JEZIK IN SLOVSTVO letnik XIX - leto 1973/74 - št 6-7 Jezik in slovstvo Letnik XIX. šlevilka 6-7 Ljubljana marec-april 1973/74 Časopis izhaja mesečno od oktobra do maja (8 številk) Izdaja ga Slavistično društvo Slovenije v Ljubljani Glavni in odgovorni urednik Matjaž Kmecl, Ljubljana, Aškerčeva 12 Uredniški odbor: Berta Golob (metodika), Breda Pogorelec (jezikoslovje), Matjaž Kmecl in Jože Koruza (slovstvena zgodovina) Tehnični urednik Ivo Graul Tiska AERO, kemična in grafična industrija Celje Opremila inž. arh. Dora Vodopivec Naročila sprejema uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12 Tekoči račun pri SDK 50100-678-45015 Letna naročnina 40.— din, polletna 20.— din, posamezna številka 5.— din Za dijake in študente, ki dobivajo revijo pri poverjeniku, 20.—din Za tujino celoletna naročnina 90.— din Rokopise pošiljajte na naslov: Uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12 Po mnenju Republiškega sekretariata za kulturo in prosveto, Ljubljana, št. 421-1/72 z dne 10. 1. 1973, je revija Jezik in slovstvo oproščena prometnega davka Revijo gmotno podpira Kulturna skupnost SRS, razliko med polno in znižano ceno za dijake in študente pa krije Republiška izobraževalna skupnost SRS Vsebina šeste in sedme številke Razprave in članki 185 France Bezlaj (s sodelovanjem V. Sujerja) Liber de simplicibus Benedicti Rinij 192 Tine Logar Grafika in jezik starogorskega rokopisa 198 Breda Pogorelec Pomen starogorskega spomenika za zgodovino slovenskega knjižnega jezika 204 Jože Koruza Starogorski rokopis in oživitev vprašanja pismenske tradicije v srednjem veku 212 Vilko Novak Prekmurske rokopisne pesmarice 218 Janez Kos-Ema Umek Dve slovenski pesmi iz drugega desetletja 18. stoletja 221 Jože Koruza O doslej neznanem slovenskem pesnjenju v dobi pred Pisanicami 233 Breda Pogorelec Jezik in stil nove najdbe 244 Dušan Ludvik Jankovičev »Liebeswechsel« iz leta 1712 249 Jože Stabej Vpliv in vrednost Pohlinovega Besedisha 255 Teodor Domej Pliberška prisega iz druge polovice 17. stoletja 257 Janez Kos Slovenski prisežni pouk iz Metlike 260 Peter Ribnikar Slovenska prisežna obrazca iz srede 18. stoletja 262 Ema Umek Individualna prisega pred nepristranskim sodnikom iz leta 1691 263 Erich Prunč Rokopisno in arhivsko gradivo Koroške 266 Ema Umek Mekinj ska prisega 266 Jože Koruza Dopolnilo k pregledu O zapisanih primerih uradne slovenščine iz 16., 17. in 18. stoletja Zapiski, ocene in poročila 268 Lino Legiša Liber cantionum Carniolicarum — kalobški rokopis 269 Jože Koruza Stara božična pesem v prekmurski inačici 271 Joža Mahnič Nekaj drobnih dopolnil k članku O ekskurzijah po gorenjskem kotu 6-7/3 Alenka Logar-Pleško Ivan Grafenauer: Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva 6-7/4 B. Bratina Se o Jenkovi »Ljubljani« 6-7/4 Popravek France Bezlaj (s sodelovanjem V. Suyerja) i Filozofska fakulteta v Ljubljani ; LIBER DE SIMPLICIBUS BENEDICTI RINIJ Pred skoraj sto leti je B. Sulek izdal Jugoslavenski imenik bilja>, kjer je v uvodu opozoril na rokopis L. d. s. B. R., datiran z letnico 1415, ki ga hrani knjižnica svetega Marka v Benetkah. Kodeks obsega 458 barvnih ilustracij zdravilnih rastlin in na drugi strani posameznih listov so poleg različnih podatkov in navodil zapisana tudi njihova imena v latinščini, grščini, arabščini, nemščini in v jeziku, ki je označen »sclavonice«. Sulek si tega beneškega rokopisa ni sam ogledal, sporoča samo, da je včasih zelo težko čitljiva slovanska rastlinska imena z velikim trudom prepisal zanj profesor Sime Ljubic, čuvar narodnega muzeja. Imena ! so se zdela Šuleku hrvatska. Nekaj jih je še v rabi na hrvatskem ozemlju, so j pa vmes tudi takšna, ki danes niso več ugotovljena med ljudstvom. Nekaterih ; imen ni bilo mogoče smiselno prebrati. Posebej pa je opozoril na nekatera imena tipa jutrocel, očun, ovanj — očas, opaš, ki so gotovo slovanska po izviru, vendar živa samo v češčini. Zdelo se mu je verjetno, da so bila nekoč znana tudi med Hrvati, a so se v teku stoletij pozabila. Zbral jih je gotovo razgledan Hrvat, ki i pa jih najbrž ni sam vpisal v kodeks, sicer ne bi bilo med njimi toliko napačno i napisanih, da si komaj predstavljamo, kako bi jih bilo treba prebrati. | Šulekov Imenik bilja zajema ljudska rastlinska imena iz različnih objavljenih in rokopisnih zbirk, ne samo srbohrvatskih, ampak tudi slovenskih. Med slovenskimi viri, ki so mu bili na razpolago, navaja tudi F. Erjavca Iz potne torbe, objavljene v Letopisu Matice Slovenske leta 1875. Isto leto kakor Šulekov Imenik pa je izšlo nadaljevanje Erjavčevih popotnih zapiskov v Letopisu 1879 in tam najdemo slovensko narečno očum »Colchicum autumnale« (Vršno) poleg močunec (Podgorje)-. : Fitonim očun je pred Erjavcem zapisal že Caf v Prekmurju, toda Cafovo slo-1 varsko gradivo je uporabil šele Pleteršnik 1894. leta. Verjetno prvi pa je zapisal; ovzhun »Crocus sativus« botanik Kari Zois v Bohinju (NUK II c 183, Msc. a). i To ime bi moralo vzbuditi prvo, vsaj rahlo zanimanje, da bi nekatera rastlinska imena v Rinijevem herbariju utegnila biti tudi slovenska. Preseneča nas, da se ni za to nihče zmenil. Tudi novejši kratki namig, da so pri Riniju poleg čakavskih tudi slovenska imena^, so prezrli vsi, ki bi se morali poklicno zanimati za vpra- i sanja kulturnih spomenikov. A tudi v srbohrvatski strokovni literaturi po Šuleku zaman iščemo kakšne temelj itej še študije o Rinijevem kodeksu. Nihče ni teh slovenskih imen, ki jih jej približno 370, natančneje analiziral. Dokaj na kratko je zavzel do njih stališče ^ B. Sulek, Jugoslavenski imenik bilja. Troškom Jugoslavenske akademije znanostih i umjetnostih. U Zagrebu 1879. ' Letopis Matice Slovenske za leto 1879, str. 124-5. " F. Bezlaj, Eseji o slovenskem jeziku, Ljubljana, 1969, str. 151. 185 Vatroslav Jagič, ki pravi: ».. . gde .. . takže nazvanija rastenij sclavonice, t. e. na jazyke serbsko-chorvatskom. K sožaleniju rukopist ne isčerpana, ne skazano, otkuda dostalosja venecijanskomu mediku južno-slavjanskij material, no kak izvestno, Dalmacija nachodilasB togda pod vladyčestvom Venecii.«^ Jagič se je torej naslanjal samo na Šulekovo poročilo in si rokopisa ni sam ogledal. V novejši Enciklopediji Jugoslavije V 504 (pod geslom Leksikografija) pa beremo: »Jedan od najstarijih leksikografskih radova iz tog prvog doba (15. i 16. stolječe) naše leksikografije jeste golem botanički arapsko-grčko-latinsko-hrvatski rječnik (Liber de simplicibus) koji se čuva u Veneciji. Donedavna se avtorstvo toga rječnika pripisivalo mljetačkom liječniku Benedictu Riniju i njegovo pisanje stavljalo se u 1415, ali je sada utvrdeno, da ga je oko 1449 pisao u Zadru zadarski liječnik Nicola Roccabonella. Kako ovo djelo donosi uz tekst i slike pojedinih biljaka, ono je naš prvi slikovni rječnik.« Pod geslom je podpisan V(alentin) P(utanec), znanstveni sodelavec instituta za jezik JAZU, znani romanist in zaradi njegove tako jasno in odločno podane izjave smo za vrsto let opustili sum, da si je treba beneški herbarij pobliže ogledati. Šele zaradi drugih, zgodovinsko botaničnih potreb smo kasneje posegli po italijanski strokovni literaturi, ki jo V. P. citira med svojimi viri informacij. To je v prvi vrsti M. Minio^ in E. de Toni*. Pri določanju avtorstva novejši Minio opozarja na dosedanje napačno tolmačenje citata »ut sexagenarii mei Nicolai Roccabonella Coniclanensis, phisici, aetas frustra non elabatur« v tekstu. Preje so brali mei kot genetiv od meus sexagenaTius. Razumeti pa bi bilo treba mei kot takrat pri beneških notarjih rabljeno formulo »v moji navzočnosti«. Dvomi v avtorstvo Rinija so se pojavili že pred Minijem. Znano je samo, da je kasnejši Alberto Rinio po svoji smrti 1604 zapustil kodeks knjižnici dominikanskega samostana, kjer so ga čuvali do 1. 1789, ko so ga izročili knjižnici svetega Marka. Izredno natančne barvne ilustracije je povečini naslikal beneški slikar Andrea Amadeo, toda zadnje od 458 podob kažejo že poteze druge slikarske roke. Nikjer v italijanski strokovni literaturi pa ni bilo mogoče najti podlage za trditev V. P., da je kodeks nastal v Zadru leta 1449. Minio, ki objavlja tudi rodovnik Nicola Roccabonelle (rojen 1386, umrl 1459), navaja samo, da je bil »phisicus« v Zadru vsega skupaj necela štiri leta, od 1449 do 1453. Zelo hipotetično in previdno pa domneva Minio, da je kodeks, ki je bil plod štiridestletnega dela, dokončal v Zadru, kjer je takrat živel tudi nemški apotekar Johann Reinhardt iz Aschaffenburga. Ker Minio dvomi, da so slovanska imena v kodeksu hrvatska, suponira možnost sodelovanja obeh lekarnarjev pri vpisu nemških in po Miniju najbolj verjetno čeških imen. Pri tem se sklicuje na poznavalca starih hrvatskih tekstov in hrvatskega zadrskega narečja profesorja Prago, ki namerava o tem napisati posebno študijo. Žal pa se nam ni posrečilo najti v italijanskih bibliografijah zadnjih dvajsetih let članka te vrste. Ker V. P. ne navaja drugih virov, je svoje trditve prikrojil torej popolnoma samovoljno. E. de Toni,avtor doslej najobsežnejše, predvsem botanične analize ' V. Jagic, Istorija slavjanskoj filologii, Moskva, 1910, 13. ' MIQhelangelo Minio, Il quatrocentesco codice »Rinio« integralmente rivendicato al medico Nicolo Roccabonella. Atti dell' Instituto Veneto di scienze, lettere ed arti, Tome CXI, 1952-55. ' Ettore de Toni, Il libro dei Semplici di Benedetto Rinio. Memorie della Pontifica Accademia Romana dei Nuovi Lincei. Serie seconda. Voi. V, 171—279 (1919). Voi. VII, 275—398 (1923); Voi. Vili, 123—264 (1925). 186 Rinijevega kodeksa pripušča sicer možnost Roccabonellinega avtorstva, trdi pa, da je mogoče v pisavi fitonimov razpoznati več različnih rok. V svoji deskripciji navaja s kurzivo tista, ki jih pripisuje kasnejšim glosatorjem. Pri sedem-indevetdesetih rastlinah od štiristo oseminpetdesetih pri Riniju ni navedenih slovanskih imen. Prva roka (po de Toniju) jih je vpisala triindevetdeset. Vseh nemških imen je samo petinšestdeset, od tega petindvajset od prve roke. Kasnejši vpisi so tudi pri arabskih, latinskih in grških imenih. Po Miniju razlike v pisavi niso tako izrazite, da bi z gotovostjo mogli sklepati na več avtorjev. Dobesedno pravi: »Lahko trdim, da je roka ista in je kronološka razlika v smislu kasnejšega nastanka minimalna. Tiste male časovne razlike gre pripisati izključno različnim pogojem okolja, trše kaljeni konici peresa, črnilu iz šišk z železovim oksidom namesto s črnilom iz saj. Toda duktus ali poteza roke in struktura sta absolutno povsem ista in med obema razdobjema ni opaziti nobene starostne degeneracije ... Gre skratka za dodatke, ki jih je avtor napravil v Zadru, in sicer v dobi štirih let.« E. de Toni opozarja že takoj v uvodu, da je bila beneška republika prva država v Evropi, ki je uvedla strog nadzor nad surovinami'', iz katerih so po večinoma tajnih receptih varili ekstrakte in tinkture, po katerih so sloveli beneški zdravniki. Morda nam to nekoliko osvetli problem dvojnega avtorstva. Rinio je »me-dicus« in Roccabonella »phisicus«. Kodeks je nastal iz težnje, da se pri nabavah surovin z različnih področij, s katerimi so imele Benetke trgovske zveze, kolikor mogoče izključijo pomote in zamenjave. Pri nastanku kodeksa so se verjetno posluževali ne samo strokovnih medicinskih tekstov, ki so se razvili iz Diosko-ridove tradicije^, od koder so prevzeta grška, latinska in arabska imena, ampak tudi starejših, neohranjenih beneških predlog ali nabavnih seznamov. Težko si je predstaviti, da bi nemški apotekar v Zadru še narekoval Benečanu oblike Sanctioannescrut, Anpric crut (Ampherig kraut), Muoter cmt, Cletenciut, Blut-crut poleg ßont craut (Wundkraut). Sodeč po grafiki tudi niso izpisana iz starejših ali sodobnih nemških predlog. Marzell, Die deutschen Pflanzennaraen, navaja npr. v svoji historični dokumentaciji za 12. in 13. stol. wntcrut »Bugula«. Pisava Bernclo (Bärenklau), Staboig (Stabwurz), Avren (HaSeren), Huen camp (Hahnenkamm), Asnus (Haselnuss), LevervorQ (Leberwurz) in podobno kaže, daje Benečan po posluhu prilagodil svoji grafiki nemško izreko, slišano iz različnih ust. Po de Toniju je mogoče v teh nemških imenih zaslediti elemente koroško nemškega narečja, ne pove pa, žal, na katero germanistično literaturo se je pri tem opiral. Od petinšestdeset nemških imen jih je triinpetdeset vpisanih na prvih 79-ih straneh (od tega 20 s prvo roko). Kasneje so nemška imena zelo redka, pet jih je vpisanih s prvo roko in sedem naknadno. To pomeni, da so bili pretrgani stiki z dobavitelji na nemškem jezikovnem območju. Tudi slovanska imena dajo slutiti, da so bila vsaj deloma prepisana iz starejših beneških predlog. Drugače bi si težko razložili, da najdemo npr. med arabskimi) ' Staroitalijanski termin sémplici s pomenom »zdravilne rastline« se je razvil iz srednjelatinskega medi-camentum (medicina) simplex, Battisti-Alessio, DEI V, 3451. ^ Dioskorides, De materia medica, anno 77 p. Chr. n., je prvo delo z ilustracijami zdravilnih rastlin. Toda celo cerkvenoslovanski medicinski priročniki uporabljajo samo učena imena, npr. Hodoški zbornik iz 1. 1390 in Hilandarski rokopis št. 517. Glej Srpska medicina od IX.—XIX. veka, SANU, Beograd, 1969, in Sedamsto godina srpske medicine, SANU, Beograd, 1971. 187 sinonimi za Tanacetum vulgare obliko Sebenich. Po vsej verjetnosti je to treba i brati 'šebenik ali 'šebenica. To je danes na slovenskem Krasu najbolj razširjeno i ime za Cheirantus cheiri; pri Riniju je to (vpisano naknadno) gUubi(;a suta \ (= ljubica žuta), kar je nedvomno hrvatsko, toda sinonim vioJe buote, kakor i bere de Toni (Sulek suole) je kljub nerazumljivosti verjetno slovenski, kakor npr. vioJe bele »Matthiola incana«, Sebenik je na slovenskem jugozahodu tudi priimek; etimologija zanj ni znana. Ce bi ga bilo mogoče povezati z dalmatinskim toponimom Sibenik, bi mogli suponirati izhodišče 'šeb-. Toda Skok, ERHS III 390, izvaja Sibenik iz šiba. \ Samo skrben in natančen semitološki pregled arabskega gradiva pri Riniju bi ' pokazal, ali je primer Sebenich osamljen. Tudi za Dictamnus albus, ki se danes imenuje slovensko jesenik, jesenek in sbh. jesenak, pri Vuku pitomi jasen je kasnejši pripis med arabskimi imeni jasena, jaseni. Italijanski komentatorji niti arabskim niti slovanskim imenom pri Riniju niso posvetili globlje pozornosti. : Zanimivo pa je, da si je leta 1571 ali 1572 verjetno že iz poliglotskih nagibov prepisal iz Rinija arabska in slovanska imena polihistor Ulisse Aldrovandi. Njegov rokopis je ohranjen v Bologni in ga bo nedvomno treba pritegniti k analizi Rinijevega gradiva. Aldrovandi imenuje jezik že ilirski (nomi illirici) in ne več »sclavonice«, kar se v beneških virih ne uporablja samo za čakavščino ali srbo- \ hrvaščino nasploh, ampak regularno tudi za slovenščino^. Zal se je naročilo mikrofilmov beneškega in bolonjskega teksta nepričakovano \ dolgo zavleklo. Tudi v zagrebških knjižnicah ni na razpolago fotokopij in zato ; se še ni mogoče lotiti sistematične lingvistične analize imenskega gradiva. De j Toni sicer očita Šuleku pomanjkljivo botanično znanje. Kar stošestedeset rastlinskih species je napačno identificiral po Linnéjevem sistemu. Vendar se pri branju slovanskih imen opira na Suleka in samo izjemoma predlaga drugačno dešifra- i cijo. Preostra obsodba Suleka^" pri Miniju je seveda tendenčna in za nas ne- j sprejemljiva. Poudariti pa je treba, da je Sulek dokaj samovoljno ravnal z Rini- \ jevim gradivom. Ni ga objavil v celoti, kakor mu je očital Jagič. Težko je reči, ] zakaj je namesto beli tam zapisal kar beli trn; verjetno bi takšna grafika za ; r — sonans kmalu vzbudila dvome v njegove trditve. Skrivnostno ime carvi(;a j «Pimpinella saxifraga«, ki ga je po Suleku celo Skok sprejel v svoj etimološki slovar (II 55), je treba torej po vsej verjetnosti brati 'krvica in ga včleniti v beneškoslovensko sfero. Sporadično se takšni refleksi pojavljajo tudi ponekod na čakavskem ozemlju'^ Če primerjamo branje Qugl beli (žulj?) pri de Toniju, cugl beli pri Šuleku, mu lahko očitamo vsaj površnost. Vrsto imen, ki jih navaja Sulek, zastonj iščemo pri de Toniju in jih bo mogoče ugotoviti šele iz fotokopij Rinijevega originala. De Toni popravlja Suleka samo v najbolj evidentnih primerih, morda ne več kot petnajstkrat. Pri Sulekovem ochyun »Colchicum« namesto ochun pravi de Toni (V 222), da je Sulek skombiniral to iz dveh imen. Za i Crocus sativus je slovansko ime lochyon, korigirano že pri Riniju v lochyun,: kar Sulek sploh ne navede. * Glej številne dokaze v listinah, ki jih je objavil Podrecca Carlo, Slavia italiana, Cividale, 1887. '» Prim. Sulekovo bibliografijo v Ljetopisu JAZU, 1896, 100—193, in v Biographisches Lexicon Österreich-Ungarn, XXXll, 144—147. " B. Finka, Cakavsko narječje, Cakavska rič I, 1971, str. 21—22. 188 Ce je ime očun ohranjeno v slovenščini, je bilo seveda pred pol tisočletja lahko znano tudi dalje na jugu. Po splošno sprejeti Kofinekovi etimologiji (LF LXV 443) je to substantivizirani adjektiv *ot-jun'h, kjer je prepozicija ot- izpričana v najstarejšem pomenu kakor litavsko at »wiederum« ali starovisokonem. it(a) »wieder, zurück«. Pomen je torej »znova mlad«. Staročeško ocün, danes ocoun »Colchicum« poleg coun »poganjek na trti«; narečno tudi bacoun »Colchicum«, slovaško odun. Machek, ESC- 408, domneva, da živi ta osnova dalje tudi v bolgarskem kačun, kačunka »Colchicum« in »Crocus«. Pritegniti bi bilo treba tudi srbohrvaško kačun »Colchicum« in »Crocus«, ponekod na vzhodu poleg kačun »Or-chis«. Makedonsko kačunka je »Galanthus nivalis«. Poleg češ. bacoun, sin. močunec, big. kačun nas oblika 'ločun ne preseneča; izolirana arhaična beseda se je naslonila na katerokoli bolj domačo osnovo. Zanimiva so tudi nekatera druga imena, ki jih je Sulek izpustil. Pri »Linum usitatissimum« navaja Rinij poleg lan tudi sinonima Chelche in Sgribe »stupa«. Na prvi pogled spoznamo v sgribe refleks za csl. izgrebh, izgreb^ »stupa«, ohranjeno v poljskem zgrzebi, zgrzebie, belorusko zreb^je, zrebnina, slovaško z(h)re-be. Za srbohrvaščino je izpričano samo v Stuličevem slovarju izgrjebi. Slovensko je zgrebi s končnim padajočim naglasom znano v Prekmurju poleg zgrebice. Pleteršnik navaja poknjiženo izgrebi. Sinonim je sin. kolke »Werg« poleg kolča, kolčaj »šop, šop lanu«, sbh. kuk, kuka, kučine »Werg«, kučica »snop lanu«, mak. kolčišta, big. k'hlcisca »Werg«. Izposojeno je tudi romunsko cäl\i »Werg«. Samo sodelovanje s strokovnjaki za čakavska narečja nam bo moglo pojasniti, če je izven slovenščine mogoč tako zgodnji prehod prepozicije iz- v z-*^ jg -i- v sgribe čakavski refleks za -e- ali pa je treba rekonstruirati 'zgrabe s končnim naglasom. Začetki moderne vokalne redukcije v soseščini -r- so v tem času mogoči povsod na slovenskem ozemlju in pisava -i- za reduciran vokal ni nič nenavadnega. Isto velja za Chelche, kjer je verjetno res -e- namesto -o- v originalu, ki ga bo treba seveda ponovno vsestransko pregledati. Toda na enak način z -e-je pisano tudi Telsticoren »Inula helenium« (= tolsti koren). Tudi pisava Lepuch govori za končni naglas 'lapuh. Zapisa sucvo »Uva passa« besedotvorno ni mogoče razložiti; najbolj verjetno je treba brati 'suho in enako Suchvi pizec;e »Gra-na sicca uvarum« 'suhi ali 'suhe in verjetno 'pečce. Sele analiza izvirnika bo pokazala, ali je pravilno de Tonijevo branje viole buote ali Sulekovo suota »Cheirantus cheiri« kot sinonim za gliubi^a suta; -i- je izpuščen tudi v primeru basam in na drugem mestu bere de Toni Boch ternulie nesrelle, kjer gre očitno za sok; viole buote more biti 'žo(l)te ali 'žo(u)te. Oblike vulch »Aristologia longa« ali podsolna^ »Heliotropium« so v tistem času seveda bile mogoče tudi še v Dalmaciji, toda zveze Volqge iabolcha oble ali vol<;ge iabolcha vele govore za slovensko izgubljanje neutra, ki je zaradi današnje razširjenosti nastopilo verjetno že zgodaj. V primeru Pisgi iasilra »Cynoglossum officinale« (Sulek bere pesyraziifa) je seveda jasno, da gre za kalk po latinščini. Slovensko je danes pasji jezik, Sulek navaja po Belostencu tudi kajkavsko obliko pesji jezik. Najbolj verjetna rekonstrukcija branja bi bila 'pasji jezik(a) z dokaj pogostno genetivno končnico tudi " Skok, ERHSJ I, 739, navaja za Istro 1275 zvan poleg izvanji in 1453 zničiti za Krk. 189 v pisavi latinskih imen. To je nedvomno samo v slovenščini mogoča oblika z grafično substitucijo -i- za stari polglasnik. Za »Cyclamen europaeum« bere de Toni slovansko scrisal^a. To ne more biti nič drugega kot današnje slovensko križič, kržeč, kržič, krišič, keršec itd. »Cyclamen«. Zapis je verjetno genetiv 'krželjca. Ni nujno, da v zapisih Drivo od aloe, Drive od ba(l)sama, Drivo ut cetrun, Drievo ut naran^e vidimo brezpogojno ča-kavske oblike. V čakavskih tekstih 15. stol. je seveda regularna oblika drivo, driva^^. Toda redukcija enklitike ut iz od je sumljiva za čakavščino. Sintaktična konstnikcija ni nič nenavadnega, Miklošič, Lex. 532, navaja venbcB ofi> tbrni. V sodobnem rezijanskem tekstu beremo akuzativ llsnica vot doba, v Matičetovem zapisu lišnika wot doba^* »želod«. V gradivu za lingvistični atlas Slovenije za Benečijo, Posočje in okolico Kopra je vrsta primerov drivo, driu, driauie, drieule itd., ne glede na to, da je -i- lahko tudi grafična substitucija za reducirani -e-. Ker gre v zgornjih primerih za eksotične rastline, uvažane preko morja, so bila slovanska imena najbolj verjetno potrebna za pojasnjevanje naročil na-kupovalcem ali pomorščakom slovanskega rodu. Pri Riniju najdemo še Slatko drivo, kar je Sulek popravil v drvo, Sosige drivo, Resanadrivi in samo enkrat Derva jabucha. Isto velja za primere orih. Stokavščina kaže reflekse za 'orbch^B, kajkavščina in velik del slovenščine govori za 'orecht, čakavščina in zahodna slovenska narečja pa imajo osnovo 'orech'h^^. Pri Riniju imamo Orhic od Indie, Orich Muscan, Orich. V Istrskem razvodu 1275 beremo oreh, Mažuranič, 839, citira čakavske oblike orih, orieh. Gradivo za lingvistični atlas Slovenije pozna oblike orih za Goriška Brda, Udrih, orih za slovensko Istro in Kras, ne glede na to, da je -i-lahko samo grafična substitucija za reducirani -e-. Pri vseh teh oblikah nikoli ne bomo mogli z gotovostjo vedeti, iz katerega jezikovnega okoliša so bile prevzete. Isto velja za opozicijo divji proti pitom »cultus«, kar navaja Pleteršnik za slovensko Istro. Na Krasu je danes pitan »cul-tus«, toda iz vzhodnoštajerske oblike pitoven smemo sklepati, da je po asimilaciji iz prav tako izpričanega pitomen nastalo po haplologiji kraško pitan. To je najbolj verjetno izhodišče pridevniškega tipa lastiven, kupiven. Pred vojno so pisali volivni knez (iz njihovih vrst so volili cesarja) poleg volilna pravica. Prekmursko je pifaven »sodnijski«. Pri Riniju je za »rdeč« dosledno rabljena oblika čerlen, npr. Cerlena meta »Ori-ganum vulgare«, Viole cergliene »Matthiola incana«. Mach cerJyeni »Papaver rhoeas«, Sandali cerlyeni »Pterocarpus santalinus«. Pri Trubarju imamo zherlen, pri Megiserju zherlen (Ramovš, HGr. II 96). Beneške grafične substitucije so zelo nedosledne in ne dopuščajo nobene gotovosti pri razlikovanju c in č. Hrvatske oblike so značilne za Kvarnerske otoke, Primorje in Liko. Gotovo pa Benečan 15. stol. ne bi bral zapisa ^emericha cerna »Helleborus viridis«, Papar cerni kot črna, ampak prej čer na. Sedi j pod c nima nobene posebne fonetične vrednosti; pri Riniju je tudi Cemerica polina mala in vela »Erythraea centaurium«. " Mažuranič, Prinosi za pravno-povjestni rječnik, sir. 273. " F. Riva, Tradizioni popolari venete, 1966, 84. Marelic, Gramatika i stilistika hrvatskoga ili srpskoga književnog jezika', 38. 190 Malo je verjetno, da bi zapis Ermang »Anthemis cotula« odražal izreko katerega hrvaškega narečja. Za slovenščino takšna vokalizacija ni nič nenavadnega. Tudi končnice -ac niso brezpogojno znak srbohrvaščine. Alassia da Sommaripa piše npr. ovas, pri Riniju pa najdemo tudi Sulçeç, Scoçeç, celo Scoçç poleg Tripu-teç, Treputaç in podobno. Nekatera imena, ki so v Sulekovi transkripciji popolnoma nesmiselna, se dajo razložiti s slovenskimi sredstvi. Za »Adiantum capillus — veneris« ima Rinij obliko Velcostini ulasi. Smiselno bi bilo samo, če bi brali 'velhot'ini vlasi. V Dalmatinovem registru je huí »hotnica«, pri Gutsmannu v 18. stol. hot (i- deblo) in prevod 'velhot za Venero kaže na dokajšnjo starost, prim. csl. vel^moNža. Csl. chotis pomeni ne samo »meretrix«, ampak tudi »desiderium«, medtem ko je stčeš. chot (m., f.) samo »soprog« in »soproga«. Seveda bo šele analiza grafike v originalu pokazala, če je ta vabljiva domneva upravičena. Tudi pri »Calendula officinalis« je mogoče dvomiti v Sulekovo branje vritofno selie. Med nemškimi imeni najdemo tudi Kirchhofsblume^^. Temu bi ustrezal slovenski kalk britolno zelje. Na Krasu je še ohranjen apelativ britih, starejše britof »ograjen prostor pri cerkvi«'^. Samo na tem ozemlju najdemo tudi toponima Britof, italijansko Centa (centa »pas«). Naj opozorim, da je pri branju Rinija Sulek pomešal dvoje slovanskih imen. Slovensko in deloma v Dalmaciji poznano slak v prvotnem pomenu »Convolvu-lus« je kakor blg. svlak, slačeč, s'bvlek, češ. svlačec, slačeč, stčeš. svlak »Con-volvulus« iz 'sTb-voMct iz osnove *ve/- »viti, ovijati«. Pri Riniju je treba torej brati slak. Drugo je csl. zlak'b, blg. zlak »Carex«, pl. zlakove »trave«, ukrajinsko zlak in tudi rus. zlak »vrtna zelenjava«, rus. dial, zolók »muljava«. To je psi. 'zolk-h, ista osnova kot v zeien (Oštir, WuS IV 214; Vasmer, REW I 457). Za slovenščino omenjata zlak samo Jarnik in Miklošič. Toda samo šmarni slak, slek »Calamintha officinalis« utegne biti staro zlak. Med slak in zlak je nedvomno prišlo do besednega križanja. Za srbohrvaščino navaja zlak »herba« samo Stulič. Rinij uporablja v pomenu »herba« dosledno zelje, tako BeJo zeglie, Jagnetie zeglie »Teucrium polium«, Zeglie jarabigne »Lithospermum officinale«, Fsençivo sel je »Delphinium staphisagria«, Giavo-boglno zeglie »Conium maculatum«, Selie petrouo »Crithmum maritinum«, Selie pocoda »Euphorbia lathvris«, Ranno selye »Ajuga reptans«, Missecino zeglie »Botrychium lunaria«, Smerdechye selje »Herba assa fetida«, Strašno selje uelo »Arum dracunculus«, Stivansco selie «Salvia pratensis«, Vritofno selie »Calendula officinalis«. Samo v pomenu »herba« pozna !ele Megiser v 16. stol., pri Gutsmannu v 18. stol. je to še stranski pomen. Za srbohrvaščino poznata ta pomen samo Belostenec in Stulič. Vendar je med današnjimi ljudskimi fitonimi izpričano več z zelje sestavljenih imen kakor v srbohrvaščini. Posebne študije bo zahtevala uskladitev južnoslovanske oblike jutrocel »Plantago« s stčeš. jietrocel, jitrociel, kar kaže na -é- in slovaško jatrocel z -eN-. " Marzell, Wörterbuch der deutschen Pflanzennamen, Lieferung V, Str. 720, točka 6. " M. Kos, Primorski urbarji II, 61, 379; S. Vilfan, Slovenski etnograf, IX, 253. 191 Češki glagol jietfiti »razvnemati, razdražiti« poleg csl. obi^eNliiti, objeNtrili »ardere facere« nima zanesljive etimologije (Berneker, SEW I 269). Litavsko aitrus »jedek« se pomensko ne ujema. Ker je sin. tudi Juterman »demon, ki povzroča roso«'^, ni izključeno sorodstvo z lit. jaüsti »empfinden, fühlen«, jautrus »munter« (sbh. žustar iz 'jbz-jaut-tio-?) s prevojno iztiritvijo zaradi začetnega ;'- in deloma s kasnejšo nazalizacijo. Tudi Pisana meta »Tanacetum vulgare« pri Riniju proti pisana metva »Artemisia vulgaris« pri Šuleku zasluži pozornost zaradi verjetnosti pomena »huda, zla«, ohranjenega v slovenščini. Sinonim Fritna meta je treba po vsej verjetnosti brati Britna in pridevnikov tipa 'brithn'b namesto 'britbiiiy je v slovenskih zahodnih narečjih izredno veliko. Poleg tega uporablja Rinij vedno meta in nikoli metva. V slovenščini je metvica znano samo v severnovzhodnih govorih. Na srbohrvaškem ozemlju je najbolj razširjeno metva in meta se pojavlja samo sporadično. Celotno Rinijevo gradivo bo zahtevalo še temeljitega vsestranskega študija tako s stališča slovenščine kakor tudi čakavščine. Ostro ne bo mogoče nikoli začrtati meje med obema jezikovnima področjima pred več kot petsto leti. Posamezni leksični arhaizmi, kakor nalib »omela« pri Riniju, sin. danes nalep, sbh. naljep v Dubrovniku (Vuk) in številna druga pa morajo pritegniti pozornost leksiko-logije, ki je najbolj internacionalna panoga lingvistike. STAROGORSKI SLOVENSKI ROKOPIS IZ KONCA 15. STOLETJA Tine Logar 1. Filozofska fakulteta v Ljubljani GRAFIKA IN JEZIK STAROGORSKEGA ROKOPISA V koledarju Goriške Mohorjeve družbe za leto 1974, str. 140—143, je bivši župnik iz Št. Lenarta v Nadiški dolini in sedanji nadžupnik v Bujah preč. gospod Angel Cracina objavil in s krajšim člankom komentiral nov, doslej nepoznan slovenski rokopis, ki podobno kot Rateški rokopis vsebuje očenaš, češčenama-Tijo in apostolsko vero. Ta rokopis je že pred več kot 12 leti odkril nadškofijski knjižničar v Vidmu msgr. dr. Guglielmo Biasutti, ko je zbiral gradivo za zgodovino cerkve na Stari gori (Castelmonte) ob Idrijci, ki je do 1913. leta spadala pod če-dadski kapitelj. Pri tem je v rokopisni knjigi Bratovščine sv. Marije na Gori, ki jo je našel v kapiteljskem arhivu v Čedadu in ima vsega 179 listov (358 strani), na zadnjih dveh listih (176 in 177) odkril omenjene slovenske tekste in nanje Trstenjak, Slovenski glasnik IV, 1859, 16—17; Kelemina, Bajke in pripovedke 57. 192 opozoril gospoda Angela Cracino, ki je znan beneški kulturni delavec in vnet iskalec vsega, kar zadeva zgodovino slovenskega beneškega ljudstva. Tako je prišlo letos do objave fotokopije teh spomenikov, do njihovega prepisa iz gotice 15. stoletja v latinico in komentarja, v katerem Angelo Cracina na kratko prikazuje zgodovino najdbe, pisca, čas nastanka rokopisa ter njegov pomen za slovensko in še posebej beneškoslovensko kulturno zgodovino. Starogorski rokopis se od drugih do sedaj znanih starih slovenskih rokopisov razlikuje tudi po tem, da so znani trije njegovi elementi: pisec, čas zapisa in cericev, v liateri se je uporabljal. Vse to je razvidno iz same knjige Bratovščine sv. Marije na gori. V njej so namreč tudi nekateri drugi latinski teksti, ki jih je pisala ista roka kot slovenske, namreč izrecno imenovani starogorski vikar Lavrencij iz Mirnika pri Gorici, in sicer v času med 1492. in 1498. letom, ko je napisal tudi nekaj latinskih najemnih pogodb. Ob koncu svojega kratkega komentarja Angelo Cracina ugotavlja starodavnost tega spomenika, ki je nedvomno samo eden od prepisov mnogo starejše predloge, katera je verjetno služila kot osnova Rateškemu rokopisu, s katerim je starogorski spomenik po njegovem mnenju v sorodstvu, hkrati pa se od njega razlikuje po svoji jezikovni čistosti. Ta starodavnost se na eni strani kaže v jeziku z nekaterimi izrazitimi starinami (bogastvo za kasnejše kraljestvo, aorist iode itd.), na drugi strani pa zlasti tudi v tem, da češčenamarija še nima drugega dela, ki je nastal v dobi sv. Antonina, nadškofa v Firencah (1389—1459). V svojem prispevku bom skušal podati nov natančen prepis spomenika v latinico, ki mi ga je ljubeznivo pomagal razvozljati zgodovinar in paleograf dr. Božo Otorepec, za kar se mu na tem mestu iskreno zahvaljujem, z izrecnim pridržkom, da bo morebiti originalna fotokopija kako podrobnost pokazala drugače, nadalje fonetični zapis izreke in kratek opis grafike ter jezikovnih značilnosti Starogorskega spomenika. Zaradi lažjega citiranja sem prepis in fonetični zapis treh tekstov (očenaš, češčenamarija, vera) opremil z I, II in III, vrstice vsakega teksta pa oštevilčil. I. Oratio dominicalis sclauonice 1 Otzha nafch kher Iy vnebellich poflchwetfcheno 2 wody twoye yeme, pridi khnam twoye 3 Bogaltwo, ylidilfe twoye wuolle, khokher vnebellich 4 tochu Nalemle. Day nam donnefs ta vlfe- 5 dannj khruch ynuy nam odpufti nalche douge 6 khokhr mi odpultimo nafchim dollchnickham. 7 Nafs vnapellay, na relrefchno, Nafs relche 8 od Slega. Amen. II. Salutatio Angelica 1 Zhelchena ly Maria gnade fy polina 2 golpod ye Itabo, fegnana ly me 3 vullemj Ichenamy, fchegnan ye ta Sladt, 4 twoyga tellefla. Yhs Hps Amen. 193 m. Symbolum Appoítollor(uni) 1 Yest veryo na boga vííega mogotzchiga, otzha 2 Stvarnickha nebeís ynuy lemle ynuy na 3 Jheluíla chriftuHa Tynnu nega ediniga 4 goípodj nafchiga, kheter ye podtzhett od íwetiga 5 ducha Royen od Marie diwitze, Martran 6 pod pontio pyllatuíío. Na khriich relpett, 7 ys khrilcha Inett, mortiw vgrob polloíchen, 8 pred peckhell yede, Na trettye dan od 9 Smertte vítall, Na nebw ítoppl, tu Tydj 10 Na derinitzi Swoyga otzha nebeíkhiga od 11 tod yma tudi pritti ynuy íodittj zhes 12 íchywe ynuy zhes ine(o)rtwe 13 Yest veryo na síwettiga ducha, síwetto kheríchan- 14 íckho Zerckho, gmayno víísech íwettikhow 15 odpuíchane grechow, Stayenna tega Ichewotta 16 ynuy ta vi(e)tzhe leben. Amen. I. 1 Oca naš, ker si v nebesih, posvečeno 2 bodi tvoje jame, pridi k nam tvoje 3 bogastvo, izidi se tvoje vuole, kokar v nebesih 4 toku na zemla. Daj nam donas ta vse- 5 dani kruh inuj nam odpusti naše dovge, 6 kokar mi odpustimo našim dolžnikam. 7 Nas na vpelaj na rezrešno, nas reša 8 od zlega. Amen. II. 1 Cašena si Marija, gnade si polna, 2 gospod je s tabo, žegnana si mej 3 vusemi ženami, žegnan je ta sad 4 tvojga telesa Jezus Kristus. Amen. III. 1 Jest verjo na boga vsega mogočiga, oča, 2 stvarnika nebes inuj zemle, inuj na 3 Jezusa Kristusa, sinu nega ediniga, 4 gospodi našiga, kater je počet od svetiga 5 duha, rojen od Marije divice, martran 6 pod Poncijo Pilatuso, na križ rezpet, 7 iz križa snet, martav v grob položen, 8 pred pakal jade, na tretja dan od 9 smerta vstal, na nebu stopal, tu sidi 10 na desnici svojga oča nebeskiga, od 11 tod ima tudi priti inuj soditi čez 12 žive inuj čez martve. 13 Jest verjo na svetiga duha, sveto karšan- 194 14 sko Cerko, gmajno vseh svetikov, 15 odpušane grehov, stajena tega žavota 16 inuj ta večni leben. Amen, Pisava Starogorski rokopis je pisan v gotici. Samoglasniki a, e, o razumljivo ne izkazujejo nobenih pisnih dublet, medtem ko je u enkrat zapisan z w (nebw III 9) ob sicer stalnem graf emu u (khruch I 5; odpujti I 5; Jynnu III 3 itd.). Samoglasnik i je najpogosteje napisan z i, skoraj enako pogosto pa srečujemo zanj tudi y, zlasti še, če je nenaglašen (!ynnu III 3; /yd; III 9), nekajkrat pa je zapisan z ;', vendar samo v zadnjem odprtem besednem zlogu (vHedannj I 5; vuj/em/ II 3; gofpodj III 4; /yd; III 9; /odyíí; III 11). Polglasnik je razen enkrat, ko beremo zanj i (mortiw III 7), vedno zapisan z e (donnefs I 4; peckhell III 8). Z istim znakom je zapisan tudi polglasnik ob r (razen enkrat ali dvakrat v položaju za m!) (Smerte III 9; kheijchanjckho III 13). Na enak način je zapisan tudi tisti polglasnik, ki je nastal po redukciji iz kratkega i (yeme I 2; Najemle I 4; re/che I 7; yede III 8; íreííye III 8; Smerte III 9). Zvočnika ; in v sta zapisana takole: Za ;¦ je vedno y, ne glede na to, ali gre za pozicijo pred samoglasnikom, so-glasnikom ali pred pavzo (íwoye I 2; Swoyga III 10; Daj 1 4). V v položaju pred samoglasnikom je večinoma zapisan z w, včasih pa tudi z v (Bogaftwo I 3; /we-tiga III 4; diwitze III 5; veryo III 1, 13). Pisec rokopisa, ki je bil doma iz Mirnika, je zanj verjetno še govoril dvoustnični w. Vzglasni u- je zapisan z v, izglasni -y z -w, medtem ko je -U- za samoglasnikom in pred soglasnikom zapisan z u {vnebe!!ich I 1, 3; vjjega III 1; grechow III 15; douge I 5). Palatalnega 1' in n jezik rokopisa ne pozna, čeprav ju je pisec sam od doma nedvomno govoril. Zapisi zanju so taki kot za I in n. Za oba prvotno različna soglasnika je ena in ista grafija: l/ll in n/nn (vuolle I 3; Nafemle I 4; Slega I 8; telle!fa II 4; pollofchen III 7; vf!edann! I 5; odpujchane III 15; donne/sl 4; ediniga III 3; /ne/i III 7). Tudi velarni i je zapisan z i in ii (doljchnickham I 6; polina II 1; peckhell III 8; v//aii III 9; /ioppj III 9). Enkrat pa namesto pričakovanega I beremo že u = u. Razlaga je lahko dvojna: ali je pisava z l/ll tradicionalna in se je v resnici govoril že u, ki je v rokopis prišel pomotoma in nehote, ali pa se je u govoril morebiti samo v tej in podobnih besedah, kjer je bil I v položaju pred mehkonebni-kom in je po nekakšni asimilaciji prej prešel v u kot v drugih položajih. Pisava drugih konzonantov je takale: plb sta zapisana s plb in mešanja med njima ni. V enem samem primeru je b zapisan z w (pridi I 2; Gofpod II 2; refpett III 6; boga III 1; nebw III 9; wody = body I 2); b je zapisan tudi pred pavzo, čeprav se je morebiti na zahodu v takem položaju že govoril p (grob III 7). 195 Podobno kot z b je tudi s pisavo d. Tudi ta je razen enkrat, ko je na koncu zapisan zanj dt (Sjadt II 3), vedno podan z d, celo tam, kjer se je v položaju pred : nezvenečimi soglasniki zanj govoril i {pridi I 2; ediniga III 3; duclia III 5; dan' III 8; odpujti I 5; pred peckliell III 8). Za / pa poleg t pogosto beremo tudi tt, razen seveda v začetku besede (tochu I 4; /iabo II 2; yest III 1; !wetiga III 4; /ne/i III 7; pri//i III 11; !wettiga III 13; /wei-/iic/iow III 14). Soglasnik g je v rokopisu vedno podan z g, medtem ko za k beremo kar 3 raz-J lične načine grafije: kh, ckh in ch. Najpogostejši je zapis kh, najredkejši pa ch {khokhr I 3, 6; khruch I 5; kheter III 4; doljchnickham 1 7; Stvarnickha III 2;' Zericiio III 14; tochu I 4; Chri!tu!!a III 3). Pripornik h je vedno zapisan s ch (vnebejjich I 13; greciiow III 15). Pripornik z je navadno zapisan s /, izjemoma tudi s s {y/idi//e I 3; jemle I 4; Í refrefchno I 7; ziies III 11, 12). j Pripornik s je največkrat zapisan s /, skoraj prav tako pogosto s //, nekajkrat j v začetku besede s s/-, na koncu pa s -/s; razen tega je v rokopisu tudi nekaj j primerov, ko zanj piše s (/y I 1, II 1, 2; odpujti 1 5; !nett III 7; !ydj III 9; de//ni/zi 111 10; vufíemj II 3; teíleJSa II 4; síwettiga III 13; donnejs I 4; nebeís III 2; yest III 1, 13). V začetku besede je nekajkrat napisan tudi veliki S (Smertte III 9, Swoyga III 10). Med pisavo za šumevca š in ž v rokopisu ni razlike, temveč sta oba zapisana enako, namreč s Jch; enkrat je š zapisan tudi s //ch, ž pa s / {naich I 1; Zhe/che-na II 1; odpuíchane III 15; poííchwetícheno I 1; !chenamy II 13; !chegnan II 3; khriícha III 7; /chywe III 12; jegnana II 12). C je zapisan dvakrat s /z, enkrat pa stoji zanj z- za soglasnik č pa piše v rokopisu /zh, zh in //ch (diwitze III 5; deí!nitzi III 10; Zerckho III 14; o/zha I 1, III 1, 10; poííchwetícheno I 1; Zheichena II 1), enkrat pa celo d/zh {podtzhett III 4). Zvočnika r in m sta zapisana enako kot danes (Jiher I 1; pridi I 2; Jchruch I 5; yeme I 2; dolichnickham I 6; /emie III 2). Jezik Podobno kot pisava tudi jezik starogorskega rokopisa ni povsem enoten, temveč se v njem na eni strani prepletajo elementi, ki so glede na razvoj starejši ali i mlajši, na drugi strani pa tudi taki, ki so rezultat različnih dialektičnih razvojev. ] Skratka, gre za tekst, ki ne predstavlja tak, kot je, nobenega določenega dialek- \ ta 15. stoletja, ampak je v nekem smislu sinteza in kompromis med več dialekti, i To je gotovo posledica tega, da gre nedvomno za tekst, ki je po nastanku mnogo starejši, kot je njegov starogorski prepis. Ta pa je hkrati samo eden od mnogih prepisov, od katerih je na vsakem ostala sled prepisovalca ter kraja in časa njegovega nastanka in nadaljnje rabe. j Najbolj presenetljivo je, da jezik Starogorskega rokopisa, čeprav se je uporabljal na skrajnem robu slovenskega narodnega ozemlja, kjer se še danes govori" zelo arhaično nadiško narečje, po svojih osnovnih značilnostih gorenjsko na-' rečje. Kot takega ga opredeljujejo tele posebnosti: ¦i 196 1. Refleks dolgega psi. é je monoitong e (rejrejchno I 7; rejche I 7; SJega I 8; veryo III 1, 13; vu/Jemy II 3; v v/Jega III 1; v/Jech III 14; grechow III 15). 2. Refleks dolgega psi. padajočega o je monoftong o, v zadnjem odprtem zlogu pa u (gojpod II 2; gofpodi III 4; iochu I 4; nebw III 9). -u<-ó ni samo dolenjsko-notranjska dialektična posebnost, temveč se pojavlja tudi na področjih, kjer govore za padajoči o v drugih položajih o, npr. v Kranjski gori in Podkorenu, v horjulsko-vrhniškem in poljanskem narečju (s sedaj premaknjenim akcentom), pa tudi ponekod, kjer v drugih pozicijah govore uo/ua. -u < -ó je skratka v slovenskem jeziku tisti refleks, ki je v slovenskih narečjih zelo razširjen in se govori tudi zunaj splošnega razvoja o < u. Zato ni nič čudnega, če ga ob siceršnjem o beremo tudi v tem rokopisu. 3. Gorenjski element je v tem rokopisu po mojem mnenju tudi š < šč, čeprav je ta pojav znan tudi mnogim drugim narečjem, ne poznajo pa ga v zahodnih slovenskih narečjih (zhefchena II 1; kherjchanjckho III 13; odpu!chane III 15). 4. Tak pojav je verjetno tudi e > a v nikalnici ne {vnapellay I 7). 5. Gorenjska sta verjetno tudi adverba dones in toku (donne!s I 4; iochu I 4). 6. Gorenjska poteza je verjetno tudi za 15. stoletje razmeroma močna vokalna redukcija, ki se kaže v prehodu i > a ali v izglasju za r celo v popolni onemitvi kratkega i (yeme I 2; naiemle I 4; rejche I 7; trettye III 8; yede III 8; Smerte III 9; !toppl III 9; !chewotta III 15; kheter III 4). Mislim namreč, da je treba e v teh primerih brati kot a. Vendar moram poudariti, da je v rokopisu še več takih primerov, v katerih je i v enakih položajih nereduciran in se v tem kaže starejša razvojna faza, ki je v takih besedah ostala ohranjena, medtem ko je v prej navedenih besedah nekdo, vsekakor pa ne pisec tega rokopisa, pod vplivom takratnega gorenjskega izgovora i nadomestil z e (= a) (pridi I 2; y/idi//e I 3; vjjedannj I 5; odpujti I 5; vufSemj II 3; /chenamy II 3; !ynnu III 3; go!podj III 4; yma III 11; tudi III 11; defjnitzi III 10; pritti III 11; !odyti III 11). 7. Zelo verjetno je gorenjski tudi i < é v kratkih slovenskih zlogih, čeprav je tak razvoj značilen tudi za dolenjsko-notranjsko dialektično področje. Vendar imam vtis, da je, po današnjem dialektičnem stanju sodeč, v gorenjščini ta pojav morebiti še starejši, saj je celo že v tem rokopisu v položaju za izkazana popolna redukcija i < é (mogotzhiga III 1; ediniga III 2; nafchiga III 4; /we/iga III 4; diwitze III 5; !ydj III 9; nebefkhiga III 10; sjwettiga III 13; twoyga II 4; Swoyga III 10). 8. Nemara je gorenjska tudi redukcija u v besedi veryo III 1, 13, čeprav je npr. izkazana tudi pri Trubarju poleg ohranjenega u, medtem ko je a > e v besedi jaz (yest III 1, 13) gotovo težko pripisati samo gorenjskemu dialektičnemu substratu tega rokopisa.Enako velja tudi za a > o v besedi khokhr I 3, 6 (= kokar za nekdanjo kakor). 9. Nedvomno gorenjski element v tem rokopisu je tudi tako zgodnja otrditev pa-latalnih J' in n, kar je zlasti v primeru n' za gorenjščino še posebej značilno (najemle I 4; vjjedannj I 5; vnapelJay I 7; rejrejchno I 7- Jemle III 2; nega III 3; odpujchane III 15; Stayenna III 15). 197 Nekateri elementi v Starogorskem rokopisu pa so nedvomno notranjsko-kraški ali celo dolenjski. Mednje moramo zagotovo šteti rez < raz [refrefchno I 7; re-!pett III 6), UD < -ó- {wuolle I 3) ter e < a za palatalnimi soglasniki (íwoye wuoJJe I 3). Notranjsko-kraška poteza v tem rokopisu je po mojem mnenju tudi veznik inuj (ynuj I 5, III 2 (2X), 12, 16). To mislim zato, ker je v teh govorih tudi veznik pa doživel enako razširitev in govore zanj pej (< pa-j). Podobno utegne veljati tudi za prekozložno asimilacijo s — š > š — š, kije izkazana v besedi posvečeno {pojfcbwetfcheno I 1). Starogorsko-beneška karakteristika pa je morebiti ohranjeni končni etimološki -o, ki je v gorenjščini, dolenjščini in notranjščini prešel v -u, medtem ko se je na zahodu in severozahodu slovenskega jezikovnega ozemlja ohranil (po/J-schwetjcheno I 1; Bogajtwo I 3). Zanimivo je, da je celo v mnogo starejšem Ra-teškem rokopisu v tem primeru zapisan u {pojjwetjchenu; bogajtwu), medtem ko je veznik in zapisan kot yno. Beneško-slovenska poteza v rokopisu bi utegnilo biti tudi obrazilo -am v dajal-niku množine: dol!chnickham I 6, čeprav bi ga verjetno lahko pripisali tudi gorenjščini. Zanimivo je, da v starogorskem rokopisu končni -m nikoli ni izkazan kot -n, čeprav je ta pojav za vse slovenske zahodne govore izredno značilen in nedvomno tudi zgoden. Breda Pogorelec 2. Filozofska fakulteta v Ljubljani POMEN STAROGORSKEGA SPOMENIKA ZA ZGODOVINO SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA Čeprav se zgodovina slovenskega jezika ponaša z najstarejšimi doslej znanimi slovanskimi zapisi v latinici, z brižinskimi spomeniki, katerih original štejejo v 9. stoletje, ohranjeni prepis je iz 10., kvečjemu začetka 11. stoletjaS pričajo o razvoju slovenskega pismenega jezika^ v naslednjih stoletjih razsejani drobci besedil (zapisi osebnih in krajevnih imen, posameznih, tudi pravnih izra- V razpravljanju upoštevam transkripcijo prof. dr. Tineta Logarja in ne Angela Cracine, ki je rokopis objavil. Uredniku in avtorju se zahvaljujem za ljubeznivost. ' Bogo Grafenauer, Zgodovinarjeva prolegomena k novi izdaji freisinških spomenikov. CZN nv V, 1969, s. 146 d. * S pojmom pismeni jezik zaznamujemo stopnjo pismenega jezika v dobi pred postavitvijo norme knjižnega jezika. (Prim. Hans Eggers, Deutsche Sprachgeschichte I—III, RoRoRo 1963 in poznejei Dalibor Brozo-vič. Standardni jezik, Zagreb 1970.) 198 zov v srednjeveških urbarjih, zapisi imen za mesece, itd., večje število glos raz- j ličnih tipov' v tujejezičnih rokopisih in knjigah; iz podobnega, ne povsem ohra- i njenega pričevanja tudi izvemo, da se je ta jezik uporabljal v umetni verzifika- ] ciji),kar pač je ohranjenih celih besedil, so to besedila liturgičnega značaja (celov- ] ški rokopis, stiski rokopis). Vsega skupaj je po obsegu zelo malo, posebej še, če ¦ to primerjamo s številom spomenikov v drugih slovanskih jezikih zahodne kulturne sfere, katerih pismena zgodovina (in zgodovina sploh) se je začela nekoliko kasneje kot slovenska (npr. Cehov, Poljakov, itd.), \ Opazno je, da število znanih besedil s stoletji narašča, v petnajstem stoletju (zlasti če pritegnemo sem še začetek 16. stoletja) postajajo tudi čedalje daljša: j stiski rokopis, osnutek pridige, prisege mesta Kranja^ in podobno. j Redkost in raztresenost ohranjenih besedil je pripeljala do razmeroma ustalje- i nega mnenja, da jezikovnega izročila, značilnega za obdobje po Trubarju, v ob- ! dobju zapiskov ni iskati, da so besedila nastajala po krajevni potrebi in rabi, ] čeprav raziskovalci niso izključevali ustne predaje besedil« (npr. zveza med ! brižinskim in stiškim rokopisom v omembi predvečera pred praznikom in praz- ] nika, med brižinskimi spomeniki in Duhovno hrambo). Knjižna tradicija je vpeljana šele s Trubarjem, in še ta naj bi bila pretrgana (ta prenagla trditev je prešla meje slovenske znanosti'). Primerjava jezika te skromne zbirke slovenskega srednjeveškega pismenstva omogoča predpostavko, da je nemara vendarle obstajala kaka razvojna logika v jeziku predknjižnih besedil, še več, da slovenski knjižni jezik 16. stoletja ni nastal zgolj s Trubarjevim slovstvenim prizadevanjem (Trubarjeva bese-1 dila kažejo izrazite značilnosti jezikoslovno razmišljajočega izobraženca), ampak , se je nadaljeval iz tradicije slovenskega pismenega jezika oziroma njegovih raz-, ličnih oblik. \ Osnovna razvojna črta slovenskega pismenega in knjižnega jezika poteka v zvrsti nabožnih besedil^. Glede na to, da slovenščina ni bila izrecen jezik uprav-j nega poslovanja (to je v naših deželah poleg latinščine nemščina) se upravna i (uradna) slovenščina kot posebna zvrst pojavlja zgolj v besedilih določene! vrste (prisežni obrazci za slovensko govoreče, pričevanja pod prisego itd.). Malo-1 številne glose in bogata narodna pesem podpirajo misel, da je obstajala tudi laična umetnostna beseda^. Vse te tri zvrsti so značilne za razvoj številnih na-' rodnih jezikov v srednjem veku'" (strokovni in znanstveni jezik je bila latin- j ščina, ki je bila veliko bolj običajna tudi v številnih drugih besedilih). Starejšal ^ Jože Pogačnik, Zgodovina slovenskega slovstva I. Maribor 1968, str. 52. j ' Glej op. 3, prav tam. j Jože Pogačnik, navedeno delo; z drugačno datacijo spomenika: Jože Koruza, O zapisanih primerih uradne \ slovenščine iz 16., 17. in 18. stoletja. JiS XVIII, 6, 7—8. ; " Ivan Grafenauer, Poglavje iz najstarejšega slovenskega pismenstva. CJKZ VIII, str. 68 d.; Fran Ramovš ] —• Milko Kos, Brižinski spomeniki, Ljubljana 1937. i ' Dalibor Brozovič, v op. 2 navedeno delo. ) ® Med raznovrstno literaturo o tem vprašanju prim. tudi J. Mistrik, Stylistika slovenskeho jazyka. Brati- j slava 1970. '\ ' Glej op. 8. Glej op. 8. 1991 besedila uradne slovenščine in redki primerki srednjeveške slovenščine v pesmi spadajo v razvoj pismenega jezika, na podlagi pismenega jezika nabožnih besedil pa se je razvil kasneje knjižni jezik. Predpostavljeni potek razvoja pojasnjuje postaje v razvoju slovenskega knjižnega jezika in medsebojno konkuriranje posameznih tipov jezika. Shema razvoja slovenskih pismenih jezikov (tudi pismenih navad nasproti poznejši knjižni normi) se je pokazala" takole: 1. Pismeni jezili A — jezik Brižinskih spomenikov, ev. jezik kirieelejsonov (po rekonstrukciji*^), tudi prvotni jezik obreda pri ustoličenju koroškega vojvode (po predpostavki), sklepaje po oblikovnih ostankih tudi jezik vsakdanjih molitev. 2. Pismeni jezik — jezik celovškega rokopisa v zvrsti nabožnega jezika; jezik priseg mesta Kranja, nekaterih priseg 17. stoletja (zlasti koroško-vetrinjske prisege, deloma tudi krške), tudi številnih, zlasti rokopisnih besedil 18. stoletja, torej pretežno zvrsti uradne slovenščine. Za ta jezik je značilna gorenjsko (koroška)'^ govorna podlaga (o za dolgi o, -o v izglasju je -o ali -u, v pridevniški sklanjatvi poleg osrednjega kranjskega gorenjskega -i- za nepoudarjeni e koroški e: -igal-ega itd.). Pojasniti bo treba razmerje med tem jezikom (kot pismeno navado) in vdorom gorenjskih govornih prvin tudi v knjižni jezik že 17. in še bolj 18. stoletja'^. Morda je pismeni jezik poleg drugih dejavnikov vplival tudi na predstavo o normi knjižnega jezika, kakor je bila izražena v Gutsmannovih pripombah k Pohlinovi slovnici'^ in kasneje v sami Gutsmannovi slovnici. 3. Pismeni jezik B^ — jezik stiškega rokopisa z dolenjskimi narečnimi posebnostmi verjetno predstavlja tisto pisno navado, ki je ob drugih dejavnikih posredno vplivala na Trubarjev 4. knjižni jezik. (Morda je drobno opozorilo na zvezo razširitev refrena Ty ga ye, iz stiškega rokopisa s Tyga ye meni shall. v Katekizmu 1550, kolikor ne gre za znano formulo.) Zdi pa se, da je Trubar poznal tudi pismeni Bj in da je knjižni jezik v prvi podobi vsaj delni kompromis med obema pisnima navadama iz osrednje Slovenije. Razvoj pismenih jezikov in knjižnega jezika kot nadnarečnih oblik skupnega sporazumevanja je utemeljen z zgodovinskim razvojem Slovencev: pismeni jezik A se izoblikuje v Karantaniji, prvem sedežu slovenske državnosti in oblasti. Ko se proti koncu srednjega veka prenese sedež moči in oblasti v slovenskih deželah s Koroške na Kranjsko (obe deželi sta bili do Jožefa II. združeni pod oglej-. " Breda Pogorelec, Delež Koroške pri oblikovanju slovenskega knjižnega jezika. Za tisk predelano predavanje na Koroških kulturnih dnevih I, 1969; ista, Problem kontinuitete v razvoju slovenskega jezika. Neobjavljeno predavanje na Karlovi univerzi v Pragi 16. maja 1973; ista. Delež Koroške pri procesu usta-Ijevanja slovenskega knjižnega jezika v 19. stoletju. Zbornik IX, Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, julij 1973, 71—83. Ivan Grafenauer, Najstarejši slovenski »kirieelejsoni«. GMS XXIII, 1942, str. 63 d. To oznako je uporabljal predvsem Ivan Grafenauer; med drugim v študiji Slovensko slovstvo na Koroškem, živ člen vseslovenskega slovstva. Koroški zbornik. Ljubljana 1946. Str. 284 d. » V. Oblak, Doneski k historični slovenski dialektologiji. LMS za leto 1890. " Oswald Gutsmann, Anmerkungen über die windisch- und krainerische Rechtsschreibung. 1770. — isti. Windische Sprachlehrei, Klagenfurt 1777. 200 skim patriarhom, od ustanovitve ljubljanske škofije 1462 pa se krepi vpliv ljubljanskega središča tudi v cerkvenem pogledu), prevlada v opisanih zvrsteh pismenega jezika nova govorna osnova. Za nadaljnji razvoj slovenskega pismenega jezika je tako odločilno osrednjeslovensko ozemlje z obema govornima osnovama, prevladujočo gorenjsko in nanjo pozneje prirejeno dolenjsko. (Zavest o različnih možnostih slovenske pismene tradicije je nemara razbrati tudi iz znane rahle Kreljeve graje o »gospod Trubarjevi kranjščini«.) Ob tem je za sedaj nedodelano vprašanje drugih pisnih navad (verjetna je še beneška, morda tudi štajerska?). / Tu se postavlja vprašanje, kakšnega pomena je najdba starogorske variante celovškega rokopisa za zgodovino slovenskega knjižnega jezika (katere prva stopnja je razvoj pismenih jezikov). Naš drugi datirani spomenik (prvi je videmski'") kaže zanimivo vmesno stopnjo med besedilom celovškega rokopisa in prvim Trubarjevim očenašem (Katekizem 1550). Ker bo glasovna in oblikovna analiza podana od drugega avtorja, na tem mestu navajam predvsem uvrstitev starogorskega spomenika v shemo razvoja slovenskega pismenega jezika: rokopis pripada nedvomno slovenskemu pismenemu jeziku B^, kaže pa značilnosti, ki opravičujejo letnico nastanka. Zveza s pismenim jezikom A je kakor v celovškem rokopisu nakazana vsaj z eno obliko áorista; Vse kaže, da je bil obrazec, ki je nedvomno nastal v prvi podobi verjetno še v času pismenega jezika A (jezikovne značilnosti, zgodovinska dejstva Alkuinovega kulturnega programa''), pozneje jezikovno posodobljen in je bil očitno v veljavi v širšem slovenskem prostoru. (Trubar omenja dva obrazca, enega z izrazom bogastvo, ki govori za nemško predlogo, drugega z izrazom kraljestvo, ki govori za latinsko predlogo). Splošnoslovenski kulturni jezik (seveda na svoji stopnji ustrezno in zvrstno omejen) torej ni šele posebnost sodobnega časa ali novejše zgodovine! Nekaj jezikovno-stilnih opažanj (natančna analiza z vsem gradivom, ki dokumentira trditve, bo napisana v nadaljevanju). Da je starogorski spomenik mlajši od celovškega, kaže na prvi pogled več jezikovnih in stilističnih posebnosti. Med /] njimi naj omenim J,,,j;ábo določnega člena (celovški rokopis ga nima, na enem mestu je v Trubarjevem prvem očenašu, v Megiserjevi objavi ga spet ni!: (Stg) ta vffedannj khruch! ta Jsadt; Stayenna tega !chewotta ynuy ta vi(e)tzhe leben). Določni člen se pojavlja na iktično izpostavljenem (poudarjenem) mestu v besedilu (poudarja sintagmo, ki stoji na izpostavljenem /poudarjenem/ mestu na koncu povedi). Nima pa člena tam, kjer ima celovški spomenik izraz wednero, tudi ne tam, kjer ima Trubar edini člen v tem besedilu: vto ifkushno. 2. Glagolske oblike aorista v celovškem rokopisu so razen ene zamenjane z opisnim deležnikom dovršnih glagolov, torej z opisnim preteklim časom, vendar brez morfema je, ki bi bil na tem mestu v besedilu nujen. Aorist je ostal samo na enem mestu: pred peckhell yede (Cracina: pred peckhlom, kar bi kazalo, da se pisec ni zavedal slovenske rekcije glagola iti; Cracinova rešitev bi kazala na romanski vpliv!). .p - Opustitev glagolskega morfema v drugih dveh primerih (od Smertte vstali. Na nebe stoppyl) kaže, da se je pisec nemara mučil zaradi zamenjave nezložene '« Zgodovina slovenslcega slovstva I. SM. Ljubljana 1956. Str. 178. Hans Eggers, v op. 2 navedeno delo. Ivan Grafenauer, v op. 12 navedeno delo. 201 aoristne oblike preteklika z opisnim deležnikom. 3. Tujke in tuje zveze: od nemških tujk ima starogorski rokopis gmayno nasproti obtjctiyno v celovškem rokopisu. Možno je, da gre za posodobljeno terminologizacijo, ki je v 15. in 16. stoletju odpirala vrata nemškim tujkam in zvezam, posebej še pojmom iz verske terminologije. To je že v 16. stoletju izzvalo reakcijo pri piscih poetik (za nemški jezik), njih stališča so občasno po analogiji na nemščino prevladala tudi v prvih pojavih slovenskega purizma (Krelj, Hren). Od običajne rabe tujk kaže omeniti še tedaj običajno dvojico život (v pomenu zemeljsko življenje) nasproti leben (za večno življenje)'«, v obeh spomenikih je tudi izraz gnada (C: gnade patina-, Stg: gnade /y polina). Običajen je bil izraz !egnana-, od tujih zvez pa kaže pokazati predvsem na veruyo na (morda vpliv latinščine: credo in ali nemščine), tuj je vpliv tudi v morebitni narečni rabi, saj je vezava verovati v kaj splošno slovanska. Posebno pozornost terja razlaga izraza na refrefchno, ki je verjetno ustrezen slovenski izraz besedi chorunga^". Na nemški obrazec nas navaja izraz bogastvo. Ob tentatio ¦— skušnjava iz latinskega očenaša pomeni ta izraz iz bavarskega obrazca 9. stoletja in kasnejših obrazcev: izbira, preskušnja, skušnjava. Pomen besede rezrešna, ki jo bo treba nadrobneje razložiti, bi kazalo videti nemara v metaforični ponazoritvi pomena chorunga-. skušnjava je priložnost odločanja, razrešitve, verjetno tudi v naslonitvi na obliko z -d- (razdrešiti), znano iz drugih slovanskih jezikov, od koder je prišlo po besednem podstavljanju do staročeških oblik z g (Vachek). Sled tega v slovenščini je nemara iz Kastelca znani razgreti (iz Bezlajeve kartoteke). Od skladenjsko-slogovnih posebnosti je treba na prvem mestu omeniti nezazna-movan položaj pridevnika v sintagmi: v celovškem rokopisu gre skoraj povsod za zaznamovano zapostavljanje ujemalnega (pridevniškega) prilastka za samo-stalniškim jedrom^', v starogorskem rokopisu pa je tak položaj pridevnika le v uvodni, verjetno že leksikalizirani formuli Otzha najch ter na dveh mestih v apostolski veri, kjer gre za bolj zapleteno zložena poimenovanja s samostalniškimi in pridevniškimi prilastki oziroma apozicijo (nabogavffegamogotzchiga,otzhaStvar- nickha--; JhefuHa chriftuHa !ynu nega ediniga gojpodj najchiga). 2e po tej značilnosti se slogovno razlikujeta besedilo očenaša od besedila apostolske vere. V očenašu ni krasilnega zapostavljanja prilastkov oziroma pristavkov, to pravilo velja tudi za rekcijsko samostalniško dopolnitev pridevnika: opazni celovški gnade pallna je tu umetelno razbit z obliko pomožnega glagola: gnade sy polina. Vse to priča ne le za mlajšo, in zato verjetno tudi bolj izpiljeno obliko molitvenega obrazca^^, ampak verjetno tudi za drugačen ritmični občutek in slogovno naravnanost. Razloček pa je —¦ kakor že rečeno — ne le med obema spomenikoma, ampak tudi med sammi besedili starogorskega spomenika. Zlasti nezazna-movana stava pridevnika v očenašu govori morda za vpliv kraja nastanka, ki je bil novim smerem prej odprt kakor središče (kolikor je na nastanek besedila, na " Ivan Grafenauer, v op. 6 nav. delo; tudi Jože Reiciimann, Prva slovenska knjiga v luči teoloških, lite-rarnozgodovinskih, jezikovnih in zgodovinskih raziskav. Maribor 1972. V tisku. '° Hans Eggers, glej op. 2. " Erich Prunč, Nekateri problemi koroškega slovenskega slovstva do 1848. leta. Zbornik Koroški kulturni dnevi 1. Maribor 1973. Hans Eggers, glej op. 2. 202 njegovo slogovno podobo lahko vplival kraj zapisa), to pa je tudi znamenje približevanja liturgičnega jezika preprosti pomembnejši dikciji neokrašene besede, ki je kasneje značilna (programsko!) za slovenska protestantska besedila, torej za slovensko renesančno retoriko in poetiko. — Drugače pa je s slogovno podobo starogorske apostolske vere, za katero so v Trubarjevem jeziku značilni neposredni, enopomenski izrazi {križan namesto na križ razpet, pokopan namesto v grob položen); v teh izrazih se ujemata celovški rokopis in starogorski rokopis, kar bi govorilo za to, da se je v veri, ki je bila manj pogosto molitveno besedilo, dlje časa ohranila starejša, srednjeveška (gotska) dikcija. Ce se v zgoraj omenjenih izrazih oba spomenika ujemata, kaže starogorski še neko posebnost, ki je celovški ne pozna: opazna je figura z notranjo rimo in obrazcu poetično dodanim delom {Na klirijch refpett, ys khriícha !nett, — —). Na togo slovesnost (počasnejšo dikcijo) v nasprotju s celovškim spominja v svetogorskem spomeniku tudi ekspliciranje glagolskih oblik (sy, ye v češčenimariji), ponavljanje veznikov ynu-' in predloga ziies v besedilu vere. Tu je treba omeniti tudi tujo vezavo (C:sodyü /ywe nasproti Stg: !odittj zhes !chywe...). Kljub tujosti gre verjetno tudi za drugo predstavo, povezano s pojmom vladati (slov. vladati komu, koga; iz tujega tudi čez koga), ki ima poseben pomenski akcent. Primerjava starogorskega obrazca očenaša s celovškim rokopisom in Trubarjevim prvim očenašem ter objavo v Katekizmu z dvema izlagama kaže, da gre za vmesno stopnjo v razvoju slovenskega besedila te molitve. Groba primerjava jezika vseh teh besedil kaže, da je svetogorski spomenik besedilo, napisano v pismenem jeziku B^, to pa utegne potrjevati domnevo, ki je bila doslej podprta s premalo dokaznega gradiva, namreč da se je že v predknjižni dobi v slovenskem prostoru oblikovala bolj ali manj enotna nadnarečna oblika pismene slovenščine. Njen značaj je bil določen z govorno osnovo zgoraj omenjenih upravnih in cerkvenih središč, od koder so se besedila širila v slovenskem prostoru. Zanimiva je raba besed, ki opozarjajo na morebitno nemško predlogo poleg latinske (bogastvo, razrešna) tudi v prostoru, ki je bil od 9. stoletja pod oglejskim vplivom. — Naglasiti pa je treba še enkrat tudi zvezo starogorskega spomenika s pismenim jezikom A (aorist v veri), seveda v molitvenem obrazcu, ki je lahko ohranil arhaično podobo pačzato, ker ni bil tako kot očenaš zaradi pogoste rabe pod stalnim pritiskom jezikovnih inovacij. Tu je treba opozoriti tudi na zanimivi vložek {na križ razpet, iz križa snet), ki nemara kot podobno mesto pri Alasiu da Sommaripi kaže posebnost regionalnega slogovnega izraza. Vse to zahteva napovedano natančno primerjavo svetogorskega spomenika z navedenimi in podobnimi besedili, že zdaj pa je jasno, da bo imel spomenik kot vezni člen v razvoju slovenskega pismenega jezika nadvse pomembno mesto v zgodovini slovenskega knjižnega jezika. Zdi se, da že te nepopolne pripombe (ki jih nameravam dopolniti z natančnimi primerjavami), kažejo, da je svetogorski spomenik kljub temu, da gre za varianto splošno znanega obrazca molitev, pomemben tako za spoznavanje slovenskega jezikovnega razvoja kakor tudi slogovne podobe starejših slovenskih besedil. 23 Razvrstitev nepoudarjenega končnega -o in -u med starogorskim in celovškim rokopisom je zelo značilna, v celovškem rokopisu je ino nasproti -u v vseh drugih primerih, tu kaže, da je ravno obratno. 203 Jože Koruza 3. Filozofska fakulteta v Ljubljani STAROGORSKI ROKOPIS IN OŽIVITEV VPRAŠANJA PISMENSKE TRADICIJE V SREDNJEM VEKU Pred nekaj meseci nas je presenetilo poročilo o najdbi novega slovenskega rokopisa iz poznega srednjega veka. V Koledarju Goriške Mohorjeve družbe je poročal beneško slovenski duhovnik Angel Cracina o zapisu treh molitvenih obrazcev s Stare gore'. 2e pred dobrim desetletjem je našel italijanski cerkveni zgodovinar Guglielmo Biasutti vkapiteljskem arhivu v Čedadu »rokopisno .Knjigo bratovščine sv. Marije na Gori' (Libro delle Fraterna di S. Maria del Monte), t. j. rokopis, ki obsega 179 listov (358 strani) in ki vsebuje podatke s Stare gore od leta 1492 do leta 1690. Na zadnjih dveh listih (lista 176 in 177) so bili napisani v slovenskem jeziku (sclauonice) starinski molitveni obrazci Gospodove molitve (očenaša), angelovega pozdrava (češčenamarije) in apostolske vere. Ta dva lista s slovenskimi molitvenimi obrazci je dr. Biasutti prenesel v nadškofijski arhiv v Videm, kjer se sedaj hranita.«- Vendar bi to odkritje spet zapadlo pozabi, oziroma bi Slovenci sploh zanj ne zvedeli, če se ne bi zanj pozanimal Angel Cracina, ki si je oskrbel fotokopije rokopisa, in o njem poročal najprej v zgoraj citiranem članku, nato pa še v posebni italijansko pisani in z več fotografijami opremljeni brošuri*. Kraj nastanka novo odkritega slovenskega rokopisa je torej Stara gora (Castelmonte) vzhodno od Čedada, taborsko naselje s samostanom in staro božjepotno cerkvijo na vrhu dokaj visokega hriba (617 m) z lepim razgledom po Beneški Sloveniji in Furlaniji. Se pred sto leti je pripadala Stara gora strnjenemu slovenskemu ozemlju', dandanašnji je sem že temeljito posegla italijanizacija. Cerkev, prvotno posvečena nadangelu Mihaelu, nanovo pozidana v poznem srednjem veku pa materi božji Mariji, je bila last čedadskega kolegiatnega kapitlja od 1122 do 1913. Kot romarska cerkev je daleč slovela vsaj že proti koncu 14. stoletja. O tem najzgovorneje priča naslednja okoliščina: »Leta 1400, 22. decembra je dovolil papež Benedikt odvezo Tristanu Zavornjanu, ki je bil umoril patrijarha Ivana Moravskega, pod tem pogojem, da je moral romati k Mariji Devici na Staro goro.«^ Po množičnosti so dosezala romanja na Staro goro vrhunec v 16., 17. in 18. stoletju. Razen tistih, ki so romali tja iz oddaljenih krajev, so bili romarji največ Furlani, Italijani in Slovenci iz cele Furlanije, Goriškega, Trsta in Istre, včasih pa tudi Slovenci iz osrednjih pokrajin (Kranjci)«. Na znani romarski Stari gori si je torej neki duhovnik za delo s slovenskimi romarji zapisal tri najbolj pogostne molitvene obrazce. 1 Angel Cracina: Starogorski spomenik; KGMD 1974, str. 140—143. ' Tam, str. 140. s Angelo Cracina; Antiche preghiere popolari slovene del Santuario di Castelmonte; Udine 1974, 24 str. ' S. Rutar: Beneška Slovenija (Slovenska zemlja 3); Lj. 1899, str. 57. ' Tam, str. 120. ' Tam, str, 27, 28. I. Trinko; Beneška Slovenija; DiS 1898, str. 189. 204 Angel Cracina je poskušal odgovoriti tudi na vprašanje, kdaj se je to zgodilo in kdo je bil zapisovalec. Primerjal je namreč pisavo, s katero so zapisani slovenski molitveni obrazci, s pisavo drugih zapiskov v isti bratovščinski knjigi in ugotovil, da sta najemninski pogodbi iz let 1492 in 1498 pisani z isto roko kakor slovenske molitve. V obeh pogodbah je imenovan duhovnik Lavrencij, vikar na Stari gori. V pogodbi iz leta 1492 je Lavrencij navedel tudi svoj rojstni kraj, Mirnik ob Idriji na skrajnem zahodnem robu Goriških Brd in v bližini Stare gore. Ker je bilo to nekdaj povsem slovensko ozemlje, smemo sklepati, da je bil tudi Lavrencij slovenskega rodu. Prav ta pogodba iz leta 1492 pa je dala Cracini s tem, da je bila zapisana tik pred slovenskimi molitvenimi obrazci, tudi osnovo za datiranje nastanka slovenskega rokopisa: leto 1492. Ce torej verjamemo sklepom Angela Cracine, in zaenkrat ni nobenih stvarnih osnov, da bi jih mogli izpodbijati, vemo ne le za kraj nastanka novo najdenega slovenskega rokopisa, ampak tudi za čas njegovega nastanka in pisca. Cracina pa se ni omejil samo na poročilo o novoodkritem rokopisu in na ugotavljanje nekaterih okoliščin njegovega nastanka, ampak se je spustil tudi v bežno primerjavo z drugimi slovenskimi rokopisi iz srednjega veka in poskušal določiti pomen nove najdbe. Po njegovem mnenju prekaša starogorski rokopis istovrstnega rateškega (celovškega) »po slovnični in slogovni pravilnosti in po čistem jeziku«'. Stvaren in pravičen odgovor na to vprašanje bodo dale šele temljite analize jezikoslovcev. Za literarnega zgodovinarja je zanimivejše dejstvo, da je Cracina s svojimi izvajanji ponovno aktualiziral vprašanje, ali so in v koliko so katoliški duhovniki v srednjem veku izoblikovali neko tradicijo najosnovnejših verskih besedil, pismeno ali vsaj ustno. To vprašanje se zastavlja slehernemu jezikovnemu in literarnemu zgodovinarju, ki se ukvarja s srednjim vekom, od časa do časa pa je v slovenski strokovni publicistiki s skrajnostnimi razrešitvami izzvalo polemične reakcije. Cracina ga aktualizira s takšno trditvijo: »Brižinski spomeniki, celovški rokopis in starogorski spomenik so kaj zgovoren dokaz, da se je v celotnem slovenskem kulturnem prostoru že v srednjem veku izoblikoval enoten slovenski cerkveni jezik, ki je v stoletjih ohranjeval in pospeševal slovensko besedo in bil podlaga za poznejši samostojen slovenski slovstveni razvoj.«* Ce pustimo ob strani našega zanimanja morebitno in verjetno ustno tradicijo prenašanja vsaj najosnovnejših verskih obrazcev s stalno ali občasno idejno-vsebinsko kontrolo poklicanih (duhovščine) od misijonskih časov (pokristjanjevanje) do reformacije, nas pri ponovnem preverjanju možnosti takšne ali drugačne pismenske tradicije najprej zanima ožje geografsko območje, v katero sodi starogorski rokopis. To je v naožjem okviru Beneška Slovenija, v nekoliko širšem pa celotno jugozahodno slovensko obrobje. Ta prostor vsaj za srednji vek pomembno označuje bližina cerkveno-upravnega središča Ogleja oziroma kasneje Vidma, ki je bil hkrati v tem času tudi pomembno kulturno žarišče. Na tem mestu se ne moremo spuščati v vprašljivo hipotezo o ondotni prove-^ nienci brižinskih spomenikov'. Pač pa je pozornosti vredno, kar poroča Ivan; ' A. Cracina: Starogorski spomenik; KGMD 1974, str. 142. * Prav tam. " R. Kolarič: Sprachliche Analyse; Freisinger Denkmäler — Brižinski spomeniki — Monumenta frisingensia, München 1968, str. 18—120. 205 Trinko o starih slovenskih molitvenih obrazcih in cerkvenih pesmih, ki so bile v prejšnjem stoletju v rabi po beneškoslovenskih cerkvah'". Po kratkem primeru, ki ga navaja, je šlo za besedila v dialektu; ta pa so mogla imeti dialektično podobo že od vsega začetka, ali pa so se dialektu prilagodila šele v kasnejši stalni rabi na ozemlju, ki je bilo z beneško-avstrijsko mejo zaradi stalnih političnih nasprotij in pogostih vojna v novem veku ločeno od matičnega narodnega ozemlja. Vendar so to le ugibanja, dokler se ne najdejo kakšni novi zapisi, ki bi dokazovali starost in kazali nekdanjo jezikovno podobo teh cerkvenih besedil. Doslej imamo v razvidu le dva beneškoslovenska rokopisa cerkvene provenience iz 15. stoletja. Razen obravnavanega novega rokopisa s Stare gore s tremi najpomembnejšimi molitvenimi obrazci je tu še nekaj manj kakor sto let poznani beneškoslovenski ali čedadski rokopis, ki je nastal med terskimi Slovenci in obsega zapiske Marijine Bratovščine v Gorenji Cerneji. Poprejšnje latinske zapiske je leta 1497 prevedel notar Johannes z otoka Krka v »beneško slovensko narečje«, v katerem so »vidne nekatere čakavske posebnosti«". 2e med tema skromnima ostankoma pisane slovenščine iz Beneške Slovenije v poznem srednjem veku pa je vidna bistvena razlika: medtem ko je bratovščinski zapisnik pisan v jeziku ljudstva in z italijansko-furlanskim pravopisom, se jezik molitvenih obrazcev vidno dviguje nad kakršnokoli narečno podobo, zapisan pa je v nemškem pisnem načinu. To daje slutiti zapisovanje in prepisovanje najpotrebnejših cerkvenih besedil v nekem širšem prostoru in z verjetno tradicijo. Tak pojav je bil na jugozahodnem slovenskem obrobju prvič zapažen v zvezi z jezikovnim priročnikom italijanskega redovnika Gregorija Alasie iz leta 1607. Vatroslav Oblak, ki se je lotil temeljite jezikovne analize te drobne knjižice, je ugotovil: »Jezik v tej knjigi ni jednoten, opaziti se da, da se jezik v razgovoru in slovarji (tedaj v originalnem delu pisateljevem) razlikuje od onega v tekstih t. j. pesmih in molitvah, v zadnjih je mnogo boljši in menj pogrešen. Brez dvojbe je upotrebil A. da Somm. za ta del svoje knjige starejše tekste, katere je samo nekoliko predelal.«'2 Da je Alasia takšne starejše tekste mogel dobiti zapisane in ne zgolj iz ustnega izročila, je potrdila najdba italijanskih in slovenskih rokopisnih beležk iz srede 16. stoletja, ki so bile zapisane nekje na Goriškem'*. V tem rokopisu je zapisan spovedni obrazec in invokacije pred pridigo. Tako je tudi sicer skeptični France Kidrič v svoji biografski študiji o Alasii izjavil, da »molitveni formularji v Alasijevem slovarju »delajo vtis, da so posneti po pisani predlogi«'*. Vendar je svoje sklepanje omejil, češ da gre za zapise »najnujnejših slovenskih formularjev, ki so si jih napravljali tu in tam slovenski duhovniki«" in da so »rokopisi s podobno vsebino« krožili le »v območju italijanske pravopisne sfere«". Torej je Kidrič priznaval neko cerkveno pismensko tradicijo z omejenim repertoarjem le na področju jugozahodnega slovenskega obrobja. Stagorski rokopis je vsekakor dokaz, da v sklepanju ni šel predaleč. Hkrati pa nam ta novi rokopis omogoča, da primerjamo tri najpomembnejše molitvene I. Trinko: Beneška Slovenija; DiS 1898, str. 83, 251, 252. " Fr. Tomšič: Pismenstvo; Zgodovina slovenskega slovstva I, Lj. 1956, str. 178. " V. Oblak: Doneski k historični slovenski dialektologiji II; LMS 1891, str. 68. " Fr. Ilešič: Slovenski rokopis iz 1. 1551 in 1558; Trubarjev zbornik, ZSM X, Lj. 1908, str. 122—125. " Fr, Kidrič: Fra Gregorio Alasia da Sommaripa; LZ 1924, str. 107. » Tam, str. 105. Tam, str. 107. 206 obrazce v dveh zapisih, v starogorskem rokopisu in v dobro stoletje mlajši Alasijevi knjižici, ter na tej osnovi konkretneje sklepamo o morebitnem pismen-skem sorodstvu med obema. Ker pa ima starogorski rokopis očitne jezikovne značilnosti, ki jih ne najdemo v slovenskih primorskih dialektih, moramo problematiko razširiti na širše slovensko območje. Tu je bilo že mnogo ugibanja in deljenih mnenj. Razen neznatnih drobcev cerkvenih tekstov imamo s širšega slovenskega ozemlja iz srednjega veka samo še troje rokopisov s popolnimi cerkvenimi teksti. To so znameniti brižinski spomeniki, ki so bili zapisani proti koncu 10. stoletja, rateški oziroma celovški rokopis, ki ga je Ivan Grafenauer s tehtnimi dokazi postavil v drugo polovico 14. stoletja, in stiski rokopis, zapisi slovenskih obrazcev nekako iz let 1428 in 1440 v latinskem rokopisnem zborniku. Doslej so ugibanja o morebitni pismenski tradiciji za cerkvene potrebe v slovenskem jeziku dala vrsto bolj ali manj deljenih mnenj, ki jih v potankostih tu ne kaže reproducirati. V skrajnostih sta se dolgo časa gibala France Kidrič, ki je svoje stališče povzel v naslovu ustreznega poglavja svoje literarne zgodovine Stoletja beležk brez literarne tradicije", na drugi strani pa Ivan Grafenauer, ki je sodil, da so vsi najpotrebnejši cerkveni obrazci v slovenskem jeziku nastali v času pokristjanjevanja in se prilagajam. jezikovnemu razvoju ohranjali bodisi s prepisi ali po ustnem izročilu in tvorili tradicijo, na katero je navezal tudi reformator Trubar. Seveda sta ta naša najvidnejša in najbolj zaslužna raziskovalca starejših obdobij slovenske književnosti sčasoma nekoliko popustila od svojih skrajnostnih trditev in se bližala skupni, za obe strani sprejemljivi in vsestransko pravični oceni stanja slovenskega pismenstva in cerkvenoslovstvene ustne tradicije v srednjem veku. V tej smeri je nadaljevala slovenska literarna zgodovina mlajših generacij v povojnih letih. Lino Legiša, ki mu je bil Kidrič akademski učitelj, ki pa je tudi primerno upošteval Grafenauerjeva dognanja, je sodil o našem srednjeveškem pismenstvu: »Malo je bilo ljudi, ki so čutili, da bi v slovenskem jeziku kaj napisali, in še to, kar so napisali, ima navadno na sebi pečat naključnega dela: pisci večkrat niso vedeli, ali je že pred njimi kdo kaj pisal v slovenščini, in tudi niso imeli zavestne želje, da bi jih kdo posnemal in njihovo delo nadaljeval.«'* Podobno sodi tudi slovstveni zgodovinar mlajše generacije Jože Pogačnik: »Srednjeveških tekstov v slovenščini je izredno malo. Pretežno so cerkvenega izvira, kar pomeni, da zadovoljujejo tiste osnovne potrebe, ki jih je predpisal že Karel Veliki v svojih kapitularjih. To slovstvo ni nastajalo organično; slučaj je v njem osnovna značilnost ... Vendar so ohranjena besedila zemljepisno tako razprostranjena, da zajemajo večino slovenskega etničnega ozemlja. Fragmentarnost torej kljub vsemu dovoljuje sklep, da so se slovenske pokrajine v okviru možnosti in časa udeleževale splošnega kulturnega in literarnega procesa.«'« To je tudi največ, kar se da soditi po donedavnega znanih slovenskih rokopisih iz srednjega veka. Ob najdbi starogorskega rokopisa pa se nam zastavlja vprašanje, ali je mogoče že na temelju te nove najdbe kaj korigirati dosedanje zaključke v okviru nakazane problematike. Fr. Kidrič: Zgodovina slovenslcega slovstva od začetkov do marčne revolucije, 1. zv.; Lj. 1929, str. 5—19. ' L. Legiša: Pismenstvo; Zgodovina slovenskega slovstva I, Lj. 1956, str. 183. i " J. Pogačnik, Fr. Zadravec; Zgodovina slovenskega slovstva, Mrb. 1973, str. 36. j 207 Vsekakor razpolagamo zdaj kar s štirimi zapisi najpogostejših krščanskih molitvenih obrazcev. Očenaš, zdravamarija in apostolska vera so nam ohranjeni v dveh avtentičnih rokopisih iz poznega srednjega veka, v rateškem (celovškem) rokopisu iz druge polovice 14. stoletja in v starogorskem rokopisu iz konca 15. stoletja. Na temelju dosedanjih ugotovitev naše literarne zgodovine jima moremo pridružiti še tri obrazce, kakor jih je natisnil Gregorio Alasia, ker so bili posneti iz starejših rokopisnih predlog. Četrti primer pa nam za očenaš in vero daje Trubar (zdravamarije protestanti niso molili), če upravičeno domnevamo, da ju ni na novo prevajal, marveč se je naslonil na že ustaljene obrazce, ki se jih je kot otrok naučil in kot duhovnik uporabljal v cerkvi. Temeljita primerjalna jezikovna analiza teh štirih redakcij osnovnih krščanskih molitvenih obrazcev je delo lingvistov. Tu bi rad opozoril le na njihove očitne podobnosti, ki dajejo misliti glede na geografsko oddaljenost in različen čas nastanka posameznih zapisov oziroma tiskov besedil. Prav tako pa bi želel pokazati nekatere razlike v sintaktični zgradbi posameznih tekstov, ki nam nakazujejo pot, po kateri so se verjetno prenašali obrazci v času in prostoru. Za ta namen sem uporabil sedanjemu pisnemu načinu prirejeno transkripcijo, ki naj po eni strani zabriše tiste navidezne razločke med teksti, ki so posledica različnega načina zapisovanja, po drugi strani pa ohranja različne samoglasnike in nekatere soglasnike, ki so posledica različnih narečnih vplivov in drugih okoliščin. Besedila sem razčlenil na najpreprostejše besedne sklope, ki se kažejo hkrati kot samostojne ritmične enote (koloni). Te enote posameznih tekstov sem postavil vzporedno, da je mogoča njih neposredna primerjava. Oglejmo si najprej na ta način očenaš v štirih zapisih oziroma natisih: Rateški (cel.) ikp. Oča naš kir si v nebesih posvečenu bodi tvoje ime pridi bogastvu tvoje bodi vola tvoja kakor v nebesih ino na zemli Kruh naš vsedani daj nam danas ino odpusti nam dalge naše kakor ino mi odpušamo našen dalnikom ino nas ne vupelaj v ednero iskusbo le nas reši od zlega Starogorski rkp. Oča naš ker si v nebesih posvečeno bodi tvoje ime pridi k nam tvoje bogastvo izidi se tvoja vola kokr v nebesih taku na zemle Daj nam donas ta vsadani kruh ino nam odpusti naše douge kokr mi odpustimo našim dolžnikam nas vnapelaj na rezrešno nas reši od zlega Trubar 1550 Oča naš kir si v nebesih posvičenu bodi tuje ime pridi k nam tuje kralestvu izidi se tuja vola koker v nebi taku tudi na zemli Daj nam danas naš vsagdani kruh inu nam odpusti naše dalge koker mi odpuščemo našim dalžnikom inu nas ne vpelaj v to iskušno samuč nas reši od zlega^ Alasia Oča naš kir si u nebesih posvečeno bode to j o ime pridi tojo kraljestvo izidi se toja volja koker na nebe taku na zemlje Danas nam daj naš vsakdanji kruh inu odpusti nam naše duge koker mi odpuščamo našim dužnikom inu nas ne vpeljaj na skušo ma oriši nas od hudega 2" Tu sledi še stavek: ». . . zakaj tuje je tu kralestvu inu ta muč inu ta čast vselej inii imar«, ki ga drugih zapisih očenaša ni. 208 2e ob bežnem pregledu tako vzporejanih tekstov nas preseneti dejstvo, da se prvi stavek (štiri enote), ki vsebuje nagovor boga in počastitev njegovega imena, v vseh štirih očenaših tako po zgradbi kakor po uporabljenem besedišču povsem ujema. V nadaljnjem besedilu pa ni več takšne enotnosti, vendar so razločki pretežno omejeni na en sam tekst, ostali trije pa se med seboj pokrivajo. Izjema pri tem je le pojem izkušnjava, ki ga v vsakem tekstu predstavlja drugačna beseda. Drugače pa se najbolj razlikuje tekst starejšega rateškega rokopisa od ostalih treh. Najprej po dveh arhaizmih, od katerih je bogastvo ohranjeno še v starogorskem rokopisu, v drugih dveh pa nadomeščeno z mlajšim kraljestvom, ino v pomenu tudi (po Grafenauerju gre za prevod lat. et) pa je v prvem primeru nadomeščen v drugih treh rokopisih s taku {na zemlji), v drugem primeru {kakor ino mi odpuščamo) pa je pozneje izpadel. Drugi razloček med rateškim in drugimi tremi rokopisi je ta, da sta kratka in jedrnata poziva bodi in pridi razširjena, prvi s pojasnilom k nam (razen pri Alasii), drugi pa nadomeščen z izrazom izidi se. Tretji in najpomembnejši razloček pa je prenos z inverzijo pridvignjenih besednih sklopov v normalni besedni red: bogastvu tvoje — tvoje bogastvo (oz. kraljestvo), vola tvoja — tvoja vola, ino odpusti nam — ino nam odpusti (razen pri Alasii), dalge naše — naše dalge, najvidneje pa v primeru kruh naš vsedani daj nam danas — daj nam danas naš vsagdani kruh. Razen teh vidnejših so še manjši razločki v veznikih, predlogih, v (ne)uporabi členov ipd. 2e po tem bežnem primerjanju lahko pridemo do nekih zaključkov. Podobnost tekstov, ki mestoma prehaja v istost, je tolikšna, da si je ne moremo razlagati zgolj kot posledico prevajanja iste predloge, biblijske m.olitve, ampak lahko domnevamo za očenaš neko pismensko tradicijo vsaj za geografski prostor, ki ga zajemajo primerjalni teksti, torej za skoraj celotno zahodno polovico slovenskega ozemlja in za dobo poznega srednjega veka. Razločki med rateškim in ostalimi teksti pa govore za neko ločnico v tej pismenski tradiciji, ki bi jo mogli staviti na prehod iz 14. v 15. stoletje ali v sredino 15. stoletja. Na tej ločnici je bil obrazec očitno prikrojen slovstvenemu okusu nove dobe (humanizmu?). Preko te ločnice so prodrli nekateri besedni (starogorski rkp.) in sintaktični (Alasia) arhaizmi. Smer teh ohranjenih arhaizmov pa vodi na jugozahodno obrobje slovenskega ozemlja, medtem ko jih v središču novoustanovljene ljubljanske škofije ne zasledimo več (v kolikor ne gre za Trubarjevo redakcijo). Oglejmo si zdaj na enak način še apostolsko vero: Raleški (cel.) rkp. i Jast verujo vu boga očo i vsemogočiga stvarnika nebes ! ino zemle i ino vu Jezusa Kristusa i starogorski rkp. Jest verjo na boga vsegamogočiga oča stvarnika nebes inuj zemle i inuj na Jezusa Kristusa Trubar 1550 Jest verjo v buga vočo vsiga- mogočiga stvarnika nebes inu zemle inu v Jezusa Kristusa Alasia Jest verjem u boga očeta vsegamogočiga stvarnika nebes inu zemlje i u Jezusa Kristusa 209 nega sinu ediniga našiga gospodi kir je počet od svetiga duha rojen iz divice Marie martran pod Poncio Pilatušem sinu nega ediniga gospodi našiga kater je počet od svetiga duha rojen od Marie divice martran i pod Pontio Pilatušo sinu nega diniga gospudi našiga kir je počeit od svetiga duha rojen od Marie divice martran pod Pontio Pilatušom sinka njega jediniga gospodi našiga kir je spočet od svetiga duha rojen od divice Marie martran je pod Pontiom Pilatušom na križ raspet martav ino vu grob položen dolu jide k paklu na tretji dan gori vstaa od martveh gori jede v nebesa sejdi k desnici boga oče vsemogočiga na križe raspet iz križa snet mertev v grob položen pred peklom ide na treter dan od smerte vstal na nebe stopil tu sidi na desnici svojega oča nebeskiga križan vmertou inu v grob položen doli šal h tim peklom na treti dan gori vstal od smerli gori stopel v nebesa sedi na desnici boga oče vsigamogo čiga od kot pride soditi žive inu vmertve Jest verjo v svetiga duha na križ je raspet i s križa je snet merteu je u grob položen i pred pakou j je šou 3 na treki dan i je od smerti j vstau J stopeu je : na nebesih i sedi na desnicu ¦ boga očeta vsega- mogočiga ^ od tud ima prit ; sudit žive inu martve s Verjem u svetiga duha od todi ima priti soditi žive ino martve Jast veruj o vu svetiga duha svetiga karšanstvu občino svetikov odpuščenje grehov vstanje života ino večni leben od tod ima tudi priti inuj soditi čes žive inuj čes mertve Jest verjo na svetiga duha sveto keršansko cerko ano kesčansko cerkou svetu kerstjansko cirkou gmajno vseh svetikov gmajna tih svetikov gmajno svečenikov odpušene grehov odpuščane tih grehov odpuščanje od grihov stajene tega života vstanena tiga života vstanje tiga telesa inuj ta vekši leben inu an večni leben večnon leben Tolikšne enakosti besedil, kakor smo jo zasledili na začetku očenaša, tukaj ne najdemo. Prav tako pa moramo poudariti, da je v štirih besedilih vere razmeroma manj vidnih razlik kakor pri očenašu. Tudi v veri se je med rateškim rokopisom in ostalimi tremi mlajšimi besedili sintaktično prestrukturiralo nekaj besednih sklopov. Pri tem pa nas preseneti dejstvo, da v nasprotju z istim pojavom pri očenašu čutimo dandanašnji tu inverzijo v mlajših besedilih in besedne zveze rateškega rokopisa za normalne: nega sinu — sinu nega, našiga gospodi —• gospodi našiga, iz divice Marie — od Marie divice (razen pri Alasii). Pri večjih zamenjavah besednega reda, kakor so dolu jide It paklu — pred pelilom ide, gori vstaa od martveh — od smerte vstal, gori jede v nebesa — na nebe stopil, pa je zanimivo, da je do njih prišlo pri obeh primorskih tekstih (v zadnjem primeru le pri starogorskem rokopisu), medtem ko je Trubar ohranil starinski besedni red rateškega rokopisa. Kljub drugačnim razmerjem pa je tudi pri veri viden razloček med primorsko in kranjsko smerjo. Najvidneje se ta dvosmernost kaže ob vrinku iz križa snet, ki ga imata le starogorski rokopis in Alasia. Od vseh treh mlajših pa se tudi tu vidneje loči starejši rateški rokopis po že omenjenih sin- 210 taktičnih premikih pa tudi po nadomestitvi slovenske občine (svetnikov) z izposojeno gmajno in starinskega života s telesom, to pot le pri Alasii. Tako lahko tudi v primeru vere govorimo o neki pismenski tradiciji v enakem geografskem in časovnem obsegu kakor pri očenašu. Tudi tu je vidna ločnica med rateškim in mlajšimi besedili, le da je tu »modernizacija« besedila manj izrazita. Končno nam preostane še primerjava obrazca zdravamarije. Vendar se tu zaradi kratkosti teksta in dejstva, da v tem primeru razpolagamo le s tremi besedili, ne bomo mogli prikopati do bistveno novih zaključkov. Rateški (cel.) rkp. Starogorski rkp. Alasia Ceščena si Vlaria Cešena si Maria Cešena si Maria gnade palna gnade si polna gnade si pouna gospod s tabo gospod je s tabo gospud je s tabo žegnana si mej ženami žegnana si me vusemi žegnana si ti mej vse ženami ženami ino žegnan je sad žegnan je ta sad žegnan je toj sad tvojga telesa tvojga telesa tojga telesa Ihs. Xps. Ihs. Xps. Jezus" Tu se kažejo spremembe besedila med Rateškim rokopisom in obema mlajšima v vrinkih pomožnega glagola, ki polni nekdanje eliptične enote: gnade palna — gnade si polna, gospod s tabo — gospod je s tabo. Kot nepotreben čutimo vrinek žegnana si med ženami — žegnana si me vusemi ženami. Nasprotno pa je pri mlajših tekstih za tem sklopom veznik ino. V mlajših besedilih stoji tudi člen pred samostalnikom sad. Čeprav na drugačen način, se tudi v tem obrazcu kaže ločnica med stareišim zapisom in mlaišima. hkrati na je tudi dovoli vidna tradicija v tekstu molitve. Bolj kakor v očenašu in veri je tu očita skupna tradicija primorskih obrazcev, ki sta skoraj identična, dasi je drugi že razširjen z mlajšim dodatkom. Žal pa v tem primeru nimamo enako starega obrazca s Kranjskega, da bi videli, kako se je molitev tu prenašala in preoblikovala. 2e ta dokaj bežna primerjava doslei znanih rokopisov s Starogorskim rokopisom podpira izvajanja Ivana Grafenaueria, ki je videl v obrazcih očenaša in vere, kakor sta zapisana v rateškem rokopisu, sledove teksta teh molitev iz misijonskih časov in dokaz za prepisovalno tradicijo teh obrazcev v starejših obdobjih^^. Ce to razlago dopolnimo z našimi opažanji, moramo že ustaljeno mnenje slovenske slovstvene zgodovine nekoliko korigirati. Vsaj osnovni krščanski molit-, veni obrazci so se v slovenski obliki ohranjali s prepisovanjem več kakor verjetno skozi ves srednji vek, pri čemer so se nekoliko spreminjali v času in v nekaterih pokrajinah. Žal da nam manjka dokazno oziroma ilustrativno gradivo za vzhodno polovico slovenskih pokrajin. | Pri Alasii se molitev pojavlja že v današnjem obsegu, vendar nas drugi del obrazca tu ne zanima, ker nimamo zanj vzporednic iz srednjega veka. 2^ I. Grafenauer: Poglavje iz najstarejšega slovenskega pismenstva, I. Celovški rokopis: CJKZ 1931, str. 68—102. Isti: Celovški rokopis iz Rateč, podružnice beljaške prafare pri Mariji na Zilji; Razprave SAZU, razr. za filol. in liter, vede 3, Lj. 1958, str. 1-57 (oz. 5—61). 211 Vilko Novak Filozofska fakulteta v Ljubljani PREKMURSKE ROKOPISNE PESMARICE Doslej omenja prav pol stoletja naša in hrvaška slovstvena zgodovina dve rokopisni »prekmurski pesmarici«, ki pa sta strnjeni iz več samostojnih delov. Nekoč sta bili last Zgodovinskega društva v Mariboru in ju hrani tamkajšnja Visokošolska in študijska knjižnica. Ker je pa pred kratkim Olga Šojat^ objavila iz prve pesmarice več odlomkov s komentarjem, je skrajni čas, da se tudi pri nas seznanimo vsaj z glavnimi vprašanji, ki jih vzbujajo razen teh dveh še druge rokopisne in tiskane pesmarice iz Prekmurja. Starost. — Cas nastanka najstarejše t. i. martjanske pesmarice (iz Martjánec izvirata prvi dve) je moč določiti z zunanjimi, delno pa tudi z notranjimi kriteriji. F. Kovačič, ki ju je uvedel v razvid, je prvi skušal dognati tudi njuno starost-. Dobro čitljiva je v najstarejši letnica v stavku: Per me Nicolao Legen 1710 in Martyanczi (str. 144 v 2. delu), žal napisana čez prvotno, nejasno čitljivo letnico. To je Kovačič bral 1649, celo 1549. — F. Kidrič je to datacijo prevzel v 1. snopič svoje Zgodvine, str. 144 s formulacijo tudi glede jezika: »Vsaj že okoli srede 17. stol. so bili v šoli in cerkvi v rabi rokopisi s pesemskimi teksti v domačem narečju, ki nimajo s pesmaricami kranjskega protestantskega reper-torija v 16. stol. menda nobene zveze« in še: »Tisk literarnih pomagal za Prek-murce, in sicer na isti jezikovni osnovi, ki jo kaže že rokopisna pesmarica s teksti iz 17. stol., se je začel šele v prvi polovici 18. stol.« (155). Na moje pismo 1. 1934 Janku Barletu v Zagrebu s prošnjo, naj bi Franjo Fancev pregledal delni prepis (Ivana Škafarja) starejše pesmarice, je le-ta med drugim odgovoril: »Vremenski ta kajkavština pripada sasvim sigurno 16. v. — premda je i ona u tome gdje i pomladivana. (na str. 53 jedna pjesma datirana s g. 1534!) .< (F. pripombe na prazni strani mojega pisma, vrnjenega mi z Barletovim pismom z dne 2. V. 1935.) — Fancev je še isto poletje pregledal v Mariboru obe pesmarici in v poročilu o njiju^ navedel vrstice, v katerih je omenjena letnica izpisana: »To pesem spravil, lepo je zvršil / Andreas Sajtič vu dobroj voli, / po Krištuše-vom na svet rogyenyi / jezero pet stou trideset štrtom« (tu v gajici, v pesmi Cantio de Matrimonio, v petem delu star. pesmarice). Ne glede na to, da je ta del pesmarice verjetno le prepis, je letnica izredno pomembna za določitev starosti — po Fancevu in njemu sledečih — kajkavske umetne pesmi in dodajmo še: slovstvene kulture v Prekmurju ter — slovenske umetne pesmi. Po mnenju Fanceva sta Sajtičevi tudi sorodni pesmi: Tužim vnogo Bogu... in Oženil se je jeden mlad junak ter mogoče še katera. Nejasno letnico pod 1710 je Fancev bral najprej 1643, pozneje pa celó 1593. — V četrtem delu te pesmarice pa sta tudi čitljivi letnici 1657 in 1695. To bi kazalo, da so starejše datirani deli pesmarice verjetno le poznejši prepisi, vendar ne mlajši od 17. stol. Ni pa to nujno, saj so mogli zvezali sedanji enotni zvezek ¦ o. Sojat, Prekomurska pesmarica I. Forum 7—8, Zagreb 1973, 176—213. - v oceni Slavičeve knjige Prekmurje, CZN XVII, 1922, 40—42. 3 Tragom hrvatske kajkavske poezije 16. vijeka. Ljetopis JAZU, sv. 48, Zagreb 1936, 165—168. 212 tako, da so starejše, posvetne pesmi postavili na konec — saj so za rabo v cerkvi in šoli (kar je z latinskim vpisom v zvezku izpričano) bili nabožni deli edino potrebni. S tem smo pa že pri drugih vprašanjih. Druga iz Martjanec (vsaj po zadnjem nahajališču) izvirajoča pesmarica, hranjena v Mariboru, je po Kovačiču nastala verjetno 1756 in je bila do 1786 last Mihaela Terplana. Po vsebini je enotnejša in zato ne vzbuja posebnih vprašanj glede datacije. Vsekakor bodo morali o starosti vseh delov obeh (in tudi naslednjih) pesmaric povedati sodbo še strokovnjaki za staro pisavo. Da takih rokopisnih pesmaric tudi v Prekmurju v tistih časih ni bilo malo — misliti je treba tudi na kulturo te vrste pri Madžarih, kar nikakor ni moglo ostati brez vpliva na tvornost v Prekmurju —, dokazuje še ena starejša rokopisna pesmarica, ki doslej ni bila v javnem razvidu in je še v zasebni lasti. Najdena je bila v Markišavcih (kamor je prišla menda iz Puconec) tik Martjanec. Ta pesmarica je enotna, vendar ji manjka prvih 19 strani in konec od str. 143 dalje. Datirana je v njej le Pesem od Noe Patriarcha (str. lOOa) z besedami: »Od Christušševoga na sveit porodienja, daseje pisalo, iezero i / šest sto. / In ober toga, tri deset i drugo, pes J enie spravlenja, Boguvi na diko.« — V rokopisu je označen tudi kraj: »v Nedelišči« (str. 129, v Medmurju). Verjetno je ta pesmarica res mlajša od enakih delov starejše martjanske, o čemer niže. Datiran je iz starejše dobe tudi Graduai, ki ga je sestavil pred 1. III. 1695 Jožef Smodiš, verjetno ok. 1680 ali kmalu po tem letu, ker so v tem času katoliki spet prevzeli od protestantov cerkev sv. Helene v Pertoči. Morda je del tega Graduala ohranjen v rokopisu, ki ga označuje Iv. Škafar v SEL 11, 570. Nekako iz iste dobe je seniška (Gornji Senik pri Monoštru) pesmarica, 1780, gl. Iv. Škafar, SEL 11, 569. Vsebina. — Starejša martjanska pesmarica sestoji iz petih delov. Prvi (str. 19—178) vsebuje adventne in božične pesmi, 2. (1—144) postne in velikonočne, 3. (3—79) binkoštne, 4. (13—309, vmes 73 str. brez paginacije) razne pesmi: prevod madžarske Cantio de Rakoczio, različne nabožne, med njimi v nedokončanem delu daljša pesnitev o Mariji Magdaleni; v 5. delu (62 str.) so na prvem mestu brez začetka pesnitev o obleganju Sigeta, nabožne pesmi, posvetne Cantio de Matrimonio, Tužim vnogo Bogu in Oženil se je jeden mlad junak, verjetno istega avtorja Andreja Šajtiča. Druga martjanska pesmarica iz 18. stol. vsebuje le nabožne pesmi (str. 7—144, nepopolna). Markišavska pesmarica iz 17. stol. vsebuje za nekaterimi nabožnimi s svetopisemsko vsebino — pesmi za nedelje, začenši s cvetno do 22. po sv. Trojici (s. 42b—90a), Pesen od Sodomae i Gomorhe, Pesen od Noe Patriarcha, Steri godi človik. Jaz znam eden Cveitek, še pet nabožnih s svetopisemsko vsebino, nato Pesen od bogaca, od sodnjega dne, o Adamu in kot zadnjo nedokončano o Mariji Magdaleni (130a—143b), sorodno istoimenski v starejši martjanski pesmarici. Domnevni Graduai in seniška pesmarica vsebujeta le nabožne pesmi. Izvir pesmi in njih sorodnost. — To je najtežje vprašanje, ki ga moremo zdaj le nakazati. Večina pesmi je prirejena za liturgično rabo in se nanaša na praz- 213 nike cerkvenega leta, druge pa so nabožne z biblično ali apokrifno vsebino in se snovanje avtorjev v njih dokaj svobodno uveljavlja, tako da imamo lahko marsikaj v njih že za svetno pesništvo. Čeprav so vsaj pesmi cerkvenega leta bile splošno rabljene v katoliški in protestantski cerkvi, je vendar treba za tak obrobni okoliš iskati neposredni vir, po katerem so bile prirejene za naše pesmarice. Prevedene bi sicer mogle biti naravnost iz latinščine, nemščine ali madžarščine, a nas vendarle jezik teh pesmi in zgodovinske okolnosti (pripadnost štirih dolnjih prekmurskih župnij od 1094 zagrebški škofiji, vendar ne martjanske, ki je pa tik bogojanske župnije) — delno vodijo v kajkavske rokopisne in tiskane hrvatske pesmarice 17. in 18. stol., delno pa k pesemskim besedilom slovenskih protestantov 16. stol., katerih knjige so bile v Prekmurju razširjene. Ker je npr. hrvatska Pavlinska pesmarica iz 1644, Krajačičeva Molitvena Knyi-sicza iz 1640, Drnjanska pesmarica izpred 1687, znamenita tiskana Cithara Octo-chorda iz 1701, 1723, 1757 — ne bomo v njih iskali predlog za starejšo, pač pa za mlajšo martjansko in vse druge prekm. pesmarice. Vendar pa so izredno zanimive in pomembne vsebinske ter jezikovne vzporednosti, istočasno pa tudi razlike med pesmimi v naštetih (in mogoče še drugih, tako kajkavskih, kot prekmurskih) pesmaricah. Pri tem moramo misliti tudi, da so mogle prihajati vse pesmi ali njih del iz skupnega jezikovnega in pokrajinskega vira: ali prekmurske s hrvaškega ozemlja ali — vsaj nekatere —¦ narobe, saj je utegnil živeti kak veljaven pesnik (bodi slovenski ali hrvaški kajkavec ...) tedaj tudi v Prekmurju. Vsekakor je treba z omejitvijo sprejeti trditve Fanceva in drugih, npr.: »... tako (kakšno? tega ni povedal, mislil je pač slovensko, V. N.) lokalizovanje za njih (martjanski pesmarici, V. N.) ispravno je samo s obzirom na ličnost po imenu nepoznatih nam prepisivača (ni dokazano, da bi bili le prepisovalci, V. N.), ali ne i s obzirom na podrijetlo pjesama, što se u pjesmaricama nalaze. Jer što se tiče podrijetla pjesama tih pjesmarica, one su, kako o tome ne može biti apso-lutno nikakve sumnje, u golemoj večini upravo hrvatske«*. O tem več v poglavju o jeziku pesmaric. Preučiti bo treba tudi razmerje med katoliškim in protestantskim deležem ali značajem posameznih delov pesmaric, ki so vsaj v veliki večini katoliškega izvira, toda od 1592—1672 je bila martjanska cerkev v lasti evangeličanov in bi utegnilo tedaj nekaj njihovih novih besedil priti v pesmarico. Za slovensko slovstveno zgodovino in za značaj starejše pesmarice je že zdaj pomembno dognanje Alenke Keršovan^ o sorodnosti več slovenskih protestantskih pesmi 16. stol. z nekaterimi besedili iz omenjene pesmarice. Tako so v Dalmatinovem Ta celi katehismus, 1584, pesmi, ki so jim sorodne sledeče martjanske iz božične skupine: Denes je Jezus nam rodjen. Glasove so na nebesih (je ni v kajkavskih pesmaricah). Od nebes prido Angyelje, Eté den je vsega veselja. —¦ V Ene duhovne peisni 1563 pa je razen zadnje sorodna še Z nebes angyel priletel. Nadaljnje raziskovanje bo našlo še več stikov ali celo prireditev*. Kot primer in dokaz prepisovanja in zato goste razširjenosti pesmaric v Prekmurju v preteklih stoletjih je zelo zgovorna markišavska pesmarica iz 17. stol. ' N. m., 165. ^ v diplomski nalogi 1971/72 na odd. za muzikologijo filozof, fak. v Ljubljani. En primer je že zdaj zelo zgovoren, o njem piše J. Koruze v tem istem zvezku JiS. 214 (vsaj po zapisani letnici). Kar 17 njenih pesmi najdemo v starejši martjanski — vendar z jezikovnimi razlikami, ki dokazujejo obenem pot teh pesmi (ali delov pesmaric), npr. v našem primeru iz Nedelišča (v Medmurju) v Prekmurje (Martjance?). In s tem segamo že v naslednje vprašanje o jeziku: markiševska nima toliko prekmurskih glasovnih in oblikovnih posebnosti, kakršne najdemo že (ne sicer dosledno) v starejši martjanski, npr.: cvetek (markiš.) — cveitek, pot — pout, toie — tou je; tudi grafika martjanske je bliže živemu govoru: naz — nas, svoie — svoje itn. Razlike so tudi v oblikovju in leksiki. Šolanje prekmurskih duhovnikov v Zagrebu ali vsaj preskrbovanje z rokopisnimi in pozneje tiskanimi pripomočki za bogoslužje, predvsem s pesmimi, iz zagrebške škofije, je samoumevno širilo in vzdrževalo v Prekmurju stalne slovstvene stike z besednim ustvarjanjem v kajkavskem območju. Zato so utegnili priti vsaj nekateri deli starejših prekmurskih pesmaric v izvirni ali prepisani obliki s hrvaškega kajkavskega ozemlja; čisto gotovo pa so mogla nastati vsaj nekatera besedila tudi v Prekmurju ne glede na njih jezikovno obliko, saj je neke vrste kajkavščina bila v Prekmurju slovstveni jezik. To dokazuje poleg množice v Prekmurju ohranjenih rokopisnih pesmaric tudi jezik. Prav tako so prilagajali svojemu narečju s hrvaškega ozemlja prinesena besedila. O jeziku. — Fancev je v prvi, zasebni oznaki 1935 sodil: »Jezik kojim su pjesme pisane u osnovi svojoj jest hrvatska kajkavština medimorsko-podravska (podčrtal F. F.). Prepisivači kasnije koješta su izmijenili, ili bolje upravo pokvarili jer im predlošci nijesu uvijek bili dovoljno razumljivi.«' Podobno se je izrazil v tisku 1936. Na prvi pogled delajo pesmarice res »kajkavski« vtis (v ožjem pomenu) in tako smo jih označevali. Toda natančnejši pregled vseh rokopisnih in tiskanih prekmurskih pesmaric ter poznavanje celotnega razvoja slovstvenega jezika v Prekmurju nas upravičuje (ob poznavanju narečja), da smo oprezni in da ponovno razberemo »samoumevne« sodbe o njihovi kajkavščini ter »kvar-jenju« v Prekmurju. Ne glede na dognanja o nastanku kajkavskega narečja in njegovo današnjo pripadnost je treba pri tem dobro poznati prekmursko narečje, njegovo razmerje do hrvaške kajkavščine, s katero ima sicer mnogo skupnega, v mnogem pa se tudi razlikuje od nje. Glede na to spoznavamo: 1. da so v starejših prekmurskih pesmaricah mnoge pesmi docela prekmurske, tu in tam mogoče z nekaterimi starejšimi potezami ali »literarnimi« pravopisnimi značilnostmi, ki so jih pisali po tradiciji v nasprotju z živimi oblikami (npr. končni -1, u nam. u, aorist in impf.) Take pesmi so poleg mnogih cerkvenih prav posvetne Sajtičeve: pesem o zakonu, Tužim vnogo Bogu, Zalosno vidim grlico ... Oženil se je jeden mlad junak, Zorja moja... (vse v objavi Sojatove). Lahko je imel tedaj vse te pesmi nekdo tudi za »svoje« medmurske, zagorske, podravske, toda prav »napake«, ki jih domnevno vidijo v njih Fancev, Sojatova idr., so prekmurske narečne oblike. Ker jih je zadnja v objavi kot take označila in »popravila« besedilo, naj jih tu navedemo: skuzami (ne: suzami, 199), buiti (= ubiti, a ni v zvezi z madž. bujt, 202), szvei-szde ima prekm. diftong (203), čeprav se mu je zapisal sz nam. Z; brodil v isti vrsti = razmišljal, ne pa »brojil«; dva-tri jega pelajo — prav: dva, trije ga pelajo (204, tako beri: dva trigega), neimu (204) je prekm. diftong; da nas je te ... (205) ' Dalje gl. spredaj v poglavju o starosti. 215 je prav v dualu: da naj je, le da piše avtor vse tri besede skupaj; na 210, op. 8 \ je treba vsekakor brati »preje«, ne: prede; poračam (212) = priporočam, izro- i čam, ne: povračam. Sevé so posamezni avtorji nedosledno uporabljali madžarski črkopis in ga prilagajali svojemu jeziku. Gotovo so mnoge teh pesmi mogle nastati in so nastale na hrvaškem kajkavskem ozemlju, prvotno pisane v tamkajšnjem narečju, ki so ga ob prepisovanju teh pesmi v Prekmurju prilagajali svojemu jeziku. Vendar tega niso delali korenito, , marveč so marsikaj prvotnega pustili, čeprav ni vse glasovno, oblikovno ali ; leksikalno ustrezalo njihovemu narečju. Posebno še, ko so se take stare oblike udomačile v dolgi cerkveni rabi. Tako je nastal mešan slovstven jezik, ki je temeljil na sorodni panonski leksiki in drugih sorodnih značilnostih, vendar pa se je od časa do časa in od človeka do človeka menjaval, se vse bolj pribli- j zeval živemu govoru, dokler ni po prvih tiskih Štefan Kiizmič v Novem zakonu j skoro povsem opustil kajkavskih posebnosti. Prav zavoljo tega neenotnega j značaja jezika rokopisnih pesmaric ne moremo imenovati v tistem času hrvaška | kajkavščina, vsaj ne v vseh besedilih. In dokler ne poznamo rodovnega izvira njih avtorjev in prepisovalcev, ne moremo delov teh pesmaric ali posameznih pesmi prisojati »absolutno« (tako Fancev) hrvaškemu slovstvu — prej slovenskemu, kot smo že videli. Tradicija starih pesmaric v rokopisih in tisku. — Kako so se pesmi iz najstarejših prekmurskih pesmaric udomačile, dokazuje to, da vsaj nekatere od njih ponekod v Prekmurju še danes pojó. Enkratna pa je pot in usoda teh pesmi v mnogih rokopisnih pesmaricah do našega stoletja ter v prekmurskih knjigah od 1725 dalje. Tudi vse to bo odkrilo šele nadrobno raziskovanje. Tu naj navedemo le nekaj o prevzemu teh pesmi v tiskane protestantske pesmarice 18. stoletja, i I Prva obsežnejša zbirka protestantskih pesmi je v Severjevi knjigi Red zveličan- | stva. . . 1747 in v njej so nekatere pesmi docela enake tistim v starejši mart- ; janski pesmarici. Npr. prva: Rana pesem: Hvalim jas tebe, Gospodne, kai si ovo nouč mene milostivno obaruval, i od huda mentuval... (str. 64, martj. 181) I M. Sever je bil tako močno pod vplivom izročila, da skoro ni spreminjal ne črke ¦ ne besede sto in več let starih besedil. 2e 1754 pa je S. Kiizmič v Vore krstšan- \ ske kratki návuk... docela pretrgal z repertorijskim in jezikovnim izročilom. Njegov jezik je živo narečje, objavil je le nove, iz nemščine prevedene pesmi. To je bil delno izraz borbenega razpoloženja nasproti »stari« veri, delno pa ši-j roke jezikovne in slovstvene izobrazbe. Toda verjetno se je Kiizmič pozneje ob j pripravi samostojne pesmarice že močno naslonil na dotedanje rokopisne pesmarice, ker je Mihael Bakoš, ki je objavil gotovo vsaj velik del Kiizmičevega gradiva (če ne vse), sprejel skoro vse pesmi iz Severjeve knjige in mnoge, ki so v j starejši martjanski pesmarici. j i 216 1 Vendar se je pa Bakoš v Nouvem Graduvalu 1789 dobro zavedal neprekmurskih prvin v jeziku starih pesmi in je predgovoru izjavil, da je opustil v svoji pesmarici besede, kot so: tomu nam. tomi, bese nam. bio je, pojmo nam. spejvajmo, vre, ter, listor, etc. — Nekaj pa jih je le ostalo v knjigi. •— Bakoš je npr. vrstice prej navedene pesmi v Severjevi knjigi takole prilagodil: Hvalim jas tebé Gospodne, Kaj si ovo nouč mene Milostivno obaruvao, 1 od huda mentuvao. Bakoš pa je tudi prvi zapisal, da so v Prekmurju obstajale rokopisne pesmi: »Meli so istina naši stariške dosta pej sen doli spisani, z šterimi so Boga dičili pri občinskoj Božoj sliižbi, i pouleg toga hvale vrejdni, ki so je v tom jeziki nigda vklip sprâvlali, i doli spisane do našega vrejmena varvali...« Bakoš pa je bil tudi prvi kritik teh besedil: ». . . ali moremo vadltivati, ka je vnogo zmen-kanja bilou u oni pesmaj. Nej samo za toga volo, ka so slejdnje reči nej ednako kapale brezi cadentie, nego i zato ka so syllabe nej bilé v gviišen mertik vzete ...« in še o metriki pesmi in svojih izboljšavah. Dotaknil pa se je tudi nedo-mačih jezikovnih prvin: »Ali ni gviišnoga razuma je nikéd človik nej mogo najti, tak ka je dosta krât popejvo, ka je sam nej razmo.« — Omenil je tudi, da je izpustil pesmi o sv. Juriju, »od Marie Magdalene etc. âr dobroga griinta nemajo« — in take apokrifne so bile v starih pesmaricah. Stare pesmi iz rokopisov pa je prevzel v svojo Knigo molitveno 1783 tudi Mikloš Kiizmič, v katere mnogih ponatisih so se do 1910 ohranile skoro nespremenjene. Vsa vprašanja prekmurskih pesmaric, ki so pomemben del slovstvene in kulturne zgodovine, bodo razrešila — kolikor je mogoče — že pričeta raziskovanja, ki jih moremo opraviti le Slovenci. 217 NOVA VERZIFIKACIJA IZ LETA 1712* Janez Kos — Ema Umek 1. Arhiv Slovenije v Ljubljani DVE SLOVENSKI PESMI IZ DRUGEGA DESETLETJA 18. STOLETJA Pesmi Ena lepa Peishem ad eniga Peianiga Mosha jnü Shene in Jest Vboga Revna srutha sta zapisani v urbarju graščine Slatna za leti 1715 in 1716, ki ga hrani Arhiv Slovenije v Ljubljani v zbirki urbarjev pod signaturo 40 u. Urbar je nastal v graščini Slatna, ki je stala na Cvingarju blizu Šmartnega pri Litiji. Urbar so leta 1941 Nemci vzeli iz župnijskega arhiva na Vačah. Kako je prišel v ta arhiv, ni mogoče ugotoviti. Do leta 1945 je bil urbar v Kranju v podružnici celovškega arhiva, nakar so ga oddali Škofijskemu arhivu v Ljubljani. Ta pa ga je leta 1958 izročil Arhivu Slovenije. Na prazne liste urbarja je graščinski uradnik zapisoval koncepte svoje korespondence (v enem je zapisal besedo Dushella), razne beležke družinskega in gospodarskega značaja, ki vse izvirajo iz let od 1715 do 1722. Med njimi sta na straneh 291—294 Ena Lepa Peishem ad eniga Peianiga Mosha jnü Shene in na strani 298 pesem s prvo vrstico Jest Vboga Revna srutha. Pisani sta v bohoričici. Duktus pisave konceptov pisem in družinskih beležk je enak duktusu pisave prve pesmi. Pisec družinskih beležk navaja na prvi strani urbarja rojstvo hčere Marije Ane (rojene 28. januarja 1718), na drugi strani pa rojstvo sina Franca Jožefa (rojenega 21. decembra 1720), ki sta bila krščena v šmartinski župni cerkvi. V krstnih knjigah župnije Šmartno pri Litiji 1703—1719 in 1719—1737 (hrani ju Nadškofijski arhiv v Ljubljani) je vpisan kot oče obeh otrok Franc Jožef Jankovič, slatenski oskrbnik. Jankovič se je podpisal tudi pod pismo neznanemu naslovniku. Z vso gotovostjo smemo šteti Franca Jožefa Jankoviča za avtorja prve pesmi. Na strani 290 je beležka druge roke: Ena Leipa Peilem od eniga Pianiga mosha no shene in beležka tretje roke: na nouo sturiena Anno 1712. Jankovič je napisal tudi nemško pesem na straneh 267—269. Pesem v petih kiticah se začenja z O Himmel wie Vngnedig, bist mir in diser bössen Zeit. • Pri natančnejšem pregledovanju arhivskega gradiva v Arhivu Slovenije je skupina ] arhivarjev zadnje čase odkrila vrsto starih slovenskih besedil, od katerih je za razume- : vanje slovenskega literarnega in jezikovnega razvoja posebno tehtna najdba dveh verzi- ; fikacij iz 1712. leta. — Druga najdena besedila na zanimiv način izpričujejo življenje i uradne slovenščine v 17. in 18. stoletju. Najdbe časovno sovpadajo z drugimi podobno ' dragocenimi najdbami: obsežne slovenske korespondence iz zadnjih desetletij 17. stoletja' (Merku), molitvenih obrazcev s Stare gore pri Čedadu s konca 15. stoletja (najdba po \ svoji tehtnosti dosega znani stiski rokopis); mladi slovenski slavisti na Koroškem pa odkrivajo iz dneva v dan stare slovenske rokopisne spomenike različnih vrst (glej prispevek Ericha Prunča in T. Domeja v tej številki); nenavadno zanimiv je v tem smislu tudi ponoven Bezlajev pretres starega beneškega seznama zdravilnih rastlin, ki je prav tako objavljen v tej številki. Kakor je razvidno, je uredništvo JiS namenilo tem vpra- i šanjem v glavnem ves pričujoči zvezek revije. Op. uredništva j 218 Pisca pesmi Jest Vboga Revna srutha ne moremo identificirati. Pesem postavljamo v čas med leti 1715 in 1716. Za ta čas govori kronološki red beležk, med katerimi je pesem zapisana. Po duktusu pisave urbarskih beležk in pesmi domnevamo, da je tudi to pesem zapisal neki graščinski uradnik. V drugem arhivskem gradivu slatenskega izvora iz prve polovice 18. stoletja, ki je v Arhivu Slovenije, nismo našli nobenega drugega slovenskega teksta ne kakšnega namiga o izvoru teh pesmi. Ena Lepa Peishem ad eniga Peianiga Mosha jno Shene Shena Te she sped v taberne Neidem, ti nasmasne Vinske Brath. Mosh Poide ad mene Kurba Stara, per tebe nozhem iest obstat. 2 Shena Toie otrazhi toie shiuina, sdei ad lakoti pogineie. Mosh Kuhal Repa del nim piti. Vtem se nota sadauiti. Shena ^ Bug debe taista Repa bla. Mosh Nagauori me Baba ad tega. 4 Shena Dobru ie tebi kiir imash sadasti Kruha Vinna mesha perkasti. Mosh Guishno tega meni ni sadasti. 5 Shena Vslishe mene maska Brada. Jest be sama Kruha Rada. Mosh Starem Babam star Kollorat. Stem Jmash da smerte trorat. 6 Shena Oti Laihku gouorish. Kyr suinam slahku spYsh. Mosh Dober Leben pouhen glash meni Stry prou kratig Zhas. Shena ' proshem tebe vslishe mene Mosh Jest namarem nizh satebe. 8 Shena Och Jest Vboga sruta stara. Kyr moi mosh Same Namara. Mosh Poide ad mene Kurba Stara, s 9 Shena Ko sem sruta Mlada billa, ni me lakota gonilla. Mosh Badi stara bodi mlada, kdute Butara nailada. 10 Shena Nili mujo se toshiti, malo lesti malu piti. Mosh Zhe men piesh nu men iesh leshi shko — zhes na ta plesh. 219 Shena ^ ^ Oh moi pleXs moie Verselle. Mosh poide pahk na Druge Dushelle. 12 Shena pouna hisha otrozhizhou, prasniga mosha, Letoku nasmasniga. Mosh Nuzniga nu Zhedniga. 13 Shena toku pi de Vshe saprouish ti prederti Kurbesin. Mosh Ti prekleta Kurba stara, Kdu sa tui hud Jelsig mara. 14 Shena Pi pehare poune glasbe, sei bo enkrat Konz toiga Zhafsa. Mosh Toku shena meni Voshi, sizer tebi dam po koshi. 15 Shena Ante she bosh enkrat Sedt, Mosh pishe mene babo Vredt. 16 Shena Neite pishe Vnj tat, Kyr io staboi piu tulkain krat Mosh Pusti mene Vmiro spat, pishe mene baba Vret. 1 Jest Vboga Revna srutha, ad shla ie meni Dobruta, kir sem se s pametio skregalla, lubimo perstan nasai Dalla. 2 Maie luba Mate inu brat, Sture meni same spat, Zhe bo to Dolge terpello serze bo teiste klello. 3 Vni Zherne tat na hribo, poshilo Doste krat po vino, gore no_Dolli po hishe hode Dobro pye, Je, mollo molle. 4 Meni ie iet Sdei slushite, kir mosha nasmem Vseti, kai te pranem moi Lubi bode ti moi nikar en druge. 220 Jože Koruza 2. Filozofska fakulteta v Ljubljani O DOSLEJ NEZNANEM SLOVENSKEM PESNJENJU V DOBI PRED PISANICAMI Sistematično delo sodelavcev Arhiva Slovenije na starih urbarjih je dalo najdbo, ki mora presenetiti in razveseliti slovenskega literarnega zgodovinarja. Pesmi, zapisani v urbarju manjše dolenjske graščine Slatna sicer ne presenečata po svoji kvaliteti, zaradi katere bi morali prevrednotiti dosedanje sodbe o našem slovstvu baročne dobe. Gre za zelo povprečna pesniška izdelka, tudi če ju presojamo relativno glede na dobo njunega nastanka. Vendar pesmi zapolnjujeta veliko«vrzel v več kot skromnem posvetnem pesnjenju v slovenskem jeziku, ki je bilo do Pisanic bolj ali manj redek sporadičen pojav ob bolj normalno se razvijajoči cerkveni in nabožni verzifikaciji^. Gre namreč za vrzel, ki je zevala v doslej znanem gradivu med Zizenčelijevo prigodnico iz osemdesetih let sedemnajstega stoletja in pesmimi v Leškem rokopisu iz petdesetih let osemnajstega stoletja. Novo odkrite pesmi pa sodijo prav v sredino tega, doslej domnevno za slovensko verzifikacijo povsem gluhega časa. To je eno pomembno dejstvo, po katerem moramo vrednotiti najdeni pesmi. Drugo, še pomembnejše, pa je žanr-ska pripadnost teh dveh pesmi. Najbolj prijetno preseneča po tej plati občutena« tožba zapuščenega, po ljubezni hrepenečega dekleta. Zato sta pesmi vredni večje pozornosti, kakor bi bilo golo registriranje njunega obstoja. Najbolj preprosta in najbolj v skladu z dosedanjimi predstavami o slovenskem pesništvu v starejših obdobjih našega slovstvenega razvoja bi bila sodba: slatenski oskrbnik si je v urbarsko knjigo med različne zapiske pretežno gospodarskega značaja in koncepte pisem zapisal pač dve slovenski ljudski pesmi, ki sta mu bili všeč. To mnenje bi podpiral tudi preprost ton pesmi in nekatere ljudske fraze. Zato se nam tako rekoč sam po sebi ponuja postopek, da pesmi soočimo z znanimi slovenskimi ljudskimi pesmimi. Ne gre le za iskanje morebitnih njunih variant med zapisanimi ljudskimi pesmimi ampak sploh za primerjanje s tematsko sorodnimi pesmimi. Med pesmimi, ki so se nam ohranile po ljudskem ustnem in deloma tudi pismenem izročilu, najdemo nekaj takšnih, ki bi jih mogli pobliže primerjati z našo pesmijo od pijanega moža in žene. Strekljev naslednik Glonar jih je zbral pod dvema naslovoma, »Ena pesem je ven poslana«^ in Pijanec pride domu'. Ce poleg vsebinsko motivne plati upoštevamo vidneje tudi oblikovno kompozicijske prvine, pa lahko te variante razdelimo v tri skupine, za katere moremo domnevati tri izhodiščne individualne pesmi (morda prevode tujih predlog). Glede na nastanek je med njimi po vsej verjetnosti najstarejša pesem, katere variaatt je Glonar združil v skupino z naslovom »Ena pesem je ven poslana«. Njeno relativno starost kažejo; mnoge variante, od katerih so nekatere le še skromni ostanki domnevane prvotne pesmi; dejstvo, da med variantami ni niti ene, ki bi bila vsebinsko in kompozicijsko zaključena celota in bi jo lahko imeli za kolikor toliko identično s prvotnim ' Prim, moj pregledni članek O začetkih slovenskega pesništva; JiS 1971/72, str. 222—229, posebej str. 225, 226. ' Št. 8512—8525; SNP IV, Lj. 1908-23, str. 657—664. ' Št. 8527—8538; tam, str. 664—680. 221 tekstom, in končno dokaj velika geografska razširjenost variant od zgornjega Posočja do zahodnega dela slovenske Štajerske. Kljub temu pa bi nastanek pesmi glede na dejstvo, da so vsi zapisi sorazmerno mladi, težko postavljali pred začetek 19. stoletja ali kvečjemu na konec 18. stoletja. Takšno datacijo podpirajo predvsem tipološke značilnosti sejmarskega pesništva* v naši pesmi, kakršne so prav v tistem času začeli na veliko posnemati pri nas šolmaštri-cerkovniki v svojih nabožnih in posvetnih pesmih^. Značilen je že »novičarski« uvod: »Ana pesem je na dan peršva Iz Dunaja ausem rotempferda, V Tržič smo jo mi dobili. Od vseh je potrjena.«^ V isto smer kaže tudi nadaljnje razpredanje uvoda (v 2. kitici), kjer se pesnik-pevec legitimira za očividca dogodka, o katerem bo poročal oziroma pel. Priča dogodku pa je bil lahko zato, ker veliko potuje po svetu in tako naleti na prenekateri smešen dogodek: »Kdor velik po svetu hodi, , Marskater špas naleti, Koker sem ga jest andan slišov Med dvema zakonskema. Firbec me je kje perpravu Poslušat, kaj se godi. Pod oken sem se nastavu, V hiš pa še vuči ni.« Da pesem ni »prava ljudska«, priča tudi pojav prestopa iz petega v šesti verz citirane kitice. Prestop (enjambement) je namreč značilnost umetnega pesništva in je začel vdirati ¦v poUjudsko' pesem šele v zadnjih dvesto letih. Od tretje kitice dalje (inačica 8512 ima vsega 9 kitic po 8 verzov) preide pesem od uvoda pesnika-pevca v dialog med možem, ki se vrne pozno ponoči pijan iz gostilne domov, in njegovo ujedljivo ženo. Tudi to kompozicijsko značilnost moremo prišteti med poteze, ki kažejo na neposredno posnemanje sejmarske pesmi. Sejmarski pevec je s svojim javnim nastopom predstavljal nekakšno »gledališče enega igralca«'. Čeprav je po eni strani imel predvsem nalogo novičarja ter hkrati zastopnika javnega mnenja in vladajoče moralne ideologije, po drugi strani pa je bila zanj najpomembnejša naloga učinkovita reklama za pesem, ki jo je natisnjeno na letakih ali drobnih tiskih prodajal, je bil njegov nastop na sejmišču ali trgu tudi sam po sebi pomemben člen njegove dejavnosti. Zato mu je tudi posvečal potrebno skrb in težil po njegovem čim večjem učinku na poslušalstvo, saj je bila končno od tega tudi odvisna prodaja tiskane pesmi. Tako so v same tekste pesmi vse bolj vdirali dramatični elementi, tudi dialog, ki ga je pevec v nastopu pač skušal čim bolj učinkovito predstaviti. V primeru naše pesmi si takšen nastop lahko zamišljamo tako, da je moža predstavil z normalnim ali celo znižanim moškim glasom, ženske dele v dialogizirani pesmi pa je pel s falsetom; pomagal pa si je lahko tudi z mimiko in gestami. Seveda o obravnavani slovenski pesmi ne smemo tega vzeti dobesedno, ker za tisti čas v našem okolju nimamo izpričanih pravih sejmarskih pevcev. S povedanim naj bi bil le ponazorjen izvir takšnega kompozicijskega postopka. Sloven- ' Nemško oznako Bankelsang in češki pojem kramSfska pisefl prevajajo naši slovarji s (po)ulično popevko. Ker ima ta izraz pri nas pejorativen pomen in ker tudi ne ustreza pojavu (»bSnkelsangerji« so nastopali na zvišenem podiju, klopi, na sejmih in trgih ter tudi tam prodajali tiskane tekste pesmi, ki so jih interpretirali, po ulicah pa so peli pevci nižje vrste, navadno označevani kar za berače), sem se odločil za novo slovensko oznako: sejmarska pesem. ' O tem pojavu nameravam spregovoriti v posebni študiji. Za žanr štajerskih sloves je to pokazala že Zmaga Kumer v študiji Štajerska slovesa in njih mestoj Svet med Muro in Dravo, Mrb. 1968, str. 111—118. • Ce posebej drugače ne označim, se pri interpretaciji prvega tipa pesmi naslanjam na najobsežnejšo inačico št. 8512 iz begunjske okolice na Gorenjskem (SNP IV, str. 657, 658). ' Tu zavestno vnašam termin, ki pri nas ni v navadi, uporabljata pa ga češka in slovaška literarna veda. Pojav, ki ga z njim označujejo, je dosti širši, vendarle pride pri nas termin v poštev predvsem kot skupna oznaka za literarno tvornost bukovnikov in šolmaštrov-organistov, torej zlasti za pesništvo, ki sem ga kratko skušal označiti v zadnjem odstavku pregleda O začetkih slovenskega pesništva (JiS 1971/72, str. 228, 229). ' Prim. Bohuslav Beneš: SvStski kramžfskS pisefi, PfispSvek k poetice pololidovž poezie; Brno 1970, str. 146—161. 222 ska pesem, po vsej verjetnosti izdelek kakega šolmaštra-organista, se je pač pela kakor druge ljudske pesmi, individualno ali v skupini, zato je tudi njena dialoška zgradba v večini inačic močno okrnjena. Dialog med možem in ženo vsebinsko uvaja v prvem delu tretje kitice kratko pripovedno poročilo o moževem prihodu iz gostilne. Pijan je in nasršen, noge ga komaj nosijo. Dialog začne žena. Zabrusi mu, zakaj ni ostal tam, kjer je ves dan popival, in še tam prespal. Mož takoj vzroji. Zeni zagrozi, da jo bo pretepel, če takoj ne utihne. Zahteva večerjo. Pravi, da ni zapil ne ženinega premoženja ne njenega zaslužka; končno ji očita, da je prišla brez dote k hiši. Zena mu vrne, da tudi ona ni našla ničesar pri hiši: postelj je bila razveznjena, posteljnina gnila, oblačil ni bilo niti za enkrat obleči, hiša je bila gnezdo bolh in stenic, mize vse polomljene, stoli brez nog; v nekaterih inačicah se temu premoženju dodajata še dva ubita lonca^. Mož jo zavrne, da je bila njena bala le dvoje'", v nekaterih inačicah troje" strganih kril, najboljše izmed njih pa je bilo iz platna, torej ceneno. Razen tega ji očita, da je bila poprej, ko se ni oglasil noben snubec, pobožnja-kinja, zdaj pa je pijanka, ki neprestano motno gleda; v primorskih variantah je to nekoliko drugače povedano, da namreč ne pije, ne je in ne gre v gostilno, pa se ga vendar tako napija, da ne ve sama za se''. Sledi ženina tožba, da ga je vzela, čeprav je imela snubcev na pretek, on pa je pijanec, ki mu ga ni enakega na svetu, saj mu je edina skrb pijača; te tožbe pa v drugih variantah ni. Zadnja kitica najobsežnejše variante št. 8512 govori o krojaču, ki je bil izučen na Dunaju, ki je vedno pijan, korajžen pa tako kakor vsak krojač, da se je še polža ustrašil. Ta referativna kitica je brez povezave z dialogom in z vsebino pesmi v celoti. Po vsej verjetnosti pa je ostanek porušenega konca prvotne pesmi. Glede na primorski inačici'^ bi se moglo soditi, da je to nekoliko deformirana zadnja moževa replika, ki meri na tasta ali pokojnega prvega moža ozmerjane žene. Za drugo možnost določno govori inačica iz Krope", kjer se zadnja moževa replika glasi: »Vsak bo rekel, kdor te videl: To je ranjc'ga žnidarja Tista grda, huda vdova, K' nima d'narja, ne blaga.«'* Iz predhodnih štirih vrstic se da slutiti, da je žena prvega moža, žnidarja, spravila s sveta s svojo hudobijo, sedanji mož pa se pred ženo rešuje s pitjem vina, sicer bi moral »pred časom umreti«. Povsem drugačno razlago pa nakazuje varianta št. 8518. V njej se zagonetni žnidar pojavi v ženini repliki: »Vse predati, vse zastavti Zavolj' tega gavnarja. Vsi mormo kruha stradat', Zavolj pjan'ga žnidarja.«'^ V tem primeru si stvari ne moremo razlagati drugače, kakor da je ta žnidar pač mož sam in da je že zadnjo kitico inačice št. 8512 razumeti kot ženino oponašanje moževega poklicnega znanja in slovesa ter njegovega poguma. Takšna razlaga bi se skladala tudi z uvodno lokalizacijo dogajanja na Dunaj. Posebno vprašanje je še zaključek pesmi. Večina variant je vsebinsko nezaključena, bolj ali manj naključno pretrgan dialog izzveneva v prazno. Le dve varianti imata smiseln konec, ki navezuje na uvodne kitice, hkrati pa primerno opravičuje nasilno pretrga-nost dialoga. V varianti iz Kamnika ali njegove okolice se močno okrnjen dialog zaključi s poročilom o tepežu: • GI. št. 8516, 8522, 8523. '» Tako še v št. 8518, 8519, 8520, 8526. " Tako v št. 8515 , 8516, 8517, 8524, 8525. '= St. 8513, 8514. " St. 8515. » SNP IV, str. 660. Skoraj enako tudi v inačici 8522. >s SNP IV, str. 661. 223 »Mož se začne nakopičti, Touče babo po kosteh, Jo pretepa in količi. Trga, kakor svinja meh.«'^ To je vsebinsko logičen in učinkovit zaključek. Ko možu zmanjka argumentov za prepir, izpolni grožnjo, da bo ženo pretepel, če ne bo tiho. Vendar je ta zaključek po vsej verjetnosti drugoten, morda plod domisleka kakega pevca. Povsem v skladu s sejmar-skim uvodom pa je drugačen zaključek pesmi, kakršnega srečamo v varianti iz šmar-skega okraja na Štajerskem: »Ko sem pa še tolko slišal, Tud men zadost je blo, Spod okna hitro sem popihal, Mislil: za nauk naj to ti bo.«" Tako ali podobno se je verjetno končala prvotna pesem, vendar takšen zaključek še zdaleč ni bil tako zanimiv kakor prepir sam, zato se je po večini razširil in ohranil v ljudskem izročilu samo tako ali drugače okrnjen ali variiran'* tekst prepira z najnujnejšim uvodom, konec pesmi pa se je opuščal in izgubil. Drugo skupino variant z očitno isto izhodiščno pesmijo predstavlja večina variant, ki jih je Glonar zbral pod naslovom Pijanec pride domu. Gre za variante št. 8527 do 8535. Ozka geografska razširjenost, saj so razen ene prekmurske vse variante iz Slovenskih goric, in pa majhne, večinoma nebistvene razlike med teksti variant bi govorili za mladost pesmi. Vendar moramo pri tovrstnem sklepanju upoštevati, da je dve ne preveč popolni varianti zapisal že Stanko Vraz, medtem ko so vse variante prejšnje skupine mlajše in zato naravno bolj porušene. Tudi se iz podatkov o zapisovalcih da sklepati, da se je ta slovenjegoriška pesem širila pretežno s prepisi, kar pojasnjuje majhne razlike v tekstih, prejšnja skupina pa po ustnem izročilu, kar je globlje poseglo v podobo variant. Potemtakem lahko z dokajšnjo gotovostjo sklepamo, da sta obe prvotni pesmi nastali nekako sočasno ali vsaj ne v velikem časovnem razmaku, najverjetneje v začetku 19. stoletja, ena nekje na Gorenjskem, v Tržiču ali v Kamniku, druga pa v Ljutomeru ali v kakšnem kraju ob Sčavnici. Tu je bil še verjetneje kakor v prvem primeru avtor prvotnega besedila kak šolmašter-organist, ki so jim tod rekah menda školniki", ker je bilo v Slovenskih goricah in Halozah v tistem času nabožno in posvetno pesnjenje predvsem njihova domena. Štajerska pesem o pijancu, ki pride domov, je vseskozi dialog med pijanim možem in njegovo ženo brez pripovednih ali drugačnih vrinkov, uvoda in zaključkov. Vendar pa je sam dialog veliko bolj skrbno zgrajen kakor v zgoraj obravnavani pesmi. Oglejmo si zgradbo pesmi pobliže na inačici št. 8527, ki ima 11 kitic po osem verzov. Iz prve kitice, ki je hkrati v celoti prva moževa replika, lahko razberemo izhodiščno situacijo: mož se pozno ponoči vrne iz gostilne in se znajde pred zaklenjenimi hišnimi durmi. Ce hoče, da ga žena spusti v hišo, mora biti prijazen z njo. Zato je sprva ves spravljiv in ponižen: »Liiba žena! priša sem domo. Zdaj že skoro punoči bo, Odpri dveri, naj ja v hišo grem, Kaj tii viini stati čem, Samo gnes mi ne klepeči, Hujdega mi nič ne reči. Da me glava močno zlo boli, O ti boga glava ti.«™ " St. 8516j SNP IV, str. 660. " St. 8517| SNP IV, str. 661. " Inačica št. 8522 z Vrhpolj nad Kamnikom je celo vključila kitico iz Prešernove pesmi Od železne ceste (SNP IV, str. 663). Fr. Kotnik: Slovenske starosvetnostii Lj. 1943, str. 108—111. " SNP IV, str. 664. 224 Zena ga v drugi Icitici, ki obsega njeno prvo replilio, zavrne z očitki, da je ves dan napajal druge ljudi, ženo pa pustil doma v osamljenosti. Gnusi se ji pijani mož, od katerega smrdi po pijači, zato mu ne bo odprla. V tretji kitici, ki je spet moževa, ta še bolj milo prosi ženo, naj mu odpre. Sklicuje se na mraz in obljublja, da se bo poboljšal in da dolgo ne bo šel več v krčmo. V četrti kitici ga žena spominja, da ji je že večlcrat tako lepo obljubljal, pa nikoli držal besede. Pa ga bo vseeno pustila v hišo. Pri odpiranju vrat pa ugotovi, da ura ni šele polnoči, kakor ji je poprej zatrjeval mož, ampak da se že dani. Komaj pa je mož v hiši, se res ves spremeni. Vendar ne v dobro, kakor je poprej obljubljal. Prej jo je nagovarjal ;>luba žena«, zoaj jo naziva kralkomalo »baba«, prej je bil ves sladak in ponižen, zdaj je surov in oblasten: »Ja, ti baba, ja bom nači zdaj. Zdaj sem v hiši, zdaj mi jesti daj, Ci pa ne, te vidla boš, kaj bo, Jas razkolen ti glavo. Jas sen virt per moji koči, Kak po dnevi tak po noči, Zdaj pa sen tak dugo v mrazi sto. Kaj bi lehko konec do.c""^ Naslednja kitica je spet ženina, vendar je v št. 8527 izpuščena. Treba jo je nadomestiti iz drugih inačic, npr. s šesto kitico št. 8532. Zena se možu takoj postavi po robu. Opo-nese mu njegovo obljubljeno poboljšanje, ki se kaže na zelo čuden način. Tudi sama mu začne groziti z ubojem, ali pa bo odšla od hiše, če ji bo vrnil, kar je »k hrami sprav-la«. Mož, katerega naslednja replika obsega kar dve kitici, je takoj pripravljen in ji začne naštevati premoženje, ki ga je prinesla k hiši: kolovrat brez kolesa, počen pisker in ukradene čevlje^' oziroma haubo^^. Ceber brez dna v skrajno okrnjeni inačici št. 8534 je drugoten vnesek. Isto bi lahko rekli za ženhi odgovor v enako pomanjkljivi varianti št. 8535, ko zavrača moža, da tudi ona ni našla v hiši drugega »ko no bučo starga masla«. V večini dobro ohranjenih variant mož nadaljuje z očitanjem in pove, kaj ga v zakonu najbolj pekli: komaj dvajset tednov po poroki mu je žena povila otroka. Ta očitek šele sproži plaz ženine zgovornosti, ki se prav tako raztegne preko dveh kitic. Kako more mož trditi kaj takega? Saj se vendar dobro spominja, čeprav ima žensko glavo, da sta se vzela na pustno nedeljo, na god svetega Filipa pa se jima je rodil sinek. Tako suma, da je prinesla v zakon kot doto nezakonskega otroka, ne le ne ovrže, ampak še podkrepi, saj je od sredine februarja, kamor lahko najzgodneje pade pust, do 1. maja, ko sta po starem rimsko-katoliškem svetniškem koledarju godovala apostola Filip in Jakob^', kvečjemu le 12 tednov. Učinek tega dokazovanja, v katerem je hotenje v očitnem nasprotju z dejanskim rezultatom, kar je bilo tedanjemu človeku takoj in brez komentarja jasno, se stopnjuje v komično smer, ko žena še naprej z vso vnemo prepričuje moža, da ne zna računati in da mu že pamet »prhni«. Končno mu zagrozi, da ga bo pretepla z novo »veselco«^"*, če se bo še enkrat tako zlagal. Kljub čudnemu dokazovanju pa žena s svojo zgovornostjo in grožnjami le prepriča moža. Ta glasno sklene, da bo poslej tiho in da bo raje pustil, naj obvelja ženina volja, samo da ne bo prepira pri hiši. V zadnji kitici slavi žena zmagoslavje s svojim komentarjem prepira in njegovega izida: »Zena, kera le korajžo ma, Tista lehko moži antvert da, Dare mož se s palcoj joj grozi, Deno pa nič ne včini. Jezik mam, no vem ga gnati, to ti more klepetati, Da bi jezik ne bi dober bia. Te bi herbet tepen bia.«'° '"a Tam, str. 665. " Tako še v št. 8528,8532, 8533. " Tako v št. 8529, 8530, 8531. " V inačici št. 8531 je določno povedano: ». . . Kda je sveti Filip no Jakob bija, . . .« (SNP IV, str. 672.) " Veslu podobna kuhalnica (prim. M. Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar II, Lj. 1895, str. 762, geslo; vesiica). " SNP IV, sir. 665. 225 Pravkar citirana zaključna kitica pa odpira osrednje vprašanje v zvezi z dialoško zgradbo pesmi: čemu je pesem dosledno izpeljana v obliki dialoga? Vse doslej je bil na to vprašanje mogoč preprost odgovor: da pač čim bolj neokrnjeno ohranja iluzijo avtentičnega prepira med vinjenim možem in njegovo jezično ženo. V zadnji kitici pa takšna razlaga ni več mogoča. Ko bi bile zadnje ženine besede namenjene možu, bi imel ta, kakor ga poznamo iz prejšnjega poteka dialoga, dovolj razloga, da bi ponovno vzkipel in preklical pravkaršnjo sramotno podreditev ženini volji. Potemtakem se žena hvali, da je s svojo korajžo in jezičnostjo ukrotila moža, pred nekom drugim, in sicer tako, da je mož ne čuje. Kdo pa bi utegnila biti ta tretja oseba? Iz dosedanjega dialoga nismo čutili njene prisotnosti. Ali pa: tudi predzadnja kitica oziroma zadnja moževa replika, zveni po večini tako, kakor bi bila namenjena nekomu drugemu in ne ženi. Zlasti pa je to moč razbrati iz inačice št. 8533, kjer se začetek te moževe replike glasi: »O ti vbogi, vbogi moški vi. Kak le branit ona se hiti.. .«^^ Tu pa mož neposredno nagovarja večjo skupino moških, ki je prisotna. Ženina zadnja replika pa ni namenjena isti skupini moških ali vsaj ne izključno njim. Žena, ki tako premetno izigra svojega moža, pač ne bi pri moških tistega časa mogla pričakovati odobravanja ali celo simpatij, saj je vsakršno podrejanje moža v zakonu veljalo za nemožato in sramotno. Torej je ženina samohvala namenjena nekomu drugemu, očitno prisotnim osebam ženskega spola. Kako pa so ti moški in te ženske prisotni v obravnavanem dialogu? Odgovor je glede na dejstvo, da se dialog na fiktivnem nivoju odvija med štirimi stenami brez prič, mogoč le tako, da predvidevamo prisotnost občinstva pri izvajanju dialoga. Ker pa gre za dosledno izpeljano dialoško obliko, bi težko verjeli, da se je pesem samo pela v mešani družbi, na katero se na zaključku neposredno oljračata prepirajoči se osebi in pred njo opravičujeta svoje ravnanje. Vse nas navaja na misel, da se je dialog v peti obliki na nekakšen še nepojasnjen način »uprizarjal« pred nekim občinstvom, torej da je šlo za gledališko predstavo v najširšem pomenu pojma, za nekakšno kratko komično »opero«. Pri takšni razlagi lahko razumemo zadnji dve kitici kot »govorjenje na stran« oziroma neposredno nagovarjanje občinstva. K takšni podmeni, da gre v primeru slovenjegoriškega verziticiranega dialoga med pijanim možem in ženo pravzaprav za kratek dramatični tekst, nas navaja tudi tolmačenje komičnega učinka oziroma komične namenskosti ženinega dokazovanja, da sin ni bil spočet pred zakonom. S te strani je zanimivo že samo dejstvo, da sta se vzela na pustno nedeljo. Včasih je bil res predpustni čas, torej od praznika treh kraljev do pusta, čas porok in ženitovanj, vendar so bila ta v samem pustnem času že mimo. Na pustno nedeljo ali pustni torek so po večini slovenskih krajev uprizarjali parodijo porok^'. Stavljanje poroke v dialogu udeleženega moža in žene na pustno nedeljo že samo kaže na območje komičnega ali celo burke. Se bolj pa nas o tem prepriča stopnjevanje tistega dela dialoga, ki govori o času rojstva sina. Žena dokazuje možu, da je bil njun sin spočet v zakonu tako, da navaja celo krajši termin kakor mož, le da ga prekrije z oznakami iz pratike, čemur mož pač nasede, ne more pa nasesti občinstvo. To se lahko ob takšnem načinu dokazovanja le imenitno zabava. ~ \ Pod naslovom Pijanec pride domu je Glonar razen inačic dialoške pesmi vključil še tri inačice pijančkovega monologa, ki se od prejšnjih tudi vsebinsko dokaj loči. Tudi te tri inačice so krajevno vezane na Slovenske gorice, njihova zapisana oziroma tiskana podoba pa je dokaj okrnjena in predvsem brez pravega zaključka. Sicer pa se inačice ne razlikujejo kaj prida med seboj in kažejo na pozen nastanek pesmi. Pravzaprav lahko kot prvotno pesem štejemo kar inačico 8537, od katere se varianta prve kitice (št. 8536) in z drugačno vsebino (kateri poklic bi rad opravljal) dopolnjena inačica (št. 8538) ločita le v nebistvenih podrobnostih. Izhodiščni trenutek je tudi tukaj, kakor v zgoraj obravnavanih pesmih, prihod pijanega moža iz gostilne domov. Vendar tu ne gre za poročilo očividca, ki je skrit prisluškoval prepiru med pijanim možem in njegovo ženo, niti za »uprizarjanje« prepira, marveč za moževo pripoved o nekem ponavljajočem se dogajanju med njim in ženo, kadar se vrne pozno iz gostilne. Zgovorna je že prva kitica: " SNP IV, str. 676. " Prim. ustrezne odstavke v N. Kuret, Praznično leto Slovencev I, Pomlad, Celje 1965, str. 21—71. 226 »Zvečer, gda ja s krčme pridem. To je že en velki strah; Žena nad menoj regeče. De mi hiža vsa trepeče. Jaz pa smuknem v kut za peč. Da je le ne čujem več.«2* Povsem v novo idejno-vsebinsko območje pa nas popeljeta druga in tretja kitica. V drugi mož povzema ženine očitke, da pri hiši ni kaj jesti, ni kaj piti in da preti ekseku-cija. V tretji kitici mož priznava, da ima žena prav, ker ga hočejo požreti dolgovi, hiša pa se mu podira nad glavo. Ta socialni moment nima komičnega konteksta in zazveni tudi iz sicer drugače lahkomiselno ubrane pesmi kot resen očitek vesti. Tu bi bila dana možnost izpreobrnitve moža, če bi žena drugo jutro z nepremišljenim ravnanjem vsega ne pokvarila. Možu, ki se že zgodaj zbudi, buči po glavi. Zeno prosi za juho, ta pa mu pomoli pod nos »veslico«, na kar gre mož spet v krčmo. Krčmar ga povprašuje, če je bil kaj tepen. Mož prizna, da je »malo po vuhi palo«, in za ta dan sklene, da se bo zgodaj vrnil domov. S seboj vabi prijatelje v gosti. Zenka bo dobre volje, doma se že peče gos. Tudi klobase bi naredil, pa nima »pšena«. Tu se pesem sprevrže v ne povsem razumljivo hvalisanje pijanca, ki bi rad s praznim govoričenjem izravnal porušeno ravnovesje v zakonskem življenju. Brez prave zveze s tem je zaključna želja, da bi bil rad krčmar in bi v lastni kleti pil po mili volji. Na tak nemotiviran način so v varianti št. 8538 vrste kitice o tem, katere poklice bi vse rad opravljal. Ta del prerašča po obsegu izhodiščni monolog pijanca o zakonskih odnosih, ni pa z njim v pravi zvezi. Zanamivi sta v njem le vrstici: »Rihtar jaz več nečem biti. Ziipan bi pač rajši bia .. .«^' Dajeta namreč slutiti, da je pesem meščanskega izvora, čeprav je bila ta varianta zapisana v okolici Sv. Boltanka na Pesnici, torej v kmečkem okolju. Oblikovno in motivno je tej pesmi nekoliko sorodna koroško-kranjsko-štajerska pesem, katere maloštevilne in slabo ohranjene variante ie uvrstil Glonar pod naslov Pijanec in slab gospodar'". Poskočni ritem ne dopušča, da bi pesem datirali pred drugo polovico 18. stoletja. Enokitične poskočnice so s plesom štajrišem prodrle iz nemškega alpskega sveta k nam najprej na Koroško in od tod na Gorenjsko res najbrže že v drugi polovici 17. stoletja, večkitične pesmi na njih metrično shemo pa so dosti mlajši pojav''. Tudi je najobširnejšo varianto, ki jo je zapisal Matevž Ravnikar-Poženčan, uvrstil zapisovalec med »Povasne pesmi«; torej med tiste, ki so bile »zložene v devetnajstem stoletji«''. Torej gre tudi v tem primeru za pesem iz konca 18. ali začetka 20. stoletja. Njen izvor pa glede na obliko lahko iščemo v godčevskih krogih. V tej pesmi se predstavi pevec kot pijanec in slab gospodar, čigar žena se neprestano krega in mu očita, zakaj ne umrje. Tolaži se na drastičen način: »Piši me baba v r.., Jez poj dem žganje pit: Žganje je merzlica Naših mošnic.«" Gre torej za pijanca na nizki socialni stopnji, saj pije takrat najcenejšo pijačo — žganje. Nato izvemo, da mu gostilničar streže le z nejevoljo, saj pri njem ni mogoč dobiček. Ko zapije vse, kar ima, ga gostilničar postavi pred vrata. Pijanec modruje, da je tako prav, ker če bi ostal doma, bi imel še vedno nekaj denarja. V inačici št. 8509 sledi temu » SNP IV, str. 678. » SNP IV, str. 679. St. 8508-8511; SNP IV, str. 655-657. " V Vodušek: Alpske poskočne pesmi v Sloveniji, Rad VI. kongresa folklorista Jugoslavije (Bled 1959j. Lj. 1960, str. 55—78, zlasti str. 76, 77. " Prim. SBL III, str. 50. " St. 8509; SNP IV, str. 656. 227 moževemu monologu še ženin, krajši, kjer se žena sprijazni s položajem ob možu pijancu; če ne bo šlo drugače, bo pa priberačila nekaj moke, da bo mogla kaj skuhati otrokom. V tem primeru pač ne moremo govoriti o kakšnem dialogu. Mož in žena govorita drug mimo drugega nekemu občinstvu ali sama zase. V večini variant pa gre tako za monolog moža. V primeri s štajerskim samogovorom pijanca vsebuje tudi ta rahlo nakazan socialni kontekst, vendar pa je koroško-kranjsko-štajerska pesem bolj šaljivo zasuknjena in lahkotna, pač tipično godčevska. Tako pridobljen razgled po vsebini in oblikah slovenskih ljudskih pesmi na temo »prepir(i) med pijancem in njegovo ženo« moramo soočiti z novo odkrito pesmijo na isto temo iz leta 1712. Tudi tukaj gre za dosledno izpeljan dialog med pijanim možem in ženo kakor v slovenjegoriški pesmi, ki smo si jo pri pregledu ljudskih pesmi ogledali kot drugo. Vendar je »prizorišče« dialoga drugačno. V primeru štajerske ljudske pesmi se dialog odvija na domu zakoncev oziroma deloma pred vrati tega doma, slatenska dialoška pesem pa je postavljena v gostilno, saj žena že takoj spočetka očita možu, da ga najde »že spet v taberni«. Torej je prišla žena za možem v gostilno in ga hoče po vsej sili spraviti domov. Ko jo mož na njen »pozdrav« ostro zavrne in nažene proč, se ne oplaši, ampak pogumno nadaljuje z očitki. Otroci in živina poginjajo od lakote. Mož jo zavrne, naj jim kuha repo. Zena trdi, da še te ni pri hiši. Mož noče nič slišati. Ko pa mu žena začne oponašati, da pa si sam privošči dovolj kruha, vina in mesa, jo mož odločno zavrne, ne da bi ji oporekal, da mu tega ni zadosti. Ko žena sprevidi, da z očitanjem ne bo nič dosegla, začne moža prositi. Ta sprememba v tonu pesmi se začne s peto kitico. Zena prosi moža, naj jo usliši, ker bi tudi sama rada kruha. Mož pa jo zavrne s kolovratom, ki da je za stare babe in se pač mora z njim »trorat« (nerazumljivo) do smrti. Zena zdaj blagruje moža, ki lahko tako brezbrižno govori, ker mu pomaga vino sladko spati. Možu to godi, zato žena spet začne prositi, da bi jo uslišal. Mož pa jo prekine, češ da ne mara nič zanjo. Zena začne tožiti, kaj bo z njo, siroto slaro, ko mož ne mara več zanjo. Mož pa jo spet grobo odpodi. Ko žena torej sprevidi, da je mož gluh za očitke in da tudi prošnje pri njem nič ne zaležejo, začne obujati spomine na mladost, ko je še ni preganjala lakota. Mož tudi tem spominom ne nasede. Zavrne jo, da je ni moč prenašati, pa naj bo stara ali mlada. Zena to presliši in dalje razpreda misel, da se ji takrat ni bilo treba pritoževati zaradi pomanjkanja jedi in pijače. Mož tu pripomni, da laže plešeš, če preveč ne ješ in piješ. Ob tem se ženi stoži po plesu, ki je bil njeno veselje. Mož ji svetuje (brez pravega razloga), naj gre v druge dežele. Zena se pri tem zave, da je priklenjena na hišo, polno otrok, ter na praznega in nenasitnega moža. Mož jo samovšečno popravi, da je koristen in čeden. Taka moževa zadrtost pa ženo spet razkači, tako da s trinajsto kitico začne moža zmerjati in obkladati z grobimi vzdevki. Mož pa ji vrača z enakim. V stopnjujočem se obkladanju z žaljivkami, izpremešanim z očitki in grožnjami, je oblikovan dialog zakoncev v zadnjih štirih kiticah. Zaključi ga mož, ki odpodi ženo, ker hoče v miru zaspati. Ta omemba spanja bi kazala, da sta se v teku dialoga mož in žena premaknila iz gostilne in prišla do doma. Vendar v tekstu samem ni za takšno razlago nobene druge opore. Tako si lahko zaključek razlagamo tudi tako, da mož zadremlje v gostilni pri pivski mizi. 228 Glede na vsebino in ton dialoga nam potemtakem Ena lepa pejsem ad eniga pejaniga moža ino žene razpade v štiri dele. Vse štiri intonira žena, ki poskuša na različne načine odvrniti moža od pijančevanja in spraviti domov. Prvi del označujejo ženini očitki, drugega njene prošnje, tretjega spomini na lepšo mladost in četrtega grobo zmerjanje. Prehod iz enega dela v drugega pa ni naključen, ampak je utemeljen tudi v zunanji zgradbi pesmi oziroma podrejen vnaprejšnji shematični razporeditvi kitic. Prvi del obsega prve štiri kitice, drugi se razteza od pete do osme kitice, tretji od devete do dvanajste in četrti od trinajste do šestnajste. Ce pa primerjamo zgradbo teh štirih delov med seboj, opazimo, da se skoraj povsem pokriva. Prva, peta, deveta in trinajsta kitica imajo po štiri verze, od katerih prva dva pripadata ženi, druga dva pa možu. Enak obseg in enakšno razporeditev verzov v dialogu imajo tudi druga, šesta, deseta in štirinajsta kitica. Tretja, sedma, enajsta in petnajsta kitica obsegajo le po dva verza, od katerih je prvi ženin, drugi možev. Spet drugačna je razporeditev v četrti, osmi, dvanajsti in šestnajsti kitici, ki imajo po tri verze; od teh izpolnjujejo prva dva ženine replike, tretjega pa moževe. Tako ima žena v vsakem delu po en verz več od moža, zato pa posamezne dele zaključujejo lakonične, odrezave, pribite moževe replike, s katerimi kot da za hip zapre ženi usta; tako se nam »manjkajoči« možev verz kaže kot nekakšen zev ali premor med posameznimi deli pesmi, ki mu nato sledi sprememba tona dialoga. Na koncu, ko takšen premor nima več nobene osnove, pa ima mož dejansko dva verza, od katerih je prvi nova zavrnitev oziroma odslovitev žene, drugi pa ponovitev krepke rečenice, s katero je zaključil že prejšnjo kitico. Ena lepa pejsem ad eniga pejaniga moža ino žene kot celota nima paralele med podobnimi pesmimi iz slovenske ljudske zakladnice, ki smo si jih pobliže ogledali. Po tem, da gre za dosledno izpeljan dialog, ji je najbližja slovenjegoriška pesem, ki ima v Štrekljevi oziroma Glonarjevi zbirki naslov Pijanec pride domu, 2e zgoraj smo opozorili, da imata dialoga drugačno »prizorišče«, zdaj moramo dodati, da je tudi dialog sam povsem drugače zastavljen in izpeljan. V sloven-skogoriški pesmi je sprožilec dialoga mož, ki se pozno vrne iz gostilne in na pol prezebel prosi ženo, da bi ga spustila v hišo. Pravi prepir se tu začne šele, ko žena pri odpiranju vrat ujame moža na laži, končni zmagovalec v prepiru pa je žena. V slatenski pesmi začne dialog žena, ki pride po moža v krčmo. Kot smo videli, žena tudi vseskozi usmerja dialog in intonira njegove obrate. Kljub temu, da mož tu le zavrača ženine očitke v objestnem tonu, ki proti koncu preide v odločno podenje in zmerjanje preveč vsiljive žene, ima le on zadnjo besedo in povsem obvaruje »moško čast«, medtem ko mož v slovenskogoriški pesmi ženi komično podleže. Ce pa primerjamo zgradbo dialoga glede na njegovo razporeditev po kiticah, se nam pokažejo še bolj zgovorne razlike. Medtem ko je v slovenskogoriški pesmi dialog razporejen tako, da moževi kitici sledi ženina, tej spet moževa, itd., pri čemer je to alternirajoče zaporedje enkrat prekinjeno tako, da imata mož in žena vsak po dve kitici zapovrstjo, je razporeditev v slatenski varianti, kakor smo zgoraj razbrali, umetelno grajena. Način razporeditve dialoga, kakršnega srečamo v slovenskogoriški pesmi, torej da imata sogovornika vsak svojo celo kitico in to v izmeničnem zaporedju, je splošnejši in v ljudskih pesmih povsem prevladuje. Ob njem v ljudskih pesmih zasledimo še nena-črtno, neurejeno razporeditev dialoga po kiticah, kakršno srečamo v variantah 229 kranjsko-primorsko-zahodnoštajerske pesmi Ena pesem je ven poslana (naš prvi obravnavani tip). Takšna umetelna razporeditev dialoga, kakršno smo zasledili v slatenski pesmi, pa je ljudskemu pesništvu povsem tuja in bi ji zaman iskali paralele v Štrekljevi zbirki. Tako lahko zaradi nje povsem opustimo misel, da bi utegnila biti Ena lepa pej sem ad eniga pejaniga moža ino žene v slatenskem urbarju zapis ljudske pesmi. Takšna pesem je mogla nastati le v oblikovalno bolj izobraženem in zahtevnejšem okolju. Najbrž kar v tistem, v katerem je bila zapisana, torej v okolju podeželske gospode in (pol)inteligence v njeni službi. Pri takšnem zaključku pa nastane vprašanje, kako združiti grobi stil dialoga pesmi z družabno uglajenostjo višjih družbenih slojev. Tu se moramo zateči po pomoč k takrat veljavnim poetičnim naziranjem. Takratna poetika je sprejela in dalje razvijala nazore in pravila renesančne poetike. Pri tem mislimo predvsem na nemške baročne teoretike, saj je bila naša literarna tvornost v tistem času predvsem pod vplivom nemškega baroka. Tu so bili estetski nazori in poetična pravila močno družbeno pogojeni. »Poznofevdalni stanovski način mišljenja je imel pomembne posledice za pesništvo, ki je moralo ustrezati zahtevi po stanu primernem stilu. Tako so razlikovali visok stil, ki je ustrezal dvorni reprezentanci, nizek stil, kakšnega se poslužujejo kmetje, veseljaki in služinčad, in srednji stil, ki ga je gojilo predvsem priložnostno pesništvo meščanskega stanu.«** Nizki stil je torej bil priznan kot ena od oblik literarnega izraza. Posluževali so se ga pesniki in pisatelji za literarno oblikovanje nižjih družbenih slojev. Pri tem ni šlo za nasilno grob jezik, marveč za vsakdanjo govorico nižjih družbenih slojev, iz katere niso bile izvzete grobosti in za današnji okus spotakljivi izrazi. Seveda so pisci poetik določili natančno, v katerih literarnih vrstah in kdaj se sme uporabljati ta ali oni stil. »V nizkem stilu so pisali med drugim satirične epigrame, satire in parodije.«*^ Zlasti pa so se ga posluževali za karakte-riziranje komedijskih oseb. Temu legalnemu priznanju nizkega stila kot edino primernega za nekatere literarne vrste, kakršnega je kodificirala nemška baročna poetika, pa moramo pridružiti še drug baročni pojav, to je priljubljenost skrajnostnih situacij v fabuliranju in skrajnostnih nasprotij v izražanju. Oblikovanje človeškega življenja je nihalo od življenjske pestrosti in polnosti, pri čemer je bila bogato zastopana erotična motivika, do grozljivih podob smrti in razkrajanja. Pri oblikovanju erotičnih motivov se pesniki niso izogibali obscenosti. Eden najboljših poznavalcev baročne literature, posebno slovanske, Dimitrij Ci-ževski je to okarakteriziral: »Pisci poljudnih šaljivih pesmi so očitno menili, da kar je naravno, ni sramotno (»naturalia non sunt turpia«). Proti koncu (17.) stoletja je nastopil ,antipetrarkizem', ki je povzročil, da so pesniki omejevali erotiko na seksualno sfero.«*^ Za takšen odnos do erotike v baročnem pesništvu je v našem kulturnem prostoru nazoren primer protimeniška šaljiva zgodbica, ki jo je literarno oblikoval hrvatski plemič in pesnik Franjo Krsto Frankopan. Čeprav pesem le malo odstopa od jezika drugih Franko-panovih pesmi, jo slovenska literarna zgodovina šteje med redke poskuse slovenskega posvetnega pesnjenja pred Pisanicami. Kljub temu pa je pesem pri nas povsem neznana, saj je še hrvaške izdaje Frankopanovih del po navadi ne upoštevajo iz nravstvnih razlogov. Ker je nastala slabih petdeset let pred slatenskima pesmima v plemiškem okolju, naj jo v celoti natisnemo, da bo končno mogoče presoditi njeno »slovenskost«, hkrati pa nam bo zgovoren zgled, s kakšnimi motivi se je ukvarjalo takratno plemiško pesništvo v naših krajih. " M. Szyrocki: Die deutsche Literatur des Barock, Eine Einführung: Reinbeck bei Hamburg 1968 (rde 300/301), Str. 41. '» Tam, Str. 44. D. Tschizewskij: Vergleichende Geschichte der slavischen Literaturen I; Berlin 1968 (Sammlung Göschen 1222), Str. 131. 230 Fratri putnici Dva fiatra sa zgudi stala ter skupa potovala čez krajnsku deželju; prišli su v goru strmu, drevovat v jednu krčmu, majuč le tu zelju. Tam bila krčmarica, jederna ka ena srnica, bela ino rumena; al pater takur joj pravi: »Oh, ljuba, ti me ozdravi, natur si rojena. Trbuh mi hudo rošta, nič mi ne bo zadosta, kar ruka tva ljubezna; jes čem ti tringelt dati, vse grihe odvezali, le ne budi jezna.« Al pravi krčmarica: »Jest sem dobrodelnica bolnim pomoč dati; nocuj čem tiho priti, trbuh vam namastiti, dobrii če vam dijati.« Takur se domenili, jen drugom obljubili: vračstvu ino tringelt; po noči skup se stali, bolnoga namazali, praveči: še jen fert. Le tur je kozal slišal, v posteli zubmi škripal, praveč: »Haj ju, haj jii; srce molčno trepeče, vračstvu takur topleče naj tudi meni bu.« Pa se je hitro skočil, vrata tvrdno zatvoril praveč: »Haj jii, haj jii, per moj duši, vun ne zideš, dok kuli k men ne prideš, kar patru le takii.« Ni moglo inač biti, morala kozlu priti, tudi ga vračili; dostar je poslovala, vsu noč bolne mazala za tringelt dobiti.'' Tu se ne moremo spuščati v interpretacijo Frankopanove pesmi, ker bi nas to preveč zavedlo v stran. S povedanim in citiranim smo hoteli samo nakazati, da je mogoče imeti Eno lepo pejsem ad pejaniga moža ino žene za pesniški izdelek verzifikatorja iz višjih slojev. Kljub temu pa ne moremo mimo dveh drobnih podobnosti, ki ju lahko opazimo med slatensko dialoško pesmijo in zgoraj označenimi ljudskimi pesmimi. Motiv stradanja družine in slabega gospodarstva sploh vsebujeta tudi slovenskogoriška monološka pesem (tretja pesem v naši obravnavi) in koroško-kranjsko-štajerska pesem Pijanec in slab gospodar (četrta obravnavana pesem), dasi nekoliko drugače kakor slatenska. Pa tudi fraza »Piši me baba v r..« v pesmi Pijanec in slab gospodar je lahko le drugačnemu metru prirejena moževa zaključna replika sla-tenske pesmi »piše mene baba v ret«; vendar podobne fraze srečamo tudi v drugih pesmih Štrekljeve zbirke, npr.: v variantah B skupine pesmi o plohu: »Piš baba me od zad.«'^ Te podobnosti si lahko razlagamo tudi z vplivi od zunaj, najbrž iz nemškega pesništva, kar pa bi bilo treba posebej raziskati. V kolikor ostanemo pri možnosti domačih vplivov, so ti mogoči le od starejše slatenske pesmi, v kolikor je postala popularna, na mlajše pesmi iz Štrekljeve zbirke, ki smo si jih bili ogledali. Pri tem pa moremo proces razumeti le kot pot od umetne pesmi v ljudsko, torej pot ponaroditve. Tudi monološka slovenskogoriška pesem verjetno ni nastala v kmečkem okolju, kakor smo že omenili, marveč v mestnem. Kot morebitne razširjevalce Ene lepe pejsmi ad pejaniga moža ino žene pa si lahko mislimo le kakšne poklicne pevce (v kolikor je bila pesem sploh zvezana z melodijo in se je pela), ki so se sukali po gradovih in mestih. Od njih je lahko " Po izdaji Djela Frana Krste Franlcopana, ur. S. Ježič, Beograd 1936, str. 122, 123. ^« St. 8260—8270; SNP IV, 520—532. 231 pesem v spremenjeni obliki prešla k njihovim popularnejšim kolegom, podeželskim godcem, ki so jo spet predelali po svojem okusu in oblikovalnih klišejih. V našem razmišljanju smo pustili drugo slatensko pesem doslej povsem v nemar. To pa predvsem zato, ker se je na dialogu med pijancem in njegovo ženo mogla laže pokazati njegova umetelnost v zgradbi in dokazati njen nastanek med literarno izobraženimi ali vsaj veščimi verzifikatorji. Tudi pesem osamljenega dekleta, ki je v slatenskem urbarju zapisana brez naslova, ne more bili zapis ljudske pesmi. Pesmi v Štrekljevi zbirki, ki bi se mogle vsaj približno motivno primerjati s slatensko pesmijo, so bodisi vezane na pustni običaj vlečenja ploha'^ ali pa so očitno mlajšega nastanka in je celo mogoče ugotoviti avtorja prvotnega besedila in besedilo samo. Tako je pesem Se vedno bo morala nositi parto™ ponarodela popevka štajerskega pesnika Štefana Modrinjaka (1774—1827) Tožna pesem ene dekline'", ena od variant v skupini z naslovom Svarilo izbirčnim''^ pa zapis Modrinjakove Popevke fašanske za dekline'". Še bolj motivno oddaljena pesem Izbirčna se kesa'''' je pesniški izdelek šolmaštra-organista Pavla Knobla (1765—1830), ki jo je natisnil v svoji zbirki kratkočasnih pesmi z naslovom Jamranje enga zastarenga inu zaerjavenga deklica^ in s pripombo: »Leto pesem, aku sim jo ravnu pred več letmi skoval, jo zatu vmes denem, kir jo je veliku nih radu imelu.« Motivno najbližja slatenski pesmi je pesem z naslovom Slovo zapeljane**^. V devetih se-demvrstičnih kiticah se vseskozi ponavlja kot peti verz vzdih: »Jaz, vboga sirota,...« Ta nas presenetljivo spominja začetnega verza slatenske pesmi: »Jest vboga revna sru-ta ...« Toda funkcija te fraze je v vsakem primeru drugačna. V slatenski pesmi je uvod v neko situacijo, iz katere izhajajo dekletove tožbe, v pesmi, ki je bila zapisana v Vidmu pri Ščavnici, pa uvaja fraza antitetični del kitice. Prva kitica slovenskogoriške pesmi najprej blagruje nedolžne deklice, ki kakor rožice cvetejo k Jezusu, nato pa s citirano frazo postavi nasproti njim sebe, ki je bila nekoč taka rožica, pa se je zgodaj osula. Na podoben način so zgrajene tudi druge kitice v tej pesmi. Prvi deli, obsegajoči po štiri vrstice, podajajo neke nravstvene ideale v prispodobah ali v obliki verskih naukov, zadnji dve vrstici, uvedeni s citirano frazo, pa s temi ideali soočijo stanje obupujoče zapeljanke. Pesem daje vtis moralnovzgojne namenskosti in je po vsej verjetnosti izdelek kakega školnika. Bolj lirsko pristna tožba prebije izrazito versko moralističen ton le v sedmi in osmi kitici: »Kak lažlivi je svet Ino skiišnjave vse, Kak nas v mrežo vjet, Diišo pogubit če! Jaz, vboga sirota. Vam pričati znam. Kaj vse zapeljivost da. Kak veselje svet ma. Srci pa bridkost da. Poželenje moža Pa v pogiiblenje pela. Jaz vboga sirota. Veselje iskala sem. Pa žalost, smrt najšla sem.«"" " St. 8257—8272; SNP IV, str. 518—535. St. 8250—8252; SNP IV, str. 514, 515. " S. Kotnik: Štefan Modrinjak kot avtor ljudskih popevk; SE 1956, str. 206—208. " St. 8254; SNP IV, str. 515, 516. " S. Kotnik, n. d. str. 212. " St. 8228; SNP IV, str. 500—502. P. Knobel: Stili pare kratko-časnih novih pesmi; Kranj 1801, str. 28—32. « St. 8221; SNP IV, str. 498, 499. " Tam, str. 499. 232 Kakšna razlika med nabožno in svetoboljno nastrojeno slovenskogoriško pred-smrtno tožbo zapeljane deklice (morda gre za slovo, ki ga je v imenu umrle zapeljane deklice za pogrebne svečanosti sestavil školnik, kakor je bila na vzhodnem štajerskem navada) in »realistično« izpovedjo zapeljanega, pa vendar zdravo po normalni ljubezni in objemih izvoljenca hrepenečega dekleta v slatenski pesmi! Tudi tu je dovolj očitno, da je slatenska pesem dosti starejša. Več kakor verjetno je nastala v istem okolju kakor druga pesem, zapisana v istem urbarju. V kolikor gre med obema pesmima za neposreden ali posreden vpliv, pač zaradi skoraj identične tožbe, ki smo jo že zgoraj citirali, je tudi tukaj možen le vpliv umetne slatenske na poUjudsko slovenskogoriško. Dognanje, da sta obe pesmi iz slatenskega urbarja mogli nastati le v kulturnem ambientu, v katerem sta bili zapisani, je velikega pomena. Z njim se odpira vrsta literarnozgodovinskih vprašanj, ki se jih v pričujočem razmišljanju nismo mogli niti dotakniti. Gre za vprašanje izvora oziroma pobud, iz katerih sta pesnu nastali; tu bo treba s primerjalno analizo poseči v nemško pesništvo poznega srednjega veka bolj kakor v sodobni barok. Drugo važno vprašanje je namen dialoške pesmi: ali je bila zgolj pesem ali je bila namenjena kasnemu uprizarjanju, kakor smo to mogli razbrati iz ljudske slovenjegoriške pesmi. Končno pa gre za novo osvetlitev našega podeželskega grajskega kulturnega okolja. Doslej smo gledali na ambient, v katerem so živeli »tuji« fevdalci na naših tleh kot na nekaj tujega, vsemu slovenskemu neprijaznega. Najmanj pa smo si upali sklepati, da bi v tem okolju mogla nastati kakšna slovenska verzifikacija. Najdbe zadnjega časa so nam pokazale, da je bil vsaj v sedemnajstem in deloma še v osemnajstem stoletju občevalni jezik nekaterih kranjskih podeželskih plemičev slovenski«, slatenski pesmi pa dokazujeta, da so mogle na podeželskih dvorcih nastajati celo verzifikacije v slovenskem jeziku. Breda Pogorelec 3. Filozofska fakulteta v Ljubljani JEZIK IN STIL NOVE NAJDBE Za našo predstavo o rasti slovenskega knjižnega jezika oziroma njegovih zvrsti sta v slatenskem urbarju zapisani besedili veliko bolj pomembni, kakor bi to lahko sklepali zgolj na podlagi dejstva, da po vsej priliki nista bili namenjeni širšemu občinstvu, javnosti, ampak kvečjemu za priložnostno izvajanje, igranje oziroma petje, ob posebnih, zasebnih priložnostih (tudi zabavah). Kažeta nam namreč, kakšen slovenski jezik so za zasebno rabo pisali izobraženci v začetku 18. stoletja, opozarjata na razmerje med pisano in govorjeno besedo v umetnem slovstvu (kar je za nas dragoceno, ker take vrste besedil za sedaj skorajda ne poznamo in so nam skoraj edini vir sklepanja besedila cerkvenega ali nabožnega značaja), obenem pa potrjujeta predpostavke, ki postajajo ob novem gra- Gl. članek J. Hoflerja Iz neke jezuitske anketne knjige, Kronika 1973, str. 105—109, in poročilo o korespondenci med baronico Ester Maksimiljano Coraduzi in baronico Marijo Izabelo Marenzi z objavo dveh pisem Marenzijeve v tržaški reviji Zaliv 1972, str. 1—20. 233 divu vse bolj verjetne: namreč da je slovenski knjižni jezik (seveda v ustrezni podobi) v deželah s slovenskim prebivalstvom v zgodovini veliko bolj prisoten, kakor smo bili vajeni sklepati doslej, pač zaradi tega, ker se je iz starejših časov ohranilo sorazmerno malo gradiva — ali pa smo le-to preskromno ocenjevali. Zapisani pesnitvi sta nastali v različnem razdobju (arhivarji sklepajo na majhno razliko v času, za to govori tudi izrazna, oblikovna in pravopisna sorodnost prvega in drugega besedila), zapisali sta jih dve različni roki. S prvo roko — sklepajo na oskrbnika Andreja Jankoviča — sta napisani slovenska in nemška pesem, razen tega pa še skupina po večini nemških kronogramov, ki pričajo o oblikovalskem smislu slatenskega graščinskega oskrbnika in o njegovi izobrazbi. Da je obvladal — seveda najbrž do svoje stopnje — latinsko, nemško in tedanjo slovensko ortografijo, kažejo drugi zapisi v urbarju. Vasi, ki spadajo h graščini, zapisuje namreč v glavnem nemško, v gotici, le nekatere — posebej še nekatere ledinske oznake ob zaselkih — zapiše slovensko ali slovensko-nemško v latinici, kakor je bilo za slovenske vložke v navadi. Pri tem uporablja pri sklanjatvi samostalnikov moškega (srednjega) spola v 5. skl. končnico -o, značilno od 16. stol. naprej za tako imenovano gorenjsko-koroško predknjižno obliko slovenskega pismenega jezika, ki se je v zasebnih in polzasebnih zapisih obdržala vse do 18. stoletja in je z nekaterimi posebnostmi (sklanjatev pridevnika) verjetno vplivala tudi na poznejšo sodobno knjižno normo. Omenjena oblika je v začetku 18. stoletja pogosta tudi v tiskanih knjigah (Steržinar, Basar itd.). V urbarju zapisana krajevna imena, povsem slovenska ali delno slovenska, so: Na Proseko, Vdragi, MamoHe (= Mamóle), Pod hribom, Am Wasser na poder-tem, Altenhoí na Duoro, Pllassneg od Golii Verth, Dougi Erth in Reika, Sagariza bey Slatteneg, Vmlakach, Langenekh nad logam. Obla goriza, Zerouza, Dull. Zapis teh imen je v bohoričici, ki je seveda prirejena pod vplivom nemške pisave: th pomeni v tem primeru h (Verth = vrh), zapisal je po krajevnem izgovoru: Sagariza (Zagorica) ali pa je po tedanji pisni navadi zamenjeval o in a. Na znanje latinščine opozarja rob izrezane latinske molitve sredi urbarja. Da gre za izobraženca, ki je približno obvladal tedanjo poetiko, priča izbrana oblika tako nemškega kakor slovenskega besedila. Pri prvi slovenski pesnitvi smo pozorni na pomen naslova, ki očitno opozarja na umetelnost pesmi: zvrstni označbi Lepa peishem sledi označba vsebine: od pejaniga moža jno žene. Ta vsebina je napovedovala znano obliko komične prepirljivke oziroma zabavljiv-ke, za katero poetika tega časa (prim. Martin Opitz, Buch von der deutschen Poeterei. Ponatis prve izdaje 1624, Halle 1913, str. 22 d.) predpisuje tako snov in z njo govorni položaj (osebe kot nosilce dogajanja) kakor tudi nizko besedje, ki je uporabljeno po pravilih poetike izgubilo ostri slabšalni predznak, kakor ga ima sicer v vsakdanjem jeziku, v slovstvu pa zlasti v kasnejšem obdobju enostranske meščanske zglajenosti, tako knjižne kakor pogovornih jezikovnih zvrsti. Zdi se, da kaže prav zaradi povedanega usodo te slovstvene oblike zasledovati v smeri od umetnega slovstva v ljudsko slovstvo. V dokaj privzdignjeni podobi srečamo to obliko tudi pri Prešernu — Od železne ceste — ! Primerjava naše prve pesmi s stanovskimi pesmimi v K. Streklja Slovenske narodne pesmi IV kaže, da gre za umetelno pesnitev, ki se od Štrekljevih zapisov razlikuje tako po snovi kakor po ubeseditvi. 234 Omeniti kaže tudi opozorilo ob naslovu: »na novo sturiene 1712«, zapisano s prvo roko. Naj gre za prenovitev lastne ali tuje pesnitve — ali, kar je bolj verjetno, za novo ubeseditev — dejstvo, da sta tako prva kakor druga pesem zapisani gladko in skorajda brez popravkov, govori bodisi za to, da sta bili pesnitvi najprej péti oziroma govorjeni in ju je zapisal pisave razmeroma dobro vešči zapisovalec, ali pa — kar je bolj verjetno — da ju je pisec prepisal s prvotnega koncepta. Za to zadnjo možnost govori tudi zamenjava nekaterih črk, ki so si v pisavi podobne, npr. o in a, kar pa že v zapisih 17. stoletja ne pomeni nobene posebnosti (prim. V. Oblak, Doneski k historični slovenski dialektologiji. LMS za leto 1890.) 1. Prva pesnitev je umetelno zgrajena iz 16 dvogovorov med možem in ženo. Dvogovori se ponavljajo v urejeni zapovrstnosti po 4 kitic, razvrščenih takole: 2-f2, 2 + 2, 1 -f 1,2 + 1. Leva številka pomeni ženski, desna moški del dialoga. Pesem uvaja ženska, sklene pa moška partitura, pri čemer je 4. kitica 4. dela zgrajena iz dveh dvostišij: da bi bil zaključek vsebinsko in oblikovno krepkejši in psihološko učinkovitejši, je v samem zaključku pesnitve ponovljen 2. verz iz 15. kitice. Verz je trohejski; pri branju pa se postavlja problem zapisa. Zattedanjojezi-kji^aiOJiainio j g značilen razloček med pisavo in govorom (kakor gajepostaviT Schonleben v Evangelijih inu listuvih 1672), zato obstaja verjetnost, da je pisec drucfače govoril kakor pisal. Ta misel je potrjena tudi z nedoslednostjo zapisa, v katerem je videti tako sled knjižnega izroola ^akoLjMsti Lagij vora (prim. tudi navedeno študijo V. Oblaka), na katerega je vplivala krajevna govorna osnova. Poudariti pa moram že na tem mestu, da se iz zapisa sicer kaže nekoliko »gorenjsko« barvanje knjižnega jezika, če ga primerjamo z morda bolj »dolenjsko« barvo knjižnega jezika protestantov. Vendar pa je treba tako v starejših kakor mlajših oblikah zapisa videti predvsem vpliv osrednje-kranj^ke^ oblike jiaddialektnega kulturnega, jezika, tako predknjižne oblike piŠHieri^ega jLzika,,ki^e Jiri^zlasti v tako imenovani uradni slovenščini in zapisih poluradnega_ značaja (korespondenca), kakor knjižnega jezika, ki se razvija na temelju protestantske norme in dobiva v 17. stoletju vedno bolj gorenjske značilnosti. Narečno govorno izhodišče posameznih piscev nam sicer ' pojasnjuje postaje v razvoju slovenske knjižne norme, vendar je razumljivo, da mora biti pri tiskanih in pisanih besedilih naša#pozornost najpoprej namenjena > značilnostim nadnarečnega oblikovanja pisanih besedil, ki je peljalo do oblikovanja pisne navade kot predhodnice poznejše splošno sprejete in obvezujoče knjižne norme. V pesmi je rima moška ali ženska, zato sta v verzih realizirani dve različici metrične sheme: v verzih z žensko rimo štiristopni trohej kot tip A: — U| —U| — U| — U; in v verzih z moško rimo kot tip B: -UI-UI-U1-. Ta shema je realizirana po številu zlogov v 44 od 53 verzov, v enem verzu je zlogov manj (5), v ostalih jih je več (9 in 10). Analiza nas sili, da opozorimo na značaj verzifikacije: ta ni več zgolj silabična, ampak je silabotonična. Po tem 235 načelu je povsem pravilnih 28 verzov lipa A in 14 verzov tipa B, nekaj posebnosti (nepravilnosti) glede na shemo je v 6 verzih tipa A in 5 verzih tipa B. Čeprav je imel »pisec zaradi^ posebnosti .slovenske_pj,save_ in jzjekejia voiJiO;gč^ jezikovnih rno^gostUitolnozložni zapis in polnozložno izreko, polnozložni zapis in redukcijo v izreki, redukcijo v zapisu in izreki, redukcijo v zapisu in polnozložno izreko), je pisal pretežno polnozložno, redukcija samoglasnikov je kakovostna (v zapisu ali v predpostavljeni izreki). Brez samoglasnika je zapisal samo dve besedi: v prvem primeru je jasno, da samoglasnika tudi ni izgovarjal (13/1 — bla), v drugem primeru (14/2) je malo verjetno, da je besedo konec (zapisano konz), ki je »trohejska«, izgovarjal enozložno. Na izpust saiQpgl^^ikov lahko sklepamo razen tega še v 7 verzih, čeprav je zapis polnozložen. Trikrat izpahuje prvi samoglasnik, da odpravi hiat, v 1/3 do B/3 pii velelniku ter v 2/1 pri svojilnem zaimku v množini m. spola (tcie olrozhi) — drugič je v istem verzu redukcija pri isti besedi iz ritmičnih razlogov. V 1/4 in 4/2 se zdi, kakor da je pisec enozložno računal (izgovarjati ni mogel!) zveze s predlogom pri (per tebe, perkasti); v 3/2 ni govoril zapisane (!) velelniške končnice; v 4/1 pa je opustil končnico pridevnika sr. spola (dobru) in izgovarjal veznik kür s poglasnikom (ka), ki ga je odpahnil in s tem obenem odpravil morebitni hiat. yiaiom.,se je vešče izogibal: v omenjenih štirih primerih (3 + 1) si je vzel«svo-bodo reducirane izgovarjave, v 3/2 je hiat le grafičen (baba ad tega), kajti med samostalnikom in predlogom je premor, enako v 15/2 in 16/4 (razen tega se zdi, da je v teh primerih predlog v izgovarjal soglasniško); nerazrešena sta tako le hiata v 12/1 in 16/1. V skladu s tedanjo poetiko je »verz zaključena enota (največkrat je to samostojna poved). Konec enote je v pesmi zaznamovan z vejico oziroma s piko, niso pa tako zaznamovani vsi sistemski premori sredi verza. Tako obvezni kakor neobvezni premori se pokrivajo pogosto s prcwilom postavljanja premora po prvem oziroma drugem troheju. Zdi se, da je»naglašal približno podobno, kakor naglašamo v ^Qjižnem_jezi^^ danes. Zdi se celo, da je imel pisec posluh za samoglasniško kolikost (kvanti-teto)C^aj je rimal kračino s kračino: bid / tega (3. kiticaj, brät /obstat, gläz I čas in dolžino z dolžino: ješ I ples, nisem pa opazila, da bi sredi besede kratko- < naglašen samoglasnik štel za nenaglašenega, nasprotno, tudi kralkonaglašeni samoglasniki se pojavljajo na iktičnih mestih (prim. o temi Isačenko, Slovenski verz, str. 51 d.), res pa je, da so na iktičnih mestih po večini dolgopoudarjeni samoglasniki. Pri upesnitvi so očitno predstavljale problem netrohejske večzložnice, pri katerih si je treba predstavljati stranski naglas, in klitike, ki so se mestoma pojavile na iktičnem mestu in tako dobile naglas. V dveh primerih se je na neiktičnem mestu znašla polnopomenska beseda, enkrat je to pridevnik (hud — 14/4), drugič kazalni zaimek (določni člen) ta (10/4). Mimo naravnega naglasa imajo ikt tele besede: lakoti (2/2), sadauiti (2/4), prasniga, nasmasniga, nuzniga, zhedniga (12/1—3), gouorish (6/1), lakota (9/2). butara (9/4); se (10/1), nu (10/2), na (10/3). 236 Primeri moie (11/1), toku (13/1, 14/3) in zame (8/2) so očitne naglasne možnosti tedanje razmeroma proste izreke: prva dva naglasa kažeta gorenjsko barvo, zadnji primer pa je poudarjen, stilno privzdignjen in še danes v knjižnem jeziku v rabi (prim. J. Toporišič, SKJ 2, 129). Naglas na drugem mestu, kot bi ga pričakovali, je v 4/2: mesa. Vse te posebnosti ^_realizaciji metrične_sheme prve pesnitve kažeio veliko umetelnost umetne verzifikacije, ki je spretno izrabljala jezikovne možnosti tedanjega slovenskega knjižnega jezika in govornih navad Ljubljane in okolice (naglasi, redukcija, akanje). Pesnitev ustreza na ta način načelom metrike glede pravilnega, knjižnega besednega oblikovanja in se po možnosti kar se da izogiba značilnostim vsakdanje narečne govorice, kije tedanji poetiki »napačna« (prim. M. Opitz, nav. delo, s. 27.) Isto pa velja tudi za druge značilnosti te zanimive pesnitve. Preprosta metrična shema verzov je dopolnjena z značilno menjavo verzov z moško in žensko rimo, ki pa ni dosledna. Poteka takole: xa—ya moška rima ff-gg ž mm—nn ž xy—11 ž wz—cc ž ii—jj m oo—pp ž/m wz—šš ž d—d m k—k ž r—r ž u—u m ee—e ž 11—1 ž ss—s m v v—v/u m Razvrstitev rim kaže zanimivo oblikovno zvezo z vsebino: če pomeni moška rima zunanje znamenje trde odločenosti, verz z žensko rimo pa izzvanja v skromni durovski veselosti besedila, najbrž ni naključje (izbor besednega gradiva!), da sta obe sklepni kitici (15. in 16.) sklenjeni z moškima rimama tipa u oziroma v. Zanimivo je tudi, da je sklepna moška rima tako v ženskem kakor v moškem delu dialoga v posebni zvezi z vsebino: zadnjo besedo ima v tej umetelni štoriji seveda mož, ki za zaključek dvakrat »šaljivo« pribija pomembnost svoje volje; za to »zadnjo besedo« je pisec uporabil frazo-psovko, vsakdanjo v nekoliko slen-govsko obarvanem jeziku, izpričano tudi v ljudski pesmi (Štrekelj, nav. delo). V šaljivi obliki klasične prepirljivke je upesnjen prastari »motiv dialoga med možem in ženo. Za to prastaro snov je kakor nalašč primerna oblika baročne organizacije besedila. Z«dosledno razvrstitvijo »pomenov je sestavljavec — čeprav navidez s preprostimi pesniškimi sredstvi — občuteno prikazal ne samo aktualni govorni položaj besedne »vojske«, ampak je tudi^,^siholLŠkopoglob- l^eno_;^ in,j;endarvsklada--^Ož^^ — 9vi^52^i-v2Hf>LSiSi2lSSiv moškega in ženskoCustveno razmerje med njima je dinamična pomenska os baročnega besedila| ob_jujej se dogajanje dramatično vzgibuje do svojega viška^ in razrešitve. »Gibanje<< poteka zaradi izrabe dialoga kot posebnega pesniškega sredstva z dvojno napetostjo, ki bi jo bilo mogoče kar grafično predstaviti: napetost, ki obstaja v samem govornem položaju med obema sogovornikoma (zaradi tega vnaša oblika dialoga v umetnostno besedilo posebno, z besedami le nakazano pomensko intenzivnost), je podrejena dinamiki pomenskega poteka ob temeljni pomenski osi. Na videz nepremostljivo nasprotje je stopnjevano sprva počasi, nato pa vse bolj intenzivno: v ženini partituri se razpoloženje spreminja veliko hitreje in bolj dimanično kakor v moževem delu — zdi se, ka- 237 kor da moževo besedilo spremlja ženino igro sprva v počasnem stopnjevanju, to razmerje se pred koncem tretjega dela in v četrtem delu (del = skupina kitic) v nekakšnem zadnjem vzgibu za hip spremeni, takoj nato pa se povrne v navidezni izhodiščni položaj »vzvišenenegriz^^gt^i«, s čimer je pesnitev pomensko sklenjena. V kitični ureditvi poteka opisana pomenska pot takole: v prvem delu (= skupini kitic) začne žena vznemirjati moža z očitki, da skrbi samo zase, da pijančuje in da mu ni mar družina: ta dvoboj se stopnjuje do moževe ugotovitve v 4. kitici prvega dela, da mu zgolj oskrba prav gotovo ni zadosti. To žena razume kot spodbudo, začne se dobrikati, mož jo še zmeraj vztrajno zavrača. Sele v tretji skupini kitic pride do komaj opazne spremembe: žena je ojniusl^t, mož pa ji v 12/3 oporeče z rahlo samohvalo. Ta s^ težavo doseženi in kpinaj .opazni vzg|b! takoj nato strmo zdrsne v zmerljivih tožbah n/KiRcein 14/1—3 — v 14/4 se besedilo vnovič vzpne, a takoj v 15. in 16. kitici se naglo, skoraj reducirano razplete. Padec med^Lrvina_in^ugim__\^ ž2XiE§- č — wuntsch. vendar nedosledno — gewinschte, Mensch; — 10. dt v izglasju je bavarski lenizirani zapornik / — Mündt (6), knjižno = pridihnjeni fortis /''; — 11. ich je mogoče bavarski zliti glas kch — Blikh (4), mogoče knjižni pridihnjeni (Jankovič piše v vzglasju, kjer je v živi bavarščini kch, v dialektično obarvanih kaumb, Kissen dosledno k = k^)-, th — orth (5) je knjižni t^ — 12. pisava mb za današnji m, mm (popolna asimilacija) je običajna do 18. stol., etimološka je v umb (srvn. umbe), widerumb, napačna v kaumb (srvn. küme), Namben (Namen); — 13. starinsko je bossem (Busen), geblündert (srvn. -b-), takrat običajno: vor (für), wan (wenn), ey za ai, ei, narečno za eu — freydt (4), v starejšem jeziku ni razlike med wider: wieder, das: daß; — 14. labializirano ergöz- (srvn. ergetzen) je od 16. stol. bavarska vodilna oblika; — 15. bavarska je oblika seint (= 3. pl. sint); wer ich je napačno za werde oz. würde; — 16. staro je das orth (srvn. das, der ort), v baročnih pesmih je »der« Ort, v bavarskih »das« Ort. Nemška umetna poezija 17./18. stol. rabi narečne oblike le izjemoma, baročna drama (manj proza) pa jih je polna, prim. J. Bidermann & J. Meichel: Cenodoxux, 1625. Jankovičeve narečne posebnosti kažejo isto ali podobno sliko splošno bavarskega dialekta kot »Cenodoxus« (prim. zgoraj 1—4, 8—11, 14—16), v katerem ' Podatke o Jankoviču in kserokopijo rokopisa mi je ljubeznivo posredovala doc. dr. Breda Pogorelec, ki mi je dala tudi idejo, naj pesem interpretiram. ^ E. Kranzmayer, Historische Lautgeographie des gesamtbairischen Dialektraumes, Wien 1956. 244 je težko določiti neki »čisti« ali lokalno vezani tip. Vsekakor pri Jankoviču manjkajo nekatere značilne bavarske oblike, npr. oa za ei (meinst nam. moanst), monoftongizacija ni dosledna (gemüthe, toda wankhelmüetig), delabializacija je nepopolna (keusch nam. keisch), tako tudi zamolklost (erwehrten, toda erwahrten) itd. Oblike truz, wull (o > u), vokalizirani r — wierdt (-lat) so lahko sred-njebavarsko-avstrijske, razlikovanje med d in f je južnobavarsko, verjetno pa je posledica šolske in knjižne nemščine z vzhodnosrednjenemško dialektično osnovo, tako tudi šibčenje kch, t, p > k, d, b (bist nam. pist), ki je sicer tudi notranje-bavarsko in mlado. Jankovičevi slovenski verzi pričajo, da je bil slovenskega rodu, domače narečje je govoril pač doma in v stiku s kmeti ter slovenskimi meščani. Zato je razumljivo, da ni bil zasidran v nekem določenem bavarskem oz. avstrijskem narečju. Uradno je govoril in pisal mešanico malce privzdignjenega dialekta s splošno bavarsko-avstrijsko podlago in pod močnim vplivom knjižnega jezika ter govorice avstrijskega dvora izoblikovanega pogovornega jezika nemškega podeželskega plemstva na Kranjskem in Štajerskem. Na knjižno nemščino kažejo: 1. skoraj dosledna grafika vzhsrdnem. zapornikov — Brauch, glaube, deine — kennen, thue lfd.; — 2. številni neizpahnjeni nenaglašeni e-ji (izpah 13 : 37 brez izpaha); — 3. nedialektični prislovi — inniglich, sicherlich, sonsten; — 4. abstrakta — ergözlikeit, gemüthe. Verlangen; — 5. v narečju malo rabljene literarne besede — keusch, ungnedig, Sonen Blikh, Müß-göner (srvn. — unn —), imperativ (nicht verweile) itd.; — 6. iz baročnega pesništva izhaja parna povezava sorodnih pojmov — keusch und ledig; Wuntsch und glikh; Trostloß und Verlassen; — 7. baročno je besedno lepotičje — Erwahrten die Versprochene ergözlikeit; ist aufgangen der gewinschte Sonen Blikh (= ljubezen), daran Mein Herz Freydt empfangen; hat sonst die Lieb im Brauch; bek-ham Zu Kissen den Verlohren Mündt; erbittert mein gemüthe (nam. mein erbittertes) rueft Vmb räch; Sonsten wer ich wankhelmüetig; Leide Keine quall; — in 8. apostrofiranje teh, ki ne morejo odgovoriti (neživi, oddaljeni) — O Himmel; o Liebster; — 9. čisto baročno je, da se konkretum metonimično zamenjuje s personificiranim abstraktom — »Lassen wider gehen mein Verlangen (= dekle, ki po nji hrepenim) ans Vorige orth«. Primerjava nekaj tisoč nemških verzov^ je pokazala, da ima dosti besed Janko-vičeve pesmi številne paralele v baročni poeziji: Ort (nad 20 primerov), Qual (19), verlangen. Verlangen (10), ergötzen. Ergötzlichkeit (9), Gemüte (6), keusch (5), Rache (5), Frist (4), mißgönnen, Mißgunst (3), küssen, Mund (večkrat); »in diser bößen Zeit« ima vzporednico v »bei böser Zeit« (P. Fleming), »bei bösen Stunde« (J. Chr. Günther) = ibid. »o grobe Zeit«. Verzi so pisani v obliki kratkih vrstic (16), a tudi kot dolge vrstice (10), dva pa »in continuando«. Središčne in krajne rime^ bi kazale na kratkovrstično osmerico s prestopnimi rimami AbAbCdCd. Večina kratkih verzov (20) je pisana v obliki dolgih vrstic, med njimi navadno ni ne ritmičnega ne miselnega premora. Ce bi vrste razvezali v kratke vrstice, bi kitice imele številne verzne in miselne prestope (enjambemente), npr. Wan du dises ohngütig/Last, geh Vorbey; za ljudsko in baročno poezijo pa je značilno, da so vrstice samostojne in sklenjene " Ti in sledeči metrični termini pri nas še niso sankcionirani. * Deutsche Dichtung des Barock, hg. E. Hederer, München, Hanser V., b. 1. 245 miselne pa ritmične enote s premolkom v izstopu'. Čeravno je aleksandrinec glavna mera nemškega baročnega pesništva, so tudi kratki verzi pogostni, manj je dolgih vrstic (Gryphius, Lohenstein, Stelle); baročne ljudske pesmi pa poznajo dolgovrstične nibelunške in hildenbrandske kitice, predvsem v moritatnih baladah (Bänkelsängerballade)''; mislijo, da se je iz dolgih vrstic (Langzeile) razvila nemška alpska poskočnica (Schnaderhiipfel)*. Vse kaže, da moramo v Jan-kovičevi pesmi vrstice rekonstruirati kot dolge vrstice. Osnova te dolge naglasne vrstice sta dve enakostopni kratki vrstici (Kurzzeile). Nasnova' (Anzeile), t. j. nastopna kratka vrstica, in odsnova (Abzeile), t. j. izstopna kratka vrstica, sta rimani. V kiticah se menjavajo trije osnovni tipi kratkih vrstic, za vse je značilen prosti (neobvezni) predtakt' (fakultativna anakruza), ki je lahko 1—4-zložen, lahko pa sploh manjka. 1. V nasnovi in odsnovi je četverostopni pravilni trohej, ločita se le po izteku (kadenci) —nasnova ima dvozložni zveneči iztek' (klingende Kadenz) — güetig (j xA = \J —y^ — predzadnji zlog (güe-) ima prenapeti vzdig' (beschwerte Hebung), t. j. zlog je ritmično podaljšan (namesto 2, ima 3 more), zadnji zlog (-tig) ima stranski naglas (1—2 mori), mankajoča mora je napolnjena s premorom (A); h. odsnova ima enozložni (krepki) polni iztek (volle Kadenz), v njem je enozložna stopica ritmično podaljšana, ima prenapeti vzdig' — frey O Himmel, wie Vngnedig Bist mir in diser bösen Zeit! (x) XX XX U xA II (x) XX XX XX U //. V prvem tipu so takti v celoti napolnjeni (volle Füllung), v drugem in tretjem tipu so takti prosto polnjeni' (freie Füllung). — 2. Trohej se lahko razveže v enozložni vzdig in dvozložni nenaglašeni spust (Senkung), t. j. v daktil — vorige (xxx), tako nastane zrahljani verz; Zu truz Lassen wider gehen mein Verlangen ans Vorige orth. (xx) XX XX U xyl // XX XXX xxx U //. 3. V trohejskem taktu lahko spust' (= nenaglašeni zlog) poljubno manjka, takt je napolnjen s prenapetim vzdigom; vzdigi si lahko sledijo zapored (brez spustov), tako nastane skrčeni verz:' Wehr daß hindert, schau mir wull auf. // // // V // // // U U U X ^ // u u u u //. Medtem ko Jankovič v dolgi vrstici zelo svobodno menjava vse tri glavne tipe kratke vrstice, se v prvih štirih kiticah dosledno drži zaporedja obeh tipov izteka, izjema je le peta kitica, v kateri so vsi izteki krepki in polni. Rekonstruirani osnovni metrični obrazec dolge vrstice je: (x) XX XX u X A II (x) XX XX xx U //. Kitico sestavljajo štiri dolge vrstice, ki so navadno miselno in ritmično sklenjene (brez verznih in kitičnih prestopov). Izteku nasnove naj bi sledila središčna ce-zura, ki pa je večkrat le metrična, t. j. metrično predpisani premolk ni realiziran, misel in ritem preskakujeta iz nasnove v odsnovo (gl. zgornja dva primera). 4aZnakU = 3 more = prenapeti poudarjeni zlog, x = 2 mori = poudarjeni zlog. 246 Jankovič je v nasprotju z ritmično vijugo čutil na takih mestih pavzo (mogoče pod vplivom kakega napevnega obrazca) in jo je označil z vejico; »Erbittert mein gemüthe, rueft Vmb rach . . .« Navadno, vendar ne praviloma, tvorita dve dolgi vrstici eno ritmično enoto s krepkim premorom v izstopu druge odsnove. Parne nasnove so povezane z zvenečimi, z današnjega vidika ženskimi rimami (A, C), parne odsnove pa z zaporednimi moškimi rimami (b, d). Poenostavljena shema je: -A - b -A - b -C - d -C - d To je različica arhaične (srednjeveške) dolgovrstične hildebrandske kitice (Hilde-brandston)^, od katere se loči po večzložnih predtaktih, v odsnovi pa po polnem izteku —_,hildebrandska kitica ima tu okrnjeni iztek* (stumpfe Kadenz): (x) XX XX U A A; z njo skupno ima neobvezno postavljanje predtaktov in prosto polnjenje verznih taktov. V ljubezenski prigodnici toži zaljubljenec nad izgubo dekleta, ki so ga ne-voščljivci (graščak?) poslali nazaj v njen kraj; ogorčen kliče nanje maščevanje. Dekle zahteva odločen obračun z nasprotniki, sicer bo med njima konec. On ji zagotavlja, da jo zvesto ljubi in je ne bo pustil na cedilu. Izrez iz podeželske resničnosti (pač osebno doživetje), ko gre poleg ljubezni še za obstoj, je presno-van v kronistično pripovedno-dramsko obliko fingiranega dvogovora, ko govoreči osebi stojita vsaka v svojem prostoru in se v vsakdanji govorici, pomešani s priučenimi besedami, iz daljave in brez posrednika pogovarjata, vendar pa govorita eden mimo drugega. To je stara literarna vrsta »odpevanka«^ (Wechsel, Liebeswechsel)'*, umetniško izoblikovana predvsem v gornjeavstrijskem obdo-navskem Minnesangu 12. stol. (Kürenberger, Dietmar von Alst), dobro znana tudi iz ljudskega pesništva (pesem nagajivka, ljubezenska kljubovanka in pre-rekanka* idr.). Jankovič sicer pozna neke stilistične prijeme (antitetična gradnja razpleta, po-dvojevanje podob), figure in trope (Sonen Blikh, mein Verlangen, bossem = nam. Herz), malokdaj pa se mu posreči kak lep verz (»O Himmel, wie ungnädig bist mir in dieser bösen Zeit«), tudi v verzni in rimovni tehniki ni začetnik. Mera dolge vrstice z vsemi metričnimi svoboščinami, nekaj dialektičnih rim (erwahrt-orth, verlassen-bossem, sogn-trogn) in asonanc (auf-auch, meinst-seint) pa neka okornst izražanja ima resda pridih ljudskosti, vendar pa njegov, pretežno gladko tekoči, pravilno grajeni trohejski verz izvira deloma tudi iz umetnega pesništva, njegov pesniški, čeprav dialektično pobarvani jezik pa kaže, da mu umetna baročna poezija ni bila tuja. Kljub vsemu njegova pesmarska prigodnica nima literarne vrednosti. Je pa dokaz, da v naši preteklosti podeželski manjši ali lokalni centri niso bili povsem amuzični, saj je Jankovič poleg domače poznal tudi nemško ljudsko pesem, čeprav morda le v obliki trivialnega »Bänkelsanga«. Živel je v času, ko začenja »Bankelsang« kot domnevno ljudsko pesništvo prodirati v kroge izobražencev, da bi se tam razvil v »salonski Bankelsang«^. ' G. v. Wilpert, Sachwörterbuch der Literatur, Stuttgart 1969 (Kräner 231). • SE XXI/XXIl (1908—1969), 103 ss.; Zbornik kongr. jugosl. folkl. 1965 (1968). 247 Jankovičeva pesem je zanimiva tudi iz kulturno-literarnega zornega kota. Naši raziskovalci ljudske pesmi so sicer opazili, a nezadovoljivo analizirali nibelunški verz in nibelunško kitico kot mlad pojav v slovenskem ljudskem pesništvu, prezrli pa so hildebrandsko kitico kot inačico nibelunške kitice. Za osnovo metrične sheme so vzeli v obdobju romantizma obnovljeno nibelungo in njeno kitico s pravilno, dosledno jambsko mero (R. Hrovatin, V. Vodušek)*, s katero pa se ne da slediti razgibanemu nibelunškemu verzu z vsemi njegovimi svoboščinami in nepravilnostmi. Jasno je, da nibelunška in hildebrandska kitica slovenske ljudske pesmi navezujeta na arhaični (srednjeveški) in ne na mlajši, modernizirani tip. V obliki petih ali metrično recitiranih aktualnih, moralno-poučnih in moritatnih baladnih popevčic so nam neznani potujoči popevači in pesmarji, romarji, berači, vojaki na semnjih, proščenjih, romanjih ipd. posredovali hkrati z vsebino tudi starinski verzni in kitični vzorec. Naša ljudska hildebrandska kitica, večkrat porušena in kontaminirana z nibelunško kitico, je ohranjena pretežno iz novejših obdobij predvsem kot hildebrandska osmerica' (dolga vrstica je optično razvezana v dve kratki vrstici, prej cezurne in krajne zaporedne rime postanejo zgolj krajne, prestopne: AbAbCdCd), prim. Štrekelj, SNP IV 8236, 8401, 8459-8463, 8465-8467, 8469-8473, 8675 idr., ali pa kot kratka hildebrandska kitica' (polovica osmerice : AbAb), prim. SNP IV 7055, 7328, 8468, 8676-8678, 8681, 8682 idr. Naša ljudska hildebrandska in nibelunška kitica gotovo ne izvirata neposredno iz kitic obeh srednjevisokonemških viteških epov, doslej so manjkali vmesni členi med umetno arhaično (srednjeveško) in pa našo ljudsko obliko. Jankovičeva inačica hildebrandske arhaične oblike iz 1. 1712 bi lahko bila eden od doslej neznanih členov: pot v nibelungo in hildebrando naše ljudske pesmi vodi prejkone tudi preko nemških baladno-moritatnih popevčic. Ce odštejemo fragment slovenske pesmi v Auerspergovem kodeksu (15. stol.) in Frankopanovo slovenitev Molierovega »Dandina« (ok. 1670) v jeziku brežiške okolice, nam kljub temu ostaja še zmeraj domneva, resda oprta le na naključne redke najdbe, da slovensko podeželje, ne nazadnje tisto v okolici graščin (Jankovič), najbrž le ni bilo »in litteris« povsem »gluha loza«. 1 [ER] O Himmel, wie Vngnedig Bist mir in diser bößen Zeit /! Mueß solang Keusch und Ledig Erwahrten / die Versprochene ergözlikeit. / Doch ist autgangen d(er) gewinschte Sonnen / Blikh, Doran Mein Herz Freydt empiangen) I daß ist mein gröster Wuntsch und glikh. / 2 Da ober die Müeßgöner Gesehen, / Daß ich es Kaumb erwahrt, / Zu truz Lassen wider gehen / mein Verlangen ans Vorige orth. / Wehr daß hindert, schau mir wull auf, / Daß Er nicht Wierde geblündert I; hat sonst die Lieb im Brauch. / 3 Trostloß und Verfassen mueß erwohrten / widerumb Jene stundt /, Biß verh(e)illet wierdt d(er) bossem / und bekham Zu Kissen den Verlohren Mündt /. Erbittert mein gemüthe rueft Vmb räch / zu aller Frist; Kein Mensch dises / Gehrn Lüthe, solang d(a)ß Leben ein Leben ist. / ' Aškerc imenuje nibelunški verz — nibelunga: analogno rabim za hildebrandski verz (inačico nibelunškega verza) hildebranda. 248 [SIE] 4 O Liebster, nicht Verweille, wan / Du in Ehren meinst, / Deine Feindt balt Zeitheile, welche / dir am Weege seint, / Sonsten wer ich / wankhelmüetig, an dirr Liebster frey; / Wan du dises ohngüetig Last, geh Vorbey. / [ER] 5 Hob dich gelibet Inniglich, / sey Versichert ein für allemall /; Daß glaube mir sicherlich, aber Leide / Keine quall. / Thue daß Best Vor dich und mich, / Damit Niemandt wierdet ken(en) sogn, / D(a)ß ich Dich gelassen in dem stich, / Muessest wid(er) meinen Willen den Namben trogn. ' [ON] I. O nebo, kako nemilostljivo si mi v tem hudem času! / Moram vse predolgo, čist in samski, čakati na obljubljeno radost. / Vendar pa je vzšel želeni sonca sij, / ki je razveselil moje srce; to je moja največja želja in sreča. II. Ko pa so zavistneži videli, da komaj čakam na to, / ukažejo nalašč iti mojemu hrepenenju (= dekletu) na prejšnje mesto. / Kdor mi to preprečuje, naj se le pazi, ,' da je ne bi skupil; ponavadi je tak običaj v ljubezni (= da se maščuje). III. Brez tolažbe in zapuščen moram čakati spet tisto uro, / dokler da bodo prsi ozdravljene (= se bo zacelila rana v prsih) in bom spet lahko poljubljal zgubljena usta. / Moj zagrenjeni duh kliče vsak čas po maščevanju; / nihče ne bi rad tega trpel (prenašal), vse dokler je življenje (še) življenje. [ONA] IV. O (moj) najdražji, ne mudi se, če imaš poštene namene, / svoje sovražnike kmalu razženi, ki so ti napoti, / drugače bom nestanovitna, brez obveze do tebe najdražjega; / če jim tega ne zameriš, pojdi mimo (= ne prikaži se več). [ON] V. Ljubil sem te srčno, bodi prepričana enkrat za vselej; / to mi za trdno verjemi, vendar (zaradi tega) ne tfpi. / Storim vse, kar je najbolje zate in zame, da ne bo nihče mogel reči, / da sem te pustil na cedilu, (ah) da bi morala proti moji volji nositi (moje) ime. Kratice so razrešene. Znak / pomeni konec vrste v rokopisu. V kitici 4,5 rpsa je črtano: die Liebe offt zertrenet, v 4,7 pa: Wan dises Von Dir ungerochen {= ungerächt): nad tem prečrtano: oiingüetig. — Originalna interpunkcija je prevzeta lei. če je smiselna. Središčne rime, ki so hkrati iztek nasnove, so tiskane kurzivno. Jože Stabej SAZU v Ljubljani VPLIV IN VREDNOST POHLINOVEGA BESEDISHA Ko je 1. 1972 in 1973 izdal dr. R. Trofenik v Münchnu v zbirki Geschichte, Kultur und Geisteswelt der Slowenen faksimila Pohlinovih del Tu malu besedishe treh jefikov in Glossarium slavicum, z nemškima in slovenskima uvodoma, je marsikdo vsaj po tihem menil, da je bila poživitev teh že do malega pozabljenih in skoraj docela neupoštevanih del odveč ter nepotrebna. Kolikor je bilo še kje malovednih prezirljivcev Pohlina pa so le-ti prisegali neomajno pač samo na Kopitarja in sobesednike, ki pa poleg res upravičenih graj nekaterih Pohlinovih napak, kapric in spodrsljajev za njegovo zaslužno jezikoslovno delo in za pio- 249 nirsko utiranje prerodne miselnosti pri Slovencih niso imeli nobene priznavne in pohvalne besede. Omračenim z nekako podedovanim in ustaljenim naprejš- \ njim slabim mišljenjem se omaloževalcem Pohlina zdaleč ni zdelo vredno, da bi j se bili sami stvarno in nepristransko prepričali o pravilnosti ali zmotnosti nekdaj zapisanih sodb. Tako je ostal Pohlin z vsemi svojimi številnimi deli —• Fr. Kidrič jih je naštel kar triinšestdeset^ — očrnjen in neupoštevan vse do nedavna, ko je A. Breznik moral zapisati trpko resnico, da »slovenskih slovarjev ni po njihovi notranji vrednosti še nihče ocenil«, in da ga je »presenetila vrednost zlasti nekaterih starejših slovarjev, ki so bili doslej docela preziram«^, med njimi tudi Pohli-novega. Kopitar je vseskozi prvačil med Pohlinovimi nasprotniki, bil je vojvodič gonje zoper njega — v Grammatik der Slavischen Sprache, str. 127—133, 147, mu je pošteno bral levite —¦ njegova dela pa bi bil najrajši utopil v žlici vode. S tem je sprevrgel Pohlina tako pri sodobnikih, kakor še več ko stoletje za njimi, v smešno in pikro spačeno osebo. Posebno omembe pa je vredno, da je vkljub toliki jezavosti Kopitar v oceni Vukove Pismenice v Wien. Allgemeine Lit. Ztg. : med besednjaki, ki naj Vuku služijo za sestavo Rječnika, priporočal poleg j Gutsmanna tudi Pohlina'. Znatno drugačen je bil npr. S. Zois, ki mu je bil Pohlin vsekakor der Sprach-Ketzer, t. j. jezikovni krivoverec, a ga je imenoval tudi dobri Marko, der gute Markus^. Pohlinovo Tu malu besedishe treh jelikov, ki je po navedbi samega Pohlina v \ 2. izdaji Kraynske Gramatike izšlo 1. 1782, verjetno zgodaj spomladi, ima komaj i 12.640 slovenskih besed, in je torej po obsegu med najmanjšimi slovenskimi slovarji. Ker pa je bil prvi tiskani slovenski slovar s slovenskimi iztočnicami, je postal »osrednja knjiga, ki sega v vse slovenske slovarje, ki so bili pred njim, in v vse, ki so bili za njim. Tako so bili v njem razen Alasija vsi prejšnji' slovarji obseženi. Sam pa je vplival na vse prihodnje«^. S to kleno, strokovno podprto Breznikovo ugotovitvijo se razblinjajo v nič zgolj trde in ne dovolj pretehtane sodbe tistih, ki niso hoteli videti v Pohlinovem delu ne naprednega in ne za slovenski slovstveni prerod prav zaslužnega moža. Res ni treba, da bi koga, ki je zagrešil pri delu tudi večje ali manjše napake, kovali v zvezde in ga preveličevali, vendar v takih primerih je pač treba ravnati tako, kakor se reče: petkrat meri, enkrat odreži, da pezdir odpade, predivo pa ostane. Nadrobnosti o besedju v Besedishu in v Glossarium slavicum ne bomo ponavljali; o tem je treba prebrati Breznikovi razpravi Slovenski slovarji* in Popo-vičev Specimen vocabularii vindocarniolici ter Pohlinov Glossarium slavicum^, j kakor tudi uvoda v ponatisu pivih izdaj 1. 1972 in 1973 (gl. op. 19!). Ta razprava i > SBL IL, 418—420. ' Breznik, RDHV 100 ~ A. Breznik, Slovenski slovarji. Razprave. Izdaja Znanstveno društvo za humanistične vede v Ljubljani. III. 1926. ' Breznik, CZN 21 = A. Breznik, Iz zgodovine novejših slovenskih slovarjev. Časopis za zgodovino in narodopisje. L. XXXIII. Maribor 1938. * Vodnikov spomenik. V Ljubljani 1859, 48. 5 Breznik, RDHV 143. • RDHV 110—174. ' CJKZ VI. I., Ljubljana 1927, 91—99. 250 hoče le dopolniti doslej še nedovoljno prikazan in poudarjen preplet Pohlinovega navidezno sicer maloštevilnega in dozdevno nič kaj prida slovenskega besednega zaklada v slovarjih od 1. 1782 do 1. 1895, kolikor ni tega storil že Breznik, ki je ko pribito dognal, da so Pohlinovo Besedishe sicer vsi prezirali a ponevedoma — in vedoma — hkrati pa vsi prepisovali iz njega^. Prvi slovamik in slovničar, ki je prepisal brez navedbe vira nič koliko Pohlinovih besed v svoj od 1. 1773—1790 pisani nemško-slovenski slovar, je bil Mihael Zagajšek (1739—1827), ki je hkrati po Pohlinovih geslih naredil še prenekateri nov samostalnik, glagol, glagolnik, pridevnik in prislov. Pohlinovo Besedishe in njegova Kraynska Gramatika iz 1. 1783 sta bila Zagajšku bolj ali manj pobuda in vzor za njegov pravopis v rokopisnem nemško-slovenskem slovarju in v drugih delih njegove rokopisne zapuščine, izrazito pa v 1. 1791 natisnjeni Slo-vennski Grammatiki in v rokopisnem Zadržstljivem pogovoru'. Ni pa prevzel Zagajšek od Pohlina moške pridevniške končnice -e in tudi ne več drugih Pohlinovih odklonov od sodobnega knjižnega pravopisa. Iz Zagajškovega slovarja sta posredno prevzela več Pohlinovih besed V. Vodnik in O. Caf, po njunih zapisih pa se je marsikatera teh besed, npr. babuška, baiva, blagajnik, itd. — ne vedé za prvi vir — prepisovala iz slovarja v slovar vključno do Pleteršnika 1. 1894-95 ter se je ohranila in je v rabi še dandanes. Za Žagajškom je bil drugi mnogokraten neposreden uporabnik Pohlinovega Besedisha Ožbolt Gutsmann (1727—1790), ki je v 1. 1789 natisnjeni Deutsch = Windisches Wörterbuch na debelo, posebno v slovensko-nemški del, prepisal Pohli-nove besede, seve tudi brez navedbe vira; in to kljub temu,, da je v Chriltianskih Relnizah 1. 1770 in še v posebej pomnoženem natisu Anmerkungen über die windische und Krainerische Rechtschreibung odločno in ostro nastopil proti Pohlinovim pravopisnim novotarijam. Medtem ko so imeli Pohlinovo Besedishe za docela neuporabno in nesprejemljivo, je pa bil Gutsmannov slovar tako pri sodobnikih, kakor tudi pozneje deležen priznanja in pohvale kot prvi uporaben besednjak. S tem je postal Gutsmann nehote glavni posredovalec Pohlinovih besed, ki jih je bil sicer otrebil nekaj navlake, precej le-te pa je pustil vnemar. Prek Murkovih, Jarnikovih, Janežičevih idr. slovarjev se je taka izumetničena in nerabna Pohlinova besedna šara prebila celó do Hubadove izdaje Janežiče-vega slovensko-nemškega slovarja 1. 1908, npr. abarat, abora, adois, brončuza, hapan, hevec itd. Andrej Čebul (1758—1839) je svoje 1. 1789 v Mariboru založeno in v Gradcu natisnjeno Enu Mala Besedishe naslovil kar po Pohlinovem delu, dasi je v sloven-sko-nemškem slovarčku na str. 3—38 komaj 1015 slovenskih besed, drugi glavni del na str. 39—112 pa je razsvetljensko poučen. Kljub temu da je Čebul prevzel v slovarček veliko Pohlinovih besed in da je dokaj uravnal po Pohlinu pravopis, je ubral na splošno samosvojo pot; v slovarčku je rastlinska pomenska skupina najobsežnejša'". = Breznik, RDHV 144. • SR L. XXI. Ljubljana 1973, 43—75; JiS L. XVIII. Ljubljana 1972/73, 255—262, 292—293. "> SR L. V—VII. Ljubljana 1954, 304—331. 251 Janez Debevec (1758—1821), ki je okrog 1. 1790—1795 pisal Deutsch-Krainisches Wörterbuch, je preobrnil skoro vse Pohlinove slovarske slovenske besede v nemško-slovenska gesla, ki jih je dopolnjeval z besedjem iz Belostenčevega Ga-zophylaciuma 1740, nemška gesla pa iz Adelungovega in Gutsmannovega slovarja, od koder je jemal tudi slovenske besede". Tudi Blaž Kumerdej (1738—1805), ki se je načeloma ogibal Pohlinovih besed in se je bojeval zoper nje, v 1. 1787 in 1798 pisanem slovensko-nemškem nedokončanem slovarju ni mogel iti molče mimo Pohlinovega Besedisha; sam pa je zapisal v slovar dokaj nepotrebnih in deloma narejenih nemčizmov*^. V. Vodnikov rokopisni Sloveniki Belednjak^' s 139.488 slovenskimi besedami od teh je bilo okrog 9.500 pripisanih še po Vodnikovi smrti — in s 30.506 nemškimi gesli, je po Hipolitovem rokopisnem slovarju drugi najobsežnejši slovenski rokopisni slovar; pisal ga je v prvopisu od 7. marca 1804 do 23. decembra 1806, dopolnjeval pa še do 27. septembra 1817. Oba slovarja sta ostala žal, v rokopisu, vendar je ves njun bogati besedni zaklad na voljo vsaj v popolnih izpisih v Inštitutu za slovenski jezik S AZU, Vodnikovo slovensko besedje pa je k temu še malodane vse vknjiženo v Cigaletovem nemško-slovenskem slovarju 1. 1860. Vodnik je bil prvi slovenski slovarnik, ki je nabral za slovar največ takrat med narodom živih in govorjenih besed. Poiskal pa je tudi zapisane in natisnjene besede iz skoraj vseh dotlejšnjih dosegljivih mu virov, tako npr. tudi iz tedaj komaj znanega rokopisnega slovensko-nemško-latinskega slovarja Krajnsko besedishe, pisanega v drugi polovici 17. stoletja, ki ga je navajal kot vir z Anonymus. Kolikor Vodnik ni pobral kopice besed kar iz Pohlinovega Besedisha in njegove Gramatike, jih je tem več napaberkoval iz Zagajškovega, Debevčevega in G. Harmannovega (1777—1834) slovarja ter iz obeh delov Gutsmannovega besednjaka. Zagajšek, Debevec in Gutsmann, predvsem pa prva dva, so bili tisti trije slovenski slovarniki, ki so sprejeli neposredno kar poprek brez potrebne preudarnosti in brez preverjanja tudi take Pohlinove iztuhtane besede, ki jim sami niso vedeli niti pravega pomena niti etimološkega vira npr.: areč, arreč = vzrok, izvor, causa, origo, kar je Pohlin sestavil iz ar,a m = izvor, origo, initium -f + reč,i = stvar, reč, opravilo, res, factum, ter odtod še arečim = povzročim, causo; dimlam, dimlanje, dimliv, dimlujem < dim, dimi, megli se mi v glavi, t. j. domnevam; ošlopnili v napačnem pomenu kredenca, abacus, kar je Pohlin čisto neposredno naredil iz rodilnika madžarske besede oszlop = steber, t. j. Ofzlop-nak felsö teteje = stebra zgornja streha, glava pri stebru, iz Jambrešičevega slovarja 1. 1742, list 1'', itn.; Zagajšek je zapisal to besedo v slovar kar pri sedmih geslih. Zmaličeno in posili narejeno besedo Lijtröm, Register, Index, Regeftum, je Pohlin izbrskal iz Jambrešičevega Lexicon latinum 1742, 406: Index .. . kazallo, pokazallo. Barbare Laiftrom, 3. s. Register, 3. [madžarsko] lailtrom. V Glossarium slavicum 1792, 50, je Pohlin z navedbo: Lijtrom, Hung.[arice] LaHtrom, in- » Semeniška knjižnica v Ljubljani, sign. X VIl, 6, 7. " NUK Ms 349. " NUK Ms 437. 252 dex paginarum libri, sam priznal, da je izraz vzet iz madžarščine. Besedo so prevzeli v svoje slovarje npr. Zagajšek, Gutsmann in Murko, le-ta samó v slov.-nem. del s pripombo: P. Marcusisches Wort. Z Vodnikovim Beiednjakom se nekako neha množičen neposreden ali posreden preliv Pohlinovih besed iz Besedisha v druge slovenske slovarje. Po tem času, in tudi že prej, smo dobili Slovenci precej tiskanih slovstvenih del, kjer so se pisci tu bolj, tam manj, ali le poredko, zgledovali po Pohlinovem pravopisu in njegovih besedah. Ker vsa ta dela, npr. Japljevo in sodelavcev Sveto pismo, razna šolska berila, dela M. Ravnikarja itd., jezikovno še niso dodobra preučena in izpisana za zgodovinski slovar slovenskega jezika, bi bilo za zdaj o premem Pohlinovem vplivu na njih besedišče vsako približno ugibanje odveč. Iz te dobe je ohranjenih še nekaj nedokončanih poizkusov rokopisnih slovarjev in zbirk slovenskih besed, ki tudi niso šle neopazno mimo Pohlinovega Besedisha. Med temi je vsekakor vreden posebne pozornosti v treh knjigah inter-folirani J. Chr. Adelungs Wörterbuch der Orthographie und der deutschen Sprache. Wien 1815", kjer je Jurij Alič (1779—1845) na praznih vmesnih listih napisal bogat slovenski besedni zaklad, med drugim za tedajšnji čas tudi samorasle izraze, kakor so npr. denarnica, dežnili, drevored, jezOiOslovec, liolodvor, naravoslovje, pljučnica, tiskarna, vseučilišče itn. Seve ni vse zrnje scela skliio na njegovi njivi, veliko besed je vzel npr. iz Metelkove Lehrgebäude der Slowenischen Sprache 1. 1825, po čemer in po nekaterih zapisih v metelčici sklepamo, da je Alič začel pisati slovar šele po 1. 1825; kdaj ga je končal, ne vemo. Besede der Pfuscher — mojfter Jkasa, jamovuk in Selbstlehrling !amovuk nam povedo, da je uporabljal Alič tudi Gutsmannov Deutsch-windisches Wörterbuch iz 1. 1789, in odtod je prišla prenekatera Pohlinova beseda še v njegov slovar. 2e petdeset let po izidu Besedisha sta izšla še dva tiskana slovarja polna naravnost ali posredno prepisanih Pohlinovih besed. Urbana Jarnika (1784—1844) Versuch eines Etymologikons der Slowenischen Mundart iz 1. 1832 ima večino besedja iz Pohlinovega Besedisha in Gutsmannovega slovarja, čeprav je Jarnik V uvodu grajal Pohlina, da ima mnogo slabih skovank in neprimernih besed iz drugih slovanskih narečij, toda sam je vzel prav take izraze od njega. Antona Murka (1809—1871) Slovéníko-Némíhki in Némfhko-Slovénfki rózhni beíédnik iz 1. 1832—1833 je bil ob prelomu dveh slovarsko-jezikovnih dob glede na kakovostne besede jezikovno-prerodnih ustvarjalcev, kakor so bili Japljevci, Vodnik, Ravnikar- Metelko, ter glede na Dajnkove, Volkmerjeve, Šmigovčeve in lastne narečne zapise z ene strani obetajoč kažipot v prihodnost, z druge strani pa je še pogreval izpred petdesetih let slabe Pohlinove besede abarat, abora, adois, areč. Hervor, hevz, hibla, hibun itd. Murko se je naslanjal na Vodnika in na druge, predvsem pa na Gutsmannov tako nemški kakor slovenski besedni zaklad, ki je poln Pohlinovih besed, le-te pa je jemal k temu še kar iz Besedisha. V predgovoru slovarjevega nemško-slovenskega dela je Murko sicer opozoril bralca, da naj ima v slovensko-nemškem delu besedi areč die Ursache, ki si jo je Pohlin izmislil, in siven grausam za nedopustni; pri tem pa je v nemško-slovenskem delu pri Ursach arezh ponovno vknjižil s pripombo schl.[echt], t. j. slaba. " NUK R 77596. 253 beseda; glede besede siven pa ni vedel, da je treba v Besedishu Sivn, Sivnek, Sivnoft pisati in brati silen, silnik, silnost, kar imajo deloma že slovenski protestantski pisci. O Murkovem besedju, njegovih virih in o izrednem vplivu slovarja na poznejše slovenske besednjake je nadrobno pisal A. Breznik, k čemur skoraj ni kaj dodati^=. A. Janežič, M. Cigale in M. Pleteršnik, najboljši slovarniki za Murkom, Pohlinovega Besedisha niso več jemali resno in ga za neposreden prevzem njegovih besed redno niso upoštevali, uporabili so ga le poredko. Samó Cigale se je v uvodu nemško-slovenskega slovarja 1. 1860 nekoliko razpisal o Pohlinu in navedel za zgled nekaj njegovih besed. Pleteršnik omenja v Pripomnjah Pohlina poleg Gutsmanna, Murka in Zalokarja kot »slovarjepisca, ki je napačno in brez potrebe za slovar koval besede... in takih besed, ako jih je gradivo ponujalo, ni kazalo sprejemati.« Med viri za slovar navaja Pleteršnik vendarle tudi Pohlinovo Kranjsko gramatiko 1768, Tu malu besediše 1781 in Kmetam za potrebo (prevod) 1789. Kakor o vseh slovarjih, od Megiserjevega iz 1. 1592 dalje, je tudi o Janežičevih slovarjih^" in o slovarju Cigaleta" in Pleteršnika^« napisal Anton Breznik obširne nadrobne ter strokovne razprave, ki pa so vsaj nekatere potrebne zaradi novih znanstvenih izsledkov že precej dopolnil. 2e on je pravilno dognal, da so se prepisovale nekatere besede na slepo iz slovarja v slovar. Tako je tudi v Pleteršnikovem slovensko-nemškem slovarju 1. 1894—1895 »mnogo izrazov, ki jih je iz enega vira zapisalo po 5, 6 nabiralcev in so zato oznake, ki jih Pleteršnik navaja kot vir besedam, brez znanstvene vrednosti« (k čemur je treba pripomniti, da to za vsako besedo, zlasti iz najstarejših virov, ne velja). Ko obrnemo prednjo ugotovitev v prid Besedishu, se prepričamo, da je nešteto besed, ki jih je Pleteršnik pripisal Gutsmannu, Vodniku, Jarniku, Murku, Cafu itd., v resnici Pohlinovih. Ce Pletršnik Pohlina ne bi porinil ob stran in bi bil upošteval tudi njegov že lepo po abecedi urejeni besedni zaklad, ulovil bi bil tri muhe na en mah. Zvedel bi bil — kolikor Pohlin ni vzel besed iz starejših domačih in tujih slovarjev — za prvi besedni vir, ne pa da ga je pripisal šele Cafu, Miklošiču, Zalokarju idr., ali pa pustil geslo brez omembe vira. V drugo: pomnožil bi bil iztočnice z besedami, ki jih je mogel najti precej samó pri Pohlinu, a jih zdaj ni v slovarju. V tretje pa bi bil slabo prikrojene in narejene besede, domače in tuje, spoznal pri viru samem, bi jih bil izpustil, ne pa da jih je po izpisih iz poznejših besednjakov kot dobre uvrstil v slovar. Za ponazoritev tega bodi naslednja primerjava: Pohlin ima pod črko A 246 iztočnic, Pleteršnik pa 470; od teh je 92 takih, ki so tudi v Besedishu, a le-tega vir navaja Pleteršnik samó pri aborat, asla in aškrt, Pohl. (Km.) pri ampak. Pri 88 geslih, ki jih ima tudi Pohlin, pa so večinoma navedeni poznejši slovarniki Gutsmann, Vodnik, Jarnik, Murko, Cigale itd., pri redkih besedah so starejši viri, ali pa so brez vira. " RDHV 169—171, CZN 22—32. " RDHV 171—173, CZN 87—98, 156—164. " CZN 147—156, 164. " SBL II. 381—384. 254 Naš oris o vrednosti, pomenu in vplivu Poiilinovega Besedisha na besedni zaklad najvažnejših slovenskih rokopisnih in tiskanih slovarjev končamo pri Pleterš-niku, dasi je nekaj neporabnih Pohlinovih besed preniknilo še v slovarje 20. stoletja, npr. malostno v 4. izdajo Janežičevega — Bartlovega nemško-slovenskega slovarja 1. 1905, zaznavno pa v 4. izdajo Janežičevega — Hubadovega slovensko-nemškega slovarja 1. 1908. Od Pleteršnika sem se v slovarjih posamezni besedi ni pripisovalo važnosti o njenem izviru, a gledalo se je vse bolj na njeno pravo-pisnost, na pisno in govorno uporabnost. Ko še v najnovejšem Slovarju slovenskega knjižnega jezika iz 1. 1970 beremo abota, aboten, abotnica, abotnik, abia-nek, adraš, ajati, ajd, ajdovnik, ajdovica, akademija itd. pač nihče več ne pomisli, da je zapisal iste besede že Pohlin pred stoindevetdesetimi leti ter pred njim nekatere še drugi. Naša preverjanja in dognanja nam dokazno potrjujejo, kako nepresodno in krivično je bilo odrivati Pohlina in njegova dela več ko stoletje iz slovenske pre-rodne, slovstvene in jezikovne stvarjalnosti, in to ne toliko iz res stvarnih in nepristranskih razlogov, kolikor iz precej osebno mu navržene nepriljubljenosti zaradi nekaj zagrešenih napak''. IZ ZGODOVINE URADNE SLOVENŠČINE i Teodor Domej 1. j Dunaj ] PLIBERŠKA PRISEGA IZ DRUGE POLOVICE 17. STOLETJA Pogoji za razvoj slovenskega jezika so bili dolga stoletja zaradi posebnega socialnega, političnega in kulturnega položaja, ki je v njem živel slovenski narod, i neugodni. Šele na meji med srednjim in novim vekom, za časa hude krize fevdal- ¦ nega sitema in prvega vzpona meščanskega razreda, ko sta predvsem humanizem in protestantska reformacija spremenila kulturno obličje Evrope, so tudi j za slovenski narod in njegov jezik nastale bolj ugodne razvojne razmere. V prak- j si je reformacija tudi ideološko načela do tedaj veljavno normo izbora jezikov- ; nih sredstev. Ta norma izbiranja med različnimi plastmi slovenskega jezika, latin- \ ščino, nemščino in italijanščino v različnih komunikacijskih situacijah, besednem ; ustvarjanju, znanosti, upravi, političnem in cerkvenem življenju, je namreč slo-: venščino — najbolj v pisni rabi — skrajno malo upoštevala. Prav zato so pisani j spomeniki slovenskega jezika iz srednjega veka in iz obdobja od zatrtja refor-1 macije do začetka preporodnega gibanja tako redki in kvalitativno malo različni. Ta model uporabe slovenščine je v bistvu enak za vse slovensko področje, torej tudi za Koroško, ker je bil ves prostor v podobnem položaju. Kljub temu je za i Avtor je o Pohlinu objavil zadnji čas tudi dve študiji v nemščini: — M. Pohlin, Tu malu besedishe treh jefikov. Faksimile der ersten Ausgabe 1781. Vorwort und technische Redaktion. — Geschichte, Kultur und Geisteswelt der Slowenen. IX. Band. Dr. R. Trofenik, München 1972, 1—10 — M. Pohlin, Glossarium slavicum. Faksimile der ersten Ausgabe 1792. Vorwort und technische Redaktion. — Geschichte, Kultur und . Geisteswelt der Slowenen. XI. Band. Dr. R, Trofenik, München 1973, I—XVII. 255 Koroško izkazano razmeroma nizko število besedil. Najbrž bo šele sistematični pregled ohranjenega arhivskega gradiva tudi za to pokrajino prinesel na dan kvalitativno podobne tekste, kot so izpričani na primer za področje nekdanje Kranjske. Znaten del zapisanih primerov slovenskega jezika so besedila uradnega značaja, v prvi vrsti različni prisežni obrazci. Za Koroško so bili doslej izpričani in objavljeni trije: prisega iz sodne prakse, zapisana v vetrinjskem urbarju (nastala med leti 1601 in 1609), fevdna prisega krškemu škofu (1637) ter cesarju Ferdinandu 111. (1653). V koroškem deželnem arhivu v Celovcu pa so se ohranili še drugi primeri prisežnih obrazcev, ki do sedaj še niso bili objavljeni. V prvi vrsti sta zanimivi dve dvodelni prisegi, ki sta zapisani v rokopisni knjigi št. 1230. Knjiga vsebuje razne obrazce uradnega značaja in je nastala v Pliberku v Podjuni v drugi polovici sedemnajstega stoletja. Teksta že zaradi izredne dolžine vzbujata pozornost, še bolj pa zaradi jezika, ki sta v njem zapisana. Jezik ne kaže izrazitih znakov kakšnega koroškega narečja. Nekatere oblikoslovne in (s pridržki) tudi pravopisne značilnosti kažejo na to, da je oseba, ki je priredila obrazce po nemškem vzorcu, poznala protestantsko književnost in tudi nadnarečno pisno normo ko-roško-gorenjskega predela. Na tem mestu objavljamo eno izmed obeh besedil. Prva prisega Ena Slouenska Prisega. En Sakoteri Prizhauez, Kateri hozhe Eno Vuzheno / Persego Sturiti ali Sapershezi, Ta bi Imel / gori Vlignite Trij Perste. / Per tem peruem perstu, Katery ie ta Pauez, le / Sastopit, Bog Ozha, Per tem Drugim perstu / ie sastopit Bog Sin, per tem Dretim perstu / Bog sueti Duch. Ta druga dua persta / Vrozi on spod ugane, Edan tech spod / Vganienicli perstou ta pomeni to Kershanskho ,/ Dusho, Katera ie skrita pod to Zhlouescost, / Ta drugi ali ta peti perst pomeni to Thelu, / tiga Zhlouekha Kateru ie sa maihinu shaz- ./ -hat pruti ti Shlachtni Dushe, Ampak perti / celi rozhi ie en edini Bog ino ultuarnik sas- / -topiti. Kateri ie tega Zhloueka ino use Creature Nebu ino Semlo Stuaril. / Kataii Zhlouek ie pak toko Verbegen ino Gottlos Ino / lam lebi toko lourafhi de on Enu folsh ali Criuo / Prizhuuainie ali Persego fturi, Ta gouori ino / J^apersega utakijsni stalti ino Vishi, Koker be / sam Zhes se rekol. Ali iest donas ta Dan / folsh Sapersegam ali Zhes moio Vest Kriuo / gouorim ino Prizham toko iest Proshim sam zhes / se Boga ozheta, Sinu ino luetiga Ducha, ino / to Zhelo lueto Troijzo, de iest Bodem od- / lozhen ino Venspachnen, od te gmaine inu usech / dobrut te cele Kershanstue de mi taista dobrota / ima biti ena Sakletua moiga Telesha, / moie Kerui, ino moie Dushe. / 2; Hdrusimo gouori ino Saperlega, ta tudi, Boga / sposablene naueste, Satai ino nasposnani / Zhlouek Toku Ali iest donas ta dan Kriuo / Saperlegam, Toku iest prolsim Boga ozheta, / Boga Sinu, Boga Suetiga Ducha, de mi / taista nigdar nemalo hpomozhi ali / htrosto priti, kadar se moia Vboga / Dusha bode lozhila od moiga gresniga shiuota. / 3; Htretimo Kateri Kriuu Sapersega ta- / -isti letoku sam Zhes se gouori ino praui. / Ali iest donas Kriuu prizhuuainie gouorim / Zhes moio Vest. Toko iest prolsim Boga / ozheta, Sinu, Ino luetiga Ducha, Ino to / luetu Reshnu Tellu nashiga Lubiga Gos- / -poda lelulsa Christusla de niega gnada / ino milost, niega luetu roistuu, niega / Keruaui pot, nieiga nadolsno ter-plenie, / Kripreliuanie, Vmrenie, ino bredka Smert, / niega Vpekal ino Vnebo hoienie, niega / luetu gori Vstaiainie, Ino poshilianie / tega luetiga Ducha, Ino ule taisto Kai / bi ainnimo Vbolimo gresniko imelo htrosto / inu Kueselo priti, im^a od mene Vekoma / odulozhenu ino sgubleno biti. / 4: Hzetertimo, Kadar Edan Kriuu Saperlega / ta gouori letoku kokur bi on Rekal. Ali / iest donas Kriuu Saperlegam taku bi / imela moia Vboga Dusha, Katera se sastapi / per tem Zhetertim perstu, Ino moie Tellu Kateru ie Sastopit per tem petim perstu, Eden sdrugim / ali Dusha nu Tellu Vekoma Sgubleno, Verdamanu, / ino Hudizo sdano biti. Pred Boshio sodbo / Kadar iest na luesti Vbogi Grešni Zlouek /. bodem Stali pred tem Resniznem Richtariam / lESVSAM CHRISTVSAM, Kate- / -rimo 256 ie use uedezlie, ino nister pred nim / namore fcrito biti. lest bi tudi imel / Venspachnien ino odlozhen biti od Vlega Ve- / -selia usech Bolhiech Suetnikou. Jest / bi tudi imel odpachnen ino oduershen biti / od tiga Ihelniga Pogledainia tiga periasniuiga / oblizia nashiga Lubiga Gospoda Jesvisa Chris- / -tuša, od sod do Vekoma. / Satorai tpumni ti Zhlouek tako Strashno ino / grosnouitno Sodbo ti sto Kriuo persego / sam Zhes le gouorish, Ino Sato popre dobru / pomisli Kaij ti gouorisch alli Dech, per / tem more an Vsaketerae Kateri tu / Shlishi ino ie perprizhi merkati Kaij / ta Kriua Prisega na sebi noshi ino / Kako ta Zhlouek se saueshe, Vti Kriui / Persegi, od Boga usiga mogozniga sgublen / grata, pred tem se Vsak Zhlouek Vari / per tuoie Dushe Suelizhanie. / Natu Imaio ti Prizhauzhi Sgori Vsignienim / Tremi perste le te besede nach gouorite. / Jest N: N: persheshem per moi gari / Vsignienmi praue telesne Veste ino / persege, de iest ulete rezhi Vkateri / sdaij iest odmoiga Sopernika / sem ob doushen ino Satoshen, / Zelo nadoulshen, Ino de lest niemo / per tuistu N: nekole san denar, / Scofezo ali meruo nikar Kaij / uez Vueziga sem Kriuo Sturil, / Koker meni Bog pomaigai, Ino / niega tueti Euan-gelium. / Janez Kos Arhiv Slovenije v Ljubljani 2. SLOVENSKI PRISEŽNI POUK IZ METLIKE V Arhivu Slovenije hranimo v neurejenem arhivskem gradivu mesta Višnja gora osemlistni nedatirani zvezek velikosti 17,5 X 11,5 cm. V njem je od druge do sedme strani vpisan pouk prisežniku in obrazec prisege v slovenščini. Ista roka kot slovensko besedilo je zapisala tudi beležke na prvi strani, v katerih se navajajo imena Jure Skrazki, Miculek, Jure Thomaschitsch, Gabre Poiauinaz, Peter Zaar in Johann Kopaschouitz St. Gerichts Verwalt und Rath alda. Na 14. in 15. strani zvezka piše: auf anderthalb gegewenes Wein der Kürchen St. Martini geherig alss Jury Gerdenz 2 Labi 1 Mas Andre Staricha 4 1 Michl Jankouitsch 2 Michal Schugl 1 1 Anton Kolbeschen v. L. dorf 2 Lorenz Tallitsch 1 5 Anton Panian 2 Anton Weiss 2 Petter Pirtitsch 2 Martin Juraiz 2 Michl Laurantschitsch 1 1 Petter Wachoritsch 1 1/2 Janes Wratanitsch 5 Petter Migsche 1 1 Ansehe Schloger 3 Michl Doktoritsch 1 4 mehr Wachoritsch 6 Mathia Popitsch 15 Lorenz Tallitsch 7 Michl Doctoritsch 1 drabant 3 1 Eimer 5 3 Anton Lauschin 1 Eimer Johann Wajukh 1 Eimer 257 i v beležki na zadnji strani se omenja Almosen Perto, Kodrin in čevljarski vajenec Krištof Machner iz Varaždina. Zapisi na zadnjih straneh so od druge roke. Pouk prisežniku ima pet točk, prva dva odstavka tvorita prvi točki, naslednje pa so oštevilčene. Njim sledi navodilo o načinu prisege. Zadnji odstavek slovenskega besedila je prisega, ki ima splošni del in posebni del. Posebni del je bil od prisežnika do prisežnika drugačen. Pisec ga je označil s poševnima črticama. Drugi primer posebnega dela je pisec zapisal na spodnji rob lista; glasi se: »de ie temu prizheozhimu Johan Malneritsche videozha bla leta utem duschnimu bilmu imenuana Raitenga pod katera ie oni Sua lesina roko.« Nad besedico »de« (*) je z drugo roko zapisano »de Joseph Watsch«, besede »na moi posledni dan« je pisec prečrtal in nad njimi zapisal »na moie pusledna ura« ('*). Slovensko besedilo je naslednje: Jsuershen bodem, od liza ali oblizhia Boshiga, de meni Tuistu oblitshia Boshie bode enu praklestuo alle ierdamanie moiga Tellefsa inu moie dushe Vekomai. Drugemu gouori en Vsaki ne doushni ienu keruu persesheni zlouk koker be on reku, oku iest danashni dan kriu persheshem, toku iest prosem Boga ozheta, Sinu, ienu Suetga Duha de meni namoi perhodni zha/s kadar se moia Dusha Stelejsa lozhila bode nigdar Hpomuzhi inu kueseli napride. 3timo katieri kriu persesha ta letoku gouori, koker debi Reku, oku iest dones kerun perseshem Toku iest profsem gospud Boga, ozheta Siinu, ienu Suetga duha, de shiga Jsuelitsheria Jesusa Christusa Debe negoua naisrezhena gnada ienu ta nedolschnast negouiga britkiga Terpleina ienu Smerti, meni Vbogimu Greishni-ku billa isbri!sana inu Sgublena. 4ümo Kateri kriu persesha Ta letoku gouori, koker debe reku, oku iest Dones kriu persesham Toku iest profsem gospud Boga, ozheta Siinu, ienu Suetga duha, de moie dusha katera ie per Tem zhetertem perstu Sastoplena, ienu moie Tellu ka-teru Bode per tem petem perstu Spomishlenu Skupeie Vek Vekomai Sgublenu Bode na ta pusledni zhas Te slrashne Sodbe, pred katero iest kriu persesheni zlouek kraitenge Stau bodem, ienu de imam od delen ienu potren biti ad ufseh Suetnika imam tudi resbien biti od Suetega Pogleda alij oblizhia nashiga gospu-da Jesusa Christusa Vek Vekom.ei. Satega Volla Smisle o kershanski zlouek, koku eno Strashno Sodbo sam zehs sebe oku kriuu perseshesh, resodenesh ienu polek tega more enu prau kershansku Serze smislet, kai kriuo persega Vjsebe ima alle Sapopade. She Vezh, kateri kriu perseshe. Se odpouei Gospud bogu ienu negoui milosti, Temu teshkemu terpleinu ienu britke Smerti nashiga gospuda Jesusa Christusa, inu usfe dobruti. Drugemu usame Ta kriuu persesheni Zlouek Snegouo kriuo persega Temu Super katerega on kriu perseshe negouu poshteine. Blagu, ienu ujse, Sakai ta kriua prizha gauori. 5"'° ta kriue perseshenik Snegouo kriuo persego premote Tega Richtaria, inu polek nega ue/s zeJii Suet alle Rath. De Zheslu ena kriua Sententia ali Sposnaine isrezheno bode, ienu koker Tudi ogoliia inu perpraue Tega, Super katerega gauori. Satu niegouo, Temu Drugemu pak, katerimu nashlishi on da. 258 Satega Volla ta kriui Perseshenik nigdar namore Boshiga obliziiia Videt, temutsh toku zhlouek hudobne is hudem Duham ali Shudizham, ienu uragam Voblast pride, oku Supet nada nasai, temu, komer ie kei Shnegouo kriuo persego aduseu: Vglihi Vishi toku ziouek Sam Sebe kuezhnimu ferdameinu isda, ieno niegoua Dushia nigdar oblizhia Boshiga nauidi. hpuslednimu nigdar Sasuoiga shiuota na letem Suetu tega Shiuleine nabode imu, ienu Se odgouori ujsemu poshteinu tega sueta, ienu useh Suoih Periatlu na letem Suetu, ienu nar hpuslednimu Se negoua kriua persega more isueidet, ienu na dan priti, ienu Vpergouaru mei ludmi ojstati per temu more Vsaki dobru smislet, ienu Varuat Suolo Dusho. Kader ozhe eden persezhe toku ima trij perste gori Vsdignet, ienu Rezhi. Jest N: N: perseshem nar popreit Bogu ozhetu, Sijnu ienu Suetmu Duchu, Lubi Diuizi Mariae, Vsem Boschim Suetnikam, ienu Suetnizam, Vsem nebeshkim An-gelzam I de* sa leta douh katerga iest pagieruam nisem iest al katere druge deb blu mene Videozhe na de sa use lete utem naprei danemu Specilicationu imenuane poshte nezh preieu, in koker tudi seh Sranzem gospudam anton paikam Leteh ime-nuaneh posht nabenkrat poraitou I koker meni prou buh na" moie pusledna ura pomagal Ta nar praezhastitliua bres usega madesha Spozheta Diuiza ienu mate Bo-schia Maria use Boschie Suetnike, ienui Suetnize, Tude use nebeshki Angelzi, ta Suete euangelium inu nascha Catolshka uera na moi pusledni dan, kader Se moia Dushiza ad telesa lozhila bode, Dushize ke isuelitschcinu pomagal, ienu po negoue Sueti uoli, oku iest pak pokrium perseshem na letem Sueitu uprizha Straiian, tankei tudi od Soie Suete gnade ienu milosti ia tudi gmeine useh Suel-nikou inu Suetniz od lozham bodem Vek Vekomai amen. Priimki, ki so navedeni v zvezku, dajatev vina in navedba cerkve sv. Martina, posebej pa omemba »Gericlit Vervalt«, nas pri ugotavljanju kraja in časa njegovega nastanka vodijo iz Višnje gore v Belo krajino, v Metliko. V seznamu dajalcev vina na zadnjih straneh zvezka je zapisanih kar šest takih priimkov, ki jih v 18. stoletju najdemo med metliškimi meščani (Panjan, Mikše, Weis, Pirčič, Jankovič, Bajuk), in več drugih, ki so značilni za Belo krajino (Sta-riha. Doktoric, Popič, Talič). Zapisana pa sta tudi Anton Panjan in Ivan Bajuk, ki se v delu dr. Antona Svetina (Metlika. Dve razpravi iz pravne zgodovine mesta in okolice, Ljubljana 1944) omenjata v letih od 1711 do 1784 kot metliška meščana. Bolj kot ta imena potrjujejo domnevo, da je zvezek nastal v Metliki, navedba cerkvice sv. Martina in zlasti zapis na prvi strani: » Johann Kopa-schouitz St. Gerichts Verwalt. und Rath alda«. Svetina pravi (na strani 107), da se je ta drugi mestni uradnik Gerichts Verwalter imenoval v virih tudi starešina in da kaže institucija tega metliškega uradnika na vpliv pravnih običajev in predpisov iz bližnje Hrvaške. Priimka Kopašovic v Svetinovem delu ne zasledimo, pač pa navaja (na straneh 60 in 104) v letih 1712 in 1716 meščana Ivana Kosapoviča, ki je najbrž kasnejši starešina Ivan Kopašovic, le da ga je pisec zvezka nerodno zapisal. Svetina pravi (na strani 99), da je bil razpravni jezik na metliških pravdah slovenski in zato je povsem razumljivo, da je moral imeti mestni sodnik pri roki pouk prisežniku in obrazec prisege v slovenščini. Sodimo, da je zvezek nastal nekje v drugi polovici 18. stoletja. Kako je zvezek prišel iz Metlike v višnjegorski mestni arhiv, je najbrž nerazrešljiva uganka. 259 Peter Ribnikar 3. Arhiv Slovenije v Ljubljani SLOVENSKA PRISEŽNA OBRAZCA IZ SREDE 18. STOLETJA Arhiv Slovenije v Ljubljani hrani posebno knjigo prisežnih obrazcev iz druge polovice 18. stoletja. Knjiga nima naslova, neki neugotovljeni pisar pa je kasneje zapisal na nalepko, ki je namenjena za naslov, letnico 1763. Ta letnica se ne ujema z vsemi podatki, ki so zabeleženi v omenjeni knjigi. Prisežni obrazci, ki so zapisani v obravnavani knjigi, so nastali v letih 1750 do 1782, torej v času, ko sta bila na Kranjskem Reprezentanca in kamera oziroma Deželno glavarstvo v Ljubljani najvišja državna upravna organa. Na osnovi teh obrazcev so bili zapriseženi vsi tedanji državni uradniki na Kranjskem, nekateri uradniki nižjih stopenj pa so te obrazce uporabljali še do leta 1809. V knjigi je zbranih 59 prisežnih obrazcev, med katerimi sta tudi dva zapisana v bohoričici. Slovenska prisežna obrazca sta namenjena zapriseganju mestnih sodnikov in cestnih nadzornikov na Kranjskem. Prvi obrazec je bil zapisan že leta 1750, drugi pa okoli 1771. Prisežni obrazec za zaprisege mestnih sodnikov je v navedeni knjigi najprej zapisan v nemškem, nato pa še v slovenskem jeziku. Na osnovi tega obrazca so novoizvoljeni mestni sodniki na Kranjskem prisegali od leta 1750 dalje, zadnji pa je uporabil ta prisežni obrazec leta 1771, nakar so vsi mestni sodniki zaprisegah samo še v nemškem jeziku. Izjeme so bili mestni sodniki iz Ljubljane, Novega mesta in Krškega, ki so prisegali le v nemškem jeziku. Mestni sodniki so se v prisegi zavezovali, da bodo svojo službo pošteno in pravično opravljali. Na koncu prisežnega obrazca so zapisani tudi pripisi uradnih pisarjev, iz katerih je razvidno, kateri mestni sodniki in kdaj so prisegali v slovenskem jeziku. Iz teh pripisov moremo sklepati, da je bilo priseganje mestnih sodnikov na Kranjskem v slovenskem jeziku običajna praksa, saj so spočetka vsi mestni sodniki, razen sodnikov iz Ljubljane, Novega mesta in Krškega prisegali na osnovi slovenskega prisežnega obrazca. Zapriseganje v slovenskem jeziku se je počasi opuščalo. Najdlje se je obdržalo v tistih mestih, ki so imela bolj slovenski značaj. To so bila mesta, kjer je prevladoval kmečki živelj, kot so Črnomelj, Kostanjevica in Lož. Leta 1771 je kot zadnji slovensko prisegel mestni sodnik iz Kostanjevice Franc Makovic. V obdobju 1750 do 1771 je priseglo 25 mestnih sodnikov v slovenskem jeziku, kraj, ime in datum slovenskega zapriseganja pa je razviden iz naslednje tabele: Mesto Mestni sodnik Datum zaprisege Črnomelj Muli Andrej 24. julij 1750 Lašic Janez 18. marec 1757 Lašic Janez 1. maj 1760 Lilih Matija 30. april 1763 Lilih Matija 29. april 1766 Lašic Janez 14. marec 1769 260 Mesto Mestni sodnik Datum polaganja prisege Kamnik Wolf Franc Ferdinand 12. december 1750 Kostanjevica Kuntarič Janez Dulc Matija Dole Anton Kalin Mihael Kalin Mihael Colarle Janez Makovic Franc 21. april 1751 21. januar 1754 29. april 1757 20. marec 1760 30. junij 1763 8. april 1769 20. december 1771 Kranj Čebul Jurij 7. maj 1751 Lož Zabukovic Valentin Zabukovic Valentin Lavrič Tomaž Zabukovic Valentin Zabukovic Valentin 22. februar 1755 27. maj 1757 20. december 1760 1. julij 1763 9. julij 1766 Metlika Erberg Franc 20. november 1756 Radovljica Lukan Franc Anton Freyberger Franc Anton Freyberger Franc Anton 3. avgust 1751 7. januar 1755 5. november 1757 Višnja gora Nürnberger N. 14. avgust 1751 Mestni sodnik iz Črnomlja Janez Lašic je prisegel 14. marca 1769 v slovenskem in nemškem jeziku. Prisežni obrazec za mestne sodniiie:^ Formula Juramenti Jest N: Richter v N: Persechem Gospud Bogu usega Magoznimo, de jest ozem nashemo Suetlemo Cesariu, inu Kralu Franciscu, te Suetle Cesarize, inu Kralize Mariae Ttieresiae, tudi od tech Erbam, ne men te Vsoku Imenitne Repraesentanze inu Camere, iiolier tude temu napre postaulenmo Creis Haubtmano lete Cransiie Deshele Suest, ienu poh.orn bitti, Leto Richtarsko Slesbo prou, inu prauiznu pelate, nieh Kraleuske Suitloste Jeme, postaue, Sapoudi, prepoudi branite, inu Tardite, Tega posteniga Mesta Nez, prauizo, ienu Gori=jemaine iskati, inu derschati, prauo Praudo, ino Sodbo toku dobru temo bogemo, koker temo bogatemo, jenu Usaketerimo po Prauize, jeno per moie Vesti, tudi nobenumo pokriuimo nezh Sturiti, nikar Sa vole Schlachte, priasnasti, prikasni, ali Sourashtua enimo ali drugimo pomagati, ali kei Perloschitti Temuzh to prauo Resnizo, jenoi Prauizo Sturiti, kader bi mi pach ulete Molje Richtarske Slosbe kei teskega na prei padlo, uselei per te Cesarske kraleue Representanze, inu Camere, koker tudi temo na pre postaulenmo Creishaubtmanno Se oglasiti, jeno V Moije Slusbi toku se Sadersati, koker Se enimo postenimo Moshu, jenu Meistenmo Richtarjo Spodobi, koker mene Buch, jeno ta Zista Bres Vsega Madescha Spozheta Diviza Mate Boschia Maria, inu V/se Boshie Suetniki na Moi posledni Zash pomagaite. Amen Prisežni obrazec za cestne nadzornike je za okoli 20 let mlajši. V knjigo je zapisan le v slovenskem jeziku in je verjetno nastal iz potrebe, ko sta nastopila službo cestnega nadzornika Franc Panger in Štefan Keržnarič. V pripisu, ki sledi ' Arhiv Slovenije, Knjiga prisežnih obrazcev, folio 100. 261 prisežnemu obrazcu, je navedeno, da sta omenjena cestna nadzornika prisegla na osnovi tega obrazca 27. maja 1771. Pisavi slovenskega obrazca in pripisa na I koncu navedenega obrazca sta si zelo podobni in moremo sklepati, da je oboje i napisal istočasno isti pisar. Prisežni obrazec za cestne nadzornilie:^ \ Formula Juramenti Vi botte persegli Bogu usegamogoznimo, inu te prezisti bres usega madesa Spo-zetti Divize inu materi Boschie Marie inu usem Lubem Svetnikam, tudi tem pre-suetlem Furstu inu Gospudo Josapho temo drugmo tega iemena isvolemo Rim-skimo Cejsarjo na nemskomo inu v Jerusalemo Kralo. tudi te presuetli veliki \ Rimski Cejsarize, na nemški, ogerskem inu Poemskem Kralizi vikse vaivodne v Esterreicho Marie Theresie udove etc devi gari spounenam obujem ufsakem Cefsartuam inu nech usok zastitlem Erbam inu Erbouskem Erbam taku koker tude Letemo vam naprei postaulemo Cejsarskimo Poglavarstuo, inutem v Letemo imeno na kakorsna Vischa danem Povelam, isvestu, podlosen, inu pokorn bitti, ; Leta vam is velike gnade dana zestna Mojstrouska alli toku retschena Weeg- \ masterska Slusba po vaschimo nar bulsmo vedesso, inu veste isvestu opraulat, ^ inu tudi pred usem drugem Letuvam vasckimo per hodnimo Decreto inu kar kol [ per hodno vam bode toku dabro od letega Cejsarskiga Poglavarstua, koker tudi [ odtech vam na prei postaulenech zestnech Comejsarjou, Sgurnech, koker spud-' nech Pomerkauzam sam bode garnalosen, uselli, inu u sech na prei bissanech [ punctehinu Stukech sleherno, inu na tanku sturiti, pred usem drugim pata ve-; lika gosposkena slusba dobitschek jeskati tudi pred usa Skoda varvati, inu po j use Matsche odverniti, inu tudi od dapouneina vasche u Schlusbne dousnosti • ne is voschlivasti perjasnast, alli naperjasnosti inno nobena druga vischa nar-men pa skus sol dobitscek Schenkenge, alli dauka, kateri pred drugem od [ Svetliga Cejsarstua nar huische je prepovedano, odverniti imate ampak na taks- ; no visha se dersati, inu morette Koker enimo postenimo slusambniko se srajma, j inu on Sturiti je savesan. I Ema Umek 4. Arhiv Slovenije v Ljubljani INDIVIDUALNA PRISEGA PRED NEPRISTRANSKIM SODNIKOM IZ LETA 1691 Zapisi priseg v slovenščini iz 17. stoletja so razmeroma redki. K doslej objavljenim zapisom naj navedemo še prisego, ki je ohranjena v arhivu graščine Dol v Arhivu Slovenije (Gr. A L, fasc. 32). To je prisega, ki jo je dal mengeški pod-ložnik Matevž Prešern iz Homca pred nepristranskim sodnikom. Nepristranska sodišča je za posamezne primere lahko postavljal zemljiški gospod, da so kot patrimonialna sodišča sodila v njegovem imenu tedaj, ko je šlo za spor med - Arhiv Slovenije, Knjiga prisežnih obrazcev, folio 161. 262 njegovim in tujim podložnikom (S. Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1961, str. 361). V našem primeru je tožil Janez Danijel baron Erberg, imetnik graščine Dol, Janeza Antona barona Lewenberga, imetnika graščine Mengeš, ker je mengeški podložnik Matevž Prešern podrl dolskemu podložniku Gregorju Germeku iz Homca na dan sv. Jakoba 1690 plot okrog vrta. Pravdni postopek je trajal še leta 1691 in ga je vodil nepristranski sodnik dr. Andrej Burger, ki je bil sicer odvetnik ograjnega sodišča. Obtoženi Matevž Prešern je prisegel 31. januarja 1691 pred nepristranskim sodnikom dr. Andrejem Burgerjem v Ljubljani v njegovem stanovanju na Starem trgu. Kdo je bil pisec prisege, ne moremo ugotoviti. Prisega se glasi: Jest Mattheuss Preschern Perschejsem Pruti Gospod Bogu eno Zisto perjego de iest Vmeszi Julia Keter ie bolo na Suetiga Jacoba dan Vlani Koker Gospod le-benbergau Pad grad Mengesch Sluschene Vmaiim Gallenbergi Sedeiozi Kmet, Smoime Bratj Jerneiam ienu anschetam Gospoda tosnika tudi Vmaiim Gallenbergi Sedeiozimo Kmeto Gregorio Germekho negou per negouim Verto blijso hifse Stoiozi Plot proti deseth CloSJter min ali uetsch Sguantio nijsem dali uergau. Erich Prunč 5. Filozofska fakulteta v Gradcu ROKOPISNO IN ARHIVSKO GRADIVO KOROŠKE Zbiranju rokopisnega in arhivskega gradiva, ki je raztreseno po raznih arhivih, župniščih in zasebnih zbirkah na Koroškem, so doslej posvečali le malo pozornosti. Avstrijske arhivske ustanove so se le redko zanimale za slovenska besedila, če pa je tako gradivo zaradi raznih zgodovinskih okoliščin (primer Arhiva Zgodovinskega društva v Celovcu) že prišlo v njihovo last, je zaradi pomanjkanja strokovnih sodelavcev pogosto ostalo neopaženo, ali pa se je celo zgubilo, kot npr. del Jarnikove zapuščine. Tudi slovenski zbiratelji in znanstveniki so pretežno mislili le na zasebne zbirke in zasebne znanstvene interese, kar je pogosto povzročilo, da je se je tako gradivo po smrti zbiratelja zgubilo (Jarnikova pesniška zbirka, Vratenski rokopis itd.). V zadnjem času so sicer predvsem po zaslugi ravnatelja dr. Sušnika začeli koroško jezikoslovno in literarno gradivo zbirati v Studijski knjižnici v Ravnah, vendar tudi ta dejavnost ne bo mogla zapolniti vrzeli, ki obstaja zaradi pomanjkanja ustrezne znanstvene institucije na Koroškem, ki bi sistematično zbirala in obravnavala tudi slovensko gradivo. Ker so torej te dragocene priče slovenske ustvarjalnosti na Koroškem slej ko prej v nevarnosti, da se izgube ali uničijo, bomo pod gornjim naslovom več ali 263 manj periodično objavljali krajša in zanimivejša besedila in poročali o raznih najdbah. Besedila in poročila ne bodo urejena niti po vsebini niti po letih njihovega nastanka, pač pa bodo oštevilčena, kar bo morda olajšalo njihovo kasnejšo analizo. V tem prispevku objavljamo tri primere uradne slovenščine iz 18. stoletja. Prvi besedili, prisežni obrazec in obrazložitev pred prisego, sta sicer nedatirani, vendar se da po njuni vsebini sklepati, da sta morali biti napisani v času kmetijskih reform Marije Terezije. Št. 1. Izloženje pred tem perseganjem Rokopis iz farnega arhiva na Radišah, na papirnem listu formata 2°, na hrbtni strani besedilo št. 2. Vodni znak v obliki velike črke W'. Na spodnjem desnem robu pripis z vijoličastim črnilom: »Eidesformel für Unterthanen«. Isloshenje pred tem perseganjam. Dokler nalha Ihlahtna Casariza ozhe, dabi te velike Imilhnjave, katere (o te do-fehmau per dajanju Inalhle, mele biti gorufignene, inu Ikus to gnadlivu fapovedeno enakoft al glihingo po tem premoshenju inu nuzu melu tudi biti to dajanje, k'temu pak je poprei potrebnu, dabi ti preditoiniki, al flegarji, inu podveriheni per Ivojei vefti meli Iposnati, inu poveti Ivoje rezhi, dobizhek, al nuz inu hantiringo, inu fatu imajo po nai vilhei lapovedi taku dobru ti preditoiniki al flegarji, koker podveriheni perlezhi. Sa tega deli le opomene, da vlaki prau premisli, kai je perseganje, kaku namrezh en velik greh je, inu nar oilstreilhi odgovor, kader eden luper to dolipodjano perfego Itori, inu per temu fposnanju kai lamouzhi, bol kar' per refnizi ne povie, kai ma la en dobizhek, Ikus katere te Ihe ta velika kriviza dopernele, da kader bi eni pol druji kar' vse Iveltu inu per refnizi na povedali, bi Ie ne ladobila ta enakolt ali glihinga, katero ta Shlahtna Casariza jilhe, inu je zielei Delheli pridna, bi te tudi teistim, kateri po tem perteganju use per refnizi povijo, kriviza godila, dabi ti 1' Ivoimi erbami na donge^ zhale bili prekaljani al prevezh oblosheni, ti vufhnivi^ pak bi 1'fuoimi erbami tuper vto pravizo Ikus pri-Ihli, inu vunvseti oftali. Htemu le Ihe ima tamerkati, da potem, kir bojo Ihe vsi Ivoje retzhi povedeli, Ie Ihe bo po nar vilhei lapovedi podjiskalo per nekatereh, al kader bo potrebnu per vfeh golpolhinah al je temu taku al kar, inu kader bi te ne melu toku fnaiti, bi ti preditoiniki inu podveriheni bili derihani, da to en fouth perfego ftorili, bi bili oiftro poftrafani, tudi bi bilu njim vle premofhenje odvfetu, inu oni bi bili is defhele potisneni, kader bi fe melu fnaiti, da je jih vetzh, kateri nifo po Ivojei vetti inu per refnizi povedeli, bi traven h'tei tverha povidanei ftrafi Ihe tu prithlu, dabi fpet na novu Iprafhuali inu le te gotpude bi meta fama dethela vunderlhati. Satu bojo vedeli vfi preditoiniki al flegarji inu podveriheni po tem opomenenju inu doli-podjanem preteganju ttorit, te tudi pred greha[m] inu veliko ftrafo varuvati. St. 2. Prisežni obrazec Na hrbtni strani lista, na katerem je zapisan rokopis štev. 1. Perfeganje fa te podverfhene. Jeft. . . tposna pred bugam inu vlam tvetnikami fdobro veftjo, da je h' pravei glihingi vnalhei Delheli inu k'dajanju potrebnu, da vlaki podverfhen al Untertan ma tuoje grunte inu hantiringo tveftu povedeti da tu poie taku doijru koliker vun feje, koker koliker ' Ev. tudi EW kot papir besedila št. 3. ' Koroška narečna nikalnica. ^ Pisava dong- narekuje domnevo, da imamo opraviti s prepisom starejše predloge. ^ Kor. nar. .lažnjiv'. 264 Se v'enem friedmem letu perpuva, tudei druji grunti po pravem nuzu nenizhnu majo relodeti, inu kader bi se kar po velti inu per relnizi nepovelu bi teiltim, koteri po Ivojei doulhnofti prau povijo, luper mojo velt inu luper to bogu perjetno pravizo, ITvojimi erbami na donge zhale Te velika kriviza godila. Sattu lapolelhem jelt bogu vlegamogozhnemu, prelvetei Divizu inu Materi bofhjei Macii inu olem lube Svetnikam, da jelt vie moje grunte po vunfjanju limlke herihi bol zhir fe ta nefeje, po drujem puvanju popolnu ozhem poveti, tudei ozhem poveti per mojei vefti, koliker le v'Iriedmem letu perpuva, Iraven tudei druje grunte, koker to prahe, trauniki, pafhe, gore, taihti, mlini, kar Ihe pod febo imam, to hantiringo tveltu otzhem Ipo-Inati inu nahat lapifati kaker resnizhnu meni bug pomai, ta prelveta Mati bofhja Maria Diviza v'ufim lubim Svetnikomi. Inu kader bi le zhes kratka bol dongu^ meni moglu Iprizhati, da lim jelt krivitzhnu laper-legu, fe jelt podverlem tem calarfkem oiltrem Itrafam. išf. 3. Prevod pooblastila z nemško predlogo Iz farnega arhiva v Vogerčah, napisan na dvojni poli folio-formata, prvi list ima vodni znak jelena, drugi vodni znak EW; vsaka stran je popisana samo v desni polovici. [1R] Vollmacht Wir sammentlich Endesunterzeichnete Unterthanen des Pfarrhofs Rinkenberg haben die 3 -hier benante als: Andreas Gasper, Thomas Lubas, und Philipp Nachher frey und einwillig erwählet und bevollmächtiget, damit sie im Namen un- unser, nicht nur allein mit dem Lehensherrn und Pfarrer demselben alle nöthige Auskunft, Red, und Antwort, über alle an sie zu stellende Fragen wahrhaft, und unpartheyisch ertheilen, sondern auch mit selben ihre künftige herrschaftliche Giebigkeiten statt der abzustellenden Robath festsetzen, darüber einen Kontrakt errichten, und im Namen unser aller unter- fertigen sollen, also zwar, daß wir alles, was sie versprechen, gut heissen, und so, wie sie es eingegangen, zu erfüllen, uns verbinden; so bald über diesen auf solche Art ge-schlossennen Kontrakt die allerhöchste Bestattigung erfolget seyn wird. Zu dessen wahrer Bestattigung ist die Unterschrift derer hierzu erbettenen Namenslertiger, und das von uns eigenhändig beygesetzte Kreuzzeichen. Geschehen in dem Pfarrhof Rinkenberg den 6-ten Juni 1787. f * [IV] Mi usikup na Kraji samerkani Podloschni Uogerskega Farouscha smo te tri tekai srezhe-ne namrezh: Andrea Gašperja, Thomascha Lubasa, inu Philippa Nachberja frei no usouoll-nost isuollili inu oblastili, da uni u Jemeno nas kar ku samo is tem Lehenskem gospodo nu Farmastro taistem uso potrebno Resodeje, Gouor, inu Antuort, Kres vse naje postau-lene Waraje resnizhno inu wres usega Sadsaderschaja dati, ampak tudi staistem jich perhodne Gospsoke Daruuaje na mest te dopostaulene Rabothi terdno postauit, kresto en Contract storili, nu u Jemeno nas usech podpissat imajo, inu taku da mi use kai uni oblubio, dobrorezchemo, nu taku, kaku so se uni podali, dapounit nas saueschemo; kaku sker Kresta na tako uischo sklejan Contract nartauischi poterdeje dapernescheno wode. Hresnizhno Poterdijejo je to Podpissaje tech tozo naproschenech Jemenpodpissa-rijo no to od nas storjeno Snamje [2R] te Krischa. Se je sgodilo Farouschi uogerskim ta 6-t Dan Roschenzuet 1787. (sledijo imena 15 faranov s pristavljenim križem) Diese Wahl und Unterfertigung ist ohne Zwang und ordnungsmäßig in unsern Beyseyn vollzogen worden. ZS. Franz Sai. Grazhofer, kai königl Pfarrer zu Rinkenberg + Georg Sontschnig Unterthan der Hschft Steinach als Zeug ZS. Johann Georg Tazol Stadtschreiber zu Bleyburg Namensfertiger. [2V] (novejši pripis; Pooblastilo). 265 Ema Umek 6. Arhiv Slovenije v Ljubljani MEKINJSKA PRISEGA Iz okolice Kamnika je ohranjen prisežni obrazec iz konca 18. stoletja. Prisežni obrazec je bil v rabi pri krajevnem sodišču državnega gospostva Mekinje v letu 1789. Po tem prisežnem obrazcu sta pričala dva mekinjska podložnika, in sicer Jakob Šare in Primož Škerjanc v tožbi dolskega podložnika Miha Pevca proti dolskemu podložniku Martinu Šarcu in njegovi ženi Jeri. Prisegla sta na krajevnem sodišču državnega gospostva Mekinje 16. oktobra 1789. Prisežni obrazec je ohranjen med spisi krajevnega sodišča Dol v Arhivu Slovenije (Gr. A I., fasc. 34). Prisežni obrazec je zapisan za pričevanje vsakega podložnika nekoliko drugače, zato objavljamo oba zapisa. Oba mekinjska podložnika, ki sta prisegla, sta bila iz vasi Preserje. EideslormeL Jest Jacob Sharz perseshem k Bogou Ozhetu, Sinu, suetmo Duchu eno pravo resnizhno Persego, de jest zhes ie tu, kar bodem sdei uprashan, bres nasaidershaina, al Samouzhuaina, to zhisto Resnizo po mojem Vedeozhi, Nobe-nimo k Nuz al Škodi, ampak samo to Pravizo povedat ozhem, tokres, kok mei Gospud Boug pom.agei. Am.en. Jest Primas Skerjanz perseshem k Bogou Ozhete, Sinu, Suetmo Duchu eno pravo resnizhno Persego, de jest zhes le tu, kar bodem sdei uprashan, bres Nasaidershaina, al Samouzhuaina to zhisto Resnizo po mojem Vedeozhi Nebemo k Nuzi, al h Škodi ampak samo to Pravizo povedat ozhem, toku res koker meni Gospud Boug pomagei. Amen. Jože Koruza 7. Filozofska fakulteta v Ljubljani DOPOLNILO K PREGLEDU O ZAPISANIH PRIMERIH URADNE SLOVENŠČINE IZ 16., 17. IN 18. STOLETJA V lanskem letniku JiS sem v zadnjih dveh številkah objavil prispevek O zapisanih primerih uradne slovenščine iz 16., 17. in 18. stoletja. Njegov nastanek je sprožilo gradivo, ki ga je odkril v ljubljanskem nadškofijskem arhivu pravni zgodovinar dr. Anton Svetina in ga komentiral za JiS. Ker je šlo za gradivo, ki se v zgodovinskem, slavističnem in pravniškem strokovnem tisku pogosto objavlja, ni pa o njem kakšnega sistematičnega pregleda, sem se v dogovoru s takratnim urednikom JiS lotil nekakšnega uvoda v tak pregled. Po eni strani sem hotel dati osnovne informacije o značaju in pomenu dokumentov uradne 266 slovenščine iz navedenih treh stoletij, hkrati pa tudi čim bolj popoln bibliogral- ' ski pregled nad objavljenim gradivom. Kljub dokajšnjemu obsegu je članek i vsebinsko ostal torzo, saj v njem nisem uspel upoštevati ne le »gorskih bukev«, torej vinskogoriških zakonov, ki jih je že monografsko obdelal Metod Dolenc, ampak tudi cele vrste drugih oblik pravniških ali uradnih tekstov, kakor npr. i pogodbe različnih vrst, uradne razglase, testamente. Te pomanjkljivosti ne bo ' mogoče tako kmalu zapolniti. Ker pa naši arhivski strokovnjaki tako rekoč iz .! dneva v dan odkrivajo nove tekste uradne slovenščine, med njimi tudi tako po- \ membne, kakor so prisežni obrazci za mestne sodnike, saj dokazujejo, da je še i sredi 18. stoletja večina sodnikov kranjskih mest prisegala v slovenščini, je : uredništvo JiS sklenilo objavljati občasno takšno gradivo v posebni rubriki i »Iz zgodovine uradne slovenščine«. Ta novi okvir izkoriščam, ker mi ni mo- \ goče vsebinsko in problemsko dopolniti lanskoletnega preglednega članka, : vsaj za gradivsko dopolnitev. Zadevno ga dopolnjujejo tako vsi zgoraj natisnjeni ; članki z novimi najdbami, od že objavljenega gradiva pa moram opozoriti še na ' dve prisegi, ki jih v času pisanja mojega članka nisem mogel bibliografsko pre- j veriti, ker sem imel o njiju pomanjkljive podatke. i Pomembna je zlasti prisega davčnega izterjevalca Jurija Subeca iz leta 1656, ohranjena v kranjskih deželnih protokolih, kakor zelo nekonkretno navaja njen j objavitelj August Dimitz. Objavil jo je kot primer takratnega slovenskega sodnega jezika v četrtem delu svoje Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813 (Lj. 1876, str. 130, 131). Druga prisega, ki mi je pri pisanju ¦ članka o uradni slovenščini ušla iz razvida, je dosti mlajša. Gre za slovenski prisežni obrazec iz Štajerske. Našel ga je v protokolu deželskega sodišča z gradu Hrastovec, shranjenem na ptujskem gradu, France Kotnik in ga s skopim ko- | mentarjem objavil v članku Slovenska prisega iz Hrastovca (CZN 1928, str. 147, i 148). Kotnik je sodil, »da je zapis prisege iz druge polovice XV11I. stoletja« ; (tam, str. 148). i Opozoril bi še na članek Antona Svetine Odlomki iz koroške zgodovine (Kronika 1973, str. 97—104), ki pretežno govori o uporabi slovenščine v koroških cerkvah, ki so sodile v ljubljansko škofijo. Za naš problem priseganja v slovenskem jezi- ¦ ku je pomemben odstavek: »Leta 1632 je bamberški škof Janez Jurij potoval skozi Koroško in je službeno i obiskal vsa bamberški škofiji podložna mesta in gospostva na Koroškem. 6. sep- ; tembra je prišel v mesto Beljak, kjer so ga slovesno sprejeli in mu je vse prebi- : valstvo s prisego potrdilo svojo zvestobo. Slovenci so škofu prisegali v svojem jeziku, moški s privzdignjenimi tremi prsti, ženske s polaganjem desne roke na ; prsi, knapi pa po običajih rudarjev z vzdignjeno desno pestjo.« (Tam, str. 100.) Odstavek, ki ga je Svetina, kakor navaja v opombi (tam, str. 103), povzel po članku M. Mayerja Huldigungsreise Johann Georg's Bischofs zu Bamberg, durch ; Kärnten im Jahre 1632 (Carinthia 1820, št. 3), je pomemben z dveh aspektov. : Prvič iz njega razberemo, da so bile takšne poklonitvene prisege, kakršne je za škofjeloško gospostvo freisinških škofov in blejsko gospostvo škofov v Brixenu ' na Tirolskem iz istega časa našel in objavil Milko Kos (GMDS 1941, str. 71—74), \ v uporabi tudi na posestvih bamberških škofov v času po reformacijskih pre- i tresih. Hkrati to pričevanje utrjuje podmeno, da gre pri tovrstnem priseganju j 267i za prakso oddaljenih škofij, ki so imele svoja posestva na slovenskem ozemlju, medtem ko fevdalni gospodje z domačih gradov in cerkvenih središč niso čutili potrebe po takšnih poklonitvenih prisegah, ali pa se jim jih vsaj ni zdelo vredno zapisati, ker doslej zanje ni bil najden še noben obrazec. Po drugi strani pa je pričevanje o prisegi bamberškemu škofu v Beljaku pomembno zato, ker govori tudi o priseganju žensk. Poklonitvene prisege so bile navadno stvar odraslih moških. Očitno pa so bile možne v kakšnih primerih tudi prisege žensk. Tako moram korigirati svojo trditev, da je bilo takšno priseganje »izključno« moška zadeva (JiS 1972/73, str. 244). Zapiski, ocene in poročila LIBER CANTIONUM CARNIOLICARUM KALOBŠKI ROKOPIS Matija Majar je 1846 uvrstil v Pesmarico cerkveno štiri pesmi iz rokopisa, ki mu ga je posodil Slomšek, najden pa naj bi bil na Kalobju, hribovskem kraju južno od Šentjurja pri Celju. V spremni besedi je zapisal, da so tam še cerkvene molitve in krščanski nauk, od pesmi pa da sta dve znani med ljudstvom, ena je balada o sv. Uršuli, drugo pa je po njegovi misli — imel je dober čut — zložil »pisar tistega spisa«. Pesem o sv. tJršuli je v prepisu izročil Miklošiču, ta Štreklju in je tako prišla v prvo knjigo SNP. To je bilo za dolgo vse, kar se je dalo zvedeti o rokopisu, ki se je kmalu tako založil, da je veljal za zgubljenega. Od tod že ime »kalobski« namesto živega kalobški in seveda ugibanja o njegovi vsebini, kraju nastanka in piscu. Povečini je tako ostalo tudi potem, ko ga je F. Kovačič nanovo odkril in ga 1930 zelo vestno opisal v CZN. Kalobje samo je bilo treba po njegovih dognanjih odpisati, saj je bila župnija tam šele od 1765. Dali pa so misliti kasnejši organistovski zapisi, ki so usmerjali pogled v Konjice in okolico ali v tiste kraje, ki jih je imela na Štajerskem ljubljanska škofija. Premaknilo se je toliko, da je I. Grafenauer pri obravnavanju štiftarskih pesmi v SJ 1938 lahko od tod upošteval pesem o sv. Uršuli — medtem ko se je moral 1944 v akademijskih Razpravah opreti na Majarjevo priredbo litanijske Marijine pesmi, ker je prišel rokopis v mariborski študijski knjižnici pod nemško oblast. Po osvoboditvi je največ o njem dognal 1963 Marijan Smolik v disertaciji o verskih resnicah in kontroverzah v stari cerkveni pesmi. Pomembnost pa so mu pripisovali na splošno, prav izrecno še J. Koruza v JiS 1972, 227. Naslov Liber cantionum Carniolicarum — Knjiga kranjskih pesmi — nakazuje glavnino, zakaj tu je najprej 21 pesmi, nekaterih precej dolgih, pa še dve latinski. Potem so še prevodi masnih prošenj pred berilom in ka-tekizemski del, prevzet zvesto, samo v skrčeni obliki, iz malega Kanizijevega katekizma slovenske izdaje 1615. Vse troje jo utegnilo veljati kot knjižna enota, pripravna za tisk. Katekizem je moral biti sredi 17. stoletja že precej redek, slovenske masne molitve bi bile velika in kar nenavadna novost, nove pa so bile tudi pesmi, saj so že segale čez okvir bogoslužne rabe v cerkvi. Med njimi ni nobenega besedila, ki bi bilo prevzeto iz dotedanjega izročila. V glavnem je tako tudi v dostavku z 21 pesmimi. Vendar je tu vmes tudi necerkvena o sv. Uršuli, stara vstajenjska, že nekaj predelana Marijina litanijska pesem, pa še molitvene vrstice Duša Kristusova, posveti me in Pridi k nam, Bug nu sveti Duh — vsega tako malo, da se mirno lahko poslovimo od dosedanjega sklepanja, da bi bili v rokopisu zbrani raztreseni deli Hrenove pesmarice. Prav to, da pesmarica ni imela nič, kasneje pa zelo malo železnega sporeda cerkvene pesmi, da je prinašala toliko novega, še ne preskušenega, v molitvah najbrž tudi tveganega, je v tistih previdnih in nepodjetnih razmerah ni moglo priporočati za natis. Obstala je skoraj neizrabljena — le za eno besedilo se da dognati, da je krožilo v prepisih po Slovenskem. 268 Skoda. Zakaj tu je bilo vendar okoli štiri tisoč novih verzov, takih, ki bi dopolnili že vpeljano vrsto v cerkvi petih, in drugih, primernih za božje poti ali podobno shaja-nje. Za to so skrbeli ne samo sosedni Nemci s pesmaricami iz Gradca, ampak tudi že Hrvati, saj so nekaj prej dobili čakavsko z Dunaja, prav ob sklepu našega rokopisa 1651 pa novo izdajo kajkavskih iz Gradca. Med rokopisnimi pesmimi sta celo dve legendi, ki bi morali zanimati tudi germanista. Ena je o mladem vitezu, ki je vse zapravil, se zatekel po pomoč k hudiču, pa ga Marija, ki je le ni zatajil, reši. V dostopni obsežni literaturi o Teofilu ni videti take viteške variante. Podobno je z zgodbo o sv. Marjeti, ki se loči od številnih znanih obdelav. Latinist pa bi se moral ustaviti ob dolgi pesmi (Patris sapientia), ki je tudi ni najti v zbornikih te vrste pesništva. Za nas so bili to marsikdaj nelahki preskusi, kako se dajo preložiti tudi nekaj desetin kitic dolge nemške ali latinske pesmi ali zložiti bolj ali manj samostojne nove, spri-čati pri tem poznavanje domače poetike in si zraven prizadevati še nekam naprej od stare mere in okusa. Res so se tako zapisale kdaj ohlapnosti, kakor se dogaja mlademu duhu, ki ne zdrži, da bi izdelal do kraja, ampak kar zleti čez. Vendar se srečamo tudi z dobrimi, kdaj celo imenitnimi deli, ko je pisca prenašanje v slovensko obliko in podobo razvnelo, da je srečno pridal iz svojega — v duhu ljudskega in že rahlo baročnega ustvarjanja, denimo; »o svete roke častite, koker rožice dišite; dva-je bravu [ovc] tukaj stalu, Jezusa grelu v jaslih; mile roke, svete noge; mir podeli, bomo jeli pres skrbi vsakdani kruh«. Lahko bi govorili še o lepi vrsti stalnih pesniških pridevkov in drugih ljudskih stilizmov, o izrabi vokalno polnih oblik, o stikih po tedanjih normah, kasneje mogočih šele od Zupančiča sem (npr. rane — na strani, globoko — pokopaj, prsi — bom se). Dosti je stavčnega prestopanja iz verza v verz in včasih še iz kitice v kitico, kar za petje ni najbolj pripravno, se pa lahko sklada z branjem. Nekatere kitice so dosti zapletene, največ pa je vendarle štirivrstičnic. Verzi se sicer odmerjajo s štetjem zlogov, pri čemer pa je v pomoč podaljšava z začetno anakruzo ali skrčenje z vmesnim zlitjem (sinicezo), se pa posebno v krajših vrsticah nemalo uveljavljajo mere po naravnem naglasu, seveda v precej pisanih menjavah. Nekaj pesmi je kar prijetno tekočih in vmes so verzi, ki kličejo v spomin podobne iz ljudske pesmi ali iz Prešernove Nebeške procesije. Jezik je za pesem najbrž še prebogat, v besedišču in obliki naslonjen na knjižno izročilo. To piscu ni moglo delati težav, ker mu je moral biti po svojem govoru blizu. Vrsta posebnosti, ki se dajo še manj priučiti, ga postavljajo na zahod v južnonotranj-ski okoliš. Med njimi so jeme, jemena, je-meti, jeskati, jeti za ime, imena itn., so z za s/z/iz, kor za kakor, to za tu, brže, kam-bra, zabiti, sač za vedro, skonjati za prekaniti, šela za velnico, ki se z njo polje voda. V delu Matije Kastelca, ki je bil od tam, se ujema marsikaj, ne samo v besedišču, ampak celo v nekaterih motivih in v pesemski razvrstitvi besedila v našem rokopisu. Knjiga je utegnila priti na Štajersko čez Ljubljano, lahko pa tudi kar z Dolenjskega, ki je bilo po oglejskem pa-triarhatu zvezano s štajerskimi kraji. Tam jo je moral dobiti Mihael Zagajšek in jo zapustiti Slomšku. Več o vsem tem je povedano v akademijski izdaji rokopisa, ki izide v kratkem. Lino L e g i š a SAZU v Ljubijani STARA BOŽIČNA PESEM V PREKMURSKI INAČICI^ V slovenskih protestantskih tiskih se besedilo pesmi »Ta dan je vsiga veselja . . .« pojavi najprej v pesmarici Ene duhovne pejsni iz leta 1563, ki jo je po Klombner-jevem naročilu priredil Juričič, natisnili pa so jo za Trubarjevim hrbtom in pod Trubarjevim imenom v Urachu. Kljub temu je pesem Trubar nespremenjeno ponatisnil v svoji pesmarici Ta celi katehismus ... v letu 1574, od tod pa so pesem panatiskovali v vseh naslednjih izdajah naše protestantske pesmarice 1579, 1584 in 1595, kasneje z manjšimi pravopisnimi spremembami. Verjetno je bila pesem vključena že v prvi Truijarjevi pesmarici leta 1567, česar pa ni mogoče preveriti, ker je ta pesmarica ohranjena le v enem, zelo fragmetarnem primerku. Medtem ko je objava iz leta 1563 brez pojasnilnega podnaslova in brez navedbe avtorja, pa je Trubar opremil pesem z obsežnim latinskim in slovenskim naslovom, ki nam veliko pove o nastanku in starosti pesmi. Ta naslov sta povzela za Trubarjem tudi Dalmatin in Felicijan Trubar v svojih izdajah pesmarice. Latinski del naslova je Rupel prevedel; »Slovesni spev 269 ,Dan veselja je', ki ga je nekdo pred nekaj časa dobro prevel in kakorkoli ritmično sestavil« (SPP, Lj. 1934', str. 312, op. k str. 263). Slovenski del naslova pa se glasi: »Ta stara božična pejsen, prav tolmačena, ampak nikar povsod rajmana, v svoji vizi kakor ta od spreda ,Hvalimo mi denes Boga'« (ibid., str. 263). 2e ta naslov dovolj zgovorno priča, da je pesem starejša od protestantske književne dejavnosti in da so jo slovenski protestantski pisci sprejeli iz starejše, pač katoliške cerkveno-pesemske tradicije. To mnenje podpira dejstvo, da Trubar omenja pesem tudi v polemiki s katoliki v Katehismu z dvejma izlagama leía 1575 zaradi pretiranega (»turškega«, »ajdovskega«) kulta Marije (ibid., str. 127). Takšno sklepanje je bilo izhodišče raziskavam Zmage Kumrove, ki je s primerjanjem slovenske protestantske in mlajših katoliških inačic te božične pesmi z latinskim izvirnikom in z njenimi starejšimi nemškimi in češkimi prevodi oziroma priredbami prišla do pomembnih ugotovitev. Svoja dognanja je razložila v drugem poglavju obsežne razprave Predreformacijsko izročilo v slovenskih protestantskih pesmaricah in poznejšem razvoju (SE 1960, str. 52—64). Za naš problem so važne predvsem tri njene ugotovitve: 1) Pesem se je pri prehajanju iz liatoliške-ga v protestantsko pesemsko izročilo in spet nazaj v katoliško le malo in nebistveno spreminjala: »Po eni strani daje skladnost med protestantsko in oficialno katoliško obliko slutiti, da so se protireforma-torji v glavnem naslonili na protestantsko obliko. Na drugi strani pa sodimo, da Trubar sporočenega katoliškega besedila ni dosti popravljal, saj je dejal, da je pesem ,prav tolmačena ampak nikar povsod rajmana'.« (Str. 58.) 2) Pesem je bila prirejena neposredno po latinskem izvirniku: »Ce primerjamo slovensko besedilo ... z latinskimi in nemškimi predreformacijskimi inačicami, vidimo, da je osnova naše pesmi latinski izvirnik, ne nemška prepesnitev. Tista mesta, ki so protestantska tiskana inačica: Koker lolnze icus glash gre, Glash le neresbie, V glihi vishi roien ie lelus od Marie. Koker luzh odluzhi gre, Solnze tuoio íuetluít pulti, Vuner vnim oltane, Taku Bug od Buga gre. Bug Ozha linka rodi, Vezhnu vnim prebiua. skupna našemu in nemškemu obrazcu, nahajamo tudi v latinskem izvirniku, nasprotno pa za številne slovenske vrstice ni predloge niti v latinskem ne v nemškem besedilu.« (L. C.) 3) Sestavljalec slovenske pesmi je bil izobražen in samostojen oblikovalec: »Prireditelj slovenskega besedila je z latinsko predlogo ravnal zelo samostojno. Po izobrazbi je moral biti teolog, saj zvenijo nekatere vrstice kakor prepesnitev misli iz teološke dogmatične razprave. Kljub temu pa pesem ne učinkuje izumetničeno, marveč je povsem dostopna preprostemu verniku.« (L. C.) Med tistimi mesti v pesmi, ki jih je prireditelj slovenske pesmi samostojno oblikoval, je najzanimevejša druga polovica tretje kitice. V prvi polovici tretje kitice je kompa-racija Kristusovega rojstva s sončno svetlobo, ki gre skozi steklo, ne da bi ga razbila. Tej prispodobi v drugi polovici kitice sledi druga, podobna prispodoba, posneta sicer po drugem liturgičnem tekstu, vendar v obravnavani božični pesmi posebnost slovenske priredbe. Pomen obeh kompararij je teolog Marijan Smolik kratko razložil takole: »Podobo luči, ki neovirano sije skoz steklo, je za ponazoritev deviškega rojstva iz Marije uporabil že latinski pesnik, izvirno slovenska, čeprav najbrž po masni (nicejsko-carigrajski) veroizpovedi povzeta, pa je pesemska uporaba istega ponazorila (,lumen de lumine') za podobo večnega rojstva Sina iz Očeta: Kakor sončni žarki navidez nič ne zmanjšajo sončne svetilnosti, prav tako tudi Bog Oče večno rodi Sina, ne da bi to rojstvo kakor koli okrnilo eno in isto božjo naravo, ki živi v obeh osebah.« (Odmev verskih resnic in kontroverz v slovenski cerkveni pesmi od začetkov do konca 18. stol., dis., Lj. 1963, str. 92.) Enako grajeno tretjo kitico ima tudi inačica slovenske božične pesmi »Ete den je vsega veselja ...« v starejši martjanski pesmarici, o čemer naj priča naslednja primerjava: martjanska inačica: Kak funcze csrel Iteklo preide te le Iteklo neltere ravno tak rodjen je Jesus od Marije Kak Ivetlott od Ivetlolti ide vlei unyem oltane tako Bogh pride od Boga ocha Bogh porodi lina z nami vlegdar prebiva 270 Ker je Keršovanova (diplomska naloga na-odd. za muzikologijo filoz. fak. v Ljubljani, 1971-72) našla enako grajeno kitico tudi v »kajkavskih variantah«, bi lahko sklepali, da je prišla božična pesem z dvojno prispodobo v tretji kitici iz hrvatskega v slovensko kulturno območje in da so jo posredno od tod sprejeli slovenski protestanti v svoje pesmarice. Za takšno podmeno pa ima primerjalno kajkavsko gradivo kaj malo teže, ker je vsaj za osemdeset let mlajše od najstarejše objave slovenskega besedila. Pa tudi če tega ne upoštevamo, je primerjava zgoraj navedenih inačic tretje kitice dovolj zgovoren dokaz za trditev, daje prav slovenska prireditev božične pesmi »Ta dan je vsiga veselja . . .« prodrla postopno k Hrvatom s tem, da se je jezikovno prikrajala kajkavskemu narečju, pri čemer je utegnilo imeti posredniško vlor|0 prav prekmursko-medmursko kulturno območje, ki je bilo tako zunaj Hrvatske kakor tudi zunaj avstrijskih slovenskih dežel. Medsebojno odvisnost zgoraj navedenih besedil namreč dovolj zgovorno izpričuje njuna podobnost, da pa je tiskana protestantska inačica prvotna, dokazuje najvidneje dejstvo, da so v njej rime dokaj zvesto postavljene po vzorcu latinskega izvirnika (a-b-a-b-c-c-d-e-e-d), kar pa se je z jezikovnim prilagajanjem prekmursko-med-murski naddialektalni tvorbi povsem zabrisalo. Manj očitna, pa vendar lahko prever- ljiva je metrična zgradba obeh tekstov. Ne le, da imamo v martjanski inačici verz manj kakor v tiskani protestantski inačici, tudi dolžina verzov je v martjanski nedosledna (8-7-6-6-9-6-8-8-7), medtem ko je v tiskani protestantski inačici skoraj dosledna (7-6-7-6-7-8-6-7-7-6). Ce gremo v tej smeri dalje, ugotovimo, da je v tiskani slovenski protestantski inačici dokaj zaznavna metrična struktura vagantskega distiha s shemo (silabotonično) - U - U - U - - U - U - U, ki je metrična osnova latinskemu izvirniku, seveda v bolj zapleteni kitični zgradbi. Martjanske inačice kljub še takšnemu prizadevanju po tej shemi ne moremo skandi-rati. Tako moremo iz navedenega sklepati le, da je martjanska inačica božične pesmi »Ta dan je vsiga veselja . . .« nastala kot jezikovna prireditev tiskane slovenske protestantske inačice ali pa njene predprote-stantske slovenske variante, pri čemer se je z jezikovnim prilagajanjem novemu narečnemu območju močno porušila njena metrična zgradba. Pri tem bi utegnila posredovati tudi morebitna druga oziroma drugačna melodija, na katero se je pela pesem v novem okolju. Jože Koruza Filozofska fakulteta v Ljubljani NEKAJ DROBNIH DOPOLNIL K ČLANKU O EKSKURZIJAH PO GORENJSKEM KOTU, "V naši reviji se nabirajo članki o literarno-zgodovinskih ekskurzijah (Kolar, Orožno-va, Niko Rupel), ki se jim bodo, tako upajmo, pridružili še drugi za še neobdelana področja Slovenije. V njih vidim prispevke za bodoči zbornik s to tematiko, ki naj bi bil opremljen tudi s fotografijami in zemljevidi, da bi bil vsestransko uporaben. Ker želim, da bi bil ta zbornik kar se da popoln, bi Ruplov članek, napisan z očitnim poznavanjem stvari in z veliko ljubeznijo do stroke, kot rojen Gorenjec rad nekoliko dopolnil. Kakor je pri teh člankih navada in kakor prakticiramo tudi na ekskurzijah, se v svojih dostavkih ne bi omejil na slovstveno zgodovino, temveč se dotaknil tudi sorodnih nam področij. Bled z okolico Na Bled je zahajal Ivan Cankar, ko je bil zaljubljen v Mici Kesslerjevo in še pozneje vse do svoje prezgodnje smrti. Na Mici, svojo neusojeno ljubezen, in na Bled ter njegove naravne lepote misli v delih Novo življenje, Volja in moč, Milan in Milena, Lepa Vida. V Kesslerjevo poletno hišo v Zaki (poleg stavbe Društva slovenskih pisateljev) je od 1913. leta, ko se je oženil z Micino sestro Ani, redno zahajal na oddih Oton Župančič. Tam je zasnoval vrsto pesmi: domovinsko Na Bledu, razpoloženjski Slap in Vihar (s slapom je mišljen Peričnik v Vratih) in kozmično panteistično Jezero, Tih, tih je kraj ... in Zlata jutra. Franica Vovkova, poročena Jerajeva, pesnica s psevd. Vida, se je rodila na Bledu, bila je daljna Prešernova sorodnica, v Zasipu je le službovala kot učiteljica in tam jo je med drugim obiskoval Josip Murn, njen pesniški vzornik. Zbirka njenih otroških pesmi ima naslov Iz Ljubljane čez po- 271 Ijane, pri čemer pišemo »poljane« kot občno ime seveda z malo začetnico. V zvezi s Piešernom bi še veljalo omeniti, da so arheološka raziskovanja na blejskem otoku v letih 1962 do 1965 odkrila strnjeno vrsto svetišč iz raznih dob in v raznih slogih, najstarejše sega v 8. ali 9. stol., prav tako so tamkajšnja raziskavanja odkrila vrsto staroslovanskih grobov — že prej so jih mnogo izkopali na pobočjih Gradu — in tako potrdila Prešernovo pesniško vizijo o poganskem svetišču na otoku in staro-slovanskem Bledu iz Krsta pri Savici. Med upodobitvami Bleda, kakršen je bil v pesnikovem času, bi poleg posnetkov v Prešernovem albumu kazalo navesti Hot-tenrothove risbe, ki jih je prinesla sloven-sko-italijanska izdaja Krsta 1972. leta. Kakor mora slovenist v Moravčah učence opozoriti na Jurija Vego in v Cerknem na dr. Franca Močnika, tako na Bledu ne more iti mimo dr. Josipa Plemlja, svetovno znanega matematika; po njem so njegovi rojaki poimenovali svojo osnovno šolo, lansko leto pa so mu tudi postavili spomenik. Blejec (ne Blejčan, kakor pogosto beremo v časopisju) je bil tudi kulturni zgodovinar Jaliob Soklič (1893—1972); Slovenjemu Gradcu, kjer je Ijil župnik, je poklonil zasebno muzejsko zbirko in uredil Meškovo spominsko sobo. O Bledu so pisali še J?ado Murnik, Josip Lavtižar in Franc Gornik, zadnja sta tam službovala kot duhovnika: Murnik je napisal roman iz življenja letoviščarjev Na Bledu (1917), Lavtižar ljudsko povest iz preteklosti Bled in Briksen (1930/31), Gornik pa poljudno znanstveno monografijo Bled v fevdalni dobi (1967). Se dvoje imen je treba navesti, in sicer imeni, ki sta prispevali k dognani estetski podobi današnjega Bleda: slikarja Slavl