SLOVENSKE KULTURNE A K C » 3 §
Leto IV. - 13 VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 2. 7. 1957
PLEČNIKOVA ZRELA LETA
Niso to tista leta, ko bi mojster šele mogel ustvarjati velika dela. So to zrela življenjska leta. Leta mednega sadu. Velika dela io ustvarjali umetniki že v dobi svojega življenjskega brstenja, postavim Mozart. Drugi, kot naši Murn, Kelte, Kosovel, Balantič, Gorup, so ustvarjali zrela dela v dobi svojega življenjskega razcveta, pa so živa telesa umrla, kot marsikateri jablanin cvet odpade in ne rodi jabolka: cvet je bil vendar popolna lepota božjega stvarstva. Morda je bil cvet prelep, preveč bujen, da bi mogel vzdržati še zorenje ali celo dozoritev. Spet tretji so ustvarili največ, ko je njih življenjski cvet dozoreval v sadež, nekako od tridesetega do petdesetega leta. Sem bi štel Berganta, Prešerna, oba Šubica in Cankarja. Preveč bi bilo zrelih sadežev, če bi vsako brstje dozorelo do cnedenosti. 'Pa prav med likovnimi umetniki niso redki tisti, ki dozorijo do konca. Michelangelo, Tizian, pri nas trije impresionisti in njim ob boku petinosemdesetletni Plečnik.
Sadjerejec bo vedel potrditi, da včasih lepo brstje in lepo cvetje dozoreva in dozori. Najslajša jabolka dozorijo vendar iz krepkega brstja in iz bujnih cvetov.
Pisali so, da omahne umetnik, ko se je izpel, ko je povedal vse, kar je zapeti, povedati znal in vedel. Vse to so samo parabole esejistov. Tolažbe za žalujoče ostale. Jokava opravičila Božje volje, ki je bila celo Župančiču v dobi cvetja — najbolja.
Plečnik je bil bujno brstje. Razvoj petnajstletnega mizarskega vajenca iz obrtne šole v Wagnerjevega sodelavca je skoraj čudežen. V dunajski gloriji je bil res cvet: uspeh kot ga Slovenec v sovražni tujini še ni dosegel. Zorenje tja do srečanja z Abrahamom so pokrivali listi, da je tembolj nemoteno napredoval. Sad je dozorel v domovini, na ljubljanski univerzi.
Usihal in zgrbančil se je v učencih.
Vsaka primera je tvegana. O tem nas prepričujeta Homer in Prešeren. Le-ta primera je še banalna. Pa naj le služi v uvod drugega dela predavanju o Plečniku.
Zrelo jabolko, ne lepše kot je'bil popek in kot je bil cvet. Zrelo iz zorenja in ne z umetnimi barvami posladkano.
Dobrih trideset let je ustvarjal arhitekt na slovenski zemlji, s katere se je nekoč deček preselil na avstrijsko in češko zemljo. Tam zunaj se je marsikaj naučil, še več pa dal iz svoje dedščine. Teh zadnjih trideset let pomeni Plečnikovo zrelost, čeprav njegovo mladostno delo ni bilo manj lepo. Lepota je mnoga in različna.
Ko se je nazadnje mojster za vse čase do smrti ustavil v domovini, je postala njegova umetnost še bolj slovenska. Pa je Slovenija za Plečnika premajhna, kot je bila Makedonija premajhna za Aleksandra, Filipovega sina. Posegel je v hrvatski in srbski jug in se tako oddolžil vsaj Meštroviču za to, kar je hrvatski mojster slovenskim kiparjem dobrega storil.
'1	M. M. * v
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA Likovni odsek Peti kulturni večer
v soboto 13. julija 1957 ob sedmih zvečer salon Bullrich, Sarandi 41, Buenos Aires
Umet. zgod. Marijan Marolt ARHITEKT JOŽE .PLEČNIK
Predavanje bodo spremljale številne skioptične slike Posebnih vabil ni.
Z arhitektom Jožetom Plečnikom je legel v grob eden največjih predstavnikov tiste generacije zadnjih desetletij prejšnjega stoletja, ki ji je bila določena sekularna vloga kulturne prereditve Slovencev. Cela doba je legla ž njim v grob. Kakor je Župančičeva smrt zaključila dobo Moderne, Jakopičeva dobo našega impresionizma, tako zaključuje Plečnikova smrt dobo polaganja temeljev slovenske arhitekture. Kot samotar je korakal Plečnik vzporedno z onimi, zasledoval pa je isti cilj in ga uresničil na isti kakovostni višini, tako da se je po njem naša arhitektura enakopravno uvrstila v svetovno. STELE, 1. 1957
Plečnikov intimni odnos do delavca ni nekaj posiljenega, ampak nujnost pri oblikovanju izraza. Mora se mu približati človeško, ker rabi njegovo pomoč. Arhitekt namreč ne piše sam, ampak narekuje. Zato imajo klasični materiali pri arhitekturnem izrazu še danes isto ceno, kot so jo imeli vedno. Ročno brušenje, piljenje in glajenje bo — vsaj v podrejeni meri tako, kot je bilo za Plečnika — ostalo pisanje abstraktne abecede v stalni material. Gotovo gremo v čas, ko se bo arhitekt moral večinoma izražati z dovršeno strojno izdelano formo, ki mogoče ne bo imela nobene človeške roke. Ostal mu. bo izraz, ki bo v popolno obliko prenesena misel v serijskem produktu. Ali pa se bo mogel popolnoma odreči moči izraza, ki nastaja takrat, ko iz grobe materije nastajajo elementi naše zgradbe?	E. R., 1957
Osma prireditev 1957 Peti kulturni večer v soboto 13. julija 1,957 ob 19. salon Bullrich, Sarandi 41
Umet. zgod. Marijan Marolt: ARHITEKT JOŽE PLEČNIK (II. del)
Predavanje v okviru Likovnega odseka bodo ispfemljale številne skioptične slike.
Deveta prireditev 1957 Šesti kulturni večer v soboto 27. julija ob 7 zvečer salon Bullrich, Sarandi 41
Ak. France Erjavec: AVTONOMISTIČNA IZJAVA SLOVENSKIH KULTURNIH DELAVCEV
Predavanje v okviru Historičnega odseka
naši večeri
OB 160. LETNICI ROJSTVA ŠKOFA BARAGE
Kulturni večer dne 29. junija 1957 je bil posvečen škofu Baragi in to prav na 'dan, ko je slovenski narod slavil stošestdeseto obletnico rojstva cerkvenega dostojanstvenika, ki je s svojim delom storil mnogo ne samo za slovenski narod, ampak za narode na ameriškem kontinentu. Domovina je pred več kot sto leti bolj kot kdajkoli potrebovala graditeljev temeljev slovenske kulture — Irenej Friderik Baraga je v še višji službi odšel gradit vrednote duha na kontinent, ki je sto let pozneje postal vodilen na svetu.
Spored večera je obsegal branje listin in dokumentov —- nova odkritja in podatke, ki so bili nabrani v Združenih državah, v Franciji in v Rimu. Iz Mar-quetta sta poslala gradivo gg. dr. Jaklič in ing. Gregorič, iz Pariza g. Fran Erjavec in iz Rima podrav-natelj zavoda Propaganda Fide g. dr. Maksimilijan Jezernik. Brali so gg. Lado Lenček CM, Marijan Marolt in Božo Fink.
'Prvi del je obsegal pisma, ki jih je Baraga pisal kot metliški kaplan Leopoldinini družbi na Dunaj. Prvo pismo izraža veselje Barage, ko ise more prijaviti, da bi šel v misijone med Indijance v Ameriki. Dodaja kratek curriculum vitae in vneto razlaga, zakaj naj družba njegovi prošnji čimprej ugodi. V drugem pismu pa izraža strah, da se je s prijavo prenaglil ia zato želi samo to, da naj družba prošnje nikar ne obravnava, vendar naj vso zadevo obrne tako, da ne bodo za vse skupaj na ljubljanskem ordi-narijatu nič izvedeli. V tretjem pismu, naslovljenem na pomožnega škofa Leonharda na Dunaju, ponavlja svojo vročo željo, da naj družba njegove prošnje za misijone ne jemlje v poštev, še bolj ga pa prosi, da naj mu odgovori naravnost v Metliko, ne pa na ordinariat v Ljubljani. V četrtem pismu, pisanem dne 22. septembra, pa Baraga preklicuje vse navedbe o umiku ali pa spremembi sklepa, da bi šel v misijone. Zdravje je krepko in ne more biti ovira; Boga in odbornike družbe na Dunaju prosi, da naj mu opro-ste oklevanje. Res se je s tem pisarenjem ponižal, vendar bodi to ponižanje pokora za omahovanje. Peto pismo z dne 29. okt. 1830 že obsega nasvete Lich-enberga o tem, kako naj potuje v New York. šesto pismo pa je pismo oo. redemptoristov, ki so šli za Barago v Združene države. Eden od njih piše Lich-tenbergu o dogodkih s prvega dela potovanja proti Trstu. Pisec lepo navaja vtise iz Ljubljane in popisuje srečanje z Baragovimi domačimi. V Ljubljani je tudi srečal duhovnika Mateja Markoviča, prav tako vnetega za misijone v Ameriki. Lepo ga priporoča Leopoldinini družbi, da bi ga podprla in mu omogočila odhod.
Baragova pisma v Francijo, to je v Pariz, obsegajo njegove stike s francosko Družbo za širjenje vere. Baraga najprej popisuje obseg svojega misijonskega ozemlja in navaja težave, ki jih mora premagovati. Iz Pariza je prejemal Baraga večje zneske podpore, da je mogel sploh vzdržati. Kot misijonar je prejemal podporo svojega škofa, kot škof je moral sam skrbeti za vse in je bil materialno v mnogo težjem, položaju kot poprej. Francoska družba ga je velikodušno podpirala, v letih po 1855 je bila njegova glavna podpornica. Tako Baraga v enem pismu navaja, da bi brez podpore iz Pariza moral podati ostavko.
Vsekakor je bil najbolj tehten del večera obsežen v predavanju, ki ga je prispeval g. dr. Maksimilijan Jezernik iz Rima. Zanimiva študija je polna dragocenih opazovanj in ugotovitev o drugem potovanju Barage v Evropo, ko je moral iti v stari svet, ker mu je za uspešno delovanje v misijonu (postal je že vikar — naslovni škof) manjkalo duhovnikov. Tedaj ni bilo več najbolj boleče vprašanje financ; predvsem je na Irskem, v Franciji in Nemčiji upal najti novih sodelavcev. V Rim v začetku sploh ni nameraval iti. Toda v Evropi je moral slišati opazke, da njegov položaj ni dovolj utrjen, češ da je samo “vi-
o b
LireEE DE LAVBACB.
1 Lsybach leJJ.	,g,j
^^•ussoussigncs faisoos foi ec declaroiis, cjue le Sieor OAA'Jrcdeuc de la Comraene Province CaAsrnoče^— eleve de nocre Lycce ayant suivi pendanc Tannee courante la classe de O-nrULC* ^c)' CAhitnarhi//.L ^ J subi les eiamens gdnerans sur	£Lvi.
ec quil a	£,6U,^/	fcuiis.	Z,
{	'čt S/t—r—cJti J/ (/atiti/ /tt I f tt ti- . Z (io	m	[tH/, .(/V
Sa conduite	ire/i-	t
En foi de quoi on iui a delivre le presenc certilicat muni du sceau de notre Lycde.
Le proviseur du Lycde dc Laybacb.
11o sem vzel v roko obširno angleško pisano zgodovino marquettske škofije našega rojaka dr. Ivana Režeka (Histo-ry of the diocese of Sault Ste. Marie and Marquette, 1947), mi je obstalo oko na reprodukciji Baragovega spričevala “drugega humaniora” razreda ljubljanskega liceja (ki bi ustrezal — po Jakliču •— nekako našemu 4. gimnazijskemu razredu) z dne 9. 8. 1813, me je prešinila misel: kakor je Baraga učenec ljubljanskih šol, nosil vse življenje s seboj spričevalo, izdžfho v Ljubljani od Slovencev — v francoščini, ,prav tako ima toliko naših študentov v svetu s seboj svoja italijanska in nemška spričevala, izdana na slovenskih tleh od slovenskih učiteljev v letih 1941 - 1945. Zanimivi dokumenti dobe: njegove mladosti in usode naroda. Baraga je živel v času Napoleonovega imperializma in osvajanja sveta, mi v času Hitlerjevega. Ruski vojak je tedaj šel čez Slovenijo proti Napoleonu v Italijo. In kakor so Slovenijo na veliki \petek 1941 zasedle tuje čete, tako so v letu Baragovega rojstva — 1797 — prav tako na veliki petek stopile francoske čete v Ljubljano. Res, da so potem francoske čete odšle, pa so zopet prišle, zopet odšle, pa prišle 1. 1809 za več let, ustanovile kraljestvo Ilirijo, in ostale tam do 1. 1813. To so bila leta Baragovega šolanja v Ljubljani in nekaj mesecev po izdanju tistega spričevala so Francozi odšli — tokrat za stalno. In spričevala poznejših let so bila zopet ■— nemška. Toda to spričevalo je tudi sicer zanimivo: podpisal ga je rektor kolegija Walland, ljubljanski kanonik, poznejši nadškof goriški; kot strokovni profesor matematike je podpisan Kalister, poznejši skromni čbeličar, kot glavni profesor humanističnih ved pa pesnik Valentin Vodnik, ki je bil obenem rektor ljudskih šol. In ta je poučeval humanistične predmete — francoščino, italijanščino, latinščino in verouk v — slovenščini, kakor tudi Kalister računstvo. Francoska zasedba je postavila namreč
Les prolessetlrs de la
itli//	^
temelj slovenski .ljudski, srednji in celo univerzi,.okadil, na kateri je predaval rimsko prafh Napoleonov zakonik v slovenščini JpSov vzgojitelj prof. Jui-ij Dolinar, o&rragove ljubezni A-ne; in, čeprav laipznejši njegov profesor v Ijubijansl bogoslovju. Zato je pel Vodnik o vs ^ju Ilirije. Narobe proces kot v leti '41-1915 recimo na Gorenjskem in Štokam. Kakor pa vemo, je bil narod ečini protifrancoski (zaradi vojnih da'v), Baragov oče pa je bil od Franco^ Postavljeni “maire”, župan. Kolaborant torej. Kdo ne pozna težav takega 6l'a” iz Finžgarjeve Naše krvi? Ta h !a slovenska šola je postavila Baragi ivenski temelj, da. -je lahko potem pi slovenske nabožne knjige in se smat ^ Slovenca vse. življenje, dasi ise pi ..romani o njem kot o nemškem a'|Jskem misijonarju (Bachmannova: rsUcher) in se govori o njem samo! ameriškem misijonarju.. In ta šolsJo Je tudi dala osnovo v učenju tujih katerih znanje je prinesel že iz Wane, na Dunaju pa je to znanje še i\(°lnil s španščino m angleščino. Takof Poleg klasičnih jezikov znal še k<>^ evropskih, katerim je dodal še pioniif 0(lkritje indijanskih jezikovnih zakolji ..
In tu mi je v h nJigi padlo v oči tudi tole: akrastvl ^Ntonia, ki ga je svoji pestri Ani1!, Napisal ob slovesu iz njegovega aBV^ga misijona, kjer mu je gospodinj1' ‘Da 1839 ob odhodu v Evropo.
Angel boshji nai.'Vedno spremlja,
Nie verlasse D1^6* Himmels Schutz, Tuta sis et salv'. aeternum,
Observez toujoi>! | ‘°i de Dieu,
Nuovo sempre s!. -j ostro zelo,
/mitate the Sa)',lr; °ly. Hfe, Angwanisin, ni>j rnadi/sim.
Na prvem	J’®asfco (v bohori-
čici), na zadnjc(. m Janško, vmes pa nemško, latinsk‘1 .‘joosko, italijansko in angleško. V ‘b jezikih.
______________----------------------
razi in obzorja
Kot Čop. Ta njegov ljubljanski sošolec, rojen istega leta 1797. Prof. (Prijatelj v svojih duševnih profilih namiguje prav na to Baragovo sestro Antonijo, cia je bila zadnja Čopova ljubezen *(v (Spominih jo Prešernova hči hirnestina Jelovškova imenuje nečakinjo Baragovo). Prof. Jaklič pa je mnenja, da gre morda za sestrično, za hčerko Baragovega strica z gradu Belnek. Vsekakor je pil Baraga dober znanec Čopov.
In znanja z drugimi slovenskimi kulturnimi delavci svojega časa?
Njegov profesor je bil tudi Ravnikar, poznejši tržaški šKof, najboljši stilist svoje dobe; potem “najbolj učeni duhovnik in čudak” prof. Jakob Zupan, čbeličar. Z Veselom - Koseškim sta bila na Dunaju najboljša prijatelja, da sta se med seboj zamenjavala pri instrukcijah. Langus je bil prijatelj njihove družine in je vsaj tri Baragove portretiral, tudi njega, ki ga kot slikanja (rezbarja) lahko smatramo njegovega učenca. S Slomškom sta se sprijateljila pozneje kot škofa. Da je Baraga ostal v domovini, bi gotovo zaoral globlje v brazde slovenskega kulturnega življenja, kakor je sicer s svojim slovenskim pisanjem in pro-tijanzenističnim nastopom, z gibanjem, ki je kmalu nato zmagalo v Avstriji po zaslugi njegovega dunajskega prijatelja Rauscherja. Z njim je Baraga obiskoval sv. Klementa Hofbauerja; Rauscher je pozneje postal dunajski kardinal, tvorec konkordata in v dunajskih krogih vedno naklonjen Baragi. (Vemo, da je bil Baraga ob svojem obisku v domovini vabljen pri Meternichu in se je udeležil kot škof poroke cesarja Franca Jožefa.) Omenjam samo zato, da ise vidi, da je bil Baraga v slovenskem kulturnem življenju eden prvih pionirjev novega cerkvenega dpha v javnosti, (kar.bo njegova zgodovinska oznaka v slovenski kulturni zgodovini.
Ali je bil znan s tri leta mlajšim in pet let za njim se šolajočim pesnikom Prešernom? Ko je Baraga šel z Dunaja, je prišel Prešeren tja. Ko je bil v Šmartnem pri Kranju, Prešerna še ni bilo v Kranju. Posredno pa naj zabeležim to zvezo: Prešernov dober znanec je bil kaplan Smolnikar, sicer učen mož, toda svojevrsten, kateremu je Baraga ob svojem prvem prihodu v domovino 1836 poskrbel vse potrebno, da je prišel drugo leto za njim v ameriške misijone. Temu Je prijatelj Prešeren poklonil leto prej izišli izvod Krsta pri Savici s posebnim posvetilom, ki so ga odkrili šele pred par leti in se hrani na Harwardski univerzi. Ta izvod je prišel v Ameriko in ga je Baraga gotovo bral. Za to posredno zvezo s Prešernom vemo preko Smolnikarja, ki je pozneje postal velika nesreča Baragova: začel je namreč paktirati s protestantizmom, pisati knjige, s kate-rimi je ustanovil posebno versko ločino; izobčil je papeža in cesarja in pozneje celo Barago “iz Cerkve”, itd. Ta skupni prijatelj Prešernov in Baragov me v tem hipu zanima samo kot zveza s Prešernom in kot zveza z največjim tedanjim
(Nadaljevanje na zadnji strani)
kar, ne pa škof”. V Rim je prišel koncem februarja 1854 in bil dvakrat sprejet pri papežu IPiju IX. Njegovi razgovori z voditelji Propagande Fide so bili tako uspešni, da je bila zadeva spremembe njegovega vikariata v pravo škofijo kmalu ugodno rešena. Leta 1857 je bila objavljena posebna papeška bula o novi škofiji in je bil njen prvi škof Baraga. Za ime svoji novi škofiji je iskal Baraga latinsko ime mesta rezidence Sault Ste Marie — Marianopolis.
Navzoči iso z zanimanjem sledili branju pisem in komentarjem. Večer je zaključil tajnik Slov kult. akcije g. Marijan Marolt, ki je poudaril, da zasluži večer, da se posebej podčrta dejstvo: sodelovali so štirje člani zgodovinskega odseka, ki vsi žive izven Buenos Airesa. Njim gre vsa zahvala za ta pomemben in lep večer.
odmevi
Prijatelj M. P. iz Združenih držav nam piše (dne 1. junija 1957) :	'
“y -Zdaj pa o> Slovenski kulturni akciji sami. SKA je tisto, na kar je emigracija lahko ponosna. Je to pogumna odločitev peščice ljudi na tej vecrovom prepuščeni barki “izmeriti daljo in nebesno stran". Je iskreno hotenje najti podobo nas, kakršni smo, ne kakršne se z vso prepričevalnostjo slikamo iz generacije v generacijo samim sebi. Je poskus seči v globino in zajeti praizvirke življenja ter s svežino in čistostjo njih pojiti setev bodoči rasti. Prvič v zgodovini je narod, zaradi izrednih okoliščin stopil takorekoč izven sebe in se more gledati in motriti “od zunaj”. To je neprecenljiva p nima, ki jo je usoda ponudila. SKA je to spoznala in se prilike poslužila. Tu je prvič naša emigracija našla sama sebe. Izsledki so dragocene obogatitve.
Nekaj o leposlovju in drugem ustvarjalnem delu. To kar raste pri SKA je svobodna in še posebej osvobojena slovenska umetnost odprtih obzorij, horizontov, ki se razmikajo in vključujejo vedno nove oora-ze zemlje in ljudi. Sredi njih utripa slovensko srce, v katerem se odražajo nove, doslej neznane barve, nova razmerja in sorazmerja. Ob tam, ko postaja ta umetnost po prizorišču svetovna, da se tako izrazim, se s tem tudi problemi trgajo iz ozadja; to, kar je bilo pri nas doslej tako povezano, da se je v tem ozadju problem nekako izgubil in zadušil. Tu šele dobivajo človeški problemi osrednje mesto in polno osvetlitev, postajajo občečloveški. To pa so šele vrata, skozi katera je na določeni višini možen vstop v svetovno literaturo... Najbolj opazno pa je to v poeziji. Poseben pomen imajo vsa ta prizadevanja v razmerju do naroda doma. Zanj politično osužnje-nega in duhovno uklenjenega, pa vendar po dogodkih razgibanega in zato iščočega, pomenijo ta snovanja, zaradi diametralnega nasprotja vsemu, kar ga hromi in duši, moderno umetnost, kulturno smer bodoč-n°sti z neudržljivo privlačnostjo, ker prinaša vonj vseh štirih strani sveta, z njim vzdušje svobode in vere v dobro... To pomembno vlogo pa lahko ta tvornost igra samo, če je in dokler je visoko kvalitetna. Vztrajajte na nivoju. Ne očitki (beli kruh umetnosti za izbrance), niti ekonomske stiske... naj Vas ne nagnejo k popustitvi...
Zame osebno so publikacije SKA oaza v puščavi. Res se čuti v aktualnih razpravah še tu in tam obre-menjenost s preteklostjo, vendar toliko pogumnega je zapisanega, da mi je ob branju padla teža z ramen, češ nisi sam v kritičnem gledanju; in vse skupaj ni bilo več tako brezupno, poniglavo in klaverno. Tu je dana emigraciji zadnja prilika, če pusti propasti tudi to, si je napisala osmrtnico...
Naj za konec še enkrat izrazim svoje 'občudovanje SKA za njeno delo. Idealizem in temeljitost ter pogum sodelavcev zasluži vse priznanje, če bom mogel v čem pomagati, bom to rad storil...”
OB'RAZI IN OBZORJA, nad.
ameriškim pesnikom Longfello-wom, pesnikom kanadske indijanske pesnitve The Song of Hia-watha. Ta se je na svojem drugem potovanju v Evropo nazaj grede na ladji iseznanil — kot piše v spominih — z omenjenim Smolnikarjem, potujočim k Baragi v misijone ob Michiganskem jezeru. Morda sta tedaj govorila o teh Indijancih, med katere gre kot misijonar? Gotovo je, da je pozneje Longfellow napisal svojo slavno “Hiawatho”, spev o Indijancih teh velikih jezer iz rodu Ocipvejcev, torej prav pokrajine, ki je bila v tistem času področje Baragove škofije. Ali bi bilo morda najti kakšno sled Baragovega indijanskega misijonskega delovanja v tej veliki pesnitvi severnoameriške literature? Režek je dal prizoru, ko je Baraga stopal na ozemlje Indijancev, prav Longfel- ' lowove verze iz Hiatvvathe kot motto, namreč:
In poslal bom proroka k vam, da osvobodi narode, ki vas bo vodil in učil, ki se bo trudil in trpel za vas.
Ali ni to nalogo opravljal med Indijanci Baraga?
In kdor bo šel kdaj v Tigre na “Hiawatho”, naj pomisli na to pesnitev iz folklore Baragovih Indijancev, na Barago, na njegov letošnji jubilej in na njegovo poslanstvo tudi med nami izseljenci.
Tine Debeljak
kronika
Kipar France Ahčin je imel v dneh od 2. do 15. junija 1957 razstavo svojih del v galeriji KOPK, v Gualeguayu, v provinci Entre Rios.
Koncertna sezona v Buenos Airesu je v polnem1 teku. Simfonične koncerte dirigira letos skupina dirigentov, povabljenih iz Evrope in drugod. Več koncertov v tej skupini bo dirigiral tudi Marijan Drago Šijanec, in sicer v gledališču Opera in v veliki dvorani pravne fakultete. Dne 20. junija je dirigiral koncert francoske glasbe. — V Miinchenu izhaja revija “Slo-bodna Jugoslavija”, ki je objavila v treh nadaljevanjih dramo Stanka Kocipra “Svitanje”. — Družinska revija “Mladika”, ki izhaja v Gorici, je objavila prispevke Mirka Javornika in Vinka Beličiča.
doma in po svetu
Beograjska opera je v aprilu gostovala v Parizu na mednarodnem opernem festivalu. Za njeno gostovanje je bilo tudi letos veliko zanimanje, ker je lansko leto beograjski ansambel zasedel prvo mesto
z izvajanjem oper “Princ Igor” in “Ho-vanščina”. Toda letos je uspeh šei mimo, ker so predvajali opero francoskega komponista Masseneta “Don Quijote”. Ugajala pa je inscenacija. Pač pa je žel velik uspeh balet beograjske opere, ki je izvajal dva baleta hrvaškega komponista Baranoviča, in sicer “Srce iz lecta” m “Kitajsko pravljico”. Glavna plesalka skupine je Dušanka Sifnios. Pariška kritika jo je proglasila za eno najboljših plesalk in priporočila njen angažman v baletu pariške opere.
—	Pesnik Alojzij Gradnik je nedavno končal prevod prvega dela Dantejeve “Divine Commedie”. Lansko leto je Slovenska matica izdala prevod Dantejevega dela “Vita nuova”. Danteja prevaja v domovini tudi Ciril Zlobec, v zamejstvu pa pesnik Tine Debeljak.
—	Zanimiva literarna pravda se je sprožila pred nemškimi sodišči. Tožbo so sprožili dediči nemškega pisatelja Franza Kafke, ki je umrl že v letu 1923, tožijo pa dediče pokojnega pisatelja Thomasa Manna zaradi “literarne kraje”. Nobelov nagrajenec Thomas Mann je nekaj let pred svojo smrtjo (umrl je lani) napisal roman “Priznanja Felixa Krulla” in je knjiga kmalu izšla v prevodih v glaVhih svetovnih jezikih (tudi španski je že na tukajšnjem knjižnem trgu). Dediči Franza Kafke navajajo, da je Thomas Mann posnel vsebino romana po Kafkovi noveli “Welt im Kaffeehaus — Svet v kavarni”. Novela je izšla v Miinchenu v letu 1930.
Letos bo poteklo sto let, kar je francoski pisatelj Gustave Flaubert objavil svoj prvi roman “Madame Bovary”, ki ga je pisal štiri leta. O avtorju in o njegovem prvem delu pa ne pišejo toliko v Franciji, kolikor v Angliji. Angleška kritika navaja, da je s tem delom Flaubert postavil temelje evropskemu romanu in ti temelji drže še danes. Delo je izšlo v aprilu 1857.
—	Prvi časnik v slovenskem jeziku je izšel 1. 1797 in slavi slovensko časopisje letos 160. letnico svojega obstoja. List je nosil ime “Lublanske novice iz vsih krajov celiga svejta” in bil tiskan v obliki male osmerke. Prvi urednik je bil pesnik Valentin Vodnik, ki je tudi sam pisal večino člankov in cb-^ javljal svoje pesmi.
Avstrijski dramatik Fritz Hochwaelder je k.±i povabljen, da bi predaval na Sor-uoiii v Parizu. Pariška kritika ga že šteje med glavne sodoone dramatiKe. ±xa.v* je ona na Uunaju premiera novega dela, v katerem ooravnava noc.i-vvvioiuer prooiem pravice, venaar ne iz lueoiosKega stansca. ucaO je prežečo s Kauniek.iu duhom in J:i.ochwaeluer je v razgovoru s časnikarji poudaril, da se smatra za katoiisKega pisatelja, dasi ^e neKatera njegova deia napisana pod vp.i-vum Bertnoiua Brečo ta. iNovo aeio nosi nasiov ' Die Heroerge — Gostima” m i,a oouo kmalu izvajan v Parizu.
—- Slovenski koledarji slave letos svojo štiristoletnico, mimoz Trubar je i. lo67 izaal prvi slovenski koieuar. ilnjiga je sicer nosila nasiov "Ta prvi ueji noviga testamenta", po obširnem uvouu v raz-mgo novega testamenta pa je Trubar dodal še "itolenaer", da hi "pomagal svojim lubim Slovencem". roieg Koledarskih poaatkov je objavil še številke o starosti sveta, vremenske napovedi in druge pratikarske napovedi. Zanimiva so imena za posamezne mesece: roženevit, jeseniK, Kozoprk, listo-gnoj. Kozencvit je bil junij, jese-niK september, kozoprk oktober in listognoj november. Nekatera teh imen je uporabljal še Vodnik, pozneje pa so se popolnoma izgubila. Trubar je izračunal starost sveta .s temi besedami: “Resnična inu gvišna rajtenga, koliko je let od začetka tiga sveta, od enega časa do druziga, do letošniga 1557 lej-ta: 5531 let, šest mesecev in deset dni”.
Peter Fleming je napisal dosedaj najboljšo knjigo o Hitlerjevih poskusih invazije v Anglijo leta 1940. Knjiga nosi naslov “Invasion 1940” in londonska kritika obilno piše o njej in jo zelo izčrpava. Fleming uporablja dosedaj tajne spise angleških in nemških arhivov in prihaja do zaključka, da bi bil mogel Hitler v septembru 1940 s samo štirimi divizijami njajbrž uspešno zasesti vso Anglijo, ker je Anglija po Dunquerqueju bila brez vojske in brez orožja (razen letal). Toda nemški štab si ni bil edin, Hitler pa ni dovolj resno vzel sicer točnih podatkov nemške špionaže o položaju v angleških oboroženih vrstah. Fleming pravi, da bi se bil spremenil tok svetovne zgodovine, ako bi bilo nemško poveljstvo sposobno tvegati improviziram vdor v Anglijo.
CENA “MEDDOBJU”, številka 3/4 tekočega letnika, je: 35 pesov. 2 dolarja, 1 funt, 800 lir, 600 fr. frankov in 30 avstrijskih šilingov.
CENA NOVELI “ČLOVEK NA OBEH STRANEH STENE” je: 45 (35) pesov, 2 l/2 (1) funta, 1000 (800) lir, 800 (600) fr. frankov in 40 (30) avstrijskih šilingov. PRIJATELJE SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE VLJUDNO PROSIMO:
Poravnajte naročnino!
Pridobivajte nam novih naročnikov!
Podprite naše delo z mecenskimi prispevki!
„GLAS“ je štirinajstdnevnik. Izdaja ga Slovenska kulturna akcija, Alvarado 350, Ramos Mejia, FCNDFS, Bs. Aires, Argentina. Ureja uredniški odbor. Tiska tiskarna ..Federico Grote". (Ladislav Lenček C.M.), Montes de Oca 320, Buenos Aires.