DEVOJANA: Odprla in zaprla je vrata življenja . . . ^tn^^ jfe^ ežno, ljubko deklico vidite rukaj na sliki. Stoji kakor inv ^ iB me^ odprtimi vrati. Smehlja se kot angelček, ki se Hg\ iik »\ prikaže le za hip, a hipoma zopet izgine ... mj 0-\ *^|J Da, stala je med odprtimi vrati življenja — ff/ I—¦» yM polna ljubeznivosti in milirie. Živela je življenje llHTrf L flj ljubczni poleg ljubeče svoie matere. Očeta ji je 11 ^^ >. ft uplenil bojni vihar. ko je bila šele začela hoditi prve V* J=s)a/ korakc. — Odvedel ga je lirum na boje in od tod v *** vTbt/ ujetništvo na Rusko. Redku in redkejša so prihajala njegova poročila, slednjič so izostala popolnoma.. Očeta ni nazaj... il^_______ - - ¦ \ Kdo ve, je li živ ali spava nevzdramno spanje na tujih tleh?! Se li vrne še kdaj? In Slavica jc dolgo, dolgo pričakovala ljubljenega očeta; kakor mamino, tako ga je klicalo tudi njeno srčece — a ni ga priklicalo... Imela je Slavica še starega očeta in staro mamo. Oba je ljubila tako presrčno, saj je bila tudi ona iskreno, iskreno ljubljena od obeh. Bila je vsem največja radost in sreča, razvedrilo in nada; sladka tolažba mamiti v neizmerni žalosti, uteha v boli hrepenenja ... Radi smo jo imeli vsi, ki srao jo poznali. Kako rada je imela tudi ona vse svoje znance in znanke — ma!e in velike! Razumno, ljubeznivo se je razgovarjala z vsemi, in tako Ijubko je zvenel med pogovorčki njen zvonki smeh ... A zdaj ga že dolgo ni slišati... Slavica je zbolela in legla. Tiho je trpela hude bolečine, njena ustna so bila tesno stisnjena v presilni boli notran jega trpljcnja... Nikoli ni tožila in jukala. Noč in dan je drhtela mamina duša v bo* '.estnem strahu za življenje ljubljenega otroka. Toda vrata življenja so se počasi zapirala in hipoma so se zaprla! Ne odpro se nikdar več! Le kratek čas so ji bila odprta vrata življenja. Komaj štiri in pol Ieta stara je preminila, je nchala dihati rožno dobo otroških Iet — in zdaj je ni več pri nas. je ni več pri mami, od katere se jc poslovila tako težko! V zadnjih dihljajih jo je objela z nežnimi ročicami, jo prižela k sebi, rekoč: »Mama, mama moja, hodi pri meni, rada bi te imela še dclgo, dolgo!...« A ni ji bila izpolnjena ta želja otroške ljubezni... MoTala je od tod mala Slavica; odšla je — zapria je vrata iivljenja za seboj. In kje je sedaj? Zaprta so vrata — za njimi je večnost — ki je pokazala Slavico le za hip času našega življenja in jo potem zopet poklicala nazaj v varno domačijo, jo sprejek zopet v svoj objem neskončnosti in sreče, kamor pokliče tudi pas vse, ko se nam zapro vrata časnega življenja. In tam najdemo zopet Slavico, belega kri-Iatca — to vemo in zato ji kličemo: »Slavica, na snidenje!«