710                                        C. Golar: Snubač.
letu 1810/11, pač tudi na čveterorazredni od 1. 1811.—13., dasi v tem času ni bil več strokovni učitelj, marveč razredni in sicer drugega humanitetnega razreda; začasen učitelj italijanščine je bil tudi za nove avstrijske vlade do svoje smrti.
Ob kaki priliki mu je bila čestitka poklonjena? Za gotovo se to ne da reči, a nehote se človek ob besedah Fortuna in Konstanca spomni žalostne prilike, ko je moral Vodnik nagajivi mladini zakli-cati: »Fortuna non mutat genus,« v dneh po 18. marcu 1815. Nikjer ni spoznati, da bi to bila čestitka za god ali za novo leto. Konstanca je lahko boginja »non mutati generis,« seve pa tudi nevenljive pesniške slave. Izraz »končno« bi se dal tolmačiti ugodno za to razlago.
E
Snubač.
j, k nam pa v nedeljo prišel je snubač in vprašal me tiho, kje Anica je, in kožuh in polhovko sivo je imel,
—   belila v laseh se mu slanica je. —
In Anica prišla rdeča je vsa in lepa in mlada — na ustih smehljaj gladila predpasnik je,  gledala v tla, ni rekla besede, ah, Bog zna zakaj!
In sedli za mizo smo javorjevo, prislonil se k Anici snubač je sam in s težkim, okornim je glasom dejal, da po ne-nevestico prišel je k nam.
Aj, to bo veselje na svatbici tej,
—  sem menil in se veselil — in Anici tudi se bode potem obrazek otožen za vselej  zvedril.
Poprej je njen ljubček bil fantič vesel in kot dva golobčka ljubila sta se, a lani ga cesar v vojake je vzel, o svetem Mihelu ločila sta se.
In Anici sneg je veselje zamel, a zdaj se gotovo ji lice zjasni — No, čudo — snubač ves potrt je odšel in s polhovko čmerno   zakril si oči.
C. Golar.