TOLMINSKI
QQxuifa f | I A C
'JoOmmsldA Dama&umcev.	m\ %sm
L. I.
St. 16
SKaj partizane še ščiti?
PROPAGANDA
Z veliko gorečnostjo so pobirali terenci in njih pomilovanja vredni otroci protikomunistične letake, kakor da bi pobirali papirnate tisočake. Polne žepe in polne roke so jih imeli, ko so hiteli na svoj dom. Pa še jih niso imeli dovolj: zopet in zopet so prišli in pobirali, pobirali. Skrbno so pazili na vse strani, da jih morda ne pobira še kdo drugi, ki ni za to poklican. Tudi njih tovarišice, njih boljše polovice ni«o mirovale. Brž so tekle po stopnicah prav na podstrešje in tam ob oknu slone alt morda celo leže gledale po cesti, kdo si upa pobirati »belogardistične izdajalske letake«. Vse je bilo zabeleženo in sporočeno v gozd.
V hiši glavnega terenca so se še tisti dan zbrali vsi najtanjši zastopniki »svobode«, pretekle, sedanje, posebno pa še bodoče. Tovarišica terenka, je neprestano tlačila v štedil- ^ nik skrbno pobrane letake ter kuhala tovarišem ruski čaj, ki ga je hranila samo za izredno slovesne prilike, za dneve sijajnih zmag slavne rdeče armade. Malo na smeh se je držala tovarišica, zadovoljstvo je sijalo iz njenih oči, skratka, obnašala se je kakor človek, ki je razumel klic časa in je gotov skorajšnje zmage, za katero je že toliko žrtvoval. Izjemoma je danes malo govorila,^ to kar je povedala je bilo kot pribito. Sicer je pa s svojim razumnim molkom in s skrivnostnim nasmehom dovolj povedala. Tovariši so po srebali čaj, potem pa se spustili v »visoko politiko«. Zlasti eno besedo, ki so se je naučili zadnje čase, so več-
Ko so se pri nas pojavili partizani, so se izredno spre-nostjo ogrnili v slovenski na-cijonalni plašč in pod to firmo rovarili vsak dan bolj, prodrli več ali manj v vsako slovensko vas, mamljivo vabili ljudi v svoje vrste, jim obljubljali vse, česar so si v svojem obupu želeli, vendar, pa pri tem niti malo niso mislili, da bi mogli, niti da bi sploh hoteli izpolniti kdaj svoje obljube.
»Nacionalni- boj pri nas je takoj krenil isto pot kot nekoč v Rusiji, boj proletari-jata proti plemičem, ali v Španiji boj svobodomislecev proti vladajočemu delu španskega prebivalstva. Tudi pri nas je bilo takoj jasno, da hočejo ti vneti »narodnjaki« priti do oblasti. Prej pač nikolt niso imeli prilike, niti niso mogli, ker jih je vsak režim skrbno tiščal pod ključem zaradi njihovih zločinov, ki so jim bili vsakdanji kruh.
Komunistična taktika je sicer zelo spretna, zna pridobivati mase, je pa povsod ista, zato komunizma ni bilo težko razkrinkati, zato smo takoj u-videli, da v »Slovenskem narodnem« gibanju, ki ga je vodila ,OF, ni nihče drugi v o-tbdju kpt Židovsko-komuni-stična roka.
In kaj moremo potemtakem pričakovati od OF? Nič
krat jezno poudarjali: propaganda.
»Ali si ga sbšal belogardista, kako je danes po maši govoril tam pred cerkvijo pod našo slovensko lipo. Saj je lepo govoril. Rekel je, da če bi
drugega kot komunistično strahovlado, oblast zločincev brez vsakih moralnih in duhovnih osnov, na gnilih temeljih pokvarjenega in okrutnega materijalizma.
Ti, slovenska mati, mar misliš, da boš še lahko v komunistični državi objemala svoje dete, mar ne veš, da je že v zibelki državna lastnina in ne več tvoja.
Ti, slovenski kmet, mar misliš, da boš v bodoči slovenski republiki še sam gospodar svoje drage zemljice? Mar misliš, da boš ti sam užival sadove polja in grude, ki si jo s tako ljubeznijo pojjl s potom svojega obraza? Ne, vse to bi vzeli tisti, ki so te že danes osvobodili vola, kravice, ki so že sedaj zahtevali od tebe neprecenljivo žrtev in odpovedi, ki so te morda silili, da bi šel v gozd zanje umret samo zato, da bi sami lahko nekoč neovirano mesarili in vihteli bič po izmučenih hrbtih poštenega slovenskega prebivalstva.
Takšno življenje je edini cilj naših partizanov. Če je komu všeč, potem imajo partizani v njem vso zaščito in oporo zaradi svojega programa, če ne, kdo naj partizane še ščiti in zagovarja, kdo naj zanje še dela in se bori, če je vse njihovo delo nepošteno in v službi komunizma.
Potemtakem more samo še komunizem ščititi naše partizane in jim nuditi podporo iz svoje strani. Vsakdo drugi pa jih bo preganjal, bo osredotočil vse svoje sile v to, da iztrebi od tod komunistično osvobodilno fronto.
bil on slovenski partizan, bi se nikdar ne bratil z laškimi komunisti, ki so še včeraj zatirali in preganjali naše ljudi, ampak bi zgrabil za puško in bi jih pognal dol do Tilmenta in še dalje. Kako lepo je povedal, da zemlja, ki je dala Simona Gregorčiča ne more biti laška, in veš, Tona, prav prijetno mi je bilo pri srcu, ko je končal svoj govor:
»Prost mora biti, prost moj
rod,
na svoji zemlji svoj gospod«.
Povedal je tudi neverjetno laž, da je naš Tito prodal Primorsko Badogliju samo zato, da je ta priznal njegovo komunistično vlado v Jugoslaviji. To mi pa ne gre v glavo, ne. Saj se vendar naš Tito bori za svobodo. Kako se lažejo, belogardisti. Ne, to pa ni resi »Propaganda.«
»Cisto jasno tovariš. Ali še ne veš, da je vse kar belogardisti pišejo in govorijo po vaseh le propaganda? Ali si videl ČRNE BUKVE? Veš kax tam notri piše, je skoraj vse izmišljeno. Mnogi dokumenti in fotografije so ponarejeni. Partizani so jih res nekaj pobili, pa zato, ker so imeli jasne dokaze, da so izdajalci, Mnogi pa so še živi, nekateri pa so celo komisarji pri partizanih na lirvatskem, kakor Manfreda iz Volč, ki je celo v Titovem štabu (v resnici je bil ubit), drugi pa delajo za svobodo v Franciji, v Italiji in v Švici. To mi je pravil sam komisar, s katerim lahko govorim vsako nedeljo. Povedal mi je, da so ČRNE BUKVE sama propaganda«.
»Prav tako je, tovariš učitelj! Ti si že star in študiran, zato si izkušen in veliko veš in znaš. Zato smo ti dali tako zaupno mesto pri OF. Tudi jaz sem tvojega mišljenja in popolnoma odobravam, kar si nam že večkrat pravil, da je tudi »Fatima« le propaganda, in da, kdor to kupuje in bere, podpira samo belogardistično gibanje. Z rožnim vencem je ravno tako. Tisti, ki danes pripovedujejo in pišejo, da je treba moliti rožni venec, če se hočemo rešiti naj hujši h nesreč, so večioma izdajalci, so vražniki naše svobode. Na tak način delajo samo skrito in
hinavsko propagando proti naši borbi za osvoboditev naroda in vsega s1* eta.
In naša soseda bere »Fatimo«, — se oglasi pri štedilniku tovarišica skrivnostnega nasmeha in veselega razpoloženja. »Ji že pokažemo’«
»Pa ne samo nji« se oglasi zopet glavni terenec — »tudi drugim, njene »glihe» bomo pokazali. Ti pobožni... Moramo jih zbadati, se jim posme hovati, jih zaničevati. Vse take moramo imeti zapisane, da jih kaznujemo, ko pride ura in čas našega obračuna.«
Še dolgo so razpravljali tovariši o visoki politiki, ter venomer poudarjali, da je vse le propaganda.
Čisto gotovo, vse je propaganda. Popolnoma se strinjamo z vami, terenci in terenke. Pa prav zares, ne le za špas. Vse je le propaganda, — samo, da ena za dobro, druga za slabo stvar. To je bilo vse dni in bo vedno tako do konca sveta.
Kar je delal Abel, je bilo prav in dobro, pospešilo je dobro stvar. Kar je napravil Kajn, ubijalec, je bila močna
šiiiiiiTpiTiiiF
Kot so časopisi že poročali, je prišlo v našo deželo večje število srbskih prostovoljcev, ki bodo pri nas nadaljevali borbo proti komunizmu. Partizani bodo kmalu na lastni koži občutili tradicionalno železno srbsko pest.
Isti so pripovedovali o okupaciji Beograda. V Beograd so prišli skoraj sami Mongoli in silno ropali. Posebno so jim všeč ure. Eden si jih je nadel na roko prav od zapestja do ramen.
Veliko srbskega prebivalstva v Beogradu zlasti možkih so poklali, zato se je nad 80’-ljudi umaknilo pred sovjetskimi osvoboditelji. Vse četnike, ki so jih dobili, so Rusi kratkomalo poklali.
Tudi partizani so bili nad Rusi razočarani. Vse partizane so namreč takoj preoblekli v rusko obleko in jih deloma kot navadne vojake uvrstili v napadalne oddelke, kjer bodo služili Rusom kot najbolj pripravna hrana za nemško topništvo, deloma pa v delav-
propaganda slabega vzgleda za vse druge nedolžne umore.
Apostol Janez je bil sijajen propagandist božje ljubezni, Judež Iškarijot pa podli izdajalec najvišje Dobrine, propagandist satanov.
Vsi verski in narodni mučenci vseh časov in krajev so zapisali s svojo krvjo tako veličastno propagando, ki je ne izbrišejo stoletja. Bog in narod! Vsi odpadniki in rdeči intemacionalisti pa delajo propagando proti resnični sreči in veličini naroda.
Dolga vrsta znanstvenikov in drugih kulturnih delavcev, vsi umetniki in drugi veliki duhovi, kaj vse so žrtvovali v službi najlepše propagande, kaj vse so napravili za blagor človeške družbe. — A druge žalostne figure, zločinci in krivi preroki, gotovi pobeljeni grobovi, ki so zunaj vsi lepi in cvetoči, znotraj pa polni trohnobe, kakšno propagando delajo:	za zmago krivice in
nasilja.
Resnično, tovariši, vse je le propaganda, kakor ste vi trdili, samo da naša za dobro, a vaša za slabo stvar.
ske oddelke. O »redni partizanski vojski« na ozemlju zasedenemu po Rusih sploh ni več govora.
Priznanje našemu listu
Dragi Tolminski glas.
Že od vsegai početka te prav rad 'prebiram. Le talko naprej po začrtam! poti. Srčno k luči, mi vsi, kiii te be-1 remo, smo ponosni nate.
Tvoji naivki so nami v pobudo in ker vemo, da se boriš za resnico in pravico našega teptanega naroda, ti 'želimo mnogo uspeha pri tvojem de-'lu, da pomagaš našemu narodu do resnične svobode. Borba za tako svobodo je res plemenita in sveta, je pa zato trda in težka, saj glodajo še naši lastnii bratje stržen in korenine, ki morejo prinesti našemu,narodu le nesrečo. Pa kljub temu smo gotovi, da ibo končno zmaga naša, saj so vsi komunistični nauki pod videzom luči in resnice tako temni in pošastna, da se upirajo človeškemu srcu iin razumu. Mii pai smo pripravljeni in trdno odločeni boriti se proti/ tej pošasti, dokler bo tlela v nas iskra življenja, dokler naš narod ne bo vstal. In vstal bo, hodili bo po potih naših dedov, kni so nas učili svoj dom ljubiti In, ljubiti vse, kar je narodu sveto.
Tolminski glas, ker ai tako odločen v borbi proti1 sovražnemu komunizmu za dobrobit slovenskega naroda, te res občudujemo itn željno pričakujemo vsake tvoje številke.
MATERINŠČINA
Materin jezik bodi nam
ključ----je zapisal naš veliki
učitelj in vzgojitelji škof Anton Slomšek. Njemu je bila materinščina ključ, ključ vsega javnega delovanja in zasebnega življenja.
Kaj pa nam pomeni jezik, kaj nam pomeni naš slovenski jezik. Slovenska beseda ni ■prazna beseda, posoda naše 'duše je in našega srca. V tem jeziku smo spregovorili prvo besedo, spregovorili najslajšo besedo »mama«, v slovenskem jeziku smo se učili izgovarjati besedo Bogec in Marija, v slovenskem jeziku smo razkrivali svoje osebne težave očetu, materi, našim dragim, prijatelju.
Naša mati nas je učila slovensko govoriti, sirota, ki nam ni mogla dati ničesar, dala nam je le svojo govorico in zavedajmo se dobro, s tem nam je dala ogromno, neprecenljiv zaklad nam je dala. Od nje smo ga prejeli v varstvo da ga čuvamo, skrbno negujemo in nepokvarjenega in neoskrunjenjega izročimo svojim otrokom, kot drag 'spomin na deda, očeta, in mamico, kot resen spomin na svoj ljubljeni narod, kot dra gocenost, ki nam je vidni od-!sev duše, kot posodo umetnosti in človečanstva.
Nekoč se mi je primerilo, da sem hodil po tujem svetu daleč naokrog. Bil sem sam in ne morete si misliti kako sem čutil samoto. Srce mi je zahrepenelo po dragih prijateljih in znancih iz domačega kraja s toliko krčevitostjo, da je ne more izraziti nobena beseda.
V tej čudni zapuščenosti in pritajeni samoti sem v rožnatem vrtu na- majhni klopici opazil nekoga, ki je bil tudi tako sam pa je v razvedrilo nosil slovensko knjigo s seboj. Nagovoril sem ga v domačem jeziku. Oh, ko bi mogel povedati kaj sem takrat občutil, ko sem po dolgem času bivanja na tujem, med tujimi ljudmi zopet zaslišal eno samo slovensko besedo.
Nikoli prej se nisva videla s tem človekom, nikdar nisva ničesar govorila, in vendar domača beseda naju je takoj združila in postala sva si na
mah nerazdružna prijatelja, kajti oba sva istega najbolj pogrešala, sva isto čutila in sl istega najbolj želela.
Družila naju je skupnost jezika, ki sva ga oba ljubila nad vse, ki je obema razodeval isto, bil nama je simbol domovine.
Takrat sem spoznal, in še danes prav dobro vem in ne bom nikoli pozabil, da mi slovenski jezik pomeni silno ve liko, da mi je posrednik občutja, prijateljstva in ljubezni, da mi je simbol nepozabnega domačega kraja in simbol trpinčenega pa zato toliko dražjega slovenskega naroda.
Priroda, čudovita in nepopisno lepa nas vse stvarstvo na zemlji in drugih nebesnih telesih zagrinja s svojim žametnim plaščem. Vsi vidimo, ljudje kakor vsa druga živa bitja, vsi čutimo prirodne spremembe. Vendar samo človek, ki ima po naravi dar govora ve povedati kar vidi in čuti, zna izpričati vso brezmejno lepoto božjega stvarstva. In mi, ki v nas polje slovenska kri, moremo izpričati vse to kar dojamemo, v slovenskem jeziku. Odkrito mi povejte, ali more še kdo drugi v tako lepi obliki, s tako sladko besedo, tako občuteno in iskreno kaj povedati kot mi Slovenci. Nam more kdo očitali, da smo trdi v svojem izražanju, da smo kdaj hinavski in neodkriti, saj slovenska beseda je tako čista in gladka, da to ni mogoče, slovenska beseda je najlepša in najbolj melodiozna pesem vsega, sveta. Kaj nam more biti torej več vredno, kot je zik svojega naroda, kot govor naše drage mamice, kot slovenski narodni zakladi, zakladi naše umetnosti in poezije.
Žali Bog, tudi mi smo dolga leta živeli takorekoč na tujih tleh, kljub temu, da so nam starši izročili svojo zem ljo kot zgodovinsko last, kljub temu, da so nam z največjo ljubeznijo izročili svoj drag in — Bog daj — nam še dražji mili slovenski jezik. Zatajevati smo se morali dolga let;. vendar smo lahko ponosni, ker smo s tako gorečnostjo ohranili ta drag zaklad do da
t Perdih Andrej
Drugi domobranec, ki so ga v Desklah zahrbtno umorili italijanski la slovenski partizani je domačin Jer-lih Andrej iz Zatolmtoai. Dasiravno j« 'težko ranjen klical na pomoč, so ga Meči zločinci vrgli v Sočo. Njegovo trapilo so potegnili po nekaj -dineh iz Vode pri Gorici in sestra ga je spoznajta po peiriilu. Pokopali so ga v Tol-Iniinu, kjer je imel res veličasten pogreb. Saj ljudje-, dasiravno silno terorizirani, dobro vedo, da so ti mladi fantje darovali svoje življenje as boljšo bodočnost lin svobodo domovine. Slava njegovemu spominu!
IZ ZUNANJEGA SVETA
Te eni je i.mok v angleški spodnji zbornici Churchill velik govor, v katerem« je razpravljal o koncu vojne. Izjavil je, da ne more napovedati, če manj pa zgotovilti konec vojne v Evropi pred koncem pomladi; ali celo pred zgodnjim poletjem.
De Gaule slapa na prste komunistom. Znano je, da je predsednik De Gaule izdal ukaz, da se morajo razorožiti vsi, ki niso sestavni del francoske armade-. Ta odlok je bil v glavnem naperjeni proti francoskim »ma-quis-jevcem«, kii popolnoma odgovarjajo našim partizanom. To pa ne gre v račun komunistom, id bi radi še naprej ribarili v kalnem. Zd se, da bosto zaradi tega odstopila- še oba komunistična ministra, ki sta- imela že iitiak postranske vloge.
Iz zgoraj navedenega jasno sledi, da tudi v >o®vobojenem ozemlju« ko-muniistm slaba prede, razorožujejo jih v Italiji, sedaj pa je- z enakimi ukrepi- nastopil proti njim tudi De Gaule, ki je doslej na; vse načine lju-bimkovai z Rusijo in komunisti.
Res, našim partizanom pretijo prav slabi časi.
nes, ko mu ni več nevarnos ' da bi ga zatrli, ker smo trdno prepričani, da tukaj ne bou imeli besede izdajalski partizani, ki bi pustili vso oblast našim zatiralcem - badoljev-cem, ki res ne bi hoteli dovoliti uporabe slovenskega jezika. Tega se nam ni treba bati, slovenščina bo živela in se razcvitala vsak dan bolj, partizani je ne bodo mogli okrniti, čeprav še stokrat prepovedo branje slovenskih knjig in časopisov, čeprav še s tako gorečnostjo kličejo k nam tuje zatiralce slov. jezika. Jezik, ki je tako lep kot naš slovenski ne bo nikoli pozabljen, nikoli manj vreden, nasprotno ljubljen od nas in spoštovan tudi od naših sovražnikov.
ZANIMIVO ZA VSE
Dolenja Trebuša: Volitve. V Dolenji Trebuši so se vršile volitve. Tovarišem, je bulo mnogo nai tem, da bi se vsi ljudje 100% udeležili. Vsi so morali iti na volišče. Obiskali so vsa ko bajto in bajtico to odganali vse, ki so imeli vodilno pravico. Tudi stara kozja pastirica, malo omejena;; je bila prisiljena, dai izpolni svojo državljansko dolžnost. Nerada je pustila doma svojo kozjo družino, vendar ni 'hotela, da bi jo proglasili za sovražnico republike, zato je odšta. Ko 'so ji" predložili seznam volilnih kandidatov, se je namrdnila in dejala, da jiii nihče ne ugaja. Predsednik volilne komisije, je imel potrpljenje z ubogo revico in ji je odvrnil1: Izmed 'tolikih kanditatov boš vendar našla nekaj oseb, nkii so vredni tvojega zaupamijai. Le pomisli in potem voli.« Pastirica pa je odločno zavrnila: Prav nobeden. Še ta gurš je moj kozel. (Še najboljši je moj kozel).
Zgodibo o resničnosti lahko pričajo vsi voliloi Dolenje Trebuše.
Gorenja Tribuša. Čeprav zdaj partizani še z večjo silovitostjo pobijajo naše ljudi, vendar svoje zločine nekam skrivajo. Žrtve iz spodnje soške doline in iz Slovenije vozijo v Gorenjo Tribušo in jih v tamkajšnjih skritih predelih likvidirajo.
Prebivalstvo Tribuše pravi, da skoraj ni noči, ko ne bi pripeljali novih žrtev.
Ljudi iz Tolminskega vodijo nekam na Kranjsko. Po nosedaj nepotrjenih vesteh so likvirali v Gorenji Iribuši tudi upokojenega župnika Piska Ko so ljudje videli, da so ga pripeljali vsega izmučenega v Gor. Tribušo, so prosili naj se usmilijo ubogega starčka in ga pustijo v Tribuši, da bo v niiiiru maševal.
Banditi pa so zakričali nad ljudmi i Kaj, izdajalca da borno puščal na svobodo; srnirrt je za njega paj milejša
kaizein.
Sv. Lucija. Pii partizanskih veljakih iz Sv. Lucije se opaža neka utrujenost in razočaranje. Pred nekaj dnevi se je znani okrožni komisar Mir-,ko Krivec, vulgo Kapinov, izjavil, da je tudi on "že vsega sit, in da ne vidi kedaj bo konec. Zgodi pa se naj karkoli hoče. -
ce je že on vsega sil, koliko bolj so siti strašnega terorja, ki ga izvajata on in njegov, na sumljiv način obogateli lov. Mervič nad ubogimi nezaščitenimi prebivalci v Št. gori in o-kolicd, v Gorenji Tribuši, kamor je tov. komisar pripeljal v zadnjih dneh svoj štab.
Kal pri Kanalu. Tukaij že nekaj časa plapola italijanska komunistična zastava. Samo to bi moralo zadosio-Vati, da bi partizani, če 60 res narodni, pljunili na vse partizanstvo in popolnoma spremeniij[i način svoje dela.
Planina. Partizani so tu popolnoma obupani. Pravijo, da bo potrebna e-na vojna, potem šele bi bila/ gotova njih zmaga in »svoboda«. Res strma, in v nedogled dolga je pat, ki vodi v njih »zemeljski raj«.
Tolmin. Slika tolminskih oštirjev. Najbolj vneti zagovorniki naših to, variišev so ravno naši gostilničarji a nekaj častnimi izjemami. Vsi gorijo za socialno pravičnost in imajo globoko razumevanje' za (uboge proletarce. Da pa ne bi rabili po nepotrebnem energije, so si vloge porazdelili. Petrinu je kot najbolj »kunštne-mu« odkazana zunanja politika, si jo tirna iv malem prstu. Pri njem boš zvedel, da Rusi niso komunisti mar več Slovani. Komunizem jim je le pesek v oči za druge neslovanske narode, ki jih tako Rusi lahko vprežajo v svoj voz. Tolmin je re res lahko ponosen, da ima v svoji sredi tako velikega politika^ ki je končno in to on edini na svetu pogruntai lisjaka Stalina,
Podišolarci je poverjena notranja politika in aiprovizacija. Kot prvo nalogo si je nade/la, da do korenin prekolne kranjsko belo gardo, ki je prišla motili strnjeno fronto narodno »o-svobodilne vojske«, ki naj bu uživala podporo vseh vsaj toliko kot od Podšolarce, ki je postala oe/io edine Čevlje svojega sina komunističnemu (komisarju, da se bo pred narodom lahko pokazal. Pa tudi zalog, kl jih je dobita lansko leto v italijanskih vojaških mogaziinah, so bili dobršnji del deležni 'partizani.
Fratnik pa vrši propagando men domobranci in urejuje cene doma. Kot izboren ekonom je hotel pokazati vso svojo finančno sposobnost. Ko je dobil vino, ga je začel prodajati po 80 Lilr liter. Ne mislite pri tem, da ie hotel sam imeti 100% dobiček. Pri določanju cene so ga vodih višji vidiki. Hotel je le' izpodkopati zaupanje v kupno moč italijanske lire in s tem povzročiti zmedo na finančnem trgu. Saj je znano, da mu ni nič za dobiček. To je dokazal tudi sam, ko je po nekaj dneh znižal cene vinu za 16 L in bi jo še več, ker je hotel s tem reči, posnemajte mene, ki mi je pač vse eno po kakšni četni prodajam vino, pač najboljši dokaz, da lire ne cenim, i)n da vedno delam samo za višje naimene.
Pa naij še kdo reče, da Fratnik ni pravi rodoljub.
Čezsoča. Neki partizan se je naveličal že vsega pri partizanih, še celo tovariš. Takole se je izjavil. Kaj hočete s temi ostanki, ki so jih pustili Savojoi.
Zatolmin. Našo vas je doletela velika čast. Te dni' je prišel prezimovat domov visoki partizanski komisar rojak .Gugala. Baje so že silno 'izčrpani razni propagandni mitingi in shodi, ki jtih je držat po vaseh. Res je sicer, da zaradi svojega visokega položaja zlobni) jeziki pravijo, da za to, ker ne zna odpreti ust, ni nikoli javno nastopil na mitingih, in res je, da je namesto njega to delo opravljal njegov osebni tajnik »zdravnik«, »dr.« Rutar Stanko, po domače Kolarjev iz Tolmina. Uugaiai, dai "Je le na koncu pritrdil, češ, kar je povedal gospod »doktor« je vse res. Posehno priljubljena snov teh govorov je bilo slikanje visokega in vplivnega položaja, ki si
ga vsakdo lahko hitro pridobi pod bodočo sovjeiliiijo. Za vzg.td je tovariš Rutar navadno stavil sam sebe, češ, na meni) se vzgledujte, pod bur-žujskem režimom nisem mogel priti nikamor. Študiral sem skpraii do 30. leta, pa se nisem mogel, dokopati a vsemi priporočili više, kot do prvega letnika medicina, brez izpitov seveda, Iker sem bili prepameten, da bi odgovarjal buržujskim profesorjem. V grmih sem postal v enem letu tiskar tehnike v Cadrskih grapah, ko sem se pa tega naveličal, pa takoj zdravnik, in speci.jaiist za splave. Le to navadno tovariš zdravnik ni povedal, kakšen je uspeh njegovega zdravljenja.
Žabče. Huda terenkai Kosovka je pred kratkim zbežala v gozd,"Iker je slišafl®, da so se zanjo zanimali domobranci.
Gabrje. Vodilni' partizan Klinar se še vedno patikai po 'tolminskih gozdovih. Nii mu všeč večni beg, morda bi se celo vdal, zlasti ker 15. sept. ni ubogal maršala Tita. Tovariš Klinar, le hitro, sicer te prehiti zima, ali še celo kozaška in srbska trda pest.
Slap ob Idrijci. Novi rdeči župan je razpisali dela: Nujno je potrebno pozidati od partizanov požgano hišo, most čez Idrijco, ki tudi ni nič več dober za uporabo. Stroške naj po preudarnosti župana — čevljarja — krijejo ponovne rekviziicije. Pa smola, partizani so morati bežati din ta, od ljudi že tako dolga zaželena, hajka je marsikateremu občanu obvarovala premoženje.
Zatolmin. Nekdaj poznan kot glavni terenec in večni nasprotnik domobrancev Bogataj iz Zatolmina, je pred kratkim izjavil, de domobranci le niso take svinje, kat o njih govorijo partizani'. Zanimivo, da je imenovani terenec to izjavil sedaj. Tako naj le vsi povprašajo naše hribovce, kjer i-miajo partizani skoraj absolutno o-blast, imajo tudi oni tako mnenje o domobrancih kot nesrečni Bogataj, jiih tudi oni mazivajo domobranske svinje, in bo slišal, kako so ti reveži nvaiežni domobrancem za vsak prihod v gorsko vas, da jih rešijo grabežljivih krempljev požrešnih partizanov.
VODSTVO BOLNICE V ŠT. PETRU!
V bolnišnici za pljučno bolne v Št. Petru pri Gorici imajo velik radio-aparat, ki naj bi služil bolnikom v razvedrilo in pouk. Ker je v,tej bolnici več kot polovica bolnikov slovenske narodnosti, od klatenih mnogi ne razumejo drugega kot slovensko, imajo pa isto pravico da izvejo novice, ki jih oddaja tržaška oddajna postajal, prosimo vodstvo bolnišnice, da da bolnikom možnost, da poslušajo tržaško oddajno postajo tudi v času od 7. do pol 8. ure zvečer, ko oddaj® slovenska poročila in slovensko glasbo.
Gotovi smo, da bo vodstvo omenjene' 'bolnice poskrbelo in dadostiilo želji Lolnikov in bomo v prihodnji številki žei lahko poročali, da tudi v Št. Petru razumejo nove Sase.