Franc Žagar
Pedagoška akademija v Ljubljani
OPERACIJE IN TRANSFORMACIJE PRI JEZIKOVNEM POUKU
Pouk materinščine je zelo abstraktno delo. Učenec ve že od doma, kaj je na primer lipa, kakšno je lipovo cvetje, čemu se rabi to cvetje. Prav nič pa ne ve, da je lipa samostalnik ženskega spola. To se mora naučiti v šoli. Učenec ima sicer jezikovni čut, ki ga usmerja pri vsakdanjem izražanju; v šoli pa se mora privajati na postopke, s katerimi se jezikovni čut spreminja v zavestno znanje. Ti postopki mu polagoma začenjajo pomagati, ko njegov
* o tej funkciji še prim.: J. Toporišič. Slovenska slovnica. 1976. str. 292.
' Prim Viliam Schwanzer. O sistematickej determinovanosti lexikälnych jednoUek. Slovo a slovnik. BraUslava 1973. i
47
jezikovni čut omahuje in ko prehaja iz ene jezikovne zvrsti v drugo. Mnogi ti postopki so znani že iz tradicije jezikovnega pouka; moderno jezikoslovje pa odpira še nove možnosti za poseganje v teoretično poznavanje in praktično obvladovanje jezika.
Gramatične operacije so enostavna opravila: Zamenjave (substitucije), zlaganja (adicije), premeščanja (permutacije). Čutimo jih pri organiziranju vsakega besedila. Pri pouku pa z njimi ugotavljamo enote in kategorije na vseh jezikovnih ravneh: v glasoslovju, oblikoslovju, skladnji in besedoslovju. Pri vsaki operaciji se postavlja vprašanje, v čem so materialne razlike (v glasovih, delih besed, besedah) in kakšne vsebinske ali stilistične raz-hke so povezane z njimi.
Če zamenjujemo glasove, nastajajo občutne vsebinske razlike: bj(i - piti, riba - šiba, led
- med, peti - peti, mora - mora. V nekaterih primerih pa različen izgovor ne povzroča vsebinske razhke, npr. v besedi riba izgovarjajo nekateri r z jezikom, drugi pa z malim jezičkom. Pri obeh načinih izgovora mislimo na isto vsebino, pač pa razmišljamo, kaj je s človekom, ki govori grgravi r: ali je Korošec, Neslovenec ali človek z govorno napako. Glasove prve vrste imenujemo foneme, druge pa alofone. Če zamenjujemo glasove dovolj vztrajno, dosežemo celotni glasovni inventar določenega jezika ali narečja. Kot je znano, ima slovenski zborni jezik 29 fonemov, ki jih zapisujemo s 25 črkami. V šoli se ukvarjamo s to problematiko predvsem v zvezi z opismenjevanjem in branjem. Učne težave nastajajo zlasti tam, kjer so neskladja med izgovarjanjem in zapisovanjem.
Če zamenjujemo pomensko samostojne dele besed (morieme), nastajajo navadno manjše razlike, npr. knjižica - knjižura, knjiga je nova - knjige so nove, dam - daš - da. Z učenci se moramo pogovoriti o oblikovnih in vsebinskih razlikah. Pogovori potekajo nekeko takole:
- Po katerih delih se ločijo obUke da0, dcfH daQ?
- Po -m, -š.
- Kaj pomeni -m?
- Da jaz dam.
- Kaj pomeni -š?
- Da ti daš.
- Kaj pomeni prazen kvadratek, t. i. ničta končnica?
- Da ne dam ne jaz ne ti, ampak nekdo drug (on, ona).
Podobno kot v glasoslovju se tudi v oblikoslovju pojavljajo oblikovne razhke, ki ne sprožijo nobene vsebinske razlike. Takim delom besed pravimo sopomenski morfemi. Zaradi nazornosti je najbolje, da jih napišemo enega pod drugim, npr.
Morete mi, rože, razodeti, kaj sirote delamo na sveti?
na svetu
(A. Aškerc)
Potem se pogovorimo z učenci, katera oblika je navadna (stilistično nezaznamovana, nevtralna) in katera je stilistično zaznamovana. V tem pogovoru se lahko uveljavijo zlasti učenci, ki poznajo ljudi iz različnih narečij ali vehko berejo. Pripovedujejo, katere podobne oblike so že slišali ali brali, npr. pri zdravniki, v razredi, o kresi, na Parnasi. Učence vsega razreda razgibljemo, če glasujemo o stilistični vrednosti zaznamovane oblike (o ljubkovalnosti, slabšalnosti, zbornosü, pogovornosti, žargonskosti, starinskosü). V zgornjem primeru je treba tudi računati, da utegnejo učenci iz različnih krajev reagirati raz-Učno; nekateri bodo rekli, da je peti sklon na sveti starinski, drugi pa, da je narečen.
Zamenjujemo lahko še večje enote, tj. besede. Posebno pogosto zamenjujemo nezaimen-ske in zaimenske besede. Prve poimenujejo stvarnost direktno, druge pa so nekakšne splošne, nadomestne besede. Z njimi se izražanje zelo poenostavlja. Pri jezikovnem po-
48
uku z zaimenskimi besedami ugotavljamo besedne vrste, stavčne člene ali sklone, samo da so v nekaterih primerih potrebni še dodatni postopki, npr.:
Sosedov     oče hodi počasi.
kdo? kako?
čigav oče? (+ nepregibnost)
prid. sam. glag. prisl.
Kadar pa zamenjujemo sopomenke (besede, ki imajo isti pomen), se podobno kot pri so-pomenskih morfenih vsiljuje stilistično vrednotenje, npr.: Ko bi bil jaz učitelj, bi pisali več spisov.
Če Ako
Da sem jaz
V pogovoru učenci dokaj hitro ocenijo kot nesodobna veznika aAo in da. Spomnijo se na primer na Prešernov verz: Ak pa naklonijo nam smrt bogovi. Stavek Da sem jaz učitelj nekateri občutijo kot hrvatizem. Več omahovanja pa je med veznikoma ko in če. Nekateri so vajeni govoriti če bi bil, drugi pa ko bi bil; vendar navadno večina učencev razglasi če za najbolj navaden pogojni veznik. Nekaterim učiteljem se zdijo taki pogovori že preve-hko poseganje v jezikovne finese, vehdar se po mojih opažanjih ravno s takimi diskusijami budi zanimanje za jezik.
Nekatere jezikovne kategorije lahko učenci določajo samo z zlaganjem (adicijo). Stara navada je, da spol samostalnikov določamo z dodajanjem kazalnega zaimka tisti, tista, tisto. Nekateri sicer mislijo, da je podatek o spolu v končnici (-0, -a, -o/-e); vendar končnice pri določanju spola kaj hitro odpovejo, npr. tisti Joža - tista Joža, tisti sinko - tisto okno. Učence je treba posebej naučiti določati spol pri množinskih samostalnikih; to delajo s pomočjo analognih trištevilnih samostalnikov, npr. tisti otrobi - tisti koraki - m. sp., tiste škarje - tiste lipe - ž. sp., tista vrata - tista mesta - s. sp.
Slovnično število navadno učenci brez težav določajo po končnicah in po pomenu. Do napak pa pride pri skupnih in snovnih imenih; tedaj nastane v zavesti učencev protislovje med množinskim pomenom in edninskim ujemanjem. Za katero slovnično število gre, jim pokažemo z dodajanjem glagolov ;e in so, npr. drevje je visoko - ed. , drevesa so visoka -mn.
Svojevrstna operacija je tudi premeščanje (permutacija). To je povezano z razvrščenostjo starih in novih informacij v povedih, npr. fKa/ dela ptič?) Ptič leta. - (Kaj leta?) Leta ptič. Temu pravimo v jezikoslovju členjenje aktualnosti. V nekaterih primerih s premeščanjem ločujemo tudi pripovedne in vprašalne povedi, npr. Stari ata je prišel. - Je prišel stari ata? Posebno koristno pa je premeščanje v pravopisu. Z njim lahko ugotavljamo samostojnost besed, npr. ne grem - grem ne, ampak se bom peljal, drap obleka - ta obleka je drap. Pri predlogih pa se samostojnost besed ne da dokazati s premeščanjem, ampak z vriva-njem novih besed (z interpolacijo), npr. pri hiši - pri vsaki hiši, v redu - v najboljšem redu. Na ta način sicer niso rešeni vsi problemi pisave skupaj ali narazen, vendar pa njihov dobršen del.
V našem jezikovnem pouku zavzemajo čedalje pomembnejše mesto tudi transformacije (pretvorbe). Te so sestavljene iz več enostavnih operacij; pri tem pa je obvezno, da je med izhodiščno in končno povedjo ohranjena vsebinska enakost Najbolj znano je pretvarjanje tvornikov v trpnike, npr.:
49
Oče je pokosil trato.
= Trata je bila pokošena od očeta, trpnik
= Trata je bila pokošena (že več dni).
stanje po dovršenem dejanju
Plete jopico.
= Jopica se plete.
trpnik = Jopica je p^efena.
stanje po dovršenem dejanju
Pri tej pretvorbi se premestijo in preoblikujejo samostalniki, glagol pa se zamenja s po-možnikom in deležnikom na -n/-t ali pa dobi prosti morfem se. S tem se prenese pozornost od vršilca dejanja na »žrtev« dejanja; glagolski čas, vid in pomen se pri tem ne sme spremeniti. V naši slovničarski tradiciji je bila analiza vsebinske enakovrednosti šibka; tako po šolah razlikovanje trpnika in stanja po dovršenem dejanju še vedno povzroča preglavice. Upajmo, da se bomo sčasoma privadili tudi na razlikovanje teh pomenskih odtenkov.
Največ pretvorb je v skladnji. V osnovni šoli učenci sami od sebe postopoma nadomeščajo enostavčne povedi z zloženimi. Če pa učitelj pojasnjuje te pretvorbe tudi teoretično, se ta proces še pospeši.
Razmeroma preprosta pretvorba je prirejanje (koordinacija). Oglejmo si nekaj primerov:
Jutro se dela. Ptiči se oglašajo. Jutro se dela in ptiči se oglašajo.
Mama spi. Marko je orehe. Mama spi, Marko pa je orehe.
Dež bo. Pojdi pobrat perilo. -* Dež bo, zato po;di pobrat perilo.
Ta pretvorba se naredi z odstranitvijo premolka in z dodajanjem veznika fin, pa, zato idr.). Prirejanje je dostikrat povezano z izpuščanjem ponavljajočih se besed (elipso):
Silva sedi v naslanjaču. Plete jopico. Silva sedi v naslanjaču in plete jopico.
Matjaž spi. Gregor ne. Matjaž spi, Gregor pa ne.
Nekoliko drugačna pretvorba je vlaganje (embeding, Einbettung). Pri njej nastajajo podredja. Stavke, ki jih povezujemo z vlaganjem, delimo na matrične in konstitutivne. Vlaganje poteka takole:
50
Presenetljivo je. Iztok je napisal domačo nalogo. Presenetljivo je, da je Iztok napisal domačo nalogo.
Učitelj ne verjame. Naloga je rešena prav. -* Učitelj ne verjame, da je naloga rešena prav.
Na živce mi je šlo. Irena je vse popoldne igrala na klavir. Na živce mi je šlo, da je Irena vse popoldne igrala na klavir
Tudi vlaganje je dokaj enostavna pretvorba; naredi se z dodajanjem veznika (da idr.) in s premeščanjem besed. Prej je bila obrnjena enaka pozornost na oba stavka, sedaj pa je postal en stavek glavni, drugi pa odvisni.
Malo drugačno kot vlaganje stavkov z da, je vlaganje stavkov s ki, kateri: Deklica je dobra plavalka. Deklica ima dolge, črne lase. Deklica, ki ima dolge, črne lase, je dobra plavalka. Pri nizki hiši zavij na levo. Pred hišo je lipa. Pri nizki hiši, pred katero je lipa, zavij na levo.
Ta pretvorba je nastala z zamenjavo samostalnika z oziralnim zaimkom in s premestitvijo celega stavka za odnosnico.
Vložitve prilastkovih odvisnikov pa niso narejene vse z enakimi operacijami. Glede tega se lahko prepričamo z vlaganjem naslednjih desnih konstitutivnih stavkov v levega matričnega:
Fant se nam smeje.        I. Fant stanuje zraven nas.
2. Pes je tantova last.
3. Ivan pozna tanta.
Rešitve so tele:
Fant, ki stanuje zraven nas, se nam smeje. Fant, ki ima psa, se nam smeje. Fant, ki ga Ivan pozna, se nam smeje.
Poleg prirejanja in vlaganja je posebna pretvorba tudi posamostaljenje odvisnikov (no-minalizacija). V starejših slovnicah so bile samo pretvorbe navadnih stavčnih členov v odvisnike, npr.
Delavec zasluži plačilo. — Kdor dela, zasluži plačilo.
V današnjih slovnicah so tudi pretvorbe odvisnikov v navadne stavčne člene. Vzemimo za primer sestavek, v katerem je več predmetnih odvisnikov:
Mati sliši, da se otroci smejejo. Vesela je, da se otroci igrajo. Ugaja ji, da deklice plešejo. Prav tako ji ugaja, da dečki pojejo.
S posamostaljanjem dobimo takle sestavek:
Mati sliši otroški smeh. Vesela je, da se otroci igrajo. Ugaja ji ples deklic in pelje dečkov.
Pri posamostaljanju pretvarjamo osebne glagolske oblike v glagolnike (samostalnike), druge stavčne člene pa v desne in leve prilastke. Da sestavek ne bi bil preveč enoličen, smo pustili en odvisnik kar nepretvorjen. Posamostaljanj v preprostem ljudskem jeziku skoraj ni, pač pa so v zbornem jeziku, posebno še v strokovnem. Če hočemo učence usposobiti tudi za branje zahtevnejših besedil, jih moramo navaditi tudi na to pretvorbo.
Pregledali smo operacije in transformacije, kakršne danes opravljamo pri jezikovnem pouku. Obenem smo razpravljali o načinu diskutiranja z učenci in o načinu vađenja. Ne-
51
katere učitelje te novosti begajo, posebno še ugotavljanje stilistične vrednosti in vsebinske enakovrednosti. Tožijo, da je to pretežko za učence in da se tudi sami ne počutijo več tako trdni v svojem znanju, kot so se včasih. Nekdanja trdnost je bila na žalost dostikrat brezplodna in prazna. Nič hudega ni, če niso več mogoča nagla odločanja, ampak je večkrat potreben daljši premislek. Nova slovnica noče biti toga, sama sebi namen, ampak si prizadeva biti tesno povezana z izražanjem v vseh mogočih življenjskih okoliščinah. Novo jezikoslovje se ne zadovoljuje s suhoparnim določanjem jezikovnih kategorij, ampak teži k uzaveščanju jezikovnih mehanizmov in nato k čim ustreznejši izrazitvi tistega, kar človek želi povedati.
Literatura:
Rosandić Dragutin - Silić Josip, Osnove morlologije i morlostilistike hrvatskoga književnog jezika, Zagreb 1979; Toporišič Jože, Slovenska slovnica, Maribor 1976: Transiormationelle Schulgrammatik, Tübingen 1970.