(S^  24  Ke)
pošto. Tanki in Miha ga brž primeta zaradi tiste listine. Lipovec prizna, da je res prišla v njegovo last in da je pripravljen Tankemu tudi vrniti jo, toda s posebnim pogojem. In ta pogoj se glasi: »Rudolf Tanki mora v pričo vseh trdno obljubiti, da se ne bo nikdar več v svojem življenji ženil s tako žensko, s katero bi se ne mogel pametno pomeniti v njenem materinem jeziku.«'
Tanki je s tem predlogom zadovoljen. — S tem so končane tudi vse Mihove
spletke nasproti   nespametnemu   ženito-vanju Rudolfa Tankega.
Ko je rateški pismonoša — doslužen vojak — to slišal, kar se je bilo dogodilo, rekel je: »Ta pa, — ta! Poštar zna! Jaz sem bil pri vojakih, a on je bil pri vragih.«
Poštar sam, ki prepušča sodbo o svojem ravnanji — ne hoteč hvaliti se — drugim, meni tako-le: »kakoršna bolezen, tako zdravilo.«
(Nadaljev. prih.)
vil

m
Nevesta.
^§|)g)darci polunočne ure ^F Nad mirno se vasjo glase, *   Na oknu pa, nevesta mlada, Oči še trudne ti bede.
Oziraš v noč se temno-jasno, V laseh se veter ti igra, Bodočnost premišljuješ tajno, Srce ti burno trepeta. —
Na nebu zvezda se utrne, Svitloba njena otemni: Nevesta pa obraz zakrije, Bolestno, tužno zaječi. —
In plakaš, mlada deva, plakaš,
Ti kaplje solza za solzo,
Ker plašiš se, da sreče zvezda
Že jutri utrnila bo.
Borodin.
Okamneli  svatje.
(Po narodni pravljici.)

i<*^e brzo vstani, Zorika!
;J|§f Daj lasce razčesati; 1  Obleci krila svilena, Natakni prstan zlati; Pripni še venček v kitice, Pripni si šopek v nedrije! K poroki vedno zvesto Popeljem te nevesto.
In brž ti vstane Zorika, Najlepša v srenji celi, Za roko prime ženina: »Le urno k cerkvi beli!
K altarju tje stopila bom In s tabo se združila bom: Srce pa tebe vroče — Ljubiti vedno hoče.«
Leži dolina Ribniška Prostrana na široko; V ozadji gora je strma, Kipi v nebo visoko; Tam steza kvišku vije se, Da vsakdo rad počije se. Veselih svatov tropa Sedaj po stezi stopa.