U « G - N A It O D - DOMOVINA TABOR je glasilo Združenih slovenskih protikomunistov. — TABOR je last in vestnik Tabora SPB. — Mnenje Tabora SPB predstavljajo članki, ki so podpisani od Glavnega odbora. — Izdaja ga konzorcij. Predsednik: inž-Anton Matičič. — Urejuje in odgovarja uredniški odbor glasila: za lastništvo lic. Ivan Korošec, upravnik Božo Šušteršič. TABOR iz the voice of bhe Confederation of the United Slovenc Anti- communists. TABOR es el organo de la Confederacion de los Anticomunistas Eslovenos Unidos. — Director: Ing. Antonio Matičič, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina. Imprenta: Talleres Graiicos Vilko S. R. L., Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina, T. E. 362-7215. Registre Nacional de la Propiedad Intelectual No. 003.016. NAROČNINA: Argentina A 25.-; Južna Amerika 10 dolarjev; Evropa -Avstralija 12 dolarjev; ZDA in Kanada 12 dolarjev (zračno paketi). Letalska naročnina za vse države 15 dolarjev. Naročila, reklamacije, nakazila, dopise in ostalo pošto pošiljajte na naslov: Inž. Anton Matičič, Rio Colorado 1806 — OP 1686 Hurlingham — Buenos Aires — Argentina. T. E. 665-6654. NAŠA NASLOVNA SLIKA: Ta slika je bila posneta marca 1944 na Trški gori pri Novem mestu, po partizanskem napadu na to postojanko. Napadalci so se umaknili z velikimi izgubami. Med ostalim zaplenjenim orožjem je tudi granata, ki ni eksplodirala. PORAVNAJTE NAROČNINO! Svobodni sveta, združite se! Za Boga, Narod, Domovino! Julij-Avgust 1988 PENSAMIENTOS iDios! Quien nos ba creado; quien 'ha ooncedido a nosotros aquella ^siiisima parte del mundo que es el lugar de Triglav; a quien nuestro Pueblo ha erigido templos en su honor por todas las colinas eslovenas; a ke in orožje, sem se vzravnal in jo udrl za njimi ter jih pozdravil z drugim rafalom. V trenutku, ko sem dospel na breg in se uzrl navzdol, mi Je zastala kri v žilah — bilo jih je kot uši, že razkropljeni iskajoč zaščite ttmd skalami in grmovjem. Rešitev, ki sem jo videl v tistem trenutku, je bila za naju ena sama; podati se v beg, izkoristiti zmedo in strah, ki je vladal med njimi, poleg tega pa so morali nuditi pomoč ranjencem, kate-rih stokanje sem utegnil dojeti. Umik, ki sva si ga izibrala, je bil po robu vasi, in ne po cesti, ki je bodila skozi vas. Do poti v dolino je bilo kakih petsto metrov, številni Plotovi vrtov in skalnatih zidov so nama pošteno ovirali hiter premik. Ko Sva preskočila vse te zapreke z orožjem in municijo, sva se divje pognala navzdol in po nekaj minutah dospela na cesto. Tu sva se za hip oddah-n;la in se seveda ozrla nazaj proti bregu, če naju sledijo. Opazila sva partizana, najbrž poveljnika brigade, ki naju je opazoval z daljnogledom. Po-s!al sem mu značilen pozdrav z obema rokama, ki se pošlje v takih slu-ČKjih. Kaj si je mislil v tistem trenutku, ne bi bilo težko uganiti. Znova sva krenila proti Št. Petru; z umerjenim korakom in polna navesti, da sva se srečno izmazala iz tega svojevrstnega spopada. Bog si g'1 vedi, proti kateremu številu teh partizanov. Prepričan sem bil, da naju ne bodo sledili iz dveh razlogov: bila sva že predaleč, in drugič, nihče ne bi utegnil žrtvovati svojega življenja in naju sledil, pot ki bi ga peljala v siguren pogin. ; J ' Lačna sva dospela do majhnega posestva, ki se je dvigalo na desni strani ceste. Postregli so nama s pršutom in kražko kapljico. Pijača nama razvezala jezike; opisala sva gospodarju in prisotnim članom njegove dcužine ves potek najinega spopada s partizani; imel sem občutek, da na-niso povsem verjeli. Zahvalila sva se za obilno postrežbo ter krenila P^oti „domu“. Tik pred vhodom v kasarno je bil na straži moj prijatelj. Ko naju jo zagledal, je planil kot nor na mene in me začel objemati od veselja. I^neli so naju za mrtva, saj se je vrnilo od celega voda samo devetnajst fantov, medtem ko se ostalih šest, vštevši naju dva, ni povrnilo. Isti par-fizani, ki sva jih napadla, so v zasedi blizu vasi Zagorje pričakovali ostali vod, ki se je vračal brez naju v Št. Peter in zajeli tri primorske prostovoljce in nekega ljubljančana, ki je bil moj sošolec v osnovni šoli. r Poiskal sem našega vodnika, katerega ime iz lojalnosti ne omenim, in ga vprašal, čemu naju ni obvestil, ko so zapustili Bač. Razlezel se mu je obraz v prešeren nasmeh in z dvema besedama je zapečatil mojo radovednost: »Vojaška tajnost.11 Mislim, da po 44 letih imam pravico razgaliti to tajnost: On kot ostali borci so se nalezli kraške kapljice in enostavno pozabili na naju. Naslednji dan sem bil poklican na „raport“ k poveljniku čete. Močno sem se začudil, ko sem zagledal sedečega za pisalno mizo črno bradatega oficirja s činom kapetana. Po pozdravu mi je velel sesti. Natančno sem mu moral opisati dogodke prejšnjega dne. Mirno me je poslušal in si gladil dolgo brado s palcem in kazalcem desne roke, si prižgal cigareto in ponu-■dil eno meni, globoko vzdihnil in pripomnil: »Mislim, da bi bil uspeh mnogo večji, če ne bi vstal in stoje streljal drugi rafal.11 Priznati moram, da je imel prav iz vojaškega stališča, toda jaz nikdar nisem bil prijatelj neumestnega pobijanja, temveč odobravam streljanje v lastno obrambo. Naš ‘domobranski namen je bil, braniti domove in ne neusmiljeno pobijati partizane, med katerimi je bilo mnogo zaslepljenih — posebno tu na Primorskem. Po končanem raportu sem izvedel, kako se imenuje novi komandant. Prepričan sem, da je še živ, saj me je pred leti obiskal v Bariločah; piše se Langus Milan, in je bil po končani vojni v taborišču Eboli v južni Italiji moj profesor fizike v taboriščni gimnaziji. Za oficirja se je izvežbal v obmorskem mestu Devinu, in ko so ga imenovali za komandanta v št. Petru, je pripeljal s seboj še dva druga izvrstna borca primorskega porekla. Prejšnjega komandanta, katerega imena se ne spominjam, pa so prestavili v pisarno v Trst. Imel sem občutek, pravtako ostali borci desete čete, da se bo popolnoma spremenila naša taktika in da bo zavladala stroga disciplina, kar nam je prihodnost potrdila. 'Čez dva dni smo doživeli novo presenečenje. Okoli polnoči se je pojavil pri stražarju naš soborec Jaka, po poklicu čevljar, doma iz Št. Petra. Na sebi je imel samo spodnje hlače in majico in seveda bos. Pobegnil je od partizanov, ko so ga imeli zaprtega v šoli Zagorja. Poleg uniforme pa so mu manjkali tudi zobje, ki mu jih je izbil komandant iz jeze, ker sem mu ubil edinega konja, ki ga je imela ta brigada, in ga je seveda on jezdil. Po pravici povedano, v tistem trenutku napetosti spopada nisem videl nobenega konja, skoraj sigurno so ga zadeli moji zadnji streli. Prav tako mi je zaupal, da so mojega sošolca iz Ljubljane po kratkem izprehodu ustrelili v tilnik in si seveda prilastili njegovo uniformo in obutev. Ostalim trem pa so prizanesli, ker so bili primorski prostovoljci, ki pa so ob prvi priliki pobegnili in znova vstopili v našo četo tik pred odhodom v Vipavsko dolino. (Sledi) ČISTKA 1SI MORALA BITI “MLADINA” st. 12 (25., 3. 1988) Franc Kržišnik-Ris, partizanski aktivist in borec Šercerje ve ibrigade ter XIV. divizije Borisa Kidriča, danes besni. Med množico telefonskih klicev, ki jih ob kampanji proti Mladini sprejema vsak dan njeno uredništvo, je bil Risov klic najbolj neposreden. Partizan od ;leta 1942, pripadnik nekdanje Vojske državne varnosti, kasneje pa oddelka OZNE za Slovenijo je med svoj srd nad dogajanjem v JLA in v družbi vpletal pripovedi o partizanstvu, o privilegijih skorumpiranih! funkcionarjev, o nekdanjemu borčevskem idealizmu in njihovi sedanji zagrenjenosti. Vse to prav v času, ko so tudi organi ZZB NOV gromko tojkli po Mladininem bogokletstvu, izdajstvu itd. Francu Kržišniku tako kot mnogim njegovim bojnim tovarišem, ki s simpatijami pišejo temu odpadniškemu časopisu, ne preostaja drugega, kot da še naprej partizani med vrstami nekdanjih partizanov. Toda, pravi Kržišnik, devetdeset odstotkov nekdanjih borcev NOV je poštenih ljudi, deset odstotkov pa se jih je ,,povampirilo". Tudi matematika nima več takšne teže, kot jo je imela nekoč. • Zakaj ste se s svojimi kritičnimi pripombami na položaj v Jugoslaviji obrnili prav na Mladino, zakaj ne na svoje nekdanje tovariše borce, ki so danes na visokih položajih? Kržišnik: Zato, ker sem videl, da pišete pošteno in objektivno in da se v resnici borite za to, da bi se nekaj ustvarilo, da bi se izboljšaj standard proletariata v vsej Jugoslaviji. Na svoje tovariše iz NOB se ne morem več obrniti. Maček bo star osemdeset let. Viktor Avibelj je skromen, toda tudi njega so že enkrat odžagali. Kljub temu pa prav po njegovi zaslugi stoji termoelektrarna v Šoštanju. To je še iz časov, ko je bil predsednik Izvršnega sveta. Tudi Stante in Kavčič sta bila skromna in poštena, pa še koliko je bilo takšnih, toda deset odstotkov nekdanjih borcev se je povampirilo. Vse so izkoristili, družbo pa so pripejjali tako daleč, da je danes v dolgovih. • Ko ste nam telefonirali, ste govorili o JLA in malverzacijah v gospodarstvu. Kaj vas danes najbolj prizadene? Kržišnik: Moti me to, da mladi ne služijo vojaškega roka v svojih republikah tako, kot so nam včasih govorili. V partizanih so nam poveljevaji v slovenščini. Kljub temu, da smo bili lačni, utrujeni, da smo spali v grmovju, smo razvili svojo zastavo in peli „Naprej zastava slave, naj bo junaški kril.še danes znam to pesem na pamet. Lepa je... Ne vem, če bi bilo prav, da bi bila danes Zdravljica slovenska himna, končno pa bi lahko imeli tudi dve himni, če ne bi bilo druge poti. Moti me tudi to, da se krade po podjetjih, da povsod goljufajo, nihče pa za to ne odgovarja. Zakaj nekoga, ki ga razkrinkajo, ne postavijo pred sodišče, zakaj ga ne obsodijo ? Pri tej ali oni aferi nihče ne ukrepa, vse se ,zatuša‘. Ali to pomeni, da so vsi podkupljeni? Ni še tako dolgo, ko sem se o tem pogovarjal z narodnim herojem. Vprašal sem ga o njegovem mnenju o tem, kaj se bo zgodilo. Ni mi vedejl odgovoriti. Pravi, da so nas v revščino pripeljali takšni gospodarji, kot so. Pa sem mu rekel: „Jože, drži, kar praviš." Za vse te lumparije, utajitve, kraje naj bi bili krivi borci, j resnici pa so ti lopovi danes stari petinštirideset, petdeset let. • Kdo je po vašem mnenju odgovoren za takšen položaj? Kržišnik: Kdo je odgovoren? Centralni komite, Izvršni svet... Zakaj so zvezali roke policiji ? Njena poročila dobijo v roke vsi. Zakaj je bij red, ko je bil še Rankovic? Nočem ga zagovarjati, toda on je bil idealist, bil je skromen. Pa Stane Rozman... Hudo mi je, ko vidim tisti spomenik na vogalu Šubičeve, na katerega lahko vsak pes ščije. Ali ni bilo dovolj, če bi mu postavili skromen spomenik zraven Borisa Kidriča? Zakaj niso v čast generaju Maistru streljali salv v Mariboru? Učenci osnovne šole Unec smo ga večkrat obiskali. Rekel je: „Fantje, ta meja ni prava. Naša meja je na Piavi. Tam na Piavi, tam so naše meje, tam je naša kri. Tudi Koroška bo nekoč še naša. Umakniti smo se morali zaradi drugih." Pa ni hotel povedati, zaradi koga. Prepričan sem, da če bi to naredil kakšen drug general, bi v Marilboru streljafii salve, ker pa je bil to slovenski generaj, jih niso. Kaj pa bi bile tiste tri salve za častni vod! • Kaj bi bilo po vašem mnenju potrebno storiti, da bi se naš položaj izboljšal? Kržišnik: Ne vem, vsi borci smo razočarani, čistka bi morala biti. Takšen bi moral priti, kot je bil Tito ali kot je danes Gorbačov, štrajk tu, štrajk tam, ves ugled smo zgubili s tem. Slutil sem, do česa bo prišlo, ko bo umrj Tito. Vsi samo grabijo, za svoj žap skrbijo in politizirajo. Koruza in pesa ležita po poljih, nobenemu ekonomistu ali vojski pa ne pride na pamet, da bi jo vojaki iz kasaren pobrali. • Ali ste prepričani, da bi bilo danes drugače, če bi Tito še živel? Kržišnik: Mislim, da se to, kar imamo danes, ne bi nikoli zgodilo. Tita so vsi varali, povsod so mu prikazovali vse najlepše, delali so pa po svoje, te barabe. Nazadnje pa smo mi, borci, krivi. • Kako pa gledate na Zvezo komunistov danes? Ali {e to ista partija kot je bila med vojno? Kržišnik: Ne, to ni več ista partija. Če si hotel biti skojevec, si moral jurišati na bunkerje, kasneje si postal kandidat za sprejem v partijo in šele nato so te sprejeli. Iz partije sem izstopil že 64. leta, ko so nas odžaga;li. Več kot petdeset so nas iz sekretariata za notranje zadeve poslali v pokoj. Pa je bilo med nami veliko ipoštenih ljudi. Kot govorijo, bi morala 'biti partija odgovorna za položaj v Jugoslaviji, ni pa sposobna, da bi kaj spremenila, ker je izgubila ves ugled. Vjčasih je 'bija partija čista, danes pa je skorumpirana. Nihče ne more biti v njej zato, da bi prižel na visok položaj. Komunist moraš biti z dušo in telesom in glavo moraš dati, če je to potrebno. Če ne bi bilo delavskega razreda, tudi drugi zgoraj ne bi živeli. • Menite, da danes še lahko zaupamo politikom? Kržišnik: Nikomur več ne zaupam. Zaupal bi le še Bujcu ne glede na to, da je v Afriki streljal slone. Dalekoviden kot je, mi je rekel: ,jS to mafijo se ne morem več (boriti.“ General Dolničar, ta, ki je ujel von Lehra, je komaj čakal, da se vrne v Slovenijo. • Zakaj pa organizacija borcev ni bolj konkretna in ostra v svoji kritiki? Kržišnik: Saj protestira. Zaradi tistih mercedesov, o katerih stp pi-sapi, sem sam naredil rabuko. Zakaj mora pri Emoni čepeti ta voluhar, ki vleče fajfo in prejema generalno pokojnino? Nobenega svetnika ne potrebujejo! Ali ne bi bilo bolje, iče bi ta denar razdelili? Organizacija borcev protestira, toda nihče ne more prebiti ledu. Zdi se, da so vsi povezani. Ljudje so popolnoma razočarani. Vsak dan je kaj novega. Živčen postanem, ko gledam televizijo. • Kaj od tistega, za kar ste se borili med vojno, se je danes v Jugoslaviji izpolnilo? Kržišnik: Kaj se je naredilo? Veliko novih stanovanj se je zgradilo. Po osvoboditvi smo delali udarniško na Pšati, v Dobrem Polju, na Borovnici. Veliko od tega, kar se je naredilo, pa so nekateri pokradli. Pred dnevi pa, ko smo imeli sestanek zaradi Mačkovega jubileja, se je izkazalo, da njegova kuharica še danes nima stanovanja. Povsod ji zamaka, vse ji pušča, šofer, ki ga je vozil štirideset let, ima tudi skromno pokojnino. • Ali je bilo vredno boriti se za to, kar imamo danes? Kržišnik: Vredno je že bilo, toda ne za to današnjo lumparijo, če bo treba, se bomo še enkrat borili. V Jugoslaviji smo držali 36 nemških divizij. če bi te odšle na rusko fronto, ne bi bili danes tukaj, kjer smo. 9 Ali imate zaradi udeležbe V NOB kakršnokoli ugodnost, kakršnekoli privilegije? Kržišnik: Da, imamo privilegije, namreč to, da so nam ukradli eno pokojnino. Devetdeset odstotkov borcev nima nobenih privilegijev; imajo jih le tisti, ki so še danes pri koritu in ki ne dajo prostora mladim zato, ker imajo še veliko masla na glavi. Največ med njimi je majskih herojev. Tako tudi jaz nimam nobenega privilegija. Samo pokojnino sem dobil. Imam tudi možnost, da grem v zdravilišče. Pri vožnji z avtobusom in vlakom imam 75% popusta, pri vožni z [letalom pa 50%. Nobenega od teh popustov še nisem izkoristil, nikamor nisem šel. Šestkrat sem se sejlil, iz kleti sem šel v klet. Za stanovanje sem prosil generala Jako Avšiča — naj mu bo večna slava!! *— pa mi je odvrnil, da ga nima. Med sedemdesetimi zaplenjenimi hišami, ki so prešle v [ljudsko premoženje, sem si iz- bral najslabšb. Petnajst let šeni jo odplačeval. Ko so jo pričeli podirati, smo z družino doplačali in kupili novo stanovanje. Pa sem se spet selijl... • Potrdila o udeležbi v NOB se danes mnogokrat zlorabljajo.t Partizanstvo dokazujejo tudi tisti, ki so šli v Vojno spomladi Jeta 1945. Kako gledate na to? Kržišnik: To je navadna svinjarija. Takšne jjudi bi dal pred sodišče ali pa bi izvedel revizijo vseh borcev v Jugoslaviji. 9 Ali niso za to odgovorni tudi tisti borci, ki po pripravljeni pričati o udeležbi nekoga drugega? Kržišnik: V Črni Gori, v Makedoniji in na Kosovu je takšnih primerov veliko, v Sloveniji pa vsak že gleda na to,' kaj lahko in kaj ne. Toliko ponosa imajo. 9 Oglasili ste se nam pravzaprav v zvezi z našim pisanjem o prodaji orožja in gradnji vile za Mamulo. Kaj menite o ttem? Kržišnik: S tem, kar pišete, se popolnoma strinjam. Gnusilo se mi je po tem, ko sem vaš članek trikrat prebral. Prav je tako. Kdor gre v armado, naj služi za armado, ne pa da fante izkoriščajo za svoje namene. To ni napad na revolucijo, to je razkinkavanje izkoriščanja človeka po človeku in armade v koristoljubne namene. 9 Toda različni organi ZZB NOV |so Mladino zaradi takšnega pisanja napadali! Kržišnik: Mogoče so jim prikrili resnico ali pa niso bili popolnoma obveščeni. Za vas pa vem, da ste v sedmi številki dobili natanče informacije, vem, da ste iskali človeka na tisti šoli, ki se je bal govoriti o tem. Tudi neka zgodovinarka, ki je pisala v vaš ;list, mi je pripovedovala, da so jo kasneje zaradi tega šikanirali. Sicer pa menim, da bi lahko imeli naši vojaki boljše uniforme, če že dajemo toliko denarja za armado. Pri tem bi se morali zgledovati po Zahodu. Ta ,čoja‘ je zanič. Enake uniforme imajo že od osvoboditve. Po drugi strani pa so mladi oficirji, posebej tisti iz drugih republik, domišljavi: „Ja sam nešto, ti nisi ništa.“ Slovenec pa ni rojen za vojsko. Rajši deja in gleda, da bo nekam prilezel. Saj se razumemo, a ne? Oni spodaj pa so bolj usekani na uniforme. Naše oficirje so upokojili že leta 1952. Zakaj je bilo to potrebno, se še danes ne ve. 9 Menite, da armada potrbuje novo, sodobno in drago oborožitev? Kržišnik: Po mojem mnenju je ne potrebuje. Kaj pa bomo z nadzvočnim letalom. Sedem meja imamo. Po moji logiki pride pri nas v poštev samo diverzantsko vojskovanje, še posebej v Sloveniji, če nas napadejo s sedmih strani, ne vem, kaj bomo počepi. Nisem proti armadi. Kaj nam bodo ■helikopterji in nadzvočna letala, komu so potrebni? Da jih bomo spet prodajali ? Pred leti, ko je šlo orožje v Alžirijo, so nam ga zaplenili, vse pa je ostalo v tajnosti. Če smo neuvrščeni in nevtralni, ne smemo nikomur prodajati orožja. Litostroj je prišel ,na kant‘, za Indonezijo pa je depal topove. Zakaj je bilo to potrebno ? Neuvrščeni ne smemo nikogar podpirati, samo za mir v svetu se lahko borimo. Orožje pošiljamo povsod. Kdo je pa nas videl v tistih štirih letih, ko smo crkavali, ker nismo imeli hrane. Kot intendant bataljona sem se tri dni opletal po Gorskem Kotarju, kljub temu pa smo se iborili z divizijo Princ Eugen. Tega ne morem razumeti. Nemcev je bilo dvaindvajset tisoč, nas pa tisoič tristo, škoda je nekaterih revolucionarjev, posebej Kavčiča, Kidričevega pogreba pa ne (bom nikoli pozabil. Tito je takrat rekel: „Dragi Boris, zapuščaš me. Devetnajst let sva skupaj delala, danes pa ni človeka, ki bi te zamenjal.11 In res ga ni bilo. Kidrič je bil ekonomist. Celo noč je dela^. Kava in cigarete, to ga je neslo. Potem pa je dobil levkemijo. Še v časih partizanstva je nekatere zmerjal z ,/biciklisti“. To, kar je rekel Pirnat v Črnomlju leta 1944, drži: ,,Iz krvi mladih partizanov se je rodila nova buržoazija.“ Res se je. • Na začetku pogovora ste omenili, da vas moti, ker Slovenci nimamo svoje vojske. Koliko se je o nacionalnih armadah govorilo med NOB? Kržišnik: H ja, leta 1944 se je o tem govorilo, več kot eno leto se je o tem govorilo, vse do osvoboditve. Vsa povelja so bila v slovenščini. Vsi komisarji so nam govorili, da bo vsak državljan služil v svoji repuibjiki. če bi vsak služil vojaški rok v svoji republiki, bi bilo to ceneje. Vojaki bi lahko imeli več obiskov, večkrat bi lahko odšli domov. Zakaj moramo ravno Slovenci govoriti drug jezik? Ali smo tako „brihtni“? štirideset let so pri nas oficirji, s Slovenkami so poročeni, slovensko pa ne govorijo. V hecu sem jih zafrkaval, da morajo v slovenske večerne gimnazije, zdaj pa me ne pogledajo več. Pa nič zato. MIRAN LESJAK Iz nekega pisma Iz Slovenije. . . Nobenega dvoma ni, da zadnjih nekaj let jjudje nikjer na svetu ne kritizirajo toliko kot ravno v Sloveniji. Začelo se je z iskanjem resnice o pokolu domobrancev, kar je po skoro štirih desetletjih bruhnilo na dan kot vulkan in sprožilo plaz čez vsa področja družbenega življenja. Splošno mnenje tako notranjih kot zunanjih opazovalcev je, da se krize ne da več zajeziti, ostaja samo vprašanje, a;li bo ta pretres privedel v demokracijo ali pa povzročil novo revolucijo. Molimo, naj Bog po zasluženju po nedolžnem prelite krvi narodu pošlje ljudi, ki ga bodo v tej stiski prav vodili. Da je položaj v domovini resen, verjetno veliko bolj resen in dozore;!, kot ga mi v daljnem svetu moremo predvideti, naj nam pove najnovejše pismo. (Zgornje je moja pripomba. S. P.) Odlomek iz pisma: Kranj, 17. 12. 1987 Dragi! Z obiskom si me zelo prijetno presenetil. Nisem si mislil, da boš še kdaj prišel. Upam, da ni nazadnje. Iše zlasti, ko si sam videl, da se nimaš česa ibati. Stvar se je nekoliko spremenila: zdaj se oni bojijo. Dogajajo se čudne stvari. Nastalo je čudno vzdušje. Povsod je čutiti nemir, nezadovoljstvo, grožnje, na drugi strani pa apatičnost. Nihče več ne verjame besedam. Teh imajo že vsi čez glavo. Vsak dan doživljajo tisto, kar so pripisovali samo kapitalističnemu svetu: štrajke. Predvčerajšnjim v Ljubljani (Litostroj), včeraj v Novem mestu, na Ravnah, danes v Murski Soboti, jutri... Delavci zahtevajo 30%, 50% povišanje plač. In uspejo, dajo jim, da pogasijo požar. Samo, ali bodo prihodnji teden še dali, in od kod? Kako bodo krotili maso, množice, ki že zdaj težko živijo, pa (bodo še težje. Saj veš, kako je v inflaciji: izgublja tisti, ki ima najmanj, dobi pa tisti, ki ima že zdaj preveč. Infpačija pa raste, težko jo je dohajati. Vodstvo pa sestankuje, napoveduje, obljublja, ljudje pa jim ne verjamejo. Kako malo velja njihova slava! Mislili so, da bo šlo vedno na juriš, z lažmi, goljufijami, da se bodo lahko v nedogled okorišča;’.! in živeli na tuj račun. Stvar gre h koncu. Ljudje so začeli nanje kazati s prstom, zahtevajo odstope, oni pa sestankujejo in se prepirajo med sabo. Stolčke si podajajo po tekočem traku, zlasti v Srbiji. Pisatelji in časnikarji pišejo, vse pišejo, nihče se več ne brani. Očitajo jim grehe za 40 let nazaj, oni pa so tiho kot paglavec, ki ga dobiš, ko ti hruške krade. Glasni so zlasti mladi, ki so v največji stiski. In kaj to pomeni? Vem, da bi me spet to vprašaji. Pa ti spet povem, da nič velikega ne pomeni. Samo revščino, nazadovanje; svet bo šel naprej, mi pa ga bomo gledali čez plot. Ko bo mera polna, se bodo za kratek čas na stežaj odprli zapori, strah bo spet v kosteh in red bo tu. Stara, a preizkušena metoda. Človeka obide žalost, ko o tem razmišlja. Zakaj morajo biti kaznovane cele generacije zaradi bedakov, ki so na oblasti? 40 let iščejo sovražnika, zdaj pa so končno ugotovijli, da so sami največji sovražnik. Če bi bili deset let v vojni, ne bi moglo biti gospodarstvo tako na psu, kot je zdaj. In ker je na psu gospodarstvo, je na psu vse ostalo. Velikokrat se sprašujemo, v čem so Avstrijci boljši od nas. Ali so bolj pametni, bolj pridni od Slovencev, je njihova domovina lepša, bogatejša, da jim gre tako sijajno? Vse imamo, [le pametnih ljudi ne na oblasti. To je šiba božja, ki nas bo spremljala do konca. Za mojo in še kakšno generacijo ni rešitve, še dobro, da ni povsod tako, ker sicer bi nastopila katastrofa za vse človeštvo ... Preberi in povej drugim, kako je doma... v obljubljenem „raju“... Nikolaj Tolstoj MINISTER IN POKOLI (Nadaljevanje) BEG NARODA ..Nobenega dvoma ni... da morajo biti (jugoslovanske protipartizanske sile) razorožene in poslane v begunska taborišča. To je edina rešitev.“ (Izjava Winstona Churchilla Siru Orme Sargentu, namestniku sekretarja Zunanjega urada dne 29. aprila leta 1946.) Novico o nemški kapitulaciji je radio poročal ravno, ko se je britanska šesta armada prebijala čez Predilski prelaz iz Italije v Avstrijo in Prvič stopala na ozemlje premaganega Tretjega rajha. Vroče sonce je pripekalo na dolge kolone tankov in kamionov, ki so se viji nad strmimi alpskimi dolinami in izginjali v hladne tunele, pa se spet prikazali v dnevni svetlobi. Na avstrijski strani je neki hudomušnež postavil veliko stisnjeno pest — divizijski simbol. Njen elektrificirani pa[lec se je veselo premikal gor in dol. Za Britance je bila vojna končana in izgledalo je, da se je tudi v Avstriji ljudstvo oddahnilo, ko je prišel konec. Lepe, dobro oskrbovane kmetije med cvetočimi nasadi so oznanjale, da je vendar spet prišel ttiir in zadovoljstvo. Toda, ko je bi[l en del sveta osvobojen, je drugi del drsel v razdejanje. Petdeset milj južno od Beljaka, prvo mesto, ki so ga zasedle angleške tete, leži Ljubljana, glavno mesto severne jugoslovanske province Slovenije. Tam je isto majsko sonce sijalo na grozo in obup, ko se je ves narod tresel v strahu, da mu grozi iztrebljenje. Bele, modre in rdeče zastave neodvisne Slovenije so visele na javnih poslopjih, pa nihče ni vedel, koliko časa še bodo. Nacistična nemška zastava je tudi še malodušno visela na rumenem poslopju na Kongresnem trgu. To je bil Kazino, kjer je nemška vojaška vlada preživljala svoje zadnje dni. Dve leti prej pa je bil zaseden po italijanskih zasedbenih oblasteh. In izglodalo je, da ga bodo v nekaj dneh obiskali spet novi zmagovalci. Tuji bombniki so kot po navadi še vedno brneli v zraku, a nič več jim ni sledil odmev bližajočega se artilerijskega ognja. V ponedeljek 7. maja popoldne je mimo Uršulinske cerkve sredi Ljubljane pripeljal avto in se ustavil pred Kazinom. Izstopil je ruski oficir In stekel po stopnicah navzgor. To je bil polkovnik Anatolij Ivanovič Ro-goahin, ki je včasih služil carju Nikolaju II., zdaj, 27 let po smrti svojega vladarja pa je poveljeval Ruskemu korpusu, zadnjemu ostanku stare ruske carske armade. Že samo obstoj te edinice po drugi svetovni vojni je značilno časovno nasprotje. Rogozhin je bil v ve|likih težavah, kako naj generalu Reislerju,*' poveljniku Ljubljanskega vojaškega okrožja razloži, v kakšni nevarnosti je njegova edinica. Rogozhinu stiska bližajočega se razpada ni ibila nič novega. Po ruski revoluciji je služil silam, ki so brezuspešno poskušajle ovreči boljševiško diktaturo. Ob koncu ruske civilne vojne so ostanke premagane Wranglove Bele armade rešili Britanci in Francozi s Krima. 13S tisoč teh odločnih protikomunističnih ruskih borcev je 'bilo prepeljanih v Gal lip o li in potem interniranih na otoku Lamnos. Po velikem trpljenju zaradi pomanjkanja, tifusa in griže je večina vendarle našla zatočišče v raznih evropskih deželah. Predno pa so se razšli po svetu, jih je Wrangel opominjal, da je vojna z boiljševiki začasno končana, a napor se bo začel v drugačni obliki. Rusi so obdržali zvezo s svojo centralno komando v Parizu in hranili svoje energije za dan, ko bo svetovna in notranja ruska situacija dovolila, da se spet povzame boj proti brezbožnim boljševikom. Več balkanskih držav je z veseljem sprejelo svoje slovanske brate, najbolj med vsemi pa novoustvarjena kraljevina Jugoslavija. Kralj Aleksander ni sprejel samo beguncev, ampak tudi dve kompletni diviziji, kateri je vključil v redno vojsko in jim dal njihov lastni kadetski odsek, artilerijsko šolo in druge administrativne oddelke. Jugoslovanska gostoljubnost in radodarnost je bila upoštevana in povrnjena, ko so v aprilu 1941 Nemci vdrli v Jugoslavijo in so komandanti teh Belorusov, med njimi polkovnik Rogozhin, takoj ponudili svojo pomoč jugoslovanski visoki komandi. Vendar pa je država pred Nemško premočjo tako hitro razpadla, da rusko sodef.ovanje niti ni prišlo v poštev. Po nemškem vdoru v Rusijo je jugoslovanska komunistična partija (JKP) pod vodstvom Josipa Broza-Tita začela zbirati upornike proti nemškim in italijanskim okupatorjem. Vendar pa je bil njihov glavni cilj naperjen proti veliki večini jugoslovanskega prebivalstva, ki je bilo prav tako odločno nasprotno komunizmu kot nacizmu. Naravna in neposredna tarča pa so bili ruski emigranti, proti katerim so Stalinovi špijoni vodili boj že skoro celo generacijo. Ni dolgo trajalo in že so partizani pomorili več sto Rusov, družine, ki so živele na deželi pa so morale iskati zavetja v večjih mestih. ■ I Ker s« se napadi nadaljevali in so se Rusi bali, da jih bodo komunisti popolnoma iztrebili, so zaprosili Nemce za dovoljenje, da se za lastno varnost smejo oborožiti. Tako je bil ustvarjen ,,Ruski korpus". Pogoj je bil, da se ta sila uporablja samo proti skupnemu sovražniku — komunistom, ne pa proti zapadnim zaveznikom. Pod nemškim pokroviteljstvom so varovali vaižne naprave pred sabotažo in gverilskimi napadi. Leta 1944 pa je Ruski korpus postal redna vojaška enota, ki je bila v njih lastno zadoščenje večkrat zapletena v boje z Rdečo armado. Žrtev je bilo veliko. Od IŽ.OOO mož ki so vstopili 1944, jih je v maju * Pravilno: gen. Rdsener. — Op. ured. 1&45 ostalo samo še 3.500. Njihov poveljnik, general Steifon je nepričakovano umrl za srčnim napadom in njegov naslednik, pofkovnik Rogozhin, je bil postavljen tpred težko nalogo, kako rešiti svoje moštvo preden jih ujamejo in likvidirajo Titovi partizani. To je bil problem, katerega naj bi Rogozhin skušal razložiti trdovratnemu nemškemu generalu Reislerju, komandantu Ljubljanskega vojnega okrožja. Splošna nemška vdaja je bila neizogibna. V resnici jo je general Jodl tisto jutro že podpisal v Rheimsu. Rogozhinova dolžnost pa je bila, da obvaruje svoje moštvo pred komunisti. „0 kaki predaji ni govora!" je dejal Reisler odločno. ,.Ostanemo tu. Boj gre naprej." Toda naslednjega dne je Reisler izginil in Rogozhin je bil informiran, da se bo Nemčija prihodnji dam clb 4. uri zjutraj vdala na vseh frontah. Vse zavezniške si;!e so se z vso hitrico pomikale proti Avstriji, čez Karavanke naj bi šle preko Ljubeljskega prelaza, nato pa proti Celovcu na Koroško. Rogozhin je bil postavljen za poveljnika vseh ne-nemških enOt, ki so se umikale. To so bili trije polki srbskih kraljevih prostovoljcev pod Poveljstvom pofkovnika Tataloviča, Slovenska domobranska vojska pod generalom Krenerjem in 500 mož polka Varjag, ki je bil sestavljen po večini iz bivših sovjetskih Rusov in so spadali v takozvano Vlasovo armado (Rusi, ki so služili v nemški vojski). Vsi ti so imeli dovolj vzroka, da n>so hoteli pasti v roke komunistom. Srbski polkovnik Tatapovič je sprožil misel, ki je kmalu prevzela poveljnike tudi drugih protikomunističnih enot: kakšno stališče bodo ameriško-angleške sile zavzele do moštva, ki jih vodijo oficirji v nemških uniformah? V takem položaju je bil Rogozhin in njegova armada, dočim so bi;li Srbi še vedno v uniformah kralja Betra H,* ki je bil eden od zaveznikov. Vendar pa to ni bil čas, da bi se prepirali o takih malenkostih, klavno je bilo, čim hitreje priti čez hribe in doseči sorazmerno varnost »a avstrijskem ozemlju. Pozno popoldne, 9. maja, se je kolona začela pomikati od Ljubljane proti severu. Ruski korpus je neposredno sledil nemški motorizirani enoti, ki je imej’,a nalog onemogočiti eventualni poskus Titovcev, če bi nameravali zapreti izhod. S tem se je evakuacija pričela. To ni bil izključno vojaški umik in smrtna nevarnost ni grozila samo četam, ki so se umikale. Strah in obup se je po vsej Sloveniji polašča;! tudi civilnega prebivalstva. Predobro so vedeli, kakšna bo njihova usoda, ko 'bodo v deželi prevzeli oblast komunisti. Slovenci so majhen a ponosen narod, po številu en in tričetrt milijona. Po veliki večini so mali posestniki in kmetje, odločno katoliški in po veČini miroljubni, z razliko od bojevitih sosedov Hrvatov in Snbov na jugu. Pred ustanovitvijo jugoslovanske države niso imeli nobene pojlitične zveze s Srbi ali Hrvati. Skozi dolga stoletja so 'bili konstitucionalni del * Srbski doibrovo|ljci so imeli svoje uniforme (Op. ur.). zahodne 'Eyrope in zahodne civilizacije z ukoreninjeno tradicijo zaupanja v upravno in sodno svobodo. Kljub temu pa so po večini, in to v nasprotju s Hrvati, z navdušenjem pozdravili zvezo z jugoslovansko državo in bili po večini zvesti Karadjordjevičevi dinastiji. Po nemški okupaciji je hipa Slovenija razdeljena med Nemčijo, Italijo in Madžarsko. Hitler je ukazal, da se severni del temeljito germanizira in je kot žrtev tega procesa v nacističnih taboriščih izginilo 50.000 Slovencev. Preganjanje je bilo tako nečloveško, da se je celo guverner italijanskega okupacijskega ozemlja pritožil, da je postopanje Nemcev s prebivalstvom hujše kot kruto. Ropanja in morije so na dnevnem redu. Cerkve in samostane ropajo in zapirajo. Slovenski odpor proti zasedtoe-nim silam je bil temu primerno oster in veliko število Nemcev in Italijanov je izginilo pod roko raznih odporniških grup. Ko pa je izbruhnila vojna med Nemčijo jn Sovjetsko zvezo, je bilo trpljenju slovenskega naroda dodano še novo, strašno breme: Komunistična Osvobodilna fronta (OF) je začela v pokrajini svojo pastno civilno vojno... Tu ne smemo pozabiti, da je Komunistična partija do dne, ko se je začela vojna med Nemčijo in Sovjetijo, glasno nasprotovala vsakemu sodelovanju z ..imperialistično borbo med bogataškimi zahodnimi silami in Nemčijo". Po 22. juniju 1941 pa so svoje stališče popolnoma spremenili; so pa vseskozi poudarjali, da je njihov boj usmerjen bolj v korist sovjetskih interesov, kot pa v korist njihove pastne domovine. Prvenstveni namen partije je bil, uničiti vsako opozicijo; tako da bo z revolucijo lahko prevzela oblast takoj, ko bo okupator pregnan in se vojna sreča obme. Metode Partije niso bile ravno rahločutne, pač pa v skladu z Leninovim naukom, naj komunisti „gazijo v umazaniji do kolena, če je to potrebno, se po trebuhu plazijo v svinjariji in gnoju, če hočejo v tem boju zmagati in doseči cilje komunizma". Od samega začetka je bilo civilno prebivapstvo brez milosti terorizirano. 4. decembra 1941 so slovenski partizani ubili Fanuša Emerja, pro-minentnega voditelja odporniškega gibanja, ko so ga zvabili v zasedo. Podobni primeri so se mnočili in se računa, da je v letih 1941-1943 padlo preko 2.000 žrtev. Izgledalo je da je bil namen vsega tega v glavnem ta da se ustvari spjlošni občutek strahu in terorja kot na primer v zgodnjem poletju 1942 ko je bilo v Sodražici zaklanih 16 ciganov med njimi dva otročička. Na splošno pa je bil teror naperjen na ljudi zato da bi podpirali partizane. 13. maja 1942, na primer, so partizanski morilci mučili in nato do smrti zabodli Zavodnikovo družino v Bistrici v Mirenski dolini (očeta, sina in 2čS-letno hčerko). Nekaj dni pozneje je ista usoda zadela Uherni-kove v Mirni. Ta hčerka je bila stara komaj 14 pet. 3. junija je bila do smrti pretepena noseča učiteljica Ivanka Novak, v maščevanje, ker se je njen mož umaknil v Ljubljano. To niso bili posamezni primeri nesmiselnega in neodgovornega nasi- ija, ampak načrten pritisk na ljudstvo, da bi jih orisilili sprejeti komunistično oblast pred kakim drugim odporniškim gibanjem. Tega so se ljudje doibro zavedali. Najbojlj znan slovenski komunist je bil Edvard Kardelj, član Politbiroja in dograjen komunistični teoretik. Njegov fanatizem je postal odvraten celo MacLeanu, ki je bil naklonjen partizanski ideji. Ta je pozneje zapisal sledeče: ,,Eden najvažnejših Titovih sodelavcev je bil Edo Kardelj, majhen, čokat, bledoličen, črnolas Slovenec pri zgodnjih 30-ih Jetih, s kovinsko obrolbljenimi očali in malimi, črnimi brki. Izgledal je kot podeželski učitelj in to je v resnici tudi 'bil. Kot sem ugotovil, je bil on teoretik partije in izveden marksistični dialektik... Bilo je veliko vprašanj o teoriji in praktičnem poslovanju komunizma, na katera sem zmeraj želel dobiti odgovor. Zdaj se mi je nudila prilika. Kardelj je imel odgovor na vse. Pogovor z njim te jo prevzel. Nikdar ga nisi mogel ujeti ali ujeziti. Bil je povsem odkrit, logičen in neraaburljiv: Zmešnjava, umori, prevara, zvijačnost — da, to je vse res. Take stvari se pod komunizmom godijo, so lahko celo del komunističnega načrta — je pa le vredno in dober konec bo opravi|či[l način... Prišel bo dan, ko bodo prodrli. Prišel bo dan, ko bodo njihove težave izginile; nasprotniki ibodo odstranjeni; ljudje bodo podučeni; komunistična doba bo ustvarila boljši in srečnejši svet. Takrat ne bodo več potrebni strogi ukrepi. On morda vsega tega ne ho dočakal. Je pa pripravljen, kakor so tudi vsi drugi, ne samo sam izgubiti življenje, ampak tudi žrtvovati vsakogar in vse, kar mu je milo in drago, za ideal, ki si ga je izbral, in je tudi pripravljen likvidirati vsakogar, ki mu stoji na poti. Take žrtve in take (likvidacije so potrebne za dobro človeštva. Ali je kje kak ideal, ki je vreden več? — In pogledal me je skozi svoja očala trdo in ljubeznivo..." V septembru 1941 je Kardelj izdal proglas, da bodo vsi, ki se Partiji upirajo, likvidirani. To ni bila prazna grožnja. Javno se je izrazil, da je bilo točno dve leti pozneje, v štirih dneh meseca septembra 1943 izbrisano s slovenske zemlje 700 belogardistov, ki so se 19. septembra pod obljubo amnestije vdali na Turjaškem gradu, in so bili pozneje pobiti (mnogi so bili prej tudi mučeni). K temu je Kardelj svojemu kolegu navdušeno dejal: „To jih bo pa menda že demoraliziralo." Dokumenti, ki so pozneje prišli v roke protikomunistom, pričajo, da je partija v resnici vpeljala politiko zagroženega terorja. Odredba št. 80, izdana v šercerjevem partizanskem bataljonu, obvešča duhovnika, ki je silužil kot posrednik, da bodo vsi talci v njihovem taborišču ubiti, če se osem imenovanih vaščanov ne javi z orožjem. Naslednjega dne je politko- misar Novak, ki je bil komandant v istem bataljonu, izdal odredbo, da morajo vnaprej vse partizanske novince točno izprašati, če res razumejo-principe marksizma. Del te odredbe pravi: „Vsi tisti, ki ne vedo dosti o zgodovini komunizma in zanjo ne kažejo interesa, morajo biti likvidirani. Dosedanje statistike kažejo, da je 95% mladih rekrutov od 16. decembra pa do danes (3. februarja 1943) dezertiralo, in tega se ne sme več dopuščati. Te likvidacije se morajo vršiti tajno in boste vi sami poklicani na odgovor, če ljudje o tem zvedo.“ Seznami nasprotnikov, ki so bili določeni za likvidacijo, so se večali in so končno obsegali na tisoče imen. Te liste so bile najdene v vojaških akcijah in nekatere so bile tudi objavljene v slovenskem katoliškem tisku. Med določenimi žrtvami in v njihovih družinah so povzročile veliko strahu. In prav to je bil namen celotnega načrta. Tudi po 22. juniju 1941 je bilo več slučajev, ko so partizani sodelovali -z okupatorjem. Včasih s hudobnim namenom, ali pa tudi brez krivde, skoro neizogibno, če pomislimo na življenjske okoliščine v okupirani deželi. Vendar pa te zveze kažejo eno samo določeno smer: partizanom je bilo uničenje protikomunističnega elementa v Sloveniji veliko boflj važno kot pa operacije proti okupatorskim silam. Dne 23. decembra 1943, na primer, je znatna grupa partizanov napadla Kočevje, katerega je branila majhna, toda odločna četa domobrancev in nekaj nemških vojakov. Kljub hudim napadom partizani niso mogli prodreti, zato so se končno od-ločipi, da pošljejo sla s ponudbo premirja. Listina se je ohranila in je bila pozneje objavljena. Vsebina sledi: „Nemcem v Kočevju! Odvzemite orožje slovenskim domobrancem, naložite ga na vozove in pošljite preko mosta k nam. če bo to storjeno, vam bomo naklonili amnestijo in boste ostali pri življenju/* Partizani so hoteli obračunati s protikomunisti in ne z Nemci. Poleg odkritih terorističnih napadov na slovenske ljudi, katere so upravičeno sumili, da sovražijo komunistično ideologijo, so partizani naredili načrt, ki bi delal čast Machiavellijevemu duhu. Proti koncu leta 1943 je partija poslala svojim članom navodila, kako infiptrirati in se postaviti v službo Nemcem, kvizlingom in četnikom in tam pospeševati partizanske cilje. To navodilo je tudi poudarjalo potrebo, da se vsi napadi in sabotaže proti okupacijskim silam pripišejo protikomunističnemu odporniškemu gibanju (četnikom) zato, da bo maščevanje, ki bo sledilo, padlo na na njihove glave. Ta dolgo uporabljan način se je izkazal kot izredno iznajdljiv in uspešen, dasi je bil skrajno nemoralen in nepatriotičen. Hitri napadi na Nemce in Italijane in -še hitrejši umiki so načrtno izzivali brutalne represalije proti prebivalcem, ki so začeli sovražiti četnike in druge narodne grupe, ki so bile obdolžene teh napadov. Ponovno in ponovno je okupator uničil cele vasi, tako da mjladim ljudem, ki so bili prvenstvena tar- ča za vsa maščevanja, ni kazalo drugega, kot bežati v hribe, kjer so jih čakali partizani, da jih rekrutirajo. Neizogibna posledica tega je bila, da so rojalistične in nacionalistične odporniške grupe kazale proti okupatorju manj aktivnosti. Tako je neki srbski trgovec, ki je prišel v Istamibul, poročal, „da Mi.ihajlovič brani samo selbe, ker je pri njem zaščita ljudstva na prvem mestu, dočim je za komuniste glavna pomoč sovjetskemu režimu, katerega ogrožajo nemški tanki11. Mihajlovičev strah je ibil upravičen: nemško maščevanje je bilo bliskovito in barbarsko. Italijani so na partizanske napade reagirali tako, da so se poskrili po večjih mestih za močno obrambno črto, podeželsko ljudstvo pa pustili, bo izbrisal ne čas ne sila, ampak bodo ostala kot kamen, vsajen v našo zemljo, ob katerem se ibodo razbili vsi sovražniki svobode. Zato naprej, v boj za zmago resnice in svobode našega naroda! Bog — Narod — Domovina! Stane Pleško XX. redni letni občni zbor Rozmanovega doma Vršil se je 26. junija 1988 v lastnih prostorih v San Justu za dobo od 1. 3. 1987 do 29. 2. 1988. Predsednik Peter Čarman je otvoril občni zbor z molitvijo in se istočasno spomnil umrlega blagajnika te ustanove Lovrota Tomaževiča, nakar so sledila poročila: Tajnik Jože Žerovnik je poročal o delu in poslovanju ustanove. Bilo je 12 rednih mesečnih sej, tri prireditve ter dobro uspela „Rifa“ za podarjeno motorno kolo (darovalec je pred kratkim umrl). Dokončana in opremljena je bijla velika pralnica, dom je dobil plin (gas natural) in v teku je še napeljava telefona. V tej poslovni dobi so umrli trije člani: Grabnar, Žgajnar in Čibej in pristopilo je šest novih članov in tako ima ustanova 222 članov. Zahvalo je izrekel dr. A. Starcu in župniku Bidovcu za skrb verskega življenja. Prav tako je izrekel zahvalo Slomškovemu domu za prostor, kjer se običajno vršijo seje odbora. Blagajniško poročilo. Po nepričakovani smrti blagajnika Lovrota Tomaževiča je blagajniške posle prevzel njegov pomočnik lic. Ivan Korošec in tudi podal obširno poročilo. Apelira;! je na navzoče in vso slovensko skupnost, da se Rožmanov dom denarno podpre, ker je zaradi inflacije in zvišanja cen prehrani, elektriki, plina itd. zelo otežkočeno delovanje te socialne ustanove. Po teh poročilih je podal v imenu nadzornega odbora poročilo Marjan Loboda st., nakar je bila dana razrešnica staremu odboru. Volitve. Predjožena je bila odborova lista s predsednikom P. Čarmanom na čelu. V odboru je bila le ta sprememba, da je blagajniške posle prevzel lic. Ivan Korošec in njegov namestnik je Marjan Loboda ml. Slučajnosti in sklepi. Določena je bila nova petna članarina, ki znaša letno 10 Avstralov, a Člani, ki so že upokojeni, plačajo le polovico t. j. Pet Avstralov letno. Ob zaključku ziborovanja se je ogf.asil k besedi stanovalec tega doma Jožo Lovrenčič, ki je v imenu ostalih stanovalcev prosil odbor za nekaj pojasnil in želja teh stanovalcev: kako in koliko se plačujejo mesečni prispevki, prehrana, hišni red itd. Odbor mu je dal potrebna pojasnila in izrazil željo, da tudi sami stanovalci upoštevajo finančne in druge probleme in da naj tudi oni sami čimveč doprinesejo v dobrobit tega doma. Občni zbor je zaključil predsednik Čarman s sledečimi besedami: „Prve moje misli ob zaključku te poslovne dobe hite k Bogu z zahvalo za blagoslov, ki smo ga 'bili deležni pri naših naporih — gotovo na priprošnjo zavetnika tega doma — dr. Gregorija Ražmana. 'Prepričan sem, da Rožmanu v onostranstvu stoje ob strani vsi, katerim je bij ta Rožmanov dom njih zadnji zemski dom, ki jim je v polnosti svojega dobro organiziranega delovanja nudil že srečno zadnje zagotovilo za blaženost v gledanju božjega obličja. Seveda gre tu zahvala prelatu dr. Starcu in župniku Bidovcu, ki tedensko skrbita in posredujeta milost božjih dobrot. Zahvalim se vsem odbornikom, ki so me skozi vso to poslovno dobo zvesto spremlja;]!, da smo naše delo uspešno zaključili. Prisrčno zahvalo sem dolžan v imenu nas vseh našim dobrotnikom in vsemu članstvu, mladini za postrežbo na prireditvah in za pozornost olb praznikih. Dalje gre naša zahvala materam in ženam iz San Justa in njihovi Zvezi v mestu, Vincencijevi konferenci in vsem drugim dobrotnikom, katerih imena — na njih lastno voljo — niso bila nikdar izgovorjena v naši javnosti. V spremstvu vseh zgoraj imenovanih stopamo danes v novo poslovno dobo z veseljem, ker bodoenost je naša. Tako nam Bog pomagaj!‘‘ T. N. Kanalski otoki pod nemško okupacijo (Nadaljevanje) Nemška objava se zaključuje z opozorilom, da bodo vsa ta dovoljenja preklicana, če se bo prebivalstvo ..neprimerno obnašalo'*. Edina neprijetna odredba je bila — prepoved civilnega prometa med otoki: Ljudje so bili torej več ali manj avtomatično v nekakšnem koncentracijskem taborišču. Odnosi med nemško vojsko in civilnim prebivalstvom so bili torej spočetka vsaj znosni, če ne celo vljudni. Nemški komandant je tudi objavil, da bo on sam, ali eden njegovih adjutantov ljudem na voljo vsak dan od enajstih dopoldne do ene popoldne. V tem času je bil pripravljen osebno razpravljati z ljudmi, ki so imeli kakršnekoli pritožbe, predloge ali mnenja. To prvo obdobje okupacije pa je trajalo le nekaj tednov: prvi teden avgusta leta 1940 je na otoke prispel polkovnik Schumacher kot poveljnik 515 Feldkomandature, se pravi, kot načelnik nemške „civilne“ uprave. Zasedbena vojska je s tem izgubila upravno oblast ter je bila odslej odgovorna izključno za vojaška vprašanja. Civilno upravno so bili otoki zdaj navezani na francoski Department de la Manche, s čemer so Nemci vsekakor hoteli poudariti francosko preteklost otokov. Schumacher sam je v otočanih v resnici gledal „nepro- stovoljne" britanske državljane ter je skušal to poudariti ob vsakem stiku z hjinii. Na splošno pa je potrdil vse odredbe zasedbene vojske, poudaril pa je še enkrat, da pričakuje lojalnost s strani prebivalstva. S časom 'so se odnosi med vojaškim poveljstvom in civilno upravo poslabšali in to do take mare, da sta jih morala vojaški poveljnik „Inselko-mmandant" von Schmettow in civilni upravnik Feldkomandant Schumacher ponovno definirati. Civilna, se pravi domača uprava otokov se je sestajala ves čas okupacije vsaj enkrat na teden. Prepuščena so ji bila vsa finančna vprašanja, ki jih je reševala v skladu z britanskimi zakoni, tehnično pa je bila podrejena zbornicam obeh glavnih otokov, ki sta se tudi nekajkrat sestali v času okupacije. Glavna dolžnost otoške uprave pa je bila — služiti kot posredovalec med nemško vojsko in otoškim prebivalstvom. Drugače povedano: nanjo je odpadlo vse tisto, kar bi lahko vsaj tehnično označevali za — kolaborr cijo. Ne takrat, ne kasneje, pa ni nihče resno načel vprašanja kakršne „krivde“ ali odgovornosti teh ljudi. Pravne in mednarodnopravne aspekte okupacije naj bi reševala haaška konvencija. Na splošno se nemška uprava, ne vojaška, ne civilna, ni ukvarjala s tem vprašanjem, ki je bilo vsekakor zapleteno: kako obravnavati sovražno ozemlje, ki se je vdalo, medtem ko z njim tehnično še vedno traja vojna. Nemci so ta vozel presekali: haaško konvencijo so sicer skrbno preučili v luči položaja na otokih, uporabljali pa so jo, ali niso, po lastnem preudarku, kakor je pač bolje kazalo. V praksi je vse to pomenilo, da je bilo v interesu obeh strani, domačinov in zasedbene vojske, da vladata na otokih mir in red. Domača uprava sl je predvsem prizadevala za čim ugodnejše življenjske pogoje, nemško poveljstvo pa se je že zgodaj zavedlo, da bi enostavno ne moglo vzdrževati svoje vojske na otokih brez sodelovanja domačinov. Kasnejša preučevanja so pokazala, da so bile domala tri četrtine otočanov posredno ali neposredno zaposlene na nemških inštalacijah. Ko je nekdo v Ferlinu sprožijl idejo, da bi bilo treba vse otočane evakuirati, je general Jodl izjavil, da bi moral v tem primeru pripeljati na otoke več tisoč nemških specialistov, ki pa jih ni imel. Zato je bilo nujno, da je vojaška oblast vzdrževala čimbolj znosno razmerje do domačinov ter da jih je zlepa pripravila do opravljanja bistvenih poslov na otokih. Ta nemška prizadevanja so šla tako daleč, da je bila jeseni leta 1941 odpoklicana edinica vojaške tajne policije (Geheime Feldpolizei), ki ji je bila poverjena „državna varnost“ na otokih. Res pa je otoško poveljstvo istočasno prejelo tudi strogo navodijo, da mora na vsak način ostati prevladujoči faktor na otokih in v primeru potrebe z vso odločnostjo nastopiti proti kakršnikoli obliki upora. Ena taka odredba, ki jo je podpisal „guvemer“, se je nanašala na orožje: vse je bilo treba oddati. Tu so se pojavile težave: domačini se namreč niso hoteli ločiti od raznih lovskih pušk ali starinskih revolverjev. Nemci so popustili in dovolili, da je vse lovsko orožje in orožje „sentimen-talneg-a“ značaja lahko ostalo po domovih. Toda, ko je marca 1941 vojska v neki garaži v mestu St. Peter Port odkrila — športno .letajo, se je pokazala tista nemška odločnost — p odbrali so vse orožje. 0 letalu samem so uvedli preiskavo, toda ker je bilo v resnici neuporabljivo, ni bilo posebnih teižav, in slednjič je Nadzorni odbor prevzel odgovornost, da bo primerno zastraženo in trajno onesposobljeno za kakršnokoli akcijo. Vse zaplenjeno orožje ..sentimentalnega'* značaja pa je bilo izročeno v varstvo Muzejskega društva. Tudi pri vprašanju vsakodneve oskrbe otokov se je nemška uprava obnašala zelo korektno. Takoj je bilo seveda ustavljeno vse nekoristno ..vrtnarjenje**, ki je v toplih gredah gojilo nageljčke in drugo cvetje za oskrbo Londona. Tople grede so ali izginile aji bile preurejene za pridelovanje zelenjave. Brez težav seveda ni šlo, ker so se kmetje in vrtnarji razumljivo upirali navodilom nemških kmetijskih strokovnjakov. Ti so morda res bili strokovnjaki za kmetovanje nekje v Nemčiji, klima na otokih pa je bila povsem edinstvena in domačini so, kot tudi povsod drugje, pač največ vedeli o njenih muhah in kako se jim izogniti. Kljub temu je bilo edino rešeno vprašanje v odločitvi: mleko ali meso. Živinoreja je bila na otokih močno razvita in njihova živina svetovno znana, toda zdaj se je pojavilo vprašanje, ali je (bolj važna oskrba z mlekom ali z mesom. Vprašanje je postalo toliko bo;lj kritično, čim bolj se je bližal konec vojne, odnosno čim manjše so bile nemške „uradne“ zaloge hrane. Nemci so močno omejili tudi ribištvo. Bali so se namreč, da bodo ljudje .pobegnili s svojimi čolni, ali pa, da se bodo na odprtem morju srečavali z britanskimi podmornicami ter jim predajali tajna poročila. Rešitev so naš;li v visoki kavciji, ki jo je moral položiti vsak ribič, dovoljenja sama pa so dobili samo poglavarji družin, se pravi moški, ki so bili navezani na otroke in družine in jim torej ni bilo do pobega v Anglijo. Promet na otokih je bil popolnoma pod nemškim nadzorstvom. Ustanovljen je bil poseben sistem javne transportacije s strogo omejenim in nadzorovanim številom vozil. V smislu 53. člena Haaške konvencije (!) so zaplenili tudi vse bicikle in nemška komandatura je odjočno zavrnila tudi vse prošnje posameznikov, ki so bili v resnici navezani na bicikel. Ves čas okupacije je 'bil tudi v obtoku britanski šterling, čeprav je lila večina transakcij opravljena v markah, v razmerju 9,36 za en funt. V zadnjem letu okupacije pa je bil ves šterling denar zaplenjen, čeprav je bi,la s tem prekršena Haaška konvecija. Isto je veljalo za poštne zamke. Zaloga britanskih je hitro pošla in Nemci so se odločili izdati serijo krajevnih, otoških znamk. Nadzorni odbor se je obrnil na upokojenega majorja Rybota, naj izdela osnutek teh znamk. Rybot je sprva odklonil, češ da se ne bo kakorkoli udinjal okupatorju. Po nekaj dneh pa si je premislij: odločil se je, da se z novimi znam- katni ponorčuje iz Nemcev. Zato je v vsak kot nove znamke urisal veliko-črko „A“. Nemška kontrola je to malenkost prezrla in ni postavila nobenega vprašanja; do kraja vojne pa so bili tudi otočani prezaposleni z drugimi problemi, da bi se vpraševali o pomenu teh „A-jev‘'. Redki posvečen-ci pa so vedeli njihov pomen: Rybot je z njimi zaznamoval latinsko frazo: Ad Avernum Adolfe Atrox... kar naj bi v prostem prevodu pomenilo; Naj te vrag pobere, okrutni Adolf. .. Na samem začetku okupacije se je pojavilo tudi vprašanje brezposelnosti: že junija 1940 je bilo brez dela 2300 moških. Nemško poveljstvo je prepustilo reševanje tega problema krajevnim oblastem, ker se je držaje člena 52 Haaške konvencije, ki dovoljuje prisilno mobilizacijo na okupiranem ozemlju samo v nevojaške namene. Domače oblasti so zato zaposlile te ljudi pri obnavljanju zaprtih tovarn, čiščenju ruševin, ki so ostale po nemškem bombardiranju, kopanju ,,šote“ za gorivo in obnavljanju opuščenih mlinov, ki so 'bili zdaj potrebni za produkcijo moke. (Sledi) NAŠI MRTVI EDI ŠKULJ - umrl Po dolgi in težki bolezni je umrl 16. junija 1988 v Martinezu, Buenos Aires, Bdi Škulj., Naslednji dan je bil pokopan na pokopališču Boulogne. Rodil se je v Ponikvi pri Velikih Laščah in je dočakal 75 let. Bil je nečak pokojnega duhovnega svetnika Karla Škulja in se je tudi on kmalu pridružil škuljevi skupini, ki je izdajala revijo Slovenska beseda in t>r-vo protikomunistično gasilo šmartinski Vestnik ter prirejala priznane škuljeve veselice v Lurdesu, da smo tako lahko izdajali in tiskali obe glasili. Ko je svetnik Škulj izročil Šmartinski Vestnik borcem, je bil tudi pokojni Edi v konzorciju tega 'borčevskega glasila. Za časa vojne je bil Edi v Velikih Laščah, kjer se je spoznal s poveljnikom Velikolaškega udarnega bataljona pok. inž. Francetom Grumom, s katerim sta si postala velika prijatelja. Edi Škulj je bil tudi več let predsednik Slovenskega doma v Carapachayu. Odličnega protikomunista bomo ohranili v dobrem spominu! Globoko sožalje ženi Eli z družino in ostalemu sorodstvu. , * ! Bojan Štih Kratke in izmišljene zgodbe iz let 1941-1945 Sedaj že pokojni Bojan Štih je hil med zlolčinsko stalinistično revolucijo na Slovenskem šef notranjskega obveščevalnega centra, ki je bil poji e g neštetih drugih grozodejstev odgovoren tudi za mučeniško smrt idealnega mladega kaplana in primorskega pesnika Lada Piščanca ter ostalih 13 žrtev, katere so partizani dne 3. februarja 1944 zverinsko postrelili in zmetali v brezna nekje nad Cerknim. — Kot tak je pač upoštevljiv pričevalec partizanske stvarnosti tistih groznih let. Zato iz njegove knjige z zgornjim ironičnim naslovom prinašamo tudi za naše bralce nekatere teh — ,,izmiš|ljenih“ zgodb. — Op. ured. Zgodilo se je, da so zaradi ljubezni do Sovjetske zveze v enem izmed ljubljanskih predmestij ulični aktivisti pozno poleti 1941. leta svoj kvart kratko in malo priključili k Stalinovi državi. To dejanje je foilo kajpada sektaško, čeprav se je rodijo iz pravilne idejne gorečnosti. Prehitevanje dogodkov v revoluciji je višji partijski in politični forum ostro obsodil. V Predmestje so poslali aktivista in mu nalogo opisali takole: „Pojdi tja in Jim sporoči da morajo nemudoma izstopiti iz Sovjetske zveze in se spet Priključiti Sjoveniji. Če te ne bodo ubogali, jim zagrozi s hudimi kaznimi. Tn še to jim reci, da je njihova svoboda zapopadena v poslušanju naših direktiv." Aktivist-zedinjevalec se je odpeljal s kolesom v predmestje. Sklical je aktiviste in jim povedal tole: „Od tega trenutka naprej niste več Sovjetska zveza. Uvaja bogu, da tovariš Stalin ni zvedel za vaše nepre-ruišjjeno in prenagljeno dejanje. Če boste še naprej prehitevali naravni zgodovinski tok dogodkov v revoluciji in zaradi tega sektašili, boste ustreljeni. Pa še to. Kazen mora Ibiti. Vaš kvart bo po revolucionarni zmagi zadnji priključen Sovjetski zvezi. Toda pomnite, ne vaš bife, ne vaša šola dn ne vaš Kulturni dom se ne bodo smeli imenovati Moskva. Upam, da smo se razumeli." Bilo je 1941. leto. Petnajstletnik je začel v vročem avgustu sabotirati italijansko okupacijsko oblast. Nekega večera je prerezal telefonske žice, k1' so peljale z droga na cesti v hišo, kjer je stanoval njegov oče, trgovski potnik po poklicu. Tako je storil nekajkrat. Oče je kjel skrivnostnega škodljivca, počasne poštarje in nesposobne Italijani, ki niso odkrili neznanega saboterja. Zato je začel stražiti svoj telefon sam. Kmalu je odkril, kdo je saboter. Privlekel je za ušesa svojega sina v hišo. Zaprla sta se v sprejemnico in nihče iz družine ni smel sjlišati, kaj sta se pogovarjala. „Poslu-i-aj, koga pa ti sabotiraš? Osvobodilno fronto ali Italijane? Tudi jaz sem član OF, da Iboe vedel, bedak! In vsi, ki imajo telefone v tej ulici. Tudi policijski uradnik. Če še enkrat storiš kaj takega, te premlatim, pa (če' prav si aktivist. Si razumel?" Sin je mirno gledal razsrjenega očeta, in ko je ta končaj, mu je odgovoril: „Ampak po vojni starejši oefovci ne bodo smeli tepsti mlajših!" „Ne bodi neumen," mu je odvrnil oče, „seveda bodo tepli tako mlajši starejše kot starejši mlajše, pa še kaj hujega se bo zgodilo." Družinska kronika pove, da se oče ni motil, zakaj takoj po vojni so mu vzeli trgovsko zastopstvo, ga nagnali iz vije, v katero se je vsejil komunistični minister, sin pa je presedel pet let v vojaški ječi, ker je pisal svojemu bratu v Nemčijo, da je hrana v vojašnici zanič, oficir pa nepismen... V zalčetku meseca novembra 1&41. leta je v Ljubljani starejši aktivist in ilegalec rekel mlajšemu: ,,Tudi ti si med tistimi izvoljenimi tovariši, ki bodo šli Rusom naproti. V Mursko Soboto. Pozdraviti jih in objeti. Nesel boš pismo naše ulice za tovariša Stalina, ki je oče Slovanov. Zadnjo dni decembra pridejo Rusi v Mursko Soboto. Pripravi se za pot." Mlajši aktivist, ki je tudi brez pomislekov in zadržkov verjel v Stalina, je starejšemu aktivistu začudeno odgovoril: „Kdaj pridejo? Decembra? Saj se umikajo pred Nemci. Če Ibodo še naprej tako tekli, bo bolj razumno, če jib gremo čakat v Trst ali pa na ISočo, ko bodo pritekli k nam z zahodne smeri. Z vzhodne ibodo prišli še;le čez tri leta, če bodo prišli. Ali pa še pozneje." Starejši aktivist je ozmerja,! mlajšega in ga obsodil, da je oportunist in panikar. Ampak mlajši aktivist je vztrajal pri svoji sodbi. Zato sta se razšla s starejšim aktivistom brez besed. V pozni pomladi leta 1942 je mlajši aktivist odšel na Krim. Tam pa se je nenadoma izgubila vsaka siled za njim. Tisti, ki so ga srečali v krimskih dnevih, so pripovedovali, da je venomer trdil, da bodo Rusi prišli v Slovenijo šele 1944. leta ali pa še pozneje, nikakor pa ne na jesen leta 1942. Ker ni verjel starejšim aktivistom in komisarjem, so ga zasmehovali kot nevernega Tomaža. Kdo bi vedel, kaj se je zgodilo z njim v krimskih gozdovih spomladi 1942. (leta? Le to je res, da ni prišel v Mursko Soboto na pomlad 1945. leta, ko je starejši aktivist skrival pred ruskimi in bolgarskimi vojaki klavirje, ure in harmonije. Mešlčanski salon v lepi stari hiši ob reki pod gradom. Secesija. In po Plečnikovi risbi narejena miza. In stol. Svetilka. Na stenah Karinger, Pernhart, Langus, Petkovšek. In seveda Jakopič. Decembrski večer leta 1941. Diskretna svetloba v sobi, v kateri so se srečali trije aktivisti in bogat slovenski meščan, ki je prebral domala vse slovenske leposlovne knjige-In še dolgo vrsto tujih. Poznal pa je tudi Leninove in Stajinove spise. Trije aktivisti so prišli k bogatemu meščanu s prošnjo za prostovoljno posojilo Osvobodilni fronti. Sto tisoč lir. Meščan pa je položil prednje na mizo milijon. Aktivisti so se mu zahvalili in mu rekli, da bi (bili veseli, Ičetudi bi dal le sto tisoč. Meščan pa se je smehljal ob njihovi zahvali in jim odvrnil: »Vzemite, kar vzemite! Dal bi še več, a nimam denarja pri roki. Pridite sPet čez teden dni. še več vam bom dal, kot pa sem vam tokrat .posodil1. Slovenec sem in ne maram fašistov. Pa še to vam razkrijem. Zdaj vam 'dajem iz proste volje. Po vojni pa vam bom moral dati vse, ker mi boste tako ali tako vse zaplenili oziroma nacionalizirali. Vem, da se bo tako zgodilo in da se ne more zgoditi drugače. Veste, tudi jaz sem bral Lenina ta Stalina, pa tudi nekatere vaše spise. Zato vem za teorijo in taktiko o dveh obdobjih revolucije.“ In potem so složno mojčali ob polnih čašah rdečega vina. Trije revolucionarji in bogat kapitalist meščan. Bila je ■'file prva faza revolucije in nihče še ni smel odkrito govoriti o prihodnji diktaturi proletariata... Gozdna jasa. Konec politične ure. Poletje in tople trave. Komisar, ki je opravij politično uro, se sladko smehlja in vprašuje partizane, preproste kmečke fante, ali so ga razumeli. Vsi mu zatrjujejo, da so vse doumeli, kar jim je povedal. Zakaj, če bi kdo rekel, da komisarjeve besede niso bile jasne, bi sledila nova politična ura. In tega so se partizani hali kot hudič križa. Je pa že prijetneje lenariti na soncu kot pa poslušati politične modrosti. Čisto na robu jase je pod bukvijo ;ležal partizan, ki je svojemu sosedu govoril: „Ubogi otroci in ljudje po vojni, če pomislim, kako jih bodo komisarji mučili s pripovedovanji o nas. Le kdo bi pojasnil, zakaj sta revolucija in besedičenje nerazdružljiva? Sicer pa bodi Kog zahvaljen, da sem partizan in mi zato ne bo treba poslušati zgodb o vojni po vojni.- Sicer pa, raje še enkrat v boj kot poslušati komisarske Pridige o revoluciji skozi pet desetletij miru.“ Potem je pripovedovalec ostro pogledal svojega soseda in takole končal svoje modrovanje: ..Kplikor ta poznam, si lenuh in boš prav poslušal komisarske pravljice in ponaredke o sebi in o svojih bojnih tovariših, le da ti ne bo treba delati. Ti si ttianifestant v svojem bistvu. Še tole ti rečem. Včasih so začeli pripovedovati pravljice z besedami Nekoč v starih časih..., nove pravljice pa se bodo začele z besedami še pomnite, vodilni tovariši..." Potem je vstal, odšel h komisarju in se mu poln zvitosti zahvalil za modre besede v politični uri. -----1----*— Na visoko planoto je pokrajinsko politično vodstvo začasno poslajlo na delo ljudskega tribuna. Preden se je odpravil na planoto, je poklical k sebi v štab domačina-partizana, ki je planoto in njene ljudi dobro poznal. Naročil mu je, naj najde hišo, v kateri bo prebiva;!. Mesec ali dva. Do-Uiačin-partizan se je že obrnil, prijel za kljuko vrat, da bi odšel. Tedaj Pa ga je ljudski tribun zaustavil in .ga takole poučil, kako naj izvrši zaupano mu nalogo: „Da me ne boš pripeljal v kakšno siromačijo! Kmet mora t>Hi trden. Gruntar. Kulak, kot pravijo Rusi. Poglej v hlev in okrog njega. Tudi v kaščo in klet. Pa oreh mora rasti pred hišo. Brez orehov ni življenja. Ajdov kruh brez orehov je zanič. Gospodinja naj bo čedna in tudi kakšen deklič naj bo pri hiii. Nič hudega, če je gospodar pobožen, le da pečejo v krušni peči dober kruh. Za mošt tudi vprašaj. Jabolčna ali hruškov. Tudi krhlji bi se prilegli. Pa frikando morajo znati pripraviti-Posteljo poglej, da ne bo prekratka, saj vidiš, da merim skoraj dva metra. Pa vprašaj, a;li imajo smrdljivca, da ne bomo ob večerih sedeli v temi. Tudi knjige naj bodo v hiši, če pa jih nimajo, naj si jih sposodijo, ma-gari pri fajmoštru. Jurčiča in Kersnika, lahlko pa je tudi Bevk. Tam blizu je doma. Tako, zdaj veš in pojdi." Domačm-partizan je odšel. Kmalu je odkril in izbral pet kmečkih domov, ki so ustrezali tribunovim željam. Kajti takrat je bilo na Slovenskem še veliko kmečkih domačij, v katerih so imeli knjige in so pred hišami rasji mogočni orehi, da o živini v hlevih in o moštu v kleteh sploh ne govorimo. Kmalu po vojni pa je leninska protiku-laška slana požgala orehe pred domačijami gruntarjev, ki so čez noč postali slovenski kulaki. Ljudski tribun po vojni ni več stanoval pri njih, preseli;! se je v eno izmed nacionaliziranih graščin, orehe in mleko pa so mu prinesli iz posebnega ,.diplomatskega" magazina za funkcionarje in ,,rukovodioce‘‘, kot so vodilne tovariše imenovali v žargonu naše federacije. -----1-------— A. : „Kako to, da je toliko belogardistov oziroma domobrancev, če P® v naših glasilih piše, da velikanska večina slovenskega naroda podpira nas partizane?" B. : „Vidim, da ne veš, kaj je politična matematika. Mi smo večina, čeprav smo manjšina." A. : „Ne razumem tvoje trditve." B. : ,,'Če bomo zmagaji mi, bo večina ljudstva z nami, čeprav smo zdaj manjšina, tako kot so manjšina tudi domobranci, ki pa bodo večina, če bodo zmagali oni." A. : „Zdaj razumem še manj." B. : ,,'Stvar je preprosta. Narod sestavljata vedno dve aktivni manjšini. Prva je, recimo, na levi in druga na skrajni desni. Ti dve manjšini pa loči večina ljudstva, ki se nagiblje zdaj sem, zdaj tja. Včasih jo žene strah proti levi, drugič spet proti desni. Strah in koristi določajo politične pli" me in oseke oziroma gibanja proti levi ali proti desni. Doumeti moraš, da se zgodovinskega dogajanja v resnici udeležuje ;le malo ljudi. Največ morebiti deset odstotkov ljudstva ali naroda, devetdeset odstotkov pa sestavlja inertno množico, ki se manifestativno priključi zmagovalcem in izda poražence. Teh devetdeset odstotkov je snov, ki jo v medsebojnem boju oblikujeta levica in desnica. To je živa snov zgodovinskih procesov, iz katere se rekrutira večina za eno ali drugo manjšino." A. : ,,Ubogi jaz, ki te moram poslušati." B. : „čeprav je očitna neresnica, če rečem, da je na naši strani večina, čeprav smo manjšina, pa to vendarle ni laž, ampak je odsvit notranjih dialektičnih procesov v zgodovini in množici, ki je snov te zgo- kovine. Be;li ne bodo zmagali, kakor tudi Nemci ne bodo postali zmagovalci v tej vojni. S tem dejstvom pa se naša manjšina že spreminja v večino. Zdaj nas je partizanov približno trideset tisoč. Toliko je tudi domobrancev, ob njih pa so še tisoči vermanov na štajerskem in Koroškem, pa milicionarji v Trstu in Gorici. Več jih je kot nas, toda tekli bodo oni in mi jih bomo polovili kot zajce. In ko jih bomo zasledovali, bomo postali večina, ki jo bodo pozdravljali ljudje s pesmijo in cvetjem. Premisji, kar sem ti povedal, in spoznal boš, da se ne motim.“ A. : „Jaz pa sem se pridružil partizanom zato, ker sem bil iskreno prepričan, da smo večina." B. : „Kdo pa se meni zate? Pa morebiti se zdaj še kdo meni zate, ampak po zmagi te nihče ne bo več opazil. Končal se 'bo en zgodovinski proces in se začel drugi. V njem bo številke določala uradna statistika. Pomni: nekoč je Napoleon rekel, da sta v revolucijah dve vrsti ljudi: tisti, ki jih delajo in tisti, ki se z njimi okoriščajo. Tako bo tudi pri nas. Mi smo manjšina, ki je delala revolucijo in bo tudi v njej zmagala, večina, ki zdaj miruje ali celo sodeluje z Nemci, pa se bo z revolucijp okoristila. Amen." S temi besedami se je končal pogovor na enem izmed partizanskih položajev konec leta 1944. (Sledi) MNENJA IN VRENJA Zora Piščanc: PESNIK ZELENE POMLADI Izdala Goriška Mohorjeva družba. Opremil Edi Žerjal. Natisnila tiskarna Budin. Gorica 1988. Strani 208. Pred tremi leti sem na straneh Tabora (št. 9-10, 1985) zapisal nekaj kratkih misli ob knjigi Zore Piščanc ,,Most čez ocean", ki je tako prijetno odjeknila v slovenski skupnosti. Ker je Zora Piščanc sestra kaplana in primorskega pesnika Lada Piščanca, ki so ga komunisti pod noč 3. februarja 1944 zverinsko pokončali s strojnico in z ostajlimi 13 stotrpini pahnili v neznana brezna nekje nad Cerknim, me je takrat gomazejo v prstih, da bi jo pozval, naj nam napiše nekaj v spomin mučeniškega brata — oprijemljivega dokaza strahotne zablode in tragike slovenskega človeka tistih časov. Ker pa vem, da so pisatelji močno občutljivi za namige od zunaj — izven njihove lastne inspiratorske nuje — in ker je mučeništvo lastnega brata še posebej delikatna premisa Zorinega intimnega doživetja, sem se vzdržal. Kakor da bi po neki nerazložljivi telepatiji ob branju tistih vrstic uganila moje nezapisane misli, nas je sedaj presenetila s ,,Pesnikom zelene pomladi". Za bratovo zlato mašo, ki bi jo daroval svojemu Stvarniku prav letos, nam je Zora Piščanc preko Goriške Mohorjeve družbe poklonila življenjsko zgodbo svojega brata-mučenca. f Presenetljivo. Ni posvetila največ prostora vrhuncu žrtve kapjana, o katerem so končno sami stalinistični krvniki morali za vse slovensko olbče-stvo priznati, da je bila nedolžna, da so kaplana (in pesnika!) ugonobili po krivici. Temu višku je Zora posveti,la samo nekaj strani. Na koncu pripovedi. Prav S tem je dosegla učinek, ki ga ne bi moglo tako pristno izraziti najbolj navdahnjeno pero. Zakaj prav s temi kratkimi odstavki spričo vse osta;le vsebine knjige, kjer je z iskrenostjo intimnega podoživljanja bratove in svoje mladosti v tržaškem predmestju orisala rojstvo, rast, značajno in narodnostno oblikovanje v dušljivem fašističnem vzdušju ter duševne boje Bogu posvečene daritve lastne biti, je dosegla efektni višek. Da! Fant, ki je s prvini vsrkom materinega mleka pogoltnil v fašistični prisili zvarjeno slovenstvo, je svoje idealno mlado življenje končal tako kruto, da je za opis te usode zadosti samo nekaj strani. To je tragika! Fanta, ki je s prvim vsrkom materinega mleka napolnil vso svojo bit z Bogom — narodom — domovino, je kot izdajalca pokončala sodrga, katero so priganjali v zverstvo, kakršnega ni bil zmožen slovenski človek vsa do;lga stoletja svoje žitnosti, izpljunki pristnega slovenskega občestva, ki so svojo prekucniško „ideologijo“ napajali s smrdljivim špiritom ostarelih ženščin v bordelih okuženega pariškega podsveta ali pa se s poniglavim, nekritičnim zamaknjenjem v azijatskJo podvrst ,>avantgardizma“ vzgajali v okrvavljenih moskovskih učilnicah Stalinovega drila — za revolucijo brez vsakršnega pozitivnega družbenega, kulturnega, gospodarskega in političnega temelja, kakor dan za dnem dokazuje razvoj človeštva, ki po svojih večnih tirih drvi mimo in preko njih naprej. Koliko ljubezni, dobrote, plemenitosti, smisla za žrtev ter značajnega in morajnega vnhunstva tipične slovenske družine je spričo tega s preprosto, pa zato tem bolj iskreno slovensko besedo Zora Piščanc nagrmadila v svojo pripoved, da zato tem bolj boleče izzveni grozljiva kratka disonanca bratove žrtve...! — Kaj poročajo še preživeli kolovodje tiste „revolucije“, če bodo prebrali to preprosto, pa obenem prav zaradi tega tako psihološko opisano tragiko takratnega slovenskega — Človeka? Kaj pravijo otroci in vnuki tiste medvojne stalinistične „revolucije“ na Slovenskem, ko sc spričo danosti njenih neizogibnih današnjih posledic soočajo s to tragiko ene same žrtve „osvobodilne borbe“? — Pa jih je bilo na tisoče! — Zora Piščanc s to skromno knjigo ni postavila neporušljivega spominskega kamna samo svojemu bratu-mučencu Ladu, temveč tudi v neminljivost časa raztezajoči se pranger dejstvenikov jet, ki so pripravljala sodobno slovensko družbeno, gospodarsko in narodnostno stvarnost... Zora, hvala za ta doprinos. Goriška Mohorjeva družba in Edi Žerjal, ki si knjigo tako pomenljivo opremil, hvala za ta presunljiv spomenik. SKUP — st. 48 - Vol. XII-1, jan.-marec 1988. — SKUP je glasilo intelektualcev v Melbournu. P. O. Box 399, Altona - Vic. 3918, Australia. Vodilo te razmnoženine je: ».SKUP prinaša različna mišljenja, celo protislovna, da bi ljudje dobre volje, čistega razuma in zdrave logike po primerjavi na licu mesta prišli do bistrejših pojmov in razumnih zaključkov — toda nikakor se ne spušča v po;lemiko z nikomer." — Zvest temu vodilu, SKUP tudi v pričujočem zvezku na 47 straneh prinaša 40 kakovostnih reprodukcij, ponatisov in izvirnih prispevkov, ki iz najrazličnejših zornih kotov obravnavajo občasno jugoslovansko (in svetovno) stvarnost in ga zato toplo priporočamo. DAROVALI SO Od 1. 5. 1988 do 39. 6. 1988 ZA ROŽMANOV DOM: Austral . A Buda Stane .................... 19 Ogrin Matevž .................. 18 N. N., Argentina ............. 399 Čarman Peter .................. 69 Benedičič Miha ................ 25 Mizerit Draga ................ 599 Mustar Stane .................. 24 Janežič Franc ................. 24 Adamič Anton ................... 4 Kožman Franc .................. 19 Jančič Anton ................... 4 Kocjančič Martin ............... 4 Zakrajšek Lojze ................ 4 Filipič Marjan ................. 4 Marolt Jože .................... 4 Erjavec S;lavko ................ 4 Urbančič Slavko ................ 4 Avguštin Franc ................. 4 Rovan Anton .................... 4 Trpin Franc .................... 4 Belič Janez .................... 4 Kržišnik Janez ml............... 4 V spomin na pok. Fr. Plesničarja: Kožar Janez ................... 19 V spomin na pok. Lovra Tomaževiča: Žerovnik Jože ................. 59 V spomin na pok. Tinko Šušteršič: Žerovnik Jože .................. 29 V spomin na pok. Alojzija Dolska: Kožar Janez ................... 19 TISKOVNI SKLAD TABOR: Austral - A Ogrin Matevž ................... 25 Kastelic Anton ................. 35 N. N., Castejar ............... 19 (v dol.) N. N., Ontario, Kanada .... 199 Žukovee Hilarij ................ 19 Gorjup Jože - Guelph ............ 8 SOCIALNI SKLAD TABOR: (v dol.) Iz Kanade: Muhič Ciril .................... 49 Platnar Janez .................. 19 N. N., Ontario, Kanada .... 399 Žukovee Hilarij ................ 19 S'apničar Martin ................ 8 Koželj Jože ..................... 8 Ferkul Edi ...................... 8 Pepevnak Franc .................. 8 Krnc Janez ...................... 8 Štepec Franc .................... 8 Berkoipec Stane ................. 8 Dejak Ignac ..................... 8 IV E POZABI! SLOVENSKO ZAVETIŠČE — ROŽMANOV DOM V ARGENTINI je: — Spomenik našim mrtvim junakom - DOMOBRANCEM. — Naša zvestoba idealom, za katere so ti umrli. — Slovenski ..izgovorjeni kot“ za vse rojake po svetu, ki so osamljeni in pogrešajo sjovensko domačnost. Vsak najmanjši naš prispevek je mozaik spomeniku slovenskih junakov, je zahvala in priznanje velikih žrtev in iskrena zvestoba Kristusu v naših dejanjih: „Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe“, ali, ,,Kar ste storili enemu izmed mojih..., ste meni storili." Kadar moreš in utegneš, oglasi se pri upravniku doma, pri kateremu ko’i odborniku, ali direktno blagajniku: Ivan Korošec, T. E. 258-8952, Cal;ie 24 • No. 491, 1884 Berazategui G. R., Buenos Aires, Argentina. VSEBINA Pensamientos .........................1....... Velikim možem — hvaležna domovina (T, Brulc) .. Spomini s Primorske (J. Duhovnik) ............ IZ DOMOVINE. Čistka bi morala biti ........... Iz nekega pisma iz Slovenije ................. Minister in pokoli (N. Tolstoj) .............. ZA PRAVICO ................................... Krivda in greh (S. Hribar) ................... NAŠI MOŽJE ................................... Kana.lski otoki pod nemško okupacijo (T. N.) . NAŠI MRTVI . ................................. Kratke in izmišljene zgodbe z let 1941-45 (B. Štih) MNENJA IN VRENJA ............................. DAROVALI SO .................................. 145 146 148 153 157 159 175 176 181 183 186 187 191 III FRANOITO FAGADO Concesi n N9 i;!9 TARIFA REDUCIDA Concesion N® 1594 Registro Nacional. de la Propiedad Inteleclual No. 003 016.