorji, ki so živeli na slovenskem etnicnem ozemlju Koroške in Štajerske ter na Kranjskem, oz. avtorji, ki izvirajo iz teh dežel. Pri predstavitvi posameznih besedil bomo upoštevali vsebino, slogovne znacilnosti, žanrsko opredelitev, funkcijo ter kulturno-zgodovinski kontekst njihovega nastanka in recepcije, omejili pa se bomo na obdobja od srednjega veka do vkljucno 16. st. Za obravnavo nemške književnosti od 11. do 16. st. smo se odlocili, ker je v tem casu nastalo nekaj izstopajocih del, s katerimi slovensko obcinstvo naceloma ni podrobneje seznanjeno. Cilj clanka je poleg sistematicnega prikaza najpomembnejših del teh obdobij izpostaviti, kako jih vrednoti nemška literarna zgodovina. 2 Srednji vek Srednjeveški pisci, ki so bili sprva duhovniškega, pozneje pa tudi plemiškega in mešcanskega stanu, so svoja dela obicajno naslovili na sorazmerno majhen krog poslušalcev in morebitnih mecenov. Šele nastopi v drugih krajih in prepisi njihovih besednih stvaritev so prispevali k poznavanju njihovih del v širšem prostoru (Knapp 1994: 13). Razširjenost besedil se zrcali v številu rokopisov, žal pa je precejšen del teh izgubljen, kar še posebej velja za avtografe. Izguba avtorjevega rokopisa in nepoznavanje njegovega imena ali njegove identitete nam pri dataciji in lokaciji literarnih del nemalokrat povzroca težave. Zato bomo v oris srednjeveške nemške književnosti na Slovenskem vkljucili le tista pomembnejša dela, ki jih prostorsko lahko nekoliko natancneje opredelimo. Na Slovenskem razen fragmenta mlajšega prepisa nekega glosarja nismo zasledili pisnih izrocil starovisokonemškega obdobja (750–1050) (Janko 2001: 9), ker so v tem prostoru samostane – prva središca srednjeveške pismenosti – ustanovili v glavnem šele v 11. st. (Bajt/Vidic 2011: 66). Najstarejša ohranjena nemška literarna besedila na Slovenskem torej izvirajo iz zacetnega obdobja srednje visoke nemšcine, ko tudi plemiški dvori posvetne in cerkvene gospode postajajo vedno bolj pomembna literarna središca. 2.1 Koroška Na Koroškem sledi nemškega pisnega literarnega izrocila, ki je izrednega pomena za poznavanje zgodnjesrednjevisokonemške književnosti, segajo v zadnjo cetrtino 12. in zacetek 13. st., ko sta v tem prostoru (Knapp 1994: 454) nastala dva kodeksa rokopisov: Dunajski in Milštatski/Miljski kodeks3, ki vsebujeta besedila razlicnih provenienc. 4 Gre le za domnevno lokacijo nastanka (Brunner 2010: 84), v drugih virih ni natancneje opredeljena, navaja se Avstrija (npr. Vollmann-Profe 1989b: 111). 5 Laiška investitura je slovesna podelitev službe, posesti in položaja škofom in opatom, ki jo je opravljala posvetna oblast. Najstarejša ohranjena, omembe vredna nemška pesnitev s Koroške4, ki nadaljuje literarno tradicijo biblijske parafraze z namenom, da obcinstvo seznanja z vsebinami Svetega pisma v ljudskem jeziku, se po Dunajskem kodeksu imenuje Wiener Genesis (Dunajska knjiga o stvarjenju). Sodec po omembi v besedilu, da je nekega škofa ustolicil kralj, je nastala pred letom 1122, ko so odpravili laiško investituro5; starinski jezik ter tehnika rime in verzifikacija pa nakazujejo, da jo je neznani avtor napisal verjetno že med letoma 1060 in 1080. Na osnovi Prve Mojzesove knjige avtor nazorno pripoveduje biblijsko zgodbo o stvarjenju angelov in padcu Luciferja, stvarjenju sveta, Adama in Eve, izvirnem grehu, Kajnu in Ablu, Noetu in vesoljnem potopu, Abrahamu in Jakobu ter Jožefu v Egiptu. Poleg Svetega pisma se je obcasno opiral tudi na takrat razširjene biblijske komentarje in spise zgodnjekršcanskih avtorjev (Laktancij, Avit). Za boljše razumevanje je svetopisemsko zgodbo prilagodil domacim predstavam svoje publike: tako je po eni strani izpušcal, cesar poslušalci ne bi razumeli ali kar jih ne bi zanimalo, po drugi strani pa je pripoved razširil. Med drugim jo je popestril z zabavnimi dodatki, kot je razlaga uporabe malega prsta, ki jo je prevzel po enciklopediji Izidorja Sevlijskega: Der minneste finger der nehat ambeht ander, newane sos wirt not, daz er in daz ore grubilet, daz iz ferneme gereche, swaz iemen spreche. (cit. po Pogacnik 1972: 276) Toda prst najmanjši nima druge službe kot le to, da on vrta po ušesu, kadar pac potrebno je, da bi slišalo natanko, kar ljudje mu govore. (cit. po Pogacnik 1972: 165) Prav tako je po takratnih družbeno uveljavljenih nazorih in navadah in s tem, da se je opiral na domaco ustno pripovedno tradicijo, biblijske dogodke in osebe tudi stiliziral. Ker je bil avtor v prvi vrsti dober pripovedovalec, je zgodbo z moralnimi razlagami, ki pricajo o njegovem zanimanju za greh, kesanje, spoved in pokoro, prekinil le obcasno. V veliki meri se je tudi odpovedal eksegezi. Ker je bil avtor seznanjen s teološkimi razlagami, lahko sklepamo, da je bil duhovniškega stanu, besedilo pa je bilo po vsej verjetnosti namenjeno recepciji v monasticnem, morda tudi plemiškem okolju (Vollmann-Profe 1989b: 110–111; 1994: 65–68; Kartschoke 1990: 284–289; Knapp 1994: 102–109; Brunner 2010: 84). 6 Prva nemška ohranjena razlicica, Älterer Physiologus (Starejši Fiziologus), je sicer alemanskega izvora, je pa ohranjena v prepisu, ki izvira iz koroškega samostana svetega Pavla, datiran je v konec 11. st. (Vollmann-Profe 1994: 56). 7 Drugace Knapp (1994: 124), ki tudi za ta prepis domneva, da je alemanskega izvora. Slika 1: Prizor iz Knjige o stvarjenju, Milštatski/Miljski rokopis, 12r V Dunajskem kodeksu sledi Jüngerer (Wiener) Physiologus (Mlajši/Dunajski/Fiziologus) v prozi, ki je ena od nemških razlicic6 ene najbolj razširjenih knjig v srednjem veku, njena predloga pa je nastala na osnovi latinskega prevoda grškega izvirnika okoli leta 1120 v bavarsko-avstrijskem prostoru7 (Vollmann-Profe 1994: 56). Z metodami tipološke ali moralne alegoreze avtor opisuje fantazijske ali resnicne živali in jih povezuje z globljim kršcanskim pomenom, tako npr. feniks, ki zažge samega sebe in na novo vstane iz pepela, oznacuje vstajenje (Henkel 1991: 154–155; Vollmann-Profe 1994: 56–57; Knapp 1994: 124–125; Brunner 2010: 79). Kot nadaljevanje Prve Mojzesove knjige v rokopisu sledi Wiener Exodus (Dunajski Eksodus). Tudi besedilo predloge je predvidoma nastalo na Koroškem, verjetno okoli 1120 (Vollmann-Profe 1994: 68). Avtor se vecinoma omejuje na obnovo svetopisemskih dogodkov, kot so prikazani v Drugi Mojzesovi knjigi do 15. poglavja. Pripoveduje o usodi Izraelcev od egipcanskega suženjstva do pogube Egipcanov in Mojzesove hvalnice po uspelem prehodu skozi Rdece morje. V besedilu se, da ne bi prekinjal dogajanje, še bolj kakor pisec Dunajske knjige o stvarjenju, odpoveduje teološkim razlagam. Svoj vir posodablja tako, da vkljucuje prvine plemiškega sveta – tako npr. Judje imenuje »h.rlîche chnechte«, »uon adele geborn« (cit. po Knapp 1994: 109; gosposke viteze, plemiškega rodu) – in posledicno še bolj nagovarja laicno obcinstvo. Iz nekaterih formulacij, kot »Nű uernemet, mîne h.rren,/ ich wil iw /.../ sagen m.re« (Knapp 1994: 110; Zdaj poslušajte, gospodje moji, povedal vam bom vest), in izcrpnega opisa vojske, ki so znacilni 8 Genesis je ohranjen v stilisticno in formalno posodobljeni rimani obliki (Kartschoke 1990: 286), Physiologus pa v nasprotju s predlogo, ki je napisana v prozi, v preprostih rimah (Kartschoke 1990: 260). Exodus je, ne kot fragmentarna starejša razlicica, v Miljskem kodeksu ohranjen v celoti (Kartschoke 1990: 289). 9 Imenovan je po Miljskem oz. Milštatskem samostanu na Zgornjem Koroškem, kjer so ga hranili do konca 16. st. (Rädle 2010: 531–532). 10 Povecanje naselitvenega obmocja in obdelovalnih površin predvsem s kultivacijo gozdnatih in mocvirnih zemljišc znotraj lastnega zemljiškega gospostva (prim. Rösener 2002). za junaške epe, bi lahko celo sklepali, da je bil avtor seznanjen s socasnim ustnim literarnim izrocilom (Vollmann-Profe 1989a: 312–313; 1994: 68–69; Knapp 1994: 109–112). Zgornja besedila8 11 Drugace Knapp (1994: 544–548), ki zagovarja tezo, da izvira iz Tirolske. so v istem zaporedju ohranjena v Milštatskem/Miljskem kodeksu. 9 Ta rokopisna knjiga poleg drugih tekstov z versko vsebino vkljucuje še dve pridigi, ki sta napisani v preprostih rimah in verzih (Rädle 2010: 532), nastali pa sta predvidoma sredi 12. st. na Koroškem. Vom Rechte (O pravici) je splošni nauk o pravicah in dolžnostih, ki je naslovljen na vse stanove, da bi spoštovali božji svetovni red. Avtor moralno-didakticne pesnitve, verjetno clan enega od novih cerkvenih redov, ki so se zavzemali za notranjo kolonizacijo10, predvsem izpostavlja zvestobo, pravicnost in resnico. Besedilo je še posebej pomembno z družbeno-zgodovinskega vidika, ker se v naukih zrcalijo konkretne življenjske razmere podeželsko-vaške družbe z zemljiškogosposko ureditvijo. (Hellgardt 1991: 323; Knapp 1994: 128–129; Brunner 2010: 90–91). V drugi pridigi, imenovani Die Hochzeit (Poroka), neznani avtor duhovniškega stanu, ki v prologu izrecno poudarja svojo dolžnost, da širi božjo besedo, pripoveduje zgodbo o mogocnem, na oddaljeni gori živecem gospodu, ki se namerava porociti s plemenitim dekletom iz globoke doline, da bi zagotovil svoje potomstvo. Sli odhitijo v dolino, da bi zasnubili devico, ki privoli, na porocni dan pa jo razkošno okrasijo in jo z velikim veseljem pripeljejo na ženinov dom, kjer priredijo radostno praznovanje Pripovedi sledi alegoricna razlaga: ženin in nevesta pomenita dušo in njej namenjeno božjo naklonjenost, svatba prispodablja nebeški Jeruzalem, vztrajno hitenje snubcev pa nenehno prizadevanje cloveka, da pride v nebesa. Tako v interpretativnem delu kot v pripovedi sami se avtor naslanja na razlago Visoke pesmi, kot so jo obicajno tolmacili v 12. st. Novost narativnega dela pa je, da avtor zgodbo preoblikuje po vzoru ustnih pripovedi o snubljenju (»Brautwerbungserzählung «) in jo popestri s tem, da vkljucuje socasno življenjsko realnost: zaroko po stari šegi ter razkošje porocnega sprevoda s petjem in z veseljem ter vsiljivostjo ubožnih, ki upajo, da bodo deležni vsesplošne radosti (Vollmann-Profe 1994: 51–53; Knappe 1994: 130–131; Ganz 2010: 77–79; Brunner 2010: 91). Med koroške avtorje lahko pogojno uvrstimo Heinricha von dem Türlina, ki morda izvira iz mešcanske družine iz Šentvida ob Glini (St. Veit an der Glan) in bi lahko deloval kot ministerial na dvoru koroške vojvode Bernharda Spanheimskega. 11 Kot lahko sklepamo iz njegovih del, je bil izobražen in zelo dobro seznanjen 12 Edini ohranjeni rokopis, ki je iz 15. st. in je bil nekoc v Auerspergovi knjižnici v Ljubljani, potem pa nekaj casa izgubljen, se danes nahaja v Ameriki (New Haven, Beineke Library, MS 653) (Glaßner/ Bodemann 2014). s francosko in nemško književnostjo. Njegovo glavno, okoli 30.000 rimanih verzov obsegajoce delo Diu Crône (Krona), ki spada med poznejše romane o kralju Arturju, je nastalo ok. 1230. Imenuje se po metafori, ki se je avtor poslužuje v epilogu: delo je zanj z dragulji okrašena krona, ki jo je skoval, da bi z njo kronal plemenite gospe. Glavni junak Gawein, ki je – v nasprotju s protagonisti klasicnih romanov z arturjansko tematiko – že od samega zacetka idealen vitez, uspešno premaguje vse izzive, ki se nizajo eden za drugim in ki jih prekinjajo pretežno le praznovanja na kraljevem dvoru. Avtor je svoje motive crpal iz številnih francoskih in nemških romanov in za literarno podkovano publiko ustvaril zanimiv kolaž znanih oseb in dogodkov, vendar jih je velikokrat preoblikoval po svoje in jih tako drugace osmislil. Eden najbolj izstopajocih prevzetih motivov je gral: v Parzivalu (1200–1210) Wolframa von Eschenbacha v obliki cudežnega kamna, ki poljubno podarja pijaco in jedaco, svojemu gledalcu pa vecno mladost, simbolizira med drugim ponižnost nasproti Bogu in višjo družbeno ureditev. (Bumke 1991: 141– 146) V nasprotju s Parzivalom glavni junak Heinrichovega romana takoj, ko se mu ponudi priložnost, vprašanje po gralu postavlja brez zadržkov in tako reši gralovo družbo, ki pa nato izgine, ne da bi se razodela gralova skrivnost. Z razpletom tega dogodka, kot ga predstavlja Heinrich, se religiozna komponenta, ki jo simbolizira gral, razblini iz romaneskne fikcije, kjer se zdi, da Arturjeva družba z njegovim najvidnejšim predstavnikom, ki mu je fortuna naklonjena, ostaja glavna instanca tostranske srece. Poleg konvencionalnih motivov delo vsebuje tudi misteriozne, bizarne ali celo grozljive scene – tako npr. goreci mož pred sabo z bicem žene trumo nagih žena, drugic Gawein sreca starca, prikovanega na pošast, s posodo mamljive dišave v desni roki – ter burleskne prizore, ki bi lahko spodkopavali idealnost dvorske družbe. Heinrichu se pripisuje tudi fragmentarno ohranjeno besedilo v verzih Der Mantel (Plašc), ki se naslanja na francosko šaljivo pripoved Le Mantel Mautaillié (Slabo krojeni plašc) in pripoveduje, kako carobni plašc, ki s prilagajanjem svoje dolžine pristaja le krepostnim gospem, preizkuša zvestobo dam Arturjevega dvora in jih, razen Erecove soproge Enite, vse po vrsti osramoti (Bumke 1990: 220–222; Cormeau 1990: 180–181; 2010: 894–899; Heinzle 1994: 107–109; Knapp 1994: 544–558; Wennerhold 2005). Srednjeveška literarna ustvarjalnost na Koroškem v poznejših obdobjih ni obrodila vecjih sadov. Kot stranska dežela takratnih vladajocih vojvod Koroška namrec ni bila ne politicno, ne kulturno središce, prav tako se v tej deželi ni izoblikovalo uglednejše središce cerkvene gospode, kjer bi nastajala pomembnejša književna dela (prim. Knapp 1999: 412; 2004: 415). Eno redkih literarnih del poznega srednjega veka s Koroške Die Ansprache des Teuffels gegen unsern Herrn12 (Hudiceva pritožba proti našemu Gospodu), ki ga je sredi 14. st. napisal Otto der Rasp oz. Oton Rasp, clan solnograške družine ministerialov in župnik iz Zgornje Bele (Obervellach), sodi v poznosrednjeveško tradicijo Processus Satanae. V sodnem procesu Satan pred Bogom obtožuje Kristusa, ker mu je na poti v pekel iztrgal duše umrlih grešnikov in mu z zakramenti speljuje še druge. Kot Kristusov zagovornik nadangel Gabriel vloži protitožbo, kjer deloma na humoristicen nacin navaja Satanove zlocine, ki odražajo stereotipe o clovekovih prestopkih, tako med drugim zapeljuje stare ženšcine v zvodništvo, menihe v pijancevanje, tako da zapustijo samostan, dobrega pridigarja pa v obilno uživanje hrane, ki ima zanj nepredvidljive posledice: so überchumt er in gar leys, das im der syn ist zerrunnen und velt ains nachts auf ain nunne (Knappe 1999: 415). tako na tiho ga premaga, da ga razum je zapustil in neko noc na nuno pade. Utrujen od medsebojnega obtoževanja se je Satan pripravljen podrediti Božji sodbi, ki pa ni ohranjena, ker manjka približno 200 verzov. Stilno in formalno nedovršena rimana pesnitev, kjer protagonisti citirajo biblijska, patristicna in pravna besedila, je zanimiva predvsem s kulturnozgodovinskega vidika, ker dokazuje uporabo rimsko-kanonskega procesnega prava v 14. st. v krogih, ki niso bili vešci latinšcine (Stanonik 1957: 10; 1987: 12; 1989: 278; Knapp 1999: 414–416; Janota 2004: 274; Baum 2010: 234–235). Na koncu orisa srednjeveške književnosti na Koroškem velja omeniti najpomembnejšega kronista 15. st. na slovenskih tleh, cigar zgodovinopisna dela, napisana v preprosti prozi, so bila že kmalu po njegovi smrti leta 1500 znana pri historiografih dunajskega dvora cesarja Maksimilijana I. Gre za Jakoba Unresta, ki ga je pot z rodne Bavarske zanesla v župnijo Šmartin na Dholici (Techelsberg) nad Vrbskim jezerom. Tam je deloval kot župnik, nekoliko pozneje pa je postal tudi kanonik proštije Gospa Sveta in upravljal še druge cerkvene funkcije. Razgibano zgodovinsko dogajanje, kot so turški vdori, kmecki upor l. 1478 in druge vojne vihre, s katerimi se je soocal, so ga spodbudile k zgodovinopisju. V njegovi Kärntner Chronik (Koroška kronika), ki jo je zakljucil l. 1490, piše v zanimivi mešanici fikcije in realnih dogodkov na osnovi kompilacije drugih kronik o zgodovini Koroške od pokristjanjevanja v 8. st. do prehoda pod habsburško oblast v 14. st. Ob pomanjkanju dinasticne kontinuitete, ko so koroške vojvode dolocali iz menjajocih se plemiških družin, izpostavlja obred ustolicevanja koroških vojvod kot povezujoci in razpoznavni element deželne zgodovine. Svojo Österreichische Chronik (Avstrijska kronika), ki jo je Unrest verjetno zacel pred l. 1480 in koncal l. 1499, si je zamislil kot nadaljevanje dela Österreichische Chronik von den 95 Herrschaften (Avstrijska kronika 95 gospostev), ki jo je napisal Leopold von Wien. Unrestova Avstrijska kronika je eden najpomembnejših narativnih virov za zgodovino habsburških dežel druge polovice 15. st. V svoje delo vkljucuje ustne informacije, novicarske letake ter dokumente in proglase, ki jih povzema ali prepisuje. Njegovo tretje historiografsko delo Ungarische Chronik (Ogrska kronika) podaja pregled ogrske zgodovine od Atile do konca vladavine Matije Korvina l. 1490 (Stelzer 2010b; Grafenauer 2013; Schneider 2016: 241). 2.2 Štajerska Štajerska v visokem in poznem srednjem veku obcinstvu, ki je dobro poznalo dela dvorske književnosti, ni bila neznana, saj njene kraje in ljudi slovenskega porekla spoštljivo omenja znani dvorski avtor Wolfram von Eschenbach v svojem znamenitem viteškem romanu Parzival (Janko 1994; 2001: 15–16, 19; 2002: 143– 144). Na Štajerskem je takrat živelo tudi nekaj plemicev, ki so se sami literarno udejstvovali in s svojimi stvaritvami na družabnih prireditvah, ki so jih prirejali na plemiških dvorih, bogatili kulturno življenje. Kot prvega naj omenimo Ulricha von Liechtensteina (ok. 1200/10–1275), vplivnega politika in avtorja razlicnih literarnih žanrov, ki izvira iz premožne štajerske ministerialne rodbine z obrobja slovenskega etnicnega ozemlja. V letih od 1227 do 1274 je omenjen v številnih zgodovinskih virih, ki dokumentirajo njegovo delovanje tudi na Koroškem in Kranjskem. Njegovo glavno delo Frauendienst (Služba gospe) je fiktivna avtobiografija, ki jo je – sodec po izjavi v besedilu – zakljucil 1255. Pripovedovalec Ulrich prikazuje svojo ljubezensko biografijo, ki jo zacenja z zgodbo o svoji mladosti do podelitve viteške casti na dunajskem dvoru. V nadaljevanju široko razpreda o svoji prvi službi pri imenitni gospe, ki ga kljub njegovim neumornim snubljenjem s pošiljanjem pisem, ljubezenskih pesmi in traktatov o ljubezni ne usliši. Niti viteška dejanja, ki jih posveca dami, kot je turnir v Brežah (Friesach), kjer nastopajo zgodovinsko izpricane osebe, in njegov slovesen sprevod v vlogi gospe Venere od Benetk do Dunaja, je ne omehcajo: Des andern morgens huob ich mich vruo von dem Tor, do het ouch sich der fürst von Kernden schon geleit uf einen grüenen anger breit; durch ein imbiz er da lac, des er uf grase ie gern pflac; wol hundert ritter oder baz bi im da lac, geloubet daz. Do ich in vor mir ligen sach, min munt uz hohem muote sprach: »ich sihe dort ligen ritterschaft gegen mir mit ritterlicher craft, des pin ich herzenlichen vro.« mit busuner hiez ich do blasen und machen schal, ir blasen suoze lut erhal. Iz Thörla jutra drugega na pot se noga mi poda. In vojvoda koroški že na širni se livadi je namestil, se krepca, leži na trati, to ga veseli. Ob njem pac vitezov tam sto, le verjemite, je bilo. Ko tu ga vidim pred seboj, veselo rece jezik moj: »Tam viteštvo mi zro oci, v njih žilah je junaška kri! Srcnó tegŕ se veselim.« Koj trobentacem tu velim, naj zatrobentajo mocno. Trobente zadone glasno. 13 Ob prestopu koroške meje ga vojvoda Bernhard in njegovi spremljevalci sprejmejo z znamenitim slovenskim pozdravom: »buge waz primi, gralva Venus!« (Janko 2002: 143). Do der herzoge und die sin erhorten schal von den busin, si sprachen: »wer zoget zuo uns, wer?« man saget: »diu kunginne vert da her, als ir ir briefe habt vernomen.« si sprachen: »diu si willechomen! die sül wir schon enpfahen hie!« ir antpfanc ritterlich ergie. Der fürste und die gesellen sin mich hiezen willechomen sin, ir gruoz was gegen mir alsus: »buge waz primi, gralva Venus!«13 des neig ich zuhteclichen da. sie hiezen mich des vragen sa, ob ich tyostiren wolde da, ich sprach uz hohem muote: »ja!« (von Liechtenstein 1987: 126) Ko vojvoda, njegovi vsi trobente glas so slišali, so vprašali: »Kdo bliža se?« Reko jim: »Sčm kraljica gre, kot zvedeli iz pisma ste.« Reko: »Ta dobrodošla je. Sprejeli bomo jo lepo.« Nas sprejmejo po viteško. Zdaj vojvoda in spremstvo mi tu dobrodošlico želi. Pozdravijo me: Sprejme naj, kraljeva Venus, Bog vas zdaj!« Prijazno tu priklonim se, oni me vprašati vele, ce si turnirja jaz želim. Veselo: »Da!« odgovorim. (Pogacnik 1972: 171–172) Slika 2: Ulrich von Liechstenstein (Univerzitetna knjižnica Heidelberg, Cod. Pal. germ. 848) Šele ko se preoblece v gobavca, ga njegova obcudovanka sprejme, ker pa kljub njenemu neodobravanju vztraja pri telesni uresnicitvi ljubezni, se ga znebi z ukano. Toda Ulrich ne odneha in ji poln upanja pošilja svoje pesmi, dokler ga zlocinsko dejanje gospe, ki ni podrobneje opisano, dokoncno ne ustavi. Odpove ji svojo službo in si poišce drugo gospo, ki ustreza njegovim idealom ženstvene dobrote. Odpoveduje se tudi ekscesivnemu dvorjenju v prid dostojnega slavljenja in snubljenja izbranke, njegova družbena dejanja pa niso vec povezana s prikazovanjem ljubezni. Tako je njegovo potovanje v preobleki kralja Arturja s Štajerske na Dunaj in Ceško politicno dejanje, ki ga prekinjajo zgodovinske okolišcine. Frauendienst v nemški literarni zgodovini srednjega veka zagotovo izstopa s svojo vsebinsko in formalno kompleksnostjo in se izmika enoumni razlagi. Zanimiva mešanica pesem, knjižic in pisem, ki odražajo koncept dvorske ljubezni in ritual vzornega vedenja na eni strani ter epskega besedila s svojimi komicnimi poudarki na drugi strani med drugim nakazuje nezdružljivost književnosti z realnim življenjem. Ulrichovo drugo delo Frauenbuch (Knjiga gospe) je žanrsko opredeljena kot govor o ljubezni (»Minnerede«). Vitez in gospa razpredata o pravem medsebojnem ravnanju in o pravem življenju moških in žensk nasploh. Na koncu nastopi Ulrich kot razsodnik, ju spravi in hvali gospe (Bumke 1990: 273–276; Grubmüller 1991; Knappe 1994: 482–492; Müller 2010). V znamenitem Velikem heidelberškem rokopisu C (Codex Manesse, 14. st.), najbolj reprezentativni zbirki nemških srednjeveških pesmi razlicnih žanrov, so med drugim vkljucene pesmi dveh štajerskih viteških lirikov s slovenskega ozemlja pod imenoma Der von Suonegge (Žovneški) in Der von Obernburg (Gornjegrajski). Pri prvem gre za clana znanega rodu Žovneških, ki so omenjani od 12. st. na gradu Žovnek v Savinjski dolini, vendar njegova identiteta ni povsem razkrita. Po mnenju vecine raziskovalcev gre za Konrada I., ki v zgodovinskih virih nastopa med letoma 1220 in 1237, umrl pa je pred 1255. Drugi je verjetno ministerial benediktinskega samostana v Gornjem gradu. Oba v svojih pesmih nadaljujeta tradicijo visoke ljubezni v minezangu, gre torej za koncept neuslišane ljubezni viteza do plemenite dame, ki pa v casu nastanka pesmi v nemškem prostoru že velja za preživetega. Ceprav pesnik ne more pricakovati želene telesne potešitve in ga brezupnost njegovega prizadevanja pahne v žalost in trpljenje, ji kot poosebljenemu idealu vztrajno in zvesto služi še naprej, hvali njeno lepoto, dobroto in krepost. Kljub neuresnicljivemu cilju njegova vztrajnost ni zaman: s svojim neumornim služenjem, ki ga izraža v svojih pesmih, naj bi se vitez vedno bolj približeval popolnemu cloveku, v dvorski družbi pa žel ugled. Pesmi obeh viteških lirikov se odlikujeta z jezikovno dovršenostjo (Janko 1989: 173–178; 2001: 12–14; Janko/ Henkel 1997: 7–19, 23–51). Na zacetku 14. st. je brat Filip, menih kartuzijanskega samostana v Žicah, napisal delo Marienleben (Marijino življenje), ki je postalo najuspešnejša nemška rimana pesnitev srednjega veka. O priljubljenosti tega dela prica med drugim vec kot sto ohranjenih rokopisov in vkljucitev besedila v Weltchronik (Svetovna kronika, 14. st.) Heinricha von Münchna, novozavezni del te kronike, ki vsebuje Marijino življenje, pa je po letu 1400 v prozni priredbi kot Neue Ee (Nova zaveza) razširjen v številnih rokopisih in zgodnjih tiskih, ki so jih laiki v mestih in na dvorih do reformacije prebirali kot Novo zavezo. Filipov ep Marijino življenje je bil tudi vir za nekatere božicne igre. Kot lahko beremo v prologu in epilogu, je avtor svojo prosto prepesnitev latinskega epa Vita beate virginis Marie et salvatoris rhythmica (ok. 1230) posvetil clanom nemškega viteškega reda, pri katerih je imelo cašcenje Marije podobno pomembno vlogo kot pri kartuzijanih. Filip ep o Marijinem življenju v precejšnjem delu opira na apokrifne spise, vendar te pasaže v primerjavi s svojo latinsko predlogo krci in se v dodatkih naslanja na kanonske evangelije. V svoji priredbi prej locena poglavja med seboj povezuje in tako ustvarja zaporedno uprizoritev glavnih dogodkov novozavezne zgodbe. Zanimiv je Filipov dvojni odnos do rime, ki jo bodisi zanemarja v epskih delih in se tako približuje prozi, bodisi uporablja kot izrazito umetniško sredstvo za poudarjanje dolocenih izjav. Po retoricnem oblikovanju izstopajo Marijine tožbe, njen opis nebeških radosti in njeno vnebovzetje, naceloma pa je za njegovo pesem znacilen preprost slog, kar je razvidno iz opisa Marijine zunanjosti, ki sledi opisni kronologiji od vrha glave navzdol, kot jo predpisuje socasna poetika: sî was schoenest aller wîbe. sî was wîz, schoen unde blanc, sî was niht kurz, ze mâzen lanc. ir houbt was wîz und wol gevar, ân aller slahte wandel gar. gel und goltvar was ir hâr, daz sagt uns diu schrift vür wâr. ir zopfe grôz, lanc unde s[l]eht, schône gevlohten unde reht. ir brân wârn brűn unde smal, wol getân auch das hirnstal. ir ougen sam daz kerzenlieht lűhten unde wâren niht noch ze groz noch ze kleine: wol gelîch dem edelen gesteine der Saphîrus ist genant oder dem der heizt Jochant. daz wîze inn ougen milchvar was glîzent als daz wîze glas. ir nase was sleht und wol getân, aller slahte wandels ân. ir mündelîn was wunneclîch, und an ze schouwen minneclîch. ir lefse rôt und rôsenvar, reine und an gepresten gar. Bila je najlepša vseh žena. Bila je lepa in blešcece bela. Bila ni majhna, primerno velika. Njena glava bila je bela in lepo oblikovana, brez vsakršne pomanjkljivosti. Plavolase in zlate so bile njene lase, to nam Sveto pismo pripoveduje po resnici. Njene kite, velike, dolge in ravne, lepo in pravilno pletene. Njene obrvi bile so rjave in ozke, lepo oblikovano tudi celo. Njene oci so se svetlikale kakor svetloba svece in bile so ne prevelike, ne premajhne: povsem enake dragemu kamnu, ki se imenuje safir ali tistemu, ki se imenuje ametist. Belina njenih oci je bila kot mleko, blešceca kot belo steklo. Njen nos je bil raven in lepo oblikovan, brez nikakršne hibe. Njena mala usta bila so ljubka, ocarljiva na pogled, njene ustnice rdece in rožnate, ciste in brez hibe. alle gelîch und wol gereht ir zende wâren und vil sleht. ir wengel wâren liljenvar, und hat sich ouch gemischet dar rôter rôsen varwe unt schîn, dâ von wurden diu wengelîn geziert sam der ein rôsenblat leit űf ein liljen diu wîz stât. ir kinne, daz was sinewel, schoene ân aller slahte meil. mitten gie ein grüebelîn durch daz kinne, dâ von sîn gezierde deste groezer was, daz antlütze stuont ouch deste baz. ir kel was wîz unde blanc, ir hals niht dic, ze mâzen lanc. /.../ wîz und schoen Marien hende wâren unde wol behende ze allem werke vröuwelîch, diu ir wâren zimelîch. ir vinger wâren blanc unt smal, ir negel rein, schoen über al (v. 829–879; Knapp 1999: 354–355). Vsi enaki in lepo razvršceni in ravni so bili njeni zobje. Njena lica so bila bela kot lilije, vmes pa sta se tudi pomešali barva in sijaj rdecih vrtnic, ki sta krasili licka kot da bi položili vrtnicni list na lilijo, ki tam stoji v svoji belini. Njena brada, ta bila je okrogla, lepa brez nikakršne napake. Sredino brade je zaznamovala jamica, kar je povecalo njeno lepoto. Oblicje je tudi izgledalo še toliko bolje. Njeno grlo je bilo blešcece belo, njen vrat ne debel, pravšnje dolžine. /.../ Bele in lepe bile so Marijine roke in povsem spretne za vsa ženska opravila, ki ji bila so primerna. Njeni prsti so bili dolgi in vitki, njeni nohti cisti, povsod lepi. (Kracher 1976: 17, 35; Gärtner 1991; 2010; Knapp 1999: 352–358) Leta 1380 je Rudolf Wintnauer, po poklicu duhovnik, ki se imenuje po kraju Wintenau (Betnava) in izhaja iz ugledne mariborske mešcanske družine, po narocilu svojega deželnega gospoda prevedel latinsko besedilo o sv. Hedviki. Za svetnico se je Albrecht III. Habsburški kot njen daljni sorodnik zanimal iz dinasticnih vzgibov. Avtor je v svojem prevodu legende, ki govori o Hedvikinih vrlinah in domnevnih številnih cudežih, kot so ozdravitev bolnih, slepih, gluhih, nemih, hromih, obsedenih, rešitve iz smrtne nevarnosti in obuditev mrtvih, dobesedno sledil latinski predlogi Legenda maior sanctae Hadwigis, ki jo oznacujejo manieristicen, to je izumetnicen in preobložen slog, ter abstraktne formulacije. Zato je prevod, v katerem za duhovno terminologijo uporablja tudi kalke, ki se pozneje niso uveljavili, mestoma povsem nerazumljiv (Knapp 2004: 379–384; 2010). Omembe vredno poznosrednjeveško delo s Štajerske je Cronica der graffen von Cilli (Kronika grofov Celjskih) izpod peresa neznanega avtorja, morda duhovnika minoritskega samostana v Celju ali pisarja grofov Celjskih. Originalno besedilo, ki se je osredinjalo na zgodovino celjske dinastije in je domnevno obsegalo obdobje med letoma 1359 in 1435, ni ohranjeno. Pozneje so kroniko nadaljevali do izumrtja Celjanov leta 1456 in jo z opisom spora za njihovo dedišcino razširili do leta 1460. Ceprav je ohranjenih vec kot 20 rokopisov, prvotna razlicica kronike zaradi poznejših redakcijskih sprememb ni znana. Avtor je pri pisanju kronike, ki je po srednjeveški maniri mešanica fikcije in faktov, crpal iz ustnih in arhivskih virov ter lastnih opazovanj, uporabljal pa je tudi Avstrijsko kroniko in latinsko legendo Vita Maximiliani, ki jo je v prevodu vkljucil v zacetnem delu o stari zgodovini Celja, da bi s tamkajšnjim domnevnim muceništvom sv. Maksimilijana prikazal velicastnost mesta. Kronika, ki je glavni narativni vir za zgodovino celjske rodbine, je zgrajena iz epizod, ki ne sledijo kronološkemu zaporedju, temvec snovno-motivni logiki. Izhajajoc iz Senekovih razmišljanj o štirih stožernih krepostih, to so previdnost ali modrost, moc ali oblast, enodušnost ali zmernost in pravicnost, pisec v uvodnem poglavju poudarja pomen in korist kronikalnega pisanja ter pohvalno omenja svojega narocnika Hermana Celjskega, ki je uspešno razširil svojo oblast in kot modri vladar skrbel, da se ohranja njegov spomin. Kronist se osredotoca na spomina vredne dogodke Celjskih, kot je njihovo povišanje v državne kneze, ter njihove poroke in dedišcine, ki v smislu dobre dinasticne politike krepijo njihovo moc in širijo njihova posestva, medtem ko pomembna dogajanja evropske zgodovine omenja le obrobno. Vsemu obcudovanju rodbine Celjskih navkljub pa kronist ne zamolci docela njihove temne plati, ki doseže vrhunec z umorom Veronike Deseniške, ki ga je narocil Herman II., ceprav je bila na carovniškem procesu oprošcena. (Otorepec 1988; Grdina 1990/91; Knapp 2004: 357–361; Stelzer 2010a). 2.3 Kranjska Kranjska v srednjem veku, razen redkih izjem, ni bila literarno produktivna, ker ocitno ni bilo literarnih središc, ki bi spodbujala besedno ustvarjalnost, je pa bila seznanjena z nekaterimi nemškimi literarnimi deli, ki so nastala drugje. Ker gre pri ostankih srednjeveškega nemškega slovstva s tega obmocja predvsem za prepise nabožnih in posvetnih tekstov od drugod, ki izvirajo po vecini iz 15. st., jih v pricujocem prispevku ne bomo podrobneje obravnavali. (Stanonik 1957, 1987, 1989, Janko 1982; Javor Briški 1998a, 1998b). Edini znani srednjeveški nemški avtor, ki ima svoje korenine na Kranjskem, je viteški lirik Der von Scharpfenberg (Ostrovrški), ki pa, po njegovih pesmih sodec, ni bil zelo nadarjen. Stara plemiška rodbina Ostrovrških izvira iz Radec pri Zidanem Mostu (grad Svibno), že v 13. st. pa je bila vpletena v zgodovinska dogajanja na Koroškem in Štajerskem, kjer je imela tudi svoja posestva. V Velikem heidelberškem rokopisu sta ohranjeni dve pesmi pod tem rodbinskim imenom, žal pa osebno ime ni zapisano. Zato ne vemo zagotovo, kateri clan Ostrovrških je avtor teh pesnitev. V ožjem izboru je Leopold, ki je omenjan med letoma 1252 in 1279. Pri svojem literarnem ustvarjanju se je zgledoval po »pesmih poletja« (»Sommerlieder«) Neidharta von Reuentala. Namesto viteza, ki je predan svoji oboževani in nedosegljivi dami plemiškega stanu, v pesmih Ostrovrškega nastopajo preprosta, ljubezni željna kmecka dekleta. Z umestitvijo ljubezenskega snubljenja iz dvorskega v vaško okolje in zamenjavo akterjev je parodiral klasicno viteško liriko, ker je ustvaril nenavaden poeticni svet, kjer izrazna sredstva minezanga in vzvišeno izražanje custev trcita ob stvarno, nekoliko robato realnost kmeckega sveta (prim. Brunner 1990: 343). Tako je pri tedanji plemiški publiki žel vecji uspeh kot posnemovalci visoke ljubezni. V prvi pesmi kratkemu opisu narave sledi prepir med materjo in plesa željno hcerjo, ki kljub vsem materinim svarilom odvihra: Meije, bis uns willekomen, sît du trűren hâst benomen mangem daz den winter her mit sorgen hât gerungen. dem walde ist wol gelungen, er st.t alsô besungen. Mesec maj, pozdravljen bodi. skrb si od ljudi odpodil, ki vso dolgo zimo so otepali se z žalostjo. Gozdu je po sreci šlo, pesmi zdaj ga prav pojo. Meije, bis uns willekomen, sît du trűren hâst benomen mangem daz den winter her mit sorgen hât gerungen. dem walde ist wol gelungen, er st.t alsô besungen. »Dirre maere bin ich frô« sprach ein geiliu maget dô »wer sol mir nu wenden, obe ich gâ nâch bluomen swanze? haet ich der zeinem kranze, sô zaeme ich an dem tanze.« »Tochter, lâ dîn swanzen sîn, volge nâch der l.re mîn. mich bedunket, daz dîn muot tobe s.re nâch der minne. dun hâst niht guoter sinne; dâ von belîp hie inne« /.../. (Janko/Henkel 1997: 54.) Mesec maj, pozdravljen bodi. skrb si od ljudi odpodil, ki vso dolgo zimo so otepali se z žalostjo. Gozdu je po sreci šlo, pesmi zdaj ga prav pojo. »Te novice sem vesela,« je dekle zagostolela, »kdo ubraniti mi zna, da ne bom rož trgala, venca iz njih si spletala in z njim srecna rajala?« »Hcerka, pusti lišpanje, svet poslušaj matere, da ljubezen te nori, zdi se mi, preljuba hci, nisi vec pri pameti, bodi tu pri materi« /.../. (Janko/Henkel 1997: 55.) Druga pesem se zacne s pogovorom dveh prijateljic, ki jadikujeta zaradi nesrecne ljubezni, njima pa se pridružuje tretja, ki hvali svojo sreco v ljubezni in tako izzove njuno zavist (Janko 1989: 178–180; 2001: 14–15; Janko/Henkel 1997: 19–21, 23–25, 53–59; Glier 2010). 3 16. stoletje Verski konflikti, kmecki upori in turški vpadi, ki so v 16. stoletju pretresali družbo na slovenskih tleh, po eni strani niso ugodno vplivali na literarno ustvarjalnost. Ljudi so zaradi njih prevec pestile eksistencialne in religiozne skrbi, da bi se nemoteno predali besedni umetnosti, v Gradcu in Celovcu je bilo tudi požganih veliko protestantskih knjig. Po drugi strani pa so prav ti nemirni casi književnosti, ki se je odzvala na takratne perece probleme in clovekove potrebe, dali vsebinski pecat, tako da jo lahko razvrstimo v štiri tematske sklope, ki se med seboj delno prepletajo: 1. pesmi o kmeckih uporih, 2. spisi o Turkih, 3. avtobiografska, historiografska, potopisna in znanstvena dela in 4. reformacijski in protireformacijski spisi, pridige in duhovna lirika (Janko 1996: 168–170). Kot piše Janko (1996: 176), bi bilo potrebno »/v/ecino znanega gradiva« tega obdobja »ponovno ovrednotiti«, zato v tem orisu – ob zavedanju te vrzeli – zadnjega sklopa ne bomo posebej obravnavali (Janko 1987: 174–176), omejili se bomo le na nekaj zanimivejših del, ki so jih napisali vsaj nekaj casa na Slovenskem živeci tujci ali pa domaci avtorji, ceprav jih je poznejše življenje pogosto zaneslo v tuje kraje. Zaradi vecje mobilnosti avtorjev razvrstitev literature po deželah v nasprotju s prejšnjim poglavjem o srednjeveški književnosti za 16. st. ni vec smiselna. Slika 3: Ain newes lied von den kraynnerischen bauren Leta 1515 je v obliki letaka izšla znana pesem Ain newes lied von den kraynnerischen bauren (Nova pesem o kranjskih kmetih), ki je še posebej zanimiva, ker ne vsebuje le prve tiskane besede v slovenšcini, temvec se s parodicno-strašilnimi navedbami delno ritmiziranih slovenskih kmeckih parol domnevno sklicuje na žal izgubljeno slovensko puntarsko pesem: sintagma »Stara prauda« (Stara pravda) in poziv vsem kmetom »Leukhup leukhup leukhup leukhüp woga gmaina « (Le vkup, le vkup, le vkup, le vkup, uboga gmajna) se kot notranji refren ponavljata v šestih dokaj zapletenih kiticah, ki jih lahko razvrstimo v 14 vrstic, izražata pa glavni cilj kmecke vstaje – vnovicno vzpostavitev starih pravic – in pomen združitve vseh sil kmecke skupnosti za doseganje njenih zahtev. Pesem opisuje potek kmeckega upora proti plemiški gospodi, napad kmecke vojske na Celje in njen poraz. Kmecki uporniki naj bi si prislužili pravicno kazen: »Za hudobijo, zvitost kol / in vislice dobijo« (cit. po Pogacnik 1972, 198). Izrazito cinicno-bahavi ton na koncu pesnitve, ki je znacilen za žolnirske pesmi, bi lahko nakazoval, da jo je zložil najemniški vojak po zmagovitem boju na plemiški strani (Grafenauer), umetelna verzifikacija naj bi govorila v prid izobraženega celjskega mešcana (Koruza), po Mariji Klobcar (2018: 166) pa naj bi bil novicar: »Nova« pesem, ki je tiskana na listu in sporoca o aktualnih novicah, sodi namrec v zacetno obliko casnika, ki ima s svojim tendencioznim prikazom namen vplivati na potek zgodovinskih dogodkov in pridobiti nove podpornike stališc, izraženih v besedilu. Pesem o kranjskih kmetih je znana tudi v nemškem prostoru, ker jo je Ludwig Uhland leta 1844 objavil v svoji Sammlung der deutschen Volkslieder (Zbirka nemških ljudskih pesmi) (Janko 1987: 170–171; Klobcar 2018: 165–167; Stanonik 2020: 11–14). Drugo pesem o kmeckem uporu, ki je prav tako anonimna, je leta 1904 objavil Radics pod naslovom Ein zeitgenössisches Lied vom »windischen Bauernkrieg 1573« (Sodobna pesem o »slovenski kmecki vojni 1573«), prvotno pa je verjetno izšla v Gradcu. Obsežni originalni naslov, ki povzame vsebino, namero in nacin izvedbe, se v slovenskem prevodu (Križman 1985: 133) glasi: Resnicna zgodba in sporocilo o uporniških kmetih, kot so se tega 1573. leta v /S/lovenski krajini v grofiji Celje zoper svojo gospodo in deželnega kneza uprli, naposled po milosti božji bili obvladani in zavrženi, vsem podložnikom za svarilo in eksempel v pesem zloženo etc. V tonu Hvalite boga, pobožni kristjani etc. Tudi ta pesem je izrazito tendenciozna, ker izkrivlja zgodovinska dejstva in propagira neomajno stališce plemstva, ki ne upošteva zahtev svojih podložnikov in se predvsem zavzema za utrditev svoje oblasti. Pisec nacrtno omalovažuje dejanje kmetov, ker naj bi se celo povezovali s »smrtnimi sovražniki« kristjanov, Turki, ki jih avtor, v žargonu takratnega casa imenuje s psovko v pravem pomenu besede: »der arglistige Hund« (cit. po Radics 1904: 15; »zahrbten pes«). Ker je oblast – tudi tiranska – po srednjeveški miselnosti predstavljena, kot da je od Boga dana, se zdi, da je krvavo zatrtje upora božja kazen in zato še toliko bolj upraviceno. Pesem se formalno zgleduje po nibelunški kitici (Križman 1985; Janko 1987: 171–172). Slika 4: Naslovnica Kuripecicevega potopisa Turška tematika je vkljucena tudi v dela Benedikta Kuripecica, ki se je rodil ok. 1490 v Gornjem gradu na Štajerskem, umrl pa je po letu 1532. Bil je slovenskega rodu, a je poleg slovenšcine obvladal tudi nemšcino in latinšcino. Znanje latinšcine in humanisticna izobrazba, ki jo je pridobil na dunajski univerzi, sta mu omogocila, da je leta 1525 postal javni notar v Ljubljani. Ker Jožef Lamberg in Nikola Jurišic, ki ju je kralj Ferdinand I. leta 1530 kot mirovna odposlanca napotil na turški dvor, nista znala latinsko, sta Kuripecica najela kot tolmaca. Kmalu po svoji vrnitvi, v letih 1531 in 1532, je objavil dve knjigi. V svojem potopisu Itinerarium oder Wegrayß Küniglich Majestät potschafft gen Constantinopel zudem Türckischen Keiser Soleyman. Anno 1530 (Itinerarij ali potopis odposlanstva kraljevega Velicanstva v Carigrad k turškemu cesarju Sulejmanu. Leto 1530), ki ga je zacel že med svojim potovanjem skozi Slovenijo, Hrvaško, Bosno, Srbijo, Bolgarijo in Rumelijo v Carigrad, vecinoma na kratko poroca o težavni poti skozi težko prehodno ozemlje ter piše o šegah in navadah Osmanov in ljudstev, ki so jih podjarmili, njihovih jezikih in njihovi zgodovini. V svoja porocila, ki temeljijo na opazovanju, vkljucuje tudi podatke iz drugih virov. Kuripecicev itinerarij je zelo cenjen, ker je najstarejši potopis skozi Bosno. Drugo Kuripecicevo delo je Ein Disputation oder Gesprech zwayer Stalbuben / So mit Küniglicher Maye. Botschafft bey dem Türkischen Keyser zu Constantinopel gewesen (Disputacija ali pogovor dveh konjušnikov, ki sta bila z odposlanstvom kraljevega velicanstva pri turškem cesarju v Carigradu). Knjiga obravnava navade Turkov, njihovo vero, vojsko in politiko ter njihov odnos do Svetega rimskega cesarstva (Weiss 1987; Javor Briški 2011; Pirjevec 2013). Odposlanstvo v Carigrad omenja tudi Jožef Lamberg alias Joseph von Lamberg (1489–1554) v svoji rimani avtobiografski pesmi, ki se je ohranila po Valvasorjevi (1689) zaslugi v njegovi Ehre des Hertzogthums Crain (Slava vojvodine Kranjske ). Jožef Lamberg izvira iz znane kranjske plemiške rodbine Lambergovih iz veje Ortnek-Ottenstein. V svojem razgibanem življenju je bil prica in soustvarjalec pomembnih zgodovinskih dogajanj, kar je povezano z njegovimi nalogami, ki so mu jih dodelili Habsburžani. Že s 17 leti je bil clan dunajskega dvora cesarja Maksimilijana I. Sodeloval je v vojnih spopadih z Benecani, se soocal s kmeckimi upori 1515 in 1525, postal deželni glavar na Kranjskem, leta 1527 pa dvorni in vojni svetnik kralja Ferdinanda, ki ga je dvakrat, leta 1530 in 1532, kot mirovnega odposlanca poslal k Turkom, pozneje pa je kot dvorni ucitelj precej casa preživel v Pragi. Svojo življenjepisno pesem je Lamberg namenil svojim otrokom kot duhovno oporoko. Ceprav pesem predvsem naniza dogodke, doživljaje in dejanja v kronološkem zaporedju, se nakazuje trodelna zgradba. V uvodnem delu avtor razpravlja o moralno-eticni ureditvi sveta in clovekovi vlogi, v drugem razdelku poda svoje nazore o vzgoji mladih ljudi, kjer poudarja viteško vrlino zmernosti in bogoljubje; šele tretji del je avtobiografski, vsebuje pa tudi omembo zgodovinskih dogodkov, ki se jih ni udeležil osebno (Janko 2006). V nasprotju s svojim rojakom Lambergom je Sigismund von Herberstein, ki se je rodil leta 1486 v Vipavi in umrl 1566 na Dunaju, po zaslugi svoje blešcece diplomatske kariere v službi cesarja Maksimilijana I. in drugih Habsburžanov ter Slika 5: Sigismund von Herberstein v avstrijski poslanski obleki svojih potopisov zaslovel po vsej Evropi. Humanisticno izobraženega Herbersteina, ki je govoril sedem jezikov, tudi slovensko, so napotili med drugim v Italijo, Španijo, na Dansko in predvsem v vzhodno Evropo. Njegov latinski potopis o Rusiji Rerum Moscoviticarum Commentarii (Moskovski zapiski), ki je prvic izšel 1549 na Dunaju, je namenjen intelektualcem, medtem ko je nemški prevod iz leta 1557, znan pod naslovom Moscovia, namenjen širši publiki. V svojem potopisu Herberstein prvi kot ocividec bralcem zahodne Evrope poroca o dotlej neznanih, kulturno, politicno, versko in geografsko pomembnih informacijah o sodobni Rusiji, svoja opažanja pa dopolnjuje z viri anticnih avtorjev, kot sta Herodot in Ptolemej, z deli Nikolaja Kuzanskega in sodobnih avtorjev, ki jih kriticno ovrednoti. Zanimivo je, da je sever v Moskovskih zapiskih prikazan kot prostor zla (Javor Briški 2009; Glonar 2013; Bole 2013; Bole 2019). Kot uspešen diplomat in kozmopolit je Herberstein svoje bogato življenje in svoje neprecenljive izkušnje ovekovecil v svojih avtobiografskih delih, ki se po funkciji in vsebini med seboj razlikujejo. Medtem ko so nemške, zlasti rokopisne razlicice namenjene predvsem njegovim potomcem in jim posredujejo prakticno znanje ter jih spodbujajo h krepostnemu življenju, da bi bili v prihodnje prav tako uspešni kot njihov veliki vzornik, so latinski življenjepisi koncipirani kot plemiška knjiga z namenom, da bi avtor v vsej svoji velicini ostal v spominu »republike ucenjakov« (Enenkel 2008). Med humaniste, ki so zacasno delovali na Slovenskem, poleg Nikodemusa Frischlina, ki je od 1582 do 1584 vodil ljubljansko stanovsko šolo in svoja dela skoraj v celoti pisal v latinšcini (Janko 1987: 168, 172), sodi tudi univerzalni ucenjak Paracelsus alias Theophrastus Bombast von Hohenheim, ki se je 1493 ali 1494 rodil v Švici in se okoli 1500 preselil v Beljak, kjer je njegov oce deloval kot zdravnik. Svoje otroštvo in zgodnjo mladost je preživel na Koroškem. Njegov prvi ucitelj je bil njegov oce, pozneje pa se je izobraževal v cerkvenih ustanovah in pri duhovnih dostojanstvenikih. Po študiju medicine, verjetno tudi prava in teologije, ki ga je zakljucil v Ferrari, je dolga leta deloval kot potujoci zdravnik, kratek cas je celo imel profesuro v Baslu, od leta 1538 do 1540 pa se je spet nastanil na Koroškem in se potem koncno preseli v Salzburg, kjer je 1541 tudi umrl. Paracelsus je avtor številnih medicinskih-naravoslovnih, teoloških in drugih znanstvenih del, ki jih je v nasprotju s takratno akademsko prakso vecinoma napisal v nemšcini. Koroškim deželnim stanovom je posvetil tri medicinske knjižice in jim priložil še krajše historiografsko delo Chronica und ursprung dises lants Kernten (Kronika in poreklo Koroške dežele), ki ima panegiricen znacaj, bila pa je tudi deležna številnih kritik poznejših zgodovinopiscev Koroške, denimo Christallnicka in Megiserja, ki sta mu ocitala pomanjkljivo raziskovanje virov in vkljucevanje bajeslovnih prvin, kar pa ju ni oviralo, da jih ne bi prevzela v svojih delih. Paracelsus v svoji kroniki obravnava zgodovino Koroške od nastanka dežele – Karantanci in kralj Samo naj bi izvirali iz Jafetovega rodu – do druge polovice 15. st. Avtor svoje informacije crpa iz starejših kronik, kot je opis ustolicevanja koroških vojvod, ter lastnih izkušenj in opazovanj, prikaz zgodovine pa je izrazito selektiven. Kot naravoslovca avtorja zanimajo predvsem topografski in geografski vidiki, tako se npr. podrobno posveca rudnemu bogastvu dežele in etimologiji krajevnih imen (Moro 1955; Janko 1987: 173; Goldammer 1991). Na Koroškem je nekaj casa živel tudi Hieronymus Megiser, šolnik, jezikoslovec in polihistor, ki se je rodil leta 1554 ali 1555 v Stuttgartu in umrl 1619 v Linzu. Po študiju gršcine in latinšcine v Tübingenu, uciteljevanju v Ljubljani, študiju prava ter službovanju kot ucitelj in bibliotekar v Padovi je bil od 1589 do 1591 stanovski historiograf v Gradcu. Leta 1593 so ga koroški deželni stanovi pozvali v Celovec za rektorja stanovske gimnazije, vendar je moral leta 1601 zaradi protireformacije mesto zapustiti. Leta 1603 je odšel v Leipzig in postal historiograf saškega volilnega kneza Kristjana II. ter izredni profesor za zgodovino. V letih 1611/12 so ga gornjeavstrijski stanovi povabili v Linz, kjer je do svoje smrti deloval kot stanovski zgodovinar in ravnatelj stanovske knjižnice. Poleg njegovih splošno znanih slovaropisnih oz. jezikoslovnih del – naj omenimo le zbirko latinskih in nemških pregovorov ter njegov štirijezicni slovar Dictionarium quattuor linguarum, ki ju je prvic izdal leta 1592 v Gradcu –, poleg tega pa številnih potopisnih, topografskih, historiografskih in drugih znanstvenih del, velja izpostaviti »njegove« Annales Carinthiae (Koroški letopisi) v nemškem jeziku, ki so izšli 1612 v dveh zvezkih v Leipzigu. Pravzaprav gre za predelavo rokopisa Historia Carinthiaca (Koroška zgodovina) Michaela Gottharda Christalnicka (1530/40–1595), koroškega humanista, zgodovinopisca in protestantskega pridigarja. Iz svoje predloge je vecji del prevzel skoraj dobesedno, na novo pa je razclenil snov, jo dopolnil in kroniko samostojno nadaljeval za obdobje od 1578 do 1611. Ceprav letopisi v prikazu starejše zgodovine vkljucujejo številne pravljice in pripovedke in kot zgodovinski vir niso povsem verodostojni, pa nam v drugem delu prinašajo dragocene podatke, ker je avtor uporabljal sedaj že izgubljene listine in lokalne kronike ter gradivo iz stanovskih virov (Janko 1987: 172–173; Bookmann 1990; Logar 2013; Mihelic 2013). 4 Sklep V našem orisu nemške književnosti na Slovenskem od 11. do 16. st. so se v srednjem veku med deželami pokazale dolocene razlike, ki so deloma odraz obstoja in razvitosti kulturnih središc, ki so omogocala in spodbujala literarno ustvarjalnost. Medtem ko na Koroškem prva ohranjena nemška besedila segajo v 11. st., se zacetek literarnega izrocila na Štajerskem premakne v sredino 13. st., pri ostankih srednjeveškega slovstva na Kranjskem pa gre predvsem za recepcijo del, ki so nastala izven njenih meja. Žanrsko so na Koroškem zastopane verske, moralno- in pravno-didakticne pesnitve, dvorski roman in historiografska dela, na Štajerskem pa epska in lirska dela v sklopu dvorske književnosti, verske pesnitve in kronikalno delo. Razburkano zgodovinsko dogajanje v 16. st. se odseva tudi v literarni produkciji, ki vecinoma zapostavlja estetski vidik in daje prednost uporabni vrednosti besedil, s katerimi avtorji izražajo svoja stališca, da bi onemogocili svoje nasprotnike in/ali prepricali svojo publiko v skladu s svojimi namerami. Humanisticna ucenost pa se odslikava zlasti v historiografskih, potopisnih in znanstvenih delih. S slovenskega etnicnega ozemlja je nekaj avtorjev in del, ki niso pomembni le v regionalnem kontekstu, temvec so bili priznani v drugih nemških deželah ali celo v širšem evropskem prostoru. Z literarnozgodovinskega vidika neprecenljive vrednosti sta Dunajski in Milštatski oz. Miljski rokopis, ker sta med redkimi ohranjenimi izrocili zgodnjesrednjevisokonemške književnosti, ter Marijino življenje brata Filipa zaradi vsesplošne razširjenosti in priljubljenosti, ki se zrcali v velikem številu ohranjenih rokopisov in produktivni recepciji. Nezanemarljivo je dejstvo, da so viteške lirike s slovenskih tal vkljucili v reprezentativni Heidelberški rokopis, kar kaže, da so njihove pesmi poznali tudi onstran »slovenskih meja«. Iz ožjega slovenskega geografskega okvira izstopa tudi Jakob Unrest s svojimi historiografskimi deli, ki so bila med drugim cenjena na dunajskem dvoru. Med avtorji 16. st. velja poleg Paracelsusa in Megiserja izpostaviti predvsem Herbersteina in njegove po vsej Evropi cenjene Moskovske zapiske. Viri Boockmann, Friederike, 1990: Megiser, Hieronymus. Neue Deutsche Biographie 16. 619– 620. https://www.deutsche-biographie.de/pnd116992514.html#ndbcontent. Glaßner, Christine in Bodemann, Ulrike, 2014: Handschriftenbeschreibung 5372. https:// handschriftencensus.de/5372. Glonar, Joža, 2013: Herberstein, Sigismund, baron (1486–1566). Slovenska biografija. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi228885/#slovenski-biografski-leksikon. Grafenauer, Bogo, 2013: Unrest, Jakob (okoli 1430–1500). Slovenska biografija. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi746933/#slovenski-biografski-leksikon. Herberstein, Sigismund, 2001: Moskovski zapiski. Ljubljana: Slovenska matica. Prev. Ludvik Modest Golia. Janko, Anton in Henkel, Nikolaus, 1997: Nemški viteški liriki s slovenskih tal. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. 27–60. Prev. Tone Pretnar. Klobcar, Marija, 2018: »O poslušajte eno grozovito zgodbo«: pesemski letaki z osupljivimi novicami. Perenic, Urška in Bjelcevic, Aleksander (ur.): Starejši mediji slovenske književnosti: rokopisi in tiski. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 159–168. (Obdobja 37). https://centerslo.si/wp-content/uploads/2018/11/Obdobja-37_Klobcar.pdf. Križman, Mirko, 1985: Obsežna nemška pesem o slovenski kmecki vojni. Dialogi 11/12. 133–140. Kuripecic, Benedikt, 1997: Itinerarium oder Wegrayß Küniglich Majestät potschafft gen Constantinopel zudem Türckischen Keiser Soleyman. Anno 1530. Celovec: Wieser Verlag. Kuripecic, Benedikt, 1998: Ein Disputation oder Gesprech zwayer Stalbuben/So mit Küniglicher Maye. Botschafft bey dem Türkischen Keyser zu Constantinopel gewesen. Celovec: Wieser Verlag. Lamberg, Joseph von. 1689: Herrn von Lamberg Lebenslauff von ihm selbsten beschrieben. Valvasor, Johann Weichard von: Die Ehre des Hertzogthums Crain. 3 zv. Nürnberg, Laibach: Endter. 46–64. (Reprint München: Dr. Dr. Rudolf Trofenik 1971). Lamberg, Jožef, 2009–2013: Njegov v rimah zloženi življenjepis, kot ga je sam opisal. Valvasor, Janez Vajkard: Cast in slava vojvodine Kranjske. 3. zv. Ljubljana: Zavod Dežela Kranjska. 46–64. Prev. Doris Debenjak idr. Logar, Janez, 2013: Megiser, Hijeronim (med 1554 in 1555–1619). Slovenska biografija. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi357106/#slovenski-biografski-leksikon. Mihelic, Darja, 2013: Christalnick, Michael Gotthard (med 1530 in 1540– 1595). Slovenska biografija. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi1021180/#novi-slovenski-biografski-leksikon. N. N., 1972: Kronika grofov Celjskih. Maribor: Obzorja. Prev. Ludvik Modest Golia. Philipp, brat, 1904: Kartuzijanskega brata Filipa Marijino življenje. Maribor: Prevajatelj. Prev. Matija Zemljic. Pirjevec, Avgust, 2013: Kuripecic, Benedikt (okoli 1490–po 1532). Slovenska biografija. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi312629/#slovenski-biografski-leksikon. Pogacnik, Jože, 1980: Starejše slovensko slovstvo. Maribor: Obzorja. 409–492. Radics, Peter von (ur.), 1904: Ein zeitgenössisches Lied vom »windischen Bauernkrieg 1573«. Ljubljana: samozaložba. Štih, Peter, 2008: Slovenska zgodovina: družba – politika – kultura. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino: Sistory. http://www.sistory.si/publikacije/pdf/zgodovina/Slovenska- zgodovina-SLO.pdf. Ulrich von Liechtenstein, 1987: Frauendienst. Izdal Franz Viktor Spechtler. Göppingen: Kümmerle Verlag. Literatura Bajt, Drago in Vidic, Marko (ur.), 2011: Slovenski zgodovinski atlas. Ljubljana: Nova revija. Baum, Wilhelm, 2010: Otto der Rasp. Ruh, Kurt idr. (ur.): Die deutsche Literatur des Mittelalters. Verfasserlexikon. 7. zv. Berlin in New York: De Gruyter. 234–235. Bole, Andreja, 2013: Podobe tujega v nemških potopisih 16. in 17. stoletja. Vestnik 5/1–2. 57–66. Bole Maia, Andreja, 2019: Tuje in prostor. Ars & Humanitas 13/2. 132–146. Brunner, Horst, 1990: Neidhart. Killy, Wather (ur.): Literatur Lexikon: Autoren und Werke deutscher Sprache. 8. zv. Gütersloh in München: Bertelsmann Lexikon Verlag. 342–344. Brunner, Horst, 2010: Geschichte der deutschen Literatur des Mittelalters und der Frühen Neuzeit. Stuttgart: Philipp Reclam. Bumke, Joachim, 1990: Geschichte der deutschen Literatur im hohen Mittelalter. München: Deutscher Taschenbuch Verlag. Bumke, Joachim, 1991: Wolfram von Eschenbach. Stuttgart: Metzler. Cormeau, Christoph, 1990: Heinrich von dem Türlin. Killy, Wather (ur.): Literatur Lexikon. Autoren und Werke deutscher Sprache. 5. zv. Gütersloh in München: Bertelsmann Lexikon Verlag. 180–181. Cormeau, Christoph, 2010: Heinrich von dem Türlin. Ruh, Kurt idr. (ur.): Die deutsche Literatur des Mittelalters. Verfasserlexikon. 3. zv. Berlin in New York: De Gruyter. 894–899. Enenkel, Karl A. E., 2008: Die Erfindung des Menschen. Die Autobiographik des frühneuzeitlichen Humanismus von Petrarca bis Lipsius. Berlin in New York: Walter de Gruyter. 546–574. Ganz, Peter, 2010: Die Hochzeit. Ruh, Kurt idr. (ur.): Die deutsche Literatur des Mittelalters. Verfasserlexikon. 4. zv. Berlin in New York: De Gruyter. 77–79. Gärtner, Kurt, 1991: Bruder Philipp. Killy, Wather (ur.): Literatur Lexikon. Autoren und Werke deutscher Sprache. 9. zv. Gütersloh in München: Bertelsmann Lexikon Verlag. 152–153. Gärtner, Kurt, 2010: Bruder Philipp. Ruh, Kurt idr. (ur.): Die deutsche Literatur des Mittelalters. Verfasserlexikon. 7. zv. Berlin in New York: De Gruyter. 587–597. Glier, Ingeborg, 2010: Der von Scharfenberg. Ruh, Kurt idr. (ur.): Die deutsche Literatur des Mittelalters. Verfasserlexikon. 8. zv. Berlin in New York: De Gruyter. 604–606. Goldammer, Kurt, 1991: Paracelsus. Killy, Walther (ur.): Literatur Lexikon. Autoren und Werke deutscher Sprache. 9. zv. Gütersloh in München: Bertelsmann Lexikon Verlag. 76–80. Grafenauer, Bogo, 1993: Oblikovanje severne slovenske narodnostne meje in njena današnja vprašanja. Zgodovinski casopis 47/3. 349–383. Grdina, Igor, 1990/1991: Celjska kronika, spomenik srednjeveške književnosti na Slovenskem. Jezik in slovstvo 36/3. 41–49. Grubmüller, Klaus, 1991: Ulrich von Liechtenstein. Killy, Wather (ur.): Literatur Lexikon. Autoren und Werke deutscher Sprache. 11. zv. Gütersloh in München: Bertelsmann Lexikon Verlag. 476–477. Heinzle, Joachim, 1994: Geschichte der deutschen Literatur von den Anfängen bis zum Beginn der Neuzeit. II/2. Wandlungen und Neuansätze im 13. Jahrhundert. Tübingen: Niemeyer. Hellgardt, Ernst, 1991. Vom Rechte. Killy, Wather (ur.): Literatur Lexikon. Autoren und Werke deutscher Sprache. 9. zv. Gütersloh in München: Bertelsmann Lexikon Verlag. 323. Henkel, Nikolaus 1991: Physiologus. Killy, Wather (ur.): Literatur Lexikon. Autoren und Werke deutscher Sprache. 9. zv. Gütersloh in München: Bertelsmann Lexikon Verlag. 154–155. Janko, Anton, 1982: Zwei Wigalois-Fragmente aus Ljubljana. Acta neophilologica 15. 3–15. Janko, Anton, 1989: Der von Suonegge, Der von Obernburg, Der von Scharpfenberg – trije nemški viteški liriki s slovenskih tal. Toporišic, Jože (ur.): Srednji vek v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Filozofska fakulteta. 171–180. (Obdobja 10). Janko Anton, 1994: Parzival in slovenska Štajerska. Germadnik, Janko (ur.): Celjski zbornik. Celje: Osrednja knjižnica Celje. 191–195. Janko, Anton, 1995: Nemška literarna ustvarjalnost na Slovenskem: Zgodovinski oris. Orožen, Martina (ur.): Informativni kulturološki zbornik. Ljubljana: Seminar slovenskega jezika, literature in kulture pri Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete. 319–333. Janko, Anton, 1996: Nemško literarno tvorstvo na Slovenskem v 16. stoletju. Jakopin, Franc, Kerševan, Marko in Pogacnik, Jože (ur.): 3. Trubarjev zbornik. Ljubljana: Slovenska matica, Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar. 168–177. Janko, Anton, 2001: Die höfische deutsche Dichtung im slovenischen Raum. Zach, Krista in Miladinovic Zalaznik, Mira (ur.): Querschnitte: deutsch-slovenische Kultur und Geschichte im gemeinsamen Raum. München: Südostdeutsches Kulturwerk. 9–19. Janko, Anton, 2002: Slovenija in Slovenci v nekaterih nemških virih. Smolej, Tone (ur.): Podoba tujega v slovenski književnosti. Podoba Slovenije in Slovencev v tuji književnosti. Imagološko berilo. Ljubljana: Oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo, Filozofska fakulteta. 143–151. Janko, Anton, 2006: Jožef Lamberg in njegova življenjepisna pesem. Osolnik Kunc, Viktorija, Hudelja, Niko in Šetinc Salzmann, Madita (ur.): Transkulturell: Festschrift für Käthe Grah zum 70. Geburtstag. Ljubljana: Oddelek za germanistiko, Filozofska fakulteta. 67–85. Janko, Anton in Henkel, Nikolaus, 1997: Nemški viteški liriki s slovenskih tal. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Janota, Johannes, 2004: Geschichte der deutschen Literatur von den Anfängen bis zum Beginn der Neuzeit. Zv. III/1. Orientierung durch volkssprachige Schriftlichkeit. Tübingen: Max Niemeyer Verlag. Javor Briški, Marija, 1998a: Geistesgeschichtliche und literarhistorische Aspekte eines spätmittelalterlichen Privatgebetbuches der National- und Universitätsbibliothek von Ljubljana. Acta neophilologica 31. 3–33. Javor Briški, Marija, 1998b: Untersuchungen zur deutschen Schreibsprache eines spätmittelalterlichen Gebetbuches von Ljubljana. Linguistica 38/2. 115–130. Javor Briški, Marija, 2009: »... zu solcher erkhündigung haben mich die Lateinisch und Windisch sprachn vasst geholfen«: Konstruktionen des Fremden in Sigismund von Herbersteins Moscovia. Javor Briški, Marija, Miladinovic Zalaznik, Mira in Bracic, Stojan (ur.). Sprache und Literatur durch das Prisma der Interkulturalität und Diachronizität: Festschrift für Anton Janko zum 70. Geburtstag. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 216–228, 421. (Slovenske germanisticne študije 4). Javor Briški, Marija, 2011: Auf der Reise nach Konstantinopel. Fremd- und Eigenbilder im Itinerarium des Benedict Curipeschitz. Unzeitig, Monika (ur.): Grenzen überschreiten – transitorische Identitäten. Beiträge zu Phänomenen räumlicher, kultureller und ästhetischer Grenzüberschreitungen in Texten vom Mittelalter bis zur Moderne. Bremen: edition lumičre. 143–150. Javor Briški, Marija, 2012: Slowenien. Greule, Albrecht, Meier, Jörg in Ziegler, Arne (ur.): Kanzleisprachenforschung: ein internationales Handbuch. Berlin: W. de Gruyter. 589–598. Kartschoke, Dieter, 1990: Geschichte der deutschen Literatur im frühen Mittelalter. München: Deutscher Taschenbuch Verlag. Knapp, Fritz Peter, 1994: Die Literatur des Früh- und Hochmittelalters. Graz: Akademische Druck- und Verlagsanstalt. Knapp, Fritz Peter, 1999: Die Literatur des Spätmittelalters in den Ländern Österreich, Steiermark, Kärnten, Salzburg und Tirol. Zv. 2/1. Die Literatur in der Zeit der frühen Habsburger bis zum Tod Albrechts II. 1358. Graz: Akademische Druck- und Verlagsanstalt. Knapp, Fritz Peter, 2004: Die Literatur des Spätmittelalters in den Ländern Österreich, Steiermark, Kärnten, Salzburg und Tirol. Zv. 2/2. Die Literatur zur Zeit der habsburgischen Herzöge von Rudolf IV. bis Albrecht V (1358–1439). Graz: Akademische Druck- und Verlagsanstalt. Knapp, Fritz Peter, 2010: Wintnauer, Rudolf, Ruh, Kurt idr. (ur.): Die deutsche Literatur des Mittelalters. Verfasserlexikon. 10. zv. Berlin in New York. 1238–1239. Krevs Birk, Uršula, 2019: Zu einigen Aspekten des Deutschen als Kontaktsprache des Slowenischen. Linguistica 59/1. 155–173. Moro, Gotbert, 1955: Die Kärntner Chronik des Theophrastus Paracelsus: eine landeskundliche Quelle. Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark 46. 57–67. Müller, Jan-Dirk, 2010: Ulrich von Liechtenstein. Ruh, Kurt idr. (ur.): Die deutsche Literatur des Mittelalters. Verfasserlexikon. 9. zv. Berlin in New York. 1274–1282. Nadler, Josef, 1951: Literaturgeschichte Österreichs. Salzburg: Otto Müller Verlag. Otorepec, Božo, 1988: Celjska kronika. Enciklopedija Slovenije. 2. zv. Ljubljana: Mladinska knjiga. Pogacnik, Jože, 1990: Starejše slovensko slovstvo. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Rädle, Fidel, 2010: Millstätter Handschrift. Ruh, Kurt idr. (ur.): Die deutsche Literatur des Mittelalters. Verfasserlexikon. 6. zv. Berlin in New York. 531–534. Schneider, Joachim, 2016: Dynastisch-territoriale Geschichtsschreibung. Wolf, Gerhard in Ott, Norbert H. (ur.): Handbuch Chroniken des Mittelalters. Berlin in Boston: De Gruyter. 225–265. Stanonik, Janez, 1957: Ostanki srednjeveškega nemškega slovstva na Kranjskem. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Stanonik, Janez, 1987: Die deutsche Literatur im mittelalterlichen Slowenien. Acta neophilologica 20. 10–18. Stanonik, Janez, 1989: Die mittelalterliche deutschsprachige Literatur im slowenischen Gebiet. Österreichische Osthefte 31/3. 276–286. Stanonik, Marija, 2020: Pesnjenje v vojaški suknji in proti njej 1515–1918. Ljubljana: Založba ZRC. Stelzer, Winfried, 2010a: »Cronica der Grafen von Cilli«. Ruh, Kurt idr. (ur.): Die deutsche Literatur des Mittelalters. Verfasserlexikon. 1. zv. Berlin in New York: De Gruyter. 1248. Stelzer, Winfried, 2010b: Unrest, Jakob. Ruh, Kurt idr. (ur.): Die deutsche Literatur des Mittelalters. Verfasserlexikon. 10. zv. Berlin in New York: De Gruyter. 85–88. Vollmann-Profe, Gisela, 1989a: Exodus. Killy, Wather (ur.): Literatur Lexikon. Autoren und Werke deutscher Sprache. 3. zv. Gütersloh in München: Bertelsmann Lexikon Verlag. 312–313. Vollmann-Profe, Gisela, 1989b: Genesis. Killy, Wather (ur.): Literatur Lexikon. Autoren und Werke deutscher Sprache. 4. zv. Gütersloh in München: Bertelsmann Lexikon Verlag. 110–111. Vollmann-Profe, Gisela, 1994: Geschichte der deutschen Literatur von den Anfängen bis zum Beginn der Neuzeit. Zv. I/2. Wiederbeginn volkssprachiger Schriftlichkeit im hohen Mittelalter. Tübingen: Max Niemeyer. Weiss, Peter, 1987: Benedikt Kuripecic in njegov potopis. Slava 1/1. 27–37. Wennerhold, Markus, 2005: Späte mittelhochdeutsche Artusromane. »Lanzelet«, »Wigalois «, »Daniel von dem Blühenden Tal«, »Diu Crône«. Bilanz der Forschung 1960–2000. Würzburg: Königshausen & Neumann. 182–253. Seznam slik Slika 1: Prizor iz Knjige o stvarjenju, Milštatski/Miljski rokopis, 12r. https://upload.wikimedia. org/wikipedia/commons/d/da/Millst%C3%A4tter_Genesis_23.jpeg?uselang=de. Slika 2: Ulrich von Liechstenstein. Universitätsbibliothek Heidelberg, Cod. Pal. germ. 848 Große Heidelberger Liederhandschrift. Codex Manesse. https://digi.ub.uni-heidelberg.de/ diglit/cpg848/0469. Slika 3: Ain newes lied von den kraynnerischen bauren. https://www.europeana.eu/sl/ item/2022502/_KAMRA_98967. Slika 4: Naslovnica Kuripecicevega potopisa (Kuripecic 1997: 157). Slika 5: Sigismund von Herberstein v avstrijski poslanski obleki (Herberstein 2001: s. n.). German Literature in the Slovenian Ethnic Lands from the Eleventh to the Sixteenth Century After an introductory historical outline of the Slovenian ethnic territory and the formation of the northern German-Slovenian linguistic border as well as the role that the German language played in Slovenia, the article focuses on a literary-historical overview of a selection of works written from the Middle Ages to the sixteenth century by domestic or foreign authors in the Slovenian ethnic lands of Carinthia, Styria and Carniola, as well as authors originating from these lands. When presenting individual texts, we consider content, stylistic characteristics, genre definition and function, as well as the cultural-historical context of their origin and reception. In addition to a systematic presentation of the most important works of these periods, the article also attempts to evaluate them in the context of German literary history. Key words: German literature, literary history, Middle Ages, sixteenth century, Carinthia, Styria, Carniola Mojca Stritar Kucuk UDK 811.163.6'243:37.091.26 Oddelek za slovenistiko DOI: 10.4312/JiS.67.1-2.107-123 Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani V ITALIJANSKIH TESTENINAH NA PAPIRJU IN SPLETU: SLOVNICNA ZMOŽNOST JUŽNOSLOVANSKIH GOVORCEV SLOVENŠCINE KOT DRUGEGA JEZIKA V RAZLICNIH OKOLJIH UCENJA IN PREVERJANJA V prispevku preverjam, kako uspešni so južnoslovanski govorci slovenšcine kot drugega jezika pri rabi slovenskih sklonov. Osredotocam se na nalogo iz pisnega izpita na lektoratu slovenšcine in primerjam študente, ki so izpit reševali na roko v razredu, s študenti, ki so se slovenšcino delno ucili na daljavo in tako reševali tudi izpit. Skloni so zahtevni za vse študente. Najtežavnejša sta mestnik množine in brezpredložna raba dajalnika. Študenti, ki so izpit reševali na daljavo, so uspešnejši, predvidoma zaradi manjšega nadzora ucitelja nad uporabo zunanjih virov pri reševanju, je pa med njihovimi rešitvami vec primerov napacnega zapisa ali rabe napacnega besedišca. Makedonski študenti, predvsem tisti, ki so izpit reševali na daljavo, pa so uspešnejši kot študenti, katerih prvi jezik je bosanšcina, crnogoršcina, hrvašcina ali srbšcina. Kljucne besede: slovenšcina kot drugi jezik, jezikovno testiranje, slovnicna zmožnost, samostalnik, ucenje na daljavo 0 Uvod Jezikovna zmožnost je kompleksen preplet razlicnih zmožnosti, med katerimi je tudi slovnicna zmožnost, torej »poznavanje slovnice nekega jezika in sposobnost njene uporabe« (Skupni evropski jezikovni okvir 2011: 136). Ceprav se je poucevanje tujih jezikov po strukturalisticnem navdušenju druge polovice 20. stoletja preusmerilo na jezikovne funkcije, upoštevanje konteksta ipd. (Skela 2011: 119– 122), pa praksa poucevanja, vsaj pri slovenšcini kot tujem oziroma drugem jeziku, slovnicne zmožnosti ne zapostavlja. Skupni evropski jezikovni okvir kot še vedno najpomembnejša referenca za vse, ki se ukvarjajo s poucevanjem tujih jezikov, priznava, da je slovnicna zmožnost »seveda najpomembnejša« (Skupni evropski 1 Ce pogledamo dvoje ucnih gradiv, ki se trenutno najpogosteje uporabljata za poucevanje južnoslovanskih govorcev zacetnikov – kar je stopnja jezikovne zmožnosti govorcev, vkljucenih v analizo v tem prispevku – je v ucbeniku Gremo naprej (Petric Lasnik idr. 2009) usvajanju slovnicnih vsebin namenjenih približno 44 od 119 strani, v ucbeniku Slovenska beseda v živo 1b (Markovic idr. 2013) 20 od 134 strani, v delovnem zvezku iz istega kompleta pa 38 od 108 strani. 2 Moška slovnicna oblika je v tem prispevku uporabljena kot slovnicno nevtralna. jezikovni okvir 2011: 174). Tudi v ucbeniškem gradivu za slovenšcino kot tuji oz. drugi jezik slovnicna zmožnost ni zapostavljena.1 Za tuje govorce slovenšcine2 so eno od kljucnih slovnicnih poglavij, ki ga morajo usvojiti ob zacetnem ucenju slovenšcine, sklonske paradigme. Težave z njimi se pojavljajo pri vecini nedomacih govorcev na vseh stopnjah ucenja, ceprav jih je pri govorcih z bolj razvito sporazumevalno zmožnostjo v slovenšcini seveda manj. Manj pogoste so tudi pri govorcih sorodnih jezikov, kakršni so za slovenšcino srbski, hrvaški, bosanski ali crnogorski jezik. Pri teh govorcih so namrec tovrstne paradigme del jezikovnega sistema tudi v prvem jeziku. Zaenkrat je bilo v slovenskem prostoru le malo raziskav, ki bi se specificno posvecale problematiki sklonov pri ucenju slovenšcine kot drugega oz. tujega jezika (prim. Savic 2020). Tudi sama kot uciteljica dajem ucenju sklonov omejen poudarek, saj so skloni le eden od vidikov jezikovne zmožnosti v slovenšcini in ne smejo biti osrednja tocka jezikovnega pouka. 1 Raziskava V tem prispevku predstavljeno raziskavo sem izvedla zaradi specificne situacije, ki jo je spomladi 2020 povzrocila pandemija koronavirusa in zaradi katere se je celotni visokošolski pouk prestavil v spletno okolje. Predmet raziskave je bila uspešnost govorcev slovenšcine kot drugega jezika pri reševanju naloge za preverjanje oblikoskladenjske zmožnosti, natancneje sklonskih oblik. Ponudila se mi je namrec priložnost za primerjavo med študenti, ki so se slovensko ucili in izpit reševali fizicno oz. prek spleta. Ne glede na oportunisticno odlocitev za primerjavo pa so rezultati dovolj relevantni, da so zanimivi tudi za širšo strokovno javnost. Metodološko raziskava sodi v kontekst analize napak, ki se je uveljavila v šestdesetih in sedemdesetih letih dvajsetega stoletja (Dagneaux idr. 1998: 163–164). V klasicni obliki analiza napak poteka v petih fazah: zbiranje gradiva, prepoznavanje napak, opis, razlaga in vrednotenje napak (Pirih Svetina 2005: 37–40). Za slovenšcino kot drugi oz. tuji jezik je do sedaj najkompleksnejšo analizo napak izvedla N. Pirih Svetina v svoji doktorski raziskavi (Pirih Svetina 2005: 37–40). Ceprav je analiza napak kot samostojna raziskovalna metoda po nekaj desetletjih zamrla, se dandanes spet uporablja ob zavedanju, da še zdalec ne daje celovitega vpogleda na vmesni jezik ucecih se in jo je nujno kombinirati z drugacnimi pristopi. Tako je denimo analiza najpogostejših jezikovnih napak domacih govorcev slovenšcine v 3 Prim. https://www.uni-lj.si/studij/leto-plus/. 4 V primeru vseh študentov so bile države izvora enolicno povezane z njihovim prvim jezikom: za vse študente iz Severne Makedonije je bila prvi jezik makedonšcina, za študente iz Srbije, BiH, Hrvaške in Crne gore pa srbšcina, bosanšcina, hrvašcina oz. crnogoršcina (prim. opombo 6). 5 Nekateri študenti so tudi v drugem semestru ostali v Sloveniji, drugi pa so vecino drugega semestra po zacetku epidemije preživeli v svojih državah, torej v neslovensko govorecem okolju. Zanje je slovenšcina dejansko postala tuji jezik. korpusu Šolar izhodišce za oblikovanje bolj ciljno usmerjenih ucnih gradiv (prim. Kosem in Može 2011). 1.1 Vzorec Redno vpisani mednarodni študentje Univerze v Ljubljani so v prvem letu svojega študija upraviceni do udeležbe v modulu Leto plus,3 6 Izkušnje iz razreda zaenkrat kažejo, da med govorci iz Srbije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Crne gore ni pomembnejših razlik pri usvajanju slovenšcine, zato so zanje podatki v tem grafikonu združeni. v okviru katerega obiskujejo dva semestra lektorata slovenšcine. Velika vecina teh študentov prihaja z južnoslovanskega obmocja, zato na lektoratu oblikujemo jezikovno razmeroma homogene skupine popolnih zacetnikov iz Bosne in Hercegovine, Crne Gore, Hrvaške, Srbije in Severne Makedonije. V tej raziskavi bom predstavila rezultate študentov na Letu plus, ki sem jih poucevala v dveh zaporednih študijskih letih. 38 študentov, ki jih bom za potrebe prispevka imenovala klasicna skupina, je lektorat obiskovalo v študijskem letu 2018/19. Druga pa je t. i. spletna skupina 34 študentov, ki se je slovensko ucila v študijskem letu 2019/20. Kot je razvidno iz grafikona 1, med skupinama ni bilo pomembnejših razlik glede držav izvora.4 Podobno velja za spol, saj je bil v obeh primerih približno 70-odstotni delež žensk. Kljucna razlika med skupinama, ki jo v tej raziskavi upoštevam kot spremenljivko, je torej okolje oz. nacin ucenja slovenšcine. Študenti klasicne skupine so vse obveznosti na lektoratu opravili fizicno, v predavalnici. V spletni skupini pa se je po zacetku drugega semestra jezikovni pouk zaradi epidemije covida-19 preselil na splet.5 051015202530Srbija, BiHSeverna MakedonijaŠtevilo študentovklasicna skupinaspletna skupina Grafikon 1: Študenti obeh skupin po državah6 7 Prim. https://www.24ur.com/sport/ostalo/svicarski-sladkosned-federer-priznal-da-brez-slabe-vesti- gresi.html. M pomeni, da mora biti vstavljena oblika v množini. Ob koncu vsakega od obeh semestrov lektorata slovenšcine so študenti opravljali izpit, sestavljen iz pisnega in ustnega dela. Pisni izpit, ki je bil vir za to analizo, so delali po koncu letnega semestra, torej po dveh semestrih ucenja slovenšcine. V klasicni skupini so ga reševali v predavalnici pod nadzorom ucitelja in pisali na papir. V spletni skupini so izpit pisali na daljavo, v spletni ucilnici v okolju Moodle. Pred pisanjem študentom nisem dala navodil glede uporabe zunanje pomoci, kar pomeni, da je nisem niti eksplicitno dovolila niti prepovedala. Med reševanjem so sicer imeli vklopljene kamere, vendar nisem nadzorovala, s katerimi spletnimi stranmi ali drugimi pripomocki si pomagajo. Edina omejitev, ki so jo imeli, je bil cas, ki so ga imeli za reševanje približno enako obsežnega testa kot pri klasicni skupini na voljo manj – klasicna skupina je imela na voljo 90, spletna pa 70 minut. Obe casovnici sta se izkazali kot ustrezni, da so vsi študenti do konca rešili izpit. 1.2 Instrument V raziskavi sem primerjala, kako uspešni so bili študenti pri reševanju naloge za preverjanje oblikoskladenjske zmožnosti. Uporabljeni instrument je bila naloga v pisnem izpitu, ki je bila enaka v izpitih obeh skupin študentov. Šlo je za klasicno nalogo za preverjanje poznavanja sklonov: besedilo z izpušcenimi besednimi zvezami, ki so navedene v oklepajih in jih je treba vstaviti v ustreznem sklonu. Študent sam prepozna, kateri sklon mora uporabiti, in ga ustrezno tvori. Naloga ni komunikacijsko naravnana in ni avtenticna, je pa del železnega nabora slovnicnih nalog na lektoratu slovenšcine in študenti so takega reševanja dobro navajeni. Besedilo je bilo prirejeno po kratki spletni novici. Navajam ga z rešitvami, ki so podcrtane:7 Roger Federer bo kmalu dopolnil 38 let (leto), vendar ostaja v vrhu svetovnega tenisa. Ob povratku (povratek) na turnir Roland Garros navdušuje s formo (forma), ki jo ohranja kljub nezdravi prehrani (nezdrava prehrana). Na njegovem jedilniku so marmelada, cokolada, bonboni, pecivo, sladoled, lizike, uživa tudi v italijanskih testeninah (italijanske testenine, M), med tekmami pa si privošci energijske plošcice z lešniki (lešnik, M). Švicar se torej drži povsem drugacnih prehranskih smernic kot denimo Novak Đokovic, ki je brezglutensko dieto (brezglutenska dieta) že veckrat predstavil širnemu svetu (širni svet). Besedilo je bilo izbrano tako, da so se v njem kot neznanke pojavile besedne zveze v vseh sklonih. Sestavljali so jo standardni primeri rabe vseh sklonov, brez izjem ali posebnosti. Takšne primere smo s študenti obeh skupin na lektoratu veliko vadili. 8 Zanesljivost pri jezikovnem testiranju se pogosto zagotavlja tako, da nalogo ocenjuje vec kot ena oseba (Ferbežar 2004: 143). To se uporablja pri ocenjevanju daljših pisnih sestavkov, manj pa pri nalogah objektivnega tipa, kakršna je bila pricujoca. Kot je razvidno iz rezultatov, je šlo v nalogi za omejen nabor pravilnih in nepravilnih rešitev, zato sem ocenila, da ni potrebe po veckratnem ocenjevanju. Ne izkljucujem pa možnosti, da bi drug ocenjevalec pri ocenjevanju iste naloge prišel do nekoliko drugacnega rezultata. 9 Zaradi ekonomicnosti v nadaljevanju uporabljam kratico BCHS. 1.3 Raziskovalne metode Naloge študentov klasicne skupine sem popravila rocno. Ceprav so bile spletno rešene naloge ocenjene avtomatsko, pa sem tudi te rezultate rocno pregledala.8 Avtomatski sistem ocenjevanja namrec vsako rešitev, ki ni vnaprej predvidena kot ustrezna, oznaci kot napacno, s tem pa enaci neustrezne rešitve, pri katerih gre za dejansko neustrezni sklon, in tiste, pri katerih se je študent denimo zatipkal ali pa je pomotoma uporabil podobno zveneco besedo. Slednje o študentovi oblikoskladenjski zmožnosti ne pove nicesar, zato bi samo avtomatsko oznacevanje pod vprašaj postavljalo veljavnost te izpitne naloge (prim. Ferbežar 2004: 30). Analizo rezultatov sem zacela kvantitativno s štetjem ustreznih rešitev in napak v programu Microsoft Excel. Sledila je kvalitativna analiza, pri kateri sem napake rocno pregledala in skušala ugotoviti, zakaj je prišlo do njih. 1.4 Hipoteze Pred zacetkom analize sem oblikovala nekaj delovnih hipotez: – hipoteza 1: Najzahtevnejša sklona za študente sta dajalnik in orodnik. To sta sklona, ki ju študenti na lektoratu usvajajo nazadnje, posledicno pa imajo najmanj priložnosti za utrjevanje. Poleg tega se koncnice v slovenšcini – predvsem v množini in seveda dvojini, ki je ostali južnoslovanski jeziki ne poznajo – najbolj razlikujejo od tistih v bosanšcini, crnogoršcini, hrvašcini in srbšcini9 (prim. Požgaj Hadži 1999: 243). Tudi zaradi tega sta bila v nalogi primera z dajalnikom v ednini, v kateri so oblike podobne tistim v BCHS. – Hipoteza 2: Študenti spletne skupine nalogo rešujejo bolje kot študenti klasicne skupine. Predvidevala sem, da je tako zaradi vecje uporabe zunanjih virov, ki bi lahko bila posledica manjšega nadzora nad potekom reševanja. Pri reševanju izpita na daljavo ucitelj namrec težje nadzira študentovo okolje in uporabo jezikovnih virov ali drugih pripomockov. – Hipoteza 3: Govorci BCHS nalogo rešujejo bolje kot makedonski govorci. Predvidevala sem, da imajo makedonski govorci v slovenšcini slabšo razvito oblikoskladenjsko zmožnost in zato nalogo rešujejo slabše. Makedonšcina namrec ne pozna sistema sklanjatev, tako da makedonski govorci težje usvojijo funkcijo in oblike sklonov (Arizankovska 2009: 28), medtem ko govorcem BCHS ta slovnicna kategorija ne povzroca težav, vsaj ne v sistemskem smislu. 2 Rezultati V grobem je najpomembnejša ugotovitev raziskave, da so skloni za študente zahtevni, pa ceprav gre za govorce sorodnih jezikov. Nalogo je brez napak rešilo le slabih 14 % vseh študentov. V nadaljevanju so predstavljene (napacne) oblike, najpogostejše v slovenšcini južnoslovanskih študentov. 2.1 Najzahtevnejša sklona Ce pogledamo grafikon 2, vidimo, da moja hipoteza 1 o tem, da sta za južnoslovanske govorce najzahtevnejša sklona dajalnik in orodnik, drži le delno. V svetlejšem stolpcu je prikazano avtomatsko ocenjeno število pravilnih rešitev. V temnejšem stolpcu je število rocno popravljeno, v njem pa so kot pravilni šteti tudi zatipkani in sorodni primeri. 010203040506070mestnik ednine(ob povratku) rodilnikmnožine (38let) tožilnik ednine(brezglutenskodieto) orodnik ednine(s formo) dajalnik ednine(kljub nezdraviprehrani) orodnikmnožine (zlešniki) mestnikmnožine (vitalijanskihtesteninah) dajalnik ednine(širnemu svetu) avtomatsko popravljeni pravilni primerirocno popravljeni pravilni primeri Grafikon 2: Število pravilno rešenih primerov po posameznih sklonih Rezultati so potrdili, da je dajalnik zelo zahteven, vendar samo v brezpredložni rabi (širnemu svetu, tabela 1). Kot že receno v poglavju o raziskovalnih metodah, sem kot pravilne sicer upoštevala tudi rešitve, pri katerih je študent uporabil neustrezno besedo, a ji je dal pravo koncnico (širšemu/širemu svetu), saj je šlo vendarle za nalogo za preverjanje oblikoskladenjske in ne leksikalne zmožnosti ali 10 Upoštevanje rešitve širemu svetu kot pravilne je nekoliko sporno, saj gre za ociten primer jezikovnega prenosa iz BCHS. Ker pa sem tudi pri drugih primerih kot pravilne upoštevala rešitve, pri katerih je pravilna koncnica na nepravilni osnovi (npr. nezdravni prehrani ali bezglutensko dieto), sem se tega držala tudi v tem primeru. 11 Dostopen na www.fran.si. 12 V korpusu Gigafida 2.0 ima besedna zveza širom sveta 886 konkordanc, prim. https://viri.cjvt.si/ gigafida/. zmožnosti tega, da študent pravilno prepiše besedo, ki mu je v nalogi ponujena v slovarski obliki.10 Podobno bi zaradi ocitne interference oz. negativnega jezikovnega prenosa, se pravi prenašanja elementov enega jezikovnega sistema v drug jezikovni sistem (Balažic Bulc 2004: 77), lahko kot neustrezno ocenili rešitev širom sveta, ki je poleg tega neustrezna glede na navodilo naloge, saj študent ni pregibal izhodišcne oblike širni svet, pac pa je namesto tega tvoril podobno zveneco, a precej drugacno strukturo. Ta je v Slovenskem pravopisu11 odsvetovana, ker pa je glede na rabo v slovenšcini pogojno vendarle sprejemljiva,12 sem jo upoštevala kot pravilno. Najpogostejša od dejansko neustreznih rešitev je bila uporaba mestnika namesto dajalnika (širnem/širšem svetu), ki se je pojavila v 28 % rešitev v klasicni in 44 % v spletni skupini. rešitev klasicna skupina spletna skupina govorci BCHS mak. govorci skupaj govorci BCHS mak. govorci skupaj rešitev, upoštevana kot ustrezna širnemu svetu 10 4 14 5 4 9 širemu svetu 3 0 3 1 0 1 širšemu svetu 1 1 2 2 0 2 širom sveta 2 0 2 0 0 0 neustrezna rešitev širnem svetu 7 2 9 10 0 10 širšem svetu 1 1 2 4 1 5 širni svetu 2 0 2 0 0 0 širnega sveta 0 0 0 0 2 2 širini svet 0 0 0 1 0 1 širnih svet 0 1 1 0 0 0 šitni svet 0 0 0 1 0 1 širnih svetih 0 0 0 1 0 1 širšom svetu 0 1 1 0 0 0 širnimu svetu 1 0 1 0 0 0 širnim svetu 0 0 0 0 1 1 širšnimu svetu 0 0 0 0 1 1 širnome svetu 1 0 1 0 0 0 Tabela 1: Rešitve pri brezpredložnem dajalniku (širnemu svetu) Zakaj je bil ta primer tako zahteven? Morda je na reševanje vplivalo dejstvo, da je bil zadnji v nalogi in je študentom pozornost že popustila. Gotovo pa je varljiva podobnost med dajalnikom in mestnikom v ednini moškega spola. Ce bi bil uporabljen samostalnik v drugem številu ali ženskega spola, bi bili rezultati verjetno drugacni. Ker pa je tovrstno prekrivanje dajalniških in mestniških oblik pri moškem spolu znacilno tudi za rojene govorce slovenšcine (prim. Kosem idr. 2021: 69, 73–74), na tem mestu odpiram vprašanje – ali je bolj smiselno študente še bolj opozarjati na razlike med dajalnikom in mestnikom moškega spola ali pa je zlitje obeh oblik neizbežna realnost, ki bo scasoma postala sprejemljiva tudi v knjižni slovenšcini? Odgovor na to vprašanje seveda presega namen tega prispevka. Zanimivo je, da so študenti primer s predložno rabo dajalnika (kljub nezdravi prehrani ) reševali bistveno bolje (tabela 2). Predlog pred samostalnikom je ocitno jasnejši signal za nedvoumno izbiro sklona. Najizrazitejša napaka je bila raba rodilnika namesto dajalnika, pri kateri gre za jezikovni prenos iz BCHS – prevodu predloga kljub, usprkos ali unatoc, lahko sledita dajalnik ali rodilnik, zato je bila med napacnimi rešitvami v klasicni skupini pogosta raba rodilnika. rešitev klasicna skupina spletna skupina govorci BCHS mak. govorci skupaj govorci BCHS mak. govorci skupaj rešitev, upoštevana kot ustrezna nezdravi prehrani 17 4 21 23 7 30 nezdravni prehrani 0 0 0 1 0 1 nezdravi prehani 0 0 0 1 0 1 neustrezna rešitev nezdrave prehrane 3 3 6 0 0 0 nezdravne prehrane 1 0 1 0 0 0 nezdrave prehran 1 0 1 0 0 0 nezdravoj prehrani 1 1 2 0 0 0 nezdravo prehrano 2 1 3 0 2 2 nezdrava prehrana 1 1 2 0 0 0 nezdravom prehranom 2 0 2 0 0 0 nezdravem prehrani 0 1 1 0 0 0 Tabela 2: Rešitve pri predložnem dajalniku ednine (kljub nezdravi prehrani) Moje pricakovanje, da se bo za zelo problematicnega izkazal tudi orodnik (v ednini, s formo, ali množini, z lešniki), se prav tako ni potrdilo (prim. naslednje poglavje). Veliko zahtevnejši je bil mestnik množine (v italijanskih testeninah, tabela 3), ki ga na lektoratu utrjujemo od sredine prvega semestra ucenja. Najpogostejša napaka je bila raba oblike za orodnik (italijanskimi testeninami) ali temu podobnih oblik, kar je verjetno posledica sovpadanja množinskih koncnic za dajalnik, mestnik in orodnik v BCHS (Požgaj Hadži 1999: 243). Zanimivo je, da se neposredni prenos BCHS koncnic – italijanskima testeninama – med rešitvami ni pojavil. Ceprav sem na dejstvo, da so testenine v slovenšcini množinski samostalnik, med lektoratom veckrat opozorila in ceprav je bila množina v nalogi ob tej besedi izrecno zahtevana, so jo govorci BCHS pogosto uporabljali v ednini (italijanski testenini , italijanski testenin), kar je verjetno posledica negativnega jezikovnega prenosa. rešitev klasicna skupina spletna skupina govorci BCHS mak. govorci skupaj govorci BCHS mak. govorci skupaj rešitev, upoštevana kot ustrezna italijanskih testeninah 5 3 8 13 8 21 italjanskih testeninah 3 3 6 0 0 0 italianskih testeninah 1 0 1 0 0 0 neustrezna rešitev italijanskih testeninih 1 0 1 1 0 1 italijanskimi testeninami 6 0 6 4 0 4 talijanskimi testeninami 1 0 1 0 0 0 italijanskimi testenini 2 1 3 0 0 0 italijanskim testeninami 2 0 2 0 0 0 italijanskima testeninoma 0 0 0 1 0 1 italijanski testenini 5 0 5 2 0 2 italijanski testenin 1 0 1 0 0 0 italijanskim testeninom 0 0 0 1 0 1 italijanskim testeninam 0 0 0 2 0 2 italijanskih testenini 0 0 0 1 0 1 italijanske testenine 1 2 3 0 1 1 italijanska testenina 0 1 1 0 0 0 italijanskem testeninem 0 1 1 0 0 0 Tabela 3: Rešitve pri mestniku množine (v italijanskih testeninah) 2.2 Razlike med študenti klasicne in spletne skupine Hipotezo 2 so rezultati potrdili, študenti spletne skupine so nalogo torej reševali bolje od študentov klasicne skupine. Ce pogledamo vse primere v nalogi, jih je v spletni skupini pravilno rešilo 78 % študentov, v klasicni pa obcutno manj, 63 %. Kot kaže grafikon 3, so bili študenti spletne skupine uspešnejši pri reševanju velike vecine primerov. Najvecja razlika med skupinama se je pokazala pri predložni rabi dajalnika (kljub nezdravi prehrani), pri kateri je bilo v spletni skupini nepravilno rešenih 12 % primerov, v klasicni pa 45 %. Razmeroma veliko odstopanje je bilo tudi pri rodilniku (38 let), pri katerem je bilo v spletni skupini 6 % napacnih rešitev, v klasicni pa 28 %. 0102030405060708090100Delež pravilnih odgovorovklasicna skupinaspletna skupina Grafikon 3: Delež pravilnih odgovorov po posameznih primerih pri študentih klasicne in spletne skupine Pri vecini ostalih sklonov so razmerja med skupinama primerljiva. Pri mestniku ednine (ob povratku, tabela 4) je v spletni skupini samo en makedonski študent uporabil neustrezni sklon, v klasicni skupini pa je bilo nepravilnih rešitev 20 % (tabela 4). Pri spletni skupini je bil delež napak pri mestniku množine (v italijanskih testeninah) v primerjavi s klasicno skupino opazno nižji in manj izstopajoc. V klasicni skupini je bilo nepravilnih odgovorov 60 %, v spletni skupini pa za tretjino manj, 38 %, in ceprav so v splošnem v tej skupini študenti veckrat narobe zapisali besede, se tu to ni zgodilo. Pri orodniku ednine (s formo, tabela 5) je imela spletna skupina 15 % neustreznih primerov, klasicna pa 35 %. Malo manjši razkorak je bil pri zahtevnejšem orodniku množine (z lešniki, tabela 6), pri katerem je imela spletna skupina 29 %, klasicna pa 40 % neustreznih rešitev. 13 Rešitev v ednini bi bila slovnicno sprejemljiva. Ker pa je navodilo izrecno zahtevalo množino in ker takšna rešitev v slovenšcini ni kolokacija, tega nisem upoštevala kot ustrezno. V korpusu Gigafida 2.0 denimo ni pojavitev za plošcico z lešniki/lešnikom. Cokolada z lešniki ima 74 zadetkov, medtem ko se cokolada z lešnikom ne pojavi. rešitev klasicna skupina spletna skupina govorci BCHS mak. govorci skupaj govorci BCHS mak. govorci skupaj pravilna rešitev, povratku 23 6 29 25 8 33 povratka 1 3 4 0 1 1 povrateka 1 0 1 0 0 0 povratega 1 0 1 0 0 0 povratek 1 1 2 0 0 0 Tabela 4: Rešitve pri mestniku ednine (ob povratku) rešitev klasicna skupina spletna skupina govorci BCHS mak. govorci skupaj govorci BCHS mak. govorci skupaj formo 20 5 25 22 7 29 formom 5 1 6 3 1 4 formi 3 3 6 0 0 0 formah 0 1 1 0 0 0 formu 0 1 1 0 0 0 forme 0 0 0 0 1 1 Tabela 5: Rešitve pri orodniku ednine (s formo) rešitev klasicna skupina spletna skupina govorci BCHS mak. govorci skupaj govorci BCHS mak. govorci skupaj pravilna rešitev, lešniki 17 6 23 17 7 24 lešnikom13 2 2 4 3 0 3 lešnikami 3 2 5 1 0 1 leštnikami 0 0 0 0 1 1 lešnikimi 3 0 3 1 1 2 lešnikima 3 0 3 0 0 0 lešnici 0 0 0 1 0 1 lešnikih 0 0 0 1 0 1 lešnike 0 1 1 0 0 0 Tabela 6: Rešitve pri orodniku množine (z lešniki) Tudi pri tožilniku ednine (brezglutensko dieto) je bilo napak malo, razmerje med skupinama pa podobno – v klasicni skupini je bilo 21 % napak, v spletni pa 12 % (tabela 5). Ta primer posebej izpostavljam zaradi zanimivega pojava, ki z oblikoskladenjsko zmožnostjo sicer nima zveze. Kombinacija manj znanega pridevnika, ki ga študenti v slovenšcini do tedaj še niso pogosto srecali, in samostalnika z zevom je povzrocila širok spekter napak zapisa oz. izbire besede (bezglutensko, dijeto, breyglutesnko, v enem primeru celo glutensko). rešitev klasicna skupina spletna skupina govorci BCHS mak. govorci skupaj govorci BCHS mak. govorci skupaj rešitev, upoštevana kot ustrezna brezglutensko dieto 22 6 28 19 6 25 brezglutensko dijeto 0 0 0 2 0 2 bezglutensko dieto 0 1 1 1 1 2 glutensko dieto 1 0 1 0 0 0 breyglutesnko dieto 0 0 0 0 1 1 neustrezna rešitev brezglutensku dietu 2 0 2 0 0 0 brezglutenska dieta 0 0 0 1 1 2 breglutenska deta 1 0 1 0 0 0 brezglutenski dieti 0 3 3 0 0 0 bezglutenski dieti 0 0 0 1 0 1 brezhlutenski dieti 0 0 0 1 0 1 brezglutenskih dietah 0 1 1 0 0 0 brezglutenskom dietom 1 0 1 0 0 0 Tabela 5: Rešitve pri tožilniku ednine (brezglutensko dieto) Edini primer v nalogi, ki so ga študenti spletne skupine reševali slabše od klasicne skupine, je brezpredložna raba dajalnika (širnemu svetu), ki je bil nasploh najzahtevnejši od vseh. Tu so bile razlike med skupinama manjše – v spletni skupini je bilo 74 %, v klasicni pa 62 % nepravilnih rešitev. Ali je glede na opisane rezultate mogoce sklepati, da so se študenti spletne skupine slovenske sklonske oblike bolje naucili? Ta možnost sicer obstaja, vendar je subjektivni obcutki iz razreda ne potrjujejo. Prej bi se zdelo verjetno, da so se študenti zaradi ucenja na daljavo, ki jih je doletelo brez napovedi, zaradi stresa ob spremenjenih življenjskih okolišcinah in zaradi posebnosti pandemske situacije naucili manj. Zato je prepricljivejše predvidevanje, da je boljši rezultat dejansko posledica manjšega uciteljevega nadzora nad reševanjem, s tem pa vecje uporabe zunanjih virov pri reševanju nalog – slovnicnih tabel, prevajalnikov ali drugih jezikovnih virov. Še enkrat omenimo razliko med skupinama, ki se ne nanaša na slovnicno zmožnost. Ceprav so študenti spletne skupine v splošnem nalogo reševali bolje, je bilo med njihovimi rešitvami vec primerov, ki bi jih lahko interpretirali kot napake zaradi prehitrega oz. površnega tipkanja. Tak je denimo zapis breyglutensko dieto: zamenjava y in z je tipicen problem nastavitev na racunalniških tipkovnicah, pri klasicni skupini pa se tak zapis ni pojavil. Rezultati torej potrjujejo, da smo pri pisanju na roko, ki je pocasnejše in na nek nacin bolj premišljeno, veckrat natancnejši kot pri tipkanju (prim. Wollscheid idr. 2016: 75). 2.3 Razlike med govorci BCHS in makedonskimi govorci Hipoteza 3, da so govorci BCHS pri reševanju naloge uspešnejši, se je potrdila samo v klasicni skupini. V spletni skupini pa je bil rezultat ravno obraten (grafikon 4): makedonski govorci so imeli manjši delež napak od govorcev BCHS. Za primer še enkrat opozorimo na mestnik množine (v italijanskih testeninah), pri katerem so v spletni skupini makedonski študenti imeli 11 %, BCHS pa 48 % napak. 01020304050607080klasicna skupinaspletna skupinaDelež pravilnih rešitevBCHS govorcimakedonski govorci Grafikon 4: Delež pravilnih rešitev glede na prvi jezik govorcev Na splošno so bili pri reševanju najuspešnejši makedonski govorci iz spletne skupine, najslabši pa makedonski govorci iz klasicne skupine. Ker je bilo makedonskih študentov, vkljucenih v raziskavo, precej manj kot BCHS (prim. grafikon 1), je to lahko posledica individualnih znacilnosti študentov. Dopustimo pa tudi interpretacijo, da so se makedonski govorci v spletni skupini pri nalogi s skloni bolj potrudili, vedoc, da so skloni zanje težavni, in rešitev pozorneje preverili v zunanjih virih. Za govorce slovenšcini sorodnih jezikov so znacilne razmeroma dobre receptivne zmožnosti tudi brez sistematicnega ucenja slovenšcine (Ferbežar in Stabej 2013: 342), a tudi vec napak, ki so posledica interferenc. Ce napake študentov iz raziskave analiziramo, lahko potrdimo predvidevanje, da naj bi bilo napak zaradi interferenc »pri bolj sorodnih jezikih vec« (Pirih Svetina idr. 2010: 85). Do prenosa je namrec najveckrat prišlo pri govorcih BCHS iz klasicne skupine (grafikon 5), torej pri govorcih slovenšcini najbližjih jezikov, ki so bili pri reševanju odvisni od svojega znanja. Najbolj tipicni primer je bil rodilnik (38 let, tabela 8), kjer je bilo napak zaradi rabe delnega rodilnika za izrazi kolicine, znacilne tudi za BCHS, pricakovano malo, najpogostejša med njimi pa se je zgodila prav zaradi jezikovnega prenosa iz BCHS (38 leta). Ocitno študenti za usvojitev nicte rodilniške koncnice za ženski in srednji spol v dvojini in množini potrebujejo vec casa. 0102030405060708090100klasicna skupina, govorciBCHSspletna skupina, govorciBCHSklasicna skupina, makedonski govorcispletna skupina, makedonski govorciDelež odgovorovpravilna rešitevprenos iz BCHSnapacna izbira obstojecega sklonaraba podobne besedenapaka v zapisuraba slovarske oblike besededruge neustrezne rešitve Grafikon 5: Vrste napak pri govorcih razlicnih skupin Napake zaradi jezikovnega prenosa se razmeroma pogosto pojavljajo tudi pri makedonskih govorcih iz klasicne skupine. Te ne morejo biti posledica jezikovnega prenosa iz makedonšcine, po samooceni teh študentov pa jih vecina zna BCHS, kar bi torej lahko vplivalo nanje pri usvajanju slovenšcine. Tako med napakami pri orodniku ednine prednjaci oblika s formom. Makedonski govorci so tudi veckrat (neustrezno) uporabili slovarsko obliko besede, kar pa bi lahko razumeli kot prenos iz makedonšcine. 14 Sklepali bi lahko, da se je študent odlocil za imenovalnik oziroma slovarsko obliko besede, vendar se to ne zdi verjetno, saj pri govorcih BCHS, navajenih na rabo sklonov, to ni pogosto uporabljena strategija. Verjetneje je, da se študenti – ob pomanjkljivem poznavanju slovenskih pravopisnih pravil – z locili niso ukvarjali in so številko 38 razumeli kot vrstilni števnik, ki bi ga v slovenšcini sicer oznacili s piko za števko. Pravopisno ustrezni zapis rešitve bo kmalu dopolnil 38. leto pa je slovnicno in pomensko ustrezen, zato sem to upoštevala kot pravilno rešitev. Podobno bi lahko sklepali pri nenavadni rešitvi letnik, a te rešitve nisem upoštevala kot ustrezne, saj je izjava Roger Federer bo kmalu dopolnil 38. letnik pomensko nesmiselna. rešitev klasicna skupina spletna skupina govorci BCHS mak. govorci skupaj govorci BCHS mak. govorci skupaj rešitev, upoštevana kot ustrezna let 17 7 24 21 9 30 leto14 4 0 4 2 0 2 neustrezna rešitev leti 0 1 1 1 0 1 letov 0 1 1 0 0 0 letnik 1 0 1 0 0 0 leta 6 2 8 1 0 1 Tabela 8: Rešitve pri rodilniku množine (38 let) 3 Zakljucek Drobno raziskavo, izpeljano zaradi nepricakovanega spleta okolišcin, bi lahko razumeli tudi kot eksperiment s klasicno in spletno skupino kot kontrolno in eksperimentalno skupino. Rezultate je zaradi razmeroma majhnega vzorca seveda nevarno brez razmisleka posplošiti na celotno populacijo. Kljub svoji ad hoc naravi pa so dali nekaj ugotovitev, relevantnih za ucitelje slovenšcine kot drugega oz. tujega jezika. Pokazalo se je, da dva semestra utrjevanja sklonskih koncnic in rabe ne zadostujeta, da bi jih južnoslovanski govorci dodobra usvojili, in da so nekatere nepravilne oblike, denimo v mestniku množine, precej stabilizirane v jezikovnem sistemu vmesnega jezika v raziskavo vkljucenih študentov. Za te napake lahko predvidevamo, da so »podvržene procesu fosilizacije in bi se po vsej verjetnosti pojavljale tudi pri vzorcu kakšnih drugih govorcev« (Pirih Svetina idr. 2010: 89). V drugace izvedeni raziskavi bi bilo zato zanimivo govorce drugega oz. tujega jezika soociti z njihovimi napakami in preveriti, ali se jih sploh zavedajo (Pirih Svetina idr. 2010: 85). Odpravljanju teh napak je torej v razredu treba nameniti še vec casa – oziroma se vprašati o smiselnosti tega pocetja, saj se prav tovrstne napake kažejo kot sistemska znacilnost slovenšcine kot drugega jezika južnoslovanskih govorcev (Požgaj Hadži in Ferbežar 2001: 68). A vendarle, tudi »/o/dpravljanje napak lahko pojmujemo /…/ kot enega izmed korakov pri razvoju sporazumevalne zmožnosti v ciljnem jeziku« (Pirih Svetina idr. 2010: 86). V slovnicni nalogi, kakršna je bila predmet analize, se je pokazalo, da so študenti pri tipkanju bolj površni kot pri pisanju na roko in da so makedonski govorci, ki imajo pri manj kontrolirani komunikaciji v slovenšcini opazno vec težav s skloni, dosegli presenetljivo boljše rezultate od svojih BCHS kolegov. V zvezi z najpomembnejšo ugotovitvijo – torej da so študenti, ki nalogo rešujejo na spletu, uspešnejši – pa bi bilo treba z drugacnimi metodami poiskati dokoncno potrditev, ali je to zaradi boljšega znanja ali samo zaradi manjšega nadzora nad reševanjem. Vprašanje je, kakšni bi bili rezultati, ce bi študentom spletne skupine cas še bolj omejili ali ce bi študentom klasicne skupine omogocili rabo jezikovnih pripomockov. Ne nazadnje številke ne povedo vsega, manj napak pri nalogi za preverjanje sklonov pa še ne pomeni, da govorci dejansko bolje znajo slovensko. Viri Markovic, Andreja, Stritar, Mojca, Jerman, Tanja in Pisek, Staša, 2013: Slovenska beseda v živo 1b: Delovni zvezek za zacetni tecaj slovenšcine kot drugega/tujega jezika. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Markovic, Andreja, Stritar, Mojca, Jerman, Tanja in Pisek, Staša, 2013: Slovenska beseda v živo 1b: Ucbenik za zacetni tecaj slovenšcine kot drugega/tujega jezika. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Petric Lasnik, Ivana, Pirih Svetina, Nataša in Ponikvar, Andreja, 2009: Gremo naprej: Ucbenik za nadaljevalce na tecajih slovenšcine kot drugega ali tujega jezika. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Literatura Arizankovska, Lidija, 2008: Slovenšcina kot tuji jezik – težave, s katerimi se srecujejo govorci makedonšcine. Obdobja 28: Infrastruktura slovenšcine in slovenistike. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. 27–32. Balažic Bulc, Tatjana, 2004: Jezikovni prenos pri ucenju sorodnih jezikov (na primeru slovenšcine in srbohrvašcine). Jezik in slovstvo 49/3–4. 77–89. Dagneaux, Estelle, Denness, Sharon in Granger, Sylviane, 1998: Computer-aided error analysis. System 26/2. 163–174. Ferbežar, Ina in Bajec, Boštjan, 2004: Prirocnik za avtorje testnih gradiv. Ljubljana, Krakov: Center za slovenšcino kot drugi/tuji jezik, TAiWPN. Ferbežar, Ina (ur.), 2011: Skupni evropski jezikovni okvir: Ucenje, poucevanje, ocenjevanje. Ljubljana: Ministrstvo RS za šolstvo in šport, Urad za razvoj šolstva. Ferbežar, Ina in Stabej, Marko, 2013: Slovene or not Slovene? Issues on testing speakers of closely related languages. Strani jezici: Casopis za primijenjenu lingvistiku. 42/4. 338–353. Kosem, Iztok in Može, Sara, 2011: Rešitve slovnicnih zagat na dosegu miške: Analiza napak v besedilih ucencev in dijakov za potrebe elektronskega slovnicnega vira. Meddisciplinarnost v slovenistiki. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 249–257. Kosem, Iztok, Stritar, Mojca, Može, Sara, Zwitter Vitez, Ana, Arhar Holdt, Špela in Rozman, Tadeja, 2012: Analiza jezikovnih težav ucencev: Korpusni pristop. Ljubljana: Trojina, zavod za uporabno slovenistiko. Pirih Svetina, Nataša, 2005: Slovenšcina kot tuji jezik. Ljubljana: Izolit. Pirih Svetina, Nataša, Ponikvar, Andreja in Kern, Damjana, 2010: Kontrastivni vidiki poucevanja slovenšcine za govorce hrvašcine kot prvega jezika. Rijec: Casopis za filologiju 16/3. 82–93. Požgaj Hadži, Vesna, 1999: Nekatere pasti pri prevajanju iz slovenšcine v hrvašcino (in narobe). Zbornik predavanj: 35. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Center za slovenšcino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete. 241–254. Savic, Aleksandra, 2020: Poucevanje sklonov slovenšcine kot tujega jezika na ravni A1/ A2 za neslovansko govorece tuje študente Univerze v Mariboru: Magistrsko delo. Maribor. Skela, Janez, 2011: Opredelitev tujejezikovne sporazumevalne zmožnosti v Skupnem evropskem jezikovnem okviru. Sodobna pedagogika 62/2. 114–133. Wollscheid, Sabine, Sjaastad, Jřrgen, Třmte, Cathrine in Lřver, Nalini, 2016: The effect of pen and paper or tablet computer on earlywriting: A pilot study. Computers & Education 98. 70–80. V italijanskih testeninah (In Italian Pasta) on Paper and Online: The Grammatical Competence of South Slavic Speakers of Slovenian as a Second Language in Different Learning and Language Testing Environments The article analyses a case-oriented grammatical task undertaken by South Slavic speakers of Slovenian as L2. Students learning Slovenian in the Year Plus module are compared in two groups: one solved the test on paper, while the other learned Slovenian partly online and also took the test online. Cases proved difficult for all of the students, with the most challenging being the locative in plural and the non-prepositional use of the dative. The group that took the exam online was more successful, supposedly due to less teacher control during the exam and thus easier access to various language tools. However, the speakers in this group made more spelling and lexical errors. The Macedonian students were more successful than the Bosnian, Croatian, Montenegrin and Serbian students, particularly those from the group that took the test online. Key words: Slovenian as a second language, language testing, grammatical competence, noun, distance learning 1 V zgodbi, ki se odvija v okolici Kozarij med drugo svetovno vojno, sledimo prvoosebni pripovedi Jonka, ki kot predšolski otrok sklene, da bo postal rešitelj kanarckov tako, da jih bo vrnil v naravni habitat – na Kanarske otoke. Svoj namen zaupa sošolki Luni, s katero neutrudno kupujeta kanarcke, Tanja Badalic UDK 821.163.6.09-32Bor M. Osek DOI: 10.4312/JiS.67.1-2.125-137 »TISTEGA DNE SEM SKLENIL, DA POSTANEM REŠITELJ KANARCKOV«: REPREZENTACIJE NECLOVEŠKIH ŽIVALI V NOVELI JONKO MATEJA BORA Prispevek s pristopom kriticnih animalisticnih študij obravnava reprezentacije necloveških živali, predvsem kanarckov in konja Sinka, v noveli Jonko Mateja Bora. Analiza izpostavi, kako se skozi reprezentacije živali nakazujejo njihove subjektivitete in hkrati opozori na njihov prenesen pomen, ki se kaže skozi metafore. Subjektivitete kanarckov in konja se kažejo skozi njihovo doživljanje okolice in s priznavanjem njihovih obcutij, custev in razuma. Na metaforicni ravni kanarcki predstavljajo idejo naroda pod tujim jarmom, njihovo reševanje pa idejo boja za narodno osvoboditev. Poudarek je tudi na mestih, kjer se vzpostavi antropocentricna locnica med clovekom in živaljo. Kljucne besede: kriticne animalisticne študije, literarne reprezentacije živali, živalske metafore, subjektiviteta živali, locnica clovek/žival 1 Uvod Novela Jonko1 iz zbirke Jonko in druge novele (1984) Mateja Bora tematizira prizadevanje za osvoboditev kanarckov, ki se prepleta s partizanskim bojem za dokler Jonkov oce, vdovec, ne želi temu narediti konec. Ravno takrat nastopi vojna, ki odpelje Jon kovega oceta, zato lahko devetletni Jonko brez zadržkov odpotuje s svojim konjem Sinkom, Luno in vozom, na katerem so kletke s kanarcki, proti Kanarskim otokom. Na poti jih najprej ustavijo nemški vojaki. Mrtvaška glava – tako Jonko poimenuje krutega Nemca – želi izsiliti priznanje o skritem orožju, ki naj bi ga Jonko tovoril na vozu. Iz kletk zacne izpušcati kanarcke, ko Luna, ki se zboji za svoje kanarcke, za orožje okrivi dimnikarja Erbežnika – Muho. Nemci privedejo Muho, ga trpincijo skoraj do smrti, ko jih nenadoma napadejo partizani. V boju izgubita življenje Mrtvaška glava in Muha. Jonko in Luna nadaljujeta pot proti jugu, vendar jima vojna vedno znova prepreci nacrte in jemlje kanarcke enega za drugim. osvoboditev slovenskega naroda izpod tujega jarma. V pricujocem prispevku bomo na principih kriticnih animalisticnih študij, katerih cilj je »povecati zavest ljudi o tem, kako jezik oz. kateri koli semiotski sistem prispeva k zatiranju, objektivizaciji in marginalizaciji živali na eni strani oziroma k vzpostavljanju subjektivitete živali in destabilizaciji antropocentrizma na drugi« (Vicar 2020: 13), posvetili pozornost reprezentacijam živali, skozi katere se nakazujejo njihove subjektivitete, in hkrati opozorili na njihov prenesen pomen, ki se kaže skozi metafore. Pozornost bomo posvetili tudi mestom, kjer se vzpostavi antropocentricna locnica med clovekom in živaljo. Reprezentacije živali in živalskosti so eno pomembnejših vprašanj teoretskih razprav o živalih. Filozofija živalskega sveta se obraca k vprašanju, kako misliti obstoj živali: »Nedavno je bil dosežen konsenz, da se ne moremo ukvarjati z živalskostjo kot tako, pac pa zgolj s cloveško konstrukcijo živalskosti. /…/ Žival je torej mogoce samo reprezentirati« (Timofeeva 2019: 13). Branislava Vicar v clanku, ki razkriva nacine reprezentacij konja v partizanski umetnosti, navaja Maria Ortiza Roblesa, ki prepoznava štiri nacine reprezentacij živali v literaturi: antropomorfno (živali prikazujejo cloveške atribute ali abstraktne ideje), fantasticno (živali so realno neobstojece, tj. mitološke živali in cloveško-živalski hibridi), simbolno (živali figurirajo kot simbolne reprezentacije cloveških konceptov ali dejanj) in realno reprezentacijo (živali se pojavljajo kot realna bitja). Razlicni nacini reprezentacije vkljucujejo tudi razlicne figurativne funkcije živali v literaturi, vsaka od njih pa vzpostavlja specificno razmerje z referentom (to je z realno živaljo). (Vicar 2016: 226.) Vicar izhaja iz razmerja med partizansko umetnostjo in kriticnimi animalisticnimi študijami, saj ugotavlja, da obe podrocji »razumeta osvoboditev kot osvoboditev izpod sistema zatiranja, ki ima korenine v kapitalizmu in imperializmu (in je dosegel skrajne konsekvence v fašizmu), torej kot socialno in cloveško osvoboditev (gl. Komelj 2009: 28), ki jo kriticne animalisticne študije razširjajo z osvoboditvijo živali« (Vicar 2016: 229). Kriticne animalisticne študije v razmerju do partizanske umetnosti odpirajo možnosti naslednjih vidikov obravnave: »/O/predelitev simbolne in materialne pozicije živali, kakor je artikulirana v partizanski umetnosti, in možnosti vzpostavitve subjektivitete živali; vprašanje recepcije živali v partizanski umetnosti; preiskovanje specificnih cloveško-živalskih odnosov v kontekstu narodnoosvobodilnega boja, vprašanje kompleksnosti zatiralnih razmerij« (Vicar 2016: 229). 2 Pri Jonku velja opozoriti na morebiten zgled pri Cankarjevih crticah Iz tujega življenja (predvsem pri Sovi in Kakaduju) iz zbirke Moja njiva (1935) in crtici Majska noc (1914) ter crtici Slepi slavcki iz zbirke Slepi slavcki (1922) Karla Široka. O Cankarjevih reprezentacijah živali gl. Ceh Steger 2015. 3 O vprašanju razmerja med metaforo in bivanjem živali podrobneje pišejo Komelj 2020, Jovanovski 2020 in Vicar 2013. 2 Reprezentacije necloveških živali v Borovi noveli Jonko Živali v Jonku2 4 Kanarcki izvirajo s Kanarskih otokov, Azorov in Madeire. so reprezentirane kot realna bitja iz mesa in krvi ali kot metafore. V prvem primeru njihovi opisi vzpostavljajo zavest o samobitnosti njihovega obstoja in jih do dolocene mere subjektivizirajo. V ospredje so postavljeni kanarcki in konj Sinko, obcasno se pojavljajo tudi druge živali, kot so gos, kokoš in krave. Protagonisti oziroma protagonistke vzpostavljajo do njih razlicne odnose. V Jonkovem odnosu do živali se kaže dolocena mera subjektivizacije, ceprav tudi Jonko vzpostavlja hierarhijo med živalmi dolocenih vrst, medtem ko ostali cloveški liki živali izrazito objektivizirajo. V drugem primeru so reprezentacije živali uporabljene v prenesenem pomenu v obliki metafor, s tem pa izgubijo svojo inherentno vrednost oziroma so zreducirane na eno samo funkcijo: »Ko metafora neko bitje zaradi nekega njegovega pomena ali zaradi neke njegove lastnosti, njegove funkcije, izenaci z necim drugim, nasilno odtrga to lastnost, to funkcijo od celovitega bitja« (Detela 2011: 197).3 5 O kritiki ujetništva živali z vidika vprašanja avtonomije živali gl. Gruen 2014. 2.1 Reprezentacije kanarckov 2.1.1 Vzpostavljanje subjektivitete kanarckov, moralna vrednost njihovega življenja in vpeljava koncepta tujosti Kanarcki so v noveli reprezentirani kot ujete ptice. Protagonisti oziroma protagonistke do njih vzpostavijo razlicen odnos: Jonko kanarcke do dolocene mere subjektivizira, medtem ko jih Luna, vojaki in ostali ljudje objektivizirajo, mestoma tudi utilizirajo. Kanarcki so vecinoma pojmovani kot sredstvo za cloveške namene. Njihova obcutja veljajo za nepomembna. Skrajna stopnja objektivizacije kanarckov se pokaže v njihovi uporabi za hrano. Novela se zacne z Jonkovo odlocitvijo, da mora kanarcke osvoboditi, jih vrniti v njihov habitat4 in jim tako omogociti avtonomno5 življenje: Nekoc – to je bilo v prazgodovinski dobi, ko še nisem hodil v šolo – sem izpustil našega kanarcka iz kletke. Drugi dan smo ga našli na vrtu mrtvega. »Zakaj si storil to?« me je vprašal oce. »Smilil se mi je. Tudi ti bi bil žalosten, ce bi moral živeti v kletki.« »Res je,« je menil oce,« ampak kanarcki izven kletke ne znajo vec živeti.« 6 Tocnega števila kanarckov nam pripovedovalec ne razkrije. Izvemo le, da jih je veliko. »Nekoc pa so znali, a?« »Seveda, znali so. Ko so bili še tam doli –« »Kje?« sem hlastnil. »Na Kanarskih otokih.« Tistega dne sem sklenil, da postanem rešitelj kanarckov. Odpeljal jih bom nazaj tja dol v njihovo domovino. (Bor 1984: 5.) Jonko svoje kanarcke nagovarja s prijateljcki.6 Priznava jim obcutja, custva in razum, s tem pa vzpostavi njihovo subjektiviteto. Z njimi tudi komunicira, saj je preprican, da ga razumejo. Njegova ljubezen do kanarckov vpliva na njegov odnos do bližnjih ljudi – do sošolke Lune in oceta. Ta je do Jonka razumevajoc kljub mnenju, da ima prevec kanarckov: »Ker /…/ je vedel, da jaz njega ne bi mogel vec imeti rad, ce bi tistim odvecnim kanarckom odpovedal gostoljubje, je rajši potrpel« (Bor 1984: 7). Luna mu ocita, da zanj obstajajo zgolj kanarcki: »Vsega drugega zate ni. Tudi jaz sem samo privesek tvojim kanarckom« (Bor 1984: 9). Lunin odnos do kanarckov je drugacen, saj ptice instrumentalizira. Skrbi jo le za svoje kanarcke oziroma za tisto, kar je njeno. Jonko se njene sebicnosti zave, ko povodenj odnese konja s kanarcki: »Rekla je: Kje so moji kanarcki? Torej ji ni do kanarckov, pac pa samo do tistega, kar je njeno« (Bor 1984: 30). Jonko želi nadaljevati pot brez Lune, vendar mu ona to prepreci z grožnjo, da bo vse svoje kanarcke pometala v vodo. Jonko misli, da pticam ne bo storila nicesar le zato, ker so njena last, ne zaradi živali samih: »Ne bo jih, ne zato, ker so živa bitja, pac pa zato, ker so ta živa bitja njena« (Bor 1984: 31). Luna, da bi dosegla svoj cilj, izpolni grožnjo, s tem pa ptice objektivizira, saj povsem zanika njihova obcutja. Subjektiviteta kanarckov se vzpostavlja tudi s tematizacijo njihove smrti. Med vojnim obstreljevanjem dva kanarcka umreta nepoškodovana, kar Jonka spodbudi k razmišljanju o njunih obcutkih med umiranjem in svoji nezmožnosti razumeti smrt ptic: Da, vsi /kanarcki/ so bili celi. Razen dveh, ki sta bila cela, a mrtva. Obležala sta vsak v svojem kotu kletke, kakor da sta se drug drugega bala, ko sta umirala. Zakaj sta umrla? Krogla ju ni zadela. Najbrž od strahu, ali pa – ah, kdo bi vedel zakaj pticki umirajo. Mogoce se jim ne da vec živeti v kletki, pa recejo življenju: Pojdi, kamor hoceš. (Bor 1984: 51.) Jonko se odloci kanarcka pokopati skupaj, na tak nacin ju postavi na isto raven kot ljudi, ceprav za ptice to nima nobenega pomena, saj v njihovem svetu koncept pokopa umrlih najbrž ne obstaja. V nadaljevanju Jonko v tujosti ptic prepozna sorodnosti, ki delujejo kot vez med njim in živalmi: Bil je /kanarcek/ tako lep in razumen. Peti pa ni znal. Ravno tako kot jaz ne. To naju je še posebno zbližalo. Rad pa je poslušal druge, kadar so peli. Tudi jaz. /…/ Klical 7 It. uccellini alla romana – pticki na rimski nacin. sem ga za Tujca. Pravzaprav sem pravil vsem kanarckom tujci, toda ime Tujec sem dal samo svojemu miljencku. (Bor 1984: 59–60.) Poudariti velja podobno razumevanje tujosti pri Juretu Deteli, ki je tujost med bitji poskušal dojemati kot vez: »Detela ne govori o enakosti, ampak o tujosti; o živalih govori kot o bitjih iz tujih svetov; pri tem pa zmore sámo tujost misliti kot vez« (Komelj 2020: 77). Jonko s poimenovanjem najljubšega kanarcka z imenom Tujec in ostalih kanarckov s tujci podcrta vez, ki jo cuti do njih kot bitij iz tujih svetov: zaveda se njihove tujosti in hkrati sorodnosti. V tem primeru ima sáma tujost med clovekom in živaljo povezovalno vlogo. Treba je opozoriti, da se v Jonku mestoma vzpostavi tudi tujost, ki je do neke mere pomensko blizu tujosti v Cankarjevih crticah Iz tujega življenja, v katerih avtor izpostavi misel, da naj bi žival cloveku ostala nespoznatna (gl. Kernev Štrajn 2020: 96), kar je predstavljeno v nadaljevanju. Novela izzove tudi vprašanje o vrednotenju bitij oziroma dilemo, cigavo življenje je vec vredno – cloveško ali živalsko. Jonko se o tem sprašuje, ko zasaci Luno in neznanca, ki ju muci žeja, pri pitju vode iz koritc kanarckov: »Ce /neznanec/ popije vodo kanarckom, lahko pomrejo od žeje. A ce je ne bo pil, lahko umre on« (Bor 1984: 63). Jonko je ponovno postavljen pred dilemo, ko ga premaga žeja, toda Tujcevo koritce za vodo je že prazno: »Vse si sam popil, Tujec. To ni lepo od tebe. Nekaj bi mi lahko pustil. A kaj, ko imaš najmanjšo glavo med vsemi tujci in le malo pameti v njej« (Bor 1984: 67). Ocitek Tujcu je verjetno posledica obupa in je v resnici namenjen Luni, saj ji Jonko v nadaljevanju zabrusi: »Svinja! /…/ Vso vodo si popila« (Bor 1984: 67). Dilema verjetno izhaja iz »hierarhije in prevlade cloveka nad živalmi« (Golež Kaucic 2020: 106), v kateri je »pojem pravicnosti usmerjen zgolj na cloveške odnose« (Vicar 2017 v: Golež Kaucic 2020: 106), kar pomeni, da je v odnosu clovek/žival cloveško življenje vredno vec od živalskega. Iz odlomka sicer ni razvidno Jonkovo ravnanje v primeru možnosti izbire. Vrednostna hierarhija se dokoncno razkrije, ko se vzpostavi legitimacija clovekove prevlade nad živalmi: italijanski vojaki skupaj z Luno pojedo kanarcke. Jonko pred tem sliši besede ucelinialaromana,7 vendar jih razume prepozno: Ozrl sem se po kletkah. Kanarckov ni bilo nikjer. »Luna! Kje so kanarcki?« Skomizgnila je z rameni in molce jedla naprej. Okoli ognja, ki so ga zakurili Lahi, je ležalo vse polno rumenkasto zelenega perja in puha. Vmes pa kupcki obranih košcic. /…/ Tujci so tujce pojedli in Luna jim pomaga! (Bor 1984: 68.) Odlomek postavlja v ospredje hierarhicna razmerja med clovekom in živaljo, hkrati pa razkriva spoznanje, da ne samo žival, ampak tudi clovek ostaja cloveku tuj, nespoznaten. 8 Med potjo Jonko naleti na skupino oboroženih ljudi, med katerimi izstopa Vrabl. Ta od otrok zahteva priznanje, da sta partizanska kurirja, toda njegova pozornost se kmalu usmeri na kanarcke in predvsem na konja, ki si ga nemudoma prisvoji. 2.1.2 Osvobajanje kanarckov kot metafora za narodnostno osvoboditev Reševanje kanarckov vsebuje na metaforicni ravni idejo o osvobajanju naroda, kar se razkrije v pogovoru med Jonkom in partizani: »Ali vidva vesta, za kaj se borimo mi, ki smo tu?« »Za svobodo.« »Tako je. Za svobodo Slovencev. Vidva pa se borita za svobodo kanarckov.« »Tudi kanarcki so Slovenci,« sem ugovarjal. Vse je bruhnilo v smeh. Najvišji, ki so mu pravili komisar, pa je spet rekel: »Kanarcki niso Slovenci. Pac pa smo Slovenci kanarcki. Kanarcki v kletki.« »Slovenci smo ljudje,« sem pripomnil. Prijel me je, kot bi se bal, da mu bom ušel. »In ker smo ljudje, se borimo za svobodo ljudi. Ti pa se boriš za svobodo pticev.« »Ptici imajo krila, zato še težje prenašajo kletko. Mi jih nimamo.« »Ampak ko preženemo Nemce, jih bomo imeli. Prvic v zgodovini.« /…/ »Kje sta jih toliko nabrala? Cedni pticki, a žalibog rojeni zato, da živijo v kletki.« »Ne, niso. Ce bi bili rojeni za kletke, zakaj imajo perutnice! No povej zakaj. Ne veš? Naj ti jaz povem? Perutnice imajo zato, da bi lahko letali pod milim nebom po mili volji. Nebo pa je za kanarcke tako samo na Kanarskih otokih.« (Bor 1984: 20.) Partizanski komisar sprva kaže razumevanje za Jonkovo prizadevanje, vendar se zdi, da njegov posluh izhaja zgolj iz izkušnje podjarmljenosti slovenskega naroda, saj v ujetih kanarckih vidi prispodobo za Slovence pod tujo oblastjo. Komisar naposled kanarcke obsodi na kletko, ceš da je taka njihova usoda. Reprezentacije kanarckov se na tem mestu kažejo kot vzpostavljanje možnosti za dvojno branje: dobesedno, ki vzpostavlja ptice kot realna, a ujeta in torej neavtonomna bitja, in metaforicno. Podoba ujetih kanarckov v pomenu nesvobodnih ljudi se ponovi, ko samooklicani komandant Vrabl8 naroci raznesti kanarcke po hišah, da bi bili ljudem v opozorilo: »Nesite jih domov in vedite, ce zmagajo komunisti, boste kot ti ptici v kletkah. Na to mislite, kadar jih boste gledali« (Bor 1984: 41). Tudi neki starec vidi v reševanju kanarckov simbolno hrepenenje po svobodi. Jonkovo potovanje se mu zdi nesmiselno, saj meni, da kanarcki spadajo v kletko: »Ampak tam /na Kanarskih otokih/ ni nobenega kanarcka, veš.« »Ker so vse odpeljali drugam.« »Ne, prijatelj, nobenega, ker tam nikoli nobenega ni bilo.« »Ni res! Kanarski otoki so njihova domovina.« »Njihova domovina je kletka. Svoboda, svoboda, svoboda zlata …« (Bor 1984: 43.) 9 Vicar pokaže dve komplementarni vlogi konja v partizanski umetnosti, in sicer figurativno, ki poudarja idejo upora in revolucije, ter vlogo subjekta, ki konja postavlja v razmerje s partizanom v narodnoosvobodilnem boju (2016: 225). 10 Avtor je z izbiro otroka za glavnega cloveškega junaka dosegel vecplastnost interpretacij zgodbe. Zdi se namrec, da Jonko konja Sinka spoštuje zaradi njemu lastnih lastnosti, vendar je treba opozoriti tudi na morebitno antropocentricno naravnanost novele. V nekaterih odlomkih, kot je komunikacija s konjem, lahko v Jonkovem odnosu do konja prepoznamo tudi projekcijo lastne podobe, otroško domišljijo itd. Postopoma tudi Jonko zazna v reševanju kanarckov utopicno dejanje – meja med upodobitvijo realnih ptic in njihovo metaforicno reprezentacijo se briše: »Ne, saj nikoli ne pripeljem kanarckov na svobodo – in ceprav jih, tudi tam doli na Kanarskih otokih ni svobode za kanarcke. /…/ Niso vajeni svobode, zato svoboda ni zanje « (Bor 1984: 47). Ujetništvo ptic metaforicno preslika v ujetost ljudi: »Mogoce pa smo za rabo tudi mi, samo ce smo vsak v svoji kletki« (Bor 1984: 49). 2.2 Reprezentacije konja 2.2.1 Komunikabilnost med Jonkom in konjem V Jonku je konj Sinko reprezentiran povsem realisticno. V ospredju sicer ostaja njegova utilitarna vloga9 in podrejenost cloveku, zato vzpostavitev njegove avtonomije ni mogoca (prim. Vicar 2016: 238). Jonko s Sinkom vzpostavlja hierarhicen odnos, kar se kaže pri priganjanju z bicem. Ceprav je Sinko predstavljen kot stari konj, ki »so ga Nemci pustili v hlevu, ceš da niti za golaž ni vec« (Bor 1984: 8), je postavljen v razmerje z Jonkom in njegovim nacrtom osvoboditi kanarcke. Na tak nacin se z reprezentacijo konja kaže tudi Jonkova hierarhizacija živali dolocenih vrst, saj konja uporabi kot sredstvo za reševanje kanarckov. Sinkova subjektiviteta se vzpostavlja s priznavanjem njegovih obcutenj, strahov, bolecine in sposobnosti komuniciranja: »Pognal sem konja, ki pa, zdelan, lacen in bos na eni nogi, ni tekel dolgo. Upocasnil je korak in nazadnje ustavil« (Bor 1984: 26). V povodnji Sinko stežka vlece voz, vendar ga Jonko kljub temu priganja z bicem, dokler konj ne obtici. Rjavca ušcipne v gobec, saj naj bi ga to pomirilo, vendar se konj ne zgane. Jonko uspe z voza rešiti nekaj kanarckov, konja pa odnese voda. Ceprav za Jonka ostajajo kanarcki na prvem mestu, je poudarjen tudi njegov odnos do Sinka. Izkazuje mu socutje, zaveda se njegovih znacajskih lastnosti, na primer plašljivosti, in fizicnih potreb: »Ne boj se, Sinko. Tudi jaz se ne. Sove že ne. To je bila sova, veš. Cisto navadna sova. Kar lepo naprej. Ko pridemo na vrh hriba, se ustavimo in tudi jesti boš dobil. Ovsa. Ne, ne boš ga. Ne smem ti lagati. Ovsa ne dobiš, ker so ga Nemci pobrali. Pasel se boš« (Bor 1984: 47). Jonko priznava Sinku vec razuma, kot ga ostali ljudje priznavajo živalim. Ko Luna meni, da ga konj ne razume, jo Jonko zavrne, ceš da se lahko ljudje in živali bolje razumejo kot ljudje med sabo: »Mogoce pa me /razume/, samo da ne zna govoriti. Ti pa znaš, razumeš pa nic. To je razlika med vama« (Bor 1984: 48). Hkrati je Jonko preprican, da razume Sinkov jezik, ceprav gre lahko v tem primeru tudi za antropomorfizem oziroma antropocentricen pogled10 na svet: »"Šlo bo!” je rekel /Sinko/, vendar v 11 Jonko razkrije, da se od ranega otroštva zna spremeniti v kakršno koli stvar, žival, vremenski pojav, smrt itd. Lahko je celo dvoje obenem. jeziku, ki sem ga lahko razumel samo jaz« (Bor 1984: 52). Sinko se kljub temu ne more vzpostaviti kot avtonomni subjekt, saj ostaja v hierarhicnem odnosu z Jonkom, v katerega ne vstopa prostovoljno; poleg tega je njun odnos vzpostavljen na temeljih uporabnosti konja in ne na priznavanju njegove inherentne vrednosti (prim. Vicar 2016: 241). Konj Sinko ni reprezentiran kot simbol, ceprav se Vrablu – v nasprotju z Nemci – zdi dovolj dober za v boj, zato si ga na silo prisvoji in se na njegovem hrbtu samooklice za komandanta. V Vrablovih oceh konj za hip predstavlja moc, vendar v okvirih svoje utilitarne vloge v boju. 2.2.2 Postajati konj Pojem postajati, ki ga Gilles Deleuze uporablja med drugim tudi v zvezi postajati- žival (Deleuze in Guattari 1980: 284–380), »pomeni neke vrste neskoncen proces, ki implicira metamorfozo kot trenutno srecanje serij virtualnih tock, ki oznacujejo vsak predmet ali bitje« (Kernev Štrajn 2016: 82). Deleuze ugotavlja, da je meso skupna cona cloveka in živali, njuna cona nerazlocljivosti, zato oznaci cutenje eksistence drugega bitja kot dejanskost postajanja: »Ne gre za razvrstitev cloveka in živali, ne gre za podobnost, temvec za temeljno istovetnost, za cono nerazlocljivosti, globljo od sleherne custvene identifikacije: trpeci clovek je žival, trpeca žival je clovek. To je dejanskost postajanja« (2008: 24–25). Na takšen nacin se vzpostavi cona »nerazlocljivosti, neodlocljivosti med clovekom in živaljo« – gre za »skupno dejstvo cloveka in živali« (Deleuze 2008: 22). V Jonku je postajanje izrazito, ko je Sinko med vojnim obstreljevanjem ranjen v nogo: »Sinko se je ozrl nazaj proti meni, kot bi me hotel prositi za uvidevnost, ceš saj vidiš, da ne morem« (Bor 1984: 51). Jonko takrat zacuti Sinkovo bolecino in to, da je tudi on sam konj:11 »Boli me.« »Kaj te boli?« »Sinkova noga.« /…/ Samo to sem odgovoril in stisnil zobe od bolecine, ko sem videl, da se cesta vzpenja vse bolj strmo in kako Sinko težko vlece voz. (Bor 1984: 54.) Jonko stopi z voza in pomaga Sinku. Med njima se vzpostavi deleuzovska cona nerazlocljivosti: »In ker sem bil obenem tudi Sinko, se je z menoj vred cutil olajšanega tudi on« (Bor 1984: 54). Na ravni cesti gre Sinku – in Jonku – na bolje: »Spet je hodil lažje in noga naju skorajda ni vec bolela« (Bor 1984: 55). Konj naposled klecne in obleži, Jonko pa razmišlja o fluidnosti izkušnje bolecine med clovekom in živaljo: »Saj vem, kako je, kadar cloveka noga boli. Da ti nisi clovek? Kdo ve, mogoce pa si nekoc bil, jaz pa konj. /…/ Stisniva zobe in poskusiva vstati« (Bor 12 Prim. Steiner 2005 in 2008. 13 O kognitivni in družbeni vlogi metafor gl. Lakoff in Johnson 1981; o funkcijah živalskih metafor gl. npr. Cordeiro-Rodrigues 2017 in López Rodríguez 2009. 1984: 55). Med njima se ponovno vzpostavi istovetnost: »To pot ni postrigel z ušesi, tudi zahrzal ni. Samo molcal je, in ker sem bil tudi jaz on, moj Sinko, sem obmolknil tudi jaz« (Bor 1984: 56). 2.3 Locnica clovek/žival in živalske metafore Kje je locnica med clovekom in živaljo? Timofeeva, ki v svoji študiji predstavi razlikovanje med cloveškimi in živalskimi bitji v zgodovini s stališca filozofije, ugotavlja, da obstajata dva temeljna nacina reprezentacij v zgodovini filozofije: »/Ž/ival se vzpostavlja kot nekaj v temelju locenega od cloveka (diskontinuiteta, izkljucitev) bodisi kot nekaj v temelju povezanega s clovekom (kontinuiteta, vkljucitev)« (Kolenc 2019: 196). Pri sistemih izkljucevanja se mora clovek, da bi se vzpostavil kot clovek, najprej opredeliti za ne-žival; pri sistemih vkljucevanja pa se clovek vzpostavi s tem, da se v prvi vrsti opredeli kot žival, pri tem pa je clovek neka posebna vrsta živali, ki se zaradi svojih specificnih lastnosti, kot sta jezik in mišljenje, postavlja nad ostala živa bitja – je torej toliko kot »nad-žival« (Kolenc 2019: 196–198). Oba nacina pravzaprav doloca isto nacelo, in sicer »nacelo opredelitve živalskosti glede na cloveškost«, kar pomeni, da je vkljucevanje živali v cloveški svet le druga plat njihovega izkljucevanja. Vsa zgodovina filozofske reprezentacije živali je torej antropomorfna (Kolenc 2019: 199).12 V Jonku so številni nacini, ki ob pomoci aluzij na živalskost ali z uporabo razlicnih metaforicnih konstrukcij13 pripišejo ali prikažejo negativne lastnosti, moralni razkroj ali negativna custvena stanja ljudi. Neka negativna znacilnost osebe je tako prikazana kot živalska. Ti postopki utrjujejo locnico clovek/žival, saj se z antropomorfnim pripisom lastnosti ohranja središcnost cloveškega bivanja, žival pa se vzpostavlja kot negativno nasprotje cloveškosti. Luna je veckrat oznacena z živalskimi metaforami (koza, svinja, žaba) ali lastnostmi (muhasta, strupena): »Nobena stvar, ki se je dotakne, ni vec taka, kot je bila prej. Manjka ji tisto, kar je bilo zares njeno. Njenost, bi rekel moj oce« (Bor 1984: 65). Odsotnost njenosti lahko razumemo kot pomanjkanje clovecnosti in/ali cloveškosti. Poudarjene pa so njene lastnosti, kot sta neobcutljivost za trpljenje drugega in izrazit cut za preživetje. Jonko sklene, da Luna pravzaprav je žival: /C/umela /je/ tam kot zbegana žival. Ja, žival. Luna ni clovek. Luna je žival /…/, saj je vse na nji živalsko. Na primer lasje. So to lasje? Ni to griva? Tudi uciteljica v šoli je rekla, da ima grivo. /…/ Opozarjati jo je morala skoraj vsak dan, naj si tace umije in kremplje ocisti. Ja, kremplje je rekla uciteljica. Razen tega pa tudi, naj ne riga in ne hrza, naj ne cvili in skovika. Vse to delajo živali. In tudi dihajo ravno tako. (Bor 1984: 23.) 14 Pri tem zabrusi Jonku: »Ubila! Saj tudi stara mama ubija kokoši, preden jih spece. Bi bilo bolje, ce bi jo dala živo v pec?« (Bor 1984: 34). 15 O preobrazbi ljudi v pse gl. Kernev Štrajn 2020: 94–95. Lunina surova dejanja, ko na primer ubije kokoš14 16 Vzdevek dobi, ker je od saj »crn kot muha«. ali suva Sinka z nogo, ucinkujejo kot indici necesa hujšega – tistega, kar se udejanji v prizoru, ko poje kanarcke. Tudi Jonko je v trenutku besa orisan z živalsko metaforo. Proti Luni se zaganja kot »pes na verigi« (Bor 1984: 13); njegov brutalen odziv, ko vidi Luno jesti kanarcke, lahko deluje kot izraz pomanjkanja njegove cloveškosti, ki ga sam Jonko pripiše necemu, kar ni on sam, kot da bi se želel od tega distancirati: »Tedaj sem pograbil – ne jaz, nekaj v meni je pograbilo eno izmed kletk in trešcil z njo Luno po ustih. In ko sem videl, da se ji je iz ust /…/ pocedila kri, sem mahnil še enkrat in še enkrat in nato še neštetokrat, dokler ni obležala na tleh med tistim perjem in kostmi« (Bor 1984: 68). Metaforicne konstrukcije veckrat prikazujejo tudi negativno znacilnost vojnega oziroma ideološkega nasprotnika kot živalsko. Vicar ugotavlja, da se v takih primerih na ciljna obmocja metafor preslikujejo pomenke živalskega, ki je v tradicionalni binarni opozicionalni zastavitvi pojmovano kot negativno, sovražno: »V obicajni metaforicni postavitvi razmerja clovek/žival, ki izhaja iz dihotomnih konstrukcij cloveškosti in živalskosti, je standardno humanisticno stališce, da ljudje v boju svojo stran prikažejo kot cloveško, sovražno pa kot živalsko« (2016: 237). V Jonku je to opazno v naslednjih primerih: prasci rdeci (komunisti), prasec (nemški vojak); Vrabl je na primer oznacen s pasjo glavo: ».Ne samo glavo, ves je pasji.' .Pasjeglavec,' sem pripomnil«15 (Bor 1984: 43). Jonko sarkasticno namigne na živalskost nemškega vojaka, Mrtvaške glave, ko mu zabrusi, da ima v sebi slovensko kri: »Saj nam jo pijete« (Bor 1984: 17). Živalska metafora v dolocenem kontekstu lahko ucinkuje kot dehumanizacija, hkrati pa dejanski živali odvzame njeno inherentno vrednost in jo vzpostavi kot inferiorno. Na primer dejanje dimnikarjeve žene, ki ometa kamin z živo gosjo (»ta je, prestrašeno prhutajoc, ko je drsela navzdol po žrelu, pobrala s seboj tudi saje« (Bor 1984: 25)), Jonko preslika v metaforo, s katero Luni ocita egoizem: »Tudi v tebe bi bilo treba spustiti gosko /…/. Da bi ti ometla dušo. Ja, dušo, ce jo sploh imaš« (Bor 1984: 26). Med trpincenjem dimnikarja z vzdevkom Muha16 nemški vojak vzame »Muho na muho« (Bor 1984: 18). Dimnikar je v tem primeru reduciran na žuželko, ki z antropocentricnega stališca in v družbeno konstruirani živalski tipologiji, kjer so živali kategorizirane glede na to, kako clovek pojmuje njihovo uporabnost za lastne namene (gl. Donaldson in Kymlicka 2011), velja za manjvredno bitje in jo zato ljudje želijo iztrebiti. Podobno je z besedo ticek v pomenu malopridnega, prebrisanega cloveka, s katero Vrabl oznaci Jonka, ko ga zamenja s kurirjem: ».Si partizanski kurir, kaj? Poznamo take ticke. Kaj pa prevažata?' .Saj vidiš. Ticke.' .Ticke!' Šele zdaj se mu je zazdelo, da je takle voz, poln kanarckov, posebno pa v takih casih nenavadno nenavadna prikazen« (Bor 1984: 39). 17 V Jonku imajo besedne igre zelo pomembno vlogo pri destabilizaciji locnice clovek/žival. Besedna igra,17 utemeljena na lastnoimenskosti oziroma obcnoimenskosti samostalnika Sinko/sinko, v kateri Jonko nagovori Luno s hcerko, ko ji pojasni, da ju je cez mejo pripeljal Sinko, medtem ko sta spala, lahko v razmerju do konja – zaradi njegovega imena – deluje kot destabilizacija locnice clovek/žival, saj Jonko Sinka in Luno postavi v odnos sin/hci oziroma brat/sestra: »Kdo pa te je potem /pripeljal cez mejo/?« »Sinko, hcerka moja, moj Sinko.« Ob tej »hcerki« se je Luna zahahljala, kljub vsemu pa mi je ravno ta pokroviteljska »hcerka« pomagala, da sem se otresel Lunine nadvlade. (Bor 1984: 36.) Locnica clovek/žival oziroma medvrstna locnica se ponovno vzpostavi s prevpraševanjem tujosti med vrstami. Jonko, ko se dve kravi zašcitniško uležeta k ranjenemu Sinku, razmišlja, kako se med sabo razumejo živali razlicnih vrst, pri tem se zaveda medsebojne tujosti in nespoznatnosti, kar pa cloveku omogoca prevlado: »Bogve ali krave razumejo konjsko govorico? Najbrž je ne. Ali pa … Clovek o živalih le malo ve, nic vec kot one o njem. Ce bi vedele kaj vec, mu ne bi hotele služiti, kakor mu služijo« (Bor 1984: 62). Koncept tujosti je v tem primeru vpeljan kot locnica, na osnovi katere se vzpostavlja dominacija. V epilogu novele se ponovno implicira nestabilnost locnice med clovekom in živaljo ter drugimi entitetami, saj Jonkovi rešitelji razumejo njegove blodnje o Luni, Sinku, kanarcku Tujcu in ostalih kanarckih povsem napacno – lastna imena oseb in živali namrec zamenjajo z obcnimi: Že spet fantazira. Po mojem mora biti mesecen, da toliko fantazira o luni. Pa take neumnosti. Da je luno ubil. In svetega Krištofa pa nekega tujca. Da je še zdaj na veji, kamor ga je obesil. In o svojem sinku. Od žeje da umira po njegovi krivdi, tudi o tem se mu blede. Takle otrok pa naj bi imel sinka. (Bor 1984: 69.) 3 Sklep V Jonku so živali, predvsem kanarcki in konj, reprezentirane kot resnicne živali iz mesa in krvi, vendar se z vzpostavitvijo njihove subjektivitete ne izgrajuje tudi njihova avtonomnost. Jonkovo prizadevanje rešiti kanarcke ostaja utopicno, saj ostali ljudje pticam ne priznavajo svobode. V njih prepoznajo zgolj metaforo nesvobode lastnega naroda. Reprezentacije konja Sinka temeljijo predvsem na njegovi uporabnosti – ta pa izkljucuje njegovo inherentno vrednost. V noveli je mestoma zaznati vzpostavljanje antropocentricne locnice clovek/žival s pomocjo raznih postopkov metaforizacije, kot tudi z vprašanjem tujosti, ki bodisi povezuje bodisi locuje. Na tak nacin novela razpira krhka vprašanja o vecplastnih odnosih med clovekom in živaljo, ki do neke mere destabilizirajo antropocentricno locnico med clovekom in živaljo ter drugimi entitetami. Vir Bor, Matej, 1984: Jonko in druge novele. Ljubljana: Partizanska knjiga. Literatura Cordeiro-Rodrigues, Luis, 2017: Nonhuman Animal Metaphors and the Reinforcement of Homophobia and Heterosexism. Nibert, David Alan (ur.): Animal Oppression and Capitalism. Santa Barbara: Praeger. 231–250. Ceh Steger, Jožica, 2015: Ekokritika in literarne upodobitve narave. Maribor: Litera. Deleuze, Gilles in Guattari, Félix, 1980: Mille plateaux. Pariz: Les Éditions de Minuits. Deleuze, Gilles, 2008: Logika obcutja. Koper: Hyperion. Detela, Jure, 2011: Orficni dokumenti. Teksti in fragmenti iz zapušcine I. Koper: Hyperion. Donaldson, Sue in Kymlicka, Will, 2011: Zoopolis: a Political Theory of Animal Rights. Oxford: Oxford University Press. Golež Kaucic, Marjetka, 2020: Zoopoetika smrti živali v izbranih folklornih in literarnih besedilih. Vicar, Branislava (ur.): Pojmovanja živalskih smrti: antropocentrizem in (ne)možne subjektivitete. Koper: Znanstveno-raziskovalno središce, Annales ZRS. 103–125. Gruen, Lori (ur.), 2014: The Ethics of Captivity. New York: Oxford University Press. Jovanovski, Alenka, 2020: Zoé, bios in forma-di-vita pri Agambenu. Vicar, Branislava (ur.): Pojmovanja živalskih smrti: antropocentrizem in (ne)možne subjektivitete. Koper: Znanstveno- raziskovalno središce, Annales ZRS. 35–54. Kernev Štrajn, Jelka, 2016: Zoper »naravni« red sveta. Primerjalna književnost 39/2. 71–88. Kernev Štrajn, Jelka, 2020: »Na slepo je posegel clovek v neznano življenje in je bil ubijalec «. Vicar, Branislava (ur.): Pojmovanja živalskih smrti: antropocentrizem in (ne)možne subjektivitete. Koper: Znanstveno-raziskovalno središce, Annales ZRS. 89–102. Kolenc, Bara, 2019: Druga zgodovina živali: spremna beseda. Timofeeva, Oksana: Zgodovina živali. Ljubljana: Maska. 191–224. Komelj, Miklavž, 2009: Kako misliti partizansko umetnost? Ljubljana: Založba /*cf. Komelj, Miklavž, 2020: Smrt živali in metafora. Vicar, Branislava (ur.): Pojmovanja živalskih smrti: antropocentrizem in (ne)možne subjektivitete. Koper: Znanstveno-raziskovalno središce, Annales ZRS. 73–87. Lakoff, George in Johnson, Mark, 1981: Metaphors we live by. Chicago in London: University of Chicago Press. López Rodríguez, Irene, 2009: Of Women, Bitches, Chickens and Vixens: Animal Metaphors for Women in English and Spanish. Cultura, lenguaje y representación: revista de estudios culturales de la Universitat Jaume I. 7. 77–100. Ortiz-Robles, Mario, 2016: Literature and Animal Studies. London in New York: Routledge. Steiner, Gary, 2005: Anthropocentrism and Its Discontents: the Moral Status of Animals in the History of Western Philosophy. Pittsburgh: University of Pittsburgh Press. Steiner, Gary, 2008: Animals and the Moral Community: Mental Life, Moral Status, and Kinship. New York: Columbia University Press. Timofeeva, Oksana, 2019: Zgodovina živali. Ljubljana: Maska. Vicar, Branislava, 2013: »Si kdaj videl svobodnega konja?« Filozofski kontekst animalisticne etike v poeziji Jureta Detele in Miklavža Komelja. Bjelcevic, Aleksander (ur.): Etika v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi: zbornik predavanj. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 35–45. Vicar, Branislava, 2016: »Kot divji, hrzajoci konj / prihaja k nam svoboda!« Konj med metaforo in subjektom v glasu partizanov. Studia Historica Slovenica 16/1. 225–243. Vicar, Branislava, 2017: Animals as »Being from Other Worlds«: Deconstructing Animality/ Humanity in the Poetry of Jure Detela and Miklavž Komelj. Golež Kaucic, Marjetka (ur.): What to do with folklore? New perspectives on folklore research. Trier: Wissenschaftlicher Verlag. 101–112. Vicar, Branislava, 2020: Pojmovanja živalskih smrti v neantropocentricni perspektivi. Vicar, Branislava (ur.): Pojmovanja živalskih smrti: antropocentrizem in (ne)možne subjektivitete. Koper: Znanstveno-raziskovalno središce, Annales ZRS. 9–19. “That Day I Decided to Become a Saviour of the Canaries” Representations of Non-Human Animals in Matej Bor’s Novella Jonko Based on critical animal studies, the article discusses the representations of non-human animals, especially Jonko’s canaries and his horse Sinko, in Matej Bor’s novella Jonko. The analysis shows how representations of animals indicate their subjectivities and draw attention to their figurative meaning, which is reflected through metaphors. The subjectivities of the canaries and the horse are manifested through their experience of their surroundings and by acknowledging their feelings, emotions and intelligence. On a metaphorical level, the canaries represent the idea of a nation under a foreign yoke, while their liberation symbolises the struggle for national liberation. Emphasis is also placed on passages where the anthropocentric human-animal divide is established. Key words: critical animal studies, literary representations of animals, animal metaphors, animal subjectivity, the human-animal divide Vladka Tucovic Sturman UDK 821.163.6.09-31:114 Pedagoška fakulteta DOI: 10.4312/JiS.67.1-2.139-150 Fakulteta za humanisticne študije Univerza na Primorskem PROSTOR V ROMANU MARJANA TOMŠICA ÓŠTRIGÉCA Prispevek z literarnovedno analizo pripovednega prostora ob pomoci spoznanj prostorskega obrata in t. i. prostorske literarne vede odgovarja na vprašanja, kakšen je v tem romanu istrski dogajalni prostor, na katere mikrolokacije je razdeljen, kako so predstavljene oz. kaj jih doloca in kako literarni prostor doloca regionalnost tega romana. Dogajalni prostor Óštrigéce je paralelen: realni in domišljijski, osrednja literarna mikrolokacija je pot na istrskem podeželju. Realni istrski literarni prostor je neposredno dolocen z zemljepisnimi lastnimi imeni za kraje, vzpetine in reko, posredno pa s t. i. prostorskimi drobci, ki niso zemljepisna lastna imena, temvec ostali jezikovni elementi, ki dopolnijo predstavo o literarnem prostoru: narecno besedje, prepoznavna pokrajinska lastna imena bitij ter vpeljava tipicne pokrajinske predmetnosti oz. znacilnosti in elementov narave. Domišljijski prostor med drugim dolocajo mitološka bitja, elementi tradicionalne medicine in redki naravni pojavi. Kljucne besede: prostor, dogajalni prostor, prostorski obrat, Istra, regionalnost Dogajalni prostor1 1 Literarnovedna poimenovanja literarni prostor, dogajalni prostor, pripovedni prostor in dogajališce, redkeje prizorišce, rabim sopomensko. Literarno mikrolokacijo razumem kot del literarnega/dogajalnega prostora oz. dogajališca, torej kot podpomenko naštetih izrazov (del dogajalnega prostora je istrsko podeželje, podeželska mikrolokacija kot podpomenka je npr. gostilna). Namesto literarne mikrolokacije uporabljam pogosto kar nadpomenko dogajalni prostor ali dogajališce. in dogajalni cas skupaj predstavljata enega kljucnih teoremov ruskega literarnega teoretika in filozofa Mihaila M. Bahtina (1937–1938), t. i. kronotop oz. prostorcas ali casoprostorje. Bahtin definira kronotop v romanu kot »medsebojno zvezo casovnih in prostorskih odnosov«, zanj je »oblikovno-vsebinska literarna kategorija«, v njem sta »nelocljivo povezana prostor in cas (cas kot cetrta razsežnost prostora)«. Za upravicenje raziskovanja literarnega prostora se mi zdi kljucna Bahtinova ugotovitev: »Kronotop kot oblikovno-vsebinska kategorija doloca (v precejšnji meri) tudi podobo cloveka v literaturi; podoba cloveka je vedno resnicno kronotopicna« (Bahtin 1982: 219–220). Iz nje je med drugim razvidno, da kronotopa ne razume zgolj kot goli dogajalni prostor in cas, pac pa kot kljucni element celovitosti literarnega dela, saj kronotop ne nazadnje vpliva tudi na literarni lik oz. ga pomembno sooblikuje: »prostorske okolišcine bolj ali manj vplivajo na notranjo podobo lit. oseb (karakterizacija) in njihovo zgodbeno spreminjanje« (Literatura 2009: 189). Tudi vodja tartujske semioticne šole v Estoniji, Jurij Mihajlovic Lotman (1922– 1993), prostor v konceptu semioticnega prostora oz. t. i. semiosfere povezuje neposredno s casom, njuni entiteti sta pogoj za obstoj kulture: »Razumsko cloveško življenje, tj. življenje kulture, prav tako potrebuje posebno strukturo 'prostora in casa'. Kultura se organizira v obliki dolocenega 'prostora in casa' in zunaj te organizacije ne more obstajati. Ta organizacija se realizira kot semiosfera in s pomocjo semiosfere« (Lotman 2006: 173–304). V clanku skušam zato na ozadju t. i. prostorskega obrata in s pomocjo t. i. prostorske literarne vede (Baskar 2013; Hladnik 2012a, 2012b; Jež 2012; Juvan 2004, 2006, 2013; Koron 2012; Perenic 2012; Pisk 2012) odgovoriti na osnovno raziskovalno vprašanje, kakšen je istrski dogajalni prostor v romanu Marjana Tomšica Óštrigéca in na katere mikrolokacije je razdeljen. Zanima me, kako so istrske mikrolokacije predstavljene in kaj jih doloca ter kako vse našteto vpliva na regionalnost romana. Osrednja literarna mikrolokacija Óštrigéce (1991), pripovedi z mitološko-domišljijskimi elementi ali pravljicnega romana,2 2 Alojzija Zupan Sosic (2003: 76) jo imenuje romansirana pravljica. Naj tu dodam še, da se z vprašanjem, ali je oznaka magicni realizem za Tomšicev istrski opus in za ta roman ustrezna ali ne, ne ukvarjam. Sprejemam ugotovitve Alojzije Zupan Sosic (2003: 80), da sodobna pravljicnost v Tomšicevih delih ni zadosten razlog za opredeljevanje njegove istrske literature s slogom, znacilnim za postkolonialno latinskoameriško literaturo. Zaradi pomenske izpraznjenosti oznak magicno in fantasticno v zvezi s Tomšicevo literaturo se rabi teh dveh izrazov izogibam. ki je nastal na osnovi zadnje novele v Tomšicevi kratkoprozni zbirki Olive in sol (1983), je pot na istrskem podeželju. Vecni popotnik, potepuh oz. vaški posebnež, cudodelnik, cudežnik, »štrigon« Boškin je podoben Kosmacevemu Tantadruju, ker je nenehno na poti. Nima enega samega doma, njegov dom je Istra, v Istri je doma nikjer in povsod. Hodi od istrske vasi do vasi, dogajajo se mu realne in irealne situacije, obiskuje drago Vitico, poimenovano tudi Neta, ki je predstavnica pozitivnega, nežnega, svetlega, in se bori z zlom, ki ga uteleša carovnica babura Štafúra – dela toco, pije kri dojencici Nini, se transformira v neobvladljivo deklico Albo in Boškina muci tako, da je prisiljen bloditi po brezpotjih.3 3 Vitica naj bi simbolizirala »belo magijo«, babura Štafúra pa »crno magijo« (Zupan Sosic 2003: 79). Dogajalni prostor Óštrigéce je paralelen: realni in domišljijski. Realni istrski literarni prostor Óštrigéce je neposredno dolocen z zemljepisnimi lastnimi imeni za kraje, vzpetine in reko (npr. Marezige, Cicarija in Dragonja). Posredno je dolocen s t. i. prostorskimi drobci, ki niso zemljepisna lastna imena, temvec ostali jezikovni elementi, ki dopolnijo predstavo o literarnem prostoru: narecno besedje (bekaci 'vrbe beke', draga 'dolina', štriga 'carovnica', muša 'oslica', cepar 'klop', zmotjen 'neumen', se zna 'seveda', šrajati 'govoriti, kricati' ipd.), prepoznavna pokrajinska lastna imena bitij (znacilni priimki: Kozlovic, Jakomin, Šavron, Maršic, Palcic itd., osebna lastna imena: Bepo, Pepa, Berto, Tonin, Rozéta, Džina, Eljo itd. in imena živali, npr. krav: Vijola, Srnela in Mándola) ter vpeljava tipicne pokrajinske predmetnosti oz. znacilnosti in elementov narave, kot so pokrivalo bareta, vino refošk, rastlini figa in oljka, siv flišnati kamen, puc (kal), živali oslica in vol. Mesto kot dogajalni prostor je skoraj povsem odsotno, najpogostejša in osrednja podeželska literarna mikrolokacija je torej pot. Istrski literarni prostor v Óštrigéci je istrsko podeželje z naselji ter kultivirano in nekultivirano naravo, ki je temelj, na katerem Tomšic zgradi dogajališce romana s prepletanjem realne in domišljijske plasti. Boškin kot osrednja literarna oseba je istrski popotnik, štrigon, krsnik oz. tradicionalni zdravilec, pripoved je prostorsko dolocena še z vloženimi povedkami slovstvene folklore (s pricevanji o nadnaravnih doživetjih in mitoloških bitjih) in postopki tradicionalne medicine (odpravljanjem urokov). 1 Paralelni dogajalni prostor V Óštrigéci se prepletata domišljijska in mitološka plast. Domišljijska plast obsega antropomorfizacijo ter personifikacijo rastlin in živali. Na drugi strani je kombinacija pojavljanja mitoloških bitij, prisotnosti tradicionalne medicine in pricevanj o parapsiholoških doživetjih, kot so vracanje mrtvih, izguba orientacije ipd., kar vse poimenujem mitološka plast; ta je umešcena v realni istrski prostor, ceprav je iracionalna. Mitološko plast torej tvorijo: a) mitološka bitja (štriga, štrigon, krsnik, mora, volkodlak, orko in mrak); b) tradicionalna medicina (razdiranje urokov z zagovorom, mocjo dotika in pogleda ter metanjem žerjavice v vodo); c) pricevanja o vracanju mrtvih, izgubljenih duš v obliki luck, procesijah in trkanju ter brezglavcih; c) cudežno, nenaravno premikanje mitoloških bitij (babura Štafúra leta po zraku, carovnici Boškina nosita po zraku); d) doživetje redkih naravnih pojavov (zracni vrtinec, nepojasnjeni šum) in izguba orientacije zaradi domnevnega uroka (Boškin se izgubi v snegu, vec dni tava po brezpotjih); e) drobni Boškinovi uroki (brez kuhanja kuhan fižol, urocen osel in uroceno seno). Tisto iracionalno torej, ki pa ni mitološko, temvec je avtorska inovacija, poimenujem domišljijsko. V domišljijski plasti so: a) antropomorfizacija in personifikacija žive in nežive narave; b) domišljijska bitja, ki niso mitološka (ognjena leteca konja, nemitološko domišljijsko žensko bitje Vitica), in pojavi (zvezdni dež v Boškinovih žilah, razprtje sten Danjeline hiše, snetje Bertove glave, Boškinovi prehodi skozi zidove, bela svetloba v cerkvici, cudežno mocne dlake Štafúrinega repa, bareta za nevidnost, Boškinova smrt in ponovno rojstvo); c) cudežno, nenaravno premikanje (Boškina kostanj prenese v Topolovec, Boškin po ljubljenju z baburo Štafúro zaplava nad poljem in skozi strop pade v gostilno, združen z Vitico Boškin poleti nad Istro). Dogajalni prostor Óštrigéce je paralelen: vecinoma podnevi in ko je Boškin v družbi ljudi, je dogajalni prostor realna Istra. Ponoci in kadar ni v družbi (živih) realnih ljudi (prisotni sta lahko mitološko bitje babura Štafúra in nemitološko, izmišljeno domišljijsko bitje Vitica), živa in neživa narava govorita, takrat se realna Istra transformira v domišljijsko pokrajino, v kateri preverljiva zemljepisna lastna imena niso potrebna.4 4 Po mnenju Jasne Cebron (2010b) o pokrajinah Tomšiceve literature je Tomšicev pripovedni prostor v istrskem ciklusu panoramski. »Óštrigéca se kljub umešcenosti v istrski prostor razrašca v magicno, torej nerealno popotovanje med dobrim in zlim, zato so tudi poti, po katerih je preganjan Boškin, zmedene, nepricakovane, geografija prostora pa se umika splošnim oznakam kot: 'Še vedno je klecal pod oljko /…/ s celom se je dotipal zemlje. /…/ Zacelo se je nenadoma na neki poti sredi istrske dežele. /…/ Spet je stal na križišcu visoko nad morjem' (Tomšic 1991: 160–161). Istrski prostor postane magicni prostor za pripoved o boju malega cloveka, ki nima svojega središca in je žrtev magicnih sil. Prav tak je tudi razplet, bolje zakljucek pripovedi o Boškinovem ponovnem rojstvu, ki mu prinese mir, da lahko odkoraka proti Truškam, Borštu, Koštaboni, Pucam. Torej se magicnost prostora in oseb v zakljucku spet umiri v pripovedi s stvarnimi (dokumentarnimi) poimenovanji.« Paralelnost dogajalnega prostora je v tem, da je Istra enkrat realni prostor, ki se z domišljijskim dogajanjem, ki je umešceno vanjo, drugic spremeni v domišljijski prostor. Domišljijska plast Óštrigéce se lahko dogaja v realnem istrskem prostoru (pretežni del) ali v nedolocljivem domišljijskem prostoru, kot je Viticino bivališce. Kljub realnemu poimenovanju (npr. Bertokova gostilna) lahko postane realni prostor domišljijski, ko se v njem odvija domišljijsko dogajanje. Bistvo paralelnosti dogajalnega prostora je, da je eno dogajališce lahko realni in domišljijski prostor: Bertokova gostilna kot prostor druženja je obicajen gostinski lokal, z domišljijskim dogajanjem (Boškin se znajde v njej, kot bi padel z neba; Berto si sname glavo, ne da bi se tega zavedel) pa postane domišljijski prostor. Istro kot realni prostor oznacujejo: a) istrska zemljepisna lastna imena (Marezige, Dragonja, Lacna, Strunjan, Markovici itd.); b) realne, neposredno poimenovane mikrolokacije (Dragonja, Maršicev hlev, Bertokova gostilna itd.), kjer se lahko dogaja tudi domišljijska plast (Dragonja spregovori, ognjena konja zletita proti Hrvojem in Borštu, Berto si v Bertokovi gostilni sname glavo); c) realne, posredno oznacene mikrolokacije (pot, gozd, jasa, pokopališce itd.). Istro kot domišljijski prostor pa predstavlja a) Viticino bivališce, poleg tega pa še b) realne mikrolokacije, na katerih se dogaja že prej omenjena domišljijska plast (ko npr. Dragonja spregovori). Domišljijski prostor je Viticino bivališce, ki ni realno preverljivo. Lahko pa realni prostor postane domišljijski, kadar se v njem odvija domišljijska plast romana (npr. ponoci, ko realne istrske rastline in živali spregovorijo). Boškin je kot osrednja in kljucna literarna oseba Óštrigéce povezovalec dveh literarnih prostorov, realnega, tj. nedomišljijskega, in domišljijskega. To je razvidno na osnovi prostorske umešcenosti zacetka Óštrigéce, kjer sta obe plasti že prepleteni. Boškin namrec že uvodoma pride po desnem bregu Dragonje do mostu, da bi prešel na levi breg, proti vasi Topolovec, kar je vse realni, empiricno preverljivi prostor. Domišljijska bitja, antropomorfizirani bekaci, bori in trave se njegovemu opotekanju po poti smejejo oz. se mrgodijo. Na poti pred mostom se ukvarja z vprašanjem, ali mu je mitološko bitje štriga babura Štafúra ukradla rep oz. ali ga je sploh imel (v pomenu: ali torej on sam je mitološko bitje štrigon ali ne), in sreca krsnika v podobi belega psa, kar je vse del nedomišljijskega segmenta mitologije oz. del istrske duhovne dedišcine. Personificirana reka spregovori, kar je domišljijski element, in na drugi strani mostu se Boškinu sanja, kako je izstopil iz svojega telesa. Sanje se prelevijo v videnje dveh letecih ognjenih konjev, kar je spet domišljijsko (ognjeni konji niso mitološka bitja). Eden od domišljijskih kostanjev ga domišljijsko prestavi v realno vas Topolovec, kjer je v realnem Maršicevem hlevu domišljijski vsevedi govoreci vol, ki ga Boškin ne sliši (najbrž zato, ker so prisotni ljudje). Z realnim postopkom tradicionalne medicine ozdravi kravo. Domišljijska in mitološka plast Óštrigéce ter povezava med njima v realnem, empiricno preverljivem literarnem prostoru se pokažeta že v prvem razdelku, na samem zacetku pripovedi, v nadaljevanju se na prvih dvanajstih straneh obe plasti izmenjujeta in prepletata, enako se nadaljuje do konca romana. Boškin, ki ga že na zacetku spoznamo ravno med preckanjem mostu, je kot popotnik povezovalec krajev in ljudi, kot krsnik ali štrigon ter tradicionalni zdravilec je posrednik med obicajnim in iracionalnim, razumljivim ter nedoumljivim, med urokom in odpravo uroka, med boleznijo ter zdravjem. Na zacetku pripovedi je most cez Dragonjo, most kot simbolni prostor, ki omogoca prehod z enega brega na drugega, iz ene razsežnosti v drugo, iz domišljijskega v nedomišljijsko in obratno. Pri mostu naj bi simbolicno šlo za »simboliko prehoda in najveckrat nevarni znacaj tega prehoda, ki je del slehernega iniciacijskega potovanja«, zato je kraj prehoda in preizkušnje, simbol prehoda med notranjima stanjema, med konfliktnima željama (Chevalier in Gheerbrandt 1993: 371–372). Boškin je že od vsega zacetka pripovedi, ko je s prehodom preko mostu cez Dragonjo, na katerem se krcevito oprijema ograje in se opoteka cez, iniciran v potovanje, vseskozi na dveh bregovih, med realnim in domišljijskim, zato je motiv preckanja mostu vpeljan že uvodoma. Napoveduje, da se bo ves cas gibal med dvema razsežnostma, domišljijsko in nedomišljijsko plastjo romana, ter povezoval prevladujoci realni in redkeje prisoten domišljijski literarni prostor. Boškin je krsnik oz. štrigon in tradicionalni zdravilec s posebnimi sposobnostmi ter uvidom na eni strani, na drugi pa je obicajen clovek, potepuh, ki prevec pije, se izgubi v snegu in na brezpotjih, potrebuje pomoc vašcanov ter njihovo nego, da premaga vrocico, se mu zaceli opeceni obraz in da ni ne lacen ne žejen. To, da izgubi obcutek za orientacijo, iz cesar se razvije njegovo pricevanje, da ga je babura Štafúra tri dni in noci podila po brezpotjih, ni fantasticno v najobicajnejšem pomenu besede (je pa iracionalno), saj so iz slovstvene folklore znane povedke o izkušnjah, ko je na znani poti nenadoma zrasel zid ali se je popotnik kar naenkrat znašel na kraju, kamor ni nameraval.5 5 Prim. delo folkloristke Mirjam Mencej: Sem vso noc lutal v krogu: simbolika krožnega gibanja v evropski tradicijski kulturi (Mencej 2013). To, da Boškin zajaha oslico, ki predstavlja mitološki bitji orka in mraka v eni živali in da, ker je oslica orko, zacne nepricakovano hitro rasti (to je izpricana lastnost orka), je folklorna povedka. Pisateljev je domišljijski dodatek oz. avtorska nadgradnja, da se oslica spremeni v ognjeno žival. Tako se domišljijska in mitološka plast, ki je iracionalna, vendar ne izmišljena, ves cas prepletata (npr. ko Boškin s postopki tradicionalne medicine ozdravi kravo, kar je realna plast, je ob njej govoreci vol, kar je domišljijsko). Na koncu pripovedi se Boškin znajde še na drugem kljucnem simbolnem prostoru, križišcu, ki ima pomen središca sveta, je kraj razodetja in prehoda iz enega sveta v drugega, iz enega življenja v drugo; križišce naj ne bi bilo konec in cilj, temvec postanek in vabilo, da gremo naprej (Chevalier in Gheerbrandt 1993: 280), kar se vse ujema z Boškinovo smrtjo in ponovnim rojstvom ter ponovnim potovanjem. Pot z mostom in reka pod njim, med reko in potjo pa kot 90°, tvorita križ oz. križišce, torej nevarno, zakleto mesto. Reka Boškina vabi v svoj vecni objem, da bi se torej odpravil na križišcu desno navzdol z recnim tokom. Boškin se odloci za življenje, varno precka most, potem pa se reši: »In je zacel brezglavo teci z ukletega kraja, kajti bil je preprican, da so prividi posledica najmanj dveh stvari: uroka babe Štafúre in njegove prisotnosti v tej dragi, kjer so se nekoc dogajale, tako je vsaj slišal praviti stare ljudi, zelo skrivnostne zadeve« (Tomšic 1991: 12). Križišce ima pomembno simbolno funkcijo v duhovni kulturi: /k/rižišca se v Istri imenujejo krožere ali križere. Kot povsod drugod so tudi tu križišca simbol srecevanja, izmenjave, stika. Pogosto se krožere pojavljajo v centru dolocenega kraja in za prebivalce predstavljajo središce njihovega mikrosveta – axis mundi. Neredko pa se pojavljajo tudi neposredno pred krajem samim in v istrski topografiji predstavljajo most med tistim, kar je znano in domace, saj se vrisuje znotraj polja nekega kraja, ter tistim, kar je onstran in je zato tuje, neznano. V obeh primerih krožere zaznamujejo prostor liminalnosti, vmesnosti: svetega, cistega in necistega hkrati, v katerem se metafizicno »kondenzira«. (Lipovec Cebron 2008: 11; poudarki so originalni.) Iz takega onostranstva, s križišca kot mikrolokacije, ki ni v vasi, saj »za njegovim hrbtom so migetale luci Marezig, desno so utripale luci Trušk in mnogih zaselkov« (Tomšic 1991: 161), se Boškin v lunini družbi znova vrne v življenje, poda na pot, najprej do prve vasi, potem pa od vasi do vasi: »odkorakala sta proti Truškam in potem dalje proti Borštu, Koštaboni, Pucam …« (Tomšic 1991: 163). Vkljucno s križišcem so simbolicni prostori, kjer se na svoji poti še znajde Boškin, po istrskih magijsko-religijskih zemljevidih t. i. prostori svetega, saj so zaradi specificne strukture ali lokacije dojeti kot zgostitev metafizicnega, to so pokopališce, gozd in jasa ter pot zunaj vasi, ki je simbolno drugi svet ali onostranstvo (Lipovec Cebron 2008: 138). Pokopališce, gozd in pot zunaj vasi so že tako Boškinovi prostori par excellence. Gozd je njegov drugi dom, jasa, kjer se znajde na koncu pripovedi, postane prizorišce njegove smrti in ponovnega rojstva, pot pa ga veckrat zanese mimo vaških pokopališc. Tja se napoti z namenom, da bi tam zaspal v mrliški vežici ali pod milim nebom, varen pred pritoževanjem sitnih lastnikov, zakaj se je zatekel spat v njihov senik. Mimo pokopališca pride, ker ob pokopališkem zidu pac vodi vaška pot, ali se med grobove napoti žalovat za umrlo Vitico. Samo v zadnjem primeru je pokopališce obicajno prizorišce: Boškin se nekega zimskega dne sprehodi med nagrobniki in premišljuje o svoji izgubljeni ljubici. Ko se poletnega vecera na pokopališce odpravi spat, tam sreca volkodlaka. Ko po nocnem srecanju s Smrtjo pride mimo pokopališca, naleti tam še na tri svate, ki so prilezli s svatbe v grobu. 2 Istrski podeželski dogajalni prostor Kako vemo, da je literarni prostor istrski? K temu nas navede že naslov, narecni vzklik »Óštrigéca!«, tj. 'Carovnija!'. Da je dogajalni prostor Istra, je v Óštrigéci sicer neposredno omenjeno nekajkrat, vendar ne prav pogosto oz. pogosteje v drugi polovici romana, npr. ko Urih o Boškinu meni, da »vendar vsak dobro ve, da nima nic in da je najvecji revež v celi Istri« (Tomšic 1991: 140), ali ko se Boškin spominja svojega nastanka: »Zacelo se je nenadoma na neki poti sredi istrske dežele« (Tomšic 1991: 160) ali ko po Viticinem ponovnem rojstvu posije sonce: »Ko se je dvigalo naslednjega jutra nad Istro, je storilo nekaj, cesar še nikoli ni. Namesto žarkov je razpršilo nad pokrajino vse polno kristalov« (Tomšic 1991: 131).6 6 Cisto na koncu romana, na zadnjih treh straneh, je literarni prostor oznacen z zemljepisnimi lastnimi imeni trikrat, vendar Tomšic niti enkrat ni uporabil besede Istra: »Spet je stal na križišcu, visoko nad morjem; za njegovim hrbtom so migotale luci Marezig, desno so utripale luci Trušk in mnogih zaselkov. /…/ Na vzhodu, tam nad Cicarijo, je vzhajala luna. /…/ 'Pridi, Boško, pridi!' mu je rekla in odkorakala sta proti Truškam in potem dalje proti Borštu, Koštaboni, Pucam …« (Tomšic 1991: 161–163). Domnevati je mogoce, da naj bi bralec po prebranem romanu že poznal prej že veckrat omenjene kraje kot Boškinove istrske literarne prostore tudi brez izkljucne omembe besede Istra. Tomšiceva napoved istrskega dogajalnega prostora je ne nazadnje tudi moto na zacetku knjige: »Ko je v ISTRI najbolj lepo, cveti brnistra: Spomladi pešceni hribi porumenijo in omamno zadiši po medu in ljubezni. Takrat se razpre tudi sivi kamen, ki je bil nekoc morsko ali recno dno; iz njega vzklije v modrino neba SKRIVNOST« (Tomšic 1991: [4]). Boškinovo popotovanje se pricne v dolini reke Dragonje med vasema Boršt in Topolovec, ki ležita na vrhu pobocij nad recno dolino. To sicer v celoti ni povedano, posredovano je posredno. Boškin se približa mostu cez naraslo Dragonjo, ognjena konja izgineta eden proti Hrvojem in Žrnjovcu (to je na levem bregu Dragonje), drugi proti Borštu (na desnem bregu Dragonje). Ce bralec pozna te kraje, lahko literarne prostore poveže z realnimi, saj se ujemajo. Nadaljnje tocke njegovega popotovanja oz. mikrolokacije, ki jih predstavljajo realni kraji s preverljivimi zemljepisnimi lastnimi imeni (npr. dolina Dragonje, Kubed, Cicarija) in obcna poimenovanja zanje in za druge prostore, tudi notranjšcino stavb (recna dolina, vas, kraška planota, vinograd, travnik, hlev, kuhinja ipd.), so razvidni iz pestrosti prostora na Boškinovem popotovanju:7 7 Naštete niso vse lokacije, kot si sledijo, ker bi se nekatere ponavljale (pot, cesta, pokopališce, gozd, recni breg itd.). na cesti z bekaci – na mostu cez naraslo Dragonjo – v gozdu – v Maršicevem hlevu – po travniku, ob pucu – na poti – v Šavronkinem vinogradu – (Tomšic 1991: 29) – v Jakominkini kuhinji – v letu nad poljem – v Bertokovi oštariji – skozi hišne zidove – na vaški ulici – na pokopališcu – v kmecki hiši – cez njivo – na oslicinem hrbtu – po recni dolini – ob hrastovem vznožju – na divanu v Jukicevi kuhinji – na Šavronkinem seniku – v Viticini sobi – v grmovju – na jasi – na morski obali v Strunjanu – v zraku do hrvaških Markovicev – sredi unicenega polja, ki ga je sklestila toca – ob potoku – v zraku nad Istro – pod borovci – v oljcniku – na vrhu hriba – v zapušceni cerkvici – pred grajskimi ruševinami – pod oljko – (Tomšic 1991: 163) – na poti (Tomšic 1991: 163). Iz realnih naselbinskih zemljepisnih lastnih imen (po vrsti: Hrvoji, Žrnjovec, Boršt, Topolovec, Tuljaki, Trsek, Truške, Koštabona, Puce, Krkavce, Korte, Smokvica, Movraž, Strunjan, Crnica, Pulj, Markovici ipd.) vidimo, da Boškinova pot ni sklenjena, saj ga ne vodi tocno dolocen geografski cilj. Iz slovenskega dela Istre ga pot zanese tudi na hrvaško stran (štrigi ga odneseta v Markovice, z Belicem se po loterijski dobitek odpravi v Pulj, Marijini hceri pomaga v Crnici).8 8 Samo v zvezi z Markovici izpostavi, da gre za hrvaški del (Tomšic 1991: 116), mogoce zaradi želje prikazati veliko razdaljo; pri Crnici in Pulju ni omenjeno, da sta v hrvaškem delu Istre. Križari med morjem (Strunjan) in celino (vsi ostali navedeni kraji) in se povzpne celo nad Kraški rob (Cicarija), kjer nanj dežujejo zvezdni utrinki. Kljub nerealni razsežnosti tega dogodka (zvezde se v Boškinovem srcu razletijo v drobne iskre) Tomšic opiše realne pokrajinske zemljepisne danosti (npr. kraški pojav spodmol, tj. podolžno vdolbino v apnencasti steni, ki tvori zgoraj previs in spodaj plitvo jamo). Kraje nekaterih Boškinovih preizkušenj Tomšic neposredno poimenuje in se ujemajo z realnimi: Maršicevo kravo ozdravi v Topolovcu (vas nad dolino Dragonje); urok nad Marijino hcerjo Nino razdre v Crnici (vas v bližini Buzeta); klic, da mora pomagati Marijini hceri, zasliši v Strunjanu (letoviški in romarski kraj v slovenski Istri). Tomšic vseh dogajalnih prostorov vendarle ne poimenuje z realnimi zemljepisnimi lastnimi imeni oz. Boškin v istrski pokrajini ni sledljiv v enaki meri kot Katina v Šavrinkah.9 9 Geografsko nepreverljiv prostor govori v prid temu, da je perspektiva Óštrigéce pravljicna (Zupan Sosic 2003: 77), vendar ne zmeraj. Tako v rekonstrukciji Boškinove poti po sicer realni pokrajini zazevajo vrzeli. Zastrto prizorišce Boškinovega ljubljenja z baburo Štafúro je uvedeno z opisom, ki sicer posredno doloci obcne zemljepisne lastnosti (hribe in barvo njihove zarastí), ne vsebuje pa lastnih imen. Boškinovi boji z baburo Štafúro so neizogibne življenjske preizkušnje oz. so ne nazadnje prekletstvo alkoholne zasvojenosti – Boškin namrec baburo Štafúro obtožuje, da mu v pijaco, ki se ji Boškin ne more odreci, meša strup. Pripovedovalec dopušca možnost, da so Boškinovi boji z baburo Štafúro z racionalnega vidika ciste pijanske blodnje, saj Boškin ob srecanjih s Štafúro, pa tudi sicer, ni cisto trezen. Še vec: na poti ga zanaša, zapletajo se mu noge, komaj se prekobali preko mostu, veckrat omaga in zasmrci pod bližnjimi drevesi. Babura Štafúra, ki mu streže po življenju, ga ravno zato vsakokrat ulovi ravno na poti, ki je njegovo poslanstvo, uniciti ga želi tam, kjer se odvija njegovo življenje, na poti, ki je njegov smisel, bistvo, na kateri je celo nastal, se na zacetku (in koncu) romana (ponovno) in medias res utelesil: /k/do sem? Jaz, potepuh in popotnik, kralj vseh brezdomcev. Kdo sem? Od kod prihajam in kje sem se rodil? Kdo je moja mati in kdo je moj oce? Kako mi je ime? Katero je moje resnicno ime? Redko se je Boškin ustavljal na tej svoji brezkoncni poti in le redkokdaj se je spraševal po svojem izvoru. Vcasih pa ga je premagalo, da si je zastavljal vprašanja: »Od kod prihajam? Kam grem?« (Tomšic 1991: 110.) Boškin je popotnik, iskalec, ves cas se premika. Hodi, kot hodita Katina v Šavrinkah in Tonina v Zrnu od frmentona. Na mestu ne vzdrži, niti ko se pri Belicu tri dni in tri noci gosti s hrano in pijaco na racun Belicevega loterijskega dobitka; loci se od ostalih in vso noc prehodi, da lahko zjutraj sprošceno zaspi. Njegovo popotovanje je ciklicno: najprej ga vodi po znanih vaseh, na koncu pa se vrne na zacetek, ki je zgolj izhodišce za novo popotovanje. Roman se zacne na cesti v dolini ob Dragonji in zakljuci na križišcu »visoko nad morjem« (Tomšic 1991: 161), z razgledom proti notranjosti Istre. 3 Sklep V clanku sem skušala na osnovi Bahtinove teorije kronotopa, Lotmanove semiosfere in t. i. prostorskega obrata v literarni vedi odgovoriti na raziskovalno vprašanje, kakšen je istrski dogajalni prostor v romanu Marjana Tomšica Óštrigéca, na katere mikrolokacije je razdeljen, kako so istrske mikrolokacije predstavljene in kaj jih doloca ter kako vse našteto vpliva na regionalnost romana. Istrski literarni prostor Óštrigéce, natancneje: zgornje porecje Dragonje, ki ga zamejujejo vasi istrskega celinskega zaledja, Puce, Koštabona, Marezige, Boršt, Lopar, Truške, Trsek in Topolovec, ter sega še do morske obale v Strunjanu in nad Kraški rob v Cicarijo, je zunanji dogajalni okvir, ki omogoca plasticnost pripovedi, njeno razgibanost. Osrednjo literarno osebo Óštrigéce, vecnega popotnika Boškina, istrski prostor s svojimi specificnimi prostorskimi komponentami (umešcenost v izbrani del slovenskega ozemlja, podrocje s submediteranskim podnebjem, specificno naravo, duhovnim izrocilom, zgodovino, jezikom itd.) temeljno oblikuje, potrjuje se Bahtinova ugotovitev, da kronotop doloca podobo cloveka v romanu (Bahtin 1982: 219–220), saj bi Boškin bil drugacen, ce bi bil postavljen v neko drugo slovensko pokrajino z drugacnimi prostorskimi znacilnostmi. Semiosfera, ki po Lotmanu (2006: 173–304) pomembno pogojuje obstoj kulture, je v tem romanu specificno istrska, Boškinovo delovanje je postavljeno v dolocen semioticni prostor, organiziran s pomocjo istrske narave, jezika in drugih pokrajinsko- družbenih elementov. V kontekstu literarnovednih raziskav prostora znotraj t. i. prostorskega obrata bi bilo pri Óštrigéci, ki je tako intenzivno prostorsko zaznamovana, v nadaljnjih raziskavah koristno razmisliti tudi o izmuzljivem razmerju med realno prostorsko predlogo in fiktivnim prostorom, ki ne nazadnje vodi v literarni ucinek (Hladnik 2012b: 271). Prav tako v primeru predstavljanja Istre v Óštrigéci ne moremo mimo dejstva, da je književnost »dejavnik, ki geoprostor ne samo domišljijsko-izkustveno predstavlja v svojih besedilih, ga v njih pomensko reflektira, vrednoti in pomni, temvec vanj s svojimi ustanovami in praksami tudi posega« (Juvan 2013: 20) – pri tem razmišljam v smeri, kako je literarno delo Óštrigéca na eni strani vplivalo na zavest širšega slovenskega bralstva o neki do tedaj manj znani slovenski pokrajini, pa drugi pa na zavedanje Istranov o njih samih in njihovi kulturi. Še zlasti na slednje opozarja Urška Perenic: /k/o obravnavamo odnos med prostorom in literaturo, pa ravno tako ni mogoce spregledati niti vplivov v obratni smeri, ki se nanašajo na vlogo in vpliv literarnih diskurzivnih praks na (družbeno)geografski prostor, kar je mogoce strniti pod vprašanjem, kako je literatura preko besedil, simbolnih reprezentacij in imaginacij ter preko literarnih praks vplivala na dojemanje, doživljanje, spoznavanje in modeliranje (regij, pokrajin, obrobij, središc) slovenskega etnicnega prostora. (Perenic 2012b: 259.)10 10 Pri tem mislim na vlogo, ki naj bi jo Tomšic s svojim istrskim literarnim opusom in kulturnim in mentorskim delovanjem v slovenskem delu Istre imel pri t. i. istrski prebuji v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja oz. »prebujanju istrske zavesti ali identitete« (Baskar 2002: 182). Za Óštrigéco je Tomšic leta 1992 prejel nagrado Prešernovega sklada, katere denarni del je namenil ustanovitvi Kocjanciceve nagrade – od takrat je to priznanje, ki ga istrske obcine podeljujejo za posebne dosežke pri oblikovanju kulturne podobe slovenske Istre, med prejemniki pa so med drugimi tudi literarni ustvarjalci, npr. pesnika Edelman Jurincic in Bert Pribac. Zaradi prvin istrske semiosfere oz. kronotopa je besedilo Óštrigéce izrazito regionalno zaznamovano. Prepoznavnost istrskega prostora v romanu ustvarjajo prav regionalne prvine, povezane s prostorom, to so poleg jezika še npr. specificne mikrolokacije, znacilne za submediteransko istrsko podnebje (npr. oljcnik, vinograd, morska obala), in s tem povezano rastje (npr. oljke, vinska trta, vrbe beke, borovci, fige). Tovrstna regionalnost pa besedilu ne daje negativne konotacije provincialnosti in drugorazrednosti, ki naj bi žal še vedno spremljali regionalno literaturo (prim. Kovac 2004: 23; 2009: 71), pac pa ga zaradi svoje specificnosti bogati in dela raznolikega. Realni istrski literarni prostor je torej nujna motivacija pripovedi. Po drugi strani pa Boškin sicer res hodi od vasi do vasi v Istri, a že njegova pot z vsemi do sedaj obravnavanimi mikrolokacijami in njihovimi znacilnostmi je lahko tudi zgolj simbol slehernikovega življenja oz. življenjske poti na sploh – kljub vsem do sedaj obravnavanim pokrajinskim atributom je Istra v Óštrigéci lahko tudi zgolj »prvobitna (literarizirana) pokrajina« (Vrbnjak 2019: 169) in »simbolicni prostor, kjer, tako kot v resnicnem življenju, zlo napreduje kljub miroljubnosti cloveških želja« (Zupan Sosic 2003: 79), saj »Boškinove poti križajo Istro podolgem in pocez, njegovo bivanje je potovanje, kar je posebno bogat simbol iskanja resnice, miru, nesmrtnosti, iskanja in odkrivanja duhovnega središca« (Cergol 1993: 111). Realni istrski pripovedni prostor, po katerem se nenehno giblje Boškin, je lahko torej tudi zgolj zastor, za katerim je pravzaprav simbolni, brezcasni, nerealni ali univerzalni prostor. Viri Chevalier, Jean in Gheerbrandt, Alain, 1993: Slovar simbolov. Ljubljana: Mladinska knjiga. Literatura: leksikon, 2009: Ljubljana: Cankarjeva založba (Mali leksikoni Cankarjeve založbe). Tomšic, Marjan, 1991: Óštrigéca. Ljubljana: Mladika. Literatura Bahtin, M. Mihail, 1982: Teorija romana: Izbrane razprave. Ljubljana: Cankarjeva založba. Prev. Drago Bajt. Baskar, Bojan, 2002: Med regionalizacijo in nacionalizacijo. Iznajdba šavrinske identitete. Dvoumni Mediteran: Študije o regionalnem prekrivanju na vzhodnojadranskem obmocju. Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Znanstveno-raziskovalno središce Republike Slovenije (Knjižnica Annales). 179–216. Baskar, Bojan, 2013: Kako geografi, antropologi in literarni teoretiki pripovedujejo o prostorskem obratu. Primerjalna književnost 36/2. 27–42. Cergol, Ines, 1993: Prozni opus Marjana Tomšica. Dialogi 29/6–7. 110–113. Cebron, Jasna, 2010: Prostori Tomšiceve pripovedi. Uvodni referat na študentskem simpoziju ob 70-letnici Marjana Tomšica. 23. 11. 2010. Koper: Fakulteta za humanisticne študije Univerze na Primorskem. Tipkopis. Hladnik, Miran, 2012a: Gorenjska v slovenski književnosti. Ideologije v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi. 48. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture: Zbornik predavanj . Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 45–54. Hladnik, Miran, 2012b: Prostor v slovenskih literarnovednih študijah: Kriticne izdaje klasikov. Slavisticna revija, tematska številka Prostor v literaturi in literatura v prostoru 60/3. 271–282. Jež, Andraž, 2012: The spatial humanities – GIS and the future of humanities scholarship. Slavisticna revija, tematska številka Prostor v literaturi in literatura v prostoru 60/3. 577–579. Juvan, Marko, 2004: Spaces of intertextuality, the intertextuality of space. Primerjalna književnost, tematska številka Literature and space: spaces of transgressiveness 27. 85–96. Juvan, Marko, 2006: Literarna veda v rekonstrukciji: Uvod v sodobni študij literature. Ljubljana: LUD Literatura (Zbirka Novi pristopi). Juvan, Marko, 2013: Prostorski obrat, literarna veda in slovenska književnost: Uvodni zaris. Primerjalna književnost 36/2. 5–26. Koron, Alenka, 2012: Prostorski obrat v naratologiji. Slavisticna revija, tematska številka Prostor v literaturi in literatura v prostoru 60/3. 561–567. Kovac, Zvonko, 2004: Entiteti i paradigma. Regionalno (zavicajno) u književnosti i paradigma povijesti književnosti. Interkulturna saradnja i istraživanje u savremenim južnoslavenskim književnostima (Dani Midhata Begica, Tuzla, 2004). Http:/www-razlika-differance. com/Razlika9/RAZLIKA%2009%2002-01.pdf. Kovac, Zvonko, 2009: Domovinski eseji: Rasprave, ogledi i kritike o domacim autorima i temama. Cakovec: Insula (Biblioteka Insula). Lipovec Cebron, Uršula, 2002: Mitološka bitja v Slovenski Istri. Brazde s trmuna, glasilo študijskega krožka Beseda Slovenske Istre 26/6. 62–70. Lipovec Cebron, Uršula, 2008: Krožere zdravja in bolezni: tradicionalne in komplementarne medicine v Istri. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo (Županiceva knjižnica). Lotman, Jurij Mihajlovic, 2006: Znotraj mislecih svetov. Ljubljana: Studia humanitatis. Prev. Urša Zabukovec. Mencej, Mirjam, 2013: Sem vso noc lutal v krogu: simbolika krožnega gibanja v evropski tradicijski kulturi. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, ZRC SAZU (Studia mythologica Slavica, Supplementa, 7). Perenic, Urška, 2012: Prostor v literaturi in literatura v prostoru. Slavisticna revija, tematska številka Prostor v literaturi in literatura v prostoru 60/3. 260–264. Pisk, Marjeta, 2012: The spatial turn: Interdisciplinary perspectives. Slavisticna revija, tematska številka Prostor v literaturi in literatura v prostoru 60/3. 574–576. Vrbnjak, Eva, 2019: Odsekati hudicu rep. Marjan Tomšic: Óštrigéca. Ljubljana: Mladinska knjiga (Kondor). 165–167. Zupan Sosic, Alojzija, 2003: Zavetje zgodbe: Sodobni slovenski roman ob koncu stoletja. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura. Space in Marjan Tomšic’s Novel Óštrigéca The article uses the insights of the spatial turn and so-called spatial literary studies to answer questions regarding the Istrian setting in Marjan Tomšic’s Novel Óštrigéca, the micro-locations into which it is divided, how they are represented or what determines them, and how the literary space determines the regionality of this novel. The setting of Óštrigéca is parallel – real and imaginary – while the central literary micro-location is a road in the Istrian countryside. The real Istrian literary space is directly defined by the geographical names for the places, the hills and the river, and indirectly defined by so- called spatial fragments, which are not geographical names but other linguistic elements that complete the notion of the literary space: dialectal vocabulary, recognisable local names for creatures, and the introduction of typically local features and elements of nature. The imaginary space is defined, among other things, by mythological creatures, elements of traditional medicine and rare natural phenomena. Key words: space, literary space, spatial turn, Istria, regionality 1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa Literarnozgodovinske, literarnoteoreticne in metodološke raziskave (P6-0024, B) in raziskovalnega projekta Latinske in nemške kronike na Slovenskem (J7-2604), ki ju financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proracuna. Monika Deželak Trojar UDK 821.124-2:792(497.4)"1598/1773" ZRC SAZU DOI: 10.4312/JiS.67.1-2.151-181 Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZAMETKI IN RAZCVET DUHOVNE DRAMATIKE V ZGODNJEM NOVEM VEKU NA SLOVENSKEM Prispevek obravnava zacetke duhovne dramatike in glavne poteze njenega razvoja v evropskem prostoru do zgodnjega novega veka. Osvetljuje prve zametke duhovne dramatike na ozemlju historicnih slovenskih dežel in njihovem obrobju (igra o Kristusovem življenju v Cedadu leta 1298 in 1304, drobec velikonocne pesmi iz samostana v Sticni, pasijonske igre v 16. stoletju, šolsko gledališce protestantov v Ljubljani). Najvec pozornosti posveti procesijam in duhovni drami jezuitov in kapucinov: od pasijonskih in spokorniških procesij do telovskih procesij in duhovnih dram, povezanih z drugimi prazniki cerkvenega leta. Predstavi tudi zanimiv fenomen verskih iger v Rušah, omeni še nekatere druge v virih izpricane pasijonske igre in procesije v širšem slovenskem prostoru ter opozori na nekaj doslej nepoznanih dramskih drobcev. Kljucne besede: duhovna drama, verska igra, procesija, historicne slovenske dežele, zgodnji novi vek, protestanti, jezuiti, kapucini 1 Uvod: zacetki duhovne dramatike in glavne poteze njenega razvoja v evropskem prostoru1 Pojem duhovne oziroma verske drame zajema dramatiko, ki zajema snov iz religioznega podrocja. V nemškem govornem prostoru se je zanjo uveljavil pojem »geistliches Schauspiel«, v angleškem pa »the religious drama« in »the christian drama« (Kuret 1981: 5; Kühnel 1990: 171). Njeni zacetki segajo v 10. stoletje, 2 Kot primer nastajanja dramatiziranega obredja, širjenja tematike in postopnega prerašcanja v duhovno igro ter pozneje dramo predlagam seznanitev z obredjem t. i. velikonocnega kroga, na podlagi katerega si je mogoce oblikovati okvirni vtis, kako in zakaj je neko obredje v poznejšem casu in prostoru prerastlo v doloceno obliko duhovne drame (prim. Kuret 1981: 12–16). izšla je iz tistih delov liturgije, ki so v obliki dvogovorov ponujali zametke dramatizacije. Vsebinsko se je prilagodila cerkvenemu letu, razvila pa se je iz t. i. tropov (to so kratki liturgicni spevi, ki so približali vsebino posameznih cerkvenih praznikov) (Kuret 1981: 7– 8; Kühnel 1990: 171). Omenjeni tropi in sledovi obhajanja cerkvenih praznikov so se nam ohranili v posameznih škofijskih in samostanskih obrednikih (Kuret 1981: 8–10, 37–39). Razvoj duhovne drame je bil postopen, zacela se je razvijati iz obredja in se postopoma vse bolj osamosvajala od njega. Sprva je bila kot liturgicno besedilo v dialogu del cerkvenega obredja. V 13. stoletju je s širjenjem besedila in drugih dramskih elementov prerastla v igro. Najprej se je ta prehod zgodil pri liturgiji, povezani s praznovanjem velike noci (t. i. velikonocni tropus), pozneje pa tudi božica. Duhovna igra se je še vedno igrala v cerkvi, še vedno je bila del praznicne liturgije, a je bila fizicno locena od nje. Vanjo so namesto latinšcine vse bolj vstopali ljudski jeziki (Kuret 1981: 12, 19–20, 41). Postopoma je duhovna igra poleg velikonocne in božicno-trikraljevske tematike k sebi pritegnila tudi marijanske, biblicne, legendarne in eshatološke teme (prim. Kuret 1981: 22–27). V 14. stoletju se je duhovna igra še koreniteje locila od cerkvenega obredja, postopoma prerastla v duhovno dramo in preselila pred cerkvena vrata (Kühnel 1990: 171). Podobno kot nekdaj anticna drama je tudi duhovna drama vzniknila iz zbora, iz katerega so se postopoma izlocale posamezne dramske osebe (Kuret 1981: 31). Nastajati so zaceli mirakli, misteriji, moralitete in pasijonske procesije (Kühnel 1990: 171). S širjenjem motivike in posvetnih vsebin duhovne drame ter s hkratnim narašcanjem števila nastopajocih se je tudi njen dogajalni prostor in posledicno tudi oder izrazito razširil. Niso je vec igrali pred cerkvijo, ampak na glavnih mestnih trgih, namesto cerkvenih kapitljev in samostanskih predstojništev so zanjo skrbeli cehi in bratovšcine. V tem obdobju razvoja duhovne drame se je zgodila še ena pomembna sprememba: tako pisci in režiserji dram kot tudi igralci so bili vecinoma laiki (Kuret 1981: 47; Kühnel 1990: 171). Skupnemu liturgicnemu izvoru navkljub je duhovna drama zaradi svoje pestre predzgodovine in raznolikih poti svojega širjenja, pri cemer so pomembno vlogo odigrali posamezni evropski samostani,2 razvila izrazito pestrost pojavnih oblik. Nekatere izmed njih so tesno povezane s tocno dolocenim prostorom (Kühnel 1990: 171). Na francoskem govornem obmocju so se v 15. stoletju razvili misteriji (prim. Kuret 1981: 47–65). Misteriji v italijanskem prostoru so ubrali svojo razvojno pot, zanje se je oblikovalo poimenovanje »sacra rappresentazione« (tj. »sveta« oziroma »nabožna predstava«). Te nadvse razkošne uprizoritve so se razvile iz duhovnih pesmi bratovšcin, imenovanih »lauda«, in živih slik, ki so jih igrali med pridigo, t. i. »devozione« (Kühnel 1990: 171; Renk 1990: 404). V nemškem prostoru so se pod vplivom zelo razširjenih telovskih procesij razvile pasijonske igre, v angleškem pa t. i. procesijski misteriji (prim. Kuret 1981: 54– 60). Tudi nastanek španskih t. i. »auto sacramental« (tj. »zakramentalno dejanje«, »dejanje (oziroma igra), vezana na zakrament sv. evharistije«) ima svoje izhodišce v prazniku sv. Rešnjega telesa in telovskih procesijah (Reske 1990: 35–36). Duhovna drama je v casu humanizma doživela nekatere spremembe, prilagoditi se je morala zahtevam novolatinske šolske dramatike: povecal se je pomen govorjene besede v drami, pomembna je postala tudi zunanja urejenost in skladnost z naceli aristotelske poetike (Kühnel 1990: 171; Kuret 1981: 6, 73). Vplivi humanisticne šolske dramatike na duhovno dramo so se najprej pokazali na Nizozemskem (Kuret 1981: 71–72). Na podrocju šolske duhovne drame so v evropskem prostoru odlocilno vlogo odigrali jezuiti. Vecina njihove redovne duhovne dramatike je bila napisana v latinšcini, manjšina pa v ljudskih jezikih. Tako njihove šolske kot verske predstave so imele svoje izhodišce v humanisticni in srednjeveški duhovni drami; bile so tesno povezane z njihovo izobraževalno dejavnostjo (Metz 2013: 757–758, 764–765). Jezuitsko gledališce je tako postalo nepogrešljiv pedagoško-didakticni in versko-propagandni medij jezuitskega reda (Szarota 1979: 6–7). Duhovno dramo so gojili tudi drugi cerkveni redovi, med njimi izstopajo zlasti kapucini in benediktinci; razvijala pa se je tudi neodvisno od vecjih redovnih in samostanskih središc (Kuret 1981: 82, 87, 89; Prunc 2016: 233, 432–433). Ceprav je bil ravno pojav duhovne drame, ki je vzniknila iz bogate kršcanske liturgije, odlocilen za razvoj evropske dramatike in gledališca, je v spremenjenih družbenih in kulturnih razmerah v casu razsvetljenstva in v obdobjih po njem postala odvec in se je morala umakniti z evropskih odrov, mestnih trgov in ulic (Kuret 1981: 6). 2 Prvi odmevi duhovne dramatike na ozemlju historicnih slovenskih dežel in njihovem obrobju Zametke duhovne drame pri nas bi bilo potrebno iskati v liturgicnih knjigah najstarejših sedežev škofij v naši sosešcini (oglejske, krške, sekovske, lavantinske) in pri nas (ljubljanska) ter seveda v knjižnicah najstarejših samostanov, cistercijanskih (Sticna, Kostanjevica, Vetrinj) in benediktinskih (Gornji Grad, Osoje, Podklošter, Možac, Rožac). Ker so se zaradi razpusta teh samostanov v casu jožefinizma njihove knjižnice raztresle, je sledi liturgicne drame pri nas tako rekoc nemogoce iskati. Glavni vir za naš prostor sta tako obrednik oglejskega patriarhata in salzburške škofije, ki ga je prevzela tudi novoustanovljena ljubljanska škofija – lastnega je dobila šele leta 1706 (prim. Ušenicnik 1924; Kuret 1981: 38–39; Smolik 2008; Podgoršek 2010: 14). Edini vir, ki nakazuje grobe orise liturgije velike noci in dopušca možnost zgodnjega obstoja duhovne igre pri nas, je zacetek velikonocne pesmi, ki se je ohranil v Stiškem rokopisu iz ok. leta 1440 (NUK, Ms 141). Pesem je bila gotovo povezana z obredjem velike noci, lahko pa tudi z velikonocnimi 3 Letopis Ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove (v nadaljevanju HACL): 32 (1598/1599), 53 (1605/1606), 55 (1606/1607). Petje se omenja tudi pri zapisih iz let 1607/1608 (HACL: 59) in 1620 (HACL: 86). igrami in procesijami zunaj cerkve. Ceprav gre le za majhen drobec, je na njegovi osnovi mogoce predvidevati, da so jo z istim namenom uporabljali tudi v drugih samostanih na naših tleh (Grafenauer 1980: 245–246; Kuret 1981: 36–37; Prunc 2016: 213–214). Po tem zgledu in na podlagi dobro dokumentiranih primerov v širšem evropskem prostoru bi povezanost z obredjem lahko predpostavljali še za kakšno izmed slovenskih pesmi, ohranjenih v novoveških rokopisih in tiskih, ki pa je po svojem izvoru nedvomno starejša in bi lahko izhajala iz srednjeveškega (vsaj dialogiziranega, ce ne vsaj delno dramatiziranega) obredja velikonocnega, božicnega ali drugega casa cerkvenega leta. Tej hipotezi bi bilo potrebno v prihodnosti posvetiti vec pozornosti. Oddaljena sled starejše tradicije bi na primer lahko bilo prepevanje slovenskih in nemških pesmi, s katerimi so slavili novorojeno Božje dete v božicnem casu, ki je izpricano v zgodnjih virih jezuitskega kolegija v Ljubljani. Na podlagi zapisov v Historia annua Collegii Societatis Iesu Labacensis (Letopis Ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove) je mogoce predvidevati vsaj staticni prizor s petjem, ce ne tudi primesi dramske igre.3 Ce so zacetki duhovne drame na naših tleh zaviti v tancico skrivnosti, pa je njenim pojavnim oblikam od zadnjih let 16. stoletja dalje lažje slediti. Prvi, ki so prepoznali pedagoško-didakticni in pastoralni potencial pomen dramatike, so bili protestanti. Neposredno pricevanje o tem se nam je ohranilo v prvih zapisih Letopisa Ljubljanskega kolegija. Letopisec je ob porocilu o prvi jezuitski dramski predstavi v Ljubljani ošvrknil nekdanje predstave protestantov in s tem nedvoumno izprical njihov obstoj: /n/a binkoštni ponedeljek so dijaki na dvorišcu starega špitala ob nemajhnem aplavzu prikazali Žrtvovanje Izaka. Predstava je po sodbi vseh dalec prekosila vse prejšnje prireditve krivovercev, ceprav so bili ucenci, ki so takrat obiskovali naše šole, komaj kos vlogam onega dejanja. (HACL: 25.) Protestantsko šolsko dramsko dejavnost pri nas v latinšcini in nemšcini je mogoce predvidevati tudi zaradi dejstva, da je ljubljansko stanovsko šolo v letih 1582– 1584 vodil Nikodem Frischlin (1547–1590). Neposredno zatem, ko je zapustil Ljubljano, je v tisku izdal pet svojih latinskih dram – med njimi tudi dramo z naslovom Suzana, ki jo je že leta 1582 v svojem šolskem nacrtu predvidel za uprizoritev na ljubljanski stanovski šoli (Kreft 1967: 97–98, 102; Škerlj 1973: 20). Da so tudi slovenski protestanti že zgodaj prepoznali versko-didakticni pomen dialogov in igranih prizorov, posredno nakazuje Trubarjeva odlocitev, da je leta 1550 vsebino Malega katekizma, ki ga je dodal Abecedniku, podal v obliki dialoga med ocetom in sinom (Kreft 1967: 104–106, 113). Pasijonske igre in spokorniške procesije velikega tedna v našem prostoru povezujemo predvsem s prihodom jezuitov in kapucinov na naše ozemlje. Ohranjena 4 »Inu ty nih Fary, kadar shnimi Scryshi hodio, oli vnih Cerqui, ne dopu.te tih nashih pei.en is Catehi.ma polahku inu .a.topnu peiti temuzh lizhkake ba.ni, dopu.te tim dezhlom naprei peiti, de v.elei vezh na diuizo Maryo inu na Suetnike klizheio, zhe.tee inu zhe.zhe vmisli imaio, koker Boga oli nega Synu Ie.u.a Cri.tu.a, Sakai oni od .preda inu .a Cryshi veden inu glo.nu krizhe« (Trubar 1575: 217). Neposredno za tem (str. 217–218) je Trubar omenil prepevanje slovenskih pesmi od velike noci do binkošti in ob božicu (koledniki) in se spotaknil ob Marijino vlogo v njih. 5 Faksimili in kriticni prepis (ki je delo Ludvika Kaluže) sta bila leta 2014 objavljena v Pasijonskih doneskih (str. 8–71). pricevanja iz naše neposredne sosešcine nas usmerjajo k predvidevanju, da so tudi pri nas verske igre (v takšni ali drugacni obliki) liturgicno praznovanje skrivnosti velikega tedna in velike noci zaokrožile že pred obdobjem katoliške prenove. Že ob binkoštih leta 1298 so Kristusovo življenje, vse od trpljenja in vstajenja ter do prihoda Sv. Duha in Kristusovega drugega prihoda, prikazali v Cedadu (najverjetneje v latinšcini). Vsebinsko zelo nadgrajena je v istem mestu izpricana tudi za leto 1304 (Podgoršek 2010: 19–20). Na naš prostor so gotovo vplivale tudi pasijonske igre v nemškem govornem prostoru, ki so se postopoma locile od velikonocnih in se razvile zlasti pod vplivom telovskih procesij (Kuret 1981: 45–46, 54). Na prisotnost pasijonskih in drugih duhovnih iger pri nas v obdobju pred protestantizmom in katoliško prenovo je leta 1584 zgovorno namignil Jurij Dalmatin v svojem predgovoru k Juditini knjigi (»PREDGVVOR ZHES Iuditine Buqve«) (Popit 2010: 59; Florjancic 2014: 90): Inu more biti de .o Iudje tako ba..en ygrali, kŕkňr .e pčr nas Paßion ygrá, inu druge .vete I.torie: S'katerim .o ony .voj folk, inu te mlade, vuzhili, kakňr v'enim gmajn Pildi ali Shpegli, na Buga .e savupati, brum.ku .e dčrshati, inu vus tro.ht inu pomuzh od Buga vupati, u'v.eh nujah, supčr v.e .ovrashnike. (Dalmatin 1584, II: 132b.) Njegova navedba je nedolocna, ne pove, kdo jih je igral: katolicani ali protestanti. Najverjetnejši odgovor na to vprašanje dobimo, ce se ozremo k Trubarjevi kritiki igranih pasijonov, ki jo je nekaj let pred tem zapisal v svojem Katekizmu z dvejma izlagama (Catechismus sdveima islagama, 1575). Med vrsticami svojega odgovora na vprašanje, zakaj protestanti ne verujejo v Devico Marijo in svetnike (»ODGVVOR SAKAI TY Luterski vto Diuizo Maryo inu vte Suetnike ne Veruio. «), je navrgel, da katoliški duhovniki v procesijah s križi dovolijo peti »lickake (tj. malovredne) basni« (Popit 2010: 63).4 Morda so ravno v želji po odvrnitvi ljudi od »lickakih basni« protestanti že leto pozneje, leta 1576, pri Janžu Mandelcu v Ljubljani natisnili slovenski PASSION TV IE, BRITKV TERPLENE, INV TVDI Tu zha.titu od .merti v.taiene, inu vNebu hoiene, Nashiga GOSPVDI Iesu.a Cri.tu.a, is v.eh .tirih Euangeli.tou sloshenu: Sred eno potrebno Pridigo: inu eno Pei.no vkateri ie Ceil Pa..ion sapopaden (Popit 2010: 65–66; Florjancic 2014: 91). Kot nam pove že sam naslov, sta bili pasijonu dodani pridiga in pasijonska pesnitev z naslovom PASSION IS VSEH STIRIH EVANGELISTOV VLETO Pei.en, od Iuria Dalmatina, sdai peruizh sloshen, vti vishi kakor ta Nembshki (prim. Dalmatin 2014).5 Pasijon je iz nemšcine prevedel Jurij Dalmatin, ki je tudi avtor pasijonske pesmi. Dalmatinova pasijonska pesem se je pela po znanem napevu slovenske pesmi Sveti Pavl v enem listi oziroma Od te Vecerje ali prave maše Jezusove, ki je 6 Stol(nic)na šola je svojim ucencem nudila osnovno znanje. bila skupaj z notami objavljena v Trubarjevem katekizmu (Florjancic 2014: 92– 93; Ogrin 2019: 83–84). Ker so protestanti spodbujali vernike, da so te pesmi peli tudi zunaj cerkve, lahko predpostavljamo njen vpliv na širšo etnicno skupnost in na poznejše katoliške pesmi s podobno tematiko. Ceprav besedilo pasijonske pesmi ni dramaturško razclenjeno, predstavitev po vlogah ni izkljucljiva. Za dramski prikaz bi si lahko pomagali z dialogi, ki so zapisani med besedilom pasijona, kot ga prinašajo evangelijski odlomki (Florjancic 2014: 90). Poleg pravkar izpostavljenega in doslej po krivici prezrtega protestantskega deleža za kontinuiteto pasijonskih procesij pri nas je potrebno izpostaviti tudi pomen procesij nasploh. Te že same po sebi vsebujejo ali vsaj pritegujejo k sebi nekaj osnovnih dramskih prvin: podajajo globljo vsebino (jo prikazujejo in globoko doživljajo), vabijo udeleženca ali gledalca k notranjemu doživetju, želijo ga nagovoriti in ganiti ter ga vabijo k posnemanju (Škerlj 1973: 38–39). Telovske procesije s štirimi oltarji, pri katerih se je ustavljal sprevod, so usodno usmerile nadaljnji razvoj duhovne drame (Škerlj 1973: 39; Kuret 1981: 62– 63). Procesije in raznovrstna duhovna dramatika v našem prostoru se medsebojno prepletajo, zato jih je potrebno obravnavati skupaj. Prvo pisno pricevanje o pasijonskih procesijah pri nas, tako kapucinskih kot jezuitskih, nam je zapustil Janez Vajkard Valvasor v 11. knjigi Slave vojvodine Kranjske . Na kratko je opisal jezuitsko pasijonsko procesijo, ki se je odvijala na veliki cetrtek proti veceru. Prikazovala je Kristusovo trpljenje, dopolnile pa so jo še druge podobe. Procesiji so se pridružile množice vernikov, ki so se bicali ali nosili križe. Omenil je tudi jezuitsko telovsko procesijo na prvo nedeljo dopoldne po prazniku sv. Rešnjega telesa. Izpostavil je še kapucinsko procesijo na veliki petek ponoci, v kateri so prikazovali Kristusovo trpljenje in ga dopolnili z raznovrstnimi svetopisemskimi prizori tako iz Stare kot Nove zaveze. Najpodrobneje pa je Valvasor opisal telovsko procesijo, ki jo je v sodelovanju z bratovšcinami in kongregacijami pripravila stolna cerkev sv. Nikolaja (Valvasor 1689, III/11: 697). Zacetkov jezuitske pasijonske procesije Valvasor ni casovno uokviril, poznejši raziskovalci so jo datirali v leto 1660 (Škerlj 1973: 40; Kuret 1981: 84). O kapucinski procesiji je omenil, da se je po ljubljanskih ulicah prvic vila leta 1617 (Valvasor 1689, III/11: 695). Raziskave zadnjih let so pokazale, da imata tako jezuitska kot kapucinska procesija daljšo tradicijo prirejanja, kot se je sprva zdelo. Dramske predstave v Ljubljani verjetno niso bile le v domeni protestantske stanovske šole in jezuitske gimnazije, ki je delovala v okviru tamkajšnjega jezuitskega kolegija. Ohranil se je rokopisni drobec, ki nakazuje, da so duhovno dramo (priložnostno?) gojili tudi v šoli pri ljubljanski stolnici.6 Na svecnico leta 1626 so skupaj z uciteljem pripravili dialog o Adamu in Evi (Dimitz 1862: 105). Na žalost zapis ne izdaja jezika predstave. Kdo ali kaj je spodbudil njihovo dramsko dejavnost, ne vemo natancno. Kot zelo možna se nakazuje povezava z jezuiti, saj je ta šola, v obdobju ko imamo izpricano dramsko predstavo, tesno sodelovala z jezuitsko gimnazijo: izšla je tako rekoc iz njenega elementarnega razreda in postala pripravljalnica za njihovo gimnazijo (Škerlj 1973: 32–33). Pomenljiv se mi zdi naslov dialoga (Dialogus Adam et Euae), ki namiguje vsaj na možno vsebinsko, ce ne tudi vzrocno povezavo z obhodno igro Paradiž (gl. v nadaljevanju prispevka), ki so jo pozneje veckrat igrali revni jezuitski dijaki. Kot je ugotovil Niko Kuret, je bila igra Paradiž koledniška igra o Adamu in Evi, ki je prikazovala njuno stvarjenje, greh in izgon iz raja. Simbol raja, »paradiža«, po katerem je igra dobila ime, je bilo drevo, preprost scenski rekvizit, ki so ga igralci lahko nosili s seboj (Kuret 1958: 7–8). Pojav duhovne dramatike seveda ni fenomen kranjske prestolnice, ampak je njene pojavne oblike mogoce odkrivati na celotnem ozemlju historicnih slovenskih dežel. Prevladujejo sicer cerkvena središca, povezana z jezuiti (Celovec, Dobrla vas, Železna Kapla, Gorica, Trst) in kapucini (Škofja Loka, Kranj, Radgona), najdemo pa tudi zanimive, delno samonikle primere, ki bi jim bilo potrebno v prihodnosti posvetiti nekoliko vec pozornosti (Ruše, Ptuj, Tržic, Kamnik, Loka pri Zidanem Mostu, Marija Gradec pri Laškem). Pricujoci clanek lahko posamezne pojavne oblike duhovne dramatike predstavi le v grobih obrisih. Na podlagi ohranjenih drobcev celote, ki je nekoc obstajala, a se je vecina sledi za njo izgubila, želi opozoriti na pestro, živahno in med seboj presenetljivo prepleteno dramsko dejavnost na širšem slovenskem ozemlju. Slika 1: Naslovnica sporeda telovske procesije v Ljubljani iz leta 1678. Vir: © Semeniška knjižnica, Dolnicar, Miscellanea, S II 2/8. 7 Izraz kolegij oznacuje jezuitski vzgojni zavod, katerega središce sta bila cerkev in redovna skupnost, obsegal pa je tudi šolo (gimnazijo in v nekaterih kolegijih tudi višje šole; ob vzpostavljanju kolegija v dolocenem mestu ali kraju pa tudi osnovno šolo, v kateri so ucence pripravili za zacetek šolanja na svoji gimnaziji) in semenišce (tj. internat). 3 Procesije in duhovna drama pri jezuitih Jezuiti so kolegij7 v Ljubljani ustanovili v letih 1596/1597 (rezidenca v Pleterjah), v Celovcu 1604 (rezidenci Milje in Dobrla vas), v Gorici 1615 in v Trstu 1619. Tudi jezuitski kolegiji v neposredni okolici so nastajali tako rekoc socasno: v Zagrebu 1606/1607, v Judenburgu 1620 (rezidenca v Dolnji Lendavi), na Reki 1627 in v Varaždinu 1632. Najstarejši kolegij v tem prostoru je bil kolegij v Gradcu, ki je bil ustanovljen leta 1578 (Dolinar 2003: 9). Letna porocila in letopisi kolegijev nekdanje Avstrijske jezuitske province kažejo, da so jezuiti dramske predstave in procesije v teh kolegijih zaceli pripravljali že takoj po ustanovitvi – sprva v skromnejši obliki, postopoma pa vedno obsežnejše in bogatejše. Tesno so jih povezali s prazniki in liturgicnimi obredi cerkvenega leta, zlasti z adventom in božicem, postnim casom in njegovim vrhuncem v obredih velikega tedna, veliko nocjo, z binkoštmi, sv. Rešnjim telesom in z Marijinimi prazniki (zlasti z njenim Vnebovzetjem in drugimi: svecnica, Gospodovo oznanjenje, obiskanje Elizabete, Marijino rojstvo, Marijino brezmadežno spocetje) ter tudi z godovnimi dnevi priljubljenih svetnikov (jezuitskih in tistih, ki so jih še posebej slovesno castili na Kranjskem). 3.1 Jezuiti v Ljubljani Sodelovanje ljubljanskih jezuitskih dijakov pri procesiji sv. Rešnjega telesa je prvic izpricano že za leto 1600. Iz opisa je mogoce razbrati, da je šlo za procesijo, ki jo je na ta praznik pripravila stolna župnija s škofom Tomažem Hrenom na celu, jezuitski dijaki pa so procesijo na vec mestih pozdravili v latinšcini in slovenšcini (HACL: 38). Prva omemba jezuitskega dialoga oziroma drame v povezavi s procesijo sv. Rešnjega telesa sega v leto 1603. V virih se navaja pod razlicnima latinskima naslovoma: O Angležu v vezeh, osvobojenem v casu zanj darovane maše oziroma O dvojckih Immi in Junni (HACL: 45; ARS, SI AS 1073, I/31r: 288r; prim. Grošelj 2004: 64–65). V letopisu kolegija se nadaljnjih nekaj let ta procesija ne omenja. Iz navedb v letu 1622, zlasti v povezavi s slovesnim praznovanjem kanonizacije jezuitskih svetnikov Ignacija in Franciška Ksaverja, pa dobimo vtis, da je procesija do leta 1622 gotovo postala že stalnica in da so jo spremljale igrane podobe; izvemo pa tudi, kje natancno je potekala (prim. HACL: 91–92; prim. Deželak Trojar 2020: 176). Sodec po zapisih v jezuitskih virih je procesija ob prazniku sv. Rešnjega telesa (in z njo povezane igrane podobe, dialogi in dramske predstave) doživljala najvecji razcvet v letih 1640 do 1678. V letopisu jih je za to obdobje opisanih kar triintrideset. Izmed teh so se ohranili trije latinski 8 V slovenšcino prevedeni naslovi ohranjenih dram in leto uprizoritve: Elija na begu pred Jezabelo in okrepcan s podpepelnikom, junij 1654 (HHStA, AT-OeStA/HHStA SB Auersperg XXVII-90-81); Maksimilijan Avstrijski ali Zatocišce pri svetu evharistije, junij 1656 (HHStA, AT-OeStA/HHStA SB Auersperg XXVII-90-76); Dvoboj med žgocim soncem in silno ljubeznijo do evharistije, junij 1659 (HHStA, AT-OeStA/HHStA SB Auersperg XXVII-90-99). 9 Periohe so bili jezuitski gledališki listi s kratkimi vsebinskimi povzetki dram (po dejanjih in prizorih) in pogosto tudi s seznami nastopajocih. Njihov glavni namen je bil gledalcem olajšati ogled gledaliških predstav. rokopisi8 10 Ohranjena je perioha drame Avstrijski kruh, ki pomirja mašcevanje neba, junij 1672 (HHStA, AT-OeStA/ HHStA SB Auersperg XXVII-90-87). in ena latinska rokopisna perioha9 11 »Pietate singulariter hoc anno enituerunt sodales Mariani, /…/ maxime tamen in hebdomada Christo patienti consecrata, cum aliis in processione publica insignem pii ardoris facem praetulerunt« (HACL: 77 (1616)). drame.10 12 Uporabljeni so izrazi: »symbolico apparatu«, »symbolorum apparatu«, »symbola«. Ohranil se je tudi en natisnjen spored telovske procesije v nemšcini, in sicer za leto 1678 (Smolik 1960: 192): Fronleichnams Verehrung Der Oe.terreicher Schirm.childt, Oder FERDINAND Der dritte Römi.cher König, durch .eine gegen .einen in Brod verge.talteten Gott gepflogene Andacht .einen Nachkömmlingen vor.ehend (SK, Dolnicar, Miscellanea, S II 2/8). Glede na podatke na naslovnici je mogoce sklepati, da so telovsko procesijo pripravili jezuitski dijaki iz plemiških vrst (»Von einer hoch adelichen lehrgefli..enen Schuel Iugend zu Laybach auffgefuhret.«). Ker je Ljubljana svojega tiskarja dobila šele jeseni 1678, so spored dali natisniti celovškemu tiskarju Georgu Dettelbacherju. Pristavek k naslovu potrjuje tisto, kar pricajo zabeležke v letopisu jezuitskega kolegija, in sicer da je šlo za vsakoletni ljubljanski obicaj: »In gewöhnlichen Fronleichnams Vmbgang.« Skupaj z uvodom (»Vorauftrag«) in zakljuckom (»Ends Beytrag«) je procesija vsebovala devet prizorov. Postopoma so jezuiti v Ljubljani razvili tudi tradicijo prirejanja spokorniških procesij na veliki petek. Že od vsega zacetka so bile v domeni kongregacije Marije Vnebovzete, ki so jo v Ljubljani ustanovili leta 1606 (HACL: 53). Ceprav so dosedanji raziskovalci sklepali, da zacetki segajo šele v leto 1660 (Škerlj 1973: 40), pa ohranjeni viri v resnici pricajo, da so prvi zametki spokorniške procesije nastali med letoma 1609 in 1616,11 leta 1634 pa so jo jezuiti v dogovoru s kapucini prestavili na veliki cetrtek. Posebej zanimiva pri opisu za to leto je omemba Marije Magdalene, ki je ob božjem grobu recitirala verze v nemšcini (HACL: 116). Iz zapisov poznejših let izvemo, da so jo spremljali vsaj simbolicni prizori ali podobe12 (leta 1640 je med drugimi izpostavljen simbol feniksa, ki mu plameni niso mogli priti do živega) (HACL: 126), ce ne tudi premakljive scene in nosila (»scenis ambulatoriis«, »fercula «) (HACL: 139, 154, 195). Njeno zunanjo podobo pa so zaokrožili bicarji in križenosci. Pred letom 1667 so jo ocitno prirejali v vecernih urah, tega leta pa prvic podnevi (HACL: 248). Kdaj so jo prirejali v poznejših letih, iz jezuitskih virov ne izvemo, Valvasor je zapisal, da so jo prirejali v zgodnjih vecernih urah. Jezuitsko prirejanje pasijonskih spokorniških procesij je najbolje izpricano za leta od 1680 do 1695, saj se nam je za to obdobje ohranilo kar enajst razlicnih natisnjenih vsebinskih povzetkov v latinšcini in/ali nemšcini. V prvo knjigo svojih 13 Skice in pripise vsebujejo vsebinski povzetki za naslednja leta: 1684, 1685, 1686, 1687, 1688 in 1695. Pri obrezi in vezavi drobnih tiskov se je naredila velika škoda: del teh zapisov so odrezali, zato jih sedaj ni vec mogoce prebrati. 14 Naslovi jezuitskih pasijonskih procesij so na tem mestu navedeni v slovenskem prevodu. Izvirni latinski ali nemški naslovi ohranjenih vsebinskih povzetkov procesij so našteti na koncu prispevka med viri Semeniške knjižnice. Nekateri izmed njih so bili natisnjeni dvojezicno (tako v nemšcini kot latinšcini), v teh primerih v pregledu virov navajam tisti naslov, ki je naveden na prvi (naslovni) strani. Miscellanea jih je dal zvezati Janez Gregor Dolnicar (1655–1719). Iz uvodnih besed ohranjenih povzetkov je mogoce razbrati, da je šlo za vsakoletni obicaj, za izvedbo katerega so poskrbeli clani kongregacije Marije Vnebovzete. Še posebej dragoceno je, da nekateri izmed njih vsebujejo (najverjetneje Dolnicarjeve) pripise in skice,13 ki nam približajo zunanjo podobo procesij. Tako izvemo, kam so umestili posamezne postaje in kako so izgledala prizorišca ter ugotovimo, da se je zunanja podoba procesij tekom let spreminjala. Ceprav je zadnji ohranjeni vsebinski povzetek procesije iz leta 1695, je iz opombe na njem, iz letopisa ljubljanskega kolegija in letnih porocil za vodstvo Avstrijske jezuitske province mogoce razbrati, da so se gotovo odvijale tudi še pozneje. Ohranjeni jezuitski sporedi procesij so z dramskega vidika videti skromnejši kot kapucinski, se je pa njihova vsebina skozi leta spreminjala bolj kot pri kapucinskih procesijah (Smolik 1960: 191–192; Škerlj 1973: 41). Ceprav je bilo vedno v ospredju Kristusovo trpljenje kot tako, je imela procesija vsako leto nekoliko drugacen vsebinski poudarek, kar lepo odražajo tudi ohranjeni naslovi.14 Ob navidezni skromnosti teh procesij v primerjavi s kapucinskimi ne smemo prezreti dejstva, da jezuiti v velikem tednu niso prirejali le pasijonskih procesij, ampak so razvili tudi bogato tradicijo dramskih predstav ob božjem grobu. leto uprizoritve slovenski prevod naslova jezuitske pasijonske procesije v latinšcini in/ali nemšcini 1680 Moc in ucinek bridkega trpljenja in umiranja Jezusa Kristusa, vzpodbudna za ves svet 1683 Znamenje križa trpecega Jezusa Kristusa je za kristjane znamenje zmage 1684 Hvaležno spominjanje tako zelo cudežne zašcite pred kugo, lakoto in vojno 1685 Krivicen sodni postopek proti nedolžnosti, izpeljan pred tremi sodišci 1686 Smrt, zmagovalka nad ljudmi, premagana po svetem trpljenju in smrti Kristusa 1687 Kristusovo trpljenje – šcit grešnikov 1688 Boj, zmaga, triumf in pocitek trpecega Kristusa 1692 Kristus, zaradi ponižanja, ran in smrti omahujoc, padajoc in umirajoc, na križu trikratni slavni zmagovalec nad tremi sovražniki cloveškega rodu: svetom, mesom in hudicem 1693 Trpeci Kristus, pravo pribežališce zatiranega kršcanstva 1694 Sveta preobrazba grešnega srca 1695 Nova oprema za boj proti sovražnim vratom Preglednica 1: Ohranjeni vsebinski povzetki jezuitskih pasijonskih procesij v Ljubljani 15 Pri prevajanju nemškega in latinskega izrazja v tem odstavku je bil v pomoc Deutsches Wörterbuch von Jacob Grimm und Wilhelm Grimm. Kot je mogoce ugotoviti iz preglednice, so se jezuiti v procesijah radi navezali na konkretno družbeno situacijo (leta 1684 so se na primer zahvalili za zašcito pred kugo, lakoto in vojno). Ohranjeni sporedi navadno vsebujejo po štiri prizore (tri, ki jim sledi božji grob), leta 1695 pa celo pet (štiri in božji grob). Za kakšne oblike prizorov je šlo, je težko reci, nekoliko si lahko pomagamo z njihovim poimenovanjem: v prvih ohranjenih vsebinskih povzetkih je uporabljeno poimenovanje »Sünnbild« (»Sinnbildnus«, tj. podoba, prispodoba, prikaz alegoricne vsebine)15 oziroma »Symbolum« (tj. simbol) (1680, 1683, 1684), nato »Abhandlung« (tj. »dramsko dejanje ali prizor«) oziroma »Tribunal« (tj. (sodni) oder) (1685), pozneje »Vorstellung« (tj. predstava) oziroma »Symbolum« (1686–1688, 1692) in nazadnje »Tragbühne« (tj. prenosni oder) oziroma »Ferculum« (tj. nosila) (1693– 1695). Na podlagi uporabljenih poimenovanj in opisov vsebine posameznih prizorov v procesijah je mogoce sklepati, da je šlo za simbolicne – žive alegoricne prizore, ki so z leti postajali vse manj staticni in vse bolj dramatizirani (Škerlj 1973: 40; Podgoršek 2010: 32). Slika 2: Naslovnica vsebinskega povzetka jezuitske pasijonske procesije iz leta 1687. Vir: © Semeniška knjižnica, Dolnicar, Miscellanea, S II 1/28 Relativno zgodaj pri jezuitih v Ljubljani zasledimo igrane prizore in predstave ob božjem grobu na veliki petek in tudi na veliko soboto ter na velikonocno 16 Predstave ob božjem grobu se omenjajo tudi v letih 1636, 1638 (ARS, SI AS 1073, I/31r, str. 296v; ÖNB, Cod. 12218, LA 1638, str. 295v), 1640–1652, 1654– 1655, 1658– 1667, 1670, 1672–1677 (ARS, SI AS 1073, I/31r, str. 4v; HACL, str. 128, 130, 134, 140, 145, 149, 155, 158, 161, 165, 169, 173, 185, 191, 204, 212, 216, 221, 228, 233, 239, 244, 248, 258, 266, 270, 277, 282, 287, 292). Pozneje v letopisu kolegija niso posebej izpostavljene. jutro. Leta 1627 so na veliki petek pred božjim grobom uprizorili Trpecega Kristusa, v vstajenjski noci pa Gospoda, ki se je vrnil izpred predpekla (HACL: 106). Leta 1635 so prikazali Zgodbo znanega in slavnega moža, ki je iz ljubezni do križanega Kristusa sovražniku, ki ga je prosil odpušcanja, odpustil storjeno krivico (ARS, SI AS 1073, I/31r: 295v).16 Posebej zanimiv je primer iz leta 1643, ko so na veliki petek uprizorili Danijela, vrženega v levnjak, v noci z velike sobote na veliko noc pa prikazali njeno nadaljevanje ali samo kratek prizor, v katerem so pokazali Danijela, ki mu levi niso storili nic hudega (HACL: 140). Iz ohranjenih zapisov je mogoce razbrati, da se je osrednja tematika, ce ne tudi predstava v celoti, pri uprizoritvah na veliki petek veckrat ponavljala. Posebej radi so prikazovali: • trpecega Kristusa: Christus patiens, 1627 in 1648 (HACL: 106, 161); Christus patiens rex dolorum, 1655 (HHStA, AT-OeStA/HHStA SB Auersperg XXVII-90-101); • njegovo smrt na križu: Parentalis Christi, 1649 (HACL: 165); Parabola Filij Regis pro Seruo Laesae Maiestatis morientis Id est CHRISTVS Pro Peccatore Crucifixus, 1654 (HHStA, AT-OeStA/HHStA SB Auersperg XXVII-90-83); • odrešenjsko moc njegovega trpljenja in smrti na križu: Morte Christi humanum genus recreatum, 1673 (HACL: 270); Amoris divini charitas erga laesum sceleribus humanum genus, 1674 (HACL: 277); Humanum genus, 1676 (HACL: 287); • nespokorjenega grešnika: Peccator impoenitens, 1640 (HACL: 128); Impoenitens peccator, 1662 (HACL: 221); • svetopisemske osebe, ki so se kljub pricakovani smrti ter težavam rešile: Joseph, invidia fratrum in cisternam demissus, 1641 (HACL: 130); Mardochaeus insons in necem datus, 1642 (HACL: 134); Daniel in lacum leonum missus, 1643 (HACL: 140); Isaac immolatus, 1644 (HACL: 145); Joseph, a fratribus venditus, 1645 (HACL: 149); Pascha, 1646 (HACL: 155); • svetopisemske osebe, ki so umrle nedolžne: Sedeciae filii templo propositi innocentes pro nocente patre crudeliter occisi, 1647 (HACL: 158); Sanguis Abel in Coelum clamans, 1650 (HACL: 169); Filius regis Evangelici in vinea a servis occisus, 1670 (HACL: 258); • novozavezne epizode, ki se jih je dalo navezati na Kristusovo trpljenje: Filius prodigus, 1675 (HACL: 282); »in Poenitente Petro«, 1677 (HACL: 292). 17 Kako priljubljena je bila ta tema prica dejstvo, da so jo leta 1675 uprizorili tudi v Celovcu. V jezuitskih virih pa se uprizoritve dram s to tematiko omenjajo tudi v Münchnu (1638), Landsbergu (1647), Kremsu (1668), Mindelsheimu (1675), Linzu (1738) in Bambergu (1754) (Drozd 1965: 216). 18 Ohranilo se je le rokopisno besedilo periohe za uprizoritev leta 1658: Documentum mansuetudinis Chri.tianć. Seu Joannes Gualbertus Eques Florentinus (HHStA, AT-OeStA/HHStA SB Auersperg XXVII-90-105). Pri dramskem prikazu vseh teh oseb je narejena vzporednica s Kristusom. To je lepo vidno na primeru drame o Jonatanu z naslovom Ionathas In montibus Gelböe telis confo.sus & ŕ Davide amicorum unico defletus iz leta 1659 (HHStA, AT-OeStA/ HHStA SB Auersperg XXVII-90-100). O njej je kronist v letopisu kolegija zapisal, da je bila locitev Gospodovega telesa od duše prikazana s prispodobo slovesa med Jonatanom in Davidom (HACL: 210: »Corpus Dominicum ab anima separatum sub schematae valedicentium sibi Jonatha et Davidis«). Posegali so tudi po anticnih (De pomo Theodosii, 1660 (HACL: 212)) ter srednjeveških temah (Elziarus comes, qui animi pacem in vulneribus Christi requisierat, 1652 (HACL: 173); Carolus Andegauensis, 1663 (HACL: 228)). Med slednjimi je bil posebej priljubljen firenški plemic Gualbert, ki je po Kristusovem zgledu odpustil morilcu svojega brata.17 19 To so procesije, ki so jih jezuitski ucenci pripravljali v okviru verskega pouka, pri tem jih je usmerjal veroucitelj (tj. katehet). V Ljubljani so jo igrali najmanj štirikrat ali petkrat: leta 1635, 1658, 1666, 1672 in 1727 (ARS, SI AS 1073, I/31r: 295v; HHStA, AT-OeStA/HHStA SB Auersperg XXVII-90-105; HACL: 244, 266; NUK, ACL: 53).18 20 »Die natalis Domini exhibitus dialogismus in templo, in quo praeter angelicam salutationem et cunarum agitationem introducti pastores« (HACL: 86). Pozornost vzbudi tudi omemba drame o kralju Herodu, ki je na Golgoto nesel križ (Herodius Imperator, crucis ferculum in Calvariam deportans, 1665) – vsebina drame bi bila za nas gotovo zelo zanimiva (HACL: 239). Priložnosti, ki so jih jezuiti v Ljubljani popestrili s predstavami in procesijami (ki so jih obogatili z raznolikimi dramskimi elementi), je bilo veliko. Kot je bilo mogoce razbrati iz doslej napisanih vrstic, sta v njih prevladovali latinšcina in nemšcina, gotovo pa so bile verske drame in procesije prve, v katerih je svoje mesto našla tudi slovenšcina (Vidmar 2020: 184). To potrjujejo ohranjeni zapisi, na podlagi katerih lahko rabo slovenšcine potrdimo ne le pri zametkih telovskih procesij, ampak tudi pri cešcenju rojstva Božjega sina v božicnem casu, pri obhodni igri Paradiž (imenovani tudi Hoja za paradižem in Rajski vrt) in tudi pri t. i. kateheticnih procesijah.19 Slavljenje novorojenega Božjega deteta v dneh okrog božica in petje slovenskih ter nemških pesmi omenjajo zapisi v letopisu kolegija za leta 1598, 1605 in 1606 (HACL: 32, 53, 55). Sodec po opisih je precej verjetno (kar na primer kaže zapis za leto 1620), da je bilo petje vsaj delno dramatizirano.20 Za igro Paradiž, ki so jo igrali revni jezuitski dijaki, je raba slovenšcine nesporno izpricana za leto 1670: Vsi razredi so imeli dan oddiha. Nekaterim revnejšim dijakom je bilo dano dovoljenje, da priredijo 'Rajski vrt' v ljudskem jeziku izven mesta. Zdelo se je, da 21 Ta igra je v Dnevniku šolske prefekture leta 1670 omenjena dvakrat, a le pri zapisu z dne 6. februarja (ARS, SI AS 1073, I/31r, str. 54v) je poudarjena raba slovenšcine (»idiomate vernaculo«) Iz zapisa pred tem (26. januar 1670) je mogoce razbrati, da gre za ustaljeno prakso, izpostavljena pa je tudi skrb nadrejenih za dostojno izvedbo igre. 22 »Vbi universa ad templum reducta solennitas, pegma ad hoc ex utroque arć maiori latere erectum conscendere parvuli apparatu Angelico vestiti, et duplex eodem vestitu resplendens musicorum chorus, et decantatis ab ijs Deiparć Virginis Litanijs, ac vernaculo dialogo, novem Angelorum choros reprćsentantes Genij ex quis choribus rythmis Carniolicis, ac concinnis Germanicis versibus Dei ter opt. Maximi beneficentiam per tutelares Angelos humano generi, ac tenerć prćsertim adolescentić exhibitam ad circumfusam undique .pectatorum periti [?] ac Auditorum multitudinem affectuosi..imć declamârunt« (ÖNB, Cod. 12100, LA 1705, str. 13v). so k temu vecinoma prisiljeni zaradi splošnega pomanjkanja.21 23 »Catecheses de more tum in templo no.tro, tum apud Ursulinas coronavit parvulorum .olennis proce.sio, quatuor distincta feretris, quć intermeratam Virginem, S. Custodem Angelum, Divósque no.tros Ignatium et Xaverium exhibebant. Pueri comicis induti vestibus eadem .equebantur; reduces .ubinde, quo per anni decursum didicerant, vernaculis, et Germanicis ligata versibus declamârunt« (ÖNB, Cod. 12112, LA 1718, str. 16). (Ahacic 2012: 68, op. 156) Ohranjeni viri kažejo, da so to igro gotovo igrali že v letih 1657 (ARS, SI AS 1073, I/31r, str. 22r (22. januar 1657)), 1659 (ARS, SI AS 1073, I/31r, str. 23r (25. januar 1659)) in 1660 (ARS, SI AS 1073, I/31r, str. 25v (31. januar 1660)), vendar raba slovenšcine v zapisih za ta leta ni posebej poudarjena (Kuret 1958: 3–5; Ahacic 2012: 67–68). Je pa iz njih mogoce sklepati, da so verjetno to igro jezuitski dijaki v Ljubljani in okolici igrali še veckrat. Slovenšcina se je tukaj slišala tudi leta 1705 na praznik kongregacije Kraljice angelov, ko so jezuitski veroucenci, obleceni v posebna oblacila, pripravili t. i. kateheticno procesijo po mestu, v kateri so se zvrstila tudi lepo opremljena nosila in glasbeniki. Ko so se vrnili v cerkev (najverjetneje je pri tem mišljena jezuitska cerkev sv. Jakoba), so najmlajši otroci, preobleceni v angele, ob glasbeni spremljavi peli litanije Matere božje. Sodec po zapisu je šlo za petje v slovenšcini in nemšcini v ritmu kranjskih (ljudskih) plesov (»ac vernaculo dialogo /…/ choribus rythmis Carniolicis, ac concinnis Germanicis versibus /…/«).22 Podobno procesijo so jezuitski veroucenci pripravili tudi leta 1718 v svoji maticni in v uršulinski cerkvi, ob tem so deklamirali slovenske in nemške verze (»vernaculis, et Germanicis ligata versibus declamârunt«).23 3.2 Jezuiti na obrobju historicnih slovenskih dežel: primer jezuitskega kolegija v Celovcu Enako pestro dramsko dejavnost kot jezuiti v Ljubljani so razvili tudi jezuiti v celovškem kolegiju. Sodec po ohranjenih pricevanjih so v letih 1604–1773 pripravili kar 424 razlicnih dramskih predstav (Drozd 1965: 207–242). Ker je bilo celovško zaledje v tistem casu poseljeno s številnim slovensko govorecim življem, obstaja velika verjetnost, da so se celovški jezuiti že pred uvedbo slovenskih pridig 24 »Clagenfurti aperiebatur Pa.sionis D. N. J. C. edito .pectaculo Comico-tragico, in quo .cilicet poenitens .alutem, in malo verň ob.tinatus peccator ruinam invenit: quod allegoricis ex. S. Scriptura imaginibus quattuor fercula .pectandum exhibebant« (ÖNB, Cod. 12109, LA 1715, str. 27r). (od leta 1620 dalje v špitalski cerkvi v Celovcu) (Ahacic 2012: 53, op. 118) odlocili za krajše slovenske besedilne vložke v verskih dramskih predstavah in procesijah. Leta 1605 se v dialogih ob božicu omenja »vulgari lingua« (Drozd 1965: 206), s cimer bi lahko bila mišljena tako slovenšcina kot nemšcina. Pasijonska procesija je prvic izpricana v letu 1612. Od takrat dalje so jo pripravljali clani kongregacije Blažene Device Marije. Ohranjeni zapisi v letopisu celovškega kolegija pricajo, da je šlo za alegoricne žive slike na prenosnih odrih (»theatra mobilia«) (Drozd 1965: 25–27). Predvideva se, da so jih pridigarji sproti razlagali tako v nemšcini kot slovenšcini (Koruza 1991: 113, 186–187; Ahacic 2012: 66). Zadnjo takšno procesijo so izvedli leta 1715 (Drozd 1965: 25, 223), v letnem porocilu Avstrijske jezuitske province je opisana kot komicno-tragicni spektakel (».pectaculo Comico- tragico«) na štirih nosilih.24 Za leto 1615 je izpricana pasijonska igra (Passio Christi) v jezuitski podeželski rezidenci v Dobrli vasi. Igrali naj bi jo laiki pod vodstvom jezuitskih patrov (Drozd 1965: 35). Na to tradicijo so poznejši raziskovalci navezali ohranjeno besedilo t. i. Kapelskega pasijona. Opozorili so na tesno zgodovinsko povezanost Dobrle vasi in Železne Kaple in na osnovi tega sklepali, da ohranjeno pasijonsko besedilo iz Železne Kaple verjetno izhaja iz kakšnega starejšega slovenskega pasijonskega besedila jezuitskega izvora (Koruza 1991: 187; Prunc 2016: 244, 423, 430, 432; Ogrin 2016: 495). Tudi v Celovcu so izpricane telovske procesije in z njimi povezane dramske uprizoritve. Prva telovska procesija z dramskimi vložki se je odvila leta 1611 (Drozd 1965: 206). Podobno kot v Ljubljani so vrhunec doživele do konca sedemdesetih let 17. stoletja. Zadnja predstava ob prazniku sv. Rešnjega telesa, ki jo potrjujejo tudi navedbe v virih, je potekala leta 1675 (Drozd 1965: 216). 4 Procesije in duhovna drama pri kapucinih Skoraj istocasno kot jezuiti so na Slovenskem zaceli delovati tudi kapucini. Zacetki njihovega delovanja v Ljubljani niso nedvoumno izpricani. Sem naj bi prvi kapucini prišli leta 1606, morda pa že dve ali celo štiri leta poprej. Temeljni kamen za samostan je 25. aprila 1607 položil škof Tomaž Hren in na tem mestu postavil križ. Cerkev so ob pomoci dobrotnikov koncali že dobro leto zatem in jo 31. avgusta 1608 posvetili (Visocnik 2010: 61; Martelanc 2016: 207). Raziskave zadnjih let so pokazale, da so tudi s prirejanjem procesij kapucini zaceli tako rekoc takoj po svojem prihodu v Ljubljano. Sprva se je domnevalo, da so spokorniško procesijo na veliki petek v Ljubljani prvic priredili leta 1617. Tako je na podlagi zapisa škofa Hrena v protokolu za leto 1617 trdil Valvasor, spregledal pa je Hrenov pripis na robu, v katerem je zapisal, da ta procesija poteka posamezna leta in tudi s spremstvom. To je mogoce razumeti kot dokaz, da leta 1617 ni bila novost, ampak že dokaj ustaljen obicaj. Pravilnost takšnega sklepanja potrjuje 25 »Congregatio diem unum in solenni processione patientis Christi antevertit, cum enim in parasceve fieret. Solenni pasche festo pompam exhibuit, die Veneris patribus Capuccinis relicto /…/« (HACL: 116). Hrenovo pismo generalnemu ministru kapucinskega reda z dne 21. maja 1619. V pismu ga škof prosi, naj posreduje in pomaga znova uvesti spokorniško procesijo v Ljubljani. Iz pisma izvemo, da je procesijo pred dvema letoma samovoljno ukinil p. Just, komisar štajerskega komisariata. V pismu škof Hren med drugim zapiše, da so se ljudje procesije že kar navadili in da je v njej skupaj s stolnim kapitljem sodeloval tudi sam. Te njegove besede jasno nakazujejo, da se je procesija gotovo zacela pred letom 1617. Tudi odgovor na vprašanje, kako dalec nazaj seže njen dejanski zacetek, lahko izlušcimo iz istega pisma, saj Hren pove, da se je o uvedbi procesije z njim dogovarjal in pridobil njegovo dovoljenje takratni predstojnik kapucinov, p. Fortunat. Kapucinski viri izpricujejo, da je to službo p. Fortunat opravljal v letih 1608–1613 (Benedik 2006: 31; Benedik 2008a: 425–426). Spokorniško pasijonsko procesijo v Ljubljani so torej kapucini prirejali vse od let 1608–1613 do uradne prepovedi leta 1773 (Benedik 2008a: 424), neuradno pa še vse do konca 18. stoletja (Štukl 1999: 111–112). Izsledki o njej kažejo, da se je ocitno zacela v približno istem casu kot jezuitska (glej zgoraj). Zdi se zelo verjetno, da je obe vzpodbudila in povezala bratovšcina Odrešenika sveta, ki je bila ustanovljena po hudi kugi v letih 1598 in 1599. Ob ustanovitvi se je zaobljubila, da bo v zahvalo za odvrnitev kuge vsako leto na veliki petek pripravila spokorno procesijo Kristusovega trpljenja (Benedik 2006: 30). 4.1 Kapucinske procesije v Ljubljani Ceprav smo si doslej kapucinsko in jezuitsko dušnopastirsko dejavnost predstavljali kot dve povsem loceni enoti, so raziskave zadnjih let pokazale, da sta bili veliko bolj povezani in dejavno sobivajoci, kot se je zdelo na prvi pogled. Sodelovali so tako pri spokorniških procesijah kot pri obhajanju vecjih cerkvenih slovesnosti, v medsebojnem sožitju so se lotevali tudi misijonske dejavnosti v kranjskih mestih, trgih in vaseh (prim. Deželak Trojar 2021: 50, 52). Uprizarjanje kapucinskih spokorniških procesij v Ljubljani je v 17. stoletju izpricano predvsem po zaslugi omemb v jezuitskih virih. Iz njih izvemo, da so se leta 1634 kapucini in jezuiti dogovorili, da so prvi svojo spokorniško procesijo prirejali na veliki petek, drugi pa na veliki cetrtek.25 Kapucinsko je jezuitski letopisec posredno omenil še leta 1641 (HACL: 130), tudi v zapisu za leto 1656 je najverjetneje imel v mislih kapucinsko in ne jezuitske procesije (HACL: 195). O razcvetu kapucinske spokorniške procesije v prvi polovici 17. stoletja prica dejstvo, da so ji na škofovo priporocilo deželni stanovi leta 1623 podarili 1000 goldinarjev, stalni dobrotnik te procesije pa je bila bratovšcina Odrešenika sveta (Dimitz 1875: 472). Na zacetku je imela procesija predvsem spokorniški znacaj, saj je bil njen prvi namen dati ljudstvu priložnost delati javno pokoro (Škerlj 1973: 46). Po Valvasorjevi zaslugi lahko sledimo tudi poti, ki jo je procesija prehodila po 26 Prepis pisma p. Amanda, gvardijana ljubljanskih kapucinov, se je ohranil v nedavno odkritem Schönlebnovem rokopisu Varia statum politicum, judicialem, et oeconomicum Carnioliae concernentia (NUK, R Ms 2056). ljubljanskih ulicah: zacela se je v kapucinski cerkvi (danes Kongresni trg oziroma Park Zvezda), od tam se je usmerila na današnjo Gosposko ulico, precila Novi trg in Cevljarski most in prišla do jezuitske cerkve sv. Jakoba. Od tam je šla po Starem in Mestnem trgu ter se usmerila do nekdanjega franciškanskega samostana na današnjem Vodnikovem trgu. Od tam se je po današnji Stritarjevi in Wolfovi (nekdanji Kapucinski) ulici vrnila h kapucinom (Podgoršek 2010: 33). Zacetnemu razcvetu kapucinske spokorniške pasijonske procesije je ocitno sledilo krajše obdobje zatona. O tem prica sklep definitorjev kapucinskega reda, ki so se leta 1681 zbrali v Celju in ljubljanskim kapucinom prepovedali nadaljnje oskrbovanje procesije (Mantuani 1916: 229–230). Gvardijan p. Amand je v pismu tožil, da ljudje nocejo sodelovati pri procesiji, ceprav so jim pripravljeni placati, ob tem pa navrže še, da pri jezuitskih sodelujejo celo mestni svetniki (Škerlj 1973: 43, 46–47).26 Težavni položaj kapucinske procesije orisujejo tudi nekateri vpisi v jezuitskem Dnevniku šolske prefekture, ki nakazujejo, da je jezuitsko vodstvo pred udeležbo pri kapucinski procesiji svojim ucencem namenilo posebna opozorila (Dimitz 1876: 101). Prepovedali so jim igranje v vecjih skupinah (mrtveci, judje, hudici) in jezdenje na konjih. Ker so bili ti igralci najbolj našemljeni in zato neprepoznavni, so najveckrat prekoracili mejo dostojnega obnašanja. Tudi vloge, ki so jih odigrali na konjih, so se lahko zaradi nepredvidljivega vedenja velike množice nevajenih živali odvile precej po svoje (ARS, SI AS 1073, I/31r, str. 118r (6. marec 1687), 124r (26. marec 1688), 166r (28. marec 1698)). Bolj kot zaradi izpricanih nepravilnosti pri kapucinski procesiji so ti zapisi dragoceni zato, ker nakazujejo tesno sodelovanje jezuitov in kapucinov. Kažejo nam, da si razlicnih dni za prirejanje procesije niso izbrali zato, ker bi tekmovali med seboj, ampak ker jim je to olajšalo medsebojno sodelovanje. Ponovni vzpon so kapucinske procesije v Ljubljani doživele na prehodu med 17. in 18. stoletjem, ko so – ocitno po jezuitskem zgledu – zaceli tiskati tudi latinske ali nemške vsebinske povzetke procesij. Doslej so se nam ohranili trije, in sicer iz let 1701, 1708 in 1713, ki nam ob ohranjenih dveh povabilnih pismih pomagajo ustvariti predstavo o zunanjem izgledu in vsebini pasijonske procesije v Ljubljani. Mantuani je poleg omenjenih treh videl še dva starejša (danes izgubljena) povzetka iz let 1690 in 1691, a ju na žalost ni vsebinsko izcrpal. Omenil je le, da se je takrat v procesiji zvrstilo kar »43 živih skupin« (Mantuani 1916: 230). Po zaslugi Petra Radicsa se nam je za Ljubljano ohranilo še eno zanimivo pricevanje. V svojih zapisih o starejši zgodovini gledališca v Ljubljani je omenil kapucinsko igro (»Capuziner-Schauspiel«) iz leta 1743: Bellidux – Mirabilis pugnae admirabilis Bellidux Amor, cum mors et vita duello conflixere mirando: in quo vitam non caedendo sed cedendo opportuit pugnare, ut posset triumphare atque sic ars artem falleret. Zapisal je, da je »drama« nastala kot kapucinski odgovor na jezuitske dramske predstave in da je sad njihovega medsebojnega rivalstva (Radics 1863: 27 »/…/ Proce.sionem illam famosam RR. PP. Capucinorum« (ARS, SI AS 1073, I/39r, str. 1517v (12. april 1743)). 83; Radics 1865: 109; Škerlj 1973: 103). Sodec po naslovu je bil v njej opisan Amor (tj. Ljubezen), obcudovanja vredni vojskovodja v cudoviti bitki med življenjem in smrtjo, v kateri je zmagalo življenje. Na podlagi vsebine in dejstva, da je bil 12. aprila 1743, ki ga kot datum uprizoritve »igre« navaja Radics, veliki petek, sklepam, da je v resnici šlo za pasijonsko procesijo. Pravilnosti takšnega sklepanja pritrjuje podatek, da je za uprizoritvijo stala bratovšcina Odrešenika sveta (»Bruderschaft Redemptoris Mundi«) (Radics 1863: 82) in tudi zapis v jezuitskem Dnevniku patra ministra.27 To je zadnja izmed kapucinskih procesij, za katero imamo izprican natis vsebinskega povzetka. Natisnil naj bi ga ljubljanski tiskar Reichardt. Edini doslej znani izvod se je nekoc nahajal v knjižnici Narodnega muzeja (Radics 1863: 83; Radics 1865: 109), sedaj pa je izgubljen. Na sreco je bila usoda sporedom pasijonskih procesij iz let 1701 (SK, AE 105/6: Kurtzer Begriff Des Bittern Leyden und Sterben Un.ers .ie..i.ten Heyland und Erlö.ers Jesu Christi), 1708 (SK, Dolnicar, Miscellanea, S II 1/22: CertaMIna Dant VICtorIas. Das i.t: Streit bringt Freudt) in 1713 (SK, Dolnicar, Miscellanea V/24: Kurtzer Begriff Deß bitteren Leyden und Sterben Un.ers .ü..e.ten Heylands und Erlö.ers Jesu Christi) bolj naklonjena. Iz njih izvemo, da sta imeli procesiji leta 1701 in 1708 kar 23 podob, leta 1713 pa jih naštejemo le še 14. Ohranjeni povzetki imajo precej skupnih potez, opazimo pa tudi nekatere bistvene razlike (prim. Škerlj 1973: 47–51). Pri vseh se kot pokroviteljica omenja bratovšcina Odrešenika sveta. Ker na tem mestu za podrobnejšo vsebinsko analizo ni dovolj prostora, naj zunanjo podobo procesij pomaga približati preglednica (prim. Romuald 2009: 392–394). Podoba Kurtzer Begriff Des Bittern Leyden, 1701 CertaMIna Dant VICtorIas, 1708 Kurtzer Begriff Deß bitteren Leyden, 1713 1. posvetovanje Sv. Trojice o stvarjenju sveta in cloveka Kristus – nebeški orožar – deli orožje svojega bridkega trpljenja izgon Adama in Eve iz raja 2. stvarjenje in postavitev cloveka v raj prva od poslednjih reci: smrt smrt 3. hudic se odloci pogubiti cloveka v raju druga od poslednjih reci: poslednja sodba (Kristus na mavrici, tj. sodnem prestolu, grozi z vecno pogubo) pekel 4. kaca zapelje prva cloveka in jarem Adamovih otrok tretja od poslednjih reci: pekel krvavi pot 5. Perzej in Andromeda kot predpodobi Odrešenika in cloveštva cetrta od poslednjih reci: nebesa stanovitni Job 6. Kristus na Oljski gori: krvavi pot in angel z napojem srcnosti sv. Helena in cešcenje sv. Križa: klanjajo se mu štirje deli sveta bicanje Podoba Kurtzer Begriff Des Bittern Leyden, 1701 CertaMIna Dant VICtorIas, 1708 Kurtzer Begriff Deß bitteren Leyden, 1713 7. Judežev izdajalski poljub Kristus kot novi Adam na Oljski gori poti krvavi pot prizor iz Visoke pesmi (duša omahuje pred lilijami med trnjem) 8. Kristusa pripeljejo pred velikega duhovnika zmagoviti voz rimsko- katoliške vere (nasproti brezbožnosti cerkvene kuge Martina Lutra), ki ga vleceta preprostost golobov in razumnost kac kronanje s trnjem 9. bicanje bicanje Pilat in obsodba Kristusa na smrt (Kristus – jagnje, Judje – volkovi) 10. kronanje s trnjem (nebeške lilije med trnjem) španski kralj Karel na trdnem stebru sredi razburkanega morja – kot alegorija druge teologalne kreposti, tj. upanja poslušni Abraham: vzpon na goro in pripravljenost na žrtvovanje Izaka 11. sramotenje Kristusa: škrlatni plašc, žezlo, trnjeva krona in »glejte clovek« Kristusove rane kot izvir vecnega življenja, ki vzbudijo željo po nebeškem Samson in njegova zadnja zmaga ter smrt: predpodoba Kristusa 12. Kristusa obsodijo na smrt Kralj Ahasver in Estera, ki je preprecila iztrebljenje Judov – prispodoba zaupanja v moc Kristusovega trpljenja Kristusa pribijejo na križ 13. Absalom in njegova smrt: nasprotje Kristusove predanosti Ocetu Kristus vkovan v verige in vržen v jeco (štirje geniji objokujejo brezbožnost Judov) Kristusa snamejo s križa in ga položijo v materino narocje (žalostna Mati božja) 14. Kristusa pribijejo na križ; Marija, Janez in Magdalena ga objokujejo kronanje s trnjem (dva nebeška duhova nežno objokujeta svojega nebeškega glavarja) božji grob 15. junaški Samson pred Odrešenikom: les njegovega križa kot voz zmage nad knezi teme in smrti Davidova zmaga nad Goljatom kot prispodoba tega, da okrepljeni s tremi teologalnimi in štirimi kardinalnimi krepostmi ter z zaupanjem v Božje trpljenje lahko premagamo vsakega sovražnika 16. zmagoslavje sv. Križa (zmagoslavni lev Judovega rodu): angel pahne hudica v prepad tretja teologalna krepost v srcu zmagoslavnega avstrijskega orla: cesar Jožef I. in španski kralj Karel III. castita Najsvetejši zakrament, ki je vir vseh njunih zmag in oblasti Podoba Kurtzer Begriff Des Bittern Leyden, 1701 CertaMIna Dant VICtorIas, 1708 Kurtzer Begriff Deß bitteren Leyden, 1713 17. primer takšne zmage (ki jo nakaže 16. podoba) je Evstahij, ki lovsko strast zamenja za vero Orfej, ki s svojo harfo privlaci divja gozdna bitja (kot simbol skrivnosti, ki sledi) 18. Jožef iz Arimateje sname Kristusa s križa Kalvarija in Kristus na križu: Mati božja, apostol Janez in Magdalena ga objokujejo 19. Kristusa položijo materi v narocje (žalostna Mati božja) Kristus v materinem narocju (žalostna Mati božja) 20. mavrica kot Kristusov sodni prestol in poslednja sodba Kristus v velicastju zmage nad svetom, hudicem in smrtjo vabi k sebi vse duše: štirje deli sveta ga molijo v ponižnem spoštovanju 21. prikaz peklenskih muk Vojvodina Kranjska kot nova Noetova barka v varstvu Marije, Morske zvezde, srecno pluje prek valov vladarjev teme 22. skrinja zaveze v slovesnem sprevodu skrinja zaveze v slovesnem sprevodu 23. božji grob (v hvaležnem spremstvu bratovšcine Odrešenika sveta) božji grob (bratovšcina Odrešenika sveta ga spremlja z baklami) Preglednica 2: Podobe ohranjenih kapucinskih pasijonskih procesij v Ljubljani Najvec podobnosti kažeta vsebinska povzetka procesije iz let 1701 in 1713. Druga je za devet podob krajša, od prve se razlikuje predvsem po tem, da je v njej prikaz Kristusovega trpljenja strnjen v pet podob. Najbolj svojska je pasijonska procesija iz leta 1708. Od drugih dveh se razlikuje po tem, da njen tiskani povzetek vsebuje daljši uvod na štirih straneh. Izstopa tudi poudarjanje velicine in vernosti dežele Kranjske, poklon tedaj vladajocima Habsburžanoma Jožefu I. ter Karlu III. in hvalnica rimsko-katoliški pravovernosti. Predvidevam, da je bila to leto pasijonska procesija tako skrbno pripravljena in vsebinsko izpopolnjena zaradi 100. obletnice posvetitve kapucinske cerkve v Ljubljani. Takšno obhajanje pomembnih redovnih obletnic je bilo namrec takrat zelo priljubljeno. Med gradivom, ki se je ohranilo ob kodeksu Škofjeloškega pasijona (nekoc je bilo v kodeks vloženo po nakljucnem vrstnem redu, sedaj pa je shranjeno loceno od njega, v posebni mapi) in ki smo ga leta 2009 ob pripravi znanstvenokriticne izdaje Škofjeloškega pasijona naslovili Listi ob kodeksu Škofjeloškega pasijona (prim. Deželak Trojar 2009: 366–386), sta se ohranili tudi dve povabilni pismi k ljubljanski procesiji. Prvo pismo je napisal pater Ferdinand Ljubljanski (prim. Romuald 2009: 290–293). Ker ni datirano in ker Ferdinandovega življenja ne poznamo dovolj natancno, je cas nastanka težje dolociti. Ce si pomagamo z ohranjenim rokopisom njegovih pridig, kamor je dosledno zapisoval, kdaj in kje jih je govoril, se zdi najverjetneje, da je v Ljubljani deloval pred letom 1721 (Ogrin 2014: 94; Benedik 2008b: 209–210). V povabilnem pismu je zapisal, da pasijonske procesije v Ljubljani potekajo že vec kot sto let (»Annos jam plusquam centum«). To pomeni, da je pismo nastalo med letoma 1708 in 1713 ali kmalu zatem. Pozornost v pismu zbudi njegova omemba, da so tudi pod njegovo taktirko dodali nekaj novih podob (»et hoc anno inhaerere visum novas etiam aliquas proponendo figuras«). To nakazuje, da se je v tistem obdobju število podob pri pasijonski procesiji stalno spreminjalo: verjetno so se voditelji procesij morali držati nekaterih stalnih podob, druge pa so lahko prilagodili po svojih željah (Romuald 2009: 290–291, 310). Za tradicijo prirejanja procesij v Ljubljani je izrednega pomena seznam župnij, ki jim je bilo potrebno poslati vabilo. Ohranil se je na hrbtni strani Ferdinandovega povabilnega pisma (Romuald 2009: 292–293, 311). Seznam sestavlja štirinajst imen krajev z dopisanimi številkami, ki najverjetneje oznacujejo številko dodeljene podobe pri procesiji (prim. Deželak Trojar 2009: 381–383). Tudi drugo ohranjeno ljubljansko povabilno pismo je nedatirano, ne poznamo pa niti njegovega avtorja. Izvemo le to, da je bila prva pasijonska procesija v Ljubljani uprizorjena pred sto petimi leti, kar pomeni, da gre za pismo, ki je ljudi vabilo k procesiji v letih 1713–1718 ali kmalu zatem. Dragocena je podrobnost o razsvetljevanju oken, ki potrjuje, da so procesije v Ljubljani prirejali v vecernih urah (Romuald 2009: 294–295, 312). Pisec pisma izrazi tudi veliko skrb za primeren red in nemoten potek sprevoda ter poudari spokorniški znacaj procesije (prim. Deželak Trojar 2009: 383). 4.2 Kapucinske procesije v Škofji Loki Prisotnost ljubljanskih povabilnih pisem v rokopisnem kodeksu Škofjeloškega pasijona še posebej zgovorno prica o tesni povezanosti in medsebojni soodvisnosti ljubljanske in škofjeloške procesije. Škofjeloška procesija se je gotovo ravnala po zgledu svoje starejše predhodnice v Ljubljani – to lepo nakazuje tudi podobnost vsebinskega povzetka procesije v Ljubljani iz leta 1713 z ohranjenim besedilom Škofjeloškega pasijona (prim. Škerlj 1973: 49; Ogrin 2009: 392–393) –, po spletu srecnih okolišcin pa je tudi veliko bolj znana in podrobneje raziskana. Na osnovi ohranjenega pasijonskega besedila v slovenšcini, didaskalij v nemšcini in latinšcini ter dokumentov, ki so se ohranili ob rokopisnem kodeksu, je bilo mogoce izlušciti prenekatero podrobnost o nastanku, tradiciji prirejanja, zunanjem izgledu in vsebini škofjeloških pasijonskih procesij. Rokopis Škofjeloškega pasijona in Listi ob kodeksu Škofjeloškega pasijona pricajo, da ni šlo za enkraten dogodek na ulicah Škofje Loke, ampak za živ obicaj, ki se je tekom let tudi spreminjal (Ogrin 2008: 290–291). Ker so tako vsebina kot okolišcine nastanka ter uprizoritve Škofjeloškega pasijona dovolj znane (prim. Ogrin 2008; Ogrin 2009), se na tem mestu nekoliko pomudimo pri dejstvih, ki dokazujejo postopno oblikovanje tradicije prirejanja spokorne procesije v Škofji Loki in njene zacetke postavljajo za nekaj let globlje v preteklost. Ob rokopisnem kodeksu Škofjeloškega pasijona se je do danes ohranilo šest listov, ki se navezujejo na škofjeloško pasijonsko tradicijo. To so štiri povabilna pisma, pismo provinciala Jožefa in fragment Kristus nese križ. Najpomembnejši izmed teh sta najstarejši dve povabilni pismi: Pismo neznanega voditelja loške procesije iz leta 1713 in Povabilno pismo patra Romualda iz leta 1715. Prvo, prvotno nedatirano, ki smo ga zaradi omembe nemirov v škofjeloški okolici povezali s tolminskim kmeckim uporom in datirali v leto 1713, vsebuje namige, na podlagi katerih je mogoce sklepati, da tudi takrat procesija ni bila novost, ampak že ustaljen škofjeloški obicaj (Romuald 2009: 270–273, 300–301). Med besedilom pisma in na hrbtni strani le- tega prinaša dva za nas zelo dragocena seznama podob. Drugo, ki ga je 9. aprila 1715 napisal p. Romuald (2009: 274–277, 302–303), pa, ceprav ni locirano, izpricuje obstoj predloge Škofjeloškega pasijona že pred letom 1721. Tudi ce se pismo nanaša na Romualdovo procesijo v katerem drugem kraju, to njenega vpliva na poznejšo obliko Škofjeloškega pasijona, kot ga poznamo iz ohranjenega rokopisnega kodeksa, ne zmanjšuje (prim. Deželak Trojar 2021: 47–56). Ce glavnim spoznanjem omenjenih dveh dokumentov pridružimo še preostale štiri liste, postane naša slika še jasnejša. Izlušcimo lahko obicajen cas zacetka procesije (na veliki petek ob štirih popoldne); izvemo podrobnosti o nastopajocih in njihovem zbiranju; ugotovimo, da sta se število podob in njihova zunanja oblika tekom let spreminjala; v ospredju procesij prepoznamo spokorniški vidik; iz ohranjenih seznamov podob in fragmenta Kristus nese križ pa lahko sklepamo, da so že pred letom 1721 procesije potekale v slovenskem jeziku ali bile vsaj dvojezicne (prim. Deželak Trojar 2021). Enako kot za zacetek škofjeloške pasijonske procesije velja tudi za njen konec: ni ga mogoce natancno casovno zamejiti. Ceprav jo je (kot je zapisano v samostanski kroniki) že leta 1768 v duhu sinode, ki jo istega leta pripravil v Gorici (da bi z njo prenovil versko in moralno življenje nadškofije), odpravil goriški nadškof Karel Mihael Attems (Benedik 2008a: 423) in jo je pozneje doletela še dokoncna prepoved s strani cesarja Jožefa II. (27. decembra 1782), ohranjeni viri starološke župnije kažejo, da so jo v Škofji Loki v nekoliko spremenjeni obliki pripravljali tudi še po letu 1768 in 1782 (Štukl 1999: 111–112). 4.3 Kapucinske procesije v drugih slovenskih krajih Starejši raziskovalci so predvidevali, da so kapucini pasijonske procesije prirejali tudi v Novem mestu (prim. Koblar 1892: 114; Podgoršek 2010: 35), kjer so se naselili leta 1658. Pozneje je bilo to mnenje ovrženo, saj je v seznamu opravil za veliki petek navedena le procesija s križem, ki je bila del obredja, ne pa tudi pasijonska procesija (Benedik 1994: 206). Procesije na veliki petek je mogoce predvideti tudi za samostan v Radgoni, saj se v virih o tamkajšnjem samostanu omenja posebna lopa za shranjevanje pripomockov za pasijonske procesije (Martelanc 2016: 194). Vec pricevanj o procesiji se nam je ohranilo za kapucinski samostan v Kranju, ki je bil ustanovljen leta 1640. Ceprav se na prvi pogled zdi, da se nam je o njej ohranilo kar nekaj vesti (Costa 1857: 69– 70; Koblar 1892: 114; Mantuani 1916: 31; Žontar 1982: 219; Podgoršek 2010: 35–36), v sebi skriva precej zagonetk. Procesijo v Kranju naj bi uvedla bratovšcina rožnega venca, ki je bila ustanovljena leta 1621 in potrjena leta 1650. Podrobnosti prvih let prirejanja procesij niso znane, ne vemo, ali so bili že od vsega zacetka del nje tudi kapucini ali so jo pod svoje okrilje vzeli šele pozneje. Pri njenem uprizarjanju so se že kmalu razpasle nekatere nepravilnosti (komicni prizori s hudici, postopanje našemljenih hudicev po mestu in popivanje), ki jih je škof Rabatta izpostavil ob svoji vizitaciji leta 1674. Ustanoviteljica procesije pa scasoma ni bila vec kos stroškom. To naj bi bil povod, da so procesijo pod svoje okrilje vzeli kapucini in razvili svoj obicajni tip procesije: skupine, ki so se peš, na nosilih ali vozovih premikale po mestnih ulicah, prikazovale posamezne prizore in deklamirale ali pele (Žontar 1982: 219–220). Leta 1857 je bilo odkrito nemško besedilo kranjske pasijonske procesije, ki so jo v Kranju priredili 6. aprila 1730: Das Leiden un.eres Herrn und Heilandes Je.u Chri.ti. Voll.tändig vorgebracht. N. B. Welches zu Krainburg auf dem öffentlichen Platze den 6. April 1730, als ein .chmerzenvolles Tragöd, allen nicht ohne häufigen Thränen i.t vorge.tellt worden (Costa 1857: 69; Radics 1863: 82). Ker je to besedilo nemško, se je sklepalo, da so vse pasijonske procesije v Kranju potekale v nemšcini. Procesija leta 1730 je obsegala prolog in 15 podob (Podgoršek 2010: 36). Ohranjeno besedilo je bilo pozneje skupaj z drugo dragoceno Costovo zapušcino prodano. Postopni zaton pasijonske procesije v Kranju se je najbrž zacel po letu 1757, ko je vodstvo bratovšcine rožnega venca (najbrž na pobudo župnika Janeza Kraškovica, ki procesijam ni bil naklonjen) sklenilo, da se denarja ne sme vec trošiti za obleke in opremo procesije. Janzenisticna struja duhovšcine v Kranju je postajala vse bolj nenaklonjena kapucinom in njihovemu nacinu kateheze (procesije, posebne pobožnosti – na primer t. i. porcijunkulski popolni odpustek vsako leto 2. avgusta): da bi vec ljudi zahajalo v farno cerkev kot k njim, so morali kapucini vse svoje maše koncati že pred 9. uro zjutraj (njihov samostan je bil nato v duhu janzenizma in odlokov cesarja Jožefa II. ukinjen 4. septembra 1786). Janzenizmu naklonjeni kranjski duhovniki so se zavzemali tudi za popolno zatrtje procesij in romanj. Ce verjamemo vizitacijskemu porocilu škofa Herbersteina, naj bi jim to v Kranju uspelo že do leta 1771 (Žontar 1982: 242–243). Da vse v zvezi s tem vendarle ni tako crno-belo, kot se zdi na prvi pogled, prica ohranjeni nemški rokopis pasijonske procesije v Kranju, ki je datiran v leto 1771. V naslovu so ocitne podobnosti s tisto iz leta 1730: Schmerzhaffte und Zächer volle Vorstellung des bütteren Leydens Jesu Christi. Welche denen Milttleidenden Seelen zu Crainburg auf den öffentlichen Schauplatz den 25. Martii Anno 1771. als ein Schmerzen Volle Tragedi allen nicht ohne häiffigen Zäheren ist vorgestellt worden. Der Prologus oder Anfang wird von zweyen Englen gemacht werden, wie volgt (NUK, Ms 387). 5 Verske igre v Rušah Posebno pozornost v tem prispevku namenjam doslej vecinoma spregledanemu pojavu verskih iger v Rušah, ki so se razvile v sklopu latinske šole, ki je v tem štajerskem kraju delovala od leta 1645 do 1760 (Glazer 1985: 607). Prva predstava je bila uprizorjena leta 1680, zadnja pa leta 1722, vsako leto so pripravili vsaj eno. Sprva so jih uprizarjali na soboto pred ruško nedeljo (tj. v septembru), nato na samo ruško nedeljo ali pa celo veckrat letno (po letu 1690). Za leta 1691, 1710, 1713, 1719 in 1720 predstave niso zabeležene: morda jih takrat res ni bilo, morda pa so bile, a niso bile omenjene v zapiskih, iz katerih je kronist crpal snov za kroniko. Janko Glazer, ki je iz Ruške kronike (Notata Rastensia antiquissimis documentis desumpta et varijs fide humana dignis autographis synoptice descripta) izpisal tista mesta, ki omenjajo igre, je postavil dobre temelje za nadaljnje raziskovanje te tematike (prim. Glazer 1950, Glazer 1985). Verske igre v Rušah je uvedel župnik Luka Jamnik in nad njimi bdel vse do svoje smrti leta 1698, za njim pa so skrb zanje prevzeli njegovi nasledniki Franc Fabian (1698–1701), Matija Gubanc (1701–1702), nato pa še Štefan (1702–1715), Henrik (1715–1716) in Jakob Jožef Jamnik (1716–1722). Posebne zasluge za uspešnost ruških verskih iger je ocitno imel še cerkovnik in organist Jožef Puepacher, ki je pouceval tudi ucence osnovnega razreda (Glazer 1985: 613). Igre so bile namenjene predvsem romarjem, ki so leta 1680 zaceli množicno romati k ruški Mariji, in sicer na praznik Marijinega imena, ki so ga praznovali na nedeljo po malem šmarnu (po 8. septembru). Temu prazniku se je v vecini primerov prilagodila tudi tematika iger, saj so v njih slavili Marijo in poudarjali njeno pomoc ter varstvo (Glazer 1985: 614), po letu 1698 so se mariološkim tematikam pridružile še nekatere druge, opazno je tudi vsebinsko prilagajanje (vsaj naslovov, ce ne tudi tematike dram) aktualnim dogodkom (npr. zmaga nad Turki v letih 1683 in 1684). Pri zapisih o igrah vidimo še eno zanimivo podrobnost. Ker so verske igre in ruška nedelja casovno sovpadale z zakljuckom šolskega leta, je od leta 1692 dalje vodstvo šole to priložnost izkoristilo tudi za podeljevanje nagrad najboljšim ucencem. Sprva so igre uprizarjali na improviziranem odru iz zelenja na pokopališcu; leta 1689 so naredili novega, deloma na pokopališcu, deloma izven njega. Že cez štiri leta so ga ponovno razširili. Uspeha iger ne potrjujejo le opisi, kako so jih gledalci sprejeli z ginjenostjo, solzami in pohvalami, ampak tudi bogati prihodki, ki so se zaradi njih in darežljivosti romarjev stekali v cerkveno blagajno (Glazer 1985: 615). Dejstvo, da so bile predstave namenjene predvsem romarjem, naredi vprašanje jezika predstav še toliko bolj kljucno. Ce sklepamo po romarskem obcinstvu, se zdi najverjetnejša raba slovenšcine (in morda tudi nemšcine). Ce pa je bil namen iger tudi vaja v nastopanju v latinšcini, moramo v jezikovni spekter ruške verske dramatike vkljuciti tudi latinšcino. Jezik predstav v zapisih navadno ni opredeljen, zato koncnega odgovora na to vprašanje v kroniki ne moremo najti. Jezikovno vprašanje je izpostavljeno le pri deklamaciji leta 1700, ki so jo ob obletnici posvetitve cerkve najprej izvedli v nemšcini, za uprizoritev na soboto pred ruško nedeljo pa so jo prevedli v slovenšcino (Glazer 1985: 610). Ta primer potrjuje sklepanje, da bi bil domet ruških iger brez (so)uporabe slovenšcine precej skromen. Slovenšcina je v njih gotovo igrala pomembno vlogo – kolikšen pa je bil njen dejanski delež, pa lahko za zdaj le ugibamo. Zapisi v Ruški kroniki so kratki, a kljub temu zelo povedni. Informacije, ki jih prinašajo, še zdalec niso izcrpane in si zaslužijo podrobnejšo pozornost. Presenetljivo je dejstvo, da so se igre v ruškem okolju hitro prijele in se že po desetih letih tako razmahnile, da jih niso prirejali le ob ruški nedelji, ampak tudi do trikrat letno. Pomenljive so omembe predstavnikov benediktincev in kapucinov, ki so dejavno sodelovali pri sooblikovanju iger. Leta 1700 se kot avtor deklamacije v pocastitev obletnice posvetitve ruške cerkve omenja benediktinec p. Egidij (Glazer 1985: 610), tudi predstavo leta 1706 je sooblikoval njegov sobrat, p. Sigefrid, profes šentpavelskega samostana na Koroškem (Glazer 1985: 611). Benediktince srecamo tudi med dobrotniki, ki so prispevali denar za nagrade najboljšim ucencem; leta 1716 je to bil p. Ernest Schrottenpach (Glazer 1985: 612). Tesna povezava z benediktinci najverjetneje izhaja predvsem iz fevdalne podrejenosti župnije Ruše benediktinskemu samostanu v Šentpavlu na Koroškem, svoje pa so prispevale tudi benediktinske šolske igre, ki so cvetele v tem obdobju (Glazer 1985: 613). Slikovit je opis priprav gledališke predstave leta 1709, pri kateri je sodeloval kapucin p. German. Ceprav je župnik nasprotoval, je na vsak nacin v igri želel prikazati pekel, pri tem si je z ognjem grdo poškodoval oko, brado in obraz. Njegovo hitro ozdravitev so pripisali molitvi k cudodelni Devici (Glazer 1985: 612). Ta zapis posredno kaže, da so pri ruških verskih igrah ocitno obcasno sodelovali tudi kapucini iz katerega od bližnjih samostanov. Ureditev ruške šole, pripravljanje šolskih predstav in podeljevanje nagrad najboljšim ucencem mocno spominja na ureditev jezuitskih gimnazij (Glazer 1985: 613). Možnost jezuitskega vpliva nakazujejo tudi naslovi nekaterih predstav: dramske predstave o Florindi (»brevis declamatio de Florinda a Jesulo conversa«, 1702), Viljemu Akvitanskem (»Comoedia de Guilielmo Aquitaniae Duce«, 1707) in Janezu Nepomuku (»actus Comicus de S. Joanne Nepomuceno«) (Glazer 1985: 611–612) so pred tem igrali tudi v jezuitskem kolegiju v Ljubljani (SK, Dolnicar, Miscellanea, S II 3/16: Kindliche Trey In FLORINDA Spani.cher Infantin (1693); III/29: Vngebrochene Geheims-Treu In Heiligen JOANNES Von NEPOMUCK (1708); HACL, str. 131: Gulielmus Aquitaniae dux (1641)). 6 Zakljucek: sledovi verskih iger v drugih slovenskih krajih Sledov pasijonskih procesij in drugih verskih iger na ozemlju historicnih slovenskih dežel je še veliko. Na tem mestu naj jih le na kratko omenimo in tako nakažemo možne smeri poglobljene raziskave v prihodnosti. Peter Hicinger je v svojih zapisih ohranil spomin na pasijonsko procesijo v slovenšcini, ki je potekala v Tržicu (Podgoršek 2010: 37–38). V katero leto segajo njeni zacetki, ne vemo, gotovo pa so jo uprizarjali še na prehodu 18. v 19. stoletje (Hicinger 1859: 73–74). Po letu 1790 se je posebna pasijonska igra razvila v Loki pri Zidanem Mostu, ki jo je podrobneje opisal Avguštin Stegenšek, in v Marija Gradcu pri Laškem, kjer so se v sprevodu od Laškega do Marija Gradca zvrstile postaje križevega pota, vse pa se je zakljucilo s slovesno sveto mašo in pridigo (Podgoršek 2010: 28–30). Pasijonska procesija na veliki petek se je vila tudi po ulicah Kamnika, zacela se je v župnijski cerkvi, od tam zavila na špitalsko ulico, preckala trg in se usmerila na glavno cesto (Lavric 2016: 13). Vse kaže, da je tudi mesto Ptuj v zacetku 18. stoletja imelo svojo pasijonsko procesijo. Vsebinski povzetek procesije iz leta 1722 je bil natisnjen v Gradcu in se nam je ohranil v tamkajšnji Štajerski deželni knjižnici: PAX REDEMPTORIS IESV CHRISTI INCARNATI, ET PASSI. Oder Der erwün.chte Frieden nach erhebten Streit durch den Fall deß Adams Zwi.chen Fleisch und Geist deß Men.chens / Durch Das bittere Leyden und Sterben un.ers HERRN IESU CHRISTI erworben (Steiermärkische Landesbibliothek, A 513555 I). Napisan je v nemšcini in prinaša opis šestih podob. Procesijo na veliki petek je priredila mestna skupnost. Glede na to, da so v njeni bližini delovali kapucini, verjetno tudi njihov vpliv ni ostal zanemarljiv. Procesija se je zacela v župnijski cerkvi in se nato verjetno usmerila po mestnih ulicah. Na naslovnici je še en zanimiv podatek, ki kaže, da procesija ni bila enkraten pojav, ampak je bila na Ptuju uprizorjena najmanj trikrat (»zum drittenmahl vorge.tellet / Im Jahr 1722«). Pricujoca raziskava o duhovni dramatiki na Slovenskem je prinesla še eno zanimivo spoznanje, in sicer da so tudi ljubljanske uršulinke svojo pedagoško dejavnost popestrile s priložnostnimi dramskimi vložki. V Semeniški knjižnici v Ljubljani se je ohranil rokopisni vsebinski povzetek dramske igre z naslovom Kleins Spil (SK, Dolnicar, Miscellanea, S II 4/43), ki so jo pri uršulinkah uprizorili 24. maja 1712 (Steska 1901: 167; Škerlj 1973: 103). Janez Gregor Dolnicar v Annales urbis Labacensis omeni, da se je uprizoritve udeležilo visoko plemstvo, med katerim še posebej izpostavi kneginjo Auersperg (Steska 1901: 167). Predvidevam, da so uršulinke s to igro slovesno obeležile deseto obletnico svojega delovanja v Ljubljani. Ceprav je bil prvotni namen raziskave povzemanje že znanih dejstev o verski dramatiki na Slovenskem, se je ob odkritju velikega števila novih arhivskih virov postopoma precej razširila. Vsega novo odkritega gradiva v vrstice tega prispevka ni bilo mogoce vkljuciti, upam pa, da mi je uspelo na enem mestu zbrati vse bistveno in tako nakazati možne smeri raziskave v prihodnosti. Najpomembnejše se mi zdi spoznanje, da je bila verska dramatika na Slovenskem veliko bolj enovit pojav, kot se nam je zdelo doslej. Vidimo lahko, da se ni omejevala na posamezne redove, župnije in mesta, ampak je bila tesno povezan, živ in razvijajoc se organizem, ki je sledil duhu casa in se spretno prilagajal razmeram. Zgovorna dokaza te prilagodljivosti sta poznejši besedili Kapelskega (Komedija od Kristusoviga trplinja) in Drabosnjakovega pasijona (Komedija od celiga grenkiga terplenja ino smrti Jezusa Kristusa našiga lubiga Gospuda). Viri ARS – Arhiv Republike Slovenije: SI AS 1073: Zbirka rokopisov, 13. stol.–1941: I/31r: Diarium praefecturae scholarum in Archiducali collegio Societatis Iesu (1651–1718). I/39r: Diarium p. ministri (1737–1753). Dalmatin, Jurij, 1584: Biblia. Wittenberg (vir: Korpus besedil slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja: https://fran.si/korpus16/Knjiga/58/biblia?stran=1). Dalmatin, Jurij, 1576: PASSION TV IE, BRITKV TERPLENE, INV TVDI Tu zha.titu od .merti v.taiene, inu vNebu hoiene, Nashiga GOSPVDI Iesu.a Cri.tu.a. Ljubljana (vir: Korpus besedil slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja: https://fran.si/korpus16/Knjiga/31/ passion_tu_ie?stran=1). HACL – Baraga, France (ur.), 2002: Historia annua Collegii Societatis Jesu Labacensis (1596–1691). Ljubljana: Družina, Provincialat Družbe Jezusove. HACL – Kiauta, Marija (prev.), 2003: Letopis Ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove (1596–1691). Ljubljana: Družina, Provincialat Družbe Jezusove. HHStA – Haus-, Hof- und Staatsarchiv, Familienarchiv Auersperg: AT-OeStA/HHStA SB Auersperg XXVII-90-81: Elias Jezabellem fugiens, et Pane subcinericio refectus, 1654. AT-OeStA/HHStA SB Auersperg XXVII-90-83: Parabola Filij Regis pro Seruo Laesae Maiestatis morientis Id est CHRISTVS Pro Peccatore Crucifixus, 1654. AT-OeStA/HHStA SB Auersperg XXVII-90-101: Christus patiens rex dolorum, 1655. AT-OeStA/HHStA SB Auersperg XXVII-90-76: Maximilianus Austriacus Seu Refugium ad Orbem Eucharisticum, 1656. AT-OeStA/HHStA SB Auersperg XXVII-90-105: Documentum mansuetudinis Chri.tianć. Seu Joannes Gualbertus Eques Florentinus, 1658. HHStA, AT-OeStA/HHStA SB Auersperg XXVII-90-100: Ionathas In montibus Gelböe telis confo.sus & ŕ Davide amicorum unico defletus, 1659. HHStA, AT-OeStA/HHStA SB Auersperg XXVII-90-99: Duellum Solem inter Ć.tuantem & Amorem Euchari.ticum, 1659. AT-OeStA/HHStA SB Auersperg XXVII-90-87: Panis Austrius poli vindictas mitigans, 1672. NUK – Narodna in univerzitetna knjižnica: Ms 387: Schmerzhaffte und Zächer volle Vorstellung des bütteren Leydens Jesu Christi. Welche denen Milttleidenden Seelen zu Crainburg auf den öffentlichen Schauplatz den 25. Martii Anno 1771. Ms 1544 (ACL): Annua Collegii Labacensis 1722–1773. R Ms 2056: Varia statum politicum, judicialem, et oeconomicum Carnioliae concernentia, 1679. ÖNB – Österreichische Nationalbibliothek: Cod. 12100, LA 1705, str. 13v. Cod. 12109, LA 1715, str. 27r. Cod. 12112, LA 1718, str. 16. Cod. 12218, LA 1638, str. 295v. Trubar, Primož: Catechismus sdveima islagama. Tübingen, 1575 (vir: Korpus besedil slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja: https://fran.si/korpus16/Knjiga/29/ catehismvs_sdveima_islagama?stran=1). SK – Semeniška knjižnica Ljubljana: AE 105/6: Kurtzer Begriff Des Bittern Leyden und Sterben Un.ers .ie..i.ten Heyland und Erlö.ers Jesu Christi (1701). Janez Gregor Dolnicar, Miscellanea, S II: 1/22: CertaMIna Dant VICtorIas. Das i.t: Streit bringt Freudt, 1708. 1/23: Krafft vnd Würckung Des bitteren Leyden vnd Sterben JESU CHRISTI, 1680. 1/24: Das Creutz-Zeichen Deß Leydenden JESV CHRISTI, 1683. 1/25: Danckbare Erinerung Der .o wunderbarlichen Be.chützung von Pe.t / Hunger / vnd Krieg, 1684. 1/26: Vngerechte Vrtheils-Verfa..ung Wider die Vn.chuld Bey dreyen Gerichts- Stellen abgehandlet, 1685. 1/27: Der Todt aller Men.chen Ob.iger, 1686. 1/28: Das Leyden Chri.ti ein Leben.chilt der Sünder, 1687. 1/29: Christi patientis lucta, victoria, triumphus, requies, 1688. 1/30: Christus per humilitatem, vulnera, & Mortem Succumbens, 1692. 1/31: Christus per humilitatem, vulnera, & Mortem Succumbens, 1692. 1/32: Chri.tus der Leydende Wahre Zuflucht der Betrangten Chri.tenheit, 1693. 1/33: Heilige Verg.taltung Deß Sünden-Hertzen, 1694. 1/34: Neue Außrü.tung Wieder die feindliche Porten verhilff deß H. Creutzes, 1695. 2/8: Fronleichnams Verehrung Der Oe.terreicher Schirm.childt, Oder FERDINAND Der dritte Römi.cher König, durch .eine gegen .einen in Brod verge.talteten Gott gepflogene Andacht .einen Nachkömmlingen vor.ehend, 1678. 3/16: Kindliche Trey In FLORINDA Spani.cher Infantin, 1693. 3/29: Vngebrochene Geheims-Treu In Heiligen JOANNES Von NEPOMUCK, 1708. 4/43: Kleins Spil, 1712. 5/24: Kurtzer Begriff Deß bitteren Leyden und Sterben Un.ers .ü..e.ten Heylands und Erlö.ers Jesu Christi, 1713. Steiermärkische Landesbibliothek (Gradec): A 513555 I: PAX REDEMPTORIS IESV CHRISTI INCARNATI, ET PASSI. Oder Der erwün.chte Frieden nach erhebten Streit durch den Fall deß Adams Zwi.chen Fleisch und Geist deß Men.chens / Durch Das bittere Leyden und Sterben un.ers HERRN IESU CHRISTI erworben, 1722. Valvasor, Janez Vajkard, 1689: Die Ehre des Herzogthums Crain, 3. zv., 11. knj. Nürnberg. Literatura Ahacic, Kozma, 2012: Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: katoliška doba (1600– 1758). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Benedik, Metod, 1994: Kapucini v Novem mestu. Zgodovinski casopis 48/2. 195–216. Benedik, Metod, 2006: Izhodišca Škofjeloškega pasijona. Katalog Potujoce razstave Škofjeloški pasijon. Škofja Loka: Muzejsko društvo Škofja Loka. 25–35. Benedik, Metod, 2008a: Škofjeloški pasijon 1713 – 1715 – 1721 – 1999 – 2000. Valencic, Rafko idr. (ur.): Liturgia Theologia prima: zbornik ob 80-letnici profesorja Marijana Smolika. Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba, Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani, Založba Družina. 415–429. Benedik, Metod, 2008b: Kapucinski samostan s cerkvijo Sv. Ane Škofja Loka. Celje: Celjska Mohorjeva družba; Škofja Loka: Kapucinski samostan. Costa, Etbin Henrik, 1857: Be.chprach »ein Pa..ions-Schau.piel in Krain«. Mittheilungen des historischen Vereines für Krain 12/5. 69–70. Dalmatin, Jurij, 2014: Pasijonska pesnitev. Pasijonski doneski 9. 9–71. Deželak Trojar, Monika, 2009: Listi ob kodeksu Škofjeloškega pasijona. Ogrin, Matija (ur.): Oce Romuald: Škofjeloški pasijon. Celje in Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba. 366–386. Deželak Trojar, Monika, 2020: Jezuitska dramatika in gledališce na Slovenskem. Jezik in slovstvo 65/3–4. 167–182. Deželak Trojar, Monika, 2021: Listi ob kodeksu Škofjeloškega pasijona: znanilci tradicije škofjeloške pasijonske procesije. Pasijonski doneski 16. 43–64. Dimitz, August, 1862: Historische Notizen aus den im Museal-Archive aufbewahrten Kalendern des Bischofes Th. Chrön. Mittheilungen des historischen Vereines für Krain 17/12. 99–109. Dimitz, August, 1875: Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813. Mit besonderer Rücksicht auf Kulturentwicklung. Dritter Theil (1564–1657). Laibach: Druck und Verlag von Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg. Dimitz, August, 1876: Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813. Mit besonderer Rücksicht auf Kulturentwicklung. Vierter Theil (1657–1813). Laibach: Druck und Verlag von Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg. Dolinar, France M., 2003: Spremna beseda. Baraga, France (ur.): Letopis Ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove (1596–1691). Ljubljana: Družina, Provincialat Družbe Jezusove. 9–11. Drozd, Kurt Wolfgang, 1965: Schul- und Ordenstheater am Collegium S. J. Klagenfurt (1604–1773). Klagenfurt: Landesmuseum für Kärnten. Florjancic, Alojzij Pavel, 2014: Dalmatinov Pasijon 1576. Pasijonski doneski 9. 89–93. Glazer, Janko 1950: Verske igre v Rušah. Slavisticna revija 3/1– 2. 166–172. Glazer, Janko, 1985: Verske igre v Rušah. Ruška kronika. Ruše: Krajevna skupnost. 607–617. Grafenauer, Ivan, 1980: Literarno-zgodovinski spisi. Ljubljana: Slovenska matica. Grošelj, Nada, 2004: Two 17th century Jesuit plays in Ljubljana inspired by English literature. Acta neophilologica 37/1–2. 61–71. Hicinger, Peter, 1859: Nekdanja pasijonska procesija. Zgodnja Danica 12/10. 73–74. Koruza, Jože, 1991: Slovstvene študije. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Kreft, Bratko, 1967: Prvi slovenski dialog in prizor. Mahnic, Mirko, Moravec, Dušan (ur.): Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja, tretja knjiga, 10: ob stoletnici dramaticnega društva. Ljubljana: Slovenski gledališki muzej. 92–116. Kuret, Niko, 1958: Ljubljanska igra o paradižu in njen evropski okvir: za 300-letnico »prve« slovenske igre. Razprave. [Razred 2], Razred za filološke in literarne vede (separat). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. 1–50. Kuret, Niko, 1981: Duhovna drama. Ljubljana: Državna založba Slovenije (Literarni leksikon 13). Kühnel, Jürgen, 1990: Geistliches Spiel. Metzler Literatur Lexikon (2. Auflage). Stuttgart: J. B. Metzlersche Verlagsbuchhandlung. 171. Lavric, Ana, 2016: Kamniške bratovšcine in njihova povezava s freskami pri Sv. Primožu in v župnijski cerkvi na Šutni. Arhivi 39/1. 9–25. Mantuani, Josip, 1916: Pasijonska procesija v Loki. Carniola VII. 222–232. Martelanc, Tanja, 2016: Kapucinska arhitektura v slovenskem etnicnem prostoru do nastanka Ilirskih provinc. Maribor: doktorska disertacija. Metz, Detlef, 2013: Das protestantische Drama. Evangelisches geistliches Theater in der Reformationszeit und im konfessionellen Zeitalter. Köln, Weimar, Wien: Böhlau Verlag. Ogrin, Matija, 2008: Vprašanja tradicije Škofjeloškega pasijona: ekdoticna perspektiva. Slavisticna revija 56/3. 289–304. Ogrin, Matija, 2009: Tradicija in datacija Škofjeloškega pasijona. Ogrin, Matija (ur.): Oce Romuald: Škofjeloški pasijon. Celje in Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba. 343–365. Ogrin, Matija, 2014: Pridiga p. Ferdinanda Ljubljanskega na veliki petek 1722 v Škofji Loki. Pasijonski doneski 9. 94–108. Ogrin, Matija, 2016: Kodikološki opis rokopisa in besedilno izrocilo pasijona. Prunc, Erich in Ogrin, Matija (ur.): Kapelski pasijon. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, Mohorjeva družba. 457– 507. Ogrin, Matija, 2019: Slovensko slovstveno izrocilo: drobci slovenskega slovstva, izroceni v rokopisih. Celje, Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba. Podgoršek, Robert, 2010: O pasijonskih igrah in procesijah na Slovenskem. Pasijonski doneski 5. 13–52. Popit, Ilja, 2010: Pasijoni pri nas že pred letom 1584. Pasijonski doneski 5. 57–66. Prunc, Erich, 2016: Zgodovinske in literarne prvine Kapelskega pasijona. Prunc, Erich in Ogrin, Matija (ur.): Kapelski pasijon. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, Mohorjeva družba, 2016. 231–455. Radics, Peter, 1863: Aelteste Geschichte des Laibacher Theaters. Blätter aus Krain 7/21 (23. Mai 1863). 82–84. Radics, Peter, 1865: Der verirrte Soldat oder: Des Glück's Probirstein. Agram: F. Suppan. Renk, Herta-Elisabeth, 1990: Sacra rappresentazione. Metzler Literatur Lexikon (2. Auflage). Stuttgart: J. B. Metzlersche Verlagsbuchhandlung. 404. Reske, Gisela, 1990: Auto sacramental. Metzler Literatur Lexikon (2. Auflage). Stuttgart: J. B. Metzlersche Verlagsbuchhandlung. 35–36. Romuald, Oce, 2009: Škofjeloški pasijon. Ogrin, Matija (ur.): Oce Romuald: Škofjeloški pasijon. Celje in Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba. Smolik, Marijan, 1960: Glasbeno življenje v barocni Ljubljani. Kronika 8/3. 183–193. Smolik, Marijan, 2008: Bogoslužni obredi in knjige ob posvetitvi. Benedik, Metod (ur.): Stolnica sv. Nikolaja v Ljubljani: 1707. Ljubljana in Celje: Stolna župnija sv. Nikolaja, Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti, Društvo Mohorjeva družba. 116–122. Steska, Viktor, 1901: Dolnicarjeva ljubljanska kronika. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 11/5–6. 141–186. Szarota, Elida Maria, 1979: Das Jesuitendrama in deutschen Sprachgebiet. Eine Periochen- Edition. Texte und Kommentare. Bd. 1: Vita Humana und Transzendenz. München: Wilhelm Fink. Škerlj, Stanko, 1967: O jezuitskem gledališcu v Ljubljani. Mahnic, Mirko in Moravec, Dušan (ur.): Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja, tretja knjiga, 10: ob stoletnici dramaticnega društva. Ljubljana: Slovenski gledališki muzej. 146–198. Škerlj, Stanko, 1973: Italijansko gledališce v Ljubljani v preteklih stoletjih. Ljubljana: SAZU. Štukl, France, 1999: Drobižki k Škofjeloškemu pasijonu. Loški Razgledi. Škofja Loka: Muzejsko društvo Škofja Loka. 105–114. Ušenicnik, Franc, 1924: Obrednik oglejske cerkve v ljubljanski škofiji. Bogoslovni vestnik 4/1–2. 1–35, 97–127. Vidmar, Luka, 2020: Od prevajanja Moličra in Metastasia do uprizarjanja Micke in Maticka: dolgo porajanje slovenske posvetne dramatike in gledališca. Jezik in slovstvo 65/3–4. 183–200. Visocnik, Julijana, 2010: Hrenova pridiga ob polaganju temeljnega kamna za kapucinski samostan v Ljubljani. Studia mythologica Slavica 13. 59–74. Žontar, Josip, 1982: Zgodovina mesta Kranja. Kranj: Skupšcina obcine. The Origins and Flourishing of Spiritual Drama in the Early Modern Period in the Slovenian Lands The article deals with the beginnings of religious drama and the main features of its development in Europe up to the early modern period. It highlights the first examples of religious drama in the territory of the historical Slovenian lands and their periphery (a play about the life of Christ in Cividale in 1298 and 1304, a fragment of an Easter hymn from the monastery of Sticna, Passion plays of the sixteenth century, a Protestant school theatre in Ljubljana). The focus is on Jesuit and Capuchin processions and religious plays, ranging from Passion and Penitential processions to Corpus Christi processions and religious plays on other feast days of the church year. The interesting phenomenon of religious plays in Ruše is also presented, along with some other Passion plays and processions attested to in sources in the wider Slovenian area, including some previously unknown drama fragments. Key words: religious drama, religious play, procession, historical Slovenian lands, early modern period, Protestants, Jesuits, Capuchins Alojzija Zupan Sosic UDK 821.163.6.09-31Cankar I. Oddelek za slovenistiko DOI: 10.4312/JiS.67.1-2.183-196 Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani OSREDNJI SIMBOLI V CANKARJEVEM ROMANU HIŠA MARIJE POMOCNICE Raziskovala sem osrednje simbole v Cankarjevem romanu Hiša Marije Pomocnice, ki v preteklosti še niso bili sistematicno analizirani. Preplet vec literarnih smeri in stilov v Cankarjevem romanu, tj. realizma, naturalizma, dekadence in simbolizma, sem imenovala sinkreticni simbolizem, (simbolisticna) ujemanja razlicnih zaznav ter cutnih in custvenih vtisov, usmerjenih k duhovnemu doživljanju sveta, pa simbolisticni simboli. Obravnavala sem naslednje simbole: bolnica, otroški kolektiv, vrata, bela barva, Kristus, oci. Ti so vecpomenski, tako kot na primer Kristus, ki je kot vrata vstopni simbol v roman, v katerem so izpostavljene velike mirne oci kot zrcalo duše, medtem ko Kristus- reformator na koncu romana opozarja na krivicnost družbenih razmer. To uspešno kritizira tudi patološka seksualnost v podobi posilstva, pedofilije, incesta in prisilnega voyerizma, znacilna samo za nemoralne bogate mešcane. Kljucne besede: sinkreticni simbolizem, osrednji simboli, patološka seksualnost, otroci, Kristus Roman Hiša Marije Pomocnice (1904) Ivana Cankarja (1876–1918) ima v slovenski literarni vedi posebno mesto. Ne samo kritiški odzivi na roman takoj ob izidu, tudi kasnejša literarna zgodovina dokazuje, kako razlicna so branja tega besedila, saj so vrednotenja nihala od skrajno negativnih do kasnejših pozitivnih sodb – šele dvajset let po izidu romana je Izidor Cankar povzrocil javni preobrat v interpretaciji tega romana, ko ga je ovrednotil kot odlicno besedilo. Posebno mesto pa ta roman zavzema tudi v vrednotenju samega avtorja, saj mu je najvec pomenilo in ga je sam ovrednotil kot svoje najkvalitetnejše delo, hkrati pa se je najdlje ukvarjal z njegovim snovanjem in pisanjem. Ker je bila recepcija tega romana razložena že na vec mestih, predvsem v smislu kritik in sporov glede razumevanja 1 Razprava je nastala v sklopu raziskovalnega programa št. P6-0265, ki ga je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proracuna. 2 V tem pismu Cankar verjame, da bo knjiga nekaj lepega in hkrati uspešno sprejeta, saj je v pismu Anici Lušin (Kos 1972: 297) pisal, da mora ta knjiga uspeti, »drugace bi se mi zdelo, da naši ljudje res niso za drugega nego za abecednike.« besedila, se bom v svoji razpravi1 posvetila simbolizmu, ki še ni bil sistematicno raziskan: samo na zacetku bom nekaj pozornosti namenila tudi nastanku besedila. Simbolizem bom obravnavala kot razmah subjektivizma v smislu korespondence cloveškega uma in custva z zunanjim svetom, pri cemer bom posebej opozorila na inovativne znacilnosti, ki v obravnavanem romanu izstopajo iz (evropske) simbolisticne poetike. Pri razlagi simbolizma se bom usmerila k simbolisticnim simbolom, ki jih bom osvetlila s primerjalno-interpretativno analizo in pristopi postklasticne teorije pripovedi. 1 Nastanek romana Ne samo vecja pripovedna izurjenost, k izbrušenosti simbolisticne poetike obravnavnega romana je nedvomno prispeval dolgotrajen proces pisanja, ki je presenetil celo samega avtorja. Tako je svoje novo delo snoval brez zunanjega pritiska (kar je bilo zanj redko) in je bilo koncano takrat, ko je organsko dozorelo – cel proces, od ideje do natisa, je trajal kar štiri leta, kar je najdaljši proces za katerokoli njegovo delo. Cankar se je za roman zavzemal z nenavadno skrbjo, nekaj tudi zaradi tekmeca Šorlija, ki je prav takrat pripravljal za založnika roman Clovek in pol, o cemer piše leta 1903, v 113. pismu Schwentnerju (Cankar 1971: 114): »Pustil sem naglico in sem pricel pisati z veliko skrbjo, tako da bo stvar iz brona ulita. Pišem samo po tri strani na dan (prej sem jih pisal po deset).« Prav tako je v casu pisanja tega romana pri prijateljih preverjal postopke svojega osnutka in odklanjal druga vabila za objavo literarnih del, ceprav je potreboval denar, saj se je hotel delu popolnoma posvetiti. Cankar je v enem od naslednjih pisem Schwentnerju (1971: 121) ponovno razložil, da mu romana še ni mogel poslati zaradi želje po izpiljenosti; imenuje ga »edina res dovršena stvar, ki sem jo napisal« in »Schmerzenskind« (otrok bolecine). Pisatelj si je tudi zamislil vse podrobnosti glede tiskanja, npr. debelino papirja, velikost knjige, ovitek, likovno opremo (zanjo predlaga Jakopica), oblikovanje poglavij in odsvetovanje okraskov (Zupan Sosic 2020: 232). Hinko Smrekar (Merhar 1952: 553) je celo porocal, da je pisatelj za ta roman skiciral študije po otrocih, risal njihove tipe, pa tudi posameznosti, posebno roke, saj je hotel razviti široko podobo življenja, ne le bolnišnicne atmosfere. Ker se je zavedal, da piše poseben roman, je želel vse prizore dobro premisliti in si jih natancno predstavljati, zato jih je risal, prav tako si je zacrtal zapleteno kompozicijo. Kljub temu da se je zavedal tradicionalnosti, celo trivialnosti takratnega bralnega okusa – najbolj ocitno v šestem pismu Franu Govekarju (Cankar 1970: 137) –, je še vedno upal, da bo z novim romanom pregnal konvencionalne pomisleke bralcev in jih celo ogrel za moderne ideje in pristope, o cemer najbolj eksplicitno piše v pismu Ani Lušin.2 Mogoce je 3 V pogovoru z bratrancem Izidorjem Cankarjem je pisatelj (Kos 1972: 321) povedal: »Eno knjigo so mi popolnoma narobe, napak in hudobno razumeli. To je bila Hiša Marije Pomocnice. Pri njej sem imel kot studenec cisto misel. Ravno zato me je tista kritika ujezila, dasi je treba sicer velikih literarnih skandalov, preden pridem v jezo. Ideja hiše ni svinjarska, ampak tragicna: štirinajst bolnih deklet, ki cakajo v smrti življenja in zdravja.« prav zaradi takratnega literarnega stanja na Slovenskem še toliko bolj upal, da bo Hiša Marije Pomocnice dokaz, kako se ni vdal zastarelim normam. Ko je knjiga izšla, je bil odziv ravno nasproten od tega, ki ga je nakazal Župancic, ko je Cankarju pri branju rokopisa ocital pesimisticno idejo (Kos 1972: 306): nikogar ni zanimala ideja, seveda tudi ne duhovne in umetniške razsežnosti romana. Pozornost kritike so pritegnila samo tista poglavja, ki so vsebovala za takratni literarni okus kritike in bralstva drzne opise spolnega življenja; prav ta poglavja so razvnela moralizatorske polemike. Knjigo so pricakale same negativne kritike, samo ena (anonimna, podpisana s kraticama P. M.) je bila pozitivna, objavljena v reviji Naši zapiski. Za celotno serijo kritik je bila pomembna prva obsežna kritika, ki jo je v Slovenskem narodu 1904 objavil Fran Kobal – glede nazadnjaških nacel in neargumentiranih trditev so nekateri tudi v prihodnosti tovrstno kritiko oznacevali kar »kobalovska kritika«. Ta je romanu (in na nekaterih mestih zelo jasno tudi avtorju samemu) ocital rafinirano in umetniško dovršeno pornografijo, gnusnost, bolnost, iztrošenost (vzorovano po francoski družbi in književnosti), razblinjenost in nezdravo mistiko. Ceprav je Cankar podobne odzive pricakoval, ga je Kobalova kritika mocno prizadela, zato je najprej želel odgovoriti nanjo, nato pa je svoj odziv združil v uvod romana Gospa Judit, v katerem je izrazil pomisleke glede bralcev in njihovega horizonta pricakovanja, pa tudi svoje umetniške nazore. H kritiki romana se je vrnil še v pogovorih z bratrancem Izidorjem,3 ko je razmišljal, da je bil ta roman napacno in celo krivicno razumljen. 2 Cankarjev sinkreticni simbolizem Da bi lažje razumeli kompleksnost in izdelanost Cankarjevega kvalitetnega romana, bom najprej razložila romaneskno poetiko, ki jo bistveno doloca simbolizem, nato pa se bom posvetila analizi simbolov. Gre za poseben tip simbolizma, ki se je zacel oglašati že v prvi pripovedni zbirki Vinjete in se v cetrtem romanu samo še bolj poglobil; simbolizem kot konglomerat vec literarnih smeri in stilov najlažje zaobjamemo s terminom sinkreticni simbolizem. Naklonjenost simbolizmu, širše kar moderni estetiki, je Cankar izrazil že zelo zgodaj, ko se je odlocil za upor proti trem pojavom domace literarne tradicije, ki jih je tudi v svojih kritikah in clankih veckrat kritiziral: proti poucnosti, narejeni retoriki in formalizmu. Svojo novo poetiko, mešanico realizma, naturalizma, dekadence in simbolizma, je nakazal že v prvem romanu Tujci, v svojem drugem romanu in hkrati prvem slovenskem simbolisticnem romanu Na klancu pa jo je izbrusil in poglobil ter jo izpeljal tako, kot je napovedal v znanem pismu Kvedrovi (1900), v katerem se je odrekel dekadenci (ne pa modernim pripovednim postopkom) in se zavzel za estetizirane socialne, 4 Paternu (1989: 105) omenja, da je za oznacitev sugestije pomembna znana Mallarméjeva misel: »Stvar imenovati, to pomeni zatreti v pesmi tri cetrtine užitka, ki obstaja v sreci postopnega slutenja: stvar sugerirati, to je cilj.« Paternu (1989: 93) tudi trdi, da ima simbolizem v razvoju slovenske književnosti zelo vidno mesto. Kot je bila romantika prvi estetsko razviti slog, v katerem je naša poezija prestopila mejo didaktike in se konstituirala kot poezija, medtem ko sta se zanemarili pripovedništvo in dramatika, je simbolizem prvi umetniško razviti slog in nazor, ki je zajel vse zvrsti naše književnosti: liriko, epiko, dramatiko, tudi kritiko in esejistiko. 5 O iskrenosti in resnicoljubnosti piše Cankar (1975: 35) že v kritiki Anton Aškerc (1896): »Pesnik ne jadikuje in ne toži – ampak slika, vestno in natancno, morda s tresoco roko, morda s solznimi ocmi – toda ne blaži in ne prikriva nicesar. Kakšni pa bi pac bili njegovi portreti, ko bi tajili gnilobo socialnih razmer? … Gogolj je postavil na celo svojemu Revizorju besede; »Ne toži zrcala, ce vidiš v njem izpacen obraz!« Obe lastnosti še bolj natancno razloži v Beli krizantemi, 1910 (Cankar 1975: politicne in filozofske ideje. Šele v romanu Hiša Marije Pomocnice je prejšnji sinkreticni simbolizem izbrusil v vecpomensko simbolisticno govorico s simboli, ki jih v nadaljevanju imenujem simbolisticni simboli. Njegova romaneskna govorica izhaja iz temeljnega simbolisticnega prepricanja, da noce biti vec jezik opisovanja in razlaganja, niti dokoncnega imenovanja reci ali eksaktnega oznacevanja, saj si izbere za osnovno podstat sugestijo,4 sinestezijo in inovacijo. Strinjam se s Paternujem (1989: 94), da se temeljna podlaga simbolizma kaže v pojavu, ki bi ga lahko imenovali razmah subjektivizma v odprtih osebnih položajih, to se pravi zunaj obeh veljavnih miselnih sistemov druge polovice 19. stoletja: izven liberalisticnega pozitivizma in kršcanskega dogmatizma. Sinkreticni simbolizem se tudi v romanu Hiša Marije Pomocnice zacenja šele z oddaljitvijo od teh dveh mišljenjskih sestavov, ki sta si bila podobna glede vec pogledov na literaturo, od podaljševanja njenih didakticnih namenov do njenega podrejanja formalizmu stare poetike. Ce primerjamo Cankarjev simbolizem z evropskim simbolizmom, lahko ugotovimo, da ga je prav realisticna naravnanost ali z njegovimi besedami reformacijske in revolucionarne težnje z eticno-estetskimi cilji približala bolj poznemu simbolizmu, imenovanemu tudi postsimbolizem. Cankar ni slepo sledil (francoskemu) simbolizmu (Zadravec 1983: 9: 24) in njegovi ideji, da beseda ne sme biti vec sužnja misli in custva, ampak samostojna zvocna in dinamicna realnost. Evropski simbolizem je namrec veckrat nasedel na ceri prepricanja, da je glasba glavni cilj simbolisticne poetike, kar je vodilo celo v estetski larpurlartizem, medtem ko je bil Cankar že na zacetku svoje pisateljske poti preprican, da vloga umetnosti ni samo estetska, pac pa tudi družbena, cesar so se natancno zavedali šele evropski postsimbolisti (Paternu 1989: 116). V kontekstu zlitosti družbene in estetske vloge umetnosti se zdi Pirjevcu (1964: 386) logicno, da je prav Cankar v svojih delih obravnaval, hkrati pa v dolocenem smislu tudi razreševal bolece in nadvse pomembne družbene probleme, ki jim slovenski – v liberalisticni brezidejnosti povsem razkrojeni naturalizem – ni mogel biti kos ali pa jih sploh ni opazil. Tako se je v naši literaturi zgodilo nekaj posebnega: to, kar bi moral razrešiti že naturalizem, je dobilo svojega ustreznega interpreta šele v Cankarjevem simbolizmu. Cankarjev sinkreticni simbolizem je torej povsem naravna posledica eksistencnega statusa slovenske književnosti in avtorjevega poetološkega nazora iskrenosti in resnicoljubnosti,5 ki ga je sam na Resnica pa je posoda vsega drugega: lepote, svobode, vecnega življenja. Dokler sem zvest resnici, sem zvest sebi; dokler delam v njenem imenu, bo moje delo rodovitno, ne bo ovenelo od pomladi do jeseni …« (poudarila AZS). 267): » 6 Cankarjeva naklonjenost Nietzschejevi filozofiji se kaže v tem romanu tudi v moralnem perspektivizmu, ostri kritiki cloveških hib in poudarjanju notranjega (srcnega in duševnega) bogastva v nasprotju s površnostjo evropske tradicije kapitalizma in katolištva. vec mestih poimenoval iskanje resnice. Poleg teh dveh razlogov pa moramo v romanu Hiša Marije Pomocnice razlicne vrste resnic, realne in nadrealne, konkretne in abstraktne, jasne in sugestivne, navezati na simbolisticno poetiko, v kateri je temeljni pojem duša povezan s pojmoma lepota in hrepenenje. Posebno resnico, ki je vplivala na simbolisticno poetiko, sta napovedala že Schopenhauerjeva in Nietzschejeva filozofija. Prva je to storila z razlocevanjem spoznavnih oblik kontemplativnega in intuitivnega spoznavanja od racionalnega in abstraktnega ter dajanjem prednosti kontemplaciji in intuiciji, druga pa s poudarjanjem pomena simbolov, saj so Nietzschejeve teze (Beli 2003: 220) pogosto že simboli. Ceprav je Nietzschejev pristop še nesimbolisticen, je pomembna simbolisticnost njegovih aforizmov, ki deluje kot niz pretrganih podob, razodevajoc razlicne strani enega pojava. V Cankarjevem sinkreticnem simbolizmu se veckrat oglaša Nietzschejeva6 miselnost o pomembnosti bolecine in trpljenja za cloveško spoznanje ter njegova spodbuda, naj si ljudje upajo biti tragicni (Beli 2003: 215) na dionizicni nacin. To z drugimi besedami tudi pomeni pogum za najglobljo iskrenost – Nietzschejev pogum imenuje Kovac (2005: 588) »rigorozna samodisciplina «, ki bi ga – po mojem mnenju – lahko prenesli tudi na Cankarjevo poetiko: svojega pogleda ne oddaljiti od sebe in ne zapušcati globin duše, marvec imeti pogum stopiti v najgloblja brezna svojih misli, želja in upanja. 3 Simbolisticni simboli Kakšni so torej Cankarjevi simboli v obravnavanem romanu, da lahko istocasno odkrivajo globine duše in gnilobo socialnih razmer? Kako jih je Cankar zgradil? Ali deluje simbol (na splošno) drugace od simbolisticnega (korespondencnega) simbola? Najlažje poišcem odgovore na ta kljucna vprašanja z nekaj definicijami, med katerimi je najpreprostejšo zapisal Baldick (1996: 218): pri simbolu nekaj predstavlja nekaj drugega. To preprosto dolocitev še lažje razumemo, ce jo prenesemo na sintakticno raven: ker je simbol pravzaprav makrostrukturna figura oziroma znak za oznacevanje drugega predmeta ali pojma, s katerim se napove ali namigne na širok spekter pomenov in idej, vedno teži k vecpomenskosti in popolni abstrakciji (Popovic 2010: 666), saj v sebi povezuje sliko in misel ter vidno in slišno z nevidnim in nematerialnim. Prednost simbola (za razliko od metafore) je ta, da kaže na višji smisel, ne da bi s tem izgubil stvarno funkcijo in pomen, zato tudi ohranja stalno napetost med obema ravnema, realno in abstraktno. Ker je literarni simbol posebna evokativna vrsta podobe (Childs in Fowler 2009: 232), ga je Kant v Kritiki cistega uma imenoval estetska ideja. Zamisel o simbolu kot korespondenci cloveškega uma in custva z zunanjim svetom temelji na predpostavki, da obstajajo inherentne in sistematicne analogije med naravnim in duhovnim svetom. Te analogije so v simbolizmu imenovali tudi korespondence ali ujemanja – simbolisticni simbol je Baudelaire (Abrams 1999: 314) utemeljil takole: »Vse, oblika, gibanje, število, barva, vonj, je v spiritualnem in obicajnem svetu pomenljivo, reciprocno, korespondencno.« V razpravi o korespondencnosti simbolov, še posebej v kontekstu francoskega simbolizma, je nespregledljiv vpliv Emanuela Swedenborga. Prav na Swedenborga se npr. sklicuje zgoraj citirani Baudelaire, ki je prav tako razumel korespondenco kot razmerje med zunanjostjo in notranjostjo. Swedenborg (Uršic 1994: 11) povzema nauk o korespondenci iz renesancne filozofije: predpostavka renesancne »naravne magije« pa tudi alkimije in astrologije je bila korespondenca med mikro- in makrokozmosom, med clovekom in vesoljem. Misel o korespondencah, ki pletejo paradigme sveta, pravzaprav izhaja iz platonizma, ki je v renesansi doživel velik razcvet po stoletjih prevladujoce aristotelovske sholastike. Tako kot za renesancne predhodnike je tudi za Swedenborga (Uršic 1994: 12) clovek presecišce in vez med naravnim in duhovnim svetom, med zemljo in nebesi. Vpliv Swedenborgove filozofije na nekatere simboliste je ociten; vprašanje za obravnavani Cankarjev roman pa je, ali je njegov vpliv na ta roman neposreden ali posreden, torej prek evropske simbolisticne književnosti. Da je Cankar v Hiši Marije Pomocnice lahko izrazil kompleksno duševno stanje, si je moral izbrati umetniške ali nakazovalne simbole oziroma polivalentne simbole, ki se po simbolisticni poetiki prepletajo med seboj tako, da prehajajo drug v drugega in vzpostavljajo univerzalno korespondenco – prav ta lastnost je bila veckrat izpostavljena kot vodilna znacilnost evropskega simbolizma. Novak (2007: 29) pri tem poudarja, da korespondence zaznav in simbolov temeljijo na analizi cutnih vtisov in cutnosti, kar je znacilno za dekadenco in simbolizem, le da je slednji pri tem vzpostavil še izrazito transcendentalno oziroma metafizicno vertikalo, saj je njegova najvišja umetniška ambicija pokazati, kako je zemeljski svet zunanja manifestacija duhovnega sveta. Glede na zapisano ugotavljam, da tudi Cankarjevi simboli v obravnavanem romanu zaobsežejo ujemanja razlicnih zaznav ter cutnih in custvenih vtisov, usmerjenih k spiritualnemu doživljanju sveta, in ker upoštevajo simbolisticno poetiko korespondenc, jih lahko utemeljeno imenujemo simbolisticni (korespondencni) simboli. Simbolisticne simbole je Cankar upošteval že pri izboru dogajalnega prostora in glavnih likov: bolnica in otroci. Bolnica z imenom Hiša Marije Pomocnice je obicajen prostor bolezni in smrti, dveh prelomnih mest cloveške eksistence, istocasno pa tudi simbol družbene bolezni in grozljivo lepega prehoda iz zemeljske v duhovno pokrajino, medtem ko so otroci mediji razlicnih duhovnih dimenzij. Bolnišnica kot presecišce razlicnih socialnih slojev prinaša urbane eksistence štirinajstih bolnih deklet, ki se stekajo v ogromno cakalnico: bolnica je namrec za vecino le prehod v mrtvašnico. Ker so nesrecne zgodbe deklet odraz perverznosti 7 Maeterlinck (Pirjevec 1964: 243) je bil preprican, da naše življenje usmerja pricakovanje nekega bodocega dogodka: dokler se ta ne zgodi, samo cakamo, slutimo, prisluškujemo vecnim silam in zakonitostim. družbenih, posledicno pa tudi družinskih odnosov, bolnišnica simbolizira tudi bolezen družbenega sistema, ki se ji bom posvetila v nadaljevanju. Poleg izbire prostora je Cankar upošteval simbolisticne teorije tudi pri karakterizaciji, in sicer te, ki trdijo, da so otroci zelo dojemljivi za skrivnostna sporocila naravnih pojavov, saj gledajo na svet z duhovnimi ocmi (Pirjevec 1964: 242–243), ne pa razumsko ali prakticno, kot na primer odrasli. Ne samo izbira otroka za glavni lik v književnosti za odrasle (ne pa v mladinski književnosti), posebej inovativna je tudi izbira skupine otrok – izbira otroškega kolektiva za glavne like ni inovativna samo v slovenskem prostoru, pac pa tudi v evropskem in ponuja možnost potujitve, saj otroci doživljajo svet skozi otroške oci. Z otroškim pogledom pripiše simbolisticna poetika štirinajstim bolnim dekletom, glavnim likom v romanu, velik pomen zaradi intuitivnosti in pricakovanja nekega dogodka,7 8 Jožica Ceh (2003: 58) ugotavlja, da je rdeca roža v Cankarjevih besedilih metafora za življenje, ljubezen, dekle, hrepenenje in umetniško besedo. Deklica je v podobi cudežni cvet, ki požene v mocvirju, mrtvašnici, rakvi, kasarni; v žalostnih in jeticnih krajih smrti, v crni dolini, v mracnem predmestju ali blatni dolini. veckrat povezanega s korespondenco z dušo, lahko je ozdravitev, smrt, ljubezen, praznik, izlet … V Cankarjevih delih je veliko tovrstnih pricakovanj, tudi korespondenc z dušo, npr. v drami Hlapci se v zakljucnem prizoru kar naenkrat pojavi Lojzka (njena duša je bila namrec v skrivnostnem stiku z Jermanom), še bolj natancno je dušni stik opisan v pripovedi Samota, zelo slikovito pa v romanu Križ na gori. Ko hoce v tem romanu propadli slikar Mate v tujini narediti samomor, ga »poklice« Hanina duša iz domovine, in ga tako v kljucnem trenutku reši pred smrtjo. Tudi v romanu Hiša Marije Pomocnice je opisanih nekaj pogovorov duš v smislu pricakovanja dogodka; srhljiva je Katicina napoved smrti. Ta ugleda s svojimi duhovnimi ocmi materino smrt in v njej tudi estetsko vizijo, saj jo umirajoca mati (torej njena duša) obišce in ji prinese lepo rdeco rožo. Da pridobi smrt revne matere, ki se v svoji požrtvovalni skrbi za otroke popolnoma izcrpa in zato prezgodaj umre, tudi estetsko dimenzijo, poskrbi Katicina vizija materinega prehoda iz krivicne kapitalisticne ureditve v odrešilno smrt z barvno simboliko. Ne le rdeca8 9 Bela je absolutna barva (Chevalier in Gheerbrant 1987: 40), saj oznacuje ali odsotnost ali seštevek barv, nahaja se na zacetku ali na koncu življenja. Cas smrti, prelom med vidnim in nevidnim, je prehodni cas, zato je bela barva hkrati barva rojstva in smrti. barva, barva življenja, ljubezni, hrepenenja in napovedi družbenih sprememb, v tej predsmrtni viziji je pomembna predvsem bela barva; bele so mamine roke, belo je Malcino celo (celo kot sneg) in beli so angeli. Prisotnost bele barve v tem prizoru je motivirana, saj v razlicnih korespondencah prav bela pricara posebno svetlobo prehoda in miru. Bela9 je tudi beseda, ki se v celotnem romanu najveckrat ponovi; že na prvi strani kar dvanajstkrat, najveckrat v povezavah, ki se pojavljajo tudi v nadaljevanju, ko vnaša bela v pripoved svetlobo. Bela svetloba je tudi sinonim za dušo, dekleta pri opisu smrti svojih sobolnic 10 Nekaj belega je Minka v Olgini smrti opisala takole: »Ponoci, otroci, se prebudim in tako mi je bilo, kakor da je nekaj belega izginilo skozi duri. Blešcalo se mi je, in pomanem si oci in pogledam; duri so zaprte. Potem pa se mi je zgodilo, kakor da je bil nekdo zraven postelje in mi je položil nalahko roko na oci in zaspala sem … Ali zjutraj, glejte, ni bilo Olge na postelji« (Cankar 1972: 29). opisujejo ta (nad-)naravni pojav kot nekaj belega.10 11 Da temni odtenki podobno delujejo pri deklicah in pticah, dokazuje opis nevarnosti v podobi pijanega in temnega/crnega Katicinega oceta v cetrtem poglavju (Cankar 1972: 44), ki tako prestraši kanarcka, da ta umre. Prav tako kot otroci tudi živali v simbolizmu odslikavajo notranji svet, neviden racionalnim ocem, zato ni cudno, da se je Cankar v tem poglavju odlocil za simbolisticno korespondenco deklica-ptica. Upodobitev dveh ptic kot simbolov je izjemna tudi zaradi tega, ker se je avtor odrekel klasicni antropocentricnosti in superiornosti, ki je takrat veljala kot pravilo za upodabljanje živali. S tem v romanu ni pokazal samo neverjetne empatije do brezpravnih ljudi, torej otrok, bolnikov, revežev, žensk, delavcev in brezdomcev, pac pa tudi do drugih bitij, v našem primeru do kanarcka in vrabcka. Ni cudno, da je najpogostejša beseda – bel/-a/-o – veckrat povezana z besedo smrt oziroma umiranje (ta se pojavi kar 54-krat), ki v korespondenci z drugimi predmeti in pojavi pridobiva povsem inovativne polivalence. Cankar vzpostavi z belo, barvo prehoda in obredov, in crno, barvo brezizhodne realnosti, premišljeno estetiko barvnega kontrasta, saj bela predstavlja otrokom pricakovanje in mir, medtem ko je crna simbol prežece in (ne-)dojemljive nevarnosti. Tako se najvecja nevarnost za dekleta odene v crno oziroma temno11 barvo, hkrati je nekaj velikega in temnega znak njihovega mracnega življenja pred bolnišnico. Glede na to, da svetli odtenki, predvsem oznake za belo barvo (svetlobo), v romanu prevladujejo, ceprav je temnih ogromno, lahko sklepamo, da bolnišnica za dekleta ni samo cakalnica na smrt, pac pa tudi azilni dom. Principa simbolisticne poetike – korespondence razlicnih simbolov oziroma uporabo korespondencnih simbolov – Cankar ni uporabil samo pri izbiri dogajalnega prostora in glavnih likov ter barvni simboliki, ampak tudi pri izbiri tretje najpogostejše besede (prva je bela, druga so oci): vrata. Pojavi se že v prvem stavku in nato veckrat v celotnem romanu (vrata 29-krat, duri kar 70-krat). Razlika med simboliko bele barve in vrat je v tem, da so vrata ohranila vec tradicionalnega semanticnega naboja, saj na realisticen nacin odslikavajo to, kar bela barva poskuša s simbolisticno korespondenco. Simbolika vrat kot mesta prehoda (Chevalier in Gheerbrant 1987: 763) med dvema stanjema ali svetovoma, med znanim in neznanim, svetlobo in temo, bogastvom in bedo ne ucinkuje tradicionalno takrat, ko se inovativno preplete s konotacijami bele kot barve prehoda, milosti in deviškosti. V tem romanu so vrata poziv na potovanje proti necemu, kar je onkraj, hkrati pa se ta simbolika združi s starozavezno izenacitvijo vrat s Kristusom. V židovskem in kršcanskem izrocilu (Chevalier in Gheerbrant 1987: 764) so vrata zelo pomembna, saj omogocajo pristop k razodetju in s tem harmonijo univerzuma. Vrata so namrec enacena s Kristusom na prestolu in poslednjo sodbo, v kateri Kristus (Christus janua vera: Kristus so prava vrata) pricakuje romarje in vernike, ki jih proti svetlobi usmerja lepota duš. Tako je vstop v bolnišnico skozi velika železna vrata hkrati tudi vstop v katoliško simboliko, saj v drugi povedi že nastopi opis razpela s Kristusom. Ta predmet je torej prvi, ki ga Malci ob prihodu v bolnico zagleda; Kristus pa postane v zadnjem 12 Kristusov nauk o božjem kraljestvu je zrcalil tako eshatološko kraljestvo (Raeper, Smith 1994: 114– 115), ki naj bi prišlo, kot tedanjo resnicnost kraljestva: v tej ideji je pomembno izhodišce prepricanje, da bo prihod božjega kraljestva pomenil popolno unicenje zla in hkrati tudi oblikovanje nove družbe brez zla. Ceprav iz evangelijev ni jasno, da bo božje kraljestvo nastalo z družbeno spremembo, nam Cankarjev socializem v casu pisanja tega romana prišepetava prav to idejo. odstavku poslednje bitje, ki ga Malci v predsmrtni viziji uzre in ogovori. Jezusa, v katoliški tradiciji nosilca vec vlog, na primer karizmaticnega zdravilca, cudodelca, modreca ali družbenega reformatorja,12 13 Ceprav so na zacetku romana omenjeni trije mucenci, Kristus, Štefan in Agata, se pripoved bolj kot njihovi semantiki posveca estetiki svetih slik, ki jih vidi Malci že ob vstopu v bolnišnico. ki se je zavzemal za enakost vseh ljudi, lahko v zadnji viziji razlagamo vecpomensko, tako kot tudi Malcino smrt. Katoliška simbolika13 14 Stefan Simonek (Ceh 2004: 63) je na vec mestih opozoril na nekatere sorodnosti v pripovedih Cankarja, Hofmannsthala in Schnitzlerja, ki se kažejo predvsem ob pogosti tematizaciji smrti in umiranja. Tu dodajam, da je Cankar znatno bolj inovativno obravnaval razlicne smrti: primerjava Malcine smrti s smrtjo Hanelle (na primer Hauptmanova drama Hanelle gre v nebesa, 1893) pokaže, kako se je Cankar mojstrsko izognil patetiki umiranja bolnega otroka, prav tako tudi sentimentalni misterioznosti srecanja z angeli in Kristusom. – poleg Kristusa se že na zacetku romana pojavita tudi sveti Štefan in Agata – namrec ni zgolj zrcaljenje kršcanske religioznosti, pac pa ustvarja cutno in misticno razpoloženje ter prinaša v bolnico otroške predstave religioznega obredja in katoliških simbolov. Razpiranje semantike Kristusa je izpeljano simbolisticno: otroci ga doživljajo povsem nekonvencionalno, saj jih bolj zanimajo cutni vtisi, korespondence zaznav in simbolov ter barvna estetika, zato si nauceno religiozno znanje prikrojijo po svoje, tako da je kršcanska semantika povsem pregnetena s cutnim esteticizmom, korespondenco simbolov in misticno spiritualnostjo. Vecpomenskost Kristusa pa je tesno povezana tudi s polivalentnostjo smrti,14 stkane iz nihilisticnih, spiritualisticnih in soteristicnih navezav. Taras Kermauner (1974: 101–106) upraviceno meni, da se napaja polisemicnost smrti v tem romanu tudi iz soterizma, veje kršcanske teologije, ki se ukvarja s preucevanjem vere v odrešitev. Hkrati nadaljuje svojo misel s prepricanjem, da lahko optimizem smrti imenujemo optimisticni mortualizem, za nihilizmom skrit eshatologizem in soterizem. Po mojem prav optimisticni mortualizem ponudi v tem romanu možnost posebne korespondence med hrepenenjem, klasicnim simbolisticnim razpoloženjem, in smrtjo, pogostim motivom v Cankarjevih romanih. Da je Kristus, vstopni simbol v roman, simbolisticni znak razpiranja novi poetiki, ne pa dogmaticni katoliški estetiki, opozarja že zacetni opis njegove trpljenjske podobe, v kateri so izpostavljene velike mirne oci. Oci so v tem romanu zelo pomemben organ (pojavijo se kar 284-krat), so vrata iz duhovnega sveta v materialno okolje in obratno, pri cemer nadgradijo tradicionalno simboliko oci kot zrcala duše. Preko oci namrec komunicirata dva svetova in se signalizira notranje razpoloženje; mir dekliških oci je podoben miru Kristusa in ostalih svetih podob. Poleg sedativne vloge katoliške simbolike se zdi za roman še pomembnejša egalitaristicna, saj prav lik Kristusa opozarja na to, da ljudje nimajo enakih ali vsaj podobnih osnovnih pravic, kar je s stališca eticne družbene ureditve mocno sporno. Ker tragicne dekliške zgodbe ne zrcalijo samo njihove bolezni, pac pa tudi bolezen družbe, je Kristusova vloga v romanu predvsem reformatorska: najbolj jasno je 15 Kristusova egalitarsticna vloga je prikazana v prvem navedenem odlomku, v drugem pa njegova reformatorska, saj so luci in plameni znamenja spremembe, lahko tudi revolucije: »Vsi tisti, ki ji je bílo življenje s trdo pestjo, so odprli trudne oci in so vzdignili ranjene ude, šli so in so mu nesli srca naproti. Križani Clovek je sprejemal vse, na nikogar ni pozabil, ki se mu je približal, vsem je delil dragocene darove. /.../ Polna solz, krvi in gnusobe je sopla zemlja tam doli, v temi; ali glej, tisto noc je vzplamtelo tisocero in tisocero luci, vzdigali so se brezštevilni plameni, tresli so se in so plapolali in so hrepeneli gor …« (Cankar 1972: 73–74). prikazana ob božicu,15 16 Romana Hiša Marije Pomocnice in Carobna gora druži posebna vecpomenskost, ki nudi številne interpretacije še danes. Thomas Mann (Kirwan 2014) je za svoj roman predlagal primerjavo s simfonijo s številnimi temami, kar se mi zdi uporaben nasvet tudi za branje slovenskega romana; za Carobno goro je avtor tudi predlagal, naj se jo prebere vsaj dvakrat, ce jo želimo razumeti. ko se množice ponižanih in razžaljenih zgrinjajo k njemu, on pa vse enako obdari. Ne strinjam se s Slodnjakom (1999: 116), da Cankarja v tem romanu ni vodila nobena ideologija, ker da staršev ni locil glede na poklic ali poreklo in so zato otroci predvsem žrtev cloveške hudobije. Pisateljevega cuta za trpece res ne bi poimenovala ideologija, bi pa njegovo socialno empatijo, motivirano s socializmom, vsekakor povezala s pomembnim vprašanjem, ki si ga mora zastaviti bralec (na kar je upal tudi Cankar sam): kaj je narobe z družbo, v kateri trpijo in umirajo tako revni kot bogati otroci? Ali ce vprašam s Cankarjevimi (1972: 100) besedami: zakaj je življenje nedolžnih deklet umešceno »v dolino, kjer je noc in trpljenje«? Odgovor na to zapleteno vprašanje najdemo, ce sledimo razvoju Cankarjeve poetike, v kateri so reformacijske in revolucionarne težnje usklajene z eticno-estetskimi cilji, cemur se ni odrekel niti v simbolisticni poetiki. Ceprav je kritika družbe v tem romanu subverzivna bolj implicitno kot v predhodnih romanih Tujci in Na klancu , že sama postavitev romana v bolnico in brezizhodnost bolezni (samo Toncka lahko odide iz bolnice, a prav to jo do konca ubije, saj odhaja v bogat oskrunjen dom) kaže na pervertiranost družbenega sistema. Bolnica kot simbol družbenih bolezni in hkrati zatocišce pred njimi je tudi v evropskem prostoru inovativna poteza, ki je bila podobno kvalitetno izpeljana šele cez dvajset let, z romanom Carobna gora (1924). V njem je Thomas Mann16 s posebnim realizmom, oplemenitenim s simbolisticnimi podtoni – kar je znacilno tudi za Cankarjev sinkreticni simbolizem –, ponudil vpogled v mešcansko družbo in izvore njene destruktivnosti oziroma nehumanosti. Oba romana družijo sorodne teme (zdravje, bolezen, ljubezen, seksualnost, lepota, misticna privlacnost smrti) in podobna atmosfera odmaknjenosti: deklice preživijo v bolnici eno zimo in eno pomlad, Hans Castorp biva v visokogorskem sanatoriju sedem let. Medtem ko revna dekleta odlocilno zaznamuje temno predmestje, ki je simbol nezadovoljnih delavskih množic že iz Tujcev in Na klancu, so bogate bolnice (Lojzka, Toncka) še bolj poškodovane zaradi izprijenosti svojih staršev. Tem staršem kapitalizem kot krivicni družbeni sistem omogoca nenadzorovano izkorišcanje, pravzaprav izživljanje nad podrejenimi in revnimi ljudmi, kar potem kot avtomatizem skrunjenja prenašajo tudi na svojce. Kako je pripovedovalec znatno bolj kriticen do bogatih kot do revnih staršev, dokazujeta eroticni zgodbi iz šestega poglavja: 17 Da revni niso krivi za svoj položaj, natancneje za poniževalne bivalne pogoje in alkoholizem, jasno zapiše v naslednjem odlomku, kjer se celo posmehne Bogu, ki nic ne ukrene glede socialnih krivic: »Vse je bilo tam strašno, Bog je bil pac proklel tisto hišo in vse ljudi, ki so bili tam in vse veliko temno predmestje. Tam ni bilo prijaznih obrazov, ni bilo veselih oci; crno je bilo vse in umazano, smrdelo je po žganju in po gnoju« (Cankar 1972: 51). Lojzkin oce posili revno deklico kar pred hcerko, revni delavci pa obcevanje z Brigitino mamo izpeljejo kot prostovoljno sprostitev na sobotni zabavi, in ceprav so pijani, se umaknejo v drugo sobo, saj njihova spolnost ni perverzna ali patološka. Prav to, patološka seksualnost v podobi posilstva, pedofilije, incesta in prisilnega voyerizma, znacilna samo za bogate in nemoralne mešcane, je kažipot do subverzivne kritike: revni17 so brez dostojanstva zato, ker so jim ga oropale krivicne razmere, bogati pa zato, ker ga je razvrednotilo njihovo neeticno ravnanje. Poleg algolagnije kapitalizma je kritizirana tudi skopost bogatih (obiski grofice in njenih hcera), lažno usmiljenje (razlicni obiskovalci) in dobrodelnost kot poniževalna milošcina. V tem romanu je, tako kot v romanu Na klancu, socialna empatija izražena skozi simbolisticno-socialisticno vizijo prihodnosti: za ozdravitev bolnega sistema je s simbolom Kristusa-reformatorja nakazana sistemska rešitev na koncu romana. To je sprememba kapitalizma, ki se napoveduje s pogrezanjem doline in plameni na hribih, torej s simboli upora, spremembe ali prehoda v drugo stanje, ki jo skozi roman prevprašuje dihotomija bolni-zdravi oziroma eticno vprašanje o tem, katera bolezen je hujša. Bolezen deklet ali moralna izprijenost »zdravih«? Literarna kvaliteta romana je ravno v tem, da socialisticna vizija na koncu romana nikakor ne izpodriva ostalih interpretacij, na primer hrepenenja po spiritualnosti, lepoti in smrti, saj gre pravzaprav za vecpomensko vizijo, ki bi jo na kratko lahko imenovali simbolisticna vizija, izražena s korespondencnim simbolom, daljše pa kršcansko-socialisticno-spiritualisticna vizija. Simboli v sinkreticnem simbolizmu so inovativni zaradi vec postopkov; omenila sem že potujitev v zvezi z otroško perspektivo, za konec pa naj osvetlim še moderno kompozicijo. V potujitvenem postopku, torej izbiri otroškega pogleda odkritosrcnosti in nefiltriranosti, je najbolj inovativna hrabra izbira tabuiziranih tem oziroma motivov. Ko je v 19. stoletju katoliška cerkev (Batista 2012: 54) izgubila oblast v javni sferi, je zacela to izgubo nadomešcati s pridobivanjem nove avtoritete v družinskem krogu. Za mešcanski svet v casu izida romana sta bila namrec seksualizacija otroštva in materinstva ter njuna demitizacija zelo inovativna, a seveda nezaželena pristopa, ki sta rahljala in celo rušila mešcansko etiko: matere v tem Cankarjevem romanu ne opravljajo vec zgolj altruisticne materinske vloge (kot na primer v romanih Tujci in Na klancu), ampak so tudi strastne ljubice ter hladne in preracunljive žene, otroci pa niso vec samo ubogljiva, pac pa tudi spolna bitja. 4 Zakljucek Kot je Cankar premišljeno stopnjeval odmero seksualnih tem in motivov v smeri šoka in subverzivnosti, je tudi gradil celotno kompozicijo romana. V njej se perspektiva inovativno premika od ene deklice k drugi tako, da Malci kot osrednja literarna oseba ne deluje kot klasicna povezovalka romana, ampak kot navezava ali prica, torej prisotna, a ne povsem osrednja literarna oseba. Inovativna kompozicija omogoca vecpomenskost simbolisticnim simbolom tudi z razlicnimi dihotomijami, ki prevrednotijo klasicne lestvice vlog ali vrednot: bolni-zdravi, bogati- revni, clovek-žival, starši-otroci, svetlo-temno, cisto-umazano, lepota- grdota, zunanjost- notranjost, telesnost-duhovnost, materialnost-spiritualnost, budnost-sanjskost, racionalnost-misticizem, pravica-krivica, moralno-nemoralno, življenje-smrt … Posebna struktura simbolov ne potrjuje samo oznake sinkreticni simbolizem, pac pa z modernostjo celotne pripovedi nakazuje, da je Cankar s tem romanom že predhodnik slovenskega ekspresionizma in modernizma. Pravzaprav je s to tezo bil Kermauner (1974: 107) še bolj radikalen, saj je menil, da je Hiša Marije Pomocnice kar primer modernisticne literature, medtem ko je Köstler (2010: 1268) na splošno preprican, da Cankarjeva estetika odseva dobo, v kateri se na vseh koncih rojevajo nove oblike modernizma. Viri Cankar, Ivan, 1970: Pisma I. Zbrano delo, 26. knjiga. Ljubljana: DZS. Cankar, Ivan, 1971: Pisma II. Zbrano delo, 27. knjiga. Ljubljana: DZS. Cankar, Ivan, 1972: Hiša Marije Pomocnice, Mimo življenja. Zbrano delo, 11. knjiga. Ljubljana: DZS. Cankar, Ivan, 1975: Kritike. Clanki, polemike in feljtoni. Bela krizantema. Dodatek. Zbrano delo, 24. knjiga. Ljubljana: DZS. 46–49. Literatura Baldick, Chris, 1996: The concise Oxford dictionary of literary terms. Oxford in New York: Oxford University Press. Batista, Eva, 2012: Moralisticne konstrukcije ženskega spola in spolnosti v odnosu do modernega leposlovja: analiza Cankarjevih del Gospa Judit in Hiša Marije Pomocnice ter njunih recenzij. Mateja Tominšek Perovšek idr. (ur.): Slovenke v dobi moderne. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije. 54–63. Beli, Andrej, 2003: Simbolizem kot pogled na svet. Nova revija 22/249-250-251. 214–229. Chevalier, Jean in Gheerbrant, Alain, 1987: Rjecnik simbola. Rijeka: Tiskara Rijeka. Childs, Peter in Fowler, Roger, 2009: The Routledge dictionary of literary terms. New York: Routledge. Ceh, Jožica, 2003: Metaforika v Cankarjevih romanih. Hladnik, Miran in Kocijan, Gregor (ur.): Obdobja 21: Slovenski roman. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovenistiko. 51–63. Ceh Steger, Jožica, 2004: Dunajska predmestna deklica pri Ivanu Cankarju in Arthurju Schnitzlerju. Jezik in slovstvo 49/2. 63–72. Howard Abrams, Meyer, 1999: A glossary of literary terms. Forth Worth idr.: Harcourt brace college publishers. Kermauner, Taras, 1974: Spremna beseda in opombe. Cankar, Ivan: Hiša Marije Pomocnice . Ljubljana: Mladinska knjiga. 99–113. (Knjižnica Kondor). Kirwan SJ, Michael, 2014: The magic mountain by Thomas Mann. Thinking faith. The online journal of Jesuits in Britain: https://www.thinkingfaith.org/articles/ magic-mountain-thomas-mann. Kos, Janko 1972: Opombe. Cankar, Ivan: Zbrano delo, 11. knjiga. Hiša Marije Pomocnice, Mimo življenja. Ljubljana: DZS. 285–340. Kovac, Edvard, 2005: Preko ironije do ustvarjalne cloveškosti. Nietzsche, Friedrich: Cloveško, precloveško. Ljubljana: Slovenska matica. 584–599. Prev. Alfred Leskovec. Köstler, Erwin, 2010: Cankar med moderno in avantgardo. Sodobnost 74/10. 1263–1270. Merhar, Boris, 1952: Opombe. Merhar, Boris (ur.): Ivan Cankar, Izbrana dela III. Ljubljana: Cankarjeva založba. 515–579. Novak, Boris A., 2007: Pogledi na francoski simbolizem. Ljubljana: Študentska založba. Paternu, Boris, 1989: Problem simbolizma v slovenski književnosti. Obdobja in slogi v slovenski književnosti. Ljubljana: Mladinska knjiga. 91–121. Pirjevec, Dušan, 1964: Ivan Cankar in evropska literatura. Ljubljana: Cankarjeva založba. Popovic, Tanja, 2010: Recnik književnih termina. Beograd: Logos Art. Raeper, William in Smith, Linda, 1994: Vodnik po idejah: religija in filozofija v preteklosti in danes. Ljubljana: Jutro. Prev. Božidar Kante. Slodnjak, Anton, 1999: Pogledi na slovensko književnost. Razprave in študije. Ljubljana: Nova revija. Uršic, Marko, 1994: Swedenborgova topologija onstranstva. Emanuel Swedenborg: Nebesa in pekel. Ljubljana: DZS. 5–33. Zadravec, Franc, 1983: Nekatere posebnosti slovenskega simbolizma. Zadravec, Franc, Jakopin, Franc in Bernik, France (ur.): Obdobje simbolizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. 18. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Znanstveni inštitut PZE za slovanske jezike in književnosti. 9–38. Zupan Sosic, Alojzija, 2017: Ljubezen v dveh romanih Ivana Cankarja. Zupan Sosic, Alojzija (ur.): Ljubezen v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi. 53. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 62–70. Zupan Sosic, Alojzija, 2020: Pripovedna empatija ter Cankarjeva romana Hiša Marije Pomocnice in Križ na gori. Primerjalna književnost 43/1. 223–243. The Central Symbols in Cankar’s Novel The Ward of Our Lady of Mercy The article explores Cankar’s central symbols in the novel The Ward of Our Lady of Mercy, which have not yet been taken into account systematically. The interweaving of several literary directions and styles, i.e., realism, naturalism, decadence and symbolism, is referred to as syncretic symbolism, while the term for symbolistic correspondences of different perceptions and sensory and emotional impressions directed towards the spiritual experience of the world is symbolistic symbols. The following symbols are discussed: a hospital, a children’s collective, a door, white, Christ, eyes. These symbols are polyvalent; for example, in Christ as the entrance symbol to the novel, the large still eyes are exposed as a mirror of the soul, whereas Christ the Reformer at the end of the novel draws attention to the injustice of social conditions. Injustice is also criticised by pathological sexuality in the form of rape, paedophilia, incest and forced voyeurism, which is only characteristic of wealthy citizens. Key words: syncretic symbolism, central symbols, pathological sexuality 1 Pricujoca razprava je povzetek raziskave, ki je bila opravljena v okviru magistrskega dela z naslovom Mit lepote v delih Govekarja, Kersnika, Kvedrove in Pajkove na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani. Nika Jancic UDK 821.163.6.09-3 Šolski center Rogaška Slatina DOI: 10.4312/JiS.67.1-2.197-207 Katarina Pribožic Šolski center Krško-Sevnica OBRAVNAVA MITA LEPOTE V DELIH GOVEKARJA, KERSNIKA, KVEDROVE IN PAJKOVE Clanek raziskuje mit lepote v literarnih delih Frana Govekarja, Janka Kersnika, Zofke Kveder in Pavline Pajk. Izhajamo iz raziskav Jonathana Gottschalla, ki je mit lepote preverjal na korpusu svetovnih pripovedk, in Igorja Žunkovica, ki je mit lepote raziskal pri prejemnikih nagrade kresnik. Naša raziskava je, za razliko od svetovnih pripovedk, pokazala, da mita lepote v polnosti ne moremo potrditi, in tudi sicer se naše ugotovitve razlikujejo od raziskave pripovedk in bližajo kresnikovcem. Kljucne besede: mit lepote, študije spola, Fran Govekar, Janko Kersnik, Pavlina Pajk, Zofka Kveder, feministicna literarna veda, evolucijska literarna veda. 1 Uvod V razpravi1 obravnavamo mit lepote (ang. beauty myth), kot ga je v središce svoje raziskave postavil Jonathan Gottschall, ameriški literarni teoretik in predstavnik literarnega evolucionizma. Mit lepote je sicer predmet obravnave že nekaj desetletij. Prva se je z njim zacela ukvarjati Naomi Wolf, ki pravi, da je to socialni konstrukt, ki služi gospodarstvu in obstaja zato, da lahko moški še naprej zavzemajo dominanten položaj v zahodni družbi, in zavraca trditve, da je lepota univerzalna kvaliteta (Wolf 2002: 12). Gottschall je želel preveriti trditve feministicne in konstruktivisticne literarne vede ter evolucijske literarne vede (oz. literarnega darvinizma), in sicer je mit lepote preverjal cezkulturno – v svoj 2 Dve podobni, a manj obsežni raziskavi sta nastali v okviru zakljucka dodiplomskega študija na Oddelku za slovenistiko FF UL, in sicer Ženska in moška lepota v Jurcicevih delih ter Reprezentacija ženskih in moških literarnih likov v opusu Luize Pesjak. korpus raziskave je zajel pripovedke iz razlicnih religioznih, politicnih in kulturnih okolij (Gottschall 2008b: 174). Ugotovil je, da se vzorci, ki povelicujejo žensko lepoto, pojavljajo po vsem svetu, ne le na zahodu, kar potrjuje evolucijsko teorijo mita lepote (Gottschall 2005: 98). V slovenskem literarnovednem prostoru se je s tem vprašanjem prvi ukvarjal dr. Igor Žunkovic (2017: 183), literarni teoretik, ki je v svoji študiji povzel Gottschallovo raziskavo in jo apliciral na raziskovanje reprezentacije spola in s spolom povezanih lastnosti likov v slovenskih sodobnih romanih, prejemnikih nagrade kresnik (do leta 2015). Obe referencni raziskavi sta se prav tako ukvarjali s stereotipnim prepricanjem, da sta lepota in dobrota povezani. Gottschall to imenuje stereotip PAS (angl. physical attractiveness stereotype), tj. tendenca, da pozitiven znacaj avtomatsko pripišemo fizicno privlacnim osebam, negativen znacaj pa fizicno neprivlacnim. Socialni psihologi temu preprosto pravijo stereotip »lepi so dobri« (Gottschall 2008a: 44–45). 2 Hipoteze in metodologija Sami smo se v raziskavi oprli na vprašalnik, narejen za obravnavo korpusa svetovnih pripovedk, ki ga je Žunkovic prilagodil za slovenski literarni prostor, vanj pa smo vnesli nekaj sprememb, ki so izvirale iz potreb, ki jih je narekoval naš korpus, in zaradi želje po razširitvi raziskave ter odpravi pomanjkljivosti, ki so jih predhodno zaznali že ostali raziskovalci.2 3 Fran Govekar: V krvi, Svitanje, Pater Kajetan, Ljubezen in rodoljubje, Suzana. Janko Kersnik: Na Žerinjah, Ciklamen, Agitator, Rošlin in Vrjanko, Lutrski Ljudje, Jara gospoda, Testament, Ocetov greh. Zofka Kveder: Nada, Njeno življenje, Na kmetih, Študentke. Pavlina Pajk: Arabela, Slucaji usode, Judita, Dora, Roman starega samca, Spomini tete Klare, Prijateljev sin, Odlomki iz ženskega dnevnika, Dušne borbe, Planinska idila, Domacija nad vse, Maceha , Roka in srce, Blagodejna zvezdica. Korpus besedil, ki smo jih obravnavali v raziskavi, sestavljajo dela štirih slovenskih avtorjev, ki so pisali na prelomu 19. stoletja. Izbrali smo dva avtorja, Frana Govekarja in Janka Kersnika, ter dve avtorici, Zofko Kveder in Pavlino Pajk, ker smo želeli preveriti, ali spol literata vpliva na reprezentacijo likov. Dela, ki smo jih uvrstili v raziskavo, so daljša dela (romani, novele, povesti), ki imajo poglobljeno oznako glavnih likov.3 Naše hipoteze so deloma plod ugotovitev raziskav, ki so bile opravljene na temo mita lepote, deloma pa izvirajo iz znacilnosti našega korpusa del. Predstavljamo in komentiramo jih v rezultatih. 3 Rezultati raziskave V delih vseh štirih avtorjev smo oznacili 86 literarnih likov, in sicer 44 moških in 42 ženskih. V obzir smo vzeli samo glavne literarne like oz. take, ki aktivno spreminjajo potek dogajanja zgodbe. Rezultati raziskave so bili v tem pogledu pricakovani – protagonistk je obcutno vec kot antagonistk, medtem ko je število pozitivnih in negativnih moških likov enako. Nadalje smo se usmerili v vprašanje starosti literarnih likov. Izkazalo se je, da je velika vecina tako moških kot ženskih likov starih do 40 let. Kot mlade znatno izstopajo protagonistke, saj jih je približno 40 % v dvajsetih letih, kot tudi 40 % spolno zrelih najstnic. Najvec (60 %) antagonistk je prav tako v dvajsetih letih, kar je ovrglo našo hipotezo, ki pravi, da bodo antagonistke od protagonistk starejše. Predvidevali smo tudi, da bodo protagonisti v povprecju 20 let starejši od protagonistk, kar se je ravno tako izkazalo za napacno. Vecina protagonistov (60 %) je prav tako v dvajsetih letih, malce bolj pa izstopajo antagonisti, kjer jih je vecji delež starih okoli 50 let. Ukvarjali smo se tudi z variiranjem socialno-ekonomskega statusa likov, predvsem nas je zanimalo, ali se ta spremeni s poroko. Tega predhodni raziskovalci niso preverjali, zato rezultat nima primerljive vrednosti, a predstavlja zanimive, vendar tudi pricakovane ugotovitve. Ugotovili smo, da najmanj sprememb na socialni lestvici doživijo tisti, ki so že ob zacetku pripovedi premožnejšega stanu. Znaten pa je delež tistih protagonistk (34,5 %), ki so ob zacetku dogajanja revne in se tekom zgodbe po družbeni lestvici povzpnejo – temu, pricakovano, najveckrat botruje poroka s premožnim partnerjem. Naslednji izstopajoc podatek pa je sprememba socialnega statusa antagonistov. 25 % takih, ki so najprej premožni, in 10 % že revnih po socialni lestvici še dodatno pade. Vzrok za to so v veliki vecini njihovi spletkarski posli, pijancevanje in financni dolgovi. Nadalje nas je, tako kot že Gottschalla in Žunkovica, zanimala partnerska skupnost literarnih likov in kako si izbirajo potencialne partnerje. V tem delu raziskave smo ugotovili, da je vecina literarnih likov ob zacetku pripovedi samskih. Najbolj izstopajo samske protagonistke (48,28 %), ki se tekom zgodbe porocijo, kar se torej sklada tudi z napredovanjem po socialni lestvici, ter protagonisti (45 %), ki se v zgodbi ravno tako porocijo. Vec pa je vseeno takih protagonistov (50 %), ki kljub romancam in ljubezenskih zapletom tekom zgodbe na koncu ostanejo samski. Zanimivo je bilo tudi preverjati, katere lastnosti literarni liki pri izbiri potencialnega partnerja najbolj cenijo. Naše ugotovitve so v tem delu v polnosti potrdile zastavljeno hipotezo. Ta je predvidevala, da bodo vsi moški liki, tako protagonisti kot antagonisti, na partnerki cenili lepoto oz. fizicno privlacnost, protagonistke bodo pri potencialnih partnerjih najbolj cenile prijaznost, antagonistke pa premoženje ali visok družbeni položaj. Rezultati naše raziskave, ki imajo najpomembnejšo primerjalno vrednost, so izsledki o fizicni (ne)privlacnosti literarnih likov in omembah njihovega videza. Vsi ženski liki so v veliki vecini fizicno privlacni, izstopajo protagonistke s skoraj 80 %. Kar 70 % antagonistk je prav tako lepih, primerljiv je tudi delež lepih antagonistov. Protagonisti so v polovici primerov lepi, za drugo polovico pa je bilo podanih premalo podatkov, da bi jih lahko ocenili. Na tem mestu napol ovržemo naše predvidevanje o fizicni privlacnosti protagonistk in protagonistov. Potrdimo lahko le del hipoteze, ki predvideva, da bodo protagonistke lepe, ovržemo pa predvidevanje, da bodo protagonisti povprecnega videza. Ti so se torej izkazali za lepe ali pa je bilo o njih podanih premalo informacij. Presenetil nas je tudi rezultat omemb lepote za posamezne literarne like. To smo ocenjevali s preštevanjem pridevnikov in samostalnikov, ki se nanašajo neposredno na zunanji videz likov. Ugotovili smo, da je zunanji videz ženskih likov v povprecju omenjen 5,3-krat, medtem ko je videz moških omenjen le 1,5-krat. Iz spodnje razpredelnice je tudi razvidno, da v omembi lepote precej prednjacijo antagonistke, katerih videz je povprecno v vseh delih omenjen kar 7,3-krat. Ta rezultat nas je presenetil – v svoji hipotezi smo namrec predvidevali, da bo videz protagonistk omenjen veckrat kot videz antagonistk. Protagonistke Antagonistke Neopredeljen lik (Ž) Protagonisti Antagonisti Neopredeljen lik (M) Povprecno št. omemb 4,9 7,3 3 1,7 1,3 1,5 Tabela 1: Kolikokrat je omenjen videz likov? Da bi v polnosti lahko potrdili oz. ovrgli stereotip PAS oz. »lepi so dobri«, smo v povezavi z zunanjim videzom likov raziskovali tudi njihov znacaj. Tega smo ocenjevali po seznamu lastnostnih pridevnikov, ki ga je s skupino raziskovalcev napravil Gottschall. Pricakovano smo ugotovili, da je najvecji delež protagonistk (21 %) in protagonistov (25 %) altruisticnih, nato sledijo mocne in prijazne protagonistke ter pogumni protagonisti. Antagonistke (80 %) in antagonisti (70 %) so prav tako pricakovano (ter izrazito) sebicni. Ob koncu smo ugotavljali, ali liki v prvi vrsti skrbijo za druge ali zase. Pred raziskovanjem smo postavili hipotezo, da bodo protagonisti/-ke skrbeli/-e za druge, antagonisti/-ke pa zase. To hipotezo smo v polnosti potrdili, saj smo ugotovili, da so vsi negativni moški in ženski literarni liki sebicni oz. jim je pomembna le skrb zase. Ti med svoje sebicne cilje postavljajo predvsem pridobitev premoženja ali višjega družbenega statusa. Tisti protagonisti (45 %), ki skrbijo zase, to pocnejo v smislu iskanja primernega partnerja oz. partnerke. Obrobno smo preverili tudi, komu tisti, ki skrbijo za druge, posvecajo najvec pozornosti. Protagonistke najvec pozornosti posvecajo družini (staršem, partnerjem ali otrokom), protagonisti pa se posvecajo tako družini (staršem, sorojencem, partnerkam) kot tudi prijateljem. Tako smo lahko potrdili tudi drugi del hipoteze, ki je predvideval, da se liki, ki skrbijo za druge, najbolj posvecajo družini. Sebicni liki pa v prvi vrsti skrbijo za premoženje in boljši status. Protagonistke Antagonistke Neopredeljen lik (Ž) Protagonisti Antagonisti Neopredeljen lik (M) Skrb za druge 76 % / 67 % 55 % / / Skrb zase 24 % 100 % 33 % 45 % 100 % 100 % Tabela 2: Kaj je poglavitna motivacija literarnih likov? 4 Primerjava rezultatov del avtoric in avtorjev Naša odlocitev, da v raziskavo vkljucimo dela dveh avtoric in dveh avtorjev, je prinesla zanimive rezultate. Avtorici sta skupaj v delih opisali 26 (55 %) ženskih in 21 (45 %) moških glavnih literarnih likov, avtorja pa 16 (42 %) ženskih in 23 (59 %) moških. Avtorici torej povprecno nekoliko pogosteje opisujeta ženske like kot moške, medtem ko je pri avtorjih ravno obratno. Naša prva hipoteza, da bo razmerje moških in ženskih likov 8 : 3 pri avtorjih, se ni potrdila, saj je to razmerje približno 10 : 7. Pravilno smo predvidevali, da bo pri avtoricah nekoliko vec ženskih likov, nismo pa pricakovali, da bo število ženskih likov preseglo število moških. Sicer so moški liki pri obojih enakomerno porazdeljeni med protagoniste in antagoniste, medtem ko je pri ženskih likih pogosteje najti protagonistke. Pri avtoricah je ta razlika med številom protagonistk in antagonistk izrazitejša, saj je protagonistk 73 % (pri avtorjih pa 62 %). Pri obravnavanju starosti literarnih likov smo ugotovili, da so protagonistke pri avtorjih izkljucno ženske do 30. leta, pri avtoricah pa to velja sicer za vecino, a jih je znatno število tudi v tridesetih letih in nekaj v petdesetih. Nasploh se kaže tendenca, da avtorici opisujeta starostno nekoliko bolj raznolike like, a je to najbolj ocitno pri protagonistkah in antagonistih. Ti so pri avtorjih vsi nad 30, pri avtoricah pa je ravno tako znaten delež teh, a se pojavijo tudi en otrok in dva lika v dvajsetih. Pri avtorjih je izrazita razlika med povprecno starostjo antagonistov in ostalih likov, saj je povprecen antagonist v štiridesetih letih, ostali pa so stari okoli 30 ali manj. Socialno-ekonomski položaj protagonistk je pri avtoricah ob zacetku najpogosteje slab, a se izboljša tekom zgodbe. Pri avtorjih so protagonistke najpogosteje premožnejše brez spremembe statusa. Antagonistke so pri obojih predvsem premožnejše brez spremembe statusa, pri avtoricah pa jih precej tudi pade po socialno- ekonomski lestvici, medtem ko je pri avtorjih znaten odstotek revnih antagonistk. Pri moških likih je nekoliko vec ujemanja, le da je pri avtoricah znaten delež antagonistov, ki so revnejši, medtem ko so pri avtorjih vsi premožnejši. Ugotovili smo, da med avtorjema in avtoricama ni vecjih razlik pri opredelitvi partnerskega statusa likov, se pa razlikujejo pri želji po pridobitvi partnerja. Pri avtoricah protagonistkam pridobiti ali obdržati partnerja ni primarni cilj, pri avtorjih 4 In tudi sicer se pogosteje zgodi, da se ne da opredeliti zunanjega videza likov v delih avtoric. pa je za vecino protagonistk to cilj. Pri obojih to ni poglavitni cilj za antagonistke, kar velja tudi za protagoniste in antagoniste pri avtoricah, pri avtorjih pa je ravno obratno, in sicer je vecini protagonistov in antagonistov poglavitni cilj pridobiti (ali obdržati) partnerja, s tem da je odstotek mnogo višji pri prvih, saj je takšnih antagonistov le dobra polovica. Pri vprašanju zunanjega videza likov so se avtorja in avtorici skladali v tem, da so oznacili protagonistke vecinoma kot privlacne, vendar je to bolj izrazito pri avtorjih, saj je takšnih kar 90 %. Antagonistke so pri avtorjih vse privlacne, pri avtoricah pa so v enaki meri privlacne in neprivlacne. Zanimivo je, da za vecji delež protagonistov (67 %) avtorici nista dali dovolj podatkov4 za opredelitev videza, ostali pa so privlacni – pri avtorjih je situacija ravno obratna. Antagonisti so pri avtoricah predvsem privlacni, pri avtorjih pa je ta odstotek nižji. Ena pomembnejših ugotovitev je vezana na število omemb videza pri avtorjih oz. avtoricah. Nasploh so omembe videza nekoliko pogostejše pri avtorjih kot pri avtoricah, najbolj pa je to ocitno pri omembah ženskega videza. Videz protagonistk avtorja omenjata 1,2-krat pogosteje kot avtorici, videz antagonistk pa kar 3,6-krat pogosteje. Sicer avtorici pogosteje omenjata videz protagonistk kot videz antagonistk, avtorja pa obratno. Pri moških likih so omembe mnogo redkejše – avtorja nekoliko pogosteje omenjata videz protagonistov kot avtorici, pri antagonistih pa so si složni z 1,5 omembami na osebo. Ugotovili smo, da vsi, avtorja in avtorici, pogosteje omenjajo zunanji videz ženskih likov, a je pri avtoricah to 2,8-krat pogosteje, pri avtorjih pa kar 4,8-krat pogosteje. Znacajno so protagonistke avtoric najpogosteje altruisticne in mocne, sledijo pa ubogljive in custvene. Pri avtorjih so najpogosteje prijazne, sledijo pa šibke. Protagonisti so pri avtoricah najpogosteje altruisticni, sledijo pa mocni in custveni, medtem ko so pri avtorjih najpogosteje pogumni, sledijo pa prijazni. Antagonisti/-ke so pri obojih predvsem sebicni/-e. Zelo raznoliki so rezultati, ki so vezani na delovanje likov. Protagonistke so pri avtoricah vecinoma aktivne (sledijo pa pasivne, ki postanejo aktivne), medtem ko je pri avtorjih enako število aktivnih in pasivnih. Antagonistke so pri obojih izraziteje aktivne, in sicer pri avtorjih najpogosteje vseskozi, pri avtoricah pa postanejo takšne skozi zgodbo. Tudi protagonisti in antagonisti so pogosteje aktivni pri avtorjih kot pri avtoricah. Ce potegnemo crto, so ženski liki pri avtoricah vseskozi aktivni v približno 60 %, sledijo pa tisti, ki postanejo aktivni tekom zgodbe. Delež izkljucno aktivnih moških likov je nekoliko pod 40 %, ostali pa vecinoma postanejo aktivni tekom zgodbe ali pa aktivnost zamenjajo s pasivnostjo (najredkeje so izkljucno pasivni). Pri avtorjih pa so ženski liki izkljucno aktivni v 50 %, vendar jim sledijo pasivni liki. Zgolj pasivnih moških likov pri avtorjih ni, so pa kar v 90 % vseskozi aktivni. Zavedamo se, da zaradi omejenega števila avtorjev svojih ugotovitev ne moremo posploševati, kar se predvsem pokaže v primerih, ko so razlike med avtorji istega spola tako velike, kot so na primer v naši raziskavi pri vprašanju notranje oz. zunanje aktivnosti likov, saj namrec Z. Kveder vse svoje protagonistke opisuje kot zunanje aktivne, pri P. Pajk pa je takšnih manj kot pol. Pri avtorjih so protagonistke, ki so aktivne, vecinoma notranje aktivne, antagonistke pa obratno vecinoma zunanje, ker se sklada z ugotovitvami pri avtoricah. Moški liki so pri avtoricah v veliki vecini zunanje aktivni, pri avtorjih pa izkljucno. Antagonisti/-ke pri avtorjih in avtoricah skrbijo izkljucno zase. Pri avtorjih je antagonistkam najpomembnejši cilj najti/obdržati partnerja, antagonistom pa status, medtem ko je pri avtoricah obojim cilj pridobiti premoženje. Manjši delež protagonistk pri avtoricah in avtorjih (pri teh nekoliko višji kot pri prvih) skrbi zase, a vecinoma želijo pridobiti oz. obdržati partnerja. Protagonistke, ki jim je motivacija skrb za druge, vecinoma pri obojih pozornost namenjajo razlicnim clanom družine. Približno polovica protagonistov se pri avtorjih in avtoricah posveca sebi oz. drugim. Tisti, ki skrbijo zase, želijo predvsem pridobiti partnerja, tisti, ki skrbijo za druge, pa pri avtoricah posvecajo najvec casa clanom družine, pri avtorjih pa prijateljem. 5 Primerjava rezultatov z izsledki raziskav J. Gottschalla in I. Žunkovica Kot že omenjeno, se celotna raziskava opira na referencno raziskavo J. Gottschalla, ki je mit lepote preverjal v zbirkah svetovnih pripovedk, to pa je v slovenski literarni prostor preslikal I. Žunkovic ter mit preveril med prejemniki nagrade kresnik. Na tem mestu podajamo primerjavo rezultatov vseh treh raziskav, iz Gottschallovih izsledkov pa primerjamo le rezultate za zbirke pripovedk iz Zahodne Evrope, saj so ti glede na geografski, družbeni in kulturni prostor najbolj primerljivi s slovensko literaturo. V primerjavi se osredotocamo le na kategorije, ki so za stereotip PAS in mit lepote najpomembnejše, to so spol in starost literarnih likov, zunanji videz ter znacaj in altruizem. Kot lahko razberemo iz tabele 3, naši rezultati od rezultatov za zahodnoevropske pripovedke in sodobne slovenske romane precej odstopajo. Temu najverjetneje botruje dejstvo, da smo v raziskavo umestili dve avtorici, ki sta kot glavne like v svojih literarnih delih postavljali predvsem dekleta oz. mlade ženske. Opus Kersnika, Govekarja, Z. Kveder, P. Pajk Zahodnoevropske pripovedke Sodobni slovenski romani Ženske 49 25 32,5 Moški 51 75 67,5 Tabela 3: Primerjava literarnih likov glede na spol Naši rezultati se pri starosti protagonistk in protagonistov popolnoma skladajo z raziskavami Gottschalla in Žunkovica, in sicer so v veliki vecini stari pod 40 let. Žunkovic (2017: 188) je kot starostno mejo dolocil 40 let, zato naše rezultate prilagajamo tej delitvi, Gottschall (2008a: 101) pa rezultate o starosti likov samo komentira in izpostavlja, da je najvec protagonistov uvršcenih v kategorijo »okoli dvajset let« oz. da se ti nagibajo že proti 30. letom. Ugotovljeno je bilo, da je starost antagonistk in antagonistov tako pri dobitnikih kresnika kot pri pripovedkah precej višja od starosti protagonistov. Tega v naši raziskavi ne moremo potrditi, saj smo ugotovili, da je le majhen delež negativnih literarnih likov starejših od 40. let. Najpomembnejši rezultati vseh treh raziskav so vezani na zunanji videz oz. (ne) privlacnost literarnih likov. Gottschall za zahodnoevropske pripovedke ugotavlja, da so tako protagonistke kot protagonisti v enaki meri opisani kot fizicno privlacni, torej lepi. Nasprotno so protagonisti prejemnikov nagrade kresnik v veliki vecini oznaceni kot povprecni, protagonistke pa so tako kot v pripovedkah fizicno privlacne. Rezultati naše raziskave se v polnosti skladajo z rezultati Gotschallove raziskave pri videzu protagonistk in protagonistov – ti so v veliki vecini privlacnega videza. Razhajajo pa se z zahodnoevropskimi pripovedkami pri antagonistih/-kah, vendar se skladajo izsledki pri sodobnih slovenskih romanih. Negativni liki v literarnih delih Kersnika, Govekarja, P. Pajk in Z. Kveder so v veliki vecini privlacnega videza. Privlacnega videza so tudi tako ženski kot moški negativci v kresnikovcih. Vredno je omeniti še popolno skladanje rezultatov pri pogostosti omemb videza likov. Na tem mestu se rezultati vseh treh raziskav skladajo. Gottschall (2008b: 184) v svoji rezultatov omenja verjetnost, da bo videz ženskih likov 6-krat pogosteje opisan kot videz moških. Da bi stereotip PAS lahko v polnosti potrdili ali ovrgli, smo morali v obzir vzeti tudi znacaj literarnih likov. V naši raziskavi smo pricakovano ugotovili, da so protagonisti/-ke najveckrat prijazni/-e, altruisticni/-e, pogumni/-e, medtem ko so antagonisti/-ke najveckrat sebicni/-e. Tega vprašanja Žunkovic na svojem vprašalniku ni zastavil, Gottschall pa teh rezultatov v svoji analizi ne komentira. Oba sta se osredotocila predvsem na vprašanje, kaj je literarnim likom poglavitna motivacija – pomagati drugim ali skrbeti zase. Na podlagi tega sta nato ugotavljala, ali so liki altruisticni ali sebicni. Pri prejemnikih nagrade kresnik (Žunkovic 2017: 189) vecina protagonistk skrbi za druge, medtem ko je takih protagonistov zelo malo. Gottschall je podobno ugotovil, da so skoraj vse protagonistke altruisticne, za protagoniste rezultata ne predstavi procentualno, a pove, da so tudi ti altruisticni. Tudi v naši raziskavi smo pridobili primerljive rezultate – vecina protagonistk se posveca drugim, podobno je tudi pri protagonistih, s tem, da je nekaj tudi sebicnih, a je njihov sebicni cilj predvsem prizadevanje, da obdržijo ali najdejo partnerko. Vse tri raziskave se popolnoma skladajo pri ugotovitvah o antagonistih/-kah. Ti so v polnosti sebicni. Natancneje smo v naši raziskavi ugotovili, da se ti posvecajo predvsem pridobitvi premoženja ali višjega družbenega statusa. 5 Za L. Pesjak ni podatkov, saj antagonistom, kot tudi vecjemu številu protagonistov, ni možno dolociti starosti. 6 Primerjava z raziskavama diplomskih del Svoje rezultate smo primerjali z že omenjenima diplomskima deloma na temo mita lepote. Ugotovili smo, da vse avtorice pogosteje prikazujejo ženske like kot avtorji, so pa neskladja pri razporeditvi teh likov med protagoniste/-ke in antagoniste/- ke. V naši raziskavi imajo avtorici in avtorja enakomerno razporejene moške like, medtem ko se pri Jurcicu kaže višji odstotek protagonistov (Jancic 2018: 20), pri L. Pesjak pa je teh kar 90 % (Hlacar 2019: 15). Ravno tako je višji odstotek protagonistk napram antagonistkam pri obeh primerjalnih raziskavah. Naša ugotovitev, da avtorja opisujeta starostno manj raznolike protagonistke, se precej sklada z ugotovitvami pri Jurcicu (Jancic 2018: 23), medtem ko so pri L. Pesjak te razlicnih let (Hlacar 2019: 17), kar velja tudi za naši avtorici. Antagonistke so pri vseh stare 20 let ali vec. Protagonisti so v naši raziskavi povprecno mlajši od protagonistov Jurcica in L. Pesjak, starost antagonistov pa se sklada z ugotovitvami o Jurcicevem opusu5. Zaradi razlik pri vprašalniku je težje primerjati nekatere rezultate, poleg tega pa nas pri obravnavi partnerskega statusa likov omejuje tudi dejstvo, da je pri L. Pesjak veliko število likov, ki niso bili opredeljeni s tega vidika. Ce primerjamo ženske like avtorjev, je v naši raziskavi vec porocenih (na zacetku ali kasneje v zgodbi) protagonistk kot pri Jurcicu, a nekoliko manj antagonistk – kljub temu nad 50 %. Moški liki se v naši raziskavi pogosteje porocijo (oz. so poroceni) kot pri Jurcicu (Jancic 2018: 23). Z ugotovitvami pri L. Pesjak ravno tako ne ugotavljamo vzporednic (Hlacar 2019: 18). Likom v delih Z. Kveder in P. Pajk vecinoma ni cilj najti partnerja, medtem ko je pri L. Pesjak ravno obratno. Ženski liki pri avtorjih so bolj skladni, saj je cilj najti partnerja polovici protagonistk pri Jurcicu (60 % pri Kersniku in Govekarju), medtem ko vecini protagonistk pri obojih to ni cilj. Pri moških likih prihaja do vecjih razlik. Bolj se skladajo rezultati pri pomembnosti znacajskih lastnosti trenutnega ali bodocega partnerja. Ugotovili smo, da je protagonistkam pri vseh avtorjih in avtoricah pomembna prijaznost, protagonistom pa poleg prijaznosti tudi privlacnost. Antagonistkam je pomembno premoženje, družbeni položaj in privlacnost. Antagonistom je zelo pomembna privlacnost, le pri L. Pesjak to ni zapisano eksplicitno (Hlacar: 2019: 18). V naši raziskavi avtorja ženske like opisujeta kot izrazito privlacne, pri Jurcicu pa je sicer vecji odstotek privlacnih ženskih likov, a je razlika manjša in vec raznolikosti (Jancic 2018: 22), kar smo sicer v naši raziskavi opazili predvsem pri avtoricah, za kateri smo rekli, da tudi vecjega števila likov ne oznacita dovolj podrobno, kar se sklada z ugotovitvami pri L. Pesjak (Hlacar 2019: 19). Nato smo obravnavali aktivnost likov. Opažamo, da avtorice pogosteje prikazujejo izkljucno aktivne protagonistke kot avtorji, antagonistke pa nekoliko redkeje. V naši raziskavi so liki predvsem aktivni, in sicer moški liki ter antagonistke zunanje, protagonistke pa notranje. Pri Jurcicu so liki tudi redkeje pasivni (razen protagonistke), sicer pa aktivnost izražajo notranje (Jancic 2018: 25). Ženski liki L. Pesjak so pogosto pasivni, moški pa povprecno aktivni (Hlacar 2019: 20). V naši raziskavi antagonisti-/ke izkazujejo sebicne cilje in skrbijo zase, protagonistke v vecji meri za druge, protagonistov pa je takšnih le nekaj nad 50 % (ostali skrbijo zase, a jim je primarni cilj najti/obdržati partnerja). Pri Jurcicu je mnogo višji odstotek protagonistov/-k, ki skrbijo za druge, in to predvsem za družino (Jancic 2018: 24). Pri L. Pesjak vsi protagonisti/-ke skrbijo za druge, vsi antagonisti/-ke pa zase (Hlacar 2019: 20). 7 Sklep V razpravi je predstavljen mit lepote v literarnih delih izbranih slovenskih avtorjev iz druge polovice 19. stoletja. Na podlagi rezultatov naše raziskave in ob primerjalni analizi ostalih raziskav, narejenih v zadnjih letih, mita lepote in stereotipa PAS (lepi so dobro) ne moremo v celoti potrditi. Analiza mita lepote v delih izbranih slovenskih avtorjev je prinesla zanimive rezultate. Predvsem se niso uresnicila naša pricakovanja glede stereotipa PAS, kar je za Jurcica ugotovila že N. Jancic v svojem diplomskem delu. Predstavljanje videza protagonistov in protagonistk je stereotipno, torej pricakovano, in se sklada tudi z rezultati sodobnih slovenskih romanov in svetovnih pripovedk. Stereotip PAS pa se ne potrdi pri antagonistih in antagonistkah, ki so, kljub temu da so znacajsko slabi, v veliki vecini vseeno zunanje privlacni. Presenetilo nas je tudi to, da sta avtorici, Z. Kveder in P. Pajk, pogosteje prikazovali ženske like kot moške, ker smo pricakovali, da bodo med avtoricami in avtorji manjše razlike. Zanimive rezultate smo dobili pri primerjavi del avtoric in avtorjev. Ugotovili smo, da sicer avtorji pogosteje omenjajo videz žensk kot avtorice, a tudi te pogosteje omenjajo videz ženskih likov kot moških, kar se sklada z evolucijsko literarno teorijo oz. literarnim darvinizmom. Literatura Gottschall, Jonathan, 2005: The Heroine with a Thousand Faces: Universal Trends in the Characterization of Female Folk Tale Protagonists. Evolutionary Psychology 3. 85–103. Gottschall, Jonathan, 2008a: Literature, Science, and the New Humanities. Palgrave Macmillan, US. Gottschall, Jonathan, 2008b: The ''Beauty Myth'' is No Myth. Human Nature 19. 174–188. Hlacar, Natalija, 2019: Reprezentacija ženskih in moških literarnih likov v opusu Luize Pesjak: Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Splet. Dostopno na: https://repozitorij. uni-lj.si/Dokument.php?id=122434&lang=eng (junij 2020). Jancic, Nika, 2018: Ženska in moška lepota v Jurcicevih delih: Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Splet. Dostopno na: https://slov.si/dipl/jancic_nika.pdf (marec 2020). Wolf, Naomi, 2002: The Beauty Myth: How Images of Female Beauty Are Used against Women. New York: W. Morrow: https://pdfs.semanticscholar.org/3119/7933c239211332611d327785422ecf2dd618. pdf?_ga=2.202055447.763526136.1592291537- 259151306.1592291537. Žunkovic, Igor, 2017: Reprezentacija spola pri prejemnikih nagrade kresnik. Slavisticna revija 65/2017, št. 1. 183–198. The Treatment of the Beauty Myth in the Works of Govekar, Kersnik, Kveder and Pajk The article is based on research into the beauty myth in the literary works of Fran Govekar, Janko Kersnik, Zofka Kveder and Pavlina Pajk. It systematically outlines the methodology and findings of the research, which was undertaken as part of a master’s thesis at the Department of Slovenian Studies, Faculty of Arts, University of Ljubljana. We address the question of the beauty myth in literature according to previous research by Jonathan Gottschall, who applied the beauty myth question to the corpus of tales from around the world, and Igor Žunkovic, who was the first to apply it to the Slovenian literary world, focusing on recipients of the Kresnik Award. Our research showed that the beauty myth cannot be fully confirmed, which contradicts the research on tales from around the world, but is more in line with the Kresnik Award research results. Key words: beauty myth, gender studies, Fran Govekar, Janko Kersnik, Pavlina Pajk, Zofka Kveder, feminist literary theory, evolutionary theory Gašper Tonin UDK [811.163.6:003.083]:61 Kamnik DOI: 10.4312/JiS.67.1-2.209-221 KRATICNI TERMINI IN PRIPOROCILA ZA NJIHOVO UPORABO V zadnjih desetletjih je število kraticnih terminov sploh v naravoslovnih znanostih mocno naraslo. V tujini so na problematicnost njihove rabe strokovnjaki že opozarjali, saj so kratice zaradi gospodarnosti izraza in nesistemskega tvorjenja podvržene neželeni terminološki homonimiji in terminološki sinonimiji. V prispevku opisujemo razmerje med kraticnim terminom, razvezavo in pojmom ter nekatere nevarnosti pri rabi kraticnih terminov. Odsvetujemo tvorjenje kratic s krajšanjem poslovenjenih razvezav in predlagamo, da se tudi v slovenskih znanstvenih besedilih uporablja mednarodno ustaljene kraticne termine. Pomembno je tudi, da v strokovnem jeziku uporabljamo kratice v njihovi nedeterminologizirani obliki. Poleg tega moramo pri tvorbi priložnostnih kratic v znanstvenih besedilih paziti, da se te ne ujemajo z že obstojecim ustaljenim kraticnim terminom, vsak nov kraticni termin pa moramo ob prvi omembi razložiti z razvezavo. Ob prevzemanju razvezave moramo paziti, da vedno izhajamo iz pojma, upoštevati pa moramo tudi terminološka in jezikovnosistemska nacela. Kljucne besede: determinologizacija kratic, Tolstojev manever, zapisovanje kratic, kratice v terminologiji, medicina Kratico z lastnostmi termina lahko imenujemo tudi kraticni termin (Fajfar in Žagar Karer 2019: 554; Logar 2003: 140). Tega lahko definiramo kot termin, nastal iz sestavin eno- ali vecbesednega termina (lahko tudi nabora terminov). To vzporedno poimenovanje imenujemo tudi razvezava – ta je sicer lahko katerokoli terminološko poimenovanje, najpogosteje pa gre za vecbesedne termine (velikokrat celo nezaželena opisna poimenovanja). V zadnjih desetletjih je sploh v naravoslovnih znanostih število kraticnih terminov mocno naraslo (v Medicinskih razgledih je bilo v štirih številkah oz. približno 40 prispevkih leta 1967 objavljenih 13 kratic, leta 2000 184, leta 2020 pa je bilo v 38 prispevkih objavljenih kar 550 na 1 Kot slovensko kratico tu razumemo tisto, ki je tvorjena iz slovenskih terminov (vkljucujoc prevzete termine), kot tujo kratico pa tisto, ki smo jo z izraženim prevzemanjem citatno prevzeli v slovenšcino. novo razloženih kratic) (Logar 2003; Tonin 2021: 123). Vecino terminov, ki jih v medicinskih revijah prevzamemo iz anglešcine, predstavljata razvezava in njen pripadajoci kraticni termin. Ob tem se avtorji znanstvenih prispevkov in uredniki soocajo z razlicnimi težavami. Na problematicno rabo kratic opozarja tudi veliko tujih strokovnjakov, ki izpostavljajo napake, ki se zaradi velike gospodarnosti kratic lahko pojavijo z njihovo rabo (npr. Koh idr. 2015; Politis idr. 2015; Pottegĺrd idr. 2014; Sheppard idr. 2008). Ob tem raziskovalci usmerjajo predvsem k dvema rešitvama – zmanjšani uporabi kraticnih terminov in vecji normativnosti kraticnih terminov. Pri zadnji po pregledu literature lahko zasledimo tri glavne smeri: oblikovanje seznama prepovedanih kratic (v nekaterih državah in npr. bolnišnicah so taki seznami že v uporabi), oblikovanje normativne baze (slovarja) in dosledno upoštevanje normativnih pravil za uporabo kraticnih terminov. Oblikovanje seznama prepovedanih kratic zahteva podrobnejšo raziskavo, izvedeno v razlicnih delovnih okoljih, normativno bazo kratic pa bi morali zajeti terminološki slovarji in drugi prirocniki. V prispevku zato obravnavamo nekatere zaplete in vprašanja glede normativnosti kraticnih terminov, s katerimi se srecujejo strokovnjaki in pisci znanstvenih besedil, ob njih pa poskušamo predlagati nekatere nujne normativne smernice, ki bi jih morali avtorji in uredniki revij upoštevati pri objavi znanstvenih prispevkov. Pri tem se osredotocamo predvsem na medicinski strokovni jezik, pri katerem se kratice v akademskem svetu in klinicni praksi uporabljajo dnevno. Pri analizi razlicnih nevšecnosti in priporocil za njihovo preprecevanje smo se opirali tudi na izkušnje pri znanstveni reviji Medicinski razgledi. 1 Razmerje kraticni termin – razvezava – pojem V terminološki vedi lahko govorimo o posebnem razmerju med pojmom in izrazom, ki mu je dodeljen (obicajno z dogovorom strokovnjakov) – terminom. Odnos med kraticnim terminom, pripadajoco razvezavo in pojmom je zelo zapleten (podan je primer kraticnega termina MHC na sliki 1). Že znotraj tujega jezika lahko na ravni kratice (tak primer je predstavljen na sliki 1) ali razvezave (EIA (angl. enzyme immuno assay) in ELISA (angl. enzyme-linked immunosorbent assay npr. opisujeta isti tip preiskave)) obstaja terminološka sinonimija. Ta se pogosto pojavi tudi v razmerju slovenska – tuja kratica.1 2 Pri tem je kraticni termin AIDS veliko bolj razširjen in ustaljen kot SPIN. Taka kraticna termina sta npr. SPIN (sindrom pridobljene imunske nezadostnosti) in AIDS (angl. acquired immunodeficiency syndrome).2 Kot je razvidno na sliki 1, lahko v terminologiji poleg dokaj pogoste terminološke 3 Tudi Slovenski medicinski slovar nam pri tem ne pomaga dosti – pri ET usmeri na vse troje, endotelin , embriotransfer in Eurotransplant. mediated amplification, v slovenšcini pa smo iz vecbesednega termina tuberkulozni možganski absces prav tako tvorili kratico TMA. Sklenemo lahko tudi, da bolj gospodarni kraticni termini tvegajo tudi vecjo terminološko homonimnost (termin GnRH, ki pomeni angl. gonadothropin releasing hormone, ima manjšo možnost za terminološko homonimijo kot ET,3 ki se uporablja kot angl. essential trombocytemia , endothelin, efective temperature, embriotransfer in Eurotransplant). So pa manj gospodarni kraticni termini lahko dovzetni za nekatere druge težave (neprakticen opisni termin v razvezavi, hitrejša determinologizacija oz. izguba povezave med kratico in pojmom itd.), ki jih opisujemo v nadaljevanju. Poleg terminološke homonimnosti je sistemska težava, na katero ni imun niti strokovni jezik, da kratica lahko opredeljuje razlicne besedne vrste – MR nam tako lahko pomeni tako magnetno resonanco kot magnetnoresonancno ali magnetnoresonancni. To ima neposredni ucinek na oblikovanje pravopisnih pravil (vsaj po sedanjem Pravopisu iz leta 2001, v novem predlogu Pravopisa 8.0 te težave verjetno ne bo), predvsem pri poglavju o zloženkah iz kratic (ceprav predstavljajo zapleten in pogost problem tako piscev znanstvenih prispevkov kot urednikov, v tem prispevku o njih ne bomo podrobneje pisali). Iz proucenih kratic lahko z gotovostjo zakljucimo, da bi se morali znotraj terminološkega sistema držati pravila, da se poskušamo izogibati tvorjenju kratic s krajšanjem poslovenjenih razvezav (torej ne TMA (tuberkulozni možganski absces), ampak mednarodno ustaljeno TBA (iz angl. tuberculosis brain abscess). Podobno sklenejo tudi M. Kališnik (2004: 231), M. Žagar Karer in T. Fajfar (2019: 555) in avtorji Angleško-slovenskega slovarja izbranih izrazov iz biokemije in molekularne biologije. Edina izjema so le tako široko uporabljane kratice, da so tudi pri nas že mocno ustaljene (npr. UZ za ultrazvok in ne US po angl. ultrasound). Pogosto so take kratice že determinologizirane, do rabe teh v splošnem jeziku pa se mora glede na lastna, leksikološka nacela in pregled ustaljenosti (v splošnem jeziku, ne strokovnem jeziku) opredeliti leksikolog. Poleg tega predlagamo, da tudi priložnostnih kratic v razlicnih znanstvenih prispevkih ne tvorimo tako, da so homonimne z že obstojecim kraticnim terminom (to sicer lahko zagotovi le primerno terminološko opremljen nabor kraticnih terminov; poleg tega se zdi, da bi bilo treba za izbiro pravilnega pojma vsak vnos v tak nabor (slovar) oznaciti tudi s podrocnim kvalifikatorjem, torej oznako, ki bo usmerila, na katerega izmed pojmov usmerja kraticni homonim). Da se izognemo zmedam, ki nastanejo s terminološko homonimnostjo, je nujno, da je vsaj ob prvi pojavitvi kraticnemu terminu v znanstvenem besedilu pripisana tudi razvezava (lahko slovenska in angleška). Normativna dolocitev obeh razvezav v takem naboru bi obenem rešila tudi težave z ogromnim številom terminoloških sinonimov, ki jih predstavljajo razvezave, prevzete iz drugih jezikov. 4 Kot zanimivost naj navedemo, da sta zaradi tuberkuloze v Cukrarni preminila Kette in Murn. Poleg njiju je jetika terjala tudi Josipa Jurcica, Simona Jenka, Janka Kersnika, Ivana Groharja in druga velika slovenska imena. 2 Determinologizacija kraticnih terminov Pri procesu determinologizacije termin iz strokovnih besedil prehaja v nestrokovna, laicna besedila. Proces determinologizacije je predvsem v zadnjih letih zelo produktiven, spodbuja pa ga hiter tehnološki razvoj sodobne družbe. Tako so zanj najbolj dovzetne tiste stroke, ki so v nekem casovnem obdobju za javnost tako ali drugace zanimive (v casu epidemije koronavirusne bolezni 2019 je taka npr. medicina). Stopnje determinologizacije so postopne, obicajno gre najprej za uporabo termina v nestrokovnem kontekstu, ob tem pa se razvijejo novi pomenski odtenki in nazadnje pomeni. Ko se nek leksem pomensko ustali, postane del splošne leksike. Da jo klasificiramo, tako locujemo delno in popolno determinologizacijo. Termin je le delno determinologiziran, ko preide v neterminološko besedilno okolje, pri tem pa ohrani svoj prvotni pomen in glavne pomenske sestavine. Popolnoma se determinologizira, ko se determinologizirani pomen že popolnoma oddalji od izhodišcnega. Prvotni pomen se tako izgubi, leksem pa se vkljuci v splošno leksiko. Ob tem lahko pomen pridobi tudi konotacijo, ki je v terminologiji nima (Žele 2004: 77–91; 2009: 125–137). Pri procesu determinologizacije pa pogosto pride tudi do sprememb na ravni izraza (Žagar 2005: 38–39). Determinologizaciji so seveda lahko podvržene tudi kratice. Da so bile te v uporabi že v prejšnjem stoletju in prej ter da so procesi determinologizacije potekali že takrat, nam kažejo razlicni zapisi. Zanimiv je primer tuberkuloze, ki je svoje ime dobila po tuberklih (granulomih iz razlicnih tipov celic). Že takrat je bila za tuberkulozo uveljavljena kratica TBC (angl. tuberculosis), na našem ozemlju pa je imela bolezen tak zagon, da se je ta determinologizirala in so slovenski bolniki kratico razvezovali v ti boš crknil4 5 To dokazuje, da normativni predpisi naceloma urejajo predvsem splošni jezik, v strokovnem jeziku pa obstajajo nekatere posebnosti, ki od teh odstopajo – nujno je, da pokažemo, zakaj in kako. V znanstvenem besedilu je ustrezno pisati le COVID-19 za oznacitev pripadajocega pojma, obrazložitev tega normativnega predloga je v nadaljevanju. (Jaunig in Zupanic Slavec 2012). Proces determinologizacije prikazujemo na kratici COVID-19. Ta se je sprva le prenesla v nestrokovna besedila (casopisje in spletne objave), kmalu pa se je po nacelih splošne leksike zacela mocno spreminjati. To dokazuje že zapis, ki ga kot enakovrednega COVID-19 svetuje jezikovna svetovalnica, in sicer covid-19 (Dobrovoljc in Weiss 2020). 5 Proces determinologizacije, ki mu je bil termin podvržen, se je po pomenski spremembi (iz »bolezni, ki jo povzroca virus SARS-CoV-2 iz družine coronaviridae in se kaže pretežno kot obolenje dihal z vrocino, suhim kašljem, utrujenostjo in izgubo vonja ter okusa, pri hujšem poteku pa kot huda atipicna pljucnica (tudi hudi akutni respiratorni sindrom) z mogoco tiho hipoksemijo « v »zelo nalezljiv virus, ki povzroca bolezen pljuc«) zgodil tudi na izrazni ravni. Z razlicnimi spremembami v stvarnosti se je pojavilo tudi vec poimenovalnih vrzeli – covid-19 je bil že tako uporabljan (oz. je bil kontekst, v katerem je bil izraz uporabljan že tako mocan), da je lahko podpiral tudi poimenovanje kovid, iz tega pa so se nadalje razvijala nova poimenovanja (kovidni oddelek, kovidna bolnišnica itd.). Podobno se je dogajalo tudi s SARS-CoV-2, pri katerem pa so iz okrajšane podstave kratice (koronavirus) nastajala nova poimenovanja v splošni leksiki. Ker so govorci obcutili morfemski šiv korona- -virus, so bolj dolocujoc predponski morfem korona- uporabili pri besedotvornem postopku in tvorili nova poimenovanja za zapolnitev leksikalne praznine (koronabedak, koronacas, koronaepidemija, koronahumor, koronakriza, koronapozdrav). Primer dokazuje, da proces determinologizacije lahko stece tudi na ravni morfema. Ce proces determinologizacije pri kraticnih terminih strnemo, lahko ugotovimo, da na ravni izraza ta obicajno pomeni zapisovanje z malimi crkami (COVID-19 . covid-19), odstranitev posameznih delov kratice (covid-19 . covid), njeno crkovno prilagajanje (covid . kovid), sklanjanje kratice (covid-19 . covida-19) ali tvorjenje izkraticnih tvorjenk, ko se zacne kratica obnašati kot obicajna beseda (kovidna bolnišnica). Sploh izkraticne tvorjenke so nato znova lahko podvržene procesu terminologizacije in preidejo nazaj v strokovni jezik. Menimo, da strokovnjak ne bi smel uporabljati niti determinologizirane oblike niti pomena kratice, saj ne gre vec za terminološko poimenovanje – odsotna je tako specializirana raba kot povezava z razvezavo kratice, ki še vedno izpostavlja nekatere vsebinske lastnosti pojma. V strokovnem jeziku (znanstvenih in strokovnih besedilih, v splošnem jeziku seveda drugace!) je uporaba determinologizirane oblike kraticnega termina normativno neustrezna, saj je neustrezen tudi pomen te determinologizirane kratice (glej zgoraj na primeru COVID-19). V strokovnih besedilih je tako nujno zapisovanje kraticnih terminov z velikimi tiskanimi crkami oz. kot v izvirnem jeziku, po mednarodnem dogovoru. Poleg tega v znanstvenih publikacijah zaradi velikega števila razlicnih kraticnih terminov odsvetujemo sklanjanje, tvorjenke pa priporocamo, ce ohranjajo izrazno podobo kraticnega termina in ce so tudi same termin (npr. UZ-posnetek). Tudi na podlagi obicajno hitrejše determinologizacije kratic, ki so bile tvorjene iz slovenske razvezave, slednje odsvetujemo. 3 Tolstojev manever A. Pottegĺrd in sodelavci (2014: 3) so po pregledu 2737 kratic v naslovih razlicnih znanstvenih prispevkov enega od postopkov avtorjev pri tvorjenju kratic poimenovali Tolstojev manever (angl. Tolstoy manoeuvre): We observed several examples of what we designate the Tolstoy manoeuvre: if the title appears to quote extensive passages from War and Peace (>1400 pages), authors can fit any desired acronym by cherry picking letters. A striking example is ADJUST (Abatacept study to Determine the effectiveness in 6 Opazili smo vec primerov, ki jih oznacujemo kot Tolstojev manever: ce se zdi, da je v naslovu naveden obširen odlomek iz Vojne in miru (> 1400 strani), lahko avtorji s samosvojo nabirko crk ustrežejo katerikoli želeni kratici. Neverjeten primer je ime raziskave ADJUST (Abatacept study to Determine the effectiveness in preventing the development of rheumatoid arthritis in patients with Undifferentiated inflammatory arthritis and to evaluate Safety and Tolerability). Mimogrede, ta kratica predstavlja ponesrecen Tolstojev manever, saj »J« v njej ni upoštevan v razvezavi (prevod avtorja). preventing the development of rheumatoid arthritis in patients with Undifferentiated inflammatory arthritis and to evaluate Safety and Tolerability, table 3). Incidentally, this represents a failed Tolstoy manoeuvre, as the »J« is not accounted for. (Pottegĺrd idr. 2014: 3.)6 7 Ceprav gre tu prav tako za eponim (tem se v terminologiji zaradi nepovednosti obicajno izogibamo), ta obstaja na drugacni ravni kot Parkinsonova bolezen ali Pagetova bolezen, saj je tvorjen z drugacnimi pomenotvornimi sredstvi. Ne gre za poimenovanje po odkritelju, prvem bolniku ali pomembni osebnosti iz preteklosti, ampak predvsem po podobnosti opisanega procesa s pisanjem tega velikega avtorja. Tolstojev manever7 tako oznacuje izbiro izredno dolge in kompleksne razvezave, ki se oddalji od prvotnega pojma, ki ga želi oznaciti, in sicer z namenom tvoriti kratico, ki ima izrazno stran enako enemu izmed leksemov. Pri tem izbira sestavin kratice ne sledi nobenemu notranjemu pravilu (npr. krnjenju do prve crke) – sestavine kratice so iz razvezave izbrane le z namenom tvorjenja zamišljene izrazne podobe kratice. Tako tvorjenje kratic je izredno neucinkovito na vec ravneh. Povezava med kratico, pojmom in razvezavo je popolnoma izgubljena, med ta zmedeni odnos pa se vriva še pomen, ki ga nosi posnemani leksem. Razvezava je za zadostitev potreb po primernem sestavinskem naboru kratice tvorjena iz nepotrebnih dodatnih besed, ne oznacuje dobro pojma, predvsem pa je dolgovezna. Tolstojev manever lahko najveckrat opažamo predvsem pri poimenovanjih raziskav. Pri slovenskih avtorjih ga skorajda ne moremo opaziti, a se ga zaradi razširjenosti vseeno zdi smiselno omeniti, saj raziskovalci pogosto delujejo v mednarodnih raziskovalnih skupinah in objavljajo prispevke v tujih revijah. V tabeli 1 predstavljamo nekaj kraticnih naslovov raziskav, ki jih je izpostavil T. O. Cheng v svoji raziskavi Trial Acronyms: Better Obvious than Obscure (TABOO) (2003). Opazujemo lahko razlicne »stopnje« Tolstojevega manevra. RECOVER Research into Etanercept CytOkine antagonism in VEntriculaR dysfunction Trial ELUTES The European evaLUation of pacliTaxel Eluting Stent Trial RAVEL RAndomized study with the sirolimus-eluting VELocity balloon expandable stent Tabela 1: nekatere kratice za poimenovanja raziskav, ki jih v svojem prispevku omenja Tsung O. Cheng (2003) 4 Razvezava kraticnih terminov Le na kratko naj omenimo, da moramo, kot smo že poudarili, pri razvezavi vedno izhajati iz pojma, in sicer v lastnem jeziku in ne v tujem jeziku. Tujejezicni 8 Slovenski medicinski slovar jih razloži kot cytoplasmic anti-neutrophil cytoplasmic antibodies, kar kaže na to, da je kratica ANCA obstajala in oznacevala tocno dolocen pojem že precej prej, preden se je razširila še z enim pridevnikom (cytoplasmic). kraticni termin, ki ga le citatno prevzamemo, nam tako s svojo razvezavo predstavlja le izhodišce za vsebinske lastnosti pojma, ki jih bomo z razvezavo izpostavili. Nima torej smisla, da poskušamo na vsak nacin zadostiti tudi potrebam po sestavini tujejezicne kratice v slovenski razvezavi. Primera take slovenske razvezave sta akvirirani imunski deficitni sindrom . AIDS in tranzitorna ishemicna ataka . TIA. Nekateri termini v razvezavi so pri nas že dlje glasovno, crkovno in besedotvorno prilagojeni (npr. ishemicen), potrebe po nekaterih pa preprosto ni. Niti pri kraticnih terminih niti pri drugi medicinski terminologiji ni potrebe po terminu akvirirani, saj imamo zanj lep slovenski izraz, pridobljeni. Podobno je z atako. Le redkokdo bi pravzaprav povezal ta prevzeti termin z ustreznim slovenskim prevodom napad, zato je taka razvezava popolnoma nepovedna in ne opravlja svoje funkcije (izpostavljanje vsebinskih lastnosti pojma), ampak poleg kratice uvaja še en izraz, kodo, ki se jo mora uporabnik priuciti. Obenem prav tako ni smiselno, da poskušamo nekriticno »podomaciti razvezavo«. Primer tega je dejavnik tumorske nekroze iz tumor necrosis factor . TNF. V Medicinskih razgledih (od leta 1994 do leta 2020) se je kot razvezavo TNF v osmih clankih uporabilo dejavnik tumorske nekroze, dvakrat faktor tumorske nekroze in trikrat tumorje nekrotizirajoci faktor. Uporabniki se namrec pri tvorjenju novega izraza velikokrat odlocajo za razlicne razvezave zgolj po lastnem obcutku za jezik, a bi morali za najustreznejši izraz najprej upoštevati pojem, ki ga termin oznacuje, takoj zatem pa še jezikovnosistemska pravila. 4.1 Kratice v razvezavah drugih kraticnih terminov in vrstnost v kraticnih terminih Kratice odražajo procese terminotvorja na ravni razvezave. Kot zares ustaljene kraticne termine lahko razumemo tudi tiste, ki nastopajo v vec razlicnih razvezavah oz. spreminjajo le del svoje izrazne podobe, pri cemer zaznamujejo vrstnost. Tak je npr. kraticni termin TNF, tumor necrosis factor, pri katerem opisujemo vec vrst – npr. TNF-a ali TNF-ß. Podobno je tudi z interlevkini . IL, ki so oznaceni z zaporednimi številkami, npr. IL-1, IL-2, IL-4, IL-12. Še en tak primer so p- ANCA (angl. perinuclear anti-neutrophil cytoplasmic antibodies) in c-ANCA (za razvezavo te kratice nekateri uporabljajo angl. centrally accentuated antineutrophil cytoplasmic antibody drugi pa angl. classic antineutrophil cytoplasmic antibody – povezava med kraticnim terminom in razvezavo se že izgublja8). Poleg omenjenih poznamo tudi razlicne rastne dejavnike . growth factor . GF, ki so tudi že zelo ustaljen kraticni termin, saj se širijo tako s pridevniškimi prilastki (npr. insulin-like growth factor . IGF) in s številkami (poznamo npr. IGF- 1, IGF-2). V znanstvenem prispevku se moramo držati nacela, da prvic v celoti razvežemo vsako kratico, ne glede na to, ali ima ta v podstavi že lahko drugo kratico – skratka, v razvezavi ne smemo uporabljati kraticnih terminov, ampak njihove razvezave (lahko pa ob zelo ustaljenih kraticnih terminih te navedemo v oklepajih). Poleg tega se ravno ob teh primerih lahko vprašamo tudi, kako je z zapisovanjem malih ali velikih crk. Kraticni termini imajo pogosto osnovo (npr. IL), na katero se pripenjajo razlicne številke, grške crke ali male crke. Te zaznamujejo hierarhizacijo oz. taksonomsko podrejenost pojma drugemu pojmu (mRNA (angl. messenger ribonucleic acid), tRNA (angl. transfer messenger ribonucleic acid) in rRNA (angl. ribosomal messenger ribonucleic acid) so vrste ribonukleinske kisline , RNA). Gre torej za zaznamovanje vrstnosti, ki se na izrazni ravni kraticnih terminov kaže kot zapis z malimi crkami. 4.2 Mešanje tujih jezikov v razvezavi Ni nujno, da v razvezavi nastopa le en tuji jezik. V tujejezicnih kraticnih terminih, v katerih se v razvezavi mešajo razlicni termini (najveckrat latinšcine in anglešcine), moramo obravnavati vsako kratico posebej. Pri tem moramo obravnavati tudi vsak jezik posebej. Pri kratici in situ end labeling . ISEL se npr. mešata latinska (in situ) in angleška (end labeling) dela razvezave. Angleško razvezavo oz. pojem bi lahko s slovensko razvezavo oznacili kot oznacevanje koncev in situ. Latinskega dela tako ne prilagajamo slovenskemu jeziku, ampak ga le citatno prevzamemo, angleški del pa lahko pomensko kalkiramo, pri cemer izhajamo iz pojma in iz slovenskega strokovnojezikovnega sistema (gre za metodo, ki s pomocjo vezave posebne molekule (recemo ji tudi oznacevalec) na koncne dele DNA pokaže, katere celice so v apoptozi, procesu programirane celicne smrti). Kalk oznacevanje koncev je tako primeren (ne bi pa bili primerni koncno oznacevanje, koncno opremljanje, koncno etikiranje, koncno opredeljevanje ali opremljanje koncev, etikiranje koncev in opredeljevanje koncev). Poleg tega bi bila jezikovnosistemsko neustrezna razvezava in situ oznacevanje koncev. In situ bi tukaj nastopal v vlogi levega neujemalnega prilastka, kar je sicer danes vedno bolj pogosto, a sistemsko neugodno, sploh ker vecino podobnih poimenovanj že tvorimo z desnim neujemalnim prilastkom (npr. fluorescencna hibridizacija in situ, hibridizacija in situ). Razvezavo kraticnih terminov se torej zdi smiselno tvoriti tako, da izhajamo iz pojma, pri tem pa upoštevamo strokovnojezikovni sistem svojega jezika – citatno prevzemamo le razvezave iz klasicnih jezikov, za katere nimamo primernih slovenskih ustreznic, ki bi bile dovolj gospodarne. Poleg tega pri razvezavah, ki spominjajo na opise in jih morda uporabnik sploh ne bi prepoznal kot vecbesedne termine, citatno prevzeti deli ustvarjajo obcutek stalnosti oz. vrstnosti. 9 Take kratice pri Medicinskih razgledih so dolocene v navodilih za urednike, sem spadajo npr. DNA, 5 Uporaba drugih znamenj v kraticah Pri še ne tako zelo ustaljenih kraticnih terminih se obicajno med takimi sestavinami uveljavi zapis z vezajem (IGF-1). V slovenšcini naceloma vezaj s tako funkcijo ni predviden (vsaj ne po Pravopisu iz leta 2001), a je treba poudariti, da strokovnojezikovni sistem od tujih jezikov prevzema tudi rabo razlicnih pisnih znamenj, poleg tega pa so ta pogosto tudi del znanstvenih nomenklatur. Tudi predlog novega Pravopisa 8.0 npr. predvideva presledek med dvema samostojnima kraticama (npr. ZRC SAZU), ne ureja pa, kako pišemo številski dodatek, ki se dodaja kraticam. Tu je videti, kot da pravopis le omeni vse mogoce možnosti, ki so prisotne v rabi, a se do njih normativno ne opredeli – tudi pri v slovenšcini nastalih kraticah (navaja primere: SSKJ2, ZIL-1, MP3/mp3, NUK 2, SVL I). Podobno kot pri drugih elementih izrazne podobe kraticnega termina se tudi tukaj ravnamo po tujem jeziku, ce pa se v tujem jeziku pojavljajo razlicice z vezajem ali brez njega, pa se odlocimo glede na sobesedilo (ce je mogoce, da ga ne zapisujemo pri nobeni kratici, se tega držimo, v nasprotnem primeru zapisujemo z vezajem). Bistveno je, da vezaja nekriticno ne prenesemo tudi v razvezavo (npr. inzulinu podobni rastni dejavnik-1) in da v celotnem besedilu poenotimo zapis kratic z vezaji oz. brez njih. Zapis z vezajem in mala zacetnica torej zaznamujeta dodatno tvorjenost, predvsem pa vrstnost kraticnih terminov. Ce kratico tvorimo iz termina iz lastnega jezika (ima torej neprevzeto razvezavo), potem na podrocju medicine priporocamo zapis brez vezaja (podrejenost pojma lahko zaznamuje tudi razlika v velikem in malem tisku ali pa samo razlicna oblika znamenj, torej številk, crk slovenske abecede ali grških crk). Na zapis z vezajem moramo biti izredno pozorni predvsem pri terminih s podrocja kemije in biokemije, saj tam zapis ureja tudi mednarodna nomenklatura. 6 Mala in velika zacetnica v kraticnih terminih Nekatere kraticne termine zapisujemo na poseben nacin, ker to zahtevajo nomenklature. V biokemijski nomenklaturi velja dogovor, da poimenovanja za gene na splošno pišemo v poševnem tisku, beljakovine pa v pokoncnem. Vsak od organizmov ima tudi glede na zgodovinske okolišcine lastna pravila za zapisovanje genov in beljakovin – to velja tudi za veliko in malo zacetnico, npr. pri bakterijah Escherichie coli gene zapisujejo z malo zacetnico, beljakovine pa z veliko zacetnico. Kot smo že omenili, lahko mala zacetnica zaznamuje tudi vrstnost (npr. p-ANCA in c-ANCA). 7 Kraticni termin znotraj znanstvenega prispevka Vec revij sledi zahtevi, da mora biti kratica prvic nujno ustrezno razložena, v naslovih in izvleckih pa se jim moramo strogo izogibati (razen ce gre za zelo splošno znane kratice, kot je npr. CT) (Soyer 2018: 589–590).9 Težava ob tem nastane, ko , EKG, EUR, ZDA, ATP, GTP, AMP, cAMP, GMP, cGMP, UZ, RTG, CT, MRI, 3D in HIV.RNA ob poplavi razlicne znanstvene literature bralci pogosto prispevke le preletijo ali pa se osredotocijo na del, ki jih posebej zanima (kar je tudi eden od priporocenih nacinov hitrega izbiranja in dolocanja ustreznih in relevantnih znanstvenih porocil na podrocju medicinskega raziskovanja). Ob tem se seveda pojavi nevarnost: »If first usage happens to be in a part of the manuscript you skip (and don’t pretend you don’t), the definition may not be much help«10 10 Ce je kratica prvic uporabljena v delu prispevka, ki ga preskocimo (ne pretvarjajmo se, da ga ne), tudi razlaga ni v veliko pomoc. (Wilcox in McCann 2009: 2). Kot navajajo avtorji – tako razlago bomo v besedilu le težko opazili. Ce gre morda le za nekaj terminoloških kratic, to še ne pomeni razkroja uspešnega razumevanja vsebine prispevka, ce pa jih je v besedilu veliko, pa se bralec hitro izgubi. Nekatere znanstvene revije se s tem spopadajo tako, da vse kratice v prispevku razložijo v posebnem okvircku na koncu ali zacetku ali pa se (kot že omenjeno) rabi kratic poskušajo cim bolj ogniti. V nekaterih revijah velja še eno pravilo: da se morajo vse kratice, ki nastopajo v slikah ali tabelah, razložiti tudi ob teh slikah ali tabelah. Kraticni termini in priložnostnice se v besedilu in pri slikah ter tabelah velikokrat ponavljajo, zato je tudi to bralcu lahko opora pri prebiranju besedila. Nekatere revije posebej razlagajo tudi kratice v izvlecku. 8 Enkratna pojavitev kratice v besedilu Avtorji velikokrat v clanku uporabijo kratico le enkrat, kar uredniki tujih revij odsvetujejo (Soyer 2018: 589–590). Najveckrat se to zgodi ob naštevanju istovrstnih terminov, npr. bolezni. Dodatno je to pogosto pri razpisovanju naslov organizacij ali imen raziskav, ki se v besedilu potem ne pojavljajo vec. Naceloma bi bilo smiselno, da velja zlato pravilo, da kratico uvedemo, ce je zanjo potreba (se razvezava, ki jo oznacuje, v besedilu pojavi vec kot le nekajkrat), po nepotrebnem pa je ne uvajamo (ce se razvezava pojavi le dvakrat, morda trikrat in ne moti toka besedila). Izjema so lastna imena organizacij in raziskav ter tisti kraticni termini, pri katerih je kratica bolj razpoznavna od razvezave. Ob teh je dopustno tudi le ob nekajkratni pojavitvi uvesti tudi kratico. Pri nekaterih revijah so taka izjema tudi nekatere zelo uveljavljene kratice, ki jih lahko uporabljamo tudi brez navedbe razvezave. Obicajno so dolocene z internimi uredniškimi pravili (v Medicinskih razgledih so take npr. DNA, RNA, EKG, ATP, GMP, UZ, RTG, CT, MRI). Smiselno bi bilo, da je nabor takih kratic naveden v navodilih za avtorje prispevkov in v vsakem izvodu revije. Zakljucek Zdi se, da je najvecja prednost kraticnih terminov, njihova gospodarnost, hkrati tudi njihova najvecja slabost. Skrajna redukcija izraza pomeni vecjo nevarnost za terminološko homonimnost in terminološko sinonimijo – ker izraz ni vec neodvisen od konteksta, kot je to znacilno za druge termine, je pri kraticnih terminih možnost za determinologizacijo velika, pogosto pa se zgodi tudi na ravni izraza (npr. HIV, COVID-19, AIDS, LED . hiv, kovid, aids, ledica). Ob uporabi kraticnih terminov tako naletimo na precejšnje število težav. Poleg nekaterih normativnih priporocil, ki jih nekatere znanstvene revije deloma že uporabljajo, bi bilo smiselno izdelati tudi oznacen in pregleden nabor kraticnih terminov, poleg tega pa prouciti možne napake, do katerih prihaja zaradi njihove rabe. Literatura Cheng, O. Tsung, 2003: No more unexplained trial acronyms please. International Journal of Cardiology 89/2–3. 303. Dobrovoljc, Helena in Weiss, Peter. Jezikovna svetovalnica. ISJFR ZRC SAZU: https://svetovalnica. zrc-sazu.si/topic/4235/kako-pisati-in-sklanjati-izraze-koronavirus-in-bolezen- covid-19-ali-koronavirusna-bolezen-2019. Fajfar, Tanja in Žagar Karer, Mojca, 2019: Analiza kratic v terminoloških slovarjih. Slavisticna revija 67/4. 551–567. Humar, Marjeta, 2009: Sinonimija v slovenskih terminoloških slovarjih. Ledinek, Nina, Žagar Karer, Mojca in Humar, Marjeta (ur.): Terminologija in sodobna terminografija. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 78–95. Jaunig, Senta in Zupanic Slavec, Zvonka, 2012: Prikaz medicinske, javnozdravstvene in slovenske zgodovine tuberkuloze. Medicinski razgledi 51. 507–523. Kališnik, Miroslav, 2004: Uporaba slovenšcine, latinšcine in anglešcine v sodobnem slovenskem zdravstvu. Humar, Marjeta (ur.): Terminologija v casu globalizacije: Zbornik prispevkov s simpozija: Ljubljana, 5.–6. Junij 2003 = Terminology at the time of globalization: Collected papers from the scientific conference: Ljubljana, 5th–6th June 2003. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 229–232. Koh, Kwee Choy, Lau, Kit Mun, Yusof, Siti Aisyah Mohd, Mohamad, Ahmed Ikhwan, Shahabuddin, Farah Syazana Ahmad, Ahmat, Nur Hazirah in Teh, Pei Chiek, 2015: A study on the use of abbreviations among doctors and nurses in the medical department of a tertiary hospital in Malaysia. The Medical Journal of Malaysia 70/6. 334–340. Logar, Nataša, 2003: Kratice in tvorjenke iz njih – aktualna poimenovalna zmožnost. Vidovic Muha, Ada in Gajda, Stanislaw (ur.): Wspólczesna polska i slowenska sytuacja jezykowa. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta; Uniwersytet Opolski, Instytut Filologii Polskiej. 131–149. Politis, John, Lau, Shun, Yeoh, Julian, Brand, Caroline, Russell, David in Liew, Danny, 2015: Overview of shorthand medical glossary (OMG) study. Internal Medicine Journal 45/4. 423–427. Pottegĺrd, Anton, Haastrup, Maija Bruun, Stage, Tore Bjerregaard, Hansen, Morten Rix, Larsen, Kasper Soltoft, Meegaard, Peter Martin, Meegaard, Line Haugaard Vrdlovec, Horneberg, Henrik, Gils, Charlotte, Dideriksen, Dorthe, Aagaard, Lise, Almarsdottir, Anna Birna, Hallas, Jesper in Damkier, Per, 2014: SearCh for humourIstic and Extravagant acroNyms and Thoroughly Inappropriate names For Important Clinical trials (SCIENTIFIC): Qualitative and quantitative systematic study. BMJ (Clinical Research Ed.) 349. g7092. Sheppard, Joanna E. idr., 2008: Ambiguous abbreviations: An audit of abbreviations in paediatric note keeping. Archives of Disease in Childhood 93/3. Soyer, Philippe, 2018: Acronyms, initialisms, and abbreviations. Diagnostic and Interventional Imaging 99/10. 589–590. Tonin, Gašper, 2021: Medicinska terminologija: Terminotvorni postopki in kratice. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovenistiko. Wilcox, J. Allen in McCann, F. Margaret, 2009: Editors Declare a BAN (»Banish Acronyms Now«). Epidemiology 20/1. 2. Žagar, Mojca, 2005: Determinologizacija (na primeru terminologije fizike). Jezik in slovstvo 50/2. 35–48. Žagar Karer, Mojca in Fajfar, Tanja, 2020: Sinonimija v terminologiji: Analiza normativnih odlocitev v terminoloških slovarjih. Slavisticna revija 68/4. 491–507. Žele, Andreja, 2004: Stopnje terminologizacije v leksiki (na primerih glagolov). Humar, Marjeta (ur.): Terminologija v casu globalizacije: Zbornik prispevkov s simpozija: Ljubljana, 5.–6. Junij 2003 = Terminology at the time of globalization: Collected papers from the scientific conference: Ljubljana, 5th–6th June 2003. Ljubljana: ZRC SAZU. 77–91. Žele, Andreja, 2009: Pomenotvorne zmožnosti z vidika /de/terminologizacije (v slovenšcini). Ledinek, Nina, Žagar Karer, Mojca in Humar, Marjeta (ur.): Terminologija in sodobna terminografija. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 125–137. Abbreviations as Terms and Recommendations for Their Use In recent decades, the number of abbreviations in the natural sciences has risen sharply. Abroad, experts have already pointed out the problems of their use, as abbreviations are subject to unwanted terminological homonymy and terminological synonymy due to the economy of expression and unsystematic formation. In this paper, we describe the relationship between an abbreviation, the full form of an abbreviation and a concept, and present some dangers associated with the use of abbreviations. We advise against the creation of abbreviations by shortening translated full forms of abbreviations and suggest that internationally established abbreviations be used in Slovenian scientific texts as well. It is also important to use abbreviations in their non-determinologised form in specialised language. Moreover, when forming occasional abbreviations in scientific texts, we must ensure that they do not correspond to already existing established abbreviations. Each new abbreviation must be explained in its full form when mentioned for the first time. When translating the full form of an abbreviation, we must be careful to always originate from the concept. Moreover, one must always consider the terminological principles and the principles of both language systems. Key words: determinologisation of abbreviations, Tolstoy manoeuvre, norms of writing abbreviations, abbreviations in terminology, medicine Urh Ferlež UDK 929Vodaine J.:821.163.6.09-1 Portorož DOI: 10.4312/JiS.67.1-2.223-233 JEAN VODAINE IN NJEGOVE VEZI S SLOVENSKO POEZIJO Clanek obravnava življenje in delo likovnega in literarnega umetnika Jeana Vodaina (rojstno ime Vladimir Kavcic). Rojen je bil na Tolminskem 1921, vendar je skoraj vse življenje prebil v Franciji. Bil je pesnik, grafik, tiskar, založnik in slikar, njegov najpomembnejši dosežek je dolgoletno izdajanje mednarodne literarne revije Dire. Vodainova življenjska pot in delo sta prikazana s posebnim poudarkom na Vodainovi popularizaciji slovenske poezije v Franciji. Z Venom Pilonom je pripravil antologijo francoskih prevodov slovenske poezije. Identiteta Jeana Vodaina in njegove umetnosti izhaja iz statusa slovenskega priseljenca v vecnacionalnem okolju industrijske regije Lorene. Pomemben je za slovensko, francosko in regionalno lorensko književnost ter kulturo. Kljucne besede: Jean Vodaine, slovensko-francoski literarni stiki, Veno Pilon, revija Dire, slovensko izseljenstvo 1 Uvod Pogled v zgodovino slovenskega izseljenstva v Franciji razkrije izjemnega posameznika Vladimirja Kavcica s psevdonimom Jean Vodaine. V letu 2021 mineva sto let od njegovega rojstva. Jean Vodaine je bil umetniško in nacionalno vecplastna osebnost. Bil je pesnik, grafik, tiskar, tipograf in založnik, na vsakem izmed naštetih podrocij pa je zapustil obsežen opus, s katerim se ni ukvarjalo veliko literarnih in umetnostnih zgodovinarjev. Kot avtor slovenskih korenin, ki je deloval v vecnacionalni Loreni in v okoliških krajih, je pomemben tako za slovensko kot tudi za francosko in luksemburško kulturo. Prav v domacih krajih njegove druge domovine najbolj gojijo njegov spomin. O njegovem življenju in delu obstaja veliko zapisov francoskih, belgijskih, luksemburških in nemških avtorjev, vendar so ti predvsem spominske ali casopisne narave. V Franciji sta izšla dva zbornika, posvecena Vodainu. Prvi je dosje, ki ga je uredil slikar in Vodainov prijatelj Joe Ryczko v okviru posebne številke revije Plein Chant leta 1995. V njem so zbrani pricevanja Vodainovih prijateljev in sodelavcev, njegova korespondenca, biografija in bibliografija. Drugi zbornik je naslovljen Passeur des mots in vsebuje nekaj strokovnih prispevkov, zopet pa prevladujejo spominski zapisi. Urednica je bila bibliotekarka Marie-Paule Doncque, ki se je tudi sicer strokovno ukvarjala z Vodainovo tipografijo. V Sloveniji je leta 2002 ob Vodainovi razstavi v Tolminskem muzeju in Pilonovi galeriji izšel katalog bad adn: Jean Vodaine, v katerem sta bila med drugim objavljena obširnejša prispevka Petre Cerne Oven o Vodainovi tipografiji in Irene Mislej o prijateljstvu Pilona in Vodaina (Cerne Oven 2002; Mislej 2002). Našteta literatura prica o tem, da je bil obravnavan predvsem Vodainov tipografski opus. Dejstvo je, da je ta še danes najbolj cenjen, tudi njegovi tiski dosegajo visoke vrednosti (Trois typographes novateurs 2002). Njegovega prav tako obsežnega slikarskega in pesniškega opusa še ni nihce strokovno obravnaval. Namen clanka je pregledno predstaviti življenje Jeana Vodaina, ker je kljucno za njegovo ustvarjanje, pokazati pomen njegove revije Dire in ga na podlagi njegovega sodelovanja pri prevajanju in izdajanju slovenske poezije ter z razmislekom o identiteti njegovega opusa približati slovenski literarni zgodovini. 2 Otroštvo in mladost Jean Vodaine se je rodil kot Vladimir Kavcic v Ciginju pri Volcah 6. julija 1921. Tolminsko je bilo v prvi svetovni vojni zelo prizadeto, po vojni je pripadlo Italiji. Vodainov oce je imel cevljarsko delavnico. Zaradi fašisticnega pritiska se je družina preselila v Mozelo (danes v regiji Lorena). Meje so se v zgodovini na tem obmocju veckrat spreminjale, saj sta si obmocje lastili tako Nemcija kot Francija. Obmejnost regije je mocno vplivala na Vodainovo življenje in ustvarjanje. Selitev v nemško govoreci predel Francije je bila za Kavciceve lažja, saj so znali jezik. Ob selitvi leta 1924 je bil Vodaine star tri leta. Vodainov oce je sprejel triletno pogodbo v rudniku železove rude. Po treh letih je odprl svojo cevljarsko delavnico. Sin se je pri ocetu izucil za cevljarja, a ga to delo ni veselilo. Ob vstopu v šolo je imel to sreco, da tudi otroci domacinov knjižne francošcine niso obvladali, skupaj z njimi je jezik usvojil tudi on. Leta 1933 je šolo zakljucil, pet let pozneje je naredil mojstrski izpit za cevljarja. Vsega drugega, kar je pocel v življenju, se je naucil sam (Ryczko 1995: 5; Bortignon 1988: 237; Vodaine 1995: 76–78). Zelo mlad je zacel pisati, slikati in graficno ustvarjati. Leta 1947 je v Thionvillu izdal prvo pesniško zbirko z naslovom Rose et noir (Rožnato in crno), istega leta se je porocil. Zbirko je objavil pod psevdonimom Jean Vodaine. Vodaine je pofrancozena oblika slovenskih narecno izgovorjenih besed »bod edn«, ki mu jih je veckrat mama položila na srce – bodi nekdo, naredi nekaj iz sebe. Pridružil se je ustanovnim clanom društva L'Art Populaire (slov. Ljudska umetnost), kjer je za delavce vodil tecaje risanja in dikcije ter režiral gledališko predstavo. Kupil je tiskarsko prešo in zacel tiskati. Za svoje delo je dobil vec nagrad (Ryczko 1995: 5–17; Doncque 1997: 9–26). V naslednjih letih je spoznaval slavne umetnike in tiste na poti k slavi. Z nekaterimi se je spoprijateljil in še dolga leta ohranjal pisemski stik. Deloval je v krogu francoskih pesnikov delavske poezije, zbranih okrog revije Poésie avec nous (Poezija z nami). Delavski pesniki so bili v Franciji tedaj številni, marsikatero njihovo delo je bilo dobre kakovosti, a so bili v višjih (pariških) literarnih krogih prezirani, njihova poezija je ostajala v mejah domacih (obrobnih) pokrajin. Sodeloval je z znanimi pisci, kot so Jean Dubuffet, Anatole Jakovski in Gaston Chaissac.1 1 Dubuffet (slikar) in Chaissac (pesnik in slikar) sta pripadala slogu l'art brut. Vodaina je s Chaissacom vezalo dobro prijateljstvo, tudi on je bil iz skromne delavske družine in v umetnosti samouk. Jakovsky je bil zbiratelj in likovni kritik, pomemben za priznanje l'art brut. Vodaine je bil s svojim poznim slikarskim delom blizu temu slogu. Spoznal je Tristana Tzaro. Leta 1951 je z luksemburškim piscem Edmondom Dunom ustvaril literarni reviji Courrier de la poésie (Pesniška kronika) in La tour aux puces (Bolšji stolp), ki pa nista doživeli vecjega odmeva. Treba je poudariti, da je Vodaine vse to pocel ob svoji redni službi, ki je bila težaško fizicno delo. Nekaj casa je delal kot tajnik pri založbi Caractčres v Parizu, kadar je bilo treba, je sodeloval tudi pri tisku. Kot poslovilno darilo je leta 1955 iz službe domov prinesel novo tiskarsko prešo (Ryczko 1995: 5–17; Doncque 1997: 9–10; Življenjepis Vladimir (Frédéric) Kaucic Jean Vodaine). 3 Zrela doba in revija Dire Leta 1960 si je Vodaine hudo poškodoval desno nogo in zbolel, poškodba ga je onesposobila za tri leta. Nato se je preselil v Montpellier, kjer se je navdušil za tipografijo. 1961 je natisnil zadnjo številko La tour aux puces in pripravil prvo številko nove revije Dire. Star je bil štirideset let in vedel je, da zaradi poškodbe za fizicno delo ne bo vec sposoben. Odlocil se je za zelo pogumno dejanje, preživljati se z izdajanjem literarne revije (Ryczko 1995a: 88; Vodaine 1995a: 22). Revijo Dire je leta 1962 zasnoval mednarodno, saj je vedel, da bo le tako dobil dovolj narocnikov za preživetje sebe in revije. V prvi seriji revije je izšlo sedem številk, v drugi seriji je izšla ena številka. Leta 1965 je kupil nov tiskarski stroj in se vrnil v Basse-Yutz, leto pozneje je zacel s tretjo serijo revije in z njo vztrajal do leta 1984. Revija je bila tromesecnik velikega formata z bogatim in prepoznavnim tipografskim in graficnim okrasom. Snoval jo je sam, nekaj pomocnikov je imel le pri razmnoževanju. Poleg revije je pripravil še vrsto drugih izdaj, ki imajo danes zaradi kvalitetnega rocnega dela in nizkih naklad veliko bibliofilsko vrednost. V reviji je objavljal dela pomembnejših pisateljev tistega casa, dajal pa je priložnost tudi mlajšim in še neuveljavljenim. Revija je imela naklado okrog sto izvodov. V svoji karieri je objavil, tiskal ali s svojimi grafikami opremil dela avtorjev, kot so Raymond Queneau, Ernest Hemingway, Rainer Maria Rilke in Georg Trakl (Doncque 1997: 9–26). Vodainovo poslanstvo je bilo v delavsko Loreno vnesti vec kulture in umetnosti. Izkorišcal je »križišcno« lego regije, kjer so se križali nemški, francoski, belgijski, luksemburški in priseljenski umetniki. Da mu je uspelo izdajati cenjeno mednarodno literarno revijo v kraju, kot je Basse-Yutz, dalec od kulturne metropole Pariza, je pomemben dosežek. Leta 1972 se je locil od žene in se preselil v vasico Baslieux, kjer je ostal skoraj do smrti. S trdim delom in organiziranjem prireditev jo je spremenil v vas poezije. Intenzivneje se je posvetil slikarstvu, razstavljal je po francoskih mestih in v tujini, tudi v Sloveniji: prvic leta 1980 v ajdovski Pilonovi galeriji, zadnjic leta 2002 v Tolminskem muzeju. Še vedno je pesnil, tiskal, slikal in dobil vrsto nagrad, ena najpomembnejših nagrad je Stomps, ki jo podeljujeta mesto Mainz in Muzej Gutenberg za najvecje dosežke v tiskarstvu (Guichard 1997: 101–103). Leta 1980 mu je s sodelavci uspelo organizirati prvi festival poezije v Metzu. Prizadeval si je, da bi v mestu odprli hišo poezije. Še za življenja so mu v Baslieuxu in v Yutzu posvetili ulici. Umrl je 8. avgusta 2006 v domu upokojencev v Pont-ŕ-Moussonu. 4 Prevajalsko delo in sodelovanje z Venom Pilonom Jean Vodaine je slovenske kraje zapustil v zgodnjem otroštvu, potem pa je obiskoval le francosko šolo. Njegov materni jezik je bila slovenšcina, v krogu družine so govorili slovensko, vendar jezikovne možnosti ni nikoli razvil do te mere, da bi lahko razpravljal o zahtevnejših temah. Kljub temu se je loteval prevajanja slovenske poezije. Za to ga je navdušil slikar in pesnik Veno Pilon, ki se je na starost veliko ukvarjal s prevajanjem. Veno Pilon je z Jeanom Vodainom prišel v stik okrog leta 1950, ko je dobil knjižico Poésie slovčne, Présentation de Jean Vodaine (Slovenska poezija, Uredil Jean Vodaine). Gre za dvanajststranski zvežcic s kratko spremno besedo Jeana Vodaina, enim Prešernovim sonetom, po eno pesmijo Frana Levstika in Simona Gregorcica, dvema Kajuhovima in petimi Župancicevimi. Izšel je v Parizu v zbirki Escales. V spremni besedi je Vodaine pojasnil, od kod mu ljubezen do slovenske poezije, in z zanosom razložil, kakšen je pomen poezije za ohranitev slovenskega jezika skozi zgodovino. V casu avstrijskega gospostva, je zapisal, so v slovenskih domovih poleg razpela in blagoslovljene vejice viseli portreti Cankarja, Gregorcica ali Stritarja in preprican je bil, da podobni portreti visijo tudi danes – le da tokrat med križem in portretom maršala Tita. Zapisal je tudi, da je njegova mati, ki je bila sicer tudi sama pesnica, v predalu varovala zvezek, v katerega si je prepisala najlepše pesmi iz slovenske literature. Prav ta zvezek je bil Vodainov prvi stik s slovensko poezijo (Vodaine 1950: 3–4). Publicist Božidar Borko je v Slovenskem porocevalcu in potem Delu ves cas dokumentiral delo Jeana Vodaina in Vena Pilona ter z njim seznanjal slovensko javnost. 2 2 Izbor Borkovih clankov o Jeanu Vodainu je naveden v seznamu literature. O njem so porocali tudi drugi slovenski casopisi, nekateri v zamejstvu (prim. Novice iz Slovenije 1951). Iz kratke kritike Vodainove Poésie slovčne je ocitno, da ga še ni poznal, saj ga je oznacil za naturaliziranega Francoza in predvideval, da je Jean Vodaine postal iz Ivan Voden. Vrednost prevodov bolj kot v njihovi kakovosti vidi v »dobri volji« in »ljubezni do domace besede« (Borko 1951: 2). Tudi Pilon je prevode ocenil za precej povprecne in dobil idejo, da bi sam izdelal kaj boljšega. Kasneje se je izkazalo, da Vodaine sploh ni avtor teh prevodov, da jih je, anonimne, dobil od jugoslovanskega konzula v Metzu z namenom, da jih spravi v red, kolikor je to pac mogoce, in jih izda (Borko 1971: 65–66). Pilon in Vodaine sta se seznanila na Sejmu pesnikov leta 1950 na pariškem Place des Vosges. V casu Vodainove službe v Parizu sta se redno srecevala, potem pa sta ostala v rednem pisemskem stiku. Pilon je prepoznal Vodainov talent in pomen njegovega ustvarjalnega dela ter si zelo prizadeval, da bi ga povezal s slovensko kulturo. Predstavil ga je slovenskim intelektualcem, ki so prihajali v Pariz, med drugim Kocbeku, Kozaku in Borku. Leta 1966 ga je povabil v slovenski PEN, a se zaradi poškodbe vabilu ni mogel odzvati. V domovino se je prvic vrnil leta 1969, takrat so ga sprejeli v PEN-u, obiskal je sorodnike, Veno Pilon ga je peljal po Sloveniji. Pilon in Vodaine sta sodelovala pri prevodih slovenske poezije v francošcino. Njuno najvecje skupno delo je L'Oracle peintres ŕ Paris, Devinettes pour les amis curieux et connaisseurs (slov. Orakelj slikarjev, Uganke za radovedne prijatelje in poznavalce). Gre za zbirko 130 ugank, katerih rešitve so najvecja slikarska imena 20. stoletja. Zbirka je izšla leta 1968, tipografsko jo je oblikoval Vodaine in je dragocena tako po vsebini kot po bibliofilski plati. Pilon je pozneje pripravil še slovensko izdajo, ki pa je izšla le v 50 izvodih in z manj ugankami (91 prvotnih in 8 dodanih slovenskih slikarjev) (Mislej 2002: 26–45). Pilon je nacrtoval obširno antologijo slovenske poezije v francošcini po vzoru zbirke prevodov v italijanšcino Sempreverde e Rosmarino (slov. Zimzelen in rožmarin ), ki je izšla v Rimu. Pripravil je množico prevodov, a nikakor ni mogel najti založnika. Racunal je na Vodaina, ta pa je hotel pripravo take publikacije financno zavarovati z vsaj dvesto prednarocniki. Antologiji je dal naslov Męme un petit peuple chante (slov. Tudi malo ljudstvo prepeva), Vodaine je odtisnil njen naslov na šcitni ovitek Oraklja slikarjev s pripombo »v pripravi«. Pilonova bolezen je izdajo preprecila, zato se je Vodaine odlocil natisniti knjižico Oeillets rouges pour Paris (slov. Rdeci nageljni za Pariz) z izborom slovenske poezije šestnajstih pesnikov, povezanih s Parizom. Nageljni so bili natisnjeni julija 1970, Pilon je izvod dobil na svoji smrtni postelji (Borko 1969: 6; Pilon 1965). Spremno besedo k Oeillets rouges pour Paris je napisal pesnik in tipograf Arthur Praillet, sodeloval je tudi pri korekturi prevodov. V spremni besedi je pisal o Vodnikovem slavospevu Ilirija oživljena in o spomeniku neznanemu francoskemu vojaku v Ljubljani. Poudaril je, da niso bile Ilirske province nic drugega kot Napoleonova »domislica« za izmenjavo z Avstrijo. Vseeno pa, je nadaljeval, je »Napoleon Iliriji vrnil njen jezik«, pesniki pa se »ne zmenijo za zgodovino in kujejo to legendo« naprej. Legenda o Franciji in Napoleonu z razsvetljenskimi, idealisticnimi in svobodomiselnimi idejami je po Prailletovo še vedno navdih in sen za marsikaterega pesnika. Prevode je oznacil za »zveste in preproste«, namen zbirke pa je predvsem, da lahko bralec »povoha« nageljne slovenske poezije in potem, ce mu ugajajo, z raziskovanjem slovenske kulture nadaljuje (Praillet 1970: 2–3). Za pesmi lahko recemo, da so bile izbrane reprezentativno, njihova rdeca nit pa je naceloma povezava s Parizom. Tako so lahko frankofoni prebrali pesem bukovnika Miha Andreaša, Valentina Vodnika, Josipa Stritarja, Srecka Kosovela, Antona Aškerca, Otona Župancica, Pavla Golie, Mileta Klopcica, Boža Voduška, Mateja Bora, Kajetana Kovica, Lojzeta Krakarja, Janeza Menarta, Tomaža Šalamuna, zbirko pa skleneta pesmi prevajalcev Vodaina in Pilona. Njuni prevodi so tehnicno dovršeni in vsebinsko zelo tocni, dopustila si nista nikakršne prevajalske svobode, zato so mestoma prevodi v francošcini nekoliko trdi. Kljub neuresniceni antologiji je Vodaine v Dire veckrat objavil svoje in Pilonove prevode slovenske poezije (vcasih vzporedno tudi originale) in tako uspel z njo seznaniti svoje narocnike. V sedmi številki tretje serije je nekaj strani posvecenih Kosovelu (osem prevodov, med njimi Ekstaza smrti in Brinjevka), leta 1966 ena Gradnikova in ena Zajceva pesem, v jesensko-zimski številki leta 1967 pa sta izšli dve Gradnikovi in ena Krakarjeva pesem. Prevode Kosovelovih pesmi je pozneje izdal tudi kot samostojno knjižico. Vodaine je prevajal tudi iz nemšcine v francošcino in obratno. Prevedel, izdal in likovno opremil je dva izbora pesmi Reinerja Marie Rilkeja, in sicer leta 1992 Les Dauphins ter leta 1998 Sept Počmes. Automne Tardif. V nemšcino je prevajal dela francosko pišocega luksemburškega pesnika, sicer tudi dolgoletnega prijatelja, Edmonda Dunea (1914–1988). Svojcas se mu je zdelo, da bi se nemški prevod v Luksemburgu dobro prodajal, a se je to pozneje izkazalo za zmoto in so prevodi ostali v rokopisu (Sunnen 2018; Sunnen 2018a: 27). Ceprav prevodi (predvsem prevodi Rilkeja) predstavljajo le minimalni del Vodainovega opusa, s svojo kvaliteto kažejo tudi na njegov prevajalski talent. 5 Vprašanje nacionalne in umetniške identitete Jean Vodaine je bil rojen v slovenski družini, a je skoraj vse življenje preživel v Franciji. Tam je pridobil osnovnošolsko izobrazbo in ustvaril umetniško kariero. Trdil je, da se ni nikoli asimiliral v Francoza, a se vendar ni nikdar v Franciji pocutil tujca. Ponosno je govoril, da je Slovenec, po drugi strani pa je bila njegova jezikovna zmožnost v francošcini razvitejša kot v slovenšcini; znal je tudi nemško. Slovensko narodnost omenja tudi vsa tujejezicna literatura o njem. Da bo pesnil v francoskem jeziku, se je odlocil zavestno, z utemeljitvijo, da se slovensko v šoli nikdar ni ucil in da zna knjižno le francošcino (Bortignon 1988: 241). Vodainov prijatelj, belgijski pisatelj Marcel Hennart, je zapisal: »Naucil me je tudi nekaj verzov, polnih slovanske sladkosti, iz njegove države Slovenije: Moja duša moli nocoj …« (Hennart 1955: 2). Pilon je zapisal, da je Vodaine s francoskimi prijatelji veckrat pel Mi se 'mamo radi (Pilon 1965: 2). Družina Kavcic je vložila vec prošenj za pridobitev francoskega državljanstva, a neuspešno, zaradi rapalske meje je bilo njihovo državljanstvo italijansko. Vodaine je ostal italijanski državljan vse do leta 1985, ko je dobil francosko državljanstvo. Že prej mu je bilo ponujeno jugoslovansko, a ga ni sprejel. Dolgoletno bivanje v Franciji s tujim državljanstvom je vplivalo na njegovo življenjsko pot, saj je nekaj casa kot suplent pouceval likovno vzgojo, kot tujec pa stalnega mesta v javni šoli ni mogel dobiti (Ryczko 1995a: 161–162). Jean Vodaine je bil torej po družini Slovenec, po državljanstvu vecino življenja Italijan, po jeziku Francoz, po prepricanju pa svetovljan. K svetovljanstvu je pripomoglo življenje v vecnacionalni regiji Loreni, kjer se križajo francoski, nemški, luksemburški, belgijski in priseljenski vplivi. Vodaine se je v literarnih, spominskih in likovnih delih veckrat dotaknil teme identitete, narodnosti in meja, predvsem v kontekstu vecnacionalnosti obmocja, kjer je živel. Z ironijo se je spominjal diskriminacije, ki jo je kot priseljenec doživljal v francoski šoli (Bortignon 1988: 239). Nanj je torej mogoce gledati z vec perspektiv. Jean Vodaine je slovenski izseljenski umetnik, cigar družina se je izselila iz politicnih razlogov in postala del lorenskega proletariata, tudi Vodaine je bil fizicni delavec. V njegovem umetniškem udejstvovanju se to kaže s sodelovanjem v krogu pesnikov delavske poezije (Vodaine kot pesnik cevljar), življenje delavcev in znacaj industrijske regije sta bili pogosti temi njegove poezije. Iz druge perspektive je Vodaine umetnik svoje regije, torej Lorene z okolico, v katero si je prizadeval pripeljati vec kulturnega življenja. To mu je uspelo z založništvom in kulturnimi prireditvami. V tem okolju sta njegovo ime in ustvarjanje še danes najbolj poznana in cenjena. Sodeloval je z umetniki razlicnih narodnosti, za slovensko književnost pa je najbolj pomembno sodelovanje z Venom Pilonom, pri cemer lahko govorimo o Vodainu kot promotorju slovenske poezije in kulture v Franciji. 6 Dedišcina in pomen Vodaina Jean Vodaine je sodeloval z mnogimi mladimi umetniki. Pri njem so se ucili tiskarske umetnosti, njihove prvence je vkljuceval v Dire, nekaterim pa je po svojih zmožnostih pomagal tudi financno. Vec hvaležnih pricevanj je zbranih v dosjeju, ki ga je uredil Joe Ryczko (1995b). Nekaj Vodainovih naslednikov je nastopilo v dokumentarnem filmu, ki sta ga o njem posnela Jasna Hribernik in Tomaž Letnar (2008), gre za kantavtorja in pesnika Louisa Artija, pesnika Clauda Billona, Michela Sireya in druge, ki še danes soustvarjajo kulturno življenje v Loreni in širše. Od leta 2013 v Baslieuxu deluje muzej Association Jean Vodaine, ki skrbi za njegovo dedišcino, vodita jo Vodainova otroka Jean- Luc in Muriel (Association Jean Vodaine). Muzej prireja razstave Vodainovih likovnih del in pripravlja nove izdaje njegove poezije (prim. Vodaine 2016). V slovenšcini prevodi njegove poezije niso izšli. Za Vodainovo dedišcino v Sloveniji skrbita Pilonova galerija in Tolminski muzej, slednji hrani tudi precej njegove zapušcine. V stalni razstavi Pilonove galerije je predstavljeno sodelovanje Vodaina in Vena Pilona, Tolminski muzej je v letu 2021 pripravil razstavo Vodainovih likovnih del in osebnih predmetov (Fortunat Cernilogar 2021; Brecelj 1983: 3). V slovenskem prevodu še ni izšla nobena pesniška zbirka Jeana Vodaina. Prevedenih je bilo zgolj nekaj posameznih pesmi. V okviru diplomskega dela Francija in slovenska književnost je bila prevedena pesem Zahtevek za pojasnilo, poslan milicniku na železnici (Vodaine 2021: 27). Za priložnost ob odkritju spominske plošce Jeanu Vodainu v Ciginju je Aleš Berger prevedel tri njegove pesmi, gre za pesmi Kdo sem?, Topoli in Avanti la musica (Berger 2021). Življenje in delo Jeana Vodaina sta pomembna v vec kontekstih. V kontekstu slovenske književnosti gre za plodovitega izseljenskega avtorja, ki je za jezik svojega ustvarjanja izbral francošcino in kot tak sodi tako v slovenski kot v frankofoni literarni kontekst. Za slovensko književnost je pomemben tudi kot prevajalec in izdajatelj slovenske poezije, promotor slovenske kulture in vez med slovensko ter francosko literarno sodobnostjo. Njegovo geslo je v Slovenskem biografskem leksikonu, v Enciklopediji Slovenije in v štirih jezikih na Wikipediji. Za Loreno z okolico je pomemben kot zacetnik kulturnih prireditev, od katerih so nekatere postale tradicionalne (npr. Festival poezije v Metzu). Za ta prostor je pomemben tudi kot tiskar, oblikovalec in založnik mnogih literarnih del pisateljev od blizu in dalec. Rojaki s Tolminskega se ga spominjajo kot nekoga, ki je uspel v svetu. Vodainova rojstna hiša v Ciginju ne stoji vec, so pa v zacetku oktobra 2021 postavili njegovo spominsko plošco, za to je zaslužno Kulturno društvo Myra Locatelli. Literarna revija Dire je objavljala dela avtorjev z vsega sveta, razpršeni so bili tudi narocniki in bralci, tako sta manjša kraja Yutz in Baslieux postala del svetovne literarne scene, Vodaine se je želel zoperstaviti monopolu pariških kulturnih centrov (Ryczko 1995a). V likovni umetnosti je bil Vodaine kvaliteten grafik, pozneje pa slikar blizu umetniški smeri l'art brut in kot tak edini slikar tega sloga slovenskih korenin. Gre za umetnika, ki se je po eni strani vkljucil v tokove svojega casa (delavska poezija, l'art brut), po drugi pa je ostajal samosvoj, kar dokazujejo revija Dire in njegov tipografski opus. Viri Association Jean Vodaine: http://asso.jean.vodaine.pagesperso-orange.fr/. Berger, Aleš, 2021: Prevodi pesmi ob priložnosti odkritja plošce Jeanu Vodainu. Tipkopis. Borko, Božidar, 1964: Dosežki francoskega pesnika Slovenca. Delo 6/84. 6. Borko, Božidar, 1966: Odmevi naše poezije v Franciji. Delo 7/301. 7. Borko, Božidar, 1967: Odmevi slovenske poezije v tujini. Delo 8/2. 7. Borko, Božidar, 1969: Jean Vodaine v domovini. Delo 11/172. 6. Borko, Božidar, 1970: Odmevi slovenske književnosti. Delo 12/212. 5. Brecelj, Marijan, 1983: Grafik, slikar in tipograf ter pesnik Jean Vodaine s svojimi deli na rodnem Tolminskem. Primorski dnevnik 39/99. 3. Fortunat Cernilogar, Damjana, 2021: Nataša Kovšca. Jean Vodaine vod an bad adn bodi eden bodi nekdo. Katalog ob razstavi. Tolmin: Tolminski muzej. Hribernik, Jasna (režija) in Letnar, Tomaž (scenarij). Bod eden – Bodi Jean Vodaine, dokumentarni portret. Dokumentarni program Televizije Slovenija. 2008. Kavcic - Kosovel – Pilon, 1964: Primorski dnevnik 20/178. 3. Novice iz Slovenije, Ajdovšcina, 1951: Svobodna Slovenija/Eslovenia Libre 12/223. 3. Pilon, Veno, 1965: Na robu. Ljubljana: Slovenska matica. Trois typographes novateurs: Bernouard – Duncan – Vodaine. (Catalogue d'exposition), 2002. Pariz: Librairie Nicaise. Vodaine, Jean, 1950: Počsie Slovčne. Pariz: Escales. Vodaine, Jean, 1995: Les faiseurs des frontičres. Plein Chant 57-58. 76–78. Vodaine, Jean, 1995a: Pismo Raymondu Briantu z dne 9. 1. 1963. Plein Chant 57–58. 22. Vodaine, Jean, 2016: Počmes. Metz: Association Jean Vodaine. Vodaine, Jean, 2021: Zahtevek za pojasnilo, poslan milicniku na železnici. Besedoholik 1/10. 27. Prev. Urh Ferlež. Življenjepis Vladimir (Frédéric) Kaucic Jean Vodaine. Mislej, Irene (ur.): Bad adn: Jean Vodaine. Ajdovšcina: Tolminski muzej in Pilonova galerija. 62–67. Literatura Borko, Božidar, 1951: Kulturni paberki. Slovenski porocevalec 12/14. 2. Borko, Božidar, 1951a: Še o francoskih prevodih iz slovenske lirike. Slovenski porocevalec 12/262. 4. Borko, Božidar, 1951b: Veno Pilon kot slovenski prevajalec. Slovenski porocevalec 12/223. 2. Borko, Božidar, 1971: Srecanja. Ljubljana: Slovenska matica. Bortignon, Elia, 1988: Les Passagers du Solstice, Mémoire et itinéraires en Lorraine du fer. Thionville: Editions Serpenoise. Cerne Oven, Petra, 2002: Crkoslovje kot orodje poezije. Mislej, Irene (ur.): Bad adn: Jean Vodaine. Ajdovšcina: Tolminski muzej in Pilonova galerija. 6–25. Doncque, Marie-Paule, 1997: »Bod eden«: sois un. Marie-Paule (ur.): Jean Vodaine Le passeur des mots. Doncque. Metz: Bibliothéque de Pontfroy in Luxembourg: Bibliothéque Nationale. 9–26. Doncque, Marie-Paule, 1997a: Un horizon de plomb ou une certaine idée de la poésie. Doncque, Marie-Paule (ur.): Jean Vodaine Le passeur des mots. Metz: Bibliothéque de Pontfroy in Luxembourg: Bibliothéque Nationale. 27–40. Ferlež, Urh, 2020: Francija in slovenska književnost. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Guichard, Bruno, 1997: La typographie hysée au rang d'art contemporain. Doncque, Marie- Paule (ur.): Jean Vodaine Le passeur des mots. Metz: Bibliothéque de Pontfroy in Luxembourg: Bibliothéque Nationale. 101–103. Hennart, Marcel, 1955: Un nom qui compte. Plein Chant 57–58. 88. Markale, Jean, 1951: Spremna beseda. Vodaine, Jean: Le jour se Fera. Pariz: Escales. 1–2. Mislej, Irene, 2002: Pilon in Vodaine, ustvarjalno prijateljstvo. Mislej, Irene (ur.): Bad adn: Jean Vodaine. Ajdovšcina: Tolminski muzej in Pilonova galerija. 26–45. Praillet, Arthur, 1970: Spremna beseda. Oeillets rouges pour Paris. Basse-Yutz: Vodaine. 2–3. Ryczko, Joe, 1995: Življenjepis Jeana Vodaina (Repčres). Plein Chant 57–58. 5–17. Ryczko, Joe, 1995a: Entretien. Plein Chant 57-58. 61–64. Sunnen, Myriam, 2018: Jean Vodaine ou la poésie dans tous ses états. Conter, Claude D. in Sunnen, Myriam (ur.): Texte et image dialogues entre arts visuels et littérature. Mersch: Centre national de littérature. 15–26. Sunnen, Myriam, 2018a: Vodaine et les écrivains Luxembourgeois. Conter, Claude D. in Sunnen, Myriam (ur.): Texte et image dialogues entre arts visuels et littérature. Mersch: Centre national de littérature. 27–43. Jean Vodaine and His Links with Slovenian Poetry The article discusses the life and work of artist and writer Jean Vodaine (born Vladimir Kavcic). Vodaine was born in Ciginj near the town of Tolmin in 1921, but spent most of his life in France. He was a poet, graphic designer, painter, printer and publisher. The international literary magazine Dire was published for many years and is regarded as his crowning achievement. The impact of Vodaine’s life and work is seen in the popularisation of Slovenian poetry in France. With Veno Pilon, Vodaine created an anthology of Slovenian poetry that had been translated into French. He was a Slovenian immigrant living in Lorraine, an industrial and multinational region in France, which is also reflected in his works. Vodaine is important for the Slovenian, French and Lorrainian regional literature and culture. Key words: Jean Vodaine, Slovenian–French literary contacts, Veno Pilon, Dire magazine, Slovenian emigration Janja Polajnar Lenarcic UDK 811.112.2'367’38:004.773 Oddelek za germanistiko z nederlandistiko in skandinavistiko DOI: 10.4312/JiS.67.1-2.235-252 Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Ana Tavcar Pirkovic Radiotelevizija Slovenija DODATEK KOT NAJPOGOSTEJE ZAIZPOSTAVLJENA STRUKTURA NEMŠKEGA STAVKA Clanek osredinja rabo dodatkov (nem. Zusatz) v nemških spletnih komentarjih uporabnikov. Dodatki predstavljajo eno izmed najpogosteje zaizpostavljenih struktur v nemškem govorjenem jeziku, novejše študije pa kažejo tudi na njihovo rabo v pisanih besedilih. V clanku najprej s teoreticnega stališca osvetlimo raznolike oblike zadnjega stavcnega polja, nato opredelimo skladenjske in slogovne znacilnosti dodatkov. Sledi opis znacilnosti spletnih komentarjev uporabnikov pod spletnimi clanki, ki kot relativno mlada besedilna vrsta spletno posredovane komunikacije zaradi svoje dialoškosti in pogovorne zasnovanosti kažejo številne znacilnosti govorjenega jezika. Sintakticno-semanticna ter stilisticna analiza 188 komentarjev uporabnikov (12.374 besed) razlicnih nemških nadregionalnih spletnih casopisov ter rumenega tiska pokaže, da so tovrstne strukture v zadnjem stavcnem polju ne le pogosto rabljene, ampak tudi strukturno zelo raznolike, razlicno oznacene in kompleksne, npr. dodatki k dodatkom, ter imajo v besedilu najrazlicnejše slogovne funkcije. Podobno kot v govorjenem jeziku služijo dodatki v spletnih komentarjih uporabnikov predvsem dodajanju pozabljenih informacij ter variiranju informacij predhodnega stavka. Raziskava je pokazala, da se raba dodatkov ne razlikuje bistveno niti glede na obravnavano tematiko niti glede na casopis, kar nakazuje, da gre za splošno razširjen in pogost jezikovni fenomen te besedilne vrste. Predvsem so zanimivi izsledki rabe dodatkov po posameznih uporabnikih, ki kažejo, da uporabniki, katerih komentarji izstopajo po pogostnosti dodatkov, velikokrat uporabljajo dodatke s skupnimi strukturnimi znacilnostmi in funkcijami ter so tako odraz individualnega stila pisanja. Kljucne besede: dodatek, izokvirjanje, zadnje stavcno polje, slogovne funkcije, besedni vrstni red, nemšcina, spletni komentarji uporabnikov, spletno posredovana komunikacija 1 Uvod Besedni vrstni red je v nemškem jeziku podvržen skladenjskim, morfološkim in komunikativnim zakonitostim (prim. Helbig in Buscha 2001: 473; Bracic, Fix in Greule 2011). Norma doloca, da se osebna glagolska oblika v pripovednem enostavnem stavku nahaja na drugem mestu, neosebne glagolske oblike pa so postavljene na konec stavka. Glagolske oblike tako tvorijo stavcni okvir, ki je temeljna gradbena enota in v nasprotju s slovenskim jezikom osrednja znacilnost nemške stave (prim. Crnkovic 2018: 245). Za ponazoritev nemške stave v enostavnem stavku se je v nemškem jezikoslovju uveljavil linearni topološki model, ki nemški stavek razdeli na tri osnovna stavcna polja: predpolje (nem. Vorfeld), osrednje stavcno polje (nem. Mittelfeld) in zadnje stavcno polje (nem. Nachfeld) (prim. Wöllstein 2014: 22). Zaradi vpliva medijev in govorjenega jezika v zadnjem casu prihaja do rahljanja stavcne strukture tako v predpolju in osrednjem stavcnem polju kot tudi v zadnjem stavcnem polju (prim. Marschall 2015: 202; Tavcar-Pirkovic 2017). Predvsem v zadnjem stavcnem polju jezikoslovci opažajo številne vecje spremembe, ki so še v 80-ih letih veljale za slovnicno nepravilne (prim. Vickel-Roisin (ur.) 2015: 3), danes pa predstavljajo tipicne znacilnosti ne le govorjenega jezika, ampak tudi pisanih besedil (npr. (spletna) publicisticna, oglaševalska ter umetnostna besedila) (prim. Marschall 2015: 202; Polajnar in Tavcar- Pirkovic 2020). Marschall (2015) pokaže, da je raba zaizpostavljenih struktur zadnjega stavcnega polja v publicitsicnih besedilih stilisticno, kognitivno in besedilnovrstno motivirana, izvor pa gre iskati v govorjenem jeziku (prim. tudi Duden 2016; Sandig 2006 idr.). Tovrstne strukture sledijo zakonu o skladenjski bližini in topološki oddaljenosti glagola, ki narekuje, da proti desni (desni rob osrednjega polja ali zadnje stavcno polje) težijo tisti stavcni cleni, ki so s povedkom, v katerem je osebna glagolska oblika, skladenjsko povezani (prim. Bracic, Fix in Greule 2011: 26). Bracic in soavtorji (2011: 26) kot glavne znacilnosti nemške stave omenjajo še komunikacijsko dinamiko oz. zakon narašcajoce sporocilne vrednosti, ki pravi, da so najpomembnejši deli sporocila postavljeni na desno. V skladu s teorijo o clenitvi po aktualnosti praške šole so zaizpotavljene strukture rematicne. V clanku se osredotocimo na rabo dodatkov (nem. Zusatz), ki predstavljajo eno izmed najpogosteje zaizpostavljenih struktur v nemškem govorjenem in tudi pisanem jeziku (prim. Tavcar-Pirkovic 2017). Polajnar in Tavcar-Pirkovic (2020) v clanku o dodatkih v komentarjih in kolumnah spletnih casopisov na eni strani ter pripradajocih komentarjih uporabnikov na drugi strani razišceta njihove besedilnovrstne in stilisticne znacilnosti: ugotavljata, da so dodatki v interaktivnih komentarjih uporabnikov primerjalno številcnejši, razlike pa se kažejo tudi v njihovi strukturi in slogovni funkciji. V eksemplaricni analizi pokažeta, da so dodatki v komentarjih uporabnikov ne le kompleksnejši, ampak tudi strukturno in funkcijsko bolj raznoliki kot v spletnih clankih, katerim sledijo. Zato se dani clanek osredinja na komentarje uporabnikov s spletnih forumov razlicnih nemških nadregionalnih dnevnih in tedenskih spletnih casopisov (Zeit Online, FAZ.net, TAZ.de) ter rumenega tiska (Abendzeitung), ki se nahajajo pod clanki dveh razlicnih diskurzov (uporaba kanabisa v medicinske namene in pandemija koronavirusne bolezni). Cilj je pokazati strukturno in funkcijsko raznolikost dodatkov ter podobnosti in razlike v rabi dodatkov glede na temo, profil bralcev (tip casopisa), individualni stil in dolžino komentarjev. 2 Dodatek in njegove slogovne funkcije: teoreticna izhodišca Spodnja tabela prikazuje linearni topološki model nemškega stavka (Wöllstein 2014: 22). Vorfeld Linke Satzklammer (LSK) Mittelfeld rechte Satzklammer (RSK) Nachfeld predpolje levi del stavcnega okvirja osrednje stavcno polje desni del stavcnega okvirja zadnje stavcno polje Tabela 1: Linearni topološki stavcni model Z desnim stavcnim okvirjem naj bi se nemški enostavni stavek (z osebno glagolsko obliko na drugem mestu) tudi zakljucil. Zadnje stavcno polje ostaja nezasedeno, le v izjemnih primerih se v njem nahajajo dolocene konstituente. Ce se osredotocimo na zadnje stavcno polje, pregled nemških slovnic in skladnje pokaže, kako neenotno in heterogeno je slednje definirano. Opaziti je heterogenost tako v poimenovanju procesa zasedanja desne stavcne periferije v nemškem stavku (Rechtsversetzung, Herauslösung aus dem Rahmen, Ausklammerung, Nachtrag, Extraposition von Stellungsgliedern, Herausstellung) kot tudi struktur, ki iz teh procesov izhajajo in se pogosto prekrivajo (Nachstellung, Reparatur- Nachtrag, Zusatz itd.) in nenazadnje heterogenost v poimenovanju zadnjega stavcnega polja1 1 Desno stavcno periferijo lahko razumemo kot nadpomenko za prostor za desnim stavcnim okvirjem. Poleg zadnjega stavcnega polja (Nachfeld) se omenjajo še nekatere delitve tega polja (npr. »rechtes Außenfeld« kot desno zunanje polje ali pa »Nachfeld im engeren/weiteren Sinne«, torej zadnje stavcno polje v ožjem/širšem smislu (Zifonun et al. 1997: 1649f.), zadnja izdaja Dudnove slovnice (2016: 898f.) uvaja še termin »Nachnachfeld« kot polje za zadnjim stavcnim poljem, kar bi bilo enako kot desno zunanje polje). (npr. Duden 2016/2009; Zifonun idr. 1997; Eisenberg 2013; Engel 2009; Eroms 2000; Flämig 1991; Weinrich 2005; Vinckel-Roisin (ur.) 2015). Pri sistematizaciji fenomenov desne stavcne periferije avtorji izbirajo razlicne kriterije, in sicer slogovne kriterije v kombinaciji z nekaterimi psihološko- kognitivnimi zakonitostmi ter foneticnimi lastnostmi. Tavcar-Pirkoviceva (2017: 145–152.) prav zaradi pluralnosti izrazov in definicij tako ves prostor za desnim stavcnim poljem poimenuje desna stavcna periferija, strukture v njej pa glede na novejše teorije razdeli v sedem vecjih kategorij in jih definira tako s sintakticnega kot tudi s stilisticnega, foneticnega in komunikacijskega vidika. Omenjeni model opredeljuje tudi dodatek (nem. Zusatz), ki se empiricno izkaže kot pogosta struktura zadnjega stavcnega polja oz. desne stavcne periferije (prim. Polajnar in Tavcar-Pirkovic 2020; Tavcar-Pirkovic 2017) in je predmet obravnave danega clanka. V starejših delih je dodatek (nem. Zusatz) obravnavan zgolj v okviru struktur, ki lahko zasedajo zadnje stavcno polje, to je dostavek (nem. Nachtrag) (prim. Erben 1972; Heidolph idr. 1981) ali pa izpostavitev (nem. Herausstellung) (prim. Altmann 1981; Sandig 1986). Termina dostavek ali izpostavek v tem kontekstu predstavljata nadpomenki za strukture, ki lahko zasedajo zadnje stavcno polje. Zusatz (dodatek) loceno od pojma dostavek prvic omenja Polenz (1985; 2008: 255), Schindler (1990: 190–199) pa razvije klasifikacijo dodatkov. Skupni pojem dodatek definira kot sintakticno relacijo med dvema skupinama besed, pri cemer prva vsebuje nanašalni element, druga pa tvori apozicijo k temu nanašelnemu elementu. Dodatek kot eno izmed zaizpostavljenih struktur natancneje omenjajo Zifonunova s soavtorji (1997: 1644–1680) in kot tipicne primere navajajo naslednje, ki so velikokrat uvedeni s konektorji2 2 Konektorji kot skladenjskopomenska povezovala v besedilih vzpostavljajo in ohranjajo kohezijo in koherenco v besedilu. Njihova raba in stava sta vezani na clenitev po aktualnosti in intonancni potek povedi (Žele 2012). (npr. jedenfalls, und zwar): 1. Mit den Mini-Röcken fing es an, und mit Blümchen auf dem Bein hört es auf – jedenfalls vorläufig. 2. Es ist ein Unfall geschehen, vermutlich durch Elektrizität. 3. Und dafür wurde ich ihn also bestrafen, und zwar hart, für diese. (Zifonun idr. 1997: 1646f.; poudarki so originalni.) Po definiciji Zifonunove idr. (1997: 1647) imajo dodatki v stavku svojo skladenjsko vlogo, praviloma prislovno vrednost, vendar tvorijo loceno intonacijsko enoto, ki je jasno nakazana s premorom govorca oziroma ustrezno graficno ponazorjena s strani pisca.3 3 Prozodicne lastnosti pa niso povsem jasen kriterij dolocanja dodatkov, saj so identicne strukture ob odsotnosti modiikatorjev lahko tako dodatki (ce so prozodicno locene) kot tudi dostavki (Nachträge). Imo (2015: 233f.) ugotavlja, da so meje med dodatki in dostavki zabrisane in da med njimi težko locimo v tistih primerih, kjer o integraciji ali dezintegraciji v stavek izkljucno odloca prozodija. Elementi, ki se pojavljajo kot dodatki, so izrazi, ki povezujejo, spreminjajo ali stopnjujejo vsebino stavka. Stojijo torej lahko tako v desnem zunanjem polju (nem. rechtes Außenfeld) kot v zadnjem stavcnem polju (nem. Nachfeld), kar pa vedno tvori desno stavcno periferijo (Zifonun 2015: 44). Strukturno gledano so dodatki lahko bodisi celi stavki bodisi besedne zveze; na desnem stavcnem obrobju se tako lahko znajdejo najrazlicnejši odvisni stavki, nedolocniške zveze, zveze z als in wie, predložne zveze, samostalniške zveze, pridevniške in prislovne zveze, priredne in pristavcne zveze (Tavcar-Pirkovic 2017: 44). Zifonun idr. nadalje navajajo primere, ki kažejo na to, da dodatek niti znotraj stavcnega okvirja nima lastnosti integriranosti v poved, v kateri se nahaja (Zifonun idr. 1997: 1648; poudarki so originalni): 4. »Mit den Mini-Röcken fing es an, und mit Blümchen auf dem Bein hört es – jedenfalls vorläufig – auf.« Zifonunova idr. (1997: 1669) elementom desne stavcne periferije in med njimi tudi dodatkom pripisujejo najrazlicnejše komunikativne funkcije: lahko gre za mesto teme (nem. Thematisierungsstelle), hkrati lahko tam stojijo tudi rematicni elementi. Zadnje stavcno polje lahko vsebuje tako za recipienta pomembne kot manj pomembne informacije; velikokrat pa si z njim jezikovno gospodarno informacije pomagamo oblikovati tako, da so bolj pregledne, nazorne in razumljive. Ko gre za tovrsten razplet informacij oz. nazornejši prikaz in lažje razumevanje, govorimo o osnovni funkciji desnega stavcnega polja, ki je tudi že gramatikalizirana (Zifonun idr. 1997: 1669). V ostalih primerih pa gre za specificne funkcije, ki so stilisticno pogojene (Zifonun idr. 1997: 1669). Med najpogostejšimi funkcijami dodatka je dodajanje pozabljenih ali izpušcenih informacij.4 4 Tako se dodatek približa vlogi dostavka (v nem. Nachtrag), pri cemer avtorji Zifonun idr. (1997) strukturo dostavek uporabljajo izkljucno v analizi govorjenega jezika, medtem ko je ustreznica v pisanih besedilih dodatek (v nem. Zusatz). Dodatek se tako v desni stavcni periferiji pogosto pojavi takrat, ko v povedi zaradi velikega števila besed oz. stavkov, ki se odvijajo vzporedno, govorec dolocenih podatkov v strukturo stavka ne vkljuci pravocasno in so zato dostavljeni (Zifonun idr. 1997: 1671f.; poudarki so originalni): 5. »Ja, meine Damen und Herren, die Sie da draußen zuhören und die Sie in der Zwischenzeit angerufen haben hier bei uns.« Ce povežemo dejstvo, da se v pisanih besedilih pogosto kaže vpliv govorjenega jezika, potem lahko trdimo, da gre v primeru dodajanja pozabljenih struktur za desni stavcni okvir za komunikativno-psihološko funkcijo. Informacijsko gledano gre v tem primeru za strukture, ki sodijo v glavni stavek in so nepoudarjene, saj vsebujejo manj pomembne informacije (v nem. Hintergrundinformationen). Dodatki pa lahko vsebujejo tudi poudarjene informacije oz. informacije bistvenega pomena (v nem. Vordergrundinformationen) in prevzemajo slogovne funkcije (primer 5). O tem, kateri elementi bodo dodani in kako, pa odlocata kontekst in vsebina, tako Zifonun in soavtorji (1997: 1672; poudarki so originalni): 6. »wenn sie Angst haben, müssen sie ja irgend 'n Bild haben von der Angst.« Zifonun in soavtorji (1997: 1672f.) dodajanju, ki izvira iz govorjenega jezika, v pisanem jeziku pripisujejo posebne slogovne funkcije, saj se na ta nacin lahko ustvari poseben poudarek. Zifonunova idr. (1997: 1672f.) locijo dva vzorca: 1. Elementi v zadnjem stavcnem polju predstavljajo glavni poudarek celotne informacije. Tukaj so dodani obvezni stavcni elementi, ki so nosilci glavne informacije v stavku. 7. »Symbolisch soll es darstellen den Kampf zwischen Gut und Böse. Und zwar ist das Gute versinnbildlicht durch zwei Erzengel, Michael und Gabriel« (Zifonun idr. 1997: 1672f.; poudarki so originalni). 2. Lahko pa imamo tudi poved z dvema glavnima poudarkoma oz. poudarek z dvema jedroma (nem. zweigipfliges Tonmuster), ko je poudarjen element v osrednjem stavcnem polju ali predpolju, enako poudarjen pa je element v zadnjem polju: 8. »Alle Photos zeigen die Züge eines einsamen, traurigen Skeptikers, dabei konnte er gelegentlich lustig sein und vom raschem Witz« (Zifonun idr. 1997: 1672f; poudarki so originalni). Glede na zgornje definicije in razlage bodo v empiricnem delu dane raziskave kot dodatki opredeljene strukture za desnim stavcnim okvirjem. Gre za sintaktincno, prozodicno/graficno in/ali pragmaticno locene elemente, ki so od predhodnega stavka loceni s premorom in/ali graficno oznako. Pogosto so uvedeni z besedilnimi povezovalci oziroma s konektorji, v nemšcini so to izrazi kot jedenfalls, also, und zwar, noch ipd. Semanticno gledano dodatki širijo, dopolnjujejo in/ali specifirajo informacije iz predhodnega stavka, slogovno pa predvsem služijo poudarjanju pomembnih informacij, razpletu in nazornejšemu prikazu informacij, dopolnjevanju, bolj natancnemu opredeljevanju, stopnjevanju rematicnih elementov ali pa kasnejšemu dodajanju prej pozabljenih in/ali izpušcenih informacij, v nekaterih primerih tudi korekturi informacij predhodnega stavka. 3 Spletni komentarji uporabnikov: nova besedilna vrsta spletno posredovane komunikacije Spletna besedila se razlikujejo od tiskanih zaradi posebnosti elektronskega medija, v katerem nastajajo. Weidacher (2017: 154) meni, da prav znacilnosti medija bistveno vplivajo na znacilnosti in oblike spletnih besedil. Za prototipicna spletna besedila so znacilne naslednje lastnosti: hiperbesedilnost, nelinearnost, multimodalnost, fluidnost, dialoškost ali interaktivnost ter rahljanje besedilnih mej (Weidacher 2017: 154). Na spletu najdemo poleg tradicionalnih besedilnih vrst, ki so se prilagodile znacilnostim spleta (med casopisnimi besedilnimi vrstami npr. komentar, kolumna), tudi nove. Ena takšnih novejših besedilnih vrst so komentarji uporabnikov pod spletnimi clanki, v katerih uporabniki diskutirajo in vrednotijo v clanku tematizirane vidike; komentarji uporabnikov pa se lahko retrospektivno nanašajo tudi na druge komentarje uporabnikov. Tako je zanje znacilna izrazita dialoškost ali interaktivnost, pa tudi kratkost, pri cemer je v ospredju uspešna medsebojna interakcija, ki poteka asinhrono. Poleg argumentativne besedilne funkcije lahko imajo komentarji uporabnikov tudi faticno/ kontaktno besedilno funkcijo (prim. Fandrych in Thurmair 2011: 141). Ceprav gre za pisana besedila (nem. »medial grafisch«), so zaradi dialoškosti in hitre izmenjave mnenj v veliki meri pogovorno zasnovana (nem. »konzeptionell mündlich « (Koch in Oesterreicher 2008)) in kažejo jezikovne znacilnosti spletno posredovane komunikacije kot npr. »chata«, zato se tudi bistveno razlikujejo od redigiranih spletnih clankov, pod katere so umešcena. Vendar pa nekateri jezikoslovci opozarjajo na veliko raznolikost spletnih komentarjev uporabnikov, ki so lahko (zelo) kratki in dialoško pogovorni ali pa dolgi in poudarjeno argumentativno zasnovani (prim. Fandrych in Thurmair 2011: 146; Große 2015: 57). Poleg naštetih lastnosti prototipicnih spletnih besedil5 5 Multimodalnost je v komentarjih uporabnikov pogosto izražena preko linkov, fluidnost pa je opazna na ravni celotnega foruma komentarjev in ne posameznega uporabnikovega komentarja (prim. Weidacher 2017: 164). je za komentarje uporabnikov kljucna anonimnost, ki vpliva na izbiro jezikovnih sredstev, ki so pri nestrinjanju lahko zelo direktna, nevljudna, ironicna ali sarkasticna (Weidacher 2017: 164; Fandrych in Thurmair 2011: 138). Prav tako zaradi hitre izmenjave komentarjev niso redke slovnicne in pravopisne napake (Weidacher 2017: 164).6 6 Poleg navedenih z internetom pogojenih znacilnosti spletnih besedil Weidacher (2017: 164f.) izpostavi tudi vpliv kulture (npr. pomen vkljudnosti v doloceni kulturi ali tabuiziranje dolocenih tem in oblik) in uveljavljenih besedilnih vrst (npr. pozdrav, izposojen iz spletnih sporocil ali pisem). Vsak uporabnikov komentar zase predstavlja zakljuceno besedilo, kar nakazujejo »layout«, ura, slika profila in uporabniško ime (prim. Lindemann idr. 2014: 228, 234), hkrati pa so del dialoško strukturiranega foruma komentarjev. Komentarji so tematsko organizirani v niti (angl. thread): (#1.1, #1.2, #1.3 itd.), kar poteka avtomatsko. Zaradi kompleksnosti forumov uporabniki v diskusiji poskrbijo za jasno medbesedilno nanašanje, kar je pogosto izraženo s citiranjem tudi daljših delov predhodnih komentarjev, na katere se komentarji nanašajo (prim. Polajnar 2019). 4 Metoda in korpus Sintakticno-semanticna ter stilisticna analiza se na osnovi dosedanjih teoreticnih in empiricnih raziskav osredotoca na naslednja vprašanja: 1. Ali se pri rabi dodatkov kažejo razlike glede na obravnavano tematiko? 2. Polajnar in Tavcar-Pirkovic (2020) pri rabi dodatkov zaznata razlike med spletnimi portali, zato nas je zanimalo, ali se raba dodatkov, tj. pogostnost, struktura in funkcija dodatkov v komentarjih uporabnikov razlikuje med spletnimi portali, torej glede na profil bralcev, ki komentirajo na straneh nadregionalnih spletnih dnevnih in tedenskih casopisov na eni strani in na straneh rumenega tiska na drugi strani. 3. Komentarji uporabnikov se po dolžini zelo razlikujejo. Prototipicno krajši komentarji poudarjeno izražajo dialoškost oz. interaktivnost, daljši pa s kompleksno argumentacijo spominjajo na izvirne spletne clanke. Zanimalo nas je, ali se med krajšimi in daljšimi komentarji uporabnikov kažejo razlike glede na pogostnost, strukturo in funkcijo dadatkov, kot so se pokazale med komentarji in kolumnami na eni strani in komentarji uporabnikov na drugi strani (prim. Polajnar in Tavcar-Pirkovic 2020). 4. Ceprav Polajnar in Tavcar-Pirkovic (2020) ne opažata korelacij med pogostnostjo dodatkov in individualnim nacinom izražanja, nas je zanimalo, ali dodatki znacilno prevladujejo pri posameznih uporabnikih. V raziskavi smo analizirali dodatke v spletnih komentarjih uporabnikov s spletnih forumov razlicnih nemških nadregionalnih dnevnih in tedenskih spletnih casopisov (Zeit Online, FAZ.net, TAZ.de) ter rumenega dnevnega tiska (Abendzeitung). Clanki obravnavajo dve razlicni tematiki in predstavljajo izsek aktualnega diskurza o covid-19 (tabela 2) ter izsek nekoliko starejšega diskurza o legalizaciji konoplje v medicinske namene (tabela 3). Tako bomo lahko pokazali morebitne razlike glede na komentirano temo, hkrati pa je znotraj ene teme omogocena boljša primerljivost. Na eni strani smo za analizo izbrali v Evropi uveljavljene nadregionalne spletne casopise, kjer komentiranje poteka izkljucno v nemšcini. Pri aktualnem korpusu o pandemiji covida-19 smo nadalje dodali komentarje spletnega dnevnika Abendzeitung kot predstavnika rumenega tiska (tabela 2). Na ta nacin bomo lahko pokazali morebitne razlike glede na profil bralcev. Skupno smo analizirali 188 komentarjev, kar znaša 12.374 besed. spletni casopis clanek komentarji uporabnikov7 7 Število besed se nanaša zgolj na besedila v komentarjih brez meta podatkov, kot je npr. uporabniško ime. Zeit Online So wollen die Bundesländer über die Feiertage kommen (11. 12. 2020) 30 (od 623) 1.685 besed TAZ.de Pro und Contra Gottesdienste in Pandemie: Lockdown für alle – außer Gott? (10. 12. 2020) 28 1.887 besed FAZ.net Covid-Arzt an Covid erkrankt »Es hat Spuren hinterlassen« (2. 11. 2020) 30 (od 71) 2.532 besed Abendzeitung Durchschnittslohn in Bayern gesunken (17. 12. 2020) 30 (od 2.965) 1.518 besed Tabela 2: Izbrani clanki razlicnih nemških spletnih casopisov na temo covida-19 s pripadajocimi komentarji foruma ter številom analiziranih komentarjev oz. besed spletni casopis clanek komentarji uporabnikov Zeit Online Endlich darf Cannabis helfen (19. 1. 2017) 23 (od 273) 1.375 besed TAZ.de Urteil zum Cannabis-Anbau. Zeit zu legalisieren (22. 7. 2014) 21 1.072 besed FAZ.net Oans, zwoa, g´kifft! (23. 2. 2015) 26 (od 721) 1.126 besed Tabela 3: Izbrani clanki razlicnih nemških spletnih portalov na temo kanabis s pripadajocimi komentarji foruma ter številom analiziranih komentarjev in besed Prvi korak analize predstavlja manualna kvalitativna sintakticno-semanticna ter stilisticna analiza dodatkov v skladu s kriteriji, ki smo jih opredelili v teoreticnem delu clanka, in glede na besedilne funkcije analiziranih besedil (prim. Brinker, Cölfen in Pappert 2018). Analizo smo omejili na približno 30 razlicnih komentarjev uporabnikov oz. približno 1.800 besed na forum komentarjev. V nadaljevanju smo na osnovi relativnih vrednosti (deležev in gostote dodatkov) kvantitativno analizirali deleže komentarjev z dodatki ter gostoto dodatkov glede na temo in spletnih casopis ter individualni stil ali dolžino komentarjev. 5 Kvalitativna in kvantitativna analiza dodatkov v komentarjih uporabnikov Analizirani spletni komentarji uporabnikov obeh diskurzov kažejo na veliko strukturno in funkcijsko raznolikost dodatkov. V nadaljevanju bomo na primerih najprej prikazali njihove strukturne znacilnosti (5.1), v nadaljevanju pa ponazorili njihove slogovne funkcije (5.2). Nazadnje sledi primerjava kvantitativnih rezultatov pogostnosti glede na temo, casopis, dolžino komentarjev in individualni stil (5.3). 5.1 Strukturne znacilnosti dodatkov Dodatke analiziranih komentarjev uporabnikov lahko razdelimo v naslednje skupine: a) Dodatki, ki so od predhodnega stavka loceni z locili, kot denimo z vejico, pomišljajem, dvopicjem, oklepajem ali tripicjem. 9. »Selbst Anfang November hätte man den jetzt kommenden Lockdown noch erheblich »preiswerter« haben können, medizinisch, sozial und auch finanziell« (Zeit Online: Kommentarforum zum Artikel »So wollen die Bundesländer über die Feiertage kommen«). 10. »Naja, jeder Ministerpräsident will der erste sein – der Vorreiter und Retter. Deshalb darf es Gespräche ja auch erst am Sonntag geben – damit jedem Ministerpräsidenten noch genügend Zeit bleibt« (Zeit Online: Kommentarforum zum Artikel »So wollen die Bundesländer über die Feiertage kommen«). Dodatki v komentarjih uporabnikov so lahko daljše stavcne strukture, pri katerih je ocitna tendenca dostavljanja na desno. V njih je opaziti nalaganje struktur, ki dopolnjujejo ali precizirajo predhodni stavek, kar je pogosto tudi hierarhicno oznaceno z oklepaji, dvopicji in vezaji: 11. Nach Expertenmeinungen besteht dabei die Gefahr von Langzeitnachwirkungen (ąanders als beim Alkohol, ˛allerdings wird auch davon bei uns zu viel konsumiert): łim Gehirn bleiben Reste kristalliner Verbindungen (4mit kumulativem Effekt, der sich proportional zur Häufigkeit des Konsums erhöht), die noch längere Zeit nach Aufnahme der Droge ins Blut gelangen und dort ihre bewusstseinstrübende Wirkung entfalten können – 5fatal für Leute, die Maschinen bedienen oder am Straßenverkehr teilnehmen. (FAZ.de: Kommentarforum zum Online-Kommentar »Oans, zwoa, g'kifft!«; dodatke sta oštevilcili avtorici besedila.) b) Dodatki, ki so od predhodnega stavka loceni s koncnimi locili in tvorijo samostojno poved. 12. »Wir haben im Oktober drei Wochen von 16 auf 81 gebraucht. Im Schnitt!« (Zeit Online: Kommentarforum zum Artikel »So wollen die Bundesländer über die Feiertage kommen«). Zaizpostavljeni dodatki so lahko tudi kompleksnejše strukture, npr. dodatek k dodatku: 13. »Es ist Geltungssucht, was ihn treibt. Und da ist er schwer abhängig, der schwere Bundesrichter« (Zeit Online: Kommentarforum zur Online-Kolumne »Legalize it!«). c) Dodatki, ki jih uvajajo razlicni konektorji und zwar, nämlich, jedenfalls , also, das heißt (prim. Zifonun idr. 1997: 1648), ki modificirajo ali stopnjujejo predhodni stavek. Tovrstni dodatki imajo v predpolju ali osrednjem polju predhodnega stavka pogosto nanašalni element (Duden 2016: 898). 14. Die Art und Weise, wie über Covid-19 berichtet wird, ist nun völlig anders als früher über Krankheiten berichtet wurde – nämlich meistens überhaupt nicht. (TAZ.de: Kommentarforum zum Artikel Covid-Arzt an Covid erkrankt: »Es hat Spuren hinterlassen«). 15. Was ist denn die »engste Familie« die zb in SH zusammenkommen darf? Bis zu 10 Personen in direkter Verwandschaftslinie? Also z.B Eltern (2) + 3 erwachsene Kinder + einer davon mit Ehepartner? (Zeit Online: Kommentarforum zum Artikel »So wollen die Bundesländer über die Feiertage kommen«). d) Dodatki, ki vsebujejo vec elipticnih stavkov, ti pa na »staccatto« nacin na desni rob postavijo in s tem poudarijo bistvene informacije: 16. Dass verrückte Alkoholiker das Zeug gelegentlich saufen: Pech. Eigenverantwortung. Freiheit (Zeit Online: Kommentarforum zur Online-Kolumne »Legalize it!«). Dies ist ein typischer Fall zum Thema Krankenhaushygiene – MSRA Keim-bakteriell – geschwächtes Immunsystem – Folge: Lungenentzündung (FAZ.de: Kommentarforum zum Artikel Covid-Arzt an Covid erkrankt: »Es hat Spuren hinterlassen«). e) Dodatki, pri katerih ne moremo z gotovostjo trditi, ali gre za dodano strukturo (Zusatz) ali zgolj za graficno oznaceno skladenjsko nadaljevanje (syntaktische Fortsetzung): 17. Ok. Und wie zahlen sie die Miete? Oder verzichten Vermieter darauf bis März oder wie lang auch immer das Berufsverbot gilt? (Zeit Online: Kommentarforum zum Artikel »So wollen die Bundesländer über die Feiertage kommen«) Pri zgornjih primerih je o klasifikaciji neke strukture v kategorijo dodatka koncno odlocal komunikacijsko-psihološki vidik. Ker je zasnova komentarjev pogovorna, o cemer prica tudi slovnicno nepravilna, manj ustrezna in zelo pogovorna jezikovna raba, tudi dialekt, lahko trdimo, da gre pri omenjenih strukturah za dodajanje novih informacij oz. za širjenje uporabnikovih izjav z novimi informacijami, ki pojasnjujejo in argumentirajo njihova stališca. Uporabniki na koncu velikokrat dodajo informacije, ki so bile ob fomuliranju predhodne povedi pozabljene. Prav zato jih lahko uvrstimo k dodatkom. Prav tako pomemben kriterij je prozodicni premor, ki nastane, ce povedi izgovorimo (nem. Klangprobe). Vsekakor pa so taki in podobni primeri vedno predmet diskusije, saj so meje vcasih zabrisane in nejasne in tako dopušcajo vec interpretacij. Tako lahko sklenemo, da so dodatki v komentarjih casopisnega foruma izraženi na zelo razlicne nacine; nekateri so zapisani v obliki dodane strukture za vezajem, dvopicjem ali vejico, spet drugi v oklepajih ali po tropicju, kot izpust stavka ali po nedokoncanju stavka. Pogosto so s koncnimi locili izolirani od predhodnega stavka in se pojavijo v obliki samostojne povedi. Vcasih jih uvajajo razlicni konektorji und zwar, nämlich, jedenfalls, also, das heißt, ki modificirajo ali stopnjujejo predhodni stavek. Predvsem gre izpostaviti raznoliko oznacevanje in zapisovanje dodanih struktur ter kompleksno nalaganja struktur v desno stavcno periferijo, kar gre v veliki meri pripisati komunikacijsko-psihološkim vzgibom. 5.2 Komunikacijske in slogovne funkcije dodatkov Ce v spletnih clankih dodatki velikokrat služijo lažjemu razumevanju in bolj nazornemu prikazu informacij, strukturiranju kompleksnih povedi, kjer se bistvene informacije lahko izgubijo v množici struktur, kot so npr. podredja, prilastkovi odvisniki, nedolocniške zveze, kažejo spletni komentarji uporabnikov druge znacilne funkcije. V komentarjih dodatki skoraj izkljucno služijo dodajanju pozabljenih oziroma izpušcenih informacij ter dodajanju natancnejših informacij. Lahko pa tvorci komentarjev z njimi popravijo, stopnjujejo ali modificirajo predhodni stavek. Tako so ne le odraz hitrega pisanja komentarjev in njihove pogovorne zasnove, temvec tudi odraz komunikacijsko-psihološke logike nalaganja informacij na desni stavcni periferiji. To je razvidno tudi iz naslednjega primera, kjer s pomocjo dodajanja prihaja do stopnjevanja rematicnih elementov (Marschall 2015: 202): 18. Respekt vor dem Arzt und seinen Kollegen, insbesondere auch den Pflegekräften (FAZ.de: Kommentarforum zum Artikel Covid-Arzt an Covid erkrankt: »Es hat Spuren hinterlassen«). V naslednjem primeru je z dodatkom mit grüner Regierungsbeteiligung dodana pozabljena informacija. Pri drugem dodatku (zusammen mit der von CDU versprochenen Steuersenkungen) pa je dodana informacija, ki je tvorcu te povedi najverjetneje na misel prišla kasneje. Tretji dodatek (da galube ich ganz fest dran) pa še dodatno podkrepi predhodne izjave. 19. Natürlich wird die Legalisierung kommen mit grüner Regierungsbeteiligung – zusammen mit der von CDU versprochenen Steuersenkungen – da glaube ich ganz fest dran! (Zeit Online: Kommentarforum zum Online-Kommentar »Endlich darf Cannabis helfen«). V spodnjem primeru se oba dodatka, locena z vejico, pojavita kot naštevanje oz. kopicenje spontanih elementov, ki so tvorcu komentarja prišle na misel med pisanjem. Ker gre za informacije, ki predstavljajo izjemo (außer) od zapisane trditve, je tvorec komentarja oba dodatka postavil v oklepaj: 20. Stoiber hat natürlich Recht, die Gesellschaft muss Jugendliche davor schützen, sich das ganze Leben durch Cannabis zu versauen. Schon allein deshalb muss es beim Verbot bleiben (außer vielleicht für Schwerstkranke, da kann man vielleicht eine Ausnahme machen) (TAZ.de: Kommentarforum zum Online-Kommentar »Zeit zu legalisieren«). Tudi v sledecih primerih, tipicnih za komentarje uporabnikov, lahko dodatke razumemo kot skladenjsko nalaganje informacij na desni stavcni periferiji. Gre za strukture, ki se zvršcajo ena za drugo med samim procesom tvorjenja, mišljenja ali celo govorjenja kot nekakšne spontane informacije, s katerimi želijo uporabniki cim jasnjeje izraziti svoje mnenje in tako dodane informacije postavijo v oklepaj ali za pomišljaj, lahko pa jih locijo z vejico in uporabijo veznike, kot je und:8 8 Stavki uvedeni z und, ki predstavljajo sintakticno nadaljevanje in dodajanje, se v sodobnejših teorijah o govorjenem jeziku in elementih, tipicnih za desno stavcno periferijo, omenjajo tudi v kontekstu struktur operator-skopus (prim. Duden 2016: 2017–2019), kjer und predstavlja operator in tako izgublja svojo primarno funkcijo prirednega veznika. Kot operator služi prav dodajanju informacij in daljšo poved ali sestavek razdeli na dva dela, operator in skopus. Primeri najdenih dodatkov nakazujejo prav ta pojav. 21. Deshalb befürchte ich auch ein schrecklich irrationales Urteil, ähnlich wie in dem Fall wo einem jungen Mann die charakterliche Eignung abgesprochen wurde ein Fahrzeug zu führen, weil er ‚Mischkonsum‘ (Cannabis und Alkohol) betrieben hat (er ist danach nicht Auto gefahren, wohlgemerkt) (Spiegel Online; Kommentarforum zum Online-Kommentar »Canabis-Anbau für Schwerkranke. Legalize it!«). V primeru (21) je po vejici dodan dodatek v obliki celega stavka (ähnlich wie in dem Fall wo einem jungen Mann die charakterliche Eignung abgesprochen wurde ein Fahrzeug zu führen), sledi mu podredni vzrocni stavek z veznikom weil, ki pa znova vsebuje dodatne informacije v oklepaju. Te so po strukturi drugacne: samostalniške besedne zveze (Cannabis und Alkohol), stavek (er ist danach nicht Auto gefahren) in prislov (wohlgemerkt); pri cemer je lahko slednji intepretiran kot dodatek (2) k dodatku (1): (er ist danach nicht Auto gefahren (1), wohlgemerkt (2)). Dodatki v komentarjih uporabnikov pa lahko služijo tudi poudarjanju dodanih elementov in tako k ustvarjanju komunikacijske dinamike, kar je predvsem znacilnost spletnih clankov (Polajnar in Tavcar-Pirkovic 2020): 22. Hoffentlich sieht der Teil der Bevölkerung, der immer noch demonstrieren zu müssen meint, endlich ein, wie gefährlich die Krankheit ist, auch für junge, gesunde Menschen (FAZ.de). 5.3 Kvantitativni vidiki rabe dodatkov v komentarjih uporabnikov Spodnja tabela (4) prikazuje rabo dodatkov glede na naslednje parametre: tema, spletni portal nadregionalnih dnevnih in tedenskih casopisov (Zeit Online, FAZ. net ter TAZ.de) in rumenega dnevnika (Abendzeitung), dolžina komentarjev in individualni stil uporabnikov. Dodatki so v spletnih komentarjih uporabnikov zelo pogosto rabljeni, kar jasno kaže tako delež komentarjev z dodatki (23 %–43 %) kot tudi gostota dodatkov v slednjih (1,4–2,1), ki sta primerljiva tako glede na obravnavano temo oz. diskurz kot tudi glede na spletni portal. Pri pojavnosti glede na spletni portal je najvišji delež zabeležen pri komentarjih casopisa TAZ.de (v obeh diskurzih v povprecju 39,5 %), najnižji delež pa je zabeležen pri komentarjih rumenega tiska (Abendzeitung) (23 %), kjer bi zaradi razširjene rabe pogovornega in dialektalno obarvanega jezika pricakovali vecje število dodatkov. Glede na manjše število analiziranih komentarjev rumenega tiska ne moremo z gotovostjo trditi, da pri rabi dodatkov prihaja do razlik glede na profil bralcev. Ker se komentarji uporabnikov po dolžini, vsebini in zasnovi zelo razlikujejo, smo nadalje analizirali gostoto dodatkov v dolgih9 9 K dolgim komentarjem smo šteli vse tiste komentarje uporabnikov, kjer gre za daljša mnenjska oz. argumentacijska besedila z vec odstavki, v katerih uporabniki komentirajo vec vidikov ene teme ali celo vec podtem. V primeru odzivnih komentarjev se ti navadno nanašajo na vec komentarjev foruma. in kratkih10 10 H kratkim komentarjem smo šteli vse tiste komentarje uporabnikov, kjer ni v ospredju argumentacija, ampak gre za nekajvrsticne odzivne replike ali krajša mnenja. komentarjih. Rezultati kažejo, da se gostotota glede na dolžino komentarja razlikuje glede na temo: tako so v komentarjih o covidu-19 dodatki pogostejši v krajših komentarjih, kar gre verjetno pripisati že zelo dolgo in dnevno obravnavani tematiki s strani širšega kroga uporabnikov. V komentarjih o rabi kanabisa v medicinske namene pa prevladujejo dodatki v daljših komentarjih, a je tukaj krajših komentarjev izrazito malo. V splošnem na dolocenih spletnih portalih prevladujejo daljši, strukturirani komentarji, spet na drugih pa prevladujejo krajši, dialoško obarvani komentarji. Tok daljših komentarjev vcasih prekine vrsta kratkih odzivnih replik k predhodni daljši argumentaciji. Tudi glede slogovnih funkcij dodatkov glede na dolžino komentarjev ni zaznati bistvenih razlik, saj prevladujejo dodatki, ki služijo dodajanju pozabljenih informacij ali modifikaciji in stopnjevanju predhodne povedi. Izsledki rabe dodatkov po posameznih uporabnikih kažejo, da uporabniki, katerih komentarji izstopajo po pogostnosti dodatkov, velikokrat uporabljajo dodatke z doloceno strukturo. Najbolj izstopa komentator z uporabniškim imenom Ewert, katerega komentarji k diskurzu o kanabisu tako na Zeit Online kot tudi na FAZ.net kažejo skupne znacilnosti: gre za daljše komentarje, ki pogosto vsebujejo dodatke v obliki samostalniških besednih zvez, ki jih uporabnik drugo za drugo niza (velikokrat) po dvopicju. Ti izsledki kažejo na rabo dodatkov v komentarjih kot izraz osebnega stila pisanja. Podobno lahko sklenemo pri uporabniku z uporabniškim imenom Cegaz, ki prav tako izstopa po daljših dodanih strukturah, pri cemer informacije pogosto dodaja v oklepaje ali pa po vejici dodatke zgošceno niza Komentarji uporabnikov k clankom o covid-19 Komentarji uporabnikov k clankom o kanabisu Spletni casopis/ deleži in gostote Zeit Online FAZ.net TAZ.de Abendzeitung Zeit Online FAZ.net TAZ.de Delež komentarjev z dodatki11 11 Ta delež pove, v kolikih komentarjih so bili uporabljeni dodatki, in se izracuna tako, da se število komentarjev z dodatki deli z vsemi dodatki. 8/30= 27 % 12/30= 40 % 10/28= 36 % 7/30= 23 % 10/23= 26 % 7/26= 27 % 9/21= 43 % Delež dolgih/ kratkih komentarjev z dodatki 20 %/ 7 % 17 %/ 23 % 25 %/ 11 % 10 %/ 13 % 17 %/ 9 % 27 % 0 29 %/ 14 % Gostota dodatkov v relevantnih komentarjih12 12 Ta gostota pove, koliko dodatkov je bilo uporabljenih v enem komentarju, ampak samo v komentarjih, ki vsebujejo dodatke. Iz tega sledi, da smo v posameznem komentarju prešteli vse dodatke, ne glede na to, ali so bili uporabljeni v eni povedi ali vec povedih. 11/8= 1,4 17/12= 1,4 21/10= 2,1 10/7= 1,4 9/6= 1,5 15/7= 2,1 17/9= 1,9 Gostota dodatkov v dolgih komentarjih13 13 Ta gostota pove, koliko dodatkov je bilo povprecno uporabljenih v dolgih komentarjih z dodatki. 7/6= 1,2 4/5= 0,8 13/7= 1,9 3/3= 1 6/4= 1,5 15/7= 2,1 13/6= 2,2 Gostota dodatkov v kratkih komentarjih14 14 Ta gostota pove, koliko dodatkov je bilo povprecno uporabljenih v kratkih komentarjih z dodatki. 4/2= 2 13/7= 1,9 8/3= 2,7 7/4= 1,8 3/2= 1,5 0 4/3= 1,3 Tabela 4: Delež komentarjev foruma z dodatki in gostota dodatkov v dolgih in kratkih komentarjih naprej na desno. Tovrstna raba locil pa ni nujen pogoj za dodatek, kot ponazarjajo komentarji uporabnika z uporabniškim imenom HarryCharles, kjer se v oklepajih pogosto pojavljajo vrinjeni stavki v osrednjem stavcnem polju in le redko dodatki na desni stavcni periferiji: 23. Nach Expertenmeinungen besteht dabei die Gefahr von Langzeitnachwirkungen, (anders als beim Alkohol, allerdings wird auch davon bei uns zu viel konsumiert ). Podobno uporabnik Piyo pogosto uporablja locila, kot sta tropicje ali dvopicje, vendar v njegovih komentarjih dodatke lahko dosledno najdemo le za pomišljajem, kar lahko pripišemo osebnemu stilu pisanja. Z njimi uporabnik poudarja pomembne informacije, bistvene za argumentacijo. Tudi v TAZ.de izstopajo komentarji posameznih uporabnikov, katerih pogosti dodatki kažejo skupne strukturne znacilnosti in so, kot kažejo ti primeri, odraz individualnega stila pisanja. 6 Sklep Dodatki so v spletnih komentarjih uporabnikov pogosto rabljeni, kar jasno kaže tako delež komentarjev z dodatki (23 %–43 %) kot tudi gostota dodatkov na komentar (1,4–2,1). Dodatki v komentarjih uporabnikov so strukturno zelo raznoliki, saj so razlicno oznaceni (z vejico, dvopicjem, tripicjem, pomišljajem ali piko), kompleksni (dodatki k dodatkom, nalaganje vecjih izokvirjenih elementov na desni) ter uvedeni s konektorji (jedenfalls, und zwar ipd.). V komentarjih dodatki prevzemajo razlicne slogovne funkcije. Podobno kot v govorjenem jeziku tudi v komentarjih uporabnikov, ki zaradi svoje dialoškosti in pogovorne zasnove kažejo številne znacilnosti govorjenega jezika, najveckrat služijo dodajanju pozabljenih informacij ali modifikaciji, stopnjevanju ter nekoliko redkeje popravljanju predhodne povedi. Prav tako kot v spletnih clankih pa uporabniki z dodatki v komentarjih mestoma izpostavijo in poudarijo osrednje informacije ter zaradi znacilne kratkosti, elipticnosti in ritmicnosti prispevajo h komunikacijski dinamiki. Dodatki so odraz hitre izmenjave komentarjev in njihove pogovorne zasnove ter tudi odraz komunikacijsko-psihološke logike nalaganja informacij v desni stavcni periferiji. S sintakticno-semanticno in stilisticno analizo 188 komentarjev uporabnikov (12.374 besed) smo poleg strukturnih in slogovnih razlik želeli pokazati podobnosti in razlike njihove rabe glede na obravnavano tematiko (diskurz), profil bralcev (razlicni casopisi), individualni stil ter dolžino komentarjev. Raziskava je pokazala, da se raba dodatkov ne razlikuje glede na diskurz, ceprav gre v primeru covida- 19 za vecmesecno, dnevno obravnavano temo s strani vecjega števila uporabnikov, pri diskurzu o rabi kanabisa v medicinske namene pa za relativno specificno, obrobno temo, ki pritegne manj uporabnikov. Le manjše razlike so se pokazale med komentarji uporabnikov razlicnih spletnih casopisov, kar nakazuje, da gre za splošno razširjen in pogost jezikovni fenomen te besedilne vrste. Gostota dodatkov glede na dolžino komentarjev pokaže razlike glede na obravnavan diskurz, pri cemer pri covidu-19 prevladujejo dodatki v kratkih komentarjih, pri kanabisu pa v daljših komentarjih, kar lahko povežemo s tendenco posameznega foruma h krajšim oziroma daljšim komentarjem. Predvsem so zanimivi izsledki rabe dodatkov po posameznih uporabnikih, ki kažejo, da uporabniki, katerih komentarji izstopajo po pogostnosti dodatkov, velikokrat uporabljajo dodatke s skupnimi strukturnimi znacilnostmi in funkcijami ter so tako odraz individualnega stila pisanja. Viri Zeit Online: Endlich darf Cannabis helfen: http://www.zeit.de/wissen/gesundheit/2017-01/cannabis- rezept-medizin-krankenkasse-arzt-legal/komplettansicht. 272 komentarjev uporabnikov: http://www.zeit.de/wissen/gesundheit/ 2017-01/cannabis-rezept-medizin- krankenkasse-arzt-legal/komplettansicht#comments. Legalize it! Eine Kolumne von Thomas Fischer: http://www.zeit.de/gesellschaft/zeitgeschehen/ 2015-12/drogenpolitik-alkohol-drogen-sucht-abhaengigkeit-verbot. 481 komentarjev uporabnikov: http://www.zeit.de/gesellschaft/zeitgeschehen/2015-12/ drogenpolitik-alkohol-drogen-sucht-abhaengigkeit-verbot#comments. So wollen die Bundesländer über die Feiertage kommen: https://www.zeit.de/gesellschaft/ zeitgeschehen/2020-12/weihnachten-lockdown-corona-bundeslaender-feiertage# comments. 623 komentarjev uporabnikov taz.de: Zeit zu legalisieren: http://www.taz.de/!5037088/. 21 komentarjev uporabnikov Kolumne Ökobitz: Kiffen für die Steuern: http://www.taz.de/!5026761/. 4 komentarjev uporabnikov Pro und Contra Gottesdienste in Pandemie: Lockdown für alle – außer Gott? https:// taz.de/Pro-und-Contra-Gottesdienste-in-Pandemie/!5730427/. 28 komentarjev uporabnikov FAZ.net: Oans, zwoa, g´kifft!: http://www.faz.net/aktuell/rhein-main/kommentar-cannabis-freigabe- oans-zwoag-kifft-13443846.html. 27 komentarjev uporabnikov Aufhören, wenn es am schönsten ist: http://www.faz.net/aktuell/wirtschaft/philipp- lahm-und-angela-merkel-aufhoeren-wenn-es-am-schoensten-ist-13054802.html#lesermeinungen . 21 komentarjev uporabnikov Covid-Arzt an Covid erkrankt: »Es hat Spuren hinterlassen«: https://www.faz.net/ aktuell/gesellschaft/gesundheit/coronavirus/arzt-interviews/corona-arzt-an-covid-erkrankt- es-hat-spuren-hinterlassen-17027422.html. 71 komentarjev uporabnikov Abendzeitung: Durchschnittslohn in Bayern gesunken: https://amp.abendzeitung-muenchen.de/muenchen/ coronavirus-news-durchschnittslohn-in-Bayern-gesunken-art-547209. 2.965 komentarjev uporabnikov Literatura Altmann, Hans, 1981: Formen der »Herausstellung« im Deutschen: Rechtsversetzung, Linksversetzung, Freies Thema und verwandte Konstruktionen. Tübingen: Niemeyer. Bracic, Stojan, Fix, Ulla in Greule, Albrech, 2011: Textgrammatik, Textsemantik, Textstilistik. Ein textlinguistisches Repetitorium. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za germanistiko z nederlandistiko in skandinavistiko. Brinker, Klaus, Cölfen, Hermann in Pappert, Steffen, 2018: Linguistische Textanalyse. Eine Einführung in Grundbegriffe und Methoden. 9. durchgeseh. Aufl. Berlin: Erich Schmidt Verlag. Crnkovic, Jana, 2018: Slovenšcina in nemšcina kontrastivno. Besedni red na osnovi kontrastivnega modela. Jezik in slovstvo 633/2–3. 245–255. Duden, 2009, 2016: Die Grammatik. Unentbehrlich für richtiges Deutsch. 9. vollständig überarb. und aktual. Aufl. Berlin: Dudenverlag. Eisenberg, Peter, 2013: Grundriss der deutschen Grammatik. Band 2: Der Satz. 4. Aufl. Verlag J. B. Stuttgart in Weimar: Metzler. Engel, Ulrich, 2009: Syntax der deutschen Gegenwartssprache. 4. Aufl. Berlin: Erich Schmidt Verlag. Erben, Johannes, 1972: Deutsche Grammatik. Ein Abriß. 11., völl. Neubearb. Aufl. München: Hueber. Fandrych, Christian in Thurmair, Maria, 2011: Textsorten im Deutschen. Linguistische Analysen aus sprachdidaktischer Sicht. Tübingen: Stauffenburg Verlag. Flämig, Walter, 1991: Grammatik des Deutschen. Einführung in Struktur- und Wirkungszusammenhänge. Berlin: Akademie-Verlag Berlin. Große, Sybille, 2015: Kommentare politischer Blogs – Interaktion zwischen Konvention und sprachlicher Freiheit. Blog Generación Y. Rentel, Nadine, Schröder, Tilman in Schröpf, Ramona (ur.): Kommunikative Handlungsmuster im Wandel? żConvenciones comunicativas en proceso de transformación? Chats, Foren und Dienste des Web 2.0 im deutsch-spanischen Vergleich. Frankfurt a. M.: Peter Lang. 37–65. Heidolph, Karl Erich, Flämig, Walter in Motsch, Wolfgan, 1981: Grundzüge einer deutschen Grammatik. Berlin: Akademie-Verlag Berlin. Helbig, Gerhard in Buscha, Joachim, 2001: Deutsche Grammatik. Ein Handbuch für den Ausländerunterricht. Bad Langensalza in Thüringen: Druckhaus »Thomas Müntzer« GmbH. Imo, Wolfgang, 2015: Nachträge im Spannungsfeld von Medialität, Situation und interaktionaler Funktion. Vinckel-Roisin, Hélčne (ur.): Das Nachfeld im Deutschen. Theorie und Empirie. Berlin in Boston: Walter de Gruyter. 231–254. Koch, Peter in Oesterreicher, Wulf, 2008: Mündlichkeit und Schriftlichkeit von Texten. Janich, Nina (ur.): Textlinguistik. 15 Einführunen. Tübiner: Günter Narr Verlag. 199–215. Lindemann, Katrin, Ruoss, Emanuel in Weinzinger, Caroline, 2014: Dialogizität und sequenzielle Verdichtung in Forenkommunikation. Editieren als kommunikatives Verfahren. Zeitschrift für germanistische Linguistik 42/2. 223–252. Marschall, Gottfried R., 2015: Die poetisch-stilistische Besetzung des Nachfeldes. Vinckel- Roisin, Hélčne (ur.): Das Nachfeld im Deutschen. Theorie und Empirie. Berlin in Boston: Walter de Gruyter. 187–210. Polajnar, Janja, 2019: Zur Intertextualität in Postings. Eine exemplarische Analyse deutschsprachiger Postings in Kommentarforen zu Online-Artikeln zum Bologna-Prozes. Krevs Birk, Uršula (ur.): Wort – Text – Kultur: Studien zu Ehren von Prof. Dr. Siegfried Heusinger zum 85. Geburtstag = Beseda – besedilo – kultura: razprave v pocastitev 85-letnice prof. dr. Siegfrieda Heusingerja (Linguistica). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 267–285. Polajnar, Janja in Tavcar, Ana, 2020: Der Zusatz in der internetbasierten Kommunikation. Eine exemplarische Untersuchung syntaktisch-semantischer und funktionaler Aspekte von Zusätzen in Online-Kommentaren, Online-Kolumnen und den darauf bezogenen Kommentarforen. Deutsche Sprache 48/1. 52–73. von Polenz, Peter, 2008: Deutsche Satzsemantik. Grundbegriffe des Zwischen-den-Zeilen- Lesens. 3. unveränd. Aufl. Berlin: De Gruyter. Sandig, Barbara, 1986: Stilistik der deutschen Sprache. Berlin in New York: De Gruyter. Sandig, Barbara, 2006: Textstilistik des Deutschen. 2. Aufl. Berlin in New York: de Gruyter. Schindler, Wolfgang, 1990: Untersuchungen zur Grammatik appositionsverdächtiger Einheiten im Deutschen. Tübingen: Niemeyer. (Linguistische Arbeiten 246). Tavcar-Pirkovic, Ana, 2017: Komunikativne in slogovne funkcije desne periferije v nemški povedi. Doktorsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za germanistiko z nederlandistiko in skandinavistiko. Vinckel-Roisin, Hélčne (ur.), 2015: Das Nachfeld im Deutschen. Theorie und Empirie. Berlin in Boston: de Gruyter. Weidacher, Georg, 2017: Textsorten als dynamische, medial geprägte kommunikatiive Praxen. Diskussion eines medienlinguistischen Textsortenbegriffs anhand der exemplarischen Analyse von Postings in Kommentar- und Diskussionsforen. Bilut-Homplewicz, Zofia, Hanus, Anna in Mac, Agnieszka (ur.): Medienlinguistik und interdisziplinäre Forschung I. Textsortenfragen im medialen Umfeld. Frankfurt a. M.: Peter Lang. 151–170. (Studien zur Text- und Diskursforschung 15). Weinrich, Harald, 2005: Textgrammatik der deutschen Sprache. 3. rev. Aufl. Hildesheim: Olms. Wöllstein, Angelika, 2014: Topologisches Satzmodell. 2. Aufl. Heidelberg: Universitätsverlag Winter. Zifonun, Gisela, Hoffmann, Ludger in Strecker, Bruno, 1997: Grammatik der deutschen Sprache (3 Bd). Berlin in New York: de Gruyter. 25–51. Zifonun, Gisela, 2015: Der rechte Rand in der IDS-Grammatik. Evidenzen und Probleme. Vinckel-Roisin, Hélčne (ur.): Das Nachfeld im Deutschen. Theorie und Empirie. Berlin in Boston: de Gruyter. Žele, Andreja, 2012: Konektorji v slovenšcini. Zbornik Matice srpske za slavistiku. Novi Sad: Matica srpska. Addition as the Most Frequently Exbraciated Structure of the German Sentence The article deals with additions (Zusatz) in German online postings of comment forums. Additions represent one of the most frequently observed exbraciated structures in spoken German, i.e., structures placed outside the verbal bracket of a German sentence to the right. However, the latest studies point to the fact that additions are also used in the post-field of written German. The article first gives a theoretical overview of various post-field structures, then provides a definition of the term “addition” and describes its stylistic functions. In the syntactic and functional analysis, additions are analysed in user postings of comment forums, a relatively modern text type of computer-mediated communication that displays many characteristics of spoken language due to its interactivity and dialogicity. An analysis of 188 user postings (12,374 words) from different online newspapers and tabloid newspapers shows that additions are not only frequently used, but also demonstrate a great structural diversity and complexity, e.g., additions within additions, as well as various functional usages. In postings, which show characteristics of oral language, additions are used in ways that resemble their use in spoken language, i.e., they are primarily used for adding forgotten information, modification, gradation and, more rarely, correction of the preceding sentence. Interestingly, additions show little or no significant structural and functional variation across different topics and newspapers. This suggests that they represent a frequent and commonly used linguistic phenomenon in online postings of comment forums. However, there are some differences in their use with regard to individual users: interestingly, users with a high frequency of additions use additions of a particular structural type and function, which can be viewed as part of individual writing style. Key words: additions, exbraciated structures, post-field, stylistic functions, word order, German language, user postings in comment forums, computer-mediated communication Luka Vidmar UDK 026/027(497.4)"654" Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede DOI: 10.4312/JiS.67.1-2.253-281 ZRC SAZU KNJIŽNICE NA SLOVENSKEM V ZGODNJEM NOVEM VEKU Razprava obravnava knjižnice na Slovenskem med koncem 15. in zacetkom 19. stoletja, in sicer po glavnih tipih (cerkvene, zasebne in javne knjižnice) in podtipih (npr. knjižnice beraških redov, grajske in plemiške knjižnice, javne znanstvene knjižnice). Prikazani so razvoj, velikost, notranja ureditev, jezikovna sestava, uporabniki, pomen in ohranjenost najpomembnejših knjižnic. Kljucne besede: knjižnice, knjige, tisk, humanizem, reformacija, barok, razsvetljenstvo 1 Uvod1 1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa Literarnozgodovinske, literarnoteoreticne in metodološke raziskave (P6-0024), ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Knjižnice kot sistematicno urejene zbirke knjig oziroma stavbe, prostori ali ustanove, namenjene zbiranju, hranjenju in izposoji knjig (Bercic 1991: 153; Dolinar 2004: 8), imajo na današnjem slovenskem ozemlju dolgo zgodovino. Prvic so se najbrž pojavile v casu rimskega cesarstva, in sicer vsaj v skromnih oblikah – kot zbirke knjig. Ceprav nimamo dokazov, lahko domnevamo, da so v upravnih in verskih središcih, kot sta bili Petoviona (danes Ptuj) in Emona (danes Ljubljana), obstajale zasebne in kršcanske zbirke, ki so vsebovale najprej v papirusovih zvitkih in pozneje v pergamentnih kodeksih dela grških in rimskih klasikov, Sveto pismo in razprave cerkvenih ocetov. Tovrstne zbirke so morale propasti z zatonom zahodnorimskega cesarstva in naselitvijo Slovanov, v podobni obliki kot prej so lahko obstale le v bizantinskih mestih ob Jadranskem morju, na primer Justinopolisu (danes Koper). Po sredini 8. stoletja so se nedvomno predvsem zbirke bogoslužnih knjig v latinšcini pojavile v salzburških misijonskih postojankah, od koder je potekalo pokristjanjevanje Karantanije, na primer pri Gospe Sveti. V visokem srednjem veku so se zacele skupaj s samostani proti notranjosti slovenskega etnicnega ozemlja širiti tudi trdneje organizirane knjižnice (prim. Pirjevec 1940: 79). Nastajale so izkljucno v verskih in cerkvenoupravnih središcih, najprej v benediktinskih samostanih (npr. Šentpavel v Labotski dolini) in – veliko manj – pri škofijskih sedežih (npr. Krka), pozneje pa v kartuzijanskih (npr. Bistra) in cistercijanskih samostanih (npr. Kostanjevica na Krki) (Bercic 2000: 101; Bahor 2009: 61). V poznem srednjem veku so še vedno nastajale predvsem samostanske knjižnice, na primer v kartuziji Pleterje, pojavile pa so se še grajske knjižne zbirke (o katerih sicer nimamo veliko podatkov), ki so jih oblikovale nekatere plemiške družine, med njimi Auerspergi na Turjaku (Žvanut 1987: 277; Reisp 1989: 40), in župnijske knjižne zbirke, denimo v Kranju in Mariboru (Pivec Stele 1971; Simoniti 1979: 52; Hartman 1992: 189). Srednjeveške knjižnice in knjižne zbirke so bile razmeroma majhne, saj je bila izdelava rokopisne knjige dolga in draga. Nekateri samostani so imeli sprva le temeljne bogoslužne knjige, drugi vec deset ali sto knjig. Med najvecjimi v Evropi je bila knjižnica v kartuziji Žice, v kateri naj bi bilo leta 1487 približno 2.000 kodeksov, vecinoma na pergamentu (Simoniti 1979: 52). Knjige so nastajale v domacih skriptorijih, kakršen je bil že v 12. stoletju v cistercijanskem samostanu Sticna, ali pa so jih prinesli iz drugih samostanov. Shranjevali so jih na vec mestih, na primer v armariju (leseni omari ali zidani vdolbini) ob križnem hodniku, kakršen je bil v Sticni (Golob 1994: 22-26). V Sticni se v 12. stoletju omenja tudi »armarius« Marold, prvi po imenu znani knjižnicar na Slovenskem (Bercic 2000: 198). Z vecanjem fondov so se pojavili posebni knjižnicni prostori, ki so hkrati služili kot zakladnice - v Žicah nad zakristijo ob cerkvi (Mlinaric 2001: 408). Mocno so prevladovala teološka dela v latinšcini, proti koncu srednjega veka so se zacele množiti tudi nemške knjige in posvetne vsebine (Pivec Stele 1971: 92–93). Nova doba tako za cerkvene kot za zasebne knjižnice se je zacela z izumom tiska s premicnimi crkami in uporabo papirja, ki sta pospešila in pocenila produkcijo knjig, s humanizmom in reformacijo, ki sta širila pisno in bralno kulturo, ter z rastjo cerkvene in posvetne uprave, ki sta zahtevali vedno vec izobraženih administratorjev. Od konca 15. do zacetka 17. stoletja so sicer knjižnice prizadeli in ponekod celo unicili turški vpadi, kmecki upori in verski nemiri, po protireformaciji in tridesetletni vojni pa so se razcvetele v okviru kozmopolitske barocne kulture. Pomemben napredek v smeri vecje dostopnosti so prinesle nove - javne knjižnice. Naslednji mejnik v razvoju so v zadnjih treh desetletjih 18. stoletja zakolicili državni posegi v duhu razsvetljenstva, predvsem podržavljanje samostanskih in drugih knjižnic ter ustanavljanje državnih univerzitetnih in licejskih knjižnic, v drugi cetrtini 19. stoletja pa je veliko vsebinsko spremembo napovedalo postopno prodiranje slovenske nacionalne misli v zbirateljsko in nabavno politiko knjižnic. Posameznim ohranjenim in neohranjenim knjižnicam, vrstam knjižnic in skupinam publikacij iz zgodnjega novega veka na Slovenskem je bila v zadnjih desetletjih posvecena vrsta monografij in prispevkov, nekatere pa so slabo raziskane ali povsem neraziskane, prav tako pogrešamo sinteticno predstavitev celotne mreže knjižnic. Moj prispevek v glavnih potezah predstavlja razvoj, velikost, notranjo ureditev, jezikovno sestavo, pomen, uporabnike in ohranjenost teh knjižnic, in sicer po glavnih tipih (cerkvene, zasebne in javne knjižnice), znotraj njih pa po podskupinah (npr. knjižnice beraških redov, grajske in plemiške knjižnice, javne znanstvene knjižnice) in nekaterih pomembnih, vsaj delno ohranjenih predstavnicah (npr. minoritska knjižnica na Ptuju, Valvasorjeva knjižnica v Zagrebu in Semeniška knjižnica v Ljubljani), razvršcenih kronološko.2 2 Kompleksnih znacajev nekaterih knjižnic ni mogoce oznaciti le z enim tipom. Semeniško knjižnico je mogoce opredeliti kot cerkveno (škofijsko) in javno (znanstveno) knjižnico, Glavarjevo kot cerkveno (župnijsko) knjižnico in knjižnico intelektualca, Valvasorjevo pa kot grajsko in plemiško knjižnico ter knjižnico intelektualca. Tipologija v prispevku se opira predvsem na okolišcine, ki so bile bistvene za ustanovitev ali oblikovanje knjižnic, in na znacilnosti, ki so bile bistvene za znacaj ali delovanje knjižnic, npr. javni dostop pri Semeniški knjižnici, institucionalnost pri Glavarjevi knjižnici ter individualnost in intelektualnost lastnika pri Valvasorjevi knjižnici. 2 Cerkvene knjižnice 2.1 Knjižnice kontemplativnih redov Knjižnice kontemplativnih redov, predvsem kartuzijanov, cistercijanov in klaris, utemeljene že v srednjem veku, so se zacele hitro vecati z dotokom tiskanih knjig, najprej inkunabul (prvotiskov do leta 1500). Redovniki so se sicer še naprej posvecali tudi prepisovanju, saj je to spadalo med njihove dolžnosti (Mlinaric 2001: 387, 402), toda v knjižnicah so kmalu prevladali tiski. V nemirnem obdobju od poznega 15. do zgodnjega 17. stoletja je sicer precej knjižnic izgubilo velik del svojih fondov. Sledil je njihov zadnji vzpon, ki se je na zunaj obicajno pokazal v reprezentancnih prostorih v barocnem slogu. Knjižnica v Žicah je bila obnovljena, potem ko so samostan prizadeli turški vpadi, verska kriza, med katero so jezuiti v Gradec odpeljali najbolj uporabne knjige (Mlinaric 2001: 401), in kmecki upori, tako da je leta 1730 obsegala 2.600 del v 3.774 zvezkih, od tega vec kot 110 kodeksov (Bahor 2009: 76). Tudi v Kostanjevici na Krki je bila knjižnica sprva v slabem stanju, saj je konec 16. stoletja vizitator tedanjemu opatu narocil, naj bolje poskrbi zanjo, leta 1641 pa je inventar zabeležil le 142 knjig. Pozneje so knjižnico uredili v prostoru, ki je bil opremljen s policami, lestvama, marmorno mizo in oblazinjenimi vrati ter okrašen s štukaturami in slikami. Leta 1786 je bilo tam shranjenih 1.900 del v 2.463 zvezkih (Bercic 2000: 199-200; Bahor 2009: 109). V Bistri je bila knjižnica prav tako v veliki meri na novo vzpostavljena po duhovni in gospodarski konsolidaciji po letu 1600. Ob ukinitvi samostana leta 1782 je bila v obokanem prostoru nad kapiteljsko dvorano in je obsegala vsaj 769 del v 1.153 zvezkih, vecinoma v latinšcini in nemšcini ter s teološkimi, pravnimi, zgodovinskimi, geografskimi in medicinskimi vsebinami (Mlinaric 2001: 397, 402, 408, 412-414). Vse tovrstne knjižnice so bile razformirane med razpušcanjem in podržavljanjem samostanov kontemplativnih redov v letih 1782-1787 in so se ohranile le v fragmentih. Cesar Jožef II. je njihove fonde namenil univerzitetnim ali licejskim knjižnicam v maticnih deželah, na primer v Ljubljani, Celovcu in Gradcu, še prej pa si je lahko Dvorna knjižnica na Dunaju izbrala najbolj dragocene rokopise in tiske. V državne knjižnice je bil vkljucen le manjši del nekdanjih fondov, saj so najprej razprodali duplikate, pozneje pa izlocali knjige, ki so jih imeli za zastarele in neuporabne za šolstvo, med njimi liturgicne in nabožne knjige. Vecji del knjig in rokopisov je bil razprodan in je koncal v razrezu v papirnicah (Mlinaric 2001: 410-412; Buchmayr 2004). Med najbogatejšimi je bila stiška knjižnica. Po koncu srednjega veka je poleg še vedno prevladujocih verskih del pridobivala tudi dela s posvetnimi vsebinami, predvsem anticnih in humanisticnih avtorjev. Prve inkunabule so prišle pred letom 1530. Leta 1576 je bilo v knjižnici 418 zvezkov z vec kot 650 deli. Knjige so se še vedno hranile na vec lokacijah, na primer v zakristiji, kapiteljski dvorani in samostanski šoli. Prenovo knjižnice je omogocil dober gmotni položaj opatije v drugi polovici 17. stoletja: v letih 1661–1680 je zbirko povecal in uredil opat Maksimilijan Mottoch, že prej pa je bila oblikovana njena znacilna samostanska vezava - bel ali rjav usnjen hrbet s crno nalepko in zlatim napisom ter kartonaste platnice, prevlecene s temnorjavim marmoriranim papirjem. Okoli leta 1700 je opat baron Anton Gallenfels knjižnici namenil novo dvorano nad refektorijem, ki jo je dal s poprsji anticnih modrecev, njihovimi izreki in emblematicnimi prizori poslikati baron Francišek Ksaver Taufferer, zadnji opat pred razpustom. Knjižnica se je bogatila z donacijami, na primer družine Zaulus. Gotovo so jo redno uporabljali pisci, ki so živeli v samostanu, med njimi kronist Pavel Pucelj in matematik, astronom in kartograf Janez Dizma Florjancic pl. Grienfeld (Glonar 1937; Mlinaric 1995; Bahor 2005). Po razpustu samostana leta 1784 so v knjižnici popisali 1.784 del v 2.633 zvezkih. Knjige je leta 1790 z izjemo rokopisov, ki si jih je izbrala Dvorna knjižnica, prevzela Licejska knjižnica v Ljubljani. V njej, danes v Narodni in univerzitetni knjižnici, je po razprodaji duplikatov in »nekoristnih« knjig leta 1793 in 1794 ostalo najbrž nekaj nad 300 stiških knjig, vkljucno z inkunabulami. S ponovno vzpostavitvijo samostana leta 1898 je še enkrat zaživela tudi njegova knjižnica, ki hrani nekaj vec kot deset knjig iz stare zbirke (Stefan 1907: 21; Glonar 1937; Golob 1994: 6; Bahor 2009: 100-109, 137-141, 233). 2.2 Knjižnice beraških redov Nekatere knjižnice beraških redov, ki so bile utemeljene že v srednjem veku, na primer minoritske in franciškanske, so se morale zaradi pretresov v 16. stoletju vzpostaviti skoraj na novo in niso ohranile veliko starega gradiva, kapucinske knjižnice pa so bile sploh utemeljene šele v 17. in celo 18. stoletju. To ni pomenilo, da so jih sestavljali le tiski: redovniki so iz raznih razlogov, denimo poklicnih in ekonomskih, še vedno ustvarjali številne rokopise – tako izvirna dela kot prepise (prim. Ogrin 2011: 385-387; Ogrin 2017). Knjižnice beraških redov so kakor knjižnice kontemplativnih redov vecje in bolje opremljene prostore dobivale šele v poznem 17. in v 18. stoletju. Marsikatera knjižnica je bila razformirana pod Jožefom II., ki je ukinjal tudi samostane beraških redov, predvsem dominikancev, avguštincev in diskalceatov, v manjši meri celo franciškanov in kapucinov. Tako je do konca 18. stoletja popolnoma propadla nezavarovana knjižnica v nekdanjem samostanu dominikank v Velesovem, ki so ga uporabljali kot vojaško bolnišnico (Bohinjec 1914: 19; Pivec Stele 1971: 91). Vendarle je preživela vecina franciškanskih, kapucinskih in uršulinskih knjižnic. Nove preizkušnje sta prinesla druga svetovna vojna (npr. nemško unicevanje kapucinske knjižnice v Krškem in franciškanske knjižnice v Kamniku) in povojno obdobje (npr. komunisticna zaplemba križniške knjižnice v Ljubljani in propadanje franciškanske knjižnice v Kopru) (Bahor 2009: 173, 177, 199; Miklavcic Pintaric 2018: 279-280). Zaradi številnih preurejanj, selitev, nesrec, vojn in politicnih sprememb se tovrstne knjižnice obicajno niso ohranile v neokrnjeni obliki, vecinoma tudi ne v prvotnih prostorih in omarah. Ena redkih knjižnic, ki je ostala na mestu z izvirnim barocnim pohištvom (ceprav delno rekonstruiranim), je nekdanja kapucinska knjižnica v Krškem (Bahor 2009: 199), danes del Valvasorjeve knjižnice Krško. Slika 1: Kapucinska knjižnica v Krškem, danes del Valvasorjeve knjižnice Krško Od minoritskih knjižnic se je najbolje ohranila ptujska, saj samostan pod Jožefom II. ni bil ukinjen. Ceprav segajo vsaj skromni zacetki knjižnice gotovo v 13. stoletje, se ni od srednjeveškega fonda ohranilo nic. Nov prostor v drugem nadstropju minoritskega samostana na Ptuju je knjižnica dobila leta 1695, med barocno prezidavo kompleksa pod gvardijanom Gašperjem Dietlom (Remec 1933: 197). Katalog knjižnice iz leta 1774 navaja približno 932 del, katalog iz leta 1833 pa približno 1.627 knjig. Ta fond se je v veliki meri ohranil do danes. V njem prevladujejo knjige iz druge polovice 18. stoletja, v skladu s poslanstvom reda je najvec biblij ter teoloških, pridigarskih in kateheticnih knjig, veliko pa tudi filozofskih, medicinskih in naravoslovnih knjig. Dela o kmetijstvu so bila najbrž potrebna za upravljanje obširnih samostanskih posesti. Knjige so v glavnem latinske in nemške, slovenskih je malo, izstopajo pa trije tiski Trubarjevih prevodov Nove zaveze (1557, 1560, 1561), ki so jih morda redovniki potrebovali za pripravo pridig za okoliško slovensko prebivalstvo. Veliko je tudi drugih protestantskih del, ki so jih ocitno brali z vecjim zanimanjem kot v samostanih drugih beraških redov. Leta 1900 so del starejšega gradiva odpeljali v Joanneum v Gradec, zato pa je knjižnica brez vecjih poškodb preživela nemško zasedbo samostana in bombardiranje cerkve (Emeršic 1989; Bahor 2009: 127, 145-146; Ditmajer 2020: 16-25). Od leta 1925 je nastanjena v barocni dvorani, ki prvotno ni bila namenjena knjižnici. Pomembnejše franciškanske knjižnice, ki so se ohranile do danes, so v samostanih v Ljubljani (Center), Novem mestu, Kamniku, Kopru, Nazarjah, Kostanjevici v Novi Gorici in pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah. Najvecja je ljubljanska knjižnica, ki je najprej rasla v prvotnih poslopjih samostana na današnjem Vodnikovem trgu. Glavnina fonda, ki je nastajal do 16. stoletja, je bila izgubljena med reformacijo in protireformacijo. Sodobno barocno knjižnico je utemeljil Žiga Škerpin, ki je dal zanjo kot provincial med prezidavo samostana v letih 1734-1735 urediti nov, poslikan prostor. Za knjižnico je nacrtno kupoval starejše in novejše knjige vkljucno z inkunabulami, še posebej, ko je pozneje kot redovni vizitator, generalni definitor in prokurator potoval po evropskih deželah. Dobro založena knjižnica je bila kljucna za samostan, v katerem je od leta 1658 naprej potekal redovni študij teologije (Svoljšak 2009: 10-11). Škerpin je zbral vsaj 1.669 naslovov v 2.672 zvezkih, celotna knjižnica pa je še z drugimi nakupi in darovi v šestdesetih letih 18. stoletja dosegla obseg vec kot 4.000 zvezkov. Vecino tedanjega fonda sestavljajo teološka, na primer liturgicna, pridigarska in kateheticna dela, vendar v primerjavi z drugimi franciškanskimi knjižnicami izstopa veliko število pravnih, zgodovinskih in medicinskih del (Svoljšak 2009: 18-21; gl. tudi Dolar 2000: 437). Knjige iz tega obdobja so vecinoma vezane enotno, v belo usnje, kakor je bilo pogosto v avstrijskih in nemških samostanih v dobi baroka, pa tudi pripadajoca ornamentika se navezuje predvsem na avstrijsko barocno knjigoveško tradicijo. Samostansko lastništvo knjig zaznamuje supralibros v obliki franciškanskega grba, tiste, ki jih je za knjižnico kupil Škerpin, pa imajo še njegov tiskan ekslibris (Svoljšak 2009: 21, 25, 27; gl. tudi Dolar 2000: 437). Knjižnica se je leta 1784 skupaj s franciškanskim samostanom preselila v poslopja razpušcenega avguštinskega samostana na današnjem Prešernovem trgu, kjer je še danes (Bahor 2009: 157). V 18. stoletju so bili najštevilnejša redovna skupnost na Slovenskem kapucini (Dolinar 2004: 180). Njihove knjižnice niso bile stare, v skladu z redovno zavezo uboštvu niso bile v bogato okrašenih prostorih, vendar so se hitro razvijale. Najbolje so se ohranile v Škofji Loki, Krškem, Vipavskem Križu, Mariboru in Celju. Ker so se kapucini posvecali pastorali med preprostim ljudstvom, so zbirali predvsem teološke oziroma nabožne knjige, med drugim izdaje in razlage Svetega pisma, asketicna dela in pridigarske prirocnike, manj pa posvetne vsebine. Knjižnice so morale biti na voljo vsem clanom redovne skupnosti, ki so si knjige lahko izposojali in jih odnašali v svoje celice (Benedik 2009: 190-193; Bahor 2009: 132). Najbogatejša je knjižnica v Škofji Loki, ceprav so zaceli tamkajšnji samostan zidati šele leta 1706 in ceprav v njem ni delovala redovna šola. Knjižnica je gotovo zaživela kmalu, saj so kapucini knjige potrebovali za opravljanje svojega poslanstva, med drugim vodenje pasijonske procesije. Knjižnica je bila v skladu z navodili vodstva redovne province postavljena v obokanem prostoru, da je bila varnejša pred ognjem. Po letu 1740 jo je zacel urejati gvardijan Joahim iz Kranja: po njegovem katalogu iz tega casa je bilo v samostanu na voljo 834 del v vec kot 1.000 zvezkih. Najvec je bilo pridigarskih prirocnikov v nemšcini in latinšcini, pa tudi italijanšcini in slovenšcini. Knjižnica se je precej povecala po letu 1786, ko so vanjo prinesli knjige vkljucno s knjižnicnim katalogom iz razpušcenega kapucinskega samostana v Kranju, nekaj knjig je prišlo še iz razpušcenih kapucinskih samostanov v Novem mestu in Ljubljani. Ker samostan sam po redovnih pravilih ni smel imeti denarja, je knjige zanj najbrž kupoval oskrbnik, veliko knjig, okrog tristo, pa so podarili dobrotniki, med njimi soustanovitelj samostana – loški glavar baron Jožef Anton Evzebij Halden. Konec 18. stoletja je knjižnica obsegala vec kot 2.000 knjig. Kakor skoraj v vseh kapucinskih in franciškanskih knjižnicah je bila tudi v škofjeloškem na voljo Dalmatinova Biblija (kar v dveh izvodih), ki so jo duhovniki potrebovali za pridiganje, poucevanje in pisanje v slovenšcini. Knjižnica hrani dragocena rokopisna dela slovenskih kapucinov, med drugim Škofjeloški pasijon Romualda Štandreškega in pridige Ferdinanda Ljubljanskega (Ogrin 2011: 387-391). Leta 1935 so knjižnico preselili v nove prostore, kjer je starejši fond do leta 1800 s približno 5.000 zvezki postavljen kot muzejska knjižnica (Benedik 2009: 192-209; Bahor 2009: 205-209). 2.3 Knjižnice jezuitskega reda V 17. in 18. stoletju so na Slovenskem rasle tudi jezuitske knjižnice, in sicer v kolegijih v Ljubljani, Celovcu, Gorici, Trstu in Mariboru. Knjižnice so bile bistvene za opravljanje najpomembnejših redovnih nalog, med katerimi je bila poleg teologije in pastorale tudi vzgoja (prihodnje) katoliške elite oziroma inteligence v okviru nižjih (gimnazijskih) in višjih (univerzitetnih) študijev. Po razpustu Družbe Jezusove in podržavljenju njenega premoženja leta 1774 so vse jezuitske knjižnice razformirali ter vkljucili v univerzitetne in licejske knjižnice (Dolar 1974: 13), kjer so se ohranile le delno. Tako so knjige jezuitskega kolegija v Mariboru, ki je od leta 1758 vkljuceval gimnazijo, prenesli v univerzitetno knjižnico v Gradcu (Hartman 1992: 191). Bogato knjižnico je imel najstarejši jezuitski kolegij, ustanovljen leta 1596 v Ljubljani, pri katerem so zaceli poleg gimnazije leta 1619 postopno vpeljevati teološke študije, leta 1704 pa so uvedli še popoln triletni filozofski študij. Leta 1604 in leta 1617 so v knjižnico vkljucili precišcene dele protestantske knjižnice kranjskih deželnih stanov (Simoniti 1974: 28), poleg nacrtnih nakupov pa so jo vecale tudi donacije dobrotnikov in clanov kolegija, na primer grofa Wolfa Engelberta Auersperga (Južnic 2005: 156) ter rektorjev barona Antona Erberga (Dolinar 2004: 180) in Žige pl. Lichtenberga (Dolar 1974: 9). Janez Ludvik Schönleben je kolegiju pred smrtjo daroval svojo knjižno zbirko vkljucno z rokopisi teoloških in pridigarskih del (Deželak Trojar 2017: 173, 178, 204). Leta 1774 je vecino knjižnice unicil požar, ki je zajel nekdanji kolegij. Njenega obsega ne poznamo, glede na to pa, da so jo po tej nesreci ocenili na 12.000 goldinarjev, je bila precej velika. Za primerjavo: leta 1780 so Galetov grad v Zgornji Šiški prodali za 5300 goldinarjev (Dular 2009: 263). S pogorišca kolegija so rešili in popisali 637 knjig, ki so jih pozneje vkljucili v Licejsko knjižnico v Ljubljani (Pirjevec 1940: 81; Dolar 1974: 13-14), vendar so danes v Narodni in univerzitetni knjižnici še druge knjige z isto provenienco (Južnic 2005: 162). Ohranili so se rokopisni dnevniki in letopis kolegija, zgorela pa je vecina drugih rokopisov, najbrž tudi arhiv dramskih besedil (Deželak Trojar 2020: 178). Na podlagi ohranjenih knjig je mogoce sklepati, da je imela knjižnica poleg teoloških del, med katerimi so bili številni pridigarski in pastoralni prirocniki, zelo veliko zgodovinskih, matematicnih, fizikalnih in astronomskih del, najvec seveda v latinšcini, nato v italijanšcini in nemšcini (Dolar 1992: 190-191). Glavnina matematicnih in fizikalnih knjig je prišla v knjižnico že sredi 18. stoletja po zaslugi profesorja barona Bernarda Ferdinanda Erberga (Južnic 2005: 166-174; Južnic 2010: 67-74), dotok naravoslovnih in tehniških del pa je gotovo spodbudil tudi Gabrijel Gruber, ki je leta 1769 prevzel katedro za risanje, geometrijo, mehaniko in hidravliko (Dolar 1992: 191). Tiskana in rokopisna dela jezuitskih in drugih avtorjev v slovenšcini, ki jih je knjižnica gotovo imela, so bila ocitno unicena v požaru. 2.4 Škofijske in župnijske knjižnice Knjižnice in knjižne zbirke so rasle tudi v drugih verskih središcih – pri škofijskih in župnijskih sedežih. Knjižnica je že leta 1478, samo sedemnajst let po ustanovitvi ljubljanske škofije, izpricana pri tamkajšnjem stolnem kapitlju (Simoniti 1979: 51-52). Pomembna knjižnica je na zacetku 17. stoletja nastala v priljubljeni rezidenci ljubljanskih škofov v Gornjem Gradu. Utemeljil jo je škof Tomaž Hren, ko je združil knjižne zbirke svojih predhodnikov, med njimi Baltazarja Radlica in Janeza Tavcarja, precišcen del knjižnice kranjskih deželnih stanov, zaplenjen leta 1617 v Ljubljani, in lastne knjige (Simoniti 1974: 18, 24-28; Dolinar 2004: 179-180; Južnic 2008b; Vidmar 2012: 239-240). Knjižnico je dopolnjeval s knjigami, ki so mu jih prinašali knjigotržci iz Benetk, Salzburga in Nizozemske. Poleg liturgicnih je kupoval predvsem glasbena in zgodovinska dela ter dela klasicnih avtorjev, lastništvo pa je pogosto zaznamoval s svojim ekslibrisom (Lavric 1988: 28). Leta 1655 je katalog gornjegrajske škofijske knjižnice, enega najstarejših ohranjenih na Slovenskem, sestavil Filip Terpin, generalni vikar ljubljanskega škofa. Tedaj je knjižnica obsegala približno 1.000 del, med katerimi je bilo posebej veliko razlag Svetega pisma, pridig, pravnih, polemicnih in zgodovinskih spisov ter del anticnih in humanisticnih avtorjev. Knjig tedaj niso uporabljali le škofje, temvec z dovoljenjem tudi gojenci gornjegrajskega Marijinega kolegija – bogoslovnega semenišca, veliko pa si jih je od Terpina izposodil Schönleben (Simoniti 1974: 17-18; Južnic 2008a: 10; Deželak Trojar 2017: 185). Knjižnico, ki je konec 18. stoletja usihala, je leta 1798 prevzela Licejska knjižnica v Ljubljani (Stefan 1907: 43; Simoniti 1974: 24). Župnijske knjižne zbirke so bile seveda manjše, vendar ne zanemarljive. Tako se že leta 1511 v sobi za duhovšcino v mariborskem župnišcu omenja skromna knjižnica (Hartman 1992: 189). Tovrstne zbirke so se vecale med reformacijo. Vizitacija škofa Paola Bisantija v avstrijskem delu oglejskega patriarhata leta 1581 je pokazala, da je imel marsikateri duhovnik na Slovenskem pri sebi zbirko knjig, pogosto tudi protestantskih v slovenšcini. Bisanti je vecje število prepovedanih knjig na primer zaplenil in unicil v dolenjskih župnijah Šentrupert, Mirna Pec, Kocevje, Ribnica, Krka in Šmarje (Gruden 1907: 60, 64, 133, 136, 138). Župnijske knjižne zbirke so zacele ponovno rasti med katoliško obnovo. Ena redkih ohranjenih barocnih je v župnišcu v Veliki Nedelji: sestavlja jo vec kot sto del, vecinoma pridigarski in pastoralni prirocniki in druga nabožna dela v latinšcini in nemšcini iz 17. in 18. stoletja. Knjižnico so uporabljali župniki in kaplani v tej starodavni župniji nemškega viteškega reda. Izjemna pa je poznobarocno-razsvetljenska knjižnica Petra Pavla Glavarja v Komendi, ki se ni ohranila le z izvirnim fondom, temvec tudi s knjižnimi omarami in drugo opremo. Glavar, župnik in zakupnik posestva malteškega viteškega reda v Komendi, je v prizadevanjih za boljšo versko in splošno izobrazbo ljudstva leta 1750 ustanovil poseben beneficij za vzdrževanje tretjega duhovnika v župniji. Zanj je leta 1752 zgradil beneficijsko hišo s posebno sobo za knjižnico v nadstropju. Pri knjižnici je skrbno nacrtoval vsako podrobnost, med drugim obok, železna vrata in polkna, ki šcitijo knjige pred ognjem, vlago in vlomom, delovno mizo, zaradi izkorišcenja prostora vdelano v knjižno omaro, in nišo za oltar. Knjige je nakupil sam, podarili pa so mu jih tudi drugi, med njimi njegov oce baron Peter Jakob Testaferrata in prijatelj Martin Jebacin, novomeški prošt. Glavarjev fond vsebuje približno 1.400 knjig, vecinoma iz 18. stoletja. Lastnik jih je cenil na 2.000 goldinarjev, skoraj toliko, kolikor ga je stala zidava beneficijske hiše. Prevladujejo teološke vsebine, v skladu z ustanoviteljevim vsestranskim zanimanjem in delovanjem pa so prisotna tudi gospodarska, pravna, filozofska, medicinska in geografska dela, vecinoma v latinšcini in nemšcini, le dve v slovenšcini. Veliko knjig je vezanih v gladko rjavo usnje in zaznamovanih z ekslibrisom Glavarjevega beneficija. Skrb za knjižnico je prevzel Glavarjev posinovljenec in beneficiat Jožef Tomelj, ki je leta 1778 sestavil popoln seznam knjig (Demšar 1977; Peterlin 1999). Slika 2: Knjižnica Petra Pavla Glavarja v beneficijski hiši v Komendi 3 Zasebne knjižnice Zasebne knjižnice so se med seboj zelo razlikovale po velikosti, vsebini in funkciji, ki so bile odvisne od statusa, financnih zmožnosti in zanimanj lastnikov. Vecinoma se niso ohranile v prvotni in celoviti obliki iz zgodnjega novega veka, saj so bile najpogosteje slej ko prej (še za življenja ali po smrti prvega lastnika ali po vec generacijah) razdeljene ali razprodane, velikokrat pa unicene v nesrecah, posebej požarih, in vcasih celo namerno, med protireformacijo in revolucijo. Ohranile so se le v primeru, da so bile po donaciji, prodaji ali zasegu vkljucene v trajnejše cerkvene ali državne knjižnice, vendar so tudi vanje prišle vsaj nekoliko okrnjene, poleg tega pa jih tamkajšnji knjižnicarji nikoli niso shranili kot corpus separatum, temvec so jih razporedili po obstojecih fondih in marsikatero knjigo kot dvojnico, nekoristno ali celo škodljivo izlocili (prim. Simoniti 1979: 55; Dular 2015: 27; Vidmar 2015: 35, 43). Zato je zasebne knjižnice pogosto mogoce raziskovati in rekonstruirati predvsem na podlagi njihovih katalogov, zapušcinskih inventarjev po smrti lastnikov, prodajnih popisov, inventarjev knjižnic, v katere so prišle sekundarno, in cerkvenih vizitacij (Žvanut 1987: 277; Potocnik 2013: 29; Dular 2015: 19-21; Rucigaj idr. 2019: 125). 3.1 Grajske in plemiške knjižnice V zgodnjem novem veku je skoraj vsaka grajska stavba in plemiška hiša v mestu pridobila vecjo ali manjšo knjižno zbirko, ki je najveckrat nastajala vec generacij. Knjige so bile pomemben del inventarja in okrasa plemiških bivališc, zato so njihovemu videzu pogosto posvecali posebno pozornost, na primer z oblikovanimi ekslibrisi in enotno vezavo. Še v 17. stoletju so jih sicer marsikje shranjevali v skrinjah, ne le v specializiranih knjižnih omarah (Štuhec 1995: 81-82). Bolj zavzeti zbiralci in bralci so oblikovali vecje knjižnice, namešcene v posebnem, reprezentancnem prostoru ter popisane in urejene s katalogom, na primer v dvorcu Smlednik. Plemiških knjižnih zbirk niso uporabljali le lastniki in družinski clani, ampak tudi sorodniki, prijatelji (Žvanut 1994: 160-161; Dular 2012: 530-532, 535) in izbrani ucenjaki. V 16. stoletju je postala knjiga za plemice duhovna potreba in sredstvo za izobrazbo. Plemiške knjižne zbirke so bile sprva sestavljene iz nekaj desetin knjig. Vecino je vsaj do leta 1628, ko je cesar Ferdinand II. notranjeavstrijskemu plemstvu ukazal spreobrnitev h katoliški veri ali izselitev iz njegovih dežel (Kocevar 2020), zaznamoval protestantizem. Precej veliko zbirko, z 89 naslovi v 111 zvezkih, je imel ob svoji smrti leta 1614 na gradu Luknja v lasti Franc Gall (Žvanut 1994: 160-162). Iz bogate knjižnice barona Jurija Khisla na gradu Fužine pa si je med letoma 1582 in 1584 izposojal knjige humanist Nikodem Frischlin, ko je pisal nove ucbenike za ljubljansko stanovsko šolo (Dular 2012: 527). V zbirkah so prevladovale latinske in nemške knjige, proti koncu 16. stoletja so bile vse pogostejše italijanske, od katerih so bile mnoge kupljene na kavalirskem potovanju po Italiji. Slovenske knjige so bile v manjšini, vendar ne redke (prim. Južnic 2008a: 20) – precej jih je imel na primer na gradu Strmol na voljo Franc Jurij Rain, podpornik slovenskih protestantov (Žvanut 1987: 279, 281; Žvanut 1994: 160-162). Krištof Prager je ob smrti leta 1594 na gradu Gromberk poleg 26 nemških in 17 latinskih zapustil 3 slovenske knjige (Hartman 1992: 189). Med verskimi knjigami v tedanjih plemiških zbirkah so bile najpogostejše biblije, postile, zbirke pridig in pesmarice, med vse številnejšimi posvetnimi pa dela o medicini, zgodovini, pravu in gospodarstvu ter vedno bolj tudi leposlovna dela (Žvanut 1987: 279-281; Žvanut 1994: 160-162). Plemiške knjižne zbirke so doživele zastoj v drugi cetrtini 17. stoletja, ko jih je prizadela protireformacija (Žvanut 1987: 281-282), pa tudi posledice tridesetletne vojne. Po letu 1628 so najbrž mnoge protestantske knjige, posebej teološke, unicili ali zavrgli, marsikatere, ki so jih še naprej imeli za koristne, na primer filološke, pa ohranili (prim. Vidmar 2013: 202). Sredi 17. stoletja je imela vsaj nekaj knjig le polovica plemiških hiš, knjižne zbirke pa so štele v povprecju manj kot 30 knjig. V njih so bili dobro zastopani pravo, teologija in medicina. Med jeziki je še vedno prevladovala latinšcina, ki sta ji sledili nemšcina in italijanšcina, proti koncu 17. stoletja je pridobivala veljavo francošcina, slovenšcina pa je bila le šibko prisotna. Plemiške knjižne zbirke so se zacele spet vecati v drugi polovici 17. stoletja (Štuhec 1995: 82–85, 92-8, 103-111), ko se je z versko in politicno stabilizacijo in kulturnim razcvetom povecal uvoz knjig, celo prepovedanih (Vidmar 2018: 16). V tem obdobju je nastala Auerspergova knežja knjižnica v Ljubljani, ki v zenitu ni bila le najvecja plemiška knjižnica na Slovenskem, temvec tudi ena najbolj reprezentancnih knjižnic visokega plemstva v habsburških dednih deželah. Na podlagi starejše družinske zbirke sta jo ustvarila kranjski deželni glavar grof Wolf Engelbert Auersperg in njegov brat knez Janez Vajkard Auersperg, minister na cesarskem dvoru. Vrhunec razvoja je doživela med letoma 1655 in 1677, ko je umrl knez Auersperg, nato pa je lastniki niso vec bistveno dopolnjevali, tako da se je do leta 1895 ohranila v prvotni poznorenesancni in zgodnjebarocni obliki (Reisp 1989: 40; Žargi 2002: 291; Rucigaj idr. 2019: 123, 143-144). V letih 1655-1663 jo je urejal Janez Ludvik Schönleben, ki je katalogiziral knjige in vanje vpisoval grofove ekslibrise (Deželak Trojar 2017: 135-139; gl. tudi Južnic 2007: 31, 35). Kmalu zatem so knjižnico prenesli v dve obokani dvorani v prvem nadstropju Knežjega dvorca, ki si ga je dal postaviti Wolf Engelbert Auersperg (Žargi 2002: 279, 282, 285-292). Leta 1668, ko so precej povecano knjižnico v novih prostorih preuredili in na novo popisali, je obsegala približno 3.310 naslovov, v skladu s socasnimi bibliotekarskimi usmeritvami razdeljenih v vec manjših (18) vsebinskih sklopov (Fagin Davis 1999: 197; Deželak Trojar 2017: 137; Rucigaj idr. 2019: 130). Grof Auersperg je knjige kupoval v Benetkah, po knjigotrških posrednikih v Salzburgu in Frankfurtu ter tudi iz domacih zbirk (Reisp 1989: 41). Prevladovala so zgodovinska, politicna, pravna in teološka dela, manj je bilo medicinskih, matematicnih in leposlovnih (Žargi 2002: 287-291; Dular 2015: 22), knjižnica pa je vsebovala tudi veliko zbirko rokopisov. Brata sta se zaradi svojih kariernih poti posebej zanimala za zgodovino in politiko habsburških dednih dežel (Fagin Davis 1999: 195, 200, 202, 205-212). Lastniki so knjige posojali družinskim prijateljem, na primer grofu Orfeju Strassoldu (Rucigaj idr. 2019: 132, 143), dostop do knjižnice pa omogocali raziskovalcem kranjske zgodovine, kot so bili Schönleben, Valvasor, Pohlin in Erberg (Reisp 1989: 37, 38; Deželak Trojar 2017: 138). Po potresu leta 1895, ki je poškodoval Knežji dvorec, so Auerspergi knjižnico preselili na grad Losensteinleiten v Zgornji Avstriji, po drugi svetovni vojni v Urugvaj, leta 1982 in 1983 pa so velik del knjig razprodali na dražbi v Londonu, tako da so danes razpršene po javnih knjižnicah in zasebnih zbirkah po svetu (Reisp 1989: 43-45; Fagin Davis 1999: 196; Dular 2015: 22; Rucigaj idr. 2019: 140). Narodna in univerzitetna knjižnica, ki stoji na mestu Knežjega dvorca, je imela na zacetku leta 2021 iz te zbirke 13 knjig, ki so prišle vanjo po razlicnih poteh, na primer kot darovi Auerspergov skozi ljubljansko jezuitsko knjižnico (Južnic 2007: 34-35; Rucigaj idr. 2019: 123) in kot nacrtni nedavni odkupi, ki se bodo še nadaljevali.3 3 Za podatek se zahvaljujem Sonji Svoljšak. Ceprav so plemiške knjižne zbirke v 18. stoletju doživljale obdobje rasti (Štuhec 2009: 255-256), so bile med njimi še vedno velike razlike tako v obsegu kakor v vsebini. Tako je Žiga Andrej pl. Gandin v dvorcu Hrib pri Preddvoru po smrti leta 1790 zapustil le približno 10 knjig vecinoma nabožne vsebine (Dular 2012: 530), pravnik baron Janez Benjamin Erberg, umrl leta 1759, pa je imel v svojem stanovanju na ljubljanskem Starem trgu izjemno bogato knjižnico s 749 naslovi, v kateri so bila številna dela razsvetljenskih filozofov in literatov. Razmerja med jeziki v tovrstnih zbirkah so ostala podobna kot prej, le francoskih knjig je bilo veliko vec (Štuhec 2009: 219, 255-256). Nadpovprecno velika, urejena in sodobna (razsvetljenska) je bila knjižnica v dvorcu Smlednik, katere lastnik in najbrž glavni stvaritelj je bil baron Francišek Smledniški. Po popisu iz leta 1771 je imela 428 knjig s podrocja zgodovine, prava, leposlovja, teologije, ekonomije, filozofije in medicine, najvec v latinšcini in nemšcini, pa tudi v francošcini in italijanšcini. Knjige so bile enotno vezane v temnejše rjavo usnje, okrašene z zlato barvanimi vzorci, signirane in zložene v 22 knjižnih omar (Dular 1986; Dular 2012: 530-532). Konec 18. stoletja še povecano knjižnico so po drugi svetovni vojni zaplenili in raznesli, njene ostanke pa zažgali na dvorišcu dvorca (Lazarini 2012: 741). Le manjše število knjig je prišlo v Narodni muzej Slovenije (Dular 1986: 16). Skoraj vse grajske in plemiške knjižne zbirke, ki so se v svojem izvirnem okolju še ohranile do konca prve svetovne vojne, so bile razprodane ali unicene v naslednjih treh desetletjih. Po razpadu Avstro-Ogrske je veliko plemiških družin zaradi nenaklonjenih politicnih razmer in gospodarskih težav razprodalo svoje imetje vkljucno s knjigami: leta 1930 je prišla na dražbo velika knjižna zbirka grofov Szapáryjev iz dvorca Murska Sobota (Dular 2012: 533-534). V partizanskih požigih približno sto grajskih stavb med drugo svetovno vojno (Stopar 2012: 380-383) so bile unicene tudi tamkajšnje knjižne zbirke: tako je Zasavski bataljon Šlandrove brigade novembra leta 1943 požgal knjige v dvorcu Križ pri Kamniku baronov Apfaltrerjev (Vidmar 2013: 211). Preostale zbirke so po zaplembi komunisticnih oblasti skozi Federalni zbirni center delno ali fragmentarno prišle v državne ustanove, vecinoma v Narodno in univerzitetno knjižnico: med drugimi so leta 1945 v centru prevzeli približno 4.000 knjig baronov Codellijev iz dvorca Turn ob Ljubljanici, leta 1947 pa približno 2.000 knjig grofov Attemsov iz dvorca Slovenska Bistrica (Kodric Dacic 2000: 57). Ena redkih ohranjenih grajskih knjižnih zbirk, ki so nastajale (tudi) v zgodnjem novem veku, izvira iz dvorca Brdo pri Lukovici in je v lasti družine Kersnik (Dular 2012: 535). 3.2 Knjižnice intelektualcev Knjižnice intelektualcev, ki so imele vecinoma znacaj knjižnih zbirk, so se zacele množiti v 16. stoletju. Mnoge so imele izrazito protestantski znacaj: predikanti in protestantski ucitelji, ki so na primer delovali pri špitalski cerkvi sv. Elizabete in v stanovski šoli v Ljubljani, so vsakodnevno uporabljali knjige, potreba po lastnih zbirkah pa je bila toliko vecja, ker niso mogli obiskovati cerkvenih knjižnic, ki so bile v katoliških rokah, ker so pogosto potrebovali cisto dolocena (luteranska) dela in ker se je njim namenjena knjižnica kranjskih deželnih stanov vzpostavljala pocasi. Nekatere zbirke so bile precej obsežne: tako je imel predikant Jernej Simplicij v lasti 113 publikacij, Jurij Dalmatin 225 del (Dular 2018: 133-135), ravnatelj stanovske šole Adam Bohoric pa kar 500 zvezkov ter 2.000 tiskanih in rokopisnih skladb. Povsod so prevladovale latinske in nemške knjige s humanisticno in luteransko vsebino, vendar je bilo tudi precej slovenskih (Žvanut 1987: 278-279), saj so bili lastniki vpeti v njihovo nastajanje in uveljavljanje. Nekaj knjig iz zbirk slovenskih protestantov, na primer Lenarta Budine, Sebastijana Krelja, Dalmatina in Bohorica, je vecinoma skozi stanovsko ter po protireformacijskih zaplembah skozi gornjegrajsko in druge cerkvene knjižnice prišlo v ljubljansko licejsko, današnjo Narodno in univerzitetno knjižnico (Simoniti 1974: 26-27, 29-32). V istem obdobju so knjige zbirali tudi katoliški humanisti, med njimi že v drugi cetrtini 16. stoletja ljubljanski pravnik Jurij Zaulus st., katerega knjige je družina leta 1642 darovala knjižnici samostana Sticna (Glonar 1937: 110; Simoniti 1979: 55). Med najbolj vnetimi bibliofili sta bila ljubljanski škof Peter pl. Seebach in njegov zakonski sin Janez Krstnik pl. Seebach, ki sta v škofijski rezidenci v Gornjem Gradu brala predvsem anticne klasike, humaniste in juriste, precej manj teologe, in v iskanju knjižnih redkosti zbrala vec kot 70 inkunabul (Simoniti 1974: 28-29, 32–37; Južnic 2008b: 20-24; Vidmar 2012: 238). Navdušen bralec je bil tudi pravnik Gašper Žitnik, profesor na dunajski univerzi in svetovalec notranjeavstrijske vlade v Gradcu, ki je imel v lasti vsaj blizu 100 del, kolikor jih je ohranjenih. Poleg pravne literature je kupoval še filozofske, zgodovinske, teološke, nabožne in literarne knjige, v katere se je rad podpisoval in pripisoval razne opombe (Simoniti 1974: 40–44; Južnic 2008b: 24–27; Svoljšak 2014). Najpozneje po Žitnikovi smrti leta 1585 je njegove knjige dobil necak Tomaž Hren, ki jih je skupaj s svojimi shranil v Gornjem Gradu (Simoniti 1974: 29; Vidmar 2012: 237; Svoljšak 2014: 137). Knjige so v tem obdobju pogosto menjavale lastnike (Žvanut 1987: 278) in pri tem prehajale tudi versko locnico (Simoniti 1974: 40; Vidmar 2012: 236-237). Velik del omenjenih zbirk katoliških intelektualcev je skozi stiško in gornjegrajsko prišel v današnjo Narodno in univerzitetno knjižnico. Knjižne zbirke intelektualcev so zacele – kakor druge knjižnice – ocitno spet rasti po koncu tridesetletne vojne. Izjemno bogato knjižnico, toliko bolj za nižjega plemica in gospodarsko ne prevec mocno deželo 17. stoletja, je zbral Janez Vajkard Valvasor. Knjižnica je bila oblikovana kot izhodišce ambicioznih izdajateljskih in znanstvenih podvigov (Reisp 1983: 100, 101, 103; Potocnik 2013: 31), zato se ni kranjski polihistor pri njenem dopolnjevanju oziral niti na stroške niti na cenzuro (Vidmar 2018: 29, 33-36, 42, 43-46, 49). Knjige so bile popisane in zložene v petih velikih in dveh manjših knjižnih omarah v dvorani v drugem nadstropju gradu Bogenšperk (Potocnik 2013: 31, 40), dopolnjevala pa jih je graficna zbirka. Tam ni študiral le lastnik, ampak tudi njegovi sodelavci, med njimi v letih 1676-1677 Pavao Ritter Vitezovic (Reisp 1983: 113). Knjige so pokrivale vsa podrocja cloveškega ustvarjanja, posebej številne pa so bile zgodovinske, geografske, potopisne, kartografske in matematicne (Reisp 1983: 101; Magic 1995: 13-14). Ker je bil Valvasor velik ljubitelj nemške umetnosti, literature in kulture (Vidmar 2019: 267; gl. tudi Smolej 2011: 96), je knjige, ki so bile pisane predvsem v nemškem jeziku (Dular 2018: 135), vecinoma pridobival iz nemških dežel, posebej iz glavnih knjigotrških središc Nürnberga in Frankfurta, vendar tudi iz Benetk, Amsterdama, Lyona, Basla in od drugod, najbrž iz Ljubljane. Precej jih je moral kupiti na svojih številnih potovanjih in na dražbah (Reisp 1983: 101, 103; Magic 1995: 7-8; Dular 2002: 363; Dular 2012: 528, 531). Opremil jih je s heraldicnim ekslibrisom, ki mu ga je v dveh razlicicah izdelal bakrorezec Andrej Trost (Reisp 1983: 54, 102). Zaradi dolgov, ki si jih je nakopal s pripravljanjem in izdajo Slave vojvodine Kranjske leta 1689, je bil Valvasor prisiljen prodati vecino svojega imetja vkljucno s knjižnico in graficno zbirko, vendar je zadržal približno 100 najljubših in najbolj potrebnih, posebej geografskih, matematicnih, tehnicnih in zgodovinskih knjig (Reisp 1983: 106, 115, 129, 268; Dular 2002: 263; Potocnik 2013; Dular 2015: 21). Po letu 1690 je knjižnico ocitno kupil zagrebški škof Aleksandar Ignacije Mikulic, tako da je danes v vecjem delu ohranjena v Metropolitanski knjižnici v Zagrebu (Magic 1995: 7; Potocnik 2013: 30), kjer je evidentiranih 2.630 naslovov (Gostiša 1995). Bibliofili so bili mnogi clani ljubljanske Akademije operozov, ki pa so knjige drugace kot Valvasor zelo radi kupovali v italijanskih mestih, posebej v bližnjih Benetkah, najprej med študijem, nato na obveznem kavalirskem potovanju ter še na poznejših obiskih Apeninskega polotoka (Vidmar 2019: 268-269). Prvi predsednik akademije, ljubljanski stolni prošt Janez Krstnik Prešeren, je veliko knjig kupil v poznih sedemdesetih in osemdesetih letih 17. stoletja v italijanskih, francoskih in nemških deželah, ki jih je obiskoval kot študent ter nato kot vodja knjižnice in diplomat salzburških nadškofov. Zaradi službenih dolžnosti in poklicnega zanimanja je zbiral predvsem dela s podrocja cerkvenega prava in cerkvene zgodovine (Smolik 1994), kar je med drugim vkljucevalo protestantske knjige (tudi v slovenšcini) in dva izvoda korana, za razvedrilo pa si je priskrbel celo francoske in italijanske eroticne romane in novele (Vidmar 2012). Knjige je opremil z ekslibrisom, ki mu ga je izdelal salzburški in ljubljanski tiskar Janez Krstnik Mayr. Poznejši predsednik akademije, deželni fizik in zdravnik evropskega slovesa Marko Gerbec, ki je doštudiral v Padovi in Bologni, je zbral 480 medicinskih del in približno 80 del z drugimi vsebinami (Pintar 1963: 6; Smolik 1994: 66). Velik del zbirk Prešerna, Gerbca in drugih operozov se je ohranil v Semeniški knjižnici v Ljubljani. Zbiranju knjig tako za lastno izobrazbo kot za javno dobro so ostali predani tudi nasledniki operozov v vrhu ljubljanske škofije. Njihovi knjižni nakupi so vecinoma temeljili še v barocnem svetu, njihove donacije pa so delno že usmerjale razsvetljenske reforme pod Marijo Terezijo. Bibliotekar Francišek Jožef Thallmainer je svojo zbirko pred smrtjo leta 1768 vkljucil v cerkveno Semeniško knjižnico, katere vodja je bil (Smolik 1980), generalni vikar Karel pl. Peer, ki je v zadnjem življenjskem obdobju za državo opravljal cenzuro verskih del, natisnjenih v Ljubljani, pa je svojo zbirko po smrti leta 1776 že zapustil državni ustanovi – nastajajoci Licejski knjižnici v Ljubljani (Svoljšak in Kocjan 2017: 85). Njegova zbirka je ob prevzemu leta 1778 obsegala 1.022 del v 2.019 zvezkih, predvsem teološka dela, dela grških in rimskih klasikov, geografska, zgodovinska in filozofska dela ter stare ljubljanske tiske (Kidric 1935). Nekaj knjig vkljucno z Dalmatinovo Biblijo (Vidmar 2012: 243) je bilo vendarle podarjenih Semeniški knjižnici (Smolik 2013). Zbirka ljubljanskega škofa grofa Karla Janeza Herbersteina, enega najvecjih privržencev cesarja Jožefa II. v habsburški monarhiji in Cerkvi, pa je bila že v vseh pogledih prežeta z razsvetljenstvom, posebej z reformnim katolicizmom. Škof je zbiral predvsem razlicne izdaje Svetega pisma in cerkvenih ocetov, obredne knjige, janzenisticna in druga teološka dela, v manjši meri tudi sodobna filozofska, zgodovinska, naravoslovna in pedagoška dela. Med jeziki sta prevladovali latinšcina in francošcina, nemšcina je bila šele na tretjem mestu. Škof je imel v lasti 6 novejših slovenskih knjig, med drugim dve Pohlinovi (Kidric 1926b: 304-305; Dular 2009: 264-274). Knjige je posojal duhovnikom, posebej profesorjem in skupini prevajalcev pod vodstvom Jurija Japlja, ki ji je narocil nov prevod Svetega pisma v slovenšcino (Kidric 1926b: 309; Matjaž 2003: 361). Zbirka je leta 1788, ob razprodaji po škofovi smrti, obsegala vec kot 1.365 knjig. Tiskar Janez Friderik Eger je takrat s knjigarnarjem Viljemom Henrikom Kornom v ljubljanskem semenišcu organiziral avkcijo in zanjo natisnil katalog, prvi te vrste v Ljubljani. Vsaj nekaj knjig je nato prišlo v Semeniško knjižnico, katere delovanje je Herberstein zelo podpiral. Izklicna cena za celotno zbirko je znašala 1.322 goldinarjev (Dular 2009: 261-263, 275-276), izkupicek od prodaje pa je pokojnik namenil ljubljanski ubožni ustanovi (Dolinar 2007: 230). Dalec najsodobnejšo in najvplivnejšo zasebno knjižnico na Slovenskem na prelomu iz 18. v 19. stoletje je ustvaril baron Žiga Zois. Zbirka je bila neposredno vpeta v lastnikova razsvetljenska prizadevanja za znanstveni, kulturni in gospodarski napredek Kranjske in v njegovo vodstvo slovenskega preroda. Knjige so bile shranjene v drugem nadstropju Zoisove palace na ljubljanskem Bregu. Veliko jih je bilo enotno vezanih v rjavo usnje z zlatim okrasjem, za kar so poskrbeli Andrej Klemens in drugi ljubljanski knjigovezi, presenetljivo pa niso bile zaznamovane z ekslibrisom, najbrž zaradi lastnikove znane skromnosti. Za knjige so v razlicnih obdobjih skrbeli baronovi tajniki Blaž Kumerdej, Jožef Schober, Jernej Kopitar in Jakob Zupan. Knjižnica je bila veckrat popisana (1782, 1804, 1821), posebej pa so popisali zbirko slovenskih, slovanskih in slavisticnih knjig in rokopisov (1797, 1810). Leta 1823 je vecji del Zoisove knjižnice za 7.000 goldinarjev odkupila država za Licejsko knjižnico v Ljubljani: danes je v Narodni in univerzitetni knjižnici identificiranih 2.296 naslovov v približno 5.000 zvezkih (Vidmar 2015: 39; Svoljšak in Vidmar 2019: 8-139). Zois je knjige sprva iskal in kupoval sam, tudi v tujini, pozneje pa so mu pomagali njegovi sodelavci, na primer Kopitar na Dunaju. Nekaj knjig je pridobil iz zapušcin Linharta in Japlja, prav tako je kupoval na dražbah knjig iz razpušcenih kranjskih samostanov, denimo stiškega. Za iskanje starejših slovenskih knjig je zaposlil kmeta Antona Gubanca in Antona Korbica. Njegovi glavni dobavitelji novejših knjig so bili ljubljanski in dunajski založniki in knjigotržci, med njimi Viljem Henrik Korn, Christian Friedrich Wappler in Carl Ferdinand Beck, vendar je knjige prav tako narocal iz Italije, Francije, Nizozemske in Velike Britanije. Njegovi naravoslovni in slavisticni korespondenti kot Joseph Paul von Cobres, Déodat Gratet de Dolomieu, Josef Dobrovský in Giovanni Maria Appendini so mu knjige tudi podarjali (Svoljšak in Vidmar 2019: 23-33, 91-93). V Zoisovi knjižnici je bilo odlicno zastopano naravoslovje, predvsem mineralogija, geologija, botanika, zoologija in kemija, nekoliko manj uporabne znanosti kot rudarstvo, metalurgija, agronomija in inženirstvo. Dobro so bili predstavljeni tudi zgodovina, jezikoslovje in geografija, v okviru katere je bila obsežna zbirka potopisov. V manjši meri so bila prisotna dela leposlovja, metafizicne filozofije, teologije in zgodovine umetnosti. Posebej je bila urejena zbirka slovenskih, slovanskih in slavisticnih knjig in rokopisov. Skoraj pol knjig je bilo nemških, sledile so knjige v latinšcini, francošcini, anglešcini, slovenšcini, italijanšcini in raznih slovanskih jezikih. Med tedanjimi evropskimi zasebnimi knjižnicami je Zoisova izstopala po številu slovenskih in slovanskih del, med kranjskimi pa tudi po številu angleških del. Zois je sicer (z izjemo slovenskih in slovanskih knjig) vecinoma kupoval sodobne knjige, saj jih je le dobrih deset odstotkov izšlo pred njegovim rojstvom (Kidric 1929–1938: 205-690; Svoljšak in Vidmar 2019: 8-139). Zois je knjižnico odpiral vsem zainteresiranim intelektualcem, tako domacim kakor tujim. Knjige je rad posojal in celo podarjal, predvsem clanom svojega kroga, na primer Vodniku. V baronovi knjižnici ali vsaj s pomocjo njenih knjig so bila napisana temeljna dela slovenskega preroda, med njimi Linhartova zgodovina Versuch einer Geschichte von Krain und den übrigen Ländern der südlichen Slaven Oesterreichs (1788, 1791), Vodnikova Velika pratika (1795-1797) in Kopitarjeva slovnica Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark (1808/1809) (Vidmar 2015: 41; Svoljšak in Vidmar 2019: 31-33, 131-133). Zoisov mlajši sodelavec baron Jožef Kalasanc Erberg je na podlagi starejših družinskih knjižnih in arhivskih zbirk ter z vkljucitvijo še drugih zbirk, na primer Breckerfeldove, ustvaril najbrž najbogatejšo in najbolj urejeno zasebno knjižnico predmarcne dobe na Slovenskem (Uršic 1975: 208). Leta 1810 jo je prenesel iz svoje ljubljanske palace v dvorec Dol pri Ljubljani, leta 1831 pa je dal zanjo postaviti poseben paviljon, v katerem je bil tudi kabinet za kustosa njegovih zbirk. Nacrt za neoklasicisticno arhitekturo je zrisal furlanski stavbni mojster Francesco Coconi, personifikaciji pesništva in glasbe v nišah ob vhodu je izklesal tirolski kipar Martin Kirschner, kronogram nad vrati pa je sestavil Jakob Zupan (Uršic 1975: 208; Mušic 1961: 94, 103-105; Prelovšek 1997: 123, 127-129). To je najstarejša ohranjena, najbrž pa tudi prva samostojna knjižnicna stavba na Slovenskem. Knjižnica, ki je obsegala približno 6.000 enot, je bila veckrat popisana (1798, 1800, 1846), posebej pa so popisali zbirko kranjskih tiskov (Kidric 1926a: 164; Uršic 1975: 207). Knjižnica je bila odprta za Erbergove goste oziroma druge ljubitelje, zanjo pa so obcasno skrbeli njegovi pomocniki, v letih 1821-1823 Anton Rožic (Uršic 1975: 208). Del njenega fonda je bil še barocen, del razsvetljenski, del pa se je oblikoval v predmarcni dobi (Južnic 2010: 59). Nova doba se kaže tudi v raznovrstni vezavi Erbergovih knjig, saj so se tedaj že uveljavljale serijsko vezane knjige, in v Erbergovem ekslibrisu v obliki pecata (Dular 2012: 531), ki je bil bolj prakticen od tiskanega ekslibrisa. Najvecja dragocenost knjižnice je bila zbirka kranjskih in s Kranjsko povezanih tiskov in rokopisov, v kateri so se na primer ohranili Trubarjeva pisma, letopis ljubljanskega jezuitskega kolegija, Spominska knjiga ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma, slovenske protestantske knjige in slovenske pratike (Kidric 1926b: 164-166; Uršic 1975: 208). Predvsem s pomocjo teh virov je Erberg leta 1825 napisal pregled kranjskega slovstva z naslovom Versuch eines Entwurfes zu einer Literar-Geschichte für Crain. Leta 1880 je Kranjska velik del Erbergove knjižnice odkupila za Deželni muzej za Kranjsko, današnji Narodni muzej Slovenije, kjer je še danes (Dular 2015: 23). 4 Javne knjižnice V zgodnjem novem veku se je na Slovenskem pojavil nov tip knjižnice, ki ga je sicer poznala že antika, ponovno pa sta ga obudila humanizem v italijanskih in reformacija v nemških deželah: javna knjižnica. Glavna znacilnost javnih knjižnic, ki so imele zelo razlicne ustanovitelje, lastnike in namembnosti, je bila splošna dostopnost javnosti, kar je pomenilo obiskovalce ne glede na njihov stan, in brezplacnost (Smolik 1975: 3; Gargan 1997; Bercic 2007: 15). Tovrstna javnost je bila sicer dejansko omejena na maloštevilne kroge pismenega prebivalstva, tj. na družbeno in intelektualno elito (Vidmar 2008: 197-198), kljub temu pa so bile javne knjižnice velik dosežek za stanovsko urejeno družbo. 4.1 Stanovska knjižnica Za prvo javno knjižnico na Slovenskem tradicionalno velja knjižnica kranjskih deželnih stanov v Ljubljani (Pirjevec 1940: 80; Reisp 1983: 33; Dolinar 2004: 180), ceprav viri kažejo, da se ni mogla razviti v organizirano ustanovo in je ostala na ravni knjižne zbirke (Dimitz 1875: 321; Simoniti 1974: 25-26; Smolik 1975: 4). Njeni oblikovalci so se najbrž zgledovali po mestnih knjižnicah, kakršne so na Luthrovo pobudo iz leta 1524 ustanavljali v protestantskih mestih Svetega rimskega cesarstva, na primer v Magdeburgu in Hamburgu (Bercic 2000: 17; Dolinar 2004: 140). Temeljni fond je prispeval Primož Trubar, ki je leta 1569 kranjskim deželnim stanovom in tamkajšnji evangelicanski Cerkvi podaril svoje knjige. Knjižnico, ki je bila namenjena predvsem protestantskim plemicem, pridigarjem in uciteljem, so nato dopolnjevali z nakupi knjižnih zbirk drugih predikantov, npr. Jerneja Simplicija in Jurija Dalmatina. Med zgodnjimi darovalci knjig je bil Matija Vlacic Ilirik in najbrž Lenart Budina. Rekatolizacija, ki se je zacela leta 1598, knjižnice sprva ni prizadela. Deželni stanovi so jo namrec hranili na varnem, v svoji hiši (Lontovžu) na Novem trgu, in jo še naprej dopolnjevali, leta 1600 z odkupljenima knjižnicama Felicijana Trubarja in Jurija Klementa (Dimitz 1875: 321; Simoniti 1974) ter z luteranskimi knjigami, ki so jih prinašali mešcani, da bi jih rešili pred protireformacijo (Valvasor 1689: II, 468). Knjižnica je najbrž obsegala vec kot 1.500 knjig (Bercic 2000: 102) s teološkimi in humanisticnimi vsebinami, ki so bile vecinoma v latinšcini in nemšcini, v manjšem delu v slovenšcini in drugih jezikih (Kidric 1929–1938: 88; Simoniti 1974; Vidmar 2012: 240; Dular 2018: 133-135). Domacih knjig je bilo kljub temu razmeroma veliko, saj so v knjižnico prišle zaloge vec slovenskih del, na primer izvodi Dalmatinove Biblije (Kidric 1978: 149-161) in 141 izvodov drugih del, na primer pesmaric in postil, iz zbirke Felicijana Trubarja (Dular 2018: 141). Knjige so tudi izposojali, o cemer prica zadolžnica deželnega oskrbnika Jurija Khisla iz leta 1598 (Simoniti 1974: 25). Toda protireformacija je kmalu segla tudi v Lontovž: leta 1604 in leta 1617 so deželnoknežje oblasti knjižnico zasegle in jo izrocile jezuitom in škofu Hrenu. Novi lastniki so najbolj sporne knjige sežgali, ostale pa vkljucili v jezuitsko knjižnico v Ljubljani in škofijsko knjižnico v Gornjem Gradu. Nekaj knjig iz stanovske knjižnice je danes v Semeniški knjižnici v Ljubljani, kamor so prišle iz Gornjega Gradu z zamenjavo sredi 18. stoletja, še vec pa se jih je ohranilo v Narodni in univerzitetni knjižnici, kamor so prišle iz jezuitske in gornjegrajske knjižnice (Simoniti 1974: 18, 24, 25, 28; Smolik 1975: 10; Vidmar 2012: 240). 4.2 Javne znanstvene knjižnice Na povsem drugacni podlagi je bila utemeljena Semeniška knjižnica, ki ni bila le prva javna znanstvena knjižnica na Slovenskem, ampak tudi ena prvih te vrste v habsburških dednih deželah. 30. maja 1701 so ljubljanski škof grof Žiga Krištof Herberstein, stolni prošt Janez Krstnik Prešeren in stolni dekan Janez Anton Dolnicar pl. Thalberg na pobudo Akademije operozov ustanovili Javno, današnjo Semeniško knjižnico v Ljubljani (Smolik 1975: 3-6). Akademija operozov, katere clana sta bila Prešeren in Dolnicar, si je prizadevala za preobrazbo Ljubljane v regionalno kulturno središce po zgledu italijanskih mest, zlasti Rima in Benetk, zato je tudi svojo zamisel javne knjižnice navezala na anticne in humanisticne ideale, ki jih je povzdigovala italijanska renesancna in barocna kultura. Nova ustanova je bila zasnovana kot sodobna javna znanstvena knjižnica, kakršne so bile Biblioteca Ambrosiana v Milanu ter Biblioteca Angelica in Biblioteca Casanatense v Rimu (Vidmar 2008: 198-199). Slika 3: Semeniška knjižnica v Bogoslovnem semenišcu v Ljubljani Zacetni fond so ji zagotovili ustanovitelji, ki so ji darovali svoje knjige, nemoteno delovanje pa sam škof Herberstein, ki je za placo knjižnicarja namenil glavnico 2.000 goldinarjev. Knjige so v naslednjih letih darovali še drugi operozi in stolni kanoniki, med njimi Marko Gerbec, Jurij Andrej Gladic in Janez Jakob Schilling (Smolik 1975: 7; Smolik 1994: 66; Vidmar 2008: 190-191). Ponekod v literaturi se pojavljajo napacne trditve, da naj bi bila Javna knjižnica ustanova Akademije operozov, da naj bi šele po zamrtju akademije postala last Cerkve in da naj ne bi nikoli bila »prava« javna knjižnica. V resnici je lahko akademija, ki ni imela na voljo lastnih sredstev in prostorov, prispevala le pobudo za javno knjižnico, ki jo je nato (kakor v številnih podobnih primerih v Italiji) ustanovila in vzdrževala Cerkev: Herberstein, Prešeren in Dolnicar so ustanovno listino podpisali kot predstavniki lastnice - ljubljanske škofije (Vidmar 2008: 194-200). Knjižnici so sprva namenili sobo nad zakristijo stolnice, zaradi vse vecjega dotoka knjig pa so v letih 1708-1710 po nacrtih Carla Martinuzzija zanjo zgradili posebno dvorano v novem Kolegiju sv. Karla Boromejskega, današnjem Bogoslovnem semenišcu (Smolik 1959: 93). Leta 1721 je obok knjižnice poslikal severnoitalijanski slikar Giulio Quaglio, leta 1725 je kamniški mizar Jožef Bergant vanjo postavil knjižne omare, klopi, bralne pulte in mizo. Javnosti se je odprla kmalu zatem: v skladu z voljo ustanoviteljev je bila dostopna najmanj petnajst ur na teden (Smolik 1975: 7-8, 18-20; Smolik 1994: 65, 71; Vidmar 2008: 191). Do odprtja Licejske knjižnice v neposredni bližini je bila gotovo najvecja knjižnica na Slovenskem. Njena glavna dvorana, ki se je ohranila v izvirni barocni podobi vkljucno z vecjim delom prvotnih fondov do sredine 19. stoletja, še danes hrani približno 7.000 zvezkov (prim. Smolik 1975: 14), tako da gre tudi za najvecjo in najpomembnejšo celovito ohranjeno knjižnico iz zgodnjega novega veka na Slovenskem. Njena glavna naloga je bila vseobsegajoce zbiranje znanja za kranjske izobražence ne glede na stan, kar je bilo za operoze posebej pomembno, saj niso izšli iz vrst visokega plemstva, temvec iz nižjih plemiških, mešcanskih in – kakor prošt Prešeren – celo kmeckih družin. Knjižnico je obiskoval velik del kranjske inteligence, najpogosteje stolni duhovniki in gojenci Karlovega kolegija, namrec bogoslovci in plemiški dijaki jezuitske gimnazije (Smolik 1959: 92–93, Vidmar 2008: 200). Ker je bila kot znanstvena knjižnica utemeljena predvsem na nadnacionalni humanisticni tradiciji in barocni kulturi, ceprav tudi na kranjskem deželnem in ljubljanskem mestnem patriotizmu, so vanjo sprva prihajala zlasti teološka, zgodovinska, pravna in medicinska dela v latinšcini in nemšcini, v manjši meri v italijanšcini in francošcini, zelo skromen pa je bil delež nabožnih in drugih knjig v slovenšcini. Kljub temu je bila tudi prizorišce dogajanja, kljucnega za slovensko književnost: po letu 1749 je bibliotekar Thallmainer v knjižnici hranil in prodajal izvode dveh Paglovcevih prevodov – Kempcanove Hoje za Kristusom in Scupolijeve Svete vojske (Steska 1904: 74-75), okoli leta 1784 pa se je v njej sestajala revizijska komisija za nov prevod Svetega pisma (Gruden 1916: 100), ki je imela tam na voljo vse potrebne biblijske izdaje. Ker je bila Semeniška knjižnica cerkvena ustanova, ki v drugi polovici 18. stoletja ni vec mogla dohajati hitrega napredka filozofije, naravoslovja in tehnologije, je zacela Družba za poljedelstvo in koristne umetnosti, ustanovljena leta 1767 v Ljubljani, nacrtovati novo, razsvetljensko javno knjižnico. Njeni clani, med katerimi so bili Glavar, Scopoli, Hacquet, Gruber, Kumerdej, Zois in Linhart, so sestavili bogato zbirko sodobne strokovne literature s 572 deli v 2.086 zvezkih, katere razvoj pa je prekinila razpustitev družbe leta 1787 (Stefan 1907: 20; Umek 2006; Vidmar 2018: 40, 41). Novo javno znanstveno knjižnico v Ljubljani je štiri leta pozneje ustanovila država. Zacetki Licejske knjižnice, danes Narodne in univerzitetne knjižnice, segajo v leto 1774, ko je Marija Terezija ostanke jezuitske knjižnice v Ljubljani namenila prihodnji javni knjižnici tamkajšnjega liceja (Bercic 2007: 17). Takoj so zacele prihajati knjižne donacije razsvetljenih uradnikov in cerkvenih dostojanstvenikov, najprej barona Mihaela Amadeja Raigersfelda in Karla pl. Peera (Svoljšak, Kocjan 2017: 82-85), ki so želeli podpreti nastajajoco osrednjo kulturno ustanovo v deželi. Prvi fondi so bili zacasno spravljeni v stavbi gimnazije pri cerkvi sv. Jakoba. Ceprav so zacele leta 1782 pritekati še knjižne zbirke razpušcenih kranjskih samostanov, knjižnica ni zaživela zaradi pomanjkanja denarnih sredstev (Stefan 1907: 1-25; Bercic 2007: 17). V letih 1788-1790 so deželni stanovi na predlog Antona Tomaža Linharta preuredili izpraznjeni franciškanski samostan (na današnjem Vodnikovem trgu) ter v njem nastanili gimnazijo in licej s knjižnico. Ta je dobila prostore v drugem nadstropju novozgrajenega glavnega krila. Po formalni ustanovitvi 15. januarja leta 1791 pod cesarjem Leopoldom II. so jo sprva odprli profesorjem, študentom in gimnazijcem, po dokoncani opremi knjižnicne dvorane pa leta 1794 vsej zainteresirani javnosti. Ker je število študentov in drugih uporabnikov narašcalo, je bil obisk knjižnice zelo velik. Zacetni odpiralni cas, štirinajst ur na teden, so razširili že cez nekaj mesecev. Do leta 1803 je bilo v knjižnicni katalog vpisanih 9.282 del v 13.239 zvezkih (Stefan 1907: 17-38, 112-113; Bercic 2007: 18-20). V tem casu knjige niso bile vec tako drage zaradi cenejše proizvodnje papirja. Knjižnica je imela razsvetljenski znacaj, saj je pripadala mreži enotno zasnovanih univerzitetnih in licejskih knjižnic, ki jo je v prizadevanjih za boljšo izobrazbo elite in za razvoj empiricnih znanosti v sedemdesetih in osemdesetih letih 18. stoletja vzpostavila habsburška monarhija. Njeno ureditev je dolocila avstrijska Instrukcija za vse univerzitetne in licejske knjižnice iz leta 1778, ki je vsebovala obvezna navodila o razvršcanju, postavljanju in signiranju knjig, sestavljanju katalogov ter odprtosti in uporabi prostorov (Bercic 1978; Bercic 2007: 15-17). Ustanova je bila s tem samodejno vpeta v dominantno nemško kulturo avstrijskih in ceških dežel. Ceprav je prevzela tudi vlogo glavne javne knjižnice vojvodine Kranjske, ki jo je pred tem imela Semeniška knjižnica, je imela sprva prav malo slovenskih knjig. Njeni prvi fondi, v veliki meri sestavljeni iz starejših zbirk, so vsebovali najvec nekaj odstotkov slovenskih knjig, nove knjige pa so bile vecinoma nemške. Nove slovenske knjige so zacele stalneje prihajati po letu 1807, ko je Licejska knjižnica z dvornim dekretom dobila pravico do obveznega izvoda knjig, natisnjenih na Kranjskem, pozneje pa še pravico do drugih tiskovin. V letih 1810-1813 je imela celo pravico do obveznega izvoda tiskov s celotnega ozemlja Ilirskih provinc. Dotok je sicer narašcal pocasi, ker so se tiskarne izmikale zavezi pošiljanja izvodov, vendar so te pravice Licejski knjižnici dale status najprej osrednje deželne in pozneje osrednje nacionalne knjižnice (Kodric Dacic 1994: 8-16). Prva velika zbirka slovenskih, slovanskih in slavisticnih knjig in rokopisov je prišla vanjo z nakupom Zoisove knjižnice. To pa še ni bilo znamenje slovenskega preroda v bibliotekarski politiki: baronove knjige so bile leta 1823 odkupljene predvsem kot pomembne za kranjsko deželno kulturo, v knjižnici pa so jih sprejeli kot nadvse potrebno dopolnilo naravoslovnega fonda (Stefan 1907: 62; Vidmar 2015: 37, 42-43). Licejska knjižnica je zacela prve poteze nacionalnega znacaja dobivati v letih 1830-1835 pod vodstvom Matije Copa, ki je nacrtno kupoval knjige, pomembne za slovenski jezik, književnost in kulturo. Poleg Licejske knjižnice v Ljubljani sta na Slovenskem delovali še dve javni znanstveni knjižnici, ki sta se prav tako razvili iz podržavljenih jezuitskih knjižnic: študijski knjižnici v Celovcu in Gorici. 5 Sklep V zgodnjem novem veku se je na Slovenskem – na temelju srednjeveških knjižnic – oblikovala trdna in gosta mreža knjižnic, ki je preživela težko obdobje od prvih turških vpadov in kmeckih uporov do konca protireformacije in tridesetletne vojne, se okrepila v dobi baroka in zagotovila neprekinjen razvoj knjižnicne kulture do današnjega dne. Kakor drugod po Evropi jo je zaznamoval vzpon tiska, njena posebnost pa je bila razpetost med nemškim in italijanskim knjižnim trgom, med katerima si je pocasi utirala pot slovenska knjiga. Še vedno so nastajale nove cerkvene knjižnice, vrhunec so dosegle grajske in plemiške knjižnice, vse številnejše so bile tudi knjižnice intelektualcev. Iz tega casa so najstarejši ohranjeni katalogi, že na pragu nove dobe pa je nastala najstarejša ohranjena samostojna knjižnicna stavba. Ena najpomembnejših pridobitev je bila nova oblika knjižnice – javna knjižnica (zaradi vpliva Italije je bil zelo zgoden pojav javne znanstvene knjižnice), ki je odrazila in obenem pospešila širjenje kroga uporabnikov tovrstnih ustanov. Ta svetovljanska in vecjezicna skupina je poleg duhovnikov in plemicev vkljucevala vse vecje število izobražencev nižjega rodu. Celotna mreža knjižnic je v veliko vecji meri kot v srednjem veku vzgajala družbeno in intelektualno elito ter generirala lokalno književnost v latinskem, nemškem in vse bolj v slovenskem jeziku. Na koncu zgodnjega novega veka, v dobi razsvetljenstva, je država zmanjšala število cerkvenih knjižnic, sekularizirane fonde pa je delno uporabila za državne javne knjižnice, delno zavrgla. Grajske in plemiške knjižnice so vecinoma unicile družbene spremembe po prvi svetovni vojni ter revolucija med drugo svetovno vojno in po njej. Preostala, še vedno bogata knjižna dedišcina zgodnjega novega veka je danes vecinoma ohranjena v delujocih cerkvenih knjižnicah, Narodni in univerzitetni knjižnici, Narodnem muzeju Slovenije ter v drugih državnih knjižnicah in muzejih. Po celostni ohranjenosti ne le knjižnega fonda, temvec tudi izvirnega prostora in opreme, izstopajo Semeniška knjižnica v Ljubljani, Glavarjeva knjižnica v Komendi in kapucinska knjižnica v Krškem, med ohranjenimi zasebnimi knjižnicami pa so najpomembnejše Valvasorjeva, Zoisova in Erbergova. Vir Valvasor, Janez Vajkard, 1689: Die Ehre dess Hertzogthums Crain. Laybach, Nürnberg: Endter. Literatura Bahor, Stanislav, 2005: Samostanske knjižnice na Dolenjskem: cistercijanska opatija Sticna. Rast 16/1. 93–112. Bahor, Stanislav, 2009: Skriti knjižni zakladi: pisna dedišcina samostanskih in cerkvenih knjižnic v Sloveniji. Ljubljana: NUK. Benedik, Metod, 2009: Kapucinski samostan s cerkvijo Sv. Ane Škofja Loka. Celje, Škofja Loka: Celjska Mohorjeva družba, Kapucinski samostan. Bercic, Branko, 1978: Razvoj slovenske nacionalne knjižnice. Bercic, Branko (ur.): Zbornik Narodne in univerzitetne knjižnice 2. Ljubljana: NUK. 23-34. Bercic, Branko, 1991: Knjižnica. Voglar, Dušan (ur.): Enciklopedija Slovenije 5. Ljubljana: Mladinska knjiga. 153–158. Bercic, Branko, 2000: O knjigah in knjižnicarstvu: razvojne študije in analize. Ljubljana: Filozofska fakulteta. (BiblioThecaria 8). Bercic, Branko, 2007: Avstrijska bibliotecna instrukcija iz leta 1778 in ljubljanska licejska knjižnica. Knjižnica 51. 15-21. Bohinjec, Peter, 1914: Velesalo (Velesovo): zgodovinski in cerkveni opis. Velesalo: Župna cerkev. Buchmayr, Friedrich, 2004: Secularization and Monastic Libraries in Austria. Raven, James (ur.): Lost Libraries: The Destruction of Great Book Collections since Antiquity. New York: Palgrave Macmillan. 145-162. Demšar, Viktorijan, 1977: Glavarjeva knjižnica v Komendi. Kronika 25/3. 177-183. Deželak Trojar, Monika, 2017: Janez Ludvik Schönleben (1618–1681): oris življenja in dela. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. (Apes academicae 1). Deželak Trojar, Monika, 2020: Jezuitska dramatika in gledališce na Slovenskem. Jezik in slovstvo 65/3-4. 167-182. Dimitz, August, 1875: Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813: Dritter Theil: Vom Regierungsantritte Erzherzog Karls in Innerösterreich bis auf Leopold I. (1564–1657). Laibach: Kleinmayr, Bamberg. Ditmajer, Nina, 2020: Prepovedane knjige v samostanskih knjižnicah na Štajerskem v zgodnjem novem veku. Vidmar, Luka (ur.): Cenzura na Slovenskem od protireformacije do predmarcne dobe. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. (Apes academicae 3). 11-36. Dolar, Jaro, 1974: Med koncem in zacetkom. Dolar, Jaro (ur.): Zbornik Narodne in univerzitetne knjižnice 1. Ljubljana: NUK. 7–16. Dolar, Jaro, 1992: Ob ostankih ljubljanske jezuitske knjižnice v NUK. Jezuiti na Slovenskem . Ljubljana: Teološka fakulteta, Provincialat slovenske province Družbe Jezusove. (Redovništvo na Slovenskem 3). 189-192. Dolar, Jaro, 2000: Knjižnica franciškanskega samostana v Ljubljani. Krajnc, Silvin (ur.): Franciškani v Ljubljani: samostan, cerkev in župnija Marijinega oznanjenja. Ljubljana: Samostan in župnija Marijinega oznanjenja. 434-445. Dolinar, France Martin, 2004: Knjižnice skozi stoletja. Ljubljana: Filozofska fakulteta. (BiblioThecaria 14). Dolinar, France Martin, 2007: Ljubljanski škofje. Ljubljana: Družina. Dular, Anja, 1986: Knjižnica gradu Smlednik po katalogu iz leta 1771. Kronika 34/1-2. 15-32. Dular, Anja, 2002: Valvasorjeva knjižnica. Lozar Štamcar, Maja in Žvanut, Maja (ur.): Theatrum vitae et mortis humanae: Prizorišce cloveškega življenja in smrti: podobe iz 17. stoletja na Slovenskem/The Theatre of Human Life and Death: Images from the Seventeenth Century in Slovenia: razprave. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije. 269-294. Dular, Anja, 2009: Knjižnica knezoškofa Karla Janeza Herbersteina. Lozar Štamcar, Maja (ur.): Predmet kot reprezentanca: okus, ugled, moc/Objects as Manifestations of Taste, Prestige and Power. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije. 259-299. Dular, Anja, 2012: Grajske knjižnice na Slovenskem. Kronika 60/3. 525-538. Dular, Anja, 2015: Problematika raziskovanja zgodovine zasebnih knjižnic - zanke in uganke. Knjižnica 59/3. 17-32. Dular, Anja, 2018: Anticni avtorji na knjižnih policah kranjskih plemicev. Keria 20/1. 131-144. Emeršic, Jakob, 1989: Minoritska knjižnica. Mlinaric, Jože in Vogrin, Marjan (ur.): Minoritski samostan na Ptuju 1239-1989. Ptuj, Celje: Mohorjeva družba. 365-388. Fagin Davis, Lisa, 1999: Wolfgang Engelbert pl. Auersperg, bibliofil 17. stoletja. Zbornik za umetnostno zgodovino 35. 193–213. Gargan, Luciano, 1997: Gli umanisti e la biblioteca pubblica. Cavallo, Guglielmo (ur.): Le biblioteche nel mondo antico e medievale. Roma: Laterza (Biblioteca universale Laterza 250). 163–186. Glonar, Jože, 1937: Iz stare stiške knjižnice. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 18/3-4. 110-131. Golob, Nataša, 1994: Srednjeveški kodeksi iz Sticne: XII. stoletje. Ljubljana: Slovenska knjiga. (Monumenta Slovenica 4). Gostiša, Lojze (ur.), 1995: Bibliotheca Valvasoriana: katalog knjižnice Janeza Vajkarda Valvasorja. Ljubljana, Zagreb: SAZU, Nacionalna i sveucilišna knjižnica. Gruden, Josip, 1907: Doneski k zgodovini protestantstva na Slovenskem. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 17. 1-15, 54-65, 121-140. Gruden, Josip, 1916: K drugemu slovenskemu prevodu sv. pisma. Carniola 7. 93-104. Hartman, Bruno, 1992: Knjige in knjižnice v Mariboru do marcne revolucije 1848. leta. Casopis za zgodovino in narodopisje 63/1. 188–198. Južnic, Stanislav, 2005: Knjižnicarji in knjige o matematicnih vedah v knjižnici ljubljanskega jezuitskega kolegija. Knjižnica 49/3. 155-182. Južnic, Stanislav, 2007: Knjige iz turjaške »knežje« zbirke v sodobnih slovenskih knjižnicah. Knjižnica 51/1. 27–49. Južnic, Stanislav, 2008a: Najstarejši ohranjeni knjižnicni katalog na Slovenskem – 1. del. Knjižnica 52/1. 7–40. Južnic, Stanislav, 2008b: Najstarejši ohranjeni knjižnicni katalog na Slovenskem – 2. del. Knjižnica 52/4. 7–37. Južnic, Stanislav, 2010: Erbergova dolska grašcina, zibelka kranjskih znanstvenikov. Omerzu, Stane (ur.): Iz dežele Jurija Vege: zbornik Obcine Dol pri Ljubljani 2. Dol pri Ljubljani: Obcina. 49-105. Kidric, France, 1926a: Erberg Jožef Kalasanc. Cankar, Izidor (ur.): Slovenski biografski leksikon 2. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka. 162-166. Kidric, France, 1926b: Herberstein Karel Janez. Cankar, Izidor (ur.): Slovenski biografski leksikon 2. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka. 303-313. Kidric, France, 1929–1938: Zgodovina slovenskega slovstva: od zacetkov do Zoisove smrti: razvoj, obseg in cena pismenstva, književnosti in literature. Ljubljana: Slovenska matica. Kidric, France, 1935: Peer Karel. Lukman, Franc Ksaver (ur.): Slovenski biografski leksikon 6. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka. 278. Kocevar, Vanja, 2020: Patent cesarja Ferdinanda II. o spreobrnjenju ali izselitvi protestantskega plemstva notranjeavstrijskih dežel iz leta 1628: kriticna objava in prevod. Arhivi 43/2. 381-426. Kodric Dacic, Eva, 1994: Obvezni izvod na slovenskem ozemlju (1807-1945). Knjižnica 38/1-2. 7-22. Kodric Dacic, Eva, 2000: Federalni zbirni center in njegov prispevek k dopolnitvi fondov Narodne in univerzitetne knjižnice. Knjižnica 44/4. 51-63. Lavric, Ana, 1988: Vloga ljubljanskega škofa Tomaža Hrena v slovenski likovni umetnosti. Ljubljana: SAZU. Lazarini, Franci, 2012: Dvorec Smlednik in njegovi prebivalci v 20. in 21. stoletju. Kronika 60/3. 735-746. Magic, Vladimir, 1995: Knjižnica Janeza V. Valvasorja. Gostiša, Lojze (ur.): Bibliotheca Valvasoriana: katalog knjižnice Janeza Vajkarda Valvasorja. Ljubljana, Zagreb: SAZU, Nacionalna i sveucilišna knjižnica. 7-18. Matjaž, Maksimilijan, 2003: Prevajanje Svetega pisma v casu škofa Herbersteina. Škulj, Edo (ur.): Herbersteinov simpozij v Rimu. Celje: Mohorjeva družba. (Simpoziji v Rimu 21). 357-366. Miklavcic Pintaric, Magda: Popis in cenitev premoženja ljubljanske komende ob zaplembi. Vidmar, Luka (ur.): Križanke. Ljubljana: Srednja šola za oblikovanje in fotografijo. 264-282. Mlinaric, Jože, 1995: Stiška opatija 1136–1784. Novo mesto: Tiskarna Novo mesto, Dolenjska založba. Mlinaric, Jože, 2001: Kartuzija Bistra. Ljubljana: Družina. Mušic, Marjan, 1961: Erbergova parkovna kompozicija v Dolu pri Ljubljani. Kronika 9/2. 93-109. Ogrin, Matija, 2011: Neznani rokopisi slovenskega slovstva 17. in 18. stoletja. Slavisticna revija 9/4. 385-399. Ogrin, Matija, 2017: O vlogi rokopisov v dolgem prehodu iz rokopisne v tiskano knjigo v slovenski književnosti. Primerjalna književnost 40/1. 43-58. Peterlin, Anda, 1999: Glavarjeva knjižnica. Škulj, Edo (ur.): Glavarjev simpozij v Rimu. Celje: Mohorjeva družba. (Simpoziji v Rimu 16). 207-214. Pintar, Ivan, 1963: Dr. Marko Gerbec. Ljubljana: SAZU. Pirjevec, Avgust, 1940: Knjižnice in knjižnicarsko delo. Celje: Družba sv. Mohorja. (Znanstvena knjižnica 12). Pivec Stele, Melitta, 1971: Srednjeveške knjižnice v Sloveniji. Knjižnica 15/3-4. 87-97. Potocnik, Mitja, 2013: Valvasorjeva navezanost na nekatere svoje knjige ob koncu življenja. Zgodovinski casopis 67/1-2. 28-58. Prelovšek, Damjan, 1997: Ljubljanski stavbni mojster Francesco Coconi. Acta historiae artis Slovenica 2. 109-134. Reisp, Branko, 1983: Kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor. Ljubljana: Mladinska knjiga. Reisp, Branko, 1989: O nekdanji knjižnici knezov Auerspergov (Turjaških) v Ljubljani. Zgodovinski casopis 43/1. 37–47. Remec, Alojzij, 1933: K zgodovini prezidave minoritske cerkve in samostana v Ptuju ob koncu 17. stoletja. Casopis za zgodovino in narodopisje 28/2-4. 189-198. Rucigaj, Luka, Monika Deželak Trojar, Anja Dular, Sonja Svoljšak, 2019: Katalogi in inventarji Auerspergove knjižnice kot pomniki njenega kulturnozgodovinskega pomena in razvoja skozi cas. Ars et humanitas 13/1. 123-150. Simoniti, Primož, 1974: Med knjigami iz stare gornjegrajske knjižnice. Dolar, Jaro (ur.): Zbornik narodne in univerzitetne knjižnice 1. Ljubljana: NUK. 17–48. Simoniti, Primož, 1979: Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica. Smolej, Tone, 2011: Knjižnica in bralec na Kranjskem (1670-1870) in slovenska literarna zgodovina. Primerjalna književnost 34/2. 95-105. Smolik, Marijan, 1959: Kako so zidali semenišce v Ljubljani. Kronika 7. 90-96. Smolik, Marijan, 1975: Semeniška knjižnica v Ljubljani. Maribor: Obzorja. (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 54). Smolik, Marijan, 1980: Thallmainer (Tolmajner) Francišek Jožef. Gspan, Alfonz, Fran Petre (ur.): Slovenski biografski leksikon 12. Ljubljana: SAZU. 70–71. Smolik, Marijan, 1994: Janez Krstnik Prešeren in prva javna znanstvena knjižnica v Ljubljani. Gantar, Kajetan (ur.): Academia operosorum: zbornik prispevkov s kolokvija ob 300-letnici ustanovitve. Ljubljana: SAZU. 61–72. Smolik, Marijan, 2013: Knjižnica Karla Peera (1697–1776) v ljubljanski Semeniški knjižnici. Preinfalk, Miha (ur.): Neznano in pozabljeno iz 18. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: SD18, ZRC SAZU. http://ezb.ijs.si/fedora/get/ezmono:sd18z11/VIEW/ (dostop 17. 6. 2021). Stefan, Konrad, 1907: Geschichte der Entstehung und Verwaltung der k. k. Studien-Bibliothek in Laibach. Mitteilungen des Musealvereines für Krain 20/1–3. 1–116. Steska, Viktor, 1904: Francišek Mihael Paglovec. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 14. 46-67, 69-92. Stopar, Ivan, 2012: Slovenski gradovi – prezrta dedišcina. Kronika 60/3. 379–390. Svoljšak, Sonja, 2009: Knjižna zbirka p. Žige Škerpina v ljubljanskem franciškanskem samostanu. Knjižnica 53/1-2. 7-31. Svoljšak, Sonja, 2014: Gašper Žitnik in njegove knjige. Ars et humanitas 8/2. 131-148. Svoljšak, Sonja in Vidmar, Luka, 2019: Knjižnica barona Žige Zoisa: središce razsvetljenske kulture na Slovenskem/Baron Sigismund Zois's Library: The Centre of Enlightenment Culture in Slovenia. Ljubljana: NUK. Svoljšak, Sonja in Kocjan, Urša, 2017: Knjiga kot dar: darovalci in darovi v licejski oziroma Cesarsko-kraljevi študijski knjižnici v Ljubljani med 1774 in 1860. Keria 18/1. 81-96. Štuhec, Marko, 1995: Rdeca postelja, šcurki in solze vdove Prešeren: plemiški zapušcinski inventarji 17. stoletja kot zgodovinski vir. Ljubljana: ŠKUC, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1995. (Studia humanitatis, Apes 1). Štuhec, Marko, 2009: Besede, ravnanja in stvari: plemstvo na Kranjskem v prvi polovici 18. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica. Umek, Eva, 2006: Kranjska kmetijska družba 1767-1787. Arhivi 29/1. 1-34. Uršic, Milena, 1975: Jožef Kalasanc Erberg in njegov Poskus osnutka za literarno zgodovino Kranjske. Ljubljana: SAZU. Vidmar, Luka, 2008: »Ad usum publicum destinata«: o javnem znacaju Semeniške knjižnice v Ljubljani. Zgodovinski casopis 62/1-2. 187-202. Vidmar, Luka, 2012: Prepovedane knjige na Kranjskem od indeksa Pavla IV. (1559) do indeksa Pija VI. (1786): libri prohibiti v Semeniški knjižnici. Juvan, Marko (ur.): Svetovne književnosti in obrobja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. (Studia litteraria). 233-262. Vidmar, Luka, 2013: Požiga protestantskih knjig v Ljubljani leta 1600 in 1601: med zgodovino in mitom. Kronika 61/2. 189-216. Vidmar, Luka, 2015: Knjižnica Žige Zoisa kot žarišce slovenskega kulturnega nacionalizma. Knjižnica 59/3. 33-46. Vidmar, Luka, 2018: Avtorji in bralci prepovedanih knjig na Slovenskem v zgodnjem novem veku: libri prohibiti iz zbirke Narodne in univerzitetne knjižnice/Authors and Readers of Banned Books in Slovenian Lands in the Early Modern Age: Libri Prohibiti from the National and University Library Collection. Kocjan, Urša (ur.): In vendar so jih brali: prepovedane knjige na Slovenskem v zgodnjem novem veku iz zbirke Narodne in univerzitetne knjižnice/And Yet They Read Them: Banned Books in Slovenia in the Early Modern Age from the National and University Library Collection. Ljubljana: NUK. 9–59. Vidmar, Luka, 2019: Ferrante Pallavicino in Carniola. Bouchard, François in Farinelli, Patrizia (ur.): Les Régions slovčnes entre XVIIIe et XIXe sičcles: Plurilinguisme et transferts culturels ŕ la frontičre entre empire des Habsbourg et Venise. Paris: Le Manuscrit. 263-286. Žargi, Matija, 2002: Auerspergov knežji dvorec v Ljubljani. Lozar Štamcar, Maja in Žvanut, Maja (ur.): Theatrum vitae et mortis humanae: Prizorišce cloveškega življenja in smrti: podobe iz 17. stoletja na Slovenskem/The Theatre of Human Life and Death: Images from the Seventeenth Century in Slovenia: razprave. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije. 277-307. Žvanut, Maja, 1987: Knjižnice na Kranjskem v 16. stoletju. Zgodovinski casopis 41/2. 277-288. Žvanut, Maja, 1994: Od viteza do gospoda. Ljubljana: Viharnik, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Ilustracije 1. Kapucinska knjižnica v Krškem, danes del Valvasorjeve knjižnice Krško. Foto: Luka Vidmar. 2. Knjižnica Petra Pavla Glavarja v beneficijski hiši v Komendi. Foto: Luka Vidmar. 3. Semeniška knjižnica v Bogoslovnem semenišcu v Ljubljani. Foto: Luka Vidmar. Libraries in the Slovenian Lands in the Early Modern Age The paper examines libraries in the Slovenian lands between the late fifteenth and the early nineteenth centuries with regard to their types (ecclesiastical, private and public libraries) and subtypes (e.g., libraries of the mendicant orders, castle and aristocratic libraries, public scholarly libraries). It presents the development, size, inner arrangement, language structure, users, significance and current state of the most important libraries. Key words: libraries, books, print, Humanism, Reformation, Baroque, Enlightenment Akademija za gledališce, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani (AGRFT) je razpravljanje o govoru v najširšem smislu besede pripravila petic. Novo, tretje tisocletje se je zacelo s kolokvijema o umetniškem govoru (gl. zbornika Kolokvij o umetniškem govoru, 2000, in Kolokvij o umetniškem govoru 2, 2006), sledili so trije simpoziji: leta 2013 mednarodni simpozij o umetniškem govoru (gl. monografijo Govor med znanostjo in umetnostjo), leta 2019 mednarodni znanstveni simpozij o poucevanju govora (gl. monografijo Govor v pedagoški praksi), leta 2021 pa mednarodni znanstveni simpozij o govoru in prostoru (monografija je v pripravi). Ce je bil kolokvij leta 2006 organiziran ob praznovanju 60-letnice AGRFT, pa je bil simpozij Govor in prostor del še vecjega in pomembnejšega dogodka: vodstvo simpozija ga je pripravilo ob odprtju novih prostorov AGRFT na Aškercevi ulici 5. AGRFT naj bi zdaj postal kulturni center ljubljanske univerze, zato lahko ob vzpostavitvi casovne kontinuitete omenjenih simpozijev in po rešitvi vecdesetletne prostorske stiske postane tudi središce teoreticnih razmislekov o najrazlicnejših teatroloških, filmoloških in sodobnomedijskih vprašanjih, kar je bila (ob splošnem poudarjanju prakticnih izobraževanj) želja snovalcev prvih študijskih programov akademije. Zgodovinski dogodek je pospremil kulturni program, o katerem je govor v nadaljevanju, na tem mestu pa omenimo zgolj še to, da sta simpozij že tretjic skupaj vodili Katarina Podbevšek in Nina Žavbi. Uvodoma omenjena kolokvija je Katarina Podbevšek pripravila skupaj s Tomažem Gubenškom, torej lahko njeno vlogo razumemo kot garancijo za vzpostavljanje tako casovne neprekinjenosti kot tudi vsebinske povezanosti oziroma raznovrstnosti teh srecanj. Tokrat sta vodji k sodelovanju povabili 25 avtorjev, ki so v šestih sklopih predstavili 23 prispevkov. Med povabljenimi so bili strokovnjaki iz teorije in prakse: med prvimi je bilo vec visokošolskih uciteljev z razlicnih podrocij, ki so vpeti tudi v prakticno delo (od humanisticnih in umetnostnih do naravoslovnih ved), med drugimi pa smo poleg strokovnjakom s podrocja dramske igre, gledališkega lektoriranja, dramskega prevajanja in dramaturgije lahko prisluhnili tudi strokovnjakom s podrocja stripovske umetnosti, novinarstva, jezikoslovja, umetnostne zgodovine, racunalništva in nevrologije. Po nagovoru dekana Tomaža Gubenška in pozdravu vodij simpozija smo spremljali krajši kulturni dogodek, sicer magistrsko produkcijo Kajuh – dokumentarni literarni kamišibaj o Karlu Destovniku Vanje Ive Kretic, ki je na OCENE IN POROCILA Mednarodni znanstveni simpozij Govor in prostor Ljubljana, Akademija za gledališce, radio, film in televizijo, 23. in 24. septembra 2021 dokumentarno-literaren in presunljiv interpretativen nacin predstavila pesnika in narodnega heroja. Sledila je predstavitev prispevkov prvega sklopa, katerega tema je bila prostor in govor v umetnosti. Ana Bogataj je predstavila razlicne možnosti oblikovanja govornih izrazil v likovnem prostoru stripa, in sicer od klasicnega zapisa v govornem oblacku do oblikovanja govora v specificni vizualni podobi. Živa Cebulj se je ob seriji Primeri inšpektorja Vrenka osredinila na odzive strokovne in laicne javnosti na govorno podobo serije ter ob izbranem primeru razmišljala o (ne)uresnicljivosti pokrajinskega barvanja govorice. Že omenjena Vanja Iva Kretic je ob predstavitvi kamišibaja poudarila pomen izrabe prozodicnih izrazil, ki pomenljivo dopolnjujejo vzdušje, predstavljeno na slikah, ob praksi izvajanja kamišibaja po spletu v koronacasu pa poudarila, da sta temeljni cilj in smisel kamišibaja skupno cutenje kamišibajkarja in gledalca. Polona Petek je govorila o primerih sodobnega slovenskega filma, v katerih je vse manj dialoga, in razmišljala o tem, ali minimaliziranje dialoga zagotavlja uspešnost slovenskega filma v tujini. Ceprav so bile v tem sklopu predstavljene razlicne zvrsti, pa je vsem prispevkom skupno osredotocanje na pomembnost in oblikovanje govora kot temeljnega igralskega izrazila. V razpravi je najvec pozornosti pritegnilo prav oblikovanje govora v seriji in filmu, kar dokazuje, da govor v umetnosti še vedno intrigira tako ustvarjalce kot naslovnike. Drugi sklop je bil tematsko dvodelen: povezava med prostorom in govorom je bila predstavljena z naravoslovno- tehnicnega in igralsko-izkustvenega vidika. Blaž Koritnik je pojasnil vlogo sodobne nevroznanosti pri raziskovanju možganskih govornih omrežij s pomocjo funkcijskega slikanja možganov ter s primeri ponazoril, kako se tudi stroji lahko pogovarjajo med seboj in kako lahko cloveški možgani komunicirajo z racunalniki. Simon Dobrišek je to tematiko dopolnil s predstavitvijo tehnologij umetne inteligence, ki pretvarjajo govor v besedilo in obratno, poustvarjajo psihofizicna stanja govorca in samodejno razpoznavajo govorce, pojasnil pa je tudi, da bi biometricna tehnologija v prihodnje lahko prepozna( va)la osebnost govorca ter njegovo izobrazbo, družbenoekonomski status in kraj rojstva. Kristijan Muck je z metodo introspekcije razmišljal o prostoru, v katerem se rodi govor in iz katerega nastaja ustvarjalnost, ki omogoca iskreno izjavljanje ter neposredni stik izvajalca in naslovnika, Katarina Stegnar pa o takšnem nacinu oblikovanja govora v snovalnem oziroma dokumentarnem gledališcu, s katerim bi lahko dosegli karseda želeni ucinek na naslovnika. Svežo snov za razpravo sta prinesla predvsem prva dva prispevka, ki sta razprla pomensko polje razmišljanja o govoru in omogocila razpravo o uspešnem apliciranju teh strok na podrocje umetniškega govora, medtem ko sta druga dva prispevka tvorno dopolnila razmišljanje predhodnikov in razprla nove poglede v igralski ustvarjalni proces. Tretji sklop je moderirala Alida Bevk, ob njej pa so svoje prispevke predstavile tudi tri strokovnjakinje iz tujine. Shannon Holmes je po Zoomu predstavila delo s študenti v koronacasu na primeru ustvarjanja ambientalne avtorske predstave na prostem ter izzive pri delu z glasom in svobodo izražanja v mrzli kanadski preriji. Ellen Foyn Brunn, ki se nam je pridružila v živo, je ob metodi Fitzmaurice Voicework® raziskovala prostorsko dimenzijo glasu in ugotavljala, da se govorcev glas nahaja tako znotraj kot zunaj njega, kar lahko ponudi uvide transformativnih praks v umetnosti in v vsakdanjem življenju. Kot tretja je prav tako po Zoomu nastopila Catherine Fitzmaurice ter poudarila vlogo domišljije in vizualizacije ob ucenju besedila za doseganje ustrezne glasovne prezence, kot soavtorica pa je njeno predstavitev osnovnih principov dopolnila Alida Bevk z opisom izkušnje metode Fitzmaurice Voicework® pri študentih dramske igre na AGRFT ter poudarila razliko med custveno in prezentno uporabo glasu. V razpravi je vec slušateljev želelo izvedeti, kako so v praksi videti postopki omenjene metode, cesar pa na simpoziju ni bilo mogoce ustrezno predstaviti zaradi kompleksnosti teh postopkov in zaradi omejitev ob upoštevanju ukrepov za preprecitev širjenja novega koronavirusa. Za ustrezno predstavitev te metode bi najverjetneje potrebovali vec casa oziroma bi bilo najucinkoviteje postopke doumeti s pomocjo izkustvene metode, zato bi lahko v prihodnje pripravili kakšno krajšo delavnico na to ali sorodno temo. Prvi dan simpozija se je koncal s cetrtim sklopom na temo scenografskega jezika, oblikovanja odrskogovornega koncepta in govora pri predmetu dramske igre v spletnem okolju. Ana Kocijancic je na primerih izbranih uprizoritev predstavila sovisnost med scenografijo in odrskim govorom ter vpliv tega razmerja na pomensko raven uprizoritve. Martin Vrtacnik je prikazal oblikovanje odrskogovornega koncepta ob upoštevanju arhitekturne komponente (igralnega prostora), miselne komponente (s poudarkom na igralcevi duševnosti, umu in zavesti) ter geografske komponente (ob primerih izbranih uprizoritev Gledališca Koper). Branko Jordan pa je predstavil izkušnje o govoru pri poucevanju dramske igre po Zoomu in ob tem ugotavljal, da so izzivi pri tem povezani z umanjkanjem skupnega prostora dejanja in govorjenja, se pa vzpostavlja nov, nefizicni prostor s svojimi zakonitostmi, v katerem je treba najti nacine za omogocanje umetniškega, živega, neposrednega govora. V razpravi se je debata razvnela glede (ne)zmožnosti institucionalizacije splošnega pogovornega jezika na Slovenskem, pri cemer so divergentna stališca zagovarjali jezikoslovci na eni in gledališki praktiki na drugi strani. Pokazalo se je, da je problem v težnji po nedvomno upravicenem eksaktnem pojmovanju pogovorne zvrsti posameznih jezikoslovcev in zavestni fluidnosti pojmovanja te zvrsti nekaterih gledališcnikov, ki se ob vsakokratnem ustvarjalnem procesu na podlagi danega besedila vedno znova in nenehno trudijo oblikovati odrski govor z razlicnimi glasoslovnimi, oblikoslovnimi, leksikalnimi in drugimi (tudi) (ne)jezikovnimi izbirami, ki pa je rezultat specificne izoblikovanosti jezikovnega cuta profesionalnih in angažiranih govorcev (predvsem igralcev, morda tudi drugih clanov ustvarjalne ekipe). To so v razpravi o splošnem pogovornem jeziku, ki omogoca nepregledno množico jezikovnih izbir med zbornim in narecnim, potrdili tudi prisotni dramski igralci. Ob koncu dneva smo si na Študijskem odru 3 na AGRFT ogledali produkcijo drugega semestra študentov dramske igre in gledališke režije z naslovom Stevardesa, nastalo pod mentorstvom prof. Matjaža Zupancica. Besedilo je sicer radijska igra Milana Jesiha, ki ga je ustvarjalna ekipa s poudarjanjem oksimoronov v besedilu na izviren in ucinkovit nacin prestavila v gledališko uprizoritev, ki v središce postavlja igralca in njegovi temeljni igralski izrazili – telo in glas. Tako je uprizoritev gledalcu olajšala spremljanje izvirnih igralskih stvaritev najmlajše generacije in mu dopustila, da se je ob asketski scenografiji (le-to je sestavljalo zgolj nekaj stolov) velik del uprizoritve »zgodil« v gledalcevi zavesti. Prisostvovali smo tudi projektu Poetika praznega prostora Zavoda Senzorium (režiserka Barbara Pia Jenic). Konferansjejka nas je najprej vodila po vecjem delu nove zgradbe in nam ob tem predstavljala zgodovino AGRFT, v osrednjem delu projekta pa smo se udeleženci s pomocjo senzorialnih tehnik prelevili v soustvarjalce projekta. Tako smo udeleženci simpozija dobili priložnost spoznati nove prostore AGRFT in jih tudi obcutiti ter tako posledicno vzpostaviti intimnejši odnos do novega prostora, ki si želi zaživeti s kulturo, ustvarjalnostjo, domišljijo, custvi – cloveškim izkustvom. Drugi dan simpozija se je zacel s petim sklopom in predstavitvijo prispevka Tomaža Grušovnika z aktualnim vprašanjem: zakaj se teoretik zarote in znanstvenik o doloceni temi ne moreta sporazumeti. Grušovnik je razloge iskal v neuspešnih strategijah izkoreninjanja teorij zarot, pri tem pa kot razlog za to navedel kompleksnost vzgoje uspešnega komuniciranja. Jakob Ribic je razmišljal o teatraliki fašisticne politike in sklepal, da fašisti prav s spektaklom novacijo množice, ki svoje interese ob spremljanju razlicnih politicnih praznovanj, zbiranj, javnih nastopov in govorov zamenjajo za interese fašistov. Sara Horžen je ob porastu populizma predstavila primere govornega sprošcanja v javnem diskurzu na primerih govora politika, voditelja informativnih oddaj in umetnika. Nina Žavbi je govorila o pomenu prostora gledališke uprizoritve pred epidemijo covida-19 in v koronacasu ter pojasnila vpliv spremenjenega fizicnega in mentalnega prostora na gledališko uprizoritev, posledicno pa tudi na odrski govor in njegovo recepcijo. Tomaž Toporišic je (ob odsotnosti soavtorice prispevka Eve Pori) prikazal vzpostavljanje dinamicnega fonicno-prostorskega modela v uprizoritvenih umetnostih v drugi polovici 20. stoletja, njegovo dekonstrukcijo ter vzpostavitev nove vidno-slušne izkustvene perspektive prostora, pri tem pa poudaril nelocljivo povezavo med glasom, telesom in prostorom kot bistveno govorico gledališca. V zadnjem, šestem sklopu je Tina Mahkota na primeru prevajanja drame The Playboy of the Western World Johna M. Syngea predstavila problematiko prevajanja nemimeticnega in neveristicnega govora iz kmeckega okolja ter svoje prevajalske izbire primerjala s prevodom Cirila Kosmaca in Vesne Jurca. Nataša Jakop je ob številnih primerih prikazala rabo in funkcijo frazeoloških enot, ki tematizirajo govor oziroma prostor, z lingvokulturološkim pristopom pa potrdila obstoj kulturnih vrednot in mentalitete slovenske jezikovne skupnosti v izbranih frazeoloških enotah. Matejka Grgic je ob primeru slovenšcine v Italiji opozorila na nezadostnost poudarjanja zgolj simbolicne vrednosti manjšinskega jezika v javni rabi in opozorila tudi na pomen njegove funkcionalne vrednosti v jezikovnem nacrtovanju. Maja Đukanovic pa je po Zoomu predstavila razvoj statusa slovenšcine v Srbiji ter specifike pouka sorodnih jezikov (slovenšcine in srbšcine), zlasti na ravni fonetike, fonologije, morfologije in leksike ter medjezikovnih homonimov na najvišjih stopnjah ucenja jezikov. Zadnja razprava je bila tematsko podobna kot razprava ob koncu cetrtega sklopa, saj je vecino slušateljev zanimalo prevajanje pogovorne zvrsti za gledališce, zato se je na neki nacin že oblikovala morebitna tema naslednjega simpozija, ki bi lahko obravnaval govor in prevajanje za gledališce. Na koncu želimo še na kratko povzeti namen in vsebino vseh do zdaj organiziranih razpravljanj o govoru na AGRFT, ki ob prisotnosti povabljenih razpravljavcev in tudi zainteresirane javnosti (ta aktivno sodeluje v razpravah teh srecanj in s tem potrjuje relevantnost in odmevnost simpozijev) utrjujejo aksiom, da je govor temeljno clovekovo oziroma cloveško izrazilo. Ob kolokvijih leta 2000 in 2006 so razlicni teoretiki in praktiki razpravljali zlasti o igralcevem govoru, simpozij leta 2013 je s poudarjanjem hibridizacije umetnosti in interdisciplinarnega raziskovanja govora z vsebinskega vidika v razpravljanje vkljucil že vec strokovnjakov z razlicnih podrocij, medtem ko zadnja simpozija, ki ju je AGRFT pripravil leta 2019 in 2021, kažeta vsaj tri razvojne usmeritve teh srecanj: 1) preobrazbo kolokvijskih razpravljanj v simpozije, ki so postali ne le mednarodni, ampak tudi znanstveni; 2) zamejitev razpravljanja na doloceno temo, tj. od splošnega razpravljanja o igralcevem govoru k izbrani, specificni temi; 3) morebitno bienalno organiziranost simpozijev (za primerjavo: Istraživanja govora v Zagrebu je trienalna prireditev). Ce se na prvi pogled zlasti prvi dve tocki zdita kot del samoumevnega evolucijskega procesa, pa se lahko pomisleki pojavijo zlasti ob tretji tocki, a neupraviceno. Zadnji simpozij namrec dokazuje, da se za nadaljnjo tematsko raznovrstnost simpozijev in število relevantnih razpravljavcev o govoru ni bati – sploh ob upoštevanju dejstva, da je govor cloveku imanenten oziroma da je govor z ontološkega vidika cloveku lasten nacin izražanja ter zato nenehen vir preizpraševanj in revidiranj razlicnih misli in konceptov. Poleg tega je treba omeniti, da se z govorom ne ukvarjajo le že davno utemeljene discipline, kot so jezikoslovje, filozofija, psihologija, družbene vede in podobno, pac pa tudi tiste, ki so se oblikovale ob razvoju novih tehnologij in razmahu interdisciplinarnosti, torej tudi umetna inteligenca in nevroznanost – skratka discipline, ki jih povezuje krovni pojem kognitivna znanost. Ob tem velja poudariti znano dejstvo, da se je po osamosvojitvi Slovenije in ob pojavu novih govornih medijev zlasti v tretjem tisocletju povecalo število raziskav govora, posledicno najverjetneje tudi število strokovnjakov, ki se ukvarjajo z govorom. Tudi to je lahko spodbuda za bienalno organiziranost simpozijev v prihodnje, obenem pa se zdi, da je prav zavestno uvršcanje razlicnih disciplin kognitivne znanosti v zadnji simpozij upravicilo aktualnost simpozija in zacrtalo njegovo prihodnjo programsko usmerjenost. Martin Vrtacnik Mestno gledališce ljubljansko