TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 2/2016
420
Srna MANDIČ*
MOČ IN NEMOČ V STANOVANJSKEM OKOLJU**1 
Povzetek. V članku obravnavamo vprašanje, kako sta-
novalci večstanovanjskih stavb obvladujejo skupne 
zadeve in dosegajo spremembe v zaželeni smeri. Kot 
izhodišče uporabljamo konceptualni okvir opolnomo-
čenja, ki izpostavlja vlogo povezovanja kot vira moči 
za spreminjanje in katerega elemente uvodoma pred-
stavimo. Z bivariatno in regresijsko analizo podatkov, 
pridobljenih z anketiranjem naključnega vzorca stano-
valcev v večstanovanjskih stavbah v Ljubljani, ugotav-
ljamo, kakšni so viri in naravnanost za reševanje spor-
nih vprašanj, kolikšen je občutek opolnomočenosti med 
stanovalci in kateri dejavniki k temu največ prispevajo. 
Analiza kaže, da na opolnomočenost bolj kot tradicio-
nalni viri moči, npr. stratifikacijske značilnosti, vplivajo 
viri moči, značilni za koncept opolnomočanja, v prvi 
vrsti pozitivne dotedanje izkušnje in pozitivna narav-
nanost do možnosti spreminjanja, kar pritrjuje t. i. hipo-
tezi o “naučenem upanju”.
Ključni pojmi: večstanovanjske stavbe, stanovalci, opol-
nomočenje, povezovanje, anketa 
Uvod
V Sloveniji smo bili v zadnjih dveh desetletjih večkrat priča problemom pri 
urejanju skupnih zadev v večstanovanjskih stavbah (glej npr. Križnik, 2013; 
Smajila, 2015; Papež, 2013). Medtem ko mediji poročajo o težavah in spor­
nih vprašanjih glede delitve stroškov ogrevanja, glede uporabe rezervnega 
sklada, menjave upravnika, sklepčnosti lastnikov itd. in medtem ko resorno 
ministrstvo vedno znova posodablja zadevne pravilnike, so bila vprašanja 
odnosov med stanovalci večstanovanjskih stavb deležna le malo raziskovalne 
pozornosti in presoje z vidika razvoja sosesk in kakovosti življenja v njih. 
V pričujoči raziskavi se lotevamo vprašanja, kako stanovalci večstano­
vanjskih stavb obvladujejo skupne zadeve in kakšni so njihovi potenciali 
za obravnavanje in uravnavanje skupnih zadev v večstanovanjskih stavbah. 
1 Članek je nastal v okviru raziskovanja, podprtega s sredstvi Agencije RS za raziskovanje in razvoj, 
P5-0200, Kakovost življenja družbenih skupin. 
* Dr. Srna Mandič, znanstvena svetnica na Fakulteti za družbene vede, Univerza v Ljubljani.
**  Izvirni znanstveni članek.
Srna MANDIČ
TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 2/2016
421
Zanimajo nas njihovi raznovrstni viri in predispozicije za reševanje spornih 
vprašanj v stavbi ter za določanje in doseganje sprememb v zaželeni smeri. 
Kot analitični okvir uporabljamo koncept opolnomočenja, ki izpostavlja 
vlogo povezovanja kot vira moči za spreminjanje. Prav povezovanje pa se 
zdi še kako relevantno vprašanje za naše okolje, saj je glede na predhodne 
raziskave v slovenski populaciji najti zelo nizko pripravljenost na povezova­
nje pri reševanju problemov, nasprotno pa prevladuje nagnjenost k indivi­
dualnemu ukrepanju; primerjalno gledano je pripravljenost na sodelovanje 
pri slovenski populaciji celo najnižja med članicami EU (Mandič, 2015). Zato 
je nadvse relevantno vprašanje, koliko in kako se takšna naravnanost kaže 
tudi pri tem, kako stanovalci večstanovanjskih stavb obravnavajo in rešujejo 
skupne zadeve. Pri tem ni zanemarljiv vpliv institucionalnega konteksta, ki 
ga po letu 1990 zaznamujeta razdrobljeno lastništvo in formalna institucija 
odločanja (zbor lastnikov), ki izključuje najemnike in je brez navezave na 
kakršenkoli sistem ali politiko širše participacije in demokratične presoje 
skupnih zadev. 
Opolnomočenje (Kreisberg, 1992; Schulz et al., 1992) označuje proces, 
v katerem posamezniki/skupine/skupnosti, ki so prikrajšani ali brez moči, 
pridobivajo več nadzora in bolje obvladujejo lastna življenja in svoj polo­
žaj. S pridobivanjem večje moči in večjega vpliva na dogajanje si lahko 
posamezniki in skupine izboljšajo življenjske razmere in sploh kakovost 
življenja. Pomemben dejavnik oz. predpogoj opolnomočanja je povezova­
nje z drugimi in skupno iskanje načinov za spreminjanje v zaželeni smeri. 
Opolnomočanje kot slovenski izraz za izvorni angleški empowerment je 
močno razširjen, a ima v specifičnih primerih tudi primerno sopomenko v 
izrazu “krepitev moči” (Boškič, 2005). 
Cilj naše analize je ugotoviti, kakšna je raven opolnomočenosti med 
stanovalci večstanovanjskih stavb in njihovimi podskupinami, ter oceniti 
prisotnost in vplivnost izbranih predpogojev in dejavnikov opolnomoče­
nja. Želimo tudi identificirati najpomembnejše dejavnike opolnomočanja, 
upoštevaje njihove medsebojne zveze; tu nas posebej zanima pojasnjevalna 
moč dveh sklopov značilnosti; prvega, ki se navezujejo na tradicionalno poj­
movanje moči in njenih virov ter ki vključuje tradicionalne demografske in 
stratifikacijske dimenzije, ter na drugi strani sklopa, ki vključuje vire moči, 
značilne za koncept opolnomočenja (pripravljenost, zmožnost in izkušnje 
sodelovanja z drugimi pri artikuliranju in reševanju skupnih vprašanj), in ki 
jih kratko poimenujemo “vedenjski viri”. Drugače povedano, želimo ugoto­
viti, kakšni in kateri so viri moči, ki razločujejo opolnomočene stanovalce 
od drugih; nadalje tudi želimo preveriti, ali so to isti viri, kot jih izpostavlja 
zadevna literatura. 
Članek začenjamo s pregledom konceptualnih izhodišč opolnomočenja, 
s poudarkom na posameznih predpogojih in dejavnikih opolnomočanja 
Srna MANDIČ
TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 2/2016
422
ter na vprašnjih njihovega merjenja. Sledi razdelek, ki opolnomočanje spe­
cifično kontekstualizira s stanovanjsko sfero in kjer se vprašanja moči in 
povezovanja zgoščajo v treh temah: krepitev moči najemnikov, udeležba pri 
upravljanju skupnih zadev v večstanovanjskih hišah ter element participa­
cije in demokratizacije upravljanja javnih zadev. Sledi osrednji del članka, 
ki je namenjen empirični analizi podatkov, zbranih z anketiranjem vzorca 
stanovalcev v večstanovanjskih stavbah v Ljubljani. V sklepnem delu ugoto­
vitve povežemo in njihov pomen širše reflektiramo. 
Izhodišča za analizo opolnomočanja: dejavniki, zaznava in merjenje 
Opolnomočanje kot kompleksen in večpomenski koncept ima šte­
vilne dimenzije; vključuje tako proces kot tudi stanje, ima individualne in 
kolektivne značilnosti, pojavlja se v različnih oblikah – od notranje psi­
hološke naravnanosti (odnosa do) do ravnanja v okolju. Opolnomočanje 
tudi nastopa na treh ravneh: na osebni ravni zadeva zaznavo lastne moči in 
zmožnosti doseganja želenega; na medosebni ravni zadeva posameznikovo 
zmožnost vplivati na druge; na politični oz. kolektivni/skupnostni ravni 
zadeva zmožnost družbenega delovanja in spreminjanja družbe ( Guitierrez 
in Ortega, 1991; Hur, 2006). Ker se te ravni opolnomočanja medsebojno 
močno povezujejo (npr. osebni občutek nemoči človeka demotivira za 
delovanje v širšem okolju; uspešno sodelovanje v kolektivu prispeva k nje­
govemu osebnemu občutku moči; organizacija mu lahko nudi priložnost 
za sodelovanje pri vodenju in tako prispeva k razvoju njegovih socialnih 
veščin in k občutku lastne moči), je potrebno razumeti opolnomočanje kot 
večnivojski koncept (Schulz et al., 1993). 
Osnova opolnomočanja kot posebnega modela uporabe moči za dose­
ganje želenih sprememb je povezovanje, ne prevlada. Koncept opolnomo­
čanja namreč označuje nehierarhično razumevanje moči; moč je definirana 
ne kot nadmoč nad drugimi in zmožnost prisiljevanja drugih, ampak kot 
zmožnost povezovanja in skupnega delovanja z drugimi (Kreisberg, 1992; 
Schulz et al., 1992; Page in Czuba, 1999; za obsežnejši pregled literature glej 
Mandič, 2015). Povezovanje akterjev, ki imajo v izhodiščni točki različne ali 
celo nasprotujoče si poglede, pa je zahteven proces. Namesto doseganja vsi­
ljevanja in prevlade pogledov ene strani nad drugo ponuja model opolno­
močanja skupno iskanje rešitev, ki so lahko sprejemljive za obe strani. Tu ne 
gre le za iskanje novih odgovorov na problem, ampak tudi za možnost, da 
bo problemska situacija videna in razumljena na nov način. 
Nadaljnji pomemben element opolnomočenja je skupinska razprava, 
presoja in skozi njo skupno kognitivno delo pri razvijanju novih idej in vizij 
ter rešitev, ki so realistične in sprejemljive za vse udeležence. Prej konfliktni 
pogledi in pomeni se tako lahko s prestrukturiranjem pomenskih okvirov in 
Srna MANDIČ
TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 2/2016
423
s preokvirjanjem povežejo na nov, neizključujoč način ter torej nadomestijo 
stare poglede (Schon, 1993). Iskanje skupnih novih pogledov, vizij in rešitev 
(t. i. generativnost) je lahko samo po sebi osnova za povezovanje in delovanje 
ter kot tako ponuja nov model in novo logiko delovanja, posebej pomembno v 
civilni družbi (Cossetta in Cappellatti, 2013). Poenostavljeno povedano, ljudje 
se dobivajo in povežejo zato, da skupaj preudarjajo in iščejo nove rešitve. V to 
smer gre tudi najnovejši razvoj javnih politik z iskanjem v praksi novih insti­
tucionalnih procesov in organizacijskih rešitev, s katerimi se javnost vključuje 
v presojo javnih politik (Parsons, 1996), pa tudi k širši participaciji pri vode­
nju javnih zadev in njihovi demokratični presoji, npr. model “sodelovalnega 
vodenja” (angl. collaborative governance) (Barnes et al., 2004). 
Skupinska razprava in presoja kot oblika kognitivnega dela prav tako 
pomembno vpliva na rezultat presoje oz. odločanja in na možnost, da se 
skupni interes sploh uspe artikulirati nasproti individualnemu interesu 
(Ostrom, 1992). Ljudje se namreč pri individualni anonimni presoji zave­
dajo predvsem svojih lastnih kratkoročnih interesov, če pa morajo svojo 
izbiro utemeljiti pred drugimi, dobijo odločilni pomen družbene norme, 
torej to, kar od njih pričakujejo drugi; zato se v takšni situaciji ljudje opre­
deljujejo drugače; lastni interes skušajo reartikulirati v smeri, ki bo bliže 
skupnemu interesu, rezultat tega pa so kolektivno sprejemljivejše rešitve. 
Pomen skupinske presoje je tudi v tem, da takšna oblika razpravljanja in 
odločanja udeležence opogumlja k temu, da zaznavajo in upoštevajo tudi 
skupni/javni interes, ne le lastnega (Rothstein, 1998). Skupinska razprava 
je tako zelo pomembna za identificiranje in artikuliranje skupnih ciljev in 
interesov ter da se lahko osebni problemi izrazijo kot skupni. 
Pri tem je pomembno tudi usposabljanje posameznikov za partnerstvo 
in skupno delovanje pri artikuliranju in reševanju skupnih problemov, torej 
razvijanje veščin in zmožnosti sodelovanja v različnih družbenih okoljih 
Tako se posamezniki usposabljajo za kolektivno delovanje, za kolektivno 
samoorganizacijo, za prepoznavanje zaveznikov in grajenje zavezništev 
(Gilchirst, 2004). Bistvena značilnost koncepta opolnomočanja je prav posa­
meznikovo usposabljanje za partnerstvo pri reševanju zapletenih skupnih 
problemov (Page in Czuba, 1999). Skupinska razprava tako posameznika 
krepi na način, da prispeva k njegovi samozavesti, samozaupanju in samo­
spoštovanju kot nasprotju položaja, v katerem se znajde kot osamljen in 
stig matiziran individualni prejemnik storitev socialne države (Culpitt, 1999). 
Za razumevanje opolnomočanja v konkretnih okoliščinah pa so ključ­
nega pomena vprašanja operacionalizacije različnih elementov opolno­
močanja, od njegove zaznave do sestavin in determinant. Pri empirič­
nem raziskovanju opolnomočanja se namreč soočamo z zelo različnimi 
načini operacionalizacije, merjenja in prevajanja abstraktnih opredelitev v 
konkret na empirična raziskovalna vprašanja. 
Srna MANDIČ
TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 2/2016
424
Pri empiričnem raziskovanju procesa opolnomočanja, njegovih pojav­
nih oblik in dejavnikov je najti zelo različne pristope. V njih se deloma odra­
žajo tudi raznoliki družbeni konteksti, v katerih lahko procesi opolnomoča­
nja potekajo v obliki različnih praks opolnomočanja. Tako zasledimo tudi 
zelo različne poskuse, kako opredeliti in meriti opolnomočenje, pa tudi nje­
gove dejavnike. Opolnomočenost se empirično izraža na različne načine; je 
proces in tudi stanje, ki je rezultat tega procesa; zajema stališča in zaznave, 
pa tudi veščine, znanja in ravnanja. Merjenje opolnomočenja je pogosto 
sestavni del konkretne prakse opolnomočenja in omogoča spremljanje, 
kako uspešno je napredovanje procesa (Walters et al., 2001). 
Pri merjenju opolnomočenosti lahko razločujemo med neposrednim pri­
stopom, ki beleži zaznavo stopnje opolnomočenosti pri samih udeležencih, 
ter posrednim pristopom, ki ugotavlja prisotnost pogojev oz. sestavin, ki so 
nujne za opolnomočenost. Neposredni pristop torej meri stopnjo oz. raven 
posameznikove opolnomočenosti, ki je opredeljena kot njegova osebna 
zaznava zmožnosti, da uravnava dogodke v svojem življenju (Schulz et al., 
1993). Ta opredelitev vključuje osebno prepričanje, da lahko človek urav­
nava svoje življenje in nadzira sile, ki vplivajo nanj (koncept self-efficacy, ki 
so ga razvili Bandura (1982) ter Biron in Bamberger (2010)). Podobno je v 
Evropski raziskavi kakovosti življenja 2012 (EQLS), ki meri opolnomočenost 
prebivalcev evropskih držav z vprašanjem, v kolikšni meri čutijo, da lahko 
sami odločajo, kako živeti svoje življenje. Zelo podobno je tudi merjenje, ki 
poteka v okviru raziskave Slovensko javno mnenje (SJM) z vprašanjem, v 
kolikšni meri lahko ljudje odločajo o svojem življenju. 
Posredni pristop pa skuša opredeliti in izmeriti sestavine in predpo­
goje, ki so nujni za opolnomočenje. Staples (1990) tako navaja spremembo 
prepričanj in stališč, praktično znanje, dobre informacije, kompetence in 
konkretne veščine, materialne vire, obstoj dejanskih priložnosti in otipljive 
rezultate. Koren in drugi (1992) pa so izpostavili prisotnost naslednjih sesta­
vin, ki so nujne za opolnomočenje posameznika: prvič, osebni odnos, ki 
podpira aktivno družbeno udejstvovanje; drugič, znanje oz. zmožnost kri­
tične presoje družbenih in političnih sistemov, ki določajo njegovo oko­
lje; tretjič, posameznikova zmožnost strateškega delovanja in pridobivanja 
potrebnih virov; ter slednjič zmožnost, da se usklajuje z drugimi pri dolo­
čanju in uresničevanju kolektivnih ciljev. Ta koncept so nadalje prilagodili 
merjenju opolnomočenosti posameznika v specifičnih okoliščinah – za 
starše otrok s psihološkimi težavami – ter ga operacionalizirali v serijo kazal­
cev, katerih zanesljivost so statistično preverili in ponudili vzorec statistično 
zanesljivega merskega inštrumenta. Ločili so naslednje tri pojavne oblike 
opolnomočenosti: a) odnos oz. naravnanost (kaj starš čuti in kakšna so nje­
gova prepričanja glede možnosti), b) znanje (kaj starš ve in katere možnosti 
za ravnanje pozna) ter c) ravnanje (kako starš dejansko ravna). Poleg tega 
Srna MANDIČ
TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 2/2016
425
pa so upoštevali tri ravni – individualno/družinsko raven, sistemsko raven 
(sistem storitev) ter skupnostno/politično raven (zakonodaja, oblikovanje 
politik itd). Njihov osnovni model merjenja je mogoče prilagoditi drugim 
konkretnim primerom, kot smo to napravili tudi v naši empirični raziskavi o 
urejanju skupnih vprašanj v večstanovanjskih stavbah.
Nekoliko drugače so opolnomočanje operacionalizirali in merili Shulz 
in drugi (1992). Tudi oni so izhajali iz opolnomočanja kot večnivojskega 
procesa, tj. procesa, ki poteka na vseh treh ravneh – na individualni, na 
organizacijski in na skupnostni/politični ravni. Oblikovali so nabor kazal­
cev za merjenje, kako ljudje zaznavajo svojo moč in vplivnost na teh treh 
ravneh. Nadalje so poskusili določiti dejavnike (prediktorje), ki določajo to 
zaznavo; oblikovali so nabor kazalcev o učinkovitosti delovanja, o izvede­
nih aktivnostih vplivanja na javna vprašanja ter o delovanju v prostovoljnih 
organizacijah. S temi prediktorji in s sociodemografskimi dejavniki (spol in 
rasa) so pojasnili 23 % variance v celotni zaznavi moči posameznikov. Za 
posameznike, ki so bili dejavni v prostovoljnih organizacijah, so tudi ugoto­
vili, da so poročali o izrazitejši zaznavi svoje moči in vpliva na individualni 
in skupnostni ravni, pogosteje so menili, da z aktivnostjo lahko vplivajo na 
skupnostne zadeve, in pogosteje so izvajali aktivnosti v tej smeri. 
Med dejavniki opolnomočanja posameznika pa je bil posebne pozorno­
sti deležen tudi dejavnik preteklih izkušenj oz. hipoteza o “naučeni nemoči”. 
Vpliv neuspelih preteklih izkušenj na negativno samopodobo in občutek 
nemoči prikrajšanih ljudi je bil omenjen že zelo zgodaj, osebni občutek 
nemoči pa priznan kot velika ovira političnemu udejstvovanju posamezni­
kov (Koren et al.,1992; Bandura,1982). Naučena nemoč deluje kot negativni 
dejavnik opolnomočanja na dva načina: najprej, ko posameznik občuti 
nemoč in odsotnost vsakega vpliva, se zmanjša tudi njegova sposobnost 
delovanja; nadalje, večkratni neuspešni poskusi uporabe moči v preteklosti 
vodijo v apatičnost, pasivnost in umik (Schulz et al., 1993). 
Zimmerman (1990) je oblikoval alternativno hipotezo ter se s koncep­
tom “naučenega upanja” (angl. learned hopefullness) osrediščil na pozitivne 
posledice izkušnje moči. Po tem konceptu je “naučeno upanje” proces 
učenja in uporabe sposobnosti reševanja problemov ter s tem doseganja 
občutka moči. Pozitivne pretekle izkušnje, ko je lahko uspešno deloval, pri­
pomorejo k temu, da posameznik v svojem življenju laže shaja s stresom 
in rešuje probleme. Zimmerman nadalje izpostavlja, da vključenost v skup­
nostne organizacije in aktivnosti omogoča posamezniku, da izboljša svoje 
sposobnosti reševanja problemov in s tem lastni občutek obvladovanja svo­
jega okolja. Spretnosti sodelovanja in vodenja se posameznik nauči skozi 
lastno izkušnjo in opazovanje drugih, v organizaciji se lahko uči tudi obvla­
dovanja časa, organiziranosti in sodelovanja z drugimi za določanje in dose­
ganje skupnega dobra. Te sposobnosti mu lahko pomagajo tudi do boljših 
Srna MANDIČ
TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 2/2016
426
individualnih strategij shajanja in pridobivanja socialne opore posamez­
nika. Vzpostavljene institucionalne strukture participativnega odločanja in 
organizacije prostovoljcev, tudi socialna opora, kot so npr. skupine samo­
pomoči, imajo pri tem zelo pomembno vlogo (Zimmerman in Rappaport, 
1988). 
Opolnomočenje v okviru stanovanjske sfere 
Vprašanje opolnomočanja je bilo v okviru stanovanjske sfere že večkrat 
obravnavano, in to z različnih vidikov in raznoterih vlog stanovalcev. V nada­
ljevanju obravnavamo tri najpogostejše načine tematizacije tega vprašanja. 
Prvi način obravnava večanje moči stanovalcev v različnih okoljih, pri tem je 
zlasti izpostavljeno vprašanje (ne)moči najemnikov stanovanj v odnosu do 
lastnikov stanovanj. Drugi način izpostavlja delovanje stanovalcev z vidika 
upravljanja in vzdrževanja večstanovanjskih hiš, ki zahteva kolektivno odlo­
čanje in delovanje. Tretji način pa obravnava delovanje in opolnomočanje 
v stanovanjskem okolju kot element splošnega opolnomočanja ljudi in tudi 
razvijanja demokratizacije. 
Krepitev moči najemnikov kot prikrajšane skupine 
Položaj najemnika stanovanja v odnosu do lastnika je vprašanje raz­
merja moči, ki je v literaturi relativno pogosto obravnavano. Medtem ko je 
lastništvo stanovanja razumljeno kot najvišja stopnja moči in nadzora, ki ju 
ima stanovalec v odnosu do svojega stanovanja, pa najemniški stanovanj­
ski položaj implicira manjši nadzor in odvisnost od stanodajalca, posebej 
pogosto pa je bilo obravnavano v primeru najemnikov socialnih oz. občin­
skih stanovanj, kjer gre za razmerje med socialno prikrajšano skupino in sta­
nodajalcem, ki je zelo močen in zavarovan z administrativnimi pravili (glej 
Paddison et al., 2008; McKee, 2009). 
Somerville (1998) obravnava opolonomočanje najemnikov socialnih 
stanovanj kot proces, s katerim sicer prikrajšani ali izključeni posamezniki 
pridobijo svojo državljansko zmožnost. Ločuje več tipov procesov opolno­
močanja najemnikov: prvič, glede na smer poteka in iniciativo – “od spodaj 
navzgor” ali od “zgoraj navzdol”; drugič, glede na sredstva opolnomočanja – 
znanje in informacije, pravila, viri (npr. pomoč skupinam najemnikov tako, 
da lahko uporabljajo prostore in pisarniške pripomočke), dogovor in pre­
nos pristojnosti odločanja. Opozarja, da opolnomočnje najemnikov nikakor 
ne pomeni le njihove večje udeležbe pri odločanju, ampak da so potrebne 
tudi drugačne institucionalne ureditve, ki bodo omogočale informiranje, 
usposabljanje in izobraževanje udeležencev ter bodo zagotovile trajno spre­
membo ravnotežja moči med stanodajalcem in najemniki. 
Srna MANDIČ
TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 2/2016
427
Vprašanje skupne identitete kot osnove povezovanja in kolektivnega 
delovanja najemnikov je analiziral Bradley (2012) na specifičnem primeru 
najemnikov socialnih stanovanj v Veliki Britaniji. Empirično je med naje­
mniki zasledil naslednje tri okvire kolektivne identitete, torej tega, kar jim 
daje občutek skupne pripadnosti in skupnega zavedanja oz. skupni pomen­
ski okvir za razumevanje lastnega položaja: razumevanje socialnega stanova­
nja kot javnega dobra, zavezanost lokalnemu aktivizmu in zagovarjanje nepo­
sredne demokracije pri javnih storitvah. Ti trije pomeni nasprotujejo govorici 
trga, kjer nastopa individualizirani potrošnik, ter v nasprotju z njo artikulirajo 
zavezanost h kolektivnemu delovanju in h kolektivni oskrbi. Kot je Bradley 
konkretno pokazal, so se ti trije pomeni razvili s preteklimi praksami in ideo­
logijami na stanovanjskem področju, značilnimi za britansko okolje. 
Na splošno pa se je v sodobnih javnih politikah oddajanje stanovanj, 
podobno kot številne druge storitve, v zadnjih treh desetletjih intenzivno 
razvijalo v smeri izboljševanja kakovosti storitev, večje odzivnosti do potreb 
uporabnikov in večjega vpliva uporabnikov. Vpliv uporabnikov se je v 
komercialnem sektorju okrepil predvsem z institucionaliziranim varstvom 
pravic potrošnikov, v javnem sektorju pa z demokratizacijo javnih politik, 
ki z novimi institucionalnimi rešitvami uporabnikom omogočajo večjo ude­
ležbo pri načrtovanju, spremljanju in vrednotenju teh storitev (performance 
measurement, evalvacija itd.). Tako so se na področju javnih/neprofitnih/
socialnih stanovanj v različnih evropskih državah (v literaturi so posebej 
močno zastopane Velika Britanija, Danska, Nizozemska, Skandinavija) raz­
vile raznolike, nacionalno in lokalno različne organizacijske oblike soude­
ležbe najemnikov pri odločanju oz. upravljanju s stanovanji. Soudeležba 
uporabnikov stanovanj pri odločanju ne prispeva le k večji učinkovitosti 
administrativnega aparata (tj. “demokratični nadzor od spodaj”), ampak 
tudi k večjemu zadovoljstvu najemnikov, njihovi boljši informiranosti, ude­
ležbi pri reševanju spornih vprašanj in konfliktov ter večji odgovornosti do 
lastnega bivalnega okolja. Različne oblike organiziranosti so se razvile na 
več ravneh – poleg stanovanjske stavbe/soseske, lokalne (četrtne) skupno­
sti tudi na drugih ravneh (mestna, regionalna, nacionalna, mednarodna) in 
v zvezi s specifičnimi vprašanji – npr. pri reševanju spora med najemnikom 
in lastnikom (npr. mestni oz. regionalni tribunal) – ali pa na lokalni (nacio­
nalni) ravni pri vprašanjih najemninske politike. 
Pogoj boljšega upravljanja in vzdrževanja v večstanovanjskih zgradbah 
Sodelovanje in povezovanje stanovalcev v večstanovanjskih stavbah je 
ena od tem, ki so bile relativno pogosto obravnavane v okviru iskanja nači­
nov, kako izboljšati upravljanje in vzdrževanje v stavbah in soseskah. 
To vprašanje je bilo posebej izpostavljeno v velikih povojnih soseskah, 
Srna MANDIČ
TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 2/2016
428
potrebnih prenove, še veliko večje težave pa so zaznali v takih soseskah v 
tranzicijskih državah (Knorr­Siedof et al., 2005). Kot posledica stanovanjske 
privatizacije je tu prišlo do razdrobljenega lastništva, velike težave pri uprav­
ljanju in vzdrževanju so bile posledica velikega števila novih lastnikov, ki 
niso bili pripravljeni na organizacijske in finančne odgovornosti lastništva 
(Struyk, 1996; Černič­Mali et al., 2003). Za Rabenhorst in Ignatovo (2009) so 
bili prenova, upravljanje in vzdrževanje sosesk eno kritičnih težav tranzicij­
skih držav; medtem ko so individualna stanovanja v dobrem stanju, pa so 
skupni deli zanemarjeni. Razloge za to sta videli v nedodelanih zakonskih 
okvirih, nejasno določenih dolžnostih in v nezmožnosti, da bi pri individu­
alnih lastnikih uveljavili obveznosti do skupnih delov. 
Sodelovanje stanovalcev nedvomno prispeva k boljšemu upravljanju in 
vzdrževanju večstanovanjskih hiš in sosesk, vendar kot dokazuje več avtor­
jev (glej Yau, 2010), se tu praviloma pojavljajo težave in zavore, ki so tipične 
za kolektivno delovanje. Pridobivanje soglasja za skupne rešitve med velikim 
številom posameznih lastnikov je zahtevno; pogajanje, koordinacija in reše­
vanje konfliktov na poti k oblikovanju soglasja terjajo zelo velik vložek ener­
gije, znanja in drugih virov. Po drugi strani pa v pozitivnih rezultatih (dobro 
vzdrževani skupni deli, čisto in varno okolje itd.) uživajo vsi, saj po svoji 
naravi predstavljajo skupno dobro, iz katerega ni mogoče izključiti posamez­
nih lastnikov, ki k temu niso prispevali. Zato se, po teoriji iger, posameznim 
lastnikom izplača poskusiti zastonjkarstvo s tem, da ne prispevajo nič, uživajo 
pa v rezultatih delovanja drugih. Prav zaradi tega do kolektivnega delovanja in 
sodelovanja, zlasti v primeru večjega števila posameznikov, ne pride avtoma­
tično. Potrebna je bodisi spodbuda od zunaj (sankcioniranje sodelovanja oz. 
nesodelovanja, institucionalna pravila) bodisi učenje na izkušnjah, ko se obli­
kujejo skupne norme v primeru dolgotrajnih osebnih stikov med omejenim 
številom posameznikov (Yau, 2010). V takšnih dlje časa trajajočih skupnostih 
se lahko oblikujejo neformalni načini, kako s sodelovanjem reševati konflikte 
in spore, brez institucionalnih rešitev in formalnih pravil, ki običajno zagota­
vljajo le minimalno raven kolektivnega delovanja (Ellickson, 1991). 
Sodelovanje in zmožnost kolektivnega delovanja v skupno dobro se je 
potrdilo kot pomemben dejavnik uspešnosti upravljanja tudi v empirični 
raziskavi o prenovi večstanovanjskih stavb v Sloveniji. Verjetnost prenove 
in sprotnega vzdrževanja večstanovanjske stavbe se je pokazala kot stati­
stično značilno odvisna od dveh dejavnikov: sociokulturnega okolja stavbe 
(določenega s pozitivnim odnosom do drugih stanovalcev in z zmožnos­
tjo doseganja soglasja) in organizacijske zmožnosti stanovalcev za kolek­
tivno delovanje; dohodek in stopnja revščine med stanovalci v stavbi pa – 
nasprotno od pričakovanega – niso bili potrjeni kot statistično pomembni 
(Mandič, 2005; Cirman et al., 2013). 
Srna MANDIČ
TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 2/2016
429
Prispevek k splošnemu opolnomočanju posameznika in k razvijanju 
demokracije 
Stanovanjsko okolje in dogajanje v njem lahko služita kot sredstvo sploš­
nega opolnomočanja posameznikov in kot prostor pridobivanja pozitivne 
izkušnje lastne moči. Bratt (2002) s tem v zvezi navaja primere lokalnih sta­
novanjskih iniciativ in programov samopomoči, ki so se izkazali kot način 
opolnomočanja posameznikov. Kolikor je stanovalcem omogočena aktivna 
vloga v izboljševanju in upravljanju njihovih stanovanj in okolja, toliko je 
tudi priložnosti, da dosežejo pozitivne rezultate in s tem realizirajo svoje 
zmožnosti. Bratt tudi navaja študijo rezultatov vpeljave zadružnega lastni­
štva nizkocenovnih stanovanj v New Yorku, ki je prineslo vrsto pozitiv­
nih rezultatov – npr. boljše tehnične spretnosti ter povečanje socialnih in 
zaposlitvenih omrežij. S tem, da so stanovalci dobili priložnost sodelovati 
pri upravljanju in razvoju stanovanjskih kompleksov, in s tem, ko so prispe­
vali k izboljšanju stanovanjskega okolja, so tudi pridobili pozitivno izkušnjo 
uspešnega delovanja in doseganja dobrih rezultatov. 
Da opolnomočanje stanovalcev prispeva k širši demokratizaciji in večji 
participaciji, izpostavljajo tudi drugi avtorji in konkretne javne politike, ki so 
v nekaterih državah prav to vlogo sosesk in stanovalcev opredelile v okviru 
konkretnih programov. Posebej veliko pozornost so temu namenili v Veliki 
Britaniji na področju večje udeležbe najemnikov stanovanj (glej Paddison 
et al., 2008; McKee, 2009). Britanske poskuse revitalizacije demokracije so 
povezovali tudi z vlogo sosesk, ki bi prispevale k večji aktivnosti in parti­
cipaciji državljanov, k razvoju deliberativne demokracije, k sodelovalnemu 
vodenju (angl. collaborative governance) in večji vlogi lokalnih skupnosti z 
oblikovanjem novih forumov, kot so skupine stanovalcev, področni posve­
tovalni odbori in vrsta drugih iniciativ (Barnes et al., 2007). Pri tem izpostav­
ljajo dvojno vlogo deliberativne demokracije, ki ima politične in izobraže­
valne cilje ter želi prispevati ne le k večji udeležbi državljanov, ampak tudi 
k njihovi boljši informiranosti in usposobljenosti za obravnavo kompleks­
nih vprašanj, torej k temu, da “navadne državljane” usposobijo za dialog z 
odločevalci (Lee in Zachary, 2013; Raelin, 2012). Pomen lokalnega okolja in 
lokalnih skupin za demokratizacijo je Fishkin (1991) strnil z ugotovitvijo, da 
bolj ko se demokracija približa idealu preudarjanja na vseh ravneh politič­
nega procesa, popolnejša je. 
Opolnomočenost stanovalcev v večstanovanjskih stavbah v 
Ljubljani 
V pričujoči empirični analizi želimo z uporabo podatkov, pridobljenih 
z anketiranjem vzorca stanovalcev v večstanovanjskih stavbah, pridobiti 
Srna MANDIČ
TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 2/2016
430
osnovni vpogled v to, v kolikšni meri imajo stanovalci občutek, da obvladu­
jejo skupne zadeve v stavbi, s kakšnimi viri moči pri tem razpolagajo in do 
kakšnih razlik med njimi to privede. Empirična analiza je potekala po posa­
mičnih predhodno obravnavanih predpogojih in elementih opolnomoče­
nosti in njene zaznave, ki smo jih na koncu z uporabo regresijske analize 
strnili v pojasnjevalni model, ki identificira dejavnike, ki največ prispevajo z 
zaznavi opolnomočenosti. 
Predhodna raziskava Eksperimentalni program MEDIACIJA ZA 
STANOVALCE – opazovanje z udeležbo 
Spomladi 2013 smo na FDV v sodelovanju z zavodom RAKMO spro­
žili iniciativo za izvedbo eksperimentalnega programa Mediacija za sta­
novalce, ki bi potekal v večstanovanjskih stavbah, kjer Javni stanovanjski 
sklad Mestne občine Ljubljana (JSS MOL) kot lastnik neprofitnih stanovanj 
zaznava težje konflikte med stanovalci v svojih stanovanjih. Mediacija na 
področju stanovanja se v razvitih državah vse bolj uveljavlja kot način obrav­
nave konfliktov med raznovrstnimi akterji, najpogosteje med stanovalci v 
konkretnem stanovanjskem okolju, npr. med sosedi, med lastniki in najem­
niki itd. (Bush in Folger, 1994; Ellicknson, 1991). Pri nas se takšna praksa 
še ni uveljavila kljub zaznanim konfliktom v večstanovanjskih stavbah (glej 
Finance, 2011; Združenje upravnikov nepremičnin, 2015; Križnik, 2013; 
Smajila, 2015; Papež, 2013). 
Septembra 2013 je bil sklenjen dogovor o enoletnem poskusnem pro­
gramu mediacije, kjer bi zavod RAKMO s svojimi certificiranimi mediatorji 
brezplačno izvajal mediacijo na dveh lokacijah, ki ju je določil JSS MOL, raz­
iskovalka s FDV pa bi sodelovala v vlogi mediatorke in uporabila pristop 
opazovanja z udeležbo. Program se je začel septembra 2013 na dveh loka­
cijah v Ljubljani. Na začetku je bila na vsaki lokaciji izpeljana kolektivna 
mediacija, ki so ji poleg stanovalcev prisostvovali še predstavniki lastnika 
JSS MOL in upravnika. Mediacijski sestanek se je začel s predstavitvijo medi­
acije kot načina reševanja sporov in nadaljeval s pogovorom o težavah v 
stavbi. Pri tem je mediator deloval predvsem v vlogi organizatorja razprave. 
Stanovalci se pred tem niso sistematično sestajali niti niso bili organizirani, 
saj stanovanjska zakonodaja tega za najemnike ne predvideva, z lastnikom 
pa so imeli stike kot posamezniki. V kolektivni mediaciji so izpostavili več 
problemov, ki so zadevali predvsem hišni red (hrupno sestajanje v kleti) 
in specifično na lokaciji A vandalizem (večkratno poškodovanje vhodnih 
vrat), na lokaciji B pa upravljanje (zamakanje strehe). 
Po prvi kolektivni mediaciji je na lokaciji B proces mediacije zastal (prob­
lem zamakanja strehe je stekel po ustaljenem načinu obravnave znotraj JSS 
MOL), na naslednje vabilo za kolektivni mediacijski sestanek se stanovalci 
Srna MANDIČ
TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 2/2016
431
niso odzivali. Na lokaciji A pa je stekel dinamičen proces na obeh ravneh. 
Prvič, v odnosu med lastnikom in kolektivom stanovalcev je prišlo do uskla­
jenih odločitev o reševanju težav glede: 1) poškodovanja vhodnih vrat (s 
pregledom posnetkov kamere so bili identificirani povzročitelji), 2) upo­
števanja hišnega reda, s tem da so med stanovalci določili koordinatorja, ki 
bo o težavah poročal lastniku, in 3) vzdrževanja, tako da so enega od sta­
novalcev polovično zaposlili kot hišnika. Drugič, na ravni konfliktnih situ­
acij med stanovalci, kjer so stekli trije primeri individualnih mediacij, dva 
od njih sta se uspešno zaključila. Na zaključnem sestanku so predstavniki 
JSS MOL in zavoda RAKMO ovrednotili potek programa kot uspešen in se 
načelno dogovorili o nadaljevanju, vendar kasneje do konkretne realizacije 
še ni prišlo.
Opazovanje z udeležbo v tem poskusnem programu je nedvomno poka­
zalo pomanjkanje institucionalnih in organiziranih priložnosti za skupno 
presojo skupnih vprašanj med stanovalci, delno tudi med stanovalci in 
lastniki. Pokazala se je tudi relativno nizka začetna pripravljenost na skupno 
kognitivno delo pri obravnavi skupnih zadev, a tudi, da so lahko učinkovite 
že manjše spodbude v tej smeri. 
Podatki in metode anketne raziskave
V analizi uporabljamo podatke Ankete o medsosedskih odnosih, ki 
je bila izvedena na populaciji gospodinjstev (stanovanj) v večstanovanj­
skih stavbah, kjer je število stanovanj v stavbi večje ali enako 30, v Mestni 
občini Ljubljana. Na tej podlagi je SURS pripravil vzorec 2438 gospodinjstev. 
Gospodinjstva so se nahajala na 109 naslovih (naslov v istem bloku z dru­
gim vhodom in številko je drug naslov) oziroma na 46 naslovih (če je ena 
stavba razumljena kot en naslov). Ankete so bile razdeljene po nabiralnikih 
med 11. in 20. 4. 2015. 53 anket ni bilo razdeljenih, ker na nabiralniku ni bilo 
priimka. Skupaj je bilo tako razdeljenih 2385 anket. Nazaj je bilo poslanih 
384 anket, stopnja odgovora je bila torej 16,1 %.
Med anketiranimi je bilo 69 % žensk, povprečna starost anketiranih je 
bila 55 let. Takih z osnovnošolsko izobrazbo je bilo med anketiranimi 6 %, s 
srednješolsko 42 % in z višjo ali več 52 %. V največji meri gre za upokojene 
osebe (49 %) in zaposlene (39 %), ostalih je manj (brezposelnih 6 %, študen­
tov in dijakov 4 % ter ostalih 2 %). 
Podatke analiziramo z enostavnimi statističnimi metodami, ki dajo 
osnovni vpogled v pojavnost izbranih dejavnikov opolnomočanja med raz­
ličnimi skupinami anketiranih, v zaključku pa skušamo z uporabo regresij­
ske analize poiskati ključne dejavnike opolnomočenosti. 
Srna MANDIČ
TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 2/2016
432
Zaznane težave in prostori diskusije o skupnih zadevah 
Tabela 1: ZAZNAVANje TežAV V STAVbI (% oD VSeh, N = 384) 
Težave v stavbi Nikoli Občasno Pogosto
A – Hrup bližnjih sosedov 25,3 % 53,6 % 16,1 %
B – Zbiranje in hrup pred blokom 37,2 % 41,7 % 12,8 %
C – Hrup od drugod 26,3 % 44,0 % 19,0 %
D – Neurejena okolica 46,9 % 35,7 % 10,2 %
E –  Neprimerna uporaba skupnih prostorov 
(odlaganje stvari, čistoča …)
32,3 % 40,9 % 20,6 %
F –  Težave z vzdrževanjem/popravili skupnih 
naprav/ prostorov
41,7 % 23,2 % 11,7 %
G –  Težave, ker drugi ne plačujejo svojih ali 
skupnih stroškov
41,7 % 23,2 % 11,7 %
H – Uničevanje skupne lastnine 35,4 % 38,0 % 18,0 %
Vir: Anketa o medsosedskih odnosih 2015 (Mandič et al., 2015).
Najpogosteje zaznane težave po navedbi blizu petine anketiranih so hrup, 
neprimerna uporaba skupnih prostorov (odlaganje stvari, čistoča) in uničeva­
nje skupne lastnine. Te težave so izrazito skupna zadeva. Anketirani v povpre­
čju zaznavajo po 1 do 2 težavi; 44 % anketiranih ne zaznava nobene težave, 19 % 
anketiranih pa obenem celo 3 ali več težav. Dobra polovica vprašanih (52 %) 
meni, da bi se o kateri od teh težava morali stanovalci pogovoriti, najpogosteje 
v zvezi z uporabo, vzdrževanjem in popravili skupnih prostorov in naprav. 
Zanimali so nas tudi prostori, kjer je možen razgovor o skupnih vpraša­
njih. Na vprašanje, ali obstaja v stavbi ali njeni okolici kak prostor, kjer lahko 
sosedje posedijo, postojijo, se pogovarjajo, je 13 % anketiranih odgovorilo, 
da takšnega prostora ni ali pa da zanj ne vedo, dobra polovica anketirancev 
je navedla zelenico ali otroško igrišče pred stavbo, dobra tretjina je nave­
dla “pred vhodom” in “vhod, kolesarnica”, okoli petina pa “klubski prostor, 
soba” in “bližnji lokal”.
Iz podatkov sklepamo, da v večini primerov primanjkuje primernega 
prostora za sistematično in nemoteno kolektivno razpravo in presojo ter da 
stanovalci verjetno improvizirajo z bolj kratkotrajnim sestajanjem. Zelenica 
in otroško igrišče pred stavbo sta se potrdila kot najpomembnejša prostora 
srečevanj in stikov med stanovalci. 
Pripravljenost na povezovanje kot nasprotje atomiziranosti 
Zanima nas nagnjenost ljudi, da se pri reševanju težav povezujejo in sode­
lujejo z drugimi, za razliko do atomiziranega delovanja, kjer vsak skrbi pred­
vsem zase. To pripravljenost smo merili z vprašanjem, koliko anketiranec 
Srna MANDIČ
TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 2/2016
433
soglaša z mnenjem, da bi v stavbi šle stvari bolje, če bi vsak poskrbel pred­
vsem zase; soglašanje s tem mnenjem uporabljamo kot kazalec nagnjeno­
sti k atomiziranemu delovanju, nesoglašanje pa kot kazalec priprav ljenosti 
na povezovanje. To vprašanje smo uporabili zaradi primerljivosti s podatki 
SJM, vendar kot kazalec pripravljenosti na povezovanje zahteva previdnost 
in preverjanje, saj je posreden. Ugotavljali smo tudi, koliko je ta pripravlje­
nost prisotna v različnih skupinah prebivalcev, kar kaže tabela 2. 
Naravnanost k individualnemu delovanju in skrbi predvsem zase je izra­
zilo 35 % vprašanih, nestrinjanje s tako naravnanostjo 45 % vprašanih, 20 % 
pa jih je bilo nevtralnih. Vidimo, da je sicer implicitno najmočneje zastopana 
nagnjenost k povezovanju, vendar ima tudi atomiziranost močno podporo 
dobre tretjine vprašanih. 
Glede na starost so se pokazale znatne razlike, a ne statistično značilne. 
Nagnjenost k atomiziranemu delovanju je najmočnejša v najstarejši sku­
pini. Med spoloma in med skupinami po stanovanjskem statusu praktično 
ni razlik. Močnejše in statistično pomembne so razlike po višini izobrazbe, 
premoženjskem stanju in zdravju; izrazitejšo usmerjenost k atomiziranem 
delovanju je najti med anketiranci z nižjo izobrazbo, z nižjimi dohodki in 
s slabšim zdravjem. Statistično značilno povezavo najdemo tudi z zaznavo 
stopnje opolnomočenosti (to bo sicer obravnavana kasneje); skupina opol­
nomočenih izkazuje najvišjo pripravljenost na povezovanje, skupina “šib­
kih” pa najvišjo nagnjenost k atomiziranemu delovanju. 
Pripravljenost na skupno presojo kot nasprotje uporabe prisile 
Zanimala nas je pripravljenost anketirancev, da se v primeru skupne 
težave s prizadeto osebo pogovorijo in poskusijo poiskati konsenzualno 
rešitev. Gre za možnost uporabe kognitivnega dela kot nasprotja uporabe 
prisile in prevlade nad drugimi. To usmeritev smo merili z vinjeto o hipote­
tični situaciji medsosedskega problema in o preferiranem načinu njegovega 
reševanja. Različne odgovore smo združili v dva načina ravnanja – priprav­
ljenost na pogovor in uporabo prisile. Podatki v Tabeli 2 kažejo na izrazito 
prevlado pripravljenosti na skupni pogovor – 82 % vprašanih, medtem ko je 
uporabo takšne ali drugačne oblike prisile izbralo le 12 % vprašanih. 
Razlike v izbranem načinu reševanja problema so se pokazale tudi kot 
statistično značilne glede na starost, izobrazbo, delovno aktivnost in zdravje. 
Starejši se nagibajo k prisili bolj kot mlajši, ljudje z nizko izobrazbo bolj od 
višje izobraženih, upokojenci bolj od drugih, ljudje slabšega zdravja bolj od 
zdravih. Razlike v načinu reševanja problema so se pokazale tudi glede na 
stopnjo opolnomočenosti; “nemočni” izkazujejo manjšo pripravljenost na 
pogovor in višjo nagnjenost k prisili kot druge skupine, vendar pa zveza ni 
statistično značilna. 
Srna MANDIČ
TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 2/2016
434
T
a
be
la
 2
: A
) 
P
R
IP
R
A
V
Lj
e
N
o
ST
 N
A
 P
o
V
e
Z
o
V
A
N
je
 V
S.
 A
T
o
M
IZ
IR
A
N
o
ST
 I
N
 b
) 
P
R
IP
R
A
V
Lj
e
N
o
ST
 N
A
 P
o
g
o
V
o
R
 V
S.
 P
R
IS
IL
A
 (
v 
%
) 
n
 P
o
ve
-
zo
va
n
je
N
it
i 
n
it
i
A
to
m
i-
zi
ra
n
o
st
P
o
ve
za
n
o
st
Si
g.
n
P
o
go
vo
r
P
ri
si
la
N
ič
, k
aj
 
d
ru
ge
ga
P
o
ve
za
n
o
st
Si
g.
St
ar
o
st
d
o
 3
4
56
42
,9
 %
19
,6
 %
37
,5
 %
0,
04
6a
56
94
,6
 %
1,
8 
%
3,
6 
%
0,
14
5a
35
–4
4
61
45
,9
 %
23
,0
 %
31
,1
 %
0,
39
7
60
86
,7
 %
11
,7
 %
1,
7 
%
0,
00
7
45
–5
4
42
42
,9
 %
23
,8
 %
33
,3
 %
42
81
,0
 %
14
,3
 %
4,
8 
%
55
–6
4
66
45
,5
 %
27
,3
 %
27
,3
 %
70
72
,9
 %
18
,6
 %
8,
6 
%
65
+
11
4
41
,2
 %
14
,9
 %
43
,9
 %
12
4
78
,2
 %
13
,7
 %
8,
1 
%
Sp
o
l
M
o
šk
i
10
7
44
,9
 %
15
,9
 %
39
,3
 %
0,
07
5b
10
8
75
,9
 %
17
,6
 %
6,
5 
%
0,
10
8b
Ž
en
sk
a
23
8
42
,9
 %
22
,3
 %
34
,9
 %
0,
37
9
24
8
84
,3
 %
10
,1
 %
5,
6 
%
0,
12
5
Iz
o
b
ra
zb
a
O
sn
o
vn
a 
šo
la
 a
li 
m
an
j
17
23
,5
 %
17
,6
 %
58
,8
 %
–0
,1
88
a
23
60
,9
 %
30
,4
 %
8,
7 
%
–0
,1
35
a
Sr
ed
n
ja
 š
o
la
14
5
36
,6
 %
20
,7
 %
42
,8
 %
0,
00
0
15
0
80
,0
 %
11
,3
 %
8,
7 
%
0,
01
1
V
iš
ja
, v
is
o
k
a 
šo
la
 a
li 
ve
č
18
2
51
,1
 %
20
,3
 %
28
,6
 %
18
3
85
,8
 %
10
,9
 %
3,
3 
%
D
el
o
vn
a 
ak
ti
vn
o
st
Z
ap
o
sl
en
 a
li 
sa
m
o
za
p
o
sl
en
14
3
44
,8
 %
23
,1
 %
32
,2
 %
0,
08
7b
14
3
83
,9
 %
12
,6
 %
3,
5 
%
0,
16
4b
U
p
o
ko
je
n
ec
16
0
43
,1
 %
19
,4
 %
37
,5
 %
0,
61
8
17
3
76
,9
 %
14
,5
 %
8,
7 
%
0,
04
3
D
ru
go
42
42
,9
 %
14
,3
 %
42
,9
 %
41
95
,1
 %
2,
4 
%
2,
4 
%
St
an
o
va
n
js
ki
 s
ta
tu
s
La
st
n
ik
 o
z.
 s
o
la
st
n
ik
26
5
45
,3
 %
20
,0
 %
34
,7
 %
0,
08
2b
27
4
79
,9
 %
13
,5
 %
6,
6 
%
0,
13
1b
N
aj
em
n
ik
 n
ep
ro
fi
tn
eg
a 
st
an
o
va
n
ja
 J
SS
 M
O
L
48
35
,4
 %
22
,9
 %
41
,7
 %
0,
68
9
51
82
,4
 %
13
,7
 %
3,
9 
%
0,
19
1
N
aj
em
n
ik
 a
li 
p
o
d
n
aj
em
n
ik
 tr
žn
eg
a 
st
an
o
va
n
ja
 (
la
st
n
ik
 je
 o
se
b
a 
al
i p
o
d
je
tj
e)
22
45
,5
 %
13
,6
 %
40
,9
 %
23
10
0,
0 
%
0,
0 
%
0,
0 
%
Srna MANDIČ
TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 2/2016
435
n
 P
o
ve
-
zo
va
n
je
N
it
i 
n
it
i
A
to
m
i-
zi
ra
n
o
st
P
o
ve
za
n
o
st
Si
g.
n
P
o
go
vo
r
P
ri
si
la
N
ič
, k
aj
 
d
ru
ge
ga
P
o
ve
za
n
o
st
Si
g.
Sh
aj
an
je
 g
o
sp
o
d
in
js
tv
a
Te
žk
o
67
41
,8
 %
16
,4
 %
41
,8
 %
–0
,0
82
a
72
79
,2
 %
11
,1
 %
9,
7 
%
–0
,0
51
a
Sr
ed
n
je
87
37
,9
 %
19
,5
 %
42
,5
 %
0,
13
1
92
81
,5
 %
10
,9
 %
7,
6 
%
0,
34
1
La
h
ko
18
7
46
,0
 %
21
,9
 %
32
,1
 %
19
2
83
,3
 %
13
,0
 %
3,
6 
%
O
ce
n
a 
zd
ra
vj
a
Sl
ab
o
33
33
,3
 %
21
,2
 %
45
,5
 %
–0
,1
08
a
37
70
,3
 %
18
,9
 %
10
,8
 %
–0
,1
87
a
Z
ad
o
vo
lji
vo
12
2
41
,0
 %
17
,2
 %
41
,8
 %
0,
04
5
13
0
75
,4
 %
16
,2
 %
8,
5 
%
0,
00
0
D
o
b
ro
18
8
46
,8
 %
21
,8
 %
31
,4
 %
18
8
88
,3
 %
8,
5 
%
3,
2 
%
A
kt
iv
n
o
st
 p
ri
 r
eš
ev
an
ju
 t
ež
av
 
N
e,
 n
is
em
 p
o
sk
u
si
l
15
1
34
,4
 %
20
,5
 %
45
,0
 %
–0
,2
13
a
15
6
82
,1
 %
10
,9
 %
7,
1 
%
–0
,0
28
a
D
a,
 p
o
sk
u
si
l s
em
, a
 n
i b
ilo
 n
ik
o
li 
u
sp
eš
n
o
71
42
,3
 %
22
,5
 %
35
,2
 %
0,
00
0
73
79
,5
 %
11
,0
 %
9,
6 
%
0,
60
6
D
a,
 p
o
sk
u
si
l s
em
 in
 ž
e 
k
aj
 d
o
se
ge
l
11
6
56
,9
 %
19
,0
 %
24
,1
 %
11
9
84
,0
 %
14
,3
 %
1,
7 
%
M
o
č 
o
d
lo
ča
n
ja
 v
 s
ta
vb
i 
N
em
o
če
n
12
9
39
,5
 %
19
,4
 %
41
,1
 %
–0
,1
07
a
13
1
77
,9
 %
15
,3
 %
6,
9 
%
–0
,0
60
a
Ši
b
ek
14
3
40
,6
 %
28
,7
 %
30
,8
 %
0,
04
8
14
7
84
,4
 %
8,
8 
%
6,
8 
%
0,
26
2
O
p
o
ln
o
m
o
če
n
71
59
,2
 %
5,
6 
%
35
,2
 %
74
82
,4
 %
14
,9
 %
2,
7 
%
N
ar
av
n
an
o
st
 
N
e 
so
gl
aš
am
14
5
84
,8
 %
10
,3
 %
4,
8 
%
0,
03
7a
N
it
i n
it
i
68
80
,9
 %
11
,8
 %
7,
4 
%
0,
49
5
So
gl
aš
am
12
0
81
,7
 %
13
,3
 %
5,
0 
%
a  
Sp
ea
rm
an
o
v 
ko
ef
ic
ie
n
t k
o
re
la
ci
je
b
 K
o
n
ti
n
ge
n
čn
i k
o
ef
ic
ie
n
t
V
ir
: A
n
ke
ta
 o
 m
ed
so
se
d
sk
ih
 o
d
n
o
si
h
 2
01
5 
(M
an
d
ič
 e
t a
l.,
 2
01
5)
.
Srna MANDIČ
TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 2/2016
436
Izkušnje pri reševanju skupnih zadev 
Pomen izkušenj pri reševanju skupnih zadev izpostavljata hipotezi o “nau­
čeni nemoči” (Koren et al., 1992) in o “naučenem upanju” (Shulz et al.,1993), 
v smislu, da lahko pretekle slabe izkušnje vodijo k apatiji in občutku nemoči, 
pozitivne izkušnje pa k občutku moči in k delovanju. V raziskavi smo želeli 
dobiti vpogled v izkušnje stanovalcev, ki so jih pridobili pri preteklih posku­
sih vplivanja na urejanje skupnih zadev v večstanovanjskih stavbah. Podatki 
o tem, ali so osebno že kdaj poskusili rešiti kakšno težavo ali kaj motečega v 
stavbi in ali so bili pri tem uspešni, so podani v tabeli 3 (str. 438, 439).
Skoraj polovica vprašanih ni tega nikoli poskusila in jih imenujmo 
“pasivni”; petina je poskusila, a ni bila nikoli uspešna (neuspešni), tretjina 
pa je poskusila in bila pri tem kdaj tudi uspešna (uspešni). Preseneča rela­
tivno nizka raven proaktivnega delovanja pri skoraj polovici populacije, ta 
aktivnost je praktično enako visoka kot participacija na ravni soseske (glej 
 Filipovič Hrast, 2016). Kakovost preteklih izkušenj se statistično značilno 
razlikuje med starostnimi skupinami in med stanovanjskimi statusi. Največ 
uspešnih je v skupini starih med 35 in 44 let, največ pasivnih pa med naj­
mlajšimi. Med najemniki tržnega stanovanja najdemo najvišjo stopnjo pasiv­
nih (75 %), med najemniki javnih stanovanj najvišjo stopnjo neuspešnih 
(25 %), med lastniki pa najvišjo stopnjo uspešnih (38 %). Pri ostalih skupinah 
ni statistično značilnih razlik, vendar so opisno zanimive. Med ženskami je 
več pasivnih kot med moškimi; med nižje izobraženimi več kot med višje 
izobraženimi; med anketiranimi dobrega zdravja več kot med tistimi s sla­
bim zdravjem. 
Zaznava stopnje opolnomočenosti 
Želeli smo dobiti vpogled v to, kako anketiranci zaznavajo lastni vpliv in 
moč obvladovanja dogajanja v večstanovanjski stavbi. Pri tem smo izhajali iz 
splošnega vprašanja o zaznavi opolnomočenosti ter ga prilagodili in omejili 
na večstanovanjsko stavbo. Zaznavo opolnomočenosti v stavbi smo merili z 
vprašanjem, koliko lahko vprašani odloča o življenju v stavbi, na lestvici od 
0 do 10. Kot kaže tabela 3, je 38 % anketiranih izbralo vrednosti od 0 do 3 (tj. 
“nemočni”), 40 % vrednosti od 4 do 6 (tj. “šibki”) ter 21,4 % vrednosti od 7 do 
10 (tj. “opolnomočeni”). 
Zelo visoke stopnje “nemoči”, tj. polovica ali več, smo našli v skupini 
najnižje izobraženih, med najemniki, med gospodinjstvi, ki težko shajajo, 
in med anketiranci slabega zdravja; razen z izobrazbo so te spremenljivke 
statistično značilno povezane s stopnjo opolnomočenosti. Vidimo tudi, da 
je zaznava opolnomočenosti višja med moškimi kot med ženskami, med 
zaposlenimi je višja kot v drugih skupinah. 
Srna MANDIČ
TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 2/2016
437
Ugotovili pa smo tudi statistično močno povezavo med pozitivnimi 
izkušnjami in zaznavo opolnomočenosti; po pričakovanjih je stopnja opol­
nomočenosti najvišja med “uspešnimi” – 34 %. Nadalje, kot pričakovano, 
je tudi zaznava nemoči najpogostejša med tistimi, ki so poskusili in bili 
ne uspešni – 50 %. Zanimiva in nepričakovana pa je ugotovitev, da je zaznava 
nemoči skoraj enako visoka tudi v skupini “pasivnih”, ki torej še nikoli niso 
poskusili reševati težave v hiši. 
Komponente opolnomočenosti: odnosna, informacijska in dejavnostna 
Za podrobnejši uvid v komponente opolnomočenosti smo izhajali iz raz­
iskovalnega modela, ki so ga oblikovali in uporabili Koren in drugi (1992), 
ki so komponente opredelili tako po različnih ravneh (mikro, mezo in 
makro) kot tudi po obliki – kot odnos (tj. naravnanost in prepričanja glede 
možnosti delovanja), kot znanje, informacije in kot ravnanje. Upoštevaje te 
razsežnosti, smo vprašanja o vsebinah in ravneh prilagodili reševanju težav 
v večstanovanjski stavbi. 
Srna MANDIČ
TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 2/2016
438
T
a
be
la
 3
:  A
) 
P
o
SK
U
SI
 I
N
 U
SP
e
šN
o
ST
 P
R
I 
R
e
še
V
A
N
jU
 T
e
ž
A
V
 V
 S
T
A
V
b
I 
IN
 b
) 
Z
A
Z
N
A
V
A
 o
P
o
LN
o
M
o
Č
e
N
o
ST
I 
g
Le
D
e
 ž
IV
Lj
e
N
jA
 
V
 S
T
A
V
b
I 
n
N
i 
p
o
sk
u
si
l
P
o
sk
u
si
l, 
a 
n
ik
o
li
 
u
sp
eš
n
o
P
o
sk
u
si
l, 
že
 k
aj
 
d
o
se
ge
l
P
o
ve
za
n
o
st
Si
g.
n
N
em
o
če
n
Ši
b
ek
O
p
o
ln
o
-
m
o
če
n
P
o
ve
za
n
o
st
Si
g.
St
ar
o
st
d
o
 3
4
58
65
,5
 %
15
,5
 %
19
,0
 %
0,
11
9a
56
41
,1
 %
37
,5
 %
21
,4
 %
0,
01
1a
35
–4
4
63
42
,9
 %
15
,9
 %
41
,3
 %
0,
02
4
62
40
,3
 %
30
,6
 %
29
,0
 %
0,
83
9
45
–5
4
43
44
,2
 %
27
,9
 %
27
,9
 %
43
41
,9
 %
48
,8
 %
9,
3 
%
55
–6
4
72
38
,9
 %
22
,2
 %
38
,9
 %
73
34
,2
 %
38
,4
 %
27
,4
 %
65
+
12
2
41
,0
 %
23
,0
 %
36
,1
 %
12
7
36
,2
 %
45
,7
 %
18
,1
 %
Sp
o
l
M
o
šk
i
11
0
39
,1
 %
21
,8
 %
39
,1
 %
0,
08
1b
11
3
40
,7
 %
32
,7
 %
26
,5
 %
0,
11
1b
Ž
en
sk
a
25
1
47
,4
 %
20
,7
 %
31
,9
 %
0,
30
2
25
3
37
,5
 %
43
,5
 %
19
,0
 %
0,
10
3
Iz
o
b
ra
zb
a
O
sn
o
vn
a 
šo
la
 a
li 
m
an
j
22
59
,1
 %
13
,6
 %
27
,3
 %
0,
03
1a
23
52
,2
 %
26
,1
 %
21
,7
 %
0,
07
7a
Sr
ed
n
ja
 š
o
la
15
2
42
,8
 %
24
,3
 %
32
,9
 %
0,
56
1
15
2
41
,4
 %
38
,2
 %
20
,4
 %
0,
14
0
V
iš
ja
, v
is
o
k
a 
šo
la
 a
li 
ve
č
18
7
44
,9
 %
19
,3
 %
35
,8
 %
19
0
34
,2
 %
43
,7
 %
22
,1
 %
D
el
o
vn
a 
ak
ti
vn
o
st
Z
ap
o
sl
en
 a
li 
sa
m
o
za
p
o
sl
en
14
7
47
,6
 %
17
,7
 %
34
,7
 %
0,
14
1b
14
5
37
,2
 %
39
,3
 %
23
,4
 %
0,
10
9b
U
p
o
ko
je
n
ec
17
3
39
,3
 %
23
,7
 %
37
,0
 %
0,
12
1
18
0
36
,1
 %
42
,8
 %
21
,1
 %
0,
35
7
D
ru
go
42
59
,5
 %
19
,0
 %
21
,4
 %
42
52
,4
 %
31
,0
 %
16
,7
 %
Srna MANDIČ
TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 2/2016
439
n
N
i 
p
o
sk
u
si
l
P
o
sk
u
si
l, 
a 
n
ik
o
li
 
u
sp
eš
n
o
P
o
sk
u
si
l, 
že
 k
aj
 
d
o
se
ge
l
P
o
ve
za
n
o
st
Si
g.
n
N
em
o
če
n
Ši
b
ek
O
p
o
ln
o
-
m
o
če
n
P
o
ve
za
n
o
st
Si
g.
St
an
o
va
n
js
ki
 s
ta
tu
s 
La
st
n
ik
 o
z.
 s
o
la
st
n
ik
28
2
40
,1
 %
22
,0
 %
37
,9
 %
0,
20
4b
28
3
34
,3
 %
42
,4
 %
23
,3
 %
0,
17
5b
N
aj
em
n
ik
 n
ep
ro
fi
tn
eg
a 
st
an
o
v.
 J
SS
 M
O
L
52
53
,8
 %
25
,0
 %
21
,2
 %
0,
00
4
51
52
,9
 %
27
,5
 %
19
,6
 %
0,
02
3
N
aj
em
n
ik
 a
li 
p
o
d
n
aj
em
n
ik
 tr
žn
eg
a 
st
an
.
24
75
,0
 %
12
,5
 %
12
,5
 %
23
52
,2
 %
43
,5
 %
4,
3 
%
Sh
aj
an
je
 g
o
sp
o
d
in
js
tv
a
Te
žk
o
73
34
,2
 %
35
,6
 %
30
,1
 %
0,
00
5a
72
55
,6
 %
27
,8
 %
16
,7
 %
0,
16
4a
Sr
ed
n
je
96
47
,9
 %
25
,0
 %
27
,1
 %
0,
93
0
94
34
,0
 %
53
,2
 %
12
,8
 %
0,
00
2
La
h
ko
19
5
46
,7
 %
14
,4
 %
39
,0
 %
19
7
33
,5
 %
39
,6
 %
26
,9
 %
O
ce
n
a 
zd
ra
vj
a
Sl
ab
o
42
31
,0
 %
42
,9
 %
26
,2
 %
–0
,0
23
a
40
50
,0
 %
42
,5
 %
7,
5 
%
0,
12
2a
Z
ad
o
vo
lji
vo
13
2
43
,9
 %
22
,7
 %
33
,3
 %
0,
66
8
13
2
40
,2
 %
38
,6
 %
21
,2
 %
0,
02
0
D
o
b
ro
19
0
47
,9
 %
15
,3
 %
36
,8
 %
19
2
33
,9
 %
41
,1
 %
25
,0
 %
A
kt
iv
n
o
st
 p
ri
 r
eš
ev
an
ju
 t
ež
av
 
N
e,
 n
is
em
 p
o
sk
u
si
l
16
0
48
,1
 %
35
,0
 %
16
,9
 %
0,
26
4 
a
D
a,
 p
o
sk
u
si
l s
em
, a
 n
i b
ilo
 n
ik
o
li 
u
sp
eš
n
o
75
50
,7
 %
40
,0
 %
9,
3 
%
0,
00
0
D
a,
 p
o
sk
u
si
l s
em
 in
 ž
e 
k
aj
 d
o
se
ge
l
12
2
18
,0
%
47
,5
%
34
,4
%
a  
Sp
ea
rm
an
o
v 
ko
ef
ic
ie
n
t k
o
re
la
ci
je
b
 K
o
n
ti
n
ge
n
čn
i k
o
ef
ic
ie
n
t
V
ir
: A
n
ke
ta
 o
 m
ed
so
se
d
sk
ih
 o
d
n
o
si
h
 2
01
5 
(M
an
d
ič
 e
t a
l.,
 2
01
5)
.
Srna MANDIČ
TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 2/2016
440
Tabela 4:  STALIšČA, PoZNAVANje IN RAVNANje gLeDe SKUPNIh ZADeV V 
STAVbI
n % Se strinja 
A –  Verjamem, da lahko rešim vse težave, ki bi me v stavbi 
lahko osebno zadevale.
357 24,6 
B –  Vem, kaj treba napraviti ali kje poiskati informacije, če 
se v stavbi pojavi kakšna težava.
359 63,0
C –  Če se v stavbi pojavi kak problem, znam kar primerno 
ravnati ali poiskati nasvet.
357 61,6
D –  Menim, da me mora upravnik (oz. lastnik stanovanja) 
povprašati po storitvah, ki jih želimo.
361 74,0
E –  Dobro poznam in razumem, kako potekajo stanovanjske 
storitve.
355 51,0
F –  Upravniku/lastniku povem, kaj mislim o storitvah, ki jih 
nudi.
358 51,4
G –  Verjamem, da lahko sodelujem pri izboljševanju 
stanovanjskih storitev v naši stavbi.
353 53,5
H –  Verjamem, da lahko skupaj z drugimi stanovalci vplivam 
na stanovanjske storitve.
360 70,6
I –  Poznam in razumem sistem upravljanja v večstanovanjski 
stavbi.
358 51,4
J –  Ljudem v agencijah, na občini ali na ministrstvih povem, 
kako izboljšati stanovanjske storitve.
350 10,3
K –  Glede skupnih zadev v stavbi nima smisla predlagati 
kakšne spremembe, saj je nemogoče karkoli spremeniti.
361 26,3
Vir: Anketa o medsosedskih odnosih 2015 (Mandič et al., 2015).
Zelo povedna je sama razširjenost posameznih stališč. Aktiven in zelo 
optimističen odnos do reševanja vseh težav v stavbi, ki bi jih lahko osebno 
zadevale (A), izkazuje četrtina vprašanih; prepričanje o lastnem vplivu na 
izboljševanje stanovanjskih storitev (G) jih izraža polovica, prepričanje o 
skupnem vplivu vseh stanovalcev pa skoraj tri četrtine (H). Ta tri stališča 
kažejo na osnovni odnos anketiranega do možnosti, da vpliva na dogajanje 
v stavbi, njihova primerjava pokaže na zavedanje, da se s povezovanjem sta­
novalcev veča tudi njihova moč. Štiri vprašanja (B, C, E in I) se nanašajo na 
znanje in informacije; kaže se dokajšen primanjkljaj, saj zadostno informi­
ranost in poznavanje delovanja izraža le dobra polovica vprašanih. Nadalje 
so tu še štiri vprašanja, ki zadevajo ravnanje (C, D, F, J) ter kažejo na dokaj 
dejaven odnos do upravnika in veliko manj do drugih instanc (občina, 
ministrstva). Prav vsa vprašanja so se pokazala kot pomembno povezana z 
ravnjo opolnomočenosti posameznika. Zato smo jih tudi vključili v skupni 
pojasnjevalni model. Pri tem smo ustrezna vprašanja združili in oblikovali v 
indekse – odnos, znanje in ravnanje. 
Srna MANDIČ
TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 2/2016
441
T
a
be
la
 5
: K
o
R
e
LA
c
Ij
e
 I
N
 S
T
A
T
IS
T
IČ
N
A
 Z
N
A
Č
IL
N
o
ST
*
P
ea
rs
o
n
o
v 
ko
ef
ic
ie
n
t
v19 
Opolnomoč
indx_odnos
indx_info
indx_
ravnanje_cf
star starost
v28 kako shaja 
v30 zdravje
_dummy v21 
prisila
dummy 
v5=poskusil 
uspešno
v1
9 
o
p
o
ln
o
m
o
č 
1,
00
0
,3
6
6
,3
0
6
,3
6
5
–,
03
5
,1
47
,1
41
–
,1
0
2
,3
5
5
in
d
x_
o
d
n
o
s
,3
6
6
1,
00
0
,4
6
6
,5
8
4
,0
05
,1
01
,0
79
–,
09
1
,1
9
4
in
d
x_
in
fo
,3
0
6
,4
6
6
1,
00
0
,7
26
,1
5
3
,1
5
6
,1
0
6
,0
64
,2
21
in
d
x_
ra
vn
an
,3
6
5
,5
8
4
,7
2
6
1,
00
0
,1
6
4
,1
0
4
,0
88
–,
07
6
,2
5
5
St
ar
o
st
–,
03
5
,0
05
,1
5
3
,1
6
4
1,
00
0
,0
13
–
,4
5
0
,1
48
,1
27
v2
8k
ak
o
 s
h
aj
a 
,1
47
,1
01
,1
5
6
,1
0
4
,0
13
1,
00
0
,3
54
,0
33
,0
89
v3
0Z
d
ra
vj
e
,1
41
,0
79
,1
0
6
,0
88
–
,4
5
0
,3
54
1,
00
–
,1
27
,0
30
d
u
m
m
y 
–v
21
 =
p
ri
si
la
–
,1
0
2
–,
09
1
,0
64
–,
07
6
,1
4
8
,0
33
–
,1
27
1,
00
0
,0
15
d
u
m
m
y 
v5
 p
o
sk
u
si
l u
sp
eš
n
o
,3
5
5
,1
94
,2
21
,2
5
5
,1
27
,0
89
,0
30
,0
15
1,
00
0
* 
st
at
is
ti
čn
a 
zn
ač
iln
o
st
 <
 0
,0
5,
 o
zn
ač
en
o
 m
as
tn
o
V
ir
: A
n
ke
ta
 o
 m
ed
so
se
d
sk
ih
 o
d
n
o
si
h
 2
01
5 
(M
an
d
ič
 e
t a
l.,
 2
01
5)
.
Srna MANDIČ
TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 2/2016
442
Od česa je odvisna zaznava opolnomočenosti – kompleksni model
V zaključnem delu želimo poiskati celostno pojasnitev determinant opol­
nomočenja v večstanovajskih stavbah in identificirati dejavnike, ki največ 
prispevajo k temu, da se posameznik zaznava kot močnen in zmožen vpli­
vati na dogajanje v stavbi. Medtem ko smo do sedaj z bivariatnimi analizami 
pokazali na povezavo opolnomočenosti s posameznimi spremenljivkami, 
kot so stanovanjski status ter materialno in zdravstveno stanje, pa posku­
šamo z regresijsko analizo ugotoviti, kakšen je prispevek posameznih spre­
menljivk ob tem, ko ostale spremenljivke kontroliramo ter torej izključimo 
medsebojne zveze in podvajanje vpliva. Posebej nas zanima primerjava 
vpliva, ki ga imajo na zaznavo oplonomočenosti na eni strani demograf­
ske in stratifikacijske značilnosti, povezane s tradicionalnim razumevanjem 
moči in njihovih virov, ter na drugi strani “mehke” osebne značilnosti, kot so 
aktiven odnos, pripravljenost na povezovanje in skupno kognitivno delo ter 
pridobljene izkušnje, ki jih izpostavlja paradigma krepitve moči na osnovi 
povezovanja in jih tukaj kratko poimenujemo kot vedenjski viri.
Iz začetnega nabora 18 spremenljivk, ki smo jih do sedaj obravnavali, 
smo napravili končni nabor. Ker je bilo število anketiranih oseb relativno 
majhno, v model nismo mogli vključiti vseh 18 predhodno predstavljenih 
spremenljivk, zato smo za optimizacijo našega modela postopoma iskali 
kombinacijo manjšega števila spremenljivk, ki bi kar najbolje opisale varia­
bilnost naše odvisne spremenljivke. To je naslednjih osem: odnosna, infor­
macijska in dejavnostna komponenta, starost, materialno stanje gospodinj­
stva, zdravstveno stanje, pripravljenost na pogovor in dosedanje izkušnje.
Pri regresijskem modelu smo uporabili metodo Stepwise, ki poišče kom­
binacijo kar najmanj neodvisnih spremenljivk, ki pa kar najbolj učinkovito 
pojasnjujejo odvisno spremenljivko. Spremenljivke se dodajajo v korakih 
po ena naenkrat, pri čemer je kriterij dodajanja spremenljivk maksimizira­
nje R2 izbranega modela. Kot najboljši se je pokazal naslednji model (tabela 
6) s štirimi spremenljivkami, ki je uspel pojasniti 24,6 % variance v zaznavi 
opolnomočenosti. 
Če so druge spremenljivke konstantne, k pojasnitvi razlik v zaznavi opol­
nomočenosti največ prispeva spremenljivka, ki izraža pozitivne dosedanje 
izkušnje. Sledita spremenljivka, ki izraža pozitiven osebni odnos do možno­
sti spreminjanja, in spremenljivka, ki govori o aktivnem ravnanju v odnosu 
do drugih deležnikov odločanja v večstanovanjski stavbi. V model vstopi 
tudi spremenljivka zdravstvenega stanja. Na drugi strani pa se v model ni 
prebila nobena od spremenljivk iz nabora demografskih in stratifikacijskih 
spremenljivk kot tradicionalnih virov moči. 
Srna MANDIČ
TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 2/2016
443
Tabela 6: 
Model
F = 24,595
Sig. = 0,000
R2 = 0,246
Nestandar­
dizirani 
koeficienti
Standardizi­
rani koefici­
enti Statistična 
značilnostB Beta
4 (Konstanta) –0,183 0,782
indeks odnos 0,247 0,210 0,001
v5 = Da, poskusil sem in že 
kaj dosegel (dihotomna spr.)
1,369
0,269 0,000
indeks ravnanje 0,187 0,164 0,009
v30 Kako bi na splošno 
ocenili svoje zdravje? Ali bi 
rekli, da je …
0,268
0,102 0,043
a. Odvisna spremenljivka: v19 Koliko pa lahko odločate o življenju v stavbi?
Izključene spremenljivke
Beta In
Statistična 
značilnost
4 Indeks info 0,041 0,578
starost –0,069 0,234
v28 Kako po vašem mnenju shaja vaše 
gospodinjstvo?
0,057 0,294
v21= prisila (dihotomna spr.) –0,063 0,217
Vir: Anketa o medsosedskih odnosih 2015 (Mandič et al., 2015).
Sklepi
V članku se ukvarjamo z vprašanjem zmožnosti stanovalcev, da uravna­
vajo skupne zadeve v večstanovanjski stavbi in vplivajo nanje, torej z opol­
nomočenjem stanovalcev. 
Ugotavljali smo razprostranjenost več predpogojev in dejavnikov opol­
nomočenja. Najprej je tu pripravljenost na povezovanje, konceptualno 
opredeljena kot ključni vir moči. Pripravljenost na povezovanje, merjeno 
implicitno kot nasprotje atomiziranega delovanja, je izrazila slaba polovica 
anketiranih, pogosteje med stanovalci z višjo izobrazbo, višjih dohodkov 
in boljšega zdravja. Naslednji predpogoj opolnomočanja – pripravljenost 
na skupno presojo spornega vprašanja za razliko od reševanja težave s pri­
silo je – za hipotetičen primer – izrazila velika večina vprašanih. Nasprotno 
usmerjenost, ki vključuje uporabo katere od oblik prisile, je izjavila desetina 
anketirancev; ta usmerjenost, značilna za hierarhično razumevanje moči kot 
nadmoči, je bila veliko pogosteje izražena med starejšimi, nižje izobraže­
nimi in med tistimi slabega zdravja. 
Srna MANDIČ
TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 2/2016
444
Nadaljnji dejavnik opolnomočenja je uspešnost preteklih poskusov 
aktivno reševati kakšne težave ali kaj motečega v stavbi. Slaba polovica 
anketiranih tega še ni poskušala in torej takšnih izkušenj nima, tako visoka 
stopnja pasivnosti v stanovanjskem okolju se zdi kar presenetljiva. Tretjina 
anketirancev je imela izkušnje uspešnih poskusov, četrtina pa le neuspešnih 
poskusov spreminjanja. Največje razlike v tovrstnih izkušnjah se kažejo med 
anketiranci različnih stanovanjskih statusov. Med najemniki tržnega stano­
vanja najdemo najvišji delež pasivnih (75 %), med najemniki javnih stano­
vanj najvišji delež tistih, ki so neuspešno poskušali kaj spremeniti (25 %), 
med lastniki pa najvišji delež tistih z izkušnjo uspešnega delovanja v pretek­
losti (38 %). 
Kako stanovalci ocenjujejo svojo zmožnost vplivanja na skupne zadeve 
v stavbi? Veliko zmožnost vplivanja oz. lastno opolnomočenost zaznava 
dobra petina anketirancev; kar tretjina anketirancev pa sebe zaznava kot 
praktično nemočne. Najvišjo koncentracijo nemočnih – tj. polovico ali več, 
smo zasledili v skupini najniže izobraženih, med gospodinjstvi z nižjimi 
dohodki, med anketiranci slabega zdravja in še posebej veliko med najem­
niki tako javnih kot tržnih stanovanj. Najvišjo zaznano stopnjo opolnomo­
čenosti smo našli med tistimi, ki so bili v preteklosti že uspešni pri reševa­
nju težav v stavbi. Nasprotno pa je bila koncentracija “nemočnih” najvišja v 
skupini, ki je bila pri reševanju problemov v stavbi v preteklosti neuspešna. 
Kateri dejavniki pa so tisti, ki največ prispevajo k občutku opolnomo­
čenosti in s katerimi lahko najbolje pojasnimo razlike v zaznavi opolno­
močenosti? Katere so značilnosti, ki jih opolnomočeni imajo, nemočni pa 
ne? Za odgovor na to vprašanje smo uporabili regresijsko analizo. Iskanje 
najboljšega pojasnjevalnega modela opolnomočenosti smo začeli z vsemi 
prej obravnavanimi spremenljivkami, med njimi so bile tudi odnosna, infor­
macijska in dejavnostna komponenta opolnomočenosti. Končni, najboljši 
model je uspel pojasniti 24 % razlik v zaznavi opolnomočenosti, in to s šti­
rimi spremenljivkami: 1) pozitivne dosedanje izkušnje pri reševanju težav 
v stavbi, 2) odnosna komponenta, ki vsebuje pozitiven odnos do možnosti 
za spremembe, 3) dejavnostna komponenta, ki označuje dejaven odnos do 
drugih udeležencev, ter 4) zdravstveno stanje. 
Ti rezultati nas napotujejo k naslednjim trem ugotovitvam. Prva ugoto­
vitev zadeva dejstvo, da se dve spremenljivki, ki sodita med predpogoje 
opolnomočenosti, v končnem modelu nista izkazali. Pripravljenost za pove­
zovanje kot nasprotje atomiziranemu delovanju se je sicer pokazala kot 
statistično pomembno povezana z zaznavo opolnomočenosti, vendar njen 
vpliv ni bil tolikšen, da bi se uvrstila v končni model. Nekoliko bliže konč­
nemu modelu je prišla “pripravljenost na pogovor”, vendar le v implicitni 
obliki – kot nasprotje reševanju problema “s prisilo”. Tako pravzaprav osta­
jamo brez empirične potrditve, da tudi v našem okolju ti dve spremenljivki 
Srna MANDIČ
TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 2/2016
445
predstavljata osnovo opolnomočenja. To kaže na potrebo po nadaljnjem 
raziskovanju, vključno z iskanjem primernih kazalcev. 
Druga ugotovitev zadeva najdene najpomembnejše vire moči. Trije 
najpomembnejši prediktorji od štirih, torej tri spremenljivke, ki največ pri­
spevajo k občutku opolnomočenosti, zadevajo posameznikovo vedenje in 
označujejo tiste vire moči, ki so značilni za koncept opolnomočanja. To so 
pozitivne dosedanje izkušnje, pozitiven osebni odnos do možnosti spre­
minjanja in aktivno ravnanje v odnosu do drugih deležnikov odločanja v 
večstanovanjski stavbi. Demografske in stratifikacijske značilnosti, ki so 
povezane s tradicionalnimi viri moči, se v model niso uvrstile, saj nimajo 
velike pojasnjevalne moči. Pri tem pa izstopa možna vloga zdravstvenega 
stanja kot četrte spremenljivke iz modela. V tej spremenljivki se srečujejo 
in zgoščajo vplivi demografskih, stratifikacijskih, vedenjskih in osebnostnih 
značilnosti. Močno soodvisnost med zdravstvenim stanjem in zaznavo opol­
nomočenosti sta potrdila tudi Kavčič in Pahor (2016).
Tretja ugotovitev je povezana z znanima hipotezama o “naučeni nemoči” 
in “naučenem upanju”. V našem modelu se je kot najpomembnejši predik­
tor, torej kot dejavnik z najvišjo pojasnjevalno močjo, pokazala spremen­
ljivka, ki izraža pozitivne dosedanje izkušnje. Rezultati o opolnomočenosti 
stanovalcev v ljubljanskih večstanovanjskih stavbah tako pritrjujejo hipotezi 
o “naučenem upanju”, po kateri so prav pretekle uspešne izkušnje tiste, 
ki največ prispevajo k posameznikovemu občutku, da obvladuje zadevno 
dogajanje. Še več, naši podatki ne pritrjujejo hipotezi o naučeni nemoči, po 
kateri je občutek lastne nemoči v veliki meri posledica spodletelih posku­
sov v preteklosti. Bivariatna analiza je namreč tudi pokazala, da je občutek 
nemoči sicer najmočneje prisoten med anketiranci z negativnimi izkuš­
njami, toda zelo podoben je tudi v skupini tistih, ki izkušenj sploh nimajo, in 
teh je kar slaba polovica. 
Politično in raziskovalno najzanimivejša ugotovitev naše raziskave se 
zdi prav obstoj zelo velike populacije stanovalcev večstanovanjskih stavb, 
ki nikoli ni poskusila kaj spremeniti in ki se počuti nemočna in brez vpliva. 
Tu se zdi očitna potreba po krepitvi participacije in spreminjanju struktur 
upravljanja v večstanovanjskih stavbah z vključitvijo sedaj izključenih – tj. 
najemnikov. Po drugi strani pa se tu odpira tudi povezava s širšim političnim 
okoljem. Kot ugotavljajo Fink­Hafner in drugi (2015) ter Rakar in  Deželan 
(2016), je v Sloveniji prisotna relativno šibka politična in državljanska par­
ticipacija. Pri tolikšni stopnji pasivnosti državljanov že v svojem najbolj 
neposrednem življenjskem okolju se zdijo tem bolj razumljive tudi siceršnja 
nizka stopnja demokratičnega sodelovanja pri upravljanju družbe in šibke 
državljanske kompetence. 
Srna MANDIČ
TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 2/2016
446
LITERATURA 
Bandura, Albert (1982): Self­efficacy mechanism in human agency. American Psy­
chologist 37 (2): 122–147. 
Barnes, Marian, Janet Newman in Helen Sullivan (2007): Power, participation and 
political renewal. Bristol: Policy Press.
Bradley, Quintin (2012): Proud to be a Tenant: the construction of common cause 
among residents in social housing. Housing Studies 27 (8): 1124–1141.
Bratt, Rachel G. (2002): Housing and family well­being. Housing Studies 17 (1): 
13–26.
Biron, Michal in Peter Bamberger (2010): The impact of structural empowerment 
on individual well­being and performance: Taking agent preferences, self­effi­
cacy and operational constraints into account. Human Relations 63 (2): 163–
191.
Boškić, Ružica (2005): Krepitev moči – kritična presoja koncepta. Družboslovne 
razprave 21 (48): 177–194. 
Bush, Robert in Joseph Folger (1994): The promise of mediation: Responding to 
conflict through empowerment and recognition. San Francisco: Jossey­Bass.
Callaghan, Gill in Gerald Wistow (2008): Can the community construct knowledge 
to shape services in the localstate? A case study. Critical Social Policy 28 (2): 
165–186.
Cirman, Andreja, Srna Mandič in Jelena Zorić (2013): Decisions to renovate: iden­
tifying key determinants in Central and Eastern European post­socialist coun­
tries. Urban studies 50 (16): 3378–3393. 
Conger, Jay A. in Rabindra N. Kanungo (1988): The empowerment process: Inte­
grating theory and practice. Academy of management review 13 (3): 471–482.
Cossetta, Anna in Patrizia Cappelletti (2013): Participation as a product of genera­
tivity: Reflection on three case studies. Working paper series FVeP 28, referat 
na konferenci “Participatory local welfare, citizenship and third sector organi­
zations. What is at stake?”, 31. januar–1. februar, Pisa, Fondazione Volontario e 
Partecipazione. 
Culpitt, Ian (1999): Social Policy and Risk. London, Thousand Oaks, New Delhi: 
Sage Publications.
Černič­Mali, Barbara, Richard Sendi Maša Filipovič Hrast, Ružica Boškić, Nina 
Goršič in Damjana Zaviršek Hudnik (2003): Large Housing Estates in Slovenia 
– Overview of developments and problems in Ljubljana and Koper; Restate 
report 2g. Utrecht: Faculty of Geosciences, Utrecht University.
Ellickson, Robert (1991): Order without Law. Cambridge, London: Harvard Univer­
sity Press.
Finance (2011): Problematika na področju upravljanja večstanovanjskih zgradb, 9. 
1.: 1.
Fink­Hafner, Danica, Mitja Hafner­Fink in Meta Novak (2015): Civil society since 
the 1980s on the territory of Slovenia. V Danica Fink­Hafner (ur.), The develop­
ment of civil society in the countries on the territory of the former Yugosla­
via since the 1980s (knjižna zbirka Politika, 7), 69–94. Ljubljana: Fakulteta za 
družbene vede.
Srna MANDIČ
TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 2/2016
447
Fishkin, James (1991): Democracy and Deliberation: New directions for demo­
cratic reform. New Haven: Yale University Press. 
Gilchrist, Alison (2004): The Well­connected Community. Bristol: The Policy Press.
Gutierrez, Lorraine M., Ruth J. Parsons in Enid Opal Cox (1998): Empowerment in 
Social Work Practice. CA: Brooks/Cole Publishing Co.
Hur, Mann Hyung (2006): Empowerment in terms of theoretical perspectives: 
Exploring a typology of the process and components across disciplines. Jour­
nal of community psychology 34 (5): 523–540.
Koren, Paul, Neal DeChillo in Barbara Friesen (1992): Measuring Empowerment 
in Families: A Brief Questionnaire. Rehablitiation Psychology 37 (4): 305–321. 
Knorr­Siedow, Thomas in Ivan Tosics (2005): Knowledge management and pol­
icy application in urban management and housing; Prispevek na konferenci 
RESTATE international conference, 19.–21. maj, Ljubljana.
Kreisberg, Seth (1992): Transforming power: Domination, empowerment, and 
education. Albany: State University of New York.
Križnik, Božena (2013): Razmislek o tem, da bi upravnikom stavb določili mandat. 
Delo, 3. 8.:1.
Lee, Caroline, in Zachary Romano (2013): Democracy’s New Discipline: Public 
Deliberation as Organizational Strategy. Organization Studies 34: 733–753.
McKee, Kim (2009): The ‘Responsible’ Tenant and the Problem of Apathy. Social 
Policy and Society 8: 25–38.
Mandič, Srna (2006): Stanovanje in kakovost življenja. V Srna Mandič in Andreja Cir­
man (ur.), Stanovanje v Sloveniji 2005, 15–53. Ljubljana: Fakulteta za družbene 
vede.
Mohan, Giles in Kristian Stokke (2000): Participatory development and empower­
ment: the dangers of localism. Third world quarterly 21 (2): 247–268.
Newman, Janet, Mairan Barnes, Hellen Sullivan in Andrew Knops (2004): Public 
Participation and Collaborative Governance. Journal of Social Policy 33: 203–
223. 
Ostrom, Elinor (1990): Governing the Commons: The Evolution of Institutions of 
Collective Action; Cambridge: Cambridge University Press.
Paddison, Ronan, Ian Docherty in Robina Goodlad (2008): Responsible Participa­
tion and Housing: Restoring Democratic Theory to the Scene. Housing Studies 
23 (1):129–147.
Page, Nanette, in Cheryl E. Czuba (1999): Empowerment: What is it? Journal of 
Extension (Online) 37 (5): 1–6.
Parsons, Wayne (1995): Public Policy. Cheltenham: Edward Elgar.
Papež, Dejan (2013): Upravniki in odnosi med sosedi v večstanovanjskih stavbah. 
Delo, 13. 7.: 2. 
Rabenhorst, Carol in Sonia Ignatova (2009): Condominium Housing and Mortgage 
Lending in Emerging Markets – Constraints and Opportunities. IDG Working 
Paper No. 2009­04. Washington: IDG. 
Raelin, Joseph (2012): Dialogue and deliberation as expressions of democratic 
leadership in participatory organizational change. Journal of Organizational 
Change Management 25(1): 7–23.
Srna MANDIČ
TEORIJA IN PRAKSA let. 53, 2/2016
448
Rappaport, Julian (1987): Terms of empowerment/exemplars of prevention: 
Toward a theory for community psychology. American journal of community 
psychology 15 (2): 121–148.
Rothstein, Bo (1998): Just Institutions Matter: The Moral and Political Logic of the 
Universal Welfare State. Cambridge: Cambridge University Press.
Schön, Donald A. (1993): Generative metaphor: A perspective on problem­setting 
in social policy. V Andrew Ortony (ur.), Metaphor and Thought, 137–163. Cam­
bridge: Cambridge University Press. 
Shulz, Amy, Barbara Israel, Mark Zimmerman in Barbara Checkoway (1993): 
Empowerment as a Multi­Level Construct. PCMA Working paper #40. Ann 
Arbor: The University of Michigan. 
Searle, Ben (2008): Does personal initiative training work as a stress management 
intervention? Journal of occupational health psychology 13 (3): 259.
Seibert, Scott, Seth Silver in Alan Randolph (2004): Taking empowerment to the 
next level: A multiple­level model of empowerment, performance, and satisfac­
tion. Academy of management Journal 47 (3): 332–349.
Smajila, Barbara (2015): Upravljanje stavb – bolj načrt kot koristni popravki stano­
vanjske zakonodaje. Dnevnik, 17. 10.: 1.
Somerville, Peter (1998): Empowerment through Residence. Housing Studies 13 
(2): 233–257. 
Staples, Lee H. (1990): Powerful ideas about empowerment. Administration in 
Social work 14 (2): 29–42.
Struyk, R. (1996): Economic Restructuring of the Former Soviet Block – The Case of 
Housing. Washington: The Urban Institute Press.
Združenje upravnikov nepremičnin (2015): Kako upravljati večstanovanjske 
stavbe. Ljubljana: Gospodarska zbornica Slovenije.
Zimmerman, Marc (1990): Toward a theory of learned hopefulness: A structural 
model analysis of participation and empowerment. Journal of research in per­
sonality 24 (1): 71–86.
Zimmerman, Marc in Julian Rappaport (1988): Citizen participation, perceived 
control, and psychological empowerment. American Journal of community 
psychology 16 (5): 725–750.
Walters, Nicholas, Simon Lygo­Baker in Sanja Strkljevic (2001): Empowerment indi­
cators: Combating social exclusion in Europe. Bristol: The Policy Press. 
Yau, Yung (2010): Sense of Community and Homeowner Participation in Housing 
Management: A study of Hong Kong. Urbani izziv 21: 126–135.