Za poduk in kratek čas. Potovanje v Otizo. (Spisal F. B.) (Dalje.) Ko smo si vse na tanko ogledali, vprašali smo še goapodarja, je-li bil kdo od č. duhovščine pri njem, da bi ai ogledal, kar on imenuje čudo. Povedal nam je, da od č. dubovščine ni bil še nikdo pri njem, a deželaka gosposka bila je že pri njem, ogledala si vse na tanko, ter vzela še seboj aeaedle krvi. Predno amo odšli, rekli smo še goapodarju, da je mogoče, da je ta prikazen rea čudo božje, a mogoče je pa tudi, da je to samo natorna prikazen; sicer bo gospoaka, duhovaka ia deželaka, vse to preiakala ter dokazala, je-li eno ali drugo. Na to amo ae podali nazaj v krčmo, kjer smo imeli voz in konje. Miza je že bila za nas pokrita. Obedo vali smo dobro. Ko so vaščani izvedeli, da so v vaškej krčmi imenitni roraarji, ki ao prišli rešnje krvi gledat, prišli 80 nas v krčmo gledat. Pili niao, le od strani ao nas gledali in poalušali. Prišel je tudi vaški rbirof" (občinaki predatojnik). Ta nam je začel, ne da bi ga vpraaali, razkladati, kako se je rešnja kri prikazala. Govoril je tak6-le: ,,Bilo je 11. dan tega ineseca. Megec se je ravno pomladil. Ženske iste hiše so uni dan prale. Prišle so že v mraku iz perišča. Ko ao iz ceste skozi leso v dvorišče prišle, stopale so na nekakove majhne mehurčke, iz katerih je pobrizgavala topla kri. Pridejo v bišo pa najdejo tudi tu na podu takšne mehurčke, ki so se na podu izduvali ter ko ao bili že napeti, popokavali. Vai so se jako preatrašili; nikdo ni upal iz biše. Na to so začele ženske kričati in akozi okna soaede klicati. In takoj je bila vsa vas na nopab. Smelo trdim, da ae naa je do 100 ljudi zbralo. In kar smo videli, to amo videli, pa je. Jaz sam, kot vaški birof, sem se prepričal, da je kri bila topla: namočil sem v njo avoj laatni prst!" Kar je birof povedal, to so navzoči potrdili, rekoi: ,,Je, bogme je; tako je bilo!" Mi k vsemu temu niamo rekli ne bev, ne mev: ostali smo ozbiljnib obrazov. Po obedu vprašal naa je krčmar, ki aicer ni mnogo govoril, če amo bili že kedaj v AlaoLendvi (v Spodnji-Lendvi). Ko amo mu povedali, da še uiamo bili, svetoval nam je, da bi se peljali tje ter ai ogledali to lepo madjarsko meato. Ia takoj smo ae odpravili na pot. Od Otize do Lendve smo se vozili pol drugo uro. Ob lepej cesti stojijo tri vaai, od katerib je prva še slovenska, a oatali dve pa ste popolnoma madjaraki. Med potjo bili smo vsi nekako zamišljeni, le g. V. pogledal je v časib proti Otizi ter zagodrnjal: ,,Sram me je, da sem hodil tega gledat!" Moja gospa, ki ga je botela potolažiti, pa začne nekako tako-le govoriti: nVem, da se moj mož na tihem še bolj jezi, nego Vi, g. V.! Vi 8te hoteli kri samo v Otizi videti; moj mož pa je vzel še ateklenico seboj, da bi ai natočil te krvi ter peljal domov. Sirotek pa ai pelje sedaj samo pokrvavelo atolovo nogo v apomin domov!" Na to ao ae začeli vai tako amejati, da ao kar zevali. Da mi ne bi zaradi te ateklenice več nagajali, zagnal aem jo tako močno na ceato, da ae je morda na sto kosčekov razbila. Sedaj še le so zagnali enoglasno ameh, da se je od vasi, proti katerej smo se peljali, prav krepko odmeval. Bal sem se že, da se mi ne bi amejali, ko se bomo akozi va8 peljali. Kaj bi počel, če bi se moji tovariai na vozu, a vaščani, ki so ob cesti stali, pa ob vozu amejali? Jaz, ki aem bil edini reanobnega obraza, bil bi tedaj med njimi ali ali kaj. Hvala Bogu, da mi je prišel na um enak čudež, ki se je godil 1. 1851 v Vitanjakej fari blizo Celja, o katerem aem začel svojim sopotaikom pripovedovati, da bi jih vaaj nekoliko utišil. Ker bi utegnil Vitanjaki čudež tudi tebe, dragi čitatelj, zanimati, tedaj ti podam na tem mestu, kar aem čital o njem v nemškej knjigi, v katerej je opisano življenje in delovanje pokoj nega kaezoškofa A- M. Slomšeka, Smešnica 22 ,,No", pozdravi žena moža, ko pritava pozao v noči domov; ,,no, nocoj si se ga pa lepo navlekel!" ,,Tako?" zategae mož, ,,tedaj aem ti vendar enkrat ugodil?"