Peter Preradovič. (Napisal V. C.) / # ed glavnimi književniki ilirske dobe nahajamo domoljube skoro vseh stanov. Tu sučejo uma svetle meče kakor vojaki, tako duhovniki. Redki so pesniki v vojaški suknji, vendar naši južni bratje Hrvati imajo uprav iz vojaškega stanu največjega pesnika-lirika. — Lep spomenik mu je postavil hvaležni narod »u svom polju« na zagrebškem pokopališču »Mirogoju«, kamor so leta 1879. prenesli njegovo truplo z Dunaja , pa še lepši spomenik so mu njegove pesmi. »Narod naš izgubio je veleumna pjes-nika, kojemu po mojem bar mnienju kao liričnomu premca nema« , tako „DOM IN SVET". 1892, štev. H. »Mrtav živiš medju nama. Jer o vatri tvih pjesama Hrvatski se narod grije.« Senoa. je žaloval domorodni vladika Stross-mayer v hrvaškem zboru, ko je pred dvajsetimi leti umrl v Farafeldu pri Veslavi Pre- WW:"-"r-'^'-:^3 . , 3551 r , i' radovic, kateri je s svojimi domoljubnimi pesmimi budil ne samo Hrvate, ampak vse južne Slovane. Celo k severnim bratom se je slišala njegova pesem. Peter Preradovič se je rodil v Vojaški Krajini 18. marca leta 1818. v vasi Grabrov-nici blizu Pi-tomače. Ko je pred nekaterimi leti ogenj uničil skoro vso Grabrovnico, pogorela je tudi rojstve-na hiša Pre-radovičeva. — Stariši Preradovičevi so bili grško - iztočne vere, kakor tudi vsi otroci; no, kdaj je naš Peter postal 31 ?• ! _/«Y*, , 482 Peter Preradovič. katoličan, nisem mogel zvedeti., V osmem letu so poslali Petra v šolo v Grubišno Polje, a pozneje v Gjurgjevac; od todi pa ga je poslala mati Pelagija — oče Ivan mu je leta 1828. umrl — v vojaški zavod v Belovar. Ko so ga na koncu leta 1830. sprejeli v vojaško akademijo v Dunajsko Novo mesto, obudilo se mu je takoj, kakor sam pravi, veselje za pesništvo. Ko je leta 1834. pogorelo Dunajsko Novo mesto, dobili so gojenci nalog, da opišejo to nesrečo. Naš Peter je zložil o njej prvo pesem v nemškem jeziku, za katero ga je pohvalil profesor. Odslej je zlagal vedno pesmice, seveda v nemškem jeziku, tako, da so ga vsi njegovi součenci imenovali in klicali pesnika. Ko je čez osem let dovršil akademijske nauke in postal poročnik, obiskal je pred odhodom k svojemu polku sestro in mater, katera se je bila po smrti očetovi omožila s Ko-sanovičem, nadporočnikom v Pitomači, ter se je iz Grabrovnice preselila v Pi-tomačo, a od todi pozneje v Pisanico. Vrnivši se v svojo domovino Peter skoro ni znal materinščine, pozabil jo je bil. A ker mu mati in sestra Marica nista znali drugega jezika, kakor hrvaški, privadil se je za mesec dnij zopet materinščini. Na koncu leta je prišel k svojemu polku v Milan, kjer je bilo tudi nekoliko Hrvatov, vendar so se malo kdaj kaj pomenili v materinščini, dokler ni leta 1840. prišel k istemu polku znani Ilirec Ivan Kukuljevič. Ko je Kukuljevič zvedel za Prerado-viča, da zlaga nemške pesmi, ni nehal nagovarjati Petra, naj poskusi v narodnem jeziku; tega seveda Kukuljevič ni dosegel, vendar je Preradovič začel jemati ideje za svoje nemške pesmi iz hrvaškega življenja in je med drugimi preložil skoro celo prvo pevanje Gun-duličcvcga Osmana na nemški jezik. Iz Milana je šel Preradovič s svojim polkom čez Venccijo v Zadar. V Vene-ciji se je seznanil s Spirom Dimitrovi-čem, kateri ga je pridobil, da je zložil prvo hrvaško pesem kot odgovor na pesem Dimitrovičcvo ; v tej pesmi je pokazal Preradovič, da je rojen za pesnika. V Dalmaciji se je precej po prihodu seznanil s profesorjem Antonom Kuz-maničem, kateri ga je nagovoril, da je leta 1844. za prvo številko njegove »Zore Dalmatinske« zložil krasno domoljubno pesem »Zora puca, bit če dana«, katero je oče preporoda, dr. Ljudevit Gaj, objavil tudi v svoji »Danici«. Preradovič je nagovarjal Dalmatince, naj sprejmejo Gajev pravopis. Voditelj in pomočnik Preradovicev v prvih pesmih mu je bil znani narodni pesnik Kačič. Ko je začela izhajati »Zora Dalmatinska«, skoro ni bilo številke, v kateri ne bi bil Preradovič budil naroda s svojimi vedno lepšimi pesmimi. Med prvimi njegovimi domoljubnimi proizvodi se odlikuje posebno »Putnik«, kjer je krasno opisal željo po domovini, ker Tudja zemlja ima svoje, Ne spoznaje jade tvoje, Tudja ljubav ljubi svoga; potem »Brača«, »Djcdiunuk«, »Pjcsma suncu«, »Dalmatin«, »Majka kod ko-lievke«, kjer prosi mati nebeškega Očeta za malega svoje otroka v zibelki, da bi bil pravi sin domovine: Da koraci u tvom hodu Svi te vode k tvorne rodu! V pesmi »Vilin san« prerokuje lepo prihodnost Slovanom, ako se odreko nezložnosti: Uzajamnost sve izravna čudi, Godeč svakoj, nikojom ne žulja. Pesmi, katere so bile večinoma natisnjene v »Zori Dalmatinski«, (katero „DOM IN SVETi' 1892, štev. 11. 483 je i sam nekoliko časa urejeval), izdal ie leta 1846. v posebni zbirki »Prvienci«, kjer poje: Nije mi do svoje Slave razširenja, Vec do majke Slave Slavna uzvišenja. V tej zbirki so domoljubne pesmi, katere imenuje »bilje« ; to podaje domo- Da s' izliečiš rane in »cvieča«, katero je nabral za svojo zaročnico Pavlino de Ponte. Med temi pesmimi se odlikuje posebno »Mrtva lju-bav« in »Veseo danak«. Na koncu zbirke so pa »Presade«, nekoliko pesmic, prestavljenih iz nemškega, katere je presadil na domača tla . . . .... rad mirisa i boje, Tko zna štovati tudje, Znade ljubit svoje. Potoval je zaradi zaroke s Pavlino na Dunaj in v Pešto, potem se je vrnil v Zadar čez Zagreb, kjer se je po našem Stanku seznanil z glavnimi pisatelji ilirske dobe. Med pesmimi, katere je potem zložil v Zadru, krasne so posebno: »Rodjene sestrice«, »Sliepac Marko« in »Nada«: Siromahu ti si sve bogatstvo, Bogatome još veci imetak, Veselome neizmjerno carstvo, Žalostnome veselja poeetak. Ko je leta 1847. moral zapustiti Dalmacijo in iti na vojsko v Italijo, zložil je krasno pesem »S Bogom!« Po dovršeni vojski se je poročil kot kapitan s svojo zaročnico v Dubrovniku, kateremu na slavo je zložil krasno elegijo: »Pjesma Dubrovniku«. Ko je potem leta 1849. prišel v Zagreb k vojaškemu »odsjeku banskog vieca«, pokazal je zopet, kako ljubi svojo domovino, v pesmi »Pozdrav domovini« : Ti si meni sve, što zovem svojim, Sve, što ljubim, sve, što željom gojim. V Zagrebu je ostal do leta 1852. V tem času je napisal več ljubavnih pesmic, med katerimi se posebno odlikuje: »Stalnost i nepokoj«, »Pitanje«, »Kad!« in »Kasno«. Burni časi in politiške nepri-like onega časa so delovalo tudi na Preradovičevo muzo; gledajoč nezlož-nost slovansko hvali Rusine, a kara Poljake: Zašto stranputice Tražite stazice? vendar še upa, da po burji zopet pri-sije svetlo solnce. — V pesmici »Moja ladja« tolaži domovino : U budučnost gledaj bolju, K nebu digni stieg! Vse one pesmice, domoljubne in lju-bavne, katere je zložil poleg svojih »Prvencev«, izdal je v Zagrebu 1. 1851. pod imenom »Nove pjesme«, katere je posvetil vladiki Strossmaveru: Koj1 priljubit božjem daru Svete vjere znadeš plodno Sveto čuvstvo domorodno. Ta zbirka se je tako hitro razprodala, da je ni mogel poslati niti vsem svojim prijateljem. S to zbirko se završuje prva doba pesništva Preradovicevega, v kateri prevladuje čustvo in se kaže njegova mla-deniška živahnost; ob jednem se začenja druga doba, v kateri prevladuje um. V tej drugi dobi je — kakor pravi učeni hrvaški kritik Srepel — »snažnija arhitektura nego plastika. Oko se na-sladjuje više jasnom dispozicijom i veli-čanstvenim razvojem misli, nego plastičnim oblicima«. Dramatizovani epos »Kraljevič Marko«, libretto »Vladimir i Košara« in zasnovani divni romantični epos v narodnih desetercih »Lopudska sirotica« so mu nekak prehod v drugo dobo, katero začenja s krasno odo »Smrt«. Od 1. 1852. do leta 1860. je skoro malone utihnila 31* 484 Peter Preradovič. njegova muza, ker se je kot major moral hitro seliti iz mesta v mesto; bil je namreč v Cremoni, Veroni, Pančevu, v Kovinju, Erdelju in na Dunaju. V tem času mu je umrla svast, jeden otrok in od žalosti za otrokom tudi soproga, zato pa tudi »Lopudske sirotice« ni nadaljeval, ostala je nedovršena. Ko je leta 1856. prišel Preradovič v Glino, oglasil se je v »Neven«-u z imenovano pesmijo »Smrt« in »Zemaljski raj«, potem pa je zopet utihnil. Leta 1857. so ga prestavili iz Gline na Dunaj h generalnemu štabu, kjer je naslednje leto postal podpolkovnik. Leta 1859. je bil pri svojem oddelku pri Trstu in Postojni in je potem postal polkovnik. Prispevši v Temešvar, budil je zopet svoj narod na delo, ker je bil nehal absolutizem; vnemal ga je, naj ljubi in pospešuje materinski jezik: Po jeziku dok te bude, I glavom če tebe biti! V krasni pesmi »Molitva« prosi: Preporučam, Bože, tebi Rod svoj mili, kog ti glasom pjevam. Uzdrži mu zviezde jasne, Vjernost sebi, pouzdanje u te ! V pesmi »Hrvati Dalmatinom« pozivlje Dalmatince, naj pridejo k posvetovanju, kako bi se vsi Hrvati zjedinili, ker: U slozi je ljudska sila. V sonetu »Mlado ljeto« želi, da bi novo leto doneslo »radostnih promjena«, in poje: I doniet ce svakom, koji znade Hvalom primit, što Bog mili dade. Leta 1862. je dovršil religijozni epos »Prvi ljudi« v narodnih desetercih, o katerem, če si je tudi posodil nekatere motive od Miltona, vendar lahko rečemo, da je to samostalen epos poln pesniške krasote. Kakor »Lopudske sirotice«, tako tudi ni dovršil obširno zasnovane epopeje »Pustinjak« in začetih epskih pesmij »Nejunakovič« in »Krsto - Frankopan«; vendar so odlomki pravi biseri pesništva, ker Preradovič, če tudi je bil pravi pesnik, vendar je dolgo popravljal, predno je kaj izdal. V pesmi »Slavjanski Dioskuri« opisuje dobročinstva slovanskih apostolov Cirila in Metoda. Krasne ideje razvija v pesmih »Božji sud«, »Angjeo čuvar« in »Ljubav«, katera naj zagrli vse narode. Ljubezen in zlogo naj širi Slovan, ker »sloga«, katera se je začela širiti med Slovani, ta je zora, »naviešta dan ljubavi«, poje Preradovič v naj-idealnejši krasni pesmi »Slavjanstvu«, kjer kaže preteklost, sedanjost in prihodnost Slovanstva, če bode zložno. Noben pesnik ni tako poslavil Slovanstva, kakor Preradovič ravno s to pesmijo. To pesem je zložil na Dunaju, kamor so ga prestavili leta 1864. iz Temešvara. Na Dunaju se je oženil drugič z od-gojiteljico svojih dveh otrok, Emo Regnerovo, kateri je leta 1865. zložil zadnjo ljubavno pesmico »Onoj«. Ko je bil izdal svoje »Nove pjesme«, ni zložil več ljubavnih pesmic, kakor to in pred to »Pjesme sladogorke«. Med najlepše pesmi te dobe spada: »Spomenik Jelačica bana«, »Biskupu Strossmaveru«, »Majci«, »Mujezin« in veličanstvena oda »Bogu«, kjer poje: Sve s tebe biva: vir si, iz koga svi Životi teku, more, u kojem se Sve smrti tope, uzrok prvi Svega na svietu i cilj mu zadnji! Pred smrtjo je splel še krasni sonetni venec »Milim pokojnikom«. Poslednja pesem mu je oda v spomin smrti Jelačica bana »Dvadeseti svibnja« (20. maja leta 1859.). Zadnje leto, t. j. leto 1872. mučila gaje vodenica in bolezen slezene „DOM IN SVET!' 1892, štev. 11. 485 čim dalje bolj. Umrl je dne 18. avgusta v Farafeldu kot general, katero čast je imel od leta 1866. Razven omenjenih nedovršenih epskih pesmij so še nedovršene: »Hrvat ili Srbin« in »Iztočne iskrice«; tudi nekoliko prestavljenih pesmij iz druge dobe imamo od njega. Preradovic je pravi idealist, a pesmi v njegove so večinoma domoljubne. Živa vera v božjo pravičnost se vleče kakor rdeča nit skozi njegove pesmice, katere so na nekaterih mestih prepleli spiritiški nazori, a ti nazori so v domoljubnih pesmih jako redki. Prvi sled teh nazorov se pojavlja v drugi dobi njegovega pesništva v odi »Smrt«; razvijajo se bolj in bolj, tako, da je leta 1865. zložil pesem »Novome suncu«, kjer slavi spiritizem kot prepo-roditelja človeštva, kot novo solnce. Tega leta je izdal tudi na hrvaški jezik prestavljen Kardecov spis: »Spiritizam na prosto razložen, kratak načrt nauka o duhovih i njihovih priobčivanjih.« Da je bil Preradovic privrženec spiritiških naukov, vzrok je pač ta, da se je mnogo bavil s filozofijo in iskal raznih lepih idej. Skoda, da jih ni iskal vedno v nauku Kristusovem! Prestavil je še na v nemški jezik Račkega razpravo »Cija je Rieka?« Jezik v Preradovičevih pesmih je pravilen, gladek in čist, posebno pa ima obilno izrazov, kakor malo kateri pesnik. Mnoge pesmi Preradovičeve so postale celo narodne, posebno pa mnogi izreki, kakor: »Tudja zemlja ima svoje, ne spoznaje jade tvoje«, »Stalna na tom svietu samo miena jest«, »Ljudskom srcu uviek nešto treba, zadovoljno ni-kad p os ve nije« itd. Po njegovi smrti leta 1873. so se izdala njegova »Pjesnička djela« na troške naroda, a »Matica Hrvatska« je jako ustregla svojim udom, da je 1. 1890. izdala »Izabrane pjesme« Preradovičeve, kateri se mora prištevati med največje pesnike slovanske. Skopuh. Y hiši stari starega skopuha Lomi silen kašelj in naduha: Ves že sključen šteje svoj denar, Dolg vknjižuje, smrt pa ni mu mar. Kosa smrtna brenkne, smrt se zglasi: »Starec skopi, pojdiva počasi! Brž očedi madežev si vest, Dolg odpusti revam in o brest!« Strese starca v duši in životi, Kaj da njega tudi smrt se loti: »Neža, vstani, vstani mi v pomoč, Smrt seboj me hoče zdaj na noč! Neža, če me morda smrt pograbi, V rakev vreče dati mi ne žabi, Ki imam jo vedno pod glavo, Spal težko brez nje bi pod zemljo. In ne žabi z mize bukev vzeti, Meni v roke jih na prsi deti; Rad sem vanje pisal, rad jih bral, , Prav težko brez njih bi v grobu spal.« Pa do dobra to ne vzdrami Neže; Pač se skloni, kima — zopet leže. Ko se spravi starec skopi spat, Zleze mu ledena smrt za vrat — —