692                                     V  JEČI  JE MRAK.
C. GOLAR:
V JEČI JE MRAK.
(Admont,  v vojaškem   arestu   1917.)
V ječi je mrak in žalostno srce,
in še misli so zvezane moje —
v svobodo bi radostno kam brez meje,
kjer veter nebeški s smrekami poje.
Temno, razrovano je v duši mi, ko slišim kletve, vojaške molitve — pijano smejanje tesnobo le ruši mi, ne misli nihče v kantini na bitve.
Kdo je na okno zamreženo zdaj potrkljal? Poglej jo, zunaj je drobna sinička. ¦— In spomin kot žarek mi je zasijal: Pozdravljena, ljubljena ptička!
Ali si moja, prijazna siničica ti?
Tista, ki te deček hudobni je ujel
v jutru božičnem, ko srež na grmih zori,
in je divje, veselo zapel?
Ali si moja, prijazna siničica ti? Zaprl te je v gajbico, ozko in skrito, vzel ti je solnce in plan valovito — in jaz sem te žalostno videl jetnico in tiho, skrivaj odprl ti temnico — O, kakšen klik je srebrn zakliknil na veji visoki, ko zopet si v zarji, svobodi široki letela čez jablane, češnje in strn!
Ali si moja, prijazna siničica ti?
Prinašaš pozdrav mi od rodnega juga, prišla si tolažit me v ječo temotno, kjer težko živi se brez brata in druga življenje v razdvoju, življenje samotno?
Ali si moja, prijazna siničica ti?