-ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 .'1990 . I ~. 5^29 R a j k o B r a t o ž ZGODNJEKRSCANSKA CERKEV V MAKEDONIJI IN NJEN ODNOS DO RIMA Razširjeno besedilo referata na 5. zborovanju Zveze društev za antične študije Jugoslavije 26. — 29. 9. 1989 v Skopju. Pisanje orisa zgodovine zgodnjekrščanske dobe na ozemlju Makedonije s te­ žiščem na teritoriju današnje republike Makedonije je spričo dinamičnega zgo­ dovinskega razvoja, zaradi nekaterih nejasnih in težko razložljivih virov ter zaradi neujemanja antične upravne razdelitve z današnjim prostorskim okvirom dokaj zahteven in tvegan izziv. Obravnavano ozemlje je namreč v poznoantični dobi, ki nas tukaj posebej zanima, pripadalo vsaj štirim različnim provincam, od katerih sta samo dve kot začasni tvorbi (Macedonia Salutaris na prehodu iz 4. v 5. stoletje pretežno na področju današnje zahodne Makedonije ter Mace­ donia Secunda z glavnim mestom Stobi v srednjem toku Vardarja in pritokov, ki se pojavlja v virih okvirno od srede 5. stoletja do leta 535) imeli težišče na tem ozemlju in sta skoraj v celoti ležali v njegovem obsegu. Ostale province so segale sem le z manjšim delom in so imele z izjemo Dardanije svoja središča drugod. Omenimo naj provinco Prvo Makedonijo z glavnim mestom Solunom, ki je zajemala pretežni del južnega in osrednjega makedonskega prostora (z me­ stom Heracleia Lyncestis, današnjo Bitolo), provinco Novi Èpir z glavnim me- stom Dyrrhachium (današnji Drač), ki je segala v skrajni zahodni del današ­ njega makedonskega prostora z mestom Lychnidus (današnji Ohrid), Dar danijo na severu z glavnim mestom Scupi (današnje Skopje), manjši severovzhodni del pa je spadal v provinco Sredozemsko Dacijo.1 1. Začetki krščanstva Za čas pred cesarjem Konstantinom imamo zelo malo zanesljivih podatkov o širjenju krščanstva. Precej bolje so poznane razmere v vzhodnem in južnem sosedstvu, v Trakiji, južni oziroma spodnji Makedoniji in v grških pokrajinah.2 Dasi gre za področje v širšem zaledju Soluna s krščansko skupnostjo v apostol­ ski dobi, moramo postaviti za celotno južnobalkansko področje ugotovitev, da se tu ni izoblikovala v 2. in 3. stoletju specifična krščanska duhovna kultura s pomembnimi središči ustvarjanja in z osebnostmi velikega formata, kot je bilo to značilno za več območij Vzhoda (Azijo, Sirijo, Egipt) in deloma Zahoda ' O poznoantični upravni razdelitvi južnobalkanskega prostora splošno gl. A. H. M. JONES The Later Roman Empire 284—602 П, Oxford ШЗ2, 1456—1457; T. D. BARNES, The New Empire of Diocletian and Constantino, Cambridge (Mass.) — London 1982, 201 ss., zlasti 203, 207 in 220. Po­ sebej o upravnem razvoju Makedonije gl. P. PAPAZOGLU, Makedonski gradovi u rimsko doba, Skopje 1957, 87—96. O nastanku, obsegu in razvoju upravnih enot Macedonia Salutaris in Mace­ donia Secunda gl. F. PAPAZOGLU, La Macédoine Salutaire et la Macédoine Seconde, Bulletin de la Classe des lettres et de sciences morales et • politiques, Académie royale de Belgique 42, 1956, П5—124. Posebej za provinco Macedonia Secunda gl. J. R. WISEMAN, The City in Macedonia Se­ cunda, v zborniku Villes et peuplement dans l'illyricum protobyzantin, Collection de l'Ecole française de Rome 77, Roma 1984, 289—314, zlasti 289—291. 2 Za področje Traklje gl. R. PILLINGER, Daa Grabmal von Ossenovo (Bulgarien) im Rah­ men des frühen Christentums der westlichen Schwarzmeerküste, Anzeiger der Phil.-hlst. Klasse der österr. Akad. d. Wlss. 120, 1983, 195—215; EADEM, Monumenti paleocristiani in Bulgaria, Ri­ vista di archeologia cristiana 61, 1985, 275—310; zbornik V. GJUZELEV — R. PILLINGER (Hrsg.) Das Christentum in Bulgarien und auf der übrigen Balkanhalbinsel in der Spätantike und im " T * " , M l t * e I a l ' e r , Miscellanea Bulgarica 5, Wien 1987 (vsa tri dela z Izčrpnimi navedbami sta- Г?1 f?,.1i.tÜEature)- ° začetkih krščanstva v Južnomakedonskih In grških deželah gl. A. FLICHE — v. MARTIN (red.). Storia della Chiesa I, Torino 1976 (3. Hal. izd.), 133—137 (220—225) ; 221 (353). Od del v domačih jezikih gl. H. JEDIN, Velika povijest Crkve I, Zagreb 1972, 120 s.; 128; A. GEORGE мтЈ"' G R E L O T s sodelavci, Uvod v Sveto pismo Nove zaveze, Celje 1982, 371 ss.; 405 ss.; J. DA- ,o5? u — H " I - M A R R O U - Zgodovina Cerkve 1. Od začetkov do Gregorija Velikega, Ljubljana g R. BRAT02 : ZGODNJEKRSCANSKA CERKEV V MAKEDONIJI (poleg Rima zlasti za Afriko).3 V celi vrsti zgodnjih poročil o navzočnosti krščanstva v južnobalkanskem prostoru ne najdemo niti enega takega, ki bi ga mogli zanesljivo postaviti v obravnavani prostor.4 Med splošnimi pogoji za šir­ jenje krščanstva moramo upoštevati "tudi sestavo prebivalstva. Tako kot v ma­ kedonskih mestih, ki jih je obiskal apostol Pavel (Filipi, Solun, Beroja), je bila tudi v StobiH že od konca lr. stoletja dalje judovska skupnost, ki je razpolagala z dvema sinagogama.* Zgodnja poročila o krščanskem misijonu v Solunu, pa tudi drugod v sosedstvu (v Ahaji, Epiru in Dalmaciji), ki se nanašajo na drugo polovico 1. stoletja,6 opravičujejo domnevo, da je bilo krščanstvo tudi v konti­ nentalnem zaledju Makedonije.v velikih mestih, ki so imela dobre stike z me­ tropolo Solunom (kot na primer Stobi), že tedaj vsaj kot ideja poznano. Medtem ko se v večini podonavskih in balkanskih provinc prične zgodovina krščanstva s"prvimi"zänesljivimi ' • l v Poleg izročila ò"solunskih'devicah je' legenda o sv. Erazmu iz Formije edini vir, ki postavlja življenje in delo nekega mučenca iz časa preganjanj kristjanov na obravnavano ozemlje. Ta legenda je ohranjena v dveh latinskih verzijah, starejši iz zgodnjega srednjega'veka (morda že iz 6. stoletja?) in mlajši, ki jo je še 'kòt montèkasinski ' mehih' in poddiäkön v"' letih 1078—1088 napisal kasnejši papež Geîazij II. (1118—1119).8 Ohranjeni sta'tudi dve grški verziji: «-passio« v rokopisu iž 11. stoletja', ki je grška^verzija starejše latinske legende, in zapis, ki ga prinaša tiskana zbirka svetniških življenjepisov, tako imenovani Moshopolj- škizbornik (1741/1742)1* Latìhsk'à'">>passió« je služila kot podlaga zahodnemu iz- ročilu; ki ga zasledimo tudi v-historičnih martirologi j ih in končno v Rimskem > • '< ••uJtifflàlM :_m » Prim. A. v. HARNACK, Die Mission und Ausbreitung des Christentums in den ersten drei Jahrhunderten, Wiesbaden s. a. (ponatis 4. izd..iz 1924). 786—793, zlasti 792 s. 4 Prim. G]. GASPER, Skopsko-prizrenska biskupija kroz'stoljeća, Zagreb 1986, 21 ss. 5 W. POEHLMAN, The Polycharmos Inscription and Synagogue I at Stobi, Studies In the Antiquities of Stobi Ш (edd/ B.-ALEKSOVA — J. WISEMAN), Titov Veles 1981. 235^248; J. R. WI­ SEMAN, The City (kot v op. 1), 296—301; prim, tudi N. DUVAL, — V. POPOVIC, Urbanisme et to­ pographie chrétienne dans les provinces septentrionales de l'illyrlcum, Actes du Xe congr. Intern, d'archéol..chrétienne (Thessalonique 1980), vol. I, Città del Vaticano — Thessalonike 1984, 541—579, zlasti 559."* * * " " * ' " ' - e Prim. Apostolska dela 17, 15 — 18, 18; 20, 1—6; Pismo Rimljanom 15, 19; Drugo pismo Ti- moteju 4, 10; A. v. HARNACK, Die Mission, 624; 786 ss.; A. FLICHE — V. MARTIN, Storia della Chiesa I, 219—221 (349--353); R. BRAT02, Krščanstvo v Ogleju in ha vzhodnem vplivnem območju oglejske cerkve^d začetkov do nastopa verske svobode, LJubljana 1986, 33 s.. r . i, " ' * Izročilo" o'solûnskih devicah mučehkah Agapi, Hiohijl in Ireni je legendarno obarvano, venđar temeljima zanesljivih, v antiko'segajočih poročilih.. Slovenski prevod legende prinaša F. K. LUKMAN, Kristusovi pričevalci (priredil. I. POJAVNIK),,Celje 1983. 226—232, kompletno pro­ blematiko z vsemi viri in izčrpno literaturo'pa predstavlja N.'dl GRIGOLI; Agape, Cnlone"(Chi- ona) e Irene, Bibliotneca Sanctorum I, Roma 1961, 303—304. Legenda se v eni kasnejših verzij na- vezuje^tudi na Oglej: gl. H. DELEHAYE, Etude sur.le.légendaire.romain. Les saints de novembre et de décembre, Subsidiahagiographica.23, Bruxelles 1936;. 228 ss.;R. BRAT02, .Krščanstvo v Oele- ju, 215 ss. To legendo t je v 10. stol. v dramski obliki • obdelala Hrocvita s komedijo Dulcltlus (Pa­ trologia Latina 137, 993т-1002); O čaščenju.solunskih devic mučenk.na krščanskem Zahodu prim.: H. QUENTIN,.Les martyrologes historiques du moyen-âge,.Paris.1908,.59; 114; 423; 481. . - i » Latinska legenda-je objavljena v Acta sanctorum, Jurili I, Parisiis — Romae 1867. 206^214' (D. Paperbroch) : za:ostale objave gl. Bibliotheca'haglógraphlca Latina antiquae et mediae aeta- tis, : Bruxelles 1898—1899, vol. I. nr. 2578—2583. Latinsko legendo, katere avtor je kasnejši papež Ge- lazl] П.. je ob javil* O.'ENGELS, Die Herasmuspasslo'Papst Gelasius" П., Römische Quartalschrift für christliche Altertumskunde und Kirchengeschichte 51. 1958,-16—33. Nekaj novejše literature: A: BALDUCCI, Erasmo* vescovo dl Formia,-Bibliotneca sanctorum 4, Roma 1964, 1288—1290: J. M. VESEL*, Sant'Erasmo di Formia o dt Ochrida? "Actes du•'•Xe congr. intern, d'archéol. chrétienne (Thessalonique 1980), vol. 'Ц" Città del Vaticano'— Thessalonike 1984, 681—690; IDEM. Sveti Eraz- me od Formlia: Sveti Erazmo formiski ili ohridski? • Llhnid. Zbornik na trudovi 6, 1988. Ohrid 1988. 53—68. Od -slovenskih "prispevkov gl!' M. MIKLAVCIG — J.DOLENC, t e to svetnikov II, Ljub- ljana 1970. 529— 531 ."-I" • • • ' !'- " • " • • • • • - . . • . - 9 Grško legendo je bo rokopisu iz 11. stol. (Còd;-Vat. 866. fol. 321—324) objavil F. HALKTN, La légende grecque de saint Érasme, Arialecta Bollahdlana1 101', 1983. 5—17: gl. tudi F. HALKIN. Blbliotheca hagiographies Graeća. Subsidia : hagiographica 8 a, Bruxelles 1958, Vol. I, 182 s. Make­ donski-prevod "grške legende, besedilo Iz MošhopoHskega zbornika (faksimile in transkripcilo) z makedonskim prevodomMn študijo i e objavil'H. MELOVSKL Dve žitija na sveti Erazmo-Lihnld- ski, Linnid. Zbornik na trudovi 6, 1988, 69—87. ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 martirologi j u,10 grška »passio« pa je našla svoj odraz v različnih bizantinskih in slovanskih liturgičnih zapisih, da omenimo od slednjih samo Asemanov evan­ gelij iz 10. aH 11.' stoletja." Jedro legende je.v vseh variantah z delno izjemo o n e v Moshopoljskem zborniku isto. Gre1 za spiš, sestavljen iz dveh precej po­ dobnih delov'.'Erazem,'škof v Antiohiji, je v času preganjanja kristjanov pod cesarjem Dioklecijanom zbežal v libanonske gore, preživel tam "sedem let, bil aretiran, zaslišan od samega cesarja in strahovito mučen.12 Pred izvršitvijo smrtne kazni ga je rešil iz ječe angel in ga z napotilom, naj se odpravi v Italijo, povedel v mesto Sidugridum (v starejši latinski varianti)1 3 oziroma v Ohrid (v legendi papeža Gelazija II.),14 v Loukridos (v grški legendi)15 oziroma »-v ve­ liko mesto Lychnidos« (v moshopoljskem zapisu).16 Tam je rnastopil kot misijo­ nar in dobrotnik, ki je na čudežen način po Kristusovem" zgledu ozdravil več bolnikov in spreobrnil" veliko.število' (40.000) domačinov. Kb je cesar Maksimi- jan zvedel za njegovo početje", ga je dal aretirati, nato ga je zaslišal in ga dal odvesti v Herkulov tempelj »ad civitatem Sirmitanàm« (v latinski legendi)" ozi- roma v mesto Sourmitaha (vgrški legendi).18 Tam je spreobrnil v krščanstvo'še 30.000 ljudi, bil nato še'ehkfat zaslišan od samega cesarja in mučen. Pred smrtjo ga je iz ječe ponovno rešil angel Mihael in ga odvedel v (na?) »Curratium« (v starejši latinski verziji, 'domnevno Krk)1 9 oziroma v Drač (Dyrrhachion v grški verziji20 in v Gelazijevi latinski legendi21), kjer ga je že čakala-ladja.s katero je odplul v Italijo, se naselil vFormiji in tam čez sedem dni umrl.' _ ' Zapis v Moshopoljskem zborniku22 se ó'd ostalih precej razlikuje. Prvi del legende, ki opisuje dogodke v Siriji, je skrčen naminimum, drugi del, ki opi­ suje dogodke v Iliriku/pa je precej spremenjen tako'z ózirom na vsebino kot z ozirom na kraj dogodkov. Kot prva Erazmova postaja na poti v Ilirik se ome­ nja tukaj Hermoupolis, nato kot glavno prizorišče dogajanj »veliko mesto Lych- nidos«. Tu je Erazma zaslišal-cesar Maksimijan, nato sledi epizoda v Zevsovém svetišču in ne v Herkulovem kot v prej omenjenih zapisih. Arhangel Mihael je Erazma rešil iz ječe in ga odvèdel v mesto Phrymos v Kampaniji. Od tod se je 10 H. DELEHAYE, Commentarlus perpetuus in Martyrologium Hieronymianum, Jun. 2, Acta sanctorum Novembrls, Tomi II pars posterior, Bruxellis 1931, 296 s. ;. Martyrologium Romanum, Jun. 2, Propylaeum ad Acta sanctorum Decembris, Bruxellis 1940, 220; H. QUENTIN, Les marty- rologes historiques du moyen âge,.Paris 1908, 334; 429; 515; J.,DUBOIS,— G. RENAUD, Edition pratique des martyrologes de Bède de l'anonyme Lyonnais et de Florus, Paris 1976 Jun. 3 (2)} RABANUS MAURUS, Martyrologium, Jun. 2, ed. J. McCULLOH,' Corpus Christ. Cont. Mediaevalis 44, Turnholti 1979, 53, v. 25—37; J.DUBOIS, Le martyrologe d'Usuard, Subsidia hagiographica 40, Bruxelles 1965, 240 (Jun. 3 (1)).-' . . • . . . . . . » . , . , . s a ^ 6, Шв" ^ • Ш . ^ Л и ^ о У 8 1 " ' D V e Ž U U a ' 7 0 S ' : v - M A L E N K O - P . K U Z M A N , Hermeleja,- Lihnid u Acta s. Erasmi 1—5 (Acta sanctorum jun. I, 1867, 2Ò8D — 209 C) ; O. ENGELS"Die*Heras- muspassio, 21—25 (Passio s. Herasmi. . . edita a venerabili Gelasio papa lì, e. 19—70): F HALKIN La légende, 6-9; H. MELOVSKI, Dve žitija, 73 ss. » ( . » . ш ш ш , 13 Acta, e. 6 (Acta sanct.'Jun'. I, 209 C) : »Et ecce, Angelus Domini dixit ad eum: Erasme, exurge, et ambula in Italiani: ibi tibi Dominus aetemam vitam tribuet in seculum secua Et quasi columba Chris« plaudens, Sidugrido se deposuit.« * • • д.,-. £ a s s i o s- H e r a s m ' (ed- a Gelasio П),,с. 71 (O. ENGELS, o. e , 25) : »Porro beatus Herasmus £"£,< Ì Ì n e , r , s aneelum sequens Ochridam civitatem advenit, que in extremis Asie partibus in media videlicet Vulgarie Provincie regione constructa quattuor dierum itinere disparatur a Šir- ini,;! ^. z r ìa k a °. h r l đ a ,» o t m e s t a s r e d l (bizantinske teme) Bolgarije Je za čas nastanka spisa pra­ vima, bolj problematična je oznaka razdalje do Sirmija (ki se zdi premajhna) in oznaka, da gre za mesto na robu Azije (ki je v vsakem ozira napačna). . - и a s i=„ . F ' НА1'КШ> La légende grecque, 10; H. MELOVSKI, Dve žitija, 75 (zlasti op. 36; avtor raz- n « T, n e z , n a n o l m e k o t izvedeno od imena Lycnnidos, in sicer po pàretimologiji od lychnos ,IU ' . P r e k l a t l n s k e besede lux do grecizirane latinske besede Loukridon). Ker je grški rokopis mtsto^LoTroi - V " U ž n l " а " 3 1 - ( F - H A L K r N ' °- c - 6>> n a , s l m e nekoliko spominja na južnoitalsko : •" H. MELOVSKI, Dve žitija, *79> (z op. 61) ; 81. . . . . < - <"„< , A ? t a * c - 9 , ( 0 - c - 2 l 0 C ) ^ G e 'azij II. je v svojem spisu še povečal prostorsko nejasnost do­ gajanja, saj pravi, da se je zadrževal »Maximianus apud Sinne in finibus Dalmatlnis, que civitas a metropoli Dyrachio dierum sex iter habet« (Passio, c 89; O. ENGELS,'oi'c.,'27): » „ в F;,HALKIN, La légende grecque, 13; H. MELOVSKI, Dve žitija, 77 (z op. 43 in 45) ; 78 (z op« 57). -н п - . л » . % * . ,,•. , *1 9 Acta, c. 13 (o.e., 211 B): ».'..Michael Angelus.'.. Et apprehendens eum ejecit ilium de «vitate Sirmitana: veniensque Curratium naviculam* a Dominò'paratam invenit, et transmigrant eum in provinciam Campaniam.« ™ F. HALKIN, La légende grecque, 16; H. MELOVSKI, Dve žitija, 78. "Passio s. Herasmi 142—143 (O. ENGELS, o. c , 32): ».. .Concito itaque gradu ' Dyrachium angelo ducente perveniens naviculam in portu repertam festinus ingreditur et prosperi« flantibus ventis civitatem applicuit Formianam.« "• • .'•••• « • - • • • • ' и H. MELOVSKI, Dve žitija, 78—86. R. BRATOZ: ZGODNJEKRSCANSKA CERKEV V MAKEDONIJI Pojasnilo: Na karti razširjenosti zgodnjekrščanske cerkve v Makedoniji (na so­ sednji strani) so navedena le tista imena, ki se omenjajo v razpravi. Omenjeni kraji, ki pa niso zanesljivo lokalizirani (npr. Eustraion, Kelenidin, Harmonia itd.), na karti niso upoštevani. Za dostikrat sporno obliko imen, ki nastopajo v virih v različnih grških in latinskih variantah, naj opozorimo predvsem na dve deli : F. Papazoglu, Makedonski gradovi (kot v op. 1) in Tabula imperii Ro­ mani K 34 (kot v op. 66). svetnik preselil v Hermelijo (Chermelia), kjer je po uspešnem misijonskem delu umrl. Svetniški življenjepis, napisan v duhu hagiografske književnosti zgodnjega srednjega veka, prinaša ne le vrsto vprašanj nastanka in kompozicije spisa, tem­ več zlasti vprašanje historičnosti glavnega junaka in vprašanje identifikacije krajev, ki se v delu omenjajo. Medtem ko vse variante legende omenjajo mesto Formia v Kampaniji severozahodno od Neaplja kot kraj svetnikove smrti ozi­ roma (v moshopoljskem zapisu kot Phrymos) predzadnje postaje na njegovi živ­ ljenjski poti — dejstvo, ki ga potrjujejo že antični pisani viri,23 zlasti pa arhe­ ološke raziskave v sedemdesetih letih, ko je bila odkrita »cella memoriae« sv. Erazma24 — pa je vprašanje vmesnih postaj na njegovi življenjski poti dosti bolj zapleteno. Po starejši latinski legendi so to Singidunum in Sirmium ter otok Krk (?), po grški verziji mesta Loukridon in Sourmitana ter Dyrrhachion, v Ge- lazijevi latinski legendi Ohrid, Sirmi j in Drač, v moshopoljskem zapisu pa Her- moupolis, Lychnidos in končno Chermelia. Kakor so že identifikacije Loukrida z Lihnidom filološko sporne, zapis v Moshopoljskem zborniku pa je dokaj pozen, nam lokalno izročilo iz Ohrida in zlasti arheološke najdbe kažejo, da zveza sv. Erazma z ohridskim območjem zelo verjetno sega v antično dobo. Arheološke raziskave v bližini srednjeveške cer­ kve sv. Erazma pet kilometrov severozahodno od Ohrida v letih 1974/1975 so pokazale na zgodnjekrščansko fazo iz 5. stoletja. Odkrita je bila triladijska cer­ kev z lepimi talnimi mozaiki z geometrijskim okrasom, verjetno posvečena sv. Erazmu.25 Verjetno gre v primeru ohridskega območja za staro lokalno iz­ ročilo oziroma za svetniški kult, ki je bil prinesen iz Italije semkaj že v antični dobi, saj kasneje, v dobi slovanske naselitve, za to ne bi bilo več prave prilož­ nosti, saj so bili stiki z južnoitalskim prostorom zelo oteženi. To svetniško ča­ ščenje se je prek staroselcev preneslo v zgodnji srednji vek in je očitno igralo neko vlogo pri ponovnem pokristjanjenju dežele proti koncu 9. stoletja. Severo­ zahodno območje antičnega Lihnida z veliko gostoto najdišč iz pozne antike (Kozluk, Gabavci, Sv. Erazmo, Gabavski Rid) je po prepričljivi interpretaciji najdb identično s Hermelijo, ki jo omenja zapis v Moshopoljskem zborniku kot zadnji kraj Erazmovega delovanj a.28 Z ozirom na to, da so Vzhodni Goti pod kraljem Teoderikom (Amalijcem) leta 479 opustošili okolico Lihnida potem, ko mesta niso mogli zavzeti, in se je prebivalstvo zateklo v arheološko raziskano utrdbo nad sv. Erazmom,27 je vsekakor možno, da je bilo čaščenje sv. Erazma zaneseno na to področje že pred tem dogodkom, prav tako pa je možno, da je do tega prišlo nekoliko kasneje, v času odličnih odnosov med lihnidskim škofij- 2 3 Medtem ko Martyrologium Hleronymianum, Jun. 2 (gl. op. 10) mučenca le omenja, pa po­ roča GREGORIUS MAGNUS, Registrum epistularum 1, 8 (590) (ed. D. NORBERG, Corpus Christ. Series Latina 140—141, 1982, 10 v. 7) o mučenCevih posmrtnih ostankih v formi J ski cerkvi ter ome­ nja dva samostana, posvečena temu svetniku: Registrum epist. 1, 23 (591) (cit. ed. 21, v. 10—11) in Registi-, epist. 9, 171 (599) (cit. ed. 729, v. 1); 9, 173 (599) (cit. ed. 730, v. 2). 2 4 J. M. VESEL*, Sant'Erasmo (kot v op. 8), 681 ss.; IDEM, Sveti Erazmo, 53 ss. 251 A. SONJE, ukrasni motiv na podu bazilike sv. Erazma kod Ohrida u Makedoniji, Živa antika 31, 1981, 265—276, zlasti 268 s.; IDEM, Motivo ornamentale della pavimentazione della basi­ lica di S. Erasmo nei pressi di Ohrid in Macedonia, Actes du Xe congr. intern, d'archéol. chré­ tienne (Thessalonlque 1980), vol. II, 1984, 535—541, zlasti 537; V. MALENKO — P. KUZMAN, Herme- leja, Lihnid 6, 1988, 89—116, zlasti 94 ss. (s podrobnimi navedbami ostale arheološke literature); prim, tudi N. DUVAL — V. POPOVIC, Urbanisme et topographie (kot v op. 5), 556 s. m V. MALENKO — P. KUZMAN, o. c. (op. 25), zlasti karta na str. 114. (Prilog I.) " Prim. H. WOLFRAM, History of the Goths, Berkeley—Los Angeles 1988, 274; V. MALENKO — P. KUZMAN, o. c , 98 ss. 10 R.BRAT02: ZGODNJEKRSCANSKA CERKEV V MAKEDONIJI - - ~ j skim sedežem in papeško stolico.28 Jedro antične poselitve v utrdbi nad sv. Eraz- ' mom je preživelo vsaj do potresa leta 611 in j e zelo verjetno postalo prenašalec ' izročila o sv. Erazmu v srednji vek, v regiji, v kateri je bila ne le v luči arheolo- ' ških, temveč tudi lingvističnih raziskav,29 kontinuiteta v srednji vek zelo iz­ razita. I Poleg bogatega izročila o sv. Erazmu na področju Ohrida nimamo nobenega / zanesljivega vira, ki bi osvetljeval čas preganjanj kristjanov. Le »martyrium«, / arheološko domnevan v Stobih,30 govori v prid histeričnosti vsaj enega po ime­ nu neznanega mučenca v tem mestu. Vpliv državljanskih vojn po odstopu cesarja Dioklecijana na razvoj krščan- j stva v makedonskem prostoru ni poznan. Kot ozemlje v oblasti cesarja Galerija do njegove smrti maja 311 — cesar se je največ časa zadrževal v Serdiki in bolunu — je bila Makedonija do' njegovega tolerančnega edikta 30. aprila 311 ! področje preganjanja kristjanov, o katerem pa ne vemo nič.31 Po Galerijevi srnrü je temu ozemlju do prve državljanske vojne proti Konstantinu jeseni 316 vladal cesar Licinij. Pomembnejše vojaške operacije ali dogodki nadregional- nega pomena na tem ozemlju v tej dobi niso poznani.32 2. Makedonska cerkev v kristoloških sporih 4. in prve polovice 5. stoletja Zanesljiva pričevanja o krščanstvu na področju Makedonije se pričenjajo ponovno z nikajskim koncilom 325. Med približno tristo škofi, zbranimi v Ni- kaji, najdemo z makedonskega področja kar tri. To so bili Aleksander iz So­ luna, Boudios iz Stobov in Dakus iz Skupov.33 To dejstvo samo po sebi kaže na znatno stopnjo razvoja cerkvene organizacije. Seveda pa sklepi koncila, ki se nanašajo na organizacijo cerkve (zlasti kanona 4 in 6), še ne predpostavljajo avtomatično že njihovega izvajanja v praksi, saj je bila mreža škofij tedaj go­ tovo se preredka.34 Zato je trditev, da so imela cerkvena središča v provincial- nih glavnih mestih (kot na primer v Skupih za Dardanijo) že tedaj metropolit- . ' sko vlogo, povsem hipotetična.35 Vprašanje arijanizma in razvoja cerkvene organizacije je manj kot dve desetletji kasneje obravnaval cerkveni zbor v Serdiki (343), ki je bil skoraj eku- menskega pomena.36 V razmerah razcepa krščanskega sveta na tedaj še večinski katoliški in manjšinski arijanski tabor, ki ga je sestavljala večina škofov Vzho- л и Gl. op. 102, 136, 137. na т Г к р А ™ ! ^ Л 1 У ? , ^ , В а 1 ? а п о 1 о Ш "nsvlstlčkl stuđu so poseben osvrt kon lstorisklot razvoj ?ok o t J a z l k > Skopje 1988, 413—444 In drugod. SM «.»г^гРУннЈг T V-PpPOVlC, Urbanisme et topographie, 562 (gre za grobnico pri pokopali- S ! ? î bližini zahodnih mestnih vrat, imenovanih -porta Heraclea«) ; gl. skico pri J. R. WI- оГ=н , S , n , e C l t y ( S o t v o p - *>• 3 0 4 <"• 31> oziroma v Studies in the Antiquities of Stobi I, Beo­grad 1973, plan v prilogi (n. 28). " T. D. BARNES, The New Empire (kot v op. 1), 61 ss. ' = T. D. BARNES, The New Empire, 80 ss. *t , E ; SC HWARTZ, Ober die Bischofslisten der Synoden von Chalkedon, Nlcaea und Konstan- trnopei Abhandlungen der Bayerischen Akademie d. WIss., Philosoph. — hist. Abt. N. F. 13, Mttn- Г е п . %. ' s - • E - HONIGMANN, La liste originale des Pères de Nicée, Byzantion 14, 1939, 17—76. zlasti 48 n. 190—191 ; IDEM, The Original Lists of the Members of the Council of Nicaea, the Rob- - I l?. ,y n?d a n d t n e C o u n c i I of Chalcedon, Byzantion 16, 1942—1943 (1944), 20—80; IDEM, Une liste médite des Pères de Nicée, Byzantion 20, 1950. 63—71, zlasti 65 n. 74 in 90; 66 n. 85; 67 n. 139 in 152. - - л , j ? m " R - B R A T O Z , Razvoj organizacije zgođnjekrščanske cerkve na ozemlju Jugoslavije oa 3. do 6. stoletja, Zgodovinski Časopis 40, 1986, 363—395, zlasti 369 s. ; IDEM, Die Entwicklung der Kirchenorganisation in den Westbalkanprovinzen (4. bis 6. Jahrhundert), Miscellanea Bulgarica 5, 1987, 149—196, zlasti 170 s., op. 32. 3 5 Skofa Đaka iz Skupov označuje kot metropolita, po našem mnenju neupravičeno, Gj. GASPER, o.e. (kot v op. 4), 27; 207. Pridružujemo se mnenju, ki ga je zastopal E.SCHWARTZ, o.e. (op. 33), 77, da stoji ob imenu oznaka »Dardaniae« (oznaka province In ne mesta) zato, ker gre za edinega škofa v provinci. 3 8 Nekaj novejših del o serdiški sinodi, v katerih je upoštevana starejša literatura: H. Ch. BRENNECKE, Bilarius von Poitiers und die Bischofsopposition gegen Konstantius П. Untersuch­ ungen zur dritten Phase des arianischen Streites (337—361), Patristische Texte und Studien 26, Berlin — New York 1984. 17—64; I. OPELT, Die westliche Partei auf dem Konzil von Serdica, v< zborniku Spätantike und frfihbyzantinische Kultur Bulgariens zwischen Orient und Okzident (Hrsg. R. PILLINGER). Wien 1986. 85—92; kratek pregled posreduje tudi V. RUSSINOV, The Ca- nons of Serdica and the Balkan Clergy, Miscellanea Bulgarica 5, 1987, 211—214. Temeljna študija o udeležencih koncila Je še vedno : A. L. FEDER, Studien zu Hllarius von Poitiers II, Sitzungsbe- richte d. Kais. Akad. d. Wiss. in Wien, Phil.-hist. Klasse, Bd. 166, Abh. 5, Wien 1911. . ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 . 1 ц da z nekaj škofi na Balkanu, je nastopila vrsta škofov z obravnavanega pod­ ročja: »Paregorius a Dardania de Scupis«37 ter »Zosimus a Macedonia de Ligni- do«38 z neposrednega sosedstva makedonskega prostora, z ozemlja antične Ma­ kedonije pa »Euagrius (Eugenius?) a Machedonia de Eraclia Linci«,39 »Bassus a Machedonia de Dioclecianopoli«,40 »Porfirius a Machedonia de Filippis«,41 »Ae- thius a Machedonia de Tessalonica«,42 »Jonas a-Machedonia de Particopoli«,43 »Palladius a Machedonia de Dio«,44 »Geroncius a Machedonia de Bereu«.45 Vsi imenovani škofje so pripadali zahodni katoliški stranki,48 za razliko od škofov dveh sosednjih severnih provinc, Sredozemske Dacije in Prve Mezije, ki sta bili versko j razcepljeni med arijance in katolike.47 Presenetljiva je odsotnost Stobov, ob siceršnji udeležbi kar sedmih škofov iz province Makedonije. Za obdobje verskih bojev med arijanci in katoliki po serdiški sinodi je po­ znanih več cerkvenih zborov z udeležbo številnih škofov z balkanskega pod­ ročja, med'katerimi bf mogli iskati škofe iz Makedonije. Zal nastopajo v virih dostikrat lé imena škofov, ne omenja pa se njihov izvor, zato za mnoge med njimi, ki se omenjajo le po enkrat, le-ta ostaja neznan. S prve sinode v Sirmiju 351 je znanih dvaindvajset imen arijanskih škofov, od katerih je izvor devetih neznan.48 V pismu sirmijskega škofa Germinija iz leta 366 najdemo osem imen zmernih arijanskih škofov, pri čemer je izvor vsaj treh neznan.49 Na sinodi v Sirmiju 378 je bilo odstavljenih'sedem arijanskih škofov neznanega izvora.50 Vsekakor je možno,- da je kateri,od vsaj dvajsetih škofov iz tega obdobja, zna­ nih le po imenu,51 izhajal z makedonskega ozemlja, vendar se tega do morebitne srečne najdbe novih virov ne da potrditi. Vsekakor je presenetljivo dejstvo, da se škofijski sedeži s področja Make­ donije z izjemo Soluna pojavljajo v virih še celo stoletje po serdiški sinodi prav poredko. Ne'najdemo jih v seznamu udeležencev drugega ekumenskega koncila 5 7 HILARIUS, Collectanea Antiariana Parisina B П 4 (ed. A. L. FEDER, Corpus scrlptorum eçclesiastieorum Latinorum 65, Wien 1916, 136 n. 29); A. L. FEDER, Studien, 22 n. 29; 37; 50 n. 7. 3 8 HILARIUS, Collectanea Antiariana Farisina B II 4 (cit. ed. 135 n. 23) ; A. L. FEDER, Stu> dien, 22 n. 23; 34 n. 23; 54 n. 32..Mesto je tedaj gotovo ležalo v provinci Epirus Nova i n oznaka, da gre za mesto v Makedoniji, je tukaj kot še na več drugih mestili anahronistična. 3 9 HILARIUS, Collectanea Antiariana Parisina B II 4 (cit. ed. 134 n. 21) ; A. L. FEDER, Stu­ dien, 21 n. 21; 33 n. 21 s.; 54 n. 31. 4 0 HILARIUS, Collectanea Antiariana Parisina B II 4 (cit. ed. 133 n. 8); A. L. FEDER, Stu­ dien, 20 n.,8; 29; 50. 4 1 HILARIUS, Collectanea Antiariana Parisina B П 4 (cit. ed. 133 n. 9) ; A. L. FEDER, Stu­ dien, 20 n. 9; 29; 50—51. ' 4* HILARIUS, Collectanea Antiariana Parisina B II 4 (cit. ed. 135 n. 27); A. L. FEDER, Stu­ dien, 22 n. 27; 35; 50. Ta škof nastopa tudi kot predlagatelj can. 16 in naslovljenee can. 18; gl. Сћ. J. HEFELE, Histoire des Conciles I, Paris 1907, 799—800. 4 3 HILARIUS, Collectanea Antiariana,Parisina B П 4 (cit. ed. 136 n. 33); A. L. FEDER, Stu­ dien, 23 n. 33; 38; 50. 4 4 HILARIUS, Collectanea Antiariana Parisina B II 4 (cit. ed. 139 n. 55) ; A. L. FEDER, Stu­ dien, 25 n. 55: 46; 54. 4 5 HILARIUS, Collectanea Antiariana Parisina B II 4 (cit. ed. 139 n. 56) ; A. L. FEDER, Stu­ dien, 25 n. 56; 46 s. : 50. « poleg imenovanih škofov sta tudi dva solunska škofa, Aecijev predhodnik Aleksander in naslednik Heremius podpirala Atanazija (gl. Ch. PIETRI, Roma Christiana. Recherches sur l'Eglise de Rome, son organisation, sa politique, son idéologie de Miltiade à Sixte Ш (ЗП—440), vol. Il, Roma 1976, 1076 op. 1). O opredelitvi Makedonije in sosednjih provine (Dacije, Mezije, Trakije, Dardanije, obeh Epirov. Tesal i je) .za katoliško stran poroča tudi ATHANASIUS, Apo­ logia contra Arianes 1 (Patrologia Graeca 25, 249) ; IDEM, Epistola synodi Sardicae congregatae (Patrologia Graeca 25, 312 A) ; IDEM, Historia Arianorum ad monachos 28 (Patrologia Graeca 25, 725 B) ; prim, tudi Concili! Sardicensis ad Mareoticas ecclesias epistola (Patrologia Latina 56, 848—850), kjer najdemo med podpisniki več makedonskih škofov. " A. L. FEDER, Studien, 126; R. B R A T 0 2 , • Razvoj organizacije (kot v op. 34), 370 op. 35; ШЕМ. Die Entwicklung, 171 op. 33. •' 4 8 HILARIUS.'Collectanea Antiariana Parisina B VII 9 (cit. ed. 170) ; prim. A. L. FEDER, Stu­ dien, 101—103; R. B R A T 0 2 , Razvoj organizacije, 372 op. 54 a; 393: IDEM. Die Entwicklung, 173 s., op. 49 (z ostalo literaturo). O sinodi v Sirmiju 351 gl. H. Ch. BRENNECKE, Hilarius von Poltiers (kot v op. 36), 91—107.' 4 9 HILARIUS, Collectanea Antiariana Parlslna B VI 4 (cit. ed. 160) ; A. L. FEDER, Studien, 107—109; R. B R A T 0 2 . Razvoj organizacije; 372 op. 53; IDEM, Die Entwicklung, 173 op. 48. 5 0 THEODORETUS, Historia ecclesiastica 4, 8 (Patrologia Graeca 82, 1140 A-B; 1141 A) : prim. R. BRAT02, Razvoj organizacije, 372 op. 57: 393: IDEM, Die Entwicklung, 174 op. 52 (z ostalo lite­ raturo). . . 5 1 Prim. R. B R A T 0 2 . Razvoj organizacije, 372 op. 54; IDEM. Die Entwicklung, 173 s., op. 48. Poleg omenjenih virov naj navedemo še nismo papeža Damasa iz časa neposredno pred koncilom v Carigradu 381. naslovljeno na solunskega škofa Aholija in pet škofov (»Acholio, Eurvdico, Se­ vero, Uranio, Phil ippe et Johanni«), ki so verjetno izhajali iz Makedonije (Patrologia Latina 13. 365) ; prim: op. 69. ^ 12 К. BRAT02: ZGODNJEKRSCANSKA CERKEV V MAKEDONIJI v Carigradu 381 — tega se je zanesljivo udeležil le škof Aholij iz Soluna52 — ki pomeni obenem z oglejsko sinodo istega leta veliko zmago nad arijanizmom in heretičnimi gibanji, ki so izšla iz njega. Večja je bila vloga makedonskih škofov kot papeževih zaveznikov na tretjem ekumenskem koncilu v Efezu 431, na ka­ terem so reševali vprašanje nestorijanstva.53 Na drugem efeškem cerkvenem zboru leta 449 (tako imenovani »latrocinium«) najdemo med udeleženci iz ne­ posredne bližine makedonskega prostora škofa Antonija iz Lihnida.54 Med pod­ pisniki najdemo vrsto makedonskih škofov. To so bili Sozon iz Filipov, Euse- bios iz Dobera, Maksiminos iz Sera, Hermogenes iz Kasandreje, Lukas iz Beroje (vsi z oznako province Prve Makedonije)55 in kot najbolj ugleden med njimi Kvintil iz Herakleje (brez oznake province) kot namestnik očitno odsotnega so­ lunskega škofa Anastazija.58 Skoraj gotovo gre za škofa iz Makedonije in ne iz Herakleje (Perinta) v bližini Carigrada. Ker sta bili v Makedoniji dve Hera- kleji, je možno, da gre za škofa iz Herakleje Linkestis (današnja Bitola) ali iz Herakleje ob Strimonu, vendar je prva možnost z ozirom na to, da se druga Herakleja v cerkvenozgodovinskih virih praktično ne pojavlja, vsekakor ver­ jetnejša.57 Se pomembnejša je bila udeležba makedonskih škofov na četrtem ekumen­ skem koncilu v Halkedonu 451, na katerem so reševali vprašanje monofizi- tizma. Med več kot petsto udeleženci najdemo kar osem škofov z obravnavanega območja. To so bili kot najuglednejši med njimi Kvintil iz Herakleje, ki je na­ stopal v enaki vlogi kot v Efezu 449, kot namestnik solunskega škofa Anasta­ zija,58 Nikolaj iz Stobov59 in Dardanius iz Bargale80 kot edina predstavnika Dru­ ge Makedonije, poleg tega še trije škofje, ki so bili že 449 v Efezu (Sozon iz Fi­ lipov, Evzebij-iz Dobera in Maksimin iz Sera)61 ter Johannes iz Parthicopolis in Honoratus s Tasosa, ki se pred tem ne omenjata.62 Iz nekoliko poznejšega časa sta poznani še dve omembi škofov iz neposredne bližine makedonskega ozem- ж E. SCHWARTZ, o.e. (kot v op. 33) 83; o koncilu In njegovih udeležencih splošno gl. À. FLICHE — V.MARTIN, Storia della Chiesa IH/1, Torino Ш75, 299—307 (361—369),'zlasti 300 (362, op. 38—39) ; gl. tudi J. DANIELOU — H. I. MARROU, Zgodovina Cerkve I, LJubljana 1988, 266. — Aholij je prva sorazmeroma dobro poznana in pomembna osebnost med solunskimi škofi. Kot škof, ki je krstil cesarja Teodozija in kot škof tedanje cesarske prestolnice — Teodozij je izdal v Solunu znameniti zakon, s katerim je definiral vsebino katoliške vere (Codex Theođosianus 16, 1, 2 (380) ; ed. Th. MOMMSEN, Zürich—Dublin 1971«, 833) — je imel na cesarja velik vpliv (gl. A. LEPPOLD, Theodosius der Große und seine Zeit, München 19B02, 22; Ch. PIETRI, Roma Christi­ ana, 850). Aholij se omenja kot naslovljenec dveh pisem papeža Damasa iz leta 381, iz časa nepo­ sredno pred koncilom v Carigradu (Epist. 5—6; Patrologia Latina 13, 365—370; Ch. PIETRI, Roma Christiana, 860). Omenja se kot udeleženec sinode v Rimu 382 in sicer kot eden od naslovljencev v pismu, ki so ga pisali vzhodni škofje sinodi v Rimu; gl. THEODORETUS, Historia ecclesiastica 5, 9 (Patrologia Graeca 82, 1212) ; A. FLICHE — V. MARTIN, Storia della Chiesa IH/1, 310 (373) ; Ch. PIETRI, Roma Christiana, 867. O vzponu solunske cerkve v Aholijevi dobi prim. Ch. PIETRI, Roma Christiana, 1076 op. 1. AMBROSIUS, Epist. 15, 3 (Patrologia Latina 16, 956 B) apostrofira Aholija z naslovom »apostolicus«, ki je bil v rabi samo za najbolj ugledne škofijske sedeže ozi­ roma njihove nosilce; prim. Ch. PIETRI, Roma Christiana, 1612. ' M Trije makedonski škofje so prišli na efeški koncil z rahlo zamudo. Na koncilu je igral pomembno vlogo kot Nestorijev nasprotnik Flavijan iz Filipov (prim. Ch. J. HEFELE, Histoire des Conciles H, Paris 1908, 302; 360; A. FLICHE — V. MARTIN, Storia della Chiesa.IV, Torino 1972. 223 (207); 235 (230)). Iz pisma papeža Celestina, naslovljenega na štiri škofe, med drugimi na Rufa iz Soluna in Flavijana iz Filipov, poslanega 11. avg. 430 (slabo leto pred koncilom), je raz­ vidno, da sta bila ta dva makedonska škofa nasprotnika Nestori j evih naukov; gl. COELESTINUS, Epist. 12 (Patrologia Latina 50, 465 ss.) ; Ph. JAFFÉ — G. WATTENBACH, Regesta pontificum Ro­ manorum I, Lipsiae 1885, 373; A. FLICHE — V. MARTIN, Storia della Chiesa IV, 216 (194); Ch. PIETRI, Roma Christiana, 1134 ss.; 1360 op. 2; 1394 ss. » E. HONIGMANN, The Originai Lists (kot V op. 33), 35 n. 52; Prim. R. BRATOZ, Razvoj organizacije, 377 op. 78 ; IDEM, Die Entwicklung, 181 s., op. 72. 5 5 E. HONIGMANN, The Original Lists, 35 n. 59—63 ; oznaka province Maked. I. kaže na zelo verjeten obstoj Druge Makedonije v tej dobi. Prim. Ch. PIETRI, La géographie de l'Illyricum ecclésiastique et ses relations avec l'Eglise de Rome (V*—VI* siècles), Villes et peuplement dans l'Illyricum protobyzantin (kot v op. 1), 21—62, zlasti 60. 56 E. HONIGMANN, The Original Lists, 34 n. 12—13; prim. Ch. PIETRI, La géographie, 29 s. 57 Tudi na petem ekumenskem koncilu v Carigradu 553 je škof Benignus iz Herakleje Lin- kestis zastopal odsotnega solunskega škofa Elija; gl. op. 152. Odsotnost Herakleje ob Strimonu (oziroma Herakleje v Sintiki) v cerkvenozgodovinskih virih posebej poudarja F. PAPAZOGLU, Makedonski gradovi (kot v op. 1), »Sinoptička tabela makedonskih gradova i drugih naselja« v prilogi. M E. HONIGMANN, The Original Lists, 50 n. 8; prim, tudi E. SCHWARTZ, Ober die Bischofs- listen (kot v op. 33), 8; Ch. PIETRI, La géographie, 31 ss.; 61. 59 E. HONIGMANN. The Original Lists, 58 n. 387. 6 0 E. HONIGMANN, The Original Lists, 58 n. 388. m E. HONIGMANN, The Original Lists, 58 n. 384—386; Ch. PIETRI, La géographie, 61. »2 E. HONIGMANN, The Original Lists, 58 n. 389—391 ; Ch. PIETRI, La géographie, 61. ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 - 1 -————"' l o S v i » F n l ^ h m d a V u d e l e z e n e c efeške sinode 449, se omenja v pismu škofov o ^ I n l E t p i r a. c e sf r^ L e o n u ( « 7 aH malo kasneje)« Ursilius iz Skupov pa se ÏÏSS d S U P 3 S + S e d V e m a Š k ° f 0 m a V P i s m u dardanskih škofov istemu cesarju nih 5 n f m T -° V C e s a r J e v e m odgovoru." Politična aktivnost večine omenje- v 5ok,?m J n L S P ^ P r e S e , g l a l 0 k a l n i h 0 z i r o m a P r°vincialnih okvirov, saj se L r i S T ^ S P ° L a r S P0iavl™° l e k o t Podpisniki. Le redke med njimi (npr. n S n « Г а i 3 ' F!a^ Jfn a i z F i l i p o v o k r ° g 4 3 0 ' Aholija in Rufa iz Soluna) najdemo med predlagatelji kanonov aU v teoloških diskusijah. Brez izjeme na­ stopajo makedonski škofje v tej dobi kot »zahodni* škofje/ki se vedno obrede ljujejo katoliško, v skladu s stališči apostolskega sedeža, ^ r ï ï S A L njem krščanskega Vzhoda. Na obravnavanem ozemlju se ni razvilo nobeno središče zgodnjekrščanske književnost! Deloma je segel sem vpliv Niketa iz Remezi ja l , p l e m b n e g a ,> T?or fga m i ? ° n a r ] a i Z d 0 b e o k r o g l e t a 4 0 ° в 5 K o s e J e ta leta 398 vračal fcJ™:Je V d o m a c e k r a J e > J'e Pohval z ladjo do priobalne Makedonije, nato po S",?, X T i ^ Ä ^ s ? "ieg°v p* tói p-u" * ä S * t a — , b SÄ,SK„S£» p r o p , n ' " ' ° s 3. Nastanek in razvoj solunskega vikariata Dosti bolj plastično kakor podpisi makedonskih škofov na cerkvenih zborih 4. in prve polovice 5. stoletja slika cerkvene razmere v deželi vrsta papeških pisem, ki osvetljujejo nastanek solunskega vikariata in odražajo žive interese rimske stolice na tem območju spričo nevarnosti, da se na ozemlje Makedonije in sploh vzhodnega Ilirika razširi vpliv in oblast carigrajskega škofa Ta ne­ varnost se je pokazala že po upravni delitvi Ilirika 379, ko sta diecezi Makedo- коп,љ, 4 «° i 1 J t p r i P a , v z h ° d n e m u c e s a r J " Teodoziju,67 zlasti pa po carigrajskem ÏÏS » S ' J e ( u ° n 3 ) d v i S n i l carigrajskega škofa po rangu takoj za pa- pežem. Na spremembo razmer je reagiral papež Damaz že leta 380, torej še pred cangrajskim koncilom, v dveh pismih, poslanih solunskemu škofu Aholiju ^H&S^̂ "»4Mslnode v leto 453): graphie"36 v e r t r e " « n s In Dardanlen, Balcanica 4, 1973, 83-93, zlasti 87; Ch. PIETRI, La géo- iskav eposred3eT'GÌMBER S ^ n S S ^ A L Ì I ^ V W SambMse Ш5' n o v ° s ^nje raz- 142 in net 2 e T E s è ê S n'^VfrJJ' I" V' 20 i n 1 9 3 - 1 9 6 rЈ?РЈ?, icclesias. salvo earum primatu ču­je poveril solunskemu škofu »nostra ^Р^л а^а^Г1^а^^1аеАгтШетеГnon sine tuo ram, et inter ipsos primates ] ^ " • « J W g J ? e 5 K Ä ^ q u i S illuu est finietur, aut tuo con- postulent arbitratu. Ita е п ™ а " * р ^ * и ^ ^ Р т " ^ е 1 | ^ и п je torej postal nadškofijsko središče lus, AeternaUs, Sabacius) pa je izvor nepoznan. 3 g S S S f ^ ^ î S ^ ^ ' ^ W A ^ J ^ ^ A t v op. 68, 852). Prim, F. STREI- С ^ « с Г А ^ ^ ^ STREICHHAN, Ше Anfänge, 3 6 1 S ^Ìcoi le P c«o T E T h e^on^nir8 a \c ì t 7 ed. 27-32, ; Ch. PIETRI. Borna Christiana, П22-Ш0. i» Collectio Thessalonicensis 9—10 (cit. ed. 32—36). ^' ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 15 Nestorij privržence tudi med škofi v Tesaliji (ti so'se odvračali od Rima in iskali zayeznistva y Carigradu), je papež Sikst III. podprl svoja privrženca Škofa S S S f ф 1 ^ V ^ T - f ^ Š k ° f a R u f a - S l e d n ^ * s k l i c a l sinoSoškofov v i k a n a t ^ ki so se je udeležili škofje Novega Epira, Makedonije, Tesalije ter Se- S ° h n Z S - F ' - ' t " - ' n n W S° 0 b S O d i H n e s t o r i J a n « t v o (jeseni 431, torej do pol leta po efeskem koncilu).'9 Papež je leta 435 zavrnil ambicije korintskega škofa Perigena, ki je po smrti solunskega škofa-Rufa hotel svoj škofijski sedëf izena­ čiti s solunskim ces ( da je enako kot ta apostolskega izvora. 80 V pismu škofom f*Tm™'SUìp(Ì1 ^ S o l " n u ' j e i z r e c n o P ° t r d i l P«mat novega solunskega škofa Anastazija nad metropoliti v Iliriku, tudi nad škofom iz Korinta.81 V pismu carigrajsk^mu škofu Proklu (konec 437) je papež. Se enkrat apeliral na staro cer- kveno ureditev; škofa, je pozval, naj se drži obstoječe ureditve in naj brzda svo- •f a?ìj??% navajajoč ob,tem pooblastila solunskega škofa.82 V pismu sinodi ÏÏf?'' 9 ?T-1Z l s * e g a o ? a s a Je ponovno potrdil pooblastila solunskega škofa Anastazija sklicevaje^se.na to, da je imel enaka pooblastila že njegov predhod- nik Ruf us (»qui, (sc. Anastasius),, vices apòstolicae sedis.agere, ut beatae memo- riae Ruf us decessor. jpsius ex nostra voluntate cognoscitur ...««).« Ta zagotovila so bila toliko, bol^ potrebna, ker, je Teodozijev kodeks, ki je stopil v veljlvo 1. januarja 439, vseboval sporni zakon cesarja,Teddozija IL, po katerem je bil za reševanje spornih zadev v. Iliriku pooblaščen carigrajski škof,84 _ Z nastopom.papeža; Leona (440-461) je.solunski vikariat zašel v krizo 8 5 Vzrokov za g> je bilo več. Nele ' .da je,bilisolunski škof Anastazij neprimerna osebnost m da je zavladala med. škofi v-Iliriku nedisciplina, tudi pravna ure- Ž S r U S V ' - 6 P ° u k a z a l a zabosti.4Vikariatska pooblastila so sprejemali solunski škofje dotlej, osebno od papežev,: tako.da je. bil Anastazij ob smrti papeža Sik- sta III. le metropolit, m je, moral novega papeža prositi za tista pooblastila, ki Jih je ;nekoç ze imel To je storil,šele čez dobra tri leta. Papež je na njegovo prošnjo odgovoril z dvema.pismoma .(obema z datumom 12. 1. 444). Samemu Anastaziju je,,podelil pooblastila, vikarija, .vendar.v nekoliko okrnjenem ob­ segu v drugem.pismu pa.je metropolitske škofe Ilirika obvestil o tem da je Anastazija po zgledu,predhodnikov postavil za.svojega vikarija (»Vicem 'itaque nos ram fratri et coep.iscopo nostro Anastasio, secuti eorum exemplum, quorum nobis.rec^datio est, veneranda, commisimus . . .«).8' v resnici se je vloga s o W skih vika.njey zmanjšala, večja pa je postala vloga samega papeža pri u r e j a n j ?on, тТ ^ 1 к и - ^ ° ^ а п ј е odraža papeževo pismo šestim m e t r o p o ü t s S ško­ fom Ihnka z začetka, leta 446,* očitno odgovor na njihovo prejšnje pism™ po­ slano v Rim,neodvisno-od solunskega B o m a Christiana, 1145 ss . ; ' M S 2 ? e x Theodosianus 16, 2, 45 (421) (kot v on 68) • S ^ K S S E S ^ ^ Ä ^ & l ^ g } graphie, 24-28. râ Colleçtio,Thessalonicensis 24 (cit .Id" 57^59) S T R E I C H H A N . Die Anfänge, 371 ss. . t i l . op. 56 in 58.-.н; .- . i * Ig R.BRATOŽ: ZGODNJEKRSCANSKA CËRKEV V MAKEDONIJI 4. Akacijanska shizma Po sredi 5. stoletja so se vezi Makedonije z Rimom zaradi političnih razmer v Italiji in na Balkanu precej zrahljale. V Italiji so vladale v zadnjih dveh de­ setletjih obstoja zahodnega cesarstva anarhične razmere, po Odoakrovi uzurpa­ ciji 476 pa so bili odnosi z Vzhodom v glavnem napeti.90 Na Balkanu je prišlo do daljše izločitve Dalmacije iz okvira zahodnega cesarstva,91 vrsto drugih balkan­ skih provinc, zlasti Trakijo, Mezijo, Makedonijo in Epir, pa so zajele gotske ple- nitve, ki so prizadele tudi več makedonskih mest, Stobi (474) in Heraklejo (474 in 479) ter Lihnid v Novem Epiru (479).w Vztrajno prizadevanje carigrajskih škofov, da bi Vzhodni Ilirik s cesarjevo pomočjo odtrgali od Rima,83 je obrodilo sadove, ko je prišlo skoraj do popolne prekinitve med Rimom in solunskim vi- kariatom ob nastopu akacij anske shizme 484. Po neuspešnem poskusu posredo­ vanja med Rimom in Carigradom, ki sta ga opravila solunski škof Andrej in neki ilirski škof Vetranio, se je makedonska cerkev opredelila za cerkveno po­ litiko carigrajskega patriarha, usklajeno s cerkveno politiko cesarja Zenona, ki je bila tolerantna do monofizitizma (Henotikon). Shizma, ki se je pričela v času cesarja Zenona (476—491) in carigrajskega patriarha Akacija (t 489), je trajala po njuni smrti vso dobo cesarja Anastazija (491—518), ki je bil še bolj kot nje­ gov predhodnik naklonjen monofizitizmu.94 Do ponovnega povečanja rimskega vpliva v Vzhodnem Iliriku je prišlo po skromnih in malo poznanih poskusih papeža Feliksa III. (483—492)95 v času pa­ peža Gelazija (492—496). Ta si je prizadeval, da bi obnovil solunski vikariat, ki je z nastopom akacij anske shizme praktično prenehal obstajati. Papež je leta 493 pisal škofom Dardanije in Dalmacije.96 V pismu je uvodoma sporočil, da se obrača na dar danske škofe šele potem, ko je lahko prosteje zadihal po nepre­ stanih vojnah.97 Pismo je poslal, kot sam pravi, »per fratrem et coepiscopum nostrum Ursicinum«, čigar kraj stolovanja ostaja neznan, očitno pa gre za škofa iz Dardanije.98 Papež spodbuja škofe te latinske province, naj se zoperstavijo »številnim herezijam« Grkov. Zlasti je obsojanja vredna monofizitska herezija, nastala pred petinštiridesetimi leti (447/448 jo je začel širiti carigrajski menih Eutyches), in ki je sorodna Marcionovi in manihejski hereziji. Obsodili so jo papež Leon in njegovi nasledniki. Čeprav jo je doletela obsodba na halkedon- skem koncilu, njeni privrženci vztrajajo v njej in skušajo njene nauke vnašati v življenje katoliške cerkve. Papež spodbuja dardanske škofe, naj budno pazijo, da ne bi »talia seminantes« razširili svoje dejavnosti v njihovi deželi, ki naj ohrani z apostolskim sedežem trdno povezanost. Ce pa bi se to dogajalo, naj takoj obvestijo njega, da bo lahko ukrepal. Poleg tega naj si prizadevajo širiti 90 E.STEIN, Histoire du Bas-Empire I, Paris—Bruxelles—Amsterdam 1959, 365—399; 593—606; IDEM, Histoire du Bas-Empire II, Paris—Bruxelles—Amsterdam 1949, 7—76. . и M. NIKOLA NCI, Die »Dalmatinische Dynastie« und der Untergang des Weströmische« Reiches, vjesnik za arheologiju i historiju dalmatinsku 77, 1984, 273—292. 92 H. WOLFRAM, History of the Goths (kot v op. 27), 268—278, zlasti 269; 273 s.; od del v do­ mačih jezikih gl. A. LIPPOLD, vzhodni Goti in rimski cesarji od 455 do 507, Zgodovinski časopis 41, 1987, 205—215, zlasti 210. Posebej o dogodkih v Makedoniji gl. F. PAPAZOGLU, Makedonski gra­ dovi, 192 s in I. MIKULCIC, Nekovi novi momenti od istorijata na Stobi — Some new factors in the history of Stobi, v zborniku Studies in the Antiquities of Stobi Ш (edd. B.ALEKSOVA — J. WISEMAN), Titov Veles 1981, 213 s, 221 s. 93 Prim. op. 68, 75 in 84. * L. DUCHESNE, L'lllyricum ecclésiastique, Byzantinische Zeitschrift l, 1892, 531—550, zlasti 544; P. CHARANIS, Church and State in the Later Roman Empire. The Religious Policy of Ana- stasius the First, 491—518, Thessalonike 1974; Ch. PD3TRI, La géographie, 37 s. Od splošnih zgodo­ vin Cerkve gl. A. FLICHE — V. MARTIN, Storia della Chiesa IV, 353—397 (417—487) ; H. JEDIN, Storia della Chiesa III, Milano 1978, 3—16, zlasti 10 s.; J. DANDSLOU — H. I. MARROU, Zgodovina Cerkve I, Ljubljana 1988, 344 s. ~ _ ™ , . 85 Prim. Ph. JAFFE — G. WATTENBACH, Regesta, 617; Ch. PIETRI, La géographie, 38. 96 Epistulae imperatorum pontificum aliorum inde ab a. 367 ad a. 553 datae, Avellana quae dicitur collectio, Ep. 79 (ed. O. GUENTHER, Corpus script, ecclesiasticorum Latinorum 35/1, Wien 1895, 218—223; prim. Ph. JAFFÉ — G. WATTENBACH, Regesta, 623). Gl. tudi W. ULLMANN, Gela- sius I. (482—496). Das Papsttum an der Wende der Spätantike zum Mittelalter, Stuttgart 1981, 179 ss • Ch. PIETRI, La géographie, 38—41 ; od domačih avtorjev se teh vprašanj dotakneta GJ. GASPER, o. c , 62 in Z. МПШГГА, Das Christentum (kot v op. 64), 88 s. 8 1 Očitno gre za vojno med vzhodnogotskim kraljem Teoderikom in Odoakrom, ki se je končala spomladi 493; gl. H. WOLFRAM, History of the Goths, 281—284; A. LTPPOLD, Vzhodni Goti, 212 (obe deli kot v op. 92). M Gl. op. 101. i : „ ; Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 44 . 1990 . 1 17 pravo vero v sosednje province in k sosednjim škofom, da bi se lahko zatrla pogubna zmota. Po tem pismu so se dardanski škofje zbrali na sinodi v glavnem mestu province (»metropolitana civitas«) Skupih, od koder so papežu poslali odgovor." Pismo je nesel v Rim dardanski klerik («-vir religiosus filius noster«) Trypho. Dardanski škofje v pismu sporočajo, da ostajajo zvesti apostolskemu sedežu in ohranjajo pravovernost, »prout rusticitatis sensus patitur«.100 Škofje obsojajo nauke monofizitov Evtiha, Petra Monga in Akacija in njihovih pri­ vržencev. Končno prosijo papeža, naj pošlje pooblaščenca, da bi z njegovo po­ močjo uredili vse kar se tiče pravovernosti v skladu s papeževimi željami. Pi­ smo so podpisali dardanski metropolit Johannes iz Skupov skupaj s petimi škofi, katerih kraj stolovanja se ne omenja.101 Papeževo prizadevanje, da bi obnovil rimski vpliv v Vzhodnem Iliriku, pa se ni omejevalo samo' na Dardanijo. Iz nedatiranega pisma papeža Gelazija (ali pa šele njegovega naslednika Anastazija II.) škofu Lavrenciju iz Lihnida v No­ vem Epiru1 0 2 izvemo o dosti večjih papeževih ambicijah. Pismo je odgovor na La vr enei j evo pismo, v katerem je ta papeža obvestil, da je bil v solunski cerkvi po prizadevanju papeževega predhodnika (Feliksa III. ali Gelazija) Akacijev nauk obsojen. V nadaljevanju papež Lavrenciju kot svojemu privržencu, ki ga je prosil za pomoč škofom v Iliriku, sporoča naslednje: ker je navada rimske cerkve, da novopostavlj enemu škofu sporoči formulo pravilne veroizpovedi, mu »secundum statuta patrum« sporoča formulo veroizpovedi, seveda v komenti­ rani obliki. Osrednji del pisma je kratek traktat o Kristusovi naravi, z izrazi­ timi protimonofizitskimi poudarki,103 kar je razumljivo za pismo škofu, ki je živel sredi ali vsaj v neposredni bližini ozemlja, okuženega s to herezijo. V pismu škofom »per Dardaniam sive per Illyricum« z datumom 3. avgusta 494,104 ki sta ga prinesla diakona Cipri j an in Makarij, je papež izrazil veliko veselje (»magnisque gaudiis triumphamus«), ker ti vztrajajo v pravovernosti, zato jih še naprej spodbuja, naj dosledno zavračajo monofizitski nauk (»ut ab Eutychianaë pestiš incursu pectora vestra sapienter intemerata servetis«). Z glavnimi predstavniki te herezije (»cum Eutychete Dioscorus simulque Timo- theus Elurus et Petrus Alexandrinus eiusque communicator Acacius nee non etiam Antiochénus Petrus«),105 ki so »glava strupene kače«, ni mogoče imeti no­ benih stikov. Papež spodbuja dardanske oziroma ilirske škofe, naj budno pazijo,1 w Collectif) Avellana, Ep. 80 (cit. ed. kot v op. 96, str. 223—225). Prim.' Z. MIRDITA, D a s Chri­ stentum, 88; Gj. GASPER, o .e . , 206; Ch. PIETRI, La géographie, 39. ш Izraz »rustieitas« pomeni v tem primeru provincialno omejenost in je odraz manjvred­ nostnega kompleksa, ki se kaže v obliki hotene skromnosti v pismu dardanskih škofov papežu. »Rusticitas-K je na primer Hijeronim očital svojemu rojstnemu kraju Stridonam, očital jo je je­ ziku in slogu oglejskega škofa Fortunati j ana, papež Pelagij I. pa v času spora Treh poglavij kar vsem prebivalcem (ali vsaj duhovščini) v Benečij i in Istri. Prim. M. SUIC, Hijeronim Stridonja- nin — građanin Tarsatike, Rad Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti 426, Knjiga 24 Razreda za društvene znanosti, Zagreb 1986, 264 s. ; L. CRACCO RUGGINI, Aquileia e Concordia : il duplice volto di una società urbana nel IV secolo d. C , Antichità Altoadriatiche 29, 1987, 87 ss. GÌ. tudi S. TA VANO, Tensioni culturali e religiose in Aquileia, Antichità Altoadriatiche 29, 1987, 225 s. 101 To so bili Samuhel, Bonosus , Verianus, Faust lnus in Ursicinus, to se z izjemo zadnjega omenjajo samo na tem mestu. Izvor teh škofov j e skušal hipotetično določiti J. ZEILLER, Les origines (kot v op. 68), 163; gl. tudi Z. MIRDITA, D a s Christentum (kot v op. 64), 88; Gj. GA­ SPER, o .e . , 52 (ki soglaša z zeil lerjevim predlogom). Vprašanje ostaja do morebitne najdbe no­ vih virov odprto. i 102 Collectio Avellana, Ep. 81 (cit. ed. 225—229) ; gl. Ch. PIETRI, La géographie, 46 op. 87 (ki to pismo pripisuje papežu Anastaziju). 1 0 3 Najbolj značilen odlomek p isma: »Qui autem dicunt subtilem hominem Christum a u t passibi lem deum aut in carne versum aut non counitum habuisse corpus aut de caelo hoc detu- lisse aut fantasma esse aut mortalem dicentes deum verbum indlguisse, ut a patre resuscitaretur, aut sine anima corpus aut sine sensu hominem suscepisse aut duas substantias Christi secundum permixtionem confusas imam lactam fuisse substantiam et non confitentes dominum nostrum Iesum Christum duas esse naturaš inconfusas, unam autem personam, secundum quod unus Christus, unus idem filius, istos anathematizat catholica et apostolica ecclesia.« (Collectio Avel­ lana, Epist. 81, 7; cit. ed. 227 s.). 1 0 4 Collectio Avellana, Epist. 101 (cit. ed. 464—468) ; gl. Ph. JAFFE — G. WATTENBACH, Re­ gesta, 638; 639; W. ULLMANN, Gelasius I., 179—180; Ch. PIETRI, La géographie, 39. 1 0 3 Od naštetih smo carigrajskega teologa Evtiha in Akacija že omenil i (gl. op. 96) ; Dioskor, Timotej (s pridevkom »Helurus«) in Peter (s pridevkom »Mongos«) so bili aleksandrijski patri­ arhi, Peter (s pridevkom »Fullo«) pa je bil antiohijski patriarh. Gl. A. FLICHE — V. MARTIN, Storia della Chiesa IV, 347 ss., 406—432; J. DANIELOU — H. I. MARROU, Zgodovina Cerkve I, 341 SS. 18 R- BRATÖ2: ZGODNJEKRŠCANSRA CSRRËV V MAKEDONIJI kaj se dogaja v njihovih provincah. Sporoča jim ponovno, da je že večkrat spodbudil solunskega škofa, naj se poboljša, vendar ta ni prekinil s heretiki. Zato apostolski sedež ne vzdržuje z njim nikakršnih stikov, škofom pa pripo­ roča v tej zvezi pazljivost (»cautius agendum est cum praefato«). Papež obvešča škofe v Dardaniji in Iliriku, da je podobno pismo poslal tudi dalmatinskim ško­ fom. Opozarja jihdalje, da v zadevah vere smrt ne pomeni razbremenitve kriv­ de in da bodo na sodni dan odgovarjali za svoje početje. Škofje naj se ne dajo prepričati od takih, ki pravijo, da pri vsej stvari ne gre za bistvene stvari (»cum dicat non de religione sed de nominibus esse certamen«). Apostolski sedež bra­ ni pravo vero in vse, ki se bodo odvrnili od herezije in se vrnili v naročje kato­ liške vere, bo »plena caritate« sprejel. Očitno je papež dobil na to pismo odgovor dardanskih škofov, ki pa ga je precej vznemiril. To nam kaže njegovo zadnje pismo dardanskim škofom z da­ tumom 1. februarja 496, eno najdaljših Gelazijevih pisem, ki je ohranjeno v dveh verzijah.106 Sklepati moremo, da se je pod vplivom uspešne vzhodne pro­ pagande med dardanskimi škofi porajal dvom v pravilnost obsodbe Akacija, ki ni bil odstavljen na sinodi, temveč ga je odstavil apostolski sedež, dvom zato, ker je bil na ta način odstavljen škof prestolnegâ mesta.107 Papež je obširno iz­ podbijal kakršenkoli dvom v pravilnost obsodbe. Res je, da so bili voditelji he­ retičnih gibanj kot so .bili Sabelij, Arij, Evnomij, Makedonij, Nestorij, obsojeni na sinodah, vendar pa je obsodba s strani apostolskega sedeža v soglasju s cer­ kvijo povsem zadostna.108 Apostolski sedež je odstavil Akacija potem, ko ga je tri leta pismeno opozarjal in svaril, naj se ne ločuje od katoliške in apostolske cerkve, za kar pa se ta ni zmenil. Ko ga je zatožil pravoverni aleksandrijski škof (»secundae sediš antistes«) Janez (Talaia) v Rimu, s čimer je priznal pa­ pežev absolutni primat, je papež obsodil Akacija kot človeka, ki je povezan s Petrom Mongom, heretičnim (monofizitskim) carigrajskim' patriarhom, ki je bil že pred tem obsojen. Papeževa obsodba Akacija (484) povsem zadostuje, raz­ log zanjo je utemeljen, saj gre tako rekoč za privrženca herezije, obsojene na halkedonskem koncilu.109 Sledi papeževo utemeljevanje absolutnega primata apostolskega sedeža, ki ima »more maiorum« pravico obsojati in izrekati opro­ stitve, tudi če ni bila sklicana sinoda oziroma tudi v nasprotju s sklepom si­ node, če je bil ta krivičen. Papež navaja kot primere ljudi, ki so jih vzhodne sinode obsodile, papeži pa nato oprostili (Atanazij, carigrajska patriarha Janez Zlatoust in Flavijan, škofje, obsojeni na razbojniški sinodi, »latrocinium Ephe- senum« v Efezu 449,, ki ni le »male gesta synodus«, temveč kar »conspiratio po- tius perditorum«).110 Popolnoma neutemeljene so tudi predstave, da je veljava carigrajskega škofa večja, ker je mesto cesarska prestolnica. Ce je že govor o dostojanstvu, potem imata »secunda sedeš« (Aleksandrija) in »tertia sedeš« (Antiohija) dosti višji rang kakor Carigrad, ki ga papež v želji, da bi ga čim­ bolj ponižal, z aluzijo na nesrečen dogodek v zgodovini mesta kar dvakrat ime­ nuje »župnijo cerkve v Herakleji« (»paroecia Heraclensis ecclesiae«), ki ne spada niti med metropolitske sedeže. Mesta Ravena, Milan, Sirmij in Treveri so bila tudi cesarske prestolnice, pa si njihovi škofje zaradi tega niso prilastili nobenih posebnih pravic. Posvetna oblast je namreč nižja in manj vredna od cerkvene, 108 Collectio Avellana, Ep. 95 (clt. ed. 369—398) ; Appendix I (cit. ed. 774—790) ; Ph. JAFFE — G. WATTENBACH, Regesta, 664. Prim. w. ULLMANN, o. e, 180 s. (s podrobno literaturo v op. 84) • Ch. PIETRI, La géographie, 39—41. ш collectio Avellana, Ep. 95, 2 (369 s.) : »... vestra dilectio rettulit iactitare ideo Acacium non putare iure damnatum, quod non speciali synodo videatur fuisse deiectus, et insuper de- mentiam suae vanitatis accumulant puerlliter adiacentes .praecipue pontUicem regiae civitatis'.« Prim. Appendix I, 2 (str. 775). 1 M Collectio Avellana, Ep. 95, 6—10 (371s.); Appendix I, 6—10 (777 s.). Bistvo Gelazijeve ute­ meljitve: apostolski sedež Je »prima sedeš«, ki s svojo avtoriteto potrjuje vsako sinodo in varuje njene sklepe na podlagi prvenstva, ki ga je apostol Peter sprejel od Boga in ga Cerkev vseskozi priznava. «,««чм1 109 Collectio Avellana, Ep. 95, 12—25 (cit. ed. 373—378) ; Appendix I, 11—17 (778—79Ó) ; prim. Collectio Avellana, Ep. 99, 20—31 (448—453). Gl. H. JEDIN, Storia della Chiesa Ш, Milano 1978 9— 11; A. FLICHE — V. MARTIN, Storia della Chiesa IV, 368 s. (443—444). 1 , 0 Collectio Avellana, Ep. 95, 26—40 (cit. ed. 378—383); Appendix I, 18—32 (780—784). Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 44 . 1990-. 1 i g kar dokazuje cela vrsta primerov uklanjanja cesarjev in drugih vladarjev volji cerkvenih dostojanstvenikov, ki so z odločnim nastopom triumfirali nad nji­ mi.111 Torej je obsodba carigrajskega patriarha Akacija s strani apostolskega sedeža pravična in v cerkvenopravnem oziru povsem utemeljena, v soglasju s sklepom številnih italskih katoliških škofov. Papež končno sporoča škofom, da bi jim lahko to, kar jim je sporočil, povedal še dosti obširneje, in jih prosi, da z vsebino pisma seznanijo tako katolike kot njihove nasprotnike; njegovo pisanje bo prvim v podkrepitev, drugim pa v koristno zdravilo.112 Neposredne posledice papeževe poslanice dardanskim škofom niso poznane, ker za naslednjih nekaj let nimamo zanesljivega vira, ki bi osvetljeval razmere v Iliriku. Dve pismi papeža Anastazija, eno naslovljeno na škofa Lavrencija iz Lihnida, drugo na Ursina, obe datirani v leto 497,113 sta dva zapisa, ki sta, se­ stavljena skupaj, identični z že predstavljenim Gelazijevim pismom Lavrenciju iz Lihnida.114 Ker gre za en in isti dokument, ki morda pade v Gelazijevo dobo, teh dveh zapisov ne moremo jemati kot zanesljivo pričevanje o razmerah po Gelaziju, čeprav bi se uvodna formulacija pisma, da je bila v solunski cerkvi in drugod prebrana »epistola predecessoris nostri de excessibus Acaii« in da so se škofje odvrnili od shizme, nekako skladala z reakcijo na Gelazijevo poslanico in bi to pismo datirali v Anastazijev čas. Očitno je Gelaziju z velikim trudom vsaj deloma uspelo obnoviti papeški vpliv v Iliriku, čeprav mu obnovitev so­ lunskega vikariata v nekdanji obliki še zdaleč ni uspela. Cerkveno središče ìli— rika, Solun, je s škofom Andrejem ostal v shizmi, povezan s Carigradom, in iz teh dveh središč se je moralo še naprej širiti heretično gibanje na Balkanu.115 Po krajšem zatišju nam več virov iz časa.zadnjih let papeža Simaha (498— 514) in zlasti iz dobe Hormisda (514—523) kaže, da boj za vpliv v Iliriku v Ge- lazijevi dobi še ni bil odločen. V pismu škofom, klerikom, predstojnikom samo­ stanov, menihom in ljudstvu »per Illyriçum Dardaniam et utramque Daciam« z datumom 8. oktobra 512116 je papež Simah ponovno, tako rekoč z gelazijan- skim zamahom napadel promonofizitsko carigrajsko teologijo in je carigrajsko cerkev sploh označil kot heretično, po svoji preteklosti pa kot škandalozno. Vse naslovljene je papež spodbudil, naj bodo še.naprej trdni pri zavračanju mono- fizitske herezije. Tistim, ki so zapadli v herezijo, pa.bise radi rešili, je sporočil, da bo vesel njihovega povratka.v-katoliško cerkev, obenem pa je posvaril tiste, ki vztrajajo v hereziji, da bo vedno budno pazil nad.njihovim početjem. Boj za prevlado v Iliriku je dobil dramatične oblike v prvih letih papeža Hormisda (514—523), ki je z vztrajnostjo in doslednostjo, pa tudi zaradi ugodnih okoliščin — omenimo naj Vitalijanov upor ob spodnji Donavi, ki je.pomenil hud udarec za promonofizitskega cesarja v letih 514—516117 — končno uspel. Leta 515 se je sestala sinoda štiridesetih škofov »Ilirika in Grčije«, ki so pre­ kinili zvezo s svojim metropolitom, solunskim škofom Dorotejem. Ta je namreč v strahu pred cesarjem Anastazijem stal na strani monofizitskega carigrajskega patriarha Timoteja. S sinode so poslali pismo papežu z izjavo, da stojijo na nje­ govi strani.118 Ta preobrat v Iliriku —'pod tem imenom so mišljene v viru la­ tinske province, pod »Grčijo« pa grške, v upravnem smislu pa gre za Ilirik — 1 1 1 Collectio Avellana, Ep. 95, 53—64 (378—392) ; Appendix I, 33—40 (784—787) ; kot »paroecia Heraclensis ecclesiae« se omenja carigrajska cerkev v c. 21 In 27 (376, v. 9; 378, v. 18) ter Appendix I, 17 (780, v. 5). S to oznako meri papež očitno na ponižanje, ki ga je doživel Bizanc v času Sep- timlja Severa, ko je cesar 1.195 kaznoval mesto tako, da ga je kot »vas« (kome) priključil bliž­ njemu Perintu (Herakleji) (prim. HERODIANUS 3, 6, 9; ed. C. R. WHITTAKER, London 1969, 294). 1 1 2 Collectio Avellana, Ep. 95, 70—81 (393—398); Appendix I, 41—51 (787—790). 1 1 3 Ph. JAFFÉ — G. WATTENBACH, Begesta, 746—747. 1 1 4 Gl. op. 102—103. u s Prlm. Ch. PIETRI, La géographie, 41. O pogajanjih solunskega škofa Andreja s papežem Anastazljem gl. Collectio Avellana, Epist. 102, 7 (470). " e col lect io Avellana, Ep. 104 (487—493); Ph. JAFFÉ — G. WATTENBACH, Regesta, 763; prlm. Ch. PIETRI, La géographie, 43. "? E. STEIN, Histoire du Bas-Empire II, 1949, 177—185; P. CHARANIS, o. c. (op. 94), 80—85. "P THEOPHANES, Chronographia, A. M. 6008 (ree. C. DE BOOR, Lipslae 1883, vol. I, 162, v. 19—24; lat. prevod: ANASTASIUS, Chronographia tripertita, A. M. 6008, vol. II, Llpsiae 1885, 128, v. 32—37). Prim. Z. MIRDITA, o. C, 89 s.; Ch. PIETRI, La géographie, 43 s. • 20 R. B R A T 0 2 : ZGODNJEKRSCANSKA CERKEV V MAKEDONIJI dokumentirajo tudi drugi viri. Škof Avit iz Vienne v Galiji v pismu papežu Hormisdu ob koncu leta 516 sporoča, da je iz prejšnjega papeževega pisma zve­ del o »spreobrnjenju provinc Dacije, Ilirika in Skitije«,119 papež pa mu je v od­ govoru (15. februarja 517) sporočil, da stojijo »Dardania et Hillyricus vicina Pannoniae« na njegovi strani in ga prosijo pomoči, da ima veliko privržencev tudi v Trakiji in da je nedavno po provincialni sinodi stopil na njegovo stran metropolit Starega Epira, škof (Johannes) iz Nikopolis.120 Papež je namreč v začetnih letih vlade začel energičen boj proti promono- fizitski cerkveni politiki cesarja Anastazija. V celi vrsti pisem, ki jih je izmenjal s cesarjem,121 naslovil na solunskega škofa Doroteja,122 carigrajskega škofa Timo­ teja,123 na škofe Vzhoda, posebej na pravoverne škofe,124 je papež energično za­ stopal svoje interese in je v težkih pogajanjih dosegel znatne uspehe, v pre­ cejšnji meri tudi zaradi cesarjevih vojaških porazov proti Vitalijanu. Sele po zmagi nad Vitalijanom je lahko cesar nastopil proti katoliškim škofom v Ili­ riku. Leta 516 je poklical v prestolnico pet ilirskih škofov, tri iz Sredozemske Dacije (Domniona iz Serdike, Gajana iz Naisa in Evangela iz Pautalije), poleg tega še Alcisa iz Nikopolis v Starem Epiru in Lavrencija iz Lihnida v Novem Epiru. Od teh sta Alcis in Gajan umrla v prestolnici, Domnio in Evangel sta bila zaradi strahu pred uporom katoliško orientirane vojske v Iliriku nemudoma odpuščena domov, Lavrencij iz Lihnida pa je ostal v izgnanstvu v prestolnici in se je v sedmem letu vrnil v domače mesto, kjer je umrl, star že več kot osem­ deset let.125 Akacijanska shizma se je po štiriintridesetih letih (484—518) končala s smrt­ jo cesarja Anastazija poleti 518. Tej je sledila zmaga pravovernosti na Vzhodu in posebej v Carigradu, nato je bil izdan odlok novega cesarja Justina, doma iz pravovernega Ilirika, ki je z grožnjo hudih kazni zapovedal pravovernost (hal- kedonsko veroizpoved).126 Kljub temu preobratu na Vzhodu pa se odnosi z apo­ stolskim sedežem niso uredili takoj. Obsežna korespondenca med papežem Hor- misdom, cesarjem Justinom, carigrajskim patriarhom Janezom, prestolonasled­ nikom Justinijanom in celo nekaterimi damami iz cesarske družine iz dobe od avgusta 518 do marca 519 ter pogajanja prek poslanstev (iz Carigrada v Rim septembra 518, iz Rima v Carigrad marca 519) so bila potrebna, preden je bila končno dosežena sprava, s protokolom (»libellus«), podpisanim 28. marca 519. Akacij in njegovi privrženci ter cesarja Zenon in Anastazij so bili prekleti,, ca- rigrajski patriarh je priznal primat apostolskega sedeža.127 Preobrat je dobil svoj epilog v Makedoniji. Solunski škof Dorotej, ki je bil tako kot njegov predhodnik Andrej v shizmi,128 vendar ni pretrgal vseh vezi s papežem,129 je v novih razmerah nastopil dvolično. Marca 519 je obljubil po­ slanstvu iz Rima v Carigrad, ki je šlo po Egnatijski cesti skozi Lihnid in Solun, da bo podpisal protokol potem, ko bo sklical provincialno sinodo.130 Po drugi 1 1 9 Collect io Avellana, Ep. 136, 1 (cit. ed. 559). 1 2 0 Collectio Avellana, Ep. 137, 9—10 (cit. ed. 562 s.) ; o spreobrnenju v Novem Epiru poroča korespondenca med Hormisdom in Janezom iz Nikopolis od jeseni 516 do pomladi 517; gl. Collec­ tio Avellana, Epist. 117—134 (522—537>; Z. МПШГГА, o.e . , 89 s.; Ch. PIETRI, La géographie, 45 s. 121 Collectio Avel lana, Ep. 107—115; 125—127; 138 (cit. ed. 499—513; 537—545; 564—565); prim. P. CHARANIS, o. c , 87—92; 95—97; 104—106; A. ELICHE — V. MARTIN, Storia della Chiesa IV, 394— 397 (480—487). 122 Collectio Avellana, EP. 106; 133 (cit. ed. 498—499; 554—556) ; CU. PIETRI, La géographie, 46 s. 123 Collectio Avellana, Ep. 128 (545—546). 124 Collectio Avellana, Ep. 129—130 (547—552); prim. Ep. 132 (553 s.). 123 MARCELLINUS V. C. COMES, Chronicon, A. 516 (3) (ed. Th. MOMMSEN, Chronica mi- nora П, Mon. Germ, hist., Auctores ant. 11, 1894, 99). Prim. P. CHARANIS, o. c , 103; Ch. PIETRI, La géographie, 44 s. 1 2 8 A. FLICHE — V. MARTIN, Storia della Chiesa IV, 535—540 (634—639). 1 2 7 Collectio AveUana, Ep. 141—244 (cit. ed. 586—773); gl. zlasti Ep. 143; 147; 153; 159; 162; 167 (cit. ed. 587 s.; 592 s.; 601; 607 ss . ; 614; 618 ss.). Prim. A. FLICHE — V. MARTIN, Storia della Chiesa IV, 541 s. (640). 1 2 8 Liber pontificalis I, 52 (Anastasius) (ed. L. DUCHESNE, Paris 19552, 258 s., zlasti op. 3). 1 2 9 prim. Ch. PIETRI, La géographie, 47 s. Očitno tudi zaradi nezanesljivosti solunskega ško­ fa Je papež Hormisda jan. 519 pretori]anskega prefekta za Ilirik in druge posvetne dostojanstve­ nike obvestil o poslanstvu, ki ga je poslal v prestolnico, in je apeliral nanje, naj se zavzemajo »pro redintegratione fidei« (Collectio Avellana, Ep. 153; cit. ed. 601). 1 3 0 Collectio Avellana, Ep. 167, 3—4 (cit. ed. 618 s.). ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 • 1990 • 1 21 strani pa je s svojim početjem kazal, da spravi s katoliško cerkvijo ni naklo­ njen. V Solunu so bili vodje katoliške stranke ubiti, sam škof je javno strgal »libellus«.131 Papež je hotel zato solunskega škofa odstraniti; poklical ga je v Rim na zagovor, vendar mu ni bilo treba na pot, ker ga je zaščitil cesar.132 Ti dogodki kažejo, da je Solun kot središče Ilirika še naprej ostal jabolko spora med Rimom in Carigradom, med cerkveno in posvetno oblastjo. Precej lažje kot v metropoli Solunu je prišlo do zmage pravovernosti v dru­ gih škofijskih mestih. Ko je v začetku leta 519 potovalo papeško poslanstvo po Egnatijski cesti v Carigrad, je bilo v Lihnidu sprejeto z velikim navdušenjem, novi lihnidski škof Teodorit je podpisal »libellus«.133 Maja 519 je ta škof pisal papežu Hormisdu z izrazi brezmejne vdanosti ter navdušenja nad katoliško zma­ go in koncem shizme.134 Enako lahek je bil uspeh papeževega poslanstva še pred Lihnidom v Skampih ter v Prevalitani, do težav je prišlo samo v Avionu, kjer je škof hotel pred podpisom »libella« zvedeti za stališče svojega metropolita, solunskega škofa.135 Lihnid je bil s Teodoritom in še prej z Lavrencijem eden tistih škofijskih sedežev v Iliriku, ki je bil v dobi akacijanske shizme izrazito naklonjen papeški strani.136 Morda so bili odlični odnosi lihnidskih škofov z apo­ stolskim sedežem v tem obdobju tista vez, na podlagi katere si moremo poja­ sniti čaščenje sv. Erazma, zlasti zato, ker je bilo čaščenje sv. Erazma morda že v tej dobi razširjeno tudi v Rimu.137 5. Doba cesarja Justinijana Papeška zmaga ter obnovitev rimskega vpliva v Iliriku pa sta bila kratko­ trajna, saj so se njuni rezultati začeli rušiti že po petnajstih letih. Ob sporu v tesalski cerkvi, ki se je reševal na sinodi v Rimu (7. in 9. decembra 531), je še razvidna velika vloga papeža (Bonifacija), medtem ko je bila vloga solunskega škofa povsem obrobna.138 Kmalu nato je sledil občuten padec rimskega vpliva v Iliriku. Cesar Justinijan je v Kodeks (prva neohranjena izdaja 529, druga ohranjena izdaja 534) privzel tedaj verjetno že precej pozabljen zakon cesarja Teodozija II. iz leta 421, po katerem je za reševanje sporov med škofi v Iliriku pristojen »antistes urbis Constantinopolitanae, quae Romae veteris praerogativa laetatur«.139 V naslednjem letu (14. 4. 535) je Justinijan z zakonom ustanovil nadškofijo Justinijano Primo z značilnostmi avtokefalne cerkve kot neke vrste nadome­ stilo za nekdanjo sirmijsko nadškofijo, katere pomen je silovito upadel proti sredini 5. stoletja.140 To dejanje pomeni udarec oblasti solunskega škofa, čigar oblast se je po oddvojitvi šestih »latinskih« in ene »grške« province na severu 1 3 1 Collectio Avellana, Ep. 225 (cit. ed. 688—690). 1 3 2 Collectio Avellana, Ep. 186 (642—644); 227 (692—693); prim. Ep. 185 (641—642; odgovor na prejšnje papeževo p ismo); Ep. 208—209 (667—669). ш col lect io Avellana, Ep. 214 (673 ; datimi pisma : 7. 3. 519) ; prim. Coll. Avell., Epist. 213, 5 (672); 215, 2 (674). 1 3 4 Collectio Avellana, Ep. 166 (617—618). 1 3 5 Collectio Avellana, Ep. 213; 215 (671—674) ; prim. Ch. PIETRI, La géographie, 46. iss z a dobo škofa Lavrencija gl. op. 102; gl. tuđi V. BITRAKOVA-GROZDANOVA, Starohri- stijanski spomenici vo Ohridsko — Monuments paléochrétiens de la région d'Ohrid, Ohrid 1975. 19—21. m H. DELEHAYE, Les origines du culte des martyrs, Subsidia hagiographica 20, Bruxel les 1933, 307 s.; prim. Liber pontificalis L X X V m i (Adeodatus) (éd. L. DUCHESNE, vol. I, Paris 19552, 346; 347 op. 6 (»monasterium sancti Herasml situm in Celiomonte«). is» col lect io Thessalonicensis (éd. C. SILVA-TAROUCA, Roma 1937, 1—16) ; Ch. PIETRI, La géographie, 51—52. 139 Codex Iustinianus 1, 2, 6 (421) (éd. P. KRUEGER, Dublin—Zürich 19678, 12). Prim. op. 68, 75 In 84. ш JUSTINIANUS, Novel la 11 (535) (ed. R. SCHOELL — G. KROLL, Berlin 19597. 94). Gl. B. GRANIC, Osnivanje arhiepiskoplje u gradu Justiniana Prima 535 godine posle Hr., Glasnik Skop­ skog naučnog društva 1, Skoplje 1926, 113—134; ШЕМ, Die Gründung des autokephalen Erzbistums von Justiniana Prima durch Kaiser Justinian I im Jahre 535 n. Chr., Byzantion 2, 1925. 123—140; R. A. MARKUS, Carthage — Prima Justiniana — Ravenna: an Aspect of Justinian's »Kirchenpo- litik«, Byzantion 49, 1979, 277—302, zlasti 289—292; L. MAKSIMOVIC, Severni Ilirik u VI veku, Zbornik radova Vizantološkog instituta 19, 1980, 17—57, zlasti 26—30; Ch. PIETRI, La géographie, 48—50; H. D . DÖPMANN, Zur Problematik von Justiniana Prima, Miscellanea Bulgarica 5, 1987, 221—232, zlasti 224 ss. 22 R - BRAT02: ZGODNJEKRSCANSKA CERKEV V MAKEDONIJI zmanjšala za dobro polovico in je obsegala le šest provinc s pretežno grškim jezikom (Kreto, Helado, Tesalijo, Stari Epir, Novi Epir in Prvo Makedonijo). Justinijani Primi je bil cerkvenoorganizacijsko podrejen ves mezijski in dacijski prostor (Obrežna in Sredozemska Dacija, ostanek Druge Panonije, Prva Mezija, Prevalitana, Dardanija in Druga Makedonija kot edina provinca s pretežno grškim jezikom). Justini j an je v zakonu navedel tudi argumente za tako ure­ ditev. Ko je prišlo v dobi hunskih pustošenj do preselitve prefekture iz Sirmija v Solun, je zaradi tega postal vpliv novega središča večji tudi na cerkvenem področju (»tunc ipsam praefecturam et sacerdotalis honor secutus est«, c. 2). Ta pa ni bil utemeljen z dostojanstvom solunskega škofa, temveč z rangom mesta v civilnoupravni ureditvi (»et Thessalonicensis episcopus non sua auctoritate, sed sub umbra praefecturae meruit aliquam praerogativam«, e. 2). Cesar je torej v utemeljevanju nove ureditve povsem ignoriral nastanek solunskega vikariata kot papeške ustanove, ki se je izoblikovala prav v dobi zatona Sirmija, vendar neodvisno od civilnoupravnih sprememb izključno na podlagi papeških dekre­ tov. Justinijan je dal novi nadškofiji Justinijani Primi, od koder je bil doma (»patria nostra«, prooemium, e. 2 in 6) za večne čase (»in perpetuum«, e. 6) naj­ višji možen rang v Iliriku. Škofje Justinijane Prime imajo v imenovanih pro­ vincah »primum honorem, primam dignitatem, summum sacerdotium, summum fastigium« (c. 4) in solunski škof nima nad njimi in njihovimi sufragani prav nobenih pooblastil (»nulla .communione adversus (eos) Thessalonicensi episcopo servanda (e. 4) . . . nulla penitus Thessalonicensi episcopo neque ad hoc commu­ nione servanda«, e. 7). Kot razlog za to ureditev je navedel cesar tudi ozemelj­ sko povečanje države (»in praesenti deo auctore ita nostra respublica aueta est«, c. 2) vse do bregov Donave in čez. Zaradi tega je treba ustanoviti novo upravno središče bližje ponovno pridobljenim deželam, kajti Druga Panonija ni zelo oddaljena od Sredozemske Dacije (Justinijane Prime), preveč oddaljena pa od Prve Makedonije (Soluna). Nikakor ne more biti v interesu države, da bi ljudje, ki so nenehno zaposleni z vojno (»semper bellicis sudoribus inhaerentes«, c. 3), morali potovati v Prvo Makedonijo, »na tolikšne razdalje in skozi tolikere težave«. Justini j anova cerkvenoupravna reforma v Iliriku pomeni obenem poskus obnove cerkvene organizacije po prejšnjih kaotičnih razmerah, zlasti v obdo- navskih provincah, obenem pa je bila kot čist izraz cezaropapizma hud udarec papeški politiki. Ozemlje nekdanjega solunskega vikariata se je prepolovilo, prejšnje papeške uredbe je cesar ob usklajevanju cerkvene organizacije s ci­ vilno povsem ignoriral. Makedonski prostor, pred več kot stoletjem združen v papeški ustanovi, solunskem vikariatu je bil s to uredbo cerkvenoorganizacijsko razbit med dve središči, Solun (južni in zahodni del) in Justinijano Primo (osrednji in severni, del). Ker se v Justinijanovi noveli iz leta 545,141 deset let pozneje, med območji, podrejenimi Justinijani Primi, ne omenja provinca Druga Makedonija, je verjetno, da je bila ta provinca do tega leta ponovno priklju­ čena solunski nadškofiji, tako da je območje Justinijane Prime ostalo omejeno le na severni, dardanski del današnjega makedonskega prostora (Scupi).141a Do­ ločba v noveli iz leta 545, da ima Justinijana Prima na svojem ozemlju najvišji možen rang (»locum obtinere eum sediš apostolicae Romae«), kar je izrecno po­ trdil tudi papež Vigilij, kaže na to, da je Justinijanova uredba iz leta 535 po- 1 4 1 JUSTINIANUS, Novella 131, 3 (545) (cit. ed. 655 s.) ; nadškofijski sedež v Justinijani Primi omenja tudi PROCOPIUS, De aedificiis 4, i, 25 (ed. H. B. DEWING, Loeb Classical Library, vol. VII, London 1971, 226). »«» в . GRANIĆ, Die Gründung, 135 s. zavrača mnenje, da je bila Druga Makedonija kot pro­ vinca tedaj ukinjena in priključena Dardaniji, kot je menil J . ZEILLER, Les origines, 164. Ce je tedaj prišlo do ukinitve Druge Makedonije, ki se po tem letu ne omenja več, je bilo njeno ozem­ lje verjetneje združeno s Prvo Makedonijo kot z Dardanijo. Argument za Zeillerovo tezo je dej­ stvo, da je na koncilu v Carigradu 553 škof Fokas iz stobov zastopal odsotnega škofa Justinijane Prime (gl. op. 156). ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 • 1990 23 vzročila nesporazum.142 Tä nesporazum je bil rešen deset let kasneje, ko je Justi- nijanovo ureditev potrdil papež, vendar je ostal slej ko prej cerkvenopravni status Justinijane Prime nejasen, to je, ali gre za avtokefalno nadškofijo ali za papeški vikariat. Po Justinijanovi smrti je s strani apostolskega sedeža prevla­ dala druga razlaga in tudi zato je proti koncu 6. stoletja rang tega cerkvenega središča precej padel.143 Justinijanova verska politika je povzročila v Iliriku hude spopade. Ilirski škofje so še upirali cesarju že ob objavi njegove teopashitske verske formule leta 533,144 vendar jih je cesar, potem ko je skupaj s papežem zatrl opozicijo ako- imetov (534) leta 536 prisilil k podpisu svoje formule veroizpovedi.145 Se dosti hujšo krizo v Iliriku je povzročila Justinijanova obsodba Treh po­ glavij v letih 543/545,146 do katere se je cerkev v Iliriku tako kot na splošno na Zahodu opredelila negativno. Leta 549 se je sestala v Justinijani Primi sinoda ilirskih škofov, na kateri so pismeno protestirali proti cesarjevi obsodbi Treh poglavij in obsodili nadškofa Justinijane Prime Benenata kot očitnega privr­ ženca cesarjeve verske'politike.147 Leta 551 so škofje iz Ilirika in Dalmacije od­ bili Justini j anovo vabilo na sinodo v Carigradu.148 Očitno pa odpor ilirskih ško­ fov proti Justinijanovi obsodbi Treh poglavij ni bil enoten in ga je cesarju uspe­ lo streti deloma že pred petim ekumenskim koncilom v Carigradu 553.149 Na tem cerkvenem zboru in v dogodkih v zvezi z njim je sodelovalo več škofov z make­ donskega prostora. »Constitutum de tribus capitulis«, dokument, ki ga je papež Vigilij izdal 14. 5. 553 v Carigradu neodvisno od koncilskih zasedanj, sporoča, da je poleg drugih škofov podpisal formulo veroizpovedi, objavljeno »Theopha- niorum die«, tudi »Helias Thessalonicensis«.150 Škof »Benignus Heracleae Pela- goniae« se v dokumentu nekajkrat omenja kot posrednik med cesarjem oziroma koncilom in papežem.151 Ta škof je pri delu koncila nadomeščal odsotnega solun­ skega škofa Helija.152 Omenjeni papeški dokument je podpisal poleg še petnaj­ stih škofov (od teh sta bila dva iz Ilirika) tudi »Sabinianus gratia dei episcopus 1 4 1 prim. Collectio Avellana, Ep. 88, 13 (cit. ed. 338) ; gre za pismo papeža Agapita cesarju Justinijanu z datumom 15. okt. 535 (pol leta po 11. noveli), v katerem mu sporoča, da je poslal na dvor poslance, ki bodo rešili vprašanje »et de Iustiniana civitate gloriosi natalis vestri eon-i scia-«. 1 4 3 Gl. op. 173. »« codex Iustinianus 1, 1, 6 (ed. P. KBUEGER, 1967°, 7 s.). Cesar je poslal dekret celi vrsti vzhodnih cerkva, kot sporoča sam v pripisu (str. 8 spodaj), Chronicon paschale, A. 533 (Patrolo­ gia Graeca 92, 889 ss., zlasti 892) pa sporoča, da ga je poslal tudi »in Illyriorum gentis urbem Thessalonicam« in v Rim, kjer ga je papež Janez П. marca 534 v celoti sprejel (Codex Iustini­ anus l, 1, 8 (str. 10—12) ; collectio Avellana, Ep. 84 (cit. ed. 320—328; iz pisma zvemo, da je cesar poslal v Rim dva škofa, Hipatija iz Efeza in Demetrija iz Filipov, ki sta papežu posredovala nje­ gova stališča do akoimetov). Janezov naslednik Agapitus je marca 536 pisal cesarju Justinijanu, da tudi on sprejema cesarjevo versko formulo, ki sta jo bila papežu Janezu H. predstavila oba imenovana škofa (Collectio Avellana, Ep. 91 (342—347) ; prim. Ep. 82 (229—230)). 145 VICTOR TONNENNENSIS, Chronica, A. 536 (ed. Th. MOMMSEN, Mon. Germ, hist., Auct. antiquissimi 11, 19612, 198 v. 29—30). Prim. B. GRANIC, Die Gründung, 137. O teopashitskem spo­ ru splošno gl. M. V. ANASTOS, Justinian's Despotic Control over the Church as Illustrated by his Edicts on the Theopaschite Formula and his Letter to Pope John It in 533, Zbornik radova Vizant. inst. 8/2, 1964, 1—11 ; gl. tudi A. FLICHE — V. MARTIN, Storia della Chiesa IV, 569 s. (666) ; H. JEDIN, Storia della Chiesa Ш, 29 s.; J. DANIÉLOU — H. I. MARROU, Zgodovina Cerkve I, 350. ш Splošno k temi gl. Cn. J. HEFELE — H. LECLERCQ, Histoire des Conciles III, Paris 1909, 1—67; E.STEIN, Histoire du Bas-Empire H, 1949, 632—654; A. FLICHE — V.MARTIN, Storia della Chiesa IV, 581—589 (679—687); H. JEDIN, Storia della Chiesa IH, 36—43; J. DANIÉLOU — H. I. MARROU, Zgodovina Cerkve I, 351 s. m VICTOR TONNENNENSIS, Chronica, A. 549 (cit. ed. 202, v. 5 ss.) : »Illyriciana synodus In defensione trium capitulorum Justiniano Augusto scribit et Benenatum Primae Justinianae civi- tatis episcopum obtrectatorem condemnat.« GÌ. J. ZEILLER, Les origines, 398 ; B. GRANIC, Die Gründung, 137 s.; E. STEIN, Histoire du Bas-Empire II, 644; Ch. PIETRI, La géographie, 53. иа FACUNDUS, Contra Mocianum 50 (éd. J. M. CLÉMENT — R. VANDER PLAETSE, Corpus Christ. Ser. Latina 90 A, 1980, 412 v. 427) ; o tem poroča tudi Epistola legatis Francorum qui Con- stantinopollm proficiscebantur ab Italiae elericis direeta (J. D. MANSI, Sacr. Concil. nova et am­ plissima collectio 9, Paris—Leipzig 1902, 153—154). O stališču cerkve v Iliriku prim, tudi FACUN­ DUS, Ad Justinianum 2, 4, 11 ; 4, 3, 5 (cit. ed. 59 ; 122) ; Ch. PIETRI, La géographie, 53 s. 1 4 9 Splošno o koncilu gl. Ch. J. HEFELE — H. LECLERCQ, Histoire des Conciles HI, 68—132; E. STEIN, Histoire du Bas-Empire II, 654—690 ; A. FLICHE — V. MARTIN, Storia della Chiesa IV, 591—602 (688—701). i» viglili constitutum de tribus capitulis 19 (Collectio Avellana, Ep. 83, 19; cit. ed. 234, v. 17). 1 5 1 Collectio Avellana, Ep. 83, 24; 28; 203 (cit. ed. 235 v. 14 s.; 236 v. 22; 286 v. 22); prim. Ch. J. HEFELE — H. LECLERCQ, Histoire des Conciles III, 96. 1 5 2 Na seznamih udeležencev posameznih zasedanj koncila se pojavlja zapis: »Benigno reli­ giosissimo episcopo Heracleae Pelagoniae, vicem agente Eliae beatissimi episcopi Thessalonicen­ sis« (J. D. MANSI, Concil. 9, 173; 190; 191; 194; 197). 24 R - B R A T 0 2 : Z G O D N J E K R S C A N S K A CERKEV V MAKEDONIJI Zapparenae civitatis«,153 škof, ki se je nahajal v Carigradu, vendar se ni ude­ leževal koncilskih sej.154 Ubikacija njegovega škofijskega sedeža nekje v Drugi Makedoniji ostaja še naprej sporna.155 Ker se nadškof Justinijane Prime Bene- natus enako kot njegov solunski kolega ni udeležil koncila, ga je zastopal škof Fokas iz Stobov.156 Sklepi petega ekumenskega koncila so naleteli v Iliriku na odpor, ki pa ga je cesar stri prej kot drugod na Zahodu. Po zatretju odpora v ilirski cerkvi leta 559157 je bila opozicija ilirskih škofov povsem strta. Dogodki v zvezi s petim ekumenskim koncilom v Carigradu so v cerkvi na tleh antične Makedonije zadnji, ki jih sodobni viri sorazmeroma podrobno in zanesljivo pri­ kazujejo. Razvoj krščanstva na ozemlju antične Makedonije v razponu od srede 4. do konca 6. stoletja dokumentirajo tudi bogati materialni viri, zlasti ostanki zgod- njekrščanskih cerkva v veliki večini vseh poznanih škofijskih središč, pa tudi v celi vrsti manjših naselij. Ce se omejimo predvsem na tisti del poznoantične Makedonije, ki je danes v okviru republike Makedonije, ter pritegnemo dele sosednjih provinc Novega Epira in Dardanije, moremo reči, da je zgodnjekrščan- ska arheologija prišla najdlje pri raziskavah v Stobih, dobro raziskani pa so tudi zgodnjekrščanski objekti v Herakleji in Lihnidu, nekoliko manj v Bargali in Skupih.158 Od ostalih mest antične Makedonije z bogatimi zgodnjekrščan- skimi najdbami naj omenimo v prvi vrsti Solun in Filipe.159 Podobo cerkvene organizacije dopolnjujejo napisi z omembo cerkvenih dostojanstvenikov, zlasti škofov. Z jugoslovanskega področja antične Makedonije naj omenimo napise z omembo treh škofov, ki se sicer ne pojavljajo v literarnih virih. To so Filip iz Stobov, Hermias iz Bargale in Johannes iz Herakleje.160 Omenimo naj še nekaj napisov z omembami klerikov.161 Med pomembnimi arheološkimi odkritji s pod- 1 5 3 Collectio Avellana, Ep. 83, 310 (cit. ed. 319 v. 7). 1 5 4 J. D. MANSI, Concil. 9, 199—200. ira v . BESEVLIEV, Le nom antique de Sveti Vrač (Bulgarie), s iège episcopal du VI« siècle, Byzantinoslavica 23, 1962, 1—5; ШЕМ, Spätgriechische und spätlateinische Inschriften aus Bulga­ rien, Berliner byzantinische Arbeiten 30, Berlin 1964, 171 je identificiral Zaparo z današnjim me­ stom SandansM (prej Sveti Vrač) v porečju Strume v Pirinski Makedoniji; F. PAPAZOGLU, Rim­ ski gradovi, 93 in 247 s. je zavrnila identifikacijo s krajem Saparevo v vzhodni Makedoniji in predlagala identifikacijo s krajem zeapourfes, ki ga omenja PROCOPIUS, De aedif. 4, 4 (cit. ed. kot v op. 141, 260). Prim, tudi J. SASEL, Tabula imperii Romani K 34, Ljubljana 1976, 157 (s. v. Sandanski). Rešitev vprašanja si moremo obetati od prihodnjih arheoloških raziskav. 15« J. D. MANSI, Concil. 9, 199—200. Eden od sklepov koncila je bil, da morajo trije ilirski škofje, ki so podpisali vigi l i jev »-Constitutum-«, Sabinijan iz Zapare, Projekt iz Naisa in Pavel iz Ulpijane, stopiti v stik s škofom Benenatom iz Justinijane Prime, ki je bil na cesarjevi (koncil- ski) strani (»qui communicat nobis«, prim. op. 147). Ker pa ta ni bil navzoč, naj nastopi v nje­ govi vlogi (»ejus v ices agit«) »Phocas rel igiosissimus episcopus sub ejus dioecesl constitutus«. 197 VICTOR TONNENNENSIS, Chronica, A. 559 (cit. éd. 204) : »Illyriciani episcopi praeter parva monasteria paucosque f idèles persecutiones passi consentiunt pristinam fidem in irritum deducentes«. Prim. B. GRANIC, Die Gründung, 138. IM Novejše stanje arheoloških raziskav na ozemlju celotne antične Makedonije posreduje vrsta prispevkov v zborniku: Actes du X« congrès international d'archéologie chrétienne (Thes- salonique 1980), vol . I—П, Città del Vaticano — Thessalonike 1984, za ozemlje današnje republike Makedonije gl. zlasti N. DÜVAL — V. POPOVIC, Urbanisme et topographie chrétienne dans les provinces septentrionales de n i l y r i c u m , Ibidem, vol. I, 541—579, zlasti 555 ss . ; 577 ss. (izbrana bi- bliografija). Temeljne arheološke monografije za posamezna najdišča: Studies in the Antiquities of Stobi I (ed. J. WISEMAN, Beograd 1973), П (ed. J. WISEMAN, Beograd 1975), Ш (ed. B. ALEK- SOVA — J. WISEMAN, Titov Vêles 1981) ; J. R. WISEMAN, The City (kot v op. 1) : Herakleja I, II, III, Bitola 1961; 1965; 1967; V. BITRAKOVA-GROZDANOVA, Starohristijanski spomenici vo Ohrid- sko — Monuments paléochrétiens de la région đ'Ohrid, Ohrid 1975; za Bargalo gl. B. ALEKSOVA v Studies in the Antiquities of Stobi Ш , 1981, 29—45: za Skupi gl. M. GARASANIN — D. KORA- CEVIĆ, Arheološki iskopuvanja vo Skupi od 1978—1981 godina, Macedoniae acta archaeologica 7— B. 1981—1982, 79—96. Novejše stanje raziskav zgodnjekrščansMh mozaikov prinašata zbornik Rano- hrišćanski mozaici u Jugoslaviji, Materijali 18, Bitolj 1978 in monografija G. CVETKOVIC-TOMA- SEVIC, Ranovizantijski podni mozaici. Darđanija. Makedonija. Novi Epir, Beograd 1978. Prim, tudi A. SONJE, I mosaici pavimentali delle basil iche paleocristiane del Parentino in rapporto con gli altri mosaici delle coste adriatiche, Atti (Centro di ricerche storiche — Rovigno) 16. 1985— 1986, 95—164, zlasti 141—160. 1 5 9 Gl. izbrano bibliografijo v A. EFFENBERGER, Frühchristliche Kunst und Kultur. Von den Anfängen bis zum 7. Jahrhundert, München 1988, 350s.: F.W. DEICHMANN, Einführung in die Christliche Archäologie, Darmstadt 1983, 283 ss. ; 363 s. in drugod. 1 5 0 B. SARIA, Novi nalazi u episkopskoj crkvi u Stobima, Glasnik Skopskog naučnog dru­ štva 12, 1932 (1933), 11—32, zlasti 25; IDEM, Neue Funde in der Bischofskirche von Stobi. Jahres­ hefte des österr. Archäol. Inst. 28, 1933, 112—139, zlasti 132 s. : B. ALEKSOVA v Studies in the An­ tiquities of Stobi m , Titov Veles 1981, 34 (napis iz Bargaleì : I. NIKOLA JEVIC-STOJKOVIC Ra- novizantiska arhitektonska dekorativna plastika u Makedoniji, Srbiji i Crnoj Gori. Beograd 1957. 42 (monogram iz Herakleje) ; prim. EADEM v Studies in the Antiquities of Stobi i n . 1B3. 1611 Gradivo še ni s istematično zbrano in ovrednoteno. Prim, za Stobe B. ALEKSOVA v Stu­ dies in the Antiquities of Stobi Ш, 157 s.; B. SARIA, Neue Funde, 136. ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 . 1 25 ročja Makedonije iz najnovejšega časa, ki daleč presegajo regionalni okvir, naj samo omenimo najdbo štiridesetih glinastih ikon s pretežno biblijskimi prikazi iz kraja Viničko Kale v vzhodni Makedoniji (na ozemlju antične Druge Make­ donije). Pomen te najdbe — po našem prepričanju najdbe desetletja v zgodnje- krščanski arheologiji vobče — bodo pokazale prihodnje raziskave.162 Kljub sorazmeroma številnim omembam škofov z makedonskega ozemlja v 5. in 6. stoletju ostaja število poznanih škofijskih sedežev sorazmeroma majh­ no in se praktično ne povečuje od srede 5. stoletja. Predvidevati moremo, da je bilo škofijskih sedežev precej več, vendar se v virih mnogi med njimi ne po­ javljajo. Konstitucija cesarja Zenona iz dobe okrog leta 480 je namreč odrejala, da mora imeti vsako mesto svojega škofa.183 Ce vzamemo za primerjavo najbolj izčrpen vir za upravno razdelitev obravnavanega prostora v zgodnjebizantinski dobi, Hieroklov Synecdemos, sestavljen okrog leta 527, opazimo veliko razliko med hipotetičnim'in dejanskim stanjem.164 Hierokles navaja za ozemlje Prve Makedonije dvaintrideset mest, za ozemlje Druge Makedonije osem mest, pri­ bližno dvakrat več kot je poznanih škofijskih sedežev. Ti se na primer ne ome­ njajo kar v petih mestih Druge Makedonije, ki jih navaja Hierokles in ki so ležala na ozemlju današnje republike Makedonije. To so bila mesta Argos, Eustraion, Pelagonia, Kelenidin in Harmonia.165 6. Zaton zgodnjekrščanske cerkve v Makedoniji Zgodnjekrščansko cerkev v Makedoniji so tako kot drugod na Balkanu pre­ cej ogrozili Germani in Huni v 5. stoletju, skoraj povsem uničili pa Slovani na prehodu iz 6. v 7. stoletje. Makedonija je bila resno ogrožena že v času premikov Zahodnih Gotov čez njeno ozemlje v letih 395—401, zlasti s pogodbo (foedus) leta 397,168 nato pol sto­ letja kasneje v drugi Atilovi vojni proti vzhodnemu cesarstvu leta 447, ko so Huni vdrli vse do Termopil,167 nato četrt stoletja kasneje v času premikov Vzhodnih Gotov okvirno v času 472—479.168 Po teh dogodkih ni bilo, če izvza­ memo uničujoč potres leta 518, ki je dobesedno zravnal z zemljo Skupi (Skop­ je),169 nobene hujše nevarnosti vse do slovanskih in avarskih vpadov, ki so bili zelo intenzivni v zadnji četrtim 6. stoletja. Okvirno v sredino 6. stoletja, v čas cesarja Justinijana, pade zadnji razcvet gradbeništva v Makedoniji in v Iliriku sploh, ki se manifestira v gradnji utrdb, pa tudi cerkva, tako v mestih kot na podeželju. Ali in na kakšen način je spremenjena naselbinska struktura v času slovanskih vpadov in intenzivnih utrdbenih gradenj vplivala na življenje cer­ kve, je v znatni meri še predmet prihodnjih raziskav.170 1 6 2 Gl. razstavni katalog: i. KORUBIN (ured.), Ikoni vo Makedonija, Skopje s. a. (reproduk­ cije šestih ikon s kratkim spremnim besedilom, Id ga je napisal K. BALABANOV) ; K. BALABA- NOV, C. KRSTEVSKI in drugi, Makedonske ikone v žgani glini, Ljubljana 1989 (katalog razstave v Galeriji Cankarjevega doma v Ljubljani v novembru in decembru 1989, ki prinaša krajše stro­ kovno besedilo, seznam najdb, fotografije izbranih eksponatov in seznam dosedanje literature) ; J. KASTELIC, Sporočila vere in umetnosti. Ob razstavi ikon-reliefov iz Vinice pri Stipu, k i . sta Jo v Galeriji Cankarjevega doma pripravila Arheološki muzej Makedonije in CD, Naši razgledi X X X V m , št. 24 (911) 29. dec. 1989, stran 729. из Codex Iustinianus 1, 3, 35 (36) (ed. P. KRUEGER, Dublin—Zürich 1967s, 23—24). Konstitu­ cija, ki nima datuma, uvrščena pa je med dve Zenonovi konstituciji iz let 472 in 484, je odrejala (v latinskem prevodu) : »Omnes civitates, sive eae renovatae sunt anteriori tempore sive antea civitates non fuerunt, sed per imperiale beneficium eo promotae sunt, omnimodo peculiarem propnumque episcopum habere sancimus, qui rerum ecclesiasticarum in ea curam g e r a t . . . « 1 M HIEROCLIS Synecdemus, ree. A. BURCKHARDT, Lipsiae 1893 (novejše izdaje vira in no­ vejšo literaturo navaja P. SCHREINER, Das Christentum in Bulgarien vom 864, Miscellanea Bul­ g a r i a 5, 1987, 51—61, zlasti 53 s.). "»HIEROCLIS Synecdemus, 638—641 (cit. ed. 4—6); prim, tudi F. PAPAZOGLU, Makedonski gradovi, »Sinoptička tabela« v prilogi. î«7 H - WOLFRAM, History of the Goths, Berkeley and Los Angeles 1988, 139—150. "" O. J. MAENCHEN-HELFEN, Die Welt der Hunnen, Wien—Köln—Graz 1978, 87—93; nunski vpad vse do Termopil omenja MARCELLINUS V. C. COMES, Chronicon, A. 447 (3) (Chronica mi­ nora II, ed. Th. MOMMSEN, Mon. Germ, hist., Auct. ant. 11, 1894. 82). 1 6 8 Gl. op. 92. Ve_ MARCELLINUS V.C. COMES, Chronicon, A. 518 (!) (cit. ed. 100): »In provincia Darda- nia adsiduo terrae motu viginti quattuor castella uno momento conlapsa s u n t . . . Scupus namque 4Pn° ' I i c e t c i v l u m suorum hostem fugientium clade, funditus tamen c o r r u i t . . .« i m . Prim, za celotni Ilirik G. DAGRON, Les vi l les dans l'IIlyricum protobyzantin, v zborniku villes et peuplement (kot v op. 1), 1—20. 26 H. BRAT02: ZGODNJEKRSCANSKA CERKEV V MAKEDONIJI Vsekakor je v primerjavi z razvojem v drugih provincah Balkana in Podo- navja presenetljivo dejstvo, da se makedonski škofje v času rušenja antičnega sveta na prehodu iz 6. v 7. stoletje z izjemo Soluna, ki je bil končen, vendar nedosežen cilj slovanskih vpadov,171 prav redko omenjajo. Njihove omembe bi pričakovali v zbirki pisem papeža Gregorija Velikega, ki nam slikajo razmere v cerkvi v Iliriku, namreč notranje spore in propad okrog leta 600. Kot mejnike na podlagi papeških pisem, ki kažejo na čas propada cerkvenega življenja za­ radi avarskih in slovanskih vpadov, naj omenimo poziv papeža vsem škofom v Iliriku iz leta 591, naj v skladu s cesarskim odlokom pomagajo škofom, ki so morali zaradi barbarskih vpadov zbežati,172 padec Justinijane Prime po letu 602, nadškofijskega središča za severne predele današnjega makedonskega prostora, ki pa v Gregorijevi dobi ni imelo niti približno take vloge kot mu jo je namenil cesar Justinijan,173 kontinuirano ogrožanje Soluna kot glavnega mesta Makedo­ nije174 ter končno dogodke v Starem Epiru, v jugozahodnem sosedstvu Make- nije, leta 603, ki nam kažejo, da so Slovani tedaj prodrli že globoko v grške dežele; škof iz Evrije na epirskem kopnem se je pred njimi zatekel na otok Krf.175 V luči pisanih virov cerkveno življenje v severnih predelih Makedonije okrog leta 600 zamre, v južnih pokrajinah pa je zelo ogroženo. Škofijski sedeži se na ozemlju, ki so ga zavzeli Slovani, ne omenjajo več, tudi v kasnejših virih ne, z eno samo izjemo. Na šestem ekumenskem koncilu v Carigradu 681 se ome­ nja med udeleženci škof Johannes iz Stobov,176 na cerkvenem zboru v Carigradu m Gl. op. 182. ' _, m GREGORIUS MAGNUS, Registrum epistularum 1, 43 (ed. D. NORBERG, Corpus Christ. Ser. Latina 140, 1982, 57) ; prim. L. WALDMÜLLER, Die ersten Begegnungen der Slawen mit dem Christentum und den christlichen Völkern vom VI. bis VIII. Jahrhundert, Amsterdam 1976, 188 s. ; 200; F. K. LUKMAN, Gregorij veliki in njegova doba, Celje 1980, 151 s.; R. BRATOZ, Razvoj orga­ nizacije, 380 s.; IDEM, Die Entwicklung, 187 op. 80. 1 , 3 Papež Gregorij je v pismu oktobra 592 škofa Janeza iz Justinijane Prime, ki se je na ne­ dovoljen način vmešal v spor med lariškim in tebanskim škofom, strogo kaznoval: razveljavil je vse njegove sklepe in ga za trideset dni izobčil, z nalogo, da v tem času prosi odpuščanja »cum summa paenitentia et cum lacrimisi in sicer z vso doslednostjo, sicer bo kazen še strožja (»severius puniendum«; GREGORIUS, Registrum 3, 6—7; cit. ed. 151—155). Papež je dve leti ka­ sneje škofa Feliksa iz Serdike opozoril, naj se pokorava svojemu nadškofu Janezu iz Justinijane Prime, ker je pač taka stara cerkvena ureditev, ki jo je treba spoštovati, sicer bo sam ukrepal proti njemu (»Nam nee t i b i . . . l i ceb i t . . . contra morem maioribus tuis inoboedientem exsistere, nec nos tantae indisciplinationis ecclesiasticam cognoscas dissimulare vel differre vindictam.« Registrum 5, 8, str. 274 s.). Škof Janez iz Justinijane Prime se omenja kot sonaslovljenec dveh pi­ sem, nastalih kot izraz slabih odnosov papeža s cesarjem in carigrajskim patriarhom: pisma, v katerem papež razlaga stališče cerkve do cesarjevega zakona, po katerem je vojaškim osebam prepovedano, da bi stopile v duhovniški stan ali v samostane (Registrum 8. 10 (597), str. 527 s.), in pisma, v katerem papež protestira proti prizadevanlu carigrajskega patriarha, da bi si nadel naslov »universalis« (Registrum 9, 157 (599), str. 714—716). Ko je cesar hotel nadškofa Janeza od­ straniti s položaja zaradi bolezni, se je papež potegnil zanj. češ da je to proti kanonom (Regi­ strum l l , 29 (601), str. 917 s.). Zadnje papeževo pismo nadškofu Janezu je nasvet, kako naj ravna s škofom Pavlom iz Doklele. ki je s svojim obnašanjem prekoračil vse dooustne mele (Regi­ strum 12, 10 (602), str. 982—984; v naslednjem pismu, naslovljenem na škofa Konstantina iz Sko- dre, v katerem papež tudi obravnava primer škofa Pavla iz Dokleje. škofa Justinijane Prime izrecno omenja kot svojega vikarija: » . . . exemnlaria scr iDtorum— quae ad reverentissimum Iohannem fratrem nostrum Primae Iustinianae civitatis episcopum servanti vices nostras direxi- m u s . . . « ; Registrum 11, 11 (602), str. 984 s.). Iz vseh teh onomb je razvidno, da je bila Justiniiana Prima ob koncu svojega obstoja papeški vikariat, s podobnim statusom kot Solun, pod budnim papeževim nadzorom. Papež Gregorij je škofa Justinijane Prime ostro kaznoval ob nlegovem posegu v razmere v grških deželah, ki so bile izven območja nadškofije. vendar ga je ščitil proti škofu iz Serdike. metropolitu Sredozemske Daciie. ki je kazal težnje po osamosvojitvi, oomagal mu je urejati zadeve v Prevalitani (škof Pavel iz Skodre) in ga vključil v svojo politiko kon­ fliktov s сечаг1ет in carierajskim patriarhom. — O Justinilani Primi v luči Gregorijevih nisem si. F. K. LUKMAN. Gregorif Veliki, 151—157: L. MAKSIMOVIC. O. C. (kot v op. 140), 50: L. WALD- MULLER. o. C, 193: Ch. PIETRI, La géographie, 55 ss. 1 7 4 Papeška koresoondenca s solunskim škofom Evzebijem odraža urejen status nadškofije in urelene odnose z Rimom. Ko je naslovliencev več. se pojavila solunski nadškof na Drvem me­ stu (Registrum 8, 10 (597); 9, 157 (599) ; str. 527 s.; 714 ss.: o vsebini pisem prim. op. 173). Dve pa­ peževi pismi solunskemu nadškofu Evzebiju se nanašata na afero v zvezi z nekaj solunskimi kleriki, osumljenimi monofizitizma (Registrum 9, 197 (599) (str. 752 ss.); U, 55 (601) (str. 959 s.)). Korespondenca kaže na dobre odnose med solunskim škofom in papežem, ki Je tako kot v pri­ meru Justinijane Prime ščitil staro ureditev in budno nadzoroval početje solunskega nadškofa (prim, tudi Registrum 14. 8 (603) (str. 1076 ss., zlasti 1078, 59 ss.). Prim. Ch. PIETRI. La géographie, 54 ss. O slovanskih naoadih na Solun gl. OD. 182. 1 7 5 L. WALDMÜLLER, o. C, 200 s. ; L. MARGETIC. Gregorio I — papa politico, Živa antika 29. 1979, 2R9—274. 1 7 8 J. D. MANSI. Concil. 11, 613 D: 645 A: R. RIEDINGER. Die Präsenz- und Subskriotìons- H*ten des VI. oekumenischen Konzils (680/81) und der Paoyrus 4'ind. G. 3, Bayerische Akad. d. Wi4s., Philosophiscn-hist. Kl.. Abhandlungen. N. F.. Heft 85. München 1979. 16; 22: 26—27 (n. 57); težke razmere v makedonski Cerkvi v tel dobi kaže dejstvo, da se je koncila udeležil noleg sto- bitanskga škofa samo škof Johannes iz Soluna, »vicarius Romae, legatus« (R. RTEDINGER, o. c , ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 • 1990 • 1 27 692 (Quinisextum) pa njegov naslednik Margarites.1" Kako si lahko razložimo te pozne omembe škofije v Stobih, približno devetdeset let potem, ko so Slo­ vani preplavili območje srednjega Povardarja? Podpisi udeležencev šestega ekumenskega koncila in drugi viri iz časa okrog 680 kažejo nekoliko presenetljivo podobo balkanskih dežel v tej dobi.178 Omem­ ba dveh škofov iz Stobov v letih 681 in 692 v luči teh poročil niti ni nenavadna, čeprav gre za ozemlje, ki so ga na prehodu iz 6. v 7. stoletje preplavili Slovani. Iz tega časa, pa tudi precej poznejšega, poznamo vrsto primerov bezanja škofov iz ogroženih področij v varnejše kraje in nastanitev v novem okolju, kar je lahko povzročalo hude spore (primer ubeglega škofa iz Evrije na Krfu, primer škofa Janeza iz Panonij v istrskem Novigradu, primer škofa Fidencija iz Julija Karnika v' Čedadu okrog 705 (?), primer ciprskega škofa, ki se je pred Arabci zatekel v Propontido),179 spet drugič pa do spora ni prišlo ali to vsaj ni znano (primer bega škofa Dulcissima iz Dorostola ob Donavi v Odessos ob Črnem morju okrog leta 600).180 Analogen primer omembi škofov iz Stobov v letih 681 in 692 je omemba celejanskega (?) škofa Andreja med podpisniki lateranske sinode leta 681 v za­ poredju istrskih škofov, med škofom iz Cise in škofom iz Trsta.181 Očitno mo­ remo tudi tega škofa iskati nekje na obali bizantinske Istre, približno stopet- deset do dvesto kilometrov izven matične škofije. Približno tolikšna je tudi raz­ dalja med Stobi,' tedaj (tako kot Celeja) preplavljenimi s slovanskim prebival­ stvom, in Solunom ter drugimi kraji ob makedonski obali, ki jih Slovani niso zavzeli.182 Domnevati moremo, da je bilo pribežališče škofov iz Stobov nekje na tem področju, če se niso kar zadrževali v prestolnici. Cerkvenozgodovinski viri dokazujejo, da cerkvena organizacija na ozemlju, ki so ga poselili Slovani, ni bila povsem razrušena, zlasti ne v nižjih strukturah. Za dobo okrog leta 680 se omenjajo grški duhovniki v novonastali bolgarski državi in iz vira je razvidno, da gre za relikte cerkvene organizacije iz antike in ne za prišleke iz bizantinske 7; 14—15). Ta škof (ne pa Johannes iz Stobov), nastopa med podpisniki pisma koncila papežu Agatonu (AGATHO Papa, Epistola 4; Patrologia Latina 87, 1253/4 A) na častnem petem mestu, takoj za škofi Carigrada, Aleksandrije, Antiohije in Jeruzalema. Nekoliko večja je bila udeležba makedonskih škofov na sinodi 692 (prim. L. WALDMÜLLEE, o. c , 369). V j . D. MANSI, Concil. 11, 993 B (v latinskem prevodu : Margarites peccator episcopus Sto- borum definiens subscripsi). Prim. L. WALDMÜLLER, o. C, 369. 1 , 8 R. RIEDINGER, o. C. ; o koncilu splošno gl. Ch. J. HEFELE — H. LECLERCQ, Histoire des Conciles m , Paris 1909, 472—538; A. FLICHE — V. MARTIN, Storia della Chiesa V, Torino 1971, 256—265 (214—227). '?9 O primeru ubežnega škofa iz Evrije gl. op. 175; o Janezu iz Panonij v Istri gl. R. BRA- TOZ, Nastanek, razvoj in zaton organizacije zgodnjekrščanske cerkve v Istri (4.—6. stoletje), An­ tični temelji naše sodobnosti, Ljubljana 1987, 13—26, zlasti 21 ss . ; L. MARGETlC, Histrica et Adria­ tica, Trieste 1983, 113 ss. O škofu Fldenciju iz Julija Karnika poroča PAULUS DIACONUS, Histo- ria Langobardorum 6, 51 (prev. F. BRADAČ, B. GRAFËNAUER, K. GANTAR, Maribor 1988, 276— 277). preselitev škofa Fidencija iz Julija Karnika v Čedad, do katere je prišlo »anteriore tem­ pore-« (z ozirom na dogodke okrog 730), »cum voluntate superiorum ducum« (z ozirom na voj­ vodo Pemona, 706—739), zgodovinarji različno datirajo, bodisi v čas 670—675 (M. BROZZI, Il du­ cato longobardo del Friuli, Udine 1981 (2. izd.), 90; O. HAGENEDER, Die kirchliche Organisation im Zentralalpenraum vom 6. b is 10. Jahrhundert, Frühmittelalterliche Ethnogenese im Alpen­ raum, Nationes 5, Sigmaringen 1985, 213). bodisi v čas okrog 705 (G. C. MENIŠ, La basil ica paleo­ cristiana nelle diocesi settentrionali della metropoli d'Aquileia, Città del Vaticano 1958, 67; Б. WALDMÜLLER, O. C , 424) ali celo v čas okrog 720 (F. QUAI, La sede episcopale del Forum Iulium Carnicum, Udine 1973, 132; M. MIRABELLA ROBERTI, Una diocesi alpina nell 'area metropolit ica di Aquileia, Kulturhistorische und archäologische Probleme des Südostalpenraumes. in der Spät­ antike, Wien—Graz—Köln 1985, 112), kar se zdi z ozirom na poročilo Pavla Diakona prepozno. O škofu s Cipra kot ubežniku v Propontidi gl. Ch. J. HEFELE — H. LECLERCQ, Histoire des Conciles m , 568 (can. 39 sinode leta 692). im R PTLLINGER, Der Ausgang des antiken Christentums am Unterlauf der Donau, Leben­ dige Altertumswissenschaft (Festgabe H. Vetters), Wien 1985, 265—269; EADEM, Das Martyrium des heiligen Dasius, Osterr. Akad. d. Wiss., Phil.-hlst. Klasse, Sitzungsberichte Bd. 517, Wien 1988, 51 (z ostalo literaturo). 1 8 1 J. D. MANSI, Concil. 11, 312; F.KOS, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku ' ^ " . W 3 3 1 1 3 1 9 0 2 ' ш ( 2 3 1 ) ; s - AGATHO PAPA, Epistola 3 (Patrologia Latina 87, 1243 A). 1 8 2 O slovanskih napadih na Solun gl. F. KOS, Gradivo za zgodovino Slovencev I, 89 (106 s.) ; H2V ( 1 5 7 _ ш ) ! Vizantiski izvori za istoriju naroda Jugoslavije I, Beograd 1955, 173—216; L.WALD- MULLER, o. c , 198 s.; 321—326; 369 s.; 394; B. FERJANClC, Invasions et Installation des Slaves «ans les Balkans, v zborniku Villes et peuplement (kot v op. 1), 85—109 (s podrobno l iteraturo); E>. M. METCALF, The Mint of Thessalonica in the Early Byzantine Period, ibidem, 111—129, zlasti 126 ss. ; W. POHL, Die Awaren. Ein Steppenvolk in Mitteleuropa 567 — 823 n. Chr., München 1988, 101—112; 240—243; od domačih del gl. zlasti B. GRAFËNAUER, Kronološka vprašanja selitve juž- ГоГ= S l 0 v a n 0 v °b podatkih spisa Miracula s. Demetrii, zbornik Filozofske fakultete 2, Ljubljana Ј-Уоо, 21—54, 28 R. BRAT02: ZGODNJEKRSCANSKA CERKEV V MAKEDONIJI države.183 Po drugi strani se že v tej dobi omenja misijonsko prizadevanje, oprto morda prav na te preživele relikte antične cerkvene organizacije. Trditev pa­ peža Agatona v pismu bizantinskemu cesarju Konstantinu IV. iz leta 681, da se nahajajo papeški poslanci »in medio gentium, tam Langobardorum, quam- que Sclavorum, nec non Francorum, Gallorum et Gothorum atque Britanno- rum . . .«184 je vsaj z ozirom na slovanski svet nedvomno pretirana, je pa odraz papeževih cerkvenopolitičnih ambicij in do neke mere tudi dejanskih možnosti in aktivnosti. In v tej luči, ob obstoju reliktov nižjih struktur cerkvene organi­ zacije iz antike in ob poskusih širjenja krščanstva med leta 658 pokorjeno slo­ vansko prebivalstvo povardarske Makedonije,185 morda prav s pomočjo teh struktur, omemba dveh škofov iz Stobov v letih 681 in 692 niti ne učinkuje pre­ senetljivo.188 Nenavadnost teh omemb je še bistveno manjša, če jih obravna­ vamo v kontekstu sklepov cerkvenega zbora 692 (Quinisextum), ki ponovno urejajo položaj ubežnih škofov, z rešitvami, ki so v bistvu enake priporočilom papeža Gregorija Velikega škofom v Iliriku pred devetindevetdesetimi leti.187 Z u s a m m e n f a s s u n g DIE FRÜHCHRISTLICHE KIRCHE I N MAKEDONIEN U N D IHR VERHÄLTNIS ZU ROM Rajko Bratož Die Geschichte des C h r i s t e n t u m s auf d e m G e b i e t des a n t i k e n M a k e d o n i e n (mit S c h w e r p u n k t d e r D a r s t e l l u n g auf d e m T e r r i t o r i u m des h e u t i g e n R e p u b l i k M.) setzt z w a r schon m i t apostol i scher Zei t ein, doch l iegen d a n a c h zwei J a h r h u n d e r t e lang k e i n e zuver läss igen Belege d a r ü b e r vor. Die Über l ie fe rung ü b e r d i e M ä r t y r e r - J u n g ­ f r a u e n v o n Thessa lonike a u s d e r Zeit d e r g r o ß e n Chr i s tenver fo lgung ist, verg l ichen m i t d e r a u ß e r o r d e n t l i c h verwicke l ten Über l ie ferung v o m hl. E r a s m u s aus F o r m i a bzw. Lychnidus , v e r h ä l t n i s m ä ß i g k l a r u n d faßbar . E i n e Analyse d e r L e g e n d e n q u e l l e n u n t e r Berücks icht igung d e r Ergebnisse n e u e r e r a rchäolog i schen F o r s c h u n g e n sowohl i n F o r ­ m i a als a u c h i n d e r N ä h e O h r i d s s p r i c h t z u g u n s t e n d e r Schlußfolgerung, d a ß d i e An­ b e t u n g des hl . E r a s m u s bere i t s in d e r A n t i k e a u s S ü d i t a l i e n i n d a s O h r i d e r Gebiet ü b e r t r a g e n w u r d e . Als g l a u b w ü r d i g s t e Zei t da für e r s c h e i n t i m L i c h t e d e r K o r r e s p o n ­ denz d e r P ä p s t e Gelas ius u n d H o r m i s d a s das E n d e des 5. m i t d e n e r s t e n J a h r z e h n t e n 1 8 3 O sporu o cerkveni pripadnosti bolgarske države na sinodi v Carigradu 870 poroča zani­ mivo epizodo življenjepis papeža Hadrljana П. (Liber pontificalis CVIII, ed. L. DUCHESNE, vol. II Paris 19552, 183, v. 4—6). Ko so zastopniki vzhodnih patriarhatov vprašali poslance Bolgarov, čigavo deželo so oni osvojili in ali so bili tedaj v deželi latinski ali grški duhovniki, so ti odgo­ vorili: »To deželo smo z orožjem odvzeli Grkom in tam nismo naleteli na latinske, temveč na grške duhovnike.« Izjava se torej nanaša na čas nastanka prve bolgarske države 680 (gl. G. OSTROGORSKI, Zgodovina Bizanca, Ljubljana 1961, 133 s.; V. GJUZELEV, Forschungen zur Ge­ schichte Bulgariens im Mittelalter, Miscellanea Bulgarica 3, Wien 1986, 37 ss. ; H. D. DOPMANN, Bulgarien als Treffpunkt von östlichen und westlichen Christentum In frühbyzantinischer Zelt, v zborniku R. PILLINGER (Hrsg.), Spätantike und frühbyzantinische Kultur Bulgariens zwischen Orient und Okzident, Wien 1986, 64 ss.; P. SCHREINER, Das Christentum in Bulgarien vor 864, Miscellanea Bulgarica 5, Wien 1987, 55. 184 J. D. MANSI, ConciL 11, 293—294 C ; Patrologia Latina 87, 1224 s. (latinski prevod), 1226 A (grški original); Ph. JAFFË — G. WATTENBACH, Regesta, 2110; L. WALDMÜLLER, o. C, 392. »•» Cesar Konstans ГХ. je leta 658 šel na vojni pohod pro« Sklavinljam in premagal vrsto slovanskih plemen v Povardarju. Gl. Vizantlskl izvori I, 221—222; G. OSTROGORSKI, Zgodovina Bizanca, 126; 155 op. 16; L. WALDMÜLLER, o. c , 328; 378 (ponoven bizantinski pohod proti Skla- vinljam 688/689). , . , ,_ л „ „. i» Medtem ko F. PAPAZOGLU, Makedonski gradovi, 240 meni, da je bil obstoj škofije v Stobih v tej dobi fiktiven, pa L. WALDMÜLLER, o. c , 389, dopušča možnost, da je ta škof (tako kot še nekateri drugi z ogroženih predelov, ki se omenjajo med udeleženci obeh cerkvenih zbo­ rov) prebival v svojem mestu, bodisi pa gre za škofa »in partibus infldellum«. Primer škofa Ki- prijana, ki je bil še ca. 685 v srednji Grčiji zajet od Slovanov (Vizantlskl izvori I, 216; L.WALD- MULLER, o. c , 372), kaže, kako je bilo v Usti dobi življenje cerkvenih dostojanstvenikov ogro- - ш sklepi sinode odražajo življenje cerkve v dobi, ko je bil znaten del države preplavljen od barbarov. V tem oziru sta zlasti zanimiva kanona 18 In 37. Prvi je določal, da se morajo kle- riki, M so zbežali pred barbari, po koncu nevarnosti vrniti na svoja prejšnja mesta. Se bolj je instruktiven can. 37. Ker se mnoga mesta nahajajo v barbarskih rokah, se mnogi novoizvoljeni škofje ne morejo nahajati v svojih škofijah. Kljub temu imajo kot ubežniki pravico, da posveču­ jejo, da živijo rangu primerno in da jih kot take njihovi sobratje upoštevajo (gl. Ch. J. HEFELE — H. LECLERCQ, Histoire des Concile« 1П, 560—578, zlasti 566—567; L. WALDMÜLLER, o. C, 397 s.). Prim. op. 172. ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 . 1 29 des 6. Jahrhunderts, wo die Beziehungen zwischen der Ohrider Kirche und den Päps­ ten als sehr gut bezeichnet werden können. Die makedonische Kirche organisierte sich im 4. und in der ersten Hällfte des 5. Jahrhunderts durch die Errichtung einer größeren Zahl von Bischofssitzen und eines Metropolitenzentrums in Thessalonike. In dieser Zeit trat sie in christologischen Aus­ einandersetzungen auf, immer auf der katholischen Seite, doch profilierten sich ihre Vertreter weder als Theologen noch als Politiker. In der Zeit, wo Ostillyricum in den Rahmen des östlichen römischen Reiches (395) gelangt war und sich die Gefahr einer Vorherrschaft des Patriarchats, das von den oströmischen Kaisern unterstützt wurde, bemerkbar machte, entstand zu Beginn des 5. Jahrhunderts (412) das Vikariat von Thessalonike, eine päpstliche Institution mit Jurisdiktion über das gesamte Gebiet Ostillyricums, das der sich ausweitenden Einflußnahme Konstantinopels Einhalt ge­ bieten und den römischen Einfluß auf diesem Gebiet sichern sollte. Bereits Mitte des 5. Jahrhunderts geriet diese Institution in eine Krise, die 484 im Auftreten des Aka- cius-Schismas gipfelte, als sich die Bischöfe von Thessalonike für die promonophysi- tische Religionspolitik des Patriarchen von Konstantinopel und des Kaisers Zeno ent­ schieden. Für das Vikariat von Thessalonike bedeutete das praktisch das Ende seines Bestehens. Die Bemühungen Roms, den ehemaligen Einfluß in Ostillyricum wieder- zubeleben, waren besonders intensiv in der Zeit des Papstes Gelasius, dem es gelang, die Kirche in der benachbarten Dardania und auch anderswo (vor allem in Epirus Nova) für sich zu gewinnen. Der Kampf um den Einfluß in Illyricum setzte sich u n t e r P a . p s t Symmachus und vornehmlich unter Hormisdas fort, als Rom nach den großen Änderungen im byzantinischen Staat, nach dem Tod des Kaisers Anastasius und nach den Verwicklungen in der Kirche von Thessalonike seinen Einfluß in Illy­ ricum für einige Zeit erneuerte. Dieser römische Sieg war jedoch nur von kurzer Dauer. Justinians kirchenadmi­ nistrative Reform samt der Gründung des Erzbistums Justiniana Prima, dem die nörd­ liche Hälfte des ehemaligen Vikariats von Thessalonike zugewiesen wurde, bedeutete — unter völliger Nichtachtung päpstlicher Verordnungen und unter Druckausübung auf die Kirche in Illyricum anläßlich des theopaschitischen und des Dreikapitelstrei­ tes —, daß die weltliche Macht des byzantinischen Kaisers, der die frühere Ordnung radikal verändert hatte, mit ihrer Einflußnahme die Oberhand gewann. Den letzten Zeitabschnitt in der Geschichte der frühchristlichen Kirche in Make­ donien bildet die Zeit um die Wende vom 6. zum 7. Jahrhundert, die in den Briefen des Papstes Gregors des Großen erläutert wird. Im Prinzip behielt dieser Justinians Ordnung bei, doch das Erzbistum Justiniana Prima hatte damals noch bei weitem nicht die Rolle inne, die ihm Justinian zugedacht hatte. Auf diese Zeit beziehen sich die letzten Berichte über die Bischofssitze in einem größeren Teil Makedoniens. Um die Wende des 7. Jahrhunderts ging die frühchristliche Kirche im Zuge mächtiger Sla­ weneinfälle auf einem größeren Teil des behandelten Territoriums unter, ihre Relikte blieben jedoch noch lange erhalten. Zwei Bischöfe aus Stobi nahmen an den Kirchen­ versammlungen 681 und 692 in Konstantinopel teil. Diese letzten Erwähnungen der Bischöfe aus dem nordmakedonischen Gebiet überraschen nicht, wenn man sie in einem weiteren Kontext der Verhältnisse auf dem Balkan im ausgehenden 7. Jahrhun­ dert betrachtet. GORIŠKI LETNIK — ZBORNIK GORIŠKEGA MUZEJA Goriški muzej (Nova Gorica) je začel leta 1974 izdajati svojo redno letno publikacijo z naslovom »Goriški letnik«. Doslej je izšlo šestnajst šte­ vilk. Zbornik prinaša znanstvene in poljudno-znanstvene prispevke pred­ vsem s področja arheologije, etnologije, zgodovine, zgodovine umetnosti, literarne zgodovine; prispevki so vezani prvenstveno na prostor severne Primorske ter sosednje Furlanije. Tako sodelujejo v zborniku tudi tuji pisci z obmejnih področij. »Goriški letnik« želi biti tudi revija, ki naj ustvari dialog na znanstveni ravni ob naši zahodni meji. K temu naj po­ leg objav znanstvenih člankov pripomorejo tudi ocene in poročila o raz­ ličnih periodičnih publikacijah, ki izhajajo v deželi Furlaniji-Julijski kra­ jini. »•Goriški letnik« lahko naročite pri Goriškem muzeju, Grajska 1, YU-65001 Nova Gorica.